Mladi junaki
11. Peterček, junaški pospeševatelj pogostnega sv. obhajila.
||Fp||r5 edavno je izšla mična knjižica z naslovom: Pj ra/J »Peterček, apostol pogostnega sv. obhajila«. Wi^SJM Ta sedemletni dečck je živel v severo-zahodnem delu Francoske. Bil je jasnega in vese-lega lica, pa nedolžno pobožnega srca. Posebno pa se je odlikoval v pobožnosti do presv. Rešnjega Telesa.
Po prvem sv. obhajilu je rad pogosto prihajal k mizi Gospodovi; po navodilu nekega misijonarja je začel vsak dan hoditi k sv. obhajilu. A to mu je napravljalo veliko težkoč. Oče je bil jako nevoljen in tudi mati spočetka ni rada videla, da je sinček vsako jutro zgodaj vstajal in hitel k sv. obhajilu.
Kmalu se mu posreči, da pridobi tudi mater, ki ga začne spremljati dan na dan k obhajilni mizi. Z besedo in zgledom vzpodbuja dobri Peterček tudi tovariše in jih združi v obhajilno zvezo, kjer se vsak član zaveže, da pojde po želji sv. očeta vsak dan k sv. obhajilu.
Zelo je vesel blagi deček tega uspeha; a tem bolj je žalostno njegovo nedolžno srce, da ne more pridobiti še očeta, ki niti o veliki noči ni sprejel sv. zakramentov. Peterček moli vsakdan sv. rožni venec in pristavi na koncu vsakega odstavka prošnjo za izprecbrnjenje očetovo; tudi vsakdanje sveto ob-hajilo daruje v ta namen.
Pa vse je zastonj. Jezus ga ne usliši. V tem času prestavijo očeta v drug kraj. Peterček hodi tudi tukaj vsak dan k svetemu obhajilu; mamica ga spremlja. A to je bilo za tisti kraj kaj nenavadnega. Zato pokliče župnik fantka in mater k sebi ter z resnim obrazom izprašuje po vzroku, zakaj hodi tak otrok tolikrat k sv. obhajilu.
»Da razveselim Jezusa, in ker žele sv. oče, zato hodim dan na dan k sv. obhajilu, in pa da bi očeta izpreobrnil.« Duhovnik se kmalu prepriča, da
114
otrok popolnoma razume, kaj je vsakdanje sveto obhajilo. A težje je bilo prepričati druge ljudi, ki so raznovrstno zbadali z neljubimi opazkami mater in sinčka. Pa otrok jim odgovarja tako pogumno in razumno, da polagoma utihnejo.
Le očeta ni bilo mogoče izpreobrniti. Slednjič sklene Peterček, da ponudi Jezusu svoje živ-ljenje za izpreobrnitev ljubljenega očcta.
Jezus sprejme žrtev. Deček resno zboli, kri se mu ulije iz prs. Dolgo leži in trpi mali bolnik, a vedno je zadovoljen, ker hoče trpeti za svojega očeta. Tudi na bolniški postelji prejema mnogokrat Jezusa ter se mu vedno in vedno daruje za izpre-obmjenje očetovo. A vse zastonj.
Peterček prejme že sveto popotnico, a oče se šc ne izpreobrne. V smrtnem trenotku mu namigne Peterček ; oče pristopi in sliši šepet zadnjih besed: »Za tebe, oče!« Nedolžna duša odhiti pred prestol božji; očeta premaga milost božja. Izpreobrne se. Še več. Odloči se, da vsak dan poklekne k oni ob-hajilni mizi, kjer je nekdaj zanj tako goreče molil Peterček.
Po smrti dobrega Peterčka se zasnuje tudi v tem kraju obhajilna zveza pobožnih otrok, ki vsak dan pristopajo k mizi Gospodovi.