DEŽELA S SKRAJ-NOSTMI str. 2 PLITEK ŽITEK str. 3 Tak je pisalo na ednoj tabli, gda smo sé etognauk nika šetali po Len-tiji. Najprvin smo samo gledali. Vej pa vejmo, ka od kipüvanja človek tö sit grata, sé naveliča, ka tau ne dobi pa tisto nej, če pa najde, te nejga njegve numere ali takše farbe, štera sé ma vidi. Te smo pa gorprišla ka so samo tau steli vöna-pisati, ka dolaküpijo slovenske tolarje (SIT), če bi je Sto odavo. Dapa ali zatok, ka so skaupi bili pa šparali z liturami, eške bole za tau, ka so nej znali dobro slovenski, je napis kilavi grato. Po istini povedano sam pa ranč nej stejla šimfati Lenti, liki bole povaliti. Če človek ojdi po tom malom Varaši, na vsakšom stopaji najde nika slovenski vönapisane. Na bautaj, na placi, po krčmaj... Ka je pa ešče bola čüdno, ka bautošice pa tisti, steri odavajo na placi znajo slovenski gučati. Istina, ka malo vöobr-njeno, dapa zatok sé fejst trüdijo. Če drugo nej, znajo računati, povedati kakšno blago kelko košta... Odavanje po slovenski njim je že tak v krvi, ka so celau nam slovenski ponüjali blago. Gda smo njim povedali, da je nam vseeno v kakšoj rejči gučijo, dapa naj sé zatok tak fejst ne mantrajo, nam leko Vogrski tö gučijo, je ena prodajalka (eladó) tak povedala: “Vejte, mi mamo telko küpcov iz SIT NAKUP ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 14. avgusta 1997 ❖ Leto VU, št. 16 Slovenije, ka že avtomatično začnemo slovenski gučati. Te pa dostakrat vogrskim küpcom tö slovenski odavlamo blago.” Te mi je pa napamet prišlo, gda sé kaj takšno zgodi v našom Varaši (Monoštri), ka sé kakšna vogrska bautušica slovenski oglasi? Vejpa na enoj rokej leko vküp-zračunamo na kelko mestaj majo kaj slovenski vönapisane v našom lejpom Varaši. Da o tom sploj ne gučimo, v kelši bautaj ali gostilnaj majo delavec, steri slovenski znajo. Tej so pa tak ali tak zvekšoga vsi Porabski Slovenci. Med tejmi je pa par takšni tö, stere kak če bi sram bilau slovenski gučati, ka prej oni bole samo tak po domanjom znajo, ka če je nedo razmeli. Če bi oni čüli, kak so eni v Lentiji vözobmjeno gučali pa so sé dun vse sporazmeli, bi sé gvüšno nej sramüvali zavolo lejpoga porabskoga gezi-ka. Ešče nika sam vpamet vzela v Lentiji. Kak če bi sé slovenski küpci, steri ta ojdijo, bole “slovensko” držali. Spitavlejo, pogajajo sé v svojoj materno} rejči. Ka pa vidimo dostakrat pri nas v Varaši? Slovenski küpec pride v bauto pa začne največkrat nemški gučati. Sploj ne proba, ali bi ga razmeli slovenski tö. Tak sé pa te prodajalci v Monoštri sploj ne trüdijo, ka bi sé navčili kakšno rejč slovenski, če gli živejo od slovenski küpcöv tö, nej samo od avstrijski. Vse tau mi je napamet prišlo med dopustom (szabadság) v Lentiji. Depa baukše bau, če enjam, ka te še mislili, ka sitnarim. M. Sukič Panonska letna knjiga 1997 VNOVIČNI IZZIV (IN POVABILO) ZA SODELOVANJE Na zunaj in v vsebinskem, globljem pomenu, je zdaj mnogo manjtristranskega sodelovanja med Pomurjem (zlasfj Prekmurjem in manj Prlekijo), madžarskima Železno in deloma Žalsko županijo in avstrijsko Gradiščansko, kot je bilo tega pred desetletjem ali celo pred dvema desetletjema. Zato je nadvse zanimiv in hkrati pomemben poskus vnovičnega povezovanja, za kar se zavzema tudi Panonski inštitut v gradiščanskem Pinkovcu. Temeljni dejavnik inštituta je Panonska letna knjiga - več kot petsto strani obsežen zbornik, v katerem sodelujejo avtorji iz Avstrije, Madžarske, Slovenije, Hrvaške in celo iz Bosne in Hercegovine. Zbornik ureja dr. Robert Hajszan, letošnji pa je četrti zapored. V njem je kot dodatek Panonska poezija Uvodna razmišljanja v Panonsko letno knjigo so napisali politiki in cerkveni dostojanstveniki iz štirih držav, prvič tudi slovenski predsednik Milan Kučan: “Panonska letna knjiga... je živ in uzpodbujevalen vezni člen prežemanja in sodelovanja narodov, kultur in tudi dežel preko državnih meja; na prostoru, ki ga zaznamuje v veliki meri skupna zgodovina, in v katerem postaja vsestransko sodelovanje vse širša, realna potreba in vsakodnevna stvarnost. ” O Porabju in porabskih Slovencih (in le na kratko o gradiščanskih Hrvatih v Avstriji) je v Panonski letni knjigi 1997 objavljen eden najdaljših tekstov, in sicer podnaslovom zgodbe iz Porabja - človek je tisti, ki o vsem odloča in odloči. Avtor (Ernest Ružič) na preprost način, toda podkrepljeno s konkretnimi dejstvi in ljudmi, razgrinja porabsko narodnostno stvarnost od konca šestdesetih let do današnjih dni. Qre za tekst, ki je nastal na pobudo dr. Vaneka Šiftarja, avtorja članka Izziv raziskovalcem - Slovenci v Prekmurju in Porabju ter Hrvati na Gradiščanskem, predvsem od naselitve in do konca prve svetovne vojne. Ravnatelj soboške Galerije Franc Obal predstavlja Sodelovanje med Pomurjem in Gradiščanskim na likovno galerijskem področju od leta 1967 do danes. V leto 1967 namreč sega začetek likovnega sodelovanja z mednarodno razstavo Panonska pokrajina -Panonski človek, ki nosi od leta 1969 ime Mednarodna likovna razstava Pannonia. Za primer neizkoriščene priložnosti sodelovanja v tem, takoimenovanem panonskem prostoru, kaže omeniti nedavni festival Meja na reki med slovensko in avstrijsko Radgono (Baa Radkersburg). Organizatorji so bili gluhi za želje štajerskih Slovencev, Ki so sg želeli vključiti v program enotedenskih prireditev. Ce bi res veljala demokratična načela, tedaj bi si organizatorji prizadevali pritegniti narodnostne kulturne skupine in posameznike in s tem popestrili program z narodnostno ustvarjalnostjo v tem delu Evrope, za katerega so nostalgično poudarjali, da je oil leta 1918 oz. 1919 nasilno porazdeljen v tri države. Pri tem so zelo preudarno prezrli, da živijo v tem prostoru manjšine, ki bi lahko bile, ob premaganih predsodkih, pomemben dejavnik sodobnega evropskega sodelovanja. Panonsko letno knjigo 1997 bodo predvidoma predstavili tudi v Murski Soboti, enako kot lani, nič pa ne bi bilo narobe, če bi zbornik predstavili tudi v Monoštru. eR DEŽELA S SKRAJNOSTMI “Neznanec, če prihajaš z dobrim namenom, kar vstopi, boš dobrodošel, če imaš slabe namene, izogibaj se te hiše. ” Take in podobne napise najdete na vratih hiš na Erdelskom (v Transilvaniji) v Romuniji. Seveda v madžarščini, kajti taka vrata so značilna za predele, v katerih živijo Madžari, t.i. Se-keli. Tudi duhovitost tamkajšnjih ljudi kažejo ti na- 6isi. V Romuniji živi pri-ližno 2 milijona Madžarov, največ v Transilvaniji. Skoraj homogeno madžarsko skupnost najdemo na območju, ki se imenuje Szekelyfold. Pokrajina je taka, kot če bi bila pravljična. Neskončno se razprostirajo njive, dvigajo gore, z v oblake skritimi vrhovi, žuborijo potoki... Nad vso pokrajino se razprostira mir. Tudi ljudje, Sekeli se ti zdijo nekam pravljični. Kot če za njih čas in prostor ne bi imela pomena. Kot če bi čarobni mir pokrajine preplavil tudi njih. Obnašajo se dostojanstveno, kakršne so gore okrog njih. Imajo svojevrsten humor, znajo se nasmehniti sami svojim napakam. So zelo zavedni Madžari. Njihovo posebno zavest ponazarja tudi to, kako določijo geografski položaj matice v primerjavi z lastnim zemljepisnim položajem. Ne rečejo namreč, da grejo na Madžarsko ali čez (mejo) na Madžarsko, temveč da grejo ven (s Transilvanije, Erdela) Na teh lepo izrezljanih vratih piše: “Popotnik, če si dobronameren in te vodi pot mimo naših vrat, kar vstopi. Sprejme te ljubezen.” (Na sliki ponosni domačin in naš zmeraj veseli sopotnik iz Monoštra Franci Bana.) na Madžarsko (kimegyek Magyarba). Tudi v tem se kažeta njihova posebna, erdelska zavest in ponos. Ob vsej tej naravni in človeški lepoti pa najdeš v Transilvaniji tudi drugo skrajnost; zapuščene, zanemarjene hiše, revščino, otroke, ki prosjačijo... (Več o tem v naslednji številki.) M. Sukič S FRISKIMI PETAMI V BELTINCAJ Kultumo-umetniško društvo Beltinci ie letošnji med-narodni folklorni festival organizirale od 24. do 27. julija. Te festival je bijo 27. So vrsti. V tej dnevaj je eltinški park bogati program ponüjo narodi. Na programi so bili: orgelski koncert, ljudske šege, lite-rami večer, muzika, plesi Slovencev pa tihincev iz Nemčije, Češke, Mongo-lije. Folklorne skupine pa goslara so v nedelo pokazali svojo znanje. Goslarge so bili iz Slovenije, Češke pa Mongolije. Z Vogrskoga so vsakšo leta gorenjeseni-čarski folkloristi pozvani. Telko plesov - prekmurski, gorenjski, štajerski, Porabski, nemški, mongolski -telko lejpi noš pa mlado, veselo lüstvo videti na odli, je čüdovite doživetje. Seničarska folklore sé je letos z velkim veseljem pripravila na festival, ka so Zdaj oprvin leko, gorastau-pili z goslarami. Že dugo so si želeli, ka bi je več goslarov sprvajalo. Volo so si Zdaj spunili. N^ harmoniki špila Jožef Sulič, na tubi čaba Čerpnjak, na klarineti Ladislav Ne-met, na trobenti Janez Nagymihály, na kitari pa Ferenc Nemet. Gda sé je pet goslarov pa 7 parov na oder pos-tavilo, mi je srce redno začnilo klepati. Kak so goslarge začnili vlejčti pod poplate, so plesala z veselimi obrazi, s friš-kimi petami zaplesali Elese. Vidlo sé je na njij, a iz srca pišejo na živo muziko. Vsi so čütili, ka sé te nastop rejsan dobra mora pršikati. Pa je tak bilau tü. K.F. Porabje, 14. avgusta 1997 3 Štenje EVANGELIOM PO POHLINI I KÜZMIČI Najvekši evangeličanski pi-sateu med Mürov i Rábov, Štefan Küzmič je 1771-oga leta dojobmo na naš slovenski jezik cejli Nauvi zakon ali testamen-tom. Dvej leti kisnej je v Ljubljani vodau knige Sveti poštni evangeliumi katoli-čanski dühovni Oča, avguš-tinski redovnik (szerzetes) Marko Pohlin (1735 -1801). Oča Pohlin so napisali kauli 30 knig, od toga so zdru-knivano vödali 20. V nemš-kom geziki so napisali slovensko slovnico (nyelvtan) Kraynska grammatika (1768). Z drügimi, mlajšimi menihi (szerzetes) vküper pa so vödali prvi zbornik slo- Pohlin (1773); “V taistem času: Je Jesus na vojlsko gora si: inu zjutrej zgudej pred svitam je on zupet v tempel peršl, inu use ludstvu je k njemu perslu, inu on je njeh sedeč učil. Natu pak perpellejo Pissarji, inu Farizerji eno v preštvu zapopadeno ženo: ter so njo v sredo postaveli, inu k njemu rekli: Mojstr! ta žena je rajmno zdej v preštvu zajeta. V postavi pak nam je Moyzes zapovedal take sorte s kamenami posuti. Ti tedej kaj praveš? tü pak so rekli njega skušaioči, de be njega mogli zatožiti. Jesus pak sé je doliperpognil, ter je s perstam na tla pisal. Dokler pak ony nišo jejnali njega prašati, sé je goripouzdignel, inu k njim rekl: kedu med vami je Brez greha, ta zalučej ta perve kamen v njo.” Küzmič (1771) % 1. Jezuš je pa šou na brejg olivecki. 2. Vgojdno je pa pá prišao vu cérkev. i vse lüstvo je knjemi prišlo; i geto si je doli seo, včio je je. 3. Pripelali so pa pisáčke i Farizeuške k njemi edno ženo vu práznosti zapopádnjeno: i postavši jo na srejdo 4. Erčéjo njemi: Vučiteo, eta žena je zapopádjena očivesno praznüvajouča; 5. Vu právdi je pa nám Mojzeš zapovedao té tákše kamenüvati; ti záto ka veliš? 6. Tau so pa pravili sküšávajouči njega: da bi ga meli toužiti. Jezuš sé pa doli nagnovši pisao je s prstom na zemli. 7. Gda bi ga pa neprestanoma pitali prizdignovši sé erčénjim: ki ie brezi grejha med vami; té naj prvi kamen na njou liči." Marija Kozar venskoga pesništva (verses-kötet) - Pisanice. Janezi (Jan 8, 1-7) leko vadite, ka sta tistoga ipa naš pa kranjski slovenski gezik eške skor gnakiva bila: Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsako drugo sredo ob 13.40 na 1. programu madžarske televizije. Naslednja oddaja bo v sredo, 20. avgusta 1997. Ponovitev v soboto, 23. avgusta ob 9.45 na 2. programu. Brezi matere, depa nej brezi matemoga gezika PLITEK ŽITEK Ivan Cankar, najvekši slovenski pisateu, je napiso eno lejpo črtico (novelo), šteri je tau ime, ka “Zatajil je svojo mater”. Tau, ka stoj zatagi svojo mater, je nej lepo delo, Zaka sam te don mislim, ka je lejpo, ka je pisateu napiso? Zato, ka je Cankar sam büu tisti, šteri je te grej napravo. Grej pravim za toga volo tö, ka tau novelo Včasik s takšim imenom tö leko štemo, ka: “Greh”. Cankar je eške v šaulo odo, gda je gnauk njegvo mati z vesi v Varaš prišla pa njega gledat prišla, un pa sé je vkraj obrno, gda je mater zagledno, pa brž nutri v šaulo odišo. Sram ga je bilau, ka je njegvo mati po siromačkom, po pavarskom bila nasé djana. Za toga svojoga greja volo ga je dugo-dugo düšna vejst pekla pa o tom napiso tisto novelo... - Gda ste prvo paut srečali svojo mater? - Nigdar nej! Ge sam svojo mater samo na kejpi poznala - so mi začnili pripovejdati Rozalija (Rauzli) Hor-vath iz Feldbacha v Austriji. - 1922-oga leta, gda sam tri mejsece stara bila, so mati odišli v Meriko, očo sam tö nej poznala. Zato sta ma stara mati pa dejdek (Prajzin Cigüt) gorranila na Gorenjom Siniki. Tačas, ka sta njiva živela, je nej nevola bila, po njinoj smrti pa sam mogla tátiti po svejti... Kak 13 lejt stara dekličina (1935-oga leta) sam mogla slüžit titi na Štajersko pa sam tam ostala tö... - Svojoga očo ste tö nikdar nej srečali? - Kaj pa nej. Tam, gde sam slüžiía, sam nikak zvedala, ka sausad pozna mojoga očo. Un mi je od očo atrejs dau pa tá k njemi pelo tö. Un je daleč od nas doma büu, na Zgomjom Štajerskom. Te sam 18 lejt stara bila... - Pa kak ste sé pogučavali z očam, vej ste pa vendrak eške tak fejst nej znali nemški? - Zato sam že znala, ovak pa je moj Oča znau Vogrski pa slovenski tö... - Dje kak pa tau, ka Šta-jerge Vogrski pa slovenski tö znajo? - Kak sam ge tö samo za 18 lejt zvödala, un je iz Ritkarovec büu. Z materdjo vred sta pri enom pavri slüžila v Zenavci... -Ja ka z Ritkarovec?!... Nej vam špajsno bilau, gda ste prvo paut očo srečali? - Dje kaj pa nej! - Djaukali ste tö? - Dja! Pa oča tö. Obadva sva djaukala. - Kak so sé vaš oča pisali? - Kak že...? - Vejpa ge tö nauro pitam, Horvat nej, kak vi? - Nej, nej! Ge sé po materi pišem. Un sé pa... Un sé pa... - Pa so vašo mati vašomi oči nej povedali, ka Uni v Merko dejo? - Tau ge 'ne vejm, ge sam njuga nej pitala, pa meni niške nej pravo... - Z materdjo ste si zato kaj pisali, nej? - Moja mati je meni cejlo živlenje ranč dvej rejči nej spisala. Tam v Meriki sé je oženila, mauž sé je Crenko piso, pa je s Slavskoga büu doma (Bistrica). Mati me je zatagila, moj drugi oča je ranč nej znau, ka sam ge na svejti... - Vej pa vi bi tö leko pisali vaši materi... - Mi smo ranč pravi atrejs nej meli, liki smo leko pisali samo na taticin (materina sestra) atrejs, ranč zato, ka naj nauvi mauž ne zvej za nas... Tak sta tetica pa mati vküp špilate. Moje sestre (Črenko) v Meriki tö nika ne pišejo, ne vejm, če vejo, ka ge gestem ali nej... - Kak ste bili z vašim očom po tistom, ka ste zvödali za n ji? - Te mi je malo baugše šlau, tri pa pau lejta sam pri oči bila, tam pauleg sam slüžila. “Druga” mati je Lamica (Nemka) bila, una mi je zato tö dosta pomagala, pa očine sestre tö, depa na vöke sam tam tö nej mogla ostati, sam mogla tadale slüžit titi... Moj oča sé je Deutsch piso!!! - Leko ste Zdaj od začetka mau na tau mislili, naj vam na pamet pride? - Ja. - Zdaj ste tü na Dolenjom Siniki pri držini Tóth (Flisar) zato, ka so Uni vašo žlata? - Nej smo si žlata, liki ge sam si Večkrat dala nika šivati pri nji, pa tak smo sé vküper spoznali. Moj drugi mauž - s prvim sam 30 lejt vküper bila prva, kak je mrau - sploj rad sé odi, ka tü na Dolenjom Siniki sé znajo z njim nemški pogučavali. V Slovenski vesi pri moji žlati - pri Lang Ma-riški pa tetici Veroniki -pa nika ne razmej. - Zdaj si te šivati date gvante, kak pa te kaj bilau, gda ste slüžili na Štajerskom? - Baug moj, Baug moj, te sam za en mejsec 20 šilingov dobila, za ka sam si leko küpila par štrünf, za pau teta dela pa sam en gvant dobila. Sam rada bila, če sam ger kakše stare cote dobila... Vala baugi, ka je tisti svejt minau... - Več kak 60 lejt ste v Austriji pa don tak lepou Znate slovenski gučati, kak je tau mogouče? - Ge sam slovenski nej pozabila, liki pozabila sam Vogrski, ka Vogrski sam sé samo v šauli včila. Doma smo samo slovenski gučali, pa ge svoj slovenski materin gezik nigdar ne pozabim! Če bi Ivan Cankar gnes-naden eške živo, bi o tom tö leko novelo napiso, ka: “Zatajila sta svojo dejte”. Tisti Slovenci pa, šteri sé sramüjejo zavolo svojoga slovenskoga gezika, pa bi leko malo brodili o tom, kak je tau mogouče, ka so strina Rauzli pravili: - Ge svoj slovenski materni gezik nigdar ne pozabim. Eške tisti tö leko lübi svoj materni gezik, šteri ranč matere nema? Besedilo in Slika: Francek Mukič Porabje, 14. avgusta 1997 4 PEPÖU PA VEGETA THALERJEV ODSTOP Zunanji minister Zoran Thaler je odstopil. Premiera Janeza Drnovška je zaprosil, da državnemu zboru čimprej predlaga novega zunanjega ministra. V izjavi za javnost je poudaril, da odstopa potem, ko je bilo v zunanji politiki opravljeno pomembno delo. Slovenija je namreč dosegla pomemben zunanjepolitični uspeh s predlogom Evropske komisije, da jo le-ta povabi k pogajanjem za članstvo v prvem krogu. VLADA IN TOČA Vlada je sprejela uredbo, sklep o razdelitvi 120 milijonov tolarjev za odpravo najnujnejših posledic neurja s točo v kmetijstvu, nastalo v juniju in juliju letos. Sredstva proračunske rezerve boao tako razdelili tudi pomurskim občinam: Beltinci, Gornji Pgtrovci, Sveti Jurij, Hoaoš-Salovci, Moravske Toplice, Murska Sobota, Puconci, Canko-va-Tišina. PERRY PREJEL SLOVENSKO ODLIKOVANJE Slovenski veleposlanik Ernest Petrič je na slovesnosti v vojašnici Fort Myer v Wa-shingtonu v imenu predsednika države Milana Kučana izročil odlikovanje nekdanjemu ameriškemu državnemu sekretarju za obrambo Williamu Perryu. Perry je prejel Zlati častni znak svobode Republike Slovenije za zasluge in osebni prispevek pri mednarodnem uveljavljanju Slovenije ter za ohranjanje vrednot zgodovinskega zavezništva med slovenskim in ameriškim narodom med drugo svetovno vojno. POMOČ ALBANIJI Izpred Centralnega logističnega centra Rdečega križa Slovenije je krenil konvoj humanitarne pomoči za ogroženo prebivalstvo v Albaniji. Vsebuje osnovne prehrambene izdelke ter zdravila v vrednosti 9.100.000 tolarjev, predstavlja pa donacijo slovenske vlade in Rdečega križa Slovenije. To je po pošiljki v Iran, Bolgarijo, Poljsko ter Češko že četrta pošiljka v okviru mednarodne humanitarne pomoči za prizadeta območja. Mlajši Zvün zakona. Gnesnaden sé trikrat telko mlajšov rodi na Vogrskom tak, ka sta oča pa mati nej zdaniva, kak v 80-aj lejtaj. 1980-oga leta je 7 procentov dece tak na svejt prišlo. Lani pa že frtau od vse novorojeni mlajšov. -Vsigder bole žmeten je zakonski stan?Deco na svejt spravlati je nej žmetno? Italijanski menedžeri pa seks. Te dobri podje si prej romantično tau najbole želejo, ka bi sé z nikšimi lejpimi deklami leko radi meli v gla-žonjastaj liftaj sploj viski iž, gde sé vse skaus vidi. Tiste ženske, štere pod njino komando delajo, Pismo iz Sobote pa bi sé rade malo z moškimi paklajtnivale v najvekši sobi na delovnom mesti. - Žene pa možauvge od te lüdi so leko merni, ka prej v takši velki sobaj ranč v Italiji nemajo glažonja-ste lifte. Velke povaudni. Ru-soški astrologi so gvüšni, ka so v Evropi zato bile takše velke povaudni (Nemčija, Poljska, Češ-ka), ka tri nekdešnje ko-munistične rosage škejo nutri vzeti v NATO, pa ji je Zdaj prej Baug pokaštigo. - Šteri? Stalin? Lenin? Jelcin? Djápka pa smrt. Pá je mrau en mladi pojep (18 lejt star) za toga volo, ka je djápka krano. Tisti, šteroga so bili djápka, je kauli svojoga nutzraš-čanoga gračenka elektrike potegno v “nagi” draut. Mladi Ciganj je prej zato kradno, ka je lačen büu. Tisti človek, šteri je električni skopec vküper napelo, je tö velki siromak (kakši eške baude v vauzi!?!), nema dela, zato je tak fejst skrb emo na svoja djápka, naj nede vkraj od gladi. -Naš cejli Žitek je tö ena velka ciganjija, nej? Pepöu pa vegeta. V Farkašovcaj je prej nekak daubo eno škatülo s prajom pa je tak mislo, ka je vegeta nutri, zato ga je te en cajt nüco, gda je župo küjo. Te pa je prej gnauk samo prišo papér, ka so v tisti škatüli etognauk Uni iz krema-torija poslali pepöu njine žlate. - Vrejdi, lejpo mo-rbidna pripovejst (ven-drak tö velka ciganjija), depa kakši žmau je kaj mejla tista specialna mesena župo? Krmo nupelanje je zamüdno delo. Sin je materi obečo, naj go nika ne skrbi krma, štera je po telko trüdaj don gnauk süja gratala, Vej un Zdaj zadvečarka dé po svoje padase, pa krma dja pa nej doma na paudi baude. Mati čaka, čaka, depa dobri pojbov nega. Kmica grata, nauč grata, depa legenov od nikec. Dje ka, šla je spat. Te pa gnauk samo z velkim rogatom pridejo, mati je mogla gorstanti pa so šli srejdi noči krmo na-klajat. Fanj je bilau, ka jim je mejsec lepau svejto. Vnoči pa so “vala Baugi” pá “lejpi” dež dobili. - Te je pa don istina, ka: Baukše sle-dik, kak nikdar nej. Starejši človek je nej stari človek. 94 lejt staroga merikanarskoga senatora Stroma Thur-monda so pitali, Zaka je prišo na galaprogram v Washingtoni, gda je bri-tanska princesa Diana mejla guč prauti aknam (minam). Dje, prišo sam, ka poglednem princeso. Vejte, mi moški radi poglednemo kakšo lejpo, namvalon žensko. - Mladi legén je ranč dobroga ipa prišo, ka je Diana Zdaj tak fraj frajt a. Fr.M. ŽUTE NOVINE Novine gestejo takše ali ovakše. Edne so bole za včene lidi, palik druge za tiste, ka ji bole zanimle politika, že pa treče so čistak za ženske, štrte za naše mlajše, pete za vsikšoga človeka, šeste tutarske (klajfarske)... Na vidite, o tej šestij novinaj me gnes mantra. Tou so takše novine, ka vsikši dr.. prdenejo pa te o ton pišejo: gda je kakši poznani človik komi rit pokazo, ge je Sto komi ženo prejk vzeo, gda si je stera cecke dala vejkše napraviti, gda pa gé sé je s kon küšüvo, Zakoj lady Di ma cifraste lačice, kak... pa tak dale pa tak naprej. Takšin novinan sé pravi žute novine. Ge bi njin rajši pravo rdejče novine, ka gda vidin pa šten, kak po človekovon žitki znajo kopati, cejli rdeči gratan. Gratan pa rdeči zavolo čemerov, ka si takšo vüpajo in zavolo toga tö, ka me je sran, ka vse leko človik vöspravi od drugoga človeka. Ali, naj ostanejo žute. Na, in ka nas čaka na tej žuti lijstaj tej novin, če ji tak malo gor oprejmo? Tan negi bole na začetki pijše, ka je eden človik z avtonon tavdaro ednoga na biciklini. Tou je rejsan nevola, če sé kaj takšoga zgodi. Ali ten žutin novinan je ta nevola ške nej zadosta. Une te dale iškejo, Sto je tistomi na biciklini in tistomi v avtomi mati, sestra, brat žena, ka Uni delajo, če steri od nji preveč pije, steri svoje mlajše bije, če je že gda Sto kaj fkradno pa že palik tak ta dale pa tak ta naprej. Na konci je sploj več nej važno, ka sé je nesreča zgodila, liki čista nika drugoga. Če tak dale obračamo novine žute farbe, leko najdemo tou tö, ka je eden naš prejden političar v nekšnoj krčmi spiu štiri pive. Si leko mislite, štiri pive! Te vö s toga grata tou velka senzacija, kak leko eden človik spije štiri pive. Vej pa ge bi mogo te po ton takon biti vsikši den v novinaj. Če pa takši naš prejden tan v krčmej ške kakšo kelnarco bole lipo pogledne (Vej pa lejpe ženske trbej glejdati!), na, te bi sé v tej novinaj že blisketo velki naslov (cím): Naš minister za tou in ovo posilo kelnarco in njoj napravo dejte! Če bi sé pa zgoudilo, ka bi te tej političar ali minister novine gnau na birovijo, te bi te novine pijsale, kak politika ne dovoli lüdstvi zvedeti “istine”. Rejsan, istina ma gnes gezero in ške gezero istin. Vej moja tašča Regina, trno čedna ženska, tö, una kaj čüje ali kaj prešte, čistak vse vzeme za istino. Tak je eto preštejla v edni takši novinaj, ka seks rejši vse nevoule v držini. Tak Zdaj pri nas sikši večer na dveri kloncka drugi moški. Miki Porabje, 14. avgusta 1997 5 SLOVENSKA PESEM JE V MOJO) KRVI Znano je, da na Gorenjom Seniki več kulturni skupin dela dugo-dugo lejt. V skupinaj je navekša mladina, stera pride že Dripravlena iz šole. Tisti, ti je že gdasvejta delo v