KRONIKA BRANKO ŠOMEN, samo v tematiki, temveč tudi v obli- KONCERT ZA SAMOTO kovno-slogovni obravnavi teme, čeprav je treba takoj poudariti, da po tej Za slovensko literarno prizorišče je plati avtor ni posebno inventiven in Književnost značilno, da posamezni avtorji ne glede da je za njegovo obliko, jezik in slog na svoje kvalitete in opuse nikakor ne značilno, da seveda povsem obvladuje uspejo pritegniti ustrezne pozornosti tehniko pisanja, vendar ga iskanje no- t. i. kulturne javnosti, torej kritike in vih poti in izraznih možnosti, torej včasih nato še literarne zgodovine, raziskovanja medija kot medija, ne za- Vsaj deloma to gotovo velja tudi za nima kaj posebno. Branka Šomna, še zlasti, če ta hip Vse to velja tudi za njegov najno- upoštevamo samo njegovo poezijo in vejši roman KONCERT ZA SAMOTO, prozo, odmislimo pa njegove filmske ki je v nakladi (3.000 izvodov), za naše scenarije, s katerimi je dosegel več razmere dovolj visoki, izšel pri Za- priznanj, vendar seveda v glavnem pri ložbi Borec. filmski kritiki in publicistiki. Še posebej Šomen popisuje v tem romanu na pa je treba to ugotoviti v zvezi z nje- videz nekaj mesecev, retrospektivno govo prozo, ki najbrž vendarle pomeni pa celotno življenje triinšestdesetletne- kvalitetnejši in pomembnejši del nje- ga upokojenca Danijela Malčiča, po govega literarnega dela. izvoru Prekmurca, bivšega ilegalca, de- ŠSmnova proza je zanimiva zlasti lavca OZNE, nato političnega zapor- zato, ker se avtor skoraj praviloma lo- nika in pozneje tramvajarja, vdovca, teva tem (in življenjskih zgodb), ki lastnika hiše in nad sinom razočaranega trenutno niso v žarišču pozornosti ve- očeta, ki v bistvu sanjari o tem, da bo činskega dela slovenske proze, pred- tudi on, kot že toliko njegovih nekda- vsem pa ne v žarišču pozornosti tistega njih soborcev, napisal roman o svojem dela slovenske proze, ki pri »elitnem sodelovanju v revoluciji, o tem, kako občinstvu« tačas uživa največji ugled, je skoraj dve leti živel kot krt v ilegalni To seveda ne pomeni, da je te vrste tiskarni v Ljubljani. Fabulo romana različnost vedno in a priori kazalec povzema avtor zapisa na zavihku knji- zanimivosti ali celo kvalitete, in tudi ge takole: »Roman ima štiri dele. V ne, da je to, če kdo piše prozo, ki jo prvem, ZLATI DELIŠES, sreča Da- kuje v nebo najglasnejši del kritike in nijel Duško, znanko iz predvojnih let, ki si je včasih vse preveč podobna, že in se prav po pubertetniško potepe z samo po sebi spričevalo neinventivnosti njo, ker se mu ne da vrniti k sinu; v in nekvalitete. Takšno stališče bi bilo drugem delu, BOŽJE R02E, spozna seveda nestrokovno in celo nemoralno, bralec življenje pri Malčičevih; tretji Zanimivost Šdmnove proze torej ni del romana, OBDOBJE PRILAGAJA- 1192 1193 Branko Šomen, Koncert za samoto NJA, poteka v domu za ostarele; v četrtem delu, OBLJUBLJENA DEŽELA, Danijel po naključju spet sreča svojo Duško in s šopom bankovcev v žepu, z vsemi svojimi prihranki, spet pobegne z njo ...« Pobegne na morje, vendar ne dokončno, kajti prav tedaj, ko jima je z Duško najlepše in se že prepušča »novemu življenju«, v katerem naj bi po triinšestdesetih letih nenehnega življenja za druge zaživel tako, kakor si sam želi, se pojavijo zasledovalci: sin, snaha in vnuk Danny. Sin Danilo ne more brez njegovega deleža (pokojnine) v družinskem proračunu, snaha ga potrebuje namesto varuške za Dannvja in Danny je imel v njem edinega prijatelja. Gre za uporabo človeka, ko človek uporablja človeka v podobnem pomenu besede kot v romanu Aleksandra Tišme s povsem nedvoumnim naslovom UPORABA ČLOVEKA. Toda edini, ki ga potrebuje in uporablja kot človeka, je vnuk Danny, kajti samo on se je z njim igral, mu pomagal pri domačih nalogah in — tudi skrivaj — izpolnjeval njegove želje. In tudi za Danijela je bil Danny edini, ki ga je po tistem, ko je v bistvu pobegnil v dom za ostarele, pogrešal in za katerega ga je skrbelo. Spoznanje, da svoji usodi (družini in izrabljanju) najbrž ne bo mogel ubežati, prizadene Danijela tako silovito, da eksplodira v obupan krik in se skozi ta krik poistoveti s spominom na Munchovo sliko KRIK. Avtor ne pojasni, ali je treba ta krik razumeti kot krik obupa ali kot bojni krik, kot padec v drugo duševno stanje, nakazano že s ponavljanjem videnja, kako se bo znova iz dneva v dan do neskončnosti (smrti) ponavljalo isto nevzdržno družinsko, človeka nevredno življenje s sinom in snaho, ki ga doživlja Danijel tik pred krikom, ki morebiti sploh ni samo Danijelov, temveč je morda tudi Duškin ali celo samo njen, saj je očitno, da je trenutek za oba prelomen; avtor torej ne pojasni, ali ta krik pomeni dokončni sestop v psihozo ali pa morebiti ven- darle nekak prelom, skok skozi steklena vrata v samoosvoboditev. Kakorkoli že, ta krik ob koncu zadnjega poglavja »četrte knjige« pomeni vrelišče in zgostitev psihotičnega stanja, stopnjevanega v vsej pripovedi, ki gotovo pomeni prehod ali prelom, nekakšen prevrat v »novo življenje«. Pri tem pa avtor prepušča bralcu odločitev o tem, ali ta prehod, kot rečeno, pomeni dokončno vdajo in neke vrste duhovno smrt obeh starcev ali nekakšno obojestransko samorazsvetljenje, samoosvoboditev in hipno razstrelitev vseh dotedanjih obzirov, vezi in konvencij, torej izključitev superega in dokončno uveljavitev ega in nemara celo ida (pri tem seveda mislim te pojme brez vseh negativnih ali pozitivnih predznakov). Te vrste prehod bi pomenil dokončni prelom z vsem, kar je bilo, in kar je opredeljevalo Duško in Danijela kot dve družbeni, družinski in celo zgodovinski bitji. Če mislimo o Šomnovem romanu tako in na tej ravni, se nam potemtakem knjiga v celoti kaže kot neke vrste metafora, ker je treba ob tem razmišljanju upoštevati tudi to, da Duška in Danijel vendarle pomenita določen sloj neke generacije in da njuno čutenje sveta, zgodovine in sebe pravzaprav pooseblja čutenje tega sloja in generacije v celoti. Še zlasti velja to za Danijela, ki je napisan kot pravi glavni junak romana v tradicionalnem pomenu besede in je tudi edina oseba, ki jo avtor oblikuje »večdimenzionalno«, podaja njen psihološki portret v celoti, popisuje njena notranja stanja, misli in občutja, pojasnjuje njene odločitve in dejanja in tudi komentira Da-nijelovo notranje življenje (o njem ve več kot on sam). Vse druge osebe, razen nekoliko Duško, podaja avtor kot monolitne tipe, ki jih tudi on vidi in ocenjuje skozi oči glavnega junaka. Kompleksna osebnost v literarno-psi-hološkem pomenu besede seveda je tako samo Danijel, vse druge osebe so funkcije znotraj Danijelovega sveta, okarakterizirane skozi Danijelove ozna- 1194 Tone Peršak ke in njegov odnos do njih. Gre potemtakem za nekakšno kombinacijo tradicionalnega stališča vsevednega avtorja, za katerega je svet njegovega dela v celoti transparenten, in avtorskega odnosa, značilnega za modernejše posege v roman. To je seveda z avtorjevo moralno perspektivo in opredelitvijo v zvezi s temo in vsebino romana in tako v zvezi z družbenim dogajanjem, ki ga v romanu obravnava. Tako je navsezadnje mogoče govoriti tudi o določeni tendenci in želji po ne samo estetskem učinku romana, ki želi biti podoba in diagnoza družbene stvarnosti, čeprav, kot rečeno, odgovora na vprašanja, ki jih odpira, ne vsiljuje. Danijel in Duška sta predstavnika generacije, ki je izvedla revolucijo, in oba sta v revoluciji tudi sodelovala, dasi sta se v gibanje vključila nekoliko po naključju ali prej iz čustvenih razlogov kot zavoljo svojega idejnega oziroma ideološkega prepričanja. Oba, zlasti Duška, sta bila predvsem žrtvi, pozneje pa sta oba nekako zgrešila pravo smer. Najbrž ravno zato, ker revoluciji nista ideološko in tako tudi brezprizivno pripadala in sta stvari in dogodke še vedno ocenjevala po svoje. Skušala sta se umakniti v zasebnost, to pa jima ni bilo oproščeno, kajti revolucija ocenjuje ljudi po načelu »kdor ni z nami, je proti nam«. Duška si je kljub večjim razočaranjem in hujšim prestanim mukam znala izmisliti opravke in navade, s katerimi je celo sama sebi uspešno prikrivala svoj strah in tako tudi ohranila določeno vedrino in življenjsko radost. Danijel se je konstituiral in sam pred seboj opravičeval kot žrtev zgodovine in družine, sanjaril o begu iz čarnega risa ujetosti in izkoriščanja, poskušal najti možnost, kako bi se uveljavil in udejanil kot resnični subjekt (pisanje romana), vendar šele sedaj, na starost (in na Duški-no pobudo) zmore vsaj poskus samo-osvoboditve. Danijel in Duška sta tako predstavnika sloja in predvsem generacije, ki je revolucijo izvedla in »pre- stala«, in ki je, ker je sodelovala v oblikovanju sveta, tudi soodgovorna za njegovo podobo. Toda znotraj generacije sta predstavnika tistih, ki so jih resnični oblikovalci zgodovine (ideologi, voditelji) v bistvu izkoristili za dosego svojih ciljev (Lidija). To je eden od kamnov, ki meljejo Danijela, drugega, prav tako razčlovečeni pridobitniško tehnokratski sloj, ki vse, kar je, ocenjuje samo skozi denar, pooseblja njegov lastni sin Danilo. Rešitev je možna, kot lahko sklepamo po koncu romana, le kot nekakšna eksplozija navznoter, kot prestop v zgolj lastno osebnost in zasebnost. To se kaže po eni strani kot neke vrste psihoza, po drugi strani pa kot radikalen prelom s konvencijami in vsemi institucionaliziranimi odnosi, torej kot popolno zanikanje (dotedanje) družbene eksistence. Šomnov junak se ves čas poskuša na novo in drugače udejaniti kot neodvisni posameznik, ki ne bo več nobeno reč determinirala, ne politična in ne družinska pripadnost, ker se bo šele potem lahko po lastni volji in v skladu s svojimi interesi ponovno socializiral. Šomnov, po slogu in dogajanju predvsem psihološko-reali-stični roman, je tako roman o krizi posameznika (osebnosti), ki je vse bolj razosebljen, vse bolj »podružbljen« in vse manj sebi na voljo in vse manj svoboden. Zato ni nenavadno, da je roman pisan, če lahko tako rečemo, izrazito monografsko. V ospredju je ena sama oseba (Duško ves čas upoštevamo, ker se v njej Danijelov problem podvaja in univerzalizira), ki je, kot rečeno, edina prikazana kompleksno in kot taka pomeni ogledalo, v katerem vidimo vse druge osebe. Ta glavni junak ni pasiven. Podobno kot junak tradicionalnega evropskega romana ima tudi Danijel določen cilj, vendar njegova dejavnost ne meri več v nekaj zunaj njega samega. V to, da je mogoče svet spreminjati na bolje, ne verjameta več ne Danijel in, kot kaže, tudi ne njegov ustvarjalec. Danijel ne želi ničesar in nikogar spremeniti; hoče zgolj 1195 to, kar upa, da je še mogoče, da bi vsaj na starost mogel in smel zaživeti samo še zase in po svoje. Glede na notranje-oblikovno podobnost s tradicionalnim romanom je razumljivo, da si Šomen tudi po oblikov-no-slogovni plati ne prizadeva za kakšne posebne (nove) učinke, ki bi nemara odvračali pozornost od teme in sporočila. Za njegovo delo sta značilni sodobna pisava in berljivost, na več mestih pa tudi humornost in celo komičnost. Tako pomeni roman KONCERT ZA SAMOTO, ki prinaša v sodobno slovensko književnost zlasti zanimivo in še neobdelano temo, podano skozi usodo junaka, ki kot predstavnik določenega sloja tudi še ni dovolj obdelan. Zato je delo opazen prispevek k sodobni slovenski prozi. Tone Peršak Branko šomen, Koncert za samoto