BUENOS AIRES AÑO XXXIV (28) Štev. (No.) 18 Ob SO-letnici „Tretjega maja“ Te dni bo minulo trideset let, odkar • se je ilegalno sestal v Ljubljani slovenski parlament, ki ga je sklical na podlagi ustanovne listine ¡Narodni odbor za ¡Slovenijo. Na osnovi izjave NO' od 29. oktobra 1944 je prvi slovenski parlament razglasil Slovensko državo v zvezi z drugimi narodi v Jugoslaviji. Prav gotovo je to velik datum v zgodovini slovenskega naroda in v borbi za njegovo samostojnost po znani liniji: od pomladi narodov 1. 1848 do osvoboditve, 1. 1918, ko smo bili vsaj en mesec suvereni; od Ženevskega sporazuma do Zedinjenja v državi SHS in v kraljevini Jugoslaviji s poudarkom Slovenske izjave iz 1. 1932 ter do h-rvatsko-srbskega sporazuma 1939, ki naj bi bil predigra v slovensko državnost v- konfederativni Jugoslaviji. Ta razvoj je nasilno pretrgala svetovna vojna, okupacija trojnih sosedov, pa še državljanska vojna, ki so jo v največjem ponižanju Slovenije razvneli komunisti, kot agenti Kominterne z namenom, uvrstiti Slovenijo v sklop svetovnih sovjetskih republik. Beograjski centralizem naj bi se zamenjal z moskovskim. To je bil čas, ko so slovenski živelj uničevali tako nacisti kot prej fašisti in še najbolj komunisti. Ko so ti zadnji, podpirani od vseh zaveznikov — tako SZ kot AA ■—■- z Rdečo armado SZ zavzeli Beograd, se je slovenski narod po syojih demokratično izvoljenih poslancih odločil, da se v trenutku zgodovinskih pričakovanj jasno izjavi samoodločitveno za lastno Državo Slovenijo v jugoslovanski skupnosti v duhovnem območju zahodnih zaveznikov, kot so ti svoje vojne cilje podali v Atlantski karti, če nič drugega, že samo to dejstvo je zgodovinsko pomembno in pomeni novo etapo na poti k slovenski 'državnosti. Pa tudi pravno je'bilo pravilno izpeljano po izvoljenih narodnih zastopnikih in s podporo 300 predstavnikov javnega življenja, ki so podpisali izjavo 29. oktobra 1944, ki je bila osnova sklicanju parlamenta in njega sklepom. Slovenci so v tistem hipu še upali, da bodo zahodni zavezniki poskusili rešiti strategično važno evropsko ozemlje zase, da ne bi padlo Jadranske) morje v območje komunizma in ruskega imperija, čemur se Anglija upira že sto let. Bili so pripravljeni s svojo narodno vojsko žrtvovati se kot zadnja obrambna črta zahodnega sveta in njega kulture. Toda tedaj je Zahod klecnil pred Vzhodom in prepustil svoje resnične, idejne in politične zaveznike, katerih ceno šele zdaj spoznavajo, svoji usodi, to je — uničevanju po komunistih. Tako NO ni kazalo drugega kot umakniti se z vojsko tja, kjer so pričakovali svojo naravno zaščito. Ves čas so namreč zbirali svoje sile za pomoč edino le njim in so se tudi v tem trenutku izjavili pripravni, z njimi vred boriti se proti komunistični svetovni revoluciji, ki je našo domovino izbrala za svojo odskočno desko v Srednjo Evropo. Ni bila krivda Slovencev, če niso mogli vzdržati pritiska na pravkar razglašeno državno samostojnost; bila je krivda tistih, ki ji niso nudili dovolj pomoči od tam, kjer bi predvsem imeli lastno korist od te podpore- Z majhno pomočjo bi morda “Churchillu uspelo vnovčiti svoj moskovski račun ^fifty-fifty“, tako pa so njegove akcije v Jugoslaviji padle še pod ničlo. 'Moral jih je z vojno reševati v Grčiji in jih rešil šele s podporo ZDA. V Jugoslaviji pa je doživel poraz on, in z njim tisti, ki so zaupali vanj. In to smo bili med drugimi tudi mi Slovenci, Ali nimamo isti primer danes v Vietnamu? V usodnih trenutkih niso zahodni zavezniki dali Vietnamcem potrebne pom,oči: komunistični teren se je zato pomaknil še bliže na obale oceana, ki na drugem bregu meji na ZDA. Kje ga bo zdaj treba ustavljati? Kdo bo še šel na tvegano zavezništvo? A A so začeli izgubljati svoj prestiž z vdajo v Jalti, s katero so zavrgli Poljake in Jugoslovane, svoje najzvestejše privržence. Toda neverjetna naivnost je bila ES LOVENT A LIBRE 1. maja 1975 m Odbor za obra nabo ustavnega reda v Jugoslavi ji -NOV ORGAN ZA PARTIJSKO Ker se bliža trenutek, ko diktatorja Tita v Jugoslaviji več ne bo, v jugoslovanski komunistični partiji mrzlično iščejo načine in sredstva, da bi takrat: 1) partija še naprej nemoteno obdržala vso oblast v državi ; 2) Moskva ne imela razloga intervenirati v Jugoslaviji, češ, da ji hoče uiti iz komunistične skupnosti; 3) posamezne republike, zlasti Hrvaška in Slovenija pa Makedonija ne izkoristile priliko iztrgati se iz jugoslovanske skupnosti, tudi za ceno sovjetske intervencije; 4) tudi Zahod ne imel prilike poseči v jugoslovanske notranje razmere in partiji iztrgati odločujočo vlogo v državi. Na vseh področjih notranjega in zunanjega vodstva države hoče zato -partija ohraniti svoj red ter je zato letos, 20. februarja, jugoslovansko državno predsedništvo, se pravi najvišje partijsko kolektivno vodstvo države, u-stanovilo štiri posebne odbore, in sicer: Odbor za mednarodne odnose, ki mu napeljuje Edvard Kardelj ; Odbor za vprašanja družbenega reda pod vodstvom Antonà Vratuše; Odbor za gospodarsko politiko in razvoj, ki ga vodi dr. Be-rislav šefer ter najvažnejšega: Odbor za obrambo ustavnega reda, ki ga vodi Hrvat dr. Vladimir Bakarič. a • t> Ta Odbor za obrambo ustavnega reda je desna roka predsedstva državne in tajne policije ter je zato imenovanje Hrvata Bakariča, v vodstvo tega odbora pri zunanjih opazovalcih vzbudilo presenečenje. Bakarič namreč doslej ni bil neposredno povezan z zadevami tajne policije. V partiji deluje kot poljedelski strokovnjak, partijski ideolog, gospodarstvenik in zunanjepolitični izvedenec. Toda kaže, da so v vodstvu partije ugotovili, da lahko po Titovi smrti pride' na Hrvaškem, do razmer, ki jih bo najbolje znal krotiti Hrvat. V tej zvezi je tudi zanimivo, da je tudi vrhovni šef jugoslovanske tajne policije Hrvat gral. Franjo Herljevič, ki je tu di član novo ustanovljenega Odbora za na strani — zahodnih zaveznikov, ki so se vlahko dali prevariti. Zaradi tega poraza AA v „zmagoviti“ vojni, ko so vojno dobili, toda izgubili mir in svoj prestiž, je tudi rojstvo Države Slovenije moralo ostati samo zabeleženo v kroniki zgodovine. Še danes kljub Socialistični Republiki Slovenije — po tridesetih letih — niso današnji oblastniki Z razvojem Slovenije«.v državnost prišli dlje kot parlament 3. maja 1945- Ne samo dlje, niso prišli niti tja, kjer smo bili mi 3. maja 1945. Tedaj je NO pripravil zunanje embleme, ki naj bi bili znamenja samostojnega značaja naroda: državno himno, zastavo in grb ter imel državno slovensko vojsko. In načrt Ustave Države Slovenije, ki je bila priobčena v našem listu 20. 5. 1965 -—- ob 20-letnici! — kaže jasno, koliko bolj zgrajena je bila Slovenija 3. maja 1945 v primeru z Republiko Slovenijo, obljubljeno v zadnjih amandmanih. Pokojni dr. Jelenc je rekel: „Počasi prihajajo do tega, kar smo mi že naredili-“ In še to-se je po Karadjordjevem vse razlezlo v pesek in blato in niti do splošne državne himne niso prišli, kaj šele 'do himne Države Slovenije! Niti do simbola, kaj šele do stvarnosti. Iz perspektive tridesetih let se vidi ,,3. maj 1945“ še pomembnejši kot tedaj, ko se je nekaterim zdel samo „tridnevna opereta“. Že tedaj pa mu je videl pravo ceno ruski emigrant prof. Spektorskij, velika osebnost ljubljanske univerze, ki je v Italiji, kamor je bežal že drugič pred komunisti, izjavil: ,,Vi Slovenci imate edini od vseh slovanskih emigrantov pravnoveljavno demokratično za- KONTROLO NAD DRŽAVLJANI obrambo ustavnega reda, se pravi partijskega reda v državi. Druga zanimivost v zvezi s te ■ odborom. je, da vanj ni bil postavljen noben Albanec, kljub temu, da šteje al-,banska manjšina v Jugoslaviji, predvsem na Kosovu, 1,3 milijona duš. O-semčlanski Odbor za obrambo ustavnega reda sestavljajo: Hrvat dr. Vladimir Bakarič, 63, kot predsednik; Makedi-nec Lazar Koliševski, 61; Črnogorec Vi-doje Žarkovič, 48; Slovenec Stane Dolanc, 50, tajnik Izvršnega odbora Centralnega komiteja jugoslovanske KP; musliman Džemal Bijedič, 58, trenutni ministrski predsednik; Hrvat gral. Franjo Herljevič, ^60, šef tajne policije; Srb gral. Nikola Ljubičič, 59, šef državne obrambe in Srb Miloš Minic, . 60, jugoslovanski zunanji minister. Takoj po ustanovitvi tega odbora je bilo kazno, da se partija pripravlja na vse strožjo kontrolo jugoslovanskih državljanov, znotraj države in zunaj, kolikor ji je tam možno. Vsi člani tega odbora so že sedaj na svojih položajih odločilni partijci Jugoslavije ter bodo po Titovem izginotju imeli v svojih rokah kompletno kontrolo Jugoslavije. Odprto ostaja le eno vprašanje: kaj je/ s 65-letnim Slovencem Edvardom Kardeljem, ki je bil dolgo smatran za Titovega naslednika? Odkar je zbolel (nepotrjena poročila pravijo, da trpi na želodčnem raku), o njegovem pre-stolonasledništvu v partijskih krogih vedno manj govorijo, dasi bi tako Zagrebu kakor Beogradu najbolj godil Slovenec/ na izpraznjenem Titovem prestolu. Dolanc pa je za tako vlogo za stare jugoslovanske partijce, zlasti za partijce v vojski, še zelenec- Hujši partijski pritisk na jugoslovansko prebivalstvo je ob ustanovitvi Odbora za obrambo ustavnega reda napovedal diktator Tito sam, ko je v svoji” poslanici vojaški partijski konferenci zapisal, da je „Jugoslavija stalno izpostavljena zunanjim in notranjim pritiskom“ in da „sovražniki doma in zunaj hočejo oslabiti enotnost jugoslovanskih narodov in narodnih manjšin, zlasti pa bi radi oslabili naše obrambne sposobnosti.“ Zato sedaj ta odbor. stopstvo v emigraciji: demokratično izvoljeni Narodni odbor. Čestitam vam.“ In tako se je izkazalo, da je podobna ustanova, kakor jo imajo Slovenci že trideset let, potreba časa tudi v drugih emigracijah, ki ji iščejo obliko, pa je na pr. Hrvati ustrezne še niso našli. Pa tudi ne Strbi.Zato ohranjajmo ustanovo, ki je izrazito politična organizacija slovenskega naroda v zdomstvu, prepotrebna v političnih borbah v svetovni zmedi za svobodo naroda in njega samostojnost- Kajti nihče ne- more trditi, da je narod v domovini politično svoboden narod, da uživa vse štiri svetovno zahtevane svoboščine, ki šele skupaj predstavljajo svoboden narod, to so: svobodo vesti, vere, zbiranja in besede. Dokler bo vladala tiranija, dotlej bo potreben odpor proti njej in delo za boljši humanistični red, ki bo temeljil na človekovi osebni vrednosti. In Narodni odbor za Slovenijo je tista najvišja ustanova svobodnih Slovencev v svetu, katerega osnovni temelj, izražen v razglasu 3. 5. 1945, „svobodna odločitev in demokratična ureditev narodne države Slovenije“, je slej ko prej njega glavni cilj. Da se doseže to, je treba zrušiti totalitaristični diktatorski režim. Toda to se more doseli samo v vssh svoboščinah človekovih pravic. In NO se bori v zdomstvu: za dosego teh pravic v domovini. Naj ne b,o med nami nikogar, ki bi ne bil vključen v ta naš osvobodilni boj, kajti ta cilj je vreden truda in žrtev nas vseh, pa pomeni tudi zvestobo tistim, ki so mesec nato pred tridesetimi leti za ta ideal dali svoje življenje. t. d- Los frutos amargos x- wmciiLaiiub en ia prensa aei país. De ello también se hace eco ‘fLa Verdad” de Junto. En un reciente editorial c enuncia la corrupción administrativa, que ha posibilitado la concreción de un cor-trato al la comisión paU amentaría jiwgpi «i™« -r ^q-j. dad. Juzga severamente no sólo este caso, sino otros similares que han llevado a una falta de confianza en los funcionarios, quienes caen casi en su totalidad bajo sospecha de malversación, de cohecho o de ambas cosas. Al respecto comenta: serio °S al'gentinos nos afrentemos hoy a un'problema mucho más ‘ „„.qU® ® de a corrupción administrativa. Hoy se habla mucho del problema pq.i ico, de las decisiones ideológicas, de los malos funcionarios, etc. Pero son pocos los que están dispuestos a reconocer que el país no puede producir funcionares mejores que el promedio mental y moral de su población. Y en nuestro na’s hace largas décadas que estamos educando y preparando a nuestros ciuda-danoc para la irresponsabilidad, la holgazanería, la falta de escrúpulos morales, la vaciedad de conciencia. La famosa escuela laica y sin Dios, la proliferación L libertad de costumbres, los vínculos familiares desprestigiados y violados de mil maneras diferentes, toda esa charlatanería sobre derechos humanos sin los correspondíentels deberes, ya están arrojando sus frutos amargos en nuestra sociedad. La droga, la libertad sexual de los jóvenes, el extremismo, son los frutos mas espectaculares, pero quizá no los más peligrosos. En cambio esta crisis moral pública y privada, esta ausencia de norma ética en la profesión, en la economía, los negocios, la política, esta corrupción de todo ideal noble y la hipocresía con que se disimula la corrupción con apariencia de idealismo, son los grandes enemigos de la nueva Argentina. Y podemos estar bien seguros que ese cáncer no nos dejará surgir jamás Como una gran nación.” Potvorba IJssMjsmskega grl»a za proslavo 3®-letnice „osvoboditve“ Komunistični režim v Jugoslaviji se letos z vso vnemo pripravlja na proslavo 30. letnice „osvoboditve“. Komunistična partija je v ta namen angažirala svojo množično organizacijo, v ¡Sloveniji Slovensko zvezo delovnega ljudstva (SZDL), v katero mora biti včlanjen vsak Slovenec, ki je kakor koli in kjer koli zaposlen. Polsebej pa to proslavo namerava izpeljati v Ljubljani, ki jo je režim ob koncu druge svetovne vojne iz propagandističnih razlogov „odlikoval“ z naslovom: „mesto-heroj“. Šef mestne konference SZDL Ljubljana, partijec Jože Smole je o pripravah proslave izjavil, da je bila „Ljubljana izbrana za prirediteljico osrednje proslave zaradi njenega izjemnega deleža v NOB (Narodnoosvobodilnem boju) .. . Več kot 100.000 ljudi naj pod novim spomenikom revolucije... pokaže tudi solidarnost v mednarodnih okvirih, saj se v svetu vrste poskusi, da se zataji resnica o našem boju in omalovažuje prispevek Jugoslavije v širših protifašističnih operacijah.“ (Smole tudi napoveduje, da se bodo proslave udeležili „tudi predstavniki zamejskih Slovencev“ in da naj proslava „izraža podporo našim rojakom v Italiji in Avstriji.“ Iz Smoletovih izjav odseva zaskrbljenost, da je navduševati za proslavljanje 30. letnice konca tkim. osvobodilnega boja vedno manj tudi v partizanskih vrstah, ki se vedno hitreje redčijo in da bo zato SZDL morala poskrbeti za udeležbo. Smoleta, se pravi partijo, pa tudi skrbi „vrsta poskusov v mednarodnih okvirih, da se zataji resnica o našem boju“, kar je laskavo priznanje protikomunističnim izseljencem po svetu za njihov razkrinkavanje komunistične laži o „resnici“ partijskega boja za svobodo. Sam sebe Smole tolče po ustih, ko vendar ve, da je partija že zdavnaj javno priznala, da ji ni šlo za osvoboditev, temveč za izvedbo komunistične revolucije in za oblast. Glavna proslava je napovedana v Ljubljani 10. maja t. 1., ko nameravajo odkriti nov spomenik revolucije v središču mesta, „s katerim smo krepko v zamudi, saj ga postavljamo šele 30 let po vojni,“ je žalostno priznal Smole. Ljubljansko „Delo“ se v poročilu, datiranem 10. aprila t. L, tudi zavzema, da „je že skrajni čas, da mesto dobi partizanski spomenik“ in da bi „prenovili in obeležili še ostale partizanske spomenike iz vojnih dni-“ Vrsta takih spomenikov je namreč močno zanemarjenih. Zato „Delo“ nadaljuje: „Obnoviti bo treba vsaj nekatere tiskarne, ilegalno tehniko in tiskamo Toneta Tomšiča, ki je bila v neposredni bližini italijanske kvesture, polepšati velja sanatorij Emona, kjer so se med vojno zdravili prvi partizani, urediti pa bo treba še več podobnih objektov. Ljubljana naj dobi svoj prvi stalni mestni muzej, ki bo prikazal potek revolucije v okupiranem mestu...“ Vrsta predlogov, za katere pa takoj dodal: „Za njihovo uresničenje pa je potreben poseben sklep mestne občine, ki bo določila, kdaj naj se predlogi uresničijo.“ Zvezi partizanskih borcev pa je šinilo v glavo, naj bi napravili podobno zgodovinsko potvorbo, kakor jo je partija že izvršila s slovensko zastavo, ko je vanjo všila rdečo zvezdo. Zveza namreč predlaga, „naj se v ljubljanski grb \ vključita še lika ilegalca in heroja“, tako, da bosta -zmaj in grajski stolp dobila dve partizanski figuri ob sebi. ’ Poleg zgodovinskih potvorb in laži, ki jih bo proslava 30. letnice partijske oblasti v Sloveniji polna, bo ta proslava tudi polna molka o zgodovinskih resnicah slovenskega odpora proti partizanstvu, aktu 3. maja 1945 in pokolu 12.000 mož slovenske narodne vojske. Toda slovenskemu demokratičnemu zdomstvu partijska Ljubljana molka ne more zapovedati. Novi člani sveta Ecpiiblike Slovenije Zbori skupščine SR Slovenilje so na sejah 26. marca sprejeli, predlog predsedstva Republike in izvolili za člane sveta Republike 62, večina znanih komunistov iz dobe revolucije kot člane. Ti so: dr. iMarjan Ahčin, Jaka Avšič, Živa Beltram, Dušan Bole, dr, Stanko Cajnkar, dr. Darko čižmek, Alojz Dijači, Olga Družina, Rudolf Ganziti, Milko Goršič, Matevž Hace, Božidar Jakac, Mica Jančar, Rudi Janhuba, Ivo Janžekovič, Marija Jordan, Pepca Kardelj, Fedor Kovačič, Vlado Kozak, Miško Kranjec, dr. Stane Krašovec, Franc Krese-Čoban, Ada Krivic, inž. Sonja Lapajne, Lojze Lešnik, inž. Jože Levstik, Franc Lubej, Angelca- Mahnič — Bratko, Janko Markič, Lev Modic, Ante Novak, Lojze Ocepek, Štefan Pavšič — Jure, Vladimir Pavšič — Matej Bor, Franc Perovšek, Vilma Pirkovič, Jože Primožič — Miklavž, Mara Rupena, Josip Rus, Štefan Sambt, Stane Semič — Daki, Peter —-Stante — Skala, Viktor Stopar, Lojzka Stropnik, Ivo Svetina, dr. Ruža Šegedin, Niko Šilih, Franc Šmon, dr. Makso Šnu-derl, Karel Šturm, Anton Šušteršič, Anton Ukmar, Marija Vilfan, Ferdinand Vode, Zima Vrščaj, Mirko Zlatnar, dr. Slavko Zore, Peter Zorko, Marija Zupančič, Srečko Žumer. Svet republike naj bi bil politično posvetovalno telo Republike Slovenije. Njegovi člani so izvoljeni za štiri leta. Stran t SVOBODNA SLOVENIJA PORTUGALSKA VOJAŠKA J LATA V ZADREGI KOMUNISTI NA TRETJEM MESTU „Bogastvo ga je napihnilo, da je hotel biti povsod prvi, tudi v takih rečeh, v katerih je bil najzadnji.“ Janez Trdina I/ življenja in dogajanja v Argentini Portugalci so kljub 39 letnemu avtoritarnemu desničarskemu režimu na volitvah v ustavodajno skupščino minuli petek, 25. aprila t. 1. dokazali, da je možno izpeljati volitve in da, kar je še važneje, komunisti na volitvah vedno ostajajo v manjšini. Daši je levičarska vojaška junta, ki danes vlada v Partugalu, prepovedala demokristjanom na volitve, ker se je hala njihovega vpliva, je dejansko doživela z volitvami, ki jih je dovolila, poraz svoje levičarske politike, usmerjene v komunizacijo države. Rezultat volitev, ki so bile na zunaj svobodne za stranke, katere je vojaška junta dovolila, je bil za isto vojaško junto porazen. Vojaška junta je sama sebe osmešila, ko je pozivala državljane, naj oddajo prazne listke, da bi dokazali, da jim ni za pluralistični demokratski sistem. Prav tako je vojaška junta storila vse, da bi, če že ne gre drugače, zmagali komunisti, dasi si je vojaštvo še za dobo tri do pet let z izsiljevanjem zagotovilo oblast v državi, kljub kakršnemu koli rezultatu volitev. Kakor je znano, so morale stranke pristati na vojaško zahtevo, da bodo vojski pustile vladati še tri do pet let. V odsotnosti demokrščanske stranke je riajveč glasov (38%) dobila socialistična stranka, ki se upira vojaški junti in komunistom, druga je bila levosredinska Ljudska demokratska stranka (26%), šele na tretjem mestu je komunistična partija s komaj 12% glasov. Naj se jim nudi še tako politično ugoden položaj, kakor se jim je nudil na Portugalskem, komunisti ne žanjejo nikdar več kakor okrog 10 do 15 odstotkov V Saigonu, prestolnici Južnega Vietnama, ki jo je z vseh strani oblegalo 15 divizij severnovietnamske in komunistične gverilske vojske, so pretekli teden dvakrat zamenjali vlado. Po odstopu predsednika Van Thieuja je vlado prevzel njegov podpredsednik Huong, za katerega pa so komunistični gverilci izjavili, da predstavlja odsto-pivšega Van Thieuja in da ’se zato z njim ne bodo razgovarjali. Pod hudim notranjim in zunanjim pritiskom je nato tudi Huong odstopil ter je saigonski kongres „enoglasno“ izvolil za novega predsednika južnovietnamske vlade generala Duong van Minha, moža, ki je leta 1963 z ameriško pomočjo zrušil protikomunističnega predsednika Diema. Duong van Minh je takoj zahteval popoln umik vseh ameriških sil iz Južnega Vietnama ter nameraval stopiti s komunisti v pogajanja za ustanovitev Na vrhunski petrolejski konferenci v Alžiru sta 6. marca t. 1. perzijski šah in levičarski iraški diktator Saddam pe posredovanju alžirskega diktatorja Bou-teflike sklenila sporazum o koncu dolgoletne sovražnosti med Perzijo in Irakom. Irak je priznal Perziji pravico do področja na vzhodnem obrežju reke Šat-al-Arab, ki je velike važnosti za perzijsko gospodarstvo, v zameno pa je Perzija zagotovila Iraku, da bo ustavila vso vojaško in drugo pomoč Kurdom, ki so pod vodstvom svojega generala Bar- glasov na volitvah, ki so kolikor toliko svobodne. Komunisti so vedno in povsod manjšina in le z diktaturo vladajo, če in kadar pograbijo oblast. Levičarska vojaška junta, ki na vsak način hoče Portugal spremeniti v socialistično, se pravi komunistično državo, je po volitvah, ki jih je sama organizirala in dovolila, ki pa niso končale z rezultatom, kakor si ga je želela, objavila, da „bodo reakcionarji izvršili nove napade in podtalne manevre, da bi se končno polastili oblasti.“ Junta pa ni objavila, kdo naj bi bili reakcionarji, dasi opazovalci menijo, da grožnja leti tako socialistom in kakor ljudskim demokratom, ki so dejansko zmagali na volitvah, šef socialistične stranke Mario Soares je kljub grožnji izjavil, da je „ljudstvo izbralo tip socializma, ki ni' identičen s političnim načrtom, ki ga je predstavila vojaška junta.“ Volilno geslo njegove socialistične stranke je bilo: „Socializem v svobodi.“ V 247 članski ustavodajni skupščini bodo imeli socialisti skupaj z ljudskimi demokrati absolutno večino 153 sedežev (prvi 95, drugi 58), toda ustave ne bodo mogli po volji prikrojiti, ker jo je že pripravila vojaška junta marksistično pobarvano in ki jo bo ta skupščina morala dejansko samo potrditi. Brez vojaškega udara, kakor je bil v Čilu ali v drugih južnoameriških državah, med njimi pred leti v portugalskem Brazilu, se bodo Portugalci težko ubranili drsenju v močvirje komunistične diktature, v kateri je odsotna prva in najvažnejša človeška pravica: svoboda. koalicijske vlade treh struj: svoje nekomunistične, sredinske tkim. „tretje politične sile“, ki jo sestavlja večina budističnih menihov (po starem ljubljanskem medvojnem žargonu OR) ter komunistične gverile Vietkong. Vendar je konec prišel predno je bilo pričakovati. Predsednik Minh je, takoj ko so zadnji ameriški državljani zapustili Vietnam, in potem, ko so komunisti zavrnili vsako pogajanje, brezpogojno predal Saigon, in ves Južni Vietnam v roke Vietkongu. V jutru srede 30. aprila je ukazal, da naj vse edinice južnovietnamske vojske odložijo orožje in se 'predajo komunističnim oddelkom. S tem je bilo konec tridesetletne vojske, pa tudi petdesetletnih naporov komunistov za prevzem oblasti. Konec pa je bilo tudi svobode, ki je padla pod udarci srpa in kladiva, spričo popolne neaktivnosti svobodnega sveta. zanija pred več kot desetletjem začeli upor proti iraški nadvladi v severnem goratem delu Iraka. Kurdska 4000 letna zgodovina je polna .bojev proti zunanjim osvojeval-cem. V klasični zgodovini so znano pod imenom Medeji. Ksenofontovih „deset tisoč vojakov“ se je moralo v svojem pohodu na sever proti črnemu morju prebijati skozi „kurdsko meso“. Kseno-font v svojem zgodovinskem poročilu pripoveduje, da so „Grki sedem dni korakali skozi deželo Kurdov, ves čas v Mednarodni teden PORTUGAL je prva članica NATO, ki je vzpostavila redne diplomatske stike s Severno Korejo, y Lizboni se vojaška junta izgovarja, da spada ta korak v sklop njene „politike razširjanja mednarodnih stikov.“ VODJE Saudijeve Arabije, Sirije in Egipta so se dogovorili „o skupni strategiji v boju proti Izraelu“, so objavili po vrhunskem sestanku arabskih vodij v Riyadu. Sirija je hotela, da bi se sestanka udeležil šef palestinskih teroristov Arafat, a je novi saudijski kralj Khalid Arafatu prepovedal priti v Sau-dijevo Arabijo. MAOCETUNG, ki je osebno sprejel belgijskega predsednika Tindemansa na razgovore v Pekinu, je temu dejal, da si Kitajska želi združeno Evropo, da bo protiutež imperialistični Moskvi.“ Prav tako Maocetung vztrajno napoveduje novo svetovno vojno, ki pa da ne bo atomska, temveč z običajnim orožjem. Maocetung se striktno drži svojega političnega načela: sovražnik našega sovražnika je naš prijatelj. OCEANI na našem planetu bodo mrtvi v prihodnih 50 letih, če se ne bo nič storilo proti umazaniji in prevelikemu ribarjenju, je izjavil znani morski strokovnjak Jacques Cousteau, življenje v oceanih se je v zadnjih 25 letih skrčilo od 30 do 50 odstotkov. Obalni petrolej bo izčrpan v prihodnjih 25 letih. Letno se nalovi po svetu 72 milijonov ton rib, smeli pa bi jih poloviti le med 35 do 40 milijonov ton, da ne bodo izumrle, meni Cousteau. ZAHODNONEMŠKI marksistični teroristi so napadli in minirali zahodno-nemško veleposlaništvo v Stockholmu ter ubili vojaškega atašeja. Švedska policija je pet teroristov ujela ter jih bo izročila Zahodni Nemčiji za sodni proces. V PARIZU je umrl znani francoski partijski šef, 78 letni Jacques Duclos. 107 DELEGATOV tkim. Bilderber-ške konference, ki se je prvič sestala leta 1954, je končalo tridnevno zasedanje v nekem egejskem turškem mestu ter so nato odleteli v posebnem letglu v Zürich, y klubu, ki mu predseduje nizozemski princ Bernard, se sestajajo najbolj vplivni velmožje iz nekomunističnega sveta ter imajo med seboj povsem zasebne razgovore o svetovnih problemih, časnikarjem na sestanke kluba vstop ni dovoljen. ŠEF SOVJETSKEGA „SINDIKALIZMA“ ALEKSANDER ŠELJEPIN, ki je na svojem nedavnem obisku v Angliji doživel hude protisovjetske demonstracije, je bil izgnan iz sovjetskega politbiroja. Opazovalci so doslej 58-let-nega Šeljepina, ki je bil tudi šef sovjetske KGB, smatrali za naslednika srditih bojih z njimi ter so tam prestali hujše udarce, kakor pa bi jim jih mogla zadati perzijski kralj in njegov general Tisafernes“. Toda, dasi se je Kurdom posrečilo obstati na tem goratem področju vsa dolga tisočletja zapisane zgodovine ter so iz njihovih vrst zrasli svetovno znani možje, med njimi Saladin, jih je zgodovina vedno prezirala. Trenutno je v severnem Iraku dva milijona Kurdov, več kot pet milijonov jih je v zahodni Turčiji, štiri milijone v severozahodni Perziji, nad 200-000 v južni ZSSR in nad 300.000 v severovzhodni Siriji. Niso se pa priborili do zavesti enotne narodnosti. Njihova zgodovina je polna kratkotrajnih mini-kraljestev in fevdalnih go-spodstev, tradicij, ponosa in pesnikov. V 10. stoletju je Termuki zapisal: „Ko občudujem potoke in žene moje domovine, mislim, da sem že v obljubljeni deželi“. Leta 1920, po 1. svetovni vojni, je bila po pogodbi v Sevresu podeljena „takojšnja avtonomija pretežno kurdskemu področju,“ ki naj bi sledila neodvisnost. Toda pogodba se je hitro spremenila v kos papirja. V Turčiji, kjer živi večina Kurdov, jih niti ne priznajo kot poseben narod temveč jih imenujejo „planinski Turki“. Kljub temu se Kurdi že desetletja borijo za prostor na političnem soncu, tako v Turčiji, kakor v Iraku in Perziji. Ni se jim pa doslej posrečilo vskladiti svoj boj v teh državah v enoten nastop. Barzanijeva uporniška skupina, ki se bori v Iraku proti močni in dobro Zadnji teden je potekel v pripravah na 1. maj, ki je obenem delavski praznik, in pa tradicionalno predstavlja začetek delovanja narodnega Kongresa, ko se zbereta senatorska in poslanska zbornica, da poslušata otvoritveni govor predsednika (sedaj predsednice) države. Med te priprave je spadala tudi obnova predsedstev obeh kongresnih zbornic. Ta je potekla v zelo napetem ozračju. Kot smo že poročali v teh tedenskih komentarjih, je bil kaj delikaten položaj dosedanjega namestnega predsednika Senata, demokristjana A-llendeja. Čeprav je imel zaslombo vseh opozicionalnih sektorjev in celo nekaterih posameznikov vladne stranke, kateri sam pripada, je vodstvo stranke sklenilo da volitev predsednika preloži „na poznejši čas“. Dr. Allende bi v tem primeru ostal na mestu predsednika, a tega ni hotel storiti. V Senatu se je ob debati tega problema vnela huda polemika. Opozicija je tako postopanje enostavno označila za protiustavno. Prav tako so brez pridržkov obtožili vladno stranko da hoče s tem, ko ne imenuje namestnega predsednika senata, preložiti funkcijo druge ustavne figure v državi na predsednika poslanske zbornice dr. Lastirija, ki je ob priliki odstopitve dr. Campore in dr. Solano Lime leta 1973, kateri je sledila tudi ostavka predsednika senata Bialeta, zavzel mesto začasnega predsednika države. Če bi sedaj iz katerega koli vzroka predsednica gospa Peronova zapustila, začasno ali trajno svoje mesto, bi zopet RaUl Lastiri zavzel mesto začasnega predsednika. Ker debata v Senatu ni rodila nikake izhodiščne točke, in ker je vladna stran- Brežnjeva. Bil je najmlajši član politbiroja, v katerega je bil sprejet komaj minulega novembra. MAOCETUNG se je spet pojavil v javnosti, ko je minuli petek sprejel v avdijenci severnokorejskega komunističnega diktatorja Kirn II Sunga. Iz Pekinga je Mao izginil pred 10 meseci. Washingtonska kongresna knjižnica je 24. aprila t. 1. praznovala 175-letnico svoje ustanovitve. Deta 1800 so iz Lon dona prepeljali več sto knjig v enajstih zabojih v Washington za kongresno knjižnico, ki je sčasoma postala ena od dveh opremljeni redni vojski, nima zaslombe niti ne med vsemi Kurdi v Iraku. Kurdi niso nikdar znali predstaviti svoje zadeve mednarodnemu svetu. Relativno malo časnikarjev je obiskalo Bar-zanija. Po sporazumu v Alžiru pa je sedaj iraška vojska povsem sklenila obroč okoli upornih Kurdov in je vojaško poveljstvo v Bagdadu odločilo letošnjo zimo ne umakniti svoje vojske z goratega področja, kakor je to delalo prejšnja leta. Kakor drugi majhni narodi so tudi, Kurdi bili in so drobiž v kupčijah velikih narodov. Služili so namenom pen zijskega šaha, dokler ni zagotovil Perziji postojank na vzhodnem bregu reke Šat-al-Arab. Irak je rad dal Perziji to koncesijo, da je Perzija ukinila pomoč upornim Kurdom ter bo sedaj Irak mogel „kurdsko vprašanje“ hitro rešiti in svojo vojsk,», opremljeno s sovjetskim orožjem, preusmeriti v nastope proti Izraelu. Vse dokler bo iraško-perzijski mir obstal, Kurdi pa bodo potisnjeni v mrtvilo, bo ravnotežje sil na Bližnjem vzhodu močno prizadeto. Bagdad se je hitro znašel, ter je po sporazumu s Perzijo takoj proglasil novo amnestijo za upornike, če se' predajo pred 1. aprilom-Stotisoče kurdskega prebivalstva Se je dvignilo in pohitela čez gorato področje iz Iraka v relotivno varnost čez mejo v Perzijo pred 1. aprilom, toda 9.000 upornikov se je odločilo ostati in boj nadaljevati. Ponovil se je stari kurdski pregovor: „Kurdi nimajo prijateljev.“ ka, ki ima absolutno večino, svoj predlog peljala naprej, so opozicionalne stranke, najprej federalisti, nato pa še radikali, demostrativno zapustili zbornico. To je bilo prvič v sedanji ustavni dobi. Medtem pa je poslanska zbornica potrdila za svojega predsednika Raula Lastirija, podpredsednik pa je prav tako ostal demokristjan Dr. Salvador Busacca. Kmalu za tem, v ponedeljek, 28., je konvencija radikalne stranke izdala dokument, v katerem zatrjuje svoj namen za vsako ceno braniti ustavnost v državi. Istočasno pa ostro napada vlado zaradi zgrešene gospodarske in socialne politike, zaradi favoritizma, zaradi ne-pristranosti pri nedavnih volitvah v Misiones, itd. čeprav dr. Balbin pri radikalih ohranja nedyomno mesto voditelja, je vendar njegov položaj dialoga z vlado precej težak, spričo vedno bolj ostrega položaja, ki ga na splošno zavzemajo radikalni poslanci in senatorji proti vladni stranki. Po mnenju opazovalcev je prišel čas, ko bo morala vlada resno pretresati svoje delo, pregledati svoje načrte in popraviti napake, če hoče da bo tako opevan dialog ostal na trdni podlagi. Na drugem polju, pa je notranji minister dr. Rocamora napovedal, da bo v tem letu pripravljena sprememba ustave. Ni pa jasno določil, ali bo izveden le osnutek, ali pa bodo izpeljane tudi ustavnozborne volitve. Te bi bile lahko tudi prihodnje leto, ,1976, to je eno leto pred splošnimi volitvami. Bile bi, za vlado in opozicijo, barometer, po katerem bi se sukali računi, in delale povezave za poznejše, predsedniške volitve. Sprejem Kirn II Sunga opazovalci spravljajo v zvezo s komunističnimi uspehi v Indokini. Maocetung in Kirn 11 Sung da sta govorila o ponovni spro-živi krize tudi na Koreji, kjrar naj bi severna komunistična Koreja zaigrala vlogo Severnega vietnama proti Južni Koreji. na j večjih knjižnic na svetu. Knjižnica, ki je nastanjena v dveh mogočnih stavbah nasproti ameriškemu kongresu, tretja stavba pa je prav sedaj v zidavi, je tekom desetletij do danes narasla na več kot 75 milijonov knjig, zemljevidov, odtisov, fotografij, glasbenih partitur in mikrofilmov. Z njo tekmuje po obsežnosti samo Leninova državna knjižnica v Moskvi. Originalne knjige iz Anglije in druge publikacije so bile uničene pri požaru leta 1814, ko so Angleži požgali Kapi- tol. Toda ob koncu severnoameriške državljanske vojne je knjižnica že štela več kot 80.000 zvezkov. Po severnoameriškem zakonu za avtorske pravice iz leta 1870 dobi knjižnica dve kopiji sleherne knjige, odtisa, zemljevida in katere koli tiskovine, registrirane v ZDA, kar je eden vzrokov-za njeno obsežnost. Ford - Brežnjev VRHUNSKI SESTANEK PRELOŽEN Vrhunska konferenca med severnoameriškim predsednikom Fordom in sovjetskim komunističnim diktatorjem Brežnjevom, ki je bila prvotno napovedana za letošnji junij ali julij, je bila preložena „verjetno do septembra, če ne še za pozneje proti koncu leta,“ so objavili uradni ameriški krogi. Formalno niso objavili novega sestanka ter je Bela hiša samo sporočila časnikarjem, da je bila zadeva preneše-na na poznejši čas, proti koncu leta. Kot razlog preložitve vrhunskega sestanka navajajo „počasen napredek pri pogajanjih za nov dogovor o omejitvi jedrnega orožja, dalje več konfliktov v zvezi s 35 člansko vrhunsko konferenco, napovedano za letošnji julij v zvezi z tkim. evropsko varnostno konferenco in druge faktorje. PREDAJA Y SAIGONU KONEC SVOBODE .................. 4090 leí bojev za samostojnost KURDI ZNOVA PORAŽENI 175 let washingtonske knjižnice NAJVEYJA NA SVETU /sa«ia*K6«lB=B*lil*S»<**»®**BI«*aSttiSaiSJiK;*iSi&'kai5Bri»i»»je3eBl«SI»tBa»an» Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil Vdan v božjo voljo in zaupajoč v Njegovo usmiljenje je v petek, 12. aprila, umrl v 86. letu starosti naš ata, gospod Jakob Poznič Iskrena hvala dušnemu pastirju g. Jožetu škerbcu, in vsem drugim prijateljem za vsp iskazano ljubezen ob atovi bolezni in smrti. Žalujoči: hči Karina in zet Ivan Prešeren . naha Alenka in vnuki: Marjana, Andrej, Lučka otetalo sorostvo. Buenos Aires, Comodoro Rivadavia, Slovenija ¥ NEDELJO, 18. MAJA OB 1.6 ODHOD IZ BUENOS AIRESA: 24. JULIJA 1975 SANJUSKA VELETOMBOLA Glavni dobitek: Letalsko potovanje v Evropo POVRATEK IZ RIMA: 28. AVGUSTA 1975 \ Prof. dr. JUAN * JESUS BUASNIK m m specialist za ortopedijo . ® m travmatologijo H B Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja ; Capital Federal Tel. 41-4.413 ■ ■ Ordinira v torek in petek od 17 do 20. ; Zahtevati določitev ure na privatni S telefon 628-4188. Ludvik Puš (17) NA DOLGO POT Napptil sem se v hribec, Minki naročil, naj se vsede na lesen plot, ki je bil z njim ograjen sadni vrt in me tam počaka, sam pa kmalu nato vstopil v prostorno sobano v hiši tik ob cerkvi. Menda je bila tam mežnarija in gostilna, kajti znaki v sobi so merili na obojno. Notri sem našel vse polno ljudi. Po govorici sem jih spoznal za begunce. Najbrž so pfišli k zajetni gospodinji z istimi nameni kot jaz: če bi se kje dobilo kaj prostora, kamor bi položili svojo glavo vsaj za to noč. Gospodinja je bila dobra ženska. Ni samo postregla s čajem in celo Šilcem žganja, marveč je tudi razpravljala in ugibala, kako bi ljudi spravila za eno noč pod streho. Znala je „žebra-ti“ po slovenje, če je bila slovenskega rodu in prepričanja, se ni dalo dognati. Končno se je, videč pred seboj golo potrebo revnih ljudi, odločila odpreti v sosednji zgradbi, svisli nad skednjem, kjer je bilo še nastlanega, precej sena. Naročila pa je strogo in s poudarkom, da mora vsak oddati cigarete in vžigalice njej v roko, preden prestopi prag velikega skednja. Kdor ni oddal, ga je odklonila, nato j)a zabičala, naj vsak prevzame odgovornost, da ne pride do požara. Pristavila je, da je to naročilo predvsem v lastnem interesu, ker bi ob izbruhu ognja v svislih verjetno nihče ne prišel živ iz gorečega poslopja. Jaz sem jo posebej prosil, naj toliko počaka, da grem iskat svojo ženo, med tem pa tudi za naju najde kak prostorček. Še danes ne vem, kako sem se mogel tako zmesti v orientaciji, ko sem se vračal po ženo. Ne spominjam se,; da bi bil v prejšnjem življenju kdaj zgubil smer. Res je bil ta kraj čisto tuj, res j« bila tema kot v rpgu, pa vendar! Ko sem stopil iz hiše, sem jo zavil ravno na nasprotno stran. Prišedši do podnožja se mi je okolica zdela nekako čudna in tuja, ko sem iskal v temi obrise znanega, visoko naloženega voza in ga nisem našel, se mi je posvetilo: zgubil si se! Napotil sem se okrog hribca in po dolgem iskanju našel svojo ženo, ki se je že močno bala, da se mi je kaj zgodilo, kar bi v tistih razmerah ne bilo nič nenavadnega. Oba sva bila srečna in vesela, da sva spet skupaj. Biti skupaj v temi in tegobi je velika reč. Z voza sva vzela seboj nekaj za pod glavo in nekaj za odejo, se podala na vrh hribca in družno stopila pred gospodinjo. Odmajala je z glavo na vprašanja, ali je kaj prostora v hiši- Po čudnih lojtrah sva priplezala iz skednja na svisli, tam poiskala z žepno svetilko še nezaseden prostor v senu in si pripravila borno ležišče. Vse naokrog so že ležali utrujeni ljudje, nekateri že spali, drugi pa se pripravljali na spanje, ki morda zaradi morečih skrbi in utrujenih teles ni hotelo zatisniti oči. Nisva dolgo ležala, vsa oblečena kakor sva bila čez dan, ko je Minko napadel kašelj- Po malem je pokašlje-vala že čez dan in tudi v prejšnjih dneh V zgodnji spomladi tistega leta se je bila pošteno prehladila, influenco smo nekoliko prelahko vzeli, dokler se ni usedla v bronhije. Ni je bilo več mogoče popolnoma ozdraviti, postala je kronična in jo je pri vsakem večjem naporu nadlegovala. Tri dni in tri noči prenašati napore poti čez Ljubelj brez pravega odpočitka in brez spanja, je preveč celo za popolnoma zdravega in močnega človeka. To njeno zdravstveno stanje je bilo med glavnimi razlogi, da sva se doma odločila, naj ona ostane v Ljubljani in se v prvih dneh pod. komunistično oblastjo zateče k usmiljenkam na Vidovdanski cesti. Pot v begunstvo je tvegana stvar za zdravega človeka, ko nič ne ve, kaj vise ga utegne doleteti, in kakšnim telesnim naporom bo izpostavljen. Zato sem šel sam na pot. Zakaj in kako je prišla takoj za menoj, je bilo popisano. Seboj je prinesla kronično vnetje sapnika, ki jo je od dne do dne huje nadlegovalo. Na Seniku na Kamnu je bronhijalni katar z vso silo udaril na dan. Začela je kašljati sprva bolj poredko in s presledki, skušala kašljanje zadrževati, pa ni bilo mogoče- čim bolj se je trudila, da bi ne nadlegovala ljudi, ki so se radi kašljanja prebujali in se trudni obra- čali po ležiščih, tem bolj jo je kašelj nadlegoval. Ko se je izkašljala do solz, jo je za nekaj časa pustilo, potem se je znova začelo, vso noč, vso dolgo noč. Nobeden od naju ni niti za minuto zatisnil očesa. A Vsi ostali prenočevale: v nenavadnem „hotelu“ so slabo spali, verjetno ne veliko bolje kot midva. Vsi smo bili zarana na nogah, ko je jutranja zarja komaj začela preganjati temo in je bilo sonce še globoko za gorami, Eno blagodejno posledico je vsekakor imelo ležanje, čeprav samo na senu: do onemoglosti izčrpani udje telesa so se vendarle odpočili. A utehe duševnemu razpoloženju in olajšanja napetemu živčnemu sistemu, ki ga organizem more dobiti samo v globokem spanju, senik ni nudil vsaj nama ne. Po neprespanih očeh in izmučenih potezah na obrazih je bilo sklepati, da tudi drugim ne. Gospodinja je bila s svojimi ljudmi tudi že pokonci, vrata v hišo sd bila odprta. Vstopila sva v upanju, da se bo dobilo kaj gorkega za želodec,- as drugega ne, vsaj skodelica tople kave- Domačini so bili z nami prijazni, morda zato, ker smo vzbujali usmiljenje, gotovo pa tudi zato, ker so vedeli, da nismo šli po svetu s praznimi žepi. Res se je dobila kava, se razume, da kava samo po imenu ker se, po okusu sodeč, ni zgubilo nobeno kavino zrno v mešanico raznih praženih kavnih pripomočkov in primesi. Vendar je bila dobrodošlo krepčilo, čeprav je bila kuhana na zloznanem nemškem „Ersatz-u“. Bilo je pač prve dni po končani dolgoletni vojni, ko se je rajh izčrpal do golih kosti; bil je v razvalinah in razsulu, a iz razdejanja in pogorišča je sramežljivo vstajala Avstrija kot nedolžna devica. Glede njene nedolžnosti si učenjaki niso bili popolnoma na jasnem. Naj bo kakor hoče, nam slovenskim beguncem, ki nismo živeli po angleških taboriščih in sn^o bili odvisni od njene dobre volje in pripravljenosti iti nam na roko, rii bila mačeha. •To lahko zapišem, čeprav ni šlo vedno vse lahko in gladko. Bili so pač težki časi, in v deželi je bil dejanski gospodar — okupator, pa ne samo eden, ampak štirje. Bila je sobota. Kakor vsi prejšnji dnevi na naši poti čez Ljubelj, je bil dan spet jasen in topel, sonce je za majniški- dan nenavadno ostro prigrevalo, le noči so bile še hladne- Kjer je bila zemlja bolj plitva, so se že kazali znaki suše, a za drevje z globokimi koreninami je bila ta pomlad idealna. V enem tednu, odkar smo bili na poti, se je vegetacija razvila v bujno zelenje tudi pri rastlinah, ki so v spomladanskem razvoju bolj zamudne. Sončna svetloba in toplota zbudi še tako zaspano in zaostalo rastlinico in jo obleče v zelenje in cvetje, če je le še trohica življenja v nji. To pomlad je bilo vse izredno zgodnje, če bi bilo deževalo in bi se sonce dan za dnem skrivalo za goste oblake, bi se skrivalo tudi novo zeleno življenje v popkih do prihodnjega klica sončnih žarkov.