и
IZ VSEBINE
Sklad za izgradnjo Maistrovega spomenika Študentsko gibanje Razvoj in reforma visokošolskih zavodov v Mariboru Študentsko gibanje v Ljubljani Gospodarstvo Kultura
Srednješolska rubrika Periskop
Izhajajoč iz dosedanje aktivnosti slovenskih študentov in mladine, ki se je posebej izkazala v manifestacijah v Ljubljani, Mariboru in drugih slovenskih mestih po odlolitvi obiska predsednika Tita v Italiji, na tribuni o pololaju zamejskih Slovencev, v dejavnosti mednarodnega odbora in akcijskega odbora pri Skupnosti študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov in v akcijah mariborskih študentov ter v drugih akcijah, vzpodbujeni z izjavo italijanskega zunanjega ministra Alda Mora z dne 28. 1. in z izjavo državnega sekretarja za zunanje zadeve tov. Mirka Tepavca 29. 1., v katerih slovenska narodnostna skupnost ni bila neposredno omenjena, naslavljamo na zbor narodov zvezne skupščine naslednje
ODPRTO PISMO
Evropa je v krizi, sodobni svet na prelomnici. Pod pritiskom velekapitala in hegemonističnih struktur nastajajo novi represivni socialni sistemi. Totalitarna politika centrov svetovnega monopola in represivna politika reakcionarnih sil v posameznih državah je usmerjena proti nosilcem socialne revolucije in narodnostne osvoboditve v vsaki konkretni družbi.
Boj za popolno ekonomsko-politično in kulturno uveljavitev slovenske narodnostne skupnosti v Italiji in Avstriji razumemo kot konkreten prispevek v demokratizaciji mednarodnih odnosov, v katerih je položaj malih narodov in pripadnikov manjšinskih narodnostnih skupin eden od zanesljivih objektivnih kriterijev za stopnjo demokratičnosti posameznih državnih in družbenih struktur.
I.
Študentje smo skupaj z drugimi delovnimi ljudmi na plebisticitarni način podprli odločen korak predsednika Tita, ki je z odložitvijo obiska odgovoril na politiko izsiljevanja neofašističnih, iredentističnih in konservativnih političnih sil v Italiji. Pričakujemo, da bo obisk predsednika republike bistveno prispeval k nadaljnjemu razreševanju obstoječih vprašanj, pri čemer je položaj slovenske narodnostne
skupnosti in definitivno priznanje s sporazumom o soglasju določene državne meje prioritetnega pomena. Obisk, ki bo odprl pot za konkretne ukrepe bo najmočnejši udarec silam reakcije in najboljši prispevek naprednim silam, ki si prizadevajo za razvoj jugošlovansko-itali-janskih odnosov na načelih miru in politike aktivne koeksistence.	.
Seznanjeni smo z izjavo italijanskega zunanjega ministra Alda Mora z dne 28. I. in z izjavo državnega sekretarja za zunanje zadeve tov. Mirka Tepavca z dne 29. 1. Pričakujemo, da bodo izjavi o razvoju dobrih sosedskih odnosov, slonečih na načelih popolnega priznavanja neodvisnosti, suverenosti in doslednem spoštovanju sporazumov in pogodb, sledili kohkretni koraki; realizacijo določb sporazuma o soglasju vključno z njegovim specialnim statutom na vsem področju, kjer strnjeno živijo Slovenci, bomo imeli za konkreten dokaz politično izražene dobre volje za razvoj dobrih sosedskih odnosov.
II.
Podpiramo vse zahteve predstavnikov slovenskih organizacij in političnih skupin, ki so jih v skupni spomenici posredovali predsedniku ministrskega sveta Colombu; podpiramo zakonski osnutek o pravni zaščiti slovenske narodnostne manjšine v deželi Furlani;a-Julijska krajina, ki ga je 11 komunističnih senatorjev 29. aprila 1970 predložilo predsedstvu senata. Podpiramo zahteve naprednih političnih sil in demokratične italijanske javnosti, ki so jih izrazili na množičnih antifašističnih manifestacijah ob obsodbi naraščajoče dejavnosti fašističnih, revanšističnih in drugih reakcionarnih sil. Zahtevamo, da italijanske državljane slovenske narodnostni in slovensko narodostno skupnost kot takšno enako obravnavajo v tržaški, goriški in videmski pokrajini. Zahtevamo, da ima slovenska narodnostna skupnost enak obseg pravic, kot jih ima z zakonom zagotovljene francoska in nemška narodnostna skupina. Zahtevamo razpustitev organizacij in prepoved dejavnosti, ki delujejo v fašističnem in iredentističnem du-
hu in podpiramo take zahteve med italijansko javnostjo.
Zahtevamo odpravo zakonov, ki zanikujejo pravice italijanskih državljanov slovenske nacionalnosti ali pravice slovenske skupnosti kot takšne, zahtevamo priznanje vseh norm, ki zagotavljajo normalen razvoj slovenske skupnosti, kot npr. kodifikacija pravice do poučevanja v materinem jeziku za Slovence v provincah Trst, Gorica in Videm. Zahtevamo enakopravno navzočnost Slovencev v uradih, javnih šolskih in sodnih organih; zahtevamo slovenski TV program; zahtevamo, da imajo slovenske kulturne, prosvetne,
odprto pismo
športne in druge organizacije ter manjšinski tisk enako pravico do finančne podpore iz javnih sredstev, kot to velja za italijanske organizacije in tisk.
111.
Ugotavljamo, da je v razvoju samoupravne družbene skupnosti ostalo področje zunanje politike javnosti relativno najbolj odtujena politična sfera. Zahtevamo, da se vsi' samoupravni subjekti resnično uveljavijo tudi pri oblikovanju zunanje politike. Socialistične republike in njihovi predstavniški organi, družbene in politične organizacije, strokovna združenja, sredstva javnega obveščanja, kulturne in znanstvene ustanove imajo odločilno vlogo v procesu demokratizacije oblikovanja in izvajanja zuna nje politike na ravni federacije.
Razvita samoupravna družba, ki hoče biti učin-
kovita, zahteva osebno odgovornost vseh nosilcev javnih pooblastil. Na področju zunanje politike ima nedosledno spoštovanje principov javnosti, odgovornosti in strokovnosti še posebej negativne posledice, ker zmanjšuje zaupanje in podporo javnosti in s tem neposredno tudi slabi položaj Jugoslavije v svetu; vse to je posebej jasno prišlo do izraza v kritičnem razpoloženju naše javnosti ob dogodkih v Avstriji in Italiji. Zahtevamo, da zvezna skupščina in zvezni izvrš ni svet, državni sekretariat za zunanje zadeve s svojo usmeritvijo, organizacijo in načinom svo jega dela omogočijo, da se v konstituiranje zu nanje politike vključijo vsi družbeni subjekti v republikah. Od slovenskih poslancev in odgovornih organov pričakujemo, da bodo dosledno vztrajali pri realizaciji interesov slovenskega na roda, katerega sestavni del je tudi ena tretjina Slovencev, ki živijo izven meja SRS. Poudarja mo, da bo prav uveljavitev slovenske družbene skupnosti v celoti tudi prispevala k nastajanju novih odnosov v federaciji. Naši interesi za ure ditev položaja zamejskih Slovencev niso noben poseben slovenski kompleks, s katerim bi obre menjevali meddržavne odnose, ampak so to vi talni interesi jugoslovanske družbene skupnosti kot je tudi neodvisen razvoj makedonskega na roda stvar vse Jugoslavije. Sele z resnično uveljavitvijo vseh pravic zamejskih Slovencev se uresničuje konstituiranje slovenskega naroda v demokratični federaciji enakopravnih narodov in narodnosti Jugoslavije.
Predlagamo, da zbor narodov zyezne skupščine razpravlja o vlogi republik pri oblikovanju zunanje politike in v tem kontekstu vprašanj tudi o položaju slovenske narodnostne skupnosti v sosednjih državah.
V pripravah skupščinske razprave in na skupščini morajo priti do izraza vsi nosilci interesov jugoslovanskih narodov in vseh samoupravnih subjektov v družbi.
Zveza študentov Slovenije
Izvršni odbor skupnosti študentov
LVZ in MVZ
Ljubljana, 1(1. £ 197J
Foto: Mišo Hoch teter
PROGRAMSKA OSNOVA STUDIJSKE EKO-NOMSKOTEHNICNE ORGANIZACIJE SETO
Program dela SETO sestoji iz treh bistvenih de. lov:	,
1. ŠETO je organizator in koordinator,
2. SETO se zaradi svoje organiziranosti in koordiniranosti vključuje v gospodarsko dogajanje,
3. SETO predvideva konkretne naloge.
1. SETO je organizator in koordinator
— stikov z gospodarstvom in integriranega študija gospodarstva preko izkušeni posameznikov.'
— sodelovanja z DIT in DE, predavatelji, delovnimi organizacijami,- vseh ostalih gospodarskih potencialov, zainteresiranih za sodelovanje s študenti ekonomskotehničnih ved,
— vzpostavlja in vzdržuje stike s temi potenciali v slovenskem merilu, s težnjo vzpostaviti kontakte tudi z ostalimi gospodarsko razvitimi in nerazvitimi območji,
— plačanega dela za študente na študijskih, poklicno zanimivih temah.
— SETO se zavzema za novatorstvo oz. inovacije, za dela na področjih, za katera si podjetja ne morejo vzeti časa, ker jih ovirajo vsakodnevne obsežne naloge.
(Povprečna vsakdanjost, na katero naleti študent. ko je v proizvodnji, ga otopi. Zato SETO navaja svoje člane k novatorskemu delu. ker niso obremenjeni z vsakodnevnimi proizvodnimi in družinskimi problemi in ker je področje raziskovanja predvsem njihov bodoči poklic.)
— ŠETO vzdržuje stike med tovarniškimi glasili in Katedro.
2. SETO bo zaradi svoje organiziranosti vplivnejši v:
— zavzemanju in izoblikovanju stališč do gospodarskih problemov in odločitev.
— predlogih za izboljšanje študijskega sistema na ekonomski in tehnični šoli,
— pri vzgoli ekonomistov do tehničnih problemov in tehnikov do ekonomskih,
— učenju na napakah in opozarjanju javnosti nanje.
8. SETO predvideva nekatere konkretne oblike dela, druge formira v delovanju,
— organizira za svoje člane:
strokovne ekskurzije, študijska srečanja, simpo-
s študentske skupščine
katedra
zije, seminarje, raziskovanja, proučevanja, spoznavne prireditve, nagradna potovanja za naj-v boljše ekonomiste in tehnike, organizira v dogovoru z delovnimi organizacijami pomoč pri risanju tehničnih risb, merjenjih, iskanju podatkov za statistične obdelave.
— SETO se zavzema za realizacijo ene prvih svojih nalog, to je ustanovitve študentskega radia Maribor.	MF
naš standard
Prehod na ekonomske cene je za nami, družbeni dogovor o Štipendiranju in kreditiranju študentov ter dijakov je realiziran 80'/s (ne, to ni moja ugotovitev; republiški poslanec Tone Remc je to povedal na seji konference ZSS). Pravite, da številka ni točna? Prepričan aem, da imate prav. Pa veste zakaj? Zato, ker Dolenjska, Štajerska in Gorenjskp ne predstavljajo 20°/o Slovenije, družbeni dogovor pa v občinah teh regij v glavnem ni bil sprejet. Da mi ne bo kdo očital netočnosti: na Gorenjskem in Dolenjskem je bil po besedah tov. Remca slab odziv. Poznam pa rezultate v SR Sloveniji, kjer je stanje sledeče: dogovor je podpisan in se izvaja v občini Murska Sobota in pri TIS občine Ptuj; podpisan je tudi v občini Orm«ž, pa se ne izvaja, ker ni sredstev.
Ob prehodu na ekonomske -cene smo postavljali eno vprašanje: Ali standard študentov ne bo padel? Odgovor je bil: »Ne, družbeni dogovor bo to preprečil, začasno pa RIS.«
Danes, ko se pogovarjam s študenti, ko vidim, koliko manj jih redno večerja in zajtrkuje, pa lahko rečem: STANDARD ŠTUDENTOV JE PADEL! Živel družbeni dogovor, kost, ki smo jo dobili za glodanje, da ne bi grizli!	V.	Š.
študentsko gibanje
utrinki s študentske skupščine
Redna letna skupščina študentov mariborskih visokošolskih zavodov, ki je bila pretekli inesec, ni presenetila. Ostala je tako po vsebini kot zunanji manifestativni moči v okvirih konvencionalnosti.
Razvnela se je sicer ostra razprava o poslovanju Zadruge študentov in dijakov (Branko GERL1C, JANŠA, KUHARIC. ŠALE, MENIC, KUSTER, HORVAT idr.), v zvezi z organizacijo ŠETO (PLOHL. LAMPE, ŠVAJNCER idr,), o dnevnem redu (PLOHL, DOLAR idr.), malo manj ostra in razburljiva, pa zato tehtnejša o nazivih diplomantov VEKŠ (JANŠA, POŽAR), o delovanju Katedre v naslednjem obdobju (GERIČ), o razvoju pedagoške akademije (KUCUK), o študentskem gibanju v Slove-
niji v zvezi s pripravami za kongres Zveze študentov Jugoslavije (GERIČ), o reformnih prizadevanjih visokih šol (BUTINAR). o KUD Študent (CIMERMAN) itd..
bistveno novih vzpodbud pa, razen redkih izjem za nadaljnjo akcijo študentov v Mariboru, ni dala. Upanje m zaupanje pa dajeta velika udeležba in odkrito razpravljanje o stvareh, ki so bile doslej tabu (npr. Zadruga. Katedra).
Za novega predsednika izvršnega odbora je bil izvoljen TONE JANŠA, študent VEKš, za odgovornega urednika Katedre pa še za eno mandatno dobo SLAVKO GERIČ, absolvent PA.
Namesto, da bi obširneje pisali o vsebini skupščine smo se odločili, da v tej številki v glavnem obravnavamo študentsko gibanje in problematiko visokih šol.
Slavko GERIČ
Iz razprave Slavka Geriča, odgovornega urednika Katedre, na seji stalne skupščine
ŠS MVZ.
»Čeprav smo osnovni koncept Katedre s področja nekaterih konkretnih vsebin in splošnega smisla v glavnem uresničili, je naša sposobnost v tem trenutku v ustvarjanju vsebine lista približno takšna:
— V jeseni smo dosegli določen nivo (lahko ga sami ocenite), na katerem smo se ustalili in ga ne moremo preseči.
— V ugotavljanju, (informaciji, razmišljanju) smo predvsem z vključitvijo novih sodelavcev, s konkretno zadolžitvijo za posamezna področja (šole, občinska skupščina, politične organizacije) in z uresničitvijo našega osnovnega koncepta, kvalitetnejši koi kdajkoli prej.
— V kritiki smo le malo nad nivojem kritičnosti dnevnih časopisov, kar pa obenem pomeni, da se ta osnovna kvaliteta študentskega lista ne izraža primerno.
— V posredovanju predlogov za razreševanje določene problematike smo na nekaterih področjih zelo visoko (študentska skupnost in študentsko gibanje, šole. kultura, problematika nerazvitih območij, politične organizacije), smo pa zato na področju političnega sistema in gospodarstva (posebno nekaterih vej) izredno nespretni in nemočni.
Da bi presegli to stanje, bomo morali VSI, ki jim je Katedra pri srcu. ki so prostovoljno ali po položaju zanjo odgovorni, storiti naslednje:
— UREDNIŠKI ODBOR MORA DOSEČI VEČJO INTEGRACIIO IN SKUPNO OBRAVNAVANJE POSAMEZNIH TEM TER FORMIRANJE SKUPIN ZA OBRAVNAVO POSAMEZNIH PODROČIJ.
— VKLIUCITEV ASISTENTOV. PROFESOR JEV IN DRUGIH. KI SO TAKO ALT DRUGAČE POVEZANI Z VISOKIMI ŠOLAMI.
— SODELOVANJE KULTURNIH. GOSPODARSKIH IN 'POLITIČNIH DELAVCEV IZ MARIBORA IN IZ OSTALE SLOVENIJE. KAR ZAHTEVA. DA ŠE ENKRAT PROKLAMIRAMO POPOLNO ODPRTOST V DELU UREDNIŠKEGA ODBORA IN LISTA. •
PRAVICO IMAMO, DA SI ŽELIMO LIST, KI BO ZADOVOLJIL CIM VEC RAZLIČNIH INTERESOV BRALCEV. LIST. KI BO KORAKAL VZPOREDNO Z DRUGIMI ŠTUDENTSKIMI LISTI, KI JIH IZDAJAJO VEČJI VISOKOŠOLSKI IN UNIVERZITETNI CENTRI.
PRAV GOTOVO SI TO ŽELIMO TUDI USTVAR | ALCI LISTA. VEČKRAT SO-TO SAMO ZELJE. ZATO ZEL.IM. DA UPOŠTEVAJE RAZMERE (OMEJENA FINANČNA MOŽNOST. MALO PIŠOČEGA POTENCIALA BREZ TRADICIJE BOJKOTIRANJE NEKATERIH STARIH SODELAVCEV'. SAMO DVOLETEN ŠTUDIJ PA ŠE TO BREZ HUMANISTIČNIH VED). V KATERIH DELAMO. IN DA SKUŠAMO VSI SKUPAJ TE ZAVIRALNE MOMENTE. POSEBNO TISTE. KI NISO VEZANI NA DOLGE PROCESE. IZKLJUČEVATI.
Foto: B. Cerln
SKLAD ZA IZGRADNJO MAISTROVEGA SPOMENIKA
SDK 518-746/1-548
Izdaja Izvršni odbor Študentske skupnosti VZM.
Katedro ureja uredniški odbor: Marija Frankovi*, Slavko Gerič (odgovorni urednik), Vladimir Gajšek, Branko Gerlič, Žarko Golob, Igor Plohl, Tone Janša, Barbara Vidic, Dušan Zbašnlk, Bori Zupančič, Jože Zagožen, Mitja Žitnik, Marjan Žmavc (tehnični urednik). Uredništvo in uprava: Ob parku 7, telefon 22-001. Tekoči račun 018-078-548. Nenaročenih slik in rokopisov ne vračamo. Cena izvoda 50 par (letna naročnina 10 din, za ustanove in podjetja 15 din). Tisk: CP Mariborski tisk.
STRAN 2
DOSEDANJE DELO
— slovensko javnost smo seznanili z namenom sklada in celotno akcijo Katedre
— zbrali okrog milijon dinarjev (starih)
— dogovarjamo se za sestavo častnega odbora in organizacijskega delovnega odbora
NEPOSREDNE
NALOGE
— sestava častnega odbora
— sestava organizacijskega odbora
— zbiranje denarja
V Katedri št. 9 z dne 10. 4. 1970 sem slučajno prebral vaš poziv. Iniciatorjem te akcije čestitam k poštenemu prizadevanju, da tudi general Maister, osvoboditelj Maribora in Spodnje Štajerske, dobi spodoben spomenik. Prava sramota je, da se mu še do danes nismo primerno oddolžili. Tudi moj oče Drago Bordon, zdaj upokojenec v Kopru (81 let), je bil Maistrov borec in se s hvaležnostjo spominja svojega požrtvovalnega povelj-
nika. Za sklad pošiljam skromen prispevek po svojih močeh, z željo, da bi se sredstva za gradnjo spomenika zbrala čimprej. Želim vam uspeha!
Dr. Rado Bordon
Dipl. inž. Zlatko Erjavec Ljubljana. Turnerjeva 21 Uredništvo KATEDRE V Večeru sem zasledil članek, ki opisuje vaše prizadevan je in trdno odločnost, da uspete s predlogom za postavitev spomenika generalu R. Maistru. Morda se boste spomnili, da sam že več kot dve leti pošiljam apele na vse instance z zahtevo za takšno postavitev
nostjo* da forsirate zgornje, vam predlagam, da bi nadaljevali ta boj skupno. V primeru, da ste z mojim predlogom soglasni, vas prosim za nekako pooblastitev, s katero bi lahko uspešneje nastopal v tej zadevi. Morda bi me sprejeli v pripravljalni odbor ali podobno. Globoko sem prepričan, da bomo uspeli in v premislek dajem še idejo, da bi ob priložnosti odkritja spomenika dosegli še to, da bi bil prvi slovenski general proglašen za narodnega heroja slovenskega naroda. Tudi ta akcija ni neizvedljiva.
V pričakovanju vašega cenje-.
cu tunanv UUOUDUV«
spomenika. Večer je o tem pi-neSa odgovora vas lepo po-
Dipl. ihg. Z. Erjavec
št.
din
sal in me tako vsaj moralnozdravljam. podprl. V zvezi z vašo odloče-
Or.rtADD EOROON
»V«— UUIUMt,CuUMm!
»I, 1. im.
KATK D № A( odbor aklada »a
grtdAjo ipoaouilut fedolfn Maistra
M o
park« T
riba
Kahtaljujaa m aa ul lapia a 4«	1. lttl (pa|(ta*l g*
ja Im. Alatba daril)* v katara* ata ul pajMAilit. baba pouk* aJuij* »a agralitaa apoaaalk* fsaaral« Maistra * Maribora.
Vali ialji|. la bi loialml v albam »klala la pa.tal ajagav tla«, •a a vaoaljaa alaaraa. Ii avajib aaaah a« bo* traltl okopaj t h«, I* bi аа arolatva aa ogradilo« apoaaoAKa Cl^iaj obrala kB rala oaaioal tj^raj oMaaltiD.
Proola »a*,, da aa a a«ajlk aala\|tjik akrsplk oW»oltoto.
Zahvaljajoa aa тоа aa aaapaaja* lolta vaa obilo ааракат »M
g« «i pr tortna poadrovljoa.
irntmptmo
Dr. Rado Bordon književnik
Gestrinova 7, Ljubljana V 9. številki vašega lista z dne 10. 4. 1970 ste objavili številko namenskega računa pri SDK — sklad za izgradnjo Maistrovega spomenika, hkrati pa pozvali tudi posameznike, naj to akcijo podprejo in s prostovoljnimi prispevki postavijo temelje spomenika.
Ker se mi je zdela vaša ponudba umestna, sem dne 20. 4. 1970 nakazal na bančni račun 518-756/1-548 znesek 100,00 (sto dinarjev) kot svoj prispevek k tej akciji.
Vendar mi odtlej ni znano, kako poleka akcija za zgraditev spomenika Maistru v Mariboru. Medtem »o mu odkrili spomenik v Kamniku (k odkritju pa ni prišel noben od slovenskih političnih veličin, kakor berem v Naših razgledih!), vendar menim, da tak spomenik sodi predvsem v Maribor, ki ga je Maister osvobodil z dejanjem, pri katerem je sodeloval tudi moj oče Dragotin Bordon, zdaj upokojenec v Kopru.
Hvaležen vam bom, če mi boste sporočili, ali je moj prispevek prišel na pravi naslov, hkrati pa, kako je z akcijo za zgraditev spomenika generalu Maistru v Mariboru.
Lepo vas pozdravl jam,
dr. Rado Bordon
PRISPEVAJTE V SKLAD ZA IZGRADNJO MAISTROVEGA SPOMENIKA
mm
osnutek izhodišč za sestavo srednjeročnega in dolgoročnega razvoja mariborskih visokošolskih zavodov
Pri zasnovi razvoja programa bi bilo verjetno treba upoštevati naslednje momen-
združenje MVZ se razvija v drugo visokošolsko središče Slovenije, analizirati bi bilo treba številčno in kakovostno rast učiteljev, rast vpisanih študentov in diplomantov, povečanje materialne baze (nova poslopja, oprema, rekonstrukcije). Srednjeročni razvoj (do leta 1975):
  VEKŠ: razvoj III. stopnje in nova grad-
nja;	• • j
  VTŠ: razvoj v visoko šolo (strojni oddelek), oprema,
  PA:	investicijski program in^ n°''a
gradnja, program podaljšanja študija
na tri leta,	...........
  VPŠ:	kadrovska stabilizacija, izredni
študij na II. stopnji, interdisciplinarni študij v povezavi z VEKŠ,
  VAŠ: specializacija v izobraževanje kadrov za pospeševalno službo in permanentno izobraževanje vinogradnikov — sadjarjev in pospeševalcev.
Dolgoročni razvoj (do leta 1985):
— VEKŠ: nadaljnji razvoj institutov in računalniškega centra,
  VTŠ: razvoj nekaterih drugih oddelkov v visoko šolo,
— PA: nadaljnja izgradnja, razvoj v 3- oz. 4-letno visoko šolo,
— VPŠ: razvoj v fakulteto s specialnimi usmeritvami,
— VAS: razvoj sadjarsko-vinogradniškega oddelka v visoko šolo.
Realizacija zahtev do skupščine občine
Maribor
Lokacija za:
— gradnjo PA,
— stanovanjsko gradnjo za učitelje,
— študentske domove,
— knjižnico,
— poslovne prostore združenja Zahteve do republike:
— realizacija odobrene sistemizacije in odobritev nadaljnjih potrebnih delovnih mest,
— realizacija zahtev za financiranje potrebnih stanovanj za učitelje (spomenica),
— potrditev konceptov o nadaljnjem razvoju VTŠ in PA,
— odobritev investicijskih sredstev za novogradnjo PA in opremo VTŠ.
Aktivno vključevanje učiteljev v raziskovalno skupnost.
Razvijanje medprometnosti in integracije. Formiranje in razvijanje sktmnosti visokošolskih zavodov v SR Sloveniji.
PREDSTOJNIK: prof. Josip Butinar, dipl. ing.
reforma prizadevanja in VEKŠ
O reformi visokošolskega študija smo že veliko povedali, toda zelo malo naredili. Eden tistih, ki misli, da je od besed čimprej treba preiti k dejanju, je izredni profesor VEKŠ in predsednik sveta šole dr. Rudi Crnkovič. V našem listu je o tem že pisal, konkretno pa je uveljavil svojo misel v šoli pri poučevanju predmeta gospodarske finance.
K.: Zavzemate se za radikalne spremembe visokošolskega študija. Na VEKŠ ste celo predlagali. da bi dovolili obisk predavanj le študentom, ki svoje obveznosti redno izpolnjujejo. Toda s svojimi predlogi niste uspeli. Zanima nas. če mislite s takimi predlogi še vztrajati, ali pa ste se Odločili za drugačen postopek pri uveljavljanju svojih idej. Ali pa so vas morda prepričali, da to ni koristno in boste take poizkuse opustili? Kot komunist ste dolžni opozarjati svojo okolico, naj sprejme nekaj, za kar ste prepričani, da je pravilno, pa če vas okolica posluša ali ne!
Dr. C.: Ideje o temeljitejših spremembah študija so se izgubile v poplavi razprav in predlogov o reformi visokega šolstva. Sam nisem bil dovolj uporaben in dosleden pri realiziranju teh idej, vendar se mi zdi, da je vsaj enaka mera krivde na strani brezplodne organizacije razprav, sprejemanja predlogov in realizacije. Sistem u-pravljanja šol ni tak, da bi zagotovil uspešnost razprav z zavrnitvijo ali s sprejemom neke ideje. Istočasno pa tudi formalistično obravnavamo potrebe no spremembi sistema upravljanja in smo zadovoljni, če se ustanovi npr. komisija iz enakega števila profesorjev in študentov, ki pa v resnici nima nobenega vpliva na upravljanje šole.
K.: Izbrali ste tri skupine študentov, ki so bili v prvem letniku najbolj uspešni. Ti so imeli posebna predavanja in ste jim snov predstavili v približno 1/3 časa, ki ste ga porabili za ostale študente. Ste to spremembo v pedagoškem delu uvedli nenadoma ali pa ste se nanjo pripravljali že dalj časa? Kakšni so rezultati vašega dela? Al: mislite ta način predavanja izpopolniti? Ka. ko?
Dr. C.: Posebnih priprav za prehod na ta način pedagoškega dela ni bilo, ker mi obilica dela ne dovoljuje, da bi se sistematično in pravočasno loteval nekaterih problemov. To je tud: razlog, da so se pojavljale pri tem poizkusu določene slabosti in pomanjkljivosti. Vendar ugotavljam, da sem dosegel nekatere cilje, ki sem si jih pred tem zastavil.
Drug namen je bil odpraviti razvlečenost pedagoškega procesa in znanja. Po starem se ta proces začne 1. oktobra in traja do sredine januarja. Sedaj oboje, razlaga in priprave na izpit, teče vzporedno in je končano v 6—7 tednih. S tem je dosežena večja koncentracija in intenzivnost pri študiju.
Tretje, kar sem hotel doseči, pa je bilo omogočiti hitrejše napredovanje pri študiju. Izpit: se ne kopičijo, pač pa so enakomerno razporejeni skozi ves semester Pozitiven rezultat tega načina dela je pred začetkom januarskega izpitnega roka že 70 študentov drugega letnika imelo izpit iz predmeta gospodarske finance. Ce dodamo še kakih 50, ki bodo izpit opravitili v januarskem in februarskem roku, bo imelo pred pričetkom četrtega semestra okoli 120 študentov opravljen izpit iz tega predmeta.
Lan: je opravilo ta izpit v istem času okrog 70 študentov. S tem se ustvarja možnost, da večje število študentov hitreje diplomira.
2.	Pripraviti bom moral boljša vprašanja za preizkus znanja:
a) za preverjanje poznavanja pojmov.
b) za sposobnost samostojnega kombiniranja znanja.
Ker je študent aktiven dejavnik pri pedagoškem procesu, je seveda uspešnost tud: te oblike dela v veliki meri odvisna od njega. Če bo videl v tej obliki pedagoškega dela iste prednosti kot profesor, bo rezultat še boljši.
K.: Kako so študentje sprejeli novo obliko dela? Dr. C.: Po dosedanjih izkušnjah sodim, da študentje pozitivno ocenjujejo nov način dela in da je zelo malo takih, ki so ta način ocenjevali kot lažji ter zato niso uspeli. V tem me utrjuje tudi dejstvo, da je obseg snovi, zajete v vprašanjih, bistveno večji kot pri ustnem izpitu na koncu semestra.
K.: Rekli ste, da je bil to eksperiment (predvsem s prvo skupino najboljših študentov). Ste imeli z njimi kakšne posebne namene (npr. pridobiti posamezne kandidate za delo v institutih VEKŠ)?
Dr. C.: Po skupinah sem moral delati, ker bi bilo preveliko število študentov ovira za tak način dela in zaradi tega. ker sem moral upoštevati statutarno določilo, da lahko izpite iz drugega letnika opravljajo le tisti, ki imajo že vse izpite iz prvega letnika. Drugega namena nisem imel. Uspešnost študija posameznega študenta, dokazana na ta način, ne more biti osnova pr: izbiri ljudi za delo v institutih, ker ne dokazuje posebnih sposobnosti in nagnjenj za raziskovalno delo. Za institute bi morali odbirati kandidate na osnov: seminarskih nalog.
K.: Kaj menite o tem, da se morajo študentje v zelo velikih skupinah učiti tuje jezike, študirati politično ekonomijo in matematiko? Ti predmeti predstavljajo največjo selekcijo na prvi stopnji. Ali mislite, da šola ne more rešiti teh proble-
dneh naštudirat: tudi po 85 strani in je učenje
spet kampanjsko.
VLADO NARTNIK
Rezultate testov bi moral profesor sproti objavljati. Prednost tega sistema je, da snov v manjših količinah lažje in raje študiramo.
TOMAŽ KERŠMANC
Tak način pedagoškega dela bi bilo dobro razširiti tudi na druge predmete. Menim, da bi morali na ta	način	predavati	dva predmeta	v semestru. in	sicer	drugega za	drugim. Ostali	pred-
meti bi se potem lahko vzporedno študirali skozi ves semester.	Tone	Janša
kurzni	sistem na	VTŠ
V želji, da postane študij čimuspešnejši in čim-krajši, so na VTŠ sprejeli več ukrepov. Omejil bi se samo na enega, na ureditev predavanj po kurznem sistemu. Čeprav je to leto poskusno, kurzni sistem je samo na elektro oddelku, sem prepričan, da pomeni pomembno prelomnico v organizaciji študija.
Kurzni sistem ni novost v tujini, novost je le pri nas.
Naj navedem nekaj osnovnih značilnosti. Predavanja tečejo po kurzih; kurz je običajno sestavljen iz zahtevnejšega in dveh manj zahtevnih predmetov. Ti predmeti se predavajo vsak dan od 7. do 13. ure. Sproti se pišejo kolokviji; določen procent, dosežen pri kolokviju, študenta opraviči izpita. Neuspeh pri enem kolokviju mu daje možnost, da odgovarja samo tista poglavja, ki jih je obsegal kolokvij. Prva možnost je torej, da ima študent po koncu kurza že tudi opravljene izpite.
Kdor te prve možnosti ni izkoristil, ima drugo. Po vsakem kurzu je namreč določen čas namenjen za izpite. Prav gotovo je snov takrat še zelo sveža in uspeh ne izostane.
razvoj in reforma
visokošolskih zavodov v mariboru
mov? Se vam ne zdi, da bi morala šola omogočiti predavanja in vaje iz teh predmetov v majhnih skupinah veliko prej kot za predmet gospodarske finance? Predavalnice vendar niso zasedene nepretrgoma, osebni dohodki na VEKŠ pa tudi niso tako majhni, da ne bi mogli pritegniti dovolj predavateljev.
Do izraza so prišle tudi nekatere slabosti:
1.	predvsem je bilo premalo časa za skupne priprave: za predavanje in razpolago snovi ter za individualno delo študentov. Študent bi moral biti v tem času manj obremenjen pri drugih predmetih, kar bi kasneje lahko nadoknadil. Tu se pokaže, da je potrebno uskladiti način dela vseh predmetov v istem semestru.
Eden od namenov je bil. odpraviti časovno raz-mahnjenost med predavanjem in drugimi oblikami pedagoškega dela ter aktivnim delom študenta oziroma njegovih priprav za izpit. Ta namen je dosežen, ker so se študentje, medtem ko sem predaval in razlagal, učili, pripravljali za izpit in ga tudi že opravljali.
Dr. C.: Predmete, ki ste jih navedli kot primer, bi vsekakor kazalo še prej kot gospodarske finance obravnavati v majhnih skupinah in s sprotnim preverjanjem znanja. Razlogi, da šola še ni pristopila ali da le počasi pristopa k temu, so v resnici: pomanjkanje prostorov in učiteljev, po drugi strani pa izredno veliko število študentov. Vendar se mi zdi, da je glavni razlog vendarle veliko število študentov, ki pa niso vsi resni kandidati za študij. Zato tudi moja ideja o prepovedi obiskovanja predavanj neaktivnim študentom ali tistim, ki bi na začetnih testih ne bili uspešni. Problem bi se dal delno rešiti z diferenciacijo študentov po aktivnosti. Aktivnim bi mogli in morali zagotoviti kvaliteten in uspešen študij.
K.: Želite še kaj povedati?
Dr. C.: Zdi se mi, da bi marsikateri problem šole temeljiteje — bolj dolgoročno, če že ne hitreje rešili ob permanentnem sodelovanju študentov. Za uspešnost sodelovanja študentov v upravljanju šole, je. po mojem mnenju, celo pomembnejše to, da so le-ti povsod in stalno prisotni pri odločanju, kot pa njihovo število v organih upravljanja.
K.: Hvala za razgovor.
ŠTUDENTKA X
Se sam ne veš. kdaj opraviš ta izpit, ker so testi lažji kot klasični izpiti. Po tej metodi bi bilo treba opravljati izpite pri več predmetih.
FRANC LOVŠIN
Izpit je v tem primeru le formalnost. Ce študiraš pravilno, je psihično naprezanje manjše kot pri klasičnem načinu študija, ker te prisili k sprotnemu študiju.
DUŠAN ZBASNIK
Takšen načn študija se mi zdi lažji kot pa klasičen. vendar povzroča zanemarjanje drugih predmetov. Treba bi bilo poiskati idealno rešitev, ki bi poleg študija enega predmeta dopuščala možnosti za redno delo pri ostalih. Tolažimo se lahko s tem, da ogromno študentov tudi sicer ne študira sproti.
REDKOBESEDNA ŠTUDENTKA
Izpit je lažji, vendar je zaključeno znanje slabše. Učenje je kampanjsko.
IVAN LAH
»
Možnosti, da opraviš Izpit, so večje, znanje pa je slabše, kot če bi študiral na klasičen način. Ta sistem nima prednosti, ker smo morali v treh
Po kurzu in tednu, namenjenemu za izpite, se prične nov kurz. Lahko se zgodi, da kdo iz takšnih ali drugačnih razlogov ni uspel opraviti vseh izpitov. Ta ima še vedno tretjo možnost, ki je bila za njegove predhodnike tudi edina, to je. da opravi izpite v normalnih izpitnih obdobjih. Predstojnik elektro oddelka ing. Ženko je o kurznem sistemu dejal nekako takole: »Od kurznega sistema predavanj ne pričakujemo bistveno boljših rezultatov. Zavedamo se, da je s tem še bolj okrnjena tako imenovana akademska svoboda, prav tako kot vemo, da moramo študente čim-hitreje vključiti v intenzivno študijsko delo. Mnogo študentov še nima pravih delovnih navad, kurzni sistem pa je tisti, ki jih vodi. jim razporeja delo. Kurzni sistem omogoča rednim študentom, da v času predavanj opravijo tudi vse študijske obveznosti-«
Kakšno pa je mnenje študentov?
Brez dvoma je kurzni sistem boljši od klasičnega. Delati pa je treba precej, drugače ni uspeha. Povprečno je treba študirati 4—5 ur na dan. Težko je tudi doseči boljšo oceno kot zadostno, kar je na klasičnem izpitu lažje.
Smo za kurzni sistem. Prvi semester je za nami, rezultat: so že delno vidni, najpomembnejši pa je prav gotovo ta, da v tem času še nikoli ni bilo toliko opravljenih izpitov.
V.S.
prejeli smo
SKUPŠČINA SOCIALISTIČNE REPUBLIKE SLOVENIJE LJUBLJANA Statut univerze v Ljubljani
Spoštovan: tovariši poslanci!
V zvezi z obravnavo predloga novega statuta univerze v Ljubljani vas želimo opozoriti na nekatera dejstva, za katera menimo, da jih mora naša družba, oziroma vi, tovariši poslanci, kot njen: predstavniki, v omenjeni obravnavi upoštevati.
Potrebe po diplomantih visokih in višjih šol v našem podjetju in tudi v drugih gospodarskih organizacijah v našem nacionalnem prostoru v znatni meri presegajo sedanje dejansko število diplomantov teh šol, zato menimo, da je treba V NOVI STATUT UNIVERZE V LJUBLJANI VGRADITI TUDI DOLOČILA, KI BI ZAGOTOVILA, DA BI SE POVEČALO ŠTEVILO ŠTUDENTOV. KI ŠTUDIJ ZAKLJUČIJO V REDNEM Studijskem roku, za katerega
ZLASTI POUDARJAMO, DA GA NE KAZE PODALJŠEVATI.
Nizko število diplomantov v primerjavi z vsakoletnimi vp:si na (za nas življenjsko pomemb-
nih) fakultetah (strojna, elektro, ekonomska fakulteta), nam zgovorno pove, DA JE PROGRAM ŠTUDIJA NA TEH FAKULTETAH POTREBEN SPREMEMB. Seveda so važni pogoji študija (predavalnice, delavnice, laboratoriji) kot tudi predavateljski kader (od stimulacije za znanstvena dela do stanovanj zanje), kar je treba reševati vzporedno z reformo študija. Reforma študija na univerzi ne sme povzročiti podaljševanja študija oziroma njegovega rednega trajanj, temveč naj rodi POGLOBLJENO DELO — S ŠTUDENTI za čimprejšnjo pridobitev znanja iz stroke in omogoči hitro diplomiranje ter čimprejšnjo vključitev mladih strokovnjakov v gospodarstvo, v proizvodne organizacije, kjer teh kadrov tud: najbolj primanjkuje. NAJBOLJ SPOSOBNIM ŠTUDENTOM PA BI MORALI ZAGOTOVITI MOŽNOST DIPLOMIRANJA V KRAJŠEM ROKU IN JIM TAKOJ ALI PA KASNEJE OMOGOČITI NADALJEVANJE ŠTUDIJA NA III. STOPNJI. REFORMA UNIVERZE MORA PREDVIDETI STALNO DOPOLNILNO IZOBRAŽEVANJE DIPLOMANTOV v rednem delovnem razmerju zaradi sprotnega (tekočega) izpopolnjevanja znanja z novimi odkritji in novimi spoznanji v stroki.
Naše Združeno podjetje je zelo zainteresirano za redni prvo- in drugostopenjski študij, na tudi za diplomante III. stopnje, saj program razvoja
Iskre kaže velike potrebe po enih in drugih. Po teh izračunih bomo do leta 1975 potrebovali približno:
110° elektroinženirjev I., II. in III. stopnje,
300 strojnih inženirjev I., II. in III. stopnje,
300 ekonomistov I., II. in III stopnje.
Pri tako intenzivnem študiju, kakršen je danes na omenjenih fakultetah, Iskra več 10 let ne bi mogla zadostiti svojim potrebam, če niti ne upoštevamo dejstva, da danes večina strokovnega kadra iz industrije ODHAJA V TRGOVINO kar bo slej ko prej POGUBNO VPLIVALO TUDI NA GOSPODARSTVO KOT CELOTO. -
Iskra se na kadrovskem področju pripravlja na aktivno delovanje za pridobivanje novih mladih kadrov in pripravlja vrsto ukrepov znotraj našega velikega kolektiva kot tudi na akcije na šolah vseh nivojev in stopenj.
s° glavni razlogi, da SE ISKRA NIKAKOR
STMNJA S KAKRŠNIMKOLI PODALJŠEVANJEM DEJANSKEGA TRAJANJA ŠTUDIJA na fakultetah univerze v Ljubljani. Apeliramo tudi na vas. spoštovani tovariši poslanci, da nas v naših prizadevanjih podprete.
Prejmite naše iskrene pozdrave!
PREDSEDNIK ODBORA ZA POSLOVNO POLITIKO ZP ISKRA Vladimir LOGAR. dipl. oec.
o delu študentske komisije
Reforma — beseda, ki je danes tako aktualna. Reforma univerze — govorimo in govorimo, kup papirja je napisanega na to temo. mnogo manj narejenega.
Mariborski študentje nismo izdelali svojega koncepta reforme naših visokošolskih zavodov. Za nas je bilo dovolj, kar so napisali drugi, dovolj, da smo vse preštudirali. A četudi tega ne bi bilo. bi ubrali isto pot. kot smo jo.
Nekateri so nam to zamerili, predvsem študentska vodstva v drugih visokošolskih centrih, kljub vsemu pa smo vedno bili prepričani o pravilnosti dela in že današnji rezultati, pa čeprav nismo zadovoljni z njimi, nam govorijo, da smo šli v pravo smer.
Program, ki ga je sprejela skupščina, je bil kratek po številu napisanih vrstic, je pa pred komisijo postavil veliko dela, ki ga je bilo treba opraviti. Da na kratko naštejem osnovne točke programa:
— učbeniki,
— izpitni roki,
— razbitost urnikov,
— seminarska predavanja.
Posamezne šole so različno uresničile naše sklepe, vendar pa, če se omejimo na najbistvenejše, lahko ugotovimo naslednje:
— da so urniki v večini primerov še zelo razbiti,
— da izpitni roki niso nikjer postavljeni za pol leta naprej in sporazumno s študenti,
— da pri učnih programih in obremenjenosti študentov ni nikakršnih sprememb.
Ugotovimo lahko, da sprejema študentov in seznanjanja z visokošolskim študijem na vseh šolah ni bilo. prav tako pa tudi, da je združenje MVZ poskrbelo za pedagoško usposabljanje učiteljev.
Vse šole še vedno niso uskladile urnikov z zakonom o visokem šolstvu, ki določa za maksimalno tedensko obremenitev študenta trideset ur. Nekatere šole (VTS, PA) se zavzemajo za podaljševanje študija. Študentje podpiramo te težnje, v kolikor so upravičene in utemeljene, v glavnem pa naj bi študij, ki daje višješolsko izobrazbo. trajal le dve leti.
Včasih so na komisijo letele pripombe, da se zavzema za takšne oblike študija, nad katerimi študentje niso navdušeni. Morda je v tem nekaj resnice, toda mi se zavzemamo za študente, ki želijo v času študija pridobiti določeno znanje, ne zavzemamo pa se za lenuhe, prav tako kot nismo navdušeni, da študentje postanejo knjižni molji. Če se zavzemamo za to. da se prizna študij kot delo, je jasno, da mora študent vsak dan določen čas tudi opravljati to delo. Vili Sale
-n«
Foto: B. Čerin
o delovnem in samoupravnem statusu študenta
(Gradivo ob volitvah delegatov na II. kongresu samoupravljavcev v Jugoslaviji)
Namen sestavka je podati kratek pregled dosedanjih razprav in stališč o delovnem statusu študentov in njihovih samoupravnih pravicah. Služil naj bi za širšo razpravo o teh vprašanjih, predvsem pa preprečil, da ne bi po nepotrebnem ponovno razpravljali o stvareh, ki so bile že večkrat soglasno snrejete. Odprto je vprašanje realizacije teh sklepov.
I.
1. Prve razprave o sodelovanju študentov v upravljanju so se začele že leta 1953, ko je bilo izraženo mnenje, da vključevanje študentov v sa. moupravne organe ne bi koristilo niti študentom niti profesorjem. (Natančneje glej razpravo o razvoju diskusije v zvezi s temi vprašanji do leta 1967: Ideje, jugoslovanski študentski list. št.
2, stran 97-105)
2. Ze v prvih razpravah o tem, kakšna naj bo no-va študentska organizacija, se je kot najpomembnejše v programu študentov izrazila borba za delovni status študenta in njegove samoupravne pravice. Se pred formalnim sprejetjem reorgani zacije je bila skica izdelana za program Skupnosti študentov. Poglejmo nekaj parol iz te skice:
»— Dejstvo, da smo prikrajšani za pravice, ki ustavno slede iz delovnega statusa občana, je v naši družbi težje sprejemljivo kot drugje. Boli nas popularna delitev mladine na tiste, ki delajo, in tiste, ki ne delajo.
— Zavzemamo se za samoupravno organizacijo študentov — delavcev. Ustanavljamo organizacijo, ki bo temeljila na statusu študenta kot delavnem statusu ...
— Skupnost študentov na fakulteti oz. univerzi je sestavni člen fakultete oz. univerzitetne samouprave.«
3. Te ideje so dobile ustrezen odraz tudi v novem (sedaj veljavnem) statutu Skupnosti študentov in manifestu, ki je sestavni del tega statuta:
»Študij je družbeno pomembna in koristna dejavnost ... Vrednotimo ga kot delo, kar tudi je-Študent zato ne more imeti položaja družbenega podpiranca, ampak je delavec s pravicami in dolžnostmi, ki jih ustava daje delovnemu ljudstvu, pravicami in dolžnostmi, prilagojenimi posebnostim študija.
Upravljanje visokošolskih zavodov, njihovih združenj in študentskih domov... ni študentska boniteta, ni družbena miloščina. Izhahaja iz študentove stvarne delovne vloge. Organizirana Skupnost študentov pa je poskus zavestno dogovorjenega združevanja študentov na osnovi delovnega statusa«.
4. Del zgoraj navedenih idej je bil realiziran s tem, da je bila Skupnost študentov vključena v fakultetni in univerzitetni statut in tako priznana za samoupravni subjekt.
5. Široko zasnovano delo posebne komisije Skupnosti študentov za delovni status študenta ni prineslo zaželenih rezultatov. Ugotovljeno je bilo samo, da se naj glede na sedanjo slabo socialno strukturo študentov upošteva načelo solidarnosti in se da štipendija — dohodek le tistim, ki so je najbolj potrebni. Jasno je, da moramo upoštevati pri nagrajevanju študentovega dela omenjene specifičnosti, vendar to ni bistveno. Bistveno je. da ne govorimo o socialni podpori, temveč priznamo vse, kar študent dobi, kot nagrado za študij, delo.
6. Najnovejše gradivo izvršnega odbora Skupnosti študentov (Reforma univerze in študenti) pravi: »Ker je oddvojen od procesa proizvodnje, izključen iz znanstvenoraziskovalnega dela, ker je objekt v procesu učnovzgojnega dela, je študent onemogočen, da o problemih, pogojih in programu svojega dela neposredno odloča.«
Tu je s študentske strani izražen dvom o tem, ali je to, kar danes (lahko) počnejo študentje na univerzi, res delo, in dvom o tem, da je na temelju takega »dela« mogoče uspešno sodelovati pri upravljanju, kaj šele zahtevati priznanje delovnega statusa.
7. Splošni zakon o fakultetah in univerzah (Uradni list SFRJ, št. 29/1960) je določal, da študentje niso člani fakultetnih uprav, to je sedanjih pe-dagoškoznanstvenih svetov, niti niso člani univerzitetne skupščine. Danes je položaj vendarle drugačen, čeprav še ni zadovoljiv. V pedagoško-znanstvenem svetu univerze imajo študentje trenutno dva predstavnika, v univerzitetni skupščini po 36 (od 568) članov. Zakonodaja še vedno ne dopušča študentom enakopravnega soodločanja v svetu fakultet.
J zainteresiranost za UPRAVLJANJE.5 Iz tega pa
zopet izvirajo odpori zoper priznanje enakopravne vloge študentskim predstavnikom v samoupravnih organih. Družba pa ni pripravljena priznati študentom delovnega statusa.’ Vse sile j® treba usmeriti v to, da se spremeni vloga študenta v tem smislu, da bo študij postal delo v pravem pomenu besede. (1). Pri tem spreminjanju morajo enakopravno sodelovati tudi študentje, zato jim je treba dati vse možnosti pri upravljanju. (2). Tako naj bi dobili tudi trdno osnovo za priznanje, da je študent delavec. (3). Vse te spremembe so v interesu študentov in profesorjev. »Študentje in učitelji smo enotna delovna skupnost, zato moramo najti skupne poti za stalno in aktivno sodelovanje pri reševanju študijskih in družbenih problemov.« (Rcvolucionira-nje družbe in univerze, skupina študentov filozofske fakultete v Ljubljani, maja 1970). »Poleg družbe v celoti, sposobnih znanstvenih in pedagoških delavcev so ZA REFORMO UNIVERZE zainteresirani študentje kot celota, ne pa posamezni študentje«. (Uvodnik v Tribuni, 14. 4. 1970) Gre torej za skupne interese, zato ni nobene osnove več za nezaupanje do študentov in njihovih predstavnikov. Razlog za nezaupanje imajo samo tisti, ki so za status quo.
Ugotovimo lahko, da v današnjih razpravah ni več dvoma o tem, da je študent delavec in da mu je treba ta status priznati. Kdor danes ugovarja delovnemu statusu študenta in njegovim pravicam, navaja samo formalnopravne zadržke. Seveda pa ostanejo odprta mnoga vprašanja glede poti, glede tega, kako, kdaj in v kakršni meri spremeniti študentski status.
III.
Samoupravljanje ni mogoče, dokler študent nima delovnega statusa. Samoupravljanje je pravica DELOVNIH LJUDI. (9. člen ustave SFRJ) Študentje pa imajo po zakonu o visokem šolstvu pravico in dolžnost sodelovanja v delu samoupravnih organov (37. člen). Študentje torej imajo pravico samoupravljanja, ni pa jim priznan delovni status, čeprav določa 7. člen ustave SFRJ: »Samo delo in uspehi dela določajo materialni in družbeni položaj človeka.« Kako naj potem pričakujemo zainteresiranost za samoupravljanje, ko pa je študentom priznana posamezna pravica delovnih ljudi (enako velja za volilno pravico v zbor delovnih ljudi republiške skupščine), ne pa status delovnega človeka? študentje so zainteresirani za delo v samoupravljanju toliko, koli-
Koordinacija bilateralnega sodelovanja z organizacijami ZS univerzitetnih centrov.
programske osnove dela študijske komisije:
— vsebinska priprava za enotni politični nastop delegatov za drugi kongres samoupravljavcev Jugoslavije o problematiki razvoja univerzitetne samouprave.
— organiziranje seminarja SŠ o učinkovitosti in enakopravnosti organizacijsko-politične vloge študentov v samoupravnem soodločanju: formiranje diskusijskega jedra,
— nadaljnje sodelovanje v okviru razprav potrjevanja statutov visokošolskih zavodov.
— sprejem delovnega programa komisije, ki naj vključuje:
delovno skupino za reformo univerze in programska načela ZŠJ,
delovno skupino za delovni status študenta, delovno skupino za razvoj pedagoškega procesa in sodelovanja v samoupravnih organih univerze.
programske osnove dela socialno ekonomske komisije io sš:
— nadaljevanje akcije za podpis družbenega dogovora o uvajanju novih enotnih načel nacionalne štipendijske politike za petletno obdobje.
— realizacija republiškega štipendijskega centra kot organizacijsko tehničnega servisa za izvajanje nacionalne kadrovske politike na podlagi enotne, usklajene štipendijske politike.
— sodelovanje v razpravah o konceptu perspektivnih planov razvoja SRS: študija o vplivu ko-relacijskih pojavov med nacionalno kadrovsko politiko in splošnim družbenim razvojem na položaj in strukturo študentske populacije,
— sodelovanje v razpravi ob postopku sprejemanja predloženega skupščinskega priporočila in
če koga peče vest...
študentsko gibanje
v ljubljeni
n.
Iz dosedaj navedenega izhaja, da je kar na treh področjih študentski status neustrezen. Iz položaja objekta, ki ga ima študent v ŠTUDIJSKEM PROCESU', izhaja njegova nesposobnost in ne-
■ ■
g ■*%
џ
kor čutijo, da lahko tako neustrezno stanje pomagajo spreminjati. Jasno je torej, da ne moremo ločevati razprave o pravicah študentov v samoupravljanju od razprave o delovnem statusu študenta. To se je pokazalo tudi ob razpravi okoli vprašanja glede pravic študentskih predstavnikov v samoupravnih organih, ki se je takoj spremenilo v vprašanje, ali je študent delavec (Glej Tribuna, 14/4-1970, stran 4 in 5). Rektor univerze dr. ing. Roman Modic je ob tem jasno povedal, da obstajajo samo zakonodajne pravne zapreke za enakopravno udeležbo študentov pri odločanju o univerzitetnih zadevah in za priznanje delovnega statusa študentov. In te zapreke je treba čimprej odpraviti. »Menim, da je študij družbeno potrebno in koristno delo IN DA JE ŠTUDENT DELAVEC. TO SO DEJSTVA, PRED KATERIMI CELOTNA JUGOSLOVANSKA DRUŽBENA SKUPNOST NE MORE ZAPIRATI OCI.«
minimalni politično usmerjevalni program io sš
Permanentno združenje :n aktiviranje koherentnih revolucionarnih skupin: del študentske populacije, zavzete za reševanje temeljnih vprašanj in družbenih odnosov, napredne inteligence, ki ji družbeni institucionalizem in vsiljeni odnosi na univerzi onemogočajo naprednost, in družbeni sloji, ki jim nedemokratični izobraževalni sistem onemogoča razvoj lastnih sposobnosti — osebnosti, ter združevanje in vsklajevanje na-predtjjh študentskih interesov ob koncipiranju temeljnega, dolgoročnega programa skupnosti študentov.
Nadaljnja realizacija teženj napredne študentske populacije po avtonomnem vključevanju v družbenopolitične tokove z lastnim konceptom revo-lucionlranja odnosov in institucij ob programski usmeritvi aktivnosti IO od enostranskega vključevanja v politične institucije na škodo komunikativnosti s študentskim zaledjem: prekvalifikacija od strokovnopolitičnega v organizacijsko--političen izvršilni organ Skupnosti študentov. Razširjati oblike najširše neposredne komunikativnosti s študentskim zaledjem: skupščina, diskusijski zbori, mediji obveščanja idr.
V bližnjem volilnem obdobju v samoupravne organe fakultet, univerze in skupnosti s politično akcijo omogočit: in izkoristiti vplivnost za združevanje študentskih naprednih in specifičnih interesov preko oblik samoupravnega soodločanja.
Programske osnove komisije za družbenopolltlč. na vprašanja
reforma univerze in družbe:
— participacija študentov v samoupravnih organih fakultet in univerz. Sociološko-pol:tološka analiza vzrokov in ovir. ki preprečujejo udeležbo študenta v odločanju,
— odnos družba — univerza: funkcija univerze v moderni družbi, njen vpliv na družbene spremembe in obratno,
— funkcija znanosti.
Organizacija In aktivizaeija študentskih potencialov:
— problemi organizacije Študentske skupnosti,
— stalno spremljanje in analiza družbenih pojavov, ki so za študentsko populacijo pomembni
(konfrontacija naših stališč z drugimi centri političnega odločanja)
Sodelovanje z ZMS na osnovi konkretne akcijske enotnosti.
novele štipendijskega zakona (odbori in zbori skupščine SRS),
— usposobitev strokovne službe za permanentno spremljanje in analiziranje gibanja študentskega standarda,
— nadaljnja iniciativa za izvedbo globalne analize štipendijske politike v SRS,
— nadaljnja iniciativa za sklenitev medrepubliškega dogovora za zagotovitev možnosti (materialnih) meduniverzitetnega študija.
— organizirano reševanje socialnoekonomske problematike študentov, stanovalcev izven študentskih domov: organiziranje sindikata študentov — stanovalcev izven SD z organizacijsko, posredniško in nadzorno funkcijo.
programske osnove aktivnosti komisije na področju zdravstvenega varstva študentov
— realizacija programa zdravstvenega varstva študentov na osnovi sprejetega zakona,
— permanentno in načrtno spremljanje fizičnih sposobnosti študentov na osnovi dokumentacije dispanzerja za zdravstveno varstvo študentov ZD Ljubljana in dispanzerja za medicino dela ZD Maribor.
— sodelovanje v izdelavi statuta in pravilnikov zavarovalne skupnosti,
— sodelovanje v formiranju programa sklada za zdravstveno varstvo študentov v novi funkciji strokovno — usmerjevalnega foruma,
— usposobitev centralne otroško-varstvene študentske ustanove,
— problematika nezgodnega zavarovanja študentov pri delu.
Mi, Jugoslovani, in vsa svetovna javnost smo bili priče izredno dramatično izvedeni devalvaciji dinarja. Ne dramatični zaradi poprejšnjih bojev o stopnji razvrednotenja; bolj razboritemu podpredsedniku (nekdanjemu) zveznega izvršnega sveta pa bomo morali priznavati odslej naprej tudi jasnovidnost in treznost dn kar jih je sposobnosti, ki gospodarstveniku pomenijo vrline. Zelo sladko se lahko smejimo (dr. Miljanič tudi, on predvsem) zadnji pomembni odločitvi ZIS. ki je pretresla svet (jugoslovanski) in postavila na glavo vsa trezna prognoziranja in ugotovljanja dejanskega stanja v zvezi s potrebnostjo takojšnjega devalviranja dinarja. Za kaj gre? ZIS je vseskozi zastopal stališče (uradno), da moramo v toku prve faze stabilizacije izvršiti ukrepe, ki naj bi okrepili naše gospodarstvo, ga pripravili za zelo zahteven korak, na devalvacijo. Restriktivni ukrepi pa, ki so jih izvajali, so bili nepopolni, gospodarstvo pa jih je izigravalo. Zakaj je devalvacija zahteven korak?
Ce nočemo ponoviti situacije iz leta 1965, ko smo devalvirali dinar, nesorazmerja znotraj gospodarskega prostora pa pustili anarhična, bi se morali odločiti za drugo pot: za pot, ki bi bila na njej devalvacija končni akt. Takšno stališče je ZIS zelo dolgo zastopal, zaradi tega je tudi odstopil dr. Miljanič — njegova koncepcija je bila drugačna. 24. januarja pa smo ugotovili, da se cigan dela norca tudi iz belega kruha: dinar smo devalvirali za 16,67 %. In Mitja Ribičič je v TV dnevniku vedel povedati, da druge rešitve ni, da je le ena pot itd.
Zdaj pa se lahko upravičeno sprašujemo, kako more organ, kot je ZIS, o tako pomembnih vprašanjih tako (relativno) hitro spreminjati svoje prepričanje. To lahko sproži več hipotez:
a) da je dr. Miljanič imel prav, ZIS pa tega ni hotel uvideti, nakar je Miljanič odstopil. Sedaj se smeje ZIS;
b) da je dr. Miljanič imel prav in da je ZIS to vedel m njegovo koncepcijo sprejel. Odstop Mi-ljaniča je v tem primeru ali fingiran ali pa je do tega prišlo iz drugih razlogov;
c) da ZIS sploh ne ve, kaj hoče. V tem primeru se smejejo v tujini.	,
Najbolj »hecno« pa je poslušati zatrjevanja, češ da standard ne bo padel, da delavski razred ne bo pojedel manj kruha in da bo vse tako, če ne še lepše, kot je bilo. Zlata časi se obetajo turizmu in izvoznikom, uvoznike pa naj vrag pocitra. A si kdo upa trditi, da bremena inflacije in devalvacije ne nosi delavski razred?
Pristajamo lahko na vse še tako ostre principe nadaljnjega dela, ker nam lahko ta ukrep (devalvacija) prinese dolgo želeno stabilnost. Absolutna ta stabilnost ne bo, bo pa premostila nesorazmerja v zunanjetrgovinski aktivnosti. Upravičeno pa dvomim — preteklost dvome potrjuje — da bodo izvajanja zastavljenih smernic gospodarskega razvoja dovolj dosledna. Ze tekoče analize (bližnja prihodnost) ne bodo dovolj spodbudne. Razumem dilemo: kombiniranje gospodarskih načel s socialnimi elementi ali gospodarjenje po popolnoma ekonomskih principih. Vendar pa mešanje sociale in ekonomike poraja še večje disproporce in nestabilnost. Težko bi se tudi bilo odločiti za strogo ekonomičnost. Preostra bi bila in preveč ljudi bi ostalo brez dela. še več pa bi bilo lačnih. Kakopak bodo ekonomisti zagovarjali slednjo varianto. ZIS je verjetno ne bo sprejel. Torej labirint ne kaže upanja na uspeh. Loteva se me skepsa. Vedno iščemo srednje poti, izogibamo se sprotnemu reševanju problemov. Ureditev sistema nagrajevanja pa bi verjetno imela ugoden politični odmev. To bi lahko združilo vse progresivne sile pri oblikovanju stabilnega gospodarskega sistema. V nasprotnem primeru se lahko pojavi druga Poljska. Pa ne da bi grozil; temni oblaki ne prihajajo na človekov poziv. Ce bomo vedeli, kaj hočemo, bo laže to tudi storiti. Tako pa se danes smehljamo. Devalvacije pa vseeno znamo izvajati.
D. Zbašnik
nekaj podatkov in pojasnil o katedri
Skupna naklada lista znaša 10.200 izvodov, izjema je le deveta številka, ki je izšla v nakladi 11.000 izvodov. V juniju smo imeli 9.800 rednih naročnikov, število je nato zaradi konca šolskega leta in sprememb naslovov padlo. Sedaj se zopet dvijpje, tako imamo 8.100 rednih na ročnikov. 2.000 izvodov pa razdeljujemo srednjim šolam, VEKS in PA. Poleg študentov je med rednimi naročniki veliko dijakov, učiteljev, delavcev in uslužbencev. Pošiljamo jo na 252 pošt v Sloveniji in drugih republikah. Nekaj krajev in število naročnikov: Maribor 4.600, Ljubljana 1.820, Celje 415, Murska Sobota 260, Kranj 234, Lendava 30, Velenje 70, Varaždin 22, Zagreb 64 itd. 370 izvodov si je utrlo pot v tujino, predvsem med zamejske Slovence na Koroškem in v Italiji.
Kaj pa Število in obseg izdanih številk? Celotni proračunski stroški v preteklem letu so bili preračunani na trinajst številk z dvana)stimi stran mi klasičnega formata Katedre (skupno 156 Hrani). V tem smislu so bile podpisane tudi
pogodbe z ustreznimi organizacijami za subvencioniranje lista. V primerjavi s preteklimi leti je bil v planu obseg povečan za tri strani v eni številki. V letu 1970 je izšlo 16 številk, od tega 9 normalnih in 3 dvojne številke (1 z 2 str., 1 z 8 str., 5 z 12. str., 4 s 16 str. in 1 z 28 stranmi), kar je skupno 162 strani. K temu je potrebno prišteti še 6. številko z dvanajstimi stranmi, ki je izšla po novem letu.
S svojimi prispevki je v Katedri sodelovalo 364 avtorjev, vsako številko je v poprečju napisalo 22 avtorjev, nobene pa ne manj kot 19 avtorjev. Med sodelujočimi so bili v večini študentje, di» jaki in profesorji. V večini primerov so posamezniki prvič pisali za časopis, prav gotovo pa bodo s pisanjem tudi nadaljevali.
Kro§ Katedre (tisti, ki pri njej kakorkoli sode-lujejo), ki se je z radikalno spremembo (menjava uredništva) popolnoma razbil, se znova ustvarja. Napak bi bito pričakovati, da bodo prvo leto vidni, posebno zaradi bojkotiranja nekaterih starih sodelavcev, posebni uspehi. Bistveno nove kvalitete pridejo le z daljšim, vztrajnim, kontinuiranim delom.	S
.1
Sf
pismo
visarioi
spoštovani kolega josifi
Najprej kup opravičil!
Prvič, ker ti sploh pišem. Zelo boš presenečen, ko boš dobil to pismo. Najbrž nisi niti v sanjah pričakoval, da ti bom kdaj pisal in da si imel v meni občudovalca in kolega po stanu; najmanj pa si si verjetno mislil, da boš kdaj od njega dobil tako prisrčno pisemce. Drugo opravičilo se nanaša na tituliranje. Ker tu sem se te drznil ogovoriti, ker čutim, da sva si bila blizu po življenjskih pogledih in po metodah, ki sva jih uporabljala pri najinih poslih. Vedno sem visoko cenil tvojo odločnost in širokopoteznost pri obračunavanju s tistimi podleži, ki so se ti drznili stopiti na pot do velikega cilja, ki si ga imel vedno pred očmi. Končno sem ti dolžan opravičilo tudi zato, ker te ogovarjam s kolegom. Tudi z.a to imam tehten vzrok. Precej neskromno lahko rečem, da te bilo malo takih na tem položaju, ki bi jim lahko rekel kolega po stanu. Ti si bil eden izmed redkih, kajti čutim, da si bil tudi ti privrženec idei starega Macchia-vellija in otožen postanem ob misli, da se mlade generacije sploh ne zmenijo več zanj; da, dosti jih je, ki sploh ne poznajo njegovih čudovitih idej. Namesto da bi proučevale do potankosti njegov humani nauk o dovoljenosti sredstev za dosego posvečenega cilja, ki ta sredstva vedno opravičuje, z največjim užitkom prebirajo Магха, Lenina, Russela, Marcusa in podobne sentimentalne mile duše, potem pa protestirajo proti vojni, nasilju in zahtevajo politične svoboščine. Jaz bi jim že pokazal, in tudi ti bi jim, o tem sem prepričan! Zame in zate lahko trdim, da sva njegove ideje na široko uporabljala v praksi...
Sicer pa, malo me je zaneslo, začeti bi moral na začetku, tako kot je prav m spodobno. Priznati ti moram, da sprva tu pri nas ni bilo slišati dosti o tebi. Bolj so govorili o tistem Leninu in ga kovali v zvezde, glede sposobnosti seveda, drugače pa smo se ga tu pri nas kar malce bali. No, sreča, da je hitro umrl (Ti, zviti lisjak, jaz sem še danes prepričan, da si mu malce pomagal na oni svet, kajne, pacek? Tako se vsaj šušlja še danes.) in da si prevzel vodstvo ti, pravi človek, »neusmiljen in jeklen«. Hitro si postal pravi »hazjaj« v domači hiši in pometel s šaro, ki jo je skušal uveljaviti tam pri vas po revoluciji Vladimir Iljič: z demokracijo, svobodnimi volitvami, sodelovanjem množic pri oblasti. Na tiho sem ti ploskal. Tako je treba!
No, medtem je prišel tudi moj trenutek. Tudi pri nas so bedniki zahtevali utopijo: nacionalizacijo, svobodo in kaj vem kaj še vse. Tu ti moram prvič v obraz povedati, da mi pri mojem poslu očiščevanja nisi prav nič pomagal. Celo nagajal si mi, batjuška, s svojo Kominterno in pošiljanjem mednarodnih brigad. No, z Dolfeto-vo in Ducejevo pomočjo smo jih le naklestili in tako sva postala kolega po stanu. Pri čistkah po državljanski vojni sem se zopet zgledoval pri tebi. Tvoje čistke v armadi in partiji so presegle moja najbolj optimistična predvidevanja. Res ti je uspelo, da si v nekaj letih poslal v večna lovišča cvet najbolj zagrizenih komunistov, starih revolucionarjev in obglavil armado. Seveda si imel odličnega pomočnika: Berijo. Veš, tu pri nas nisem mogel iti tako na široko, kajti če bi jih »pospravil« toliko kot si jih ti v tistih zlatih letih od 1936—40, potem ne bi bilo skoraj nobe nega Spanca več. Pa tudi tako genialnih pomočnikov, kot je bil Berija, jaz nisem imel. Dolfe, Duce in jaz smo večkrat izrekli pohvalo na tvoj račun in izpili ob slavnostnih trenutkih čašico na tvoje zdravje. Posebej Dolfe je bil navdušen, to ti lahko rečem; dejal jc, da bi se lahko marsikaj naučil od tebe.
No, sicer pa sta tako bila prijatelja. Mene in moje falangiste je prijetno vzradostil tvoj pakt o prijateljstvu, ki si ga sklenil z Dolfetom, mojim velikim zaveznikom in prijateljem. Priznati moram, da nt bilo preveč pametno od njega, da ga je tako hitro in tako kruto prelomil. 22. junij je bil zanj črni petek, začetek konca, tebe pa je spravil v precej neprijetno luč pred pravimi komunisti po vsem svetu in doma. Pričeli so čvekati nekaj o izdaji komunizma, o delitvi plena
I
I
(tisto s Poljsko je bilo res enkratno, ti lisjak zviti!); no, tistim doma si hitro zaprl gobce, tako da si jim nalepil etiketo: sovražniki države, vohuni, izdajalci in jih (brez kakšnih sodnih ceremonij, seveda) hitro poslal v eno svojih velikih prostornih taborišč za »politične«. Tako je treba, stari kamerad!
Od začetka vojne, ko te je Dolfe tako mikastil, smo bili vsi prepričani, da držiš z nami. Mislili smo, da si tisti pakt o prijateljstvu in nenapadanju z Dolfetom vzel čisto zares! Kako bi si naj drugače razlagal tvoja povelja na fronto, da ne smejo odgovarjati »na izzivanje«, ker da gre za provokacijo, ko pa so bile čete osi že 50 km čez mejo! Ne boš me prepričal, da tvoja N KV D in KG B ni vedela za dan napada, stari lisjak! Priznaj, da si hotel na lep način pospraviti nekaj teh razvpitih Ukrajincev in Kozakov, ki jih že tako in tako nikoli nisi maral, zdaj pa se je ponudila lepa prilika. Končno si pa le uvidel, da se Dolfe ne šali in pokazal si mu zobe. Najbrž nisi hotel, da bi bilo omadeževano tvoje ime pri mestu na Volgi, kaj, batjuška?! Tvoje samoljubje bi bilo užaljeno, poznam te! Toda plačal si drago ceno oz. bolje: plačali so jo, 16 milijonov tvojih mužikov. Pa kaj je to tebi, glavno, da si zmagal! Veliki, genialni vojskovodja, ovenčan s slavo, ko so tvoji vojaki obešali tisto čudno rdečo cunjo na Reichstagu. Dolfe se je od obupa ustrelil, Duceja so sramotno obesili za pete lastni izdajalci, banditi, ostala sva sama, midva starega kova. Takrat sem se malce bal zate, mislil sem, da ti bo slava stopila v glavo in da boš res popustil tistim slinavcem doma in po svetu, ki so zahtevali svoboščine, politične in osebne, kruha, standard. Toda nisem se zmotil v tebi, dragi Josif! Vidiš, kar zanese me od navdušenja, ko se spomnim na tiste Čase. Bilo je res lepo od tebe, da me takrat nist izdal; da nes se zavedam, da bi lahko le s prstom mignil, pa bi odletel. Saj veš, ti Američani, ki jim je demokracija stopila v glavo, pa rahločutni Angleži in poštenjakarski Francozi so še začeli nekaj mencati o diktatorstvu, o ostankih fašizma, o črnih sencah preteklosti, ki so še v Evropi. Pa nisi mignil s prstom, hvala ti, batjuška.
Je že tako, da ko si na višku slave, na višku moči, ko držiš kelih zmage, da bi ga izpil, ti pride neko niče in ti nasuje vanj pelina. V tvojem primeru je bil to neki neznatni Valter, kot si ga sam klical, ali Tito po partizansko, človek iz tvoje šole, iz tvojega tabora. Kakšna sramota! Potem, ko si si vzel Poljsko, Češko, Romunijo, Madžarsko, Vzhodno Nemčijo in Bolgarijo, si mislil, da bo šlo tako tudi z malo, razdrobljeno in porušeno Jugoslavijo Če bi me takrat poslušal, bi ti svetoval, da bodi previden, preden sedeš na ta sod smodnika. Ti Balkanci so jo zagodli že Turkom, pa ubogemu Ferdinandu v Sarajevu, no, nazadnje še Dolfetu, ki je takrat, aprila 1941, dobil prvi živčni z.lom. Čudno bi bilo, če je ne bi zagodli še tebi.
Danes, ko gledam nazaj, moram reči, da si jih podcenjeval. Mislil si, da bodo tiho, kot so bili ostali zajci iz tvojega lovišča, ko boš odpeljal domov, kar se odpeljati da, za tisto, kar je še ostalo, boš pa sklenil famozne, prijateljske trgovske pogodbe, ob katerih so zahodni trgovci dobivali napade smeha, kajti takih pogodb niso sklepali niti Angleži z Buri v začetku tega stoletja.
Najbolj zabavne so bile mešane sovjetsko-jugoslovanske družbe, ki so zrasle na tvojem in Mo-lotovem zelniku; nikar ne taji, batjuška. Zgrajene so bile na zelo bistrih načelih: vaša zahteva po monopolu v Jugoslaviji in pravica do »kapitulacije«, t. j. tak režim, po katerem so mešane družbe izvzete iz. domače jurisdikcije. Tako se npr. spomnim Juste — mešane družbe za letalski promet in pa Juspada, paroplovne mešane družbe za rečni promet. V ceniku te družbe, katere direktor je bil seveda tvoj človek, sem prebral tudi tole: za vaše blago je stal ne-lo-tonski km 0,19 din, za ostalo 0,28 in za jugoslovansko 0,40 din. S to družbo si je Jugoslavija po mojih kalkulacijah »prislužila« samo v letu 1948 38 milij. din izgube. Moram ti čestitati, batjuška; poleg tega, da si bil politični in vojaški genij, si bil tudi ekonomski. Toda Valter ni bil
eden tistih poslušnih lutkic, kakršni so bili tovarišica Paukerjeva, Dimitrov, Červenkov, Go-mulka, Rakosi ali Hoxha. Povedal ti je, kaj misli o tebi. Žalostno, toda vsak doživi enkrat svoj Waterloo. Popustili so ti živci, res se ti ne bi bilo treba takrat spustiti tako nizko, psoval si, da je bilo veselje, kamerad.. A nič ni pomagalo.
Mislim, da tistega Informbiroja nisi nikoli do kraja prebolel. Dotolklo te je, tisto leto je bil začetek tvojega konca, to vidim šele sedaj, ko gledam umirjene perspektive dvajsetih let. Tvoja smrt me je zelo prizadela. Ta svojat doma in po svetu si je celo nekako oddahnila, ko si iztegnil pete, kakor so govorili, bog jim oprosti. Po tvoji smrti je šlo nekaj časa vse narobe. Na oblast je prišel po vseh pripetijah tudi tisti neznatni, debelušni oficir, Hruščov, saj se ga spominjaš, ne? Prvo kar je naredil, je bilo to, da je odletel v Beograd in prve besede, ki jih je izgovoril, ko je stopil iz letala, so bile: »Obžalujem, kar se je zgodilo...« Vidiš, tako je, če svinjam natrosiš biserov.
Skoraj strah me je povedati, kaj se je medtem dogajalo v tvojem »lovišču«. Na Madžarskem so vrgli tvojega zvestega slugo Rdkosija, razstrelili tvoj spomenik in pobili nič koliko tvojih pogumnih mož iz KGB. Vendar so še bili možje v
Kremlju, ki so se znali otresti narejene sentimentalnosti in zavoziti s tanki na ulice ter nameriti mitraljeze na ljudi. Niso delali sramote tvojemu svetemu spominu, to mi lahko verjameš, moj kamerad.
Najbolj žalosten del pa šele pride, odigral pa se je v tvoji trdnjavi, v tvojih sobanah Kremlja, kjer si tolikokrat ob čudovitih, otožnih večerih, ko je sonce z zadnjimi žarki zlatilo kupole Vasilija Blaženega, podpisoval dolge sezname smrtnih obsodb. Ah, kakšni časi! Poglej, ravno tu je tisti oficirček Hruščov sklical kongres partije in tu si je drznil — kje so bili ljudje pravice, kot je bil Berija, ki bi to preprečili? — oblatiti javno, pred celim svetom tvoje ime. Od nekod, iz zaprašenih trezorjev, kamor si mislil, da nikoli ne bo segla človeška roka, je privlekel na dan kup tistih brezpomembnih listov z imeni na smrt obsojenih, ki sta jih v mrzlih večerih podpisovala ti in Beriia, tako za šalo, kot sla takrat mislila. In naštel je več milijonov takih imen. Ljudje so se zgrozili. Potem jim je v grdi luči prikazal še tvoja številna, prostorna taborišča, kjer si prevzgajal politično nezanesljive. Deliti jim je pričel odlikovanja, ki si jim jih ti pobral. Zahteval je obnovo čudovito režiranih procesov, ker baje to sploh niso bili sodni procesi, ampak burke. Le kako si je drznil?! S tem je seveda razkačil ljudi, ki so pričeli stiskati pesti in škn pati z zobmi, kar je bilo kajpak prepovedano, pod smrtno kaznijo, ko si bil Še ti »hazjajin«. Potem je šlo kot plaz. Vseh tisoč marmornatih spomenikov, ki si si jih dal z velikimi sredstvi
postaviti po širni Rusiji in tudi izven nje na najlepših trgih v mestih, so se te barabe lotile s krampom in dinamitom. Veliko mesto ob Volgi, kjer so Frict prvič bežali, se danes imenuje Volgograd. Gotovo si se v grobu obračal, ko so te vrgli še iz častnega mesta v Kremlju in te zakopali za zidom kot psa, s komaj vidnim napisom. Kakšno bogokletstvo! Veš, dragi kamerad, ponoči me včasih obhaja mora in vidim se v podobnem položaju.
Ko sem že skoraj obupal, se je le obrnilo na bolje. Tvoj vpliv, ki ga poljudno danes imenujejo stalinizem, še ni zbledel, še imaš somišljenike, 1° ti je lahko v uteho v teh hudih trenutkih. Tudi Hruščova so »odžagali« (ne, niso ga ustrelili, kot bi naredil ti, kar bi bito edino prav; kaj hočeš, novi čast, nove navade, ni več tiste odločnosti) in na oblast so prišli zopet ljudje, ki spoštujejo tvoj spomin. Okrcajo vsakega, ki reče, da nisi bil dober vojskovodja in označijo vsako pisanje o koncentracijskih taboriščih, množičnih pogromih, brezpravju m podobnih nesmislih, ki da so se baje dogajali za časa tvoje diktature, z.a blatenje revolucije in partije in pošljejo avtorje po kratkem postopku v Sibirijo. Se je ostalo nekaj tvojega duha.
Valterjev vpliv se je zadnje čase nevarno, kot kuga, razširil po tvojem lovišču. Ljudje se trapijo z norimi mislimi na nekakšno samoupravljanje, kjer bodo baje delavci sami gospodarili s tovarnami. Ko so Cehi hoteli poskusiti nekaj podobnega, navdahnjeni seveda od jugoslovanskega primera, so se tvoji somišljeniki v Kremlju zgrozili in hitro poslali »pravoverni« vladi »prijateljsko bratsko pomoč« v tankih in bajonetih. Vraga, kdo bo pa dovolil, da se gradi socializem brez direktiv iz Kremlja? Saj to bi potem ne bil več socializem. Cisto tvoje misli, mar ne, batjuška? Preveč sem se razvisal, kamerad Josif, star in sentimentalen postajanj, spomini me prevzemajo, pa kar brbljam.
Ej, vidiš, do zdaj sem govoril samo o tebi, o sebi ti pa nisem še nič povedal. Tudi meni se slabo godi; veš, včasih se mi zdi, da so naši časi minili. Dolfe, Duce, ti, Josif, in jaz, kakšna četverica smo bili, kaj? Kot štirje apokaliptični jezdeci. Zdaj pa sem ostal sam in kmalu se vam bom pridružil. Posebej še, ker se mi tudi doma upirajo, svojat nehvaležna! Pred kratkim sem moral 6 ljudi — pomisli, pod pritiskom nekakšnega svetovnega mnenja — ki sem jih že obsodil na smrt, pomilostili. Sramota, ti pravim, da bi se človek razjokal. No, tudi pri tebi se dogaja nekaj podobnega. Hočejo, da tvoji pomilostijo nekakšne Zide, ki so bili obsojeni na smrt zaradi aejanja, ki ga — tako pravijo — sploh še niso storili. In potem tisti Solženjicm, ali kako se že piše, ki si ga že ti poslal v »konclager«! Napisal je nekakšne napol spomine na tiste čase, ko je bil zaprt — dobil je Nobelovo nagrado. Saj so že vsi ponoreli! No, hvala bogu, da pri vas vsaj še v vrhu vlada ščepec tvoje miselnosti: zabrisali so ga iz Zveze književnikov! Lahko si zadovoljen, da imaš še tako zveste ljudi, mene pa je strah, kdo bo skrbel za blagor moje dežele, ko bom jaz umrl.
Raja v tvojih bivših kolonijah je zavohala, da ni več tiste trdne roke, z^ato izbruhne punt zdaj tu, zdaj tam. Zadnji je bil prav pred kratkim na Poljskem, kjer so — kot veš — bili vedno najbolj pokorni. Ampak Gomulka je še vedno tvoj učenec, in sicer dober: lačne delavce, ki so se uprli in zahtevali kruha, je dal proglasiti za huligane in nadnje je poslal armado! Srce mi je zaigralo ob tej vesti in rekel sem si: to je diktatura proletariata, takšna, kot sem si jo jaz zamišljal! S puškami je treba nad delavce!
Torej vidiš, batjuška, da ni vse tako črno, kot bi lahko bilo. Le star sem in betežen in potem še takšne svinjarije, kot je bil tale Burgos; vse skupaj kaže na to, da bom kmalu oplel. Počutim se osamljenega, mladina me ne razume, ni ji več do idealov in metod, ki smo jim bili mi zvesti, zato v resignaciji pišem starim kolegom, pogrešajoč starih, dobrih časov.
Pozdravlja te tvoj prijatelj Caudillo.
P. S.
Pismo sem naslovil na sv. Petra; če te ni gori, bo že on poslal pismo na pravi naslov.
Vojko URBANČIČ
bodočnost je vera...
Ob hkratnem ugotavljanju neidejnosti in praznosti dela študentske skupnosti opažamo znake prebujanja. Prebujanja v smislu iskanja oprijemljivih ciljnih točk, ki jih ideologija postavlja predse. V letih po vojni smo idejo zanemarjali, izvajali smo politični aktivizem v študentskih vrstah. Dasiravno se bodo posplošene trditve dozdevale nerealne in zdravemu razumu nerazsodne, vztrajam. Ker bi sicer pozabil spontanost junijskih dogodkov in počasno, pa dokaj vztrajno reformo Štipendijske politike. Ljudje pravimo, da z zlatom naložen osel preskoči še tako visok zid Struktura štipenditorjev se je v letih po vojni bistveno spreminlala. Leta 1052/53 so npr. državni organi dajali 90 °/o vseh štipendij, v šolskem letu 1967/68 pa samo še 34,5 n/o, Delovne organizacije, šole in družbenopolitične skupnosti pa so prispevale vedno več sredstev. In dandanes smo dočakali famozni družbeni dogovor o štipendira niu. Po tem ko sem slišal o dogovoru govoriti pred podpisovanjem. sem bil boli srečen kot Vasilij Blaženi v Moskvi. Danes pa se nekateri zatekajo v resignirano razmišljanje, dvome, drugi spet v analizo izvajanja sklepov SAMOUPRAVNEGA DRUŽBENEGA DOGOVORA, ki se nanje vsak zadnji hudič požvižga, treti' spet (na seji stalne skupščine SS MVZ 14. 1. 1971) vidijo v dogovoru le sredstvo za utišanje perečega problema. ki pa bo brez. dvoma izbruhnil na dan. Kajti ljudje se ne razburjajo zaradi vsake ppsamezne malenkosti. Kumulirane nerešene zadeve pa postanejo vzvod, ki inlciira zelo grobo razrešitev Ker mislim, da družbeni dogovor o štipendiranju ni pokazal rezultatov, ki smo jih vsi pričakova-M, dani pa so bili vsi pogoji za njegovo uveljavitev, dvomim v dobronamernost in Iskrenost zastavljenega akcijskega programa; rezultati so merilo uspešnosti.
*
Jej, jej, in smo še rekli, da naše gospodarstvo potrebuje kadre (informacija; poglej analizo kranjske Iskre, ki pripoveduje, koliko strokovnjakov bo to podjetje potrebovalo v prihodnosti, in to bližnji prihodnosti). Da bi preprečil morda pretežavno brskanje, vam postrežem s številkami. Iskra bo potrebovala do leta 1975 309 strojnih inženirjev, 1100 elektroinženirjev m 300 ekonomistov. To so samo potrebe Združenega podjetja Iskra!
Poglejmo, koliko študentov je diplomiralo na
RtfokfA'
strojnih fakultetah v letih od 1965 do 1968: 3075, na ekonomskih 8346, na elektrotehniških pa 2249.
Pri teh podatkih moramo upoštevati, da je od leta 1960 naprej število diplomiranih študentov na fakultetah zelo počasi, sorazmerno s potrebami pa prepočasi, naraščalo. 1960. leta je diplomiralo v Jugoslaviji 9974 študentov, leta 1968 pa 12070. To, skratka, pomeni, da se nam obeta zelo velik deficit v pogledu diplomiranih študentov. Ta pa bo za naše gospodarstvo mnogo usodnejši kot plačilni debalans v mednarodni menjavi naše države. Če opažamo krivuljo, ki beleži »naraščanje« števila diplomiranih, nas postavi na realna tla ugotovitev, da smo po vojni priče ogromnega naraščanja števila vpisanih študentov. Od leta 1951/52 pa do leta 1967/68 se je povečalo število vpisanih jugoslovanskih študentov 13.9 (na višjih šolah), na fakultetah, akademijah in visokih šolah pa za 2,6. Mislim, da sistem študija, štipendiranje, priznavanje vloženega dela v študij, pridobivanje znanja itn. vsebujejo nesorazmerja, ki družbo veljajo milijarde dinar-!®Y' onemogočajo pa tudi realno in sprotno vklapljanje diplomantov v gospodarstvo. Uskla-i e vanj e potreb in možnosti zanemarjamo, s tem na si krajšamo čas do naslednje devalvacije Dobro lahko gospodari le družba, ki ustvarja produkte na znanstveno zasnovanih temeljih.
*
Upravičila za dosedanje razmere bomo iskali v premajhnih sredstvih, ki jih jugoslovanska družba daje za študij in izobrazbo kadrov. Sa; laz ne trdim ničesar drugega! Zelo neodgovorno m neumno se mi zdi poslušati razne čenče o družbenem dogovoru o štipendiranju, o interdisciplinarnem študiju in podobno (reforma univerze itn.) ko tisti, ki razvezuje mošnjo, zelo skopo odmeri študentu življenjski minimum, visokošolskemu zavodu pa tudi dovoliu.ie le životar-lenie ter mu onemogoča razrešitev in uspeh Samo ilustracija: Število študentov se neprestano povečuje, nismo pa mogli zagotoviti ustreznega porasta učnega osebja. Rezultati, ki smo jth dosegli so primerno slabi. Pa kako nal diplomira večji de! študentov v prednisanem roku. ko na smo priče takemu stanju: leta 1938/39 je prišlo
na vsakega predavatelja 25, študentov, leta 1945/46 pa že 32! Leta 1963 smo imeli dokaj ugodno situacijo: 19 študentov na predavatelja (ne v Mariboru!!!), Potem pa se pojavlja večanje števila študentov na predavatelja. Ne kaže, da se bo položaj poboljšal. VEKS, na primer, zaposluje nekaj učnih in strokovnih moči. za katere ji sploh niso dodeljena sredstva. Vendar so potrebe prevelike, da bi se bilo moč pogovarjati o trenutno slabi situaciji. Je že kar ustaljena in ne kaže, da io bomo rešili v kratkem času. Dokler bo kruh rezal tisti, ki ga ne bo jedel, bo slabo.
DUŠAN ZBASNIK
Stanetu severju	v	spomin	j
Ko ob krsti izbirajo velike besede, ko bi radi ujeli belo smrt, tedaj sneg gozdove preprede in nihče ne ve, zakaj je potrt.
Da, z nami ste se veselo smejali, kot da /e daleč slovo!	=
In gleite, v prvi sneg vas bodo pokopali	ц
in nam bo tesnobno, težko.
Kot da ste tu. V nasmehih preprosti zakrili ste male skrbi.	n
V sebi čutili ste Utvo in solze kreposti brez vsemogočnih in večnih reči.
Prižgali ste sveče ob Krotkem dekletu.
— Sle jih prižgali zase?
Zdaj vidimo Utvo v letu, ki bega z Vami čez mirne jase!
Ob krsti izbirajo velike besede	~
in sneg zamede prve poti.
Od nekod privreščijo neslišne ujede, zavonjale so mrko kri.
A Utva je v nas in v naši zavesti bomo jasnili temno nebo.	r
Spominu Vašemu bomo zvesti, čeprav nam je tesno, težko.
KATEDRA 1
osebni prostor proti družbeni
dimenziji ali
KLOP V ZELENEM
Janez Švajncer je izdal knjigo KLOP V ZELENEM. Ta roman prinaša novo, smiselno urejeno tematiko o upokojenem oficirju in družbenem aktivistu, ki se nenadoma znajde zunaj zaprtih vojaških struktur povsem osamljen, odtujen, zbegan. Na klopi v zelenem parku se ljubijo mladinci, toda »odrasli« jim skušajo vliti gorečo moralo. Morali pa sledi kazen: mladinci upokojenega oficirja pretepejo tako močno, da se mu v glavi zavrti in mora v umobolnico. Po kazni je na vrsti očiščenje: umobolnica. Za očiščenjem se oglasi vsakodnevje, puščoba in sanje o lepšem, bolj moralnem življenju, kjer bo za vse dovolj kruha. Te sanje pomenijo humanistični element. Klop v zelenem ostane v glavi upokojenega oficirja. To je srečanje med starejšo in mlado generacijo z vsemi tveganji in spori. Lastna nezadostnost se sprevrže v subjektivno osamelost, v zasebni krog, v družinsko problema«- j ko. Zato Švajncerjev roman uveljavlja kritična . načela med krivdo in strahom, med spoštovanjem starejših in osebnim zlom. Biografsko vzeto pomeni knjiga totalni preobrat od neuresničene kondicije do komercialne posplošitve. Zdi se, da se na klopi v zelenem vse preprodaja, da je osebno življenje kljub tragičnim dogodkom posplošeno in poistoveteno z zunanjimi, neosebnimi vplivi, torej z aktivizmom. Ko Švajncer išče, že usmerja stilno usmeritev z idejno podobo in zgodovinskim kontekstom.
Ritem proze je prisekan v kratkih stavkih. Izbira imen je slovanska. Liki glavnih protagonistov in antagonistov (Stane Dobnik, Marta Dobnik, sekretar Miran, Gorazd, Svarun, Vera...) so med seboj povezani z dinamično kompozicijsko zasnovo. Subjektivnost stila je povezana torej z zgodovinskim kontekstom. Nekaj dos passovskih prijemov in asociativnih stavkov poživi roman in ga sočasno omejuje na več posameznih tipov in besednih pa stavčnih področij. Prav zato je prozni ritem prisekan, čeprav v celoti enovit' Švajncer je misli o navzoči družbeni neposrednosti izpeljal v funkcionalnih zvezah, pustil pa je odprto vprašanje o integralni, psihološko usmerjeni osebnosti. Tako so se izrazito spreobrnile navade v vsakdanjo tragičnost, zavest v nezavest in obratno.
franči zagorčnik:
leto in dan
Besede spretne in zanesljive padajo
s prav topega jezika
rekel bi s hrbta na hrbet
a zdi se nič besed
ko je beseda toliko kot nič.
Tedaj začutiš da je čas nekje drugje da je trajanje ali čakanje na trajanje ali samo prisluh.
A tu si vlaka še ni
in prav to vzpodbuja trgovino s kičem ne da bi kdo odgovarjal za to.
Ciganka preglasi tč ki se zgrinjajo okoli nje a mraz je prav takšen misli stiska v obljubo za dinar
oj za dinar svetli
ljudstvo se zgrinja k obljubi
do zadnjega dinarja
ki ga ni škoda
ki te popelje
morda morda
v nek boljši svet.
V tem bi bil povod razodet.
To siljenje se ponuja
besede trajanje besede
iz neke slušnosti
iz neke druge gmote
in dalje iz nekega početja
na pol tujega na pol izključujočega
kje si tedaj
na tem belem papirju
na tem zelenem
na tem rdečem
na tem vijoličastem
na tem kakršnem koli.
Lahko bi se reklo
izvrgel te je čar tople obljube
izločila te je marljiva bela miš.
A dosti večja praznina je okrog tebe ki si nemara hudičev vohun ali kaj da te šepeti ne dosežejo.
To je pač ena naj gr šib lukenj kar jih more biti.
Le kam se zavlečejo crkavat ko že ne pridejo daleč od Istanbula do Miinchna
in dalje v Essen v Hamborn južnjaki iz rajske ilirije iz Sicilije don kihoti iz manč. Zastrupljeni s to toploto s to nesnažno smrdliivo obljubo.
Kako le jim ugaja vse to
kako se le pečajo sami s sabo
z besedami z vnemo
z Lepotico in dobil sem Lepotico Golo
in z drugimi verižicami
Zlato vse je kot Zlato.
Kako se le zaganjajo in hihitajo
in ne odnehajo
v otrpli vztrajnosti
kot bi slutili
da premine čar
ko premine beseda.
In res se razkrojijo kdaj pa kdaj razkropijo se pogledajo na mraz a zamuda se podaljšuje ne da bi kdo odgovarjal za to in spet nazaj
pred smrdljivi oltar upanja vzpodbujajo k dejanjem ki je seganje temnih znakaženih rok k svetlim dinarjem k svetlim dajanjem k Milijonom povsem mogočim k Premijam povsem dosegljivim.
Ali bi stegnil še svojo roko ali bi segel po svetli dinar da bi videl od blizu vse to da bi čutil lahko da Gospod hvala Gospod, ali pa ne Gospod
ti si brez trohice vere Gospod.
Povej
čisto iskreno povej
ali bi se s to staro ciganko povaljal
zakaj
ti ljudje živijo sprejemajo dar ognja sprejemajo ogenj besed.
A misel se noče misliti
zapusti prometejko na drugi strani preiskuje obraz mlade ženske otrpel
in neodziven obstane v tej otrpli varnosti
moč sedanjosti in cinizma
»Enzensberger je to storil in uspelo mu je, da je s svojim delom postal pomemben izpovedova-lec resnice sodobnega sveta in nemštva kot njegove specifične vsebine.« Tako zaključuje svojo esejistično pripoved Niko Grafenauer z naslovom Pesniški svet Hansa Magnusa Enzensber-gerja. Ob tej razpravici, ki so jo objavili Problemi, št. 69—70. se pojavlja vprašanje na od-močju kritike, predvsem takšne literarne kritike, ki bo upoštevala najprej umetnost, torej čiste akte zavesti. »1. Najprej je očitno, da ni mo goče govoriti o poljubnost: interpretiranja in razlaganja umetniških del. Interpretiranje je strogo ujeto v način eksistiranja in dogajanja same umetnosti. Struktura dogajanja in eksist:-ranja umetnosti določa tudi interpretacijo. V razsežnosti našega premisleka o usodi in zgodovin: umetnosti je interpretiranje iskanje resnice sa-moutemeljitve umetniškega dela.« je zap:sal dr. Dušan Pirjevec v isti številki Problemov v Uvodu v vprašanje o znanstvenem raziskovanju umetnosti. Ker se nam vprašanje postavlja, moramo nanj tudi vprašljivo odgovorit:, to pomeni premisliti samo vprašanje tistega, čemur pravi N. Grafenauer, da je Enzensberger pomemben izpovedovalec resnice, resnice sodobnega sveta 'n nemštva kot njegove specifične vsebine.
Prvo vprašanje se vsekakor povezuje z vprašanjem videza in resnice, uspeha, pomembnosti itd. in ustvarjalnega napora; zajema, skratka, genezo resnice kot take in njenega nenehoma spremenljivega videza, zajema osvetljeno in znano resnico o nemškem svetu, ki se kot specifičen vključuje v sodobni svet; ta vprašanja pa niso več od-
pre] resnico samoutemeljitve umetniškega dela, če hočemo odkriti znanstveno resnico; o Nemčiji in o tej in sedanji POLITIČNO opredeljeni Nemčiji pa ne moremo govorit: kot o specifičnem svetu in njegovi resnici, ki ju opeva Enzensberger Pa poglejmo torej tej resnici v oči: načini, po katerih poznamo ZGODOVINO umetnosti in umetniško aktivno afirmacijo, so nenehoma na robu zavestnega predstavnega sveta; ta predstavni svet pa je lahko uresničljiv ali nestvaren, navidezen ali resničen, resnicoljuben ali neresničen; zategadelj potrebuje umetnost samoutemeljeva-nje, in ne zavoljo politične — takšne ali drugačne, ideološko levo ali desno usmerjene — afirmacije. Nekaj pri interpretiranju zveni torej neznanstveno in ta neznanstvenost se pokaže pri kritični obravnavi poezije, ki jo na vsak način skuša povezati s političnim stanjem v Nemčiji, s političnim stanjem v sodobnem svetu. Tako postavlja svoje diagnoze tej družbi in Enzensber-gerju na način političnih gledišč, nikar tistih, po katerih se umetnost utemeljuje na zavestnem obrobju, s čistimi akti zavesti; zategadelj v tej temeljno zgrešeni misli o Enzensbegerjevem uspehu in njegovi pomembnosti izpovedovanja moremo najti le neenovit koncept Problemov, dasi tudi je Uvod zelo zgleden in izpričuje miselnost celotnega kroga sodelavcev v tej številki. A glej. znanost, politična znanost bi naj nenadoma nadomestila umetniško kritiko; to je nekako tako, kot če bi kdo povezoval astrologijo, salamandre in selfe z bistvenim razvojem svetovne zgodovine; to je, kot vidimo, dandanašnji mogoče, saj se za obrazom znanstvenosti skrivajo ideološke astrološke napovedi in prerokovanje iz političnih kart; ali pa je zategadelj umetnost zares utemeljena s čistim aktom zavesti? ali pa je dandanašnji čvekaštvo in golo razumarstvo v napornem izrabljanju in nasilnem iskanju tujk že tud: prava in znanstvena interpretacija umetnosti pa literarnih del? Ti dve vprašanji bi moral avtor prebrati z vso pozornostjo, poleg tega pa tudi, s sodelavci, Uvod v vprašanje o znanstvenem raziskovanju umetnosti. Ce namreč začnemo svet opredeljevati politično, to ni več ume t nost, temveč zamenjava politike za umetnost; to sem pojasnil s tem, da jeza proti vladavini sedanje Nemčije še ne more pomeniti čistega zavestnega akta. ne. vseprej se ukvarja s čisto praktičnimi zadevami, kot so, na primer, evropska varnost, NATO. za nas pa naši delavci, ki so šli s trebuhom za kruhom v to in takšno Nemčijo; vse kaže, da Grafenauer jeva raz-pravica velja prav njim, prav tistim, ki morejo praktični uspeh in pomembnost v Nemčiji resnično doživeti, lahko pa pomaga tudi kot priročnik za socialne de' lavce, saj ima kuip lepo posplošenih ugotovitev tudi s tega področja.
Za primer naj navedem str. 350: »Tehnični kom fort čedalje bolj napolnjuje družbene prostore in prinaša s seboj nova notranja izkustva, s čimer posega v medčloveške odnošaje; po drugi strani pa fantastično izpopolnjeni tehnično-ko-munikacijski in poročevalski sistem v razvitih družbah odstranjuje zadnje ostanke province v smislu prostorske in duhovne omejenosti-« Prav lepe ugotovitve! Nas, bralce Problemov, bi zanimalo, kaj je že vendar tisto NOTRANJE IZKUSTVO, ki ga prinaša s seboj tehnični kom-fort; saj je vendar vsem znano — in ta resnica je tako preprosta, zategadelj pa tudi tako hkrati za mnoge »neprimerna« in odtujljiva —, da zahodni »fantastično izpopolnjeni tehnično-komuni-kacijski svet«, ki je ponekod resda povsem sistematiziran — od tod tudi težnje po vojni, po pedantariji, po gospodovanju nad tujimi narodi. kar so v zgodovini Nemci nedvomno in nedvoumno pokazali — nikdar še ni omejil duhovne omejenosti, pa tudi provincijske ne. ka-li človeške. V najbolj razvitih sistemih in imperijih se razvijajo največji norci in tudi uspevajo;
Sl RAN 6
prta v znanstveno raziskovanje umetnosti, marveč v prvi vrsti v zgodovinsko vprašljivost nemške narodne in narodnostne usode, pa svetovne in specifično nemške politike. To pomeni, da o Enzensbergerju kot tipičnem POLITIČNEM pojavu v tej in sedanji Nemčiji ne moremo razpravljati kot o PESNIKU tako dolgo, dokler u-poštevarno prav komponente in terminologijo iz političnega žargona in ta žargon oziroma politično govorico prevajamo v jezik literarne ali umetniške kritike. Poiskati moramo torej naj-
prav tako pa uspevajo njih veličastni lakaji in hkrati njihovi opozicijski »sovražniki«, ki se gre do jezne mladeniče. Takšna je človeška resnica tega političnega problema, pa naj ga že prevedemo v pesniški fenomen ali ne; recimo pa, da pesem ohranja sama zase svojo simbolno zajetnost in svoje čestokrat politično in nezanimivo obrobje. Torej tudi z gledišča funkcije umetni škega ali književnega dela ne moremo govoriti zgolj o političnem in kakršnem koli drugem politološkem akcijskem programu; ne, pregledati moramo občutenja (aisthesis), potlej zgradbo (mi-mesis) in občutiti celovitost vseh s seboj povez-ljivih vrednot, ki jih občutenja v naši predstavni zavesti in po čistih aktih zavesti vsebujejo (katharsis). Res je, da politični faktorji sežigajo ali pa tudi dvigujejo knjige v nebo -to kaže tudi naša knjiga-, a res je, da ZNANSTVENA kritika umetnosti, ki se sprašuje, nima s politično afirmacijo. pa naj bo to tudi Enzensbergerjeva, ali kogar koli, prav nič opraviti. Zakaj? Zategadelj, ker je vsak politični krog že v sebi sklenjen in pomeni torej le model za prenovitev starega in idejno sklepnega, to je ideološkega, kar je prevzel iz časa preteklega; od tod tudi klasifikacija POLITIČNIH afirmacij, nikar pesniških. Tako Enzensberger, ki je, kot piše N. Grafenauer, »vodilni predstavnik tako imenovanega jeznega pesništva« (str. 346) kot pesnik skozi Grafenauerje-vo kritiko ne zavzema nikakršnih pesniških izhodišč ali umetniškega deja, marveč se ukvarja tudi s pomembnostjo vprašanj, kot so: »splošna vojaška obveznost, ponovna oborožitev Nemčije, izotopi, atomska nevarnost, blokovska razdeljenost sveta itd.« (str. 349), čeprav navaja v svoji razpravici tudi T. S. Eliota Tradicijo in individualni talent: »Ta čut, ki je občutek tako za nad-časovnost kot za časovnost in za nadčasovnost in časovnost skupaj, je tisto, kar naredi avtorja tradicionalnega in obenem povzroči, da se avtor kar najostreje zaveda svojega mesta v času svoje lastne sodobnosti.« (str. 352) Pri Grafenauer-jevi razpravi gre torej za temeljni razkol med političnimi in literarnokritičnimi izhodišči, ki nikakor ne morejo zajemati skupnega in celovitega časovnega, tradicionalnega ali pa prostorskega, avantgardističnega večsmiselnega obeležja, marveč predvsem posega v tisto okrnjenost sveta. v tisti videz preproste resnice, ki pravi, da pesništvo vztraja v imanentnih, čistih aktih zavesti. medtem ko politika, znanosti in praxis ne morejo izluščiti iz obrobja problemov sebi lastnega bistva; gre torej v osnovi za razkol med bitjo in bistvenim, med strukturo in strukturiranostjo, med celoto notranjih sklenjenih zavestno radikalnih tokov in celovitostjo prostorskih razsežnosti. Kdo je torel Enzesberger in kaj je: — pesnik, ali politični jezljivec? Po Grafe-nauerjevem je vsakega pol, z izgovorom, da je politični jezljivec v nenehni stiski, kar pomeni:
»Nemško izobraženstvo pa je dandanes še posebej prizadeto, saj se v njem kot dediču in nadaljevalcu nemške kulturne dediščine spričo nacistične avanture, ki je bistveno okrnila organski razvoj nemške kulture in umetnosti, in spričo meje, ki deli Nemčijo na dvoje, porajata strah pred tem. da bi se pretekla skušnjava ne ponovila. in pa občutek brezdomstva ali bolje pol-domovinstva«. (str. 346) Tudi tukaj zajema kriterij umetniškega interpretiranja bistveno pri-lastniško vprašanje in bistveno razlikovanje oziroma omejitev imanentnega, k: je vključeno v znanstveno umevanje in. bolje povedano, razkrivanje vprašljive umetnosti; spet srečujemo izraze. kot so: »nemška kultura in umetnost«, »občutek brezdomstva«, »nacistična avantura«, »delitev Nemčije na dvoje« itd. Gre torej predvsem za politično angažiranje piscev, nikar umetniško, gre torej za državotvornost in ne za stilistiko; res, dandanašnji morejo državni organi razlagati umetniška dela. in to v okvirih naštetih napak, k: jih je, z zamenjavo in prevajanjem političnega jezika v pesniškega, storil N. Grafenauer. Politično ugotovljena dejstva pri N. Grafenauerju pa ne veljajo le za pesniški svet H. M. En-zensbergerja. marveč v prvi vrsti za vsakega državljana sedanje Nemčije, ki je doživel »gospodarski čudež«. S tem pa, da spravljamo družbena razmerja v pesniški svet. odkrijemo videz in ga proglasimo kot resnico; resnica pa je kljub temu zmerom pokončna in tudi če jo nadomesti videz, ostane resnica o videzu. Politična praksa torej s pesniškim svetom ne bi smela imeti skupnih izhodišč in jih tud: ne more imeti saj: 1. v politični praksi skoz zgodovinski tok zavesti nastopajo ideje in ideologije v imenu vladavin (pesništvo, umetnosti pa ostajajo skozi vraščanje v obdobja in v čas še vedno v brezčasovju. imajo torej radikalni koren ne le tradicije, temveč predvsem notranjih protislovij učlovečenja), 2. ker je politični svet le družbena, marksovsko določljiva nadstavba, ki se vključuje v režime (medtem ko um ne pripada nobeni vladavini, saj je dan vsakemu človeku, čeprav v omejeni meri. neumnost pa raste v brezcilj). 3. ker političnost nastopa po praksi in iz prakse, se ne sprašuje, ampak odgovarja po kalupih, modelih, ravneh itd. (medtem ko je umetnost nenehno vprašljiva in se v imanenci odpira občutenju in umu po čistih aktih zavesti). N. Grafenauer bi se moral torej vsekakor odločiti ali za politologijo ali pa za znanstveno raziskovanje umetnosti; a najlaže je iz obojnega napraviti coctail in ga spiti na en mah. V pesniškem svetu H. M. Enzens-bergerja torej ne zasledimo doslednosti in resnice, temveč nenehno upogibanje hrbta pred bičanjem videzov; lahko bi se odločil ali za politično obravnavo POLITIČNIH problemov in skušenj in avantur v Nemčiji ali pa za literarno-kritično znanstveno, a kljub temu, ali pa prav zaradi tega, vprašljivo raziskovanje pesniškega sveta; osebno namreč nisem in ne morem biti prepričan. da je Enzensberger pesnik le zato, ker deluje družbeno in predvsem politično, ker je Nemčija razdeljena na dva dela ali zavoljo nacistične avanture. Takšno zmotno interpretiranje je hkrati najlažje, saj ne razišče niti filozofične-ga temelja v kritiki, namreč kaj je človeško in kaj stvarno, marveč lepo in lagodno razlaga s političnim stanjem sedanje Nemčije stanje — in ne razvoj — pesniškega ustvarjanja. Ce to velja, če to načelo prevajanja političnega in politološkega jezika vendar velja v imenu znanstvenosti za H. M. Enzensbergerja, potlej lahko rečemo tudi za njegovega brata, da tudi on piše pesmi. saj je kot nemški sodobni intelektualec prav tako utesnjen, prav tako občuti razpolovi] en ost Nemčije, s Hansom pa je celo v krvnem sorodstvu! Zdi se torej, da za H. M. Enzensberger jem stojijo tudi politični interesi, ki jih ta nedvomno nadarjeni nemški ustvarjalec tudi sam prevaja preko pesniškega jezika v znanstveni in politični jezik; njegovo tveganje pač ni tiste vrste, kjer človek izgublja, ampak tam, kjer vsepovsod dobiva v imenu partij in političnih struj, kar pa je v Nemčiji zaradi razkrojenosti političnega angažmaja še posebej mogoče; ta možnost pa odpira tudi nove: »Preden zavrnete to primerjavo, Vas prosim, da pomislite, da takrat ni bilo govora o plinskih celicah, da so Berlin obiskovali ugledni državniki in se rokoval: s Hitlerjem in da večina ljudi ni verjela, da Nemci merijo na svetovno gospodarstvo.«« (Tako zatrjuje, med drugim, H. M. Enzensberger »zelo spoštovanemu gospodu predsedniku« na Wesleyan Un.-versity, kjer le odpovedal predavanja kot gost.) Baš lepa pesmica in lepa primerjava z ZDA, predvsem pa preračunana politična ost, ki se spominja časa preteklega Štipendijo Pa je Enzensberger na Wesleyan Umversity med drugim v istem pismu tako odklonil: »Menim, da je razred ki eospodari in vlada, ki vodi zadeve tega razreda splošno nevaren.« (Tribuna, Lj. 18. 3. 68., št. 16. str. 7, članek Zakaj zapuščam Ameriko). Torej'— politika za politiko!
»V ustvarjanju ni nikdar Resnice, če se ta zgleduje zgolj na priznanost normalnosti resničnega; še manj pa vidimo Resnico, če jo skušamo namesto umetnosti umetno napraviti z instrument: znanstvene metodologije. Nemara je prav v tem industrializirana umetnost ali množična kultura, katere osnova je prenapeta psihoza in kale-re izraz so prav politične, sociološke, psiholo-ške .. razlage umskih stvaritev Sedanjosti.« (Vladimir Gajšek, Resnica, ustvarjenje, slepota, Tribuna, Lj., 18. 3. 68., št. 16, str. 14) Normalnost ■'n morala izključujeta vsebino umetniškega dela in njegove prilastke, da bi lahko nadomestili resnico in zajemali potvorjeno vsebino kot umetniški dej iz samosvojega zaprtega prostora m časa; morala ln normalnost lahko obstajata le v kritiki psiholoških, socioloških, politoloških in drugih ved, nikakor pa ne moreta izsiliti umu, da bi izpovedal resnico; normalnost in morala se prepletata v notranjih protislovjih in povezanostih na tisti specifični način, po katerem lahko sicer prepoznamo skorjo piramidnega družbeno angažiranega delovanja, nikar družbene radikalnosti; zato v sodobnih družbah na Zahodu, kjer vlada ekonomska premoč nad normal-(Nadaljevanje na 7. strani) \
Dve dijakinji 3. letnika na 1. gimnaziji v Mariboru sta nam poslali svoje prispevke. Jožica Sentočnik je za našo rubriko Izbrala svojo črtico Konec nekega življenja. Svoja dela je že brala na šolskih proslavah, v časopisu pa doslej še ni objavljala. Debitant je tudi Lidija Vizantin, ki se nam predstavlja s perorlsbo Faraon. Obe pesmi pa sta delo Teodorja Lorenčiča, dijaka 2• gimnazije v Mariboru.
N 1Г.
Kje ste zdaj vi,
ki ste nekoč šli razigrano
preko polj?
Kakor otroci ste bili, tako lahkega koraka in tako dosti vas je bilo.
Zdaj hodim jaz sam preko tega travnika.
Moji koraki so teiki
in polni upanja,
ker jaz nosim vso težo človeka.
smis. 1
Življenje je največji smisel.
To je neskončen smisel.
SMRT N1 ODMIRANJE.
SMRT JE PORAJANJE.
Človek kljubuje porajanju,
ko nima ljubezMi,
ko ve le za egoizem,
ko je poslušal predavanje EGOIZMA.
Zapri ta vrata, ČLOVEK.
Ta vrata egoizma, ■ in si daj ime:
ČLOVEK — UlLPEZEN.
JOŽICA SANTOCNIK
konec nekega življenja
Dekle. Veselo, živahno, naivno. Vsa njena postava razodeva to. Svetli, kuštravi lasje, modre oči. ravno začrtana usA. Cenjen značaj se vidi iz njenega dnevnika, edine stvari, ki je še ostala v dokaz, da je nekoč bila.	,	*
I.
Svetel, jesenski dan je. Oh, ko bi bilo tako svetlo in veselo tudi v meni! Žalostna sem, slabo razpoložena, zdiram se nad mamo, odgovarjam očetu, skratka, sama sebe težko prenašam. Danes je pri nas teta. Iz kuhinje se sliši, kako klepetata z materjo. Ne zmanjka jima besed; koliko si imata povedati! Težko ju poslušam toda... Oh, saj ju razumem, kaj pa naj bi delali drugega! Ne morem biti več doma. Raje bom šla kam. Na sprehod? Ne vem. Kam ven. Morda bo sonce premagalo žalostno počutje in občutek osamljenosti v meni. Morda? Grem res zato na sprehod? Hočem biti iskrena sama s seboj. Težko je priznati, vendar si hočem priznati. Videti ga hočem! Samo en pogled v njegove iskrive, temne oči, samo en kratek smehljaj in srečna bom! Ali bom res? Ni v meni skrita še kakšna druga želja? Začutim, da mi je kri udarila v lica. Ne, nočem več premišljevati, samo misliti ne! Tečem po ulici. Sonce veselo sije. toda počasi se zbirajo oblaki na nebu. Bo deževalo? Rada imam dež... Nikogar ne vidim. Prve kapljice dežja mi udarijo v obraz. Sunkovito se ustavim. Kje sem? Vse okoli mene je sivo, pusto, žalostno, prav tš-ko. kot sem jaz. Ne. nočem biti sama. Kje so moje prijateljice? Hočem v družbo, v skupnem veselju pozabiti na glodajoče misli, ki me utrujajo, žalostijo...
II.
Neumna sem. Toda včeraj sem vseeno naredila prav. ko sem se vrnila med svoje prijatelje. Imela sem občutek da vedo za moie gorje. V veselem, prijateljskem vzdušlu sem pozabila na svojo žalost. Vživela sem se v družbo, ki sem je bil« navajena. Ko so ugasnili luči. sem začutila neke ustnice na svojih in neko roko, ki me je objemala okoli vratu. Kdo je? V nlegovih strastnih poljubih sem pozabila na temne oči. ki me zasledujejo vse dneve in noči. Nisem se branila. Zakaj bi se tudi? Ce smo veseli, bodimo veseli! Prijetno je dišalo, bilo je nenadoma vse tako lahko. Iztegnila sem svoje roke in jih izprožila v obiemu. Nočem misliti na nič. nočem misliti na lutri!
III.
Ležim. Sonce mi sije v obraz !n me bode v oči. Zaprem jih Pred mano sc obnavljajo dogodki prejšnjega dne. Ni mi vseeno. Ali me je sram? Ne! Ta občutek Je že davno umrl v meni. Prevečkrat sem vse to že preživela, da bi se mogla še sramovati. Pred kom? Pred mamo? Ona nima takih skrbi kot jaz. v moji žalosti me pušča samo. Zapuščena sem. Toda ... Ne. vse to ni res. Hudobna sem, egoistična, zaverovana vase. Nesrečna? Da, tudi nekoliko nesrečna in spričo te svoje nesreče se čutim neizmerno osamljeno Včeraj.. Da, včeraj. To Je ena izmed mojih slabost). Ne morem se zadržati, premagati. Nič ponosa. nič samozavesti ni več v meni..Sem cunju, prazna zaničevanja vredna, ki pa še kljub temu misij tn to 1o uničuje. Ne morem več! Nočem biti takšna! Oh. moči, moči si želim. moči. da bi lahko premagala vse težave, ki se zbirajo nad menoj!
Neumnost! Kaj je zadnje čase z menoj? Včeraj
je bilo pravzaprav lepo. Tako veselo! In ko sem se vračala domov, sem bila prav Židane volje Tudi pili smo. Morda zato? Kdo ve? Mama mi je nekaj govorila, me prosila, pa sem zaloputnila vrata v svojo sobo in jo pustila, da je strmela za menoj Gotovo je potem jokala' Pa kaj zato? Krokodilje solze?
IV.
Čudim se sama sebi. Tako daleč sem že padla? Kdo bi mogel verjeti, da bom nekoč postala takšna? Jaz, pridna mamičina in očkova punčka. Zgražam se nad svojim ravnanjem. Toda... Ali niso tudi drugi takšni? Vem. da se kopljem v blatu lastne umazanosti. Čutim, da mi blato polzi po grlu, lepi mi oči in me osleplia. Kako se bom rešila? Poznam roko. ki bi morda uresničila vse moje želje... Mama me kliče. V trgovino moram. Kaj bi v trgovini? Niti tega ne vem. kaj naj kupim, Pozabila sem. Neznana sila me žene. da tečem po cesti kakor neumna. Padam, padam ... oh, kako globoko sem ... spet te temne oči, kako me žgo, bodejo, mama ... oh. moje noge... ne. ne me vleči za lase !... Jaz, oh ... Konec. Konec nekega življenja. Toda kakšen konec?
o maškaradi in rdečem klasju
Vsa javnost naše republike je popolnoma obsedena od teh dveh filmov* Na ulici, v kavarni, po vsaki filmski predstavi, na sestankih, javnih in privatnih, celo med pavzami v gledališču vsi govore le o Maškaradi in Rdečem klasju. Zato je zadnji čas, da še Katedra pristavi svoj lonček. O Maškaradi smo lahko mnogo prebirali po naših časopisih. Tako smo prišli do sklepa, da je Maškarada film, poln drznih seksualnih scen.. Kot takega ga ljudje seveda ocenjujejo za nevarnega mladini. Poglejmo vso stvar še z druge plati. Mladino zastrupljajo tudi vvesterni in kriminalke. uvoženi (švedski in nemški) filmi in končno še polne pplice literarne plaže in revij, ki se publicirajo le z jrazriimi miss in fotomodeli. Se bolj pa škodi zloglasnost; Maškarade primerjava z Rdečim klasjem, filmom, kombiniranim z izvlečki iz Potrčevega romana Na kmetih.
Kadar govorimo o Rdečem klasju, moramo izbirati dosti ostrejše besede kot pa za Maškerado. Čeprav je ta film posnet po Potrčevem romanu, vsebuje marsikatero sceno, ki bi res škodila mladim. Seveda ne gre tu za scene posilstev ipd.. temveč za odlomke, ki dajejo mladim nekoliko čudno sliko o naši narodnoosvobodilni borbi. Kar preberite nekaj mnenj:
— Tista odurna partizanka! Najprej sem mislil, da je ss-ovski oficir!
— Tako so se torej šli partizane pri nas!
Ko sem za mnenje vprašal nekega znanca, Ptujčana, mi je povedal, da so se kmetje zgražali, ko so videli, kaj je režiser 2ivojin Pavlovič naredil iz slovenskega kmeta. Star borec iz NOB pa je rekel, da ga je po tem filmu sram povedati svojim otrokom, da je bil v partizanih. Splošno mnenje se predvsem vrti okoli tega. da je Pavlovič našega kmeta spremenil v Balkanca. Prihajamo do sklepa, da je ta film posnel človek, ki ne pozna slovenskih razmer. In s tem mnogo boli zastrupljamo mladino, ki se hodi v kino smejat in zgražat nad NOB in kmeti.
Maškarado smo prepovedali. Rdeče klasje pa še dalje predvajamo po kinematografih. Poglejmo si, kakšno zanimanje je povzročilo v Maniboru. Kinematografsko podjetje ga je prvič predvajalo 29. decembra lani, in sicer v dvorani kino gledališča. Nato so 5. januarja letos prekinil: njegovo predvajanje, a so ga morali, na željo publike, ponovno predvajati od 9. januarja dalje v kinu Udarnik, kjer so ga dajali neprekinjeno do 22. januarja. Potlej so se koluti • selili v kino Pobrežje, a že 25. januarja so potovali nazaj v center, tokrat v kino Partizan. In še sedaj je dvorana večidel popolnoma zasedena. Ko bodo film predvajali v kinu Union, se bo menda končala njegova ovenčana pot v centru Maribora. Film bi lahko obsodili tudi zaradi poplave seksualnih scen. Nekatere med njimi ti obrnejo želodec, na primer scena, ko Rade Serbedžija v vlogi komunista — izvleče telička iz krave, si1 obriše roke s senom in se loti malice (balkanizacija našega kmeta!), nakar sledi še spolni akt na kupu gnoja! Majda Potokar pa hoče postati zvezda filma, saj jo na platnu vidimo več golo kot oblečeno in več v položajih, ki jih je sposobna prikazati vsaka ženska, saj zanje ni potrebno, da bi jih oblikovala gledališka oziroma filmska igralka.
Tako. Za konec pa še to: Naš človek (mlad in star inv srednjih letih) je že tako napolnjen z golimi zadnjicami in spolnimi akti v filmu, televiziji, literaturi (Figurae Veneris, Barbarela .. •). da mu majhna Maškarada ne bo škodila. Škodila mu bo pa podoba o povojnih letih pri nas! Da ne govorimo, kako lepo propagando za slovensko narodno zgodovino bomo s tem naredili v tujinil
center marksističnih krožkov v mariboru
Na območju Maribora deluje sorazmerno veliko marksističnih krožkov, ki po svoji vsebinski in organizacijski usmerjenosti spadajo med najboljše tovrstne oblike dejavnosti v Sloveniji. V svojem bistvu opravljajo posebno, dodatno idejnopolitično izobraževanje. Obenem pa z razpravami o aktualnih vprašanjih šole ali širšega okolja mlade ljudi navajajo na brezkompromisno obravnavo in diskusijo. To tudi pomeni, da so lahko pomemben faktor v celotni usmeritvi dela mladine na šoli.
Da b| delo marksističnih krožkov postalo bolj koordinirano In da bi bile odpravljene nekatere vsebinske in metodološke pomanjkljivosti, so v Mariboru pri občinski konferenci Zveze mladine na pobudo republiškega centra ustanovili center marksističnih krožkov. Ta pobuda je bila prav gotovo zadnji vzpodbudni podnet, zakaj posamezni krožki so že zdavnaj prrdlagali in zahtevali. da se ustanovi skupno vodstvo krožkov, ki bo sposobno v vsakem trenutku posredovati In razreševati posamezne probleme In problemčke. Tu je potrebno Iskati vzrok, da so udeleženci ustanovnega sestanka, to je člani ln mentorji marksističnih krožkov, hkrati s podporo naložili
centru cel kup nalog. Med njimi so bistvene naslednje:
— ustanavljanje novih marksističnih krožkov (trenutno se dogovarjajo za ustanovitev dveh),
— na osnovi programov, ki jih marksistični krožki že imajo, in predlogov republiškega centra marksističnih krožkov naj izdela center okvirni vsebinski program krožkov.
— skupno s programi je potrebno izdelati tudi sezname vodij in predavateljev za obravnavo posameznih tem,
— ustanoviti knjižnico s sociološko, filozofsko in drugo politično literaturo, ki bi bila na voljo vsem krožkom v Mariboru.
— V poznejši razpravi so v komisiji za ak-tualnodružbena vprašanja odločili, da se pri predsedstvu oz. v okviru centra ustanovi marksistični krožek (sprva so predlagali samo enega, vendar bo po vsej verjetnosti zaradi števila prijav potrebno organizirati dva). Člani teh dveh krožkov bodo predvsem mladi iz delovnih organizacij in s terena, kjer marksističnih krožkov ni. Prav gotovo bodo v perspektivi (pogoj je, da bo ta krožek tako po vsebini kot po metodah zanimiv in ustrezen) ti člani krožkov lahko v svojih delovnih organizacijah in na terenu, nosilci ustanavljanja samostojnih krožkov.
Ob tako izdelanem programu bo mogoča izmenjava predavateljev med posameznimi krožki in, po možnosti, organizacija skupnih razprav za vse krožke ali skupino, še posebej kadar gre za vodje razprave iz drugih krajev ali kadar ti nimajo časa, da bi se udeležili razprav v vseh krožkih. Skratka, pravkar ustanovljeni center marksističnih krožkov naj bi bil koordinator dela posameznih krožkov, obenem pa bi razreševal tekoče težave.
Zastavljen program, ki se deloma že realizira, je ob vsej subjektivni in materialni podpori garancija, da bo ena izmed najidealnejših oblik idejnopolitičnega osveščanja doživela v Mariboru nov in pričakovan razmah.
pisati - čemu?
Niso vsi članki dobri, če jih pišemo premišljeno in počasi. Včasih človeku kaj leži na srcu in takrat je treba sesti k stroju brez predsodkov in misli: »Kaj bodo rekli drugi? Morda tega ne bodo niti razumeli?...«
Absurd je pričakovati, da bi ljudje obravnavali vse misli nekega človeka. Ni žalostno, če jih ne odobravajo zato, ker jih ne razumejo. Mnogo bolj žalostno je, ako jih ne razumejo, ker jih nočejo razumeti. Pravilno je ugotovil prijatelj: Pri nas pisati o problemih, »ki uradno ne obstajajo, pomeni pisati o problemih, ki »ne obstajajo«, pomeni pisati o nepotrebnih zadevah. Bolj zanimivo in nujno se je razpisati o kaki Maškaradi. Prednosti takega pisanja:
1. »problem« je uradno priznan, torej problem je.
2. Bralci so najbolj »navdušeni potrošniki« sex klobasarij — zagotovljeno je torej, da bodo pisanje prebrali.
3. Iz drugega sledi naklada lista.
4. V »uradno priznanih« problemih se lahko napada po mili volji, brez strahu zaradi kake večje reakcije — koža torej ostane cela. itd.
Iz prvih štirih in vseh naslednjih vzrokov sledi, da obstajajo pereči problemi, ki so »pomembni« za našo veličastno skupnost in kot taki pišočim prinašajo denar.
Kaj pa tisti revček, ki ga je mati narava udarila po glavi z mislijo, da je treba preko časopisov vzgajati ljudi, da je treba preko sredstev javnega obveščanja pripomoči k hitrejšemu družbenemu napredku, da je treba s takimi sredstvi razkriti trote in pijavke itd? Kaj bo s takim revežem?
POMILOVALI ga bomo. POMILOVALI, ker bo želel iskati »probleme, ki jih uradno sploh ni« in ker bodo zaradi tega njegovi članki zgolj »čvekanje«, ne pa problemi. Skratka — takega reveža mi v naši potrošniški družbi ne potrebujemo. PIKA.
Ali bi mu njegova »jamranja« sploh objavili? Ali bi mu sploh dali za to kak honorar?
Čemu? Čemu, če pa piše, npr., o zlaganosti v naši družbi, o revnih kmečkih otrocih, ki ne morejo v šolo, če pa piše... KAJ BO STORIL »VELIKI« Pisec v desetletju »ŠUND« literature? Beri članke o kriminalu, o sojenjih, o pornografskih filmih, o kvaliteti štajerskih vin, o vinskih sejmih, o pretepih, o najboljših kavbojkah, o slavnih slovenskih in sploh pevcih, o tem in onem velikem filmskem zvezdniku, oooooooo ... NE BERI PA (ker jih ni) člankov v našem dnevnem tisku o vseh problemih, ki še ne obstajajo uradno. Tako še včeraj nisi mogel brati o KORUPCIJI (s ponosom lahko rečemo, da danes že lahko beremo), O DEVALVACIJI (enako ponosno) danes že lahko beremo. Premalo zvezdic? Premalo Cene-tov Matičičev? NE, TOVARIŠI! Tako ne bo šlo hitreje. Nič bolj ne sovražimo kakor zlaganost. ODKRITOST nam je zelo pri srcu. RADI BI POMAGALI NAŠEMU OKOLJU, pa se bomo zaradi
zlaganosti počasi izolirali in skrbeli za tako
kot večina drugih. KAKO DOLGO BO PA SLO TAKO NAPREJ?
xyxy ... od tu naprej stroj več ne piše najbolje. Ne
vem, kaj mu je. Čisto je zmešan. Treba bi ga
:Лј
bilo Ideološko prepričati, da bi pisal pravilneje. Vsi tisti tovariši, ki govore o problemih šele ta. krat, ko so Javno znani in priznani, ln prej le poslušajo zvezdice, naj se, prosim, javijo, da prepričajo moj pisalni stroj ideološko, da bo pisal malo manj zmešano in malo bolj »PRAVILNO«.
Iztok SVARUNIC
ZAKAJ SMO TAKSNI?
Tema. ki Jo obravnav« ta članek, je že dokaj obrabljena. a še vedno zelo aktualna. Gre za mladega človeka kot individium in kot delček družbe. Koliko lahko beremo v časopisju o pokvarjeni mladini, ki ji po glavi lete le mamila, pijančevanje, kriminal, domače zabave, vse zvrsti razvedrila, nima pa interesa za resno ustvarjanje. Vse to pisanje me ie nagnalo, da raziščem vzroke za te pojave in ugotovim, zakaj ie tako.
Večkrat sem slišal med mladimi, da so gledališki abonmaji le izgovor za starše, mladi pa gredo v tem času v disco. v javne lokale, na domače zabave. Poslušal sem jih in povedali so mi:
— V teatru je dolgčas, z ničimer me ne morejo pritegniti.
— Pri operah se mi obrača želodec, drame pa ..., no ja. dolgčas!
— Gledališče je edino, kar zadostuje kot izgovor, da lahko grem ven. Ce bi mi starši dovolili več prostosti, bi mogoče rada hodila tja!
— Naše gledališče 1e preveč starokopitno. Zakaj nimajo raje kakšnih res modernih stvari, kot je bila Pupilija?
— Ah, samo govoričijo in prepevajo neke brez-veznosti! Saj je vse skupaj brez smisla!
— Starši se bojijo, ker imam fanta. Tako grem namesto v gledališče ali na koncert raje na sestanek. Vsaj včasih se lahko vidiva.
— Vse skupaj se mi že j... ! Ce se napijem, je bolj »lustik«!
To je nekaj izjav naših mladih. Sprašujem se, kdo je kriv tega. Al: gledališče, ali starši, ali mladi sami? Za večjo zanesljivost sem šel še v kino, a ne gledat film, temveč opazovat reakcijo mladine. Pri ljubezenskih filmih sem slišal nekaj pripomb, ki niso kazale ravno najboljšo vzgojo, še manj pa inteligenco. Edine zvrsti filma, ki mlade resno pritegnejo, so westerni in kriminalke. Ce so seveda dovolj »napete« in če je dovolj mrtvih. V prvih vrstah radi sedijo tisti. ki živo »sodelujejo« pri filmu, v zadnjih, pa tisti, ki se posvečajo bolj svojim zadevam kot pa platnu. Človek je lahko kar presenečen, ko opazi. da kino dvorana ni pomembna, kot kaže ime, temveč slovenskemu mladincu razvija čut za humor in skrbi za ljubezenske predigre. Nekaj redkih. osamljenih mladincev se zbira v kino gledališču, kjer res vsi .gledalci sledijo filmu. Zakaj? Prvič tu ni mogoče dajati neresnih pripomb, ker so filmi pretežki, drugič pa:
— Nikoli več v kino gledališče! Preveč svetlo je, pa se še poljubljati ne moreš!
Tako se večina mladine obnaša v gledaliških in kino dvoranah. Vendar ne moremo za vse kriviti njih samih. Veliko krivdo nosijo tudi starši. A kaj, ko so pa tako zaposleni, da nimajo časa za svoje otroke. In naši otroci so tako nehvaležni! Premalo ljubijo svoje starše, ki za njih tekajo naokoli (za denar). In nekateri še pravijo, da ne poznajo svojih staršev, ker jih tako poredko vidijo!
Ce se noče z umetnostno vzgojo ukvarjati »pri-vatpi vzgojni sektor«, bi lahko za to poskrbela šola. S sodelovanjem kinematografskih podjetij bi lahko ustvarili abonmaje, k! bi mladim zagotavljali res dobre filme, nujno pa bi bil potreben nekdo, ki bi film poprej razložil, da bi ga lažje razumeli. Kmalu bi sami od sebe ugotovili, kaj ie dober in kaj slab film.. S tem bi mladim omogočili, da bi se sami nadalje seznanjali s kvalitetnim filmom in gledališkim delom.
Moč sedanjosti in cinizma
(Nadaljevanje s 6. strani)
nostjo in moralo s političnim pritiskom, niso niti intelektualci popustili pred grozo časa prihodnjega, marveč so se vdali v sedanjost, v strah pred narodi na drugih celinah in otokih; a prav pesem bi morala postati vsem skupna, vsaj združevati b: morala narode s silno besedno lepoto; socialna okolja so dandanes res ponekod v kapitalističnih deželah sila razvita, a glej, tri četrtine vseh zemljanov so še nepismene, lakota se še zmerom širi, prav tako vojne. Ali bi. narj bil torej ubogi Hans Magnus Enzensberger proti svojemu nemškemu narodu, proti »emanacijam volje do moči« kot pravi Grafenauer, ali naj bi torej s pesniško besedo v navidezni demokratičnosti Enzesberger razglašal politična gesla namesto pesmi? Ali je potlej pojmovni obseg kritičnosti v literarnih umetninah in v umetniških eksist:ranjih sploh določljiv, vsaj logično povezan s predmetom, ki ga kritik obravnava? Ne. Uveljavljanje, uspeh in pomembnost Enzensbergerja politika na političnem in socialnem nemškem območju so čisto druge narave kakor pa v pesniškem snovanju taistega Enzensbergerja; kajti eno je biti »jezni mladenič« in kričati z gesli in manifestacijami, deklaracijami, pismi itd. načelno in programirano zoper oblast, drugo pa ie pesništvo in umetnost in um; če hoče kdo sistem spreminjati, mora biti, vztrajati v njem, obratno pa se dogaja, če hoče kdo biti v ima-nentnosti, v radikalnem razkrivanju resnice, ki se vriva skozi čas in prostor; eno le. če kdo deluje in piše po eni plati po modi in po svojem položajnem sorazmerju do voljne moči, čisto nekaj drugega pa je, če kdo zavrže položaj in se bori v nemoči prot: lastni moči, če odpira stvarni svet in stopa v resnico.
Navsezadnje torej ugotavljamo, da Grafenauerjev« misel prinaša pravzaprav boli informativne novice, ki 1ih na vsak način skuša spraviti v odnos politika — umetnost, kultura — umetnost. civilizacija — umetnost, birokracija — tehnokracija — umetnost, nemška avantura — umetnost. To pa še n! niti začetek znanstvenosti kakršne koli znanstvene, vprašljive interpretacije, saj navaja takšn« dejstva, ki so morebiti za N. Grafenauerja in še koga, ki izmed bralcev ne pozna nemškega pesnika H. M. Enzensbergerja — le ta si namreč prav z jeznim mladeništvom ustvarja pomembnost, sloves, uspeh itd. —, pravzaprav kot dejstva še kar zanimiva, a nič več kot zanimiva; za pesništvo in še posebej nemško pesništvo pa ne prispeva N. Grafenauer v svoji zatorej informativni razpravi nič temeljnega, nič odločilnega, nič bistvenega; to pa vseskozi nasprotuje Pirjevčevemu Uvodu v vprašanje o znanstvenem raziskovanju umetnosti, na tudi vsebini in konceptu .89 -70, številke Problemov.
MF
ffišss
Kakšen Dunaj neki — Beograd, Beograd.
(Kakršnakoli asociacija prepovedana!)
gru - gru
tedaj rdeča kri kaplja.
Pisala sva si »Spoštovani« in jaz — kot pisal bi s krvjo.
Kot luna v prvi slani zašla med trave sva, v temo.
Pisala sva si *Spoštovani« brez jeze, smeha in sramu.
A kaj naj zda) in tu mi brani, da ne bi rekel ti: GRU-GRU?
Dl ALEKT1CNOMET AFIZ1CNOGNOSEOLOSKO LOGIČEN PROBLEM
Enti-tita ima Nenca, ki poreden je fantič.
Si ogleduje Meta fizična kolenca, ki končajo se v Nič.
Marx m Nietzsche učita Nenca, kaj naj jima poje v bas.
Strašno! To ni niti kvinte senca, kaj šele izurjen glasi On to loško pač razume,
N ene, ki v Meto rad tišči.
Saj dojame in doume pač, e, tične le stvari.
Morala bo Enti-teta resno ukreniti kaj.
Če ne, bo odprla Meta fizična kolenca in N ene bo jadral v Nič kot v Kaj.
Kdor sovrati papagajstvo, papagaje nai goji.
Najstvo naj spreminja v kajstvo in kot Nenc lepo živi Nauk te zgodbe ni frigiden kot pričakoval bi Kdo.
V ljubezni do modrosti je previden tisti, ki molči glasnč.
fabula o fabuli
Pasjezvesto gleda mačka, zraven piše krasno poezijo* ko utrudi se ji tačka, koj poda se v oštarijo. Literarno tam razpravlja, kaj je humanizem—stvar, plačati se obotavlja, ker je majhen honorar. Mačjesmešno pasji kritik se ji v črni brk smeji.
To je pravi analitik, ki na funkciji sedi.
Pasjezvesto gleda mačka, mačjesmešni pasji kritik, zdaj književnost je igračka, teoretični paleolitik: skupaj ugibata že zvesto, kakšen bo razvoj človeka, pes požre klobaso s presto, mačka pa golido mleka.
Poezija zdaj se s kritiko ubada, kritika pa s poezijo, le da večja je naklada, da senzacije sledijo.
Narod psov in mačk presneto v fabulah še za razplet bo gotovo vlekel dreto in bo mili, krasni cvet.
Ce kdo od pesnikov sodobnih 2 razredčenim črnilom prede in zraven kritikov spodobnih nekaj zraven še prisede, tedaj, so pesmice nevidne, ker so pisane z vodo, kritike p£ so vsevidne, ker v tej vodi plavajo.
Bruc 1971 — izdal Klub študentov Prekmurja
Zakaj se Katedra samovoljno okorišča z imenom MIROSLAV SLANA — MIROS??
Od ogorčenja bi bil kmalu dobil srčni infarkt, ko so mi MLADI LJUBLJANČANI pokazali VABILA, na katerih je pisalo, da bi naj jaz, MIROSLAV SLANA - MIROS, kot povabljenec sodeloval na »SPONTANI LITERARNO - ZABAVNI PRIREDITVI Z ZNAČILNOSTMI LITERARNEGA MARATONA, KI BO V SREDO, 23. 12. 1970 OB 19. uri V KLUBU MLADIH ITD...« pod VABILI pa je bil odtisnjen okrogel pečat: UREDNIŠTVO KATEDRE itd...., poleg pa še podpis: ODGOVORNI UREDNIK SLAVKO GERIČ. (Nekaj teh vabil sem skrbno spravili)
Nobenega dvoma ni, da se je uredništvo hotelo s svojim samovoljnim početjem okoristiti in afirmirati na moj račun.
Uredništvu je dobro znano, da sem se od KATEDRE distanciral ter da za nobeno ceno ne bi pristal na sodelovanje, to pa pomeni, da je tiskanje mojega imena na vabila z iigom KATEDRA nemarna žalitev.
Pojasniti tudi moram, da sem prirejal LITERARNE MARATONE (trajali so tudi po 70 ur!) le pred nekaj leti. Se pravi, da se je Katedra obenem še okoristila z mojo idejo. Ker ne bi mogel dovoliti, da bi se KATEDRA okoristila še Z mojo SUPERMOTORIČNO POEZIJO (pesniški festivali rta drevju itd ), zato pozivam urednika Geriča, da javno pojasni, s kakšnim namenom so, brez moje vednosti, onečastili moje ime, ki ga zadnje čase celo ptiči po parkih i z Ž v r-g o l e v a j o ter pripevajo dokaj jasno in spoštljivo.
Kajti MIROSLAV SLANA - MIROS JE IN BO OSREČEVAL TISTE, KI VANJ VERUJEJO, TISTE, KI PA MU STREŽEJO PO ŽIVLJENJU IN ONECASČAJO NJEGOVO IME, PA BO ZAPISAL POGUBI!!! V S E ZA VARSTVO PTIC PEVK EKSOTOVH!
PL. tit.
MIROSLAV SLANA ■ MIROS ODGOVOR KATEDRE
Tako hudo pa spet ni. Prav gotovo bi si lahko spoštovani tovariš Slana štel v čast, da smo povabili poleg ostalih slovenskih pesnikov in literatov tudi njega.
To je pač vprašanje kriterija. Po vsej verjetnosti imamo drugačnega kot on sam. Ce Slana meni, da bi bilo Katedrino ime omadeževano, če on sodeluje na prireditvi, ki jo Katedra organizira ah obratno, ga v bodoče na take in podobne prireditve, ki jih bomo organizirali, ne bomo več vabili
Skozi P
e
r
skop
V lokalu so sedeli: igralca Jože Samec, Franček Vičar in režiser mariborske Drame Janez Drozg.
V vroči diskusiji o tem in onem — od gledališke kritike, do slovenskega svetobolja in kozmo-politstva —- se nenadoma oglasi Drozg: »Težko je biti režiser.«
»Kdo je slab režiser?« vprašata igralca.
»To se pa ve. Slab režiser je tisti, ki pita z mesom svoje občinstvo kot frankfurtske gosi.«
P. S.: Nič čudnega torej, da so slabi režiserji izčrpani in da imajo gole »igralke« vedno dovolj delat
Kolegij ZKD (beri: Zveze kulturnih delavcev) je kot rimski senat. Vsi so senatorji, manjka le plebs. Umetniki pa so gladiatorji in bi naj zadovoljili ljudstvo, ki kliče po kriminalkah in dostavlja: »Kruha in iger!«
Prijatelj mi Je pisal iz Kaira, kjer je preživel nekaj lepih sončnih Tini, razglednico. In kaj mislite, mi je napisal? Nič drugega kot to: »Čim bolj spoznavam Arabce, tem bolj sem na strani Izraelcev!« Pa pravimo, da okolje oblikuje ljudi kljub njihovim duhovnim aspiracijam. In drugi so mi potrdili, da je res tako.
Dr. Matjaž Kmecl je na pedagoški akademiji predaval o Katalogih in slovenski književnosti. Znal je poiskati povezanost (vplivnost) dadaistične struje in ustvarjalnega kroga, ki producira poezijo. Mojstrsko je reproduciral snov, pritegnil je poslušalce. Ni pa znal pokazati svojega prepričanja, da res tako misli, kot je povedal. Kajti likovne ekspresivnosti, npr. črke a, ne moremo enačiti z dadaizmom Hansa Arpa, kislih gobic ne z originalnostjo.
Devalvirali smo dinar! Za 16,67 procentov! In osebni dohodki so zamrznjeni le do aprila, hotelirji napovedujejo zvišanje cen, oblast govori o povečanju cen po razumnih kriterijih (ne vsak, marsikateri ne bo smel povečati cen svojih artiklov!). Želimo si še takšnih devalvacij. Se na mnoga leta!
Priprave na konferenco zveze študentov Jugoslavije kažejo na enotnost — toda enotnost v popolni anarhiji različnih pogledov,
•
Г
Na sestanku predstavnikov 10 SS MVZ iz Maribora in predstavnikov univerze iz Ljubljane je bilo zaslčditi tudi mnenje, da je o kongresu zveze študentov Jugoslavije doslej v glavnem vodila razpravo študentska elita. Ob tem se postavlja vprašanje, kdo §te tisti »elitni« tovariši, ki se pogovarjate v imenu študentov? Mi vas namreč ne poznamo i za svoje,
poznamo in Vas tudi ne priznavamo
Ali so bili »skupinski« Dialogi zrcalna slika monologov?
Marija Švajncer ml. spet piše pravljice za Magazin 7 DNI. Kot opažamo, se je dobro naučila živalskega jezika v pogovoru z ljudmi.
Stari in prastari dovtipi ne zgubijo šegave ostrine, če jih pripovedujejo ljudje, ki se najraje smejejo sami sebi.
Kaj je klasično?
— Ce poveste masten dovtip s prefinjeno domislico in oboje uredite v miselno celoto.
•
Ali so pri Cehih obrvi res Stalinovi brki na višji ravni?
•
V čem je razlika med kuncem in kengurujem?
— V tem vendar, da oba skačeta po Avstraliji, ne da bi za to vedela.
•
Beno Seušek rad recitira v gostilniškem krogu Kettejevega Pijančka, medtem ko omizje prepeva: »Ko b’sodov ne blo ...«
Ce bi bile še živali nacionalisti in šovinisti, tedaj
ne bi nikdar prišlo do brezrazredne človeške družbe.
*
Pravijo, da je komunist tisti, ki bi dal zadnjo srajco za svojega tovariša, in da je tovariš tisti, ki bi dal zadnjo srajco za komunista.
Delavcem delavstvo!
Narodu narodnost!
Otrokom otroštvo!
DELO
Mlt|a Gorjup (glavni urednik), Jak Koprive (odgovorni uradnik). Ant* Mahkota • (pomočnik glavnega ura-, dnlka). Vlado Jare (ootranja -politika in. gospodarstvo), Miran Šuštar (zunanja politika). Sergej Voinjak (kultura).- Mjro Zakrajšek, Anton Rupnik (dopisništvo, lokalna kronika), Evgen’ Bergant (šport), Dušan TreMe .(centralna Y#-dakclja). Jaka itular, (nedeljska izdaja »Dala«), France Vrečar (sobotne priloga). Bo-' go Sajovic (Pleanl pa-tak).
DELO
UREJA
UREDNIŠKI ODBOR: Mitja‘Gorjup (glavni uradnik). Jak Koprivc (odgovorni, urednik), Vlado Jarc (notranja politika- ^'-gospodarstvo), Miran Šuštar (zunanja poli* tika), Sergej Voinjak (kultura), Miro Zakrajšek, Matija Der-' masti« (dopisništvo lokalna, kronik*). Ev-' gen Bergant (šport); Dušan Treble (centralna redakcija)
DEL
UREJA
UREDNIBKI ODBOR: Drago Sej Iger (glavni uradnik), Dušan Benko (odgovorni urod-nlk). Jak Koprivo (no-, tršnja politika.In gospodarstvo), Miran •ultat' (zunanja politika). Sergej Vošnjak (kultura), Miro Zakrajšek, Matija Der-maetla- (dopisništvo, lokalna kronika), Evgen Bergant (šport), Dušan Trebše (centralna redakcija).