ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 10. septembra 1992-Leto II, št. 18-Cena 10 forintov
NOVI VRTEC NA DOLNJEM SENIKU
Šolsko leto se je začelo tudi v novem vrtcu na Dolnjem Seniku. Dolnjeseniški otroci so do tega leta hodili v sakalovski, gornjeseniški ali monoštrski vrtec. Na željo staršev je samoupravni organ v vasi ustanovil otroški vrtec. Obnova nekdanje šole in oprema sta stali približno 700 tisoč forintov. Vrtec obiskuje 20 malčkov. Zaposleni sta dve vzgojiteljici in varuška. V vrtcu je možnost učenja tako slovenskega kot nemškega jezika.
Dvajsetega avgusta je bil v Budimpešti velik ognjemet. Da je to bleščanje stalo kakih 30 milijonov forintov, je skorajda stranskega pomena. (Čeprav bi se dalo razpravljaj tudi o tej plati, zlasti če pomislimo, da v nekaterih bolnicah nimajo niti gaze in injekcijskih igel.) Pred parlamentom imamo tudi stražarje v huzarskih oblekah iz zgodovinskih časov a la Banski dvori. Znotraj* sijajni sprejemi, zunaj v življenju pa je vedno več revščine, 600 tisoč brezposelnih. Blišč in beda.
Zaradi vedno večje bede postajajo ljudje čedalje bolj nezadovoljni. Oblast, ki sebe tako rada imenuje "mirna sila" - pa je vedno bolj nemirna. Arogantna. Po metodah postaja vse bolj podobna oblasti iz časov partijske države. Pred kratkim je npr. celo dala zapleniti neki bulvarski časopis, češ da je hotel objaviti nekaj “nespoštljivega" o zunanjem ministru. (Kolikor vemo se v pravnih državah taki primeri obravnavajo pozneje - na sodišču.) Ko se poroča o nezaslišanem porastu kriminala, se pristojni kaj radi sklicujejo na to, da ni dovolj miličnikov. Tokrat se je takoj našlo petsto policistov, ki so po dvomilijonski Budimpešti od kioska do kiosla zaplenjevali omenjeni časopis.
Nedavno od tega je provladna skupinica demonstrirala pred stavbo Madžarske televizije v madžarskem glavnem mestu in zahtevala, naj predsednika radia in tv odstopita. Nato sta dva poslanca vladne koalicije brez dovoljenja šla v studio, mahala s svojima poslanskima izkaznicama in urednika prisilila, da so prebrali neko sporočilo. Ker predsednik republike ni podpisal predloga ministrskega predsednika, naj bi odstavil predsednika radijske in televizijske hiše, je podpredsednik največje vladne stranke Istvan Csurka predlagal, da bi šli z dvema policistoma na televizijo in radio in odvedli ta dva "zlikov-
ca", ki nista pripravljena sodelovati pri propagiranju čudovitih uspehov sedanje vlade, katere glavni ideolog je ravno slednji. Naslednji sklep tega gospoda je bil, da se tudi s predsednikom republike Arpadom Gonczem lahko ravna po mili volji, saj se je s tem, da ni podpisal prej omenjenega predloga premiera Antalla, znašel zunaj ustavnega okvira.
Vse to ne bi bilo tako pomembno, če Istvan Csurka ne bi nadaljeval s
širjenjem svojih idej. Njegovi nasprotniki mu že dolgo očitajo antisemitizem (on pa to stalno zanika), vendar je zdaj šel do skrajne meje v svoji zadnji "študiji". Odkrito piše o madžarskem "življenjskem prostoru" (Lebensraum), o nepotrebnem "genetskem mešanju", o vplivih tujih nečistih elementov na madžarsko narodno telo, o svetovni judovsko-boljševistični zaroti proti Madžarski, o tajnih agen-
cijah, ki iz Tel Aviva vodijo madžarskega predsednika republike. In ravno zato, ker notranji in svetovni sovražnik vse bolj pritiskata, je potrebno čimprej udariti po njih. Če bo potrebno, tudi s policijskimi silami. Čeprav se bo Zahod zaradi tega na začetku nekoliko spakoval, vendar bo to tudi vse, kot je v primeru Srbije...
Tako torej podpredsednik najmočneješe vladne stranke MDF in njen glavni
ideolog. Resnici na ljubo zapišimo, da je svoje teze objavil v svojem časopisu, ne da bi o tem razpravljali na katerem koli strankinem forumu. Opozicija je v parlamentu te teze označila kot “nacistično ideologijo". Večina ljudi na Madžarskem je najbolj ogorčena, ker se vodilna stranka, potem ko je njeno državno telo zasedalo dva dni po tem dogodku, ni odrekla svojega podpredsednika. V uradnih poročilih na televiziji (prvi dnevnik je pretirano naklonjen vladi) je bilo o vsem tem rečeno, da je v študiji tudi precej koristnih predlogov. Res pa je, da je premier (predsednik iste stranke) v parlamentu kategorično zavrnil, da bi šlo za kaj takega, o čemer "nekateri ljudje" govorijo. In da bo vlada tudi v prihodnje delovala v okviru pravne države.
Zelo znana madžarska filozofa Ferenc Feher in Agnes Heller, ki sta bila zaradi svojih protidiktatur-nih idej v 70. letih tako rekoč izgnana iz Madžarske, pa pravita, da bi glavni ideolog madžarske vlade za to svojo študijo moral dobiti najmanj Goebbelsovo nagrado.
Morda pa so res še vedno boljši dragi ognjemeti na Gellert-hegyu kot kakšni drugi ognjemeti.
Dostikrat zaneti majhna iskra velik ogenj...
Franček Mukič
2
PODPISAN SPORAZUM O KULTURNEM, IZOBRAŽEVALNEM IN ZNANSTVENEM SODELOVANJU MED SLOVENIJO IN MADŽARSKO
ZA MADŽARE JE SLOVENIJA NAREDILA VEČ
Minister za šolstvo in šport dr. Slavko Gaber in minister za kulturo in prosveto dr. Bertalan Andrasfalvy sta v Budimpešti podpisala Sporazum o kulturnem, izobraževalnem in znanstvenem sodelovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Madžarsko in Delovni program o izobraževalnem, kulturnem in znanstvenem sodelovanju med vladama Slovenije in Madžarske za obdobje 1992- 1994. Slovenski minister je imel ob tej priložnosti več pomembnih pogovorov, sestal pa se je tudi s predstavniki prekmurskih Madžarov in porabskih Slovencev. S slovenskim ministrom dr. Slavkom Gabrom smo se pogovarjali ob vrnitvi v Murski Soboti.
SPORAZUM TUDI ZA MANJŠINE
2. septembra 1992 sta podpisala v Budimpešti dr. Slavko Gaber, minister za šolstvo in šport pri slovenski vladi, in dr. Andrasfalvy Bertlalan, minister za kulturo in prosveto pri madžarski vladi Sporazum o kulturnem, izobraževalnem in znanstvenem sodelovanju med Slovenijo in Madžarsko.
Kaj pomeni v Budimpešti podpisan sporazum za Slovenijo?
Pomeni enega v vrsti sporazumov, s katerimi vstopa Slovenija v krog enakopravnih evropskih držav. Z njimi se poskuša dogovoriti za konkretne oblike sodelovanja, v tem primeru pa poskušamo urediti tudi položaj manjšin.
Srečali ste se s predstavniki prekmurskih Madžarov in porabskimi Slovenci. Kaj lahko rečete o tem pogovoru?
Lahko bi rekel, da smo se poskušali dogovoriti, kaj je bilo potrebno prenesti madžarskemu ministru za to področje. Predvsem smo se pogovarjali o nekaterih aktualnih problemih v zvezi z učbeniki, knjigami, z literaturo za osnovno šolo in tudi za predšolske otroke, pogovarjali smo se tudi o financiranju dejavnosti porabskih Slovencev.
Kako gleda na pomoč porabskim Slovencem madžarska stran oziroma kako je pripravljena pomagati svoji manjšini v Sloveniji?
Čutiti je, da se madžarska stran zaveda, da je Slovenija doslej naredila precej več za manjšine kot Madžarska. Večkrat smo slišali, da Slovenija manjšinska vprašanja ureja na evropski ravni, mi pa smo povedali, da verjamemo v skupno urejanje zadev, tako da bomo za zgled Evropi.
Vsaj bežno ste se seznanili s položajem porabskih Slovencev. Kje jim boste lahko pomagali?
Veseli me, da iz ljudi, ki tam delajo, veje dokajšnji optimizem. Trdijo, da so v zadnjih letih napredovali
za nekaj korakov. Je pa res, da so še daleč od dvojezičnosti takega tipa, kot ga imajo Madžari v Sloveniji.
Mi kot država lahko naredimo več na dveh področjih, in sicer po eni strani v takšnih pogovorih, kot je bil z madžarskim ministrom doktorjem Andrasfa-vyijem, opozorimo na to, kaj lahko še naredi madžarska država. Da recimo zagotovi denar za delovanje slovenskih inštitucij, po drugi strani pa lahko sami prispevamo k izboljšanju njihovega položaja s tem, da jim omogočimo, in to počnemo, svetovalce na njihovi strani, da po-
skrbimo za učbenike, za literaturo, ki jo potrebujejo za svoje delo. Lahko zagotovim, da ministrstvo za šolstvo in šport svoje naloge izpolnjuje sproti, in verjamem, da tu ne bi smelo biti problemov. Več problemov je s strani Madžarske, ko gre za njihovo manjšino v Sloveniji.
Ministra dr. Gabra so seznanili tudi s pripravami na sprejem šolskega zakona, ki bo opredeljeval tudi šolstvo manjšin. Več kot od tega zakona pričakuje slovenski minister od prvega manjšinskega zakona, o katerem bo madžarski Parlament razpravljal še letos.
eR
Republika Slovenija in Republika Madžarska sta se v želji, da bi uspešno sodelovali kulturno, izobraževalno in znanstveno in v prepričanju, da bosta s tem prispevali h krepitvi vsestranskih odnosov med obema državama in k vsestranskemu razvoju madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji in slovenske manjšine v Republiki Madžarski, sporazumeli, da bosta sklenili sporazum. V njem med drugim piše, da bosta obe strani zagotavljali razmere za uresničevanje posebnih pravic narodnih manjšin druge strani v obeh državah pri vzgoji, izobraževanju ter ohranjanju in razvijanju kulturne identitete.
Po podpisu sporazuma sta dr. Andrasfalvy Ber-
GOSPODARSKO SODELOVANJE MED SLOVENIJO IN MADŽARSKO
RADENSKA NA MADŽARSKEM TRGU
Madžarski dan na mednarodnem kmetijsko-živilskem sejmu, ki je bil v Gornji Radgoni, so dodobra izkoristili za izmenjavo mnenj o gospodarskem sodelovanju med Slovenijo in Madžarsko. Več podjetij se je že dogovorilo za konkretne posle, med njimi Radenska iz Ra-denec, ki bo na Madžarsko izvažala mineralno vodo.
Pogovor v Radencih, nanj je prišlo kar 54 podjetnikov iz Madžarske in 96 iz Slovenije, sta pripravili Gospodarska zbornica Slovenije in Regionalna gospodarska zbornica Južnega Prekodonavja iz Pečuja. Ugotavljali so, da se je gospodarska menjava med Slovenijo in Madžarsko v prvih sedmih mesecih letošnjega leta močno povečala, vendar
gre bolj za statistično povečanje, ker je obseg sodelovanja še sorazmerno skromen. Predstavlja komaj 1,1 odstotka vsega slovenskega izvoza in dobre tri odstotke uvoza iz Madžarske v Slovenijo.
So pa srečanja gospodarstvenikov, kot je bilo v Radencih, zelo dobra priložnost za
sklepanje novjh poslov. Po nekaterih podatkih - podobno srečanje sta zbornici organizirali tudi na madžarski strani - kar petina zbranih sklene večji ali manjši posel, kar zagotovo ni zanemarljiv podatek. Poleg sklepanja poslov poslovneži na srečanjih spoznavajo zakonodajo ene in druge strani. Brez dobrega poznavanja vseh predpisov in s tem deloma že možnosti seveda poslov ni
talan in gospod Ferenc Hajos, veleposlanik RS na Madžarskem, podpisala Delovni program sodelovanja v izobraževanju, kulturi in znanosti med vlado Republike Slovenije in vlado Republike Madžarske za obdobje 1992-1994.
Zanimivost sporazuma in delovnega programa je, da sta pri pripravi osnutka teh dokumentov sodelovala tako madžarska narodnostna skupnost v Sloveniji kot slovenska narodnost	na
Madžarskem. Slavnostnega podpisa v Budimpešti sta se udeležila tudi predstavnica madžarske narodnostne skupnosti v Sloveniji Marija Pozsonec in predstavnik Slovencev na Madžarskem Jože Hirnok.
mogoče sklepati. Zlasti to velja za zahtevnejše oblike sodelovanja in za vlaganje kapitala. Na to, da drug drugega premalo poznamo, je posebej opozoril predsednik Gospodarske zbornice Pečuj dr. Istvan Szucs. Sicer pa se je najbolj približal pravi oceni, zakaj državi ne sodelujeta uspešneje predsednik slovenske zbornice Feri Horvat, ko je rekel, da smo "bili oboji preveč zazrti na zahod, na sosede pa smo pozabljali".
Za uspešnejše gospodarsko sodelovanje so pomembne tudi transportne poti, med katere sodijo cestne in železniške povezave, Luka Koper in tudi letalske zveze med Ljubljano in Budimpešto. Temu zdaj pravijo prometno povezovanje na osi vzhod- zahod, medtem ko seje včasih govorilo predvsem o povezovanju sever-jug.
V Radencih so podpisali sporazum o izvozu mineralne vode na Madžarsko. Uvoznik bo zasebni podjetnik Gabor Takšcs iz Zalaegerszega. Firma bo z radensko mineralno vodo zalagala ves madžarski trg, do konca leta pa bo uvozila milijon litrov mineralne vode. Ob podpisu pogodbe je bilo rečeno, da bodo na Madžarskem radensko pili prvič po drugi vojni.
eR
Porabje 10. septembra 1992
3
Naše šole (1)
ZAČETKI V REFORMACIJI
Reformacijsko gibanje je vzbudilo potrebo po knjigah v lastnem jeziku in po osnovnih šolah tudi v Slovenski krajini med Muro in Rabo. Medtem ko se je reformacija na Slovenskem širila z Nemškega, jev Slovensko krajino prihajala iz ogrskega Prekodonavja. Začetki šolstva v slovenskem Porabju segajo v 16. -17. stoletje. Po nekaterih podatkih sta že leta 1540 obstajali evangeličanski verski občini na Dolnjem in Gornjem Seniku. Leta 1601 so evangeličanski pastorji poučevali otroke v Monoštru in na Gornjem Seniku. Prve konkretne podatke o šolah in pouku v Slovenskem Porabju izvemo iz zapisnika evan-geličankse vizitacije leta 1627.
V zapisniku vizitacije na Gornjem Seniku dne 19. julija 1627 lahko beremo tudi o dohodkih učitelja. Predikant (tisto leto Mihal Medvedovics) je bii dolžan dati učitelju od svojega dohodka letno tri keble žita. Iz vseh treh vasi
(Gornji Senik, Martinje in Trdkova) je morala dati letno vsaka hiša hleb kruha. Za pogreb je dobil pint vina, hleb kruha in pečenko. Za zvonjenje mrliču pa 4 denarje. Duhovniku so rekli takrat "minister ecclesiae", učitelju pa "rector, scholae mester, mester". Cerkev in šola sta se v vsem podpirali. Zato je moral učitelj živeti predvsem za svoj poklic, h kateremu je spadala pomoč cerkvi. Tako je pel in orglal pri bogoslužju, spremljal preminule, zvonil k jutranji in večerni molitvi ter ob viharju. Za opravljeno delo je prejemal dohodke v živežu (zrnju, vinu, perutnini, medu), kurjavi in denarju. Plačevali so ga starši šolarjev.
Najstarejša šola v Slovenskem porabju je torej gornjeseniška. Cerkev na Gornjem Seniku je prevzel katoliški duhovnik že leta 1690 in s tem je prenehala z delovanjem evangeličanska šola.
Marija Kozar
Kak smo že pisali, 30. avgusta 1992 je bila družina Škaper-Vogrinčič z Gornjega Senika pozvana v Slovenijo. Edna sploj lejpa ves v Sloveniji Andraž pri Polzeli je pozvala nase na prireditev (rendezvény), gde držine spejvajo.
Naši so sé pošteno pripravlali. V nedelo smo sé vzeli na paut, pred podnevom smo že bili tam. Po podneva 1/2 3 vöri sé je začnila prireditev. 18 držin sé je zbralo iz Slovenije, iz Avstrijske Koroške, iz Goriške in Videmske pokrajine v Italiji in naša držina. Vsefalé držine so bile. Nisterni kak bratje, nisterni kak sestre, nisterni so pa s cejlo držinov Prišli, povejmo Oča, mati, sinovi, čerke pa eške vnuki tü. Dosta lejpoga smo vidli pa čüli. Naša držina je štejla 6 članov. Dvej sestre -Helga Škaper pa Ema Vogrinčič- so bile s svojimi mlajšemi, pa Emina sneja. Oni so sé nej samo lepau pripravili, lepau so spejvali tü. Publika pa organizatori! so zadovolni bili z njimi. Zdaj sé je znauvič pokazalo, ka v Porabji več vrejdnosti mamo, kak Včasik mislimo. Našoj držini sé zahvalimo za trüd pa lejpo petje.
I. Barber
OBEČANJE
Šteri sé spoumnite, sam vam v zadnjom pismi obečo, ka mo gnes probo biti malo menje slabe voiej, kak sam bio pri zadnjom pisanji. In če sam tou obečo, moram tou tüdi vöspuniti. Vöspuno mo pa zatou, ka obljuba, tak sé po slovensko obečanji pravi, dug dela. In ka vam ne bi ousto ka dužen, mo probo tou tüdi napravili. In če smo že pri obečavanji, mo o tom piso.
Pri človeki je najüjše tou, ka skouz mora kaj obečati. Že od malogamau so od nas mlajših ščeli, ka vse vöspunimo. Zdaj, gda sam pa že vözraščeni moški pa sam isti kak vsi starejši, deca mi vsefelej morajo obečavati. Dobro je edino tou, ka sé včasi spoum-nim, ka sam vse obečavo pa te mogo vöspuniti, tak ka sé te malo doj stavim pa sizbrodim, četou mora glij tak biti, kak ge pravim.
Če mi ške pamet dobra dela, je moje prvo obe-čanje bilou tou, ka mo vse pojo, ka je mati na tanjeri pred menej dala. Ka točno je za gestvine bilou ne poumnim, poumnim pa, da sam pou gestijo pojo pa sam sit bio. Mati je vidla, kak sé mi je stavilo pa me je dale trücala: "Vej si pa obečo, ka vse gor pogejš!"
Rejsan je, da sam obečo, ali obečo sam, ka je ona tak štela. Vtoj misli sam dale puno svoj pun želoudec. Puno sam usta, žvečo, z mukov požejro, oči so mi že vöstopile, vse tou samo zatou, ka sam šteu vöspuniti prvo obe-čanje, ka sam ga dau svojoj mami. Naidnouk pa je mati skričala: "Nej tan-jer! Tanjer püsti, tanjer je nej za gesti!"
Bilou je tak, ka sam začo gristi tanjer, gda sam z njega vse gorpojo. V svojoj mladoj glevej sam si brodo, če vse trbej poges-ti, te mo tüdi vse pojo, vej sam pa obečo. Tak sam tüdi tanjer ščeu pogesti.
Drügo obečanje, ka sam ga za svojoga žitka dau mojoj mami pa je bilou, ka nigdar več nemo probo tanjere gesti. Toga obe-čanja sé ške zaidnouk držini.
Zatem sam mogo vsaki den kaj obečati: ka več
nemo močo postele pa lač, ka nemo maček za rejp vlačo, ka nemo s čokoladoj po stenaj piso, ka nemo dikline ščipo, ka nemo cukre fekto, ka mo starejše baugo, ka pri spouvidi nemo ležo, ka mo sé dobra fčio, ka nemo učitelcan pod kiklo gledo pa vsefelej drügoga, dapa sé vsega nej mogouče spoumniš.
Če bi vse tou poumno, te bi vido, kelko obečanj sam nej spuno pa kelko potem takšnom ousto dužen. Če bi človik vse vöspuno, ka od malogamau zobeča, vej bi pa betežen grato. Tou vam ščem povedati, obečanja so tüdi zatou, ka na nji pozabimo ali pa sé delamo nouri, ka smo nanga pozabili. Tak sé leko dosta lidij rejšimo, šteri nam po glavej skačejo pa ščejo, naj njim obečamo tou pa ovo pa tisto, pa tak dale.
Geste pa tüdi obečanje, ka ga človik da samomi sebi. Ge sam sebi že vsefelej vözobečo. Pravo sam si, ka mo menje pio, ka nemo za drügimi ženskami gledo, ka mo vsaki den kaj čednoga napravo pa tüdi tou, ka mo začo pejneze na stran dejvati. Če sam vse tou vöspuno, vam glij ne bi rad pravo. Najbole pa sé spoumnim, gda sam sam sebi obečo, ka mo enjo cigaretline kaditi.
Edno gojno sam sé zbüdo, pa tak začo kašlati, ka sam mislo, ka mi slejdnja vöra cuj ide. Te je tisto minolo pa sam si pravo, folga heca, cigaretline vkraj. Po cejloj kuči poisko cigaretline, vrgo na ogen, ka me ne bi šteri sledi premamo. Žena je vse tou gledala pa klumala z glavou, pametno, pa-metno. Ali že po dvej vöraj
sé mi je pajüstalo po cigaretlinaj. Žena je tau vidla, odišla v bauto pa mi prinesla puno cukrov, zvičilnih gumijov pa čokolad. tisti dan sam pojo tri pakline cukrov, šest čokolad, gumije sam pa niti nej šteo. Ponoči sé mi je senjalo o velkom dišečom cigaretlini, takšnom, ka ga kadiš, pa ga nigdar doj ne pokadiš. Eške za kmice sam gor-stano pa odo sé pa ta. Tri dni sam tak vözdržo, gda sam gorprišo, ka sam od cukrov pa čokolad blek boubo. Tak sam začo bago zvečiti. Tou sam tüdi za dva dni tanjao, ka sam tak plüvo, kak če bi steo ceste asfaltejrati. Tak sam nazaj na cukre prišo. Moram pravli, ka mi je žena tü jako pomagala. Točno tak kak je obečala pred oltarom. Čukre sam meo nalečene vseposedi. V vsej žepkaj sam je meo, v frižideri, na omari, pod postelo, na televiziji, na stranišči pa celou notri v posteli. Dva tjedna sé je tou vleklo, čez den sam cejco cuker, ponoči pa senjo o cigaretlini.
Te sam pa idnouk svojo sobo, ge delam, posprav-lo. Naidnouk notri med paperami zaglednem tavrženi, pozableni ciga-retlin. Vzeo sam ga, pošnofo, dijšoje. Daosam ga v usta brodo če, bi ali ne bi. Pa sam pravo, vrag si z menov. Sau sam v künjo, ga gor vüzgo pa potegno. Ravno te je notri stoupila žena, s punov turbo cukra. Grdou me poglednola pa pravla: "Komi ge tej cukre nosim, ti pa kadiš? Vej si pa sam sebi obečo, ka več ne boš tej smrdüge vlačo."
Ge sam ške idnouk rejdno potegno pa njej nazaj povedo: "Draga žena, vse je tou istina, ka praviš. Nevola je samo ta, ka cukra nemrem gor vüžgati pa ga kaditi. Če bi tou lejko, boj brez brige, ka bi ge cukre kadio, nej pa lizo pa cejco."
Tak sam pá nazaj kaditi začo. Od toga mojoga nespunjenoga obečanja je največ haska mejla moja čerkica, stera je do pune turbe cukra prišla.
MIKI
Porabje 10. Septembra 1992
Volitve
Slovenija se pripravalja na volitve. Uradno se predvolilni boj še ni začel, saj slovenska skupščina še vedno ni sprejela potrebne zakonodaje, toda stranke se na to ne ozirajo, ampak na razne načine že zdaj snubijo volivce. V zadnjih dneh je prišel v javnost tudi predlog zakona o volilni kampanji, ki ga je pripravilo ministrstvo za informiranje. Zasnovani zakon ima 24 členov. Določa, da se sme predvolilna kampanja začeti 24 dni pred volitvami in končati 24 ur pred glasovanjem. Mediji, ki so delno ali v celoti v družbeni lasti; bodo morali dati več programa ali časopisa brezplačno na voljo za predvolilno kampanjo.
VINO 92
V Ljubljani je bil 38. mednarodni vinogradniško-vinarski sejem. Obiskalo gaje več kot 20000 ljudi. Sejem, na katerem se čedalje bolj uveljavljajo zasebni pridelovalci, se po svoji kakovosti uvršča med pomembne specializirane sejemske prireditve v srednjeevropskem prostoru.
Razkrižje
Razkrižje, vasica na meji s Hrvaško, že nekaj časa zbuja pozornost slovenske javnosti. V tamkajšnji cerkvi namreč prevladuje hrvaški jezik. Krajani so se že vrsto let upirali takšni praksi, zdaj po slovenski osamosvojitvi pa so odločni, da se mora na slovenskem ozemlju maševati le v slovenščini. V zadnjem obdobju je bilo že veliko protestnih shodov, vaščani so zaprli cerkvena vrata in župniku Slavičku ne dovolijo, da bi v njej maševal. Pred kratkim so bili tudi pri predsedniku slovenskega predsedstva Milanu Kučanu. Obljubil jim je, da bosta on in slovenska država storila vse, da bi krajani lahko uresničevali ustavne pravice do uporabe maternega jezika v javnosti.
Košičevi dnevi
Z nedeljsko mašo in blagoslovitvijo novozgrajene kapele, ki jo je opravil mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej v Ivancih, so se končali četrti Košičevi dnevi. Vsako leto jih pripravljajo v Bogojini olj dnevu krajevne skupnosti. Številne prireditve so potekale ves teden, Košičevi dnevi pa so bili v znamenju 70- letnice škofa Jožefa Smeja.
KAJ MISLITE?
Šolsko leto se je začelo 1. septembra. Nekaterim v veselje, drugim v žalost. Na porabskih osemletkah smo povprašali učitelje, kaj pričakuejo, kaj si obetajo od novega učnega leta?
JOžE NEMET, učitelj z Gornjega Senika "Pričakujem, da bo letos še težje, kot je bilo v prejšnjih letih. Zakaj mis-
AGI GYORVARI, učiteljica iz Monoštra "Od novega šolskega leta pričakujem, da bomo
KLARA FODOR, učiteljica z Gornjega Senika "Letos sem prvič razredničarka. Do zdaj sem
lim tako? Ker še nimamo novega šolskega zakona. Vse še vre in nihče ne ve, kako in_ kaj naj poučujemo! Še en problem bi omenil, če se že pogovarjava v slovenščini. Največja pomanjkljivost je, da še nismo dobili slovenskih učbenikov. Torej neverno, kako bi poučevali, za slovenski jezik nimamo niti novega učnega načrta. Sicer pa menim, da je zelo dobro, da je število otrok v razredih majhno. Vsaj za učitelje je boljše, sicer pa mislim, da je upadanje števila otrok za tako majhne šole, kot je naša, katastrofalno, in to moramo imeti vedno pred očmi."
pravočasno dobili slovenske učbenike, kajti dobivamo jih vsako leto konec septembra ali oktobra.
Ne vemo, kaj bi učili, ne vemo, ali bomo uporabljali stare učbenike ali bomo dobili nove? In seveda bi bila vesela, če bi se čim več otrok učilo slovenski jezik, ker jih je iz leta v leto manj in je zato zelo težko poučevati. Zdaj imam v enem razredu šest učencev, v osmem pa petnajst. V nekaterih nižjih razredih so samo po trije. Jezika se ni obvezno učiti, saj starši odločajo, če se bodo otroci učili materinščine ali ne."
delala v podaljšanem bivanju. Torej na novo delo, novi otroci... Zdaj se spoznavamo. Razred-ničarstvo prinaša nove naloge. Ob tem še poučujem geografijo v višjih razredih in slovenščino v 4. razredu. Še ne vem, kako bom poučevala slovenščino, ker učbenikov še nimamo. Do zdaj smo imeli na šoli pionirsko četo. Želimo preorga-nizirati otroško organizacijo v samoupravno organizacijo učencev. Naj imajo svoje naloge, načrte, ki jih sami uresničujejo brez odraslih."
K. Holec
Materna rejč (18)
TUJKE
Tujke (idegen szavak) so tiste tihinske reči, štere en gezik prejk vzeme z enoga drugoga gezika. Takšoga gezika nega na svejti, šteri bi nej nüco tihinske reči. Eške povejmo najvekši gezik, engliški tö. Inda svejta je dosta francuške pa druge prejk vzöu. Depa v slednjom cajti tö. Engliška rejč si s toga ne dela probleme, pa če sé potrejbno, eške z rusoškoga gezika tö prejk vzeme: sputnik, glasnost, perestroika ptt. velki Francuzi pa so zadnje ipe telko engliški reči prejk vzeli, ka sé edni že bogijo, ka prej francuščina vömargé. Tak, ka ništarni na francuškom njinoma geziki namesto "le franqais" že tak pravijo, ka "le franqlais", ka napau francuška, napau engliška.
Depa, kak vejte, vsikši narod má takzvane "puriste". tau so takši čednjaki, šteri preveč skrb majo na tau, ka Baug vari, ka bi naj prišla kakša tihinska rejč v njin gezik. Tau pa je nemogauče, kak povejmo led sišiti. Zato, ka sploj "čistoga" gezika nega na svejti, pa ne more biti tö nej. Takše nauve engliške reči, kak video, disco, laser, floppy, disc, monitor skor Vsakša rejč prejk vzeme, ka ne more vönajti svojo. Ranč tak starejše tujke, kak simfonija, metro, autobus, radio, pošta, ptt.
Zato pa je špajsno, gda sé Vaugri norca delajo, če čüjejo, ka nakak, Sto je nej Vogrin, takše rejči nüca, štere Uni tö razmejo. Ta bole butasti fajta te pravi: jej, te pa napau Vogrski gučijo, pa ne vejo svojoga! Tau pa pozabijo, ka gda Uni Vogrski gučijo, ka te Uni tö nika latinski, nika engliški, nika francuski, nika nenški, nika slovenski gučijo. Depa ka siromacke trnok ne gučijo tihinske reči, ne vejo, ka je v Vogrskom geziki ranč tak dosta tujk, kak v šterom koli drügom. Pa ka mi v Porabji - če je rejsan istina, ka dosta Vogrski cuj gučimo - z vogrskimi rečami vred nika več tihinski rejči ne nücamo, kak Madžari. Pa jim tarbej povödati, ka naj sé nika ne smegéjo, ka mi Vogrski gučimo, da pravimo, ka: autobus, parlament, radio, tv, part(ija), politika, olimpija, valuta, deviza, bomba, raketa, röntgen - ka so tau nikanej vogrske reči. Ranč tak so nej: abortus; karavan.krizis, katarzis, vizum, mag-netofon, mini, ufo, tank, telefon, centrifuga, feminist, nostalgija, akció, reaktor, hidrogen, oksigen, tura, ran-devu, motor, tabor, radiator, karnis, vaza, antena, import, eksport, parabola ptt. Do večera bi leko gori što tiste tujke, štere nücajo Madžari, pa jim mi don ne gučimo, ka ne znajo Vogrski. Te pa adio, ali "po Vogrski": agyá.	jJM.
Nauvo bauto pa krčmau na Gorenjon Seniki so 25. avgustoša prejkdau na veseldje Bekašov.
Porabje 10. septembra 1992
5
Porabske družine
ZA PAVRA BITI JE FURT TEŽKO BILAU
Gda sam je gora poisko, fartau vöra sam daubo ka bi je spitavo. Zato, ka več časa so nej meli za me. Kak drüdji pavri, oni tü etašoga reda majo največ dela. Dočas, ka smo mi z vertinjov parpovejdali, dočas gazda kaulak mára dela.
"1975. sva sé oženila s Pištakom. Nej na doudja sé je naraudila Brigita, za pet lejt pa Renata. Té cajt smo štja spotkar, v staro rama bili. Gda smo že malo pejnaza vtjüp sklali, te smo začnili ram zidati. Sploj žmetni cajti so bili. Na tri tala smo mogli delati. Gnauk v slüjžba te doma z márov, pa par tejn smo štja ram zidali. Vačer, gda smo v postalo Prišli, takši smo bili, kak mrtvi. Dapa zazranka smo döjn vaselo stanili, zato ka smo vedli, ka sé vrejdno mantrati. Vedli smo, ka ram, ka ga zidamo naš bau, v sterom mo cejlak do konca žitka živeli. Gda sé je druga dekla, Renata tü naraudila, po tistim sam že več nej odla v slöjžbo, doma sam ostala z mlajši. etak sam tü zavole dosta dela mejla.
Oglasi!
Samoupravni organ v Sakalovcih išče kva-lificirano kuharico ali kuharja.
Informacije dobite na županstvu.
Szakonyfalu önkor-mányzata szakképzett szakácsot keres.
Érdeklődni a Polgár-mesteri Hivatalban lehet.
Starejše lüstvo šagau ma prajti, gda so sploj tröjdni, "vej si na mijalono brdjej vöpučiném". Dougo cajta sam nej vedo, Zaka tau pavijo. Zdaj že vejm. Zato, ka na tau brdjej je cintor. Brejg je pa zato Mijalin, ka toj živé Mijalina družina.
Znautra z mlajši, vanej pa maro sam mogla vret meti. Gda sam s tejn zgutauvila, te sam pa leko üšla na njivo, zato ka tista je tü nej mogla v travi ostati. Dosta je tarbelo delati, dapa te je štja vrejdno bilau. Dobro so plačali za meljko pa za krava tö. Ka je Zdaj? Mlejko za 12 forintov zemajo prejk. Oni pa maslo dola-pobaréjo pa tak štja itak za 30 forintov odavajo mlej-
ko. Zdaj že krava nej vrejdno držati. Človak več na njé pocera kak je asak. Te pa Zaka de sé spravlo z njimi? Namesto tauga, ka sé toj mantramo za filéra, te mo že bola v sejnca lezali, nej? Dapa najgara (radovedna) sam, ka baude te, če do si pavri vsi etak brodili pa ništja nede sé z maro pa s svinjami spravlo. Ka de te rusag djo? Furt menja lüstva je
že, steri svinjé krmijo pa tau nej čüda. Svinjé ne mora doladati, zato ka tau pravijo, ka dosta majo. Nam so tau lažali, dapa s Taljanskoga pa so ranč té cajt vozili svinjé na Vogrsko. Na vejm, ka Zaka je baukšo njigvo masau kak našo. Tau je furt tak bilau, nas pavra so furt za nauroga gledali.
Zdaj tak vögleda, ka samo zato delamo, aj kaulak rama malo red baude, če bi dvej leta nej kosili, že bi gauštja začnila rasti. Sausad sausada bi nej vido."
Ka pa z dekli bau? Oni do tü pavri kak starištja?
"Naura bi bile. Brigita v srednjo strokovne šaulo odi, Renata pa štja v osnovno šaulo. S paverskoga dela ne mora živeti. Samo aj sé vönavčijo pa te že nika baude. Istino, ka si Zdaj človak težko najde slöjžbo, dapa mislim, ka tau nede furt tak.
Več cajta nejmam, moram titi na delo, ka včasi kmica bau pa kak čöjam, krava tö djesti prosijo", pravi Margit pa že dé.
K. Holec
MEJSEC
SEPTEMBER
September je sedmi mejsec v rimskom kalen-dari. Rejč "septem"
pomeni sedem. V našom kalendari je deveti mej-
sec, depa ranč tak tresti gni má, kak v rimski cajtaj. Mi pravimo po Vogrskom kalendari: MIHALŠČEK (Szent Mihály hava). MIHALŠČEK pa je daubo svoje ime od svetoga Mihaela arkangela, šteri ma svoj den 29. Septembra. Naša stara slovenska pesem tak pravi:
On svejti liki sunce,
gvant pa nosi kakti cvejtje...
Slovensko ime za spetember je KIMAVEC -kumavec, šteri kuma. Tau ime je pa zato daubo, ka v septembri je teuko djapk, grüšk pa sliv na drejvaj, ka vejke doj-
vlačejo. Da vöter tudi, te té vejke kumajo. Zato je september kimavec.
Septembra dosta skrbi mamo. Šaula sé tö začenja. Mlade skrbi, ka do sé pá mogli fčiti, stariše skrbi, ka de tau pá dosta koštalo. Škonike pa skrbi, če do Septembra meli vse knige za šaulo.
Šteri pa že doma v drvotani majo drva ali pa kuln, tiste več ne skrbi, s kem do v zimi kürili. Pavri sé tö pripravlajo na zimau. Gnoj vozijo na njive, sejejo. V lasej pa nastano garblajo. Bole flajsni pa garbanje "garblajo". Sploj pa če fejst rano gorstanejo pa mejsta tö poznajo - pa so zrasli po taujoj veukoj süjči.
Marija Kozar
Začelo se je šolsko leto
S 1. septembrom se je začelo novo šolsko leto tudi za porabske šolarje.
Za vse porabske šole je značilno upadanje števila' otrok. Na Gornjem Seniku je šolsko leto začelo 85 učencev in 15 učiteljev. Najmanj učencev imajo v 3. razredu, in to 6.
Na števanovski osemletki je 56 učencev in 9 učiteljev. Povprečno število v razredih je 7.
Tudi na monoštrski osnovni šoli imajo letos približno 50 učencev manj. Na tej šoli se uči 466 otrok, poučuje pa 48 učiteljev.
Slovenskega pouka se udeležuje 61 učencev, v prvem razredu ni bilo nobenega vpisa, k pouku slovenščine.
Panonska jesen ’92
„V Sombotelu, sedežu Železne županije, ima večletno tradicijo prireditev z naslovom Jesenski festival -Savaria. Prireditev je bila letos s podobno vsebino, le pod drugim imenom. Panonska jesen vsebuje vrsto kulturnih in športnih prireditev, ki segajo prek mej.
Do 16. septembra je na ogled razstava likovnih umetnikov z Gradiščanskega, Železne in Žalske županije in Slovenije. Od 17. septembra bodo na ogled eksponati v Muzeju Savaria v Sombotelu razstava z naslovom Zgodovinske slike iz soboškega muzeja.
Nogomet v Porabju
V Porabju imamo tri nogometne klube, v Slovenski vesi, Števanovcih in na Dolnjem Seniku. Slovenska ves in Števanovci igrata v županijski ligi, Slovenska ves v prvem razredu, Števanovci pa v drugem. Dolnji Senik je v okrožni ligi. Slovenska ves je v prejšnjih letih zelo dobro igrala, lani se je celo borila za prvo mesto v županijski ligi. Letos jim gre slabše. Odigrali so tri tekme in vse izgubili. Števanovci so prišli leta 1990 v drugi razred županijske lige. V tem razredu igra 14 ekip, lani so pristali na devetem mestu. Letos imajo iz treh tekem 4 točke.
Na Dolnjem Seniku so lani ustanovili nogometni klub. Kako se bodo izkazali, bomo videli.
Porabje 10. Septembra 1992
6
"POSTAVILI VOGERSKI SLOVENCI"
V Združenih državah Amerike, v Bethlehemi stoji slovenska cerkev sv. Jožeta, na kateri piše: "POSTAVILI VOGERSKI SLOVENCI"
Kako in zakaj je prišlo do ustanovitve slovenske fare v Bethlehemi, smo zvedeli iz zvezka z naslovom: "Spomenica blagoslovil nove slovenske cerkvi sv. Jožeta v So. Bethlehemi."
Zvezek in stike je nam prinesel potomec porabskih staršev iz Bethlehema, ki je prišel iskat svoje korenine v rodni kraj očeta in matere.
O tem, zakaj so sé slovenski verniki iz "Vogerskoga" ločili od madžarske fare in si ustanoviti lastno, piše v Spomenici tako:
"Slovenska fara sv. Jožeta sé je začnola 4. jul. 1913. Farni i cerkveni redi i plačilo sé začne 1. jan. 1915. 4. jul. 1913. sé je blagoslovila zastava 1. So. Bethlehemsko-Slov. bet. pom. drüštva. Do toga časa so Slovenci več ali menje hodili v Magyarsko cerkev. 4. jul. pa so od-nehali hoditi v mag-gyarsko cerkev ino so meli mešo in blagoslov zastave v slovaškoj cerkvi sv. Cirila in Metoda. Razmere med Slovenci ino magyarskov ino med njenimi zastopniki so bile že dugo časa napete. Zrok tomi je bio eti, ka so Magyari Slovence v njihovoj cerkvi vsigdar postrani gledali, bili proti njim gizdavi in jih ošpotavali.
Slovenci so magyarsko cerkev dosta pomagali in bi ešče bole, či bi sé je spoštüvalo ino njim dalo kakšo pravico. Ali bili so samo ponizni slugi, šteri so plačüvali ino mučali.
Znabiti, ka bi ešče dukšega časa tam ostali, či jih nebi z predganice šinfaio ne za volo grehov, nego za volo materinskoga jezika. To je lagvi dna spodbilo. Zbantüvano lüdstvo je sklenilo postaviti svojo slovensko faro."
Do blagoslovil cerkve je vodila še težka pot, kajti so imeli vogerski Slovenci veliko "naprijatelov", prišlo je pa do nasprotij tudi med samimi Slovenci.
"Začnoli so pa vküp pobirati podpise vseh, šteri so želeli meti slovensko faro ino cerkev. Dobili so više jezero podpisov. Napravili so prošnjo na püšpeka. Püšpek so poslali svojega namestnika
Slovenska cerkev sv. Jožeta v Betlehemi
Rt.Rev.Mgr. Patar Mas-sona, naj preišče, či je eto istina. Eti so vküp pozvali gilejš v irsko plebanijo. Na té gilejš so Prišli vsi plévanoši So. Beth-lehemskoga Varaša in zastopniki Slovencov. Med dühovniki sta najbole bila Slovencom naklonjeniva Rev. Megettinger in Rev.
Fretze; zastopniki Slovencov so tako dobra branili interese ka je magyarski plévanoš bio do cela zmagan. Zdaj je bila fara zagotovljena, začnoli so kolektati imo že do 4. jul. so vküp nabrali okoli 4
jezero. Lepo so vküp držali. Nebésa so sé že veselila lepe slovenske zložnosti, daržljivosti ino lübavi do slovenske fare pa cérkvi. Kak lepo bi bilo či bi tak tüdi ostanolo!...
Vsakše dobra delo ma trnjavo pot: Sto šče k haski svoje düše, k diki božoj, ino matere cerkvi, naj sé pile pripravi natrplenje ino križ. Kak sé žlato čisti v ognji, tak so müš mogli vsi, šteri so pri toj cerkvi delali iti prek vnogo trplenja. Vrag je ne mogeo vid iti lepoga začétka naše fare. Hitro je prišeo z svojega kralestva ino je prineso med naše Slovence stari slovenski greh, nesložnost ino gizdavost. Prišlo je do domače bojne, do bojne med brati Slovenci!"
Do prvega nesporazuma je prišlo zaradi "dühovnika".
"Kda sé je ednok fara dovolila - je bilo potrebno skrbeti, kde sé bo dobilo dühovnika. Iz staroga
kraja nej sé je moglo, ka bi včasi prišeo. Pisalo sé je domo, pa prišeo je odgovor, ka nemrejo poslali, ar jih ešče za dom nemajo zadosta. Od začétka so bili lüdjé zadovoljni z vsakšim
Na stejni cerkve piše: ‘Postavili vogerski Slovenci'
Naše pesmi (32)
Marija je po pauli šla
Marija je po pauli šla, na rokaj nesla Jezuša, na rokaj nesla Jezuša.
Tau prvo deklo srečala, prelejpo jo je prosila, pomor mi nesti Jezuša.
Jaz nem’rem ti pomagati, da(j) 'mam prelejpi sviler gvant, da(j) 'mam prelejpi sviler gvant.
Tau drugo deklo srečala, prelejpo jo je prosila, pomor' mi nesti Jezuša.
Jaz nem’rem ti pomagati, da(j) 'mam prelejpe fante tri, da(j) 'mam prelejpe fante tri.
Tau tretjo deklo srečala, prelejpo jo je prosila, pomor' mi nesti Jezuša.
Jaz bom ti pomagala, če boš mi lejpo plačala, če boš mi lejpo plačala.
Marija je po pauli šla, na rokaj nesla Jezuša, na rokaj nesla Jezuša.
Urca bije pau dvanajst, ta prva dekla zakriči, pomagaj, Oh, Marija, ti!
Jaz nem’rem ti pomagati, naj ti pomaga sviler gvant, naj ti pomaga sviler gvant.
Urca bije paunauči, ta druga dekla zakriči, pomagaj, oh, Marija, ti!
Jaz nem’rem ti pomagati naj ti pomagajo fanti tri, naj ti pomagajo fanti tri.
Urca bije dvej aj tri, ta tretja dekla Sladko spi, Jezuša vu rokaj drži.
(Gorenji Sinik)
-mkm-
dühovnikom, če bi znao slovensko ali samo, ka bi delao za njé. Naši Slovenci, steri so bili od gospode zatirani doma ino so Prišli v Ameriko - dežéli Slobode. Mislili so, pa ešče mislijo, ka sé eti srne delati, ka sé komi polübi.
Nastanoli sta dve stranki: Edna je bila zadovolna z dühovnikom, šteroga je njim poslao püšpek, ar sé je telko ešče doma katekizma navčo - ka vsakšoj püšpekiji je jedini boš -püšpek. Drüga stranka pa je brez znanja püšpeka pripelala dühovnika, šteri je komaj s staroga kraja
prišo ino tak je ne znao kakši je réd v Ameriki. On je ne dosta kriv te bojne. Ar pa püšpek nej mogeo kraj poslati dühovnika, šteroga je sam preskrbo Slovencom.
Zato je drügoga ne mogoči bio za plévanoša postaviti. Pri tom so pa glave te partije sé čütile ponižane pa osramjene -zato začnoli svajo. Prosili so nazaj peneze ino plébanos je bio za volo méra pripravlen dati peneze nazaj."
Kak je vse tau tadale šlau, mo vam pisali drgauč.
Porabje 10. Septembra 1992
OTROŠKI SVET
Neža Maurer
NOSAČI
Rame so zato, da torbe nosijo.
Torbe so zato, da zvezke nosijo.
Zvezki so zato, da črke nosijo.
Črke so zato, da sporočila nosijo. Kako?
O, to je pa uganka za prve šolske dni!
Ko boš vse črke znal - le brez skrbi -Skrivnost boš razvozlal, rešitev v pismu mi poslal.
VES - VEM
PETELIN - SIMBOL SONČNEGA BOŠTVA
Petelin je bil od prastarih časov vedno zelo pomemben simbol. Petelin je sončna ptica in tako torej simbolizira sonce in vsa sončna boštva. Tako pa predstavlja tudi moški princip. Zaznamuje tudi vrhovno oblast, hrabrost, budnost in pazljivost. Predstavlja tudi ogenj, pa tudi jutranjo zarjo. Po verovanju beli petelin preganja zlobne sile, črni pa je lahko povezan s hudičem.
LIKOVNA KOLONIJA MLADIH
“Lepo je bilo, kratko trajalo, v Porabju spet se vidimo.
To je likovna kolonija, likovna delavnica..."
(Odlomek iz "himne" kolonije)
... ki je potekala v Italiji blizu Trsta, v Sesljanu. Najmlajša hči, ki je stara šele teden dni, je tretja po vrsti. "Pravljica" se je začela pred 22 leti ob rojstvu najstarejše hčerke Vuze-nice, kjer je 20 let zaporedoma potekala likovna kolonija mladih "umetnikov". Druga hči (Radiše na Koroškem v Avstriji) je stara leto dni, in sicer zato, ker so "odgovorni uredniki" iz Vuzenice ponudili možnost za organiziranje takih taborov Slovencem v obmejnih deželah.
Lani so se odzvali pobudi na avstrijskem Koroškem (v Radišah), letos na Primorskem (v Sesljanu) ... naslednje leto pa bomo, kot se v naši letošnji prej navedeni himni poje, v Porabju iskali in upam, da bomo tudi našli "pristanišče v naročju narave" za prihodnje slovenske slikarje.
Brez pretiravanja pišem o majhnih umetnikih, saj sem se na lastne oči prepričal o njihovi nadarjenosti. Kdor pa mi ne verjame, naj si ogleda razstavo njihovih del ob
koncu kolonije. Jaz sem kot "zunanji opazovalec" videl in preživel zahteven proces ustvarjalnega dela in kljub temu, da se res ne razumem na te stvari, so se mi zdele risbice prave umetnine.
Če bi me Vi, spoštovani bralci, vprašali, kaj mi je bilo všeč v tem tednu kolonije, bi z mirno vestjo odgovoril: "Hvala našim prijaznim, veselim, gostoljubnim in odličnim or-
ganizatorjem - gostiteljem. VSE, O VSE bi Vam moral našteti.
Všeč so mi bile: vse animatorke, profesorice, kuharice, Vuzeničanke, primorske "vile", koroške lepotice...
Všeč sta mi še mentaliteta in življenjski nazor tamkajšnjih ljudi, morje (seveda samo z obale, ker je voda zelo slana in še zlasti zato, ker sem neplavalec), nato še zelo zelo okusne italijanske jedi, ki jih še nisem pustil
"na cedilu" pa tudi ne na krožniku.
Doma je zame praznik, ko ni juhe. Iskreno moram priznati: Hvala bogu, ta teden sem res praznoval, a kljub temu niti grama nisem shujšal. "Alora" (torej), brez juhe je na morju "juhej"!
... Pa nepozabni izleti, ko človek nad kamnolomom sloni, s "šolabusom" se naokrog vozi, pred devinskim gradom obstoji, pri izvirih Timave si noge namoči, prelepo slovensko Vido si želi. Zadnjič, a ne nazadnje so mi všeč risbe naših treh števanovskih otrok. A risbice počivajo v družbi drugih dobrot (potic) v Sesljanu, v centru Štrekelj v moji veliki torbi. Naj dozorijo umetnine, hruške in grozdje.
Iz srca pišem: vse lepo je bilo, bilo, bilo...
Kaj pa bo? Bo. Bo!!! Drugo leto - kolonija. Drugi teden pa razstava, Če bo moja torba že doma.
Upam, da bo vse to v Porabju, saj ljudje tukaj "Dobre volje smo, žganje pijemo, ustvarjanje tako olajšamo.
To BO likovna kolonija, likovna delavnica. ’
Laci
(Lacek Pacek)
Pri budistih petelin simbolizira poželenje in tudi ponos, skupaj s prašičem in kačo pa je središče življenja. Petelin s kokošjo na vrtu simbolizira veselje in sproščenost kmečkega življenja.
Pri Egipčanih je petelin simboliziral predvidevanja in budnost. Pri Rimljanih in Grkih pa je pomenil budnost, predvidevanja, prepirljivost in bojevitost. Petelin je bil posvečen sončnim bogovom in bogovom plodnosti.
V krščanstvu pa petelin zaradi svojega glasnega
kikirikanja, predvsem v jutranjih urah, označuje pripravljenost in budnost...
Petelin zaznamuje tudi Kristusa, ki odganja temne in vse zle sile. Kristusovo vstajenje in njegove muke so povezane s staro simboliko petelina, ki pomeni jutranjo zarjo. Petelini, ki se bojujejo pomenijo kristjane, ki se borijo za svojega Kristusa in njegove ideje.
Pozlačene kovinske sončne peteline pa postavljajo na cerkvene zvonike, bolj redko pa jih najdemo tudi na strehah domačij. Pozneje so bili smerokazi vetra, prvotno pa naj bi preganjali zle duhove, branili cerkev, hišo pred ognjem, strelo in čarovnicami.
Petelin je povsod po Evropi sončni ptič, sonce naj bi predstavljalo njegov greben. Spetelinom je povezanih
mnogo verovanj ali praznovanj. Ker v Evropi predstavlja življenje, je povezan z duhom žita in žetvijo, zato ponekod šp danes ob koncu žetve naredijo iz zadnjih pšeničnih stebelc lepo figuro petelina.
V Prekmurju verujejo, da če se petelin oglasi ob opoldanskem zvonjenju, oznanja poroko. Na splošno prevladuje mnenje, da petelin kot sveti ptič lahko napoveduje prihodnost. Ko se odpravljaš na pot in prav takrat zakikirika petelin, je bolje ostati doma.
Če je petelin blizu hišnih vrat in tam kikirika, prav gotovo napoveduje goste.
Petelin naj bi imel tudi moč prepoznati tatu. Petelin je imel po ljudskem izročilu zelo veliko nadnaravno moč.
Sposoben naj bi bil pregnati celo zmaja. Okrog božiča so pogosto žrtvovali petelina in s krvjo namazali gornji hišni prag in tako častili prednike. Meso žrtvovanega petelina pa so takoj spekli na ražnju in obredno pojedli na čast prebujanja sonca.
Petelin ima tudi posebno mesto in vlogo pri zdravljenju bolezni. Bolnika se ozdravi tako, da se mora zaklati petelin in z njegovo krvjo poškropiti srajco, potem pa se oboje zakoplje v zemljo. Da bi imeli zdravo živino, so navadno na pragu hleva zaklali petelina. V kljun so mu zataknili nekaj dlake od vsake živali v hlevu in ga obesili pod streho.
Petelin, ki kikirika med hudo nevihto, napoveduje hudo uro, pa tudi bolečino, smrt ali umor.
Vlada pa še vedno trdno prepričanje, da mora biti pri-hiši samo en petelin, kot je tudi gospodar pri hiši eden. Prevladuje prepričanje, da če bi bila pri hiši dva petelina, bi si jo bratje razdelili in bi začela propadati. Petelinji boj pa je simbol bojevanja in prebijanja skozi življenjske težave.
Porabje 10. septembra 1992
GOSTI IZ BROD -VIŽMARJA...
21. avaustus 1992. je nepozableni datum v Porabji. Več kak 10 lejt smo čakali, naj sé opré meja med martiniem in Gorenjom Seniki. Té den sé je uresničila želja. Organizatori! prireditve so tak skoncali, ka kulturni
Kumaj smo vörvali svojim očam, gda vidimo, kasoté ženske prišle iz Brod-Vižmarja. One so članice pevskega zbora, s šterimi že dugo lejt stike mamo. Bili so pri nas, gda je naš zbor 50. obletnico praznüval.
Ženske v gorenjski noši so prišle iz Brod - Vižmaria
program dá pevski zbor Avgust Pavel z Gorenjoga Senika z živoga tala pa folklore iz Salovec.
Naš pevski zbor je z veseljem spuno tau prošnjo, vsi pevci so ponosni na tau, da so oni leko navzoči bili pri tom zgodovinskom dogodki (eseménynél).
Po programi smo meli
Riknik na športnom igrišči.
ej smo dugo bili tam, gnauk samo pridejo tri ženske nas pozdravo.
Sploj smo sé veselili eden drugomi. Naš piknik so doste drugi tü gor poiskali. Med njimi je bijo Peter Kühar iz Ljubljane, Geza Bačič iz Murske Sobote pa Gorenji Seniški žüpan tü.
Tak mislim, ka tau sploj moremo ceniti, da so sé te ženske na svoj strošek tak od daleč prpelale k nam, da bi sé z nami vréd veselile. Tau je pravo prijatelstvo.
I. Barber
Lejpe senje...
Naš Lorenc je tak rad emo pejnaze, ka sé ma je eštja vnoči tü napona od pejnaz senjalo.
Etognauk je tak lejpe senje emo, ka tau nej za prajti, samo ka je tazadelo svojo srečo.
Senjalo sé ma je, ka guči s Sveti Petrom. Sveti Peter v obedvej rokej drži strašno dosta paperni pejnaz. Sveti Peter Zdaj pita našoga Loren-ca: “Lorenc, rad bi emo 100 djezero forintov?"
“Joj, kaj pa nej," pravi Lorenc.
“No, pa kak bi je rad, papir-naste, ali pa zlat?“ pita Sveti Peter Lorenca.
NIKA
ZA SMEJ
Naš Lorenc Zdaj etak pravi: "Dragi gospaud, če je mogauče, rad bi emo v zlati."
"No, te moreš malo čakati, ka pejnaza notmanim na zlat," pravi Sveti Peter.
V tau minuta sé je naš Lorenc gorprbüdo pa je strašno čemeren grato. Sam sebi etak pravi: "Nauri bik, nigdar ti nika ne dojda. Nej bi lepau bilau Zdaj, če bi tüj emo tisti 100 djezero forintov?"
Pejnaze ali Žitek...
Naš Laci je eden dén v Varaš odo. Nika sé je zagledo paje sledjan bus tü doj zamüdo. Ka de pa Zdaj? Ednoga si je zbrodo, pa hajde, dé domau peški. Prauto Števanovčari!
dé, strašna kmica je, začna sé bojati. Gnauk samo pred njega skauči eden s pistolom pa ma etak pravi: "Djezero forintov ali ti pa Žitek vzemam!"
Naš Laci ma pa etak pravi: "Samo ti 500 forintov odi."
Of Zdaj eštja bola krči pa majuca s pistolov, gda ma Laci etak pravi: "Samo ti 500 forintov dam zatok, ka sam od bojaznosti dja že na polonja tak mrtev."
Maček
Naš Pištak goste ma. Eden ga pita: "Ti, Pištak! Kak je tau, ka pri vas po cejlom vesi vsakši maček kratek rep ma? Tüj sé takši mački plodijo?"
Pištak pa Zdaj etak pravi: "Tau je nej tak. Vleti vsakši maček dugi rep ma." "Vleti?" pita Zdaj gost.
"Ja. Vleti", pravi Pištak.
"Pa Zakoj samo vleti majo duge repe?"
“Zatok, ka njim Vzimi doj vrejžemo."
“Pa Zakoj?" pita gost.
"Zatok, ka Vzimi kürimo, pa če mačke tavö piščavamo, nej trbej tak dugo dvere oprejte držati za dugi repov volo."
I. Barber
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/80-767 Cena:
posamezna številka 10 forintov oz. SLT, celoletna naročnina 260 forintov oz. 520 SLT Tisk: SOLIDARNOST, Arhitekta Novaka 4,
69000 Murska Sobota Slovenija
Nenaročenih rokopisov in fotografij ne vračamo