71. številka. Ljubljana, v sredo 27. marca. XXII. leto, 1889 Izhaja vsak dan iveier, izimši nedeljo, in praznike, ter velja po poŠti prejeman za avstro-ogerske dežele za vse leto 16 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld., za jeden mesec 1 gld. 40 kr. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za vse leto 13 gld., za četrt leta 3 gld. 30 kr., za jeden mesec 1 gld. 10 kr. Za pošiljanje na dom račnna s» po 10 kr. za mesec, po 30 kr. za četrt leta. — Za tuje dežele toliko več, kolikor poštnina znaša. Za oznanila plačuje se od čctiristopne petit-vrste po 6 kr., če Be oznanilo jedenkrat tiska, po 5 kr., Ce Be dvakrat, in po 4 kr., Če se trikrat, ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvolć frankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo in upravnistvo je v Gospodskih ulicah 5t. 12. Uprav ni Stvu naj se nlagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. vse administrativne stvari. Narodna zmaga v Celji. x. Štajerski Slovenci so si priborili po trdem boji in zasedli trdnjavo, katero so branili naši nasprotniki z vsemi postavnimi in nepostavnimi silami malone dvajset let. Slovenci so zmagali pri volitvah za okrajni zantop Celjskega okraja in s to zmago pridobili so jedno onih postojank, katere so bile po umetnem volilnem redu osnovane, da bi v njih vladala peščica Nemcev nad slovenskim prebivalstvom. Ko je 1869 1. štajerski deželni zbor sklenil okrajne zastope za Štajersko po vzgledu jednacega zakona za Oeško, oklenil se je Šmerlingovih interesnih skupin, dasi se za mnoge kraje na Štajerskem taka razločitev štiri skupine: veleposestvo, veletržtvo, mesta in kmetske občine ne ujema s krajnimi razmerami. A deželui zbor računal je in se zanašal, da bodo na slovenskem Štajerji prve tri skupine ostale v nemški oblasti in preglasovale četrto kmetsko skupino. Toda celo pri tej razdelitvi bi se utegnilo zgoditi, da bi četrta, kmetska skupina imela toliko zastopnikov, kakor ostale tri, ako bi za Štajersko veljal isti volilni red, kakor za češke okrajne zastope. Tam se namreč število zastopnikov na skupine razdeli po razmeri davka, kolikor ga plačuje vsaka skupina. Gotovo pravična določba. Ako na primer kmetska skupina plačuje 10 000 gld. davka, veletržci 500, veleposestniki 1000 in mesta tudi le 1000 ali 2000, potem bi bilo pravično, da ima kmetska skupina od 40 zustopnikov 30, vse druge skupine pa le 10. Tega pač ne, izjavila je nemška večina štajerskega deželnega zbora, ko so slovenski poslanci po predlogu dr. Vošnjaka zahtevali tako določbo v volilnem redu Nemci so sklenili, da ima vsaka sknpina jednako število zastopnikov v okrajnem zastopu. In tako se je zgodilo, da je kmetska skupina imela le 4. ali k večjemu 3. del zastopnikov, če ni bilo veletržcev v okraji. Pa ne samo to. Za veliko posestvo se je v zakonu zahtevalo 60 gld. zemljiškega in hišnega davka, a ni se določilo, koliko mora biti zemljiškega od tega zneska. To nejasnost zakonskega določila izkoristili so si meščanje, zlasti v Mariboru, Celji in Ptuji in ako je hišni posestnik le par krajcarjev plačeval zemljiškega davka, ves ostali znesek pa je spadal na hišni davek, upisali so ga mej veleposestnike. Več ko sto Celjanov postalo je tako kar čez noč veleposestniki in mesta Celje, Ptuj iu Maribor so imela namesto jedue tri skupine v svoji oblasti, veleposestniško, veletrško in mestno. Slovenci so se oglašali proti takemu krivemu tolmačenju zakona, a dolgo zatnan. Šele, ko je državni zbor v svojem volilnem redu odločil, da ima volilno pravico v veleposestvu le ta, kdor vsaj 6|0 cele davčne svote plačuje zemljiškega davka, obrnila se je stvar na bolje. Pravi veleposestniki so šli s svojo pritožbo do upravnega sodišča, ker pri namestništvu v Gradci neso ničesar opravili in upravno sodišče je razsodilo, da oni meščanje, ki plačujejo le neznatno vsoto zemljiškega davka, nemaj o pravice voliti v veleposestvu. Po tej jasni razsodbi udalo se je namestništvo v Gradci in je razpustilo na nezakoniti podlagi izvoljeni okrajni zastop Celjski ter v novi volilni imenik ni vsprejelo Celjskih hišnih posestnikov, ampak le prave veleposestnike. A Celjani, če prav potrti, neso izgubili vsega upauja, delali so s svojim starim orožjem, skušali strahovati in podkupiti volilce. Toda spodletelo jim je. Narodnjaki neso rok križem držali in včeraj so praznovali lepo zmago, znamenito ne samo za Celjski okraj, ampak za vse Slovenstvo. Podrt in poražen je spet jeden tistih stebrov, na katerega se je naslanjal nemški most do Adrije in da je Dumreicher, ki je pred par dnevi v državnem zboru slikal grozne napredke Slovencev, vedel še o tej zmagi, pretakal bi hil še več solz na razvalinah zatiranega Nemštva. Celjska zmaga nam spet kaže, da resna volja, krepko delo in vera v uspeh dovede konečno do zmage Možem narodnjakom, ki so stali na braniku in vodili bitko, kakor tudi zavednim volilcem, ki se neso dali premotiti, vrlim zmagovalcem kličemo imenom Slovenstva in Slovanstva: Hvala in slava vsem ! Iz državnega zbora. Na Dunaj i 26. marca. 1839. Poročal sera že zadnjič, kako je opravljal posl. Dumreicher v zadnji seji Slovence. Označil sem nekoliko orožje njegovo, katero je uporabljoval in povedal, da mu odgovarja danes g. poslanec prof. Šuklje. To se je tudi zgodilo. V poldrugo uro trajajočem izvrstnem in ostrem govoru povedal je gosp. prof. Šuklje nasprotniku Dumreicher-ju, kakor zaslužuje. Gosp. prof. Šuklje pravi koj v začetku svojega govora, da bodu določno dokazal, da je vse, kar je navel posl. Dumreicher o slovenskih razmorah, popolnoma v protislovji z resničnimi dogodki in m nič druzega, kakor izjava bolehave strankarske strasti. Prerešetal je potem g. prof. Šuklje vse posamezne trditve in izjave, ter pobijal mirno a dosledno in neovrgljivo napade Dumreicherjeve, dokazujoč puhlost in izmiš-ljenost vsega, kar je bil povedal. Na Kranjskem je 447.000 Slovencev in 29 000 Nemcev. Teh Nemcev pak prebiva 20.000 skupno v KoČevji. Navzlic tem številkam sedi v deželnem zboru kranjskem 10 nemških poslancevin imajo Nemci svoje glasove, svoje zastopnike v drugih važnih deželnih upravah. Potem odgovarja g. prof. Šuklje jako krepko Dumreicher ju zaradi .Ljubljanskega Zvona", katerega je oni tako napadal in osramoti barona Dumreicber-ja, z isti-uatni, s katerimi osvedoči nenavadno malenkost nasprotnih izjav. Jako umestno iu v resnici dobro pove potem Dumreicher-ju, da je narod slovenski krepak, zdrav, narod poljedelsk, demokratičen in povsem nadepoln. Slovencev je dovolj znanih slavnih po vsem svetu, mož, ki so se odlikovali 8 svojimi zmožnostmi in svojo učenostjo. Zavrne nasprotnika, ki je trdil, da neso Slovenci še ničesar storili ua slovstvenem polji. Odgovarja mu glede Slovencev štajerskih in koroških. Posmodi mu prav dobro glede očitanj Dumreicherjevih nasproti Slovencem, ki zahtevajo v šolstvu le to, kar je v ohranitev narodnega življa, kar je vender temu prijatelju Slovencev preveč. Potem je povedal gospod poslanec tudi nekaj Mladočehu dr. Gregru, ki je pred kratkim govoril. Poročal sem kaj in kako je povedal dr. Gregr in omenil sem v poročilu svojem, da nam tekmovanje in negovanje Slovana dr. Grega z levičarji nikakor ne dopada. Isto mu je očital danes gospod prof. Šuklje. Slovanskemu poslancu in tako izbornomu govorniku, kakor jo dr. Gregr, nikakor ne pristuje plavanje z levičarji, imajočimi mej seboj najhuje neprijatelje Slovanov. LISTEK Troje srečanj. (Ruski spisal J. S. Turgcnev, preložil Ivan Gornik.) Passa que' colli o vieni allegramente Non ti curar di tanta compania — Vieni, pensando a me segretamonte — Oh' io t'accompagna per tutta la via.*) I. Nikamor nesem tekom leta zahajal tako često na lov, kakor v selo Glinnove, ležeče dvajset vrst od moje vasi. Okrog tega sela nahajajo se morda jedina dobra mesta za divjačino v celem našem ujezdu. Prehodivši vse okolne grme in polja krenil Bem gotovo pod konec dneva v sosedno, jedino močvirje v okolici in odtod vračal se k dobrodušnemu svojemu gospodarju, glinskemu starosti, pri katerem sem se vedno ustavljal. Od močvirja do Glinnega ni nad dve vrsti; pot vede vedno po dolini in le *) PreidJ te holme in pridi veselo k meni ; ne skrbi zaradi prevelike družbe. Pridi sam in vso pot misli na mene, kakor bi bila tvoja tovaršica na vsi poti. sredi pota treba je prekoračiti majhen holm. Na vrhu tega holma stoji naselbina, obstoječa iz praznega gospodskega doma in vrta. Naključilo se je, da sem hodil vselej mimo nje o najvarnejši večerni zarji in, spominjam se, da se mi je vselej ta dom s svojimi trdo zaprtimi okni zdel podoben slepemu starcu, ki se je prišel gret na solnce. Sedi ob cesti, solnčni blišč spremenil se je zanj davno v večno meglo, a on ga čuti vsaj ua privzdignjenem in iz-tegnenem obrazu, na ogretih licih. Videlo se je, da davno ni nihče živel v domu; a v malem krilci na dvoru nastanil se je star, odpuščen sluga, visok, grbast in siv, z izraženimi in mirnimi potezami na obrazu. Vedno poBejal je na klopici pred jedinim okencem krila z bolestno zamišljenostjo zroč v daljo, a zagledavši mene, dvignil se je nekoliko in se klanjal z ono počasno važnostjo, s katero se odlikujejo dvorniki, prištevajoči se pokoljenju, ne naših otcev, temveč dedov. Začenjal sem pogovor ž njim, a bil je redkobeseden ; zvedel sem le od njega, da je naselbina, v kateri je živel, last vnukinje njegovega starega gospoda, vdove, katera je imela mlajšo sestro, da obe živita v mestih in za morjem ter se ne prikažeta domov, da bode on sam skoro končal svojo dobo, kajti „glodaš, glodaš hleb, dokler ti ne postane dolgčas: tako dolgo glodaš." Tega starca imenovali so LukjaniČ. Nekdaj zamudil sem se nekamo dolgo na polji, divjačine nalovil sem dosti, ker je bil tudi dan ugoden lovu — od samega jutra tih in oblačen, skratka ves prodahnjen od večera. Zabredel sem daleč, in ni se samo podpolnoma stemnilo, temveč tudi luna je vzšla in noč, kakor govore, razprostrla se je na nebu, ko sem prišel do znane naselbine. Krenil sem ob vrtu ... Na okrog vladala je tišina . , . Šel sem čez široko cesto, previdno zlezel sem skozi prašne koprive in se naslonil na nizek plot. Mirno je ležal pred manoj mali vrt, ves ozarjen in kakor pomirjen od srebrnih žarkov luninih — ves blagodišeč in vlažen; razdeljen po starem, obstajal je iz jedne jedine podolgaste poljane. Preme stezice spajale so se ua njegovi sredi v okroglo gredico gosto zaraščeno z astrami; visoke lipe okrožale so jo v ravnem robu'. Le na jed nem kraji pretrgan je bil ta rob na dva sežnja, in skozi vrzel videl se je del nizkega doma, na moje začujeuje, z osvetljenimi okni. Mlade jablane dvigale so se tu in tam nad poljano; skozi njihove krhke veje sinelo je skromno Ne morem se danes več pečati z govorom gospoda prof. Šukljeja, v katerem je zadostil slovenski stvari in uničil brezvernega nasprotnika. Saj se priobči po stenografskem zapisniku. Sledili so potem mnogoteri potrebni in nepotreoni stvarni popravki. Ko se tudi to konča, vsprejme se po govoru poročevalca dr. Mattuša budgetni oddelek, šolsko nadzorstvo. Na vrsti je član: akademije znanostne. To vsprejme se brez debata. Prične se razprava o znanostnih in umetnostnih muzejih. Prvi govori grof Wurmbrand. On priporoča vladi, zlasti naučnemu ministru, da se briga bolje za znanostne in umetnostne ostaline. Dogodi se premnogokrat, da propadejo važni spomeniki, ime-nitui ostanki, priče umetuega delovanja, kar je velika škoda. Prigodilo se je celo, da so se prodale spovednice prave umetniške vrednosti zaradi slabega gmotnega stanja dotične cerkve, iz katerih so si napravili bankirji svoje kredence. Govornik naglasa, da je dolžnost vlade, da se briga tudi za to, da ljudstvo, zlasti mladina kaj pridobi po umetniških ostalinab, katere bi imele potem tudi praktično vrednost in bi res spolnjevale namen svoj. Potem govori poslanec Wrabetz. On priporoča vladi umetniške šole, obrtniške, zlasti njih pripravnice in želi, da bi bil ustop olajšan, omogočen tudi učencem, ki so dokončali meščanske šole. A uprav sedanji minister naučni, pravi govornik, nema srca za te stvari, nasprotno je on še otežavil obisk šol umetniško obrtnijskih, kakor drugih, priredivši zlasti večjo šolnino. Prihodnja seja danes zvečer ob 7. uri. Govor državnega poslanca dr. Ferjančiča v državnem zboru 11. marca 1 88 9. (Konec.) če se mora prebivalstvo slovensko boriti z naravnimi oclnošaji, katere sem začetkom omenil, če se mora boriti proti nasprotovanju vseh oblastev, če se mora boriti s časopisjem, se mora vender šteti za pravo junaštvo, da se slovensko prebivalstvo tu in tam z uspehom upira. Potreba je torej, da dobi prebivalstvo slovensko kako zastopstvo, in ko smo poprej omenjeni predlog stavili v visoki zbornici, se je zdelo poslancu za Beljaško mesto, ko je omenil ta predlog, potrebno tako-le spregovoriti (čita): „To umešanje gospodov iz Kranjsko jim ne bode nič koristilo. Tu na Dunaj i v dri. zboru morejo staviti predloge, če se za to ne zmenijo, da zopet proti temu protestujejo koroški Slovenci. Pa ne svetovali bi jim priti v deželo (čujte! čujte! na desnici.) Naši Slovenci so dobrosrčni, a utegnejo kaj neuljudni postati, če vidijo, da jih hočejo tuji agitatorji nahujskati proti nemškim sodeželanom". (čujte! čujte! na desnici.) Gospoda moja I če bi kaj tacega čitali v „Freie Stimmen", bi se nič ne čudil, kajti ondu sem tudi zares čital. Pa da se to govori tu v zbornici, kjer smo popolnem na legalnih tleh stavili predlog, katerega gospodje morejo podpirati ali pa odkloniti prav po svojej volji, da nam na teh legalnih tleh pridejo z argumenti pestij in polen, nam ž njimi prete, če pridemo na Koroško, tega bi ne bil pričakoval". nočno nebo, lil dremotni svit lunin. Pred vsako jablano ležala je na bledeči travi njena slaba pisana senca. Na jedni strani vrta zelenele so žalostno lipe, oblite z mirnim bledojarkim svitom, ua drugi stale so vse črne in neprozorne; čuden zamolkel šum porajal se je včasih v njihovem gostem listji. Bilo je, kakor bi klicale pod njimi izginjajoče stezice, kakor bi vabile pod svojo prazno senco. Vse nebo posejano bilo je z zvezdami. Tajinatveno bilo je z višine njihovo modro, mehko migljanje; kazalo se je, kakor bi gledale s tihim zanimanjem na daljno zemljo. Mali, tenki oblaki preletavali so poredkoma luuo, spreminjali za hip ujeno mirno sijanje v nejasno a svitlo meglo . . . Vse je dremalo. Topli in dišeči vzduh se niti ganil ni, le poredkoma trepetal je, kakor trepeče voda, kedar pade vanjo vejica . . . Nagnil sem se čez plot; pred menoj dvigal je rdeč poljski mak iz bujne trave svoje ravno stebelce; velika, okrogla kaplja nočne rose blestela je s temnim bleskom na dnu odprtega cveta. Vse je dremalo, vse na okrog se je leniio, vse gledalo je, tako rekoč, navzgor, iztegnivši se, ne ganeč se in pričakujoč . .. česa je čakala ta topla, ta neza-»pana noč? (Dalje prih.) če pridemo na Koroško, kar tudi nameravamo (Pritrjevanje na desnici. — Poslanec dr. Steinwendcr: Le! Le!), seveda ne bomo prišli k gospodu poslancu in pristašem njegovim, temveč k prosilcem za slovensko ljudsko šolo, prišli bodemo k onim, ki so nam hvaležni, da se zanje potegujemo (Poslanec Ghon: Da bodete hujskali!), k onim tisočem, ki dobivajo knjige od družbe sv. Mohorja in jih čitaj o, in jaz ne verujem, da bodete tedaj imeli še žalostni pogum, motiti z nahujskano dru-haljo občevanje naše z našimi soplemeniki in somišljeniki in apolovati na pesti in polena. (Poslanec Šuklje: Ne bojimo se! Hvala Bogu! — Poslanec Trojan : Pa lepo je le! — Živahna veselost na levici.) Predno se poslovim od Štajerske in Koroške, usojam se osvežiti začetkom sproženo misel, namreč, da ni bilo dobro, tako dolgo mirno gledati, vsaj največje ovire bi se bile morale odstraniti, katere se stavijo sporazumljenju. Njega ekscelenca gospod ministerski predsednik je rekel, da vlada skuša položaj tako urediti, da bode mogoče sporazumljenje. če pa vlada pušča že leta tako postopati uradnike, tedaj moram pač reči, da v dejanji je vlada še kaj malo pokazala to prizadevanje svoje. Če sedaj prehajam na kranjske razmere, pokazati bi mogel, kako malo povoda imajo Nemci pritoževati se. Pokazati bi mogel, kako se jim daje pravica v uradu, v šoli in javnem življenji, in sicer bolj kakor Slovencem. Temu nasproti bi pa lahko pokazal, kako se pri uradih in posebno pri političnih in od njih odvisnih uradih, malo brigajo za § 19. Nemci so res imeli na Kranjskem pozicije, katerih neso mogli obdržati, ko se je 'jel vzbujati slovenski narodni duh. Te pozicije zgubili so in nič druzega in nemajo nobenega povoda za pritoževanje in ko bodo preboleli to zgubo, bode ondu zavladalo sporazumljenje, ki bode lahko služilo za vzor. Jedne stvari pa ne morem preskočiti, tiče se mojega volilnega okraja ter ima ravno tako javni kakor tudi lokalni interes, tako da se nadalje ne sme prikrivati javnosti. Na čelu okrajnemu glavarstvu v Postojini je mož, kateremu se poslednje državno-zborske volitve neso vršile prav po volji; četudi ga je opominjal predstojnik njegov, vender se je mešal v volitve in ko je videl, da vzlic temu mu stvar ne gre po volji, se je tako daleč spozabil, da se je javno zakrivil razžaljenja časti (čujte! čujte! na desnici.), zabavljal je čez vodje slovenske v obče in posamične osobe. Vodje slovenski seveda neso mogli zahtevati zadoščenja, ker nikdo ne bode rekel o sebi, jaz sem vodja, pa druge osobe so uložile tožbo in okrajni glavar je bil obsojen v globo oziroma pa v zapor (Čujte! na desnici.) Venđer uraduje še vedno okrajni glavar v tem okraji (Cujte! ne desnici). — — Poslanec dr. Vitezić: Comme chez nous! V Istri je ravno tako!) Vprašal bi, kak upliv morejo imeti kazenske obsodbe, katere mora večkrat izreči okrajni glavar, če si kaznovani misli: Jaz vender nesem slabši nego okrajni glavar. (Prav res! na desnici.) To je vzbudilo tako razburjenost v okraji, da se je smelo pričakovati, da bodo odkazali možu drug delokrog. Tu je gospod okrajni glavar na lastne stroške skrbel za razburjenost v okraji, skrbi pa tudi za razburjenost na stroške druzih. Majhnih stvarij, ki tudi neso spodobne, ne bodem navajal iz delavnosti njegove, če tudi bi se ne smele nikakor dogajati pri uradniku, kateremu je kaj mari njegovo dostojanstvo in stopinja, spregovoriti hočem le nekaj besed o upravi pač mnogim gospodom znane Postojinske jame. Postoj inska jama se oskrbuje na podlagi pravil, katere je potrdilo poljedelsko ministerstvo in podpisal poljedelski minister. V teh pravilih so točno označene pravice in dolžnosti upravne komisije. Jako važna določba teh pravil je, da ima komisija predlagati račune svoje deželni vladi. Deželni glavar pa že več let ni bil sklical nobene seje, komisija torej ni dobila nikacih računov in zatorej tudi nikacih predložiti ni mogla. Ko so sklenili pri deželni vladi stvar malo podrezati, je res sklical sejo. Namen tej seji je pa bil, da pregovori člane komisije, da podpišejo zapisnik seje, ki je že bila pred jednim letom. Nekateri so se branili in zlasti jeden, ki je tudi deželni poslanec, je rekel, da le tedaj podpiše, če se v zapisniku pove, kdaj se je predložil v podpis. Ko okrajni glavar in predsednik komisije v to ni privolil, pa je dotičnik podpisu svojemu sam dodal dan in mesec. Nadalje je jako važna pravica upravne komisije, da določuje tarif za obisk jame, dovoljuje znižanje in olajšanja v ozira vrednih slučajih. Tu pa postopa okrajni glavar s tako brezozirnostjo, ki sploh označuje delovanje njegovo. Jedenkrat dovoli znižano pristojbino, ko je prišla množica obiskovalcev, drugič pa zopet ne, ker mu obiskovalci tako ne ugajajo itd. S sledečim slučajem hočem označiti njegovo delovanje, kar se tiče ustopnine. Skoro bode dve leti tega, kar so prišli visoki angleški gostje z eskadro v Trst. Hoteli so obiskati jamo. Marljivi okrajni glavar, ki bi morda rad dobil kak red, hitel je v Trst, povabil visoke goste, naročil pri lastniku „ Adelsbergerhof-a" — velicega hotela, ki je gotovo marsikateremu iz vas znan obed primeren visokim gostom. Družba se je jako čudila gostoljubnosti okrajnega glavarja, toda morala si je dati dopasti, ker je okrajni glavar odločno izjavil, da ne vsprejme nikacega plačila. Okrajni glavar meral je nazadnje misliti na plačilo računa — bilo je kacih 800 gld. On pa ni vedel prav, kdo naj plača, storil je par zanimivih potov, pa brez uspeha; nazadnje posegel je v blagajnice, jame, ima namreč pravico nakaza — vzel 400 gld. in jih poslal hoteliru s sledečim pismom (čita): „Euer Wohlgeboren! Im Anbuge ubersende ich Ihnen den Betrag von 400 fl., mit vvelehem ich Ilire Rechnung aus Anlass" — tu so našteti gospoda, ki so bili tedaj prisotni — „beglichen zu haben vviinsche. Ich iiberlasse es lhnen, eine wei-tere Forderung an mich, als den Vorsteher der Grottenvervvaltungscommission im gerichtlichen Wege geltend zu machen und mache Sie nunmehr schriftlich vviederholt darauf aufmerksam, dass, wenn Sie es nicht fiir opportun erachten kčinnen, meinem berechtigten und billigen Wunsche nachzukommen, ich mich sehr unliebsam veranlasst sehen vviirde, gegen Sie mit Repressalien vorzugehen (Čujte! Čujte! na desnici. — Poslanec grof Lažanskv; Turško gospodarstvo! — Poslanec dr. Vitezih: Zloraba uradne oblasti 1), unter vvelchen ich Ihnen nur die eine bekannt geben zusollen glaube, dass ich allen Gilsten des Hotels Adelsbergerhof den Grot-tenbesuch vervvehren werde. (čujte! čujte! na desnici. — Poslanec dr. Trojan: Lep okrajni glavar !) Wenn Sie dacher die Angelegenheit noch heute nicht in Ordnung bringen, so konnen Sie gevvartig sein, dass bereit« die Montagsbliitter in Triest, Laibach und Wien eine Erkliirung der Grottenvervvaltungscommission in dem oben gedeuteten Sinne entbalten vverden. (Klici na levici: Oho! Ostudno! Pritiskanje!) Es vvird sich alsdann bald heraus-stellen, ob Ihr Benehmen ein praktisehes gevvesen sei. Adelsberg, am 5. November 1887. To pismo bilo je objavljeno v nekem listu, pa ni vzbudilo one pozornosti, kakor jo zaslužuje. Hoteljer je bil vprašan, kaj misli storiti na to izzivanje. Pa modri Francoz — aH prav za prav Švicar — je odgovoril: Odprtih mi je mnogo in gotovih potov, pa nobenega ne bodem nastopil, se bode že našla prilika, da bodo na višjem mestu zvedeli za to nespodobno postopanje uradnika, ki ima vender varovati čast in interese dežele, in ne dvomim, da bodo spoznali, da je uprava Postojinske jame v čisto nepravih rokah. Rekel je, da Postojinčani niti ne vedo, kaj imajo s Postojinsko jamo. Ko bi mi, menil je, v Švici imeli tak objekt, moral bi obogateti ž njim ves kraj. Ne prišlo bi na leto le po 3—4000 obiskovalcev, temveč 30—40000 in z njihovim denarjem bilo bi pomagano trgovini, malej obrtniji in kmetijstvu in Po-stojina, kraj brez dohodkov in dohodkinih virov, moral bi postati biser Krasa. Tako Švicar. Postavljaje se od tega fakta, omenil bi še dva slučaja, iz uradnega delovanja tega gospoda, ki imata javni pravni interes. Nek okrajnjan je nedavno prišel v preiskavo. Ta okrajnjan bil je tožnik v prej imenovanoj pravdi proti okrajnemu glavarju zaradi razžaljenja časti. Pri volitvi samej, o katerej sem prej govoril, je nasprotoval okrajnemu glavarju. Dalje v prilogi. "^M Priloga „Slovenskemn Narodn" §t. 71 27. marca 1889. Ta okrajnjan prišel je v preiskavo. Jaz priznavam, da je okrajni glavar lahko mislil, da ima po § 83 kazenskega postopnika pravico vedeti, da je okrajnjan v preiskavi. Pa mož se s samim faktom ni zadovolil, katerega je itak vedel, temveč poslal je noto dotič-nemu okrajnemu sodišču, v katerej je zahteval, da se mu natančno nazn anijo okoliščine slučaja, dokazila, povodi sumnje itd. Okrajno sodišče si je mislilo, da to vender ne gre, in se ne ujema z načelom ločitve pravosodja od uprave, da se za take stvari popra šuje in je prav dobro odgovorilo okrajnemu glavarju, da je državno pravdništvo poklicano pretresti dokazila in uzroke sumnje in da le ta oblast ima pravico dalje postopati. Stvari ne bi omenjal, ko bi ne bila velike važnosti, kajti če se politični organi na ta način utičejo v pravosodje, bi to utegnilo biti za državno pravdništvo povod, da v stvari bolj nego sicer z vso strogostjo zakona postopa, da se izogne očitanju, da gleda skozi prste. Jaz ne rečem, da je tako bilo v tem slučaji, navedem le fakt, da se je bila že uročila zatožba, katero je zavrnilo še le nadsodišče. Opomnim, da sta ta in pa drugi slučaj, kateri bodem še omenil, že popolnoma rešena, da torej ne nasprotuje nobenej določbi, če se o njiju govori. In drugi slučaj. Imel je ta okrajni glavar v občini svoji razdeliti ustanovo. Sklical je preje-malce te občine in pri tej razdelitvi bi se bilo imelo razpravljati, če ne bi se tu zložilo za kak sicer hvalevredni namen. Bili so raznih mislij in tako je tudi mož, ki je deželni poslanec tega kraja, imel nesrečo, da je bil druzih mislij, kakor okrajni glavar. Ta deželni poslanec bil je tudi voljen proti volji okrajnega glavarja v deželni zbor. Gospod poslanec bil je le druzih mislij o razdelitvi in porabi teh denarjev in okrajni glavar jel je režati nanj in bi se ga bil še celo lotil, ko bi se oni ne bil umaknil. (Čujte! Čujte! na desnici.) Ta mu je v javnem listu očital brezozirnost da se vede nespodobno za njega dostojanstvo in stopinjo. Priznali mi bođete, gospoda moja, da je deželni poslanec imel prav, ko mu je to očital. Okrajni glavar je vender dognal, da se je kazensko sodišče bavilo s to zadevo, a nazadnje se je pa venđer le moral umakniti okrajni glavar. Tožbo so zavrnili in tako se je stvar končala s fijasko za okrajnega glavarja. In vender še dobiva častne diplome od občin. (Smeh na desnici.) Morda se bode to navajalo njemu v korist, za me je le nov oteževalni moment, ker to dokazuje, da se meša v strankarske prepire. Spominjam se druzega moža, bil je tudi okrajni glavar na Kranjskem, rekel je o Taaffejevi vladi pred več leti: Samo neprijazni oblaček na ne-besu je, ki bode kmalu zginol. Tudi ta mož dobival je častne diplome iz svojega okraja. Pozneje je poskušal srečo v „Deutsch-Landsbergu" in štajerskem deželnem zboru in sedaj je tajnik pri Sol-nograjskej trgovskej zbornici. To je bila usoda okrajnega glavarja, ki je dobival tudi častne diplome od občin svojih. Jaz želim okrajnemu glavarju Postoj inskemu srečo, samo to želim, da bi ne imel priložnosti mešati se v prihodnje volitve za deželni zbor po letu, kar želi storiti, kar je že obetal, ne da bi se za koga menil. Jaz nisem udeležen, nisem deželni poslanec in tudi ne želim postati. Sedaj ko sem malo pogledal na Kranjsko, dovolite mi, da glede Primorja prav ob kratkem omenim nekatere karakteristične okoliščine. Na Primorskem zlasti na Goriškem so razmere znosnejše nego kje drugod. Tu je precej jed-nakomerno zastopstvo v deželnem zboru in deželnem odboru. Le v Goriškem mestu vzdiguje glavo italijanski element. Tu se dajo iz občinskih denarjev podpore društvu „Pro patria", ne da bi se menili za to, da tudi prebivalstvo slovensko donaša za občinske namene, in da je društvo „pro Patria" izključno italijansko društvo in sicer društvo, ki zasleduje bolj politične nego šolske namene. Slovenskemu bralnemu in podpornemu društvu zabranjuje se že več let, da ne sme blagosloviti in razviti svojega društvenega znamenja, kar se italijanskim društvom, kakor se je lani zgodilo, brez težave dovoljuje. Lani je slovensko telovadno društvo praznovalo slavnost svoje ustanovitve. Prišli so gostje iz Ljubljane, Trata itd. in morali so se v zaprtih vozeh peljati v mesto, in na kolodvoru so je čakali policija in žandarmerija (Čujte! na desnici). Slavnost se je morala vršiti v zaprtih prostordi, kajti sicer bi se ne bila dovolila. Te skrbi ne potrebuje prebivalstvo slovensko od vlade; temveč le želi, da se ž njim tako zastopa, kakor z italijanskim. V Trstu je prebivalstvo slovensko prava raja glede na magistrat. Tu ne poznajo druzega deželnega slovenskega jezika; kdor ne zna italijanski; pri Tržaškem magistratu nič ne opravi. Ce se uloži slovenska uloga, se zavrne. Meritorično se take uloge ne rešijo. Nedavno postavil se je na tamošnjem pokopališči spomenik nedavno umršemu domoljubu in se je zabranilo na spomenik napraviti slovenski napis, kateri bi obsegal dan, mesec in leto rojstva in smrti dotičnika v slovenščini. (Čujte! Čujte! na desnici.) Ko se je za to prosilo s slovensko ulogo, se je zavrnila z opazko, da je ne razumijo in kaj modro je namestništvo reklo, da se s tem ni rušil zakon. Kaka je bila usoda s slovensko šolo, katero je zastopala „Edinost", je znano. Osnovala se je privatna šola in tudi ta je bila italijanskim listom trn v peti; in srečno so dosegli, da je ta šola še več dni ostala zaprta, ko se je že bilo naznanilo, da se otvori. V okolici strežejo tako imenovani kapovili magistratu. Vsako selo v okolici je nekdaj volilo svojega župana na tri leta. Sedaj pa magistrat nastavlja kapovile in se ne briga za mnenja in želje prebivalstva, in nastavlja ne najboljših temveč najvolj-nejše, one namreč, ki se dado rabiti za njegove namene ali bolje rečeno, ki se dado zlorabiti. Kako je pri sodiščih, spada sicer v pravosodnji resort. Pa je znana stvar, da se posebno pred porotniki s Slovencem obravnava le po tolmači in kako da znajo oblastva proti porotnikom ubrati pravo struno, to dokazuje dodatek, ki se nahaja v noti policijskega ravnateljstva Tržaškega o zato-ženci, uredniku nekega hrvatskega lista. Ko je brati v noti neko politično kvašenje, pravi se na konci (čita:) „V Trstu nema druge službe kot duhovnik, kakor da slednji dan čita svojo plačano mašo; dohodki „Naše Sloge", katero izdaja ne bodo baš sijajni; navezan je torej na subvencijo, katere vir ni težko najti." To izjavo je zatoženec takoj najbolje označil z „oficijozno infamijo". Mi smo zaradi tega inter-pelovali visoko vlado, pa še nismo dobili odgovora in bi vlado nujno prosili zanj. Tudi jaz moram izjaviti, kakor je že storil jeden moj rojak, da mi v Trstu in na Primorskem strogo ločimo italijanski patrijotični element od iredentovskega. Italijansko-patrijotični element mi ravno tako spoštujemo, kakor člane druge narodnosti, katera nam ne odreka spoštovanja. Mi se borimo le proti iredenti, s katero vlada kaj prizanesljivo postopa. Iredenta je precej nov izraz, ko sem jaz študiral, še ni bil v rabi. Iredenta se je v svojem blesku pokazala 1882. leta povodom razstave in utelešenje njeno bil je Oberdank. Ko se je imel postaviti spomenik povodom GOO letnice, od kar je Trst zjedinjen s habsburško monarhijo, počila je blizu razstavalisča petarda in lahko v Trstu slišiš, da temu spomeniku ne bode sojen dolg obstanek. Pred očmi vlade uživajo Italijani iz kraljestva, katerih je v Trstu kacih 15.000, vse mogoče prednosti od občine Tržaške in magistrata. Uradniki sicer niso, ker niso državljani, toda občina kakor je Trst ima še mnogo druzih mest in služeb, pri katerih se dobro izhaja in le poglejte, koliko je tujcev na teh mestih. Domačini, posebno če so Slovani, vsprejmejo se le, če svojo narodnost izdajo in svoj jezik zataje. Nam rekajo tujci („Sciavi"), oni so pa „bratje iz kraljestva". In baš ti bratje iz kraljestva sestavljajo jedro iredente, oni zlorabijo gostoljubnost, ki se jim daje v nezapopadljivej kratkovidnosti. Ni je narodne slavnosti v Italiji, da bi iredentarski vodje ne bili zastopani in kako njihova navzočnost vzbuja zado-voljnost celo v najvišjih italijanskih krogih, se morda še spominjajo od lani nekateri gospodje, ki čitajo časnike. Ali se je potem čuditi, da so se, ko se je slavila štiridesetletnica, odkar nam je previdnost naklonila pravično in milo vladanje Njega Velečastva cesarja, in ko v Avstriji ni bilo podložnika, ki ne bil slavil tega dne, v Trstu so se razširjale take tiskovine, da pravemu avstrijskemu domoljubu srce se strese, če jih prečita — jaz sem to storil. Avstrijski orel se je tako popačil, da je človeka kar groza in ko se je to zvedelo po svetu, je hitela „Triester Zeitung" torej list, kateri opravlja službo vladi, zagotavljati, da so to le „mladostne neumnosti", kakor se je to že večkrat zgodilo. To niso le mladostne budalosti, to naj dobro premislijo državni krrnilarji na Dunaji. Če pa list, kakor je „Triester Zeitung", list, ki služi vladi, tako olepšuje veleizdajsko ravnanje, kako bi se potem čudili, če je mogel bivši italijanski minister bogo-častja pisati pismo, katero je nedavno prečital gospod poslanec dr. Vitezić v katerem je — ponavljam najmarkantneje stavke — (čita): nSpričevalo, katerega nam" — iz avstrijskih krajev — „pošiljate, da prebivalstvo onih krajev deli z nami veselje in žalost je gotovo poroštvo, da nekega dne — in to ne bode več dolgo — one katere veže ljubezen, umetnost in modrost vlade navdušuje in zavednost narodov zjedini v jedno državo. „Kako se moremo čuditi, da italijanski državnik tako piše avstrijskemu državljanu? In kako bi se čudili, da je „Illustrazione Italiana" povodom pretresujočega dogodka v Meverlingu o pobitem očetu mogla reči! on čuti pri smrti sinu isto bolest, kakor jo je mati Oberdankova, ko so obesili njenega sinu." (Čujte! čujte! Nesramno! na desnici.) Vprašal bi vlado, če glasu Slovencev ne sliši? Kako dolgo če misli vzbujati začudenje patrijotični h Italijanov s svojo prizanesljivostjo, toliko časa bode še držala svojo železno roko na slovenskem dina-stično mislečem prebivalstvu v Trstu? Mi si pa po pravici pripisujemo zaslugo, da potegujoč se za narodnost svojo v Primorji ne gledamo le na korist naroda svojega, temveč tudi na korist države. Dovolj časa sem že vas zadržava!, a sedaj hočem končati, mi slovenski poslanci smo razodeli svoje misli in vladi vse povedali. Slovenski narod, ki se pa ne debeli od govorov poslancev njegovih; pričakuje z zaupanjem, da se bode vlada z vso resnobo lotila izvajanja ustave. (Pritrjevanje na desnici.) Govor poslanca g. prof. Šukljeja v seji državnega zbora dne 28. februvarja 1889. (Konec.) Gospoda moja, dovolite mi, da storim korak dalje. Kaj iz tega sledi ? — in zakaj prav za prav tukaj gre. Dovolite mi tukaj odkrito, v resnici občuteno besedo. Ako bi moral misliti, da sloni cela narodnostna ideja, ki sedaj še nadvladuje dobo našo, le na plemena momentu, ako bi izvirala le iz čiste brutalne okoliščine skupnega roda, potem bodite preverjeni — verjeti mi smete kot poštenemu možu — jaz bi bil prvi, ki bi jo od sebe vrgel. Toda, gosp&da moja, z narodnostno idejo so spojeni najvažnejši duševni odnošaji. Razvoj kulturni vrši se v okviru raznih narodnih krogov v danih naravnih oblikah, s svojim jezikom dedujejo narodi najdražjo zapuščino svojih pradedov, in kdor hoče dandanes narodu vzeti jezik njegov, kdor hoče ovirati razvoj tega jezika, ta se konečno prepriča, da zadržuje v napredku narod sam, da ga slabi. (Odobravanje na desni.) Le poglejte dandanašnjo Koroško. Tolikokrat govorite o miru; usojam si odgovoriti vam na to, da v nekem oziru tudi na razmere duševnega življenja v deželi veljajo besede starega Rimljana: „Solitudinem faciunt, pacem appelant " (Prav dobro! na desnici.) Kako je na Koroškem ? Poročila koroških srednjih šol zadostno dokazujejo, kako neznaten je del mladine učeče se, ki bi bil koroško-slovenske narodnosti. V vseh podjetjih in službah je sedaj največje pomanjkanje takih ljudij, ki razumejo slovenski; pravosodnji minister je bil primoran ustanoviti pet novih služb za avskultante, z izrecno omejitvijo, da se prosilci morajo izkazati z znanjem slovenščine. Tako se godi v vseh višjih družbin-skih slojih. Izpodbijati torej ne bodete mogli zaključka, ki ga izvajam iz tega, da ona nemška kultura, s katero že dolgo časa in v toliki meri osrečujete koroške Slovence, ni mogla pomagati jim do višine povspevajočega se vrstnega gibanja. (Odobravanje na desnici.) Hud in težaven je boj, ki ga bijemo ravno za Koroško. Prepričani pa smete biti, da bomo vstrajali v tem boji, in, gospdda moja, jaz verujem, da bodemo zmagali, in sicer jedino zaradi tega, ker amo prepričani o njegovi pravičnosti. (Živahno odobravanje na desnici.) Konrati moram. Žalibog se moram odpovedati veselju, da bi odgovarjal gospodu poslancu dr. Mon-gerju v političnem oziru. Kako v izobilji je ponudil hvaležnega gradiva, ako sh na primer sklicuje na to, da j« dala pmstostne postave ona (leva) stran. Da, dala, to je rea, pa držala jih in izvrševala ni. (Živahno odobravanje in ploskanje na desnici.) I »ali ste člen XIX., toda tako, kakor ste ga izvršili, pa ni vreden papirja, na katerem je bil tiskan. (Odobravanje in ploskanje na desnici.) Gospod poHlanec Menger pravi, da je prva dolžnost, napraviti narodnostni zakon. Zdi se ini, da je trebalo dolgo časa, da je prišel do tega prepričanja. Državni osnovni zakoni so iz leta 1867., njegova stranka je imela absolutno večino do leta 1879., in v dvanajstih letih obstanka njenega jej ni prišlo na misel, ustvariti to vzajemno jamstvo za naše politične prostosti. Narodnostni zakoni, pravim, a ne zakon, ki se tiče državnega jezika. Zoper državni jezik in dotično postavo se bodemo bojevali, ker smo v tem oziru bolj ustavoverni kakor ona (leva) stranka. (Živahno odobravanje na desnici.) Daviti se ne morem dlje časa z gospodom poslancem Mengerjem ter si bodem usojal le še končno opazko. Mnogo sem pričakoval od letošnje proračunske razprave. Včerajšnji uvodni članek v „Neue Freie Presse", ki je vendar glasilo „združene nemške levice*, je bil pa tudi popolnoma po tem, da je zbtfjal najprenapetejše nade. Pretilo se je z neusmiljenimi besedami; toda to smo že premnogokrat čuli, da bi bili za kaj takega še občutljivi; toda sklicevanje na goreče smolnate vence, ki bodo leteli s klopi stranke vladi nasprotne na ministersko klop (živahna veselost na desnici), napravilo me je jako radovednega. Obžalujem s stališča svojega, da se ni zadostilo radovednosti moji. In marsikatere izjave, ki smo jih slišali na pr. od gospoda poslanca Scharschmida, nikakor niso dišale po grozovitosti (veselost na desnici) ; donele so marveč, kakor tiho zdihovanje po ljubezni. (Veselost in: Prav dobro! na desnici.) No, pustimo to! Iz vseh govorov vaših, akoravno so bili jako različni po oblikah, čula se je jasno vodilna misel, da namreč gospodarstvo v Avstriji ne pristuje roda nemškemu, marveč le delu njegovemu, nemško-liberalni stranki. (Prav res! na desnici.) Navajali so se za to razni razlogi. Kakor pri vrstivni setvi, je tudi tukaj različno vrtenje. (Veselost na desnici.) Pred vsem se je poudarjalo, da morajo Nemci vladati, ker je to njihovo pridobljeno in priborjeno pravo. Drugikrat se je zopet reklo, da morajo Nemci gospodovati v interesu države, in letos je gospod poslanec Carneri celo iznašel nov uzrok, da tirjajo nemško gospodstvo vojne razmere, ko vender nadvladuje militarizem sedanji položaj. (Veselost na desnici.) Gospoda moja! To je za-me le dokaz, da ima liberalna stranka poleg mnogih izvrstnih lastnostij tudi jedno veliko hibo, to namreč, da jej manjka razumevanje zgodovine, da ne znajo soditi o tem, kar je postalo zgodovinski in v tem zmislu urejevati dejanj svojih. (Odobravanje na desnici.) Stari Salust že je v prvem poglavji h „katilinarićni zaroti" pravo pogodil, ko je rekel: Nam imperium facile his artibus retinetur, quibus initio parfum est". Kdo izmed vas mi more dokazati, da je tako nastala Avstrija, ker si je rod nemški z ostrino mečevo podjarmil druge narode ? Avstrija je nastala po prostih pogodbah (odobravanje na desnici) s tem, da so se združile že obstoječe, več ali manj na narodni podlagi urejene države v jedno celoto, in to je takrat skoraj gotovo prouzročilo iztočno vprašanje, strah pred turško silo. (Odobravanje na desnici.) Posamične države so se oklenile druga druge, da obranijo krščansko omiko svojo in narodno svojstvo pred turškim barbarstvom. Zasluga habsburškega doma je — in iz tega izvira ona trdna in neomahljiva zvestoba narodov avstrijskih do cesarskega doma — da si je izvršil, utrdil in do današnjega dne ohranil to zvezo. Vi, gospoda moja, pa si mislite drugače organizacijo Avstrije. Vi hočete uporabljati na monarhijo avstrijsko vladno metodo dandanašnjih jednonarodnih držav, ne da bi pri tem pomislili, da se je ta poskus ponesrečil že v teku zgodovine. Poskusilo se je to v dobi prosvetnega absolutizma in v poznejših letih absolutistične dobe, ko je zginila pro- sveta in ostal absolutizem. Ako se to ni posrečilo v časih, ko so spali narodi, kako hočete to doseči sedaj, ko so se vzbudili narodi (odobravanje na desnici), ko vlada narodnostna ideja ter smo za trdno sklenili, zoper vsakogar obvarovati in braniti narodno svoje svojstvo. (Živahno odobravanje in ploskanje na desnici.) Nasvetovali so se vam v novejšem času novi poti. Ne vera, ali bodete hoteli hoditi po njih. Menim pa in to vsaj verujem. Večina, kakor se je tukaj sešla, zrcalo razmer avstrijskih, zapustila ne bo starega svojega tiru ter se bo slej kakor prej bojevala za ono Avstrijo, kakor si jo mi predočujemo, za Avstrijo, ki je pravična vsem narodom svojim, ki spoštuje tudi verska njihova prepričanja (odobravanje na desnici) in ki nam je vsem zavetišče v teh težavnih časih. V tem zmislu, gospoda moja, sklepam ter priporočam, da se preide v nadrobno razpravo. (Živahna veselost in ploskanje na desnici. — Govorniku čestitajo z mnogih stranij.) Politični razgled. Notranje dežele. V Ljubljani, 27. marca. Časopisi guli škili Rusov pišejo proti Lieck-tensteinovemu šolskemu predlogu, ker se ž njim daje deželam preobširna avtonomija v šolskih zadevah. Rusi ne pričakujejo od Poljakov pravice, za radi tega pa se boje, da bi se s povekšanjem deželne avtonomije gospodujočemu poljskemu življu ne dala priložnost, Še bolj zatirati ruskih sodeželauov. Ne zmeneč se za srbski zakon, kateri je sklenil nabor hrvatski, silijo oblastva na Hrvatskem srbsko duhovnike, da bi cerkvene matice pisali z latinskimi pismenkami. To imajo Srbi za plačilo, da v saboru njihovi zastopniki tako zvesto podpirajo vlado. Ministerstvo ogerako se bode nekda v kratkem precej preinenilo. Odstopil bode tudi naučni minister Csaky. Tisza si nekda ne upa tega moža obdržati v ministerstvu, ker si je ukazom svojim, da se ima po srednjih šolah bolj gojiti nemščina, nakopal nevoljo vse dežele. Kako so njegov ukaz tedaj proslavljali avstrijski nemški listi in se veselili, da že na Ogerskem spoznajo veliko važnost nemščine. Sedaj pa lahko vidijo, koliko čislajo nemščino onostran Litve, ko je dotični ukaz omajal ministru stol. Sedaj ne bodo več mogli avstrijskim Slovanom Madjarov staviti v vzgled. Vitanje države. Kako daleč so Že zašli Holgiirl, kaže to, da je v Sofiji jel izhajati časopis „Rodoljubec", kateri dokazuje sorodstvo mej Turki in Bolgari. Ta list na vse mogoče načine proslavlja Turčijo. „Rodoljubec" je organ Radoslavovcev. Ti menda bo čejo s pomočjo Turčije priti ni krmilo. S prva je Ra-doslavov, ko je stopil ? opozicijo, se laskal Rusiji, a ko mu Rusi neso prišli takoj na pomoč, je začel laziti za Koburžanom in ga nagovarjal, da naj odpusti Stambulova, a ko tudi tu ni nič opravil, začel se je laskati Turkom. — V Plovdivu imenovali so Ko-buržana častnim meščanom. To se je gotovo zgodilo na željo princa samega. Že dlje časa biva v stolici vzhodno rumelijskej, da bi tako dokazal, da mej Bolgarijo in Vzhodno Rumelijo ni več nobenih mej. Socialističnega zakona v Xcmčiji ne mislijo podaljšati, zato pa hočejo dopolniti kazenske zakone. Skoro vse določbe socijalističnega zakona uvrstili bodo v kazenski zakon in jih bodo še toliko razširili, da bodo ž njimi lahko kaznovali še druge politične zločince, ki neso socijalisti. Na ta način bodo svobodo v Nemčiji še bolj omejili. Nemci radi očitajo Rusiji, da zatira vsako svobodno gibanje, v resnici pa nemška vlada še brezozirneje postopa z nasprotniki svojimi. Čitatelji se pač Še spominjajo, kako so preganjali katoliške duhovnike v Nemčiji. Sedaj ko so jenjali borbo proti katoličanom, pa Bismarck preganja socijalne demokrute, naprednjake, Poljake, Dance in Alzačane. Ker je ltoluiulski kralj nevarno bolan, nameravajo nastaviti regentstvo, kateremu bode na čelu bivši ministerski predsednik Heemsberk. Položaj je v Holandiji jako težaven, ker ni nobenega princa kraljeve krvi, princesinja, ki ima prevzeti vladanje, pa še jako mlada. Minister Smith, ki je vodja angleške spodnje zbornice, je jako bolehen in ne bode dolgo mogel ostati na mestu svojem. Kdo bode naslednik nje gov, se še ne ve, imenuje se več osob, pa nikdo prav ne ugaja. Vlada bi najrajši, da bi lord Har-tinaton stopil v ministerstvo, da bi tako si bolje zagotovila podporo unijonističnih liberalcev. Dopisi. fa Postojbine 24. marca. [Izvirni dopis.] Poleg svetovnoznane naše jame ponašati se sine naš trg še z drugo čudovitostjo, katero je drž. posl. g. Ferjančič odkril v izvrstnem svojem govoru 11. t. m. širnemu svetu in to je doslej pod mernikom goreča luč, naš g. okrajni glavar vitez Schvvarz. Ugajal mi je že od nekdaj g. glavar, a sedaj ko hoče poslaviti (?) z „ Od prti m i pismi'' ugaja mi tembolj. Vender smolo ima revež povsod, in ako ga bodo ljudje — morda celo Augleži, kateri ga imajo baje v jako dobrem spominu — hodili gledat, kakor hodijo gledat jamo našo, ter bodo čitali njegov životopis, katerega naj bi spešil g. Šeber tiskati, gotovo bodo imeli zavest, da na vsem širnem svetu ni večjega smolurja od njega. Da bi stalo v sv pismu za besedami: „Čudna in skrivnostna so tvoja pota, o Gospod" še „a kamor greš, zagaziš v blamažo", stavil bi glavo, da je pisec mislil na našega glavarja. Najhujše je pa, ako se hoče človek izkobacati iz blamaži', pa se še hujše pogrezno vanjo. In taka je z vitezom Schvvar-zem. Sličen zdi se mi umazanemu perilu, katerega ne opere celo morje v podobi „Odprtih pisem". Čudil sem se doslej, da morajo razne uradne stvari, ki se ulagajo pri našem okrajnem glavarstvu, čakati mesece in mesece rešitve, čudil sem se, da je treba jed nega leta, da se dobe podpisi pod zapisnik kake seje, a z ,Odprtim pismom" našel sem ključ tej uganki. Ako namreč g. glavar računi, da so se konji, ki so morali biti nad tri ure dragim mu gostom Angležem na razpolaganje, rabili le štirideset minut, potem mora priti vsak do prepričanja, da so tudi uradne stvari, ki se rešujejo čez tri mesece, morale po g. glavarja visokem računstvu čakati le jeden mesec rešitve. A dovolj za danes. G. glavarju kličem le v spomin znani izrek, da ostane zamorec, če ga še tako pereš, vedno črn, o čemer se bode lahko v najkrajšem času prepričal, in ga prosim konočno, da naj, ko bo bral ta dopis, ne raztresa svoje bes-nesti nad uraduiki svojimi kakor dela po navadi, kajti oni so nedolžni, da imajo takega glavarja. Iz Kranja 24. marca. [Izv. dop.] Kakor strela iz jasnega neba treščila je začetkom meseca avgusta 1887. J. mej nas ominozna ministerska naredba, ki je imela namen, uničiti premnogo srednješolskih zavodov, mej njimi tudi spodnjo gimnazijo v Kranji, iz pedagogično-didaktičnih uzrokov. Nastal je vsled te naredbe po celej Avstriji silen vriš, in posebno Čehi osnovali so zoper učnega ministra tako izdaten naskok, da so skoro omajali ministru njegov fotelj, in da je on za dobro spoznal, ukap-Ijati dobrodeljno olje prijenljivosti v skeleče rane, ki jih je Čehom usekala preje navedena ministerska naredba. In marsikatera točka te naredbe dejala se je ob veljavo oziroma ostala je neizvršena. Le nemila usoda, ki je zadela gimnazijo Kranjsko, ni se dala do sedaj obrniti na boljše. Dva razreda naše gimnazije zaključila sta se že, in če se v kratkem razmere ne zasučejo na bolje, odpravila se bode naša gimnazija definitivno s koncem tekočega šolskega leta. Zatorej je za našo gimnazijo neizmerno pomenljiva debata, ki se ravnokar vrši na Dunaji o denarnih potrebah naučne uprave. Nemirno pričakujemo izid te debate in nje posledice, ker vemo, da nam je dana zadnja priložnost, da Be izposluje uadaljni obstanek naše gimnazije, kajti če gospod minister se daj ne odjenja, izgubljen bode ne le za Kranj in za Gorenjsko, ampak za cel narod slovensk učni zavod, ki stoji na narodni podlagi. Še smemo upati, da se ta stvar izteče ugodno. V državnem zboru sede naši poslanci, kateri zastopajo narodne naše težnje iu od katerih tudi smemo pričakovati, da niti nagega mesteca koristi ne bodo izgubili iz očij. Gospod Klim je že lani v deželnem zboru dobro zastopal naše stališče in hvaležni smo mu, da tudi v državnem zboru ni pozabil na nas, in da je potrebo naše gimnazije na-glašal že v generalni debati. — Nekateri poslanci zaradi prenaglega zaključenja glavne debate neso prišli do besede, pričakujemo pa od vseh, da se bodo krepko postavili na noge, ko pride budgetni naslov „srednje šole" v razgovor, kajti nadaljni obstanek Kranjske gimnazije ni samo zadeva mesta Kranjskega, ampak eminentna zadeva cele dežele kranjske in celega naroda slovenskega, kateremu se z odpravo srednješolskega zavoda vsekako zavira kulturni njegov napredek. — Nujno potrebo Kranjske gimnazije dokazuje nam najbolj živo nezaslišani uaval učencev v Ljubljansko gimnazijo, kjer je v 21 razredih, napolnjenih s slabim in zdravju škodljivim zrakom, nakopičenih nad 900 učencev. — Ali je profesorjem mogoče, uspešno nadzorovati toliko množico učeče se mladine v šoli in zunaj šole, ter z večkratnim izpraševanjem izdatno skrbeti za dober napredek teh učencev? In če v Ljubljani, kjer zrak onesnažuje vzduh nečedne Ljubljanice, barijski dim in barijska megla, nastane kužna bolezen , kakor se je godilo pred 2 leti, kaj potem? Ali se da upravičiti, da učna uprava toliko učencev kopiči v jeden učni zavod, ki mora vBled kužne bolezni zaključen biti po več mesecev ? Ali bi ne kazalo in ali ne zahtevajo zdravstveni in pedagogiČno-didaktični" oziri, da bi se delalo na to, da se Ljubljanska gimnazija nekoliko oprosti učencev? In ali bi ne bilo dobro sredstvo za to razbremenenje, da bi se nadaljni obstanek Kranjske gimnazije zagotovil in obisk te gimnazije za Gorenjce bolj strogo uredil? — Mesto je zdravo, zidano na trdo skalo, ima svež in krepčilen zrak, ki mu prihaja z bližnjih snežnikov, skoro ne pozna kužnih boleznij, — ima lepe šolske prostore in dovolj za profesorje in učence primernih stanovanj; — nadzorovauje učencev v učenji in obnašanji pa je v malem mestu in na malem zavodu gotovo lož je in izdatueje možno izvrševati, kakor na velicem. Trdilo Be je, da nadaljni obstanek naše gimnazije koliduje s koristmi mesta Ljubljanskega, češ, ako se odpravi gimnazija v Kranji, ustanoviti se bo morala druga spodnja gimnazija v Ljubljani. Mislim, da ta kalkulacija ni pravilna in koristna. Če se odpravi naš zavod, dobi Ljubljana gotovo novo spodnjo gimnazijo, negotovo pa je, če bode ta zamenja ugodna za naš narod, kajti naši narodni nasprotniki, nategnili bodo sigurno vse svoje sile, da se ustanovi v Ljubljani nova nemška gimnazija, kakor jo je Dežman v dežel Dem zboru predlagal. — In če se v Ljubljani sedaj ustanovi 2. gimnazija, potem zgubljena je Kranjska gimnazija na vse veke, in ni misliti, da bi se kdaj zopet osnovala na novo. — če pa Kranj ohrani svoj sedajšnji zavod, to nikakor ne bode zabranjevalo, da Ljubljana z ozirom na preobilen obisk v kratkem vender le dobi še 2. gimnazijo. Mislim torej, da je sedaj, ko se nam nudi zadnja prilika, delati na vso moč za ohranitev Kranjske gimnazije, in da je na strani naših poslancev želeti vzajemnega in možatega postopanja ministru nasproti, ki je lansko leto v budgetnem odseku g. Tonkliju sam pripoznal svojo prenagljenost zaradi razpusta naše gimnazije. In uspeh prizadevanja naših poslancev znal bi biti ugoden, ko nam je zagotovljena podpora naših bratov Čehov in Poljakov, in ko nam je celo voditelj opozicije dr. Herbst v budgetnem odseku obljubil imenitno svojo pomoč. — Bog daj srečo! — Domače stvari. — („TageBpost") je jako žalostna vsled včerajšnje slovenske zmage v Celji. Vsa pobita toži: »Datnit hat die slovenische Partei einen ftir den Bezirk verhanguisBvollen und beklagenswerthen Er-folg errungen". Ker je izid volitve tako močno po-paril, je naravno, da jo v oči bodejo trobojnice po slovenskih vaseh, zlasti pa nad občinskim uradom in nad Haueenbichlerjevo krčmo v Žalci, še bolj pa nastavljeni topiči, s katerimi so pozdravljali vračajoče se volilce, na čelu njim g. župnika Je raj a. — (Na Dumi) i) zmagali so pri občinskih volitvah v prvem razredu judje in liberalci. — (Pri zabavnem večeru »Pisateljskega društva") je g. prof. S. Rutar opisal svoje potovanje po Reziji in potem slikal Rezijance, njihov jezik, značaj in šege. Berilo je jako zanimalo poslušalce in želeti je, da se prijavi v leposlovnem listu. Predsedoval je g. prof L. Pintar. — Prihodnji zabavni večer bode v soboto dne 30. t. m. Predsedoval bode g. A. Žumer, čital g. prof. Pintar. — (Slovanska glasb ena akademija) bila je v nedeljo zvečer v čitalnični dvorani. Bogati, skoro preobširni vspored, obsezajoč, izimši jedno, same slovanske skladbe, privabil je toliko občinstva, kakor ga že dolgo nesmo videli pri čitalničnih veselicah, kar nam je prijeten dokaz, da raste zanimanje za slovansko glasbo, ki je v razmerno kratki dobi velikansko napredovala. Na vsporedu bili so zastopani Iv. pl. Zaje, Smetana, Jenko, Ko-cipinBki, Moszkovvski, Kuhač, Glinka, Gerbie in drugi. Najlepše točke bile so izvestno: sekstet iz Smetanove opere „Prodana nevesta", „Rozmysli si Marinko", ki so ga pele gospa Gerbičeva, gospici Bučarjeva in Daneševa in gg. Pianecki, Dečman in Paternoster. Vender se nam je pri tei točki zdelo, da so glasovi gospodov bili nekoliko prekrepki, čemur je menda uzrok previsoko uglašeni klavir. V drugi vrsti je posebno ugajal karakteristični KuhaČev zbor »Makedonec žalno pjeje", nam specijalno pa Varlamov „Krasnij sa-rafan", ki ga je gospa Gerbičeva izvrstno pela in ki je in ostane najlepša pesen, kar jih je bilo kdaj zloženih. — Gerbićeva barkarola „Mirno plavaj čolnič mojJ, mešan zbor z baritonovim same-spevom, ki ga je pel g. Puci h ar, napravila je velik efekt in bila vreden zaključek temu večeru. Izmej ostalih točk dopadal je zlasti poljski trospev „Piesn Majova", ki so ga pele gospa Gerbičeva in gospici Bučarjeva in Daneševa. Jenkov slavni zbor „Šta čutiš" pel se je dobro, a bil bi še boljši, da je bil tempo malo hitreji in markant-neji. — Povodom te akademije obračamo se vsled večstranske želje do onih mladih ljudij, ki so pri tacih prilikah preglasni in nemirni, z resno zahtevo, da v bodoče ne motijo pozornosti občinstva. Dotičnim p. n. roditeljem pa priporočamo, da v tem oziru sami katero reko. — (Iz Trsta) piše nam okoličan : Dne 25. t. m. ob 1. uri popoludne vršilo se je za Trst jako pomenljivo razkritje spomenika na vrtu pred južnim kolodvorom. Po slavnem Ren diči izdelani kip je krasen, a moj namen ni popisavati ta umotvor, marveč italijansko udanost do Avstrije. Dne 24. okolu 7l/i ure poči petarda v via Coroneo, vržena iz II. nadstropja hiše št. 9. Ob 2. uri po polunoči druga petarda tudi tam, da je bila vsa kadetska šola po konci. Isti večer ob 7x/i uri peljala se je mimo rečenega spomenika osoba v brumu in vrgla v cunje zavito petardo na tla. Policijski agent Nučić, stoječ ondu na Btraži prime jo v roke, a razpoči se mu v rokah in mu odtrga dva prsta. Čeravno je bilo dovolj stražnikov ondu in je obljubljenih po 50 gl. vsacemu, kdor prime tacega zlodejca, ga vender neso ujeli, kajti namesto, da bi bili voz ustavili hiteli so ranjenemu Nučiću na pomoč. — Drugi dan rano počila je zopet petarda v pomorski vojašnici. — Glede slavnosti same pišejo se nam tudi čudne stvari. Vsi uradi bili so odlično zastopani, le mestni zbor ne. Le vsled velike sile prišel je jud Luzzatto. Župan dr. Razzoni se je bolnega naredil in tako je jedini jud Luzzato zastopal „naj-zvestejše mesto". Sramota! Ljudij bilo je pri razkritji jako malo, morda kacih 600, ko bi se vender smelo pričakovati, da jih bode na tisoče. Kadar bode Luzzato v državnem zboru zopet deklamoval ob italijanski lojalnosti, treba ga bode vsekako opomniti na te žalostne dogodke. Sploh pa bi bil skrajni čas, da se glede neznosnih razmer v Trstu na pravem mestu reče odločna beseda in skrbi, da se irre-dentovska rak-rana izžge. — (Deželni šolski svet štajerski) imenoval je Josipa T iča r j a, nadučiteljem v Šmar-tinu pri Gornjemgradu, Antona Z m r z 1 i k ar j a, učiteljem pri sv. Frančišku, Frana Zop fa, učiteljem na ljudski šoli v okolici Ptujski. — („Dramatično društvo") izdalo je Slovenske Talije 54. zvezek Vsebina : Teške ribe. Veseloigru v treh dejanjih. Spisal Mihael Balucki. Poslovenil Josip Debevec. — Popolna žena. Veseloigra v jednem dejanji. Cena 80 kr. — (Akademično društvo „Triglav" v Gradci) ima v torek dne 2. aprila t. 1. v hotelu „Zum goldenen Ross", Mariahilferstrasse štev. 9, IX. redno zborovanje. Na dnevnem redu je: 1. Čitanje zapisnikov. 2. Antikritika g. stud. ph.il. Komna. 3. Kritika o predavanji g. stud. med. Rakeža. 4. Kritika o predavanji g. stud. iur. Krančiča. 5. Predavanje g. stud. med. Rakeža. 6. Poročilo društvenega soda. 7. Slučajnosti. Začetek ob osmi uri zvečer. Gostje dobro došli! — (Iz Kviškega pri Gorici.) Vabilo k rednemu pouku, katerega priredi tukajšnja »Čitalnica" v dan 31. t. m. ob 4. uri popoludne po blagoslovu. Vspored: 1.) Petje. 2.) Nagovor in pozdrav predsednikov. 3) Petje. 4.) Govor: „Kako up-ljiva delavnost na blagostanje, na nrav in na izo-miko kmet. ljudstva". — Po posebni prijaznosti prevzame govor velezaslužni gospod Andrija Širok, učitelj v Šmartnem. 5.) Petje. Po pouku bode prosta zabava. Ustopnine ni nobene. V obilno udeležitev vabi: Odbor. — („Službovnik nemško-slovenski za cesarsko kraljevo voJBko. Prvi del. Drugi natiu službovnika iz leta 18 7 3. Poslovenil Andrej Comel plemeniti So« čebran, c. kr. major v pokoju') je naslov knjigi, ki jo je gospod prelagatelj sam založil, natisnila tiskarna družbe sv. Mohora in katera obsega v nemškem in slovenskem tekBtu 286 str. Gospod major Comel p 1. So čebran je kot pisatelj vojaških knjig tako dobro znan ter izdal že toliko knjig za slovensko vojaštvo, da je njegovo ime samo najboljše priporočilo. „Shižbovnik" kakor vse druge omenjene knjige dobivajo se po knjigotržnicah in pri pisatelji samem v Gradci (Grazbachgasse 40). Gosp. major pl. Comel naznanje, da je tudi „Poučilo o streljanju" (Schiess-Instruction) in ve ž bo vn i k (Exerzir-Reglement) že poslovenil in je bode prej ko mogoče izdal. Telegrami „Slovenskomu Narodu": Budimpešta 26. marca. Dolenja zbornica vsprijela s 109 glasovi večine §§ 24. in 25. brambenega zakona. Okolu zbornice bilo ogromno ljudstva, a ker je redarstvo storilo obširne naredbe, ni bilo nobenih nemirov. Beligrad 26. marca. Vsi Časopisi z veseljem pozdravljajo vest, da se kraljica Natalija v jednem meseci povrne na srbska tla. — Črnogorski knez poslal regentom ročno pismo, zagotavljajoč, da se je vsled vladne pre-membe zopet obnovilo staro prijateljstvo mej srbskim in črnogorskim bratskim narodom. London 27. marca. Dolenja zbornica s pritrjenjem vlade vsprejela predlog, da se vlasti pozovejo na konferenco ob odpravi trgovine z robi v Vzhodni Afriki. — John Bright umrl. Razne vesti. * (Poneverjenje) Fran Kolare, pisar pri Duks-Praški železnici, ponaredil je podpis ge-neraluega ravnatelja Peharja na neki izmišljeni nakaznici iu tako prejel 18. t. m. od poljedelske kreditne banke 5870 gld. Ker nezvestega pomožnega uradnika 22. t. m. ni bilo v urad, so ga iskali ter našli v neki gostilni v Smihovu in zaprli. Pri njem dobili so še 1939 gld., mnogo dragocenostij in obilo loterijskih listov, na katere je bilo stavljeno 2 do 6 gld., na jednem celo 30 gld. Zločinec priznal je takoj svojo krivdo, rekoč, da je s pone-verjeno vsoto hotel poravnati svoje dolgove. * (Strah pred sodiščem.) Posestnikova soproga Aua Schrodl iz Herzogbirnbauma imela je te dni priti k okrajnemu sodišču v Stockerav in tamkaj pričati v neki pravdi. Nesrečne žene polasti se pa pred sodnikom tolik strah, de se isti dan, ko bi se bila vršila obravnava, obesi. Šele pozno zvečer našli so nespametno posestnico doma pod streho obešeno in — mrtvo. Poslano. Blagorodnomu gospodu ces. kr. okrajnemu glavarju •vitezu Sch."waizu v Postojini. Ni moj namen z Vami obširno polemizovati na »odprto pismo", katero ste povodom mojega govora dne 11. t m. doposlali članom poslanske zbornice, ker kam bi prišli, če bi poslanci v obče dobivali oprav i Če valna pisma od osob javnih ali privatnih, b katerimi se v državnozborskih razpravah pečajo, in bi na taka pisma odzivali. Par besed naj mi pa bode vender dovoljenih. Vi mislite, da sem se jaz za to z Vami bavil, ker ste me pred tremi leti, kakor pravite, „prav ob kratkem odpravili," ko sem prišel v Postojino in k Vara, da se z Vami seznanim. Ne, maščevanje me ni vodilo, ampak povod mojim besedam bila so Vaša dejanja, katera sem navajal in katera bi noben poslanec prezirati ne mogel, če govori o politični upravi, posebno če se dogode v njegovem volilnem okraji. — Tudi ni bilo treba zlorabiti poslanske imunitete, da se to pove. To bo vender vsakemu razumnemu Slovencu znani Vaši čini, katero je bilo celo odveč v »odprtem pismu" i/.recno in vse zaporedom priznati. Tega pa Vam nihče ne bode zameril, da imate sami milejšo sodbo o svojih dejanjih, kakor jo imajo o njih — drugi ljudje. — Vašega pouka o tem, kaj se spodobi in kako je treba čuvati »uradno tajnost", ne morem sprejeti, ker če se ogledate, mi morda utegnete sami priznati, da neste mož, pri katerem bi se človek teh čednostij priučil; pač pa Vam verjamem, da bi Vam bilo ljubo, da bi vsa Vaša dejanja, katera sem razpravljal, zakrivala „uradna tajnost". Konečno me veseli Vaša obljuba, da hočete svoje uradniške dolžnosti ne oziraje se na moje pritožbe in pretenja (?) točno izpolnovati. vender mislim, da bi za Vas in za nas prav bilo, če si poskusite za izvrševanje svojega lepega namena kak drug kraj izbrati. — S primernim spoštovanjem Dr. Ferjančič, državni poslanec. Na Dunaji, dne 23. marca 1889. Za \ nanjo porabo. Pri protinu in trganji, bolečinah po udih in vsakovrstnih imetjih pokazalo so je posebno uspešno Moli-ovo .Francosko žganje". Steklenica stane 90 kr. Vsaki dan ga razpošilja po poštnem povzetji A. Moli, lekarnar in 0. kr. dvorni založnik na Du-naji, Tuchlanben 9. V lekarnah po deželi zahtevaj Be izredno Moli-o v preparat z njegovo varstveno znamko in podpisom. 12 (55 - 3) 9* „LJUBLJANSKI IW m toj i za vse leto gld. 4.60; za pol leta gld. 2.30; za četrt leta gld. 1.15. ;.ri. Loterij uc »rečkc 23. marca. V Trstu: 20, 56, 67, 76, 27. V Linci: 13, 8, 52, 61, 26. I1 uje i : 26. marca. Urlias, Schneibidel, Ki ust Kraul in — Kert iz Gorice. Pri .Slonu : Herman iz Zagreba. — ^Esterreicher, Haiiscli, Steiner t Dunaja. — Janow9ky ti Hrvaškega. — Tittel iz Postojine. — Slibar iz Selc. — Zirovuik i/. Hiranj. — Pitamic iz Postojine. — Phillpp z; Dunaja. — Kuranda iz Gradca. — Kramar iz Karlovca. — Dletrioh z Dunaja Luggm, Gleich, pl. Krapitsch, Richter, Koutnik, Sclnvioger iz Celovca. — Margheri iz Radovljico. Pri Mallel: Brotlezo z Dunaja. Meteorologično poročilo. Dan Cas opazovanja Stanje barometra v mm. Temperatura Vetrov i Nebo Mo-krina i mm. 25. marca 7. zjntraj 2. popol. 9. zvečer 40 0 min. 7868 mm. 734-3 mm. 10" C 1240C li-ti" 0 al. sev. m. svz. sl. svz. j tajaš, jas. 0 00 mm. 26. marca 7. zjutraj 2. popol. 9, zvečer 729 1 mm. 725 6 mm. 725 3 m.n. 5«n0 7-4" C 4-6° 0 sl. svz sl. vata. sl. vzh. obl. obl. obl. 0 80 mm. dežja. Srednja temperatura 6'7° in 5-9°, za 1-6° in 0*5° nad normalom. I>u.ii£Oslsa, "borza, dne" 27 marca t. 1. (Izvirno telegrafično poročilo.) včeraj — fapirna renta.....gld. 88*65 — gld. Srebrna renta......84-10 — „ Zlata renta.......111-40 — . 6 „ marčna renta.....99 65 — , Akcije narodne banke. . „ 891'— — „ Kreditne akcije....., 302 75 — , London. . ....., 121*70 — „ Srebro........„ —•— — n Napol.......... 961 — „ C kr. cekini .... , .5-71 — „ Nemške marke .... , 59-42 l/i — 4% državne srečke iz 1. 1864 260 gld. 13H Kld Državne srečke iz ). 1»64 10ii , 180 „ Ogerska zlata renta 4°/„ . . ... 102 „ ©gerska papirna renta 5°/0 . ... 94 „ 6°/0 štajerske zemljišč, odvez, oblig. . . 104 ,, Dunava reg. srečke 5°/0 . . 1<>0 gld. 126 „ Zemlj. obč. avstr. 4Vi°/0 zlati zast. listi . 121 „ Kreditne srečke.....100 gld 187 „ Rudolfove srečke .... 10 „ 21 T, Akcije anglo-avstr. banke . . 120 „ 131 ,, Trammway-drnšt.. velj. 17o gld. a v. 235 „ danes 83-80 84 20 111 45 9985 891- — 304-25 121-20 9*58 5-70 59-20 — KI 50 „ 60 m ,. 75 .. 50 50 ., 50 !! 60 m \AS \AS ^^*» \ ^r^, * ~W W W W M/ ~W ^ * 2obo.tlra.nik Schvveigcr (178—6) stanuje hotel „Stadt Wien", II. nadstropje štev. 23. Ordinira od '/.j lO. do 1 a 1. zjutraj in od 2. do 5. ure popolndno. Ob nedeljah in praznikih od 1 ,10. do 1. ure. •W SA^ SA^ -\AS \AS \AS \±S \AS \AS \A/ \AS 'SA/' ^A/ '-i * r-- Gotov zaslužek! Vsak pri\l im:\ti v, Budimpeštu". (183—4) slovenskega jezika popolnoma zmožen in vešč notarskih opravil, se vsprejme. — Ponudbe na upravništvo „Slo-venBkega Naroda-. (232—2) Hiša na v Ilotiču p.i Litiji, blizu farne cerkve, na lepem kraji, pripravna za štacuno s špecerijskim blagom, kakor je že več let. Hiša je v dobrem stanji, poleg je lep vrt in njiva, ležeča proti nolncu. — S hišo vred proda so tudi štacunska oprava, kakor stelaže, tehtnice, težuki itd. — Natančneje se izve pismeno a i ustno pri lastniku Antonu Mkok-u, posestniku li. -l. 62 v s«, lini ji pri Kranji. ,226—2) Velikansko peso, nemško in domačo deteljo, raznovrstne trave in sočivja prodaja po najnižji ceni in zanesljivo kalj ive PETER LASSNIK xr I_ijia."bljćtni_ Foitna naročila se proti postnemu povzetju hitro razpošiljajo. (181—5) Na najnovejši in najboljši način f t nmetue (825—34) * I z»be in z o J>ov j a | ustavlja brez vsakih bolečin ter opravlja plombo- i vanju in vse zolme operacije, — odstranuje • * zobne bolečine z usmrtenjetu živca J J zobozdravnik A. Paichel, i poletf Hradecke^-a čevljarskega) mostu, I. nadstropje. & Po ceni parobrodne vozne listke za hitre parobrode ElToe. Werra, "F-o-lđ-a., Eicier, Ems, ^-ller. Trave, Saale, I_istli.-ri, kateri potrebujejo le 8 «lo » «lnij za vožnjo v Ameriko, in vozne listke iz EJiibljmie v Kremen po posebno nizki ceni izdaje gospod R.« Ranzinger v Ljubljani, glavni agent Severno - nemškega Llovda v Bremenu. Q\/ARII \ ^er 80 n* Kranjskem agenti, kateri potnikom obetajo vožnjo na OVMnlLv/ ■ hitrih parnikih, v resnici se pa potem slednji morajo voziti z navadnimi pamiki, vozečimi 14 do 18 dnij, jo v interesu onih potnikov, kateri žolč hitro, varno in prijetno potovati, da poiščejo v Ljubljani le k, 3=1. "E^^iT-ZIUGSR-ia in se ne dajo premotiti v Ljubljani od brezvestnih zganjačev druzih agentov, ki so za to plačani. (230—1) POSOJILNICA V RIBNICI registrovana za,<-a.r-o.gra. z o-m.ejerj.o za,-vezo. iso: VABILO OBČlTBlvlIJ kateri bode dne 81. marca 1889. 1. ob 4. uri popoludne v zadružnej pisarni. DNEVNI RED: 1. Poročilo načelništva za leto 1888. 2. Volitev načelništva. 3. Slučajni predlogi. V Ribnici, dne 1H. marca 1889. (216—3) .1 ti < t • In i.it lit. 4€0 ¥etrni renommče 2 »U|L ■»roiesorjl e. kr. klinike na l>uiiajl, prol'enor l>raM«;he, J^Zl prolVnor Nelinitaler. pok, profesor Oppolzer, kakor tmli SD^B^ več UrMaili Hloveeih /.ilravnlkov r.ap wme|o <» prl|»oroeit|<> le pristno in nvHoviio sIhmh. Ur. ti»<>in««„ zolioiilrmnika ®> POPP za vsakdanjo poralii«, ker je boljša, nego vsaka druga zobna voda. kot pre-servativno sredstvo prori vsem zobnim in u-tnira boleznim, pri/.tiana voda za grgranje pri kroničnih vratnih boleznih in neobhodno potrebna pri rabi mineralnih vod, katera, če se. hkratu rabi z Dr. POPP-a 2obnim praškom ali zobno pasto, ohrani vedno zdravo iu lepe zobe. 3^*" Pri neprestani rabi dr. lBopi»-ovih zobnih sredstev se pre-ijsjr preei in odstrani rast drobnih glivie, za katere |e ustna 'ij0F~ votlina tako ugodna tia, kntere se lotijo zob. ua začnO gnili. Wr Pnnn.il wvari. "•U (jjif,__27) Dr. J. G. POPP, Wien, L, Bognergasse Nr. 2. Dobiva se v Ljubljani pri lekarjih J. Swoboda, V. Mayr, U. pl. Trnkoczy, E. Bir-schitz, G. Piccoli, dalje pri trgovcih C. Karinger, VaSO Petričič, Edvard Mahr, Peter Lassnik, bratje Krisper; v 1'ontojini: Fr. Raccarieh, lekar; na Krškem: P. BOmches, lekar; R. Engelsberger, trgovina z galanterijskim blagom; v Idriji: J. VVarto, lekar; v Kranji: K. Šavnik, lekar; Martin Pettau, trgovec; v Škofjej Loki: C. Fabiaiu, lekar; p Kočevji: J. Rraune, lekar; v Ajdovščini: M. Guglielmo, lekar; v L,itiji: J. Beneš, lekar; v Metliki: Fr. Wacha, lekar; v Radovljici: A. Roblek, lekar; v Novem mestu: F. Uaika, D. Ri/.zoli, lekarja; A. Gustin, trgovina z galanterijskim blagom; v Kamniku: J. Močnik, lekar; v Trebnjem: J. Ruprccht, lekar; v Crnomlji: J. Blažek, lekar; v Vipavi: A. Leban, lekar. J. Deller-jeva Jedino razprodajo za Kranjsko ima J. I,D * l.%4- HIC v Ljubljani, Rimska cesta 9. RADGONSKA \ a j bol jŠH mizna in osveževalna pijača. Preskušeno zdravilo za kattir sapnih organov, protin, revmati-zein, želodčne in mehiirne bolezni. najčistejša alkalična Se ne sme zamenjati z Radcnjsko kislino. (209—3) KISLINA. Izdajatelj in odgovoru« urednik: Dra«otin Hribar. Lastnina in tisk „Narodne Tiskarne*. 75 EF