L. Habčtov: Dvojno potovanje.
11
čul, kako je govoril ta umazanec? Da je nosil črno haljo, menil bi, da se slini okrog tebe nemški predikant. Skoda, da ni hlapcev tu. Dal bi ga ukleniti in nekoliko položiti na tezalnico. Bog zna, kakšna mrhovina je to!«
»Zgolj ošabnost, vaša milost«, odgovori sluga ponižno. »V tem pogorji je dosti slobodnih kmetov, in vsak izmed njih je dokaj ošab-nejši od vicedoma ljubljanskega. Pa je res tako!«
»Jih že ukrotimo! In če količkaj zaslutim, da tiči med njimi kaj krive vere, tedaj bode premalo temnic na loškem gradu, in naj so vsi slobodni kmetje! Kdo pa prihaja tu zopet? Pravo čudo bode, če ugleda danes divjačino moje oko!«
Po ravno tisti stezi, po kateri je prej prišel ogljar, bliža se kanoniku mlada deklica. Ugledavši lovca, obstane plaha sredi steze in povesi oko pred njega pogledi. Svet mož je bil kanonik Amand, vender pa ni mogel krotiti svojih pogledov in ne prikrivati začude-nosti ob lepoti dekletovi. Ničesar ni izpregovoril, in ko je ona končno dvignila ok6, tedaj jo je še vedno gledal in gledal ter ji tako izvabil na deviško lice rdeče rože deviške sramežljivosti.
»Kaj hočeš tu?«  vprašal je rahlo.
»Za bratom grem!« odgovorila je tiho.  »Ali ni prišel tod mimo ?«
»Ta ošabni ogljar je tvoj brat? Govoril je zel6 prešerne besede ! Toda zaradi tebe mu bodi oproščeno!«
Se jo hoče nekaj vprašati, ali zdajci se oglase psi v dolini, in takoj   odmeva gozd od njih zvonjenja.
»Proti nam se vleče!« vzklikne Amand, »daj mi puško, Conrade!«
In lovska navdušenost se mu zažari iz očesa!
(Dalje prihodnjič.)
Dvojno potovanje.
rečna lastavica!                                                Glej, po širem svetu
Kamor si želiš,                                                Hodim tudi jaz,
Brzih ti perutij                                                Kamorkoli kliče
Lahko  poletiš.                                                 Drugih me  — ukaz!
L. Habetov.