Plamteč papežev poziv za mir
V sredo, 26. avgusta, je papež Pavel VI. sprejel v svoji letni rezidenci v Castel Gandolfo večjo skupino vernikov in turistov. Pred njimi je naslovil na ves svet naslednji plamteči poziv za mir:
Ljubljeni sinovi in hčere! Vaša navzočnost, tako številna, različna, tako prisrčna in sinovska, nam danes odpira srce zaupanju ne že vdomačenega družinskega in duhovnega razgovora naših splošnih vsakotedenskih avdienc, ampak nekaterih težkih misli, ki jih porajata dva posebna razloga, in ki neprestano našo dušo ohranjata v globokem razmišljanju. iPr-vič, spomin na 50-letnico začetka prve svetovne vojne in 25-letnice začetka druge svetovne vojne. Obe sta se začeli v tem letnem času Prva v začetku avgusta, druga pa v začetku septembra. Drugi motiv pa povzročajo resna nasprotja med raznimi državami, ki so že omadeževane s krvjo in se nad njimi zgrinjajo temne slutnje. Ko se pa bliža 25-letnica začetka druge svetovne vojne, pred našo dušo vstaja pretresljiv spomin na popoldan dne 24. avgusta 1939, ko smo zaradi naše službe papežu Piju XII., častnega spomina, imeli srečo prisostvovati prenašanju po radiju tedanje njegove poslanice, polne vznesene sile in zaskrbljenosti, v kater; je bil njegov glas težak in slovesen kot preroka Boga in očeta sveta. Še danes odmevajo v meni njegove odločne besede: „Danes, ko je kazno, da je napetost duhov prišla do te meje, da obstoja verjetnost, da se bo razbesnel strašni vojni vihar, pošiljamo z očetovsko dušo nov in še bolj goreč poziv vladam in narodom... To delamo s silo razuma, kakor si odpira pot pravičnost, ne s silo orožja. Imperijev, ki ne temelje na pravičnosti, Bog ne blagoslavlja. Politika, ki zavrača moralo, izdaja tiste, ki jo na tak način iščejo. Nevarnost je tu, toda še je čas! Nič se ni izgubilo z mirom, toda z vojno je mogoče vse izgubiti. Možje naj se začno zopet razumevati. Naj se začno znova razgovar-jati...“
Teh besedi ni poslušal tisti, ki je
ČILE PRED USODNO ODLOČITVIJO
V petek, 4. t. m., bo tri milijone Čilencev v zgodovinsko važnih predsedniških volitvah odločilo nadaljno usodo te južnoameriške republike in s svojo odločitvijo vplivalo na nadaljni politični razvoj ostalih južnoameriških držav.
Za vodstvo države se bijeta dva sistema, krščansko-demokratični in komunistični. Tretji, radikalni, nima možnosti na uspeh, je pa lahko odločilne važnosti zaradi enakosti sil med demokracijo in komunizmom. Krščansko demokracijo zastopa 53 letni Eduardo Frei Montalva, socialiste in komuniste 56-letni Salvador Allende, radikale pa Julio Duran Neuman.
Frei in Allende, oba zahtevata odločne socialne in gospodarske reforme v državi. Allende zagotavlja, da bo podržavil bogate bakrene rudnike, v katerih je nakopičenega ameriškega kapitala, Frei izjavlja, da bo bakrene rudnike „čileniziral“, se pravi, da bo poskrbel, da bo država imela strogo kontrolo nad produkcijo in prodajo bakrene rude. Frei namerava čilski baker prodajati tudi Moskvi. Doslej je dobival čilski baker samo Zahod.
Allende, po poklicu zdravnik, se sedaj že tretjič poteguje za predsedstvo. Po prepričanju je socialist. Leta 1958 mu je predsedniško mesto izpodnesel na volitvah Jorge Alessandri š komaj 31.092 glasovi. Allende ima vso za slombo v čilski komunistični stranki, ki je ena najbolj organiziranih kom. strank v latinski Ameriki.
Frei, odvetnik, je bivši konservativec. Leta 1938 je ustanovil čilsko Falango, po vzorcu Francove Falange v Španiji, navdušen nad Francovo zmago nad komunisti. Falanga je predhodnik sedanje levo usmerjene krščansko-de-mokratske stranke v Čilu. Leta 1958 je dobil Frei na predsedniških volitvah 20,5% glasov proti Allendejevim 28,5% in Alessandrijevim 31,9%.
Duran s svojo radikalno stranko
dela veliko škodu Čilu v tej odločilni uri. Ker se kot radikal boji obeh, Allendeja in Freia, se je odločil nastopiti samostojno, čeprav nima iz-gledov na uspeh. Razdvojil pa je tako proti odn. nekomunistični tabor v Čilu.
Vsi trije kandidati so senatorji. A-llendeja, ki je kot študent medicine leta 1932 pomagal pri ustanavljanju socialistične stranke, podpirajo komunisti. Čilska komunistična stranka je zakonito priznana in je edina latinskoameriških kom. strank, razen sedaj kubanske, ki izdaja svoj dnevnik El siglo. Socialistično-komunistični koaliciji pod vodstvom Allendeja so se pridružile še štiri manjše stranke v „ljudsko fronto“ FRAP. Komunisti in socialisti imajo med volilci vpisanih 12 odstotkov glasov ter so v svojem volilnem programu napovedali, da bodo „vključili delavce in ljudske množice v vodstvo države“’, kakor glasi stara kom. krilatica.
Duranovo geslo je: ,/Niti Rim niti Moskva/“, toda zaradi nevarnosti ko-munisti&no-socialistične zmage na predsedniških volitvah, se je mnogo njegovih desničarskih pristašev odločilo za Freia, mnogi njegovi levičarski pristaši pa so se odkrito izjavili za Allendeja. Čilski nekomunisti so se nevarnosti komunizma zavedli zlasti ob poslanskih volitvah v Curico, poljedelskem središču južno od Santiaga, ki je bilo tradicionalno konservativno. Zmagala je namreč socialistično-komunistična koalicija. Duran je najprej izstopil iz pred-niškega tekmovanja, toda se je pozneje premislil, da bi, kakor je sam trdil, preprečil, da bi mu vsi k Allendeju se nagibajoči liberalni elementi v stranki odšli v socialistično-komunistično koalicijo. Liberalci so namreč s komunistično podporo zmagali na volitvah leta 1938, 1942 in 1946.
Čilska ustava določa, da mora predsedniški kandidat dobiti 50 odstotkov glasov, da je izvoljen z direktnim gla-
ličnih in zapletenih silnic, v katerih je svobodna in odgovorna volja človeka j v neprestani igri. Zaradi tega mir nik-sanjal o hitri in odločilni vojni, nosilki j dar ni povsem stabilen in zagotovljen, oblasti in slave. In vojna je teden dni j vedno ga je treba pripravljati in graditi pozneje izbruhnila. Bila je druga sve- j znova. Hitro oslabi in pade, če ga ne-
tovna vojna. Prva, katere 50-letnice se je svet spominjal, ali ga ni ničesar naučila s svojimi milijoni mrtvih, pohabljenih, ranjenih, s sirotami in velikanskimi razvalinami? Da povemo resnico: šele po prvi svetovni vojni so bili vloženi silni
prenehoma ne usmerjamo k tistim edinim resničnim načelom, ki ga lahko utr de in ohranijo. Saj smo priče temu nemirnemu pojavu: padec gotovih osnovnih načel, na katerih mora temeljiti mir in o katerih je bilo mišljenje po žalost-
napori za organiziranje družbe miru, j n;h izkušnjah dveh svetovnih vojn, da toda brez potrebne evolucije duhov in ] so se trdno ustalila. Istočasno opažamo, mednarodnih dejanj za zaupanje v res- se znova porajajo gotovi nevarni kri-
nici in ljubezni, kar morajo delati bratje i ljudem, če hočejo ustvariti svet medsebojnega spoštovanja in skupne blaginje. Tudi krvava drama prve svetovne vojne je čula modra in resna svarila naših prednikov, prav tako krike obžalovanja in boli. Zmotno je in povsem protizgodo-vinsko obtoževati papeža, ponižnega in človekoljubnega svetega Pija X. — dobesedno tako je zapisano — soodgovornosti za izbruh vojne leta 1914. In še vedno odmevajo v srcih tistih, ki so trpeli med tedanjo vojno kot strahotna resnica slavna oznaka Benedikta XV. o „brezkoristni nesreči“, ki se je nanašala na tedanjo vojno. Tudi tedaj glasu Kristusovega vikarja, čeprav je povzročil globoke odmeve v srcih narodov in še kasnejše priznanje v mnenjih mislecev in zgodovinarjev, vladarji držav in ustvarjalci javnega mnenja niso poslušali, ali so pa to storili samo malo in neučinkovito. Nezaupanje, ki je obkrožalo opomine papeštva, nas ne bo oviralo, da ne bi obnovili očetovskih pozivov k miru, kadar zahtevata to ura zgodovine in dolžnost naše apostolske službe.
Slovesna in prepričevalna beseda, ki jo je naslovil na svet naš neposredni prednik Janez XXIII., srečnega sporni na, s svojo encikliko Mir na zemlji, ni odmeval v prazno. Svet je občutil, da vsebuje dvojno privlačnost modrosti in dobrote. Zdi se nam, da ti obletnici, 50-in 25-letnica Obeh svetovnih vojn, ki sta okrvavili prvo polovico našega stoletja, nudita primerno priložnost, da opozorimo na tedanje mirovne poslanice, da ohranimo nanje živ spomin in krepilen nauk. Mir je najvišja dobrina za človeštvo, ki živi v času; je bolj dobrina, ki jo je mogoče razbiti, je posledica raz-
teriji, znova služijo kot vodnik slepemu iskanju ravnotežja v odnosih in ideologijah narodov med seboj.“
Znova se zatemljuje zamisel sv. namena človeškega življenja in sili v glavo odgovornih ljudi miselnost o njihovem številu in morebitnih vojnih uspehih, ne mislijo pa na dostojanstvo, na svoje potrebe in svoje poslanstvo skupnega bratstva. Kazni so znaki ponovnega nastajanja ločitev in sovražnosti med narodi, med različnimi rasami in različnimi kulturami. Vzroki za vzdušje take razdvojenosti so narodni ponosi, politika ugleda, tekma v oboroževanju, socialna in gospodarska nasprotja. Znova nekateri vztrajajo v zmotni zamisli, da je mir mogoče ohraniti samo s strah vzbujajočo Oblastjo, z izredno nevarnim orožjem. In medtem, ko se na eni strani vodijo plemeniti, čeprav slabotni razgo-govi za omejitev ali opustitev orožja, se na drugi strani nadaljuje oboroževanje in spopolnjevanje sposobnosti vojaških skupin za rušenja in uničevanja. Znova je manj obtožbe za nasilje, vojno in nje obsodbo kot sredstev za reševanje mednarodnih vprašanj, istočasno ko se na raznih točkah zemlje porajajo ‘kot nevarne iskre vojne akcije, zmanjšujoč možnost posredovanja postavljenih organov za obrambo miru in za vzpostavitev načina svobodnih in častnih diplomatskih razgovorov kot izključne prerogative, ki naj bo končno postopanje za njegovo dosego. Tako se zopet poraja politična in ideološka sebičnost kot uspešno vodilo življenja narodov. Pripravljajo se napadi na cele narode in države, na mir narodov z organiziranjem prevratne propagande od zunaj in revolucionarnih
tičnih nasprotij. Znova prihaja na dan egoizem, sebične koristi, napetost strasti, sovraštvo med narodi in to v istem času, ko pada spoštovanje zvestobe, bratstva in solidarnosti. V istem času, ko se zmanjšuje tudi ljubezen.
Če se varnost narodov postavlja na hipotezo zakonite in splošne uporabe oboroženih sil, moramo opozoriti, da se varnost lahko postavi še na močnejšo osnovo naporov za medsebojno razumevanje, za plemenitost zvestega in obojestranskega zaupanja v duhu sodelovanja v istem načrtu za skupne koristi, posebej pa še za podpiranje gospodarsko še nerazvitih držav. Se pravi: ljubezen ima za osnovo. In znova omenjamo in poveličujemo to besedo, da bi se razširila kot neomadeževan plašč mir i nad spominom groznih vojn preteklosti. Radi bi videli, da bi se razširil čez vojaška pokopališča, da bi na njih lahko lepo uredili trupla padlih, ki še čakajo zadnjega dejanja človeškega usmiljenja, da bi jih ožaloščeni sorodniki lahko prišli obiskat in počastit, da bi tragičen sen tolikerih žrtev ohranjal v bodočih rodovih, ki so jih preživeli, nezibrisen spomin na strahotno dramo, ki naj bi se nikdar več ne ponovila. Radi bi ga videli poveličanega kot zastavo prijateljstva in upanja nad palačami mednarodnih skupščin v slavo in tolažbo tistim, ki delajo pametno in pravilno za pobratenje narodov. Radi bi ga videli spremenjenega na obzorju sedanje in bodoče zgodovine, da bi dal razumeti, da idealna luč ne more priti od nikoder drugod, kakor samo od sonca živega Boga. Kaje mogoče dati pravi, svobodni in zanesljivi mir brez vere v Boga? Možje dobre volje! Poslušajte naš ponižni glas brata in očeta, ki ob omembi neizbrisnega spomina dveh strahotnih konfliktov, ne poskuša nad sliko sodobnega sveta slikati prazne in grozo vzbujajoče strahove, ampak želi, da bi prišlo do najbolj skritega kotička srca povabilo k pametnemu in odgovornemu razmišljanju, poziv, da naj bi postavil nad vse koristi, nad vse dobrine človeško dostojanstvo in bratsko slogo, predznak veselja in napredka, ki ju nikdar ne more dati voj na, ampak samo mir v iskrenosti in dobroti. Bog je tisti, ki v naša usta polaga to poslanico, ki jo sporočamo z za
izgredov; zlorabljajo se celo izjave za' upanjem v svet z našim pozdravom mir za pospeševanje socialnih in poli- in blagoslovom.“
sovanjem. Če tega ne doseže, mora kongres v teku 50 dni izvoliti izmed dveh kandidatov z največjim številom glasov novega predsednika. Zaradi velikega števila kandidatov v preteklosti (leta 1958 jih je bilo pet), ni nihče dobil zahtevane večine.
Zaradi Duranove kandidature priča kujejo, da bo moral tudi sedaj novega predsednika končno voliti kongres. Kongres je volil predsednika od leta 1925
naprej vsa leta, razen leta 1952. Vedno je seveda izbral kandidata, ki je dobil na volitvah največ glasov.
Kakor v večini južnoameriških držav, imajo v Čilu ženske volilno pravico in dolžnost. Pričakujejo, da bodo ženski glasovi nagnili tehtnico na kr-ščansko-demokratsko stran, ni pa bilo doslej v čilski demokratski zgodovini še nikdar ravnotežje sil tako enako, kakor je kazno za te volitve.
Johnson - Humphrey - demokratska kandidata za ameriške volitve
V sredo, 26. avgusta, so na kongresu ameriške demokratske stranke izvolili za predsedniškega kandidata sedanjega ameriškega predsednika Johnsona, ta pa je za podpredsedniškega kandidata imenoval senatorja Huberta Humphreya.
Na zborovanju, ki se ga, kakor je izjavil iz propagandističnih razlogov, ni nameraval udeležiti, pa se je potem odločil in prišel v dvorano, je Johnson omenjal veličino svojega ubitega prednika Kennedyja in pozval Amerikance, naj se ne ozirajo na to, katera in kakšna stranka naj vodi državo, pač pa na to, da jo vodijo možje, ki so in bodo še bolj dvignil blagostanje države in njenih prebivalcev. „Naša stranka pripada vsem državljanom,“ je trdil Johnson, misleč tudi na tiste republikance, ki se ne strinjajo z Goldwaterjem ali tiste demokrate, ki so razočarani nad
sedanjim vodstvom stranke, da bi se odločili zanj. „To kar imamo mi v načrtu, hočejo imeti vsi Amerikanci: zdravniško oskrbo za stare ljudi, dostojen dom v dostojni soseski, šolanje za vse, delo za vsakogar, ki hoče delati, zmago nad revščino. Vse to hočejo Amerikanci in to hočem tudi jaz,“ je izjavljal Johnson. „To je program naše stranke, to je program našega naroda. To so cilji, do katerih vas bom vodil jaz, če mi bo ameriški narod hotel slediti,“ je zaključil Johnson.
V zunanji politiki hoče Johnson ohraniti sedanje stanje, se pravi, ne dovoliti komunizmu nadaljnega širjenja, ne omenja nobenega načrta za rušenje komunizma v satelitih ali v ZSSR in na Kitajskem. Smatra, da se bo nekoč sam razblinil, zato ni potrebna nobena intervencija od zunaj, ki bi mogla biti svobodnemu -svetu in miru nevarna.
Nepomirljivi Makarios
Ciprska kriza je tudi pretekli teden grozila sprevreči Grčijo in Turčijo v oborožen spopad. Turčija je objavila, da bi zamenjala svojo vojaško posadko na otoku, ker ji je potekel šestmesečni rok, z novim vojaštvom. Makarios je izjavil, da zamenjave ne bo dovolil, prav tako ne grška vlada. Zamenjavo da bodo ciprski Grki preprečili z orožjem. Turška vlada je ostro protestirala v Atenah in objavila, da bo zamenjavo izvršila, ker ima pravico do tega.
Zaradi nevarnosti razpleta dogodkov na Cipru se je večji del ameriške sredozemske mornarice pomaknil v vodovje okoli Cipra. Grška vlada je nato protestirala v Washingtonu, da je ameriško ladjevje kršilo teritorialne vode Cipra.
Makarios je kljub novi napetosti odletel v Kairo na razgovore z Nasserjem
ter je v ponedeljek izšlo istočasno v Kairu in na Cipru skupno Makariosov« in Nasserjevo poročilo, v katerem Nasser obljublja Cipru pomoč, če bi bil napaden.
Gral. Grivas, vodja ciprske ilegale pod britansko okupacijo otoka in sedaj vodja ciprske Narodne straže, pa je minulo nedeljo objavil, da se bo do konca boril za enosis, se pravi, za brezpogojno priključitev otoka h Grčiji. „Obžaluje, da so nekateri postali sluge tujih sil, in obtožujejo Grčijo, da nam ne pomaga,“ je izjavil Grivas, očividno misleč na Makariosa, ki išče pomoči pri sovjetih in Nasserju. „Enosis z Grčijo bomo dosegli in znova prisegamo ‘Svoboda ali smrt’. Dosegli -bomo Enosis, brezpogojno in brez olepšav. Nočemo tujcev v naši deželi in niti pedi otoka ne bomo odstopili tujcem,“ je zaključil Grivas.
IZ TEDNA
Ob obletnici smrti biv. brazilskega predsednika Getulia Vargasa je odstavljeni brazilski predsednik Joao Goulart, ki živi kot politični emigrant v Urugua-yu, v Montevideu, dal daljšo izjavo. V njej se najprej spominja tragične Var-gasove smti, nato pa napada sedanjo brazilsko vlado. Med drugim ji očita, da preganja svoje politične nasprotnike. Svoje pristaše poziva na delo „za obnovo demokratske zakonitosti civilne oblasti in za dostojanstvo republikanskih ustanov“. To Goulartovo izjavo je v brazilskem parlamentu prebral prvak brazilske delavske stranke Doutel Andrade. V Brazilu je vzbudila močno reakcijo v sedanjih vladnih krogih. V Goulartovi izjavi namreč vidijo napoved verjetnih sabotaž in poskusov upora. Toda z vladne strani so objavili, da ne bodo prav nič oklevali v uporabi vseh razpoložljivih sredstev za ohranitev sedanjega stanja in za obnovo demokratskega reži-ba. Zaradi gornje Goulartove izjave je brazilska vlada protestirala pri uruguay-ski vladi, ta je pa naprosila Goularta, naj se v bodoče vzdržuje dajanja političnih izjav.
Dean1 Rusk, ameriški zunanji minister, je na kosilu pri bivših bojevnikih zatrjeval, da bodo Združene ameriške države še naprej podpirale in branile svobodo demokracij v svetu. Glede ameriške zunanje politike je pa izrazil željo, naj bi bila še naprej izraz hotenja in želja ameriškega ljudstva, t. j. naj bi jo še vnaprej določali obe stranki.
General De Gaulle je na proslavi 20-letnice osvoboditve Pariza v govoru poudarjal potrebo, naj bi si Francozi zgradili solidno državo, si zagotovili moderno obrambo in dosegli združenost naroda
Vso Evropo je zajel val silne vročine. Prejšnji teden je temperatura dosegala v senci od 33 do 36 stopinj. Ponekod take vročine, n. pr. v Franciji, že niso imeli zadnjih 50 let. .
¥ TEDEN
V	Kopenhagnu na Danskem se je zaključila 53. konferenca Medparlamentarne zveze. Udeležili so se je tudi arg. poslanci in senatorji, ki so po končanem zasedanju odšli na obisk na švedsko razen poslanca Leona. Ta je namreč odšel v Jugoslavijo, kjer je Titu izročil osebno poslanico argent. predsednika lilie.
Pogreba voditelja italijanskih komunistov Palmira Togliattija se je udeležilo 500.000 komunistov, v pogrebnem sprevodu pa so nosili in vozili 4.000 vencev. Zastopstvo komunistov iz Jugoslavije je vodil predsednik zvezne skupščine Kardelj. Predstavnik sovjetske kom. partije in zastopnik Nikite Hruščova Leonid Brežnjev si je po pogrebnih svečanostih ogledal tudi zanimivosti Vatikanskega muzeja. Bil je tudi v Sikstin-ski kapeli.
V	Kairu so se sestali zunanji ministri arabskih držav. Pripravljajo gradivo za konferenco šefov teh držav, ki se bo začela 5. septembra v Aleksandriji.
Nikita Hruščov je trenutno na obisku v češko-Slovaški. V Banski Bistrici na Slovaškem je napadel kitajske komuniste z izjavo, da si ne more predstavdjati, kako bi bilo mogoče zgraditi komunistično družbo na razvalinah civilizacij. Hruščov je mnenja, da komunizem lahko zavlada nad svetom brez vojne, kitajski komunisti pa stoje še vedno na stališču, da komunizem lahko pride do nadvlade v svetu samo z vojsko. Iz Banske Bistrice je Hruščov odšel v Prago, nato se pa odpeljal v dvorec čeških predsednikov v Lani,- kjer ima razgovore s predsednikom češko-slovaške vlade Josefom Lenartom in predsednikom republike Antoninom Novotnyjem. Razgovori se nanašajo na zadržanje kitajskih komunistov do večine kom. partij v svetu ter na sedanjo češko-slovaško gospodarsko krizo.
Stran 2
SVOBODNA SLOVENIJA
Buenos Aires, 3. septembra 1964
GORIŠKA INi PRIMORSKA
Odgovor Italiji anslcim dem o h r i s tj anom
V goriškem „Katoliškem glasu“ je zaporedoma izšlo več člankov, ki sta jih napisala predsednik goriške Slovenske demokratske zveze dr. Avgust Sfiligoj in dr. Anton Kacin. Oba člankarja sta razpravljala o članku, ki ga je napisal v „II popolo del Friuli-Venezia Giulia“ Guido Botteri, pokrajinski tajnik italijanske demokrščanske stranke za Tržaško pod naslovom „Demokratična pot za slovensko manjšino“ in o izjavah svetovalca Colonija v tržaškem občinskem svetu. Članek in izjava naj bi predstavljala stališče italijanske demokracije glede pravic Slovencev.
Seveda oba italijanska krščanska demokrata skušata zahteve Slovencev minimizirati. Tako je Coloni dejal, Botteri pa ponavlja v članku, da je za kra-škega kmeta itak vseeno ali se Bazovica piše s „c“ ali z „zz“ in da je to malenkost. Dr. Kacin pa vprašuje, zakaj se italijanski politiki tako boje te malenkosti, in je ne priznajo slovenski manjšini.
Botteri je tudi zapisal, da je država dolžna priznati in krepiti ohranitev tistih narodnostnih dobrin, ki karakteri-zirajo človeško osebo, Slovenci pa da so dolžni biti lojalni do italijanske države. Dalje da morajo Slovenci napeti vse sile in vse žrtvovati za dobrobit države in ne podčrtavati važnosti narodnostnih značilnosti, ki ne morejo služiti držav-
nim.	Osnovna nota Botterijevega članka je v tem, da svari Slovence pred komunisti, ki da vodijo borbo za slovenske pravice samo navidez. Demokratični Slovenci naj jim ne slede ter naj uberejo lastno pot. Dr. Kacin je v svojem odgovoru jasno povedal, da so demokratični Slovenci ubrali lastno pot že leta 1947, čeprav so vedeli, da pot ne bo posuta s cvetjem.
Botteri je poklical na pomoč tudi encikliko papeža Janeza XXIII. „Pacem in terris“, češ da se morejo Slovenci obogatiti s trajnim in postopnim prevzemanjem vrednot: tradicije in omike, različnih od slovenske. Z drugimi besedami — Slovenci se morejo brez greha odpovedati ljubezni do narodnih vrednot, prostovoljno in kot posamezniki. Čeprav se je to dogajalo in se še dogaja pri vseh narodih, se v politični zgodovini majhnih narodov smatra to kot narodno izdajstvo in odpadništvo. Tako prostovoljno odpoved so tudi Slovenci vedno in od nekdaj smatrali za odpadništvo. Tako je Prešeren smatral pesnika Vraza, ki je postal hrvatski pesnik, za uskoka; še huje so obsodili Dragotina Dežmana, ki je postal kot Karl Deschmann voditelj nemškutarjev na Kranjskem.
Dr. Sfiligoj je podčrtal, da italijanska demokrščanska stranka ni bila nikdar odkrita zagovornica zakonitih zahtev slovenske manjšine. Prav tako ni poznala slovenskih demokratov, ko se je zavezala dati 500 milijonov lir za zidanje kulturnega doma v zameno za po fašistih uničeni Narodni dom. Dala pa ga je komunistom, čeprav je popolnoma jasno, da Narodnega doma niso postavili komunisti. Slovenci na Tržaškem in Primorskem ter tudi v Videmski pokrajini se bodo vedno in povsod borili za zakonite zahteve, ki so pravice človeka kot jih priznava ustava italijanske republike: Vsi državljani imajo enako socialno dostojanstvenost in so enakopravni pred zakonom brez razlike na jezik. Na podlagi tega in pa na podlagi določb mednarodnega dogovora o človečanskih pravicah, ki ga je podpisala italijanska vlada, Slovenci zahtevajo uvedbo slovenščine v javne urade.
Zaplemba Rožančeve drame Topla greda in prepoved njenega uprizarjanja
V sedanjem „nekulturnem škandalu“ in sporu v komunistični družini v Ljubljani zaradi ukinitve komunistične revije Perspektive, je komunistična oblast nastopila tudi proti Rožančevi drami-satiri „Topla greda“. Ni zadostovalo, da so najeti komunistični razgrajači preprečili izvedbo njene krstne predstave dne 31. maja t. 1. pri Križankah v Ljubljani. Proti tej drami je po poročilih iz Ljubljane nastopilo tudi tamošnje sodišče, ki je odredilo zaplembo drame Topla greda in tudi prepovedalo njeno uprizarjanje.
Da bodo sledili nadalnji ukrepi proti Rožancu po preprečitvi krstne predstave njegove satire „Topla greda“, je bilo pričakovati. To je bilo vidno zlasti po dveh pismih, ki sta bili objavljeni v ljubljanskem Delu dne 7. junija pod za-glavjem Pisma bralcev. Prvega je napisal Peter Levec pod naslovom „Kritika brez argumentov“. V njem nastopa proti razgrajačem na predstavi dne 31. maja. Med drugim pravi, da so „ljudje, ki so z razgrajanjem onemogočili predstavo Rožančeve Tople grede pravzaprav sami sebe razorožili“. Svoje pismo zaključuje z besedami: „Kljub delni razumljivosti pa izpad v Križankah tudi
ni opravičljiv. Takšna groba in nerodno izvedena demonstracija je neglede na kakršen koli namen družbeno škodljiva in zato vredna obsodbe in obžalovanja.“
Da bi javnost ne ostala pod vplivom navedb pisca gornjega pisma, je uredništvo Dela naprosilo nekega Antona Peterlina iz Ljubljane, da je napisal oster napad na Rožanca in da je s tem tudi zavračal Levčeve ugotovitve. Peterlin namreč nastopa kot branilec sedanje kom. družbe in sedanjega kom. gospodarskega kmetijskega sistema in sicer kot „kmetski sin“ in kot „borec iz leta 1941“. V svojem pismu uredništvu Dela se med drugim „čudi pristojnim činiteljem, kako pač lahko dovolijo, da drama s tako vsebino, ki najgloblje žali borce in aktiviste NOV, prav tako tako pa tudi delovne kolektive in posameznike v kmetijskih organizacijah, ki se z vso prizadevnostjo zavzemajo za uspešno premagovanje najrazličnejših težav pri razvijanju kmetijske proizvodnje za zadovoljevanje potreb ljudi, sploh lahko pride na repertoar našega gledališča.“
V nadaljevanju pravi: „Že začetni dialog direktorja neke zadruge ‘prvoborca NOV’ in sekretarja te zadruge, ki
Silvo Kranjec:
Slovenci na poti v Jugoslavijo
Vendar ni opustil misli na nje federalizacijo, s katero bi mogel doseči ugoden mir pri antanti, ki monarhije ni hotela razbiti, ampak bi jo le rada odtrgala od Nemčije. V ta namen je hotel, ko je na pritisk Jugoslovanov odslovil Clam-Martinica, junija 1917 izročiti vlado znanemu pacifistu prof. Lamaschu, ki naj bi s prof. F. W. Foersterjem pripravljal vsaj federalizacijo Avstrije. Toda odpor nemških nacionalcev in zunanjega ministra Czernina, ki se je bal, da bodo v tem primeru „vkorakali Prusi na Češko“, je preprečil take nočrte in zapečatil usodo Avstro-Ogrske. Prišlo je le do amnestije slovanskih političnih obsojencev (med njimi je bil tudi koroški poslanec Grefenauer), pa že ta je ujezila vojaške in nemške nacionalne kroge. 1)
Sedaj je prevzel vlado bivši cesarjev učitelj Seidler z uradniškim ministrstvom in dal izvoliti v parlamentu posebni ustavni odbor, da bi pripravil revizijo ustave na podlagi narodne avtonomije po okrožjih; deželne meje pa naj bi ostale in dualizem seveda tudi. Ker je Jugoslovanski klub vztrajal pri majski deklaraciji, je ostal v opoziciji, čeprav je Seidler poklical v vlado ‘dr. Ivana Žolgerja, ki je bil prvi slovenski in sploh jugoslovanski minister v Avstriji. 1
1) F. W. Foerster, o. d. 234
V tem sporu je naša delegacija naenkrat dobila krepko pomoč iz domovine, ki dotlej ni prav nič vedela, kam bi z majsko deklaracijo. Sedaj so pa na pobudo knezoškofa dr. Jegliča 15. septembra 1917 poleg njega in dveh kanonikov podpisali izjavo za majsko deklaracijo zastopniki obeh glavnih strank ter krščanskosocialnega delavstva. Ta „ljubljanska deklaracija“, ki sta jo oba dnevnika hkrati objavila, je izzvala med narodom veliko navdušenje, pri lokalnih oblasteh pa hudo zamero. Tudi na Dunaju je Seidler na začetku jesenskega parlamentarnega zasedanja obsodil češko in jugoslovansko deklaracijo in se zavzel za ohranitev dualizma. Medtem so se začele množiti izjave za deklaracijo od strani političnih društev, duhovščine in občin, ki naj bi dokazale vladi in Nemcem, da stoji za deklaracijo v resnici ves narod. Sredi najživahnejšega propagandnega dela je 8. oktobra 1917 umrl dr. Krek in njegov pogreb se je razvil v prvo veliko jugoslovansko manifestacijo.
Deklaracijsko gibanje je zajelo vedno širše ljudske plasti, ki so v tej obliki dajale izraza svojemu nezadovoljstvu nad osovraženim nemškim režimom in svoji želji po miru. Ta radikalna politika ni ugajala deželnemu glavarju dr. Šušteršiču, ki je bil trdno prepričan o zmagi Avstrije. Stara nezadovoljnost z njegovim absolutističnim vodstvom je
Iz življenja In dogajanja v Argentini
Po napovedi Peronove vrnitve
Izjava vodstva peronistične stranke v prejšnjem tednu, da se bo Peron vrnil v Argentino še to leto, je močno razgibala argentinsko javnost. Razdelila ga je v tri tabore. Tistim, ki se zavzemajo za Peronovo vrnitev, stoje nasproti vsi, ki so mnenja, da je bila z osvobodilno revolucijo za vse čase v Argentini zaključena doba Peronove vladavine. Med obema so pa tisti, ki se javno določno še ne izražajo. Nekateri od njih bi se v primeru Peronove vrnitve brez dvoma pridružili peronistom, drugi pa njegovim nasprotnikom.
Za Peronovo vrnitev so se vsa zadnja leta pripravljali peronistični sindikati in vse peronistične politične skupine. V ta namen so imeli na razpolago močne denarne vire zlasti sindikati, s katerimi so brez težav lahko financirali svojo propagando. V letošnjem letu so akcijo za Peronovo vrnitev še povečali in izvedbi tega načrta zlasti služi tkzv. bojni načrt Glavne delavske konfederacije. Njegov glavni namen je privest) stvari v državi tako daleč, da bi s spretno propagando ljudskim množicam pri. kazali Perona kot edinega rešitelja naroda in države.
Čeprav so peronisti med sabo razklani, zlasti po zadnjih volitvah, so si edini v tem, da priznavajo Perona za glavnega voditelja peronističnega giba nja. Tako je n. pr. Andrej Framini glavni tajnik tekstilnega sindikata, za katerim stoji revolucionarno peronistično gibanje, še odločnejši v akciji za Peronovo vrnitev, kot pa oficielno vodstvo Peronističnih političnih skupin in pero-nističnih sindikatov.
sta začela predstavo, prikaže povsem zlagano, neresnično in tendenciozno spačeno podobo partizanskega borca in aktivista, ki je mene in gotovo prav tako vse navzoče borce globoko prizadela in užalila. V drami direktor po eni strani predstavlja človeka absolutističnih in diktatorskih manir z nečloveškimi odnosi do podrejenih članov svojega kolektiva oziroma do delavcev in delavk, ki I jih naziva drhal, torej manir, ki so značilne za fašistične oblastnike, po drugi strani pa politično nesamostojno figuro z ozkim obzorjem, ki slepo izvaja politiko občinskega komiteja.“
„Pravijo, da jp to drama tistih mitov, ki jih je ustvarila polpretekla zgodovina. Čas narodno osvobodilne vojne je v njihovem izumetničenem jeziku — polpretekla zgodovina. Dramaturg je najbolj točen tolmač igre. Andrej Inkret in njegova družba se ne morejo otresti odgovornosti za ta dogodek s kratko izjavico.“
Svoje pismo pa zaključuje z naslednjim predlogom: „Prav bi bilo, da bi organizacija Zveze borcev pregledala vse tisto, kar se je zadnje čase pisalo z jasno namero: pretrgati s tradicijami (NOV ter ta najveličastnejši del zgodovine slovenskega naroda čim bolj zamegliti in ponižati.“
Temu naročenemu pozivu je sledil nato naslednji ukrep komunistične oblasti, da je dala knjigo zapleniti ter prepovedati njeno uprizarjanje.
Pač čudovita svoboda in demokracija pod to kom. „ljudsko oblastjo“!
Skupno s peronisti se za Peronovo vrnitev zavzema tudi nekaj duhovščine. Od škofov nadškof v La Plati msgr Plaza, ki je bil že večkrat pri Peronu v Madridu.
Kako mislijo peronisti izvesti Peronovo vrnitev, javnosti ne povedo. Verjetno je pa, da bodo to skušali napraviti — če 'bo do vrnitve sploh prišlo — dne 17. oktobra, t. j. na obletnico dne, ko so množice s pok. Evo Perón na čelu Perona spravile na oblast in so od tedaj naprej peronisti ta dan proslavljali kot dan zvestobe. Fraministi nameravajo izvesti tudi neke vrste plebiscit za Peronovo vrnitev.
V taboru, ki je proti Peronovi vrnitvi, je po napovedi peronističnega vodstva, da se nosilec peronističnega režima namerava vrniti, močno završalo. Namah so se od vseh strani začeli dvigati protesti proti tej vrnitvi. Vodilna buenosaireške dnevnika „La Prensa in „La ¡Nación“ sta v uvodnikih obsodila to namero in javnosti priklicala v spomin vse Peronove izjave, ki jih je dajal kot predsednik republike. Tako zlasti tiste, da morajo guvernerji napoditi iz državne službe vse, če se ne strinjajo z idejami vlade, da bo Peron tisti dan, ko bo določen za obešanje, „na strani tistih, ki bodo obešali“, da je treba postaviti po vsej državi „vislice, na katere bomo obešali opozicionalce“. Dalje so navajali vse nastope proti opozicional-nim političnim strankam in drugim ustanovam, zažig narodne zastave, ki so jo nato podtaknili katoliški mladini, požiganje sedežev posameznih političnih opozicionalnih strank, cerkva itd.
Z vso odločnostjo so zavrnili tiste dele v Peronovi izjavi, v kateri pravi, da se je zaradi pomirjenja države in za rešitev moralne krize odločil za vrnitev.
Za prestolniškimi in provincijskimi listi so začele dajati izjave proti vrnitvi tudi poedine osebnosti iz argentinskega političnega in družbenega življenja, kakor tudi razne demokratske ustanove. Nekatere izjave so zelo ostre. Tako naj bi bil dr. Frondizi nekemu čilskemu novinarju dejal, da misli, da se bo Perón vrnil, toda samo „balzamiran“. Zaradi te izjave, katero so pozneje nekateri funkcionarji dr. Frondizijeve stranke MIR zanikali, so peronisti sprožili na bivšega predsednika najostrejši protest, še odločnejša je protestna izjava predstavnika stranke osvobodilne revolucije, ki je svojo protestno izjavo zaključil z zatrdilom, da „Amerika ne bo videla niti Peronovega pepela“. Nadaljnje protestne izjave so med drugim podali: Pripravljalni odbor IV. kongresa profesorjev za demokratsko vzgojo, mladina ljudske radikalna stranke, krščansko demokratska akcija, mladina federacije sredinskih strank, demokratski socialisti, Klub svobode, predsednik buenosaireške politične organizacije UDELPA, Argentinska republikanska stranka, odbor demokratske revolucionarne fronte in številne osebe ter druge politične in gospodarske ustanove. Listi vsak dan objavljajo nove.
Demokratski socialisti v svoji protestni izjavi zatrjujejo, da bi Peronova vrnitev pomenila „začetek državljanske
I vojne, v kateri bodo demokratski elementi in demokratski sindikati znali braniti svobodo in nastopiti proti sleherni obliki totalitarizma.
Po napovedi, da se bo Peron še to leto vrnil, je bil v Buenos Airesu tudi sestanek vplivnih vojaških in civilnih osebnosti, ki so sodelovale v izvedbi osvobodilne revolucije. Obsodile so to namero in sklenile, da je v odgovor na omenjeno napoved treba proslaviti obletnico začetka osvobodilne revolucije dne 16. septembra v največjem obsegu. Svojo protestno izjavo proti Peronovi vrnitvi zaključujejo z besedami: „Tu smo, stoječ nad vsemi barvami in strankami, da se postavimo nasproti skupni nevarnosti v obrambi argentinske tradicije, svobode in pravice.
Proti Peronovi vrnitvi so tudi govori z radijskih in televizijskih postaj.
O tem vprašanju se je že izjavil tudi biv. predsednik vlade osvobodilne revolucije gen. Aramburu v mestu Sta. Rosa. O političnem položaju v državi je dejal: „Goreče želimo, da 'bi se ustvarili pogoji, da bi se razvoj pomirjeva-nja nemoteno nadaljeval. Toda brez dvoma so gotove socialne napetosti, ki bodo ta razvoj prekinile, če jih vlada ne bi s potrebnimi ukrepi odstranila, Vlada mora sama izpolnjevati državne zakone za ohranitev javnega reda in mora izpolnjevanje doseči tudi od drugih.
V nadalnjih izvajanjih je dejal, da mora vlada izpolniti svoje obljube o razveljavitvi represivnih ukrepov. „Toda — tu je Aramburu mislil na peroni-zem — pri tem je potrebno, da se spoštujejo demokratska načela, kajti če so sile, ki dobivajo še vedno navodila od zunaj in podpirajo diktatorski režim, ki ga je čutila država pred letom 1955, te sile, žal, ne morejo delovati v političnem življenju države.
Glede Peronove vrnitve je pa s poudarkom dejal: „Ne verjamem v to vrnitev.“
Od ostalih političnih strank so se proti Peronovi vrnitvi nekatere že odločno izjavile. Tako npr. Argentinska republikanska stranka, katere predsed-nik dr. Cueto Rua zahteva tudi od vlade odkrito in jasno besedo o tej zadevi, dalje Federacija sredinskih strank in konservativna stranka. Nobenega dvoma ni, da proti vrnitvi ne bi nastopile ostale demokratske politične stranke, čeprav tega do danes še niso storile. Tako zlasti ljudsko radikalna stranka, katere predsednik dr. Balbin je nedavno v Mendozi javno napadel Glavno konfederacijo za delo ter zanjo dejal, da ne zastopa pravih gremialnih koristi, ampak je izraz samo gotove politične stranke. Dejal je tudi, da njihove zahteve po ukinitvi represivnih zakonov nosijo podpise nekaterih tistih, ki so v prejšnjih okolnostih v državnem kongresu glasovali za njihovo sprejetje.
Indirektna obsodba Peronove odločitve o vrnitvi v Argentino je pa tudi zadnji govor notranjega ministra dr. Pal-mera ob odkritju spomenika Alberdiju, o katerem poročamo posebej.
Vsekakor bo napoved o Peronovi vrnitvi povzročila, da bo prihodnje mesece v Argentini notranjepolitično življenje zelo živahno. Pa ne samo živahno, ampak tudi napeto.
(Nadaljevanje na 3. strani) ------------------ ---------------------::J
pri tej priliki privedla do razkola v SLS. Ker je pri volitvah v delegacije večina poslancev izvolila namesto njega dr. Korošca, je dr. Šušteršič užaljen izstopil iz kluba in skušal ustanoviti svojo stranko. Daši je imel med starejšo duhovščino precej pristašev, se mu ta namera le ni posrečila, kar je v veliki meri zasluga dr. Jegliča. Ta se je odločno postavil na Koroščevo stran in preprečil razkol, ki bi utegnil biti usoden, kajti dogodki so naglo dozorevali.
Spremembe, ki jih je pomlad 1. 1917 prinesla v zunanji politiki, so obetale važne posledice tudi za Slovence. Z Wil-sonovo vojno napovedjo se je pridružila antanti velesila, ki je utegnila postati za končni uspeh vojne odločilna, ki pa londonskega pakta ni podpisala in ne priznala. Na drugi strani pa je ena med njegovih podpisnic — carska Rusija — odpadla in novi ruski zunanji minister Miljukov je slovesno oznanil, da hoče osnovati Jugoslavijo.
S padcem carizma je tudi Pašičeva velesrbska politika izgubila svojo glavno oporo. Sedaj se je moral Pašič bolj ozi- I rati na demokratične zahodne države,' zlasti na Anglijo, v kateri so imeli jugoslovanski emigranti iz Avstro-Ogrske mnogo prijateljev. Bal se je tudi, da ne bi v njihovem Jugoslovanskem odboru pod vplivom nove Rusije prevle-dala republikanska smer, medtem, ko so na drugi strani mirovna prizadevanja cesarja Karla odpirala možnost avstrijske rešitve jugoslovanskega vprašanja. Vse to in še pritisk domače opozicije je
vplivalo na Pašiča, da se je približaj Jugoslovanskemu odboru in aprila 1917 povabil na Krf, kjer se je po padcu Srbije nahajala srbska vlada, Trumbiča in še tri odborove člane, od katerih naj bi bila po 1 Slovenec in Hrvat.
Pogajanja na Krfu, ki so se jih poleg vlade udeleževali tudi voditelji srbske opozicije, so trajala dober mesec in se končala 20. julija 1917 s podpisom tako-imenovanega kriškega pakta. Srbska vlada je pristala na zedinjenje vseh Jugoslovanov v skupno državo, ki se bo imenovala Kraljevina Srbov, Hrvatov 'in Slovencev in bo ustavna, demokratska in parlamentarna monarhija z dinastijo 1 Karadjordjevičev na čelu. Priznala je enakopravnost vseh treh narodnih imen in zastav, obeh pisav in vseh veroizpovedi. Ustavo nove države bo sklenila ustavotvorna skupščina, izvoljena po splošni, enaki in tajni volilni pravici s številčno kvalificirano večino. Edini slovenski udeleženec krfskih pogajanj, dr. Vošnjak, pripoveduje, da je bila majska deklaracija Slovencem in Hrvatom na Krfu močna opora in da so srbski politiki s priznanjem govorili o njej.
I ditve in niti imena Jugoslavije niso marali sprejeti. 2)
Veliki uspeh je bilo pa že dejstvo, da je Srbija sprejela načelo narodne samoodločbe in se odpovedala nameri, da bi kar razširila svojo oblast na
2) B. Vošnjak, o. d. 265, 368
ozemlje avstroogrskih Jugoslovanov. Končno je krfska deklaracija tudi zahtevala za bodočo jugoslovansko državo vse ozemlje, kjer strnjeno žive Srbi, Hrvati in Slovenci in terjala svobodo Jadrana, kar je bil očiten protest zoper določbe londonskega pakta.
Vstop Amerike v vojno, padec carske Rusije in sklenitev kriškega pakta, vse to so bili dogodki, ki so Slovence in Hrvate opogumili in razpršili mnoge predsodke proti zedinjenju s Srbijo. Zato je majska deklaracija, brž, ko se je rodila, začela dobivati značaj minimalnega in prehodnega programa. Kajti čimdalj je vojna trajala, tem verjetnejši je postajal razpad Avstro-Ogrske in tem manji strah pred londonskim paktom. če bi Avstro-Ogrska ostala, bi pa delno zedinjenje Jugoslovanov v njenih mejah pomenilo le stopnjo na poti do zedinjenja vseh Jugoslovanov. Kajti še tako zakonita in sporazumna federalizacija Avstro-Ogrske bi prej ali slej privedla do združitve njenih delov s so narodnjaki v sosednih narodnih državah. Ta združitev bi se mogla nekaj časa zadrževati, ne pa trajno preprečiti, kot nam dokazuje najnovejši primer st. germainske Avstrije. Tako si je mislila bodoči razvoj večina slovenskih politikov, tudi onih, ki so bili še v začetku vojne prepričani Avstrijci. Zato je postalo „žezlo habsburško-lotarin-ške dinastije“ vedno bolj nebistven privesek, ki pa je dobro služil za varstvo pred očitki protidržavnosti in veleizdaje.
Nadaljevanje v prihodnji številki)
Buenos Aires, 3. septembra 1964
SVOBODNA SLOVENIJA
Stran 3
^Pkniewice s* SBc>w^yigj^
V	Škofji Loki so imeli nedavno konferenco, na kateri so se kom. funkcionarji pritoževali, da je v tem kraju prišlo „do škodljivega pojava kritizerstva“. Ljudje, da so vsevprek kritizirali „politiko komune, organov samoupravljanja in vodilne kadre“. Da pa kritika le ni bila brez vseh osnov so priznali komunistični funkcionarji sami s tem, ko so povedali, da v tamošnjem zdravstvenem domu „del komunistov ni imel pravilnega odnosa do materialnih vprašanj“. Na enaki konferenci v Žalcu so pa ugotovili, da vse delovne organizacije brez izjeme preučujejo skoraj izključno „proizvodne probleme, premalo pa vidijo človeka z njegovimi potrebami“.
V	Mariboru je bila nedavno razstava „Slovenska štajerska v zgodovinopisju“. Pripravil jo je Državni arhiv t Mariboru ob 60-letnici izida I. letnika časopisa za zgodovino in narodopisje.
Izbor Gradnikovih pesmi je izšel v angleškem jeziku. Prevode Gradnikovih pesmi so za zbirko Poems založnika Johna Calderja pripravili J. Lavrin, S. Lenarčič, W. K. Matthews. K. Richards in P. Selver, uredil ga je pa J. Lavrin.
Slovenska matica v Ljubljani je v redni zbirki izdala naslednje knjige: Jože Mahnič: Zgodovina slovenskega slovstva V. (obdobje slovenske moderne), Marijan Zadnikar: Znamenja na Slovenskem ter Juša Kozaka Pavlihovo kroniko.
Slovenski etnografski muzej v Ljubljani je pripravil v Portorožu razstavo o slovenski narodni noši. Za razstavo so izbrali nad 30 najlepših narodnih noš iz vseh delov Slovenije. Razen tega pa še prikazujejo slovenske narodne noše številne umetniške slike in fotografije.
„Izgubljeni prleški umetniki“ je bil naslov razstavi, ki jo je priredila mariborska Umetnostna akademija za svojo 10-letnico. Na njih so bila razstavljena dela štirih slovenskih umetnikov, ki so bili rojeni v Slov. goricah, živeli in delovali so pa v inozemstvu in se skoraj docela izgubili za svoj domači
ARGENTINA
Odkritj e spomenika Alberdij u
Med argentinskimi velmožmi, borci za svobodo, zakonitost in ustavnost je tudi Juan B. Alberdi, oče argentinske ustave. Njegovemu spominu se je narod oddolžil s postavitvijo spomenika v Buenos Airesu. Odkrili so ga prejšnjo soboto v navzočnosti predsednika republike dr. Ulie. Spomenik je od predstavnika odbora za njegovo postavitev prevzel v imenu vlade notranji minister dr. Palmero. V govoru, ki ga je imel ob tej priložnosti, je poveličeval Alberdijevo delo za argentinski narod ter zatrjeval, da je izpolnil svojo nalogo v težkih in odločilnih urah svoje dobe. Postal je oče argentinske ustave. Svoja izvajanja je pa zaključil z besedami: „Tisti, ki sesta-ljamo to vlado, ji želimo služiti z isto ponižnostjo, z njemu lastno skromnostjo in verodostojnostjo. Zato posnemajmo njegov zgled in ga dvigajmo kot prapor zakonitosti in vladavine pravice, ponavljajmo njegovo obsodbo tiranije in znova proglasimo pred njegovim spomenikom nespremenljivo poslanstvo svobode.'
kraj. Roman Fekonja (1868—1910) iz Veličan v Ljutomerskih goricah, znan je med drugim po portretu velikega slavista Miklošiča. Iz obupa si je vzel življenje v New Yorku; kipar Jože Ajlec iz Lastomercev ob Zg. Ščavnici je deloval na Dunaju. V njegovem ateljeju je nekaj časa delal tudi kipar Fran Berneker. Umrl je skoro pozabljen in zapuščen 1. 1944. Ivan Žabota, rojen 1878 v Ljutomeru. V velikem siromaštvu je študiral j v Grazu in Dunaju, kjer je bil znanec I ted. slov. študentov Vlad. Levca, N. Zu-' pančiča in Cankarja; z Dunaja je odšel v Prago, nato na Slovaško in se leta 1917 naselil v Liptovskem Sv. Mikulašu, od leta 1921 pa je stalno živel v Bratislavi in se povsem vživel v slovaško kult. življenje. Umrl je 1. 1939. Najmlajši „izgubljeni prleški umetnik“ je bil Franc Košar, roj. 1884, iz Slapincev pri Vidmu ob Ščavnici. Dokončal je mo-nakovsko akademijo, v prvi svet. vojni postal invalid, nadaljeval študije na akademiji v Pragi. Jetika ga je privedla na Golnik, nato je živel doma. Umrl je spomladi leta 1952. Mlajši rod ga skoro ni več poznal.
Andrej Rijavec je prvi doktor muzikologije ne samo v Sloveniji, ampak v Vsej Jugoslaviji. Na ljubljanski filozofski fakulteti je pred komisijo, ki so jo sestavljali dr. Dragotin Cvetko, dr. Bogo Grafenauer in Ferdo Gestrin branil doktorsko disertacijo „Glasbeno delo na Slovenskem v obdobju protestantizma“.
V	založb: Mladinske knjige v Ljubljani je izšel Slovensko-esperantski slovar. Sestavila ga je Mica Petrič.
V	Kopru imajo razstavo slik, ki so nastale v 16. in 17. stoletju na slovenski obali. 52 razstavljenih del je last koprskega in piranskega muzeja.
V	Zagrebu je med drugimi dobil letošnjo Nazorjevo nagrado tudi operni pevec Josip Križaj.
Na 2. kemijski razstavi v Ljubljani, ki je bila maja meseca pod geslom „100 let industrijske kemije“, je sodelovalo 50 kemičnih industrijskih podjetij.
Na eni od zadnjih skupnih sej petih odborov republiškega in gospodarskega zbora sed. kom. parlamenta v Ljubljani so razpravljali med drugim tudi o „patoloških pojavih“, s katerimi se morajo baviti posamezna gospodarska sodišča. Kot „patološke pojave“ so navajali znesek 33 milijonov din, ki so ga lani zadrževali več mesecev dolžniki gospodarske organizacije, namesto, da bi ga vrnili v osmih dneh, dalje neizpolnjevanje pogodb ali enostranska njihova opustitev, položaj bank, ki da so lani „preveč administrativno in premalo poslovno delovale“. Nekatere so dajale celo še naprej kredite tudi takim podjetjem, za katere so vedele, da so v likvidaciji in da bodo propadle.
Na Ptujski gori so 15. in 16. avgusta proslavljali 550-letnico znamenite romarske cerkve. Na praznik Marijinega vnebozetja je v cerkvi maševal ljubljanski nadškof dr. Jože Pogačnik, v nedeljo dne 16. avgusta pa mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik.
Metod Pirih, dosedanji kaplan v Solkanu, je imenovan za arhivarja, notarja in osebnega tajnika novega škofa dr.
V	Ljubljani so imeli posvetovanje o zaščiti kvalitete vode. Udeležilo se ga je okoli 200 predstavnikov industrijskih podjetij, občin in raznih organizacij. Do tega posveta je prišlo zaradi tega, ker se v Sloveniji industrija vedno bolj širi, od 383 industrijskih podjetij, ki so dobile odločbe za projektiranje čistilnih naprav, pa ima čistilne naprave samo 59 tovarn in rudnikov, pa še zato kronist navaja, da so „dvomljive kakovosti“. Isti vir tudi navaja, da so v Sloveniji danes reke Meža, Voglajna, Hudinja, Sava, Drava že bolj ali manj navadni kanali, po katerih tečejo vse mogoče industrijske odplake. Sava je npr. pri Krškem že tako umazana, da mora tovarna rotacijskega papirja v Vidmu to vodo temeljito očistiti celo pred uporabo za industrijske namene.
V	Sloveniji se je v letošnjih prvih štirih mesecih v 37 najpomembnejših turističnih krajih povečal turistični promet za 29% v primerjavi z istim obdobjem lanskega leta. Zanimivo je, da se je najbolj povečal obisk turistov v zdraviliških krajih in sicer v Rogaški Slatini za 30% na 45.000 nočitev, v Dobrni za 116% na 25.000 nočitev, v Dolenjskih toplicah za 85% na 7300 nočitev, v Slatini Radencih za 74% na 5400 nočitev, v šmarjeških toplicah za 98% na 5400 nočitev in v čateških toplicah za 207% na 4400 nočitev. Izmed ostalih krajev izkazuje Ljubljana povečanje za 41% na 74.400 nočitev, Maribor pa za 18% na 31.000 nočitev.
Rogaiška Slatina proslavlja letos 300-letnico obstoja. Glavne slavnosti bodo v septembru, ko bodo odprli tudi nov desetnadstropni zdraviliški dom. Zdravilno mineralno vodo je odkril eden od Zrinjskih grofov pred 300 leti, ki je bil bolan na jetrih. Po pitju rogaške mineralne vode je ozdravel. Dogodek je popisal v svoji knjigi dr. Johannes Gruendel in s tem proslavil kraj daleč po svetu. Vrelec so potem za silo ure-
SLOVENCI V
dili in začeli vodo prodajati. L. 1721 je dobil izključno pravico za prodajo vode kolegij dunajskih lekarnarjev. Uredili so 3 in pol metra globok studenec in ob njem postavili spomenik češkemu svetniku Jan. Nepomuku. Po 61 letih so studenec z mineralno vodo dobili v last trije domači kmetje. Od teh so svet kupili 1. 1863 štajerski deželni stanovi. Po porazu Napoleona so 1. 1813 v Rogaški Slatini zgradili pravi zdraviliški dom Umrli so. V Ljubljani: Metka Putik, Jožica Kokalj roj. Zupan, Ignac Turkovič, Marija Tratnik, prof., Frančiška Knez roj. Košir, Franja Vidic, Rezka Florjančič, Marija Zaletel, Viktor štrukelj, Ivan Poljšak, upok., Marija Rihar roj Perme, Drago Benini, upok., Anton Flis, upok, Ivan Kos, Jože Mohar, Frančiška Erjavec roj. Belič, Ana Jenko, Ignac Persoglio, Anica Škof roj. Fink, Tereza dr. Peganova, Rafael Hiti, kovaški mojster, Olga Mazi, Gabriela Simončič roj. Keršič in Marija Gregl roj. Jobševar v Zagorju ob Savi, Andrej Klemenc, učenec v Nevljah, Minka Medved roj. škraber vdova Varlem v Celju, Terezija Zevnik roj. Zorko v Cerkljah ob Krki, Julijana Koželj v Metliki, Marija Režun roj. Blanc v Trbovljah, Tinček Juvan v Litiji, Anton Ocepek v Litiji, Alojz Vinkler v Strnišču. Anton Seliškar na Vrhniki, Kristl Ve-zočnik v Ljubnem ob Savinji, Anton Zalokar, župnik v p. v Preddvoru, Olga Pečnik, učiteljica v p. v Ravnah na Koroškem, Vlado Pevec, komercialist v Slovenj Gradcu. Peter Žbontar, upok. v Srednji Dobravi, Angela Frank v Mariboru, Ivo Polag v Kranju, Jože Čadež v Kranju, Milan Gioles v Celju, Ljubica Bezlaj roj. Sitar v Guncljah, Franc Pritekel pos. v Hruševi, Albina Božek v Črnomlju, Francka Stojkovič v Preddvoru, Ivan Jurca v Zalogu, Terezija Zupanc v Krški vasi, Mici Oblak v Kranju, Franc Jugovar v Rogaški Slatini, Jože Sem, upok. v Celju, Franc Oblak v Celju in Slavko Marin v Mirni.
ARGENTINI
BUENOS AIRES
Naročnike Svobodne Slovenije, ki :
še nimajo plačane naročnine, prav !
lepo prosimo, da to store čimprej. S »
plačilom nikar ne odlašajte, ker s ;
tem povzročate upravi samo težave. •
Upoštevajte dejstvo, da je račune za ■
izdajanje lista treba plačevati sproti! s
■
Osebne novice
Družinska sreča. V družini Lojzeta Lavriča in njegove žene ge. Martine roj. Mizerit v Ramos Mejii se je rodil sinček, ki je pri krstu dobil ime Lojze Karol. V družini Janeza Kovača in njegove žene ge. Lucije Eester Baquela-no v Miramaru so prav tako dobili sinčka Luisa Alberta. V družini Ludvika Šmalca in njegove žene ge. Slavke roj. Mehle v Slovenski vasi se je rodil tudi sinček. Prav tako v družini Lojzeta Grbca in njegove žene ge. Marije roj. Avanzo, v družini Mirka Berčiča in njegove žene ge. Marice roj. Grbec pa imajo veselje s hčerko. Srečnim družinam naše čestitke.
t Pavlina Rozman. Iz Ljubljane je prišlo žalostno sporočilo, da je dne 16. avgusta t. 1. umrla ga. Pavlina Rozman roj. Petrič. Zadnje zemsko počivališče je dobila dne 18. avgusta pri Sv.
Križu v Ljubljani. Za njo žalujejo hčerka ga. Mary Švigelj, inž. Fedor Švigelj, Barbara Rastalski, Simonka in ostali sorodniki v Jugoslaviji in Nemčiji. Vsem izrekamo iskreno sožalje, rajna pa naj mirno počiva v domači zemlji.
CARAPACHAY
Koline v nedeljo 30. avgusta v Slovenskem domu v ulici Piedrabuena 3685 v Carapachayu, so bile zopet prava domača slovenska družabna prireditev. K požrtvovalnim rojakom v Carapachayu je prišlo na obisk tudi več Slovencev iz drugih krajev, ki so občudovali veliko delo, ki so ga opravili s tako veliko požrtvovalnostjo domačini s postavitvijo lepega doma, ureditvijo kegljišča in ostalih prostorov. Tako je tudi v tem kraju za rojake v vseh ozirih poskrbljeno. Imajo lep skupen dom, v katerem se zbirajo otroci v krajevnem šolskem tečaju, odrasli pa pri raznih sestankih za ureditev skupnih krajevnih slovenskih zadev in na raznih kulturnih ter družabnih prireditvah.
Kakor vse dosedanje je tudi nedeljska družabna prireditev potekala v prijetni slovenski domačnosti, ki pa jo je še povečevala dobra postrežba z okusnimi kolinami.
Prilile« o izaubljjenem sinu
Bukovnike, slovenske koroške ljudske pevce, prišteva slovensko narodopisje med svoje blago; enega najpomembnejših in tudi kasnejšega med njimi, Andreja šusterja-Drabosnjaka, omenjajo pa tudi slovenske literarne zgodovine, bolj povrhu seveda, ker literarna zgodovina dvomi o njegovi umetniški veličini. Prilika o izgubljenem sinu je pa postala že pred Drabosnjakom del našega ljudskega blaga in je, postavim, zelo pogost motiv na kranjskih panjskih končnicah, zlasti slika izgubljenega sina med svinjami, katere pase, in pa očeta s teletom pod pazduho, kar je bilo kmetu kot nosilcu narodopisne štorije nekako najbliže. Čeprav prilika o izgubljenem sinu ni, vsaj v zadnjem času ne, menda izmed evangelijev, ki se vsako leto na določeno nedeljo ali praznik v vseh cerkvah ponavljajo, je bilo vendar med starejšimi gledalci zadnjo nedeljo kar čutiti, kako so se med raznimi novimi dogodki na odru zadovoljno oddihovali, da so doživeli spet staro znanko iz štorije. Kot je že prejšnje Oznanilo namignilo, je prilika o izgubljenem sinu za ljudi predvsem narodopisna vrednota; nič hudega, če jo je prevzel Drabosnjak po nemški predlogi, saj imamo še marsikaj skupnega s sosedi, da omenim le mlaj (Mai-baum), viizmenice, kres in še marsikaj.
Tako bi lahko rekli, da je bila tudi nedeljska igra prvenstveno narodopisna prireditev, ne le zaradi Drabosnjaka in prilike, ampak tudi zaradi izvedbe
same. Res je bil včasih kmet poglavitni ustvarjalec etnografskega blaga, a ne edini. Naj omenim le novoletne kolednike, kot jih popisuje Valvasor, ki so bili ljudje iz trgov in predmestij, verjetno tudi študentje. Marsikaj so izdelovalci ljudskih podob in ornamentike povzeli po visoki umetnosti in pozneje so spet besedni in glasbeni umetniki posegli po ljudskih motivih.
Režiser, inscenator in izvajajoči študentje, gojenci Rozmanovega zavoda v Adrogueju, so danes izključno ljudje iz meščanskega življa. Na novo so podali igro, ki je imela svojčas najbrž že trdno kmečko tradicijo. Igro, ki nima pravih literarno-dramatskih zapletov, ki pa so jo nedeljski sodelujoči po svojih sposobnostih brez dvoma dvignili. V tekstu samem je namig, da se takšna zgodba vrši lahko vsak čas. Konkretno: evangeljska zgodba se tukaj vrši v nekem času, ki je že pokristjanjen in ko so krščanski nauki za življenje postali že splošna ljudska last.
Tekst je Drabosnjakov, a le deloma še slovenski koroški dialekt; ko bi bila ohranjena še prava koroška izgovarjava, bi bili verzi bolj tekoči in bolje rimani.
Režiser Niko Jeločnik je brez dvoma najspretnejši naš režiser in tudi najbolj šolan. Prav v letošnji plodni buenosaire-ški slovenski gledališki sezoni se je loti! dveh stvari, kjer ne operira z izkušenimi igralci, ampak z masami, med ka-
terimi so igralci z bolj majhno gledališko prakso. Tako je imela zadnjič uprizoritev Dume predvsem velik govorni zbor in da je uprizoritev uspela, je moral v množici igrati za vsa dekleta in fante skoraj edini — režiser sam. Vsaj deloma se jeJo ponovilo tudi pri izgubljenem sinu. Zaposliti je bilo treba ves ansambel Rozmanovega zavoda in v to svrho je ustvaril režiser posebno skupino pevcev in godcev. Takih, ki so gledališko igrali, je bilo razmeroma malo in še ti so ostali anonimni. Tudi dramat-sko nezapleteni izgubljeni sin bi se lahko uprizoril po prizorih, s pavzami in podobnim. Toda zgodba je stekla pri enotni sceni brez presledka. Odmore so nadomestili nastopi pevsko-glasbenega zbora, ki je imel svoje mesto na odru. Nasprotno so posamezni igralci šli večkrat kar v dvorano pred oder, če zgoraj niso bili potrebni. Oder je bil razdeljen nekako v tri dele, v prostor za zbor, v gostilno in v prostor pred očetovo hišo, kjer so nastopali tudi drugi igralci, zlasti angel in hudič. To je brez dvoma odlična režiserjeva zamisel, ki bi bila lahko tudi drugačna. To zamisel je prav tako mojstrsko izpeljal inscenator g. Bukovec, s čim manjšim inventarjem, kot tudi na panjskih končnicah scene nimajo dosti ozadja. Poleg režiserja in inscenator ja je imenovan samo še vodja predstave in manipulant z razsvetljavo g. Maks Borštnik, ki je svoje delo opravil z že znano točnostjo in vestnostjo. A lahko bi bil naveden tudi dirigent zbora, ki je obenem igral še gostilni-
čarja. Izmed anonimnih igralcev je pa poleg njegovega moško prekanjenega nastopa treba omeniti tudi vse ostale: srčno dobrega očeta; sprva malo hinavsko priliznjenega, potem razigranega, pa lačnega in nazadnje spokorjenega grešnika, izgubljenega sina; njegovega pridnega in na pridnost ponosnega brata; malo navihanega služabnika ter oba v ženski preoblečena fanta, gostilničarjevo ženo in njeno hčer. Slednjič angela, ki je dasi v dolgi beli halji, vendar kazal, da je beseda angel tudi v slovenščini moškega spola, in hudiča, ki je imel v obleki nekaj gosposkega na sebi in ni bil navaden slovenski kosmati parkelj, Dasi je bila tudi pri njih vidna režiserjeva roka, so vendar vsi dali precej iz svojega lastnega doživljanja.
Omenil bi še ostale obleke. Zbor je bil več ali manj v gorenjskih „narodnih“ nošah, enako gostilničarjeva rodbina in očetov pridni, delovni sin, Oče in izgubljeni sin sta bila v nekakih nošah iz začetka prejšnjega stoletja. Opozarjam, da so bili tudi na panjskih končnicah skrici podobno naslikani.
Gledalcev je bilo pri igri dosti in so bili očividno hvaležni za predstavo, ki je trajala komaj poldrugo uro. Igra se je pričela razmeroma točno in so dvorano dosti zgodaj odprli, da se nam m bilo treba drenjati po kupih peska pred dvorano. Za rediteljstvo je bilo dobro poskrbljeno.
Sploh, režiserju, inscenatorju, vodstvu predstave in zavodu v Adrogueju moramo iskreno čestitati!	M. M.
Vsak teden ena
KAJ TI JE DEKLICA...
Kaj ti je deklica, da si tak žalostna, kaj mi je, nič mi ni, srce me boli. Fantič na vojsk’ leži, fantič le vstani
mi,
fantič le vstani mi,
kako ti vstati čem, k’ me krogla tisi.
Oblekla bom črni gvant,
saj to je bil moj fant,
saj to je bil moj fant,
k’ zdaj mftev leži.
«•••■(»»«■•MOHaiUilUIHHiaiMHMIMMniiaMIMR
SLOVENCI PO SVETU
KANADA
Slovenci v Kanadi poleg v že znanih slovenskih šolskih tečajih zbirajo svojo mladino k slov. pouku tudi v mestu Burlington, v katerem živi okoli 40 slovenskih družin. Glavno zaslugo za ustanovitev slov. šolskega tečaja ima g. Franc Jeraj, ki je dal zanj prostore v svoji hiši in sam prevzel tudi učiteljsko delo v njem. Letos je dobil pomoč v gdč. Mariji Koce, ki je nastavljena na višji šoli v Burlingtonu.
V	Hamiltonu je v zaključenem šolskem letu 1963-64 hodilo k slovenskemu krščanskemu nauku okoli 20 slovenskih otrok. V tem mestu akcija za postavitev slovenske cerkve napreduje. S pripravami za gradnjo so že začeli in jo mislijo do novembra v surovem stanju spraviti pod streho. Zatem jo pa bodo notranje urejali po razpoložljivih sredstvih.
Šolsko leto so z začetkom junija zaključili tudi v slovenski farni šoli Brezmadežne v New Torontu. V otroški vrtec je prihajalo 16 otrok, v prvem razredu je bilo 18 otrok, drugi je štel 22 otrok, v tretjem jih je bilo 26, v 4. razred je hodilo 14 otrok, v 5. razred jih je bilo 14, 6. razred pa je štel 7 učencev. Vseh skupaj je bilo v šoli 117 slovenskih otrok.
Osebne novice. V župniji Marije Pomagaj so bili krščeni: Daniel Fran Ha-las, sin Franca in Regine roj. Kolarič; Ana Žejn, hčerka Marijana in Francke roj. Mavec; David Berto Gulja, sin Marijana in Pavle roj. Ahčin; Danny Volk, sin Jožeta in Antonije roj. Logar; Pavel Vincenc Skale, sin Vinka in Milke roj. Celestina; Jože Bemjak, sin Jožeta in Ljudmile roj. Molan; Peter Andrej Ma-stinšek, sin Jožeta in Frančiške roj. Zalar; John Sivec, sin Mihaela in Jožice roj. Mavec; Irma Marija Bevk, hčerka Kazimira in Nade roj. Špilar; David Vičič, sin Ivana in Ivanke roj. Kirn; Viktor Ignac Doma, sin Ignaca in Agi-ce roj. Cetin; Anton Stanko Požgaj, sin Antona in šureta Marije roj. Terzič; Majda Željko, hčerka Štefana in Matilde roj. Tivadar; v župniji Brezmadežne pa so bili krščeni: Veronika Glac, hčerka Ignaca in Veronike roj. Medle; Barbara Platnar, hčerka Lojzeta in Pavle roj. Kastelic; Marija Kovač, hčerka Marijana in Marije roj. Robič; Edvard Pleško, sin Staneta in Anice roj. šifrer; Ignes Rajšp, hčerka Branka in Marije roj. Bilič.
PO ŠPORTNEM SVETO
Meseca junija je na nekem lahkoatletskem tekmovanju v Londonu Slovenec Jošt, ki živi že nekaj let stalno v Angliji, vrgel kroglo 18,80. Jošt je bil pred leti reprezentant v jugoslovanski odbojkarski ekipi. Doma so se nekateri zanimali, če bi bilo možno priznati Joštov met krogle za slovenski in jugoslovanski rekord ter ga uvrstiti v reprezentanco za olimpijado. Uradno so nato ugotovili, da ni možno, ker ni Jošt član nobenega atletskega kluba v Jugoslaviji, čeprav je še jugoslovanski državljan.
V	izbirnem tekmovanju za sestavo jugoslovanske mladinske telovadne reprezentance je mladinski prvak Kersnič iz Ljubljane zasedel prvo mesto, sledili so še štirje Slovenci: Kuessell, Šoštarič, Šrot in Špendl.
Buenosaireški nogometni klub Boca Juniors je v Casablanci v Maroku osvojil pokal „Mohamed V.“. Premagal je francoski klub St. Etienne s 3:0, v finali pa Real Madrid s 2:1. Preteklo soboto pa je isti klub nastopil v Ca-dizu v Španiji na tradicionalnem turnirju za pokal „Carranza“. To pot pa ga je premagal seviljski Betis, sicei šele v podalšku s 2:1. Z istim rezultatom je Bemfica premagala Real Madrid. Tako sta se spet pomerila Boca in Real, toda le za tretje in četrto mesto.
Vestnik SFZ
III.	športni dnevi
Slovesna otvoritev III. mladinskih športnih dni bo prihodnjo nedeljo, 6. septembra na mladinskem dnevu v San Justu. S tem se bodo s polnim zagonom nadaljevala tekmovanja v raznih panogah. Vsem odsekom želimo mnogo uspeha, predvsem pa polnost športnega duha. Ni važno, če dobimo ali izgubimo, Vsi smo zmagovalci, če v igri pokažemo naše navdušenje, (predvsem pa vzgojo in srčno kulturo. Da bi v tem letu, ko naša organizacija stopa v no-(Nadaljevanje naf4. strani)
Stran 4
SVOBODNA SLOVENIJA
Buenos Aires, 3. 9. 1964 - No. 36
VESTNIK SFZ
(Nadaljevanje s 3. strani)
vo dobo, tudi v tem smislu vsi stopili korak naprej, do zmage nad samim seboj.
Preteklo soboto so se nadaljevala tekmovanja v šahu in ping-pongu. Ping -pong: V San Justu je lokalna ekipa FONDa zgubila z Ramoškim moštvom 4:0 s sledečimi rezultati: Babnik F. 2 —Oven M. 1; Juhant P. 2—Urbanija S. 0; Piber R. 2—Bergant T. 0; Babnik S. 2.—Draksler J. 1. Moronsko moštvo je v San Martinu dobilo 4 točke, ker se lokalna ekipa ni predstavila. Enako je Carapachay izgubil točke v prid Lanusu. Šah: Ramoščani so premagali Sanjuščane 3:1 in sicer: Vodnik C. 1—Danko M. 0; Marolt J. 1
__Oven T. 0; Kržišnik J. 0—Indihai
L. 1; Žakelj J. 1—Urbanija J. 0.
Tretje kolo se bo odigralo v soboto 5. septembra ob 20. in sicer: ping-pong Moron—S. Justo; Ramos—Lanus; Carapachay—S. Martin, šah: Ramos—La r.us. Moštva imenovana na prvem mestu so lokalna.
Tekmovanja v odbojki: pričnejo st na Mladinskem dnevu v San Justu, 6. septembra ob 14. uri. ,Prva igra je med Moronom in Lanusom. Druga igra pg med Lanusom in San Martinom.
Ker je ponovitev Dume v soboto 12 septembra so igre za mladinske šport . ne dni za ta dan preložene na soboto 3, oktobra.
Ponovitev Dume: vaja za vse nastopajoče je v soboto 5. septembra točno ob dveh popoldan, v Slovenski hiši
Seja športnih referentov: v soboto 5. septembra točno ob 18. uri. Udelež- j ba obvezna za vse športne referente iz vseh odsekov.
III. mladinski dan, ki ga prireja sanjuška mladina je v nedeljo 6. septembra. Začne se ob 8. zjutraj s skupno zborno mašo. Sledi zajtrk, zborovanje. Po kosilu pa igre v odbojki, nastopi in končno zaključek in prosto razvedrilo.
Sestanek moronskih naraščajnikom
bo v soboto 5. septembra ob 16. na Pristavi.
OBVESTILA
SKAD vabi vse člane in prijatelje na tretje predavanje prof. dr. Milana, Komarja o filozofiji marksizma, ki bo v soboto 5. t. m. v Slovenski hiši. Začetek točno ob 19.
Legionarji! in Slovenski domobranci! V nedeljo, 6. septembra ob 10. dop. bo na Pristavi v Moronu spominska komemoracija za pokojnim generalom Rupnikom. Sv. maša za pokojnika prične točno ob napovedani uri. — Udeležba je naša dolžnost! DSPB v Argentini.
Vse udeležence slovenskega tabora v Slomškovem domu lepo naprošamo za pravočasen prihod na prireditev. Na zamudnike se ne bo mogoče ozirati!
Sv. maša za pok. gen. L. Rupnika bo v nedeljo, 13. septembra 1964 ob 8 zjutraj v župni cerkvi v San Justu Konzorcij „Tabora"
Narodne noše! V nedeljo 13. sep tembra bodo na prireditvi v Ramos Mejía za vas posebej zaznamovani sedeži pred pročeljem slovenske domačije. Pestrost vaših oblačil pod sloven- 1 skimi okni in balkonom z nagelji — j bodo ustvarili nepozaben pogled, ki bo resnično vreden filmskega snemanja. Prisrčno vabljeni vsi rojaki! Zbirališče v domu ob 9 dopoldne.	j
Proslava šolskih otrok na čast škofu Slomšku bo v nedeljo, 20. septembra ob 16 v Slovenski hiši, s sveto mašo, skupnim obhajilom in igro Blaže in Nežica.
Razstavi izdelkov šole A. M. Slom-
ška bo priključena razstava narodnih noš v miniaturi. Razstava bo odprta od opoldne dalje v dvorani doma.
Pecivo in dobitke za srečolov na
slov. taboru je mogoče oddati dan pred prireditvijo ali pa na sami prireditvi pri glavnem vhodu v Slomškov dom! Vsem darovalcem Bog povrni!
Planinski večer v Slovenskem domu v San Martinu bo v soboto, 26. septembra ob pol devetih zvečer. Krasne skioptične slike in filme iz kordiljer-skega pogorja in Kontinentalnega ledu. Predavala bosta ga. Danica Petri-ček in g. Peter Skvarča.
Tretji umetniški večer bo za deset-letnico Slovenske kulturne akcije v soboto, 3. oktobra ob osmih v Slovenski hiši. Priredila ga bosta Glasbeni ir Gledališki odsek; prvi bo prikazal ko! v prerezu slovensko vokalno produkcijo našega stoletja in prvič bosta pred-stavljeni dve Gehžiničevi kompoziciji: kvartet Na skali roža raste in samo. spev Žalostno pismo. Izvajal bo kvartel Finlcovih. — Odrski del bo podal izbor iz najvidnejših pesniških zbirk Rozmana, Kosa, Vodeba in Truhlarja. Glasbeni in recitacijski del se bosta združila v treh Vodebovih uglasbenih pesmih.
Slovenski dom v San Martinu prosi vse svoje člane, da darujejo dobitke za tombolo, ki bo v nedeljo, 4. oktobra.
JAVNI NOTAB
Francisco Bani Cascante
Escribano Público Pta. baja, ofic. 2-Cangallo 1642
T. E. 35-8827	Buenos Aires
HOTEL T I R O L
(bivši hotel „Primavera“) vam nudi lepe sobe s kopalnico, centralno kurjavo, garaža
MAKS in ZORA BANČNIK
MAR DEL PLATA
Mitre 2024	T. E. 2-8425
Hotel je odprt vse leto
Recreo „Europa“ de Rovtar y Rovtar Hnos., Río Carapachay, Tigre, T. E.: 749-0589, na razpolago tudi Slovencem.
na katerega vabi SLOMŠKOV ROM
SPORED:
Dopoldne:
Ob 10.30: Napoved sporeda, prihod narodnih noš in skavtov. DVIGANJE ZASTAV Uvodna beseda in POZDRAV
Andrej Praprotnik: V DOLIN’CI PRIJETNI JE LJUBI MOJ DOM — poje šola A. M. Slomška, vodi gdč. A. Šemrov. ČAS NAM NALAGA ZVESTOBO IN ZNAČAJNOST — taborna misel — g. Božo Fink SVETA MAŠA
Med sv. mašo poje ramoški pevski zbor, vodi g. G. čamernik KOSILO — V opoldanskem odmoru predvajanje pesmi iz SLOVENSKEGA PRIMORJA IN KOROŠKE RAZSTAVA izdelkov šole A. M. Slomška in narodnih noš v miniaturi
Popoldne:
Ob 14.: Zbiranje za popoldanski program.
Ob 15: Napoved programa in POZDRAV ZEDINJENE SLOVENIJE
Nastop Slovenskega pevskega zbora „Gallus“ pod vodstvom dr. Julija Savellija:
A. Foerster: LJUBEZEN DO DOMOVINE
J. Aljaž: KMETSKI HIŠI
P. A. Hribar: HIŠICA OČETOVA
ZA SLOVENSKI DOM — slavnostni nagovor g. Janeza Brule, predsednika Slomškovega doma EN DAN NA SLOVENSKI DOMAČIJI — prikaz življenja od zore do noči — po besedilu g. dr. Jožeta Krivca; režija — ga. Ema Kessler-Blejčeva
Zvečer:
STO BARVNIH PODOB — v mraku predvajanje skioptičnih Prosta zabava — sodeluje orkester TRIGLAV JAZZ turnega delovanja Slovencev v Ramos Mejii itd. slik s Slovenskega dne na Pristavi, proslave 15-letnice kul-
OD OPOLDNE DALJE: Bogat SREČOLOV — opozarjamo, da bodo rojakom na razpolago poleg drugih dobrot tudi DOMAČE KOLINE po nizkih cenah
VSI ROJAKI LEPO VABLJENI !
Tretja
velika
sanmartinska
TOMBOLA
BO V NEDELJO, 4. OKTOBRA
v prostorih Slovenskega doma v San Martinu
Dobitki :
Vse za okusno in moderno opremo stanovanja
Tomibolske tablice so že naprodaj!
[ V NEDELJO, 20. SEPTEMBRA
j Mladinska prireditev
V SLOVENSKI VASI
■
| Vabita krožek SDO in odsek SFZ ■
■
■■■■■■■■■■■■■■ ■■nav •■■■■■■■■■eaiiiai
ESLOVENA UBRE
Editor responsable: Milos Stare Redactor: José Kroselj Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires
T. E. 69-9503 Argentina
O Z O £0	FRANQUEO PAGADO
r m- r" rr m	Concesión N9 5775
fr, a: n	
Hi O c O o «	TARIFA REDUCIDA
cc ° <	Concesión N HM
Registro Nacional de la Propiedad	
Intelectual No. 817.086	
Naročnina Svobodne 'Slovenije za leto 1964: za Argentino $ 800,—; za Severno Ameriko in Kanado 7 dolarjev, ^ za pošiljanje z letalsko posto 12 dolarjev. Talleres Gráficos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Bs. Aires. T. E. 33-7213^
Tečaj valut v menjalnicah v Bs. Airesu v torek, 1. septembra. Prodajna cena:
1 USA dolar................ m$n	145,—
1 angleški funt ............ „	404,—
100 italijanskih lir	... .	„	23,55
100 avstr, šilingov........... 556,80
100 nemških mark	....	„	3.610,—
X
CINE TEATRO OPERA
OPERA
Corrientes 860, Cap. Federal
6. septembra ob 16.30
SIMFONIČNI
KORALNI
KONCERT
v počastitev TARASA ŠEVČENKA
IHMHUI
„Mlad, to se pravi v srcu vsega življenja“ ;
FANTOVSKI ODSEK IN DEKLIŠKI KROŽEK
NAŠEGA DOMA SAN JUSTO prirejata celodnevni
III. MLADINSKI DAN
Nedelja, S. septembra
Pričetek ob 8 zjutraj z mladinsko sv. mašo v farni cerkvi
Vsi lepo vabljeni!
!
>
O
z
o
a
slovenska dekliška organizacija • slovenska fantovska zveza
OTON ŽUPANČIČ
DUMA
Scena
IVAN BUKOVEC sobota, 12. septembra
Režija
NIKOLAJ JELOČNIK ob sedmih v slovenski hiši
f
Dne 16. avgusta 1964 je na svojem domu v Ljubljani mirno v Gospodu zaspala moja dobra mama, gospa
Pavlina Rozman roj. Petrič
Počiva v ljubljeni domači grudi pri Sv. Križu, kamor so jo spremili na zadnji poti dne 18. avgusta t. 1.
Mary Švigelj,
inž. Fedor Švigelj, Barbara Rastalsky, Simonka
in ostali sorodniki v Jugoslaviji in Nemčiji
NASI
MLA
MAMIN NASVET
Kar je res, je res: Tinku gre v šoli kakor „po maslu“. Uči se z lahkoto in tako vse zna in vse ve. Je „odličnjak“, a zato prav nič prevzeten. Rad pomaga sošolcem. Ni čudno tedaj, da ga ti radi obiskujejo. Kajpak: da jim Tinko razloži, če česa ne razumejo.
Oni dan sta prišla kar dva, skoraj hkrati: Bine in Stanko.
„Aha! Si le prišel!“ si je dejal Tinko, ko je zagledal Bineta, „čakaj, ti že pokažem!“ In je, dejal mami: Najprej bom razložil Stanetu, kar je potrebno.“
Mama je opomnila: „Bine je prvi prišel.“
,,Ze, že! Samo ■—- z Binetom se ne moreva. Nisva si prijatelja, zato naj počaka“
„Tako!“ je sedaj mama huda. „Prav zato, kelr nista prijatelja, pomagaj najprej njemu. Tako bo spoznal, da ga ne sovražiš in postala si bosta dobra. Veruj mi: dober prijatelj je več vreden kot gotov denar!“
Tinko je naredil po maminem nasvetu — in ni mu bilo žal. Pridobil si je s tem še enega prijatelja!
MISEL NA MATER
Če imel bi kdaj izbirati si dar, pokleknil bi pobožno pred oltar in prosil bi ponižno, iz srca takole prosil bi Boga:
„O Bog, če željo svojo smem izdati, dovoli mi, da le enkrat še z roko ljubečo me poboža,mati.
Ni dano mi izbirati darov — a v vrsti mnogih je grobov med vsemi eden svet za me: v njem materino spi srce.
Ivan Albreht
Stara zgodba
Preveč, vse preveč se med pogovorom doma vrivajo tuje besede. In očka to hudo moti. Pa se spomni stare zgodbe. Od nekod prinese hranilnik in razloži:
„Vsakdo, ki se bo zmotil in med slovenskim razgovorom rabil tujo besedo, plača kot kazen 1 pes. Spravili ga bomo v ta hranilnik.“
Domači spočetka gledajo začudeno — čudna reč, to „štedenje“! A končno so le rekli svoj „dobro“. Le Lipce, najmlajši, se oglasi: „Kaj pa z denarjem, ki se bo nabral?“
„Upam, da se ga ne bo nič nabralo. A, kar se ga bo, dobi ob vsakem mesecu tisti, ki se ne bo nič zmotil.“
Spet premišljevanje domačih. „Ne bi ga raje dali v kak dober namen?“ se oglasi Jelka.
„To lahko stori tisti, ki bo denar dobil. Cilj našega „štedenja“ ni podpiranje kakšne ustanove, marveč „jezik očistiti peg“; da bomo doma govorili tako, kakor se spodobi v slovenski družini.
Tako! Sedaj pa na delo! Ali bolje: dvakrat premisli, predno zineš. Da bo naš dom res slovenski dom!“
Ančha in sončna roža
(Nadaljevanje)
Zvečer se je napotila truma ljudi iz daljne vasi izgubljenko iskat. S svetilkami v rokah so hodili po železniški progi, za vsak grm, za vsako drevo so pokukali, preiskali so dno prepada — Ančke ni bilo nikjer...
Poleg velike, stare sončne rože je stala nova, mlada sončna roža; vse je videla, vse je slišala, pa si ni mogla pomagati.
Obšla jo je globoka žalost. Velike, težke solze so ji jele kapljati z zlato-rumenega obraza na tla; kakor dragoceni biseri so se lesketale v zeleni travi.
Vso noč je jokala uboga sončna roža na vrtu, vso noč je mati tožila in obupno vila roke v samotni koči, oče pa je sključen in potrt hodil ob železniškem tiru doli in gori ter mislil na izgubljeno hčerko.
„Joj, moja dobra, zlata sončna ro-
ža, pomagaj mi, da postanem spet otrok!“ je zaprosila Ančka.
Ne morem, Ančka. To more samo Bog.“
Ali bo še kdaj šel tod mimo?“
„Bo, ko se bo nova zarja zbudila.“
5.
Nestrpno je čakala Ančka belega dne. Vso noč je držala oči odprte na stežaj, da je ne bi spanec premotil.
Kadar je droben vetrc zablodil v vrt in se nagajivo poigral z zelenimi listi, je Ančka plašno vztrepetala. Zmerom se je tako bala senc in teme — zdaj bo pa morala vso noč sama na vrtu prebdeti...
Ko so prišle zvezde na nebo, so se svetlo ozrle na žalostno deklico sredi samotnega vrta in ji očitajoče dejale:
„Vidiš, Ančka, vidiš, kako lepo bi bilo zdaj, če bi ostala otrok! Že zdavnaj bi pokojno v topli postelji spala, očetu in materi pa bi bila prihranila vse gorje... “
In Ančka je še huje zaihtela.
Nebo je postajalo svetlejše, vedno svetlejše. Zvezda za zvezdo je trudno ugašala, iam daleč nekje, kjer si nebo in zemlja podajata roke, je planil navzgor zlatorumen plamen: bližal se je dan. In z dnem je prihajal na zemljo tudi Bog.
Kdo siplje raztopljeno zlato na pot?
Kdor razgrinja srebrno tenčico nad trepetajočimi vrhovi dreves...?
S široko odprtimi očmi je strmela Ančka in njeno srce je bilo do vrha polno tesnobnega pričakovanja.
Vedno bližje je prihajala božja svet-
loba... vedno bližje... še hip — in že je stal ljubi Bog pred njo.
Dolgo, dolgo je zrl plakajoči roži v velike, zlate oči.
„Ančka.. .!“
Skesano je povesila roža drobno glavo.
„Ančka, lepo je biti roža, toda še lepše je biti otrok. Povej, kako ti je zdaj, kako ?“
„Ah, ljubi Bog... daj, da postanem spet otrok...!“
(Bo še)
PISAN DROBIŽ Besedna uganka
Če „d“ je na koncu, ga rabi vinarna. Če „1“ mu je repek, začimba navadna. Če „m“ mu je zadnja, se riba nam zdi. S „k“ pa poleti nam žejo hladi.
Dopolnjevalcina
Besedam:
ROD, OSA, NOTA, BOR, UD, SENCA dodaj spredaj po eno črko tako, da dobiš nove besede. Dodane črke dajo skupaj ime najbolj znane slovenske božje poti.
Beri prav!
Ecrs — ob jan kindos a, atarv um izpdo.ag ingivd, atarb ibujl, esaz ibrks.
Rešene uganke iz 12. številke Besedna uganka: KOL, KOR, KOS, KOT. — Zamenjane črke: Robec, stric, mleko, bazar, Bojan ,drevo. Po sredi navzdol: Brezje. — Besednica: Dobra beseda dobro mesto najde!