NEODVISNO GLASILO ŽELEZNIČARJEV, UPOKOJENCEV IN TRANSPORTNEGA OSOBJA P. J.: Iz starega v novo leto! Kapitalisti se pripravljajo, da zaključijo svoje račune zgube n dobička in napravijo bilance. Razmišljajo, kako bi se dalo bilance potvoriti, da se skrije poslovni dobiček in da se na ta način izognejo plačanju davka ter pripravijo teren za nadaljnji pritisk na plače delavcev in nameščencev, za poslabšanje socijalne zakonodaje ter opravičijo potrebe močnih režimov. Delavski razred nima ob koncu leta takih skrbi. Letni zaključek delavca in nameščenca je dokaj enostavnejši. Od začetka do konca leta jima ni od njunega dela ostalo ničesar. Trpela sta navzlic zaposlenju pomanjkanje s svojimi družinami vred. Kakšen računski zaključek si lahko napravijo brezposelni, si lahko mislimo, Eni in drugi smo med letom gledali, kako se plače reducirajo, socijalna zakonodaja tepta, samo za to, da se je na drugi strani kupičil dobiček, širilo razkošje in razsipanje dobrin. Poleg vsega tega zla je delavstvo moralo gledati in preživeti težke poraze delavskega gibanja v raznih državah Evrope. Za porazom delavskega razrednega gibanja v Italiji je prišel poraz v Nemčiji, zatem poraz najbolj duševno in materijalno organiziranega razred-ttfega gibanja v Avstriji ter končno poraz revolucij o n a ni eg a gibanja v Španiji. Vse to uničevanje delavskega razrednega gibanja se je izvršilo na željo in z denarjem kapitalizma in reakcije, da se na teh razvalinah reši gospodarska kriza in obstoječi družabni red. Po vsakem izmed teh porazov je kapital triumfiral in svet prepričeval, da je konec marksističnega gibanja — in da bo s tem tudi konec gospodarske krize in brezposelnosti. In posledice te kapitalistične diktature? Večja brezposelnost, večji kaos, zmeda in näsilja V kapitalistično-faši-stičnih vrstah. Težki so bili ti udarci za ves delavski razred — ali niso ga uklonili. Za vsakim teh porazov se je — kakor zvezda fta Jutrovem — pokazal na drugi strani nov uspeh in nova zmaga. Napredek in ponovne zmage delavskega gibanja v nizozemskih državah, v Angliji, Švici, Čehoslovaški in drugod so nadomestile prej označene poraze in navdušile delavstvo za nove boje, obrambo in uspehe. Razredno delavsko gibanje je kakor tisti zmaj, kateremu je pravljični junak odsekal eno glavo, pa mu je za to zraslo sedem novih. Močni diktatorji se tresejo pred lastnimi sencami, delavstvo pa z zaupanjem gleda v bodočnost, ki je njegova. * Tudi pri nas v industrijsko nerazviti m y pretežno kmečki državi ni bilo v preteklem letu delavstvu z rožami postlano. Bilo je leto bojev in težkih preizkušenj. Svobodno delavsko gibanje se je moralo bojevati za ohranitev golega življenja — delavcev, nameščencev in njihovih družin. Gigantski boj se je bil proti znižanju plač, podaljšanju delovnega časa, poslabšanju zaščitne in zavarovalne zakonodaje, dasi ni bil vedno kronan z uspehi. Kapitalistični razred je tudi pri nas skušal vse posledice krize prenesti na ramena delavcev in nameščencev. Posledice: Zaslužek se je znižal na polovico, število brezposelnih in napol zaposlenih se je zvišalo. Z njimi je naraščala beda in obup. Kapitalizem je tudi pri nas skušal zajeziti samoobrambo delavstva potom svobodnih organizacij. Ali vse to ni strlo našega delavskega gibanja niti mu ni vzelo volje do boja za samoobrambo pred dušami, kupljenimi od kapitalizma. Vsa, »delavska« fašistična gibanja so pod vplivom moralne moči delavskega razrednega gibanja ostala samo želja kapitalističnih krogov in tam, kjer so se pod silo prilik nekoliko razširila, so v lastni demagogiji in nesposobnosti (kakor v Mariboru in drugod) skrahirala v sramoto njih in vseh onih, ki so taka gibanja podpirali. Naš pokret, svest si svoje moralne vrednosti, se je v začetku tega leta, na podlagi obstoječih zakonov skušal politično aktivizirati in je prijavil ustanovitev lastne politične stranke, da bi potom nje svoj vpliv povečal in lažje branil pridobitve delavstva, Tudi to ni našega gibanja strlo. Zastavili smo naše sile na drugih poljih, kjer je še obilo dela. Konsolidacija strokovnega gibanja, razširitev naše kulturne organizacije in kulture sploh je bila. naloga, katere se je moral zavedati vsak naš funkcijonar in zaveden pristaš. Mislim, da to delo ni bilo zaman. Število članov v strokovnih in kulturnih organizacijah ni nazadovalo in pridobili Smo na moči in ugledu. Tudi na naš delavski tisk v tem letu nismo pozabili. Vsak naš funkcijonar je moral imeti pred očmi, da nam je dober delavski tisk potreben kot vsakdanji kruh in vsak je po svoji moči skušal za naš tisk nekaj napraviti. Danes lahko in s ponosom povdarimo, da je v tem letu, v letu revščine in bede, naš tisk, zlasti »Delavska Politika« napredoval in se izpopolnjeval. Vemo, da še nismo dovolj napravili za nas tisk, to pa bo treba izvršiti v novem letu. Čim močnejši bo delavski tisk, tem močneši bo delavski razred, tem uspešnejši bodo naši boji za delavske pravice. V znanju je moč delavskega razreda! Krona vsemu našemu delovanju v preteklem letu je bil brez dvoma strokovni kongres v Sarajevu, na katerem so zastopniki strokovno in kulturno organiziranega delavstva, v pravem času, na pravem mestu, jasno, odločno in brez prikrivanja povedali, v kakšnem položaju se nahaja naše gospodarstvo, kako živi naše delavstvo, kako se pred očmi oblasti teptajo zakonski predpisi in kako si je gotova kapitalistična klika uzurpirala oblast, da sme nekontrolirano izkoriščati, ne samo delavstvo, temveč vse delovno ljudstvo v državi. Na tem kongresu se je tudi odločno povdarilo, da tako ne more in ne sme več iti dalje. Delavski razred zahteva zaščito, zahteva dovolj dela in zaslužka — ne miloščine — da more preživljati sebe in svoje družine. IU fcflbfiltii Zahteve delavstva na tem kongresu ne morejo in ne smejo ostati glas vpijočega v puščavi, saj so bili na tem kongresu tudi zastopniki oblasti, kateri so na lastna ušesa slišali, kako se delavstvu godi in kakšne so njegove želje in zahteve. S tem kongresom je naše gibanje zaključilo svoje delo v starem letu in stopa v novo leto s polno zavestjo, da je v starem letu napravilo svojo dolžnost in v globokem prepričanju, da bo v novem letu to delo želo večje uspehe v strokovnem, socialnem, kulturnem, kakor tudi v političnem oziru. Upajmo, da se bo v novem leta nosrečilo politično aktiviziranje delavskega razreda in da bo dovoljena obnova samostojne politične delavske stranke. Delavec in nameščenec želita in hočeta biti svobodna in enakopravna državljana v svobodni državi Jugoslaviji, ker le tedaj bosta tudi lahko iz dna srca zaklicala srečno in veselo novo leto! i najrazličnejših krajev. Pa ne samo pritožbe, marveč tudi postopanje drugih krogov je imelo namen vplivati na volilni rezultat. Uslužbenec, ki je oddal eno glasovnico izven službenega časa svojemu tovarišu je bil kaznovan. Drugi uslužbenec, ki je oddal par kuvert z glasovnicami akcijskega odbora je plačal nad Din 100.— kazni. Istočasno pa se je lahko razdelilo nemoteno v službenih prostorih nad tisoče letakov in kandidatnih list zvezarske liste ter se je šlo celo tako daleč, da so oni, ki so morali po službeni dolžnosti deliti uradne kuverte za volitve, istočasno delili zvezarske glasovnice. Nedvomno je tudi ta dvojna mera vplivala na volilni rezultat ter upamo, da bo novi minister, ki je znan kot objektiven človek, razčistil vlogo gotovih eksponentov tudi v ljubljanski direkciji in izrekel enako pravico za vse. Akcijski odbor je vložil proti volitvam pritožbo ter predložil toliko dokazov nepravilnosti, kršenja volilne tajnosti in izrabljanja starešinske oblasti, da bodo volitve sigurno razveljavljene. Upajmo, da bede železničarjem v ljubljanski direkciji v kratkem dana prilika, da v svobodnih in obojestransko kontroliranih volitvah izrečejo nezaupnico zvezarjem in se pridružijo močni opoziciji v ostalih direkcijah, ki je z zvezarji že obračunala. Delavske pokojnine Kakor ločimo pri n-asitaviljetrcih več vrst tiipoko'jencev in več vrst potk»jnin ter do-«Itako obsltotjiaijoi tudi ipri delavstvu velike razlike in razni ipredlpisi za odmero pokojnin. Da bodo prizadeti delavci vsaj nekoliko obveščeni o predpisih, kfl za posamezne ve-Kajo, oibjiaivlijiaimo ‘danes (glavne razlike pri cdreijanfiu polkioijinin. V glavnem ločimo dlanies upokojene de-llaivce na sledlelče skupine: 1. miloščinarje bivše jtulžne železnice, 2. delavce, upokojene po predpisih pro-vizajskega statuta južne železnice, 3. delavce, upokojene po predpisih pro-vizij-skega zavedla za sluge in pomožne uslužbence prejšnjih avstr. drž. železnic, 4. delavce, upokojene ipo predpisih (pravilnika o potmožneim osebju drž. železnic z dne 1. jlulijla 1930, 5. tcMavee, upokojene ipo predpisih sedaj veljavnega delavskega pravilnika od 20. V. 1933, odnosno, ki še bodo po teh predpisih upokojeni. Poleg teh kategoriji obstoja, še ena kategorija dbslulžienih delavcev in to so (bivši delavci državnih železnic, ki niso bili člani provizijisklegia zavoda in ki so po odpovedi službe ostali brez vsakih sredstev na cesti, ker jim ipo prejšnjih predpisih ni pripadala nikaka miloščina. Ti reveži bodlo v najkrajšem času izumrli, ker vsi oni, ki so dočakali še v aktivni službi novi pravilnik, so postali avtomatično člani ipenzijtslkega fonda ter «o se jim prejšnja leta vračunala, Ker je torej takih »upokojencev brez pokojnin« v naših krajih zelo malo, bi bilo- edino' pra-vilno, dia odločujoči posvete tem revežem primerno pažnjo sedaj pri razpravi novega proračuna in jim priznajo borno miloščino na stara leta. _ ^ ■ Preidimo sedaj na one, ki vživaro pen- zijo: Prvi so torej miloščinarji bivše južne železnice. Tudi teh je malo in novih miloščinarjev ne bo več, ker je bila dana z novim delavskim pravilnikom prav vsem bivšim južno-železničarjem možnosti dh so sprejeti ne-oziraje se na starost in službena leta v novi delavski pokojninski fond z vračunanjem prejšnjih službenih let. Miloščinarji so torej samo oni bivši južno-železničarji, ki niso bili člani piroviziijskega zavoda in katerim je brila! vsled ipo zdravniku ugotovljene dela-nezmložnosti odpovedana služba ter so imeli tedaj najmanj 15 let neprekinjene služpe. Miloščina jie -v današnji valuti minimalna in dosega komaj do Din 100.— mesečno pri prav starih dlelavcih. K temu izplačuje: uprava še po Din 2.— draginjske doklade’ na ‘dlan, tako, da dobi miloščinar v najboljšem slučajni okrog Din 200.— mesečno. Po smrti miloščinar ja dobi polovično miloščino in pripadajočo doklado vdova. Drugi so provizionisti bivše južne železnice. Število teh je že velikoi večje, vendar se bo odslej samo manjšalo, dokler ne bodo popolnoma izumrli, ker novih provizioni-stov južne železnice od 1. .julija 1930 dalje Melitu© ¥ bolniško blagaino V treh direkcijah zmagale liste «pozicije. — V ljubljanski direkciji vsled velikih nepravilnosti vložena pritožba Dne 6. decembra so se izvršile v Vseh železniških direkcijah volitve Skupščinarjev za dobo treh let. Te volitve so bile zelo značilne že vsled samega dejstva, da se je pojavila proti oficielnemu zvezarskemu režimu v bolniški blagajni opozicija kar v štirih direkcijah, pa tudi v peti direkciji (su-botiški) so zavedni železničarji demonstrativno nastopali proti zvezarski listi ter oddajali prazne glasovnice, ker jim ni bilo možno oddati glas za opozicijsko listo. V treh direkcijah je opozicija zmagala nad zvezarsko listo in sicer v beograjski, sarajevski in zagrebški. Najbolj značilna je zmaga v zagrebški direkciji, kjer se je opozicija pojavila spontano brez vsakih predpriprav in brez naslonitve na organizacije ter je kljub temu dobila po razveljavljenju par tisoč glasov še vedno 6.977 glasov, med tem, ko je zvezarska lista dobila le 3894 glasov. Velikansko število glasov v zagrebški direkciji jasno priča, da obsojajo zavedni železničarji zvezar-I sko delovanje ne samo v bolniški blagajni, marveč da izrekajo nezaupnico zvezarjem, ki so si prilastili nekak organizacijski monopol, tudi radi njih delovanja in nastopanja v boju za zadnje železničarske pravice. V ljubljanski direkciij do danes še ni znan in objavljen volilni rezultat, samo mariborski Večemik je dobil informacijo, da je zvezarska lista zmagala z nad 3000 glasovi večine. Vsakemu, komur je znano razpoloženje železničarjev, v katerem so šli v volilno borbo, je jasno, da je dobila lista akcijskega odbora ogromno večino in da so samo razne nepravilnosti to večino spremenile v manjšino. Od vseh strani je dobil akcijski odbor poročila o najrazličnejših trikih, ki so se pri volitvah vršili. Več edinic dne 6. decembra sploh ni volilo, vendar so prišli tudi iz teh volilnih edinic paketi z glasovnicami na volilni odbor. V vseh večjih edinicah so bile imenovane komisije iz samih zagrizenih zvezarjev in takoj pri volitvah so člani komisije sortirali glasovnice na levo in desno, da jim je bilo potem delo olajšano. Progovni delavci so bili na brezplačnem dopustu in tako vneti so bili posamezni progovni mojstri, da so poslali ta dan svoje desetarje od hiše do hiše, da pobere volilne kuverte od delavcev in jih oddajo. Kljub jasni določbi, da zamore voliti vsak uslužbenec samo v svoji službeni edinki, ako ni slučajno po službeni potrebi izven službenega mesta, so volili posamezniki kar v kraju, kjer stanujejo. Posamezne skupine na progi so lahko volile brez članskih listov, med tem, ko skupine, ki niso bile znane kot zvezarske, sploh niso mogle voliti na progi, ako niso imeli uslužbenci članskih listov seboj. Volitve so bile določene točno do 14. ure, vendar se je marsikje, iz gotovih ozirov volilo še po 14. uri. Take in slične pritožbe so prišle iz ni vieč, izvzemši rodbinske čiane umrlega ■proviizionistiai, Roičlhimam vse,h onih, katerim so .biiio pJcrvizije odmerjen« 'po predpisih statuta ipi ovizijskega fonda jmižnie železnice, se odlmierja še sedaj on tudi v bodoče iv .slučaju smrti (pnovizionista, 'pripađajoičioi rodibiu-sko provizijo po starih predpisih statuta južne železnice. .Rodbina onega proviziomisita, Id mu je oidimerijena provizija po predpisih južne železnice, diobi v slučaju smrti provizionista odlme;:yeno »provizijo po sledečih predpisih: Vdova -dobi 50% ene provizije, iki jo je prejemal n/en mož. Poleg tega dobi za zakonske otroke še vzgojevalni prispevek, ki znaša za vsakega nepreskrbljenega otroka» do» 18. leta petino vdovske iprovizij«. Po 18. letu p»a pripada vzlgiqjevailmi prispevdk sam»o še »dielanezmož-nim otrokom in poileg tega nepreskrbljenim otrokom meškega sipola, če »poisečajo kak učni zavod in to ‘dlo 24. leta. Po 24. letu pa pripadla ta »prispevek samo radi telesne ali duševne hibe dlelaniezmiožnm »otrokom. Če iumre »iuidi vidlova oidtooisnio če je bil umirili vdlovec, pa limajo zakonski otroci pravico db polovice provizije, ki bi pripadala vdovi, torej do 25% očetove provizije. Če sta več kot dve siroti ipa prejemata kot provizijo eni .znesek, ki bi odgovarjal vagoje-vialnim »prisipevkom, katere bi »prejemala njih mati, ako bi še živela. Važno je, da imajo preostali po v pro-vizijskem staležu umrlem članu fonda pravico do posmrtnine in sicer: vdova po članu, »ki je umrl kot provizio-nist ima, če »je živela z njim v »skupnem go-sipiodi’inijstvru ali poravnala 'pogrebne stroške, pravico do posmrtnine v višini trikrat* ne mesečne provizije člana. Če ni vdiotve, o»dino:sno »če ona po teh določbah nimia pravice do »posmrtnine, »dobe posmrtnino zakonski potomci umrlega, če so živeli z njim v sikuprnienn gospodinjstvu ali če so »poravnali pogrebne stroške. Če tudi teh »ni, petem pripada posmrtnina tudi drugim osebam, ki dokažejo »da so ali »članu pred sm. !.jo stregle aili »pa krile po'grebne stroške. V tem »siulčajlu se plača posmrtnina največ dlo» višine p'O'girebmih stroškov, ako so ti manjši kot iposimrtnina. Opiozarjamio» »na te določbe vse naše čitatelje, provizioniste /lužne železnice, da ne pozabijo »opozoriti prizadete na to .pravico in »da vlože v smrtnem »slučaijio takoj prošnjo za izplačilo »posmritmine. Provi z ioni st.om južne železnice pripada sevedla še rodbinska doldada in sicer po Din 3.— dhievno za ženo in nepreskrbljene otrolke. Poileg tega »pa ipnjpada provizioni-stom še »oisebna »doklada po Din 10.— do 12.— im »sicer »po draginj.škem razredlu. Niai to so provizionisti, upokojeni po predpisih statutov prejšnje avstrijske državne železnice. Tudi ti so v pofgfedlu draigimjskih doklad popolnoma izenačeni z upokojene i ibuvše južne železnice, kakor vživajo» tudi enake pravice glede »vzgo.jevalniih ipirisipevko-v. Pretežna večina provizionistov bivše državne železnice ipa »se »me zaveda pravice gledle tako»zvanega pesmrtninskega kvartala. Tudi ipo smrti proviziartista bivše »državne železnice, kateremu je bila penzija »O'dlmer-jena pred .1. julijem» 1930 pripada »nje»giO'vim naslednikom »plosmrtminia v izmeri trimesečne provizije ipioiko»;niika. To .po»smrtn:no dobi vdova, če te ni pa zaporski nasledniki umrlega' in alko tudi teh ni potenn »pa ona oseba, ki dokaže, da jle ipokojmiikiu prteidl smrtjo stregla, ali pa rje iz »lastnega krila ipolgrefcne stroške. Ti posleidimji »pa »diobe »oidloitirenio» p»osmrt-nimo le s po»s»e|bnim oidlokoim» železniškega ministrstva. Doslej našteti so neke vrste staroupoko-jenci, »ki imajo »poleg ipirov»i,zi|j, »ki s.o nizke, pravica tudi »dlo radlbiimiskib in osebnih dra-ginjskih dldkilad. .Sedlaj »pa .p»riidlejlo »takozvani novoupokejenci. Tudi ti se »dlelijo v dve skupini in sicer: a) delavce, upokojene po predpisih pravilnika o pomožnem osebju z dne 1. julija 1930. Teh »je zelo» om»e»jenio število, »ker je ta pravilnik v eljal samo »od 1. juli i a 1930 do 20. maja 1933. V»si »delavci, ki so bili upoko- jeni v tem času in katerim» je bila odkner-j.ena ipokojiEiiina ;pio »določbah te»ga »delavskega pravilnika, clcfcillv.aj.o »sam:o piipadajočo jim pokojnino in nimajo pravice do nekakih rodbinskih in »oisebnih draginjlslfih »doklad. Po-ko'jnina teli »dlelaivcev znaša po» »službenih letih in »po» kateigioriji: prš »pomožnih delavcih o»d »Din 285.— do »Dnn 729.60, ip»ri polkvalificiranih od Din 360.— do Din 921,60, »pri p'uokisicinistih od Din 500.—■ db Din 1280.—. Pravico na začetno »piokojinino »dobi »po 12 letih članstva, na na'jvišjio »piokojnino po 36 letih članstva. Pravico na rodbinsko, pokojnino ip»a »doibi že pio šestih letih članstva. V .slučlaijb smrti člana nim'a družina pravice do nilkake poismrtnime, marveč samio» do rodibin»ske »polkoijninie, »ki .znaša za eno» osebo 50%, za dve 65%, za tri 75%, »za štiri in več »pa 85% oisebna »penzije člana fonda. Otroci se »šteijeijo samo» »do» 16 leta, v slučaju šolanja pa do 18 leta. Valžmo »je, da se rodbinam teh .uipo'kojlen-cev »admieai radlbinislka pokojnina »po pravilniku od 1. »julija 1930 in je torej ta rodbinska pokojnina večja, »kakor rodbinska pokojnina onih wpo'kajemcev, ki so bili upo»ko-jeni po 20. »maju, 1933. Za oidlmieno »pdkoijnime vdiovam» teh »upo-■hoijemoev »je vežno, »da doibi vdioiva pokojnino samio »pod pogojem, »d!a ni biilla ločena o»dnos-no, »da ni ž'ivela ločeno od moža in da je bil mož »obvezan, »cla jo» vzdlržuje. Ta »pravilnik prieidvideva za upokojene samce, dla imaijb» ipo njih smrti »pravico na rodbinsko podporo oče in mati. Pogoj za rodbln-ko podporo »je, »dla član ni bil oženjen, ■da »je »očeta in mater vzdrževal, da ista živela z .njim iskuipaij, da sem nesposoben za »delo ter »da »niimajo »premoženja, o»d katerega ti imeli toliko dbfao»dlkov, kolikor bi znašala njih (peeiziljia. Poidlpona znaša 50% po-koj»nine člana. ib) Delavce upokojene po predpisih zadnjega delavskega pravilnika po 20. maju 1933. Ti delavci zadobie pravico na »oseibno pokojnino enaiko po 12 letih članstva, na jicidihinslkio po&oljnino ;po šestih letih članstva in na ipo.rjo» p.'Oikio »ninio» ip»o 36 letih članstva. Pokojnina teh delavcev je nekoliko manjša in sicer znaša: pri ipiomiožniih delavcih od »Din 236.— do Din 655,—, pri pollkviailificiramilh o»d Din 324.— db Din 829.44, ipni piroifesionistih »od Din 450.— do Din li52.—. O'stali tpreidipisi glede oidimere ro»dbinske pokoljnime in podpere »za »sta»:iš»e »s»o enaki kot za cine, ki s»o bili »npiokoljeni po. prejšnijiem delavskem »piravilnilkiu», s »to razliko, da nima wdio»va pravice na »pienzijo le v slučaju, da je sodnijskio ločena. Poleg tega se računa 'kot člana, ki ima pravico do roidlbinske pokoijlnine »otroke do dovršeniaga 16. leta, »v »sjučaijiu rednega šolanja »pa »dio dovršenega 21. leta. Preko» 16. od1-no'seioi 21. leta »pa imajo ipravico »do p»oikoj-nine le v slulčaiju stalwe duševne ali fizične n espois»abinio»sti. Iz pnedlnavedlenega je torej razvidno, da obstopajo velike razlike pri načinu od-mierjiainija penzij delavcem., nadalje gledle starostne »dobe, dlo katere imajo otroci pravico do rcidbtinislke pokoijnjnie, kalkoir tudi »gled-e pravice db posmrtnine in pravice do» rodbinske ipokojmime vdov. V obojestranskem interesu — ta»ko pri-zadietih »dleliavicev, kakor tudi uprave same, ki bi si .prihranila nešteto evidenc in dela — hi bilo», da se kooičnoveljavno. izve-de izenačenje vseh upokojencev ter jim prizna današnjim življenjskim prilikam odgovarjajoče pokojnine. Sodbi zaiseidia narodna »skupščina in senat, razpravljal se 'bo navij budžet ter apeliramo na noiveigia »g. iministna »za prom»et, d»a bi tudi to» vprašanje (proiuičil »in »si» izposloval v finaničnem zakonu ipooblastijlo» za »pravično prevediho staroiupoikiojeiniceiv in milioščinarjev ter za »odgOvarjajloče .zvišanje nezadostnih polkoijnami dielavcev »in iprofeisicrfstov. Važne vesti za železničarje Znižanje režijske vožnje. Novi minister saobraćaja je kot enega prvih ukrepov izdal brzojavno okrožnico vsem direkcijam, glasom katere se anulirajo določbe novega pravilnika o voznih ugodnostih, ki so predvidevale 20% režijsko vožnjo^ ter se zopet uvede za režijsko vožnjo samo 10% cena. Državni svet anuliral rešenja glede priznanja 2 in pol vojnih let. Kakorsmo poročali, je Glavna kontrola v več slučajih vložila pritožbe na Državni svet proti onim re-šenjem, v katerih je bila bivšim juž-no-železničarjem priznana ugodnost 2 in pol vojnih let za odmero procenta penzije. Sedaj je Državni svet izdal prve rešitve ter je pritožbi Glavne kontrole ugodil in razsodil, da se dveh in pol vojnih let ne more priznati kot ugodnosti po § 124 tč. 5, marveč da mora Ministrstvo saobraćaja razmotriti, ali se da ta leta vračunati po § 258 zakona. Vsled take razsodbe so vojna leta za vse one, glede katerih se je Glavna kontrola pritožila, izgubljena, ker § 258 zakona ne predvideva nikake možnosti za vračuna-'*iie teh let. Državni svet priznal naknadne upokojitve. Vsled pomanjkanja kreditov, administrativnih ovir ter zlasti dejstva, da finančni minister ni pristal na upokojitve, so se upokojitve železničarjev tekom' leta 1933 in 1934 zavlekle tako, da so bili nekateri upokojeni šele po» dveh in celo treh letih bolovanja. Pri odreditvi pokojnine pa je postopalo Ministrstvo v smislu določb § 114 zakona, ki pravi, da se smatra kot prestanek službe zadnji dan trimesečnega roka od dne izpolnitve pogojev. Vsled tega je »odmerilo pokojnino z naknadnim datumom ter predpisalo posameznikom diferenco med pokojninskimi in aktivnimi prejemki za ves čas nazaj v povračilo. Predpisani zneski presegajo pri nekaterih celo Din 20.000.—. Proti tem rešeniem so se posamezni pritožili, pa je Državni svet sedaj razsodil, da so pritožbe neutemeljene. Postavil se je na stališče, da zakon točno predvideva pogoje za prestanek službe in čim je ta pogoj izpolnjen, se smatra, da je služba prestala po preteku treh mesecev, čeprav se ne izda rešeni e. Vrnitev v službo po odslužitvi kadrovskega roka. Minister saobraćaja je pod GD br. 89.681-34 glede zopetnega sprejema onih železničarjev nazaj v službo, ki so morali prekiniti službovanje vsled odslužitve kadrovskega roka, odredil sledeče: Za vsakega, ki mora vsled odslužitve kadrovskega roka zapustiti že-Izniško službo, se ima rezervirati budžetsko mesto, tako, da se ga lah- ko po vrnitvi iz vojaške službe takoj zopet sprejme nazaj v službo. Sprejme se ga nazaj v službo na njegovo mesto, ako pa to ni več prazno, pa se ga sprejme kamorkoli drugam. Uslužbenci, ki so izstopili iz službe vsled odslužitve kadrovskega roka, morajo po končani vojaški službi najkasneje v roku 6 mesecev zaprositi za sprejem v službo nazaj. Kdor ta rok prekorači, izgubi pravico do gornje ugodnosti. UsSužbenec, ki le na dan 1. marca 1929 imel pravico na penzijo, obdrži fo pravico tudi za bodoče Kakor je vsem znano, je bil zakon iz ieta 1923 za nastavljeno osobje zelo ugoden, ker je priznaval pri nastavitvi vračunanje Vseh prejšnjih službenih let (torej tudi delavske službe) za penzijo. Odredba čl. 123 se glasi: Če se delavca postavi za uslužbenca z letno plačo, tedaj se mu računa za penzijo ves čas, ki ga je kot stalni delavec brez prekinitve prebil v službi državnih prometnih naprav. Leta 1929 so se ti predpisi občutno poslabšali z zakonom o pridobitvi pravice na penzijo, ker je ta zakon predvidel, da mora imeti nastavljenec najmanj 10 let nastavljene službe, da za-dobi pravico na penzijo in da se mu morejo prejšnja službena leta pred nastavitvijo vračunati. Vsled določbe tega zakona so nastale gotove trdote ter so se posamezni uslužbenci, ki so imeli na dan 1. marca 1929 nad 10 let celokupne a manj kot 10 let nastavljene službe in jim ministrstvo ni priznalo penzije, pritožili na Državni svet. Pritožbe so motivirali z dejstvom, da so oni že pred 1. marcem 1929 imeli pravico na penzijo in da jim kasnejši zakon že pridobljene pravice ne more osporavati, marveč more slabša določba novega zakona veljati samo za one, ki si do dneva uveljavljenja novega zakona še niso pri-dobili dotične pravice. Državni svet je po skoraj treh letih razpravljal na splošni seji o teh slučajih ker so posamezni oddelki izdajali različne razsodbe in je dne 16. dec. 1931 razsodil, da se čl. 1 zakona o pridobitvi pravice na penzijo od 1.marca 1929 (kateri zahteva lOlet nastavljene službe) ne sme izvajati za one uslužbence državnih železnic, ki so si že pred uveljavljanjem tega zakona pridobili pravico na penzijo. Za vse take uslužbence je torej ne oziraje se, kdaj jim služba prestane, glede pridobitve pravice na penzijo merodajen edinole zakon iz leta 1923. Državni svet je sedaj v konkretnem slučaju in sicer avgusta 1934 ponovno razsojal o pritožbi uslužbenca, ki je na dan 1. marca 1929 po starih predpisih že imel pravico na penzijo, sedaj leta 1933 pa, ko mu je služba prestala, še ni imel 10 nastavljenih let, vsled česar mu je ministrstvo penzijo odklonilo. V tem slučaju je Državni svet upošteval razsodbo splošne seje iz leta 1931 ter razsodil, da se uslužbencu, ki je pred uveljavljenjem zakona o pridobitvi pravice na penzijo iz leta 1929, torej pred 1. marcem 1929 že imel pravico do penzije, ta pravica z določbami novega zakona ne more osporavati. Opozarjamo na te važne razsodbe zlasti vse one, ki so bili nastavljeni v času od leta 1924 do 1. marca 1929 za slučaj, da bi sedaj na dan prestanka službe še ne imeli 10 let nastavljene službe in bi jim ministrstvo pravico do penzije osporovalo. V tem slučaju naj se poslužijo določb razsodbe splošne seje Državnega sveta iz leta 1931 ter proti odklonilnemu rešenju ministrstva vlože motivirano pritožbo na državni svet. Razne vesti Sprememba vlade. Dne 18. decembra sta odstopila zunanji minister Jevtič in kmetijski minister Kojič. Vsled tega je predsednik vlade Uzunovič podal demisijo celokupne vlade. Kraljevsko namestništvo je poverilo s sestavo vlade bivšega zunanjega ministra Jevtiča, ki je v par dneh sestavil novo vlado večinoma novih in mlajših ministrov. Iz stare vlade so v novi vladi samo: Jevtič, minister vojske Živkovič in minister pravde Kojič. Za prometnega ministra je bil imenovan inž. Vujič Dimitrij, za ministra socialne politike pa dr. Marušič Drago. Za^ finančnega ministra pa je imenovan dr. Stoiadinovič Milan. Bivši predsednik vlade Uzunovič odložil mesto predsednika Jugoslovanske narodne stranke. Kmalu po demisiji vlade je bivši predsednik vlade Uzunovič obolel ter je pred novim letom vsled bolezni tudi odložil mesto predsednika v Jugoslovanski naroa-ni stranki. Dr. Maček pomiloščen. Dr. Vladimir Maček, zagrebški odvetnik, ki je bil v zvezi znane hrvaške resolucije obsojen po zakonu o zaščiti države na tri leta, je bu na prvi seji nove vlade. 22. dec. pomiloščen. Socialistično delavstvo in nova vlada. Nova vlada naj bi bila — po izjavi ministrskega predsednika — vlada sporazuma na znotraj in navzven. To svojo pripravljenost je g. Jevtič dokumentiral s tem, da je navezal stike s politiki vseh bivših meščanskih strank, čijih spori so 1. 1929 dovedli do izrednih razmer v naši državi. Zlasti se v tem pravcu komentirajo razgovori g. Jevtiča z bivšimi šefom bivše radikalne stranke, Aco Stanojevičem, in pa najnovejša amnestija voditelja bivše Radičeve stranke dr. Mačka. Dr. Mačku je s tem vsekakor omogočen povratek v javno politično življenje in je vlada pravzaprav s tem povdarila, da je to tudi njena želja. — Nimamo povoda dvomiti v iskrenost izjav g. Jevtiča. Naša želja je, da se čimprej likvidirajo spori med meščanskimi strankami, ki so dovedli do znanih perturbacij. '* *• »'•■ ■ <«iw* —• So- cijalistično opredeljeno delavstvo pa ob tej priliki povdarja, da vztraja na svojem že znanem stališču —«• --v- *•» >-• (IM li'n a »•'i 't**. W r-T.H ft:* Boj proti opoziciji v Rusiji. V Moskvi je Nikolajev Leonida Vasiljevič, bivši delavec v delavski in kmetiški inspekciji v Leningradu, ubil v poslopju krajevnega sveta tajnika petrograjskega sveta Kirova. K|r°v je bil eden glavnih tajnikov komunistične stranke in prijatelj Stalinov. Morilec je bil I rojen 1904. Preiskava je ugotovila široko zasnovano zaroto, pri kateri sta se udejstvovala tudi Zinovjev in Karnerjev. Oba sta pristaša Trockega ter sta bila svoj čas, ko sta preklicala svojo politiko in obljubila lojalnost napram Stalinu, zopet sprejeta v stranko. Umor Kirova pa so izvršili pristaši Zinovjeva, kar dokazuje, da Zinovjeva organizacija obstoja. Zinovjev in Kamenjev sta bila odlična sodelavca Lenina. Pred šestimi leti sta bila klicana na odgovornost zaradi razkrajajočega delovanja ter sta se končno podvrgla disciplini. Besede nista držala ter je na podlagi zadnjega atentata vlada nastopila z vso strogostjo proti atentatorju in njegovim pomagačem. Večje število ju bilo obsojeno na smrt, ostali pa so bili izgnani v Sibirijo. Petnajst milijard za oboroževanje v Angliji. Angleška nacionalna vlada je zadnje leto na krmilu. V njej so gospodarji konservativci. Prihodnje leto se bodo pa vršile volitve v parlament. Zaradi tega je Anglija, da ne bo prepozno, odobrila kredit 60 milijonov funtov šterlingov, kar znaša okoli 15 milijard dinarjev za oboroževanje. Še je čas, si misli vlada, ker nihče ne ve, kdo bo po volitvah imel večino v Angliji. Delavska stranka je zahtevala, da se izvoli anketna komisija, ki naj bi po vzoru amerikanskega senata izvajala celotno kontrolo nad delom v tovarnah za orožje in municijo. Angleška vlada je to zahtevo zavrnila. V Avstriji in Španiji delujejo sodišča, ki sodijo ustašem', noč in dan. Avstrija je sicer za Božič izdala neke vrste amnestijo za politične prestopnike, ki^so se nahajali v koncentracijskem taborišču v Wöllersdorfu in je bilo približno 2000 oseb izpuščenih na svobodo, vendar so odličnejši akterji obeh avstrijskih vstaj še slej ko prej za zidovi. V Avstriji se še vedno nahaja preko 7000 političnih jetnikov v zaporih, ki čakajo na obsodbo. Pri tem se opaža, da oblasti napram nacijonalnim socijalistom» dokaj milejše postopajo, kakor pa napram socijalnim demokratom.. Vlada je tudi zopet dovolila delovanje avstrijskim nacijonalnim telovadnim društvom, ki so se bila navzela idejnosti nacijonalnega socijalizma, medtem ko soci-jalno-demokratska telovadna društva, ki so združevala 50.000 delavskih telovadcev, ostanejo še naprej razpuščena. — V španski Asturiji je postavljeno pred sodišča 4734 oseb, ki so se udeležile zadnje vstaje in 57 sodnikov se bavi z njihovimi obsodbami. Ali si že poravnal naročnino? Ako še ne, stori takoj svojo dolžnost! Proi sa purgerskim običajima! Nesporno je, da razni ljudi predstavljaju i razne čudi. Drugačija je čud jednog klasno-svijesnog radnika iii službenika, a posve drugačija onog konzervativnog; drugačija jednog pro-gresiste i nacionaliste, drugačija kod klerikalaca i plemenskog protagoniste. Često se dešava, da se te čudi izmijene, da od zatucanog konzervativca postane klasno-svijestan drug, ali još češćije to, da se isti samo pravi takvim. On udje u tu novu sredinu kao da je sve staro i otrcano od sebe odbacio, biva vrlo često radikalniji i odlučniji od svih ranijih pristalica. Pa ipak prije ili kasnije takav došljak sam skida veo sa svojeg pravog lica. Svojim vladanjem on nedvoumno ispolji pravu istinu: on nije klasno-svijestan drug, već obični pur-ger- Ovakvu purgersku čud otkrili smo i kod skupštinara naše konzumne zadruge u Zagrebu dne 9. decembra 1934. Naša konzumna zadruga kupila je, naime, jednu peterokatnu zgradu za svoje potrebe, kojom zgodom je bila potrebna i formalnost izvanredne godišnje skupštine, da tu kupovinu primi do znanja. Mi, razumije, nismo protivnici kupovanja ovakvih nekretnina, pogotovo ne kad je to za potrebe zadruga neophodno potrebito i za to smo zaključak o kupovini prihvatili jednoglasno. Mi smo protiv nečeg drugog: da se prigodom ovakvih zgoda čine neke slave, koje smatramo posve suvišnim. Tako je povodom ove kupnje upriličen jedan raskošan banket, na koji su otišli dosta brojni skupština ri. Uz dosta obilnog jela i pića kod skupštinara prevladavalo je mišljenje, da je to zgoda, kad se može slobodno i opširno razgovarati. Ing. Ribić je nastojao dati banketu i takav ton: » .... ovdje smo se sastali kao zadrugari, služba i službeni čin za ovaj momenat ne važe.« Vrlo lijepo i simpatično! Ai će se g. Ribić sjetiti dogodjaja na zadnjoj skupštini, kada je jedan zadrugar činio primjedbe na dnevni red, protiv čega je jedan viši direkcijski organ poprimio i te kako službeno držanje? Zašto nije tada g. predsjednik istupio kao zadrugar i rekao: »Ovdje smo samo zadrugari?« Banketiranje kod nekog »sretno« svršenog posla nije u biti ni svijesnih zadruga a ni klasno orijentiranih drugova. To je običaj čisto gradjanski — purgerski. Purger slavi kad mu je ro-djendan, kad mu je imendan, kad se ženi, kad mu se rodi dijete, kad zakolje prase i kad za sebe uspješno svrši neki posao. U svim tim zgodama za purgera je obligatno da se malo provede i da si zapjeva: »Poleg navade stare.........« Kod svakog sretno svr- šenog posla on nazire uticaj metafizičkih snaga, kojima treba da je zahvalan i da ih — proslavi. Otuda ušlo mu je u krv banketiranje, izricanje zdravica, glorificiranje drugih i t. d. Jedan svije-stan zadrugar, koji svoju dužnost i svoje poslove vrši na osnovu uvjerenja i poznavanja realnih činioca, nema što da slavi. Kod toga on treba da bude uvijek rukovodjen uvjerenjem, da je — i kod najzamašnijeg uspjeha — izvršio samo jedan dio svoje dužnosti, obaveze prema članovima. To je, kaošto rekosmo, purgerski običaj, kojim ne treba inficirati i zadrugarstvo. Žalosna je svjedočba za svakog onog, koji tek na nekom banketu može da se izdigne iznad svakodnevne poze pretpostavljenoga i osjeća se »samo zadrugarom«. E taj će uopće vrlo kasno postati zadrugar. Jedan od prisutnih. Izbori za Bolesnički fond Pobjeda svijesti i pravde Konačno prebrojavanje i premetavanje glasova, palih za skupštinare Bolesničkog fonda dne 6. decembra 1934. na području Direkcije Zagreb, dalo je slijedeći rezultat: opozicija na čelu sa g. Drom Krupajem 6977 glasova, lista »Udruženja nacionalnih željezničara« na čelu sa g. Pričom 3894 glasa. Opozicija, t. j. lista koaliranih željezničara, dobila je 3083 giasa više. U istini je broj glasova opozicije bio za još nekoliko hiljada veći. Od 16.000 glasača glasalo je 14.000, a to znači, da je oko 3000 glasova poništeno kao »nevaljali« Ali, evo, ni to nije pomoglo: glasova opozicije bilo je toliko, da je bilo nemoguće izmijeniti istinu. Oni su naličili moru, koje se nije moglo isprazniti. Ova pobjeda svijesnih željezničara nad »nacionalnim« udruženjem značajan je dogodjaj. Ona je otkrila ne samo prave težnje našeg saobraćajnog osob- lja, koje stremi za većim moralnim i materijalnim pravima, nego i faktični bticaj, koji kod toga osoblja ima udruženje i ljudi, koji si uzeše patent na gra-djansku ispravnost i nacionalnost. Njihova dreka, koju smo silom prilika morali slušati punih 14 godina, bila je u glavnom samo namještena, preračunana, da se istaknu ličnosti, i kao sredstvo, da se zasjedne na položaje, na koje drugi, jer nije dovoljno »nacionalan«, nije imao pravo. Svi protivnici, pa bili i te kako čestiti i nacionalno ispravni, bivali su oglašeni za »komuniste« i »antidržavne elemente«, i dova-djani u položaj: ili da se bogovima iz udruženja poklone ili da se uklone! Bez tih insinuacija nisu mogli da pro-dju ni ovi izbori. Svi glavniji predstavnici koalirane opozicije bili su potska-zani kao anacionalni i antidržavni. Vršene su im premetačine i imali su oka- panja sa vlastima. Kod Direkcije i njenih upravnika intrigiralo se na jedan skroz denuncijantski način, toliko po-kvarenjački, da su konačno i sami upravnici stekli uvjerenje o nevaljalosti izvjesnih ljudi. Sve ove niskosti, koje su kulminirale prigodom ovih izbora, zapravo tinjaju već punih 14 godina. Velika većina željezničara za njih zna, malo koji ih nije preturio na svojim le-djima, mnogi je jedva čekao priliku, da to javno manifestira. Izbori za Bolesnički fond dali su divnu priliku za to. Svu dosadanju politiku t. zv. »nacionalnog« udruženja željezničari su odlučno osudili. Učinili su to ne samo oni, koji se načelno ne slažu sa politikom i radom »nacionalnih«, već i vlastiti njihovi članovi. Od 7000 njih, koliko ih na prisilan način plaća članarinu, glasalo je za udruženjašku listu samo 3894, dakle više od 3000 manje, nego udruženje imade članova. Pa i od tih velika većina glasala je tako po naredjenju ali nikako po svojem uvjerenju. Kad bi glasanje bilo strogo lično i tajno, glasovi »nacionalnih« ne bi premašili nekoliko stotina. Tek tada bi se vidielo, do koje mjere su udruženjaši diskreditirani. Ovaj strahoviti poraz djelovao je na protagoniste nacionalnih vrlo mučno. Oni su uprli ruke i noge, da ga nekako smanje. Nisu mogli drugo već to, da čim više otegnu sa vremenom, kad će se saznati prava i živa istina. Izborna manipulacija zapravo je udešena tako, da se najkasnije za dan-dva može znati točan i pozitivan izborni rezultat, nu mi ga saznasmo tek nakon punih 14 dana, t. j. dne 19. decembra 1934. Ta to im je jedino preostalo, da pred svijetom svoj poraz barem vremenski sakriju. Blamaža nije mala: imati u rukama stari i prokušani aparat organizacije, dobar dio službenih faktora i patent na »nacionalizam i patriotizam«, pa ipak ostati pobjedjen! I to još od koga? Od ad hock formirane opozicije, koja — osim svojeg poštenja i težnje za pravdom — nikakvog organizacijskog i pomoćnog aparata nije imala; — od protivnika, koji je na pozicije pošao goloruk. U stvari bila je to borba »udruženja« protiv željezničara i izvo- Posfije izbora Zagreb. I ako nije bila vršena nikakva propaganda za listu koaliranih željezničara na čelu s Drom Krupajem: i Kmetom', ipak je 99% svega nižeg osoblja glasalo samo za njih. Najkornpaktnija je bila radionica. Udruže-njaški glasovi bili su tu bjele vrane. Kod sekcije i u ložionici isto tako. Nešto kolebanja došlo je do izraza na stanici i na »Savi«, pa i kod Direkcije. Tome se ne čudimo, jer to su sve bile do pred kratko vrijeme prave udruženjaške kule. Ipak su njihovi glasovi prema opoziciji bili iščezavajući. Njihov poraz je potpun. Oni su razvili živu predizbornu propagandu. Svi njihovi agitatori bili su u akciji. Ali pored toga kod svega osoblja kao i kod njihovih vlastitih članova dominiralo je opozicionar-stvo. Dosta je njihove vladavine! Novi ljudi neka pokrenu stvari novim, i boljim pravcem. jevana je pobjeda željezničara nad »udruženjem«. Željezničari su jednoj dugogodišnjoj stihiji zakrenuli vratom. Mučan je to osjećaj, teško je to priznanje — ali tako je! — Izvojevana pobjeda namiče nam dužnost, da pobedonosnoj opoziciji izjavimo priznanje i iskreno čestitanje. Pobjeda je zaista imponirajuća! Željezničari dali su Vam veliko povjerenje i stavili u Vas velike nade. Te nade treba iskupiti! Prilike u Bolesničkom fondu takove su, da traže od novih skupštinara mnogo spreme i požrtvovnosti, pa da krenu na bolje. Potpore su smanjene na minimum : hranarina prima se samo za radne dane, lijekovi propisuju se ne po predležećoj bolesti nego po razpoloživim kreditima, zubna njega je ukinuta, sanatorijska liječenja isto tako, para ima i neima i t. d. Dok su se prilike u fondu razvijale sve na gore, udruženjači su odobravali visoke pozajmice za svoje domove, smatrajući fondove svojim pašalukom. U vrijeme teške privredne krize i do maksimuma povećanih potreba fonda oko pomaganja bolesnih željezničara, oni su htjeli raspoloživ novac plasirati u skroz nepotrebne i neaktualne svrhe. U tim prilikama uzimati upravu fonda u svoje ruke delikatna i nada sve odgovorna stvar. Svi učesnici koalirane opozicije treba da pregnu na živ i konstruktivan rad, koji je neophodan, pa da stanje skoro krene na bolje. Taj rad mora biti složan, protkan socijaiaošću i velikom odgovornošću, koju primiše na svoja ledja izabrani skupštinari. U tome radu ne smije biti ništa insceniranoga, ništa usiljenoga i ništa podložničkoga: Vaš je zadatak briga za zdravlje oronulih željezničara i pred njim treba da padnu svi sitničavi obziri Ijevo i desno. Tome zadatku treba podrediti sva vlastita stremljenja i sve pothvate drugih činioca u željezničarskom osiguranju. Tim putem treba iči neustrašivo i podignutog čela! Željezničari će Vam pružiti svoju punu potporu! Treba sačuvati čist obraz, kako bi kod narednih izbora pobjeda bila još veća i uvjerljivija. — Neka ste zdravo hrabri borci! Udruženjaši su poslije izbora kao popa-reni. Ako se gdje koji i pojavi, na široko rasteže svoje kiselo lice. Poraz ih je snašao neočekivano. Mislili su, da imaju doživotni monopol na zastupstvo u fondu. Neki od njih skrivaju obraz i radi niskih podvala, koje su učinili protiv naših kandidata. Išlo se toliko nisko, da se htjelo neke naše kandidate utvrdit kao »komuniste«, e ne bi li se radi toga poništila cijela lista Dra Krupaja i Kmeta. Zaista mogu da se stide. Pobjednici digli su glave visoko i čekaju, da preuzmu dužnost i da na djelu pokažu svoju vrijednost. Uložiti će sve napore, da se nade, koje željezničari u njih polažu, ne izjalove. Sisak. Raspoloženje željezničara na dan izbora bilo je jednodušno i stopostotno se glasalo za listu Dra Krupaja i Kmeta. Čujemo da su svi naši glasovi naknadno poništeni. Bilo bi Klerikalizam Pored1 fašizma, kioyi je iznašao iz ekspLoa-tatorskih težnja kapitalističke klase, za vlast miaid maradlima tvori se i klerikalizam. Tamo gdje je on .dovoljno jak vlada samostalno (Austrija), ifjidje je jednako, jak sa fašizmom dijeli vlast s njime (Italija i Španija), a gdje je slabiji trudi se, da postane toliko jak^ da njegov uticaj u .narodu ne. bude manji (Njemačka'). Klerikalizam i fašizam se podudaraju. Neprijateljski .gledaju se samo tamo, Sdije ,siu jedan ali drugi u prevlasti, dio čim tamo, Igdje su im snage izbalancirane, idu ru- k,°m pod pulcp. u ie to klerikalizam? Pogrješili ' * 1 klerikalizma identificirali OSl^Nim;a, Klerikalizam je ne To težnja za vlašću, bogatstvom, za sjajem i raskoši, težnja, •se ne bude samo čuvar stada, nego i ode vune; to te težnja za lagodnim životom, račun i MZ trud 'dragih! Klerikalizmu v.jel vjerski život nije cilj: da prdimjen)o>m skron čestitosti grede u kraljestvo nebesko, ■ sredstvom, da to kraljestvo slekni! ; uži ju jioš na ovioim svijatui Klerikalci su .oma s ta Iju'dS, za koje naš narod veli: »čast Bi 'i vjeri, ali naši popovi rade sve .drugo sa ne ono, što je Bog zapovjedio.« Bog i vjera u uskoj su vezi sa razvićem čovjeka. Vjera u Boga i u spasenje od ovo-zemnih muka bila je sila, koja je pospješila zbliženje mediju ljudima i uputila njihova stremljenja u humaniji 'pravac. Mora se znati, da su ljudi prije Krista strahovito zlo patih. Najprije u Grčkoj, a kasnije i u Rimskome carstvu vladali su ropski odnosi. Patricijske latifulndije bile su ogromne i na njima nobotahu posve bespravni robovi-igo-lači. Oni morahu izrobotati toliko, da je bilo dovoljno za udoban život ne samo 'gospodara, nego i za njegovu vojsku i ostale slobod- ne gradjane. Patricij,! imali su nad robovima svu vlast; ekonomsku, političku i sudsku. Kažnjavali bi ih svirepo: za najmanji prekršaj ibili su bičevani, a za svaki teži delikt imuičemi i ubijani. Milioni robova, razasuti po ogromnome carstvu, stenjali su od muka i vapili za Spasiteljem., koji je u njihovoj mašti bio isto tako očekivam, kaošto danas mnogi i mnogi očekuje raj — na drugome svijetu'. Pojavio se Krist. Kao mnogi .drugi humanisti i borci ,za veća čo'vječanska prava bijednih i potlačenih, i Krist se poveo za njima. Započeo je borbu na način, koji je u tadanjim prilikama bio jedino mogućan. Sakupljao je potlačenu sirotinju i propovje-dao 'joj o spasenju i Iblaženstvui na drugom svijetu. Nu to blaženstvo moći će uživati samo oni, koji snošljivo trpe na ovom svijetu, koji čine dobra djela, koji daruju siromahe, koji s njima dijele zlo i dobro, koji nikoga ne zlostavlaju i ne izrabljuju, koji ne varaju itd. Patnje potlačenih robova nije se moglo odmah odstraniti, ali je trebalo biti strpljiv: takvi će 'doći u kraljestvo nebesko. Tom metodom moralo se uticati i na patricije, da u postupci™21 prema 'robovima postanu humani, Krist jie cijelim svojim bićem' kao i podnesenim mukama neosipocino dokazao, da je bio odani borac za interese potlačenih, pa su ti za njime i njegovom naukom pošli hrpimice. Najprije njih desetak, zatim sve više i _ više. Poput vodene kapi, koja negdje s vi sott og ipaidla kao prva pa zatim skuplja ,. jf 11 .P.ojtaje rijekom, tako se i Kristovi sljedbenici jednoga dana pojave i u samome Rimu. Znajući dobro da je tu centar svega zla, kod propovjedanja Kristove nauke nisu prežah od nikakvih prijetnja ni muka. Na sve, ikoji mu dodljoše u ruke. Rim se strašno okomio, ali bez uspjeha: Kristove sljedbenike nije se moglo suzbiti. Iz katakomba djelovaše toliko agilno, da »zaraziše« cijeli Rim., koji za kratko vrijeme nije imao kud. Poikloniio se Kristu-Spasitelju. U času preobrata Rim nije više predstavljao raniju moć, ali, je bio jedini politički i pravno organizovani centar, sa mnogo divnih igradjevina i još uvijek bogat. Kristovi sljedbenici cbnašli su oportunim, da se tu zaustave i formiraju svoju ishodišnu točku. Dakle ne tamo', gdje se Krist rodilo, gdje je živio i naučavao, gdje bi konačno razapet i pokopan, već tu, gdje ima nešto sjaja i bogatstva, gdje 'je centar politički i ekonomski. Osjetih su još odmah da imade, osim skromnosti i .pobožnosti, i dragih sredstava za proširenje Kristove nauke. Kod toga ciljah su na silu, koju im politička vladavina može da pruži. Ljudi, koji ,su ranije iz katakomba sipali mržnju ma silnike, utekli su i sami sili. U času, kad je to učinjeno, rodjen je klerikalizam, koji se održava kroz cijelu historiju krščanstva još i dandanas. Evo, ta težnja za vlašću, za bogatstvom i sjajem, to je klerikalizam! Po 'uzoru na raniji Cezarizam za kratko vrijeme bi stvoren Cezaropapizam, kojli bude rukovodjen jedino željom, da pod svoju duhovnu i svjetovnu vlast privede ne samo ■sve ranije rimske pokrajine, već i cijeli svijet. Papinska vlast proširi se daleko na istok. Carigrad postade drugi Rim. Da bi opravdali to silno svoje gospodstvo, izvitopereni sljedbenici Krista stvoriše teoriju o Kristovom zamjeniku na zemlji, o izlasku svake vlasti od Boga, o nepogrješivosti pape litd. Nitko nije mogao postati kraljem bez odobrenja pape, a ako bi se ipak usudio, sagriješio bi ismrtniO'. Takav teški grijeh mogao se oprostiti samo posredstvom pape i to nakon mnogih odricanja i pokore. Neki teški grijesi mogli su biti oprošteni samo nakon Velikih darova crkvi i!!i izravno papi. Sve to omogući, da Rim steče još veće bogatstvo. Samo nekoliko stoljeća bilo je dovolj- no, da crkva ii njeni prvi poglavari postanu najbogatiji i najmoćnii ljudi na svijetu. Tada je i klerikalizam triumfovao. —- Već Aristotel u svoj studiji »Politika« primjećuje: »Čovjek zamišlja izgled Boga i njegove životne odnose prema svojoj vlastitoj slici«. Djelovanje klerikalaca, nakon što su proširili svoju crkvenu i svjetovnu vlast, dalo je toj tezi punu potvrdu. Kristovu nauku upotpunili su dogmatičkim formulama, koje nisu dopuštale nikakve kritike, a još manje mekih suprotnih mišljenja. Sljedbenici Kristovi imali su bez pogovora slijediti nalozima pape i njegovih doglavnika, kolji se gospodski smjestiše u Rimu i po svim glavnim centrima Europe. Sva tumačenja, Kristove vjere činili bi onako, kako je njima i njihovim interesima trebalo,. Svako drugo naziranje suzbijalo se ognjem i mačem. Čim je kasta klerikalaca postajala brojnija i jača, njene bogatstvo postajalo silnije i vladanje razuzdattije, tim jači bio je njihov kon-zervatimam i otpor svim drugim naiziranjima. Više od 10 stoljeća vladaše klerikalci *ii-lionima naroda, izobličivši Kristovu nauku potpuno. Ljubav prema bližnjemu pretvo-riše u najstrašniju mržnju prema svima i svakome, koji im se ropski ne klanjahu; narode pokrenuše u strašne dugotrajne ratove, svoje dvoorve, muške i ženske samostane pretvo-iriše u legla razvrata i gadosti. Mnogi od svećenika i vjernika, koji tražiše povratak na pravu stazu Kristove vjere, budu izopćeni i nakon strašnih muka pogubljeni. U Engleskoj strada tako reformator Viklif, u Češkoj Hus, u 'Njemačkoj Münzer i još mnogi drugi. Dok je Krist želio da Ijudtvo postane bolje i oslobodi se tiranije, Cezaropapizam zaveo je — pod geslom: caru carevo, a Bogu božje — strahovladu najgore vrste. On je sputao čovječanstvo fizički i duhovno. Svaka sila ,za vremena, pa tako i papinska. Izmjenom feudalnih gđnosa izmije- interesantno znati: iz kojih razloga? Konačno i ne ljuti nas to toliko mnogo, kad je pobjeda ipak naša. Žutima je kod nas odzvonilo za uvijek! Novska. Izbori za bolesnički fond prošli su kod nas kojekako. Vidjelo se, da je nekima stalo, da ne dodje do izražaja prava volja željezničara. Ali sve prijetnje nisu ništa pomogle: železničari su u velikoj većini glasali za listu Dra Krupaja, poznavajući većinu kandidata kao čestite željezničare i poštene borce za njihove ideale. Nova Gradiška. Pored sviju smicalica i prijetnja željezničari su na dan izbora bili jednodušni u glasanju za svoje kandidate, nalazeće se na listi Dra Krupaja i Kmeta. Bilo je kasnije straha, da će izbornim manipulacijama izborni rezultat biti na našu štetu izmenjen, pa je sada radost u toliko veća, kad im to nije uspjelo. Pobjedila je pravda, a to je vrlo dobar znak. Šibenik. Izbori za Bolesnički fond prošli su kod nas bez neprilika. Lista Dra Krupaja i Kmeta bila je odmah simpatično primljena, a na dan glasanja svi smo je pažljivo savili, metnuli u kuvertu i predali šefu jedinice. Svako je kod toga bio veseo, dobro raspoloženje čitalo mu se na licu. Ako je tko gledao mrko, znah smo da je udruženjaš i da je glasao za Priču. Ali tih je kod nas bilo vrlo malo. Varaždin. Strojovodje, vozopratno i ložioničko osoblje radilo je živo, da pobjedi lista koali-ranih željezničara. Raspoloženje za tu listu bilo je toliko čvrsto i opće, da se protivnici nisu usudili na danje svjetlo. Grlati jedan udruženjaš u našoj ložionici savio je rep i celo vreme šutio; nije imao kuraže da izadje na danje svjetlo. Okrenuše mu ledja i svi njegovi članovi. Dobio je svega nekoliko glasova, pa i ti su pali zabunom', a ne uvjerenjem. Pobjeda opozicije primljena je kod ! nas nada sve radosno. Što je sve pronašla i utvrdila zvaniina komisija na terenu „Šipada“ Da nam se ne bi predbacilo, da smo u dosadašnjim našim izlaganjima o »Šipadu« i položaju njegovih radnika pisali proizvoljno i tendenciozno, citirati ćemo neke pasuse iz izvještaja zvanične komisije, koji je podnesen Kraljevskoj banskoj upravi vr-baske banovine u Banja Luci. Prije toga potrebno je da ovdje istaknemo kako je došlo do ovog komisijskog pregleda na teritoriju »Šipada«. Radnici ovoga poduzeća žalili su se više puta na nepravde, koje im se protuzakonito nanose, ali na te žalbe poduzeće se nije obaziralo. Oni su se, nemogući više podnositi nevolju, obratili predstavkom direktno Kraljevskoj banskoj upravi u Banja Luci i tražili komisijski pregled na licu mjesta. Tako se formirala komisija u kojoj su bili zastupljeni: Kraljevska banska uprava preko šefa otsjeka socijalnog odjeljenja, Radnička komora i Oblasni odbor URSSJ iz Sarajeva. Ova je komisija bila na terenu 8 dana. Komisija je konstatovala slijedeće: 1. O radnom vremenu komisijski izvještaj kaže ovo: »Normalno radno vrijeme je tu 10 sati dnevno, ali, radi se i više i to: ako se slučajno radi manje od 10 sati dnevno, plaća se nadnica radnicima za faktično radno vrijeme odnosno satnica za onoliko sati koliko je zaista radjeno. Ali ako se radi preko 10 sati onaj prekovremeni rad iznad 10 sati se neplaća.« 2. O nadnicama izvještaj kaže ovo: »Satnica iznosi 1.40—1.80 Din, a za skupovodje po 2 Din na sat. Ova je satnica snižena šumskim radnicima za 20 para (po 1 satnici), a pretstoji sniženje u pilani samoj.« 3. O cijenama životnih namirnica u izvještaju stoji ovo: »Živežne namirnice koje radnici sle-duju iz Šipadovog konzuma skuplje su od pijačnih cijena na malo. Tako kukuruzno brašno se računa po 1.80 Din po kg, mast po 17 Din po kg, grah 1.60 Din po kg i t. g. 4. O snabdjevanju radnika sa vodom i njezinoj čistoći konstatovano je ovo: »Pijača se voda dovozi šumskimi vozovima u drvene tendere koji se ne drže čisto niti se ispiraju, a niti su valjano natkriveni. Voda se zahvaća »nekom vrstom lijevka od lima potpuno zahrdja- | lim«. 5. O stambenim prilikama (barakama) izvještaj iznosi upravo strahovite podatke i i pošto taj dio izvještaja obuhvata prilično prostora ovdje, ćemo citirati najvažnije pasuse: »... najgore je sa radničkim barakama. U njima u svakoj prenočuje na desetke ljudi. Trošne su toliko da se svaki čas mogu srušiti. Rijetko koja da ima čitav krov i daske za ležaje. Ljudi se u slučaju kiše zaklanjaju za ostatke starih dasaka. Leže obično na zemlji. A u jednoj smo zatekli gdje ljudi leže u konjskoj baraci nemajući drugih. Kakav je tu zadah i smrad neda se opisati. U tim barakama ne bi se smjele ni životinje držati kamoli ljudi.« Ovo izvještaj kaže o barakama u šumi. O barakama u Drvaru vadimo iz izvještaja slijedeće: »Nove kuće koje su sagradjene udovoljavaju potpuno stambene i životne uslove, ali tili je kuća samo nekoliko. Ostale su starog tipa i svaka obitelj ima-đe stan od po jedne sobe sa kuhinjom. U tim tako malim stanovima stanuju obitelji koje obično imaju 6—10 duša.« Za neženjene radnike postoji 6 baraka (na nekoliko stotina ljudi). U jednom odjeljenju spava do 70 ljudi a zimi i više od stotine. Već sada leže po podu (na golom betonu!). Jedna baraka tako je već stara i trošna da je pravo čudo da se već nije srušila. Kad se ude u baraku, čovjek u onoj polutami koja vlada i po smradu u njoj dobiva dojam da se nalazi ua dnu neke bare, u kojoj je gnjilo meso. I tu spava i jede po 50 ljudi. Osim, u dvjema novini1^ barakama, u ostalim, nema ni vode, ni dasaka za odijea i obuće, te hranu, nego se sve to drži po podu (na zemlji). Izmiješani su gunjevi, kožuni, obojci, sir, hljeb, slanina i t. d. Treba znati da tu jedno uz drugo, tijesno stisnuti kao beringe, i po podu, leže dječaci. Ove barake su pogodno leglo svake zaraze. Taj radni narod nema gdje ni da često glavu sklone, spava u daščarama bez krova na zemlji, u blatu i smradu, a mora da gleda na svoje oči, kako se podižu novi veliki domovi za vice direktora preduzeća, i ako već tamo postoje udobni stanovi za više činovnike. Naš je zahtjev da se u cijelosti primjenjuje postojeće radničko zaštitno zakonodavstvo i da se zaštite ove narodne mase, F. D. njeni su i oblici vlasti: ova predje iz ruku svemoćnih pape i biskupa u ruke apsolutističkih monarha, koji ,je izvršivaše u korist svoju, a ne Rima. 'Mjesta vladajućih biskupa i svećenika zaiposijieidhuše grofovi, baruni i plemići, Nije to doduše bilo veliko poboljšanje, j.©:! i ovi iskoristiš© religioznost masa za svoje egoistične .potrebe, ali, ipak, omo-gućema je reoesamca i reformapija. Dogmama sputani -dluih dobio je više zraka i više slobode, omogućeno je ispitivanjie realnosti crkvenih formula,. Leonardo, ,đa Vinci ustanovio je, da se naša zemlja okreće oko sunca i da i'e zvijezda, a nije smještena! u sredini svemira i ne okreće se oko nije sunce, kaošto to tvrdi Biblija; Giordano Btiurao ipotvrdio je Kopernikov,u teoriju o kruženju nebeskih tje-lesa i oborio religijsko učenje, da je ,zemlja središte svijeta, a čovjek središte stvaranja; Galileo Galileji svojim izumom dalekozora i istraživanjem svemira došao je do nepobit-nh dokaza o postojanju bezbrojnih zvijezda, koje iima'ki svoj odredijeni hod kao i naša zemlja, i ponovio tvrdnju, da se zemlja okreće oko sunca. Bio je radi toga pozvan pred najviši crkveni sud na opravdanje i pod prijetnjom smrtne kazne morao je opozvati rezultate svojeg istraživanja. Ali to nije uma-njilio* njihovu vriiedmost: »Vi me kažnjavajte kolikogod hoćete, zemlja se ipak okreće. Broj ludii, koji se o d a z v aš e prirodnim nau- ; kama, .postajao je sve veći. Neki od njih oboriše dogmatična vjerovanja crkve do temelja. Darvim sa svoiom naukom oi razvoju vrsta zada joj poslednji i najteži udlarac. Kler je kiptio .od srdžbe, izricao prokletstva i spaljivao naučne kn lüge, ali sve badava: jednako kaošto pogani Rim nije mogao da snriječi širenje kršćanstva, kler nije mogao da zaguši težnju, da se istraži i pronadje istina. Prelaskom iprivrednog sistema iz feudalnog u kapitalistički dana ije nauci još ve- ća mogućnost razvoja i napretka. Naučna istraživanja su protegmuta na sve oblasti ljudske djelatnosti, ,p,a i sama religija podvrgnuta je njenem ispitivanju. Neima više dogmatičkcig vjerovanja, koje se ucijepljuje jedanput za uvijek, već s© sve podvrgava razumu. Vjeruj© s© ono što je ,razumi,ivo, i mogućno, :ai ne i ono što se ne može provjeriti. Metafizička naiziranja zamijenjena su realnim shvatamfima. Sve to j© ali u uskoj vezi sa samim poretkom kapitalizam svojim razvitkom tjera ka najvećoj racionalizaciji; da bi razvio svoje snage, on mora razviti sve umne sposobnosti do kranjih granica mogućnosti. Sposobnost rasudijivanja danas pireima onoj od pred 100 godina neizrecivo je napredovala r© samo umom kod jakih pojedinaa nego i kod široikih redova građana1. Sa širenjem prirodnih nauka skršeno je ideološko uporište klerikalaca. Spregom sa apsolutističkim vladavinama nastojali su očuvati svoje pozicije, ali i to im skrši ,francuska revolucija, u poslednje vrijeme revolucije u Rusiji, Meksiku itd. Oni nešto znače još samo u zemljama', gdje su prirodne i kulturne prilike nerazvijene. Prilično uporište daju im još krajevi, u koje nauka još nije prodrla, Gdie vlađai jača duševna tama tu je i klerikalizam još uvijek gospodar duša — i vune. Pa ipak: klerikalizam iz dana u dan slabi. U zadnje vrijeme spreže se sa fašizmom, ali mu niš to ne će pomoći; to ga samo još više kompromitira. U klerikalizmu simbolizirana ie pakost zavladjivanja čovjeka nad čovje-koTi izrabljivanja tud'eg rada i uživanja tudjih muka. čovječanstvo ali grede slobodi, pravdi i jednakosti! To mu je nova vjera! Ono nastavlja tamo, gdje su klerikalci iznevjerili Krista. Radi te nevjere oni su osudje-ni da ih nestane! Njihovo suprostavlianje napretku i sprega sa fašizmom ubrzati će njihov kraj, Ps. Velika protestna skupština u Drvaru Kako smo ranije izvjestili, Uprava preduzeća Šipad donela je odluku, da se radnicima reduciraju plate za 7% %. Radnički povjerenici za željeznicu i pilanu odmah su o namjerama preduzeća zvjestili sve nadležne i zatražili njihovu intervenciju u cilju da se obrane i tako mizerne plate ovdašnjih radnika. Konačno je poslana i deputacija i to: Djuro Krnota i Mirko Rodić za pilanu te Zupančič Ivan i Slomović Danilo za željeznicu. Deputacija je posjetila dne 12. novembra gospodina ministra šuma i rudnika, izložila mu teško stanje ovdašnjih radnika i zamolila ga da bi svojim uplivom nastojao sprećiti novo zlo t. j. redukciju plata kod ovog državnog preduzeća. Kako radnički povjerenici nisu mogli usled zabrane održati skupštinu, da podnesu izvještaje radnicima, to su tu skupštinu sazvali za dne 23. novembra. Na skupštinu su pozvali i predstavnika Kraljevske banske uprave iz Banja Luke te povjerenika Radničke komore. Skupštini je predsjedavao drug Danilo Slomović, koji je sa nekoliko biranih riječi pozdravio prisutne te ujedno podneo izvještaj o tome, šta su sve radnički povjerenici za željeznicu do sada učinili u cilju, da se obrane plate. Posle toga drug Krnota Djuro podneo je ivzještaj pilanskim, radnicima. Svi prisutni radnici primili su izvještaje radničkih povjerenika, a posie toga dobio je riječ drug Ivan Zupančič, koji je imao podneti izvještaj o deputaciji, koja je posjetila g. ministra šuma i ruda. Zupančič je u početku svojeg izvještaja naglasio, da su radnici ranije razumih povećanu proizvodnju, te da su razumih nametnute veće dužnosti u cilju da se obrani preduzeće, ali danas, kad se je polučilo to da je proizvodnja u pilani povećana za celih 40% i danas kad je saobraćaj aktivan, oni nemogu razumeti i pristati na nove redukcije. Posle toga obširno je izlagao predstavku koja je predana g. ministru šume i rudnika. Govori kako je u predstavci argumentisana obrana radnika a da im se plate ne skidaju jer bi pored ovakog stanja za samo preduzeće predstavljalo svako snizivanje plata jednu ružnu sliku. Radnici, sakupljeni na skupštini, pozdravili su govor druga Zupančiča i ostalih predgovornika jer su dobili uverenje, da se je od strane radničkih predstavnika poduzelo sve u obranu nadnica, koje su i do sada mizerne. Pcsle toga uzeo je riječ izaslanik Kralj. Banske uprave g. dr. Kalej. Om je u svom govoru skrenuo pažnju radnicima da nesmiju zaboraviti, da vlastr vode računa o tegobama koje poga-djaju radnike. Govori da su svjesni toga, da su radnici sastavni dio ove države i od strane vlasti mogu se uvek nadati pomoći u granicama postojećih zakona. Svi prisutni saslušali su referate pomno, samo je bilo velikih upadica, kad se je govorilo o namjeri preduzeća da skine plate. U to vreme čuli su se: protestni povici: nedamo skidati i tako-gladnih nadnica jer i do sada nisma mogli živiti od njih. Svi radnici su veoma zadovoljni, što se je ova akcija vodila zajednički sa povjerenicima pilane i povjerenicima željeznice. Konačno je donešena rezolucija u kojoj se traži, da se nadnice ne ukidaju iz razloga što su radnici uložili maksimum truda i povećali produkciju za oko 40% nego je ona iznosila u 1933. godini. Konačno se je u rezoluciji tražilo, da se preduzeće kod otkaza posluži zakonskim rokom a ne da se ovako važne odluke donose mimo svih zakona preko noći i na svoju volju prosto po diktatu. Radnici odbijaju svaki pokušaj redukcije plata. a ako već mora do redukcije doci naglasuju da se ona provede kod socialno jačih te da se uštede čine na drugim stranama gdje se one dadu provesti, a da se ne dira u radničke mizerne pate. Pcsle tega skupština je zaključena sa nekoliko biranih riječi druga predsjednika i svaki je dobio dojam, da će se jedino zajedničkim i složnim radom polučiti uspjeh u obrani radničkih prava na život. Odbor Radničkih povjerenika. Ali se da posmrtnina podpornih društev zarubiti? Železničarji so ,v velikemi šteiviju izava-r.iov,an,i pri podpornih ,dm&tvih, V sedanjih težkih čahh ;© umora marsikateri železničar zadolžiti, zlasti na zimo, da kluipi najipotreh-mqjš,e. Še posebna