feS®-^ JzGUBLJENI raj.
izgubljen človeku je zemeljski raj, v,J Adamova deea v pregnanstvu se joče, if In prosi, naj sreče zapravljene kraj Odpre ji na novo dobrotljivi oče.
Nespametno ljudstvo, čemu-li tvoj stok?
Na delo! Ne nosi mi križema rok! Poverni se samo v pervotnost nazaj In našlo povsodi pervotni boš raj!
X.
j^arave svatba,
Le sveti, oj č&rovni svit nad menčj,
Ve zvezde skrivnostno gorite! Omlajena zemlja je v svatih nocoj, Vč svatbine baklje ji žgite!
Po drevji, po trati odperl se je cvet,
Nad cvetnimi domi pa raja En narod neštet, raznobojno odčt Rojenec duhtečega maja.
To lahko kerdelo cvetičnih duh6v Pod Bogom zdaj zakone sklepa, Duh božji mu v vetru dihlja blagoslov „Le množi se, množica lepa"!
Na rožinem germu pa mehko-sladk6
Cuj, slavčeva pesem odmeva — Pač svetovnim cvetom popeva takč, Ce svoji ženitvi ne peva?
Med srečnimi svati samoten in sam
Jaz zibljem se v majevi noči, In notri stotisoč občutkov imam, Bojim se, da poči, da poči! —
____Gorislav.
JJbostvo in poštenost.
Pripoveduje Tine z Terbja.
„Kako je le bilo z onimi denarji, Tine, ki so vam pred leti toliko preglavice napravili?" vpraša Podgorcev Matej Tineta z Terbja, ko so se bili v soboto zvečer Novovaški možje zbrali pri brivcu, da jim pomladi obraze za drugi dan.
„0, tega je že več ko dvajset let, blizo trideset jih že bo", odgovori Tine z Verbja, že bolj prileten, suh možiček, „vendar pa še vse dobro vem".
Kolikokrat se spominjam, kako je moj oče umiral, Bog mu daj dobro!
Bilo je malo pred božičem nek ponedeljek, in v Bilku je bil ravno teržni dan. Sneg je naletaval tako, da pot ni bila ravno lepa, pa naš oče se le napravi v Bilek prešička kupit, in še neke opravke je imel.
Malo čez poludne gre s Kopačem nazaj čez veliki terg, kjer je bilo še mnogo sejmarjev. Kar zagleda listnico v blatu.
Pobere jo, malo obriše in začne klicati, kedo je kaj izgubil ?
„Ne bodi neumen", pravi mu Kopač. „Lej, tako tijahkovsak potepin izmuzne denar iz rok. Tiho bodi pa spravi! Ce se kedo oglasi, saj mu vedno še lahko daš; če ne, pa imejva vsak pol".
Naš oče sprevidi, da res ni posebno pametno in previdno, tako ponujati najdeno stvar. Spravi jo rekoč:
„Doma bom dal oznaniti, bo se že glasil, kedor jo je izgubil; morebiti, da ga pa že med potjo dobim, če je bil kedo od nas. Zase ne bova obderžala tujega blaga". Tako se napravi domov; prešička je bil že prej oddal Logarjevemu hlapcu na voz.
Po vasi gori grede vidi pred Novakovo hišo doli sred vasi Osojnikovo Nežo, ki je tudi že umerla, da svoji sestri, ki je bila na Novini omožena, skerbno nekaj pripoveduje in se solzami v očeh toži. More biti je ta izgubila, misli si in mimo grede popraša, kaj ji je.
„Denar sem izgubila", pravi Osojnikova, „pa ne vem kje".
„Jaz sem pa denarje našel", odgovori naš oče. „More biti so tvoji. Kakoršna je listnica?"
Taka in taka.
„Bo že prava", pa jo ji da.
„Je že res moja. O Bog vam poverni, da ste mi jo dobili", in vsa vesela spravi listnico; v hitrici 111 nobeden mislil na to, da bi pogledal, kaka je in koliko je v njej, tako je bila vesela.
V mali vasi se taka reč kitro razve. Ni še bilo konec tedna, pa je vedela že vsa vas: Osojnikova Neža je v ponedeljek v Bilku denarje izgubila. Verbovec jih je pa našel in nazaj dal.
Pa po strani so si začeli tudi še nekaj druzega šepetati, kar je moralo nam priti na uho, češ. da naš oče je denarje večidel iz listnice pobral in samo nekaj malega nazaj dal. In v nedeljo do-
poludne po veliki maši, ko so možje še nekoliko postali v pogovorih, reče Krivec iznad Potoka, tam le gori, pred vsemi možmi zaničljivo smeje se našemu očetu: »Zdaj boste pa piskali vi Verbovci, ki najdene reči skrivate". To je bilo malo pred božičem.
O božičnih praznikih oče nevarno zboli, huda pljučnica ga je bila zgrabila, in ker je bilo zunaj v čumnati, kjer je imel posteljo, premerzlo, kuriti pa nismo mogli, moral je v hiši pri peči na klopi ležati. Med prazniki je bilo, jaz sem v hiši prejo vil za osnovo in sem bil pri očetu, moja je pa imela zunaj pred vežjo nekaj opraviti: bil sem se tisto poletje prej oženil. Je že panjača iskala v dervih za kurjavo, pa pride Osojnikova Neža po poti gori, menda na zgornji konec vasi namenjena. Ko zagleda mojo zunaj, začne jo na vse gerlo zmerjati in oštevati: »Tatovi, goljufi, dajte mi moje denarje nazaj, ki ste mi jih iz listnice ukrali, lopovi!" Jaz sem se kar od jeze tresel. Ko bi se ne bila hitro pobrala, ne vem, kaj bi bil... Še od daleč sem jo slišal vpiti nazaj, naš oče je pa v hiši pri peči ležal na smert bolan in moral je vse slišati.
Očetu je bilo vedno huje; poslali in poročili smo bratom. Peter je prišel iz Sovodnji, kjer je rudo kopal, Toma je prišel iz Dvora. Vsi smo bili doma, samo France je bil pri vojakih na Laškem.
Poslali smo v Osoje, kakor nam je oče naročil, naj pride Neža na eno besedo doli; pa ni hotela.
Ko je bil oče za smert previden in je duhovnik odhajal, ostali smo vsi otroci okrog očetove postelje. Težko je sopel in malo zadremal. Počasi odpre zopet trudne oči in se ozre na nas okolo sebe. »Hvala Bogu!" pravi, »da vas še vidim okrog sebe, vse zdrave in poštene. Jaz bom umeri", pristavi še slabim glasom. »Lejte, osem sem vas imel, mnogokrati smo morali pomankanje terpeti, pa sem vas vse pošteno odredil; zdaj pa moram za tatu umreti". Milo se mu je storilo, ni mogel večvgovoriti. Oberne se v peč in zajoka. Kmalo potem je pa umeri. Žalosten pogreb smo imeli, ker so nam mertvega očeta tako obrekovali.
»Kaj se ni nič zvedelo, kam je bil prešel tisti denar, kar ga ni bilo v listnici? Koliko je pa bilo?" vpraša radovedno mladi Pod-gorčev Lovro, ki mu je bil ravno brivee pervi mah pod nosom o bril.
»Le poterpi malo, boš že slišal", pakara ga oče Matej.
»Nekoliko pozneje, perve tedne pred pustom", nadaljuje Tine z Verbja, »Zaberdnikov Matiček ni imel miru prej, da nt oglasil, kar mu je bilo znanega o neki tatvini, ki se je malo prej primerila. Bil je namreč takrat navzoč v prodajalnici, v kateri je tudi Neža z Osoja imela opraviti in je listnico pozabila. Krivec, ki je bil tudi notri, ker to ti je prav dobro obiskovana prodajalnica na velikem tergu, Krivec torej izmakne skrivaj pozabljeno listnico, potegne urno nekaj listov iz nje, pa jo verže skozi odperta vrata na ulico, kjer jo je naš oče našel, se ve da skoro prazno, in jo je tudi tako oddal, še pogledal je ni znotraj. Menda ni nihče drugi opazil Krivca, ko sam Zaberdnikov Matiček, pa ga ni hotel izdati. Še le pozneje se je zvedelo.
12*
Krivca so poklicali pred sodnijo, kjer je moral vse obstati, kako* je izmaknil dva stotaka iz listnice, ki jo je potem na cesto vergel; en list da je že zmenjal in zelo vse porabil, druzega pa doma na izbi pod strešno shranil, pa so ga mu podgane snele, tako da od vsega skoro nič več nima. Ali je Osojnikova dobila kaj vračila ali ne, tega ne vem. Krivcu se je pa zgodilo po pravici.
Osojnikova pride čez nekaj dni sama k nam in ponižno prosir naj ji odpustimo, da je tako žalila našega očeta še na smertni postelji in ga dolžila tatvine čisto po nedolžnem.
Tako je bil opravičen mož, ki je poleg vsega svojega uboštva poštenost ohranil do smerti.
yvi escanstvo koroško v srednjem veku.
Spisal J. pl. Kleinmayr.
Raznoverstni so bili vzroki, ki so vplivali, da se je v tekus srednjega veka tu ali tam po naših pokrajinah kako mesto ustanovilo. V bližini takih krajev, kjer se je pogostoma veča množica ljudstva sešla; v bližini kneževskih bivališč, ali pa tam, kjer je ožina kake reke dopuščala, da se bregova združita; tam, kjer so bile že naravne ograde, naravni tabori — v takih krajih je bilo gotovo najbolj pripravno, da se je veča naselbina ustanovila. Če je bil tedaj kraj že po legi svoji povsem pripraven in je bilo tudi upati, da se potem skromnega delovanja življenje večega dela okolice v enem selu združi, bil se je izvolil kraj, ki mu je bila za prihodnjost od-menjena veča veljava, veči vpliv. V takem kraji so se torej stavili pričetki novega mesta. Majhena in ne posebno veljavna so bila pri-četkom ona mesta — as časom so narasla in sem ter tja razvila se do cvetne dobe.
V teh mestih je bil v pervi versti le oni meščan vpliven in imeniten, ki je imel kos zemlje, ki je bil ob enem posestnik: vsi drugi so bili brez posebne veljave. S časom je zadobilo premično imetje vedno večo ceno in vrednost: spone, ki so doslej mestom razvoj ovirale in razcvetenje obertnijske delavnosti hromile, propale so in mesto se je kratkoma bolj množilo, nego prej v teku desetletij.
Vedno več je bilo denarja in vedno bolj pogostoma so se razna dela in opravila z denarjem plačevala. Na ta način je polagoma meščanstvo navdihnil pravi duh podjetnosti in obertnijske marljivosti. Blagostanje postane od dne do dne veče in s tem blagostanjem se enakodobno gane želja po veči osebni prostosti in svobodi, čim bolj se je razvila obertnija in z njo združena tergovina, tem bolj se pooblasti meščanstva gorka in opravičena želja s plemstvom se deliti v oskerbništvo mest in krajev. Bogastvo se je množilo med meščani in splošno je bilo hrepenenje vsaj en del mestnega oskerbništva
odvzeti boljarom in plemičem, ter ga prihraniti okrepčanemu meščanstvu.
Način večega razvoja je bil posameznim mestom zelo različen. Kaznoverstno je vplivalo v dobrem ali v slabem smislu na razvoj mest pričujočnost ali nepričujočnost, mogočnost ali nemogočnost knezov, vladik, opatov i. t. d. in vedno sta si bila v neki dotiki ta dva stanova: plemstvo in meščanstvo.
Mnogo resnega je vsekako v izreku nekega zgodovinopisca, ki pravi: »Zgodovina mest in tergov je skoraj vedno zgodovina vladarskih hiš in rodovin" •— as časom je moralo priti vsaj nekoliko ■drugače!
Odvratili smo se skoraj predaleč od našega posla in verniti se nam je na polje, na katerem hočemo ogledati meščanstvo koroške aernlje.
Koroška, del srednjega Norika, v sedanji svoji velikosti močen grad, okolo in okolo obdan s planinami, katerih snežena slemena še ■dolgo ponosno srebrosvitlo na precej rodovite doline zrejo, ko imajo že zdavnaj prijazne ravnine premiljeno vigred, šteje enajstero mest, katerih pričetek imamo večinom v srednji vek staviti.
Ko se je v teku III. in IV. stoletja pokristijanila Koroška z nekim vspehom, pričeli so tudi nad to pokrajino naših planin grozoviti viharji vesoljne, velike ljudske preselbe močno buhteti in šibka ■cvetičiea boljše prihodnjosti je bila blizo pogina. Dežela je močno menjevala prebivalce svoje in treba je bilo zvedenih rok, da se je zopet povernilo mirno in boljše stanje, nego je bilo za časa groznih viharjev. Mesto za mestom nastane in mesto za mestom si pridobi vedno večo in zdatnejšo veljavo.
Enacega veselega življenja, kakor je bilo proti koncu XI. stoletja v mestih poleg Labe, ali pa celo poleg Eena, ni bilo sicer v ovih južnoizhodnih, takrat menj obiskovanih mestih, a vendar so bile tu lepe cvetičice boljšega življenja in ljudskega blagostanja, ter osebne zavednosti. Vnanje razmere niso bile nikakor take, da bi bila mesta v Gorotanu dospela do velike zgodovinske veljave, a vendar je tudi tu bilo kaj živo in za nas mirne opazovalce prav zanimivo.
Posvetni in duhovni mogotci so ne glede na kraj njih stalnega bivanja, zadobivali bogata darila na Gorotanskem: z največim posestvom pa so bili obdarjeni vladike solnograški, bamberški, oglejski in nekoliko briksenski. Njih imetje se je množilo po vsestranskih pogodbah, določbah in podedovinah.
Ko se je v drugi polovici srednjega veka, z letom 1335. Koroška združila z drugimi avstrijskimi kneževinami, bilo je tako zvano vojvodsko posestvo prav majheno. Obsegalo je samo tri mesta: Celovec, Velikovec in št. Vid. Menjša in veča posestva so takrat pripadala sledečim gospodom: Auffenstein-om, rožeškim in bekštanjskim vitezom, grofom ortenburškim, vladikam kerškim, labodskim in že
imenovanim drugim vladikam in drugim. Najsilnejši in premožnejši pa so bili: Solrograščani, Bamberžani, grofi goriški in drugi.
V	pervi versti moremo imenovati mogočne vladike solnograške.. Bili so deželski gospodarji mnogim imenitnim plemičem in mestom Koroške, in tudi vladike labodski, kerški in sekovski so jim bili suffragani. Solnograška škofija je bila znamenita po obsegu in veljavi imetja in po bližini lastnih posestev; imela je med družim kraje : Breže, Stari-dvor, št. Andrej, Gospesvetsko in druge, in si jih je ohranila do konca srednjega veka, ko je pričela sama po časi hirati.
Ne tako mogočni, a vendar zelo vplivni so bili glede na tergovstvo-in promet Bamberžani, ki so posedali: Beljak, Wolfsberg, Grebnje in druge kraje.
Mnogo, in to posebno na gornjem Koroškem, so veljali grofi goriški.
Tako je bila deželica razkrojena in le mali oddelek je spadal vojvodom, ki so imeli mnogo nasprotstva v Koroški.
V	tesni zvezi z vplivom in politično mogočnostjo posameznih duhovenskih in posvetnih knezov je bila mnogokrat menjajoča se osoda mest in tergov. Ako so bili posestniki mest mogočni, silni, vplivni in merodajni in ob enem prepričani, da je tudi treba delati za razvoj in napredek njihovih mest, tedaj se je okrepilo življenje v notranjem veselo in hitro, ako se je pa v viših krogih nasprotno godilo, tedaj so bila tudi dotična mesta oslabljena in njih življenje hromo. Po naravni poti se je eno iz druzega podalo.
Najglavnejša mesta srednjega veka so bila: Breže, Beljak, Wolfsberg, št. Vid, Velikovec in koncem Celovec.
Vprašanje se nam tu nehote stavi: kako je bilo tu z meščanstvom in kako se je ono razvilo?
Največe, najznamenitejše in blage nasledke cvetoče dobe srednjega veka je imela takrat prikazajoča se osnova tretjega faktorja v deržavnem življenji. Doslej sta bila v Gorotanu, kakor sploh takrat v skoraj vsej Evropi, samo dva glavita stanova: plemstvo in du-hovstvo, ki sta samolastno vse pravice imela; kar ni spadalo k enemu ali druzemu, bilo je v deržavnem in socijalnem smislu ničevo. Iz tega tretjega, doslej povsem preziranega oddelka narodovega se je kristalizalo pravo, svobodno meščanstvo, ki si je vedno veče pravice prisvojilo in jih tudi krepko branilo.
Ustava Karola velicega ni bila ravno posebno dobra v razvoj naših mest; ali pospeševali so ta krasni namen zdaj neposredno zdaj posredno gradovi in stanovališča kneževska. Da so bili v tem oziru mnogokrat veljavni, pametni, skerbljivi in na vnanje mogočni plemiči velike hasni, in da je po njih hitro se prikazala po mestih in tergih veča delavnost, veča svoboda in samozavest, to nam priča zgodovina mnogih naših mest. Tako so se n. p. posebno razcvele Breže, kot glavni kraj posestev Solnograščanov na Koroškem, kot sedež kastelanov in vicedomov, kot kraj sodništva. Vplivni in mogočni so bili viši pastirji solnograški: kraljem enako so se bojevali
zdaj proti vladarjem, zdaj v zvezi z njimi in mnogokako hudo in veliko bitko so imeli prebiti, ki je v časih sijajna, v časih tudi dosti pogubna bila. Na ta način se je pa tudi meščanstvo krepčalo in Breže so postale zelo znamenite.
Pravo meščanstvo se je najprej pokazalo v onih mestih, ki so bila posestva vladik. V vladiških palačah, pri njih bogatih dvorih, pri katerih so se veršile mnogokrat velikanske, sijajne svečanosti in se zbirali mnogobrojni, veljavni zbori, tu je našla tergovina in obertnija pravi pogoj hitremu razvoju. Mimo tega so bile tudi tu močno obiskovane redovne šole in pridnemu možu se je povsod ponujal dober zaslužek.
(Dalje prih.)
jSRECA, j-^DEZIJA IN jPRESIREN.
Pomlad je prišla, nebeška deva, Po zemlji trosi svoje dari: Vse klije, cvete in zeleni, Skerjanec pod jasnim nebom prepeva! Iz trave zelene glavice mlade Vijole, zlatice, kresnice mole; Po njih se trudi vesela, Medu nabira čebela, In pisane ziblje metulj peruti. Ledenih spon se prostega čuti, Po polji hiti šepetaje vir. Na pašniku pčleg čede svoje Veselo piska in vriska in poje, Pomladi raduje se pastir.
Preko polja po stezici Glej, mladenič sam prihaja ; Pčmlad zorna ga obdaja, Pomlad sije mu na lici; Žarno svetijo oči se mu, V persih roj glas&n budi se mu, Misli, čutov roj ubran, Ki želi na dan. Smeje se mu zemlja mlada, Smeje zapeljivo liada; Ves odpert je njemu svet: Sladka sreča mladih lčt! Vse življenje mu obeta, Ves njegov je kar je sveta, Kar voliti hoče, sme: Poezija tu, tam sreča
Miga mu, sladkd vabeča, Kam naj kršne, sam ne vč.
Pot mu vstavi gozda rob, Tu na skalno sede klop, Ki zeleni mah jo krije ; Izpod nje glasan Vir kipi in vre na dan, Mirno se po loki vije. A mladenič nem sedi, Čelo se mu omrači; Gldvo nasloni na r6ko, In zamisli se globčko.
Čudo glej! Ko takd sloni, Kakor v sanjah — z leve strani Jasna prikazen se približava: Krasna žena! tanka oprava Polne, cvetoče lepote ne skriva, Ude mehko ji objema kipeče. Krasna žena, zapeljiva! Biseri v zlatih blešče ji las&h, Mokra ji luč iz oči trepeče; Sladek po ustih se ziblje ji smeh, Smeh ki obilost. obeta slasti, V serci želje, hrepenenje budi.
Osupnen mladenič gleda podobo, Od nje oberniti ne more oči; Nasmehne se ona mu z rajsko milobo, Z medenim mu glasem takč govori:
Želje tvoje nerazvite, Ki ti v persih spijo skrite, Hrepenenje tvoje znam: Hrepenenju tolažila, Bolečinam vsem zdravila Jaz, mladenič, tebi dam!
Glej, okolo vsa narava, Kar živi, v veselji plava, Sam vesel ne bodeš ti? Glej, življenje je vživanje, Pusti vse neplodne sanje; S&mo enkrat se živi.
Nase misli, pusti brata, Sama ta beseda zlata
V sebi vso modrost ima. Kaj človeštvo, domovina? Zemlja cvetna je dolina Njemu, ki živeti zna!
Blagor mu, ki meni služi, Z blagom se blagč mu druži;
Bodi moj in pusti dom. Meni v krilo se izroči, Po ravnini te cvetoči Rahlo jaz vodila bom.
čast, zlatč in bele dvore, Kar serce želeti more,
Dam ti, Sreča; bodi moj! Ljubil bodeš bela lica, Tvoja vsaka bo cvetica: Vstani in potuj z menoj.
Tak6 govori in mehko rokč Okolo vratu mu ovije Jjub6, Da sladka groza ga spreleti. Gorjč!
V tem hipu z dejsne strani Prikazen druga pred njim stoji. Pred njo izkušnjava pobegne plaho, Prikazen v sanjah izgine tako, Ko jutranji solnca zadene jo žar; Mladeničje več ni videl nikdar!
Zavzet podobo gleda plah, Neznan obhaja, svčt ga strah; In vendar vanjo mora zreti,
Kraljeva žena! njena rast Človeška ni; ponds in čast Z visokega se čela sveti. A izpod tamnih obervi Iz milo modrih ji oči Prijazna sije luč, enaka Ko lune svit izza oblaka. Po lepih ustih čudovita Otožnost mehka je razlita; V levici strune ji slone, Dih skozi nje pomladnji dije, Budi jim rahle melodije. Mladeniču sercč kipi, Zamaknen vpira v njo oči; -Tako mu ona govori:
čula skrivne želje tvoje, Hude videla sem boje,
Dvome tvojega sercž,. Za resnično, lepo, sveto Serce mlado ti je vneto, Pota pravega ne zna.
Zemska te ne vteši sreča, Duša tvoja hrepeneča
V njej ne zadobo miru. Kogar jaz sem izvolila, Sreča ga ne bo zvabila; Ti si mojega rodu!
Cvetna niso pota moja. Težko breme, težka hoja,
In počitka ni nikdar! Sebe mora pozabiti, Vse sveta gorje nositi, Kogar moj zadene žar.
Bridka tvoja bo osoda: Žertva svojega naroda,
Pevec boš in mučenik. Domovine svoje nada Branil bodeš jo propada, Bratom svojim rešenik !
Kar ima osoda zlobe, Kar v ljubezni je grenkobe,
Ti do dna jo boš izpil. Sladke pesmi bolečine Porode ti, v domovine Čast boš večni venec vil.
In nagne se nanj, poljubi mu oelo. Po tem se kviško dvigne po časi. — On prime strune in sladki glasi Done in budž slovensko deželo. — Kar dolgo je prej brez upa želela: Slovenija zdaj je pevca imela. _____B. M.
^Z O R K O.
Podoba iz dijaškega življenja.
I.
Zor k o (se oblači). Danes pa res ne vem, kako bo; vse je pri kraji, vse mi je odreklo. Nič cesarske podobe pri hiši in zunaj hiše nič upanja — kredita! Kredit je iz kredere, verovati, pravijo; ali vera bolj in bolj peša dan današnji; in vendar je lepa čednost, kedor jo ima: moji Manihejci je nimajo nič več; in to je žalostno! Domači viri so zdavnaj že usahnili, strašna suša, slaba letina! Oče dober mož, a oster mož, terdega serca, terde roke! Ni čudo, da se je mož naveličal: sin že štiri leta na Dunaji, in vedno pošiljaj in pošiljaj! Nekedaj desetaki, potem petaki, zdaj še šestica ne pride človeku pred oči! Ko bi človek matere ne imel, res ne vem, kako bi; saj pravim, mati, to ti je še stvar božja, da se je človek veseli. To ti vendar še časi pošlje kako tolažbo, skrivaj, da oče ne ve; tudi rosa je dobra, kader ni dežja.
O ti ljubeznjivi »korpus juris", ti dušna paša moja, kako nerodno mi ležiš tu na mizi, prav nerodno in nepotrebno! Kaj ko bi se ti malo genil, zdaj ko me je vse zapustilo ? Ko bi za nekoliko časa premenil svoje stanovanje! Ko bi šla skupaj kam h kakemu Manihejcu; ti bi ga morda še omečil: moja beseda sama nič ne zaleže pri terdovratnem neverniku. Glej, ljubi moj Korpušček, saj se ti ni slabo godilo pri meni: imel si precej prijetno, mirno življenje: malokedaj sem te nadlegoval in še takrat ne rad.
Saj ima vsaka stvar vendar le tudi svojo dobro stran, samo da jo človek prav pogleda. Ko bi bil imel vedno vsega dovolj, Bog vedi, kako bi bilo z ljubim učenjem: tako sem se pa vendar časi spomnil, zakaj sem prav za prav na Dunaji; in tako upam, da bo še vse kedaj dobro. Samo da bi mogel človek čez ta klanec!
Veš, ljubi moj Zorko! meni se dozdeva, da sva časi vendar nekoliko prenaglo vozila; brez zaurnice je šlo navzdol; zdaj sva se pa usapila!
Kaj pa tukaj na mizi? Gotovo pa zopet kak ljubeznjiv „billet-doux", ki me v slabem pravopisu opominja kake stare, na pol pozabljene dolžnosti. Dobrega spomina bi bilo treba, da bi človek vse pametoval, koliko je pri gostilničarji, kavarnarji, koliko pri krojači, čevljarji i. t. d. i. t. d. O čakajte, čakajte, da pride dan plačila;
Bodi moj, udaj se meni, Tvoj naj lavor bo zeleni,
In spomin bo večni tvoj. Vstani, vzemi strune zlate, Z njimi teši svoje brate, Pesmi jim nesmertne poj!

vse bo poravnano, samo vase krivice ne! Toda poglejmo! — Od moje gospodinje pisemce, in to pisemce tako govori: da naj si grem drugam stanovanja iskat, ona mi ga ne more dalje dajati zastonj! Saj ni da bi zameril ženici; dovolj dolgo časa je imela z menoj keršansko po-terpljenje; tudi gospodinje dunajske poterpežljivost ima svoje meje.
Tudi dobro: zdaj bomo kje za plotom spali; samo da ni plota na Dunaji! O ti vrabec, ki tako poredno veselo žgoliš pred mojim oknom, ti se mi pač posmehuješ; tebi se dobro godi, ni ti treba skerbeti za stanovanje, ne za živež in obleko; in vendar kaj je vrabec v primeri z božjo podobo, dunajskim dijakom, juristom četertega leta! O ironija!
Zdaj sem prav kakor tista vdova svetopisemska v Sarepti; ne, ona je vsaj še imela za kosilo: jaz še, kako bom zajuterkoval. ne vem. Podoben sem bolj Danijelu v levnjaku; levi moji so Mani-hejci, ki od vseh strani name preže in „ iščejo, kako bi me požerli". Ali kje je moj Habakuk, da mi potolaži želodec, ki se oglaša? Oj pridi, pridi, Habakuk! (Zaslišijo se koraki pred durmi.)
Pa ne, ko bi bil Habakuk! (Duri se odprfi, vstopi čevljarček.)
čevljarček. Gospod mojster —
Z or k o. Kje si se tako učil? Predno vstopiš v tujo sobo, po-terkaj: stopaj! (Čevljarček odide, čez nekaj časa poterka.)
Z o r k o. Prosto!
če vi j. Gospod mojster —
Z or k o. Nič tako. Ko se pride v sobo, reče se najprej: Dobro jutro! v Izgubi se! (Čevljarček zopet odide, potem poterka in vstopi.)
čevlj. Dobro jutro!
Zor ko. Tako je prav; zdaj govori!
čevlj. Gospod mojster —
Zor ko. Dobro, dobro; že vem, kaj hoče tvoj gospod mojster. Eeci mu, da se mu priporočam, in da ga ne bom pozabil, kader pride čas.
Čevlj. Ali —
Zor ko. Mir besedi! Tf si storil svojo dolžnost; bom že povedal tvojemu gospodu; zdaj se oberni in pojdi. Pa dobro si zapomni moj nauk; ti, kakor je videti, nisi še dolgo na Dunaji, zato ne veš še, kako se je vesti z gospodo. Na, tu nekaj za strah; vraga! drobiža nimam; prihodnjič! Izgini! (Čevlj. odide.)
Pa res mi je žal, da nisem imel kaj dati paglavcu, ki sem ga tako v kozji rog vgnal se svojim germečim basom! Začetek je dober; vivat sequens! (Neked6 poterka.) Tako je prav, le hitro, da se kljuka ne ohladi. — Prosto! A, gospod Pokorni! Dobro jutro, gospod Pokorni, veseli me, da vas zopet vidim.
Pokorni. Dober dan, gospod doktor!
Zorko. Kar še ni, pa bo; če ne danes, pa jutri; za zdaj pa še pustiva doktorja. Sedite, gospod Pokorni!
Pok. Gorak dan bomo zopet imeli; pomlad je, pomlad. Menim, 1 da vam bo zopet kaj treba, kaj letinskega, gorko je že. Glejte, tu imam prav lepega blaga, gospod doktor.
Z or k o. Veste kaj, gospod Pokorili? Vi ste pošten mož, ne tak sitnež, kakor so drugi; z vami bom odkritosercno govoril. Saj veste, kako stojiva —
Pok. E kaj tisto? Kader boste mogli, pa boste; saj mi ni take sile; jaz bi vam svetoval to le!
Zorko. Ne, gospod Pokorni, zdaj ne, preveč seje že nabralo; prej ne, da vam vsaj polovico plačam; nikakor ne, ne dam se vam več pregovoriti: jaz vem, da bi me ne nadlegovali; ali vse zastonj: to bi ne bilo pošteno! Hlače bodo še lanske za silo; in suknjo mi boste obernili.
Pok. Kakor velite! Taka bo kakor nova, dobro blago, na robe, kakor na lice. Tudi gospod dvorni svetovalec, ki stanuje v naši hiši, poslal mi je svojo, da mu jo obernem. V teh dragih časih vsak gleda, da si kako kaj prihrani, kjer more. To ni nič napačnega. V dveh, treh dnevih jo že dobite. Kar se pa tiče tiste drobnosti, bodite brez skerbi; saj vem, kako je dijaško življenje, pri vas se ne bojim izgube; da bi bili le vsi taki!
Zorko. Gospod Pokorni, vi ste poštenjak, prava bela vrana. Vi ostanete moj krojač, naj me narede za samega pravosodnega ministra ; zakaj bi jaz ne prišel enkrat na versto ? In pa veste še kaj ? Kader bom enkrat za odvetnika tukaj kje v Hernalsu. ali pa pri nas doma v Loškem potoku, v Zelimljah ali kjer že bodi — zdaj bo že skoraj vsaka vas imela svojega odvetnika; nič drugod ne iščite, kar naravnost name se obernite, kader vam bo treba, vse vam bom pošteno, naglo opravil in zastonj! Za sedaj pa, ker že ne morem druzega — kje je moj zapisnik? Tukaj, glejte, tu stojite, štev. 6., pomaknem vas gori, prav na pervem mestu boste kraljevali; upam, da ne predolgo.
Pok. Kader vam bo lahko, jaz vas nočem nadlegovati; z Bogom torej, gospod doktor!
Zorko. Zdravi, gospod Pokorni! (Krojač odide.) Poštena češka duša, malo takih! O dolgovi, dolgovi, vi človeku življenje grenite! Opleto se človeka, kakor smolika, in ni se jih iznebiti. Ce bom imel jaz kedaj sina, da bi ga poslal na Dunaj, to mu zapretim in zabijem v glavo, samo dolgov se naj varuje, kakor živega ognja, vse drugo se prebije in prestane.
Ali kaj zdaj; ali naj bi poterkal pri kakem tovariši; nerad, in pa tudi vpraša se, kje? Kedo bi utegnil kaj imeti? Epidemija, epidemija! Sicer pa moram reči, to je vendar lepo, da je med nami dijaki, zlasti slovenskimi, nek komunizem; kader eden ima, vsi dobro žive. Kako hitro se razkade ti mladostni bratoljubni nazori; berž ko se ljudje osamosvoje, vsak na svojo stran vleče, vsak na svoj kup grebe, koplje in nanaša. O samopašnost, ko bi ti vedela, kako si gerda, nečloveška; sram bi te bilo, skrila bi se, pogreznila tja, kjer je skrajna tema in zob škripanje!
Kedo pa zdaj lomasti? To je sam Zima, kakor ga je Bog ustvaril; nihče drug ne dela takih korakov, burja, burja! (Zima vstopi.)
Zima. Vedno še v jazbini ? Kaj tičiš tu kakor stenica za podobo na steni. Poglej, kako vreme! Pomlad, pomlad!
Zorko. Zima se veseli pomladi?
Zima. Da bi te, s tvojimi starimi dovtipi! Veš, ta je že plesnjiv. Če ne veš boljega, govori kakor ljudje gorore!
Zorko. Moji dovtipi se ravnajo po okolnostih; zdaj dobri, zdaj slabi, kakor okolnost nanaša. (Zase.) Smodko puši, dobro znamenje, ali naj ga?
Zima (zase). Pozno je vstal, to kaže, da je šel pozno spat; ergo — navertati ga bo treba.
Zorko. Kam pa bi se šlo?
Zima. V prater, kam drugam? Misli si, kje sem bil? Pri njem, Lott-u: naj bo. dejal sem, pojmo ga enkrat gledat; vpisan sem pri a nisem še videl moža od obličja do obličja. Trije smo bili. vpisanih je pet in štirideset; „tres faciunt collegium" mislil si je mož, ter začel razkladati nam svojo modrost. Vedno je kimal z glavo, kakor kokoš, ko pije; zdaj je pogledaval v »skripta" pred seboj, zdaj v strop nad seboj, menim, da bi mu prišlo razsvetljenje od zgoraj. To večno ki-manje me je dolgočasilo. Trije so dovolj po postavi, dejal sem, bodi ti sam tretji, in zmuznil sem se po časi ob zidu plazeč se skozi vrata. In zdaj sem tukaj, Hajd v prater!
Zorko. Vroče bo!
Zima. Kaj pa da vroče: treba bo moče!
Zorko. To je!--
Zima. Tako?
Zorko. Kako pa ti, Zima? Dobre volje si videti!
Zima. Jaz sem vedno dobre volje. Vsa naša rodovino je dobre volje, odkar ljudje pametujejo.
Zorko. In kadiš tudi: jaz menim, da nisi čisto brez —
Zima. A tako, prijatelj ? Na to uho ne slišim danes. Ha, ha! Zadela sva se, srečala sva se, oba s hudobnimi nameni, s tistimi poterkavajočimi, navertajočimi, puščatiskušajočimi nameni.
Zorko. vTorej nič!
Zima. če me na glavo postaviš. Kuga, kuga —
Zorko. vLakota, draginja —
Zima. Žalostni in revni časi! — Kaj pa tvoja zimska?
Zorko. Pri teti!
Zima. In tisto, kar si imel na perstu, tisto svetlo ?
Zorko. Dobro skranjeno! In ti?
Zima. „Omnia mea mecum porto". Skerb za posvetno blago, kar sem ga imel, prepustil sem tem podlim duhovom, ki niso zmožni viših idej. Zakaj bi pa bil filister na svetu?
Zorko. Za kajo si vendar še imel?
Zima. Ogorek, iz boljših časov ostanek, ko smo bili moški in prevzetni. V sili človek preoberne vsa kota, in dobro, če se časi kje kaj pozabi. — Ej, brate, kaj pa to? ta »Korpus dehkti:" dober
zglavnjak, ali. kakor pravite vi Gorenjci, panjac; to ti bo dalo nekaj gorkote. „Ješče Polska nie zginela!"
Zor ko. Sam sem že primerjal in ukrepal; ali veš, sram me je!
Zima. Kaj? sram? iz cetertega leta jurista sram. Ti boš lep advokat! Sram te bodi, da te je še sram. Če si tak, meni ga izroči; jaz ga ponesem o belem dnevu po glavnih ulicah v naročji, ne pod pazuho; potem bova pošteno delila.
Z or k o. Veš, ljubi moj Zima, tega si me ti naučil: meni bi ne bilo prišlo nikoli na misel; nič ti nisem hvaležen.; to ni posebno imenitno!
Zima. Kaj imenitno, a koristno je; glej, da se slabšega ne naučiš. To so poštene kreditne operacije; nič se ti jih ni sramovati treba. Pervega bo zopet denarja, in potem pridejo zopet vsi raki nazaj iz svojih lukenj. Poterpi malo, čez pol ure bom tukaj!
Z or ko. Taki ste vi filozofi, zastopniki idejalnih nazorov.
Zima. To pride pozneje, kader bomo imeli čas. Z mano, ti nebodigatreba, pokaži, zakaj si na svetu. (Zima zadene knjigo na ramo; v tem hipu nekedfi poterka.)
Z 01-ko. Prosto! (Pismonoša vstopi.)	B. M.
(Dalje prih.)
j^od kostanjem.
o.
Bistrim okom gledaš,
Čara polno bitje, V serca globočino, V duše moje žit je.
Tvoja mi ljubezen
Sreče luč je zčrna, Njej se vsigdar vmiče Toga duhomčrna.
Kal za blago v persih Duh mi tvoj razvija, Ti si, dekle drago, Živa poezija!
6.
Beli sta golobec, Golobica bela, Na kostanja vejo
Gorke se pomladi Družno veselita, Zadovoljna saboj
Lahko-gibno sela.
Brez skerbi živita.
Kakor, parček, tebi Zdaj se sreča smeje,
Njej smijala, meni Bode se pozneje!
Jos. Oimperman.
h
Bleda v dolu
Luna seva, Krasno zvezde se verste V tamnem logu Pa odmeva Jok nesrečne deklice.
ITERARNI POGOVORI.
y tamnem logu,
Med vojaci
Tudi Mirko Seka grozne Turčine ; Med junaci
Tudi Mirko V domačijo svojo gre.
Kraj potoka
Dragomira
V	rosni travici sede
Joka, stoka,
Se ozira, Alj že Mirko gre, alj ne.
Černe megle
Po obnebju
V	gostih trumah se vale;
Hrabre trume
Tam na polju S silnim Turkom se bore.
Zopet v dolu
Luna seva Krasno zvezde se verste; V tamnem logu
Pa prepeva Dekle nežne pesmice.
Kraj potoka
Dragomira V rosni travici sede Tja v daljavo Se ozira; Nja se serce vesele!
Tej pesmici se more reči, da ni brez nekega liričnega, rekel bi, melodijoznega ritma, ki prijetno ugaja ušesu. To je že nekaj. Kakor menim, da poznam naše občinstvo, upam se reči, da bode ugajala mnogokateri rahločutni, zlasti ženski duši, ki se, nerazvita še, brez jasne zavesti, ziblje v sladkih mladostnih sanjah.
O vnanji obliki njeni ne bodem obširno govoril; kedor bere „Zvon," posebno pa „lit. pogovore," vedel bode sam. kaj bi imel grajati na njej. Sploh pa moram reči, da so njeni verzi dovolj blagoglasni. gladko tekoči, brez posebnih debelih napak; izvzemši more biti rime. Samo kar se tiče notranje uredbe, nekoliko besed.
Situacija se mi ne zdi dovolj jasna. V pervih dveh kiticah luna sije, zvezde „se verste" (kako verste?); deklica sedi v „rosni" travi (rosna trava, dobro; a tu neprimerno, celo nekako čudno; bralcu se nehotoma posili misel, da je v rosni travi sedeti — nezdravo!) ; v tretji kitici pa mahom : „Cerne megle po obnebju v gostih trumah se vale." Kje se vale goste trume ? Tam, kjer deklica sedi ? to ne more biti; torej na Turškem, na bojišči ? deklica sama v duhu vidi to situacijo ? Mogoče; samo da temu nekoliko nasprotuje to, da se
je prej deklica ozirala, „alj že Mirko gre, alj ne." Ali vidi to pesnik sam, da se godi ob istem času ? Ali je pa morebiti med 2. in 3. kitico preteklo nekoliko časa, kakor med 4. in 5., tako da imamo tri razne situacije ? Ce je tako (in berž ko ne bode tako) treba je bilo ta presledek kako oznameniti, kakor se je storilo v začetku 5. k. z besedo „zopet." (Tudi v 4. k. verstita se dva različna momenta prenaglo zaporedoma).
To je že prav, da nam pesnik vsega ne pove, da prepušča nekoliko naši fantaziji — gostobesednost je navadna napaka mladih pisateljev — vendar pa mora biti vse tako povedano, razloženo, kolikor moči kratko, časi z eno samo „karakteristično" besedo, da bralec kratko malo ne dvomi, kako naj si misli stvar; na razpotji je treba nekega kažipota, da se ne bode bralcu dolgo pomišljati, kam naj krene. To ni lahko, vem, a to je ravno — umetnost 1
Po svojem značaji spada ta pesmica v versto onih, katerim je pri nas tako rekoč na čelu sploh znana, po vsem slovenskem svetu prepevana: „Mila, mila lunica," pesem, ki se je se svojimi besedami, ali z napevom svojim, ne vem, morebiti z obema skupaj, tako priljubila izobraženemu in prostemu občinstvu, kakor malo katera druga. Ako bi bila razširjenost in priljubljenost pravo merilo umetniške vrednosti, moralo bi se reči, da je imenovana pesem izmed najboljših, če ne celo najboljša pesem slovenska. Ali to ni tako. Splošna priljubljenost, popularnost je za umetniško vrednost čisto indiferentna: to nam kaže literarna zgodovina vsakega naroda. S pesmami se godi kakor z — obleko. Kaj je „moda?B Obleka je lahko nerodna, gerda, smešna, vendar ves svet, ne samo ženski, nori za njo: zakaj ? Moda je taka. To prereže vsako pametno razpravo. Kake lepe pesmi ima naš narod! Ali jih poje V Sramuje se jih celo ; premalo so mu imenitne ; moda, moda ! Kaj poje namesto njih ? Ničeve, osladno-sen^ timentalne ali pa prazno-vesele iz tujega sveta zanesene pesmi! Samo to je dobro, tolažilno, da taka nezaslužena popularnost terpi samo nekaj časa; kar je bilo včeraj nad vse lepo, sploh priljubljeno, to je danes na pol pozabljeno, svet se ne more prečuditi samemu sebi, kako je mogoče, da mu je to kedaj ugajalo — Krinolina! Dobro se še spominjam, kako je bilo nekedaj vse po deželi vneto za cerkveno pesem : „Ko v jasnem pasu," ali pa „Ena zvezda," pesmi po besedah in napevu pravi smertni greh zoper zdravi okus ! Kedo jih poje še dandanes! Tako upam, da tudi „Mila, mila lunica" bode skoraj izgubila svojo meni nedoumno čarobno moč; morebiti jo je že! Ko pravim: „Mila, mila lunica," imam v mislih z njo vred tudi vso versto tistih osladno-sentimentalnih pesmi.
In tako me je navedena pesem privela do pravega predmeta, o katerem se mi zdi potrebno nekoliko obširneje govoriti.
(Dalje prih.)	S.
^Slovenski glasnik.
Pregled najnovejše serbske literature.
(Dalje.)
Do J. 1730. se je v serbski cerkvi že od nekedaj rabil se rb s kosi o venski jezik, s katerim se tudi knjige pisali. Treba je namreč vedeti, da je serbska (pravoslavna) cerkev narodna, in daje serbski duhovnik opravljal „službo božjo" do 1. 1730. v serbskoslovenskem jeziku. Serbskoslovenski jezik pa je tako postal. Serbski pisatelji so staroslovenščino (v katero sta prestavljala naša slovanska apostola, sveta brata Ciril in Metod cerkveno knjige, in v kateri so pisali in prepisavali naši staroslovenski pisatelji v IX.r X. in XI. stoletji), to staroslovenščino so serbski pisatelji tako pisali, kakor se jim je zdelo, da se bolj strinja se serbskim izgovorom. Tak6 je postal pri Serbih serbskoslovenski jezik, to je staroslovenščina pomešana se serbskim narodnim jezikom, pri Rusih „ruskos!ovenski", a pri Bolgarih „bolgarskoslovenski" jezik. Ko pa so Rusi k Serbom prišli, izpodrinili so serbskoslovenski jezik iz njihčve cerkve, in mesto njega „ruskoslovenski" uveli, a ta „ruskoslo-venšcina" ni čisti ruski jezik, ampak staroslovenščina pomešana z ruskim narodnim jezikom. In tako poje in bere serbski duhovnik službo božjo od 1. 1730. počenči pa do danes v ruskoslovenskem jeziku. Da bi se mladi Serbje tega novega jezika dobro nančili, osnovali so si šole v Belem gradu, v Karlovcih, po Banatu in drugod, kjer bi se naj učili, česar jim treba.
Tak& so Serbi zapustili svoj serbskoslovenski jezik in so pisali v ruskoslovenskem, ponašaje se, da pišejo „slavenski", kateri jezik je bil po njihovih mislih oče serbskega jezika in sploh vseh slovanskih jezikov. Dan danes Serbi ved6, da to ni res. Težavno je bilo pisati v tem novem jeziku, ki ga še dobro niso znali, in katerega je vsak lahko pisal, kakor je hotel, ker niso imeli določenih pravil in dognanih slovniških zakonov, katerih naj bi se deržali. Zato so si pomagali, kakor so znali. Če kedo ni vedel, kako je ta ali ona beseda po ruskoslovensko, vzel jo je iz narodnega serbskega jezika, in to je bila mešanica, katero so s ponosom imenovali „jezik si a ven o-serbski".
Iz tega pa lahko vidi vsak, da se novo serbško slovstvo ni razvijalo na podlogi narodnega serbskega ne zgodovinskega serbskoslovenskega jezika. Pisatelji, opustivši serbskoslovenščino, so mesto nje uveli ruskoslovenščino, misleč, da tak& mora biti; a tako pisati, kakor je kateri govoriti znal, kakor ves narod govori, to jim je bilo „preprosto:" kateri veliki gospod bi hotel pisati v jeziku, katerega tako lepo in čisto govori serbski kmet v svoji ubožni in borni koči.	(DalJe Prih->	T.
Naznanilo. Uljudno prosimo tiste č. g. naročnike, katerih naročilo je za pervo polovico leta poteklo, naj ga blagovoljno ponove, ker 13. list bomo poslali le predplačnikom. Na posameznih adresah je se številkami zaznamovano, kedaj komu naročnina poteče: 1/2 kaže poluletno naročnino.
Zvon izhaja 1. in 15. dan meseca; naročnina 4 gl. z"a vse leto; 2 gld. za pol-leta. Napis: Redacaon des »Zvon", Wien, Wahring, Zellerhof 6.
Izdaje iu ureduje: Jos. Stritar.	Tiskata: A. Keiss in P. Horn.