Goriška knjižnica »Franceta Bevka« ŠTUDIJSKI ODDELEK I> •iffViriiiT-' 46409ft/ ZilAJlSTVO 1 . - ■k | E El mx ■ x E ■ ^ IZ m ■L m > CHRONIITA lONTIACUl SLOVENCI V ITALIJI LJUBLJANA 1928 ZALOŽILA »SLOVENSKA STRAŽA« ^2r 2 Slovenci oz Hrvati v mestih in trgih KOLIKO JE SLOVENCEV IZVEN JUGOSLAVIJE? I|]l[|||| v Italiji ca 380.000 VSEH SLOVENCEV JE: v Avstriji ca. KM) 000 L Uvodno poglavje. Naš narod, ki je ob Soči in Adriji izza druge polovice šestega stoletja kompaktno naseljen in je z žulji svojih rok obličil lice te lepe zemlje, se je 1. 1848. zavedel svojih narodnih pravic in ni več miroval. V borbi za najprimitivnejše pravice, ki mu jih gospodujoči tujci niso hoteli priznati, je rastel, jeklenel in zmagoval. Narodna zavest je v 70 letih prešlega stoletja, ko je bila dana zborovalna svoboda, prišla na taborih do svoje besede. Odmev Šempasa (18. oktobra 1868), Tolmina, Sežane in Biljane je, kar je pisal 1. 1873. uvodničar v goriškem »Glasu«; »Oj, ko bi bila nam dana moč in oblast, še danes bi povsod, kjer se zvonki slovenski jezik govori, obhajali slovesen god, god našega zedinjenja, še danes bi Slovenija stala krepka, močna, združena, edina! To vam zagotavljam s častno besedo in sveto prisego!« V zmago pravice je veroval narod ob Soči in ni odnehal od boja. Politično društvo »Soča« z istoimenskim organom (1870) in »Gorica«, kat. pol. društvo z »Glasom« (1872) ter od 1. 1876. dalje enotno politično društvo »Sloga« z listom »Soča« so do podkraj prošlega stoletja glasniki in bojevniki enodušno zahtevane enakopravnosti. Izza 1897 so se moči sicer cepile (konserv. »Sloga«, pozneje SLS za Goriško, in nar. napredna ter še agrarna stranka),, a cilj je ostal isti in služili so mu »Soča« in »Primorec«, »Gorica« in »Pri- morski list« ter »Novi čas«, »Kmečki glas« in »Goriški list«. Hudi so bili boji v deželnem zboru, hudi boji z vlado — a končno so mogli goriški Slovenci le zaznamovati zmago: enakopravnost jezika v deželnem zboru (že v prvem zasedanju 1861) in deželnih in državnih uradih ter na šolskem polju. Ob politični organizaciji se je preko čitalnic začutila potreba intenzivnega dela za ljudsko prosveto in razvila se je organizacija izobraževalnih društev s centralama Kršč. soc. zveze za Goriško in Zveze prosvetnih društev v Gorici. Politični in prosvetni organizaciji se je pridružila gospodarska organizacija na zadružnem temelju, ki je dvignila samozavest našega naroda in ga utrdila na rodni zemlji, navajajoč ga k racionalnemu delu in pravemu vrednotenju vseh ekonomskih dobrin in sil. Tako je bil naš narod ob Soči in Adriji na poti kulturnega in gospodarskega razmaha in v njem je živela misel iz taborov in uvidevnost, da bi bil razmah še silnejši, če bi padle deželne meje in bi se deli strnili v celoto, v upravno in gospodarsko celoto vsega našega ozemlja. Zato so Goričani z veseljem pozdravili leta 1912. udeležbo svojih zastopnikov na skupnem zborovanju slovenskih in hrvatskih poslancev v Ljubljani, ko je šlo za združenje Jugoslovanov prav tako kot 1870, ko sta dr. Lavrič in dr. Tonkli ugotovila, da Goriška neomajeno vztraja na jugoslovanskem programu, ker naravno pripada jugoslovanski sferi. Gospodujoči tujci so življensko nujnost te težnje zavračali in idejno že zgrajena Združena Slovenija je bila upravno in gospodarsko še prav tam kakor ona leta, ko jo je narod prvič zaklical. Še vedno so veljale o njej uvodničarjeve besede iz »Glasa«: »Slovenija je v resnici podobna razmesarjenemu telesu: tu leži en ud, tam drugi! Žalosten pogled na krvavečo, žalujočo, jokajočo mater!« II. Od vojne do premirja. Ob izbruhu vojne so Goričani instinktivno čutili, da soseda iz trozveze računi in čaka, kje bi ji bolje kazalo, in 1. 1915. smo s skrbjo zasledovali barantanje za svojo zemljo, dokler ni vest o londonskem paktu bridko zabolela in nas potrla vse huje ko vojne grozote, ki so se začele o binkoštih 1. 1915. ob* Soči. Prodani smo bili v naprej in prodali so nas, ki niso imeli pravice do naše narodne lasti, niti poznali naše zgodovine in naših teženj. Zato smo z upom in strahom čakali, kaj bo, pa naj smo bili že po prvih dneh okupirani vzdolž desnega brega Soče, ali smo morali bežati in bili raztreseni v zaledju po Kranjskem in Štajerskem in po taboriščih v Steinklammu in Brucku na Nižje Avstrijskem in na Moravskem ali še doma v ožjem vojnem ozemlju. Dogodki 1. 1917. so nam dali novega upanja: majniška deklaracija nam je vzbudila živo vero v uresničenje narodnih teženj, kar je pokazalo navdušenje, s katerim je bila sprejeta od Triglava do Adrije in so ga dokumentirale vse naše občine, ki niso bile evakuirane. Predor pri Kobaridu je pa zopet združil deželo v celoto in potisnil fronto globoko v Benečijo, tako da smo se oddahnili in bili v zaledju, čeprav so bile posledice dvanajstih soških bitk grozne. Begunci so se začeli vračati in z obnovo, ki v danih prilikah -— umevno — ni mogla iti od rok, je rastla želja po miru, ki naj bi končno v zmislu deklaracije združil vse Slovence, mogoče celo še beneške. Tudi ob deklaraciji okupirano slovensko ozemlje na desnem bregu Soče je po umiku Italijanov zgodovinsko izjavo z veseljem pozdravilo. Obletnico deklaracije smo ob navzočnosti dr. A. Korošca in tisočev naroda navdušeno praznovali v Trstu v velikem gledališču Politeama Rosetti. Tako je bilo ljudstvo ob Soči in Adriji pripravljeno in je sredi razvalin in opustošene rodne zemlje upalo v veliki dan, po katerem so klicali njegovi dedje in očetje. Ko se je bližal zlom centralnih sil, nas londonski pakt ni več toliko skrbel, ker deveta točka prve Wilsonove izjave: »Ureditev meja Italije naj se izvede po jasno znanih narodnih črtah« je govorila jasno in določno in smo lahko upali, da se naše nad polstoletne želje vendarle uresničijo. V tem upanju so nas podprle še deseta točka prve izjave: »Narodom Avstrije naj se zagotovi prilika avtonomnega razvoja« ter druga točka druge izjave: »Narod in dežele naj se ne premikajo, kakor da bi bili zgolj predmeti ali kameni v kaki igri«, in še prva točka tretje izjave: »Nepristranska pravičnost, ki jo nameravamo odmeriti, ne sme delati razlik med njimi, do katerih želimo biti pravični. Pravičnost mora biti taka, da ne bo poznala nobenih ugodnosti in nobenega stopnjevanja, ampak le enake pravice za vse narode, ki bodo v zvezi.« In še so bile Wil-sonbve besede: »Nihče ne sme obvladati ali vladati kak narod, če tega narod sam ne dovoli.« Na podlagi Wilsonove poslanice kongresu 8. februarja 1918 in njegovega dodatka štirih točk 12. februarja 1918 ter še njegovega govora 27. septembra 1918 smo upali, ker smo menili, da Wilsonova beseda veže tudi Italijo, ki se bo morala ravnati po njej. Vendar — vendar prikrita bojazen radi Italije je le ostala še v srcih v vprašanju: »Kaj bo z nami?« Odrešilna misel narodove osamosvoje in samoodločbe, ideja Jugoslavije nas je tešila in do zadnje kmetske koče je šlo: »Ves naš narod stoji pod praporom Jugoslavije, brez Jugoslavije za nas ni življenja!« Goriška Straža, ki je 19. septembra 1918 prvič izšla, je ob dvanajsti uri usodnih dni registrovala do- godke, budila vero in se zavzemala kot organ Goričanov, da bi se ne preslišal njih klic, da ne bi šli preko njihovih želj in zahtev. Tudi vodstvo slovenskega ljudstva na Goriškem je bilo budno. Na seji načelstva SLS v Gorici 3. oktobra 1918, ko so razpravljali predvsem o obnovi, je med drugimi resolucijami kot deveta točka: »Izreče se imenom slovenskega ljudstva protest proti temu, da bi se pri mirovnem pogajanju ali kako drugače kak slovenski del Goriške ali celo Gorica odstopila kaki tuji državi.«1 Dogodki so nato drug drugega prehitevali. Na mirovno ponudbo Avstro-Ogrske z dne 7. oktobra je Wilson tudi kot zastopnik Anglije, Francije in Italije zahteval v svojem odgovoru 18. oktobra kot pogoj za premirje, naj si Jugoslovani sami kot sodniki določajo, kaka vladavina in kaka narodna neodvisnost jim zadošča; vsega tega jim nima določati ne on, ne avstroogrska vlada, ne kdo drugi: sami naj si svojo usodo določijo. In ko se je Andrassy odločil, da Wilsonove pogoje sprejme, so slovenski poslanci v parlamentu — med njimi seveda tudi oni iz Goriške, Trsta in Istre — opustili in zavrgli »habsburški okvir« deklaracije ter izjavili, da hočejo lastno, svobodno, neodvisno državo Južnih Slovanov. Države, ki je bila zapisana smrti, ker ni bila pravična svojim narodom — kot so ugotavljali že v času taborov, n, pr. dr. Tonkli v Šempasu — ni mogel več rešiti tudi ces. manifest z dne 16. okt. ne, ki je hotel ustvariti zvezno državo. Temu smrtnemu oklicu stare države je sledil oklic nove države, ki je stopala v življenje: manifest Narodnega veča v Zagrebu z dne 19. oktobra 1918, v katerem so proglasili Srbi, Hrvati in Slovenci vsemu svetu zahtevo, da hočejo živeti v neodvisni svobodni državi S. H. S. Iste dni, 14. sept., se je osnovala vrhovna instanca v vseh narodnih, gospodarskih in političnih zadevah za Goriško »Pokrajinski odsek Narodnega sveta v Gorici«, ki je posloval kot organ Narodnega sveta v Ljubljani in Narodnega veča v Zagrebu. Sestavljen je bil sledeče: načelnik dr. Karel Podgornik, dež. poslanec in odvetnik v Gorici, dr. Anton Brecelj, zdravnik v Gorici, tajnik dr. Peter Medvešček, odvetnik v Gorici, blagajnik Svitoslav Premrou, ravnatelj goriške Zadružne zveze; člani: Fr. Dominko, deželni odbornik in dež. sodni svetnik, dr. Al. Franko, dež. podglavar in odvetnik, dr. Fr. Gabršček, odvetnik, J. Kozman, trgovec, dr. Ivo Novak, odvetnik, Matija Rutar, dež. poslanec in viš. dež. sodni svetnik, Anton Štrekelj, ravnatelj kmetijske šole in Ciril Vuga, kurat v Podgori, Pokrajinski odsek Narodnega sveta je slutil nevarnost za Goriško in da bi mogel dokumentarno pokazati ljudsko voljo, je izvedel vnaprej nekak plebiscit, ko je pozval goriške Slovence, naj se s 1 Cf. Goriška Straža 10. okt. 1918, št. 4. svojimi podpisi izjavijo za državo S. H. S. Utemeljil je svoj poziv: »Italijanska vlada baje še vedno ni opustila svojih aspiracij na naše ozemlje. Zato moramo vsi goriški Slovenci tudi sedaj kakor vedno poprej odločno odklanjati te aspiracije ter zahtevati, da se slovenski del Goriške-Gradiščanske, to je Goriško s svojim glavnim mestom Gorico vred, vtelesi v samostojno narodno državo S. H. S.« Tako so bili Goričani pripravljeni in čakali, da zasije solnce svobode in se strnejo v močno državo Jugoslovanov. III. V Združeni Sloveniji — v Jugoslaviji. Torek, 29. oktobra, je bil oni veliki dan. Narodno veče je v zagrebškem saboru slovesno proglasilo jugoslovansko državo S. H. S. in isti dan se je v Ljubljani proglasila Narodna vlada za Slovenijo, v kateri je bil kot poverjenik tudi dr. Anton Brecelj, podnačelnik Pokrajinskega odseka Narodnega sveta v Gorici. Premirje je bilo sklenjeno, vojna končana, umikajoče se čete so se zgrinjale preko našega ozemlja. Goričani so navdušeni pozdravili novo državo, Pokrajinski odsek Narodnega sveta je zboroval v permanenci in izdal slovenskemu narodu na Goriškem sledeči: »Proglas, V imenu in na poziv Narodne vlade Samostojne Jugoslovanske Države prevzema Pokrajinski odsek Narodnega sveta v Gorici celotno javno upravo slovenskega dela bivše g orišk o - gra dišča n s k e dežele z njenim glavnim mestom Gorico vred. Prometni uradi (železnice, pošte itd.) in vsi drugi javni uradi v mestu in na deželi so dolžni pokoriti se vestno vsem odredbam Pokrajinskega odseka Narodnega sveta v Gorici. Slovensko in posebno jugoslovansko vojaštvo se poživlja, da se postavi na razpolago Pokrajinskemu odseku Narodnega sveta v Gorici v svrho, da se ustanovi Narodna Bramba za vzdrževanje javnega reda in mira. Slovensko inteligenco poživljamo, da posveti vse svoje moči Pokrajinskemu odseku Narodnega sveta. Prebivalstvo poživljamo, da vzdržuje mir in javni red, spoštuje tujo lastnino in se ne da zavesti v nikake samovoljne čine, ki bi škodovali narodni stvari. Goriške meščane italijanske narodnosti vabimo na sodelovanje v varstvo skupnih interesov in v vzdrževanje javnega miru in reda. Gorica, dne 1. novembra 1918. Pokrajinski odsek Narodnega sveta v Gorici.« Na ta proglas so se vse javne upravne oblasti v mestu in na dežele podvrgle Narodnemu svetu, tako okrožno sodišče in okrajna sodišča, davkarije in pošte. »Občudovati moramo to splošno disciplino,« je pisala »Goriška Straža« z dne 5. novembra ter obenem ugotovila, da sta se goriška policija in orožništvo takisto z veseljem podvrgla Narodnemu svetu in da z zgledno požrtvovalnostjo vršita svoj posel, kar v onih dneh v Gorici ni bilo baš lahko delo. Okrajni glavar baron Baum je odstopil in njegove posle je Narodni svet poveril komisarju Berbuču Bogomilu, vojaški štacijski poveljnik pa je postal sedanji župan ljubljanski dr. Dinko Puc. Narodni svet, ki je bil do sobote 2. novembra 1918 v Gledališki ulici v prostorih »Goriške zveze«, se je preselil v palačo okrajnega glavarstva na Travniku, kjer je v nedeljo zjutraj zaplapolala narodna trobojnica. »To je bilo veliko zadoščenje Slovencem. Trobojnica je zasedla častno mesto tam, odkoder je bila celo vrsto let strastno preganjana,« je beležila »Goriška Straža«. Slika mesta v teh dneh: trume umikajočih se vojakov s fronte so se zgrnile v mestne ulice, nepregledne kolone avtomobilov in trenskih voz so se pomikale po cestah in razvila se je živahna kupčija med vojaštvom in civilisti, dokler ni posegel vmes Narodni svet. Gorica je bila podobna velikemu vojaškemu taborišču, zasedene so bile vse vojašnice, na Travniku, Placuti, v ljudskem vrtu in drugod na prostem so taborili vojaki ob plapolajočem ognju. Vojaštvo, ki je bilo dotlej nastanjeno v Gorici, se je umaknilo, ne da bi oddalo prej pravilno zaloge legitimni oblasti. Radi tega so prve dni plenili po javnih zalogah. V tej zmešnjavi je vsakdo pozdravil oklic Narodnega sveta, da sprejme on javno upravo slovenskega dela dežele in Gorico v svoje roke. In vsa hvala Narodnemu svetu, da se mu je posrečilo v tako kratkem času upostaviti red. Izvršil je res ogromno delo, ki je našlo priznanje tudi pri poštenih Italijanih. Še bolj je pomiril Goričane prihod slovenskega planinskega polka v Gorico. Vkorakanje je bilo impozantno. Na čelu je vojak na konju ponosno nosil slovensko trobojnico, za njim so se vile kolone vrlega moštva, ki je bilo odičeno s slovenskimi kokardami ter je navdušeno pelo slovenske pesmi in pozdravljalo Jugoslavijo in Gorico. Polk je takoj prevzel varnostno službo v mestu, zasedel vojaško skladišče, vojašnico na Travniku in v »Šolskem domu«. Vojaki so stražili kolodvore, denarne zavode in druga skladišča v mestu. »Velikega pomena za deželo je tudi to, da se vojakom, vračajočim se s fronte, odvzema ves vojni plen.« Po ulicah je bilo vse odičeno s slovenskimi kokardami, nele vojaki, temveč tudi gospe, gospodične, dekleta z dežele, možje in fantje. Sicer je bilo videti tu in tam tudi italijansko kokardo na prsih nekaterih meščanov, a ljudstvo je dobro pojmovalo pravo svobodo pravice do samoodločbe. »Doslej ni bilo še izgredov ali kakih demonstracij. Kar je nam Slovencem dovoljeno in v veselje, rade volje dovolimo tudi svojim italijanskim someščanom. Saj nova doba, ki smo jo začeli, ne pozna več narodnostnega sovraštva, temveč medsebojno skupnost in bratsko ljubezen. V novi družini narodov bomo v Jugoslaviji tudi Italijane spoštovali in čuvali njih pravice!«2 Medtem so po deželi ustanovili in ustanavljali občinsko in narodno obrambo, sledeč pozivu in navodilom Pokrajinskega odseka Narodnega sveta, čigar skrb za javni red in mir v novi državi je podprl tudi knezonadškofijski ordinarijat s posebno poslanico na duhovščino. Ker se je italijansko vojaštvo v nedeljo 3. novembra izkrcalo na šestih ladjah v Trstu in je podmaršal italijanske vojske Carlo Petitti di Roreto prevzel kot vojni oblastnik vrhovno poveljstvo nad Trstom in njegovo vojaštvo skrb za javni red in mir ter je bil »Odbor za javni blagor«, ki je bil sestavljen iz zastopnikov obeh narodnosti in vseh strank, razpuščen ter vpeljana redna mestna uprava, je predsedstvo Pokrajinskega odseka Narodnega sveta v Gorici, da bi ga nenadni dogodki ne prehiteli, odposlalo v nedeljo popoldne dr. K. Podgornika in dr. Dinka Puca k armadnemu poveljstvu v Červinjan, Tam sta se predstavila poveljujočemu generalu Wurmu kot zastopnika nove jugoslovanske države. General je odposlancema povedal, da je sklenjeno premirje in da se bodo čete umaknile do prejšnje avstrijske meje. Toda »Goriška Straža« s 5. nov., ki prinaša to poročilo, zaključuje list z »Zadnjim poročilom«: »D o šla vojaška deputacija na Narodni svet je danes sporočila, da, kakor se vidi, Italijani ne držijo premirja in korakajo s svojo vojsko dalje.« Tej vesti je pristavila: »Mogoče je, da bodo v kratkem že tukaj v Gorici. Mi se z njimi ne bojujemo. Ljudstvo naj se vzdrži mirno, naj ne strelja, naj ne pleni in sploh naj ohrani največji mir in red.« Vesti so bile točne in domnevanje je bilo naslednji dan resnica. »Včeraj popoldan se je po mestu raznesla vest, da pridejo iz Trsta v mesto Italijani. Mesto pričakovanega vkorakanja celotnega polka so se pripeljali na dveh avtomobilih italijanski častniki. Italijanska in bela zastava raz avtomobilov je pričala, da se vozijo italijanski parlamentarci.« Drugo poročilo »Prihod Italijanov v Gorico« pa pravi: »Včeraj dne 6. novembra so se iz Trsta povsem mirno pripeljali na avtomobilih, zaznamovanih z italijansko trikoloro, italijanski vojaki v Gorico. Ustavili so se pred sedežem laške provizorične vlade (v Šolski ulici), kjer jih je deputacija italijanskega odbora (dr. Pinausig, dr, Pettarin i. dr.) sprejela. — Italijansko vojaštvo je počastil tudi oddelek oproščenih srbskih ujetnikov in jugoslovanskih vojakov, ki so jih z zastavonošo na konju z našo veliko trobojnico pozdravljali v jasen dokaz, da Jugoslavija ni z Italijo v boju, temveč si želi z njo prijaznih odnošajev, — Nemoteno hodijo še vedno naši 2 Cf. Gor. Str. 5. nov. 1918. vojaki pa tudi civilisti z jugoslovanskimi kokardami po mestu. Splošen vtis je vtis medsebojnega sporazumljenja.«3 Sporazumljenje — prikrita italijanska igra. Dne 5. novembra 1918 je Narodni svet izdal »Poziv«: »Glasom najnovejših poročil zasedejo začasno antantne čete našo deželo. Ker se to zgodi v sporazumu med državami, je dolžnost našega prebivalstva, da jih vljudno sprejme in jim ne kaže nikake sovražnosti. Opozarjamo torej vse rojake, da se strogo drže tega poziva.« Antante ni bilo — pač pa Italija. Vojaški guverner v Trstu, podmaršal Petitti, je proglasil svojo oblast čez Gorico in čez celo Goriško, v katero so tudi že v gorah prikorakali po Nadiški dolini Italijani z belimi zastavami. Podmaršal je v svojem pozdravu imenoval Gorico »hitalianissima Gorizia« in zagotovil, da bo za zmeraj združena z Italijo. »Gor. Straža« je na ta ominozen pozdrav reagirala z ugotovitvijo, da je dr. Pinausig, italijanski domačin, ob pričakovanju italijanskih čet izdal oklic, v katerem priznava »različne narodnosti« v mestu, kar se tiče zasedbe pa se sklicuje na protest Narodnega Veča proti okupaciji goriškega ozemlja, ki je integralni del svobodne in neodvisne jugoslovanske države, ki nikdar ni bila v boju z Italijo in zato zanjo ne veljajo pogoji, katere so antantne države stavile Avstriji, ki je več ni. Goriški Italijani so pa postali pogumni, trikolore so se javljale, na zvoniku cerkve sv. Ignacija na Travniku je zavihrala in na gradu, a Pokrajinski odsek Narodnega sveta je še vedno vladal, še je plapolala naša trobojnica z balkona na glavarstvu in z drugih javnih in zasebnih poslopij in tudi z zvonika na Travniku in na gradu se je kosala z italijansko in budila vprašanje: »Katera bo ostala? Kam pade odločitev? Mi stojimo zmeraj na svoji opravičeni zahtevi: Gorica spada k Jugoslaviji!«4 Vesti, da zasede italijanska vojska poleg Goriške tudi kranjske okraje do Postojne, potem Istro in dalmatinsko obrežje, so se kmalu uresničile. »Goriška Straža« poroča v svoji 9. številki — zadnji 1, 1918. — z dne 7. novembra kot »Zadnja poročila«: »Ravnokar se je Narodnemu svetu v Gorici uradno sledeče sporočilo: Italijani so zasedli 6. novembra sledeče postaje; Steting, To-blach, Trbiž, Sv. Lucijo ob Soči, Matulje pri Reki in Postojno. Promet na železnicah in cestah je ustavljen. Civilno prebivalstvo lahko pasira z ročno in potno prtljago. Pošta, pismena in paketna, bo od 6. do 19. novembra prosta. Ta dan preneha premirje in ves promet 3 Cf. Gor. Str. št. 9, 7. nov. 1918. 4 Ibid. preko gori navedenih postaj. Do 9. novembra zasedejo italijanske čete v sporazumu z antanto vse ozemlje do zgornje črte. Do 19. novembra zasedejo tudi vse postaje; dosedanje uradništvo lahko ostane.« Tako se je zgodilo, da je 7. novembra ob 4 popoldne vkorakala italijanska konjenica v mesto. Slovenski strelski polk je moral naslednji dan — 8. novembra — iz Gorice. Slovo, ko je odhajal s Travnika, je bilo genljivo, bridko, a vendar veličastna manifestacija. Pokrajinski odsek Narodnega sveta je moral pustiti svojo oblast, posamezne člane, n. pr. predsednika dr. K. Podgornika, so depor-tirali in internirali, »Goriško Stražo« ukinili. Prepričanje, »da bodo došle čete skrbele za preskrbo, red in varnost v deželi, da ima zasedba slovenskih krajev le provizoričen značaj«, je bilo preoptimistično. Ravnanje z vojaki in vojaškimi obvezanci, ki so jih gonili v notranjost Italije in jih šikanirali, je poleg drugega kazalo, da se Petittijeva obljuba Gorici uresniči. Združena Slovenija v Jugoslaviji je za Goričane — bila, dasi ie ostalo še upanje na mirovna pogajanja, ker vera v Wilsonove besede in v pravico je bila le prevelika, da bi jo mogla začasna negotovost popolnoma zatreti. IV. Italijanska okupacija Trsta.'5 Dne 30. oktobra 1918 je dobil tržaški namestnik Fries-Skene od centralne dunajske vlade odredbo, naj zapusti mesto in preda celokupno upravo legalno konstituirani vladi. Istega dne se je ustanovil v Trstu »Odbor za javni blagor«, ki je bil spočetka sestavljen iz samih Italijanov, in sicer 12 nacionalistov, 12 socialistov, pozneje pa se je izpopolnil na zahtevo Slovencev s štirimi slovenskimi delegati, ki so bili 2 narodnjaka in 2 socialista. Ta odbor je predstavljal legalno konstituirano vlado za Trst in prevzel naslednji dan od namestnika, ki je nato odšel, celotno javno upravo. Isti dan — 31. oktobra 1918 — je imenovalo Narodno veče v Zagrebu dr. Otokarja Rybafa za predsednika Narodnega sveta v Trstu. Poveljništvo mornariškega bataljona, komanda min in narodne garde revolucionarnega odbora za javni blagor je prešlo v zanesljive roke pomorskega kapetana Petra Pavla Vučetiča. Bivši poveljnik Trsta, kapetan bojne ladje Purschka je poveril ves mornariški material (arsenal, ustanove itd.) nadinženirju Dvoraku, kapetan prof. Čiro Caric je pa poveljeval lagunski flotilji. Že 30. oktobra so se začeli v Trstu veliki nemiri, ki so ogražali varnost življenja in imetja. Narodna hramba, ustanovljena od Na- 5 Ta del je posnet po članku P. P. Vučetiča »Italijanska okupacija grada Trsta«, ki je izšel v »Jadranski Straži« VI., št. 3 1928 str. 66—69 in je dokumentaren. rodnega sveta in Odbora za javni blagor, ni mogla zdaleka zmagovati nevarnosti, ki so jo povzročili plenilci, pobijači in sestradana, ogorčena masa, ki je ogražala javni mir in red, ko ni bilo za aprovizacijo prav nič poskrbljeno in je bilo prebivalstvo izročeno največji bedi. Radi teh okolnosti je zaprosil Odbor za javni blagor naš Narodni svet v Trstu dne 31. oktobra, da bi mu dal na razpolago eno torpe-dovko, s katero bi odpluli v Benetke in zaprosili antantine sile, da bi okupirale Trst in mu z aprovizacijo pomagale. Narodni svet v Trstu je razpravljal o tej vlogi pri seji 31. okt. 1918 ob treh popoldne. Seji so prisostvovali tudi zastopniki jugoslovanske vojne mornarice, večinoma rezervni častniki jugoslovanske pehote in češkoslovaške garde. Soglasno se je sklenilo, da se da Odboru za javni blagor na razpolago torpedovka št. 3 pod sledečimi pogoji: 1. Na torpedovko se vkrcajo trije parlamentarci Odbora za javni blagor, in sicer po en zastopnik italijanske nacionalistične stranke, italijanske socialistične in Narodnega sveta v Trstu. 2. Poleg teh delegatov se vkrca še en član Narodnega sveta v Trstu kot zastopnik brodolastnika, t. j. Narodnega veča v Zagrebu. 3. Za pomoč in okupacijo se mora zaprositi antanta, a ne sama Italija, in v tem zmislu poveri revolucionarni Odbor za javni blagor parlamentarce s pismenim mandatom. 4. Kot zastopnika-delegata za Narodni svet v Trstu je imenoval Odbor za javni blagor dr. Josipa Ferfolja, dr. Ljubomir Tomašič je bil imenovan kot zastopnik brodolastnika, a vodstvo ekspedicije se je poverilo kapetanu Petru Pavlu Vučetiču. Član Narodnega sveta v Trstu Rudolf Golouh se je pooblastil, da predloži te pogoje Odboru za javni blagor, ki jih je v celoti sprejel. Italijanska nacionalna stranka je imenovala za svojega zastopnika Marka Samaja, italijanski socialisti pa Alfreda Callinija. Odbor za javni blagor je izročil nato svojim trem zastopnikom-parlamentarcem pismen mandat v italijanskem jeziku, ki se glasi v prevodu: »Odbor za javni blagor v Trstu pošilja potom ene torpedovke, ki je bila stavljena na razpolago od Jugoslovanskega Narodnega sveta, tri svoje delegate, in sicer meščane Marka Samaja, Alfreda Callinija in Josipa Ferfoljo, v svrho, da pozovejo antanto za hitro pomoč mestu Trstu, ki mu grozi velika nevarnost. — Trst, 21. oktobra 1918. Predsednik: Valerio 1. r., podpredsednik: dr. Puecher 1. r., za Jugoslovanski Narodni svet v Trstu: Rudolf Golouh 1. r.« Parlamentarci — Marko Samaja, Alfred Callini in dr. Josip Ferfolja ter še zastopnik brodolastnika dr. Ljubomir Tomašič — so se še isti večer 31. oktobra 1918 vkrcali na jugoslovansko torpedovko št. 3, katero je hitro a z veliko težavo pripravil kapetan Vučetič; odstraniti je moral in energično udušiti sabotažo nezanesljivih avstro-filskih elementov, ki so mu grozili s smrtjo. Zvečer 31. oktobra ob šestih in pol je odposlal Vučetič sledečo radio-depešo v italijanskem jeziku,- »Poveljstvo antantinega brodovja, Benetke. Odbor za javni blagor v Trstu namerava z ozirom na zelo težko situacijo v Trstu poslati v petek 1. novembra torpedovko Jugoslovanskega Narodnega veča, da se dogovori z antantinim bro-dovjem. Prosimo, da nam pridete naproti do Caorle. Odbor za javni blagor v Trstu, Odgovorite, ste li sprejeli radio-depešo. Pričakujemo odgovor. Ker imamo samo eno osebo v radiotelegrafski službi, vljudno prosimo, da nam odgovorite nocoj ob deveti uri,« Odgovor se je glasil: »Sta benissimo, sta benissimo, bene, bene <•. Ob 9. uri zvečer pa je prišel odgovor; »Odboru za javni blagor v Trstu. Dobro, jutri zjutraj od devete dalje. Vrhovni komandant Benetk.« Drugo jutro — 1. nov. 1918 — že ob 5-20 so odpluli iz Trsta v smeri proti Benetkam. Okoli 7. ure zjutraj so prišli v višino Gradeža, odkoder so otvorile avstro-ogrske tako zvane 8 cm Ruso-baterije ogenj, ko so opazile na torpedovki srbsko zastavo, dasi je bila na njej tudi bela. Kljub temu ognju in opominu baterije z rta Salvore, naj se torpedovka ustavi in vrne, je kapetan Vučetič odredil, naj vozi z vso močjo dalje in preide vse avstrijske in italijanske mine, ki so bile 3 metre pod vodo, medtem ko je gaz torpedovke znašala 2-80 m. Vučetiču sta pomagala prvi oficir kapetan Gebauer in drugi oficir Ante Račič z 10 zanesljivimi mornarji Dalmatinci, ki so se prostovoljno javili za to pot. — Okoli 9. ure so pripluli na določeno mesto, kjer so jih sprejeli italijanski aeroplani -— pet po številu — in kmalu potem štiri italijanske torpedovke, urejene v bojni črti. Ko so si izmenjali dokumente, so italijanske torpedovke spremljale našo do Benetk, kjer se je morala ustaviti pred luko in je bila vedno pod nadzorstvom ostalih edinic. Ob 12-30 je odvedel delegate-parlamentarce italijanski kapetan bojne ladje Ettore Rotta po parlamentarnem običaju z zavezanimi očmi na motornem čolnu v Benetke pred admirala P. Marzolo. O svoji intervenciji so izdali parlamentarci Odboru za javni blagor v Trstu uradno poročilo v italijanskem jeziku. V poročilu je ugotovljen odhod in njegova svrha ter prihod v Benetke, nato izvajanja posameznih delegatov. Delegat Marko Samaja je orisal stanje in razmere v Trstu, omenil, da so avstrijske oblasti zapustile Trst, izročivši vso oblast Odboru za javni blagor, v katerem so zastopane vse stranke v Trstu, italijanska in slovenska. V očigled temu, da se avstrijske oblasti pred odhodom niso pobrigale za aprovizacijo, Odbor za javni blagor ni kos nalogi, čeprav je organiziral varnostno službo, ki jo vrše občinski stražniki, dobrovoljci in majhno število zanesljivih slovenskih vojakov. »Mesto je obsojeno na glad in končni propad, ako ne dospe hitra pomoč,« je zaključil in še dodal: »Radi tegasemodšelvBenetke.dabiotemobvestilsvoje brate in jih zaprosil v imenu italijanske narodne zveze v Trstu, da pride Italija in okupira Trst ter ga preskrbi s hran o.« Alfredo Callini je izpopolnil sliko razmer v Trstu, pokazal na potrebo hitre pomoči in prosil v zmislu svoje misije za intervencijo antante ali Italije v sporazumu z antanto. Dr. Josip Ferfolja se je pridružil izvajanjem obeh delegatov in njunih zahtev, v kolikor se tičejo ekonomskih in varnostnih okol-nosti v Trstu, medtem ko v političnem pravcu in v stvari okupacije Trsta kot delegat Odbora za javni blagor in na podlagi pismenega mandata in pooblastila prosi za intervencijo antante, a ne Italije same, kakor je to prosil delegat Sara a j a. V svojstvu zastopnika Jugoslovanskega Narodnega Veča ne more pristati na provizorno okupacijo Trsta po Italiji, izvzemši slučaj, da bi Italija dobila nalog od antante, to zato, ker gre za pokrajine, o katerih bo odločala mirovna konferenca. Komandant Benetk je vzel na znanje poročilo in želje in drugo jutro sporočil delegatom na torpedovko, da je o njihovih zahtevah obvestil prizadete vlade; ob 11-30 istega dne (2. XI. 1918) je dospel delegatom pismen odgovor, podpisan od šefa glavnega štaba italijanske vrhovne komande generala A. Diaza: »Pošljem hitro pomoč v Trst.« Zjutraj 3, novembra 1918 ob sedmih so odpluli delegati s svojo torpedovko v Trst in sestavili poročilo »pisano in podpisano na palubi torpedovke št. 3 dne 3. novembra 1918«.6 V času, ko je pomočnik admirala Marzola kapetan bojne ladje Conte Dentice di Frasso izročil delegatom odgovor generala Diaza na palubi torpedovke, so Vučetič in njegova oficirja admiralovemu pomočniku na njegovo zahtevo označili na karti svobodno prekomorsko pot od Tagliamenta do Trsta in mu dali potrebna pojasnila, O tem je izdalo Poveljstvo jugoslovanske torpedovke št. 3 uradno »Izjavo«7. Zastopnik brodolastnika Narodnega veča dr. Ljubomir Tomašič je poslal iz Benetk potom admirala Marzola Jugoslovanskemu odboru v Pariz poročilo, da je oddelek za mornarico avstro-ogrskega vojnega ministrstva izročil jugoslovanskemu Narodnemu veču vse bojno brodovje in obalne utrdbe in da je brodovje razvilo jugoslovanske trobojnice, častniki in mornarji pa so prisegli za 6 Dosloven hrvatski prevod in italijanski original v Jadranski straži 1. c. 7 Cf. v hrv. in it. 1. c. Jugoslavijo. Nemci, Madjari in Italijani da so odpuščeni. Dalje še poroča o razbitju avstro-italijanske fronte, o Trstu in poti v Benetke ter o rezultatu8. Torpedovka z delegati se je vrnila v Trst ob dveh popoldne. Dve uri kasneje so dospele v Trst prve italijanske torpedovke pod poveljstvom generala Carla Petitti di Roreto, ki se je vozil s tor-pedovko »Audace« in izjavil, da je prišel v Trst — kot osvajalec v svrho okupacije (per diritto di conquista e di occupazione). Odbor za javni blagor je imel zvečer še sejo — zadnjo —, na kateri se je prečitalo poročilo delegatov-parlamentarcev, nakar je predsednik Valerio proglasil, da je odbor po odredbi generala Petitti razpuščen. Omembe vredno je, da so Italijani okupirali Trst 3. nov. 1918 ob štirih popoldne, to je po uradni ustavitvi sovražnosti na italijanski fronti, ki se je izvršila 3. novembra 1918 ob treh zjutraj, Tako so Italijani zavzeli in okupirali Trst. V. Od okupacije do aneksije. Šesta točka premirja je določala: »Provizorična uprava področja, ki naj ga Avstro-Ogrska izprazni, bo poverjena lokalnim oblastim pod nadzorstvom postajnih poveljstev zveznih okupacijskih čet.« Zvezne okupacijske čete je predstavljala, kot smo videli, italijanska vojska, ki ni mogla vzbuditi v narodu vere, da bo nepristranski postopala. Preveč je bila interesirana v vprašanju pripadnosti ozemlja, da bi mogla dati garancijo, da bo pustila lokalne oblasti take, kot bi odgovarjale dejanskim narodnim razmeram v deželi. Ko je italijanska vojska zasedla ozemlje, določeno ob premirju, je vrhovno vojaško poveljstvo z ukazom od 19. novembra 1918 imenovalo za gubernatorja okupiranega ozemlja — Julijska Benečija so ga imenovali — generala C. Petittija di Roreto. Do definitivne rešitve o pripadnosti teh krajev bi morala Italija, ki je dobila mandat za okupacijo od antante in Zedinjenih držav Amerike, upravljati to pokrajino v zmislu predpisov mednarodnega prava, toda nastopala je tako, da je začasna okupacija bila prava aneksija. Kot je bil Odbor za javni blagor v Trstu ukinjen, ista usoda je zadela Narodni svet v Gorici in — »Goriška Straža« je morala s svojo 9. štev. prenehati in je mogla šele čez leto dni 2. oktobra 1919 zopet iziti, ko so že vse »uredili« in se niso več bali za »odrešene kraje«. Tako se je uvedla okupacijska oblast, ki si je tekom decembra, ko je že dovolj pokazala svojo pest, hotela pridobiti na poseben 8 Cf. 1. c. način zaupanje Slovencev. Veliki lepaki so po deželi in v Gorici obljubljali: »Slovenci! Italija, premogočna država velike svobode, vam bo dala iste državljanske pravice kakor svojim lastnim podložnikom. Dala vam bo šole v vašem jeziku in to v večjem številu, kakor ste jih imeli pod Avstrijo. Vaša vera bo spoštovana, ker je katoliška vera vera cele Italije. Slovenci, bodite prepričani, da bo mogočna in zmagovalna Italija skrbela za svoje državljane in naj bodo katerekoli narodnosti.« Taka je bila obljuba, a dan za dnevom, teden za tednom in mesec za mesecem je vedno glasneje pričal, da je bila ta z velikanskimi črkami tiskana obljuba velikanska laž, ki naj bi pridobila ljudstvo za nove gospodarje. Slovenske zastave in slovenski znaki so morali izginiti, slovenščina je ginila iz uradov, slovenska imena in slovenski napisi — najprej na postajah — so se morali umakniti italijanskim, slovensko šolstvo se je hote zanemarjalo in zapostavljalo; bilo ni več ne obč. starešinstev, ne okr. šolskih svetov, ne dež, zbora in sploh nobene zakonito izvoljene korporacije, kjer bi se narodovi zastopniki lahko javno oglasili za ljudske pravice. Vladala je »pravica« zmagovalca in narod je trpel, čakal in še vedno upal, da vendarle zmaga prava pravica pri mirovnih pogajanjih, ko Amerika londonskega pakta ni bila priznala in se je tudi Italija nekoliko angažirala za »rimski pakt« na kongresu zatiranih narodov Avstrije od 8. do 10. aprila 1918. Rimski pakt je ugotovil: 1. »Vsak izmed teh narodov (Italijanov, Poljakov, Romunov, Čehoslovakov in Jugoslovanov) proklamira svojo pravico do zedinjenja v enotni nacionalni državi, oziroma do izpopolnitve tega zedinjenja, da doseže svojo popolno politično in gospodarsko neodvisnost.« Glede »podlage italijansko-jugoslovanskega soglasja« so se zastopniki ital. in jugoslov. naroda (Jugoslov. odbor) dogovorili še specialno v naslednjem: 4, Kar se tiče razmerja med ital. narodom in narodom Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je znan tudi pod imenom jugoslovanski narod, zastopniki obeh narodov uvidevajo, da je zedinjenje in nezavisnost jugoslov. naroda življenskega interesa za Italijo istotako, kakor je dopolnjenje italijanskega narodnega zedinjenja življenskega interesa za jugoslovanski narod. Zastopniki obeh narodnosti se torej zavezujejo, da posvetijo vse svoje moči, tako med vojno kakor i v trenutku sklepanja miru, da se ta cilj obeh narodov doseže popolnoma. 6. Se zavezujejo, da uravnajo prijateljski tudi v interesu dobrih in odkritosrčnih odnošajev med obema narodoma še nerešena teritorialna vprašanja na podlagi principa narodnosti in prava narodov, da odločajo sami o svoji usodi, in sicer na način, da se ne prejudicira življenskim interesom obeh narodov, ki se bodo določili v trenutku sklepanja miru. 7. Delom enega izmed narodov, ki bi morali ostati vtesnjeni v mejah drugega, se bo priznalo in garantiralo pravo, da se spoštuje njihov jezik, njihova kultura in njihovi moralni in gospodarski interesi.« Točke 4—7 (5. govori o osvoboditvi Jadranskega morja, ki je življenskega interesa za oba naroda) sta formulirala v Londonu gg. Torre in Trumbič, rati- ficiral pa jih je »Jugoslov. odbor v Londonu« in »Italijanski odbor v Rimu«, ki mu je predsedoval Torre. Da bi imel narod ob teh novih razmerah v okupiranem ozemlju enotno reprezentanco, ki bi strnjeno in smotreno zastopala njegove želje, težnje in koristi, se je 3. avgusta 1919 sklicala v Trstu glavna skupščina političnega društva »Edinost«. To politično društvo je imelo že od vsega početka v svojem programu, da deluje med Slovenci vsega ozemlja na Primorskem, to je v Trstu, na Goriškem in v Istri. Ker so se bile politične razmere lokalno izoblikovale, je »Edinost« ostala dejanski le tržaška stranka. Ta dan so se strnile SLS, JDS in agrarna stranka z »Edinostjo« in Slovenci vsega okupiranega ozemlja so bili združeni v enotni politični stranki, ki si je izvolila novim razmeram odgovarjajoči odbor. Centralni organ stranke je postala »Edinost« kot dnevnik, »Goriška Straža« in »Pučki Prijatelj« pa sta bili njeni pokrajinski glasili. »Straža« je — kot sem že omenil — začela svoj drugi letnik 2. oktobra 1919. Od novembra 1918 do julija 1919 je vladal vojaški guverner in okupirano ozemlje je bilo prav za prav v obsednem stanju. Z namestn. odlokom 4. julija, št. 1081 se je ustanovil v področju ministrskega predsedstva »Osrednji urad za nove pokrajine« z nalogo, da uredi postopni prehod civilnih uradov v novih pokrajinah k posameznim ministrstvom in da pripravlja politično-upravno ureditev teh pokrajin. S tem je prešla oblast v okupiranem ozemlju od vrhovnega vojaškega poveljstva na Osrednji urad in imenovan je bil generalni civilni komisar s sedežem v Trstu. Razmere, ki jih je inauguriral vojaški guverner, se tudi pod gen. civ. komisarjem in Osrednjim uradom niso spremenile — vse delo javne uprave je bilo pač usmerjeno k — aneksiji. Razni italijanski listi so sicer govorili o pravičnosti, ki naj je bodo deležni Slovenci v okupiranem ozemlju — praksa je pa ni poznala. Ni je poznala tudi kljub pomembnim izjavam odličnih mož, ki so -predstavljali oficialno in neoficialno Italijo. Bivši minister Leonida Bisso-lati je 20. septembra 1919 na kongresu »Unione Italiana« izvajal ob splošnem odobravanju: »Za jadranske pokrajine sem trdil vedno, da bi bilo treba brezpogojno spoštovati ne samo italijansko narodnost, temveč tudi druge narodnosti, in to, četudi smo zmagali, baš posebno zaradi tega, ker smo zmagali; kajti bojevali smo se za načelo, da ne sme noben narod delati preob-lastno, temveč da ima vladati narod in njegove spore čut pravičnosti . . . Kakor priznavamo, da mora biti Reka italijanska, tako moramo priznavati, da morajo Slovani videti, da se spoštuje njihova narodnostna pravica v onih ozemljih, v katerih je narodnost slovanska. Naj se da avtonomija Zadru ali naj se ga da Italiji in naj se dajo jamstva manjšinam italijanskega jezika, kakor jih dovolimo mi slovanskim majšinam, ki bodo znotraj naših mejnikov.« (Secolo, 21. septembra 1919.) Na zadnji seji poslanske zbornice 27. septembra 1919 pa je govoril minister Tittoni o narodnih manjšinah: »Glede jezika, vere, kulture, šole in sploh vsakega svobodnega pojavljanja so Poljska, Češkoslovaška, Romunija in Srbija vezane na vrsto določb, obseženih v pogodbah. Neobhodno potrebno je, da se te določbe izvajajo lojalno in odkritosrčno. Italija, kakor ostale štiri zavezniške velevlasti — nima nikake legalne obveznosti, toda, po mojem mnenju, največjo moralno za to po svojih svobodoljubnih tradicijah, ki so njen ponos in njena slava. Z nami združena ljudstva druge narodnosti naj vedo, da mi z zgražanjem odklanjamo vsaktero mijsel tlačenja ali raznarodovanja; da njihov jezik in njihove kulturne institucije bodo spoštovane; da bodo njihovi upravni zastopniki uživali vse pravice naše svobodoljubne in demokratične zakonodaje; da bodo njihovi politični poslanci prisrčno sprejeti v italijanskem parlamentu, ki jih bo poslušal s spoštovanjem, kadar bodo-govorili v imenu po njih zastopanega prebivalstva.« (Tribuna, 28. septembra 1919.) Obljube — besede kot one na decembrskih lepakih, so ponavljali še drugi in višji, a okupirano ozemlje je bilo zasužnjeno, naš narod brezpravna raja. Proti vsem nasiljem in samovoljnemu postopanju italijanske oblasti za časa okupacije so zastopniki okupiranega ozemlja, ki so tedaj živeli izven njega, predali na mirovni konferenci v Parizu decembra 1919 z dejstvi podprto spomenico, v kateri so med drugim zahtevali, naj se ugotovi narodna volja s plebiscitom, to je po principu, ki ga je sprejela antanta in sama Italija, in to na vsem okupiranem področju pod nevtralno kontrolo. Podobno zahtevo je predala tudi jugoslovanska deputacija okupiranega ozemlja (dr. J. Wilfan, dr. K, Podgornik in dr. U. Stanger) 26. aprila 1920 v San Remu s spomenico, naslovljeno na Nittija kot predsednika vrhovnega sveta. V tej spomenici so opozorili odposlanci Nittija, »da prizadetemu prebivalstvu zasedenega ozemlja doslej ni bila dana priložnost, izraziti svojo voljo, in da se tako zvana plebiscitarna manifestacija nekaterih političnih skupin tega ozemlja ne more smatrati za svobodni izraz volje vsega prebivalstva, a niti njegove večine. — Zaupajoč v pravičnost svoje stvari, oprto na pravico-samoodločbe, zahtevajo Jugoslovani zasedenih ozemelj, da naj se pozove vse prebivalstvo, da odloči o svoji politični usodi potom rednega plebiscita. Zastopniki jugoslovanskega prebivalstva zasedenih ozemelj se sklicujejo na modrost in čut pravičnosti visokega zbora in upajo, da se ne odloči o usodi tega prebivalstva, ne da bi bilo prej zaslišano.« To je bila volja naroda, a se ni izpolnila. Preden je bilo okupirano ozemlje pogodbeno odtrgano od bratov v svobodni državi, je naš bridko preizkušeni narod doživel še grozote nezaslišanega pogroma v Trstu dne 12. julija 1920 na privatne slovenske obrate in pisarne, na tiskarno »Edinosti«, na jugoslovanski konzulat in na Narodni dom, ki so ga ob asistenci vojaštva in policije upepelili.9 Tržaški zgled je našel koj odmev na Reki, v Pulju in tudi Gorici je grozil, saj je pozival tiste dni z zidov lepak: »Meščani! Delavci! Italijani! Našo omiko, našo potrpežljivost razlaga balkanska duševnost Slovanov kot šibkost in zaspanost. Gorica naša, ki je bila in bo vedno italijanska, bi se imela na ljubo štirim Slovanom, ki jih je pokojna Avstrija importirala, da bi nas v lastni hiši izzivali, priklopiti majhni Jugoslaviji. — Italijani! V balkanski duševnosti se ne upoštevajo civilne metode. Sredstva preizkušena v preteklosti, ki so mogla ohraniti nas Italijane kljub varstvu avstrijskih bajonetov, ki so bili Slovanom dovoljeni na našo škodo, je treba obnoviti ter poučiti izzivače, da se v Gorici ne izziva in se ne krši nekaznivo italijanstva. V Gorici, 14. julija 1920.« Dobro, da je lokalna vlada na poziv iz Rima izvršila varnostne odredbe, ker sicer bi goriški Slovenci doživeli Trst v drugi izdaji. Facit dveletne okupacije je v kratkem tale: V zmislu navedene 6, točke premirja bi imela v dobi okupacije ostati uprava v rokah lokalnih oblasti in vojaška oblast bi imela le pravico, nadzirati jo. Te točke niso držali. Ukinili so vso upravno avtonomijo. Za avtonomne zadeve deželnega odbora in zbora se je imenoval komisar (dr. Al. Pettarin), po deželi pa so se župani kar po vrsti odstavljali in nadomeščali z gerenti. Na politična glavarstva so se pozvali tuji komisarji, ki niso poznali ne razmer ne jezika ljudstva. Potujčevanje krajevnih imen, odprava slovenščine v javnih uradih je bil njihov prvi korak. Uspeh delovanja političnih organov je bil ta, da je nebroj uradnikov moralo zapustiti svoja mesta, k čemer gotovo ni malo pripomogel aparat »odbora zaupnikov« — ital. prenapetežev. Začelo se je kruto preganjanje. Najmanjša beseda, da, le slutnja — brez dokazov! — je zadostovala, da so postavili človeka pred vojno sodišče. Sodišče je bilo založeno samih ovadb in ječe so se polnile. Zapirali so tudi najuglednejše Slovence, n. pr. dr. Breclja. Posluževali so se tudi internacij. Cele trume mladeničev in mož so zbirali v Korminu in jih potem odvajali v Italijo. Med interniranci so bili tudi visoki drž. uradniki in zastopniki Slovencev. Duhovščina je zlasti trpela. Tekom okupacije je bilo zaprtih, interniranih ali pregnanih iz por.-puljske škofije 6, iz ljublj. škofije (trnovska in postojnska dekanija) 8, iz tržaške škofije 27 in iz krške škofije 28 duhovnikov! 4. aprila 1919 je bil na italijanski bojni ladji deportiran sam vladika dr. Anton Mahnič, ki je ostal v pregnanstvu do 11. februarja 1920, ko se ni smel vrniti na Krk in je prišel v Zagreb. Tudi škof d r. K a r 1 i n je moral iz Trsta in 0 Cf. Gerarchia, Rivista politica, direttore B. Mussolini VII. sept. 1927. — Fr. Giunta: II fascismo nella Venezia Giulia, odstavek »Lhncendio del Balkan«, str. 798—799. slovenske redovnike iz Cresa, Pazina in Pirana so tudi iztirali, kakor pozneje one iz Gorice, Svetega Križa, s Kostanjevice in Sv. gore. Zadnje mesece so nastopali nekaznivo proti našemu narodu fašisti in razvili pravo strahovlado: uporabljali so zločinska sredstva: pogrome in požige. Priče poleg drugega: razvaline »Narodnega doma« v Trstu in Pulju in razdejanje v tiskarnah »Edinosti« v Trstu in »Pučkega prijatelja« v Pazinu. Slovenske šole, srednje, obrtne in trgovske, ki jih je po hudem boju dala bivša država, so bile ukinjene. Pesek v oči sta bila dva razreda ljudske šole v Gorici, za katera so morali skoraj poldrugo leto moledovati. Po deželi so raztresli vse polno tujih učnih moči, ki niso poznale duševnosti našega ljudstva in jim gotovo ni bilo za vzgojo, pač pa, da kontrolirajo domače učne moči, kjer se je še vršil pouk. — Društva so zavirali kar je le bilo mogoče. Pravilno ustanovljenih društev niso priznali, če se niso mogla izkazati z originalnimi pravili. Tiskana pravila s tiskano klavzulo o oblastveni potrditvi niso zadoščala — original je moral biti, pa tudi če je bila vas v ruševinah in pepelu! Še več: zahtevali so, d a mora laški tekst pravil veljati za izvirnik. Poleg vsega tega je gospodarstvo propadalo in v deželi ni bilo več javne varnosti: tatvine in napadi so bili širom vsega okupiranega ozemlja na dnevnem redu. V takih razmerah je dočakal narod ob Soči in Adriji potem, ko je dolgo upal in se bal, ob drugi obletnici okupacije — r a -p a 11 s k i dan. Na podlagi pogodbe, sklenjene med Italijo in kraljevino S. H. S. v Rapallu 12, novembra 1920, so bile od bivših avstrijskih dežel priključene h kraljevini Italiji: Trst in okolica, Goriško-Gradiščansko v vsem obsegu, Istra z okraji Koper, Lošinj, Pazin, Poreč in Vo-losko-Opatija, od Kranjske politični okraj Postojna in sodni okraj Idrija razen občine Žiri, a so mu bili dodeljeni zato deli občin Grčarjevec, Planina in Logatec. Občina Bela peč in del občine Rateče v radovljiškem okraju sta tudi pripadla Italiji, ki ju je združila s sodnim okrajem Trbiž, katerega je bila že povečala z deloma občine Podklošter iz polit, okraja Beljak. Potem, ko so določili usodo okupiranega ozemlja, ne da bi konzultirali prizadeti narod, so bivši deželni poslanci naslovili na komisarja za avtonomne zadeve v pokrajini Goriške dr. Al. Petta-rina naslednje pismo, ki ga navajamo, ker dokumentarno govori: Velerodni gospod komisar! Pred nedavnim časom smo se obrnili podpisani bivši deželni poslanci s prošnjo do Vas, da bi po svoji moči pripomogli k temu, da se upostavi v zasedenem ozemlju občinska, okrajna in deželna samouprava, katero je vlada, ki nam zapoveduje, skoraj scela zatrla. Nismo še dobili odgovora na ta naš korak, iz katerega bi spoznali, kakšen uspeh smemo pričakovati v tem za naše ljudstvo življenskem vprašanju, in že nas sili nov dogodek, da se zopet obračamo do Vas kot načelnika avtonomne oblasti, kolikor je je še ostalo, ter posredovalca med ljudstvom, čigar ideje natanko poznate, in med vlado. Ob Vašem zanimanju za usodo zasedenega ozemlja Vam ni moglo uiti, da sta se zadnje dni pogajali dve oblasti za našo prihodnost, in sicer — brez nas. Prebivalci te dežele in dežela sama smo bili blago, za katero sta kupca barantala. Enega so mikali naši rudniki in gozdovi, oviti v plašč strategičnih mej; drugi je modroval, da telesu je bližja srajca nego suknja; in dogovorila sta se v bratskem objemu o nas in naši bodočnosti — brez nas. Ko so pred dvema letoma državniki stopali v dvorano mirovne konference, so se globoko priklanjali Wilsonovim načelom, katera priznavajo tudi malim narodom pravico, da odločujejo sami o svoji usodi in da se ne smejo pre-mikati kakor lesene figure na šahovski deski v plačilo ali kazen vojskujočih se držav. V teku dveh let so isti državniki toliko napredovali in poglobili se v Wilsonova načela, da so zdaj brez najmanjšega nemira in sramu sklepali o nas — brez nas. Četudi nas je malo in smo šibki, vendar ljudje smo, narod smo, kateremu se ni sramovati stati v vrsti z drugimi narodi, ker gmotno in duševno — z ozirom na svoje število in moč — se smemo meriti z vsakim drugim in mnoge tudi prekašamo. Svojo narodno dolžnost vršimo v gospodarstvu in omiki, kakor drugi; zato zahtevamo, da se nam izkazuje spoštovanje, katero zaslužimo. To se ni zgodilo, ko je šlo za naše temeljne pravice, temveč državniki so nas povsem prezrli, držeč se imperialističnega načela, da moč prevladuje pravico, tistega načela, o katerem so trdili, ko so stopali v mirovno konferenco, da je bodo pobijali; mislili so namreč na imperializem drugih in ne na svoj, zato so sklepali o nas — brez nas. Med pogajanji nismo govorili, ker nismo smeli in nismo mogli govoriti, ko je bilo vsako zbiranje in zborovanje strogo zabranjeno; zato naj se naš molk ne smatra kot pritrjevanje temu, kar se je zgodilo glede nas — brez nas. Ni v naši moči premeniti dogovore, ki so se vršili — brez nas, ker nas je malo in smo šibki v primeri s tistimi, ki so imeli besedo, ali molče požreti takega postopanja nasproti nam tudi ne moremo, marveč smo siljeni, da protestiramo proti njemu z vso odločnostjo. Če nas način, kakor so postopali državniki z nami v tem prevažnem vprašanju, sili do protesta, napolnuje nas pogled v prihodnost z največjo skrbjo, kajti ako bo vlada one države, kateri smo prisojeni, postopala z nami, ko jej bomo priklopljeni, tako kakor postopa zdaj, ko smo zasedeno ozemlje, bati se nam je najhujšega, tako da bomo obupno zdihovali, da se nam je godilo neizmerno boljše, ko se nam je »slabo« godilo. Kako postopajo rešitelji s svojimi rešenci? Predstavljajo se nam kot rešitelji, a so nas popolnoma zasužnili; imenujejo nas rešeno deželo, a so nas docela podjarmili, kakor nekdaj Rimci premagane dežele; vedejo se kot zmagovalci in absolutni gospodarji, katerim ne velja nobena postava bivše države, ako je najnižji financar ne potrdi; premenili so, ne da bi nas vprašali, naša krajevna imena ter zakrili slovenski obraz naši deželi, kakor da so neoporečni gospodarji v naši deželi. Ako potrebujejo zase novih imen, prosta jim pot; ali za naše ljudi sodijo na javna mesta naša imena. Nikomur ne priznavamo pravice, da nam naša imena odjemlje, pretvarja in pokvarja; to pravico si prisvaja le gospodar nasproti sužnju, kateremu ne priznava človeških pravic. Naša imena, krajevna in osebna, so naša last, naša čast in naš ponos. Nasilno premembo naših imen občutimo kot sramotno žaljenje naših najblažjih čustev in ošabno izzivanje, ko se vse to godi v prikrivanje in zanikanje naše narodnosti. Ako komu naša imena ne ugajajo, zakaj nas pa zasede? Kogar ne maram, temu se ne bližam; če pa se komu bližam, ali naj se mu bližam z gorjačo, da si ga ž njo ustvarim prijatelja? Ali da ga pobijem? Čudna politika! V razvpiti državi se nam je delila pravica po obstoječih zakonih v našem jeziku; v zasedenem ozemlju se nam zanika pravica, ako vloga ni sestavljena v nenašem jeziku, ali ako jej ni priložen prevod v tem jeziku, in to na zahtevo višje instance. Tu ne velja izgovor, da to se ne godi splošno in da osrednja vlada ni tega odredila: vlada je odgovorna za uradno početje svojih uslužbencev, naj se godi kaj splošno ali posamič. Uradnik ne bi delal tega, ako bi bil prepričan, da vlada tega ne odobruje ter da prestopnike kaznuje. Državni upravi je naloga, da pospešuje gmotne koristi državljanov, a našim občinam so postavili gerente, ki pogoltnejo občinske dohodke, ker so dragi, medtem ko so domači upravitelji živeli od svojega in le od slučaja do slučaja dobivali pičlo nagrado. Domače upravitelje so odstavili ter namestili z drugimi iz daljnih krajev, kakor da je naša pokrajina za to ustvarjena, da preskrbi zaslužek ljudem, ki v kraljestvu niso dobili mesta, četudi občinska uprava in občinsko gmotno stanje pod tem močno trpi. O šolskem vprašanju nočemo niti govoriti. To je najhujša rana, katero nam je zasekala vlada, katera skeli, katera se ne bo dala zaceliti, dokler nam vlada ne vrne vsega, kar nam je vzela. Nismo narod analfabetov, marveč kulturen narod, ki pozna korist in potrebo šole. Brez nje nočemo ostati in nikakor ne bomo trpeli, da se nam šole zapirajo, prepovedujejo ali pretvarjajo v nestvor šole kakor v Gorici. Državljani imamo pravico do kulture; v njeno dosego nas mora vlada ščititi in podpirati. To je njena sveta dolžnost. Ali naj pripadamo zato kulturni državi, da ostanemo brez šol? Da podivjamo? Toliko slabe volje si ne moremo misliti na strani vlade. Pravice, katere smo si pridobili v propadli državi z velikim trudom in žrtvami, se nam kratkomalo odrekajo; ljudstvu se zastavlja pot do sovladanja in souprave, a odpirajo se na stežaj neodgovornim kričavim mladičem, ki s požigi, razmetavanjem tujega blaga, bombami in nasilstvi širijo svojo omiko. Dogajajo se poboji in zločini, ki so bili nenavadna prikazen v naši deželi. Politična prostost je postala bajka; zbiranje in zborovanje je mirnim državljanom prepovedano, dopušča se pa kričačem, razsajačem in strahovalcem. Javno življenje ne nosi več znakov kulturnega naroda, marveč šovinistov in anarhistov. — Če pa se župani posvetujejo o občinskih zadevah, se jim žuga z aretacijo; če domač uradnik, poslan na komisijo, sprejme v gostilni nekatere osebne prijatelje v tem kraju, dvignejo karabinieri krik o komplotu proti državi; če slovensko pevsko društvo priredi javen koncert v javnem lokalu, pozdravijo ga z bombami. Enako se tudi obrtno podjetje, ki kateremu ni ljubo, poškoduje o polnoči z bombami. To so prostosti in prijetnosti v osvobojenih pokrajinah. Konstatujemo te prikazni kot očividci ter jih globoko obžalujemo. Zdi se, da vlada, ki nam gospoduje, teh dejstev ne vidi, ali da nima moči in poguma, jim stopiti nasproti. Eno kot drugo je obžalovanja vredno. Zato prosimo Vas, velerodni gospod komisar, ki sami vidite te razmere in nam morate pritrditi, da so resnične, opozorite vlado na to ter opomnite jo, da sme pričakovati zaupanje ljudstva le, ako vrši svojo dolžnost, da pa ljudstvo postane nejevoljno in nemirno, ako vidi, da se prezira, da se teptajo njegova čast in korist, da se nam kratijo težko pridobljene pravice; kajti tudi ljudstvo ima čut za čast in pravico, včasih veliko občutnejše nego kdo na visokem mestu. Potrebno in opravičeno je, da se ljudstvu priznavajo njegove pravice, da se mu prepusti delež, ki mu pripada pri vladi in upravi, da se mu ne kratijo človeške in državljanske pravice, da se mu ne jemljejo pridobljene pravice pod nikakim naslovom in pretvezo. Drugače bo siljeno klicati, da so prosti državljani postali državni sužnji, da se z nasilstvom hoče uničiti slovenski narod kot tak. Predvsem pa je potrebno, da se vzpostavi deželna avtonomija zdaj, ko bo treba marsikaj urediti tudi glede naše dežele, ker to vendar ne gre, da bi tudi nova država odločevala o nas — brez nas. Zato prosimo, da ponovno priporočite osrednji vladi našo zahtevo o sklicanju deželnega odbora, Z najodličnejšim upoštevanjem Vam udani Podpisi. V Gorici, 22, novembra 1920. Kakor je rapallska pogodba bridko zadela narod v okupiranem ozemlju, tako je zabolela vse Slovence in tudi Hrvate in Srbe. Poklicani zastopniki okupiranega ozemlja so predali zato v narodni skupščini v Belgradu izjavo jugoslovanskih zastopnike v za kraje, ki pripadejo po rapallski pogodbi Italiji: I. Že v početku svetovne vojne so proglasile sile Sporazuma, katerim se je pozneje pridružila Italija, da je eden vojnih ciljev zaščita in osvobojenje malih narodov, a predsednik Wilson je uvrstil med svoje točke, odobrene od vsega kulturnega sveta, ureditev vzhodnih mej italijanske kraljevine po jasni narodopisni črti. Z rimskim paktom od 10. aprila 1918 so določili zastopniki italijanskega in jugoslovanskega naroda, da se bodo rešila teritorialna vprašanja prijateljski na osnovi narodnega načela in prava samoodločbe narodov, a z ozirom na življenske interese obeh strank. Rimski pakt so javno odobrili merodajni italijanski faktorji, a nato so ga pozdravili britanska vlada (z govorom lorda Roberta Cecila v spodnji zbornici 22. maja 1918), vlada Zedinjenih držav Severne Amerike (s pismom državnega tajnika Lansinga, poslanega Jugoslovanskemu odboru 1. junija 1918) ter končno tudi sestanek ministrov predsednikov treh zveznih sil, Francoske, Italije in Angleške, v Versaillesu 3. junija 1918. II. Po pogodbi, sklenjeni v Rapallu 12. novembra 1920 med jugoslovansko in italijansko vlado, naj pripade pod Italijo 600.000 narodno zavednih Jugoslovanov, kompaktno živečih na Goriškem, v Trstu z okolico, v Istri in v delih Kranjske in Dalmacije. Kot da je to potreba Italije za njeno varnost, čeprav je glede prebivalstva trikrat, a glede bojnih sredstev še nerazmerno močnejša od Jugoslavije in dasi ta nima nikakih ofenzivnih namer proti sosedom, je potegnjena nekaka stra-tegična meja med obema državama preko živega telesa jugoslovanskega naroda, ki biva preko 13 stoletij na obeh straneh Julijskih alp. Prebivalstvu teh krajev sc ni dala prilika, da bi se svobodno in pravilno izjavilo, kateri državi hoče pripadati. S pogodbo so omenjeni kraji odrezani od svojega prirodnega zaledja ter tako izpostavljeni gospodarskemu, a tamošnji Jugoslovani tudi narodnemu in kulturnemu propadu. III. Po vsem tem krši rapallska pogodba, ki jo je jugoslovanska vlada morala sprejeti pod pritiskom razmer, narodnostno načelo in pravo samoodločbe narodov in upropaščuje prebivalstvo krajev, ki naj pripadajo Italiji. Zato je Jugoslovani teh krajev ne morejo priznati, a podpisani, ki smo bili z njihovim zaupanjem poslani v zakonodajna zastopstva, kjer smo se pred polomom in po polomu osrednjih sil borili za zedinjenje vsega naroda, dvigamo svečano najodločnejši protest proti rapallski pogodbi ter izjavljamo, da ne bo trajnega miru in zaželjenega pri- jateljstva med Jugoslovani in Italijani, dokler se ne popravi krivica našemu narodu z revizijo rapallske pogodbe, V Belgradu, dne 1, decembra 1920. Podpisi. Tako je protestiral naš narod proti krivici, kakršne v primeri ž njim ni doživel ne eden pod božjim solncem one dni, ko je konec novembra poročal v Rimu zunanji minister Sforza o svojem uspehu in je med drugim dejal: »Imeti moramo vendar končno pogum, da povemo, da ljubezen do naše domovine ne sme pomenjati preziranja domovinskega čuta drugega plemena, čeprav je mlajše in nima slavne zgodovine. Morali smo sprejeti v naše meje stotisoče Slovencev. Tem Slovencem, katerim je v ostalem prikladno ostati v dotiki s svojima naravnima, ali čisto italijanskima (?) središčima Gorico in Trstom, zagotovimo najširšo jezikovno in kulturno svobodo. Za nas bo to častna obveza in čin politične razsodnosti. Smo torej prepričani, da se bodo čutili naši novi državljani kmalu zadovoljni v tem oziru, da pripadajo v e 1 e v 1 a s t i , ki, močna po svoji kulturi, s katero se ne more primerjati nobena druga, spoštuje njihovo krajevno življenje z ljubosumno skrbnostj o.« Dejstva so pokazala, da je bila ta obljuba prav taka kot ona na decemberskem lepaku: sistem so konsekvetno izvajali tudi potem, ko je bila rapallska pogodba odobrena v Rimu z zakonom 19. dec. 1920, št. 1778, in objavljena v uradnem listu »Gazzetta Ufficiale« 21. dec. 1920, št. 300, in so obhajali tekom februarja v posameznih krajih, za Tolminsko n. pr. 27. februarja, slovesno aneksijo. V torek po veliki noči pa se je vršila slovesnost aneksije v imenu cele dežele v Ogleju, ki se je končala v znamenju visokih obljub: knezonadškofa goriškega so javno žalili, češ, da bi ne smel sedeti med slavnostnimi gosti. Nadškof in njegovi sufragani so odšli... Tako se je začelo novo življenje v novi državi. VI. Od aneksije do volitev 1. 1921., »obnove« deželne avtonomije in ljudskega štetja. V dneh aneksije je pisala tržaška »L'Emancipazione«: »V imenu tistih idealov, ki smo se zavzemali zanje v trdih letih vojne, zahtevamo danes za Slovane, ki so postali državljani Italije, liberalno ravnanje, kakršnega narod z liberalnimi tradicijami ne more odrekati. Zahtevamo, da zadobe Slovani, ki bodo živeli v mejah Italije, uverjenje, da žive v Italiji in ne v kaki na glavo postavljeni Avstriji. In to prav zato, ker smo se borili proti Avstriji, proti tisti Avstriji, ki ne sme zopet oživeti. Torej: ne pobijati Slovanov, ne jih izganjati! Naj žive z vsemi pravicami in z vsemi dolžnostmi kakor drugi državljani Italije!« Beseda uvidevnosti, ki je bila na mestu, a je bila glas vpijočega v puščavi! Prve vesti o volitvah so se tedaj pojavile in odredbe o volivnih imenikih, pa je tržaška »Era Nuova« v imenu vseh zagrizenih »odrešencev« zahtevala, naj bi se anektiranim Slovanom odvzela volivna pravica. Tako hujskanje ni moglo ostati samo pri besedi, zlasti ker se je one dni zanesel ljut boj med fašisti in socialisti iz notranje Italije tudi v anektirano pokrajino in je tu obrnil kopje tudi proti Slovanom. V Kanfanaru je prišlo do uboja: padel je neki Bevčar, ki je šel med »bojevnike« in ti so se maščevali zanj. Povod jim je dal, da so zažgali delavsko zbornico in društvo »Spartakus« v Trstu ter napadli tiskarno »Edinost« in Narodni dom pri Sv. Ivanu. To je bil nekak uvod v volitve, ki naj bi dal zgled, kako je treba postopati, da bi se ostrašili volivci in se ne upali na volišče. Razmere, ki so vladale v anektiranem ozemlju, označuje jasno in žarko ugotovitev: »Državljanskih pravic do sedaj nimamo še nobenih. Zborovalna pravica nam je v Julijski Benečiji odvzeta. Glede društvenih pravic navzlic — za nas — novi ustavi nismo prišli na boljše, ker ne moremo obnoviti eo ipso svojih izobraževalnih, telovadnih in kulturnih društev, marveč odvisi odobritev popolnoma od generalnega civilnega komisariata, kateri zahteva ob predložitvi sličnih prošenj, da se izpolnijo vse mogoče formalnosti. Govoriti ne smemo kljub temu, da dovoljuje ustava zborovanja, ker nam ne dovolijo društvenega življenja. V Italiji toliko hvalisana osebna svoboda in svoboda tiska postane za nas iluzorna radi zločinskega nastopanja nekaterih elementov.« Da bi kljub vsemu narod strnjeno in disciplinirano nastopil ob prvih volitvah v novi državi, je politično društvo »Edinost« pozvalo, naj se širom dežele osnujejo volivni odbori, v Gorici sami pa se je ustanovilo politično tajništvo društva »Edinost« za Goriško. Volitve, o katerih smo menili spočetka, da bodo samo lokalno dopolnilne za anektirano ozemlje, so bile splošne in določene na dan 15. maja 1921. Anektirano primorsko ozemlje je bilo razdeljeno v tri volivna okrožja, in sicer; Trst z okolico, Istra in Goriško-Gra-diščansko z anektiranimi deli Kranjske in Koroške. Trst je imel voliti 4 poslance, Istra 6, Goriško pa 5 poslancev — torej 15 poslancev za vse naše anektirano ozemlje. V deželi se je ustvarila nasilna organizacija, ki je izdala parolo, da ne sme niti en jugoslovanski poslanec priti v osrednji parlament, da naš narod ne sme imeti nobenega zastopnika. Politično društvo »Edinost« je imelo v ponedeljek, 4. aprila 1921, v Divači svoj občni zbor, ki je predvsem razpravljal o volitvah. Predsednik (dr. Wilfan) je med drugim izjavil: >M.i ne gremo v volivno borbo v znamenju narodnega nasprotstva. Zavedamo se, v kaki državi živimo. Vemo, da živimo v državi, ki je narodno enotna, vemo, da sta v Italiji država in narod en pojem. Zavedamo se, da smo mi mala manjšina in se že zato ne podajamo v naroden boj. Tudi poprej ni bil naš boj naroden v zmislu nasprotstva proti italijanskemu narodu. Naš boj je bil vedno le obramben boj! Ustvarjati si hočemo le mirno in neovirano življenje. Na podlagi zakonov hočemo govoriti z italijanskim narodom! Hočemo, da nas Italijani spoznajo. Naš človek naj jim govori! — Ne gremo torej v volivni boj v znamenju sovraštva, ampak v znamenju zakonitosti! S tem se pa seveda ne odrekamo svojim čustvom. Ziel narod smo, ki zna pravilno računati z razmerami. Svoj narod hočemo ohraniti, zvesti hočemo ostati svojemu rodu! Zato zahtevamo, da nas država, ki ji pripadamo, spoštuje! Dolžnost naša je, da se ohranimo, da zacelimo rane, ki jih je vsekala vojna, da se razvijemo vsestranski, da dediščino, ki smo jo sprejeli od prednikov, izročimo zanamcem. Ostati hočemo zvesti svojim narodnim idealom in pokorni zakonom.« Boj za naše pravice v kulturi in šolstvu, boj za politično in narodno svobodo in obnova pokrajine je bil volivni program in smernica kandidatom za njihovo poslansko delo. »Naše narodno življenje se mora v vseh ozirih zavarovati s popolnimi jamstvi za neprikrajšan obstanek in neoviran daljnji razvoj, tako da bo tu na rodni naši grudi, ki na njej naš rod prebiva že najmanj 13 stoletij, zagotovljeno za vedno. Jezikovne pravice, narodno šolstvo, gojitev narodne kulture, spoštovanje narodnega značaja ljudstva in zemlje, nedotakljivost naše narodne enotnosti in skupnosti z vsem jugoslovanstvom: to moramo doseči.« Volitev je bil narod vesel. Dotlej so zaslepljeni vladni organi na eni in besni fašisti na drugi strani znali dušiti vsak klic po pravičnosti, ki je izšel iz našega ljudstva. Znali so oslabiti sleherni glas, da ni prodrl do onih plasti italijanskega ljudstva, ki bi razumele, kako pravičen je boj anektiranih Slovanov za narodno in socialno enakopravnost v državi. Verjel je in upal narod, da bodo njegovi zastopniki mogli pred vso Italijo obrazložiti, kako utemeljene in pravične so njegove zahteve, da bodo apelirali na vse Italijane, ki imajo dobro voljo, da radi ugleda države in časti svoje domovine ugodijo slovensko-hrvatskim zahtevam in tako ustvarijo trden temelj, na katerem se urede in umirijo razmere v deželi ter postane tako Julijska Benečija krepak most, ki bo vezal jug z iztokom — Italijo z Balkanom. In še je naročal narod onim, ki jim je hotel zaupati, da ga zastopajo: »Pred vso Italijo in vso Evropo izjavite, da bomo primorski Jugoslovani vodili ljut in nepomirljiv boj, dokler ne dosežemo onih pravic, ki jih narekuje naravno pravo, demokracija in človečanstvo!« Tako je šlo od Triglava do morja in od Brd do Snežnika: program ni bil skovan, iz ljudskih src je bil zajet, zlasti ker so iz gori-škega tajništva v območju »Kmetskih in delavskih zvez« poudarjali socialno pravičnost v zmislu zahtev novega časa. Krščanskosocialno gibanje je v programu teh Zvez pariralo šlagerje socialistov in komunistov, ki so računali, da pridobe bridko udarjene Slovence zase. Šest strank je šlo v volivni boj, in sicer Jugoslovani, komunisti, socialisti, italijanski blok, popolari in republikanci. Centralni volivni odbor političnega društva »Edinost« je določil sledeče kandidate: 1. Za Goriško: dr. Jos. Wilfana, Virgilija Ščeka, dr. K. Podgornika, Jos. Lavrenčiča in Franca Poljanca. 2. Za Istro: dr. Jos. Wilfana, dr. Uliksa Štangerja, Iv. Starega, dr. Stojana Brajša, Fr. Flego in Tomo Heraka. 3. za Trst: dr. Edv. Slavika, Mateja J. Zlobca, Ivana Kjudra in Hinka Pertota. — Znak stranke in njene liste je bil lipova vejica. V nedeljo, 17. aprila, ko ni bilo do volitev niti mesec dni več, so se vršili prvi volivni shodi širom dežele, katerih se je ljudstvo številno in navdušeno udeleževalo. Ono pičlo število kulturnih delavcev, ki so še ostali v deželi, so imeli dela čez glavo, a šli so na delo polni požrtvovalnosti in idealizma za sveto stvar, čeprav niso bili varni — življenja, zakaj v pokrajini se je začela divja gonja, nasilje za nasiljem je bilo na dnevnem redu vse do volitev in na volivni dan še prav posebno. V Krnici, vasi blizu Pulja, so začeli. Uradno poročilo se je glasilo: »V ponedeljek (12. apr.) okoli 15. ure se je odpravila skupina vodnjanskih fašistov, sestoječa iz 14 oseb, v vas Krnico, ki spada k vodnjanski občini. Fašiste, ki so prišli na volivno agitacijo, je napadlo 150 kmetov hrvatske narodnosti. Izmenjali so se streli in premagani fašisti, ki so imeli dva ranjenca, so poiskali zavetje v prostorih orožnikov. Kmetje so obrnili orožje proti poslopju in tako prisilili orožnike, da sežejo po orožju. Oddelki, ki so hiteli takoj na pomoč, so našli na nekaterih cestah ovire. Nastali so spopadi, v katerih so bili ranjeni trije vojaki, katerih eden je pozneje preminul. Zapovrstjo so prihajali na lice mesta vojaki, ki so se bližali Krnici po morju in na tovornih avtomobilih. Sodelovalo je 200 mož pehote, ki so zasedli vas in začeli skupno z orožniki čistiti kraj. Oboroženi kmetje so se umaknili v bližnja polja. Medtem so dospeli fašisti v vas Šegotiči, Padli so zopet streli. Da bi se maščevali, so v jutranjem svitu zažgali fašisti na več mestih naselbino. Zažgala se je tudi kaka hiša v zapuščeni vasi Vareški. Itd,« Tako uradno poročilo, ki po svoje vali krivdo na kmete. V resnici je šlo za neko predavanje v ondotnem društvu in fašisti bi radi dobili v roke visokošolca Ciligo, češ, da agitira proti Italiji. Preveč je bilo še drugih slučajev, da bi mogli iskati krivdo pri našem ljudstvu. V ta čas spada fašistovski ultimat učitelju v Sv. Petru v Šumi, naj v osmih dneh zapusti svoje mesto, kar je prisiljen tudi storil; 30. marca so fašisti učitelju v Tinjanu vrgli vse pohištvo na ulico ter ga zažgali, 20. aprila so napadli v Zminju šolsko mladino, ji vzeli knjige in jih zažgali, iz Kanfanara so pregnali župnika, v Pazinu so 20. aprila hodili od hiše do hiše in zahtevali, da morajo z majem vpisati otroke v italijansko šolo, sicer da jim zažgo hiše. Tudi na tiskarno »Edinost« so vnovič navalili — 100 jih je bilo — a vendar se jim napad ni posrečil, ker je bila tiskarna močno zastražena. Celo kandidata g. Josipa Lavrenčiča v Postojni so hoteli pred volitvami izgnati. Trije fašisti so ga 25. aprila poiskali in mu povedali, da so dobili od fašistovske zveze v Trstu nalog, da mu spo-roče ultimat, po katerem imata on in njegov sin oditi v Jugoslavijo tekom 48 ur. Ako ne, da ju izženejo s silo. Civilni komisar je moral posredovati, da so preklicali ultimat! Čim bolj so se bližale volitve, tem številnejša in hujša so bila nasilja. Požigi, streljanje in drugo strahovanje je šlo od vasi do vasi, da bi se Slovenci oziroma Hrvati zbali. Preveč bi bilo, ko bi navajal posamezna grozodejstva, omenim naj le suho posamezne kraje. V Poreščini so fašisti 13. ozir. 14. maja zažgali dve vasi (Vrčar, Heraki), v Mačkovljah zažgane štiri hiše, več mrtvih in ranjenih, volitve v Marezigah, Pobegih, pri Sv. Antonu, Ospu in Klancu radi nezakonitih nasilstev preprečene. Javni organi pomagali zločincem. Pri Sv. Ivanu kamijoni fašistov, ki so grozili 14. maja s požigom, če zapuste ljudje hiše, na Opčinah streljanje in obenem so udrli v volivne lokale, razgnali komisijo, v Tolminu so vrgli med volivce dve bombi pred voli vnim lokalom, ki so ranile sedem oseb, in potem je še vojaštvo pomagalo 30 fašistom, ki so bili nalašč prišli. Tudi v Volčah, Kanalu, Hudajužni, Grahovem, Cerknem so naši volivci čutili, kaj je nasilje. V Postojni so nad 200 volivcem onemogočili glasovanje. V Marezigah so metali bombe in streljali naše ljudi, v Opotalju so žugali s požigi, če ne bodo volili z njimi, v Barbani so naše ljudi pretepali in zapirali vpričo oblasti, v Pazinu so fašisti in orožniki napadli naše volivce s samokresi in bombami, z istimi sredstvi so jih razgnali v Lindarju, v Medulinu so zahtevali, da naj volivci kar odprto glasujejo, v Žminju so orožniki tepli naše volivce, v Pomerju ni bilo tajnega glasovanja, v Hreljih so z revolverji silili, naj naši volijo blok in orožniki so delili glasovnice, v Boljuncu bombe, streljanje in pretepanje, v Dekanih so orožniki jemali in uničevali glasovnice ob vhodu v volivni lokal, v Čežarjih revolverji in požigi, v Baderni in v Sv. Lovrencu bombe in požig. Zrenjskega župnika g. Š. Červarja so fašisti med potjo na volišče napadli, ga vklenili in s silo odvedli s seboj. Zasmehovali so ga, pljuvali, pretepali, izbili mu tri zobe in ga z grožnjami prisilili, da je moral v vklenjenih rokah nositi dve trikolori. Tako zvezanega so vlačili iz vasi v vas in ga končno privlekli na sodnijo v Motovun, kjer so župnika slekli in ga zaprli v sodnijsko temnico. Ljudstvu, ki je prišlo prosit, naj mu izpustijo dušnega pastirja, sodnik ni ugodil. Mati župnikova je prinesla žimnico, a so jo zavrnili; niti da bi govorila s sinom ji niso dovolili! Pred sodnijo so bile strojnice, župnik pa je bil v zaporu »vsled pretepanja po glavi ves spačen in se mu je bledlo«. V bolnišnico si ga niso upali prepeljati, zakaj bržkone bi na poti umrl. Taka in podobna so bila nasilja ob volitvah in tržaška »Tribuna« je pisala, da so bile volitve v naših krajih, posebno v Trstu in Istri, plebiscit! Prav je odgovorila »L'Emancipazione«: »Plebiscit? Toda ve li, odlični senator nesrečne kamore, da niso bile volitve skoraj po celi Istri nič drugega nego tragična »pochada«, zaradi katere bi mi (Italijani) morali zardeti pred celim svetom? Ve, na primer, da so bile v Poreču vse ceste, ki prihajajo z dežele, zasedene po skupinah političnih zločincev, ki so z revolverjem v rokah trgali vsem volivcem volivne izkaznice iz rok, ali pa jih silili, spremljajoč jih do volišča, da glasujejo za blok? Mu je li znano, da v Poreču ni bilo volivne tajnosti in da so morali ljudje glasovati z odprto glasovnico? Ve li, da sta stali na volišču v gledališču obe kamrici pod dvema ložama, ki sta bili stalno zasedeni po skupini oboroženih fašistov, in ve li, da sta bila edina dva volivca, ki sta zahtevala vstop v kamrico, kjer sta glasovala za slovansko listo, pretepena do krvi? Ve li, da so bili — še vedno v Poreču — volivci, neblokovski volivci, prisiljeni z bodali in revolverji, da ne glasujejo, ali da glasujejo za blok? Ve li, da se je v Roču, v Miljah, v Vodnjanu, v Kanlanaru povsod glasovalo z bombami, revolverji in gorjačami? Ve M za vse požare, ki so se zanetili po deželi, ve li za število mrtvih, ali mu je znano število ranjenih?« Če je reagiral italijanski tisk tako — vseeno, kake stranke je — si pač lahko predstavljamo nasilja, ki jih čas ne bo izbrisal ne zabrisal v spominu. In še pomembnejši dokument! Tržaško-koprski škof Angelo Bartolomassi, ki je bil med vojno vojaški škof, je priobčil na uvodni strani Škofijskega lista protest proti zločinom v Istri. Med drugim pravi v njem; »Protestiram proti navalom, ki so se izvršili na cerkve, župnišča in župne urade. Protestiram proti razmetavanju knjig, matic, slik, pohištva in svetih predmetov. Protestiram proti grožnjam, izrečenim s strahovanjem in orožjem; proti besnemu mučenju, proti ranjenju in pretepanju župnikov in kaplanov, ki so bili s silo iztirani in prisiljeni, da bežijo. Zapustiti so morali več kakor deset župnij in kaplanij, ki so sedaj oropane svetih opravil in duhovne pomoči. Nikakor se ne morem strinjati in ne morem dovoliti, da si gruče državljanov, ne oziraje se na cerkveno in državno avtoriteto, teptajoč državne zakone, zakone pravičnosti in človečnosti, prilaščajo pravico do sumaričnega postopanja in to le radi praznega obrekovanja ljudi, ki so prevzeti strankarskih strasti. Taki čini niso le izrodki krivičnosti, temveč so pravcate krutosti in javne nadloge, posebno kadar se izvršujejo proti neoboroženim ljudem, oropanim vsake pomoči in samoobrambe. Odkrito priznavam, da bi si ne bil nikoli mogel niti z daleka misliti, da pridejo nad me dnevi, ko bom moral vršiti to žalostno dolžnost.« Pa ne samo v pastirskem pismu, tudi v posebni poslanici svetemu očetu se je tržaški škof pritožil o vseh teh grozovitostih. Sv. oče je odgovoril škofu z značilnim, za naš narod zgodovinsko važnim pismom; »Častitemu bratu Angelu Bartolomassiju, tržaškemu in koprskemu škofu Benedikt XV. Častitemu bratu pozdrav in Apostolski blagoslov! Z veliko žalostjo smo doznali od raznih strani, da mučijo in trpinčijo nekateri hujskači večino onih istrskih duhovnikov, ki imajo skrbeti za vero ter hrvatske in slovenske vernike. Znano nam je, da so postali ti duhovniki radi krutega preganjanja teh zlohotnežev žrtve krvavih sirovosti in vsakovrstnega zasramovanja, čeprav jih ne morejo drugega zločina obdolževati, ko tega, da so iste narodnosti in istega jezika kakor njihovi verniki, ki so jim bili od zakonite cerkvene oblasti v skrb izročeni, da te vernike ljubijo in jih ščitijo. Še bolj nam pa tare srce, da se te grozote, kakor čujemo, izvršujejo nekaznovano. To povzdiguje nesramnost omenjenih zločinskih ljudi, podpira njihovo nasilnost ter vliva še večji strah in še večjo pobitost v dušo neoboroženih žrtev. Trdno smo sicer uverjeni, da vsi nepokvarjeni ljudje ta dejanja hudo obsojajo; tudi ne dvomimo, da se bodo po umiritvi političnih bojev vsi oni, ki so ta zla dejanja izvršili, svojih dejanj kesali in se jih sramovali. Vendar moramo v imenu svoje papeške oblasti odločno obžalovati, da se iz nezdravih političnih nagibov tako hudo in tako nezmerno krši pravica in človečnost. S tem se dela očitna škoda tudi ciljem, v katerih imenu se izvršuje nasilje. Oh, da bi ne bil tako nenaraven položaj sv. stolice! Razmere, v katerih živimo, so pač take, da zabranjujejo, da bi prišel Naš glas do onih, ki bi morali braniti svobodo svete službe in ščititi nedotakljivost vseh naših sinov, ki so bili s silo oropani svojih pastirjev. Vsekakor pa ne bomo opustili ničesar, da se napravi konec toliki sramoti. Čimbolj nedostaje človeške pomoči, tem iskreneje bomo rotili podporo dobrotnega Gospoda, proseč Ga miru, ki toliko časa hrepeni po njem svet, To smo Ti hoteli, častiti brat, pisati. Kajti nič ni bolj sladkega skupnemu očetu, kakor da je deležen bolečin svojih sinov in jim prinaša kolikor mogoče obilne tolažbe. Želim Tebi, častiti brat, vsem istrskim duhovnikom in istrskemu ljudstvu nebeških darov, zagotavljajoč Vas Svoje očetovske dobrohotnosti in pošiljajoč Vam iz dna srca Apostolski blagoslov. V Rimu, pri Sv. Petru, 2. avgusta 1921 v sedmem letu Našega papeštva. — Benedikt XV.« Tako je odmelo nasilje nad Slovenci in Hrvati v anektiranem ozemlju do najvišjega prestola na zemlji in besede sv. očeta so bridko preizkušen narod potolažile in mu vlile novega upanja, zlasti ko so bile volitve kljub vsem grozotam vendarle za nas časten — plebiscit. Volivni rezultat v posameznih okrožjih je bil sledeči; 1. Goriško-Gradiščansko: 2. Trst: JNS: . 39.068 glasov JNS: . 2.930 glasov komunisti: . . . 10.131 „ komunisti: . . . 6.667 ,, socialisti: - . . . 4.472 „ socialisti: . . . . 4.154 italijanski blok: 5.858 ,, italijanski blok: . 15.119 ,, popolari: . . . . 2.467 „ popolari: . . . . — ,r republikanci: . 1.047 „ republikanci: . 4.473 „ 3. Istra: JNS: . 9.842 glasov komunisti: . . . 3.697 „ socialisti: . . . . 2.631 „ italijanski blok: . 28.944 „ popolari: . . . . 2.123 „ republikanci: . 2.836 „ Na vsem anektiranem ozemlju tedaj: Jugoslovanska narodna stranka 51.850, komunisti 20.495, socialisti 12.257, italijanski blok 49.921, popolari 4590, republikanci 8346. Na podlagi rezultatov v posameznih volivnih okrožjih so bili izvoljeni na Goriškem štirje kandidati Jugoslovanske narodne stranke, in sicer dr. Wilfan, Šček, dr. Podgornik in Lavrenčič in komunist Tuntar — druge stranke so propadle. — V Trstu ni prodrl noben naš kandidat, v Istri pa dr. Wilfan, ki je obdržal goriški mandat in odstopil istrskega dr. Stangerju. Med komunističnimi glasovi je bilo samo na Goriškem do pettisoč slovenskih, ker je bil med kandidati tudi Slovenec Srebrnič. Da je sorazmerno mnogo naših glasov tudi v Trstu in Istri odpadlo na komuniste, je jasno, koliko pa jih je bilo radi nasilja oddanih bloku, si lahko mislimo. Eno drži in stoji za vse čase: Na binkošti 1. 1921. je naš narod sodil. Ne nasilje, ne zvitost mnogih volivnih komisarjev, ne plakatiranje cele dežele z italijanskimi plakati, ne širjenje laži in vznemirljivih vesti — nič ni moglo zapeljati našega ljudstva, da bi ne izreklo svoje zrele besede v teh volitvah, da je ta zemlja naša, da jo hočemo braniti in ohraniti in da zahteva na svojih tleh politične, gospodarske in kulturne pravice. Na eni prvih sej rimske zbornice je podal v svojem govoru dr. Jos, Wilfan tri izjave. V prvi izjavi ugotavlja, da »jugoslovanski poslanci imajo in zatrjujejo pravico, rabiti svoj jezik, ko vršijo svoje funkcije, posebno tudi ko .govorijo v parlamentu«. Ta pravica da je »pogoj in posledica najelementarnejše svobode«, in še ker jo čl. 62. izrečno priznava za francoski jezik, kar mora veljati analogno tudi za slovenski oziroma hrvatski jezik. Druga izjava: »Suvereniteta kraljevine Italije se je raztegnila na dežele ob severni obali Jadranskega morja v pravnem oziru samo po rapallski pogodbi od 12. novembra 1920 in po naslednji aneksiji, ki je stopila v moč 5. januarja 1921. To se je zgodilo brez svobodne in pravilne privolitve in proti narodnemu značenju prebivalstva, ki je med ustjem Soče in novimi mejami po večini neitali-jansko, jugoslovansko. Prazno je ostalo upanje, da bo kraljevina Italija, ki se je zasnovala na narodnem edinstvu in rodila iz plebiscitov, spoštovala tudi v tem primeru narodnostno načelo in pravico narodov, da sami odločajo o svoji usodi. Protest, ki ga, ne bolj upravičuje, ker ga bolj upravičiti ni mogoče, nego bolj poostruje krivično ravnanje, nasprotujoče slovesnim obljubam, četudi ne formalnim jamstvom, zakaj ta so se zares izrečno odrekla, se ne more nikdar zadušiti v srcih Jugoslovanov, ki so sedaj podvrženi Italiji. Jugoslovanskim poslancem je v dolžnost, da dajo tu, ob pričetku svojega delovanja, izraza temu protestu in zato podajajo temu primerno, formalno in slovesno pravno zavarovanje, za sedanjost in vso bodočnost, v imenu Jugoslovanov novih pokrajin — italijanskih državljanov — pač pokornih zakonom, a zvestih svojim idealom. Vstopili smo v italijansko družino in vsakdo, če je dobre volje, bi bil moral ne glede na narodno čustvo želeti, da bi se bil naš vstop izvršil pod drugačnimi okolnostmi, na drugačen način. Kako so se stvari razvile od novega dne okupacije? Po obljubah, ki so se dale tudi v javnih oglasih, ki so bili takrat tiskani še tudi v jugoslovanskem jeziku, smo pa doživeli režim tlačenja, režim, ki je bil sirov in okruten, v žalostnem protislovju s tem, kar je naše ljudstvo pričakovalo od italijanske vojske in od italijanskega ljudstva, ki sta prišla v deželo kakor osvoboditelja.« Tretja izjava: »Jugoslovanski poslanci imajo čast, podati v imenu jugoslovanskega prebivalstva in v svojem imenu sledečo daljnjo izjavo: Jugoslovani, ki so postali sedaj italijanski državljani, se popolnoma zavedajo svojega položaja. Znajo, da jih poleg prirodnega edinstva plemena, jezika, čustev, kulture, tradicij, ki jih spaja z narodom Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se skupno nazivajo južni Slovani ali Jugoslovani, sedaj združuje z italijansko nacijo mogočna vez državnega edinstva. Novi italijanski državljani jugoslovanske narodnosti so se odločili in so pripravljeni izvajati iz položaja, ki se je tako določil, posledice in zahtevati najsvetejšo skrb in najglobokejše spoštovanje za vse, kar se nanaša na njihovo narodno zavest; tako prevzemajo tudi vse obveznosti, ne samo tiste, ki jih nalagajo zakoni, nego tudi tiste, ki izvirajo iz samega dejstva državnega sožitja, s tem, da bodo, v mejah svojih moči in svojega posebnega položaja, sodelovali, da bi se dosegli skupni ideali človečnosti, kulture, moralnega in materialnega napredka. Z ozirom na takšne namene in nagnjenja njihovih rojakov je jugoslovanskim poslancem jasno začrtana pot, ki naj hodijo po njej, toliko v splošnih vprašanjih kolikor — v prvi vrsti —. pri varovanju in pospeševanju posebnih interesov, ki so jim poverjeni. Trudili se bodo, udeležujoč se zborničnih del z lastnim odkritosrčnim, četudi skromnim delovanjem, da postanejo vredni ne samo zaupanja svojih volivcev, nego tudi čustev kolegialnosti, ki jih upajo tu srečati, vračajoč jih z vsem srcem.« Po teh zgodovinskih izjavah sta v naslednjih sejah 22. oziroma 23. junija govorila istrski fašist Pogatschnig (!) in tržaški Giunta, požigalec Narodnega doma. Oba sta nastopila proti Jugoslovanom in reagirala na Wilfanova izvajanja. Wilfan jima je odgovarjal. Kako so sprejeli Wilfanov govor? Poročilo pravi; »Od ministrskega predsednika do fašista Giunte so vsi brez izjeme odgovarjali dr. Wilfanu skrajno neresno; vsi so namenoma mahali mimo predmeta, vsi brez izjeme so rabili besede, ki so v navadi le na volivnih shodih. Ko je dr. Wilfan trdil, da so se vršila med volitvami nasilja, je pobil »politik« Giunta Wilfanove trditve z vpitjem: Petoliznik! Ko je dr. Wilfan zahteval, naj se prihodnje ljudsko štetje vrši vsaj tako pravilno, kakor v Avstriji, je predsednik zbornice De Nicola zavpil, da je to žalitev italijanskega naroda in pozval dr. Wilfana, naj spoštuje »čustvovanje italijanske duše«. Ko je dr. Wilfan očital vojaškim oblastvom nepravilno postopanje, bi bil vsak resen človek pričakoval, da poprosi dr. Wilfana za dokaze in izvede preiskavo. Mesto tega se vzdigne sam predsednik vlade Giolitti in protestira, kakor bi bili na shodu, proti žalitvi italijanske vojske.« Na seji 23, junija je govoril kot drugi jugoslovanski govornik poslanec Virgilij Šček. Izvajal je, da pozna dolžnosti, ki jih ima kot italijanski državljan, čeprav se ne more odreči ljubezni do svojega naroda in svojega jezika. Ugotavlja, da pobratenje med narodi ni tako neznatna stvar in da se ne more takoj udejstviti, zagotavlja pa, da italijanski državljani slovanske narodnosti ne bodo popustili nobenega sredstva, ki bi moglo privesti do prisrčnega sporazuma med Italijani in Slovani. Pri tem citira članek iz lista »II Tempo«, ki da »predstavlja najbližje mnenje gospoda Giolittija«: »Č. Giolitti je opozarjal, da ne bodo življenske potrebe države nikdar v nasprot-stvu z ljudskimi načeli, ki zahtevajo spoštovanje za jezik, sporočila in prosveto narodov, ki so bili priklopljeni Italiji. Kajti Italija ni izvedla in noče vzdržati svojega zedinjenja kot osvojiteljica in gospodarica, temveč kot vekovita učiteljica zakonov bratstva in medsebojne vljudnosti.« Da bi prišlo do bratstva in sporazuma med obema narodoma, je treba drugačnega postopanja z Jugoslovani. Nato govori o nasilju proti državljanom slovanske narodnosti in zahteva takojšnjo in pra-vično odškodnino, izražajoč obenem upanje, da gre za izjemne dogodke in ne za sistem. V italijanskih vrstah razburjenje, Šček pa je svoja izvajanja podprl z dokumenti. Prebral je iz »Emancipazione« članek o ravnanju z jetniki v tržaških ječah, ki ga je potem dal Giolittiju, ki ga je tudi prebral in se močno razsrdil. Prebral je dalje izjavo komisarja Martinaccija o našem prebivalstvu v »Eri Nuovi« in še pismo tržaškega škofa o dogodkih v Istri. Potem je še izvajal: »Nočem se ustavljati pri razmotrivanju drugih razmer. Nočem govoriti o naših šolah, ki so zaprte za naše otroke in dijake, kateri tavajo okoli brez pouka; ne maram govoriti o naših kulturnih in gospodarskih organizacijah, ki so ovirane v svojem vzgojnem delu in pri ščitenju delovnih stanov. Častiti tovariši, uverjen sem, da ne more nihče izmed vas, v katerem je nekaj duha svobode in izobrazbe, dopustiti, da bi bile srednje šole, gimnazije, realke, obrtne, trgovske in poljedelske šole oropane svojih učencev ter da so se cblastva, ne zavedajoča se svojih dolžnosti, lotila celo orožja proti tem marljivim mladeničem, ki so se morali kakor v dobi katakomb zatekati celo v kleti, da nadaljujejo svoje nauke, Oblastva so jih razganjala z orožjem, kakor da bi šlo za kako nebrzdano zločinsko tolpo. Nihče izmed vas se ne more strinjati, da se je vdanost in naklonjenost do države vkoreninjala med narodom s sredstvi, ki rušijo avtonomijo naših občin, uničujejo dobrodelne zavode in zadružne denarne naprave, ki nosijo na sebi ljudski značaj; to vse le zato, ker smo jih ustanovili mi s pridnostjo in delom naših ljudi in našega plemena.« Obsojajoč v luči današnje civilizacije »dvoje pravic v praktičnem izvajanju« med slovanskim življem, za kar predloži naknadno podrobne podatke, upa da bo zbornica delala za pomirjenje v zmislu vzvišenega načela človečnosti in konča: »Jugoslovansko ljudstvo, ki je zadobilo italijansko državljanstvo, ima veliko zgodovinsko zvanje. Nobeno, tudi najostrejše oko, ne more prodreti v najbolj oddaljena obzorja bodočnosti. Vendar je cbema državama, Italiji in Jugslaviji, potrebno vzajemno življenje! Mazzini, Cavour in drugi italijanski veleumi so sanjali, da morata ta dva naroda biti brata in ne sovražnika v Evropi, ki naj jo obnovi svobodna volja narodov. Jugoslovani, ki so postali italijanski državljani, morajo in hočejo biti most za popolno pomirjenje med Jugoslavijo in Italijo. Oni bodo lahko tisti duševni element, ki bo v teh krajih zopet oživil vzvišena čuvstva človeške' vzajemnosti,« Kakor Wilfanov je tudi Ščekov govor vzbudil v vsem italijanskem časopisju živahne komentarje; priznali so mu spretnost in da je po svoji mirnosti še huje učinkoval. Slovenski poslanci so v nadaljnjem svojem delu registrirali vsa nasilja in v številnih interpelacijah opozarjali nanje vlado ter zahtevali pravično postopanje oblastev v anektiranem ozemlju in spoštovanje do vseh ustanov, katerim naj se da možnost prostega, neoviranega razvoja. Da bo slika tega obdobja popolnejša in podčrtana še z besedo internacionalnega motrilca, naj navedem, kaj je pisal ta čas socialist dr. Oberdorfer v tržaškem socialističnem dnevniku v članku »Fašizem in Jugoslovani«; »Najusodnejši pogrešek je borba brez presledka proti Slovanom. In sicer usodna za ljudi in razrede, ki ga zagrešajo, kolikor za te kraje in Italijo. Z ene strani obljublja vlada Jugoslovanom vse ustavne svobodščine; obljubuje jim, da se bodo upoštevale .njihove tradicije. Istočasno pa dovoljuje izvendržavni in protidržavni sili fašizma, da samovoljno krši pravico ter z ognjem in mečem vzpostavi tisto ravnovesje, ki ga je po mnenju fašistov skalila vlada Slovanom v prilog. V istem času dovoljuje vlada fašistom, da rušijo cele vasi, požigajo hiše, bijejo in tepejo, zasmehujejo in zasramujejo ljudi ter se maščujejo za krivice, ki so se morda zgodile kdaj Italijanom od strani avstrijskih krajevnih oblastev. Ne iredentistična propaganda kake Jugoslovanske Matice, ampak dejstvo, da vlada ne zna iz Jugoslovanov napravili si lojalnih državljanov, da spoštujejo njeno voljo, povzroča mržnjo proti Italui kot izdajalki. V dejstvu, da se slovanske mase pridružujejo socializmu, je videl slovanski nacionalizem narodno nevarnost, ter je zato napadal socialiste in socializem. Na drugi strani pa je italijanski nacionalizem iz enakih razlogov napadal slovenske socialiste in nacionaliste. Iz razlogov gospodarskega in političnega imperializma, ki je sicer poln besed, toda nima v sebi ustvarjajoče sile in je slep. Slep je ta imperializem, ker ne vidi škode, ki jo povzroča svoji stvari. Kdo more v spominu Slovanov na tem ozemlju izbrisati spomin na zlostavljanja in požige? Kdo jim izbriše spomin na dogodke povodom volitev, ki so bili hujši, nego v kateremkoli kraju Italije. Kateri Slovan bo še verjel obljubam, ki jih vlada ne more izpolniti, ker ji tega ne dopuščajo fašisti. Če bi res prišlo do kakega upora Slovanov, nobena stvar bi ga ne opravičevala tako, kakor ta nespametna in sramotna ravnodušnost vlade spričo takih dogodkov. Potekla bodo desetletja resnega in mirnega dela preden se pomirijo strasti, ki jih je razpalila med Slovani Julijske Benečije fašistovska blaznost.« Toisto so za Ciril-Metodovo ugotovili naši ljudje: »Kralj nam obljublja v prestolnem govoru pravice, svobodo, enakopravnost! Kralj nas po tradiciji starega Rima v prestolnem govoru lepo pozdravlja. Ministrski predsednik, minister za osvobojene zemlje nam jamčita in obljubljata, da bo vsa Italija respektirala nas, naše pravice, našo narodnost! Zdi se, da so visoke in najvišje oblasti v Italiji od kralja do generalnega komisarja v Trstu naši najboljši zavezniki in prijatelji, a civilni komisarji in orožniki postopajo z nami drugače. Tako je n. pr. civilni komisar v Tolminu izdal na vse orožniške postaje obvestilo, da je za dan sv. Cirila in Metoda prepovedano vsako praznovanje, češ, da je vse to 'slovanska manifestacija, naperjena proti Italiji. Prepovedal je obhod, veselice, petje, predavanja, razobešenje zastav; milostno je dovolil edino le službo božjo brez vsake slovesnosti. Ne samo v tem, v vsakem oziru se kaže ta dvoličnost v postopanju državnih oblasti proti našemu narodu,« Pa kaj bi zgubljal besede! Dejstva naj govorijo: v noči 2. septembra je vzplapolal kres pri Sv. Ivanu — Narodni dom so zažgali po znanem receptu iz Trsta; ni minul še teden — v noči med 8. in 9. septembrom — so z vžigalno bombo vpepelili dvorano konzumnega društva v Rojanu, a 12. decembra je obsvetil Adrijo kres Narodnega doma v Barkovljah. In v petek 7. oktobra so preračunjeno po načrtu dejanski napadli poslanca dr. K. Podgornika v Trstu ob belem dnevu, ko se je vračal iz privatne hiše! Nič čudnega, ko so že tudi nekemu kandidatu za časa volitev grozili, da ne pride v Rim, tudi če bi bil izvoljen! Ali je pomagal nastop naših poslancev v Rimu ali kaj, razmere so se kljub nasilju, ki je bilo še vseskozi na dnevnem redu, le nekoliko uredile. Na Goriškem je oživelo društveno življenje in »Kmet-sko-delavska zveza«, ki so jo pokrenili krščanskosocialni kulturni delavci, je začela agilno delovati. Prirejala je shod za shodom, zahtevajoč materialno obnovo dežele, vpostavitev avtonomije in vse one kulturne ustanove, zlasti šolstvo, ki si jih je naš narod v dolgih desetletjih priboril, a mu jih je »učiteljica narodov« ukratila. Kraljevi odlok 31. avgusta 1921, štev. 1269 (Gazzetta Ufficiale 26. septembra 1921) je pravice generalnega civilnega komisarja znatno skrčil. Doslej je opravljal za okraje svojega območja posle politične oblasti in posle nekdanjega namestnika, v kolikor so ti ostali še v veljavi. V zmislu tega odloka je vlada s kraljevim odlokom 19. novembra 1921, štev. 1747, odnosno 1748 (G. U. od 14. dec. 1921) imenovala izredna deželna odbora za Istro in zaGoriško-Gradiščansko, ki sta prevzela posle, katere bi po deželnem redu in po drugih tedaj še veljavnih zakonih imela deželni zbor in deželni odbor. V odboru za Istro je bilo prvotno število 10 italijanskih in 4 slovenskih efektivnih članov ter 4 italijanski in 2 slovenska namestnika; pozneje se je število efektivnih članov povečalo za 3 Italijane. Predsednik je bil Italijan in tudi v izvrševalnem odboru so bili samo Italijani. Izredni deželni odbor za Goriško-Gradiščansko je bil sestavljen po enakem številu slovenskih in italijanskih efektivnih članov in namestnikov. V enakem številu sta bili obe narodnosti zastopani v izvrševalnem odboru. Predsednik je bil Italijan. Istočasno sta bili v zmislu istega odloka od 31. avgusta 1921 ustanovljeni mesti generalnega vicekomisarja v Po-rečuinvGoriciza izvrševanje poslov deželne politične oblasti prve stopnje za dotični okraj. Vzporedno s tem je bila odpravljena svetovalna komisija pri Osrednjem uradu in so bile imenovane svetovalne komisije, ločene za Julijsko krajino, za Zader in anektirane otoke ter za Tridentinsko Benečijo. (Kr. odi. 8. sept. 1921, št. 1319; G. U. 6. okt. 1921.) Naloga teh komisij je bila, proučevati in predlagati ukrepe za definitivno ureditev vseh panog administracije v novih pokrajinah, zlasti z ozirom na še veljavne avtonomije. Komisije bi morale izvršiti svojo nalogo tekom enega leta. Komisijo za Julijsko krajino so tvorili senatorji (9) in poslanci (15), pozneje komisarji za deželne avtonomne posle (3) in 13 od vlade imenovanih članov. Od vseh 40 članov je bilo Slovanov 6 (5 poslancev in 1 imenovani član). Za skupne zadeve vsega anektiranega ozemlja se je ustanovila osrednja svetovalna komisija, ki je štela 20 članov, katere je ministrski svet po treh četrtih izbral izmed članov prej imenovanih komisij, po ostali četrti pa prosto imenoval. Izmed teh članov je bil e n Slovenec10. Avtonomija dežele, ki je bila že v aneksijskem odloku zagotovljena, je bila tako dana; bila je, kot je razvidno, le medel odsev nekdanje avtonomije in le nekako nadomestilo zanjo. Pripravila naj bi pot pravi, resnični avtonomiji. Slovenski člani izrednega deželnega odbora za Goriško-Gra-diščansko so bili dr. Anton Gregorčič, dr. Engelbert Besednjak, Ign. Križman, Karel Treven in dr. Henrik Tuma. Predsednik je bil Ijudo-vec dr. Luigi Pettarin, bivši uradnik deželnega odbora in med okupacijo in vse dotlej deželni komisar. Ker so bili popolari v Italiji — 109 poslancev so imeli tedaj — za avtonomijo in se je zavzeto izrazil zanjo v Gorici sam don Sturzo, je bilo upati, da pride res do nje in da pridejo z njo normalni in pravični časi v deželo, ki je dotlej trpela pod izjemnimi zakoni in samovoljnim postopanjem poklicanih in nepoklicanih oblastev. Proti taki »avtonomiji«, kot je bila po omenjenem odloku nakazana, so Slovenci odločno protestirali, ker je pomenila kršenje avtonomnih pravic in novo zapostavljanje slovenskega življa. Leto 1921. je zaključilo ljudsko štetje, za katero so pridržali način avstrijskega ljudskega štetja po občevalnem jeziku. Kako se je izvršilo, si lahko predstavljamo, ako vemo, da so naši ljudje pač sami izpolnili rodbinske pole, jezikovne podatke pa so uradniki sami zapisovali v posebne pole, ki jih stranki niso bili dolžni pokazati ne predložiti v podpis. Te »jezikovne pole« so izpolnjevali samo za tiste družine, ki so rabile drug občevalni jezik — ne italijanskega. Vprašanja-rubrike so bile: 1. Kateri neitalijanski jezik rabi družina? 2. Koliko članov družine ga govori? 3. Koliko članov družine zna zadostno italijanski jezik ali kako italijansko narečje? 10 Cf. Luč, poljudno znanstveni zbornik, L, Trst 1927, p. 10—11. Jasno je, da so bila vprašanja tako postavljena, da bi po 2. in 3. naše ljudi zavedli in tako naše narodno število skrčili na minimum ter potem razvpili v svet »resnično« stanje, ki ga je bivša država iz sovraštva do Italijanov potvarjala. Na podlagi tega ljudskega štetja je bilo v Julijski Benečiji 1. decembra 1921 »navzočih« na 8566‘26 km2 površine 911.485 prebivalcev, kar znese na kvadratni kilometer 106 ljudi11. Posamezne province Julijske Benečije so izkazale sledeče stanje; Provinca Površina Navzoče Prebivalstvo v km2 prebivalstvo na 1 km2 Trst 1220 325.940 266 Reka 701-87 85.543 122 Pulj 3976-81 299.295 75 Gorica 2667-58 200.707 75 Posamezna okrožja, aseljena: koder prebivajo Slovenci, so bila takole Okrožje Površina Navzoče Prebivalstvo v km2 prebivalstvo na 1 km2 Ajdovščina 168-72 14.553 86 Dornberg 110-92 16.301 146 Idrija in Vipava 503-04 26.942 53 Brda 92-27 11.227 122 Komen 185-59 10.849 58 Sežana 309-77 18.006 58 11. Bistrica 333-47 12.120 36 Postojna 488-66 19.532 39 Kanal 344-90 16.797 48 Tolmin 474-24 23.883 50 Kobarid 192-32 8.354 43 Bovec 374-05 5.460 184.024 15 Ako odštejemo od tega števila par tisoč priseljencev (uradnikov in podobnih) ter prištejemo prebivalce v Lipalji vesi, Ukvah in Žab-nici na Koroškem ter še one v Beli peči, katerih vseh je 2682, se dobljeno število, ki predstavlja prebivalstvo izključno slovenskega ozemlja bistveno ne izpremeni. 11 Cf. Gerarchia, Rivista politica, direttore Benito Mussolini. Anno Vil; Settembre 1927. Anno V. Pod geslom: Nove anni dopo 1'armistizio vsebujoč »La Venezia Giulia«. Ti in sledeči podatki so vzeti iz članka senatorja in goriškega župana Giorgia Bombiga: »Le condizioni demografiche della Venezia Giulia e gli allogeni« (807—19), kjer citira »Bolletino deli’ Istituto centrale di statistica-fasc. 1. anno V. Pri tem nisem upošteval občine Trst, ki je imela na 95-89 km2 238.655 prebivalcev. Pod to občino je razumeti nekdanji »Trst z okolico« in gre število našega slovenskega življa gotovo v stotisoč, ako ne čez! Istotako je z občino Gorica na 89'88 knr z 39.829 prebivalci. Ker je na tem ozemlju tudi občina Solkan, občina Podgora s Pevmo in Šentmavrom, občina Šentpeter in občina Štandrež, moremo vsaj 20 tisoč reklamirati zase. V severni Istri pa je tudi še 55.000 Slovencev. Bombig Slovencev v svoji statistiki ne podaja; samo v statistikah iz prejšnjih desetletij ugotavlja, koliko jih je bilo, ter navaja razne vzroke, na podlagi katerih izvaja, da je danes naše število znatno manjše — navede ga pa ne, preračunjeno, kajpa, da bi čitatelji v kraljestvu dalje živeli v veri in prepričanju, da so nove pokrajine puro sangue italianissime. Fr. Erjavec ima sledečo statistiko Slovencev v Italiji:12 Pokrajina Po vrš. v km2 Prebiv. - Slov Koroška 358 15.000 Kranjska 1.234 67.000 Goriška 2.385 155.000 Trst 954 57.000 Istra 1.000 55.000 Beneška Slovenija 450 35.000 6.381 384.000 Toisto število približno dobimo, ako upoštevamo uradne podatke o Goriški z domnevnimi podatki kot sem jih kalkuliral. Torej: Goriška s priključenim delom Kranjske in Koroške po odbitju vseljenih Italijanov..................... 180.000 Trst z okolico........................................ 100.000 Istra.................................................. 55.000 Gorica (občina)........................................ 20.000 355.000 Beneška Slovenija...................................... 35.000 Skupno................................................ 390.000 Ako pomislimo na rezultate volitev, nam tudi ti govorijo, da to število našega življa ni postavljeno previsoko. VII. Dogodki od 1. 1922. do danes. Kraljevi odlok, ki je kolikortoliko obnovil deželno avtonomijo, je obenem določal, da se morajo štiri mesece po njegovi objavi iz- 12 Fr. Erjavec: Slovenci. Zemljepisni, zgodovinski, kulturni, gospodarski in socialni pregled. Znanstvena knjižnica 6. zv. V Ljubljani 1923. Založila Jugoslovanska knjigarna. Str. 20. — Pri površini Trsta ni decimalke! (95'4). vršiti v anektiranem ozemlju tudi občinske volitve. Tako se je inauguriralo novo leto 1922. z obnovo občinske avtonomije. Volitve so se vršile 15. in 22. januarja. V slovenskem ozemlju so povsod prodrli Slovenci, v Gorici je pa — 22. januarja — zmagala s pomočjo slovenskih glasov stranka Gruppo dazione. Zgodovinsko važna je bila nato 27. februarja javna seja širšega deželnega odbora. Zastopniki slovenskega in furlanskega ljudstva so razpravljali in sklepali o bodočnosti avtonomije, proti kateri je doseglo gibanje doma kakor v starih pokrajinah prav tiste dni svoj višek. V Trstu se je pripravljal močan sunek proti samoupravi novih pokrajin, istotako v Vidmu, in vlada je zavzemala tozadevno zelo dvomljivo in negativno stališče. Sklepi izrednega deželnega odbora so močno udarili v vrste sovražnikov avtonomije in zmešali popolnoma njihovo taktiko. Odmev, ki ga je našla ta seja v vsem italijanskem časopisju Primorske in videmskega okraja, je očitno pokazal, da so sklepi deželnega odbora dosegli v polni meri svoj cilj. Predsednik izrednega deželnega odbora dr. Pettarin je predlagal: Izredni deželni odbor Goriško-Gradiščanske se priznava slovesno k načelu, da se morajo ohraniti v bistvu nedotaknjene in nezmanjšane avtonomne pravice novih pokrajin Italije, in sicer; a) zakonodajne in finančne svoboščine deželnih zborov ter njih pravice sklepanja; b) pravice, ki pritičejo deželnim odborom kot avtonomnim neodvisnim upravnim oblastvom; posebne pravice, ki gredo deželnim odborom kot oblastvom z gospodarsko-finančno nadzorovalno oblastjo nad manjšimi avtonomnimi edinicami, posebno nad občinami, in pravice, ki pritičejo deželnim odborom kot sodnim oblastvom v sporih med omenjenimi manjšimi edinicami, posebno med občinami; c) samostojne upravne pravice, ki pritičejo manjšim avtonomnim enotam, posebno občinam, prav posebno pa občinam z lastnim statutom. Izredni deželni odbor poziva izvršilni deželni odbor in njega predsedništvo, naj čuvata in delata na vse načine in ob vsaki priliki na to, da ne bodo trpele škode naše avtonomne svoboščine, ki tvorijo del pravic, pridobljenih in slovesno priznanih novim pokrajinam od države same. V drugem sklepu so se izrekli za priklopitev anektiranega dela Kranjske in Koroške h Goriški. Tretji sklep, ki ga je predložil senator Bombig, je bil: 1. Pri sestavljanju novega volivnega reda za goriško-gradiščan-sko deželo naj se uvažujejo sledeča temeljna načela: a) število članov deželnega zbora naj bo 39; b) radi izvolitve deželnih poslancev naj se razdeli goriško-gra-diščanska dežela v dve volivni okrožji, in sicer v prvo okrožje, ki naj obsega: glavno mesto Gorico, krajevno občino Ločnik ter politična okraja Gradiška in Tržič brez krajevnih občin Devin, Doberdob, Medana, Biljana in Kožbana, ter v drugo okrožje, ki naj obsega: politični okraj Gorico brez glavnega mesta Gorice in krajevne občine Ločnik, nadalje politične okraje Tolmin, Sežana, Idrija, Postojna in Tribiž, ter krajevne občine Devin, Doberdob, Medana, Biljana in Kožbana. V prvem okrožju naj se izvoli 20, v drugem 19 deželnih poslancev. c) Volitev naj se vrši po splošni, neposredni in tajni volivni pravici, ki pritiče vsem osebam, ki so dovršile 21. leto starosti. 2. Izvršilni deželni odbor se poziva, da izdela v izvršitev pričujočega sklepa potrebne konkretne predloge. Ti sklepi so bili sprejeti. Dr. Besednjak je nastopil proti krivici, ki jo predvideva predlog v razmerju slovenskih in italijanskih poslancev, a glasuje vendar zanj v danih razmerah. Edini odbornik Bonavia se je vzdržal glasovanja, češ, da se mu »deželna avtonomija zdi za italijansko državo nevarna, ker bo pospeševala in utrjevala iredentizem Slovencev«. 'Na tej seji je bila sprejeta tudi resolucija za obnovo deželnega šolskega sveta in krajevnih šolskih svetov, kar je dalo upanje, da se tudi šolsko vprašanje pravično uredi. V Istri, kjer so v pomnoženi deželni odbor imenovali, kot smo videli, le štiri slovanske poslance, v ožji ali izvrševalni odbor pa nobenega, je naša četverica izdala izjavo, ki jo je poslala deželnemu predsedniku, da ne more več sodelovati razen od slučaja do slučaja. Vendar je tudi v istrskem deželnem odboru relativna večina glasovala za popolno avtonomijo. Podoben sklep je napravila tudi osrednja posvetovalna komisija za Julijsko krajino. Bombičev predlog nam more biti, kakor je glede proporca slovenskih in italijanskih poslancev krivičen, zgodovinsko važen, ker s svojima okrožjema točno ugotavlja — z izjemo Gorice — jezikovno ozemlje Slovencev in Italijanov. Ako bi se bili sklepi izrednega goriškega deželnega odbora uresničili, bi bili vendarle lahko zadovoljni — a do uresničenja ni prišlo, ker so bili tudi izrednemu odboru dnevi šteti. S svojimi sklepi se je zameril fašizmu in še ob priliki — krnskih dogodkov. Dne 15. junija 1922 so namreč postavili Italijani na Krnu spomenik padlim vojakom. Spomenik je bil takoj pokvarjen — 18. in 19. junija so divjale nad Krnom silne nevihte. Vest o poškodbi spomenika na Krnu je vzbudila vso italijansko javnost. V vseh večjih italijanskih mestih so se zbrale nacionalistične skupine in organizacije in obdolžile tega zločina »barbare Slovence« ter sklenile, da mora priti nad divje slovensko ljudstvo najhujše maščevanje in po- nižanje, ker da je organizirano izvršilo ta zločin in hotelo z njim žaliti državo, italijanski narod in italijansko vojsko. Zato naj se proglasi, da je izven zakona. Skoraj vse italijansko časopisje je te organizacije in njihove resolucije strastno zagovarjalo. Tako se je zgodilo, da je pridrlo v noči 22. in 23. junija na Kobariško 150 do 200 fašistov, ki so razbili in sramotno onečastili spomenik skladatelja Hrabroslava Volariča, ki je stal v parku na glavnem trgu, požgali župnišče in druge stavbe v Drežnici, župnišče v Starem selu so oropali in vse polomili in razbili ter v cerkvi grozili kuratu Jarcu; v Kobaridu so še pobrali vse napise, jih znesli na trg pod lipo in jih zažgali. Zgorela je tudi lipa; njene ogorke so odnesli s seboj za spomin. Ti dnevi so bili res izven zakona. Nepopisna panika je prevzela nedolžno ljudstvo na Kobariškem, kjer so aretirali sedem pastirjev — pet nedoletnih — iz Drežnice, Libušenj, Smasti in Kamnega in jih potem obdržali 50 dni v zaporu, čeprav niso imeli proti njim najmanjšega dokaza, da bi bili povzročili poškodbo spomenika. Postopanje z njimi je bilo od začetka do konca nekaj nezaslišno groznega. Dva sta bila pozneje obsojena po — italijanski pravici, V dneh zasledovanja so fašisti izlili vso svojo strast proti domačim duhovnikom, učiteljem in županom, da so morali bežati in se skrivati po gozdovih. Z zadostilnim slavljem 16. julija 1922, ki so ga nato organizirali in ki so se ga morale oficialno udeležiti vse občine kobariškega okraja in obenem kriti vso škodo, so bili krnski dogodki poravnani — obdolžence je pa čakala še usoda pred sodniki. Medtem pa sta dva inženirja (Fiirst z Dunaja in Pegan) 10. julija in 1. avgusta ugotovila, da je povzročila poškodbo strela; toisto je ugotovila tudi vladna komisija — a ponižanje slovenskega naroda je ostalo in te ugotovitve tudi niso pri sodišču mnogo izdale ... Izredni deželni odbor je v svoji seji 27. junija sklenil resolucijo, v katere prvem delu obsoja »grdi čin nekaterih zločincev, ki so onečastili spomenik na Krnu«, ter zahteva, »naj pravica uveljavi najstrožje ukrepe proti moralnim in dejanskim povzročiteljem«. V drugem delu pa pravi: »Istočasno pa dviga slovesen protest proti vsakomur, ki bi hotel ostudno dejanje nekaterih zločincev, ki so že v rokah pravice, naprtiti na rovaš mirnega in civiliziranega naroda.. .; obsoja radi tega nasilstva, izvršena na osebah in na imetju v Drežnici in Kobaridu, ker je uverjen, da se oskrunjenje na Krnu ne maščuje z vandalizmom nad nedolžnimi državljani in z one-čaščenjem kulturnega simbola slovenskega, in zahteva, dosledno temu, v varstvo prestiža in časti države, da vlada odredi primerne ukrepe proti ponovitvi sličnih nasilstev. Protestira odločno proti dokaj jasno pokazanemu namenu nekaterih političnih skupin, ki hočejo navaliti odgovornost za prostaško dejanje, obsojeno od prebivalstva cele goriške dežele, tudi na korporacije in državljane, ki branijo... krajevne posebne uredbe, ohranitev samouprave in ki se borijo za nadaljnji njih razvoj.« V znak obsodbe vandalizma, izvršenega na spomeniku, je daroval deželni odbor 8000 lir v korist vojnih sirot, enak znesek pa »kot prvo pomoč nedolžnim žrtvam krivičnih represalij v občinah krnskega pogorja«. Ta resolucija goriškega deželnega odbora je fašiste, ki že tako niso bili naklonjeni avtonomiji dežele, neznansko razkačila. Poslanec Giunta je prišel v Gorico, sklical proti vsem vladnim prepovedim shod, na katerem je 170 fašistov sklenilo resolucijo, v kateri so trdili: 1. da je deželni odbor »v svojem jezuitsko sestavljenem sklepu pokazal očitno solidarnost z odgovornimi moralnimi povzročitelji oskrunitve na Krnu«, 2. da se izraža v tem sklepu sovraštvo, srd in »balkanska zlobnost slovanskih elementov« in nekaterih tako zvanih Italijanov proti plemenitim fašistovskim oddelkom, ki so šli maščevat krnske mrliče, 3. da podpirajo nekateri italijanski listi »delo slovanskih krogov, kateri hočejo polagoma in z rafinirano premetenostjo« ustvariti sovražno razpoloženje proti državi. Iz teh vzrokov poziva dalje resolucija vlado, naj posveti svojo pozornost »sramotnemu zadržanju goriškega deželnega odbora ter naj ta deželni odbor odstavi. Če pa bi ostali še nadalje taki ljudje na svojih mestih, tedaj bi bili »fašisti primorani delati na lastno pest in bi v ta namen uporabili vse sile bojnih oddelkov tretje con e«. Sile bojnih oddelkov ni bilo treba, da bi demontirali deželno avtonomijo, ker so jo čez nekaj mesecev z odloki spravili s sveta. Konec oktobra 1922 so fašisti s svojim pohodom v Rimu zavzeli vlado in razne upravne spremembe, tičoče se anektiranega ozemlja, so si sledile druga za drugo. S kr. odlokom 17. oktobra 1922, št. 1353 — objavljen šele po nastopu fašistovske vlade G. U. 28. oktobra 1922 — je bil odpravljen Generalni civilni komisariat v Trstu in Julijska krajina je postala pokrajina s prefektom, ki je bil — prvi in zadnji. Politični okraji so so se prekrstili v okrožja (circondari), s podprefekti na čelu; generalna vicekomisarja v Gorici in Poreču sta postala viceprefekta. Z istim odlokom-zakonom je bil ukinjen tudi Osrednji urad za nove pokrajine in z 10. novembrom so prešli vsi posli novih pokrajin iz Osrednjega urada na dotična ministrstva. Fašistovska vlada je najprej potrdila posvetovalno komisijo za dobo do konca 1922 in poverila njenemu predsedniku likvidacijo Osrednjega urada. Ko je ta podal demisijo, so bile 16. novembra razpuščene osrednje in pokrajinske svetovalne komisije in imenovana nova Osrednja svetovalna komisija v Rimu in nove pokrajinske svetovalne komisije, za naše kraje v Trstu. Število slovenskih članov pri pokrajinski komisiji v Trstu se je skrčilo na same poslance. V Osrednji komisiji je ostal še dalje en slovenski član. Te komisije so bile imenovane za čas do 31. decembra 1922. Njih delokrog je bil silno omejen: izražale naj bi na zahtevo svoje mnenje o vprašanju ureditve novih pokrajin. S kr. odlokom od 7. januarja 1923, št. 17, je bil raztegnjen na nove pokrajine zakon od 3. decembra 1922, št. 1601 (G. U. 15. dec. 1922) , kateri je dal vladi polno moč, da izda do 31. decembra 1923 odredbe z zakonsko veljavo. In te so koj sledile. Štiri dni pozneje — kr. odlok 11. jan. 1923, št. 9 (G, U. 12. jan. 1923) — sta bila raztegnjena na anektirane pokrajine italijanski občinski in pokrajinski zakon in pravilnik, ki sta v bistvu odpravila prejšnjo občinsko avtonomijo. Župani so postali sindaki — uradniki, imenovani od vlade. Še teden dni in kr. odlok 19. jan. 1923, št. 22, je določil novo upravno razdelitev Julijske krajine in deželne avtonomije je bilo — konec. Ustanovili so Puljsko in Tržaško pokrajino, Goriško pa priklopili k Vidmu, da bi prišel tako slovenski element v manjšino in zgubil svojo pomembnost. Vendar ta ureditev še ni bila definitivna. Eksperimentirali so še sem in tja z okrožji in vse mogočim, dokler niso s kr. odlokom 2. febr. 1927, št. 1, obnovili Goriške pokrajine, ker se pač po novem volivnem zakonu ni bilo treba več bati, da bi Slovenci mogli še kdaj pokazati svojo politično zrelost in moč. Slovenske politične razmere so se ta čas v toliko spremenile, da so Goričani uvideli potrebo samostojne politične organizacije in ne samo tajništva, oziroma pododbora za Goriško. V Trstu so bili proti, a vendar se enotni volji vseh Goričanov niso mogli upirati. »Na Goriškem so vse organizacije in v s e skupine brez razlike mišljenja edine in složne v vprašanju potrebe, da se izvede preuredba politične organizacije na Goriškem, in z vso odločnostjo odklanjajo strankarske boje. — Ugotoviti moramo tudi, da se Goričani ne borimo za svojo osamosvojitev iz namena, da bomo s tem koristili samo lastnim interesom, marveč iz prepričanja, da bomo na ta način najlažje branili tudi narodne interese vseh Slovanov v Italiji.« To je med drugim izjavil pododbor pol. društva »Edinosti« v Gorici 19. junija 1922 z ozirom na neki članek v »Edinosti«. O samostojni politični organizaciji so v Gorici že sklepali 24. febr. 1922 in na željo Tržačanov ponovno 12. junija in 13. julija je bil ustanovni občni zbor samostojnega političnega društva »Edinost« za Goriško. Obenem se je na tem zboru sklenilo, da se ustanovi kot vrhovna instanca vseh slovenskih strank v Primorju »Narodni svet«. Tudi v Istri so ustanovili samostojno Politično društvo za Hrvate in Slovence v Istri. Ker sta novi politični društvi stali, odgovarjajoč prepričanju in volji naroda, na pozitivnem katoliškem in krščanskosocialnem programu, je prišlo tudi do diferenc s tržaškim političnim društvom »Edinostjo« in razmere so se tako zaostrile s polemikami in kontroverzami glede taktike v narodnih, gospodarskih, prosvetnih in sploh v vseh vprašanjih javnega dela, da moremo poslej govoriti o predvojni formaciji strank — duhovi so se zopet svetovnonazorno ločili. Šlo je tako daleč, da je bil Trst celo nepristopen za ustanovitev vrhovne instance — Narodnega sveta. Goričani so poslej, nevezani na strankarske kompromise, razvili svojo organizacijo in vsepovsod je pognalo novo življenje, plod neumornega in požrtvovalnega dela, ki ga mora objektivno motreč človek priznati in občudovati. V normalnih, pravičnih razmerah bi se to delo poznalo tudi — ob volitvah, a v danih okolnostih je bil rezultat volitev 6. aprila 1924 samo priča obupnega boja v krivični volivni geometriji, ne oziraje se na dejstvo, da si je vlada že vnaprej zagotovila absolutno večino. Vedeti je namreč treba, da je 18. novembra 1923 rimska zbornica sprejela nov volivni zakon, po katerem je tvorila vsa Italija en sam volivni kolegij, ki je bil razdeljen na 15 okrožij. Tržaška, Puljska in Videmska pokrajina z 1,715.117 prebivalci so tvorile eno tako okrožje, ki je volilo 23 poslancev. Od teh je po zakonu odpadlo 15 na stranko, ki je odnesla večino v vsej državi, ostalih 8 se je razdelilo med stranke, ki so dosegle količnik. In še: kandidati so morali biti v dveh okrožjih. Slovenci so se vezali s tirolskimi Nemci; znak njihove liste je bil lipov cvet in očnica. V začetku volivnega boja sta bila pri predsedniku vlade Mussoliniju za tržaško društvo Wilfan, za istrsko in goriško Besednjak, in zagotovil jima je, da se bodo vršile volitve brez nasilja. Potek volitev, v katerih sta bila izvoljena od Slovencev samo dr. Wilfan in dr. Besednjak — na komunistični listi s slovenskimi glasovi še Jos. Srebrnič — je pa bil prav tako nasilen ko leta 1921. Vrsta krajev, ki bi pričali o tem, bi ne bila prav nič manjša kot ob prvih volitvah; Anton Štancar iz Vipavske doline, ki je podlegel strelom, priča dovolj glasno, kako je bilo na Goriškem, da o Istri ne govorimo. Slovenskih kandidatov je bilo šest: dr. Besednjak, dr. Bitežnik in dr. St. Brajša (za goriško in istrsko politično društvo), dr. Podgornik, dr. Stanger in dr. Wilfan za tržaško. Rezultat volitev po strankah je bil na Primorskem: Fašisti.................161.826 Slovani................. 29.847 Ljudovci.................22.198 Komunisti............... 20.765 Republikanci , . 9.784 Zmerni socialisti . . 13.145 Demokrati . . . 5.702 Skrajni socialisti 5.058 Če primerjamo te podatke z onimi iz 1. 1921. kar se tiče naših glasov — so porazni, a obenem vendar razveseljivi, da je kljub vsemu ostalo naše število častno na drugem mestu, čeprav ne upoštevamo vsaj polovico komunističnih glasov, ki so tudi naši; koliko si jih je pridobila vladna stranka med našim ljudstvom z nasiljem, pa si tudi lahko mislimo! Ko sta prišla naša poslanca v parlament, sta spet začela s Sisi-fovim delom: ugotavljala sta krivice in se borila proti njim, da bi svojemu narodu ublažila življenje vsaj z drobci pravičnosti. Besednjaka je po prvem njegovem govoru sprejel Mussolini z željo, naj bi mu povedal, čemu in v kakšnih zadevah se pritožuje slovensko-hrvatsko ljudstvo. Ko mu je poslanec navedel vse krivice, je izjavil Mussolini, da skliče v Rim konferenco, na kateri naj zastopniki Slovencev in Hrvatov v navzočnosti prizadetih ministrov, zlasti šolskega, sodnega, finančnega in narodno-gospodarskega, in vseh treh prefektov pod njegovim predsedstvom podajo izčrpna poročila o vseh vprašanjih. Dobro je nato dr. Wilfan v parlamentu omenil, da je pač že 1. 1922. predložil Mussoliniju vse slovensko-hrvatske zahteve, a da so ostale vse neizpolnjene. Ne, da niso ničesar ugodili, nova krivica za krivico je sledila in poslanca sta imela dovolj dela, ko sta se postavljala proti njim. V splošnem pa sta govorila gluhim ušesom. Slovensko šolstvo, ki je bilo pred vojno tako cvetoče, je za časa okupacije in sledeče aneksije komajda životarilo, a še to je bilo vladi preveč. Minister Gentile je s proslulim odlokom z dne 7. oktobra 1923, št. 2181, pregnal slovenski učni jezik iz naših šol in ga dovolil le v dodatnih urah, za kar pa je bilo treba pri vpisovanju napraviti posebno vlogo, ki jo je potem šolski voditelj upošteval ali pa ne — kakor se mu je zdelo. Toda tudi to je bilo še nevarno, ker bi utegnil David Goliatu s kremenčkom, ob katerem se je kresala iskrica slovenskega pouka, škoditi in ga upropastiti. Zato je G. U. 21. decembra 1925 prinesla kr. odlok — zakon z dne 22. nov. 1925, št. 2191, ki obsega določbe glede učnega jezika v ljudskih šolah. Dodatne ure so bile s tem odpravljene in slovenski pouk — je bil. Ne samo ljudsko šolstvo, tudi tako zvani slovenski srednji šoli — realki v Idriji in učiteljišču v Tolminu — niso prizanesli: pritisnili so še na ta bedni nadomestek nekdaj tako lepo razvitega našega srednjega šolstva v Gorici. Izšel je dekret, ki je s 1. januarjem 1925 odpravil slovenski jezik kot predmet v vseh treh višjih razredih in v prvem razredu nižjega oddelka. Učni jezik na tolminskem učiteljišču naj 'bi sicer ostal slovenski, kot predmet pa je bil izključen. Anomalija, ki so jo pač stuhtali, da bi pred določenim terminom — 1927/28 — postal zavod čisto italijanski — prava potujčevalnica. Ko so bili meseca avgusta 1924 poslanci Wilfan, Besednjak in Tirolec Tinzl v zadevi šolstva pri prosvetnem ministru Casatiju, ki je sledil Gentileju, in mu obrazložili, da so šolske razmere v anektiranih krajih nevzdržne in Gentilejeva reforma neizvedljiva, je Casati izjavil: »Poročila, ki sem jih jaz dobil, so izvrstna. Šolska reforma se je dobro obnesla. Da se vi upirate našim ciljem, je naravno, a drugačne politike mi ne moremo delati.« Na Wilfanovo vprašanje, če hočejo narediti iz Slovencev in Nemcev Italijane, je odvrnil: »Seveda, to je naš namen. Mi vas hočemo spremeniti v Italijane. Jaz sem popolnoma odkrit.« Na nadaljnja izvajanja poslancev je kratkomalo reagiral: »E tutto inutile! Naš razgovor nima pomena.« Res, ni imel ne ta razgovor pomena in tudi ne enourni klasični govor poslanca Besednjaka v proračunski debati prosvete v decembru 1924, in ne oni, ki ga je imel 13. maja 1926, ko je bil minister prosvete Fedele, vreden naslednik Casatijev in Gentilejev. Ta govor ni odmel samo v italijanskem, temveč v vsem evropskem časopisju.13 — Ves boj, vse prizadevanje in argumentiranje je bilo zaman: danes v anektiranem ozemlju ni več slovenskega šolstva. Prav tako je bil Besednjakov govor za naše pravice na sodnijah glas vpijočega v puščavi. Že v začetku 1. 1923. so sklenili italijanski sodniki v Trstu, da se od 1. maja dalje na sodnijah v Trstu, Piranu in Kopru ne bodo sprejemali več spisi v slovenščini in hrvaščini. Splošni odpor je sicer zaenkrat to preprečil, a je končno ta odredba le obveljala, kakor ona predsednika goriškega sodišča Brelicha, s katero je odpravil slovenski jezik iz goriških sodišč in jo utemeljeval s tem, da je Italija enonarodna država. Istega leta so uvedli davek na slovenske napise in izšla je na-redba, da se mora dopisovati uradom le italijanski. Dalje so bili odpuščeni vsi bivši sodniki, da so jih mogli nadomestiti z »zanesljivimi«. S kr. odlokom 23. maja 1924, štev. 1122 (G. U. štev. 170 z dne 21. julija 1924) je izšel zakonski odlok, ki je določal omejitev last- 13 Francoski katoliški dnevnik »La Liberte« je n. pr. pisal v uvodnem članku med drugim: »O priliki proračunske razprave o šolstvu je stopil na oder govornikov italijanskega parlamenta eden izmed dveh poslancev Julijske Krajine, in sicer iz pokrajine ob Soči. Poslanec je z redkim pogumom in z veliko močjo razvil pretresljivo sliko o šolah v njegovi deželi.« Nato navaja vsebino govora in potem pravi: »Kar se tiče zbornice, je treba omeniti, da je bila izredno nestrpna. S svojimi neprestanimi vpadi so italijanski poslanci izpričali svojo brezbrižnost za pritožbe Slovanov.« ninskih pravic v anektiranem ozemlju, ki ni bil nič drugega nego razlastilni zakon. Proti temu je poslanec Besednjak pri vojnem ministrstvu le uspel, da ga niso izvajali, dasi so v posameznih krajih (na Bovškem in na Vipavskem) baš letos razlastili večje komplekse. V vse politično življenje je porazno posegel dekret od 15. julija 1923, štev. 3268 in še oni od 10. julija 1924, štev. 1081, ki je ukinil tiskovno svobodo. Zaplembe in opomini slovenskim listom so bili poslej na dnevnem redu in vsi so blizu na tem, da jih po tem zakonu ustavijo, dasi ne greše drugega, nego da ugotavljajo krivice in registrirajo dejstva ter tolmačijo želje in zahteve našega naroda. Šlo je tako daleč, da so morali v oktobru 1. 1923. slovenski listi izhajati — dvojezično, kar pa je bilo le pregorostasno in so jim potem le pustili samo slovensko življenje. Leta 1927. in letos je bila z dekreti uničena prosvetna in gospodarska organizacija, o katerih sledi slika v posebnem poglavju. Da je konec političnega dejstvovanja našega naroda v Italiji, je poskrbel tudi nov odlok glede občin z dne 3. septembra 1926, štev. 1910 (G. U. štev. 267), po katerem je prešla občinska uprava v roke od vlade imenovanih podestatov. Svetovalstvo, ki naj stoji podestatom ob strani, se pa izbere izmed oseb, ki jih določijo sindikalne organizacije. Enaka ureditev se pripravlja tudi za pokrajinsko upravo. Od vlade imenovanemu upravnemu odboru bo stalo ob strani od sindikalnih organizacij določeno in od vlade potrjeno svetovalstvo. Tudi državnozborskih volitev ne bo več. Že februarja 1925 so izpremenili volilni zakon, ki je bil letos sprejet. V korporativni državi hočejo tudi korporativno zbornico, v katero bodo predlagali sindikati svoje kandidate, izmed katerih sprejme vlada oziroma fašistični svet one, ki mu bodo po godu, obenem pa tudi take, ki jih ni med kandidati in ki bi si jih želeli... Jasno je po vsem tem, da so Slovenci v javnem življenju Italije odigrali . , . VIII. Prosvetne razmere. 1. Šolstvo. A. Ljudske šole. Pred vojno je bilo šolstvo na Primorskem, zlasti na Goriškem in Tržaškem, tako razvito, da skoro ni bilo vasice, ki ne bi imela lastne šole, o čemer nam govori tudi predvojna statistika, ki izkazuje n. pr. Goriško med onimi deželami, ki je potisnila analfabetizem na tako nizek odstotek, da o njem tako rekoč ni bilo več sledu. Vojna vihra, ki je šla preko dežele, je hudo zadela ljudsko šolstvo. V onem delu pokrajine, ki je bil iz vsega početka okupiran — desni soški breg — so Italijani takoj pregnali slovenščino, vasi, ki so stale v fronti, so bile evakuirane, šole v vojnem ozemlju so pa po večini služile za kasarne ali bolnice. V šolskem letu 1917.-18. so začeli z obnovo tudi na šolskem polju. V vseh predvojnih šolah, kolikor so ostale stavbe ohranjene, so začeli z rednim poukom, kjer pa so našli šolske zgradbe v razvalinah, tam so se zadovoljili z barako, samo da bi mladina bila deležna najpotrebnejše izobrazbe. Prišel je polom. Novim gospodarjem se z obnovo in ureditvijo šolstva ni mudilo. Preračunjeno so ga zanemarjali in se niso zmenili ne za prošnje in zahteve ne za upravičene pritožbe merodajnih čini-teljev — zastopnikov našega ljudstva. Po vsem, kar se je po okupaciji odigravalo v deželi, pač ni bilo upanja, da se bo naše šolstvo dvignilo še kdaj tako visoko, kot je bilo pred vojno. Mnogo, mnogo šol po deželi je ostalo zaprtih, ne da bi mogle oblasti navesti za to kak tehten razlog, in zaprte so ostale tudi vse slovenske šole v Gorici, ki jih ni bilo malo: 4 razredna slovenska deška vadnica, 6 razredna dekliška in 4 razredna deška šola v »Šolskem domu«, ženska obrtna in deška obrtno-nadaljevalna šola v »Šolskem domu«, dalje 5 razredna šola v »Malem domu«, šola v »Novem domu«, mešana 4 razredna ljudska šola in 1 razredna ljudska šola na Ajševici. Zadnji dve sta bili mestni, ostale pa, razen vadnice, zasebne šole »Šolskega doma« s pravico javnosti. Vse lepe zgradbe »Šolskega doma« so porabili Italijani ali za svoje šole ali pa za vojaštvo. Polagoma, zlasti potem, ko so naši poslanci v rimskem parlamentu ožigosali postopanje oblasti glede našega šolstva, se je bilo stanje nekoliko zboljšalo — a, v naše kraje so začeli pošiljati tudi učitelje iz starih pokrajin, ker so uvedli v ljudsko šolo italijanščino kot predmet. To je bil začetek konca slovenskega ljudskega šolstva, ki je kljub vsemu 1. 1922.-23. še nudilo sledečo sliko: Ime okraja Štev. razredov j Štev. paralelk Štev. učencev Štev. učnih moči 1, Goriški okraj (brez Gorice) . . 132 2 11.046 134 2. Idrijski okraj . 29 8 1899 41 3. Tolminski okraj 92 — 5196 89 4. Sežanski okraj . 73 1 5087 72 5. Postojnski okraj 106 10 5314 113 6. Trst in okolica . 68 61 6266 135 7. Koperski okraj (slovenski del) . 44 2 3746 38 544 84 38.554 622 To stanje bi bilo zadovoljivo, čeprav ni še doseglo predvojnega — a že naslednje leto mu je bil zadan smrtni udarec. Prosvetni minister Gentile je uvedel s kr. odlokom 7. oktobra 1923, štev. 2181, šolsko reformo, ki je izključila iz slovenskih in hrvatskih šol naš jezik ter ga zaenkrat dovolila le v dodatnih urah, za kar pa so morali starši pri vpisu svojih otrok prositi. V mnogih krajih pa se vodstvo za take prošnje ni dosti brigalo. Slovenski in nemški poslanci so nastopili v Rimu proti tej novi krivici, a zaman so bili vsi argumenti, vsa sklicevanja na človeško pravo in na paralele, kako Italijani sami zahtevajo vsepovsod v svetu za svoje rojake šol v materinem jeziku. Gentilejev naslednik Casatti je v razgovoru z našimi poslanci in v parlamentu odkrito priznal, da hočejo Slovane poitalijančiti. — Reforma se je izvedla in se izvaja. Ob letu je ob pričetku šole prinesel neki naš list uvodnik, v katerem je med drugim pisec ugotavljal: »Mi plačujemo italijanske šole za slovensko deco. Plačujemo sodišča, kjer za naš jezik ni prostora. Vzdržujemo uradnike, ki bi morali biti služabniki ljudstva, a so njega vladarji. Prispevamo za črno milico, ki se je v naši domačiji žalostno proslavila. Žulji naših ljudi gredo v blagajne, iz katerih se plačujejo zavodi za potujčevanje slovenske dece. Prefektura je iz proračunov slovenskih občin črtala postavke, ki so bile namenjene slovenskim sirotam, — In dalje! Velika šolska reforma je prinesla italijanskemu ljudstvu celo vrsto izbornih šol, ki jih tudi mi pomagamo vzdrževati. Slovensko šolstvo je pa uničila. Še več! Na vsem svetu ne najdeš narodne manjšine, ki bi ne smela otvarjati zasebnih šol z materinim učnim jezikom. Slovenci v Italiji tega ne smemo. Iz našega denarja kujejo meč, ki je nastavljen na srce slovenske mladine. Z našim denarjem moramo prispevati, da se naši otroci hitreje odtujujejo rodnemu domu in jeziku. Zveza narodov je določila, kakšne dolžnosti imajo države do narodnih manjšin. Med drugim pravi ta listina: ,V okrajih, kjer so znatne narodne manjšine, pripada narodnim manjšinam sorazmerni delež na državnih sredstvih, ki so odmerjena za vzgojo, verstvo in dobrodelnost/ Slovenci imamo torej priznano pravico, da dobimo od države sorazmerni delež za slovensko šolstvo, za slovenske kulturne in dobrodelne zavode. Do danes je vlada teptala to našo pravico.« Tedaj je bil tisk v Italiji še svoboden, a resnica je le bodla v oči in jo je bilo treba obsoditi in spraviti s sveta! Urednik je moral pred sodni stol in bil kljub vsem izvajanjem zagovornikov obsojen skoraj na leto dni ječe, ker so sodniki dali prav državnemu pravd-niku, ki je izvajal: »Kar piše list, je pravo š čuvanj e in izzivanje proti italijanski državi, proti italijanskim napravam, proti italijanskim oblastvom, proti italijanskemu ljudstvu. Vsa njegova pisava izvira iz globokega sovraštva proti vsemu, kar je italijanskega. Ta naša draga in ljuba Italija se slika kot sovražnica slovenskih šol, slovenskih sodnikov, slovenskih učiteljev in slovenskega jezika. To je velika krivica in silna laž!« In še je pobijal točko za točko iz uvodnika in prav tako sijajno ob vsaki dokazal »veliko krivico in silno laž«, ki jo je list zagrešil nasproti »naši Italiji, ki ima najbolj proste in svobodoljubne naprave na svetu in je zato nihče ne sme žaliti.« Z obsodbo so zmagale »najbolj proste in svobodoljubne naprave na svetu« in »veliko krivico in silno laž« napravim, ko ugotovim, da danes od Triglava do Adrije ni več ne ene slovenske ljudske šole, da so slovensko učiteljstvo ali odpustili ali prestavili v notranjost Italije; ono malo, kar ga je našlo zaenkrat še milost v očeh fašistov, se pač ne more več šteti med slovensko učiteljstvo. Slovenske ljudske šole ni več. Ali je potem čudno, če napovedujejo tržaški listi v petdesetih letih ob vsem tem popolno italijanizacijo anektiranega našega ozemlja? B. Srednje šole. Poleg zahteve po enakopravnosti slovenskega jezika pri sodiščih in vseh javnih uradih so se že izza 1848, zlasti pa potem, ko so 1861 bili sklicani deželni zbori, borili Goričani za slovenski učni jezik na srednjih šolah. Dolgotrajen je bil ta boj, a so končno le uspeli. V staro goriško gimnazijo so uvedli slovenščino kot predmet, spočetka v kurzih, pozneje z dvema, oziroma s tremi tedenskimi urami za vsak razred. Dijaštva je bilo na tem zavodu vedno dobri dve tretjini slovenskega in ponovno so Slovenci zahtevali od vlade popolno slovensko gimnazijo. Ker se je vlada trdovratno upirala, so leta 1910. imeli Slovenci vse pripravljeno, da otvorijo privatno slovensko gimnazijo. Tedaj se je vlada le odločila in dovolila slovenske paralelke na nemški gimnaziji, ki je štela že nad tisoč dijakov. Z odlokom dne 3. avgusta 1913 pa je bila stara gimnazija raztrojena v nemško realno, v italijansko realno in v slovensko humanistično gimnazijo, ki je ostala z italijansko v starem poslopju, dočim je dobila nemška nove prostore. V šolskem letu 1914.-15, je imela slovenska gimnazija že pet razredov, v katere je pohajalo 495 dijakov. Pri tem je treba vedeti, da je izumirajoča humanistična nemška imela še v višjih razredih pretežno Slovence14 in da je realni tip nemške imel tudi še slovensko 14 Saj je bilo 1. 1913—14 — po delitvi — na tem zavodu izmed 473 rednih učencev 202 slovenskih! večino, tako da je znašalo predvojno število goriških slovenskih gimnazijcev kakih osem sto do devet sto. Drugi srednješolski zavod je bila realka, tudi z nemškim učnim jezikom. Kakor za gimnazijo, so zahtevali Slovenci in Italijani prav tako delitev realke v slovenski in italijanski zavod. Do tega ni prišlo. Slovenski naval na realko ni bil tako velik, vendar je zadnja leta dosegal skoraj polovico realčnega dijaštva. Tako izkazuje statistika za leto 1913.-14. med 360 dijaki — 163 Slovencev. Poleg teh zavodov smo imeli v Gorici že izza 70. let slovensko žensko učiteljišče in od leta 1909. tudi moško, ki je bilo prvotno že v Gorici, odkoder so ga bili prestavili v Koper, da se je po dolgih bojih 40 let spet vrnilo v svoje naravno središče. Vsak teh zavodov je štel, ker je bil sprejem v I. letnik omejen, 150 do 160 dijakov oziroma dijakinj. Omenim naj še, da je imela Gorica tudi svojo strokovno slovensko kmetijsko šolo. Tako je bilo v Gorici. Trst je bil na slabšem. Poleg nemške gimnazije in realke so pač eksistirali italijanski srednješolski zavodi, a slovenskih razen privatne trgovske šole ni bilo. Slovenci, ki so študirali v Trstu, so obiskovali nemško gimnazijo in realko. Leta 1913.-14. je bilo na gimnaziji med 619 učenci 222 Slovencev, med 486 realci pa 110. Tržaški Slovenci so se tudi potegovali za slovensko gimnazijo, ki so jo res dobili — a med vojno, oziroma ob polomu. O binkoštih — 23, maja 1915 — so se zaključile vse primorske srednje šole, ki so se potem septembra — razen goriških — redno otvorile. Obe slovenski učiteljišči sta začeli decembra 1915 z zaposlovalnimi tečaji v Trstu, medtem ko se je delalo na to, da bi slovenska gimnazija otvorila svoje tečaje v Olomucu. Julija in avgusta 1916 so se otvorili za slovensko gimnazijo trije pripravljalni tečaji, in sicer v Cerknem, v Sv. Križu na Vipavskem in v Tomaju na Krasu, v septembru 1916 pa zaposlovalni tečaji slovenske goriške gimnazije v Trstu, ki so trajali vse do 1918, ko je vlada dovolila otvoritev posebne slovenske gimnazije v Trstu. Prišel je polom in z njim okupacija našega ozemlja. Slovenske srednje šole v Gorici so ostale zaprte in jih je bilo konec, v Trstu so se morali skrivati in so učili ko v katakombah, dokler ni še to prenehalo. Slovensko dijaštvo je ostalo na cesti, ker šele 23. januarja 1919 je bila zopet otvorjena slovenska realka v Idriji, kjer so dovolili v oktobru 1919 še slovensko nižjo gimnazijo in istočasno tudi slovensko učiteljišče v Tolminu. — To troje je bilo prva leta nadomestek za tako lepo razvito slovensko srednješolstvo v Gorici. Pa da bi ostalo vsaj to! Gentilejeva šolska reforma je zadala tudi temu revnemu stanju slovenskega srednjega šolstva smrtni uda- rec. Danes ni tudi ene srednje slovenske in ne hrvatske šole več, čeprav je število slovenskih in hrvatskih srednješolcev bilo še leta 1923. nič manjše nego — 1167! Uničenje slovenskega šolstva — to so one »najbolj proste in svobodoljubne naprave na svetu«! 2. Prosvetna društva. Gorica je dobila že v revolucionarnem oseminštiridesetem letu svoje prvo slovensko društvo in prav tako Trst, v 60 letih prešlega stoletja pa so začele čitalnice s svojim delom, pred kakimi tridesetimi leti pa bralna in potem izobraževalna društva, ki so bila, dasi nepolitična, vendar opredeljena, da sta imeli obe slovenski stranki vsaka svojo prosvetno organizacijo in nekako tekmovali, katera stori več za povzdigo ljudske prosvete. Tako so bila prosvetna društva pred vojno v najlepšem razcvitu in ob njih sta se tudi telovadni organizaciji »Sokola« in »Orla« najlepše razvijali. Predvojno sliko društvenega življenja v anektiranem ozemlju naj ilustrirajo podatki iz »Društvenega koledarčka 1913«: V Slovenski krščanski socialni zvezi za Primorsko, ki je bila ustanovljena 1. 1909., je bilo včlanjenih 97 društev — pretežna večina na Goriškem. Članov je bilo 3135, v društvenih knjižnicah 7003 knjig, pevskih zborov je bilo 40, tamburaških 10, čebelic 7, skiopti-konov 5, zastav 11, domov 5, predavanj 147, predstav 67, veselic in koncertov 42. Izven področja SKSZ za Primorsko je bilo v sedanjem anektiranem ozemlju še v dekanatu Idrija 5, Postojna 6, Trnovo 6, Vipava 16 društev. Vipavska društva so . štela 671 članov, imela 2638 knjig, 8 pevskih zborov in 3 tamburaške zbore. Vseh kat. slov. izobraževalnih društev je bilo tedaj na zasedenem slovenskem ozemlju 130, Telovadna organizacija »Orel« je štela v Goriški podzvezi (ust. 1 1908.) 29 odsekov s 716 člani ter imela to leto 192 predavanj. Vipavsko okrožje je imelo 8 odsekov s 160 člani. Narodno-naprednih prosvetnih društev je bilo, kot jih izkazuje »Ročni kažipot po Goriškem in Gradiščanskem za 1. 1911«, okoli 125. Sokolska organizacija je imela v Primorju dve župi; goriško, ustanovljeno 12. februarja 1911, in tržaško, ustanovljeno 5. februarja 1911. Goriška župa je obsegala 18 društev in pet odsekov z 972 člani, tržaška pa 13 društev in dva odseka s 1085 člani. Idrijska župa, ustanovljena 20. februarja 1910, je imela na danes anektiranem ozemlju šest društev in dva odseka s 301 članom15. 15 Cf. Slovenski sokolski koledar za 1. 1914. str. 108—121. Poleg prosvetnih in telovadnih je bila še dolga vrsta strokovnih in športnih društev, tako da skoraj ni bilo vasi, ki ne bi imela te ali one organizacije. V to cvetoče društveno življenje je udarila vojna in umevno je, da je vse zastalo, zlasti ko je Goriška postala vojno in bojno ozemlje. Centrali v Gorici kakor posamezna društva po deželi so bila uničena1 pa naj so bila že v fronti ali v zaledju. Po prelomu in okupaciji so hoteli začeti z obnovo društvenega življenja, ki naj bi uravnovesilo duhove in gradilo temelje ljudski prosveti v novih razmerah. Okupacijske oblasti tega niso dovolile in so še čez par let na vse načine ovirale obnovitev društev in če so jih že dovolile, so pa navadno onemogočale prireditve. Po hudih bojih in posredovanjih poslancev so se končno društva priznala in se smela ustanavljati nova. Tudi številne društvene prireditve so trpeli. Koj prvo leto italijanske okupacije, ko so se vsa politična društva strnila v eno, so Slovenci tudi ugibali, ali naj se združijo prosvetne organizacije. Načelni vidiki so govorili za to, naj ostane pri starem. In je ostalo. Leta 1922. se je SKSZ obnovila kot »Prosvetna Zveza«, začela izdajati društveno glasilo »Naš čolnič« in razvila naravnost sijajno društveno delovanje, ko so prenehale ovire. Isto leto so ustanovili v Gorici še »Zvezo prosvetnih društev«, v Trstu pa »Prosveto«. — Vsa društva so zavzela tak razmah, da je bilo veselje. — Pa to ni trajalo dolgo. Videmski prefekt je s svojim odlokom št. 1245 Cab. z dne 7. junija 1924 kljub določbam centralne vlade prepovedal 32 društev, ko so morala vnovič vložiti prošnjo za priznanje. V svojem odloku je trdil, da so slovenska izobraževalna društva proti ustavnim zakonom Italije, da bi se morala v njih, če bi že smela obstojati, poučevati italijanščina, da bi moral v odbor učitelj (seveda Italijan!), ki poučuje na javnih šolah, in podobno. Radi takega postopanja pokrajinske oblasti je poslanec Besednjak interveniral pri notranjem ministru, ki mu je avgusta 1924 pisal — tu podajam prevod: »Gospod poslanec! Z ozirom na to, kar ste Vi predlagali glede priznanja tako zvanih izobraževalnih društev, Vam naznanjam, da sem odredil, kakor ste vi želeli. Federzoni 1. r.« Kljub temu, da bi se smela poslej društva neovirano ustanavljati in delovati, so krajevne oblasti vendarle stregle vsem po življenju, dokler niso dosegle, da je v septembru 1927 vlada razpustila do kraja vsa društva — telovadna je že davno prej — češ, da so protidržavna, namesto njih pa forsira ustanavljanje svojih »Dopolavoro«. Ne bom previsok, če rečem, da je ugasnilo v anektiranem ozemlju s tem odlokom rimske vlade do 300 kulturnih ognjišč, ki niso zakrivila drugega, nego da so ob njih naši kulturni delavci požrtvovalno delali v gmotni in duševni blagor svojih izobrazbe željnih rojakov. 3. Tisk. Poleg dveh slovenskih tiskam — Gabrščkove in Narodne — v Gorici, smo imeli še tiskarno »Edinost« v Trstu. Iz goriških tiskarn je izhajalo poleg že v uvodu omenjenih političnih listov še mnogo drugih publikacij, tako n. pr. »Veda«, »Naši zapiski«, »Slovanska«, »Salonska« in »Svetovna knjižnica«, »Knjižnica za mladino«, knjige »Socialne matice« in še in še drugih, V Trstu ni bilo tako živahnega dela. Z vojno so 1. 1915. prenehali vsi listi in vse publikacije v Gorici, medtem ko je v Trstu »Edinost« vedno izhajala. Obe goriški tiskarni sta bili po vojni razdejani; Gaberšček svoje ni več obnovil, pač pa dr. A. Gregorčič svojo »Narodno tiskarno«, v kateri je začela 19. sept, 1918 izhajati »Goriška straža«, skupno glasilo goriških Slovencev. L, 1919. je začelo Kat. tiskovno društvo v Gorici izdajati »Mladiko«, ki jo je pozneje 1923 prevzela prevaljska »Mohorjeva družba«, v Gorici jo pa nadomestuje »Naš čolnič«, ki se je tudi razvil v družinski mesečnik. V Trstu sta 1. 1922. začela izhajati dva tednika »Mali list« in »Novice«. Slovenski komunisti so prvo leto po okupaciji izdajali mesečnik »Njiva« in potem svoje glasilo tednik »Delo«, slovenski učitelji mladinski list »Novi rod« in kot strokovno glasilo »Zveze slovanskih učiteljskih društev v Trstu« »Učiteljski list«. Dalje je izhajala v Trstu od 1. 1921. do 1923. »Jadranka«, od 1923 dalje pa »Ženski svet«. Istočasno je doživela v Gorici svoj prvi in zadnji letnik »Slovenka«. Iz dijaškega glasila »Naš glas« se je razvila 1927 mesečna revija, ki izhaja v Trstu. V Gorici izhajata še »Zbornik«, glasilo Zbora svečenikov sv. Pavla od 1. 1921. in še mladinski listič »Jaselce«. Leto 1919. je začetek »Goriške matice«, ki se je pa razvila v književno zadrugo šele 1924, ko so že ustanovili »Goriško Mohorjevo družbo« v področju KTD, ki si je oskrbelo tudi svojo tiskarno. Obe ti književni družbi izdasta letno vsaka po 4 do 5 knjig in imata skupno povprečno 30 tisoč naročnikov oziroma udov. Lansko leto — 1927 — se je osnovala v Trstu književna družina »Luč«, ki je že v tretjič poleg svojega zbornika izdala še po dve leposlovni knjigi. V Gorici sta dve knjigami, in sicer Katoliška knjigarna KTD in Narodna knjigarna, ki je spremenila firmo v Knjigarna G. Carducci. Razen listov in revij, ki so iz lastne nemoči prenehali, so bili oblastno ustavljeni »Novi rod«, »Učiteljski list«, »Novice«, humoristični »Čuk na paVci«, ki ga nisem zgoraj omenil in ga ni škoda, ter 7. septembra 1928 dnevnik »Edinost«. Poleg teh listov in revij je izšlo v letih 1918. do 1928. v anektiranem ozemlju preko 250 knjig, med katerimi je pretežna večina leposlovnih, druge so pa šolske in nabožne. Tisku — razen političnemu — oblasti na splošno doslej niso delale nikakih neprilik in je to menda še edina svetla točka, ki jo moramo lojalno priznati. IX. Gospodarske organizacije. Kratek sem bil s prosvetnim orisom — prostor mi je odmerjen! — krajši bom s sliko gospodarskih organizacij. Vojna je deželo uničila in nove razmere ji ne dajo priti do predvojnega blagostanja. Od dne do dne je slabše. Glavni gospodarski organizaciji sta bili Zadružna zveza v Gorici in Zadružna zveza v Trstu, ki sta delali za gmotno obnovo in gospodarsko samostojnost našega človeka vse do letos, ko je Goriška Zveza prišla z odstavitvijo odbora nasilno v fašistovske roke, Tržačani pa so jim v nekakem sporazumu prepustili svojo ustanovo. Delo in pomen obeh Zvez naj pojasnijo sledeči podatki: Zadružna Zveza v Gorici (ustanovljena 20. jan. 1904 kot »Goriška zveza gospodarskih zadrug in društev«) je imela po vojni 148 članic z okroglo 47.000 člani, in sicer je bilo članic: 69 denarnih, 23 stavbnih, 19 mlekarskih, 32 gospodarskih, kmetijskih in konzumnih ter 5 različnih zadrug. Zadružno Zvezo v Trstu so ustanovili 1919 ob že obstoječi Tržaški Zadružni zvezi, ki pa od svoje ustanovitve 1907 ni nikoli raztegnila delokroga preko tržaške občine. Prenovljena Zveza je združila vsa ona društva v deželi, ki niso pristopila k Zadružni zvezi v Gorici. V njej je bilo 127 zadrug: 85 denarnih, 32 konsumnih, 6 mlekarskih, 1 vinorejska, 2 stanovanjski in 1 mlinarska. Od teh jih je bilo v tržaški pokrajini 40, v furlanski (Goriško) 19 in v istrski 68. Število udov je prekoračilo 47 tisoč in denarni promet članic je znašal 110 milijonov lir. Danes gospodarijo v obeh Zvezah Italijani. Kdor bi želel podrobnejšo sliko, naj si pogleda »Gospodarski list«, ki ga je od 1. 1922. do letos izdajala Zadružna zveza v Gorici in »Gospodarski vestnik« tržaške Zveze, ki je začel izhajati 1923. Informativna sta tudi tozadevna članka D. Doktoriča in dr. Agne-letta v Jadranskem almanahu za 1. 1924., str. 65—72. Omenim naj še, da si je oktobra 1924 ogledal rimski zadružni strokovnjak Julij Tamagnini primorske zadruge in je v Istri, v Trstu in Gorici preštudiral naše zadružništvo in je potem s posebno pohvalo pisdl o goriških Slovencih in njihovih zadrugah, trdeč, da bi se morali italijanski zadrugarji učiti pri goriških Slovencih vztrajnosti in smotrnosti. Dalje je ugotovil, opisujoč življenje v goriški Zadružni zvezi, da v nasprotju z laškimi zvezami tvori za včlanjene zadruge zares živo središče, ter je končal s priznanjem, da se upravičeno šteje goriška Zveza med najbolj popolne, kar jih je v mejah Italije. Ali bosta naši Zvezi pod novim vodstvom v svojem poslovanju in dejstvovanju še tako zgledni in na višku? Prihodnost bo govorila .. . X. Sklepno poglavje. Slika življenja Slovencev v Italiji bi ne bila popolna, če bi opustil perspektivo, kot so jo začrtali fašisti lansko leto in jo zadnje mesece po programu izvajajo, kolikor je že niso doslej. Odveč bi bila moja beseda, govorijo naj sami. Giuseppe Cobol: »Smer fašistične politike se v Julijski Benečiji z ozirom na drugorodce ne sme ločiti od one v drugih pokrajinah Italije. Fašizem stremi, enotno usmerjen, da izvede program moralne, socialne in nacionalne povzdige italijanskega naroda. Drugorodci Julijske Benečije so danes italijanski državljani, ki se ne smejo razlikovati od drugih v nobenem oziru ne v dolžnostih ne v pravicah. Narod, kot je naš, ne more ustvarjati drugih zakonov nego skupne za vse svoje državljane in ne gre, da bi kak del bil tuj duhu teh zakonov bodisi iz nevednosti ali kakšnega nepoznanja. Fašizem ne more — — —. dopustiti nikakih deviacij ali deformacij. V Julijski Benečiji ne obstoja tedaj nikako drugorodno vprašanje — — Oni, ki mislijo in se bavijo z drugorodnim vprašanjem, niso samo uporniki proti jasno začrtanim narodnim zakonom, temveč tudi rušilci moralnega reda, ki ga je ustvaril fašizem v domovini. V območju državnih mej ne more biti govora o kakih narodnostnih problemih, čeprav obsegajo ozemlja državljanov, ki govorijo drug jezik. Na podlagi teh vidikov tedaj lahko trdimo, da drugorodnega problema ni, in če obstoja, je umetno ustvarjen.« Nato govori o iredentizmu, ki da mora imeti historično podlago kot italijanski v bivši državi, slovenski pa da je neutemeljen, ker da prej niso poznali nikake težnje v narodno državo. In še se povzpne do trditve, da Slovenci v Julijski Benečiji niso avtohtoni, da so se vselili in da jih je klicala »signoria di Venezia«. In ko tako in podobno naslika »drugorodce«, ki da spontano niso nikdar težili po kaki kulturi, ponovno ugotovi, da drugorodnega slovanskega problema v Julijski Benečiji ni, pač pa problem italijanske in fašistične penetracije, ki da je nujna potreba. In še je treba ločiti, kdo je zvest, kdo nezvest — kdo je zanesljiv in kdo nezanesljiv. »Nezveste«, »nezanesljive« je treba — čimprej, tem bolje — eliminirati iz. javnega življenja v deželi. Ti pa so: odvetniki, učitelji in duhovniki. Odvetnike treba onemogočiti, slovenske učitelje je treba pregnati iz šol- in slovenske duhovnike iz župnij! Tako reši fašizem popolnoma vprašanje drugorodcev v interesu države in tudi v interesu slovenskega prebivalstva, ki ne mara, da bi ga vodili ti agitatorji po poklicu in mu dajali žig protidržavnih zarotnikov. Zvestemu drugorodnemu prebivalstvu da fašistična država vse one dobrote, ki mu olajšajo življenje in ga oprostijo trdih razmer prošlosti.«16 18 18 Cl. Gerarchia, o. c. str. 803—806: Giuseppe Cobol: II fascismo e gli allogeni. Giorgio Bombig: » ... rekel bi, da o vprašanju drugorodcev, o politiki napram drugorodcem bi se ne smelo več govoriti; ne, ker da ne obstoja ta problem, temveč ker bi utegnili priznati s tem narodu, ki obsega po številu komaj tretjino vsega prebivalstva v pokrajini, a v moralnem, političnem in socialnem oziru znači še manj, pomen, kakršnega gotovo ne zasluži.«17 In še neki »Osservatore«; Zadovoljen je z metodo penetracije in izpopolnjuje Cobolovo čiščenje, ki ga raztegne tudi na zdravnike in razne obrtnike, obenem pa kaže še zlasti na duhovščino, ki zavzema vodilna mesta pri podeželskih hranilnicah in raznih zadrugah.18 Ali je čudno po vsem tem, če so izginila vsa naša krajevna imena, če morajo naši ljudje, uradno primorani, italijanizirati svoje lepe slovenske priimke, ali je čudno, če je bilo 22. septembra 1928 razpuščeno politično društvo »Edinost«? Nič ni čudno, saj gre vse po programu, ki je bil napovedan. To je pravica, to je zakonitost! Ali je kaj čudnega po vsem tem, če so sredi septembra sklepali fašistovski tajniki za Primorsko, kako naj se onemogoči delo slovanske duhovščine in slovanskega tiska? Duhovniki naj bi ne smeli več v šolo, dokler ne dobijo poziva od višje šolske oblasti — to je nikdar, ker verouk naj se poučuje izključno le v italijanščini. In duhovniki — »il punto piu delicato della situazione« — ki nimajo po rojstvu domovinske pravice, naj se izženejo, četudi jim je bila opcija priznana. Slovenskim duhovnikom domačinom naj se odvzame kongrua in prepove pobirati biro, da se jim' uniči materialni obstoj in se prisilijo, da se ali udajo ali pa izselijo. Kdor bi temu nasprotoval, naj se kon-finira. Onemogočiti je treba tudi gospodarsko delovanje slovenske duhovščine, zatreti je treba ves slovenski tisk, zatreti gospodarske postojanke po deželi in pritisniti na župane, da preskrbijo obstanek vsaj desetim italijanskim družinam, katerih očetje ali sinovi naj prevzamejo službo občinskih slug, pismonoš, cerkovnikov, čuvajev itd., obenem pa da je treba z vsemi močmi podpirati slovensko izseljevanje iz Primorja. Izraz teh sklepov so tudi izvajanja Kobolova19, ki meni, da je prišel čas, ko je treba jasno povedati, kaj hoče in namerava fašizem v obmejnih pokrajinah. »V vprašanju drugorodcev si je fašizem v Julijski krajini postavil v zadnjem času sledečo nalogo: 1. Ločiti tako zvane slovenske voditelje — samozvance — od podeželskega prebivalstva in prečistiti ljudske mase; 2. ne se zadovoljiti z navidezno zvestobo malenkostnih skupin izobražencev; 17 Ibid. 1. c. str. 819. 18 Ibid. str. 820—823. 19 Cf. Popolo di Trieste 2. okt. 1928. 3. preprečiti, da bi se med mladino širil duh izginjajoče, Italiji sovražne manjšine; 4. nadzorovati vse gospodarske institucije, ki da so doslej imele politične tendence proti vladi in da so stale pod vplivom raznih duhovnikov in odvetnikov.« Ali nas more še kaj presenetiti iz zemlje »vekovite učiteljice narodov«? Nič, ker vemo: strah ima velike oči... V dneh nepravde in trpljenja ne klonimo, zakaj: »To naše uborno ognjišče služi veličastni ideji. Verujemo, da si bosta ob njem, morda šele po grenkem trpljenju, podala dva velika naroda roke v spravo. Tu se stikajo ceste treh velikih plemen, tu gori zdaj zubelj krivičnega sovraštva in prav tu, ob našem ognjišču se mora izvršiti globoki prevrat v duhu in dejanju. Nikdar pa ne bo sprave, ako bo naš dom razdejan. Zato čuvamo svojo rojstno hišo, ker je kraj, odmenjen narodom, da začno novo, lepše življenje med seboj. Še višje poglej, jadranski rod! Ni samo v tem visoko poslanstvo našega doma, da služi vesoljnemu občestvu narodov. Nam je namenjen, da v njem raste naš duh v svojstveno slovenski obliki. Ker stvari niso postavljene zato, da jih uživamo, ampak da rastemo na njih in se izkažemo na njih. Zato nam je dan v varstvo ta dom, da v najtežjih dneh premagamo vse ovire in ohranimo svojo dušo pristno; da pričamo pred obličji vseh narodov sveta, kako siromašno kmečko ljudstvo sredi sveta, v snovnčst zakopanega, ceni in čuva sporočene mu duhovne vrednote; da predemo naprej nit slovenske kulture, da uživamo žlahtni sad slovenske govorice in da tako ohranimo božjo dediščino vse dotlej, ko dvigne naša zemlja k solncu v bridkosti poveličani obraz.« \ : - ' 1; j4£<1 46409/a Vabilo i Zadnje dni meseca novem v Ljubljani zbornik razprav : „Slovenci v des< Uredil d Knjiga bo na okroglo 800 straneh vel. 8° dala pregled čez kulturne, gospodarsko in politično življenje Slovencev v narodni državi in izven njenih mej. Kdor si do 10. marca 1929 knjigo naroči naravnost pri založnici, „Leonovi družbi" (Ljubljana, Poljanski nasip 2), jo dobi po znižani ceni 180 Din za nevezan, 200 Din za vezan izvod. Znesek se more plačati v treh mesečnih obrokih po 60 Din, oz. 80 Din in dvakrat po 60 Din. Po 10. marcu 1929 se bo cena zvišala na 250 Din oz. 280 Din. 323.15(450=863) L0URENČIČ, Joža S 1 ovenei v I ta 1 iJi "? O OSG 5 3 1 /So Vsebina zbornika: 1. Korotanec: Naša Koroška. 2. Chronista Sontiacus: Slovenci v Italiji. 3. Dr. p. Hugon Bren: Slovenci v inozemstvu. 4. Dr. Jos. Jerič: Narodni svet. 5. Dr. J. Brejc: Od prevrata do ustave. 6. Dr. Mat. Slavič: Državni prevrat v Mariborski oblasti. 7. Dr. Vikt. Andrejka: Razvoj vojaštva in vojaški dogodki od prevrata do danes. 8. Dr. Jos. Hohnjec: O ustavi naše države. 9. Dr. M. Natlačen: Oblastne samouprave v Sloveniji. 10. Dr. Melita Pivec: Programi političnih strank in statistika volitev. 11. Dr. Lovro Bogataj: Uprava v Sloveniji izza prevrata 1918 do izvršitve Vidovdanske ustave. 12. Dr. Milan Škerlj: Pravosodje v Sloveniji v prvih desetih letih po zedinjenju. 13. Viktor Steska: Cerkvene zadeve. 14. Dr. Ant. Brecelj: Zgodbe našega zdravstva in javnega skrbstva. 15. Filip Uratnik: Socialno skrbstvo in socialna zakonodaja. 16. Janko Jovan: Glavne produktivne sile v gospodarstvu Slovenije. 17. Ant. Kralj: Iz zgodovine slovenskega zadružništva. 18. Dr. Iv. Slokar: Yalutne razmere, devizna politika in bankarstvo. 19. Jos. Mosetizh: Naša davčna zakonodaja. 20. M. Pregelj: Naše železnice. 21. Dr. Štel. Skubic: Javna dela. 22. Iv. Rozman: Pošta, brzojav in telefon. 23. Dr. Fr. Lukman: Slovenska znanstvena literatura. 24. Fran Koblar: Slov. literatura v desetletju 1918—28. 25. Fran Koblar: Narodno gledališče v zadnjem desetletju. 26. Dr. K. Gantar: Naše politično časopisje. 27. M. Marolt: Likovna umetnost pri Slovencih od 1. 1918. do 1928. 28. Dr. St. Vurnik: Slovensko glasbeno življenje izza prevrata. 29. Narte Velikonja: Razvoj šolske uprave. 30. Fran Erjavec: Naše društveno življenje. 31. Dr. Mel. Pivec: Kronološki pregled dogodkov. V Ljubljani, dne 6. novembra 1928. Leonova družba.