Iz dnevnika našega Šiškarja
ČETRTEK
Začetek novega šolskega leta ima nekaj dobrih in nekaj slabih plati. Dobro je to, da so z začetkom no-vega leta pozabljeni kiksi iz prejšnjega leta. To pa zato, ker starši hitro odpuščajo oziroma se bojijo, kaj neki jih čaka v novi sezoni. Slaba stran pa je v tem, ker se jako hitro nakopičijo novi problemi oziroma cveki in je spet ogenj v strehi.
Zadnjič je šel ata na roditeljski sestanek. Imel je takšno tremo, da je moral prej popiti dva encijana, kajti, je rekel, na roditeljskih sestankih ni še nikoli zvedel nič dobrega. Tudi tokrat se je začelo zelo neobetavno.
»Dragi starši,« je začela tovarišica razredničarka. »Otrocisosicerpridni, vendarnevsi.«(Atajezardel. Najbrž misli na našega mulca, si je rekel.) »Veste, kaj so zadnjič ušpičili? Učitelju za matematiko so z lepilom namazali stol. Si predstavljate?«
Seveda so si predstavljali, zlasti ata. V mislih me je že grabil za ovratnik in me stresal iz hlač. Ne vem, odkod mu tolikšno nezaupanje v mojo pridnost.
»Toda to še ni bilo nič,« je gostolela tršica. »Na vrata so nastavili vedro vode in ko je vstopila tovari-šica za biologijo, se ji je voda zlila za vrat. Pomislite, za vrat.« (Ata je pomislil in spet zardel. Najbrž je bil Srečko, drug ne more biti. V mislih me je že masiral s šibo. Takšni so starši.)
»Zadnjič pa je eden izmed učencev tovarišu rav-natelju nastavil risalni žebljiček, ko je prišel poslušat v razred. Si predstavljate?« (Ata je bil popolnoma osramočen. Ta prekleti mulc, si je rekel, bo že videl, nastavljati žebljičke ravnatelju.)
Potem je prišla na vrsto zgodba o spuščenih gumah, zaradi katerth je prfoksa za telovadbo skoraj znorela, pa štorija o razbiti šipi itd. Ata je popolnoma zlezel pod klop, rdeč pa je bil kot semafor v zelenem valu na Celovški.
Ko je bilo predavanja konec, so bili na vrsti indivi-dualni pogovori o uspehih in neuspehih šolarjev, se pravi nas. Ata je pristopil s tresočim glasom, ves moker od potu in zašepetal moje ime.
»Srečko? V našem razredu ni nobenega Srečka,« je bila začudena razredničarka. »Tovariš, najbrž sle se vsedli v napačen razred. Srečko je, mislim, v 6c, mi smo pa b,« je pojasnila.
Atu je odleglo, v sosednjem razredu so pa tudi že končali, tako da o mojih resničnih podvigih ni utegnil ničesar več ujeti.
Pa mislite, da se mi je opravičil? Figo. Rekel je, da sem najbrž v resnici še hujši kot tisti neznani junak v 6b.
Takšni so današnji starši! Ni čudno, da je tako v naši družbi...