OCENE IN POROČILA Jezik in slovstvo, letnik 66 (2021), št. 4 Percepcija nadnaravnega v frazeologiji – zbornik prispevkov mednarodne konference Slavofraz na Filozofski fakulteti Univerze Komenskega v Bratislavi1 Recenzirani zbornik je nastal kot rezultat mednarodne znanstvene konference Slavo- fraz, ki je potekala 12. in 13. aprila 2019 v organizaciji Oddelka za slovanske filo- logije Filozofske fakultete Univerze Ko- menskega v Bratislavi. Zbornik vključuje prispevke 55 avtoric in avtorjev v 13 je- zikih. Zanimiv je obseg objavljenih publi- kacij, in sicer nadnaravno v frazeologiji se razlaga z jezikovnega, etnolingvističnega, kulturološkega, etnološkega, dialektološkega, prevodoslovnega vidika. Predmet razisko- vanja so nadnaravna bitja in sile, bogovi in svetopisemski liki, magični obredi in obredne prakse, prostorske in kvantitativne dimenzije itd., v večini primerov pa gre za primerjalne raziskave v okviru slovanskega areala. Ker tukaj ni mogoče analizirati vseh člankov, ki ponujajo zanimive interpretacije obravnavane teme, se bomo osredotočili predvsem na prispevke slovenskih udeležencev in tiste s področja slovenistike, prav tako pa tudi na prispevke slovaških organizatorjev. Odgovor na vprašanje, kaj je v resnici nadnaravno, išče v svojem članku Sverh »estestvennoe v russkoj narodnoj frazeologii na fone slavjanskoj2 (str. 13–26) ugledni ruski 1 Dobríková, Mária (ur.), 2019: Percepcia nadprirodzena vo frazeológii. Slavofraz 2019. Bratislava: Univerzita Komenského v Bratislave, 374, ISBN 978-80-223-5023-5. 2 Мокиенко, В. М. Сверхъестественное в русской народной фразеологии на фоне славянской. slavist Valerij M. Mokienko, predsednik Ko- misije za slovansko frazeologijo pri Medna- rodnem slavističnem komiteju. Iz številnih ruskih frazeoloških enot, ki jih avtor primerja z njihovimi ustrezniki v drugih slovanskih jezikih, je razvidno, da so ljudske predstave tiste, ki razlagajo pomen nadnaravnega, jezik pa ga izraža in ohranja. V članku Zmok – poverové predstavy a ich percepcia z hľadiska etnofrazeológie (str. 82–89) Mária Dobríková preučuje slovaško demonsko bitje zmok (slov. blagonič, škratec), ki je najpogosteje upodobljeno kot črna mokra kokoš, ki skrbi za finančno blaginjo svojega gospodarja. Po ljudskem verovanju je zmok lahko v lasti le tistega, ki nosi določeno število dni pod roko jajce črne kokoši. V času, dokler se jajce ne izleže, se gospodar ne sme umivati, spati ali go- voriti. Izkazalo se je, da tudi v mitologiji drugih slovanskih ljudstev obstajajo zmoku podobna bitja – blr. zmej, sparnik, cmok; bolg. mamniče; češ. – plivník, plevník; hrv. – malić; polj.– bazyliszek, domowy, sporysz; rus. – zmej-nosak; srb. – cikavac; ukr. – vyho- vanyk, domovyk. Avtorica analizira slovaške frazeološke enote s sestavino zmok, ki so mo- tivirane s fizičnimi lastnostmi in funkcijo de- monskega bitja, npr. chodí ako zmok. Čeprav se ti frazemi nahajajo na obrobju besedišča, je presenetljiva njihova raba v delih sodobne slovaške otroške književnosti. 136 Ocene in poročila Tema članka Kristine Đorđević Srpske i slovačke frazeme s nazivom halucinogenih biljaka motivisane magijskim ritualima3 (str. 113–119) so srbski in slovaški frazemi s sestavino halucinogeno zelišče, motivirani s čarobnimi obredi. Čeprav ima frazeološki zaklad obeh jezikov majhno število podobnih frazeoloških enot, pa gre z vidika etnolingvi- stike za zanimivo sestavino. Po legendah so se čarovnice, da bi se pred svojimi nočnimi sprehodi spremenile v kakšno žival, mazale z mazilom iz rastlin Hyoscyamus niger (srb.: bunika, slk.: blen), Atropa bella-donna (srb.: velebilje, slk.: ľuľkovec zlomocný) in Da- tura stramonium (srb.: tatula, slk.: durman obyčajný). Nekatere srbske ljudske pesmi pojejo o vinu, ki naj bi mu dodali rastlino Datura stramonium. Isto zelišče dodajajo v priljubljeno srbsko medeno žganje. Na Slovaškem so fantje v žganje ljubljenih deklet dajali rastlino Helianthemum nummularium (devätorník peniažtekový), da bi pritegnili njihovo pozornost. Pri ljubezenskih urokih sta se uporabljali še Linum catharticum (ľan prečisťujúci) in Origanum vulgare (pama- jorán obyčajný), v žganju namočen koren rastline Atropa bella-donna pa je pomagal proti telesnim bolečinam in alkoholizmu. Na podlagi analize frazeoloških enot, ki po- menijo zlo, Miroslav Dudok ugotovi, da je tipičen izraz te kategorije v slovanskih jezikih komponenta hudič. Številni obravnavani pri- meri se izkažejo za popolne ustreznice v vseh slovanskih jezikih (npr. slov. grd kot vrag, hudič); poleg teh pa zasledimo tudi delne ustreznice. Po njegovih opažanjih se sestavina hudič udejanja tudi s pomočjo številnih sopo- menk – v srbščini jih je na primer približno 100, najmanj pa jih je v slovaškem jeziku. V članku Variabilita frazém s personálnym 3 Ђорђевић, Кристина. Српске и словачке фраземе с називом халуциногених биљака мотивисане магијским ритуалима. komponentom nadprirodzena (str. 103–112 ) avtor ugotavlja, da je zlo v slovanskih jezikih kategorizirano na podoben način in tako tvori primerljiv kulturni in jezikovni diskurz v slovanskih kulturah. Prispevek Hudič in njegovi sinonimi v slo- venski frazeologiji (str. 216–225) slovenske jezikoslovke Erike Kržišnik obravnava mesto poimenovanja hudič z vidika razmerja med sinonimi kot variantnimi frazemskimi sesta- vinami. Preverjanje uporabe v treh največjih korpusih sodobnega slovenskega jezika je pokazalo, da se pojavljanje sinonimov v slo- varju in besedilnih korpusih razlikuje, različno razporejena je tudi prisotnost frazemskih tvorb v obeh vrstah virov. Iz teh podatkov je mogoče sklepati o moči oz. živosti tako sinonimnega poimenovanja za hudiča kot tudi frazemske tvorbe. Avtorica zaključuje, da sta sinonima hudič in vrag približno enako močna, vendar je hudič pogostejši v kor- pusnih virih. Svetlana Kmecová se v svojem članku Stopy staroslovanskej mytológie v slovenskej a slovinskej frazeológii (str. 168–175) ukvarja s slovaškimi in slovenskimi frazemi, ki kot sestavino vsebujejo imena bogov ali poi- menovanja različnih nadnaravnih bitij sta- roslovanske mitologije. Na začetku citira Z. Šmitka, ki piše, da miti »spadajo med ponovljive mentalne strukture, ki se ohranjajo v dolgih časovnih obdobjih. Prenašali so se iz generacije v generacijo, v njih pa je zgoščena esenca ljudskega pogleda na svet. To je simbolično kraljestvo, ki /.../ bo vedno na nek način ostalo aktualno«. Te mentalne strukture so se v jeziku odzrcalile tudi v obliki frazemov. Od imen božanstev, ki spadajo v tako imenovano višjo mitologijo, se je kljub bogatemu gradivu ljudskega izročila ohranilo v frazeologijah obeh jezikov razmeroma malo eksplicitno v obliki sestavin (navedeni so Ocene in poročila 137 frazemi s sestavinami P(p)erun, P(p)arom, Kurent itd.), lahko pa predpostavljamo, da je z njimi povezanih veliko več frazemov, ki njihovih imen neposredno ne vsebujejo in se je povezava z njimi že izgubila. Drugače je s poimenovanji bitij nižje mitologije, ki se pogosteje rabijo kot ena izmed sestavin frazeoloških enot, v mislih govorcev pa so večinoma povezana s pravljicami. Vseh primerov zaradi omejene dolžine članka ni bilo mogoče navesti, omenjeni so frazemi s sestavinami bes, vila, rojenica, mora itd. Veliko več gradiva bi gotovo bilo mogoče pridobiti s podrobnejšo raziskavo narečne frazeologije, obenem pa ostaja mitologija prisotna v frazeologiji, posredno pa tudi v kolektivni zavesti v obliki mentalnih struktur, pri čemer je njihova motivacija pogosto že izginila. Zuzana Obertová v svojem članku Aktua- lizácie frazém v trilógii Juraja Červenáka Černokňažník (str. 235–241) analizira frazeološke enote v znanstvenofantastični trilogiji Černokňažník slovaškega pisatelja Juraja Červenáka. Dogajanja v romanih se odvijajo na ozemlju današnje Slovaške in Češke v predkrščanski dobi, liki pa so različna slovanska nadnaravna bitja in bogovi. Njihov jezik je ekspresiven, uporabljajo številne posodobljene frazeme, v katerih so primarne sestavine nadomeščene z imeni slovanskih bogov. Z. Obertová analizira sestavo, motiva- cijo in semantiko izbranih frazemov. Avtorica izpostavlja pisateljevo željo, da bi z njihovo uporabo dosegel verodostojnost jezika likov. V svojem članku Binarnata opozicija desen : ljav i nejnoto otraženie v b“lgarskata i slovaškata frazeologija Miglena Mihaylova- Palanska4 obravnava binarno opozicijo desno : levo v religioznem, mitološkem in folk- 4 Михайлова-Паланска, Миглена. Бинарната опозиция десен : ляв и нейното отражение в българската и словашката фразеология. lornem kontekstu ter njen odraz v bolgarski in slovaški frazeologiji (str. 259–265). Pou- darjena je njena ambivalentna narava. Opa- zovanja bolgarskih in slovaških frazeoloških enot s sestavino desno : levo kažejo na to, da je njihova motivacija posledica obstoječih predstav v ljudski kulturi obeh ljudstev. Na primer, v preteklosti ljudje, ki so uporabljali levo roko, v družbi niso bili dobro sprejeti. Zanje v folklori in jeziku obstajajo številna slabšalna poimenovanja, ki so izpeljana iz besede levi. V aktivni rabi sta frazeološko enakovredni enoti имам две леви ръце/с две леви ръце съм (imam dve levi roki/z dvema levima rokama) in mať obe (obidve) ruky ľavé, ki označujeta nespretnega, nerodnega človeka. Avtorica ugotovi, da je podobno dojemanje okoliškega sveta preneseno v nje- govo sorodno ponazoritev tako v bolgarščini kot v slovaščini. Željko Predojević v članku O odabranim poredbenim frazemima s glagolskom kom- ponentom tipa „tući kao“ mogućeg mitskog postanja (str. 273–280) podrobno obravnava frazeološko enoto istući / tući (prebiti, namla- titi (izmlatiti)/mlatiti itd.) kot vola u , ki pomeni »pretepsti koga močno in neusmiljeno«. Avtor to besedno zvezo semantično analizira v kontekstu slovanske mitologije, temelječ na številnih virih iz ljudske kulture Slovanov s poudarkom na hrvaški in slovaški kulturi. Predojević pou- darja možnost, da so lahko nekatere slovaške besedne zveze s sestavino biť ako istega mitskega izvora kot npr. zbiť niekoho ako hada (pretepsti koga kot kačo). V članku Nekaj pragmatičnih frazemov s sestavino bog v slovenskih narečjih (str. 300– 307) Vera Smole predstavlja rezultate terenske raziskave, osredotočene na pragmatične fra- zeme s sestavino bog, ob omejevanju na sedem enot, s pomočjo katerih govorec vzpo- stavlja družbeni stik z naslovnikom; in sicer 138 Ocene in poročila pozdravi ob srečanju in slovesu, zahvala, voščilo (pri jedi), izraz dobre želje pri kihanju in odgovori nanje. Posebej so poudarjene medzvrstne (knjižno : narečno) in mednarečne (med različnimi krajevnimi govori) podob- nosti in razlike, saj, po avtoričinem mnenju, starejša in novejša slovarska dela na eni strani ter korpusi in terenske raziskave na drugi pričajo, da se ti frazemi – enako kot druge jezikovne sestavine – spreminjajo v času, razlikujejo pa v prostoru in glede na rabo v posameznih jezikovnih zvrsteh. Saša Vojtech Poklač v članku Od pekla do raja. Eshatološki kraji kot sestavina slo- venskih in slovaških frazemov (str. 351–359) analizira problematiko smrti, osebne in po- slednje sodbe in vstajenja s frazeološkega vidika. Avtorica se je osredotočila na slo- venske in slovaške frazeme, znotraj katerih je vsaj ena izmed sestavin povezana s poi- menovanjem eshatoloških krajev pekel – vice – nebo/nebesa/raj na podlagi gradiva pri geslih z omenjenimi leksemi v slovenskih in slovaških slovarjih, ob preverjanju upo- rabe še v slovenskem referenčnem korpusu Gigafida in slovaškem korpusu Slovenský národný korpus. Na podlagi analiz je avtorica ugotovila, da v obeh obravnavanih jezikih prevladujejo frazemi s sestavino pekel, ki imajo predvsem negativno konotacijo. V obeh jezikih so prisotni z eshatološko tematiko povezani frazemi s sestavino nebesa in raj, ki imajo po pričakovanju pozitivno konotacijo. V članku Aluzje frazeologiczne w opowia- daniu Kraniec świata Andrzeja Sapkowskiego i w jego przekładzie na język słowacki (str. 366–373) Magdalenа Zakrzewskа-Verdugo obravnava rabo frazemov, ki vsebujejo sestavino hudič oziroma so povezani s podobo hudiča v slovaškem prevodu znanstvenofantastične zgodbe Kraniec świata (Konec sveta) poljskega pisatelja Andrzeja Sapkowskega. Takšnih frazeoloških enot je v samem besedilu kar nekaj, saj je hudič eden glavnih likov v zgodbi. V komentarju k prevodu Karola Chmela je avtorica izpo- stavila ohranjanje aluzij, sporočil, poslanih prek uporabljenih frazemov. Na ta način se ohrani šaljiv učinek in avtorjev namen rabe frazemov. Na podlagi primerjav med izvir- nikom in prevodom je izpeljan zaključek, da je koncept hudiča v frazeološkem zakladu obeh slovanskih jezikov predstavljen na po- doben način. Članki, objavljeni v zborniku, ponujajo zanimive poglede na konceptualizacijo nadnaravnega v frazeologiji in prispevajo k razjasnitvi številnih teoretičnih in praktičnih problemov. Milen Malakov Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta malakovm@ff.uni-lj.si