V i j o l i c a
|o Jezušček je bil Še mlad, Kot vi, on tudi je,  otroci,
^Cvetice često hodil brat, Ki bujno cvele so po loci.
Ko tja nekoč prišel je spet, Ob roki Matere Device,
Pozdravljal ga je slednji cvet, Dehtčle mu v pozdrav cvetice.
Želele cvetke so brhkč, Da vse bi Jezusa krasile,
Zato pa pisane glavč
Proseč so k njcmu povzdignile.
Le tam, kjer se pričenja log, Cvetica glave ni dvignila,
Da ne bi je opazil Bog,
Pod liste se je skromne skrila.
Ko Jezus bližje je prišel,
VšeČ bila mu je cvetka skrita;
Nasmehnil njej se je in  dčl, Zakaj li skrita tu procvitaf
In dvignila je zdaj glavo, Ki sklonjeno doslej imela,
Nato pa Jezusu tako
V odgovor tiho je velela:
nPoskrila sem zato se tod, Ker nimam tolike lepote,
Da bi krasila te,  Gospod,
Ki sam izvor si vse krasote."
Nasmehnil se je Jezus zdaj, Izrekel cvetki je pohvalo:
MnKer toliko si skromna, znaj, Plačilo dal ti bom nemalo:
Višnjevi plašč vijolici
Nikar ne bodi ti v sramoto, Krasnejši duh v okolici
Zato naj veca ti dragoto !
Tako v obleki skromni tej Sinovom  oznanjuj Adama,
Kako  mi v čislih je vselej
Srcž, ki je ponižnost sama!"' Al. Peterlin