SVOBODNA SLOVENIJA ANO XXXIV (28) Štev. (No.) 21-22 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 29. maja 1975 PARTIJSKO PROSLAVLJANJE LAŽNE PRETEKLOSTI IN ORLPNE SEDANJOSTI NOVI NAPAD NA SLOVENSKO POLITIČNO EMIGRACIJO tldtfovorni urednik ljubljanske ,Družine kanonik dr. Ivan Merlak obsojen na leto dni zapora Gruntarji in bajtarji. Gruntarji so bili pri nas doma posestniki toliko in toliko oralov orne zemlje. V farnih bukvah in zemljiški knjigi so bili zapisani z imenom zem-ljaki. Teh je bilo v vsakemu kraju bolj malo, kajti tekom rodov so se zemljišča delila med dediče in tako so nastajali pol-zemljaki ali četrt-zemlja-ki. Tudi ti so imeli še dovolj zemlje, da so lahko preživeli družino, redili domače živali, in prihranili še nekaj za prodajo. Poleg njihovih ponosnih domačij smo pa na robu naših vasi našli nekaj skromnejših hišic sredi majhnega vrta in s par orali zemlje, ki ni dala ne dovolj dela, ne dovolj jela njenim prebivalcem — kočarjem. Treba je bilo iskati dela in zaslužka ali z dnino pri močnih posestnikih, z izseljevanjem v industrijske kraje, ali pa so se lotili kakega obrta. Slovenski čevljarji, mizarji, zidarji, kovači itd., so izhajali iz skromnih koč in si s pridnostjo in sposobnostjo nemalokaj ustvarili gospodarsko trdnost in ugled, tako, da se je marsikatero dekle pri izbiri med grun-tarskim snubcem in obrtniškim odločila za tega drugega, da ji ne bo treba toliko garati na gruntu in da bo vedno nekaj denarja pri hiši. Razmerje med gruntarji in kočarji je dalo mnogo snovi našim pisateljem, pesnikom in dramaturgom, ki so navadno bičali gruntarsko bahavost in trdosrčnost, ali pa opevali težave ljubezni med gruntarsko nevesto in bajtarskim ženinom, ali pa narobe in ki so se marsikdaj res spremenile v prave tragedije. Sedaj smo Slovenci izven teh problemov. Kmečki stan doma izginja, z njim tudi pojm grunta in bajte. Zem-ljak, če SO' mu zemljo pustili, bi se je je rad rešil, sin pa je noče prevzeti. Premalo nese, davki so preveliki, delavnih moči ni, ker vse sili v tovarno. Pred 50 leti je bilo, govoreč v okroglih številkah, tri četrtine slovenskih ljudi zaposlenih na zemlji, danes pa bo komaj še ena četrtina doma, pa še to večinoma starejši ljudje, ki nimajo komu spregovoriti svojega testamenta: Ti .meni luč, jaz tebi ključ. Mi, izven doma tudi nimamo teh težav. Izgubo zemlje smo tisti, ki smo jo imeli in nam je bila uropana, že preboleli. Postali smo vsi bajtarji, ki se nam zdi včasih celo odveč, če imamo par sto metrov zemlje okrog svoje hiše, ki nam ne nese nič, ki pa stane denar in delo, če nočemo da bomo živeli v ščavju, ki v tej deželi tako hitro raste. Marsikomu je le dolg čas po kmetovanju, pa le malo pobrska z lopato po svoji parceli, posadi vsaj za vzorec nekaj vsega tega, kar je doma gojil na veliko, goji pomaranče, limone, vinsko trto, saj vse to rado uspeva in dobro rodi, vendar je zanimivo, da se od ti-sočev rojakov, ki so sem prišli, obdelovanju zemlje ni posvetil skoro nihče, če izvzamemo par primerov, ki so začeli in uspeli bolj kot domačini. To ni naša kritika, ampak prilika, da povemo kako težko je pričeti v tej deželi s kmetovanjem na malo, kjer razdalja 100 kilometrov že pomeni isto kot beseda čisto blizu in kjer 100 hektarjev polja še ni rentabilno. Ne moremo postati argentinski „gruntarji“ z dvajset ali več tisoč hektarji zemlje in s tisoče glav goveje živine. Bomo ostali bajtarji blizu naše delavnice, če smo obrtniki, blizu tovarne ali pisarne, kjer služimo kruh, pa tudi blizu rojakov, ki z nami vred delijo isto usodo. Vendar tudi tukaj moramo postati „gruntarji“, neke vrste plemstvo, po pravilih naših prednikov doma. Bili so ponosni na to kar so bili in kar so imeli — in če so bili spodaj, so se trudili in dosegli, da so se dvigali vedno više. Bolj kot iz bahatih gruntarskih hiš, so iz preprostih koč prihajali možje, ki so našemu narodu dali vse, kar je bilo treba, da se je ohranil in dvignil med prve vrste kulturnih narodov. Najlažjo dobo našega življenja izven doma smo prestali. Našim dekletom že davno ni treba več streči imenitnim da- Ob 30-letnici konca 2. svetovne vojne, ki jo v komunistični Jugoslaviji partija prikazuje kot osvoboditev jugoslovanskih narodov izpod „kapitalistične družbene ureditve v socialistično“, se jugopartija še posebej trudi, da bi bile proslave večje in obširnejše kakor so bile ob prejšnjih obletnicah istih dogodkov. Partija je pripravila, poleg številnin slovesnosti, ki so jih in jih še bodo imeli po slovenskih občinah, krajevnih skupnosti, temeljnih organizacijah združenega dela (t. j. podjetjih), šolah in drugod, še pet tkim. „osrednjih“ proslav, in sicer: V nedeljo, 4. maja je bila v Ajdovščini na Primorskem proslava 30-let-nice „ustanovitve prve slovenske vlade“, z govorom predsednika slovenskega partijskega parlamenta Andreja Marinca. Partija je na tej proslavi seveda zamolčala dejstvo, do jo je prehitel Narodni odbor za Slovenijo, ko je že 3-maja 1945, se pravi dva dni pred njihovo „ustanovitvijo“ 5. maja 1945, sklical na zasedanje prvi slovenski parlament na Taboru v Ljubljani in izdal proglas o ustanovitvi slovenske države. Narodni odbor za Slovenijo je to izpeljal tajno sredi okupirane Ljubljane, v prestolnici Slovenije in se ni skrival v majhnem obrobnem mestecu, kakor so to storili na varnem slovenski partijci s Kidričem na čelu v Ajdovščini. V petek, 9. maja sta v Ljubljani pri odkritju spomenika partijskemu „heroju“ Francu Rozmanu-Stanetu govorila članica sveta federacije partijka Mira Svetina ter poveljnik ljubljanskega ar- mam in fantje so že davno nekaj več, kot težaki, ki so prve čase v potu obraza služili sicer dober kos kruha, a na najnižji stopnji delavskega razreda. Tudi to je bilo treba poskusiti in marsikateri oče in ded danes pripoveduje s ponosom svojim potomcem, kako je bilo takrat. Naše gruntarstvo se ne bo merilo po oralih, ampak po tem, kako napredujemo na vseh poljih našega življenja. Napredujmo v svojih strokah. Napredek je nemogoč brez primerne izobrazbe. Ne zadovoljimo se le z ljudsko šolo! Imamo celo vrsto strokovnih šol, ki so odprte tudi odraslim in v večernih urah. Preučujmo probleme naše domovine, naše sedanjosti in načrtov za bodočnost. Mi moramo biti bolj Slovenci kot naši bratje doma, ki jim pojem narodnosti hočejo nadomestiti s pojmom razreda in ki jim ne puste ne misliti ne govoriti, kar jim srce in razum narekujeta. Z napredkom in doseženimi uspehi smo lahko zadovoljni, tudi ponosni. Naše življenje je kakor tekma. Ne morejo priti vsi tekmovalci istočasno do cilja. Tisti, ki smo uspeli, ki imamo mnogo več, kot nam je za življenje potrebno, vedimo da naš uspeh ni le sad naših zmožnosti in pridnosti, ampak nam je pomagala še cela vrsta ugodnih okoliščin, ki jih drugi niso imeli. Ne bahajmo se, ne prižigajmo cigare s stotakom, kakor so nekdaj delali prešerni „Ame-rikanci“, ki so prišli pogledat „stari kraj“. Ne vemo kaj nas čaka jutri! Tisti, ki smo v tekmi zaostali, pa ne bodimo nevoščljivi onim, ki so uspeli. Prevzetnost in nevoščljivost sta dve nevarni rani, ki lahko uničita naše mirno sožitje. Sporedno z našim blagostanjem mora rasti tudi naša dobrota. Bogati pro-testantji, baptisti, metodisti, dajo deset odstotkov svojih dohodkov za dobre namene, za reveže, za misijone, za kulturne ustanove itd. Mi Slovenci doma in v tujini še vedno čakamo mecenov, ki bi od svojega obilja v dobre namene odrinili nekaj več kakor novčič uboge vdove. Mnogo je med nami revežev, mnogo kričečih problemov, ki čakajo rešitve in naše dobre roke, ki ne dajo „vbogajme“, ampak deli to, kar ima, po bratovsko s svojimi brati. J. K. madnega območja generalpolkovnik Fr. Tavčar-Rok. V soboto, 10. maja sta na Trgu revolucije (bivšem Kongresnem trgu) v Ljubljani na „osrednji slovenski proslavi ob 30-letnici osvoboditve“ govorila preds- mestne konference SZDL (partijske množične organizacije) partijec Jože Smole ter predsednik slovenske partijske vlade Sergej Kraigher. Odkrili so tudi „veličasten spomenik revoluciji“ (ne: osvoboditvi, op. ur.) V soboto, 17. maja pa je na proslavi na Poljanah pri Prevaljah govoril o „zadnjih bitkah za osvoboditev na ozemlju SR Slovenije“ šef republiške konference SZDL udbaš Mitja Ribičič, o „pomenu zadnjih vojaških operacij v 2. svetovni vojni,“ pa preds. zveznega odbora ZZBB NOV Jugoslavije Kosta Nadj. Nimamo še poročil, toda zanima nas, če je udbaš Ribičič omenil zadnji poraz slovenske partizanske vojske, ko jo je pred dravskim mostom na Koroškem potolkel drugi domobranski polk pod poveljstvom majorja Vuka Rupnika, 10. maja 1945 ob 19. uri. To je bila, kakor je prej leti zapisal buenos-aireški Vestnik, „prva bitka tretje svetovne vonje“ med komunističnim zlom in svobodo, vojne, ki še vedno traja. In prvo bitko te tretje vojne, ki se je odigrala na slovenskih tleh, je komunizem takoj na začetku te vojne izgubil. Za v soboto, 14. junija pa je napovedana peta „osrednja proslava“ v Celju, kjer so iz programa napravili godljo „40-letnice Svobod in kulturnih društev“, „30-letnico enotnih sindikatov“ in „25-letnico samoupravljanja.“ Za to godljo pač niso mogli za govornika izbrati boljšega partijca kakor je glavni tajnik jugoslovanske partije Stane Dolanc. Takšne so partijske proslave v Sloveniji za letošnjo 30-letnico. Toda te proslave partiji ne potekajo tako gladko in lepo, kakor so jih predvidevali. Čim bolj se partiji oddaljuje leto 1945, tem bolj se odkriva prava zgodovina tistih dni, česar partija z vsem svojim policijskim aparatom ne more preprečiti, ne doma ne v inozemstvu. Stari partijci so se v svojih zgodovinskih potvorbah že izpeli, mladina, ki ima oči in ušesa na široko odprta za preteklost in sedanjost, vedno hitreje ugotavlja lažnivost družbenega sistema, ki ga je zgradila stara partijska generacija. K lastnim spoznanjem ji pomaga tudi tisti del slovenske politične emigracije, ki resno proučuje razmere doma in v svetu in jih stvarno prikazuje in tolmači, v jeziku, ki ga razumejo na obeh straneh slovenske meje. Nekomunističnim Slovencem doma, predvsem mladini, je namreč sleherna skrajnost odurna in odvratna, naj bo to politična, verska, gospodarska, socialna. Partija jim je najlepši zgled negativnosti. kakršne koli skrajnosti. Tako se partijska družbena zgradba počasi podira, kar je razvidno zlasti ob letošnjih proslavah, ko postajajo partijci in njihovi sopotniki naravnost histerični v svojih napadih na „sovražnike doma in zunaj.“ Zadevnega materiala je npr. nakopičenega v ljubljanskem glasilu Delo nič koliko, a našim bralcem zaradi omejenega prostora po-natiskujemo le nekaj najbolj značilnih partijskih izpadov proti slovenski politični emigraciji, iz ust starih partijcev in njihovih medvojnih koristnih sopotnikov. ŠETINČEVA JEZA Glavni tajnik slovenske partije Franc Šetinc je na seji vodstva slovenske partije 18. aprila t. 1. npr. med drugim brezmočno besnel: „Najbolj reakcionarne sile. . . so za svoje orodje po vsej razredni logiki našli tiste ljudi, ki so že dokazali, da so v službi tujih interesov, pripravljeni vsak čas izdati ljudstvo, iz katerega so izšli. Pri nas so to belogardistični, usta-ški in četniški elementi, pa tudi ljudje, ki jih je revolucija prizadela, in oni, ki Pred mesecem dni, 29. aprila t. L, je bil pred okrožnim sodiščem v Ljubljani obsojen brezpogojno na leto dni zapora odgovorni urednik slovenskega verskega tednika „Družina“., ljubljanski kanonik dr. Ivan Merlak. Komunistično ljubljansko okrožno sodišče- je dr. Merlaka obsodilo, kakor v obsodbi navaja: 1) zaradi verske nestrpnosti v poročanju v članku „Deset zapovedi“ — 4 mesece; 2) zaradi širejnja lažnih vesti v poročilu o zaplembi članka v „Svjedo-čanstvu“, Zagreb, (ki ga je napisal študent teologije Franček Kužnik, v katerem trdi, da so ga pri vojakih zafrkavali zaradi tega, ker je bil bogoslovec. Članek je bil povzet po zagreb- so kapitulirali ob težavah in nasprotjih socialistične graditve. Njihova sredstva so atentati in diverzije, nasilje nad našimi ljudmi v tujini, obrekovanje naše dežele in špekulacije z njeno prihodnostjo. Sem sodi tudi idejna diverzija, ki naj razoroži socialistično demokracijo, razbije njene obrambne mehanizme in ustvari kapitulantsko vzdušje, ki bi o-mogočilo tem sencam preteklosti, da se vtihotapijo neposredno v našo družbe. Pri tem je močno aktivna belogardistična emigracija, ki išče pri nas odzive na svoja gesla, bodisi v političnem pluralizmu ali v slovenski spravi, to je spravi z belogardisti. Temelj za to „spravo“ '•naj bi bila obsodba politike komunisto-7 med narodnoosvobodilno vojno in izenačevanje borcev za osvoboditev z narodnimi izdajalci. Govore o žrtvah nasploh in zakrivajo dejstvo, da so eni padli za ohranitev in osvoboditev naroda, drugi kot narodni izdajalci in da so mnogi bili zapeljani. . Tiste, ki so se borili za svobodo, bi radi naredili moralno odgovorne za žrtve, ki so padle, za vse, ki so bili pod vplivom belogardističnih agitatorjev. Radi bi zmanjšali zasluge partije za združitev vseh sil v slovenskem narodu, ki je bil tedaj razkosan, za njihovo usmeritev v boj za jasne družbene smotre. Kot odmev na poziv take vrste, ki jih razpošiljajo organizatorji bele garde, se je, žal oglasil tudi Edvard Kocbek v intervjuju z Borisom Pahorjem v knjigi „Edvard Kocbek, pričevalec našega časa,“ ki je izšla v Trstu v založbi revije „Zaliv“. T'a politični pamflet, ki poskuša ponarejati našo zgodovino, kot je dokazana in dokazljiva z dejstvi in dokumenti; zasluži našo pozornost toliko, kolikor pomeni odpiranje vrat za belogardistično demagogijo in politično akcijo, kakor je bilo rečeno na seji izvršnega odbora predsedstva republiške konference SZDL. V trenutku, ko se ob 30-letnici osvoboditve spominjamo vseh, ki so padli za svobodo, mnogih, ki so šli skozi taborišča smrti, trpljenje izgnancev in vseh drugih žrtev okupatorja in domačih -izdajalcev, bi nekateri radi naredili domobrancem gloriole. Radi bi izenac. i tiste, ki so padli v nemških in celo ese-sovskih uniformah, z borci, ki so omah nili v smrt v dražgoški bitki, med pohodom štirinajste, v številnih bojih za osvoboditev domovine in v spopadih s teroristi neposredno po vojni, če so na eni strani vredne obžalovanja žrtve zaslepljenosti in zapeljanosti, je na drugi strani toliko večja odgovornost klerofa-šističnih in belogardističnih zasleplje-valcev in zapeljevalcev, vseh tistih, ki jih je osvobodilna fronta vztrajno pozivala, naj ne netijo državljanske vojne in naj ne gredo v sodelovanj« z okupatorjem, naj se spametujejo, dokler ie še čas. Niso poslušali, v izbiri dveh poti, osvobodilne fronte in sodelovanja z najpodlejšim okupatorjem, so izbrali drugo pot. Sedaj bi radi popravljali grehe iz preteklosti in jih naprtili drugim. Upreti se takšni podlosti — to je stvar osebne časti in ponosa vsakogar. Celotna belogardistična dejavnost v našem času kaže, da ti še računajo na možnost politične mobilizacije poraženih sil v družbenem razvoju, ki jim monopol delovnega človeka nad oblastjo jemlje njihove monopole, pa tudi dela katoliške cerkve za kontrarevolucionarne cilje, posebej še, ker uradni vrh cerkve noče na ustrezen način obsoditi njihovega izdajstva. Izkušnje preteklosti, vloga precejšnjega dela klera med drugo svetovno vojno in na drugi strani odločitev pretežnega dela katoličanov za osvobodilni boj opozarjajo, kakšne posledice bi imela takšna politična aktivnost cerkve zanjo samo in kakšno opustošenje bi povzročila v religioznem čustvovanju vernikov.“ RIBIČIČEVA NEMOČ Pred Šetincem se je proti slovenski politični emigraciji, odn. r.jenemu delovanju proti jugoslovanskemu in sloven- skem Glasu koncila, ki pa zaradi objave tega članka ni bil kaznovan) — 4 mesece. w 3) ker je bila s tem žaljena JLA (Jugoslovanska Ljudska Armada) — 6 mesecev, : skupaj 14 mesecev. Sodišče je kazen zaokrožilo na 12 mesecev in ugotovilo, da se razlogi obrambe ne upoštevajo. Obsojeni dr. Ivan Merlak se je pritožil na višje sodišče. Isti dan sta bila dr. Ivan Merlak in glavni urednik „Družine“ dr. Franc Klemenčič oproščena obtožbe, da sta širila emigrantsko literaturo, kakor je to objavila jugoslovanska uradna tiskovna agencija Tanjug. skemu komunističnemu režimu in sistemu, zaganjal udbaš Mitja Ribičič, ko je kot „predsednik republiške konference SZDL“ 13. aprila v Ptuju na proslavlja nju 60 letnice rojstva partizanskega cinca Dušana Kvedra med drugim govoril: „V svetu obstoje sile, ki bi rade zameglile pomen jugoslovanske revolucije, zmanjšale njeno vlogo in njene dosežki7. Eni trdijo, da nas je osvobodila Rdeča vojska, drugi, da smo se borili na straoi samo ene zavezniške države, tretji lažno prikazujejo vlogo četništva, ustaštva in belogardizma, četrti se zavzemajo za nekako spravo in pomiritev med revolucijo in kontrarevolucijo, peti pa so si izmislili tezo, da je vsaka revolucija in osvobodilna vojna prekleta, kajti z nasilnimi sredstvi ni moč graditi humane družbe, nekateri bi celo hoteli komunistom ip partizanom naprtiti odgovornost za zločinstva okupatorja in njegovih belogardističnih lakajev. V nekem pamfletu, ki je zagledal luč v Tržaškem zalivu pa je zapisano, da bi se moralo naše revolucionarno vodstvo opravičiti pred belogardistično emigracijo, ker smo uničevali fašistične izdajalce v času okupacije v zadnjih osvg,-bodilnih operacijah, v očiščevalnih akcijah naših varnostnikov, v boju z banditizmom in najbrž tudi zato, ker je še pred kratkim oboroženo ljudstvo uničijo do poslednjega člana uvoženo ustaško tolpo. Seveda tako ne bomo ravnali, niti mi, ki smo stopili v jesen svojega življenja, niti mladi rod, ki prevzema zastavo naše revolucije, ker bi to pomenilo razorožitev našega ljudstva. Kajti nadaljnji razvoj samoupravljanja in ljudske demokracije nas vse bolj oddaljuje od mračnjaštva in kapitalističnega izkoriščanja. Zato ne more biti nobene pomiritve med našo revolucijo in kontrarevolucijo, med borci za svobodo in sodelavci okupatorja, med socialističnim patriotizmom in narodnim izdajstvom. OF-ARJA BRECELJ IN FAJFAR Da ne bi morda spet zamudili vlaka, odn. izgubili svojih položajev, ki jim jih je partija podelila za medvojne usluge, se oglašajo s starimi partijci tudi stari OF-arji, ki so kot koristni partijski sopotniki med 2. svetovno vojno služili komunistični revoluciji za vabo slovenskemu narodu, da bi se dal potegniti v močvirje marksizma. Najznačilnejši tak govornik je n. p», bil 2. maja t. 1. v Kropi sedanji predsednik slovenske komunistične skupščine Marjan Brecelj, ki je v predvojni Jugoslaviji živel iz Koroščeve roke, med okupacijo pa takoj vstopil v O.F, da bi si za vsak slučaj zagotovil položaj. Ta je med drugim v tovarni Plamen v Kropi govoril naslednje: „Nekateri, med njimi tudi slovenska politična emigracija, skušajo v naše vrste vnesti razdor, ali pa vsaj zasejati negotovost v nadaljnjo pot socialistične demokracije in v neuvrščeno politiko Titove Jugoslavije. V to sovražno gonjo skušajo vpregati tudi ljudi, ki so bili v osvobodilni fronti in ki so sodelovali v narodnoosvobodilni vojni. Tako skušajo doseči, da bi se naši ljudje obrnili proti svoji preteklosti, pretrgali vezi z revolucijo in sedanjo socialistično skupnostjo ter pod geslom tako imenovane „narodne sprave“ služili umazanim namenom-“ Takšni glasovi in takšne trditve niso naključja, pač pa sestavni del politike pritiska na samoupravno socialistično pot in na neuvrščeno politiko Jugoslavije,“ In ne med zadnjimi pristavlja svojo skledo v partijsko psovanje slovenske (Nad. na 2. str.) " LETOS POLITIČNI KONEC 2. SVETOVNE VOJNE ČE BO ŠLO PO SOVJETSKEM NAČRTU La consigna 165 años han transcurrido, desde que el 25 de mayo de 1810 un grupo de esforzados patriotas, acompañados y apoyados por todo el pueblo, protagonizaron ia gesta, que hoy se recuerda como la Revolución de Mayo. Fue el primer grito de libertad del pueblo argentino, que a partir de allí protagonizó las páginas heroicas de su historia, hasta alcanzar definitivamente la independencia nacional. En cada aniversario de aquella magna fecha, junto con el recuerdo de aquellos hombres, repasamos los distintos hitos de la gesta liberadora. Ello nos sirve como examen de conciencia de nuestros propios esfuerzos en bien de la Patria en estos momentos, que son difíciles, pero que debemos superarlos, con esfuerzo, con trabajo y en unidad. En ese sentido también la presidenta de la Nación, María Estela Martínez de Perón, dirigió el pasado 24 de mayo una exhortación a todos los argentinos, que dice así: “En vísperas de la celebración de la fecha Patria, me es grato dirigirme al pueblo de la República para exhortarlo a mantener la unidad y el esfuerzo diario en el trabajo que hará posible el cumplimiento de nuestro destino. “Nada ni nadie podrá impedirnos que, cultivando las mejores tradiciones que nos legaron nuestros mayores y recordando con unción el sacrificio de los patriotas que hicieron posible esta Argentina de hoy, logremos alcanzar las metas de progreso que anhelamos los habitantes de este bendito suelo. “La consigna es paz, unidad y trabajo para servir a la Patria.” NA SESTANKU obrambnih ministrov NATO v Bruslju je prišlo med ZDA in evropskimi članicami, zlasti Nizozemsko, do ostrih izjav glede primernosti omembe španskega in južnoafriškega doprinosa k varnosti svobodnega Zahodnega sveta. ZDA hočejo v Španiji ohraniti nekatera vojaška oporišča, Španija pa obnovo zadevnih pogodb pogojuje z vsaj delnim priznanjem Španiji s strani NATO, da ima svoj delež pri obrambi Zahodne Evrope. ZDA na to špansko zahtevo pristajajo, zlasti Nizozemska pa je na zasedanju v Bruslju trdila, da „evropski narodi ne bi prenesli omembe Španije v sklopu NATO.“ ZA NOVEGA GLAVNEGA TAJNIKA Medameriške organizacije s sedežem v Washingtonu je bil izvoljen argentinski delegat Aleksander Orfila-Kot tak bo imel letne plače 65.000 dolarjev, brez odbitkov. Proti Orfili je zlasti nastopal Brazil. OB POROČILIH o morebitnem napadu komunistične Severne Koreje na Južno Korejo, je vodja demokratov v ameriškem senatu senator Mansfield izjavil, da „v slučaju napada ZDA ne bodo imele druge izbire, kakor intervenirati in se zaplesti v novo azijsko vojno.“ Mansfield je tudi poudaril, da imajo ZDA z Južno Korejo zadevno pogodbo in da bodo morale „to pogodbo izpolniti.“ fü Francosko zanimanje za m usodo Jugoslavije Zdi se, da mnoge politike, diplomate in celo vojaške funkcionarje zanima, kaj bo z Jugoslavijo po smrti Tita, ki bo v letošnjem maju dopolnil 83. leto-Zanimanje za to vprašanje so nedavno pokazali tudi visoki francoski častniki, ki so pod vodstvom svojega general-štabnega načelnika Francoisa Maurina obiskali Jugoslavijo. Iz zaupnih virov se je izvedelo, da so ti častniki poizvedovali, kaj bi se utegnilo zgoditi z Jugoslavijo ob Titovi smrti. Ta dogodek bi namreč lahko imel razne posledice. Ena izmed možnosti je, da bi neoko-minformistične skupine oklicale svojo vlado in poklicale sovjetske čete na pomoč po vzgledu Madžarske. Francoze je zanimalo, kaj bi tedaj napravila jugoslovanska vojska: ali bi nudila sovjetskim četam odpor ali ne. Zanimalo jih je tudi, kaj bi storila vlada: ali bi poklicala zapadne t. j- NATO sile na pomoč. Francozi niso skrivali, da nasprotujejo vsaki intervenciji, ker krši suverenost države in ker lahko sproži svetovni konflikt s strašnimi posledicami. Tudi so dali vedeti, da bi po jaltskem dogovoru morala polovica Jugoslavije spadati pod zahodni vpliv, česar za življenja diktatorja Tita ni bilo mogoče uresničiti; dalo pa bi se to uresničiti ob njegovi smrti. Ameriški glas o porazu v Vietnamu Vojaško se je 2. svetovna vojna končala pred 30. leti, v Evropi 8. maja 1945, politično pa se bo zaključila letošnjo evropsko jesen — če bo šlo po sovjetskem načrtu. V Helsinkih in nato v Ženevi se strokovnjaki 35 držav že dve leti srečujejo na razgovorih o evropski varnostni konferenci in se pripravljajo na veliki vrhunski finale za letošnjo jesen, ko naj bi se zbrali poglavarji držav in dokončno uzakonili sovjetsko zasedbo Vzhodne Evrope. ZSSR že dolgo čaka na takšno zmago. Z namenom, da bi do konference prišlo, je leta 1971 pristala na štiričlanski sporazum o Berlinu, leta 1973 pa na začetne razgovore o medsebojni redukciji oboroženih sil v Evropi, ki sicer niso pripeljali nikamor, so pa v začetku vzbujali upanje po miru hrepenečim Amerikancem. Toda, medtem ko se Sovjeti trudijo in pričakujejo, da si bodo zagotovili večno delitev Evrope z železno zaveso, bi bilo pričakovati, da si bodo tudi ZDA pridobile vsaj nekatere koncesije za tako uslugo. Toda vse, kar so doslej Sovjeti ponudili v zameno, so bili npr. takšni „zaupni ukrepi“, kakor je npr. predhodno sporočilo o vojaških manevrih, kar nima resnično vojaškega pomena ter načrti o gospodarskem in znanstvenem sodelovanju, kar pa Sovjeti potrebujejo bolj kakor Amerikanci. Amerikanci doslej od Sovjetov niso dobili nobenega quid pro quo, razen če kdo smatra „odjugo“ samo že za namen vsega prizadevanja. Angleži, Belgijci in Nizozemci ob večji ali manjši podpori s strani ZDA pritiskajo za svobodnejše stike med narodi Vzhodna in Zahoda. Sem spadajo njihove zahteve po svobodnem stiku med umetniki, posebne garancije časnikarjem, odprtje čitalnic s prostim dostopom do tujega tiska in dogovori za televizijske prenose dokumentarnih filmov na obe strani železne zavese. Sovjeti se tem specifičnim zahtevam ■spretno izmikajo in ponujajo splošna zagotovila s praznimi frazami o „težnjah narodov do spoštovanja človečanskih pravic,“ kar vse je že določeno v Listini ZN, ki pa jo komunisti itak že ves čas tolmačijo, kakor hočejo. Ko so Zahodni Nemci zahtevali, da bi bil sprejet dogovor o mirni bodoči združitvi obeh Nemčij, so Sovjeti to zahtevo prenesli v odstavek načrta, ki govori o „suverenosti posameznih držav“ in ne v odstavek o „nekršljivosti meja“, kjer bi stvar lahko imela smi- sel. Ameriška delegacija je pri vsem tem močno demoralizirana. Ko se je pred kratkem ameriški zunanji minister Kissinger mudil v Ženevi na razgovorih s sovjetskim zun. ministrom Gromikom, sta o evropski varnostni konferenci na (Nad. s 1. str.) Partijsko proslavljanje politične emigracije’ in sploh večine slovenskega nekomunističnega naroda stari krščanski socialist Tone Fajfar, ko zagovarja partijo, kakor da bi jo bolje poznal, kot stari partijci sami, ko je med drugim v Socerbu nad Trstom, 2. maja t. 1. vpričo udbaša Mitje Ribičiča, tajnika slovenske partije Franca Šetinca in drugih partijskih veljakov med drugim zatrjeval: „Tako na vzhodu kot na zahodu so začeli posamezniki poudarjati le svoje zasluge za zmago nad fašizmom, in zanikajo oziroma občutno zmanjšujejo pomen jugoslovanskega osvobodilnega boja. Danes sicer lahko razumemo, da egoizem velikih sil ne dovoljuje trezne presoje in poštenega priznanja naših naporov in žrtev, vendar je popolnoma nerazumljivo, da se še najdejo ljudje, ki skušajo popačiti zgodovinska dejstva. Ni dolgo tega, kar je v Trstu izšla brošura v čast Edvarda Kocbeka in v kateri mrgoli neresnic o slovenskem narodnoosvobodilnem boju. Sodim, da je prišel čas, ko o teh stvareh ne moremo več molčati in ko je treba tem ljudem, M skušajo v imenu ne vem kakšne ideologije potvarjati našo zgodovino, povedati, kar jim gre. Če danes v tisti brošuri nekdo trdi, da je komunistična partija 1941. leta oklevala in mesece čakala, kaj bo, moramo reči, da je to čisto navadna laž. Bili smo neposredna priča tem dogajanjem in od prvega dne videli pobudo partije in podporo konceptu, da se v osvobodilni fronti zberejo ljudje vseh prepričanj, vsi svobodoljubni Slovenci, ki so zainteresirani za svoj narodni obstoj in za izgon okupatorja. Takrat, ko je Kocbek dva meseca okleval, ali bi Šel v OP ali ne, so bile komunistična partija in osnove skupine OF že’ v polnem zamahu ■ in začele prepletati z organizacijami OF dolgo in široko razpravljala. Gromiko je o rezultatih razgovorov s Kissinger-jem takoj obvestil Kremelj in sovjetske evropske satelite’, medtem ko v Wa-shingtonu ponovno razmišljajo, kako bi se po možnosti evropski varnostni konferenci, dasi je že skoro v končnem Stadiju, le izognili, da ne bi Sovjetom zagotovili brezskrbne nadvlade nad Evropo. Če pa bo do konference le prišlo, pa ameriški zunanjepolitični svetovalci svetujejo predsedniku Fordu naslednje: 1) ZDA ne smejo na evropsko varnostno konferenco vse dotlej, dokler Sovjeti ne bodo pristali na vse kaj več, kakor le na delno redukcijo svojih oboroženih sil v Evropi in nato na natančno določen program nadaljnjih u-mikov. 2) Na program debate morajo ZDA na vsak način postaviti Brežnjevo doktrino, po kateri si Sovjeti pridržujejo pravico poslati svoje tanke v katero koli vzhodnoevropsko komunistično državo, da z njimi zatro sleherni poskus u-pora proti obstoječim komunističnim režimom. če to vprašanje ne spada v evropsko „varnostno“ konferenco in se ne tiče problema „nekršljivosti meja,“ kaj še potem spada na to konferenco sploh? 3) Končno je treba Sovjetom jasno povedati, da njihova direktna pomoč vietnamski in kamboški komunistični gverili, da je zavzela ti dve državi ter njihovo podpiranje arabskih ekstremistov z upom na „končno zmago“ nad Izraelom, govorijo glasneje kakor kakršne koli njihove izjave o „odjugi“ Ameriška zunanja politika mora nujno povezati dogovore na Bližnjem vzhodu z dogovori v Evropi in te z dogovori v Aziji in obratno, če še ima linijo, ki si jo je začrtala sredi prejšnjega stoletja, da je postala velesila in jo ohranjala doslej, da se je obdržala na površju kot prva velesila svobodnega sveta. Za zgodovino Tito je ob zadnjem obisku v Makedoniji čutil potrebo javnega poudarjanja o udeležbi KPJ v vojni proti Nemcem itd. Hotel je vse prikazati tako, kakor da bi se jug. narodi osvobodili sami brez pomoči ZSSR Delo pa je 3. aprila letos prineslo na strani 4 naslednji članek z naslovom Kdaj smo se začeli vojskovati (objavljamo izvleček): „Skopje, 3. marca (da, marca, namesto aprila! — op. Sv. Sl.). V govoru predsednika SFRJ in ZKJ Josipa Broza Tita političnemu aktivu SR Makedonije smo v prvi izdaji pomotoma izpustili del teksta, ki se glasi: vso slovensko deželo. Druga stvar, ki jo avtorji brošure spodkopavajo, je enotnost osvobodilne fronte. Leta i943, ko smo bili v Polhograjskih Dolomitih, je dozorel čas, ko se je bilo treba boli natančno pomeniti o tem, kakšni nai bodo odnosi znotraj te organizacije. OF nekakšno koalicijo več skupin, medtem smo namreč leta 1941 ustanovili kot ko je čas pokazal, da se je ljudstvo priključevalo osvobodilni fronti ne samo po skupinskih kriterijih, ampak iz povsem domoljubnih pobud, ne glede na to., kam je kdo pripadal. Vključevali so se torej v osvobodilno fronto'kot tako, ker so bili pripravljeni boriti se proti okupatorju. In leta 1943, ko so bile znotraj osvobodilne fronte sem pa tja še onazne razlike po skupinah, ko je predvsem Kocbek kazal tendenco, da svoio skuoino izdvoji iz enotne organizacije, takrat smo se pošteno domenili, naj bo OF popolnoma enotna organizaciia, ne glede na svetovno nazorsko prepričanje njenih pripadnikov. Danes pišejo, da je bila ta enotnost pravzaprav nasilje nad neko ozko skupinico. Sodim, da je bila tako imenovana Dolomitska izjava o enotnosti osvobodilne fronte ob ustanovitvenem dokument,, eden izmed najpomembnejših dokumentov.“ 3. MAJ 1945 IN 1975 V številki Dela 3. maja t. 1. je partija, skrita pod oznako SZDL, dala na prvi strani spodaj natisniti uokvirjen proglas pod naslovom „Občani Slovenije!“, v katerem trdi, da so „pred tridesetimi leti Slovenci, združeni v osvobodilni fronti pod vodstvom Komunistične partije Slovenije, slavili na vsem ozemlju, kjer živimo. . . zmago svojega protifašističnega in narodnoosvobodilnega boja, svoje oborožene revolucije...“ Proglas je Ljubljančanom, ki so Mednarodni teden NA PORTUGALSKEM se je vojaška vlada, ko se kažejo prve razpoke tudi v vojaških vrstah, znašla v precepu, ko je socialistični vodja Soares odločno zahteval od vojske, da onemogoči manjšinski komunistični partiji kontrolo tiska, sindikatov in sploh celotnega državnega ustroja. Vojska je pozvala socialiste in komuniste na „pomirjevalni“ sestanek, toda prvi od svojih zahtev niso odstopili. Soares je tudi izjavil, da tudi iz vlade ne bo izstopil, ker ne namerava prostovoljno izpustiti iz rok no-ložaja, ki ga ima. Sovjetska „Pravda" se direktno vmešava v portugalske notranje zadeve, ko grozi portugalskim socialistom, da „se igrajo z ognjem“ in da „s svojim protikomunističnim nastopanjem podpirajo reakcijo, ki se pripravlja na nov državni udar na Portugalskem.“ „Pravda“ je zagrozila Soa-resu in drugim socialističnim vodjem, da si nakopuiejo vso odgovornost za posledice svojega ravnanja.“ Že vnaprej jim Kremelj grozi, da bodo oni krivi državljanske vojne, ne komunisti, če bo do nje prišlo. LIBIJA IN ZSSR sta po poročilih iz Kaira sklenili dogovor, po katerem bo ZSSR dobila vojaška, pomorska in letalska oporišča v Libiji v zameno za dobavo orožja v višini 4400 milijonov dolarjev. Dogovor sta podpisala libijski diktator Gaddafi in sovjetski diktator Kosygin, ko se je- ta pred kratkim mudil v Libiji. Istočasno sta Gaddafi in Kosygin v skupni izjavi zahtevala „zaprtje vseh tujih vojaških oporišč v Sredozemlju, ki mora postati morje miru, služeče interesom narodov ob njegovih obalah in mednarodnemu sodelovanju.“ Sovjeti bodo v Libijo poslali več stotin svojih „strokovnjakov“, da bodo Libijce urili s sovjetskim orožjem. Kdaj smo se začeli vojskovati? Kdo je 'že pired v.oijno, tik pr- i Hitlerjevo agresijo, v svoji državi pripravljal odpor? Mi smo ga pripravili, pripravljala ga je naša partija. Mi smo med drugim že takrat ustanavljali vojaške komiteje itd. Mi smo že leta 1941, tistega dne, ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo. 22. junija izdali razglas, poziv k vstaji. Zakaj tega nismo storili že prej? Zato, ker priprave niso bile končane, čeprav smo že pred tem izvajali nekatere akcije in sabotaže proti fašističnim tolpam, ki so divjale skozi Jugoslavijo.“ Tito samuje potrdil: KPJ je delala upor proti lastni državi, ker je bila še zaveznica Nemčije skupaj z ZSSR. KPJ je šla v boj proti Nemčiji šele 22. junija 1941, se pravi dva meseca in pol po zasedbi Jugoslavije. Nekatere akcije in sabotaže! — nai jih že enkrat naštejejo, da bomo vedeli, katere so bile. odrasli doživljali ?. maj 1945, priklical v spomin izid Slovenca 3. maja 1945, ko je bil na prvi strani objavljen, prav tako uokvirjen, v dvobarvnem tisku, proglas Narodnega odbora za Slovenijo o ustanovitvi demokratične slovenske države. Zato so Ljubljančani v partijskem proglasu letos 3. maja takoj ugotovili, da partija laže, ko trdi, da je 3. maja 1945 slavila „na vsem ozemlju, kjer Slovenci živimo... zmago...“ ko si partizani v Ljubljano niso upali vse tja do 9. maja, medtem ko jih je Vuk Rupnik potolkel na Koroškem še 10. maja 1945. Drugo, kar so mogli Ljub-bljančani ob letošnjem partijskem proglasu tudi ugotoviti črno na belem, je tudi to, da Slovenci za partijo niso narod, temveč le „občani Slovenije“, striktno po partijskem marksističnem načelu, da morajo narodi izginiti v zgodovino. Tretja ugotovitev pa je v proglasu tudi na dlani: partiji je šlo za zmago „oborožene revolucije“, ne za osvoboditev, če bi bil Hitler komunist, Stalin pa nacist, bi partijci od Tita, Rankoviča, Kardelja navzdol vzklikali Berlinu namesto Moskvi. Iz materiala, s katerim partija ob 30 letnici svoje oblasti v Sloveniji oskrbuje svoje ljubljansko glasilo Delo, je razvidno, da se vedno bolj zaveda, da v 30 letih ni mogla in ne more prikriti potvorbe „osvobodilnega boja“, ko ji je šlo edino le za oboroženo revolucijo in za oblast. Po zaslugi Tita in njegove partije se sedaj jugoslovanski narodi nahajajo v strahu sovjetske zasedbe, se pravi nove okupacije, po 30 letih „osvoboditve“. Ameriški časnikar Patrick Bricha-nan, ki je spadal med Nixonove sodelavce, je napisal članek o vzrokih ameriškega poraza v Vietnamu, ki je v dvestoletnih prvi veliki politični in vojaški poraz, članek je vzbudil veliko pozornost, zato bomo navedli glavne misli tega članka- Vsi dobro usmerjeni liberalni Amerikanci so danes mnenja, da je treba opustiti vse razprave zaradi poraza v Vietnamu in gledati v prihodnost. To pa gotovo ne bo lahko doseči, kajti v Vietnamu je padlo 50 000 Amerikancev, tristo tisoč jih je bilo ranjenih, okoli 150.000 milijard dolarjev je bilo zapravljenih in dva ameriška zaveznika ležita strta na tleh. Na vse to ni mogoče kar mimogrede pozabiti. O vsem tem bo treba dati obračun. Že sir Jan Hamilton je zapisal, da se zmagovalcu ne stavljajo nobena vprašanja, pač pa se stavljajo mnoga vprašanja poražencu. Tako se sedaj v Ameriki razvija strastna debata o tem, kdo je kriv tega poraza. Patrick Buchanan analizira vzroke poraza in pravi tole: Lyndon Johnson je storil prav, da je poslal ameriške sile proti komunistom. Toda bil je vse preveč omahljiv, neodločen, počasen Bil je proti miniranju sevemovietnam-skih pristanišč, proti rušenju obrežnih nasipov in ni dal bombardirati najvažnejših vojaških oporišč. Napravil je napako, da ni vrgel vseh konvencionalnih vojaških sil proti središču napada — Hanoju. Zmotno je mnenje nekaterih, da bi Združene države, ki so v tri in pol letih spremenile mogočno japonsko cesarstvo v kup razvalin, ne mogle zlomiti hrbtenice nekemu komunističnemu režimu, ki ne premore niti polovico toliko industrije kot Japonska in ima komaj petino japonskega prebivalstva. Toda Johnson je vse preveč poslušal kapitulantske glasove v lastnih vrstah in se zanašal na pogajanja s sovražnikom, ki je zasledoval samo en cilj — vojaško zmago. To bi moral biti tudi naš cilj. Johnsonov naslednik Nixin in Kissinger sta isto napako ponovila, šele v maju 1972 je bilo dano povelje za miniranje eevernovietnamskih pristanišč. In šele decembra 1972 je ameriška zračna sila začela bolj trdo nastopati proti komunistom, kar bi se moralo začeti že mnogo prej. In še ta o-fenziva je trajala samo nekaj dni. Vojno je Amerika izgubila, ker so diplomati in politiki dovolili, da na vojaško strategijo vplivajo cestni rogovi-leži, kot je demonstrante proti vojni označil Georg Wallace. Silna napaka je bila, da je Amerika poslala v boj milijon vojakov, ne da bi vpeljala strogo vojaško cenzuro, kar napravi vsaka država v vojni (in mnoge tudi v miru). S cenzuro bi se levičarjem preprečilo rovariti proti lastni državi na notranji fronti. Mnogi politiki, časnikarji in protivojni aktivisti so zatrjevali, da južni Vietnamci bolj cenijo komunistične gverilce kot pa podkupljivo vlado v Saigo-nu, ki jih zatira. Kaj pa bodo vsi ti sedaj rekli, ko milijoni bežijo iz južnega Vietnama? In kaj bodo rekli svetohlinski zahodni Evropejci, zlasti Švedi, ki so se tako silno potegovali za Severni Vietnam in kar naprej demontrirali ob vsaki ameriški vojaški akciji, ko imajo sedaj na razpolago verodostojna poročila o množičnem preganjanju in streljanju južnih Vietnamcev in begu milijonskih množic. Ameriško protivojno gibanje je leta in leta delalo za komunistično zmago. Na vse mogoče načine se je preprečeval uspešen napad. In ko se je začel južni Vietnam sam braniti, mu je Amerika vzela sredstva za obrambo. Prej smo izdali okoli 30 milijard dolarjev letno za vojno. Sedanji plemeniti kongres pa ni hotel dati Saigonu niti en odstotek te vsote za nadaljevanje odpora. Zato je tudi podlegel. Opozicija je dosegla, kar je hotela. Danes bi pravzaprav morala skupaj s komunisti praznovati njihovo zmago, h kateri ji je bistveno pripomogla. Vilko Čec — umrl Vilka Čeča ni več med nami. Zapustil nas je; tako nenadoma je odšel, nepričakovano, da se niti nismo mogli dobro zavesti in že nas je življenje potegnilo v novo vrvenje, nove posle, pripravo novih številk naših listov — a že brez njega. Pred kakimi tremi tedni ga je med delom zadela možganska kap. Vedeli smo, da je težko, a ostajalo je upanje; nismo si mogli misliti, da nas bo zapustil. A 19. maja je za vedno zastalo njegovo blago srce v bolnišnici Argerich v Buenos Airesu. Pokojni Vilko Čeč se je rodil 25. decembra 1903 v Radečah pri Zidanem mostu. Po osnovni šoli je študiral do male mature v škofovih zavodih v št. Vidu, a nato se je ves predal črni — tiskarski umetnosti in ji ostal zvest do smrti. V Jugoslovanski tiskarni, kjer se je zaposlil, se je s pridnostjo in sposobnostjo povzpel do faktorja in s svojim delom tudi doprinesel svoj delež 1: slovesu, ki ga je imela ta tiskarna ne samo v Sloveniji in Jugoslaviji, ampak v vsej Srednji Evropi- Kot mlad fant je bil tudi delaven član Orlov, deloval je tudi v raznih katoliških organizacijah. Svojega narodnega in katoliškega prepričanja ni nikoli zatajil. Zato se je tudi odločil z mnogimi tisoči za pot v begunstvo. Soproga gospa Lojzka Kunaverjeva pa je s sinom Janezom in hčerko Lenčko trpela v domovini. Po naselitvi v Argentini s« je sčasoma pokojni Vilko osamosvojil in čez čas, leta 1956, je tudi dočakal srečno snidenje z družino. Vilko je spet zaživel življenje v vsej polnosti. Toda sedaj ga je Bog poklical k sebi. Umrl je tiho, kakor je bilo tiho, a delavno njegovo življenje. Vilko je bil mož dela: Nikdar ni želel, da bi ga hvalili. Kako je pred leti, ob svoji šestdesetletnici nadziral, da ne bi kaj pisali v našem tedniku o njem. Pa ga je pokojni Jožko Krošelj le prelisičil in dal postaviti „Prijateljsko voščilo“ v drugi tiskarni in ga vstaviti v naš list med tiskanjem. Kako je bilo njegovo delo važno za našo skupnost kaže dejstvo, da se v tiskarni „Vilko“ tiska večina slovenskih listov in revij; a samo najožji sodelavci teh listov tudi vedo kako dober in prijateljski je bil pokojni Vilko. Brez pretiravanja moremo zapisati, da pokojni Vilko v prvi vrsti spada med mecene slovenskih listov, pa tudi društev in organizacij. Koliko vabil in dragih tiskarskih uslug je naredil samo za — Bog lonaj! Svojo priljubljenost mu je skupnost Pokojni g. Vilko Čeč izkazala, ko so rojaki nenehno prihajali kropit njegovo truplo v pogrebni zavod, kjer je pokojni Vilko ležal. Nenehno so se vrstili kropilci; predstavniki organizacij, listov, domov, naši dušni pastirji, pokojnikovi prijatelji in znanci, med katerimi ni manjkalo domačinov. Vsak je pomolil ,za njegovo dušo, obenem pa družini pokojnika izrekel sožalje v tej težki uri. Naslednji dan, v torek 20. maja, je bil pogreb. Sprevod se je najprej napotil do slovenske cerkve Marije Pomagaj na Ramón Palconu, kjer je b;-la pogrebna maša. Kljub temu, da je bil delaven dan, se je naša cerkev domala napolnila z rojaki, pa tudi z domačini in Hrvati; med vsemi si je Vilko s svojo dobroto pridobil prijateljev. Mašne obrede je opravil delegat msgr. Anton Orehar, ki je v svojem nagovora poudarjal vero pokojnika. Omenjal je zlasti njegovo ljubezen do Marije, s svojo pomočjo pri gradnji te cerkve, ki je posvečena njej, zlasti pa s tiskanjem knjig in časopisov, ki ohranjajo našo zvestobo veri in pa našemu narodu. Po sv. maši se je razvil sprevod na pokopališče Flores. Tam je najprej o-pravil pogrebne molitve za pokojnika delegat msgr. Anton Orehar, nakar so se pri odprtem grobu od Vilka poslovili njegovi prijatelji in predstavniki naše organizirane skupnosti. Najprej se je v imenu njegovih sošolcev še izpred 61 let, v imenu konzorcijev, ki tiskajo v pokojnikovi tiskarni svoje liste, pa v imenu Narodnega odbora za Slovenijo, poslovil od pokojnika dr. Tine Debeljak, član Narodnega odbora in predsednik Slovenske kulturne akcije. Spominjal se je na pokojnika še izza gimnazijskih let, pa pozneje iz mnogih skupnih del. Poudarjal je Vilkovo zaslužnost, kot vodja svoje tiskarne tu v Buenos Airesu, za blagor in kulturni razcvet našega slovenskega tiska in sploh za slovensko kulturo in rast slovenske skupnosti. Pokazal pa je tudi pokojnikovo ljubezen do naroda in omenil, da je tudi Vilko bil med tistimi, ki so pred tridesetimi leti podpisali tajno izjavo za Narodni odbor za Slovenijo. Nato je spregovoril Pavel Fajdiga v imenu Svobodne . Slovenije in njenih Zbornikov. Pokojnika je označil kot človeka, ki je vse svoje življenje posvetil le dobrim delom. Iz njegove tiskarne nikdar ni izšla slaba knjiga, kajti Vilko je bil nepodkupljiv, zvest le dobri knjigi, dobremu tisku. V tem je njegova veličina, ki ji je težko iskati paia med tiskarji vsega sveta. Tudi za to mu gre zahvala, pa za vse kar je storil za naš svobodni slovenski tisk. G. Jože Košiček se je poslovil od pokojnega Vilka v imenu nekdanjih sodelavcev v Jugoslovanski tiskarni v Ljubljani. Poudarjal je njegovo človeško veličino in se mu zahvaljeval za dober zgled. Zgled strokovnjaka, zgled poštenjaka, zgled človeka, ki se je s vsem srcem posvetil stvarem, ki so bile v dobrobit našega naroda. Poslovil se je od Vilka, od „velikega človeka, plemenite duše in resnega moža.“ Končno je pokojnemu Vilku Čeču izrekel zahvalo Marijan Loboda, predsednik našega osrednjega društva Zedinjene Slovenije. Zahvalil se mu je v imenu celotne naše skupnosti za vse dobro kar je pokojni za skupnost storil, zlasti pa še za zgled tihega, vztrajnega in poštenega življenja, za svetal vzor v delu za svobodo slovenske domovine. Globoka žalost je prevzela navzoče, zlasti še pokojnikove sorodnike in naj-bližje prijatelje, ko je krsto s pokojnikovim truplom zakrila zemlja. Še so ob grobu obstali rojaki in se tiho poslavljali od dragega Vilka. Zdaj Vilko mirno počiva v Bogu, a dal nam je zgled, kako more slovenski podjetnik v izseljenstvu veliko narediti za slovenski narod in za slovensko skupnost tu in po svetu. Bog naj mu bo plačnik za vsa njegova dobra dela. Svobodna Slovenija bo ohranila pokojnika v hvaležnem in spoštljivem spominu. Užaloščeni gospe Lojzki, sinu Janezu, hčerki Lenčki in sorodnikom pa izreka iskreno sožalje. Pogovori pod borovci (Prijatelju Vilku Čeču v spomin) V mesecu decembru lanskega leta sem bil po opravkih v tiskarni rajnega Vilka Čeča. V pisarni je bila gospa Alojzija, ki je prihitela k meni in me prosila, da naj njenega moža Vilka pregovorim, da bi šel na počitnice. Povedala je še, da mu je to že nekajkrat svetovala, pa da ni hotel o tem ničesar slišati. „Vi kot njegov star prijatelj ga boste morda pregovorili“, me je prosila-Obljubil sem, da ga bom skušal pridobiti za odhod na počitnice, in odšel sem v tisto malo kuhinjo, kjer je Vilko sprejemal prijatelje in nekatere kliente. Nisem vedel, kako naj začnem. Vedel sem, da bi sklicevanje na zdravstveno potrebo ne imelo nobenega uspeha. Zato sem mu rekel samo tole: „Na počitnice bom šel v Počitniški dom dr. Hanželiča. Pojdi z menoj! Dr. Hanželič mi je pisal, da naj te povabim.“ In zgodil se je skoraj čudež. Vilko je bil brez obotavljanja za to, da gre z menoj v Počitniški dom. Imel pa je dva pomisleka, ki ju je bilo treba še premagati. Prvi je bil, da bo imel proti koncu leta nujnega dela in zato ne more iti na pot skupaj z menoj že pred koncem leta, ampak bi šel nekoliko pozneje. Dragi pomislek pa je bil, da ne ve, kdaj in kje se kupi vozni listek za avtobus. Ko sem gospej Alojziji povedal uspeh svojega posredovanja, je z veseljem izjavila, da bo tiste pomisleke že sama uredila; glavno je, da je pristal na odhod na počitnice. In tako se je prijatelj Vilko Čeč letos v januarju podal na svoje prve počitnice v 27 letih bivanja v Argentini. Dr. Han- želič mu je dodelil lepo in mirno sobo v tako imenovani „duhovniški“ hiši. Ko je Vilko stopil vanjo, je hudomušno izjavil: „Sedaj pa se bom naspal za nazaj in za naprej.“ Obiskovalcem Počitniškega doma je dobro znan prijazen in senčen borov gozdiček, ki ga je zasadil dr. Hanželič. V tem gozdičku je Vilko poiskal kotiček, kjer je presedel po nekaj ur na dan. Tu sva v prijetnih razgovorih premlevala tiste lepe čase pred nekako 50 leti, ko sva se oba živahno udejstvovala pri „Orlu“, kjer je imel Vilko važne funkcije. Spomnila sva se na tiste znane tekme v socialnem vprašanju, ki so se1 vršile po orlovskih odsekih v vsej Sloveniji. Tedaj je Vilko pripomnil: „Mi smo slovensko mladino že 15 let pred komunistično revolucijo pripravljali na komunistično nevarnost. Če bi teh priprav ne bilo, tudi ne bi bilo ne legionarjev, ne vaških stražarjev in ne domobrancev. Tej načelni vzgoji se je treba zahvaliti, da je slovenski narod nudil komunizmu večji odpor kot katerikoli drugi narod v Evropi.“ ,,Ti si bil strog sodnik pri tistih prosvetnih tekmah“, sem mu dejal. „Res je“, je odgovoril, „oba z rajnim prijateljem Jožetom Langusom sva vzela te tekme zares in sva od fantov zahtevala temeljito poznanje socialnega vprašanja — kapitalizma, socializma, komunizma, krščanskega socialnega nauka. Zato pa so bili naši fantje v teh vprašanjih tako razgledani.“ Ob drugi priložnosti sva se spomnila na znamenito vsakoletno šenpetersko miklavževanje v veliki dvorani hotela Union v Ljubljani. Bil je to znan dogodek, katerega so prihajali gledat ljudje iz raznih krajev Slovenije. Vilko je bil eden glavnih sodelavcev te prireditve. „Lepo je bilo, kajne“, sem mu rekel, „ko je na odru nastopilo okoli 50 angeljnov in prav toliko parkeljnov in so angeljni zaplesali nebeški balet, parkelj ni pa zabavali občinstvo z res čudovitimi akrobacijami. Ti si veliko časa in truda vložil v to prireditev.“ „Ta unionski Miklavž“, je Vilko odgovoril, „je bil moje veliko veselje. Za priprave sem si vzel teden dni dopusta, da sem mogel urediti vse potrebno za hiter in točen potek te prireditve. Treba je bilo sprejeti in razdeliti nad tisoč daril, kar je dalo mnogo vestnega dela. Še danes se tega Miklavža z veseljem spominjam in večkrat mislim na to, da bi kaj podobnega pripravili tudi v Buenos Airesu.“ Dragič se je razvil razgovor o našem ilegalnem delu za časa okupacije in komunistične revolucije. „Ali se spominjaš“, sem ga vprašal, „kako si nam dajal večje množine papirja za liste in okrožnice, ki smo jih trosili po Ljubljani in deželi?“ „Da, spominjam se. še danes pa mi je žal, da nismo mogli okrožnic in ilegalnih listkov tiskati kar v naši Jugoslovanski tiskarni. Tega nismo mogli storiti, ker je bilo med delavci več komunistično usmerjenih krščanskih socialistov, ki so nas ovajali — okupatorju. Zlasti mene so imeli na piki, opazovali so, kaj delam in mi tudi grozili.“ Nekega večera pa sva ob luninem Mojstru črne umetnosti v spomin Rajni Vilko Čeč, ki smo ga spremili na božjo njivo pred nekaj dnevi je bil mož, ki mu ne bi postavljali spomenikov ali krasili prsi z odlikovanji nikjer. Saj to nič ne pomeni! Vidimo toliko takih stvari v čast ljudem, ki tega niso zaslužili in čijih proslavljanja nas bolj spominjajo na njihove napake in zločine, kakor na zasluge. Rajni Vilko bo imel samo skromen spomenik na buenosaireškem pokopališču, ki bo pričal, da tu počiva spoštovanja in občudovanja vreden mož našega rodu, ki mu ni bilo dano umreti v rodni zemlji, ki jo je tako ljubil. Njegov spomenik mu bomo postavili v naših srcih. Tu smo v četrstoletju, ko je delil usodo naseljenca z nami v vsem, poznali ne le po imenu ampak tudi osebno skoro vsi, zlasti oni, ki smo ga poznali že doma. Videli smo ga vedno med nami, kadar se nas je kaj več zbralo: v Lujanu, na prireditvah, na zborovanjih in sestankih, pri duhovnih vajah, v slovenski hiši in fari, v prijateljski druščini. Kadar ga ni bilo med nami, smo vedeli, kje ga je dobiti; v njegovi tiskarni doli na Estados Unidos, za stavnim strojem ali ob tiskarski planeti, pripravljajočega velik del duševne hrane, ki je v obliki dobrega tiska prihajala ta leta med nas. To je bil njegov poklic, ki ga je zvesto in z ljubeznijo opravljal celo življenje. Bil sem priča njegovega dela skozi dolgo dobo petintridesetih let. Menim, da je prav, da ga tu našemu mlademu rodu predstavim takega, kakor smo ga videli in poznali v domovini. Kdo dragi bi lahko več pisal o njegovem delu v naših organizacijah, ki je bilo obsežno in požrtvovalno, jaz ga hočem na kratko predstaviti kot tiskarja. Vilko je bil višji faktor Ljudske tiskarne v Ljubljani. Že ime tiskarne ima svojo zgodovino. Najprej se je imenovala Katoliška tiskarna. V dobi, ko se ' je v Jugoslaviji začel boj zoper vse, kar je poudarjalo „plemenske“ ali verske razlike, se je prelevila v Jugoslovansko tiskarno, ko so pa Italijani „zavzeli“ Ljubljano, so nam ukazali spremembo imena brez pridevka jugoslovanska in tako je postala ljudska. To podjetje se je v teku desetletij razvilo iz skromnih začetkov v vodilno podjetje ne le v Sloveniji, ampak je slovelo po celi državi, tako zaradi tehnične višine izdelkov, kakor zaradi točne postrežbe. Tiskarna je imela vse oddelke modernega grafičnega podjetja: ročno stavnico, strojno stavnico, vrsto tiskarskih strojev za knjižni in komercialni tisk, rotacijske stroje za tisk časopisov, stroje za litografijo, bakrotisk, offset in klišarno. Vsakemu teh oddelkov je načeloval strokovno usposobljen uslužbenec, ki je užival zaupanje last- svitu imela tale razgovor: Vprašal sem ga, katerih svojih tiskarskih del se najraje spominja in na katere je najbolj ponosen. Odgovoril je tole: „Vedno sem vesel vsakega izvršenega dela: vsakega časopisa, vsake revije, zlasti pa še vsake knjige. Ko je n. pr. končana kaka knjiga, jo znova prelistam, čeprav poznam vsako stran. Ko jo listam, se mi zdi, da božam lastnega otroka. Prav posebno veselje, skoraj bi rekel srečo, pa mi je povzročil Martin Fierro. Ko sem vzel prvi končani izvod v roke, mi je bil poplačan ves dolgotrajen trud, ki je bil združen s to knjigo. Mislim, da so imeli isti občutek vsi marljivi sodelavci pri tem odličnem delu: dr. Tine Debeljak, gospa Danica Petričkova in ostali. Tudi vsak Zbornik Svobodne Slovenije je zame velik dogo- dek.“ „In če bi danes moral izbirati poklic, ali bi se zopet odločil za tiskarsko obrt tako, kot si pred 55 leti.“ Brez pomisleka je odgovoril, da bi tudi danes prav tako storil, ker je tiskarski poklic lep poklic, čeprav težak in nevaren. V tiskarni v splošnem ni vedno enakega in ponavljajočega se dela. Vsaka stvar, vsak stavek je nekaj novega. Tiskar sodeluje z duševnim produktom pisatelja, pesnika, časnikarja. Nekoliko dolgočasen pa je seveda trgovski tisk.“ Včasih sta prisedla k nama tudi msgr. Orehar in dr. Hanželič in razvil se je živahen razgovor o raznih vprašanjih iz pretekle in sedanjo dobe. Prihodnje leto Vilka ne bo več pod borovci. Za vedno ga je zaposlil nebeški Tiskar na svojem linotajpu. R. Smersu nikov in je imel ime faktor, ki je bil odgovoren, da je oddelek v redu obratoval. šef vseh teh vodij oddelkov je bil g. Vilko. In še več. Zastopal je tiskarno napram klientom, s katerimi je urejeval vse podrobnosti in nemalokrat tudi kaprice ljudi, ki so za čim manjšo ceno hoteli dobiti iz tiskarne stvar, ki so jo naročili, čim hitreje in čim lepše napravljeno. Težava zase je bilo dnevno časopisje, ki mora s tiskanjem čakati čim dalj, da lahko polovi še zadnje novice in da še pravočasno doseže prevozna sredstva, ki te novice dostavijo če le mogoče naročniku pri zajtrku v hišo. Glavni faktor je bil tarča, kamor so letele pšice od vseh strani: od lastništva, če kaj ni šlo prav, od nestrpnih klientov, od uredniškega kadra in ne malokdaj od uslužbenstva, ki je bilo sicer bolje plačano kot katerakoli delavska ali uradniška stroka, a vedno nezadovoljno. Prav z grafičarji je bilo vedno veliko skrbi in težav. Bili so strumno organizirani in podjetje je imelo z organizacijo kolektivno pogodbo, ki je odločala, kdo in kako bo zasedel v podjetju mesto, ki mu po kategoriji gre. Kakor v vsakem poklicu, tako tudi v grafičarski stroki ni manjkalo ljudi, ki jim delo ni šlo od rok. Take so podjetja odrivala, organizacija jih je pa vsiljevala, da ji ni bilo treba plačevati podpore za brezposelnost. Tu je g. Vilko pokazal izredno potrpežljivost in njemu lastno srčno dobroto, včasih nujno zavito v trdo skorjo. „Poglej, kakšen zmazek je kolona tvojega stavka,“ je kregal nezmožnega strojnega stavca. „Komaj pet tisoč črk si postavil, tvoj kolega pa v istem času devet tisoč. Oni ima le par napak, v tvojem stavku pa skoro ni vrstice brez napake. Potrudi se, sicer veš, kaj te čaka!“ Imel je razlog, da ga odpusti kot nezmožnega, pa ga ni. Revež je imel bolno ženo, probleme z otroki in smolo v vsem, kar je poskusil, da bi splaval na površje. S tem pa ni rečeno, da se je pustil izrabljati v svoji dobroti. Njegova dobrota ni bila v nasprotju z brezpogojno zvestobo do delodajalcev. Bil je strokovnjak v svojem poklicu. Že kot strojni stavec je bil izven linije. Stavil je takorekoč brez napak in dosegel navadno dvojno količino stavka, ki je bila določena po kolektivni pogodbi kot normalna. Imel je izreden čut za lepoto. Kot „meteur“ je ne samo znal dati časopisu, reviji, knjigi prikupno in estetično obliko, ampak je tudi potem, ko to ni bil več njegov posel, znal navajati svoje naslednike v to smer. Velik del dobrega glasu, ki ga je tiskarna imela zaradi kvalitetnih izdelkov, gre g. Vilku Čeču. Ni bil le strokovnjak v svojem poklicu, ampak je bil ves srečen, če je dosezal uspehe, pa ves potrt, kadar kaj ni šlo po njegovi volji. Kako je znal med vojno manevrirati, da ni bilo treba tiskati stvari, ki so jih najprej fašisti, potem pa hitlerjevci prinašali v tisk in ki niso imele nič skupnega z idejami, ki so bile njemu svete'! Navzgor ni klečeplazil. Resnico je spoštoval nad vse. Napram sebi enakimi je bil zvest tovariš. Spominjam se, s kakšnim žalostnim obrazom mi je prišel povedat, da se je eden vidnejših uslužbencev spozabil pri blagajni za znatno vsoto. Prosil je, naj ga tiho odstranimo iz podjetja z obvezo, da bo škodo plačal in da bomo varovali njegovo dobro ime. Mislim, da malokdo takratnih uslužbencev ve, zakaj je šel. Glede podrejenega kadra uslužbencev je bil vedno pravičen do pretiranosti. Zelo ga je bolelo, da je revolucionarna doba grafičarje tako zmehčala. Par se jih je pokorajžilo, da so šli v goščo, vsi drugi pa so bili nad vse navdušeni pristaši osvobodilne borbe, a doma na varnem in pri kruhu, ki jim ga kljub vsemu ni manjkalo. G. Vilko je poleg svojega poklica posvetil del svojih zmožnosti in svojega časa delu v organizacijah, ki so izpovedovale njegove verske, prosvetne in socialne ideje. Njegova zvestoba in njegov organizacijski talent so bili povsod koristni in cenjeni. Te vrstice se mi je zdelo napisati zlasti zato, da naš mladi rod, ki je zrastel v drugi zemlji in v drugem ča-su, spozna tudi na ta način enega izmed mož, ki je vedno ostal to, kar je bil in ki je kot „neznani vojak“ dal narodu, kar je le mogel in bil zadovoljen s tem, da je izpolnil svojo dolžnost. J. K. Slovenci pri Mariji v Lujanu V nedeljo, 11. maja, se je množica Slovencev zbrala v svetišču Lujanske Marije. Lujan je najbolj priljubljena argentinska Marijina božja pot, in v tem svetišču je tudi podoba naše brezjanske Marije Pomagaj. Leta in leta že romamo argentinski Slovenci k Njej, da se ji zahvalimo za toliko izprošenih milosti, ki jih po Njenem posredovanju prejemamo v duhovnem in tvarnem pogledu. Letošnje romanje je imelo še poseben izraz hvaležnosti ob 30-letnici, odkar se je tisoče Slovencev po končani vojni in revoluciji odločilo za svobodno življenje in se pred komunistično diktaturo umaknilo v svet. Naša nebeška Mati nas je spremljala na tej poti in čuvala slovenski izseljenski rod vseh teh trideset let. Sv. maša in nagovor Zato ni čudno, da se je kljub slabemu vremenu zbralo v Lujanu izredno število rojakov, tako da je bila velika bazilika polna, ko se je ob 10 začela romarska sv. maša. Daroval jo je delegat slovenskih dušnih pastirjev v ar-gentini msgr. Anton Orehar. V cerkvenem nagovoru je med dragim poudarjal sledeče misli: K Mariji smo prišli Slovenci, da se ji zahvalimo za srečno rešitev nekateri po 45, drugi po 30 letih odhoda iz domovine. Tistim, ki so trpeli pod črno diktaturo fašizma na istem mestu danes že postavljajo spomenike, žrtvam izpod rdeče diktature komunizma do danes na kraju samem ni dovoljeno postaviti spomenikov. Postaviti jih moramo mi tu v svobodi. Spomenik naj jim bo naša ljubezen do družine, skupnosti in Cerkve. DRUŽINA, košček raja, ki je na svetu ostal po grehu. Od Boga ustanovljena, po Kristusu sprejeta kot pot njegova v svet. Jasen pojem, ki ga moramo imeti o družini in nje pomenu ter ga posredovati otrokom in mladini, je najboljša garancija naše ohranitve. Izročilom očetov je pridružiti nove prvine, da bo družina realen kraj sreče staršem in otrokom. Na življenje v družini je treba zgodaj pripraviti mladega človeka, ko jim govorimo o potrebni ljubezni, katera je trpeča združena z žrtvami. Spoštovanje jim je treba privzgojiti do družinskega življenja, katero ima svoj posvečeni vir v zakramentu sv. zakona, kateri je prav tako svet kot Evharistija. Pokazati jim zakon kot ne-razdružno ustanovo, v kateri človek pri posredovanju življenja z vso odgovornostjo vendar ni absoluten gospodar, od božjih postav neodvisen. Ne sme preprečevati ali uničiti začetega življenja prav tako pred sklenitvijo zakona intimno razmerje življenjske skupnosti, iz katere vstane novo življenje, zaročencem ni dovoljeno. Z vso objektivnostjo je treba spomniti na riziko versko in narodno mešanih zakonov, čeprav moralno niso prepovedani. Zgled očeta in matere je v družinski vzgoji najvažnejši nauk ve^e in življenje iz nje ter medsebojnega spoštovanja. Oče in mati jim vlijeta spoštovanje do skupnosti in njene zgodovine ter do Cerkve, v katero po krstu svoje otroke vključijo. Otroci bodo spoštovali in ljubili realne starše kljub pomanjkljivostim, jim pomagali vzdrževati družino in starejši vzgajati mlajše v družini. SKUPNOST nam je po narodu posredovala fizično življenje in naravne dobrine našega kulturnega zaklada. Priznati moramo to in biti na vse ponosni ter po svojih možnosti skrbeti za množenje teh dobrin pri sebi in posredovati drugim preko vseh ustanov, katere moramo vsi vzdrževati v življenju in dejavnosti. Veliko bodo doprinesli k temu naši izobraženci s svojim delom ter oni, ki so med nami premožnejši, če se v polnosti zavedajo svojega poslanstva. CERKEV nam je posredovala nadnaravno življenje in nam bila v letih trpljenja prva in včasih edina tolažnica. Velikega pomena je Cerkev za vse človeštvo, odločilnega za nas kristjane ter zgodovinskega za Slovence. Ponosni bomo na njo kljub temu da vemo, kako tudi v njej ni vse brez pomanjkljivosti, je v sebi božja ustanova, zato jo spoštujemo in pri njenem poslanstvu po svojih možnostih tudi sodelujemo, da more tudi med nami Slovenci v izseljenstvu opraviti svojo nalogo. Molili bomo posebej za duhovniške poklice da bomo sami po slovensko oskrbljeni in da Cerkvi ne zmanjka njenih služabnikov. V molitev pri Mariji vključimo tiste, ki niso z nami mogli v Lujan, nje, is kaiiriimi ismo se v 30 letih reševali in ostvar.iali novo življenje, prav tako brate izseljence po svete ter one v domovini, da bi vsi ostali zvesti Bogu, Cerkvi in narodu. Sledila je sveta, daritev, med katero so Slovenci trumoma pristopili k angelski mizi in v združenju s Kristusom izpričevali svojo vero, vdano Bogu in zahvalo Materi božji. Popoldanske pobožnosti Vreme, ki se je od jutra kisalo, se je popoldan še poslabšalo- V opoldanskem odmora so se rojaki okrepčali, pa imeli tudi priliko za prijateljski razgovor (mnogi se vidijo le enkrat na leto in sicer na tem našem romanju), in tudi za zasebni obisk svetišča in molitev. Poplodanska pobožnost je bila napovedana za ob 14. Najprej je imel nagovor o Mariji jezuit p. Ivan Caser-man. Kot prvo kristjano jo je stavljal za zgled celotnega našega življenja, in priporočal, naj se k njej zatekamo. Razviti bi se morala procesija, a močan dež je preprečil zunanjo pobožnost. Zato so verniki ostali na svojih mestih, medtem ko se je v notranjosti razvil majhen sprevod z duhovščino in ministranti. Vendar vremenska neprilika nikakor ni kalila . pobožnosti in verskega zanosa rojakov, ki so še bolj vneto molili in prepevali med pobožnostjo, nato še pete litanije Matere božje. Sledil je blagoslov z Naj svetejšim in mogočna zahvalna pesem. Vsem rojakom pa je globoko seglo v srce, ko je ob zaključku zadonela „Marija skoz' življenje“, pesem s katero se vedno poslavljamo od naše Matere. Pesem, ki je še posebno pomembna za nas ob 30-letnici našega odhoda od doma. Saj nas je Kristusova in naša Mati resnično vodila skozi viharje življenja, in krmila ter branila naš čolnič. Naša prošnja k Mariji pa je bila, naj ta čolnič našega življenja nekoč res srečno pripelje v večno veselje. Sovjetski obroč okoli Jugoslavije se znova stiska GROŽNJE Z BREŽNJEVO DOKTRINO Komunistično Jugoslavijo je zadnje tedne uradno obiskalo več vladnih funkcionarjev iz sovjetskih satelitskih držav. Tako je prišel 21. aprila na tridnevni obisk v Beograd vzhodnonemški zunanji minister Oskar Fischer. Ko se je ta še mudil v Jugoslaviji, je 23. aprila priletel v Beograd poljski vladm predsednik Jarosze*wicz na štiridnevni obisk, romunski zunanji minister George Macovescu pa takoj za njim, in sicer 28. aprila. Iz Bolgarije ni bilo v Beograd nobenega funkcionarja, temveč so si izbrali drugačen način stika z Beogradom. Bolgarski veleposlanik v Beogradu Štefan Petrov je 28- marca izročil zun. ministru Milošu Miniču za Tita „osebno pismo" bolgarskega partijskega šefa Todorja Živkova. Vsebine „pisma" niso doslej objavili. Več tednov pozneje, se pravi 21. aprila, je Tito odgovoril živkovu. „Pismo" je Titov poslanik v Sofiji Trajko Trajkovski izročil bolgarskemu zunanjemu ministru Petra Mladenovu. Tudi vsebine Titovega pisma niso doslej objavili. Kakor vse omenjene obiske in izmenjavo „pisem" med Beogradom in Sofijo opazovalci spravljajo v zvezo z vedno večjim zanimanjem Kremlja za razvoj v Jugoslaviji po Titovj smrti, iskal tudi tdruge incidente. razvoj v komunistični Jugoslaviji po Titovi smrti, tako je še posebno odjeknil med opazovalci tega razvoja incident med Beogradom in Prago. Praško partijsko glasilo Rude Pravo je 18. aprila objavilo dolg članek češkoslovaškega partijskega šefa Gustava Husaka pod naslovom Problemi mira in socializem. V članku Husak med drugim piše, da „socialistične države ne morejo ostati indiferentne do države, v kateri se socializem nahaja v nevarnosti. Socialistične države so dolžne dati komunsitičnim tovarišem, ki so v nevarnosti, mednarodno pomoč." V komunistični Jugoslaviji je članek povzročil razumljivo reakcijo, saj Husak odkrito ponavlja Brežnjevo doktrino o nujnosti reševanja partijskega sistema v državah, kjer je v nevarnosti, s sovjetskimi tanki. Za tako državo evropski sovjetski sateliti smatrajo Jugoslavijo po Titovi smrti. Rude Pravo je tudi spremenilo vsebino članka glavnega tajnika jugoslovanske KP Staneta Dolanca, ki ga je bil poslal v Prago. Dolanc trdi, da je zapisal, da so se „jugoslovanski partizani borili skupaj s protihitlerjevsko koalicijo" med 2. svetovno vojno, uredništvo Rude Pravo pa je ta stavek spremenilo v „skupaj s sovjetsko armado." „Rodna dežela, več kot v enem pogledu pogreznjena v temino“ Slovenski misijonar v Indiji, p. Stanko Poderžaj SJ, ki je po 45 letih misi-jonarjenja v Indiji prvič poromal na obisk svobodnih slovenskih postojank na obeh ameriških kontinentih in v Zahodni Evropi — bil je tudi pri nas v Argentini —, je obiskal tudi svojo rodno domovino Slovenijo. Svoje vtise s potovanja je priobčil v Katoliških mi- „Spet sem, prav kot prvič pred 45 leti, ko sem odhajal v Indijo, pustil za seboj rodno deželo, več ko v enem po-sijonih, od koder ponatiskujemo njegove ugotovitve o razmerah v komunistič-mentar: kdor zna gledati odn. kdor ho=. gledu pogreznjeno v temino... Zares. Navzlic prijetnim srečanjem s tolikerimi dragimi ali poznanimi osebami, navzlic tolikim misijonarjevo srce razveseljujočim dogodkom, navzlic veselju ob pogledu na toliko tega, kar mi je v rani mladosti pomenilo domovino, domačf-kraj in domače ljudi, se mi je to pot mnogo tega zdelo nekam oddaljeno, tuje. Ljudje, vsaj po zunanjosti sodeč, drugačni, kot sem jih nekoč poznal. Mnogi neznanci, čeprav slovenski domačini, naravnost odurni. Kolikokrat sem moral na pločniku paziti, da me kdo ne porine, sune, odrine. ... Celo v Indiji se to ne dogaja: če se kdo po nesreči z nogo ali kako drugače drugega dotakne, se brž obrne, se s prsti dotakne čela in s tem prosi odpuščanja. Sam tudi tako delam. V Ljubljani vse 'bazlja. Neštetokrat siem moral skočiti, da me ni podrl avto. Nekoč je izza vogla pri Karlovškem mostu nadme pridrvel voz: če ne bi ob pravem času odskočil, bi se v vodoravni legi pridružil Lojzetu Demšarju na Žalah. . . Pehanje, prerivanje, brezobzirnost, kot je nismo poznali. Pa spet — kakšna za-strašenost tam, kjer bi človek pričakoval dobrodušno prijaznost, ki sije iz oči in se kaže v ponašanju. Zavestno mladost sem preživel na Zrinjskega cesti. V prijetnem okolju sem prebil dvanajst dijaških let in še poltretje leto kot redovnik- Hiša, kjer smo svoj čas delali načrte za bodoče duhovne podvige služi zdaj načrtovanju družin. Cerkev, kjer sem iz rok škofa Jegliča sprejel misijonski križ, razpada, vsa bedna je, zanemarjena in zapuščena. . . Kako bi se srce ne trgalo od bolesti. Te ne odpravi niti dar tajnika za verske zadeve (z barvnimi slikami ilustrirana angleška knjiga Slovenia), še manj pa potrebno dovoljenje občinskih uprav, da smem govoriti o misijonih. Pred seboj imam takšno dovoljenje: cela pola, polna parafrafov, kaj smem in česa ne smem, nazadnje pa milostno do- - —«ss». Gallusov cerkveni koncert Pisati poročila, ocene ali kritike, kakor ; že hočete, o Gallusovih pevskih in koncertnih nastopih, bi se marsikomu zdela stereotipna zadeva, ker smo ga že tolikokrat videli in slišali v slovenskih in argentinskih dvoranah. Stvar pa je vsekakor drugačna, ker lahko rečemo, da ob vsakem Gallusovem nastopu poslušalci doživimo novo, prijetno presenečenje, najsi bo to, ko nam z odra zadoni glas novega mladega solista ali pa ko med pevkami in pevci prvič, zagledamo nove mlade obraze in tako z veseljem ugotovimo, da nam je slovenska pevska umetnost zagotovljena na tujem spet za vrsto let. To smo ugotovili tudi na Gallusovem cerkvenem koncertu, ki ga je pripravil in dal ob 1. obletnici blagoslovitve slovenske cerkve Marije Pomagaj v Buenos Airesu in v proslavo svetega leta, v soboto, 24. t. m. ob 20. uri v glavni dvorani Slovenske hiše. Ni is e bilo bati, da dvorana ne bi bila zasedena do zadnjega prostora. Program je bil namreč tak, da je, če že ne drugačen nagib, rojaka privabila ljubezen do slovenske umetne pesmi, da je pohitel z nakupom vstopnice. Prvi del je zajel v pesem cerkveno leto: dve adventni, Hochreiterjeva Težki dnevi in Železnikova Vi, oblaki, ga rosite — kes nad grešno preteklostjo in up na odrešilno bodočnost; ena . božična, Premrlova Sveta noč,. kantata za zbor, solo in orgle, dve postni, Železnikova Nesrečno ljudstvo in ščekov koralni napev iz srednjega veka Mati žalostna je stala; dve velikonočni: Sattnerjeva Vstal je Gospod in Mavova Zveličar je iz groba vstal; ena binkoštna: Tomčeva Pridi, Sveti Duh in za krono, na čast Kristusu Kralju, Mavova Ne boj se, čreda. Drugi del je bil posvečen Materi božji. Mavovima Večerni zvon in Kdo je ta? je sledilo nekaj najlepših delov Sattnerjeve skladbe Assumptio: Zima je proč (ženski zbor), Preljubi je moj (soprano solo), Nikar od nas, Devica (mešani zbor), Kdo je ta? (tenor solo), Ame Marija (ženski zbor), Zdrava, nebes Kraljica (moški zbor) in češčena Kraljica (zaključni mešani zbor); tej pa mogočna Tomčeva Marija, Slovencev Kraljica, ki nas popelje po Marijinih božjih poteh: Brezje, Sv. Gora pri Gorici, Višarje, od koder vzklikne zbor: „Reši našo domovino!“, Ptujska gora in Gospa sveta, kjer zaključi: „Ti, Marija, bodi naših src in Zedinjene Slovenije Mati in Kraljica!" To je bil dvodelni spored, s kratkim, nekaj minutnim odmorom, da so si pevci spočili grla, poslušalci pa izmenjali mnenja. Prvi del, cerkveno leto v pesmi, je bil pripravljen, da je že sam izbor pesmi, še bolj pa tempo podajanja dal poslušalcem zaokroženo celoto, kakršna liturgično je cerkveno leto samo, poleg tega pa tudi priklical občinstvu spoznanje, da gre od adventa preko svete noči skozi post v veliko noč ih binkošti za neposreden božji poseg v zgodovino človeštva, še več, da se je prav za prav vsa zgodovina že odigrala med mejnikoma: božično in veliko nočjo. Vsa človeška zgodovina je iz pradavnih in iz bodočnosti osredotočena, zbrana v tistih dneh Boga-človeka na zemlji. Tu ima tudi svoj smisel. Zborova izurjenost in glasovna ubranost sta bili porok za tako učinkovit prikaz smisla strukture cerkvenega leta ter je zato zbor tudi dal poseben poudarek na mejnika te strukture: sveto noč in veliko noč. Občinstvo je temu primerno pevke in pevce nagradilo z odobravanjem. Ob obletnici blagoslovitve slovenske cerkve Marije Pomagaj je Gallus s tem prvim delom koncerta dal najlepšo čast Bogu, z drugim delom pa Mariji, materi božji. Pri Mavovem Večernem zvonu je sodelovala skupina sedmih mladih pevk, hčera Gallusovih pevk in pevcev, ki so prvič nastopile pred publiko in so, kakor je pojasnil napovedovalec sporeda Miha Gaser, zagotovilo zborovega naraščaja. Njihov odpev, kakor bi prihajal iz stolpovih lin: „Ave Marija!" je dal že itak nežni skladbi še posebno milino-O Gallusovem nastopu s Sattnerjevo Asumptio ob lanskoletni blagoslovitvi cerkve Marije Pomagaj je bila že takrat podana ocena, tako da bi sedaj težko zapisal kaj, kar ne bi morda izzvenelo kot ponavljanje izpred leta dni. Tisti, ki je pripravil program, je dejansko izbral najlepše dele mogočne Sattnerjeve skladbe. K verskemu čutenju občinstva je zbor dodal še narodno obeležje, ko je s Tomčevo božjepotno Marija, Slovencev Kraljica, zaključil uspeli cerkveni koncert. Solisti so zadostili pričakovanju poslušalcev. Morda bi si pri Janezu Rodetu želeli še to, da bi se čim prej otresel nepotrebne zadržanosti in povsem sprostil svoj barviti tenor. Tako sproščenost od nastopa do nastopa dosegata solista Janez Jerebič in Janko Klemenčič. Brez soprana ge. Marije Marinček in tenorja Silva Lipuščka pa bi se na katerem koli Gallusovem nastopu brez dvoma poznala občutna vrzel. Novost je bila spremljava koncerta z orglami, ki so izpod izurjenih prstov ge. Anke Savelli-Gaser donele skladbam primerno. Ves koncert pod taktirko Gallusovega dirigenta dr. Julija Savellija ni mogel izzveneti drugače, kakor je tudi zahtevna publika pričakovala: da je odhajala iz dvorane z zavestjo preživetega umetniškega glasbenega večera, bogatega na duhovnih in narodnih prvinah. Pred koncertom je z odprtega odra, z razvrščenimi Gallusovimi pevkami in pevci ter dirigentom v ozadju, spregovoril v pozdrav občinstvu delegat msgr. Anton Orehar, po koncu prvega dela sporeda pa je ga. Marjana Marnova v imenu odbora Slovenske hiše izročila šopek rdečih nageljnov dirigentu dr. Juliju Savelliju, Aleksander Majhen pa ge. Anki Savelli-Gaser. Ob napovedi postnih skladb se ie napovedovalec Miha Gaser spomnil tudi prejšnji teden umrlega dobrotnika Gallusa Vilka Čeča. PF voljenje, da smem vernikom v cerkvi kazati slike iz Indije. . . Zato sem se oddahnil, ko je vlak zavozil v kapitalistično zasužnjenost onstran rodne, tako drage mi, a zdaj tako tuje dežele.. Med nami v Argentini Osebne novice Poroke. V Lourdesu sta se 25. aprila t. 1. poročila gdč. Betka Medle in Juan Palsarelli. Poročni obred j® opravil g. Jože Guštin. V cerkvi Sagrada Familia v Marti-nezu sta se 23. maja poročila gdč. Marijana ¡Škulj in dr. Federico P.olaik. Novoporočencem naše čestitke! Krsti. V nedeljo, 18. maja je bil v cerkvi Ntra. Sieñora de Luján (Villa Ballesteir) ¡krščen Boris Aleksander žužek, sin dr. Toneta in ge. Cirile_ roj, iPernišek. Botra sta bila ga. Marija m Anton Perovišek. Krstil je rev. Rode Jurij. V ¡soboto, 24. maja je bila v baziliki Mairije Pomočnice v Buenos Aireisu krščena (Marija Veronika Miza rit, hči Toneta in ge. ¡Marije Izabele roj. Retes, Botrovala sta ga. Ana María Retes de ‘Quarta in Marko Mizerit. Krstil ja rev. Alfonso Tortora. V cerkvi ¡San Cayetano (Mataderos), je bil ¡krščen INIorberto Mario i.Scalzo, sin Marijana in ge. Anice roj. Brolih, Botrovala -sta ga. Marija iBrolih in José iScalzo. MENDOZA Obisk pevskega zbora v Luján (S. Luis) Za drugo nedeljo v majniku je bii naš pevski zbor, podobno kot pred petimi leti, spet povabljen v Luján (prov. San Luis), kjer se posveča dušnemu pastirstvu naš rojak g. Anton Ogrin, njegov brat g. .Janez pa župnikuje v sosednjem Quinesu. Lujanska cerkev je letos praznovala 125 letnico; zato je vsa praznična slovesnost imela še vse močnejši poudarek. Pevci smo odrinili iz Mendoze v soboto točno opoldne. Pa je avtobus zaradi okvar trikrat ustavil na samotni poti. Tako smo na bogato večerjo, ki nas je čakala v župnijski dvorani od 7 zvečer dalje, prišli tam okoli 3. zjutraj^ Pa smo seveda vseeno v družbi potolaženih zaskrbljenih „čakajočih" posedli za bogato pogrnjene mize in nato polegli k počitku. Za nas je bil seveda počitek nekoliko kratek; kajti čakala nas je skozi ves dan težka naloga! Dopoldne smo najprej ob 10 peli pri koncelebrirani maši, ki je bila v počastitev srebrnotnašniškega jubileja g. župnika Janeza Ogrina. Peli smo slovensko mašo Ubalda Vrabca. Ob 11 pa je bila slovesna maša škofa iz San Luisa, ki se je pripeljal že v soboto v spremstvu zlatomašnika gen. vikarja svoje škofije in prisostvoval popoldanski spokorni pobožnosti na trgu pred cerkvijo in nato sodeloval pri splošni spovedi. Ob vstopu v cerkev smo mu zapeli s kora Tu es Petrus (ravn. M. Bajuk). Sledila je nato maša v španščini. Zbilje pel glavne mašne dele iz čilenskega „Kyriala“ (1964). Za darovanje pa mu je kot nalašč za to pripravljena dobro služila Zafošnikova slovenska „Kaj naj ti podarimo" s podloženim španskim besedilom „Recibe, oh Dios Eterno..." Za sklep maše je sledila Hladnikova „Marija, skoz’ življenje", z latinskim besedilom. Cerkev je bila pri obeh mašah polna. Sledilo je bogato skupno kosilo. Po obedu so pevci stopili v polkrog k steni in v izredno akustični dvorani odpeli nekaj naših najznačilnejših pesmi, ki jih je tujim gostom tolmačil pevovodja prof. B. Bajuk in so jih navzoči nagrajali z dolgotrajnim ploskanjem in glasnim odobravanjem. Pevci so nato odhiteli z avtobusom v tesno dolino med gorami do velikega jeza. Nato pa je bila na sporedu posebna popoldanska verska slovesnost. Oba brata župnika sta ob pomoči še nekaterih drugih pričela iz vse okolice voziti v cerkev bolnike in onemogle ter nad 70 let stare, ki so to želeli. V cerkvi jim je nato škof podelil sv. zakrament za bolne in onemogle — pretresljiv prizor! Nato je škof moral takoj z avtom domov. Pohvale in zahvale polne so bile njegove poslovilne besede z nami pevci, ki smo mu morali obljubiti, da pridemo ob prvi priložnosti sodelovat s petjem v njegovo katedralo. Nas pa je v cerkvi čakala še druga polovica naloge. Za vse, ki so prejeli sv. zakrament in še za vse ostale, ki so bili vsi _ povabljeni in napolnili cerkev do zadnjega kotička, je bil nato cerkveni koncert. Peli smo pred oltarjem. Zapeli smo 16 slovenskih pesmi. V prvem dem smo v počastitev Marijinega praznika ob tolmačenju g. Antona Ogrina zapeli osem pesmi, ki so prikazale Marijino poslanstvo in odrešilno delo Njenega Sina. ° Ljudje so bili izredno zadovoljni in hvaležni. Pred cerkvijo so se nam v gručah zahvaljevali in nam stiskali roke. Iz vsega svečanega in globoko versko doživetega praznika pa je za nas, ki smo ‘Se vračali v Mendozo, vstajala v zavest misel zadoščenja in zahvale Bogu ra tolikšne uspehe, ki jih žanjeta oba naša rojaka — božja služabnika s svojimi neprecenljivimi, v veliki meri za vsakdanje oči — nevidnimi žrtvami. Ze'o pomembna je bila za nas Slovence škofova pridiga, v kateri je med drugim z naj bolj izbranimi besedami predočil vernikom idealno in požrtvovalno delo obeh slovenskih duhovnikov gg. bratov Ogrinov, se posebej pomudil z pohvalo" in čestitkami srebrnomašniku g. Janezu m se z laskavimi besedami zahval! ostalim slovenskim duhovnikom, ki so tudi prišli na slavje (gg. Novak, Zupančič m skulj), ter mendoškim pevcem B. b. ' ^Wklll€>wSc