P. b. b svetovnih in domačih dogodkov Postni urad Celovec 2 — Verlagspostamt Klagenfurt 2. Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt LETO XII. / ŠTEVILKA 16 CELOVEC, DNE 21. APRILA 1960 CENA 2.- ŠILINGA Državni predsednik dr. Scharf - 70-letnik Ob zaključku gospodinjskih šol Zopet nas vabijo sestre in gojenke na razstavo in zaključno prireditev v št. Rupert in Št. Jakob. Razstave, ki jih pripravijo sestre s svojimi gojenkami ob koncu vsakega šolskega leta, privabijo številne naše rojake iz Roža, Zilje in Podjune, da se sami prepričajo o delu, ki ga vršijo med šolskim letom sestre in dekleta, človek se na razstavi ne more dosti načudili temu, kar se dekleta v kratkem obdobju enega šolskega leta vse naučijo. Tu so razstavljene raznovrstne obleke za vsakdanjo in nedeljsko rabo, narodne noše, predpasniki, bluze, vezenine in pletenine, blazine, posteljnina, prtiči z narodnimi motivi, celo cerkveni paramenti itd. Dekleta pa se ne uče na šoli samo šivanja, ampak tudi 'kuhanja. Dobra gospodinja mora znati oboje, kar pride do izraza tudi na razstavi, kjer pričajo raznovrstne okusno pripravljene jedi, da so se dekleta izurile temeljito tudi v tej gospodinjski stroki. Skrbno pisani zvezki pa nam nudijo še vpogled v teoretično znanje, ki so ga dekletom posredovale sestre vzgojiteljice iz vseh področij gospodinjstva, vzgoje-sflovja, domoznanstva, literature itd. Tako nam pogled na razstavljene reči vsako leto znova potrdi prepričanje, da so naše gospo-dinjske šole res na strokovni višini in da morejo biti starši, ki pošiljajo svoje hčerke v te šole, res zadovoljni. Šoli v St. Rupertu in št. Jakobu sta najmanj enakovredni vsem drugim tovrstnim šolam v deželi. V tem nas prepričajo tudi vsakoletne razstave, predvsem pa dekleta sama, ki ne morejo dosti pohvaliti tega, česar so se naučile pri častitih šolskih sestrah, še pozneje, ko vršijo že kot matere svoje poslanstvo v družini, se rade in hvaležno spominjajo svojih nekdanjih vzgojiteljic. Veselo je njih svidenje z njimi. Marsikatera nekdanja gojenka je s sestrami v stalni pismeni zvezi ter se obrača do njih za nasvete tudi še tedaj, ko je že mati številnih otrok, ko se je v družini uveljavila že kot gospodinja in mati. Vsakoletne razstave gospodinjskih šol pa so povezane vedno tudi z velikimi kulturnimi prireditvami, kjer nastopajo dekleta z recitacijami, deklamacijami, igro-kazi, simboličnim rajanjem in izbranim petjem. Tudi v teh nastopih se zrcali del šolske vzgoje in sicer duhovna izobrazba in kultura, ki jo posredujejo sestre dekletom. Dolge zimske večere, a tudi nedeljske popoldneve in sploh prosti čas je treba v družini izrabiti tako, da se poglobimo tudi v knjigo ali razveselimo in razvedrimo ob lepi narodni pesmi. Zato je potrebno, da vzljubijo dekleta že na šoli dobro branje ter se nauče številnih pesmi, ki jih v družini ne sme zmanjkati. Kajti kjer je petje, tam je veselje! Gospodinjski šoli v Št. Rupertu in št. Jakobu pa ne zagotavljata dekletom le srčne in vsestranske strokovne izobrazbe, ampak tudi trdno versko prepričanje. Na takih temeljih je potem res možno vzpostaviti srečno družinsko življenje. Ženo s tako izobrazbo bo mož znal cenili, on in otroci bodo imeli v njej trdno oporo in lep zgled, narod pa vzor matere, ki mu je hkrati s pridnostjo, vzornostjo in zavednostjo garant njegovega obstoja. Tudi letos se bomo zbrali v čim večjem številu na zaključnem slavju obeh gospodinjskih šol. S tem hočemo dokazati, kitko znamo ceniti tlelo sester in gojenk. Naj ljubi Bog blagoslavlja tudi v bodoče napore šolskih sester za strokovno izobrazbo naših gospodinj in duhovno rast naših družin. Minulo sredo je državni predsednik dr. Adolf Scharf obhajal 70. rojstni dan. Ob tej priložnosti je slavljenec prejel številna pisma in, brzojavke z voščili z vsega sveta. V sprejemni pisarni uradne rezidence državnega predsednika v nekdanjem cesarskem dvorcu na Dunaju so se številni vo-ščilci podpisovali ves dan v posebno knjigo. Osebno so svoja voščila izrekli predstavniki vlade, zveznih dežel, raznih uradov in ustanov. Na slovesnem sprejemu danes, katerega so se udeležili predstavniki Z osrednje lože bazilike sv. Petra v Rimu je na velikonočno nedeljo sv. oče Janez. XXIII. — zvest večstoletnemu običaju — spregovoril rimskemu prebivalstvu ter romarjem iz vsega krščanskega sveta, ki so kljub dežju veliki trg, obkrožen z marmornatim stebriščem slavnega arhitekta Bramanteja, napolnili do zadnjega kotička. Cenijo, da je papeževe besede poslušalo okrog 150.000 ljudi na trgu, njegov govor so pa prenašale vse večje radijstke in televizijske postaje na svetu. Ob koncu je sv. oče podelil velikonočni blagoslov »urbi et orbi«, to je rimskemu mestu in vsemu svetu. V svojem nagovoru je sv. oče dejal, da praznik »Vstajenja Gospodovega pomeni za 'kristjane v vseh dobah najgloblje veselje, kajti moremo se pokloniti Jezusu, veličastnemu in nesmrtnemu Odrešeniku, Njemu, ki je premagal smrt in človeško slabost. Premagal je slabost izvirnega gre-ga človekovega ter vseh nadaljnjih grehov človeštva.« Janez XXIII. je potem priklical v spomin trpljenje in smrt Jezusovo na zemlji, ki sta bila obenem »njegov slavni boj«. Nato je sv. oče-nadaljeval: »Ljubljeni moji sinovi, vi veste, da ta njegov boj na zemlji še traja. Vsi mu prisostvujemo in vsi smo na njem udeleženi. Na eni strani stoji Kristus s svojimi predstavniki in verniki sv. Cerkve, ki so z njo združeni v zvišeni edinosti in bratstvu, tu stoje nadalje' načela krščanstva, resnica, pravica in mir. Na drugi strani pa divja protikrščan-ski duh, v katerem se združujejo zmota, napačno pojmovanje življenja, pa tudi predrznost in snovno nasilje, nesrečo in pogubo prinašajoča zmeda. Ker je položaj obeh taborov jasno opredeljen, je za vse nas dolžnost in odlika obenem, da ju spoznamo. Tako ravnanje pa zahteva velik smisel za odgovornost, trdnost značaja, odpor do kompromisov, popolno odkritosrčnost namenov ter dejanj pred Bogom in pred ljudmi. Pri tem nas pa bodri zavest, da Gospod drži svoje obljube in da nam 'že na tem svetu namenja darove svoje dobrote in svoje zmage. Toda to zagotovilo si moramo z lastnimi dejanji zaslužiti.« Sv. oče je nato povzel besede sv. Avguština, ki poziva na »odkritosrčnost v mislih, dejanjih in življenju« ter nadaljeval: »Med tem ko vas v tem velikonočnem dnevu vse vabi k duhovni radosti, toliko in toliko naših bratov — in kadar moram o tem vedno znova govoriti, me vselej prevzema žalost — ne uživa svobode, ne svobode mišljenja in ne svobode vere. Že dolga leta morajo trpeti nasilje in pritisk, oni doprinašajo svojo žrtev v molku in vseh na Dunaju akreditiranih inozemskih diplomatskih misij, je državnemu predsedniku izrekel voščila doyen diplomatskega zbora, papeški nuncij Dellepiane. Slavljenec je vse darove, ki jih je prejel, namenil v dobrodelne svrhe. Dunajska osrednja hranilnica pa je ustanovila poseben fond v znesku 1 milijona šilingov, ki bo nosil ime dr. Scharfa, za podpore revnim študentom. Voščilom se pridružujemo tudi koroški Slovenci. trajnem preganjanju. Želeli bi, da bi tudi oni slišali te očetovske besede tolažbe iz središča zedinjenega katolištva, ali pa vsaj njihov odmev. Ta naša združenost v duhu in v molitvi z njihovim trpljenjem pa je obenem vir blagoslova za celotno Cerkev, kajti zgled, ki ga dajejo naši preganjani sobratje s svojo neustrašeno stanovitnostjo nas vzpodbuja k duhovnemu izpopolnjevanju in vnemi. Naš zaskrbljeni pogled pa se obrača tudi k vsem tistim, ki trpe zaradi narodne pripadnosti ali zaradi zapletenih in nevarnih gospodarskih okoliščin, ali pa zaradi kratenja njihovih naravnih ali državljanskih pravic. Naj naša beseda zbudi v dušah vseh čut človečanske in krščanske solidarnosti, kajti namenjeno je, da bo ta čut zacvetel na dan, katerega je določila 'Previdnost.« Janez XXIII. je zaključil svoj nagovor s prošnjo na Gospoda, da napolni z večno vero in zaupanjem srca vseh vernikov, ki trpe zaradi Njegovega imena ter Njegovega evangelija; tistega evangelija, za katerega je On sam živel ter ga oškropil s svojo lastno krvjo. »O Jezus, zmagovalec nad smrtjo in grehom, mi smo Tvoji! In Tvoji hočemo ostati. Mi, naše družine, vse kar nam je v srcu najbolj milega in dragega, bodisi v ognjeviti mladosti, bodisi v modrosti zrelih ilet, bodisi v odpovedih prihajajoče ali že dopolnjujoče se starosti: vedno ostanemo Tvoji! Daj nam Svoj blagoslov in podeli vsemu svetu mir, o Jezus, kot si ga podelil, ko si se na velikonočno nedeljo prikazal svojim najbližjim in si ga nato delil, ko si se prikazal v obed niči, na jezeru, na cesti.« Nova tiskovna konferenca? Neka ne natančneje označena časopisna agencija DAN poroča, da namerava v kratkem takozvana »vindišarska skupina« prirediti na Dunaju novo tiskovno konferenco, na kateri bo »izrazila svoje zadovoljstvo z obstoječo manjšinsko zaščito v Avstriji,« ter zavzema odločno stališče proti zahtevam Slovencev. »Predstavniki vindišarjev« so že enkrat priredili tiskovno konferenco na Dunaju, ki pa je celo po pisanju nemškega časopisja (na primer »Wochenpresse«) zelo klaverno izpadla. Čudno se nam le zdi, odkod si naenkrat »predstavniki vindišarjev« jemljejo pravico biti zadovoljni z manjšinsko zaščito, ko so vendar doslej sleherno tako zaščito odklanjali. Člen 7 govori o Slovencih in njihovih pravicah. Zanimivo bo, katere časopise bodo na to konferenco, ako bo vobče do nje prišlo, prireditelji vabili. Objava V petek, dne 22. aprila 1960, v času od 13. ure do 17. ure je na Državni realni gimnaziji za Slovence v Celovcu »Dan staršev.« Starši naših dijakov imajo priložnost, da se o učnih uspehih svojih otrok poraz-govorijo z vsemi profesorji. Sprejemni izpiti za prvi razred in po potrebi tudi za višje razrede bodo v soboto, dne 9. julija 1960, to je prvi dan velikih počitnic. Ravnateljstvo -KRATKE VESTI — Hruščev namerava priti na Dunaj poleti, je bilo uradno naznanjeno na Dunaju in v Moskvi. Natančni čas obiska še sicer ni bil določen, vsekakor pa enkrat konec julija ali v začetku avgusta. S tem bo vrnil obisk, ki sta mu ga lani napravila avstrijski zvezni kandler ing. Raab in podkancler dr. Pittermann v Moskvi. Po napornih potovanjih po Daljnem vzhodu in po Franciji ter še napornejših političnih pogovorih si je Hruščev vzel daljši dopust, ki ga preživlja v nekem letovišču ob črnem morju. V zadnjem času so se razširile vesti, da je Hruščev bolan in sicer, da mu nagajajo jetra. Proti tej bolezni pa mora jemati precejšno množino tablet, katere pa vplivajo slabo na živce. Menijo, da je zaradi tega na potovanju po Franciji Hruščev večkiat vzbujal vtis utrujenosti. Spričo tega mednarodna politična javnost z dvojnim zanimanjem pričakuje njegov obisk na Dunaju. Žalosten rekord je dosegal na letošnjo veliko noč Berlin. V zapadni del mesta je namreč pribežalo okrog 6000 beguncev i/ Vzhodne Nemčije. Pred vhodi v begunska taborišča so nastale dolge vrste čakajočih beguncev, ki so se hoteli prijaviti za politični azil. Veliko večino beguncev so tvorili kmetje, ki so v zadnjih mesecih v okviru splošne in poostrene kolektivizacije izgubili svoje domove in zemljo. Znatno je bilo tudi število obrtnikov. Vsi ti so izrabili Olajšave zaradi povečanega velikonočnega prometa za pobeg preko »železnega zastora«. Policija je morala nastopiti proti praz.no-vernežem v vasi Secondigliano pri Neaplju. Od jutra je namreč velika množica ljudstva obdala neko hišo, v kateri je ležal neki na raku bolni otrok. Otrok sam sicer ni ozdravel, pač pa se je po vasi razširila vest, da je iz leve nosnice Kristusa na stenski sliki priteklo nekaj kapljic krvi. Množica je hotela vdreti s silo v hišo. da ta »čudež vidi«, kar pa je policija preprečila. Nemiri so izbruhnili na južni Koreji, kjer so v prestolnici Seoul pod vodstvom študentov bile v minulih dneh velike demonstracije proti novoizvoljenem državnem predsedniku Sighmanu Ree-ju. FATIMSKE SKRIVNOSTI NE BODO RAZODELI Tretji del »fatimske skrivnosti« ne bo objavljen, zatrjujejo pristojne oblasti na Portugalskem. Msgr. Borges, rektor semenišča v Fatimi, razlaga, da se bo to zgodilo zaradi »modre zadržanosti« Cerkve. Kot znano je to tretjo skrivnost napisala Lucija, eden izmed treh čudežnih fatim-skih otrok, v posebnem pismu, ki se zapečateno hrani na škofiji v Leiriji. kamor spada tudi Fatima. Lucija je naročila, da tega pisma ne smejo odpreti pred letom 1960. Ni pa s tem rekla, naj njegovo vsebino leta 1960 razglasijo vsemu svetu. Zato bo verjetno res tako, da bodo pismo odprli, 'toda njegova vsebina bo ostala znana le malokomu. Papeževa velikonočna poslanica Politični teden Po svetu... Predvelikonočni sestanek v Washingtonu — priprava na »veliko konferenco« V pred velikonočnem tednu so se v Wa-shingtonu sestali zunanji ministri glavnih Atlantskih držav, in sicer Združenih držav, Velike Britanije, Francije, Italije, Zapad-ne Nemčije in Kanade, da se pogovore glede skupnega nastopa na bližajoči se »vrhunski konferenci«, ki je napovedana za prihodnji mesec maj. Sestanek je bil vsekakor zelo potreben, kajti tako vzhodni kot zapadni tabor poskušata na vse kriplje izboljšati svoje izhodiščne postojanke za bodoča pogajanja. Pni tem se ne omejujeta samo na pridobivanje postojank v izvenblokovskih državah, ampak skušata oslabiti tudi svojega nasprotnika naznotraj. V tem pogledu ima Sovjetska zveza mnogo laže stališče, kajti njen satelitski 'blok drži skupaj sila in ga ne more omajati nobena diplomatska intriga, dočim je zapadni blok le plod skupnih interesov posameznih članic, pri čemer pa ohranja vsaka svobodo svojih dejanj. Zato teži sovjetska politika za tem, da s podžiganjem nasprotij med posameznimi članicami poskuša oslabiti ves zapadni blok. Ključno postojanko v zapadnem bloku zavzema Francija in zato je Hruščev obiskal De Gaulla, da poskuša preko nezadovoljne Francije, ki meni, da jo njeni zapadni zavezniki ne upoštevajo dovolj, vnesti prepir v zapadni tabor. Vendar izgleda, da se Francozi niso pustili speljati po vabah Hruščeva, ampak so njegove ponudbe dobro pretehtali in ugotovili, da jim v zameno ne nudi nič boljšega. Adenauer ostal osamljen Zato so Francozi, ki so doslej podpirali Adenauerjevo nepopustljivo politiko, v VVashingtonu imeli več razumevanja za angleško stališče, namreč, da je pri pogajanjih s Sovjetsko zvezo treba biti sicer trden in odločen v bistvenih zadevah, vendar da mora biti taktika pri pogajanjih elastič-nejša. Nasproti tem pa je politika zapadnonem-ške vlade v zadnjih mesecih stremela za tem, da pripravi zapadne zaveznike kar k naj večji nepopustljivosti do Sovjetske zveze. Berlin in zedinjenje obeh Nemčij sta sicer zelo važni zadevi, toda še zdaleka ne najvažnejši na svetu. Danes je to brez dvoma vprašanje atomske razorožitve, ki zaradi svojih neizmernih stroškov postaja neznosno breme celo za orjaška gospodarstva »atomskih velesil«. Zaključno uradno sporočilo ministrske konference v VVashingtonu zato sicer poudarja, da je bila dosežena soglasnost vseh udeležencev glede vseh temeljnih vprašanj, ter da se stališča zapadnega bloka do atomske razorožitve kot tudi glede zedinjenja obeh Nemčij ter glede položaja Berlina niso spremenila, pač pa pušča to odprta vrata glede taktike pri pogajanjih, ali bolj naravnost, možnost sprememb v bodočnosti. V glavnem je Zapadna Nemčija s svojo željo po nepopustljivosti ostala osamljena. Zato v mednarodnih krogih računajo, da utegne Zapad privoliti v gotove spremembe glede položaja Berlina, vendar se pri tem ne bodo zapadni zavezniki odpovedali nobeni izmed pravic, ki jim pritiče na podlagi zmage nad Hitlerjem. To se pravi, da si bodo zapadnjaki zadržali svoje okupacijske pravice, pač pa utegne morebitni novi sporazum iti na račun nemških interesov. Sicer pa sta vprašanji Berlina in združenje obeh Nemčij odvisni od uspeha in neuspeha razgovorov o atomski razorožitvi. Atomska konferenca odgodena Doslej atomska konferenca desetorice v Ženevi kljub nekaterim optimističnim novicam ni prišla niti za korak naprej. Za Veliko noč so se predstavniki držav udeleženk (Združenih držav, Velike Britanije, Kanade, Francije, Italije, Sovjetske zveze, Poljske, Čehoslovaške, Romunije in Bolgarije) razšli in se sestanejo šele 25. aprila. Te »podaljšane« velikonočne počitnice bodo delegatom nudile priložnost, da se pogovorijo s svojimi vladami. Nekateri opazovalci sklepajo iz tega, da so glavna vprašanja bila 'tako daleč razčiščena, da morejo o njih sedaj vlade sprejeti kake važnejše sklepe. Ako bo glede te zadeve moč priti do kompromisa med Vzhodom in Zapa-dom, bo sporazum o ostalih vprašanjih, vključno Berlina in Nemčije, sorazmerno lahak. ... in pri nas v Avstriji Med prazniki je politika mirovala Velikonočni prazniki letos sicer niso prinesli trajnega pomirjenja v našo notranjo politiko, brez dvoma pa nekaj dni ljubega miru. Sicer pa je v zadnjih tednih bilo v političnih krogih opaziti neko predpraznično itrudnost. Na veliki četrtek se je sestal posebni pododbor parketične komisije za plače in cene, vendar samo za to, da se pogovori, kaj bodo delali po praznikih. Sestanka so se udeležili predstavniki zvezne trgovinske zbornice, združenja delavski zbornic, predsestva kmetijskih zbornic ter osrednje delavske organizacije. Predstavniki teh organizacij in ustanov so se zavezali, da bodo po veliki noči izdelali svoje predloge o tem kako zavreti vedno naraščajoče cene in jih spraviti v sklad s plačami delavcev in uslužbencev. Delo v odborih in pododborih ponavadi zahteva mnogo časa, posebno kadar sedijo v njih predstavniki skupin, ustanov in organizacij, katerih interesi si nasprotujejo. Tako bo verjetno minilo nekaj časa, da bodo prizadete organizacije izdelale svoja stališča, nato jih bo poskušal pododbor vskla-diti in končno bo o njih sklepala paritetič-na komisija, za njo pa Vlada in na koncu parlament. Med tem časom pa utegne steči mnogo vode po Dravi in cene naprej naraščati. Sele ko bodo tako narastle, da bo grozila poplava inflacije, bo ta končno prisilila vlado, da se zgane in nekaj ukrene. Sicer pa so letošnji velikonočni prazniki bili v znamenju obujanja spominov, kajti preteklo je 15 let po padcu nacizma. Ob spominu na grozni veliki teden leta 1945 sredi solza, bolečin in razdejanja praznujemo letos tudi praznik vstajenja Avstrije, tako v materialnem kot tudi v duhovnem pogledu, kot je dejal v svojem velikonočnem nagovoru zvezni kancler ing. Raab. Pred petimi leti je bila namreč podpisana državna pogodba, ki je Avstriji vrnila tudi državno samostojnost. '»Končno je Avstrija dosegla to, da nima več nikjer sovražnikov in tudi ne pripada nobenemu bloku, skupini držav ali političnih zavezništev, ki bi nas utegnila zapeljati v nezaželene avanture,« je dejal ing. Raab. Potrebno pa je, da si danes, ko živimo v svobodi in sorazmernem blagostanju, prikličemo v spomin čase groze in pomanjkanja pred 15 leti, da bomo znali dobrine, ki smo jih deležni, prav ceniti. Prvi maj pri polkah in pivu Kot znamenje spremenjenih časov je treba razumeti tudi sklep graške organizacije socialistične stranke. Ta je namreč sklenila, da bo letos na dan 1. maja, na praznik dela, namesto običajnega demonstrativnega obhoda strumnih čet delavcev po mestnih ulicah priredila »praznik skupnosti« na nekem športnem stadionu v mestni okolici. Ondi zbrani delavci in nameščenci ne bodo več praznovali ob zvokih koračnic in razrednobojnih gesel, ampak ob poskočnih valčkih in veselih polkah pri [>ogriijcni mizi. To spremembo utemeljujejo prireditelji s tem, da demonstracije za delavske pravice danes niso več potrebne, kajti delavci so si pravice, za katere so se svojčas borili, že pridobili. Zato bodo uporabili praznik prvega maja, da jih v veselju uživajo. Graška strankarska organizacija s tem ni naredila nič novega, kajti številne krajevne organizacije v manjših krajih so že v /anjih letih večkrat na podoben način praznovale prvi maj. Novo je le to, da se je prvič organizacija velikega industrijskega središča odločila za ta način praznovanja prvega maja. V zadnjih letih je z rastočim blagostanjem, ki so ga deležni delavci, postajala udeležba na povorkah 1. maja vedno manjša. 0 protiverski gonji v Sovjetski zvezi Rim (Al). — Glasilo Svete stolice, »Oser-vatore Romano«, je priobčilo članek o neusmiljenem boju, ki ga v Sovjetski zvezi vodijo proti veri. List se pritožuje, da za videzom, ki ga ta država kaže svobodnemu svetu, le malokdo vidi krvavo dramo krščanstva, ki traja že štirideset let in ki se vedno bolj zaostruje. Vatikanski dnevnik piše, da je nedavno potovanje Hruščeva po Franciji dalo povoda za 'najrazličnejše pisanje, ki bolj ali manj naklonjeno prikazuje podobo tega moža, uspehe, ki mu jih pripisujejo, ter napredek komunizma po Stalinovi smrti. Pri tem pa ne omenjajo obnovitve protiverske gonje v še večjem obsegu in sicer po natančnih .navodilih vodstva sovjetske komunistične partije. Ta navodila je njeno gla- silo »Pravda« objavilo 10. januarja letos. Sovjetska partija sodi, da je za oblikovanje »novega sovjetskega človeka« potreben neusmiljen boj proti Bogu, proti Cerkvi, proti slehernemu ostanku vere v ruskem človeku, proti vsakteri cerkveni oblasti, škofom, duhovnikom in vernikom. Danes je moda govoriti o Sovjetski zvezi in njenem napredku. Toda za tem videzom le malokdo vidi resnico o položaju vere. Marsikdo obžaluje omejevanje pravic človekove osebnosti, se zgraža nad njimi in protestira. Zatiranje vere in Cerkve pa se večini ne zdi žalitev človekovega dostojanstva, čeprav v človeku, ki trpi zaradi resnice, človeška svoboda dobiva svoj najbolj vzvišeni in najplemenitejši izraz. Katoličani in nacionalizacije Katoliški moralni nauk dovoljuje socializacijo, toda samo kot izjemo, ne kot pravilo, kadar gre pri tem za skupni blagor. To je stališče, ki ga zavzema milanski bogoslovni profesor Guzzetti v članku z. naslovom »Ali je marksist, kdor se zavzema za nacionalizacijo?« člankar glede tega navaja odlomek iz govora, ki ga je maja 1945 imel papež Pij XII. zastopnikom italijanskih delavskih organizacij. V njem je dejal, da katoličani lahko privolijo v socializacijo ter nacionalizacijo, toda le takrat, kadar ni za zagotovitev javnega blagra nobene druge poti in kadar se to izkaže za edino uspešno sredstvo, ki lahko prepreči zlorabe, nekoristno trošenje delovne sile ali njihovo smotrno razporejanje v korist skupnosti. Spričo tega, pravi profesor Guzzetti, je s katoliškega stališča zmotno bodisi zanikati sleherno možnost nacionalizacije, bodisi postavljati jo kot načelo in njeno uvedbo zahtevati iz drugih vzrokov kakor pa zaradi javne blaginje. Za Cerkev je v tem vodilno načelo nedotakljivost zasebne lastnine. Ne pove pa ona nič, kaj zahteva skupni blagor in kdaj nastopi nemoralno stanje, ki tak nastop opravičuje. Zaradi tega lahko katoličani o lem različno mislijo, ne da bi se pri tem obtoževali marksizma ali konser-vatizma. Človek lahko zagovarja nacionalizacijo na določenem gospodarskem področju, ne da bi bil markstist, in jo lahko pobija, ne da bi bil konzervativec. (Al). Ljudska sodba o obisku Hruščeva v Franciji Pariz (Al). Pariški dnevnik »Aurore« je izvedel povpraševanje, kaj mislijo Francozi o pravkar končanem obisku sovjetskega ministrskega predsednika v deželi, 28% povpraševanih sodi, da je general De Ganile imel prav, ko je Hruščeva povabil v Pariz, 18% da ne, 45% ne ve odgovora. 52 odstotkom je mož napravil dober vtis, 47 odstotkom slabega, 21 odstotkom nobenega. 76 odstotkov povprašanih meni, da je cilj Hruščeva pripraviti komunistični prevrat v Franciji in na Zahodu, 5%, da ne, 19 odstotkov nima o tem lastne sodbe, 96 odstotkov je spričo tega prepričanih, da tvega Francija smrtno nevarnost, če bi se zaradi sovjetskega snubljenja odtrgala od zahodnih zaveznikov, 2 odstotka, da ne. Popravek V našem poročilu o obisku predstavnikov slovenskih osrednjih organizacij, ki so ga izvršili dne 8. aprila pri deželnem glavarju, kateremu so izročili predloge in zahteve glede izvršitve člena 7 državne pogodbe, je zaradi izpada ene vrstice nastala neljuba pomota, ki jo s tem popravljamo. Prizadeti odstavek se glasi pravilno: Izročili so mu konkretne predloge glede vzpostavitve, organizacijskega ustroja in delokroga posebnega oddelka deželnega šolskega sveta za manjšinsko šolstvo, glede položaja in prejemkov učiteljstva dvojezičnih šol (v zvezi z novim zakonom o učiteljskih pravicah — Lehrerdienstrechtgesetz), glede priprave zadostnega učiteljskega naraščaja za potrebe dvojezičnega pouka, kakor tudi spomenice o slovenskih napisih, o slovenskem uradnem jeziku pri sodiščih in upravnih oblasteh, zahteve glede uresničenja kulturne in gospodarske enakopravnosti ter povračila škode žrtvam vojne in političnega preganjanja. V tej zvezi so slovenski predstavniki izrazili tudi željo, da deželna vlada vključi ureditev manjšinskega vprašanja v že napovedano programatično izjavo pred deželnim zborom. SLOVENCI (Ltuna iti $u% inttu Sedma elektrarna na Dravi v Sloveniji Z dovriitvijo gradljenih det elektrarne pri Sv. Ožbaltu na Dravi bo še ta mesec zaključena veriga elektrarn med Labudom in Mariborom, kjer bo tako do popolne mere izkoriščena vodna moč te reke. Skupina omenjenih šestih central spada med gospodarsko najugodnejše, kajti zaradi tesne doline skozi katero si utira Drava pot med gorskima gre-1 zenoma Pohorja in Kozjaka, so bili gradbeni stroški izredno nizki. Podjetje „Tehnogradnje”, ki je gradilo večino dravskih elektrarn onstran državne meje, pa je pristopilo te dni k gradnji sedme elektrarne pri Hajdošah, kajti tudi spodnji tek Drave med Mariborom in Ormožem nudi ob sicer nekoliko drugačnih pogojih možnosti za pridobivanje električne energije. Elektrarna v Hajdošah bo dajala letno 300 milijonov kWh. Dravske elektrarne so zelo velikega pomena za gospodarstvo Avstrije, Slovenije, pa tudi ostale Jugoslavije, kajti Drava ima sorazmerno velike količine vode tudi \ poletju, ko se talijo alpski ledeniki ob njenem izvoru, dočim imajo ostale slovenske in jugoslovanske reke takrat zelo malo vode. Jubilej uglednega vzgojitelja V Buenos Airesu je praznoval svoj 50. rojstni dan dr. Vinko Brumen, eden izmed najbolj razgledanih slovenskih vzgojeslovnih strokovnjakov. Po rodu je iz. šalovcev pri Središču ob Dravi na Spodnjem Štajerskem. Na univerzi v Ljubljani je leta 1935 doktoriral iz. filozofije. Nato je izpopolnjeval svoje znanje v Nemčiji in Angliji ter sc specializiral za vprašanja vzgojeslovja. Do leta 1945 je poučeval na raznih srednjih šolah, obenem pa bil predavatelj na univerzi. Od leta 1945 do 1947 je bil ravnatelj slovenskega učiteljišča v Gorici, nakar se je preselil v Argentino, kjer je uslužben pri nekem velikem založniškem podjetju. Dr. Brumen je napisal okrog 80 znanstvenih in poljiidno-ziiaiistvcnih razprav ter člankov po raznih listih in revijah. Izdal je tudi tri knjige, ki so izšle pred drugo svetovno vojno. Poleg vzgojeslovja pa ga zanima tudi zgodovina. O delovanju pokojnega Janeza Ev. Kreka je pripravil obsežno knjigo, ki bi jo naj založila Mohorjeva družba v Celju, toda nacistični napad na Jugoslavijo leta 1941 je ta načrt preprečil. Hitlerjevi valpti so del že tiskane naklade uničili, po slučaju pa se je rešil en izvod Brumnovega rokopisa. V izseljenstvu dr. Brumen tudi pridno suče pero in v Koledarju Svobodne Slovenije za leto. 1950 tako bodri Slovence: „Nc klonimo prehitro pred težavami, borimo sc in skušajmo jih premagati. Potrebno pa je, da uporabimo za to vsa sredstva, ki so v naši moči. Med temi je vedra vera vase in v smisel življenja, trden pogum in volja do uspeha, žilava vztrajnost pri delu in vsem prizadevanju trezno gledanje okoli sebe in živo prepričanje, da ni najvažnejši zunanji uspeh, dobrine tega sveta, marveč da imamo oplašiti z. njimi le, da se izpolnjujemo sami. množimo svoje notranje bogastvo, zlasti listo, ki bo na tehtnici sodnega dne odločilo našo večno usodo.” Levstikove nagrade V Ljubljani je posebna komisija razdelila letošnje Levstikove nagrade. Frane Milčinski jc bil nagrajen za pravljično lutkovno igro „Zvezdica zaspanka”, dr. Lavo Čermelj za poljudno znanstveno knjigo „Z raketa v vesolje”, slikar Marij Pregelj za ilustracije Hemingweyevc novele »Starec in morje” in grafik Štefan Planinc 'lustracije mladinskih knjig. Buenos Akes - pisana južnoameriška prestolnica IIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUIIIIIIIIIIIUMIIIIIIlllllllllllllllllllllllllllMlltllll {Nadaljevanje in konec) Zlasti papir ima visoko ceno. Nedeljske ■izdaje listov so spet zelo obsežne in vsaka številka tehta gotovo več ko en kilogram. Kdor ga prebranega proda, dobi več kot pa je dal za časopis... In če bo šlo tako naprej, bodo kolporterji začeli prodajati časopise raje kar v tovarno kot pa odjemalcem. Po raznih ulicah so vozili starinarji med glasnim vpitjem svoje karijolc {dvokolesni vozovi) in vpili, da naj jim ljudje prodajajo, kar več ne služi . . . Nik-do se navadno ni odzval: bilo je preveč sitnosti zbirati staro šaro. Sedaj so starinarji iz predmestnih ulic izginili in se pomaknili bliže središču ... Najraje kupujejo stare obleke; baje jih obračajo in potem prodajajo kot »nove« za polovično ceno ... Včeraj beračev ni bilo in pijancev tudi ne. Vsaj policija jih je tedaj zaman iskala. Kdor je namreč beračil po ulici ali pa se znašel na cesti pijan, je moral s policajem na komisariat in kdor je bil samo enkrat zaslišan in podpisal zapisnik, je dobil »piko«, ki je potem preprečevala podelitev »buene conduete«, {spričevala o dobrem vedenju — Fiihrungszeugnis). In brez tega spričevala ni bilo potnega lista, ni bilo trgovske ali obrtne koncesije, ni bilo primerne službe. Do včeraj beračiti ni bilo treba, opijanjali pa so se ljudje samo doma. Nekdaj in sedaj Sedaj se opotekajo iz kavarn in barov in se za policaja le malo zmenijo. Policaj stoji na oglu, pa pogleda stran in jih ne vidi. Res je, da pijanci niso sitni; hitro se umaknejo v stranske ulice ali pa poiščejo prvo križišče, da bi jih množica zakrila s svojim plaščem. Vidi se jim na rdeče podplutih očeh, da so sklenili, da se je to zgodilo danes zadnjič, jutri se ne bodo več upijanili, ker bo jutri lepše kakor je danes. Vozovi argentinskih železnic so udobni, da, več kot udobni. Proga je namreč širo-kotirna in sedeži pač prirejeni za sedala... Ko so pred leti uvajali nove trolejbuse, so iz neke evropske države poslali tudi te vrste vozila, ki so pač bila za sedala tiste dežele. Res so jih tukaj poskusili, toda hitro so jih morali poslati nazaj. Kjer so bila mesta za tri evropska sedala, je bilo tukaj prostora komaj za eno. Ljudje vedo, kaj se pravi udobno sedeti in med vožnjo se ljudje niti ne pogovarjajo, tako uživajo udobno potovanje. Mnogi bero, bero vse — knjige, časopise, revije, a še najraje stripe (slikanice z nekaj spremnimi stavki). Kako vlak vozi in kako se trese, vedo prav dobro in kadar pridejo do svoje predmestne postaje, niti ne pogledajo skozi okna, ker vedo iz, obratov ali zavor, kje so in da je treba izstopiti... Tako je bilo včeraj, danes pa nas je vse zmotilo čudno vreščanje pri vratih oddelka. Vlak se še ni dobro premaknil, ko je stal pred vrati fantek, komaj mu je bilo šest let, raje še manj. Začel je deklamirati in še lepše zreti po nas. Lepo je bil naučen, ko je popisoval, kako je mama bolna, oče brez službe in bratec brez zdravil. Pomagajte, pomagajte, je donelo do nas. Začeli so se tihi pogovori na desni in levi... Kaj bo, če bodo otroke naučili beračiti? Nesreče silijo ljudi v beračenje in kdo bo mogel razbrati, kdaj je otrok resničen prosilec za mamo, bratca ali očeta, ki je brez dela? Nesreča pride in kdo ji bo zaprl vrata? Ne fanlci — ampak toča Komaj se je vlak ustavil, je začelo čudno nekje šumeti in vreti. Kolodvor je med naj večjimi na svetu in se ropot vlakov že popolnoma izgubi v ogromnih lokih obokov. šum je prihajal nekje od pristanišča, kjer je bil res poprej majhen oblak. Prihajalo je vedno huje in naenkrat je bilo tako, kakor da nam drvi v lopo izza naših hrbtov vsaj deset lokomotiv pod najhujšo paro; kaj bo, ko se bodo vse razletele na odbijačih. Nervozno smo pohiteli proti glavni lopi, ženske so že vreščale. Ko sem se ozrl, lokomotive od nikoder ni bilo, le nekaj se je zgoraj nad nami s silnim truščem vsulo; bilo je tako, kakor da se približuje nekdo z nebes s celo divizijo tankov. Naslednji hip se je že usulo na nas. Šipe na strehi so se razbile, nenadoma je zabliskalo in nato treščilo prav, prav blizu. Usula se je toča, kakor je nihče v tej deželi ne pomni. Trajalo je deset minut; hvala Bogu. Promet na cestah se je ustavil; ni bilo mogoče nikamor naprej, čakal sem pod kapom in se stisnil na stopnišče, ki je bilo ob vhodu. Pred menoj je bil velik trg in še večje razdejanje. Drobci šip povsod, vozila brez oken, in vozovi s konjsko vprego so zdrveli bogve kam. Sledil je naliv, ki se je polagoma umirjal. Umetna rast Pred časom so člani nekega znanstvenega laboratorija v Tiflisu, glavnem mestu Sovjetske Gruzije, poročali v svet, da se jim je posrečilo povzročiti novo rast očesnih leč na kuncih. Za oftalmologe, to je za očesne zdravnike, bi to pomenilo, da bi lahko pomagali tistim, po navadi starim ljudem, ki so zaradi obolenja na očesnem kataraktu prisiljeni nositi debela nerodna očala, ki pa jim dajejo zelo omejen vid. Medtem ko ameriški znanstveniki poročilom iz Tiflisa niso mogli prav verjeti, sta bila dva angleška znanstvenika, po imenu doktor Paul Espinasse, in dr. Stenhouse Stewart, manj skeptična. Dr. Espinasse je leta 1955 obiskal laboratorij v Tiflisu, kjer sta mu profesor čanturišvili in doktorica Tamara Siharulid/e pokazala kunce, ki jih uporabljata, in svojo tehniko. Pred nekaj meseci sta oba imenovana angleška znanstvenika v angleški reviji Pred nami je začel krožiti prodajalec časopisov, brošur in zapeljivih revij. Bil je prijeten dedec, v cvetu svojih let in zelo čedno napravljen. Nič se mu ni poznalo, da je danes drugače, kot je bilo včeraj. V naročju je imel sveženj knjižic in vpil, vpil: Vrnitev v Argentino, napisal Juan Domingo Peron1, deset pesov2! Vrnitev Perona, samo deset pesov, samo deset pesov. Hodil je mimo nas, prodajal knjigo, ki jo je kongres zaplenil, nekaj metrov od njega je bil policaj in se zanj ni zmenil. Mimo sta pribrzeli dekleti, ki že nista bili več deklici. Se bolj je dvignil glas in ponudil za deset pesov. Ustavili sta se in se mu smejali. Smejal se je še sam in pozabil na vse ,.. nazadnje je le stisnil: il re-gresso de Peron — diez pesos! še bolj sta se mu zasmejali in rekli: »Saj se ni vrnil in se ne bo...« Zasmejal se je na vsa usta: »Saj ravno zato prodajam. Ko bi se vrnil, knjiga ne bi imela nobene cene... zato diez pesos; kaj ne: diez pesos?« še bolj sta zavreščali, diez pesos pa mu le nista dali. Verjetno tega tudi ni pričakoval. Le ves rdeč od veselja se je obrnil proti meni in oči so bile polne radosti... Bil je srečen. Ni vedel, kako bi mi to povedal, zato se je spet ozrl proti nebu, mi pomežiknil in začel: el regresso de Peron . . . ------ Ruda Jurčec ') Juan Peron je bil predsednik Argentine od leta 1944 do leta 1955. Sprva je mnogo storil za izboljšanje položaja revežev predvsem delavcev, toda sčasoma je uveljavil popolno osebno diktaturo. /. velikim osebnim luksuzom in razsipnim državnim gospodarstvom je spravil vso deželo na rob gospodarskega propada, ko ga je upor pod vodstvom generalov in ob podpori drugih krogov zrušil, nakar je odšel v izgnanstvo. Toda v nekaj letih so mali ljudje povečini pozabili na njegov policijski teror ter razsipno življenje in se spominjali le njegovih dobrih del, kar prihaja v tej črtici tudi do izraza. -) Argentinski denar. oči pri zajcih »Nature« objavila poročilo, da se je tudi njima posrečilo ustvariti kuncem nove očesne leče. Po navodilih, ki sta jih dala .sovjetska znanstvenika, sta Angleža vzela celice iz očesnih vek tri tedne starih telesnih za-plodkov kuncev, in sta te celice presadila odraslim kuncem v prazno kapsulo, iz katere so prej odstranili očesno lečo. V osmih tednih so kuncem zrastle nove leče, ki so že imele vsaj približno refrakcij sko moč normalnih leč. Angleška znanstvenika sta imela celo boljši uspeh kot oni v Tiflisu. Medtem, ko so ti izjavili, da je potrebno za popolno zrast leč 16 mesecev, sta Angležu pri nekaterih kuncih že v dveh mesecih vzgojila leče, ki se le malo razlikujejo od normalnih. Naslednji cilj raziskovanja je, preizkusiti to tehniko še pri drugih živalih, in nazadnje pri človeku. Ob obletnici okrožnice ,»Divini redemptoris" Vatikansko mesto (Al). Glasilo Svete stolice, »Osservatore Romano«, opozarja krščanski svet na pomen okrožnice »Divini redemptoris«, ki jo je papež Pij XI. objavil 19. marca 1937. V njej ostro obsoja komunizem kot brezverstvo moderne dobe in sleherno sodelovanje katoličanov s komunisti. List pravi, da je pomen te listine trajen in živ, zakaj dobila je za svoje mračne napovedi potrdilo v poznejših žalostnih dogodkih. Sedanje mučeništvo molčeče cerkve, ko je 800 milijonov ljudi brez evangeljske besede, 70 milijonov katoličanov pa trpi preganjanje; zatiranje na Madžarskem in v Tibetu; nedavna smrt hrvatske-ga primasa, kardinala Stepinca, da navedemo samo nekatere primere — vse to daje neizbrisljiv pečat ideološko-soaialnemu redu, ki skuša najprej zatreti v ljudeh sleherno versko čustvo, potem pa hoče z materialističnim valjarjem streti tudi človeško osebnost samo. Pasja smrt pod komunizmom Svetovna zdravstvena organizacija v Ženevi je pred kratkim dobila podobno poročilo, kako So na Kitajskem v eni noči uničili vse netopirje. Oblasti so zapovedale, da mora 600 milijonov ljudi v tej neizmerni deželi (določenega dne čuti od mraka do svita) imeti v hišah prižgane luči in nepretrgoma vpiti. Netopirji, (ki se od strahu osem ur niso upali nikjer vsesti) so ob zarji onemogli popadali na tla, nakar so jih pobili. Ta neverjetni korak bi bil še nekam razumljiv, ker veljajo netopirji za prenašalce bolezni. Neverjetno pa se zdi poročilo, da podobna usoda grozi zdaj v drugi komunistični državi, v Bolgariji, psom. Sofijska vlada je pred nekaj dnevi objavila odlok, v katerem pravi, da v socialistični demokraciji za te štirinožce ni mesta. Ta žival, ki po vsem svetu velja za največjega prijatelja človekovega, je po sodbi bolgarskih oblastnikov zlasti na deželi nepotrebna in škodljiva, češ da prenaša bolezenske klice in širi zlasti glistavošt med o-troki. Zaradi tega so sklenile njihovo za-trtje. Kmetom so zapovedali, da morajo takoj pobiti vse pse, razen čuvajev, katere pa bodo smele imeti samo hiše na samem. Odkol je seveda vzbudil v deželi dosti ogorčenja. Zaradi tega je partijsko glasilo »Narodno delo«, moralo objaviti dolg članek, v katerem ga zagovarja. V njem pravi, da V) psi »družbeni zajedajci«. Hranijo se sicer z ostanki človeške hrane, toda pes poje četrtino tistega, s čimer bi lahko redili prašiča. Zakaj ne bi torej namesto štirih psov redili ene svinje? Pasjega življenja v tej komunistični državi bo torej kmalu konec, a to le za pse. FRAN ERJAVEC: 286 koroški Slovenci (III. del) V tistih tednih so korakale dolge vrste francosko-ita-lijanske armade iz severnih dežel skozi južno Koroško proti Italiji, a dne 11. I. 1810. so končno zapustile zadnje okupacijske čete Celovec, nakar so tri dni zatem vkorakale vanj avstrijske. Medtem je avstrijski general Z a c h skupno s francoskimi komisarji še na terenu samem določil in zakoličil tudi bodočo mejo med obema državama in v deželo se je po tolikih pretresih začelo zopet po vrača ti redno življenje, spodnjim Korošcem pod avstrijsko, zgornjim Korošcem pa pod novo francosko oblastjo. X. ILIRSKE PROVINCE Druga točka schpnbrunnske mirovne pogodbe z dne 11. X. 1809. se je v tedanji uradni slovenski izdaji glasila (izvirnik te prve diplomatske listine v slovenskem prevodu je v ljubljanskem mestnem arhivu): »Dalje da (svetli Cesar estrajski) svetlimu Cesarju francoskimu, kralu Italie knežio Gorico, zemlo Monte-falkone, poglavarstvo inu mesto Terst, kranjsko deželo s svojim pri morja m, krassio Blaško na Koratanu, inu vse druge zemle na desni strani Save od tistiga kraja, kjer ta voda i/ Kranjskiga vun teče, inu za njo do turške meje v Bosni, to je en kos deželske Hrovatič, šest soldaških okraju na Hrovaškim, Reko inu Vogrisko primorje, estrajsko Istro al okrajno mesta Kastne, otoke tim deže- lam podložne, inu vse druge zemle kakoršniga kol imena na desnim kraju Save, tako de bode velki curik te vode mejil med obema kralestvama«. — Toda mirovna pogodba je tudi določala, da se smejo dotedanji avstrijski podaniki v teku šestih let še svobodno izseljevati iz Ilirije v Avstrijo, vendar so Francozi potem z uredbo z dne 31. XII. 1809 omejili to svobodo le na glavarje družin, niso pa dovolili izseljevanja vojaškim obveznikom. Željo po pridobitvi naših dežela je gojil Napoleon že dolgo, kajti /. omenjenim ozemljem je hotel dobiti neposredno zvezo po suhem z Dalmacijo, ki je bila že od 1. 1805. francoska (italijanska) in s tem dobiti tudi premoč na Jadranskem in Sredozemskem morju. Razen tega je hotel s tako zavarovano Dalmacijo ustvariti tudi močno oporišče, iz katerega bi mogel vplivati na usodo Turčije. Toda iz poteka mirovnih pogajanj dobivamo vendarle vtis, da izprva še ni bil dokončno odločen prisvojiti si naše dežele, temveč se mu je izoblikovala ta zahteva šele v teku pogajanj. Prvi čas je šlo Napoleonu prvenstveno le za to, da Avstrijo toliko oslabi, da bi mu ne mogla biti prav nič več nevarna. V ta namen je stav-Ijal njegov zunanji minister Chamagny prve tedne tudi najrazličnejše predloge in jih potem med pogajanji večkrat zamenjeval z drugačnimi. Slo mu je v bistvu le za velikost ozemlja in za število prebivalstva, ki bi ga odtrgal od Avstrije, a za nekako merilo je smatral tisto, kar so imele v času pogajanj zasedeno njegove armade. »Gre mi za to, da se mi odstopijo štirje ali pet milijonov duš« je pisal Napoleon še dne 22. VIII. svojemu zunanjemu ministru. Glede na to je potem v teku mirov-nih pogajanj tudi predlagal odstop Salzburške, Dolenje Avstrije do Aniže, vse Koroške, Kranjske, del Galicije itd., dočim n. pr. Trsta sploh ni omenjal. Se meseca ju- lija je pisal podkralju Evgenu, da je »ogromnega pomena za moje italijansko kraljestvo, da vlada Adriji«, vendar si po vsej priliki tedaj še ni bil čisto na jasnem glede nedoglednega pomena posebne večje politične tvorbe na vsem vzhodnem bregu Jadrana in mu je zadostovala tam že sama Dalmacija, a Trst je itak upal uničiti z Benetkami. Vsaj Koroško pa je moral imeti Napoleon v vidiku že od vsega začetka in to je moralo biti znano tudi njegovim generalom. Ko se je namreč glavnina francoske armade bližala Beljaku, ji je šel beljaški župan J. M ay r z dvema mestnima svetnikoma nasproti do Perove in je tam poveljnika francoskega vojnega zbora prosil za prizanesljivost mestu. General mu je odgovoril: »Ker smatramo to deželo že za francosko pokrajino, bomo tudi ravnali z njo z vso obzirnostjo.« Že dne 27. V., torej komaj pet dni po zasedbi Ljubljane, je tudi Napoleon sam pisal podkralju Evgenu, naj »začasno organizira Kranjsko in »Koroško«, kakor sta bili organizirani že v prejšnjih vojnah, in naj imenuje vladnega komisarja, ki naj bo vzet iz štaba. Vse prve tedne mirovnih pogajanj je šlo torej Napoleonu pač za nekako utrditev Dalmacije kot izhodišča na Balkan in verjetno tudi za Koroško, da bi si i njo zavaroval glavne prehode iz Italije v notranjost Avstrije, ne pa še za kako večjo in samostojno politično tvorilo na vzhodnih obalah Jadrana. Toda njegova razmišljanja o dovoljni oslabitvi Avstrije, o zavarovanju Italije in o njegovi bodoči balkanski politiki so se mu kmalu povezala v celoto in izoblikovala v zamisel o ustanovitvi večje politične celote, obsegajoče vso vzhodno jadransko obalo. Iz našega dnevnika NA KMETIJI Neži Brugger, gospodinjska učenka v St. Jakobu v Rožu, piše: Naša šola je kmetijsko gospodinjska, vprav ta njen značaj me je privabil vanjo. Kmet živi državo. To naj bi vedel vsak, ki očetnjavo res ljubi. Gotovo je, da proizvajajo mnogo živil tovarne. A kdo redi delavstvo in inteligenco, če ne kmet s poljskimi in vrtnimi pridelki? Države z razvitim kmetijstvom so prve v gospodarskem napredku. Kmečka hči sem in ne bi hotela biti kaj drugega kot prava kmetica. Kot gospodinjsko učenko me zanimajo opravki v hiši, v kuhinji in šivalni, še bolj pa hlev. Saj starši predvsem želijo, da se naučim pravilno in sodobno ravnati z živino. To ni tako lahko, kakor bi kdo menil. Skrben gospodar izbira krmo, krmi pravočasno in redno; ve, česa potrebuje govedo (krava, vol, tele), česa konj; kaj dobivajo prašiči (mali, pitanci, svinje). On pazi na snago v hlevu in na živalih, na njih zdravje; si prizadeva za čvrst in bogat naraščaj ter je pozoren na vsako spVemembo. Pri kravah mu je posebno njih molznost pri srcu. Ne pravijo zastonj, da krava pri gobcu molze. Dobra in primerna hrana stopnjuje vrednost in količino mleka. Vse 'to opazujemo in doživljamo pri Boštjančiču. Tako se imenuje gospodarstvo kmetijsko gospodinjske šole v št. Jakobu. Marsikatera gojenka za hlevsko delo ni navdušena, še moje nekdanje sošolke me začudeno vprašujejo: »Moraš ti tudi v hlev?« »To mi je v veselje!« jih potolažim. Hvaležne živali so mi v pobudo, ko tako zadovoljno prežvekujejo. Lepo urejena kmetija bo moje kraljestvo. Saj je svoboden kmet na svoji zemlji svoj gospodar. Sam si daje delo, sam uporablja prihranke, ki so jih polne kašče in shrambe. Kmetuje v prosti prirodi, kjer ga cvetje in ptičje petje dviga k Stvarniku. Zato je bolj veren od meščana. Naj tudi vas, podeželske mladenke, ne strašijo žuljave kmečke roke. znojno čelo in od sonca zagoreli obraz. To so odlike delavnih kmetic in časten pečat njiti gospodarskega truda. Vnemajmo se pa še bolj za višje vrednote kmetske hiše, ki jih .Simon Gregorčič, v pesmi tako lepo opeva! Zopet se oglašamo z nekaj novicami iz našega kraja. Pri Križniku - Kreuzwirtu je bila sedaj v surovem stanju dograjena naprava za globoko hlajenje (Tiefkuhlanla-ge). Od 6. do 13. marca je bil pri larni cerkvi misijon, ki ga je vodil č. g. Franc Brum-nik, župnik iz Kotmare vesi. Dne 15. marca je v starosti nad 80 let umrl Omočev oče v Zgornjih Vinarah. Pokopali smo ga dne 17. marca na farnem pokopališču. Pokojnik je bil globoko veren in narodno zaveden mož. Bil je najprej posestnik Jurjevčeve kmetije v Kapelskih Gurah, kasneje pa je kupil Omo-čevo kmetijo. Rajnemu očetu želimo večni' mir v ljubljeni domači zemlji, težko prizadetim sorodnikom pa izražamo naše prisrčno sožalje. HotošUL (ahtfc so- Uoc&tiaUi Naborne komisije dopolnilnega poveljstva za Koroško so dovršile svoje delo za letnik 1941 ter za prostovoljce. Komisije so ugotovile, da se je velika večina nabornikov pravočasno in disciplinirano javila nabornim komisijam, pri čemer so pa bili fantje z dežele bolj točni kot oni iz mest, čeprav so imeli le-ti do nabornih mest ponavadi krajšo pot. Za brezhibni potek naborov so se posebno potrudili župani podeželskih občin, ki so povečini »svoje fante« spremili pred komisijo. Za tiste, ki se niso javili, ker so bili zadržani zaradi bolezni aii drugih upravičenih razlogov, bo komisija izvedla nekaj naknadnih nabornih sej. Vojaški zdravniki so 70 odstotkov vseh mladeničev spoznali za sposobne za vojaško službo z orožjem, nadailjnih 15 odstotkov pa je sposobnih za vojaško službo brez orožja. Le 10 odstotkov nabornikov je bilo proglašenih za nesposobne. Med vzroki nesposobnosti so bile bolezni na želodcu, srcu ter nogah najpogostejše. Pri veliki večini nabornikov ,pa je zdravniška komisija ugotovila poškodbe zobovja, toda te ne veljajo kot vzrok za izrek nesposobnosti za vojaško službo. rpiSmo iz /Uf ipia Na zaključno prireditev gospodinjske šolo v Št. Rupertu! Č. g. Vinko Zaletel, župnik v Vogrčah, je v velikonočnem času poletel v Egipt, da ubita sledove Sv. družine. Pri tem pa seveda na ljubo Koroško ni pozabil in čim je utegnil, nam je iz šumnega Kaira v senci faraonskih piramid napisal pismo. Medtem se je že vrnil in gotovo ne brez šopa novih slik, katerih se veselimo vsi, ki iz leta v leto obiskujemo njegova predavanja. Ur. Dragim koroškim bralcem! Kairo, 8. aprila 1960 Letos je po svetu begunsko leto! Vse begunce nekako predstavlja Sveta družina, ki je bežala pred diktatorjem m morilcem Herodom iz domovine v pregnanstvo v Egipt. Tudi jaz sem imel izredno priliko, da enkrat pogledam to čudovito deželo, ki se nam tolikokrat omenja v Svetem pismu. V četrtek, 7. aprila nas je letalo belgijske letalske družbe »Sabena« odneslo z Dunaja na jug. Potnikov nas je 76 v ogromnem letalu, ki ima A motorje in vsak deluje z močjo 2450 PS. Skupaj imajo torej mo-lorji 320-krat večjo moč kot naš »Volksvva-gen«. Peljemo se preko vse Jugoslavije in smo v 3 urah v Atenah. Skupaj sediva z grškim fantom — dijakom iz Nikozije na Gipru. 'Na Ciper imam žalostne spomine, ko smo pred leti na potu v Sveto deželo imeli tam tak vihar, da se nismo mogli izkrcati. Pa se pogovarjava in zvem, da študira rudarstvo v Liege v Belgiji in sedaj gre domov na počitnice. Samo za vožnjo na te kratke počitnice in nazaj plača 220 dolarjev, torej 5.500 S.! Vprašam ga, kje dobi denar in pove, da je oče trgovec. Ko mu povem, da iz lastne skušnje na potovanju po Grčiji, vem, da so Grki izvrstni trgovci, se nasmehne. V Atenah se ustavimo. Letalo dobi nove brane za motorje in za ljudi. Na vsakem letališču se vidi, kako je danes svet majhen in kako smo si narodi blizu, četudi imamo različne govorice. Tam slišiš vse jezike in vidiš zastopane vse kontinente. Letala opoldne. ... in nato v Št. Jakobu Gojenke kmetijsko-gospodinjske šole v St. Jakobu Vam bodo ob sklepu šole, dne L maja, pokazale uspehe šolanja s kulturno prireditvijo in razstavo ročnih del, šivanja in kuharskih izdelkov. Zato 1. maja vsi, kii se zanimate za delo naše mladine, v prelepi St. Jakob v Rožni dolini. Prisrčno Vas vabijo gojenke. niiiiiiiMiiiiiiiiiiniiiiimmnimiiiMimmiiiiiniiiiiMiiiiiiiiiiiiimiiiimiitMiimimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimmiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiitiiiiiiMi« jansko, angleško in je kot rojena Egipčanka. Šolske sestre so prišle v Egipt, da so prevzele duhovno in včasih tudi materialno skrb za slovenska dekleta, ki so služila pri bogatih egiptovskih družinah. Egipčani so jih zelo cenili, zlasti radi poštenosti in niso opravljale navadna dela služkinj, ampak so bile vzgojiteljice otrok in nadzornice drugih hlapcev 'in dekel. Zaslužile so zelo dobro, nekatere matere so šle v Egipt celo kot dojilje. Danes je seveda slovenskih deklet, ki so bile večinoma iz. 'Primorske, vedno manj. Zbirajo se ob nedeljah pri sestrah, stare upokojenke pa pri njih prebivajo. Pa tudi sicer je v Egiptu veliko .Slovencev, samo v Kairu jih je kakih 800. Precej je žensk, poročenih s tujci. Nekaj Slovencev je ostalo tu še od vojne, ko je bilo v Egiptu vojaško in ujetniško taborišče. Precej. je tudi Hrvatov. Za vse te pa skrbi slo- venski frančiškan — kornisirski škof in o-pat p. Jozafat Ambrožič. Ta je pravi dušni pastir 'in oče Slovencev in je že ogromno dobrega storil našim ljudem in ga imajo vsi radi. Ko sva se danes sešla — oba Gorenjca — sva si bila takoj dobra prijatelja in tako domača kot bi včasih krave skupaj pasla. Je kljub časti, ki jo ima kot opat, zelo preprost, vedno vesel, korajžen, pravi kranjski Janez. Kakšna je bila njegova življenjska pot in kaj vse je že doživel tukaj v Egiptu, ne morem popisati, ker bi bil cel roman. Naselil sem se takoj v frančiškanskem samostanu in popoldne sva šla že s taksijem ven na oglede: Marijino drevo in cerkev svete begunske družine, obelisk itd. Pa o tem kdaj drugič! Polnoč je in jutri zjutraj k piramidam! Za danes lep pozdrav vsem bralcem »Tednika«, vaš Vinko Zaletel. cS ver a n je Kjerkol’ se midva srečava, prav milo se pogledava. Vse solzne naj’nc so oči, vse to ljubezen .st’ri. Kjerkol’ sem hodil, kjer sem bil, pa take nisem še dobil, da b’ b’la tak belga ličeca, pa srca blagega. Se enkrat bo škrjanček pel, slovo bom jaz od tebe vzel. Oj zbogom, zbogom, deklica, čeprav s’ nezvesta b’la. VVerner Berg : Srečanje Mlekarstvo pred Dohodki, ki jih prinaša mleko, so za skoro vsakega kmeta pri nas kar najveeje važnosti. Razumljivo, da kmetje z velikim zanimanjem zasledujejo ravno razvoj mlekarskega gospodarstva. Sedanji položaj na tem področju označujejo trije znaki razvoja: ustalitev proizvodnje, naraščanje prodaje in ohranitev tržnega reda, ki se je obnesel. Še v prvi polovici lanskega leta je izglodalo, da bodo skrbi glede predelave mleka zavoljo močno povečane proizvodnje mleka posebno v aprilu in maju ostale podobne skrbem prejšnjih let. Ta slika pa se je spremenila, ko je nastopila suša. Od julija lanskega leta je ostala proizvodnja mleka navadno vsak mesec za količinami leta 1958. novimi nalogami cene zaradi pomanjkanja v drugi polovici lanskega leta na svetovnem trgu močno dvignile, kar je nudilo odlične prodajne možnosti. Ker pa je bilo treba seveda najprej zadovoljiti domači trg, mlekarsko gospodarstvo teh možnosti skoro ni moglo izrabiti v svojo korist. Vsekakor pa je ta položaj omogočil, da so mogli v treh zaporednih etapah lani znižati prispevek za sklad za slučaj krize od 15 na 2 groša pri vsakem oddanem litru mleka. Kako močno je mlekarsko gospodarstvo zainteresirano na vprašanjih evropskih go-spodarskih združitev, ponazorujejo nasled- nje številke: V prvih treh četrtletjih lanskega leta je bilo izvoženih 65,4 odst. mlekarskih izdelkov v področje Evropske gospodarske skupnosti, 32,6 odst. v EFTA področje in 2 odstotka v ostale države. Ker je Avstrija pri izvozih v države Evropske gospodarske skupnosti na slabšem kakor druge države, ki pomagajo druga drugi z zniževanjem carinskih tarif, se bo moralo mlekarsko gospodarstvo močno potruditi, če bo hotelo ohraniti svoj položaj. Njegov gospodarski uspeh bo deloma odvisen od kakovosti proizvodov in od stroškov proizvodnje. Na prvem mistu bodočih nalog stoji zato racionalizacija na kmetiji, izboljševanje kakovosti in še večja prodaja na domačem trgu. Razbremenite kmečko ženo Večji del Evrope je trpel pod podobnimi, če ne še slabšimi vremenskimi okoliščinami. Medtem ko se je pokazalo v za-padnoevropskih državah veliko pomanjkanje mleka in mlečnih proizvodov in so spričo tega cene poskočile, je avstrijskemu potrošniku tržni zakon, po katerem se je ravnal sklad za mlekarstvo pri svojih ukrepih, prihranil tako pomanjkanje mleka in njegovih proizvodov ter višje cene. V drugi polovici lanskega leta je poskočila tudi prodaja mleka in surovega masla. Obe tendenci sta še danes učinkoviti. V primerjavi z letom 1953, ko se je Avstrija prvič lahko spet sama oskrbela z mlekom, se je prodaja polnomastnega mleka dvignila za 11,9 odstotka. Podobno kot oddaja mleka, je pričela nazadovati od julija lanskega leta tudi proizvodnja surovega masla, v nasprotju s prodajo surovega masla, ki se je napram letu 1953 dvignila za 21 odstotkov in je bila v zadnjem četrtletju lanskega leta še vedno za 3,7 odstotka nad prodajo v istem obdobju leta 1958. Tudi v januarju letoš-njega leta se je prodaja surovega masla še dvigala. Vplivi tega razvoja v proizvodnji in prodaji so se seveda pokazali tudi v izvozni trgovini. Leta 1959 smo izvozili le 5.250 ton surovega masla napram 7.840 tonam leta 1958. To je bilo seveda škoda, ker so se Žalostno in vznemirljivo je, da moramo dandanes postavljati zahtevo, ki ne velja samo za kmečko ženo, temveč prav tako za vsako ženo, ki stoji v poklicu. Razumljivo je, da pripada žena najprej domu, kajti že po naravi ji je začrtan ta delokrog in ima za to svojo nalogo tudi prirojene lastnosti, s katerimi narava moških ni obdarila. Zato moški žene v marsičem ne more nadomestiti. Povsod lahko opažamo, da družina brez očeta težko izhaja, a brez matere sploh ne more. Naloge, ki jih družina nalaga materi, so mnogostranske in nikakor ne enostavne. Središče vsake družine so otroci in materina naloga je vzgajati jih in 'buditi v njih skrite zmožnosti ter jih razvijati. Mati mora odkrivati talente svojih otrok in jih gojiti. Vzgajati mora otroke k lepemu in dobremu, kajti nobena državna ali zasebna ustanova ali organizacija ji teh dolžnosti ne more odvzeti. Večino vzorov dobi otrok in mlad človek v domači hiši, ob domačem ogn jišču, ter se po njih ravna tudi v življenju, ko 'je sam nase navezan. Čim več dobrega se otrok doma nauči, tem bolje bo znal potem pravilno ocenjevati slabe in dobre vplive svojega okolja in se pravilno odločiti. Mati naj otroku pomaga pri njegovih spoznavanjih svoje okolice ter mu bo pri tem prijateljica, ne za-povedovalka. Seveda ji bo to možno Je, Nesreča ne počiva Povod naslednjim vrsticam sta dali dve hudi nesreči, ki sta se pred nedavnim zgodili na Koroškem, kajti pokazalo se je, da se ljudje še vse premalo zavedajo nevarnosti različnih transmisijskih strojev in sukajočih se gredi. Nezgode s temi so na dnevnem redu, med njimi so nekatere, ki zahtevajo tudi človeška življenja. Ob teh nezgodah, lahko spoznamo, da je nevarno \se, kar se suče ali vrti, čeprav je gred popolnoma gladka. Najbolj so pri tem ogrožene žene in deklice, ki nosijo dolge lase in široka lahka krila. Naj vam na kratko opišemo omenjeni nesreči? Neki trinajstletni deklici je mati ukazala, naj gre pogledat, če je v žlebu mlina še dovolj žita. Deklica se je nagnila čez nekaj trenutkov nad mlinski koš, da bi bolje videla, če še pada žito ]X) žlebu k mlinskim kamnom. Ko je obrnila glavo, so se ji kite zapletle v prosto sukajočo se jx>gonsko gred mlinskih kamnov; v hipu je posnelo dekletcu dve tretjini kože z glave in ji odtrgalo kos ušesa. V drugem slučaju se je gospodar bavil z mletjem žita v domačem mlinu. Ko je napolnil žleb s pšenico, se je za nekaj trenutkov odstranil od njega, da pogleda še v hlev. Ni pa videl svoje dveletne hčerke, ki se je igrala v gospodarskem poslopju. Ko je oče odšel, se je punčka približala sukajoči se gredi. Ta je zgrabila kito dekletca ter mu potegnila kožo raz glavo. Na srečo so ljudje zaslišali krike deklice, prihiteli na kraj hesreče in ustavili mlin ter s tem preprečili še večjo nesrečo. Ti dve nesreči naj opozorita tiste kmete, ki še uporabljajo na svoji kmetiji stroje, katerih gredi niso zavarovane ali podobne naprave. Sele, ko bodo vse take nevarne naprave res pametno in dovolj zavarovane, se take in ]x>dobnc nesreče ne bodo mogle več zgoditi in bodo stroji in naprave postali to, za kar so jih napravili — pomočniki in prijatelji delovnega človeka. Navodila za nameščanje varovalnih naprav na različnih stirojih, orodju in gradbiščih lahko dobi vsakdo brezplačno pri uradu Kmetijske in gozdarske socialne zavarovalnice v Celovcu, Fromillerstrasse štev. 5. Skrbi z V prvih treh četrtletjih 1. 1959 je šlo od celotnega izvoza avstrijskih mlekarskih proizvodov, surovega masla, sira in mleka v prahu, 65.4 odst. v države Evropske gospodarske skupnosti, zaračunavajo od 1. ja-države in 2 odst. v druge države. Pri izvozih v EWG države je Avstrija zaradi tega, ker dajejo te z nižjimi carinskimi tarifami prednost druga drugi, na škodi. Pri dobavah surovega masla v Italijo iz držav, ki so članice Evropske gospodarske skupnosti, zračunavajo od I. januarja 1960 27 odst. carine, od I. julija 1960 pa bodo zaračunali le še 24 odst. Države, ki niso včlanjene v tej organizaciji, pa morajo položiti 30 odst. carine. Za Zapadno Nemčijo veljajo podobni pogoji. Medtem ko bodo včlanjene države plačevale od 1. aprila 1960 22.5 odst, a od I. julija 1960 le še 20 odst. carine, bodo mo- 1ZVOZI rale ostale države plačevati 25 odst. To seveda ima za posledico, da izkupi Avstrija za svoje izvoze v države Evropske gospo-darske Skupnosti manj kot za svoje izvoze v države EFTA. Podoben položaj je opaziti tudi pri izvozu mleka v prahu. Hladilnike, pralne stroje, električne motorje in vse električne predmete pri Johan Lomšek Št. Lipi, Tihoja. p. Dobrla ves — Plačila tudi na ugodne obroke — če zna tudi sama presojati svojo okolico in skuša spoznati gledanje svojega otroka na svet, ki je seveda drugačno od gledanja odraslega človdka. To se ji bo posrečilo, aiko bo čim več govorila z njim. Seveda mora imeti za to čas, ki si ga mora vzefi. Žena pa ni tu samo zavoljo otrok, ampak tudi za svoj ega moža in za ostale domače. Mož se v krogu družine rad otrese dnevnih skrbi in se odpočije ter .še posveti svojim nagnjenjem. Žena ga mora razumeti in ga pri tem podpirati. Negovanje družinskega življenja pa zahteva poleg časa tudi ozračje miru in red. To pa je mogoče doseči in ustvariti, če je gospodinjstvo opremljeno s potrebnimi napravami, ki gospodinji pomagajo, če je gospodinjstvo urejeno, dom udoben, hrana in obleka okusna itd. Brez teh omenjenih pogojev ni pravega družinskega življenja, če ženi pri vseh teh nalogah preostane še čas za poklicno delo, je dobro. Po svoje bi morala biti kmečka žena kot sodelavka moža v domačem obratu izmed vseh zaposlena h žena še na najboljšem, kajti njen dom, gospodinjstvo in delovno mesto med seboj niso ločeni. V gotovih ozirih bi kmečka žena lahko združila svoje poklicne in materinske naloge mnogo laže kot vsaka druga zaposlena žena. A prav kmečko ženo delo na kmetiji itako močno obremenjuje, da more v teku 11 ur na dan, toliko 'traja namreč tlelo kmečke žene, storiti le najnujnejše za dom, za družino pa ji skoraj ne preostane časa. Z ozirom na važnost nalog, ki jih mora izpolniti kmečka žena, bi bilo nujno potrebno .najiti boljšo razdelitev dela med možem in ženo. To bi se dalo doseči s spremenjeno in praktično opremo doma. Z mehanizacijo gospodinjskega dela bi bilo gospodinji delo precej olajšano. Ako hočemo imeti v bodočnosti srečnejše kmečke družine na naših kmetijah, moramo postaviti zahtevo: Dajte kmečki ženi spet časa, da bo mogla biti središče kmetije, iz katerega bo izhajala moč, mir, čistost, reti in veselost, ki se ho prijela vseh družinskih članov in, poslov. VESTI IZ KMETIJSTVA Do konca januarja 1960 je dobilo v Avstriji 45.531 kmetov in 36.638 kmetic že rento od Zavarovalnice za kmetijsko in gozdarsko dodatno rento. Tako so torej pozitivno rešili že 82.169 prošenj za priznanje rente. V februarju je bilo vloženih novih 1679 prošenj. Število nerešenih prošenj se v vseh avstrijskih zveznih deželah stalno krči, ‘kar ima za posledico, da je čakanje na rešitev vloženih prošenj za dodatne rente vedno krajše in je treba zdaj povprečno čakati na otlgovor kake tri mesece. * Samo v teku leta 1958 smo v Avstriji vzgojili 42,267.311 gozdnih satlik. ki so služile pogozdovanju v kmečkem gozdu. Tudi za bodoče nam ni treba biti v skrbeh za naše gozdove, kajti odgovorni ljudje pri gozdarski upravi so dobro izrabili s semeni izredno bogato leto 1958. V gozdovih so namreč izvedli nabiralno akcijo storžev, s katerimi so zdaj gozdarski vrtovi založeni za več let naprej. Nabrali so 560.765 kg storžev, od katerih jih je večina smrekovih (525.005 kg), 10.731 kg je macesnovih, 5.255 kg pa jelkinih. S tako velikim številom storžev moremo računati le vsakih 5 do 7 let. Baš zavoljo tega je nabiralna akcija storžev tako velikega pomena za bodočnost naših gozdov, predvsem malih gozdov, ki zavzemajo več kot polovico celotne gozdne površine. Šoferski kotiček Od časa do časa je dobro pomisliti na stvari, ki so za življenjsko dobo naših avtomobilov, motornih koles, rolerjev in mopedov najvažnejše. Znano je, da ima avtomobilski motor, kakor tudi vsak drugi, mnogo maznih mest, ki se morajo zanesljivo mazati. Prav tako je znano, da je to potrebno zato, ker gredo bati v minuti nekaj tisočkrat navzgor in nekaj tisočkrat navzdol. Če bi se pri tej velikanski hitrosti bat, valj, gred in ležaj dotikali in bi drsela kovina po kovini, bi se ploskve tako segrele, da bi se pokvarile. Poškodbe se prepreči, trenje se zmanjša le, če se vse torne ploskve dobro mažejo z oljem. Olje se prime tornih ploskev ter ustvarja med njimi zelo tanko, le nekoliko tisočink milimetra debelo plast olja in tako more kovina drseti po kovini le po tej zelo tanki plasti olja. Predvsem mora olje preprečiti neposredno drsenje kovine po kovini meti stenami valjev in bati, ležajev ročične gredi z in odmične gredi, ležajev ojnic in batnih svornikov itd. Ker morajo biti vsa mesta zavarovana pred prahom, so dobro pokrita. Ker pa so pokrita, so našim očem skrita in jih ne more pregledovati. Zato je mazanje motorjev urejeno avtomatično, samodejno. Olje se iz spodnjega dela ročič-nega Okrova, karterja, s posebno črpalko Pomagajte si na cesti drug drugemu! črpa v ponev, v katero segajo ojnične glave s svojimi nastavki. Majhna količina olja pride skozi odprtino ročičnega čepa in ga maže, ves ostali del olja pa se razpljuska ter kot oljna megla napolni ves ročični okrov (iKurbehvellengehause) ter pride tako tudi v valje. Pri kombiniranem tlačnem mazanju, ki ga poznamo pri modemih motorjih, oskrbuje črpalka z oljem ponev, kjer se spet steka olje s sten okrova, ter pod pritiskom dovaja olje v glavne ležaje. Delovanje črpalke kaže manometer, ki je vključen v tlačni cevovod. V rabi je tudi tlačno krožno mazanje, mazanje s suhim karter-jem in mazanje s svežim oljem. Pri tlačnem krožnem mazanju, pri katerem kroži olje [X) vsem motorju, se olje nabira v spodnjem delu ročičnega okrova. Pri mazanju s suhim karterjem, ki je v rabi predvsem pri motornih kolesih, ostaja ročični okrov suh, ker posebna črpalka olje takoj odvaja v poseben rezervoar, od koder prihaja spet do posameznih delov motorja. Pri mazanju s svežim oljem pa se dovaja vsem delom motorja sveže olje, ki pa ne kroži več. Tako se motor izredno dobro maže in hladi. Ta način je za splošno rabo predrag. Uporabljajo ga samo za zelo obremenjene motorje športnih in dirkalnih avtomobilov. Pri vseh prej omenjenih načinih se olje do maznih mest dovaja šiloma in je treba zato polnitev olja sem in tja spet obnoviti. Količino olja je treba nadzorovati, ker mora biti za popolno mazanje vedno zadosti olja v spodnjem delu ročičnega okrova. Količino olja nadzorujemo s palčico, ki je omočena z oljem in tiči v obodu okrova. To je naj zanesljivejše sredstvo za merjenje količine olja, kajti manometer kaže samo pravilen tlak olja. Tlak olja je tem večji, čim hitreje se motor vrti. Velik pa je tudi, če je olje hladno. Pravilen tlak olja pa ne kaže, če je v motorju zadosti olja. Za merjenje količine olja služi torej najzanesljiveje kovinska palčica, ki je zataknjena v karter. Sami ste gotovo že opazili, da motor mnogo bolje vleče, če je gorak. Zaradi povišanja temperature se zniža viskoznost, to je židkost, Zaehfuessigkeit, olja in so zato upori, ki jih povzroča trenje kovinskih delov, mnogo manjši. Zanimivo je, kaj so glede tega pokazali poizkusi. Dognali so namreč, da znaša izguba moči 4 KS pri temperaturi hladilne vode 15 stop. Celzija in da .se ta izguba zmanjša na 2 KS, če je voda dosegla temperaturo 95 stopinj Celzija. Velika noč v rdeči Moskvi Nekaj lepega vedenja: Dovoli, da se predstavim... Človek je družabno bitje. Njegovo življenje se razpleta večji del v družbi; zato se krog njegovih znancev vedno bolj siri. Skoraj dnevno sreča pri svojem delu ljudi, s katerimi do tedaj še ni imel nobenih stikov. Tako pridejo skupaj ljudje, ki se ne poznajo, pa morajo iz vljudnosti ali radi poslovnih potreb medsebojno občevati. Ljudje se morajo med seboj spoznavati; nič ni neprijetnejšega, kakor če človek zaide v družbo tujcev, ki pa se ne zmenijo za novega prišleca. Prva stopnja tega medsebojnega spoznavanja je, da se drug drugemu prijazno predstavijo. Bi kdo mislil, da je to opravilo čisto enostavno, toda tudi v »predstavljanju« se mnogo pogreši; zato nam naj znanca gospoda Teuerschuha, gospod Pepi in gospa Marička, nazorno pokažeta, kako znata onadva to umetnost. Gospod Pepi predstavlja V nedeljo popoldne sta se gospod Pepi in gospa Marička podala v kavarno. Gospa Marička je namreč kupila novo obleko in je želela, da bi jo ljudje nekoliko občudovali. Blizu kavarne je gospod Pepi opazil dva prijatelja in je hitro stekel k njima; Marička pa za njim. Po kratkem razgovoru se je eden izmed znancev spomnil, da neznani gospe še ni bil predstavljen. Zato vpraša 'Pepija: »Oprosti, Pepi, ali je mogoče to tvoja gospa soproga?« »Da, da, da, to je moja žena. Dovolita, da vama jo predstavim,« odgovori gospod Pepi. Gospa Marička pa se globoko prikloni in nekoliko klecne s koleni; spomnila se je namreč, da jo je tako nekoč učila učiteljica za deklamacijo ob priliki blagoslovitve gasilne brizgalne. Pri tem je seveda tudi s čudovito prijaznostjo govorila: »Zelo me veseli, gospoda, da se lahko seznanim z vama. če se ne motim, sem vaju že nekje srečala!« in sedaj se je zopet uveljavila Maričkina gostobesednost; nova znanca pa sta bila ujeta v pogovor za dobro uro. Pepi sploh ni prišel več do besede. Gospa Marička se predstavlja Končno sta prišla v kavarno. Tu sta sedla k znani družbi, ki pa Pepijeve soproge še ni poznala. Toda gospa Marička je zelo domača in prijazna gospa, ki se hitro v vsaki družbi znajde, šla je okoli mize od gospoda do gospoda in se predstavila vsakemu posebej. Takole je govorila gospodom: »Jaz sem Marička, Pepijeva soproga; gotovo vam je že moj mož govoril o meni. Veste, midva se namreč vse pogovoriva, kar doživiva med dnevom. Tudi o vas sem že mnogo slišala . ..« in podobno. Gospodje so čudno gledali, vendar so dostojno vstajali in ji podajali roko. Gotovo ste že sami ugotovili, da pri tem predstavljanju Marička in Pepi nista imela »srečne roke«. Ker imajo vsaj po pravilih lepega vedenja ženske vedno prednost, zato se spodobi, da se gospod predstavi dami; gospod Pepi bi zato moral predstaviti oba znanca svoji soprogi. Splošno pravilo pri predstavljanju zahteva, da se mora predstaviti vedno nižji višjemu in mlajši starejšemu. V kavarni ga je prav tako prvi polomil gospod Pepi, ker je zopet pozabil svojim znancem predstaviti svojo ženko. To je hotela sicer popraviti prijazna ženka Marička sama, zato je z vso zgovornostjo hitela od gospoda do gospoda, da se z njimi dobro spozna in dostojno pozdravi. Seveda ga je v tej preveliki »skromnosti« tudi polomila, kajti pravila lepega vedenja se pač ne morejo mnogo ozirati na osebne lastnosti posameznikov; ona namreč urejujejo življenje ljudi, da se prepreči čim več nerodnosti. še eno pregreho olike je povzročila prijazna Marička. Na cesti bi Marička ne smela s koleni klecati in se globoko klanjati. Glasni in dolgi razgovori na prometnih ulicah so itudi povsem neumestni. Torej — kako? Kadar se moramo komu predstaviti, ga najprej dostojno pozdravimo, nato povemo svoje ime in tudi stan oziroma poklic. Če pridemo v večjo družbo, v kateri imamo svojega prijatelja, se najprej z njim pozdravimo, nakar nas mora on predstaviti celi družbi. Gospodje morajo pri tem vstati. dočim se dame samo rahlo priklonijo in ne vstajajo, če že sedijo ... Walter Bedell-Smith je kot ameriški veleposlanik preživel tri leta v Moskvi. V svoji knjigi spominov na njegovo triletno življenje v središču svetovnega komunizma prikazuje rudi, kako praznuje ruski narod praznik Kristusovega vstajenja. Svoja doživetja nam takole opisuje: Že prva Velika noč me je prepričala, da je doživel Lenin v svoji borbi proti veri svoj naj večji poraz. Velika noč je za rusko pravoslavno cerkev ena največjih verskih slovesnosti, pravo zmagoslavje krščanskega človeka. Moskovski metropolit me je kot zastopnika krščanske države povabil, da se udeležim z ostalimi člani diplomatskega zbora nočnih obredov v stolnici. Opozorjeni smo bili, da pridemo vsaj eno uro pred začetkom, ker bi pozneje morda radi navala množic ne mogli več v cerkev. Povabilu smo se polnoštevilno odzvali z velikim veseljem in radovednostjo. Tisto popoldne sem bil navzoč tudi pri nekem diplomatskem sprejemu. Tam sem se sešel z nekim sovjetskim častnikom na visokem položaju. Omenil sem- mu, da se nameravam na večer udeležiti obredov v stolnici in da se tega zelo veselim, kajti petje ruskih cerkvenih zborov je en sam nepretrgan užitek. »Oh, kako rad bi šel tudi jaz!« —- je v trenutku ganjenosti, ki ga je prevzela, odgovoril sovjetski častnik. Toda hitro se je zavedel, da je preveč povedal. Naglo se je ozrl po okoli stoječih, če ga morda ni kdo slišal, 'in se potem pomiril. Ogromne množice Ko se je že stemnilo, smo se peljali proti katedrali. Ogromni itrg pred cerkvijo je bil že nabito poln ljudi. Njihovo število je šlo v visoke tisoče. Vse se je gnetlo in stiskalo v smeri proti cerkvenim vratom. Zaman so se stražniki trudili, da nam odpro pot. šele, ko je prihitelo krdelo vojakov, ki so se zapičili v množico v obliki zagozde, je šlo počasi naprej. Tudi v cerkvi je bilo vse prenapolnjeno. Bilo je videti ljudi vseh stanov in poklicev; le vojaki in politiki so manjkali. Možje in žene so vztrajali v cerkvi že od zgodnjih popoldanskih ur, da so si mogli priboriti primeren prostor v katedrali. Sopara prepotenih teles in vlaga radi izdihavanja je prenasitila zrak v ogromni stolnici; v zgornjih hladnejših plasteh pa se je zgoščal v drobne kapljice in kot fin dež padal na zbrane vernike. Pričela se je nočna liturgija točno ob napovedani uri. Duhovniki so pristopili v svojih prekrasnih oblačilih; / njimi sta bila tudi patriarh ruske cerkve in moskovski metropolit. Dva velika zbora z mešani- SVETOVN1 REKORDI V KROGLI -na tekočem traku v Ameriki Komaj zabeležimo en, nov svetovni rekord v krogli, že poročajo o drugem, še l an Last ičnejšem. Kar vsak teden zrušijo enega. Zadnjo soboto je 26-letni Amerikanec Bill Nieder zalučal železno kroglo samo I cm manj od znamke 20 m, namreč 19,99 metrov. Lahko pričakujemo, da ne bo dolgo, ko bo padla tudi 20 m znamka, o kateri smelo trdimo, da je bajna. — Kar štirikrat so letos Amerikanci potisnili rekordno mejo v krogli navzgor: Long 19.38 m, Nieder 19,-15 m, Long 19,67 m in sedaj Nieder 19,99 m. Dallas Long, prednik Nieder-ja v listi svetovnih rekorderjev, pa je skoraj istočasno zalučal kroglo 19,77 m daleč, s čemer je tudi potolkel dosedanji rekord. Svetovni rekord v teku na 200 m čez zapreke Zopet je bil Amerikanec Don Stvron, ki je pred dobrim tednom postavil nov sve-itovni rekord v teku na 200 m čez zapreke mi glasovi sta začela prepevati veličastne hvalnice. Peli so tako dovršeno in lepo, da so naša srca postala mehka in prevzeta kot nikdar dotlej. Petje, veličastnost starodavne cerkve, razkošna in čudovito vezena o-bleka duhovščine in slovesna resnoba vseh udeležencev so ustvarili ozračje neslutene veličastnosti in moči. Kristus je vstal Prišel je trenutek vstajenja. Duhovščina je prižgala sveče — simbol vstalega Zveličarja — in se približala zbranim vernikom. Vsak je dvignil svojo svečo in jo prižgal. Nenadoma je postala vsa prostorna stolnica eno samo ognjeno morje. Ogenj se je širil naprej proti vratom in zajel tudi tiste, ki so ves čas nepremično vztrajali na prostranem trgu. Nato je spregovoril metropolit besede, ki vedno znova elektrizirajo rusko dušo, ko jih sliši: »Kristus je vstal, zares je vstal!« Ugasnile so sveče ena za drugo in metropolit je vsem zbranim podelil blagoslov. Množica sc je začela razhajati. V vsej resnosti so tisočeri ponavljali velikonočni pozdrav in si med seboj stiskali roke. Njih oči pa so bile od ganjenosti solzne: saj se je v tej skrivnostni noči zopet za trenutek sprostila verna duša ruskega ljudstva. Kdor živi na zapadu, kjer vlada verska svoboda, morda pomena takega praznovanja ne bo doumel v vsej globini . . . Toda drugače bo sodil tako versko manifestacijo oni, ki se zaveda, da se je izvršila v srcu komunističnega gibanja, ob vznožju kremeljskih zidov. Nad štirideset let že usmerja komunistična stranka vse javno življenje v boj proti veri in silna brezbožna propaganda nenehno zastruplja mladino ter smeši verske tradicije. Cerkev se je morala u-makniti v podzemlje s svojim poslanstvom in v javnosti sme le še životariti. In vendar! Zadostuje ustno vabilo, ki gre od človeka do človeka in ljudstvo napolni cerkev, ki mu še ostaja na razpolago. Tudi partija ob svojih proslavah zbere stotisoče na Rdečem trgu, toda kar sem videl v stolnici, se bistveno razlikuje od partijskih manifestacij. Nikdar ne bo mogel komunizem v dušah svojih podanikov ustvariti ginjenosti, ki sem ji bil priča v oni noči in ki se je odražala na licih in v očeh vseh, ki so z mano doživljali zmagoslavje vstalega Zveličarja. Kaj vse to dokazuje? Kljub vsem naporom komunistična partija do sedaj ni zmogla vernih ljudskih množic odvrniti od Boga in jih prepričati, da ga sploh ni. Zato bo morala tudi v bodoče upoštevati, da se marsikaj, kar človek ljubi in mu leži na srcu, ne da spraviti pod državno kontrolo. In to je v prvi vrsti vera. na ravni progi. Za omenjeni tek je rabil 21,9 sek., s čemer je zboljšal prejšnji rekord svojega rojaka E. Gilberta za dve desetinki sekunde. Na 100 jardov izenačen svetovni rekord Isti dan, ko je padel svetovni rekord v teku na 200 m, je — seveda zopet Amerikanec — R. Norton že tretjič v svoji športni karieri izenačil svetovni rekord v teku na 100 jardov s časom 9,3 sek. Kmalu nato je tekel še na progi 220 jardov in dosegel odličen čas 20,1 sek., samo eno desetinko sekunde več od svetovnega rekorda. D. Sime-ja. Nov svetovni plavalni rekord Japonke Tanaka. Pri plavalnih tekmah v zaprtem bazenu v Tokiu je postavila 18-ietna Japonka S. Tanaika nov svetovni rekord v hrbtnem plavanju na 200 m s časom 2:34,8 min. Prejšnji rekord, ki je bil tudi njen. je postavila v času 2:37,1 min. Spoditi kotiček KRIŽ SRED POLJA V našem polju križ stoji, Križani na njem visi. Star je križ in star je Bog. S ptički pa mu poje log. Vigred je, post k koncu gre —. Saj veliki teden že pelje mimo križa nas. Križ nam pravi to na glas: »Če si hodil pot, kot jaz, trnjevo ves postni čas — za Veliko noč zapoj .aleluja!’ — bratec moj.« Milka MLADINA PIŠE: Qteddp\ki izlet Zopet nas vabi narava, da nam razkaže svoje lejtote. Že se je začela »sezona« izletov; saj kdo bi v teh lepih pomladanskih dnevih ne pohitel ven v božjo naravo, ko vse tako vabi in miče! Kar težko se je premagati in zlasti ob nedeljah ostati doma. Tako je danes in tako je bilo nekoč. Toda naši starši so silno strogi in pri nas je globoko vkoreninjeno krščansko življenje. Da bi kdo izpustil nedeljsko mašo, se mi je vedno zdelo tako nemogoče, kakor da bi začela Drava teči navzgor. Sploh nam starši niso mnogo pridigovali ter nas z lepimi nauki obsipavali. Njihov zgled, ki ni poznal nobenega izgovora in si ni dovolil nobene izjeme, je bila učinkovitejša pridiga kot sto lepih besedi. Tudi krščanski nauk ob nedeljah popoldne je za nas vse obvezen razen za tistega, ki je ostal doma za varuha. Pa se mi je kot majhnemu študentu primerilo, da bi neko nedeljo skoro zamudil sveto mašo. Najstarejša sestra je bila poročena v precej oddaljenem Beljaku. Pa me je povabila na obisk in obljubila, da me popelje po vzpenjači na Osojščico. Seveda sem bil ves iz sebe in, ko so mi neke nedelje dovolili starši, da smem na pot, sem jo kar s prvim vlakom mahnil proti Beljaku. Ko se tako v dopoldanskih urah pojavim na stanovanju svoje sestre, se me je zelo razveselila in se takoj začela napravljati na najin skupni izlet na Osojščico. Pa me mimogrede vpraša, če sem bil že pri sveti maši. Ko bi me kdo nepričakovano od zadaj udaril po glavi, se ne bi tako prestrašil, kot sem se ob spoznanju, da sem v svojem navdušenju za izlet popolnoma pozabil na nedeljsko sveto mašo. »Brez maše pa ne bova hodila na izlet«, je trdo pribila moja sestra. Čeprav v mestu, je prav tako strogo držala zapoved posvečevanja nedelje, kot je bilo to na očetovem domu. Ta njena odločba se mi je zato zdela tako upravičena in samoumevna, da ji nisem niti majmanj ugovarjal. Takoj sem šel v bližnjo cerkev in tako zadostil svoji krščanski dolžnosti. Zares je medtem minilo dopoldne in čeprav je bilo prekrasno pomladansko vreme, sem bil zadovoljen, da me je sestra o-pozorila na sveto mašo. Z zadovoljnim srcem sva se po obetlu podala do vzpenjače, ki naju je z veliko naglico dvigala proti vrhu gore. Vedno lepši razgled se nama je nudil; ko sva pa izstopila, sva se s sestro kar zagledala po koroških dolinah, ki so ležale pod nama kot na dlani. Nepopisno lepo je bilo in kar vriskal bi od veselja in sreče. Moje veselje in sreča je bila v tem, da sem v tej uri še bolj spoznal, kako je moja domovina lepa; ta sreča pa je bila toliko večja, ker je bila v meni zavest, da sem na tej gori še bliže Bogu, kateremu sem tudi to nedeljo dokazal svojo zvestobo. MALO DOBRE VOLJE študent je v šoli dobil ob trimestni slabo spričevalo. Bal sc je očeta, zato je hotel ves položaj pripraviti tako, da je poslal materi telegram: »Mama, pripravi očeta.« Že naslednji dan je dobil v odgovor od matere telegram: »Sin, oče je pripravljen. Pripravi se še ti!« * Profesor je šel po cesti. Obuta je imel dva različna čevlja: enega rjavega in drugega črnega. Pa ga je srečal prijatelj. »Janez, kakšen pa si! Ali ne vidiš, da imaš na nogah dva različna čevlja?« '»To ni še nič,« je pojasnjeval profesor Janez, »najbolj zanimivo je, da imam doma še en prav tak par čevljev!« P * I * S * /\ * N * O * B * R * /\ * N * J * E pjted ftelMtistmi teti Z bralci našega lista kramlja Alojzij Vauti, selski župnik (Nadaljevanje) Župnik Buchholz Večkrat me je za kako minuto obiskal kazni! n iški župnik Buchholz. Pri prvem kratkem obisku sem dobil vtis: to je ohol Prus, redkobeseden je in kar mudi se mu. Pa kmalu sem ga spoznal bolje in ga visoko cenil. Prinašal nam je sv. obhajilo. Nekoč sva pa le malo več govorila in razložil mi je svojo službo. Poleg naše kaznilnice je imel še nekatere druge v oskrbi. Zato je moral tako hiteti. Vozil se je po mestu s tramvajem. Če ga je pravočasno ujel, je šlo bolje. Ako pa je moral čakati nanj, mu je šlo veliko dragocenega časa v zgubo. Delokrog pa je imel tako obširen, tla kljub vsem naporom in dobri volji ni mogel vsega izvršiti kar je želel. Posebno skrb je hotel posvečati na smrt obsojenim. In teh ni bilo malo, kajti smrtne obsodbe so bile nekaj vsakdanjega. Po vojni je Buchholz — tako sem doma bral — izdal knjigo o tem, v kateri tudi popisuje, kako so posamezni obsojenci gledali smrti v oči. Jetnik Janušek En drug moj prijatelj je bil kaznjenec, ki nam je delil kruh in porcije jedi. če se prav spominjam, se je pisal Janušek. Izhajal je iz slovanskega narodiča v Vzhodni Prusiji. Ta narodič je kljub dolgotrajnemu pritisku, obdan od Prusov, brez vsakih narodnih pravic, brez literature, vendar še ohranil svoj jezik iz roda v rod. Janušek se je dobro zavedal, da je slovanske krvi in je bil vesel, ko sem mu razložil odkod sem in da sva člana velike slovanske družine. Pri razdeljevanju jedil je stražnik začasno odprl vrata peterih celic in jih po končani delitvi spet zaklepal. V moji celici je bil Janušek pri svojem delu prav počasen, da sva se lahko kaj pogovorila. Kadar pa čez dan ni bilo kakega stražnika v bližini, pa je po hodniku prišel tiho k mojim vratom in sva ob zaprtih vratih pritajeno kramljala. Nekoč prihiti Janušek in potrka na moja vrata. »Gospod župnik, molite, molite!« »Kaj pa je?« se oglasim. »Obesili ga bodo, zdaj ga bodo obesili!« »Koga bodo obesili?« »Generala...« Ne vem, ali je imenoval generala VVitzJebma ali drugega, ki je bil udeležen pri atentatu na Hitlerja. »Ravnokar je bil obsojen na smrt in v dveh urah se obsodba že izvrši! Obesili ga bodo! Pri sodni obravnavi je bil junak. Ko so mu razglasili smrtno obsodbo, ni trenil niti z očesom!« Razume se, da sem molil za obsojenca, ki ga je čakala smrt na vešalih. Za smrtno obsodbo je molil Drugokrat mi je Janušek povedal: »Gospod, niste vi edini duhovnik tukaj. Je tudi še en francoski pater. Ta že mesec dni dela sam duhovne vaje in moli za to, da bi bil na smrt obsojen. Dva amerikan-ska letalca sta se s sestreljenega letala rešila s padali. Ta francoski pater jima je dal zavetje v župnišču in ju par dni skrival pred Nemci. Ko sta pa odšla, so ju Nemci ujeli in sta pri zasliševanju nehote izdala svojega dobrotnika. Ta je zdaj tu v zaporu in si želi smrtne obsodbe. Pravi, da je zdaj najbolje pripravljen na smrt. Želbl sem spoznati tega duhovnika. A kje in kako? Pa mi je slučaj le pripomogel. Nastopili smo na dvorišču za sprehod v štirih vrstah. Govoriti nismo smeli. Malo pa sem se le ozrl po tovariših. Komaj dober meter od sebe ga zagledam v drugi vrsti. Tudi on me je spoznal kot duhovnika. Pogleda sta se srečala. Iz oči mu je sijala boguvdanost in tiha sreča. Obdajal ga je sij svetosti. Podoben je bil sv. Janezu Bosku, kakor ga slikajo s svetniškim sijajem. Nedolgo potem se mu je želja iz-polnila. Obsojen na smrt je bil obglavljen — mučenec krščanske ljubezni do bližnjega! Kaznovan kakor šolarček Vsak jetnik se veseli sprehoda. Takrat se vsaj za nekaj časa v prosti naravi znebi celice, v kateri ima očutek, da ga tlači. Jernej je zadel v loteriji tisoč frankov. Res, da to ni bilo bogve kaj, zlasti ker je na tihem večkrat sanjaril o celem milijonu, toda v varčni družini, ki ni vajena iz: obilja, pomenja že tudi tak-le tisočak kar prijetno presenečenje. Mož je podaril vsaki izmed svojih hčera ]X) sto frankov in naložil sto frankov tudi na hranilno knjižico svojega sina, ki ni dopolnil še niti enajst let, medtem ko sta bili hčerki zreli že za možitev. Ostanek je izročil ženi, razen enega bankovca, ki ga je pridržal sebi. »Ali veš, kaj me je prijelo?« je dejal nekako slovesno, zgibajoč svoj stotak. »Rad bi odšel nekoliko na pot!« »Ej!« je hitro vzkliknila starejša hčerka. »Pojdimo na morje!« »Ne, drugo pot bi rad naredil, in sicer čisto sam,« je pojasnil oče. »Rad bi že misel zopet pogledat svoj domači kraj.« Vidi pa tudi sovrstnike in včasih je še prilika za pogovor. V Celovcu je bilo že kar samo Ob sebi umevno, da sem korakal spredaj prvi in takorekoč vodil »procesijo«, ki se je vila za menoj po dvorišču. Nekega dne je naneslo tudi v Plotzensee, da sem pri nastopu stal na skrajni desnici. »Stillgestanden!« je zakomandiral višji stražnik. Kakor bi trenil, smo stali vsi napeto in nepremično. Rechts um! Marschieren! — In korakali smo, eden za drugim v razdalji treh korakov. Jaz prvi. Korakal sem po svoji meri in dolga vrsta se je vila za menoj po obširnem, z drevjem nasajenem dvorišču. Bližal sem se že kraju, kjer smo bili nastopili. Stražnik je že od daleč nekaj vpil name. Pa ga nisem razumel, tega Prusa, ki je rentačil v pruskem narečju. Nekaj mu nisem po vol ji, to sem čutil. »Saj sem vendar prvi!« mu odvrnem. Ha, to ga je še le razkurilo! »Marš ven iz vrste!« me je nahrulil. »Tja se postavi in glej v zid!« Ubogal sem. Ostali so odkorakali dalje, jaz pa sem stal za kazen ob strani, obrnjen k zidu. Kolikokrat sem v šoli kakega porednega dečka postavil za kazen v kot, zdaj sem pa sam v istem položaju! Zdaj se mi pa vrača! Tako sem si govoril in buljil v visoki zid, ki je obdajal dvorišče. Ko so tovariši prikorakali do tistega mesta, sem se spet smel uvrstiti. Pa kaj sem zakrivil? Po predpisih bi bil moral s »svojo četo« tako hitro korakati, da bi se priključil četi, ki je korakala pred nami in bi vsi tvorili nepretrgan kolobar. S svojim zmernim korakanjem pa sem toliko zaostal, da je bila »procesija« pretrgana. (Dalje prihodnjič) Jernej je bil doma iz neke vasi v srednji Franciji in njegovi starši so se bili preselili v Pariz, ko je bil še majhen dečko. »Bil sem nekako tvojih let,« je dejal sinku, »ali vsaj približno. Ej, dolgo je že od tedaj! ... Toda prav natančno se spominjam še vsega, kraja, kjer smo pod lipo frnikolali, domače hiše nasproti kovaču, vaškega vodnjaka, vsega ... vsega ,. .« Ko jim je to pripovedoval, so dobili glasovi njegovih besed neko posebno barvo, ki je otroci dotlej sploh niso poznali. »Kar privošči si, saj je denar tvoj,« se je tedaj oglasila še žena. »Dovolj se pehaš in lahko si tudi kaj privoščiš. Vendar se mi zdi tvoja želja kar nekam čudaška. Mene moji otroški spomini pač ne vznemirjajo več. Delavski kraj, pa naj se zove pri Sv. Jakobu ali pri Sv. Ivanu, vsi so enaki.« »Kdaj pa odideš, tata?« je vpraševal fantič. »Mislim, da bi bilo najbolje sredi avgusta.« * Tako se je podal torej Jernej na pot svoje pozabljene mladosti.. . Ker v tretjem razredu vlaka ni mogel zaspati, je razmišljal najprej o svojem davnem odhodu iz domače vasi, potem o delu majhnega vaškega rokodelca, kakršen je bil njegov oče, nato o njegovi zaposlitvi na železnici, ki mu jo je bil preskrbel neki poslanec, in o preselitvi, ki je prišla kmalu za prevzemom te službe. Spomnil se je starega očeta in stare matere, ki so jima ob tej priliki drsele solze po uvelih licih in ki ju ni pozneje nikoli več videl. In končno mu je stopila pred oči še naselitev v Parizu, v tem strašnem podstrešju, od koder je slišati le kričanje prepirajočih se sosedov. Oče mu je umrl šele pred nekaj leti. Jernej je Se vedno jasno videl pred svojimi očmi bledi delavčev obraz, vsak dan bolj zagrenjen zaradi trpkega življenja. Tovariši so znali njegovo nezadovoljstvo že zgodaj usmeriti v odpor; postal je socialist, a on, Jernej, sin socialista, je storil še korak dalje in postal goreč komunist. Naravno je, da je tudi v njegovih hčerkah kar vrelo najbolj prevratnih misli, katerim je puščal prosto pot. Mati, tiha in pohlevna, je molčala in se ni vtikala v njihove razgovore. Najmlajši je bil sicer še pošten, toda prva prilika bi seveda zrušila tudi njega. Hodil je v rdeči mladinski dom, nosil rdečo čepico in prepeval rdeče pesmi . .. Ali ni najbolje osvoboditi se vsega praznoverstva?... In vendar je tlela naj-brže tudi prav na dnu Jernejevega nevednega in blodečega srca še vedno skrita iskrica, ki ga je zavedla v njegovo preteklost, kar se seveda pri pravih naprednjakih ne dogaja več. Noč je začela bledeti. Jernej je moral prestopki z glavne proge na stransko in bi moral končno presesti še na ozkotirno železnico, po kateri je nekoč sopihal vlak z vso svojo šibko silo v skrito dolino. Prvo presenečenje za Jerneja je bil že tu avtobus, ki je namesto nekdanjega malega vlaka puščal sedaj kot strela za seboj neštete gorske ovinke. Izprva je bil ves vzhičen. »No, prav lep napredek!« si je mislil. Toda nič več: ni mogel ogledovati pokrajine, kajti v prenapolnjenem avtobusu je moral stati in paziti, da ni z glavo preveč zadeval ob streho. Avtobus se je bil ustavil sredi vasi na znamenitem prostoru, kjer je nekoč frnikola! s svojimi mladimi tovariši. Jernej je iskal z očmi nekdanjo dišečo lipo, toda nobene sledi ni bilo več o njej. Kaj so jo, divjaki, posekali ali se je sama zrušila od starosti?. . . Na mesto, kjer se je nekoč dvigalo njeno častitljivo deblo in preko katerega je raztezala svoje dehteče (Dalje na 8. strani) G EN EVI EVE DUHAMELET: NAJBOLJŠI DOKAZ JULES VERNE: 123 Potovanje na V morje so spustili čolne. Vanje so skočili J. T. Maston in njegovi prijatelji. Razburjenje je prikipelo do viška. Vsem je srce razbijalo prsi, ko so se s čolnom bližali izstrelku. Kaj je v njem? Živi ljudje ali mrtveci? Živi, vsekakor živi, če ni smrt pobrala Barbicana in oba njegova prijatelja že potem, ko so izobesili zastavo. Na čolnih so vsi molčali. Vsem je zastajala sapa. Oči so se jim zameglile. Na izstrelku je bilo eno okno odprto. Nekaj steklenih ostvankov v okviru je pričalo, da je bila šipa razbita. Okno je bilo zdaj 5 čevljev nad morskimi valovi. En čoln je pristal ob izstrelku, čoln J. 1 . Mastona. J. T. Maston je planil k razbitemu oknu ... V tistem hipu se je razlegel vesel in razločen glas, glas Michaela Ardana, ki je zmagovito kričal: — Same bele, Barbicane, same bele! Barbicane, Mkhal Ardan in Nichol so igrali domino. Trinajsto poglavje H KONCU Spominjamo se še velike naklonjenosti, ki so ji trije potniki uživali ob svojem od- hodu. Če so že v začetku svojega podjetja vznemirili ves stari in novi svet, kako navdušeno jih bodo šele sprejeli, ko se bodo vrnili? Mar ne bodo milijoni gledalcev, ki so se nagnetli na polotoku Floridi, tem slavnim pustolovcem pohiteli naproti? Mar bodo trume tujcev, ki so z vseh strani sveta prihiteli na ameriško obalo, hoteli zapustiti ozemlje Združenih držav, ne da bi še enkrat videli Barbicana, Nicholla dn Mit bela Ardana? Ne, goreče zanimanje občinstva je ustvarilo dostojen okvir za veličino podjetja. Može, ki so bili zapustili zemeljsko oblo in so se po takem čudnem potovanju po prostranem nebu vračali na zemljo, je bilo treba sprejeti vsaj tako, kakor bi dočakali preroka Elijo, če bi se zopet vrnil na zemljo. Splošno so si 'ljudje želeli, da bi jih najprej videli, potem pa tudi slišali. Ta želja se je skoraj vsem prebivalcem Združenih držav prav kmalu izpolnila. Barbicane, Michel Ardan, Nicboll in zastopniki »Topniškega kluba« so se takoj vrnili v Baltimore, kjer jih je sprejelo nepopisno navdušenje. Predsednik Barbicane je svoje beležke s potovanja pripravil za objavo. »N e w - Y o r k - H e r a 1 d« je odkupil rokopis, katerega cena sicer še ni znana, vendar pa mora biti ogromna. Ko je list objavil P ot o vanj e n a luno, se je njegova naklada silno pomnožila: tiskali so ga približno v pet milijonov izvodov. Že tri dni po vrnitvi potnikov na zemljo, so bile znane vse, tudi najmanjši podrobnosti njihove ekspedicije. Treba je bilo samo še videti junake tega nadčloveškega podjetja. Na potovanju okoli lune so Barbicane in njegova prijatelja lahko preskusili razne teorije o satelitu zemlje. Ti učenjaki so o-pazovali de visu in si ogledali luno v prav posebnih pogojih. Zdaj so znanstveniki vedeli, katere teorije o nastajanju tega nebesnega telesa, o njegovem postanku in o možnosti življenja na njem je treba zavreči, in katere sprejeti. Glede lunine preteklosti, njene sedanjosti in njene bodočnosti so odkrili zadnje skrivnosti. Kako bi mogli oporekati tem vestnim opazovalcem, ki so v razdalji manj kot 40 kilometrov o-pazovali zanimivo goro Tycho, najbolj čudni gorski sestav lunine orografije? Kaj naj bi odgovorili tem učenjakom, ki so s svojimi očmi zrli v vulkansko brezno Platona? Kako naj bi ugovarjali tem drznežem, ki jih je pri njihovem poskusu zaneslo celo nad tisto lunino polovico, ki je dotlej ni videlo še nobeno človeško oko? Imeli so zdaj pravico očrtati meje selenografski znanosti, ki je ustvarila lunin svet, kakor je Cuvier sestavil skelet predpotopne živali, in reči: Na luni je bilo nekoč možno življenje in luna je bila obljudena pred zemljo! Zdaj je luna svet, kjer ne more biti več življenja in ga /ato tudi ni! Da bi proslavili vrnitev enega najslavnejših članov in njegovih dveh tovarišev, so v »Topniškem klubu« sklenili prirediti banket. Ta banket naj bi bil vreden slavljencev in ameriškega ljudstva. Pripraviti so ga nameravali tako, da bi se ga lahko udeležili vsi prebivalci Združenih držav. S prenosnimi tračnicami so med seboj povezali vse končne postaje raznih železniških prog. Vse postaje so okrasili z enakimi zastavami okraski in na vsaki so postavili mize, ki so jih enako pogrnili in pripravili. Okoliške prebivalce vsake postaje so povabili na pojedino in jih posadili za pripravljene mize po določenem časovnem razporedu. Banketi na posameznih postajah so se namreč'vrstili drug za drugim in točen čas njihovega začetka so kazale električne ure, ki so jih do sekunde natančno naravnali. Za štiri dni, se pravi od 5. do 9. januar ja so ustavili vse vlake, kakor je 'to že ob nedeljah navada na železnicah v Združenih državah. Tako so bile vse proge proste. Samo ena lokomotiva velike hitrosti s pripetim častnim vagonom je v teh štirih dneh smela krožiti po železniških progah Združenih držav. Po posebni milosti je bil poleg kurjača in strojevodje na lokomotivi tudi spoštovani J. T. Maston, tajnik »Topniškega kluba«. Vagon je bil rezerviran za predsednika Barbicana, kapitana Nicholla in Michela Ardana. NAJBOLJŠI DOKAZ '(Nadaljevanje s 7. strani) veje, se je postavila sedaj neka dobričina, vlita v bron, slavni poslanec, ki je preskrbel njegovemu očetu službo pri železnici. .Stal je ponosno, z eno roko položeno na srce; drugo je imel pa stegnjeno, kakor bi hotel potipati, če morda ne dežuje. V Jerneju ni vzbudila ta sprememba prav nobenega občudovanja, temveč je sko-ro nevoljen le skomignil z rameni. Njegov stari rodni dom je stal v neki sosedni ulici. Jernej se je ozrl okoli sebe, to-• da tu ga je zbodlo novo zidovje. Mogočno 'trgovsko skladišče iz železa in iz železobe-tona se je dvigalo namesto nekdanje rdeče strehe. In na nasprotni strani je stala sedaj mesto nekdanje kovačije brivnica, kakršnih mrgoli po pariških predmestjih, in nekdanje ozke uličice so nadomestile široke ceste s pločniki. Celo neka tovarna je stala nedaleč od tod ter s svojimi oblaki dima zasmradila nekdanji čisti zrak. Jernej je nevoljen in kakor omamljen stopil v neko kavarno, kajti zaman je iskal ■tudi nekdanjo krčmo, ki je dihala toliko domačnost. Tudi 'ta se je bila namreč prelevila v novodobro kavarno s sobami za tujce. Nemo je sedel pred čašico konjaka in skodelico kave ter se skušal zbrati. Navezal je pogovor z gospodarjem in ga začel spraševati o nekdanjih sosedih in sošolcih; toda mož je bil tujec in ni poznal nobenega, kar mu jih je jernej našteval. Nenadoma se je pa Jernej stresel. 'Preko popolnoma spremenjene vasi je zadonel glas, čisto enak kot tedaj pred davnimi leti, glas zvonov, ki so pozvanjali k veliki maši. Osorno je vrgel na mizo denar in odšel. Iznad novih streh se je dvigal samo še stari cerkveni zvonik s svojo z mahom porastlo streho. Če bi mogli tovariši sedaj videti Jer- neja, kako je vznemirjen prekoračil cerkveni preddvor s starimi svetniki ter pomočil svoje prste v škropilnik z blagoslovljeno vodo! 'Na dnu cerkve je žarel ves v lučkah in cvetju veliki oltar. Zbor belo oblečenih deklet je slavil nebeško Kraljico, ki so jo odnašali angeli v nebo! Jernej je sedel v klop, kjer je nekoč poklekal ob strani svoje rajnke matere. Ko so se preselili v Pariz, niso znali najti več hiše božje in Jernej ni nikoli več stopil v nobeno cerkev, odkar je bil zapustil to-le. Toda glej, nenadoma mu je postalo zopet vse tako domače, vonj kadila, duhovnikove kretnje in nabožne pesmi. Ko je dospela maša do vere, je pritisnil že tudi Jernej na ves glas in se sam čudil, da mu je ostal napev še tako dobro v spominu. Rog njegovega prvega svetega obhajila ga je pričakoval še vedno 'tu, ga končno našel in ga ni več izpustil.. . Ugasnila je 'že zadnja sveča in razkadil se je že poslednji oblaček kadila, toda Jernej je še vedno klečal v klopi in sklanjal glavo med svoje žuljave roke . . . # Ko se je vrnil naslednji dan zopet domov, so ga otroci radostno sprejeli, toda on je ostal zamišljen. »Poglejte, to-le sem vam prinesel,« je končno spregovoril. »Vdrlve, dekleti, mislim, da bi bilo prav, če bi postali nekoliko resnejši in če mi hočeta narediti veselje, hodita odslej k maši; mama in jaz bova tudi hodila. Kar se pa tiče malega, se bo pa najkasneje v začetku prihodnjega šolskega leta vpisal tudi k veronauku .. . Morda se vam zdi čudno, od kod to? No, da, to-le sem se naučil na svoji poti; ljubi Bog in vera sta resnična, verujte mi! Samo to se nikoli ne spreminja in nikoli ne preide ...« Prestavil F. Erjavec Pobalina napadla vozača taksija V bližini Malega št. Vida se je na samotni cesti, ki vodi tam skozi gozd, na veliko soboto odigral prizor, ki bi bil končal s smrtjo celovškega taksi-podjetnika Julija 'Polzerja, da nista dva mimovozeča avtomobilista opazila nekaj čudnega v polmraku, kjer sta dva poldorasla pobalina obdelovala s topimi predmeti glavo nesrečnega Polzerja, z namenom, da ga umorita. Ko sta mladeniča videla prihajajoče ljudi, sta pustila svojo žrtev in zbežala. Toda ne za dolgo, kajti policija, ki je naglo uvedla preiskavo, je ob sodelovanju z orožniki že naslednji dan izsledila oba mladostna zlikovca. Sta to 22-detni Hans Schneider in 19-letni Gerhard Komar, oba iz Celovca. Aretiral ju je orožniški inšpektor Johann S tram mer v bližini Vernberka, ŠPORTNE POŠKODBE Športne poškodbe sličiljo v mnogih slučajih poškodbam vsakdanjega življenja, kakor na 'primer prelomi kosti. Vendar pa se razlikujejo od vsakdanjih ipoškodb v tem, da gre pri različnih športih za svojevrstne poškodbe, ki se vedno ponavljajo. Tudi uspehi zdravljenja športnih okvar se znatno razlikujejo od uspehov, ki jih dosežejo zdravniki pri zdravljenju navadnih nezgod. Delavec, ki se ponesreči v tovarni, 'je po končanem zdravljenju zadovoljen, če se lahko zopet vrne k svojemu prejšnjemu 'delu. Športnik, predvsem tisti, ki 'tekmuje, pa s tem nikakor ni zadovoljen. On hoče po končanem zdravljenju ne le samo nadalje gojiti svojo športno panogo, temveč hoče doseči tudi svojo prejšnjo kondicijo, vsaj v isti, če ne še v •večji meri. Iz tega sledi, da lahko zdravi resnejše športne poškodbe samo zdravnik, ki točno pozna posebnosti dotične športne panoge in dobro obvlada kirurgično-orto-pedično zdravljenje posameznih športnih poškodb, tako da v resnici zopet doseže poprej navedene’ zdravstvene uspehe. Ker je namen športa telesno zmogljivost povečati in ne zmanjšati, je važna naloga športnih zdravnikov in praktikov, da 'poškodbe, zadobljene pri športu, ne samo dobro zacelijo, ampak tudi preprečijo vse večje športne nezgode. Zaradi tega je potrebno, da izdelajo na tem področju športni učitelji z zdravniki, ki so izkušeni v teh poškodbah, potrebna navodila za športnike, da število te vrste poškodb ne prekorači nepreprečljive mere vsakdanjih športnih nezgod. Pri posameznih vrstah š|x>rta se lahko pripetijo zanje značilne športne poškodbe, kakor sledi: 1. Pri nogometu so razen odbojnih okvar pri trčenju dveh igralcev, poškodb pri padcu itd., v ospredju predvsem poškodbe kolen. Nastanejo, če spodrsne igralec na gladki zemlji, predvsem pa, če se zaobrne del noge v stran, ki je naslprotna upognjenemu kolenskemu sklepu. Ob tej priliki zasuče golenico nasproti stegnenici in si poškoduje polmesečna hrustanca, takozvana meniskusa, ki izravnavata neskladnost sklepnih ploskev, ali pa si raztrga, sicer redkokdaj, zunanje ali notranje križne vezi v kolenskem Sklepu. Ra- zen tega si nogometaši pogostoma zvijejo ali pretrgajo vezi s krvnim'! izlivi v skočnih sklepih. Pri vratarjih nogometnih iger pa so zopet roke, ki so 'bolj ogrožene. Večkrat pride do izpaha palca, ker mora vratar večkrat vjeti žogo s prekomerno razmaknjenimi prsti , na roki, da mu žoga ne uide v mrežo. 2. Pri drsanju na ledu, posebno pri začetnikih, iso pravtako izpostavljeni okvaram skočni sklepi. Ker počivajo noge samo na oZkih, gladkih jeklenih robovih drsalk, se Skočni sklepi vedno lahko prevesijo ali zmaknejo, predvsem, dokler se Skočni sklepi ne učvrstijo in se ne prilagodijo spremenjenemu ravnotežju. Taki mahe-dravi skočni 'sklepi imajo za posledico padec na trd led s krvnimi bunkami na okončinah in trupu, v nesrečnih slučajih tudi pretres možganov, če butne drsalec z vso silo vznak z glavo ob led. Pri drsanju po zamrznjenih ribnikih in jez.erili pa moramo paziti predvsem na zadostno debelino ledu, kajti vdori zaradi pretankih ledenih plasti so vedno smrtnonevarni. 3. Sankanje ali šport z. bobom lahko privede zaradi velike brzine, ki jo dosežejo sankači, razen običajnih kožnih odrgnin, tudi do prav težkih poškodb na nogah zaradi udarcev ob kamen ali štor, ki je bil pokrit s snegom, ali pa v islučajib, ko skoči 'bob iz zaledenelega sankališča, se prekucne in trešči sankače na trdi sneg. 4. Pri kolesarskem športu se lahko ponesrečimo 's padcem. Življenje pa je ogroženo v slučajih, ko odpove na strmem klancu zavora kolesa. Če zgreši kolesar pri povečani brzini pedale, mu le-ti lahko grdo raztrgajo in zmečkajo goleni. 5. Pri igranju tenisa je značilna poškodba pretrg Ahilove kite ali mečnih mišic zaradi ‘naglih Startov in hipnega zaustavljanja. Takozvani »teniški komolec« ni prava poškodba, ampak kronična trajna okvara, ki lahko privede do vnetja po-kostnicc tam, kjer začenjajo mišice, s katerimi iztegujemo podlaket, če je igra zelo razgibana in traja dalj časa. 6. Jahanje na krotkem konjičku povzroča v splošnem le malo poSkmlb, pač pa okvare sedala v obliki oguljene kože in mehurČalstih kožnih tvorb, to pa predvsem tedaj, če se naguba spodnje perilo in so ko sta se pripravljala, da pobegneta v Italijo. Oba mlada zločinca sta bila na veliko soboto najela taksista Polzerja, da ju popelje v Feldkirchen. Med potjo sta ukazala ustaviti pri neki cerkvi, češ, da si hočeta ogledati pokopališče. Ko sta se čez nekaj časa vrnila in jo vozač hotel vožnjo nadaljevati, so naenkrat začeli deževati od zadaj udarci po glavi, nakar se je on začel braniti. Eden izmed zlikovcev je dejal drugemu: »Vzemi kamen in razbij mu glavo!« Vzrok napada je bil rop in maščevanje, kajti oil neke prejšnje vožnje je bil .Schneider Polzerju dolžan 1000.— šil. in je nato hotel imeti od slednjega še večje posojilo, kar je Polzer seveda odklonil. Schneider je sicer iz dobre družine, njegov oče je bil častnik in mu je zapustil lepo hišo s tujskim penzionom. Toda ko je fant po tlosegu 21. leta starosti dobil pravico raz-polaganja s premoženjem, je dediščino kmalu zapravil in hiša je bila prodana na dražbi. Žena, ki je bila bivša »barska dama«, ga je nato zapustila. Začel se je družiti s Komarjem, ki je tudi sirota brez staršev in je zašel popolnoma pod vpliv starejšega in »izkušenejšega« Schneiderja. šivi hrapavi. Bolečine pri jahanju se pojavijo, če si pretegne jahač mišice, s katerimi pritegujemo bedra in goleni, in pa zaradi draženja iphkostniice kolenskih sklepov. češče so poškodbe, ki jih povzroči konjevo kopito, padec raz konja, posebno pri tekmah ali ježi z zaprekami in pa padec konja samega, če pride v tem slučaju jahač po nesrečnem naključju pod konja. 7. Pri navadnem plavanju pride le redko do 'kakih poškodb. .Pogosteje so okvare pri škakanju v votlo. Posebno pri skokih z visokega stolpa je učinek sile na trebuh lahko tako znaten, da lahko Okvari trebušne organe, predvsem jetra, 'posebno skakalec, ki štrburikne po nesreči ali nerodnosti s trebuhom na vodno ploskev. Pri kopanju oziroma plavanju pa lahko pride do najhujših nezgod pri srčnih obolenjih. Zaradi srčnega krča lahko nastopi smrt in se plavač utopi. Pri hitrem potapljanju je izpostavljen poškodbam bobnič ušesa. Ker ne more uhajati zrak dovolj hitro iz sluhovoda, lahko pride do razpOk. Mrzla voda, ki priteče nato skozi počeni bobnič v srednje uho, vpliva neugodno na statični organ v notranjem ušesu in potapljač sc ne zaveda več, kaj je zgoraj in kaj je spodaj — kar je posledica motenega ravnotežja. Na ta način pride tudi do vrtoglavice in bljuvanja. Taka neprijetna dogajanja pa lahko preprečimo, če vtaknemo v zunanja sluhovoda koščka vate, ki smo j'n prepojili z oljem. Če skače plavač v plitvo vodo, lahko trešči na — morebiti — skalnato dno in lahko dobi težke poškodbe oziroma rane raztrganine na glavi ali na kakem drugem delu telesa. Pri Skakanju v vodo in pri potapljanju je vsekakor previdnost na mostu. 8. Pri športnem mečevanju s flobertom, z mečem ali s sabljo, ki je zelo zdravo zaradi vsestranskih gibov trupa in okom in, se pripetijo le redko poškodbe zaradi predpisanih zaščitnih bandaž telesa. Kratke vesti Do pretepa je prišlo v turškem parlamentu v Ankari tik pred sprejetjem vladnega predloga, da naj poseben odbor razišče delovanje opozicijske stranke. Predlog je bil kljub rokoborbi in boksanju opoži-cionalnih poslancev sprejet, kajti vlada razpolaga z zadostno večino v parlamentu. Novoustanovljeni odbor se je takoj nato sestal in njegovo prvo uradno dejanje je bilo, da je za naslednje tri mesece prepovedal delovanje političnih strank. Tisoč nemških vojnih invalidov je demonstriralo na velikonočno nedeljo proti atomski oborožitvi zapadnonemške vojaščine pred vhodom v raketno oporišče ameriške vojske pri kraju Bergen-Hothe v Lunneburger Heide. Film o »delovanju« zapadnonemškega ministra za begunske zadeve dr. Oberlan-derja je bil pred dnevi izdelan v Sovjetski zvezi. Kljub vsej naglici je film prišel prepozno, kajti zapadnonemška vlada je spornega ministra že poslala na dopust s katerega se ne bo več vrnil. On bo s prvini majem tlosegel starost 55 let in s tem pravico do ministrske pokojnine. Obenlander je bil hadstično usmerjen ter je med vojno bil višji častnik pri nekem SS-ovskem oddelku, kateri je med vojno pobil več 'tisoč Židov in Poljakov v mestu Lwow. »Mirovni pohod« so uprizorili na velikonočni ponedeljek v Londonu nasprotniki atomske oborožitve. 'Sprevoda po glavni londonski ulici Trafalgar Square se je udeležilo 100.000 oseb. Ceno bencina je od 85 na 80 lir znižala italijanska petrolejska družba AGIP. Konica vsemirske rakete »Discoverer XI«, ki bi se po načrtih ameriških strokovnjakov morala vrniti na zemljo blizu Havajskega otočja, kjer so jo nameravali ujeti, ni ubogala svojih mojstrov, ampak kroži še vedno okoli zemlje, čeprav se je odtrgala od nosilne rakete. 'Pravijo, da so odpovedale posebne krmarske rakete, ki bi naj konico usmerile protii zemlji. filmska Mtna ■■■■■■»■■■■■■■■■■■■■■■Bata« ZNAKI ZA OCENO FILMOV: I = priporoajif za vse; la = priporočljiv za odrasle in zrelejšo mladino; II = za vse; III = za odrasle in zrelejšo mladino; IV = le za odrasle; IVa = za odrasle s premislekom; IVb = za odrasle z resnim premice-kom; V = odsvetujemo; VI = odklanjamo; + ga priporočamo; + + film je res vreden, da si ga ogledamo. PLIBERK Sobota in nedelja, dne 23. in 24. IV. 1960: Die unvollkommene K.he (IVa). — Ponedeljek, dne 25. IV. 1960: Serengcti darf nichl sterben (Ha). — Torek in sreda, dne 26. in 27. IV. 1960: Fahrstuhl /mn Schafott (IV). ŠT. JAKOK V ROŽU Sobota in nedelja, dne 23. in 24. IV. 1960: Die VVikinger (IVa). — Sreda, dne 27. IV. 1960: Gang. ster, Spieler und cin Shcriff (IV). \ SLOVENSKE ODDAJE V RADIU NEDELJA, 24. 4.: 07,30-08,00 Duhovni nagovor. - S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 25. 4.: 14,00-14,45 Poročila, ob jave. Pregled sporeda. — Kogar zanima. — 17.55 do 18,10 Pomenek /. ženami. — TOREK, 26. 4.: 14,00— 14,30 Poročila, objave. - Slovenske umetne pesmi. — SREDA, 27. 4.: 14,00—14,45 Poročila, objave. Domači vrt. - Kar želite, zaigramo. - ČETRTEK, 28. 4.: 14,00-14,30 Poročila, objave. - i, po|)(>Ul(. torbe. Pri tujih narodih v gosteh: Italija. — pp. TEK, 29. 4.: 14,00—14,45 Poročila, objave. — Domači pevci in godci. - SOBOTA, 30. 4.: 09,-10,00 Od pesmi do pesmi, od srca do srca. - 18,15-18,40 S cvetlicami te venčamo... (Marijine pesmi) ALI ŽE VESTE .. . . . da človeške ribice, ki živijo kot slejie živali v vodah kraških jam, lahko stradajo vse leto; ...da živi v južni Afriki velik pajk, ki lovi tudi ribe; ...da lahko »hudičeva ploščatica«, do sedem metrov dolga riba, čoln, iz katerega so vrgli vanjo ost, vleče za seboj po morju več kilometrov daleč; .. . da na rokavskem otoku Mann mačke nimajo repa in imajo mnogo višje noge kot druge mačke; List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom: „Naš tednik — Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 7.— šil., letno 80. šil., za inozemstvo <> dolarjev letno. Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. - Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, RadHe. p. Žrelec.-Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec. Viktringer Ring 26. — Tel. štev. uredništva in uprave 43-58.