Stev. 20. V Mariboru 13. maja 1880. Tečaj XIY.
Izhaja vsak četrtek
in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom za celo leto 3gld. kr. ,, pol leta I „ 60 „ „ četrt leta — „ 80 „ Naročnina se pošilja opravništvu v dijaškem semenišču (Knaben-seminar.) Deležniki tisk. društva dobivajo list brez posebne naročnine.
Slovenski
List ljudstvu v poduk.
Posamesne liste
prodaja knjigar Novak
na velikem trgu po 5 kr. — Rokopis
se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo.
Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat 8 kr dvakrat . . 12 „ trikrat . . . 16 „
Gradec neprijazen Slovencem.
Štajerska dežela naljudena je od dveh narodov, nemškega in slovenskega. Tega ne more nihče tajiti. Nemcev štejemo okolo 600.000 duš, a Slovencev 450.000. Smo si torej Nemci in Slovenci sosedje v enej deželi, ki moramo drug dru gemu pravični biti in spoštovati se, ako hočemo še dalje v miru in zastopnosti skupaj živeti. Ako pogledamo na sosede Nemce, kolikor se jih s politiko peča, zadenemo na dve stranki: na konservativce in liberalce. Prvi so nam pravičnejši od drugih. Knez Alojz. Liechtenstein je se nedavno krepko potegnil za g. dr. Vošnjakove resolucije; sploh konservativni nemški poslanci kažejo se kot pravi avstrijski domoljubi in so v državnem zboru glasovali vsi za resolucije Slovanom na korist, namreč, da obvelja §. 19. osnovnih pravic djanski v šolah in uradih. S takšnimi Nemci je torej po razum in mir mogoč. Nikakor pa ne z nemškimi liberalci. Ti niso najprvlje avstrijski, ampak nem ški, pogosto kar le prusko-nemški politikarji, ki skušajo širiti nemški živelj in mogoče veliko Slovanov ponemčiti. V to svrho jim je dobro vsako sredstvo. Kako da so brezobzirni, to nam kaže dovolj 181etna skušnja v liberalno-nemškej dobi ! Vender kako ti laži-liberalci nas Slovence zaničujejo in sovražijo, to nam kaže sledeči dogodek v Gradci: svitli cesar in cesarica sta na čelu društvu „rudečega križa". To društvo obstaja iz moškega in ženskega oddelka ter vsak pobira milodarov, da nakupi, česar je v svrho društveno treba. Svrha ali namen je pa ta, da ob času vojske pobira na bojiščih ranjence, jih v bolnišnice spravlja in ondi za nje skrbi. Res lepa svrha, prav krščanski namen. Potrjeno od cesarja začelo je milodarov nabirati in po mestih in trgih dalo pribiti ali prilepiti tiskanih pozivov k pristopu. Gradec, glavno mesto dežele štajerske, šteje zraven nemškega prebivalstva gotovo svojih 30.000 Slovencev. Zatorej je društvo v Gradci po ulicah prilepilo nemško-slo-venskih pozivov. Sedaj je bil ogenj v nemškej strehi. Velikonemec dr. vitez Weiss je dne 30. aprila
dal sklicati mestni zastop in stavil predlog rekoč: „nekoliko dnij sem so po mestu prilepljeni „družbe rudečega križa" pozivi v dveh jezikih, nemški na jednej, slovenski na drugej strani. To je žalostno znamenje za naš popolnem nemški Gradec. (Ni res, Slovencev je 30.000 duš, in uže ime kaže da so ga Slovenci nekdaj bili zagradili, a Nemci si ga poznej prisvojili.) To je poskus narodni prepir v naše mirno mesto zasejati. Moramo ga takoj zadušiti, nemštvo je v nevarnosti". Na to je mestni zastopnik Koller nasvetoval odsek 5 udov, ki naj hitro sestavijo resolucijo, v katerej bo mestni zastop graški protestiral zoper širenje slovanskega življa v uradih in šolah. (Človek bi mislil, da bodo protestirali samo zoper pribijanje nemških-slovenskih oklicev v Gradci.) Nasvet je bil enoglasno sprejet, jednako tudi od izvoljenih 5 zastopnikov izdelana resolucija dne 10. maja. Resolucija se glasi: „uvedenje slovanščine v šole in urade, zlasti pa slovenski podučni jezik na Štajerskem, krči pravice Nemcev [kar pa ni res] in daje Slovanom nadmoč [Zakaj pa ne? Ali ni Slovanov 16 milijonov, a Nemcev samo 8? Ali torej ne plačujemo Slovani še enkrat toliko davka, ne dajemo še enkrat toliko vojakov, kakor Nemci ?], nemščina ne bode več veljala kot državni jezik [Prazen strah, vsak Slovan se bo nemški uže naučil, kakor do sedaj, kedar mu bo to kazala potreba, a siliti se ne damo, da bi se nemški učili z zanemarjanjem lastnega svojega jezika], kar bi bilo v neizmerno škodo državi (Ni res, ampak le liberalnim ponemčevalcem in prusakom) in „kulturi" (Piškavi orehi). Zato izreče mestni zastop graški, da bo se zoper tako početje branil". Slo-bodno, kajti takšuega papirnatega straha se ne ustraši neben pametnjak!
Takšna je izjava graškega mesta. Neprijazna je nam Slovencem, a ne samo to, ona je po naših mislih, in gotovo tudi po mislih konservativnih in pravicoljubnih Nemcev: nepremišljena, strastna in celokupuosti dežele štajerske nevarna. Nepremišljena je. Kajti Gradec ni kar mesto za se; Gradec je glavno mesto cele Štajerske, ki je nemška iu
slovenska, sedež deželnemu zboru, deželnej vla di, c. k. namestniji, raznim uradom in zavodom tako, da štajerski davkoplačilci gotovo več kakor 1 milijon goldinarjev denarja vsako leto graškemu mestu v prid žrtvujemo; še teater jim plačujemo! A Slovenci doplačujemo gotovo 2/5. Tega graški gospodje liberalci nič niso pomislili, marveč se delajo, kakor da bi sami Nemci na Štajerskem živeii. V svojej strasti ne privoščijo slovenskim sodeželanom niti betvice narodnih pravic ter tako sami te od sebe suvajo. Zato pa bodo graški liberalci kmalu slišali odgovor, kateri jim na tako strastno brezobzirnost gre. Slovenci ga jim dolgo ne ostanemo dolžni! Štajerski liberalci v svojej strastnej brezobzirnosti, svojej „teutonsko-prusačkej" nestrpljivosti in črnem sovraštvu do Slovanov sami najbolj delajo na to, da ne bode miru, dokler se ali ne razidemo, ali pa nemški konservativci kor-mila v roke ne dobijo in krivic ne popravijo.
Knez Al. Liechtenstein o sedanjem šolstva.
II. Ljudska šola je prvi obrazujoči zavod vsakemu omikanemu narodu, vsakdanji kruh pro-svetin. Ta kruh pa mora biti priprost, zdrav, tečen in prebavljiv. Veduo ima sestavljen biti iz tistih prvin, a ne da bi ž nja sestavljanjem menjavalo se, kakor bi se vsakokrat ljudem izljubilo. Svrha ali namen mu je, duševno in nravno otroke toliko izobraziti, da zamorejo potem krenoti na ktero-bodi pot v razne stanove človeške družbe. Pomagati jim ima, da si naberč toliko znanostij in čed-nostij, da jim bo mogoče postati hasnovili in delavni ljudje. Nima jim torej nič posebnega, podrobnega podajati, ampak prvine izročevati, podlago, dno ali temelj zidati, a ne kinčati ali zalšati. Globoko in trdno vzidano dno jim ima dati, da se pozida vrhka nja poslopje vsega nadalejšnjega življenja. Pravi plitujaki (rezano kamenje), neskrhljivi, morajo se v ljudskej šoli položiti. Po mojih mislih je poduk v malih šolah podlaga vsem znanostim, veuder ravno za tega voljo ne smeje dalje segati, kakor sploh ogromna večina prebivalstva navadno v omiki prodira. Kdor hoče dalje izomikati se, ta stopi uže iz večine na stran in naj torej poišče sebi primernih sredstev, večjih šol. Ljudska šola se pa ima s tem zadovoljiti, česar je vedeti in se navaditi treba ogromnej večini omikanega naroda. Torej: krščauski nauk, brati, pisati in računiti, to so štirje najpotrebnejši predmeti. Ti 4 predmeti so dovolj širni, da izpolnijo šolski čas, pa tudi dovolj pri prosti, da so otročjemu duhu pristopni. Vse drugo je ali pretežavno, ali, če tudi otročje sposobnosti ne presega, vender itak skromni za šolanje odmerjeni čas preveč krči. No, kako pa je zastran tega v novej šoli. Zlatega časa potratijo z množino predmetov, ki se jako površno razlagajo in torej drugo niso, nego do-brovoljska gurača. Novošegni učitelji razlagajo otrokom o špektralnej analizi, o interferenciji in
polarizaciji svetlobe, o teleskopih, mikroskopih in jako pogosto o naturoznanskih hipotezah, katerih ne razume prav niti učitelj sam, kamo li še ubogi fantič ali deklica na šolskej klopi!
Kakšni so pa nasledki takemu šolanju ? Otroci v poglavitnih, najpotrebnejših predmetih zaostajajo. Ne znajo pri izstopu iz šole prav brati, ne lepo in pravilno pisati, ne spretno računiti. Da tega svet trdneje ne zvé, temu je krivo to, da so javne skušnje odpravili. Občestvo se ne more tako lehko, kakor poprej, samo prepričati, ali šolstvo napreduje ali pa leze nazaj. Kar vero in krščansko obnašanje zadeva, tukaj smo pa uže bolje podučeni, da ni tako, kakor bi moglo biti. To nam, žali Bog, vsakdanja skušnja le preveč jasno kaže. Mislim, da ne sodim preostro, ako rečem, da očetje novega šolstva niso celo brez nakane krščanski nauk skrčili, njegovo razlaganje oteškočili, verske vaje oškodili in celó opravljanju sv. spovedi in sv. obhajila zadržkov in napotkov nastavili. Ker upliv vere peša in sredstev pomanjkuje, s katerimi se mladina v strogem redu drži, zato so uspehi novošegne odgoje jako slabi. Nečem o tej reči dalje govoriti. Zavračam slavno gospodo le na pritožbe učiteljev na učiteljskih shodih, da z razposajeno mladino ni rinjati več!
(Konec prihodnjič).
Gospodarske stvari.
Zastrupljenje in poinočki v prvi sili.
M. Največ nesreč po zastrupljenji na deželi se zgodi s strupenimi gobami ali glivami. Ljudje gobe ali glive radi jed6, pa tudi lahko do njih pridejo. Da se strupene od dobrih in nenevarnih gob ločiti znajo, temu je treba natančnega poznanja gob. Znamenja, kakoršna se navadno kot zanesljiva uče, tudi niso vsakokrat popolnem varna. Tako se priporoča, naj se z gobami ali glivami kaka srebrnina, n. pr. srebrna žlica, srebrni denar, bela čebula, kos črstve krušne sredice vred kuha in če ta pridjana stvar po kuhi še kaže svojo prejšnjo, čisto, naravno barvo, tako so one glive neškodljive in dobre. Skušnja pa je že pokazala, da povedane stvari bele ostanejo, tudi če so se s strupenimi gobami vred kuhale. Dalje se uči, da se strupene in škodljive gobe na tem spoznajo, da imajo, če jih človek v roko vzame in prelomi, nekakšen zopern, grd duh in ravno tak okus. Tudi kmalo po prelomu na robeh barvo spremenijo. To so dobra precej zanesljiva znamenja, pa vender ne za vse strupene gobe. Nektere neškodljive sorte preminjajo na prelomljenih robeh tudi svojo barvo, med tem ko nektere strupenih sort tega ne storč. V nekterih mestih ima tržna policija ukaz, da ne pusti več ko 4 sorte gob ali gliv na trgu prodajati in tako je gospodinja pri nakupovanji gliv precej brez skrbi. Po kmetih se-
veda se pa kaj takega ne da izpeljati, toraj se morajo drugi pomočki iskati.
Do zdaj se je le jedno sredstvo kot popolnem zanesljivo skazalo namreč to, da se gobe ali glive, brž ko so se nabrale, z okisano vodo, 1 žlica jesiha na 1 liter čiste vode, polijejo in kake 2 uri v nji stati pustč. Potem se v čisti vodi četvrt ure dolgo kuhajo in kuhane zopet v čisti vodi izperejo. Tako imenovan „amaritin", t. j. gobja strupenina se v kisli vodi raztopi, po čisti vreli vodi izkuha in po čisti vodi slednjič izpere. O resnici tega so se že večkrat prepričali. Ker je pa povedano sredstvo precej mudno in gospodinjam tudi preveč dela prizadene, nekterim pa tudi popolnoma neznano in neljubo, ker se bojč, da bi gobe po kuhanji in izpiranji čisto puste postale, hočemo tukaj ona sredstva povedati, ktera se morajo rabiti, če se kdo z gobami zastrupi.
Najprej čuti oni, ki je kaj strupenega pov-žil, navadno po 3 do 9 urah, bolečine v želodci, slabo mu prihaja in bljuvati ali prekmetati začne. Na drugi stopinji, t. j. če je strup že v čreva prestopil, ga začne kolika ali hudo ščipanje napadati in pogosto mora hoditi k potrebi. Na tretji in najhujši stopinji, ko začne strup na možgane delovati, napadajo zastrupljenca omedlevice, vsi udje obnemorejo in oslabe, moči se pozgubijo, dihanje postane težavno, žila začne slabeje in sla-beje biti, roke postanejo mrzle in modre in toplota in delavnost življenja v telesu pojema.
Na prvi stopinji se mora z močnimi bijuvali t. j. takimi rečmi, ki bljuvanje ali prekmetanje pospešujejo, pomagati. Če takih ni pri roki, naj se bljuvanje provzroči s tem, da se dva prsta tako globoko v požiravnik vtekneta, da se začne prekmetati. Tudi je dobro mlačno vodo piti in tako bljuvanje provzročiti, da se tako strup kolikor mogoče iz trupla odpravi. Ko bi bil pa strup že iz želodca v čreva prestopil, je treba čiščenje črev kolikor mogoče pospeševati s tem, da se boleniku obilne klistire dajejo in tako pomaga, da se čreva prej ko prej izpraznijo in strup iz njih odpravi. Na tretji stopinji se pa naj boleniku zaporedom več skledic črne močne kave piti poda. Nikdar pa se ne sme zamujati brž ko brž vračitelja poklicati, tudi takrat ne, ko bi prej povedani pomočki bili že pomagali in bi boleniku že boljše postajalo. Le dotje, da vračitelj pride, naj se domača sredstva rabijo, potem pa se naj tako dela in ravna, kakor zdravnik zapoveduje in veleva.
(Konec prih.)
Soja, novi fižol. Ker je ravno zdaj še čas, novo kinežko fižoličko (Sojabojne) saditi, svetujem naj se tega novega sočivja vrlo poprimejo. Tako tečne jedi, kakor je soja, ne poznam, razun morskih rib. Eno zrno se povrne najmanj tristo-krat! Saditi se mora v dobro zemljo, 40 cm. eno zrno od drugega, opleti se mora, kolov ni treba; kajti iz enega zrna zraste 1 meter visoko trdno
steblo, ktero podpore ne potrebuje, na stranskih vejah pa stročje visi. Jaz sem pretečeno jesen na enem samem steblu 120 strokov nabral; vsaki strok ima najmanj po 2, pa nekteri po 3, in tudi po 4 zrn, toraj gotovo več ko tristoterni sad. Že te številke priporočujejo sojo; pa naj še povem, da je skuhano zrno še enkrat tako veliko, kakor surovo, da ima prijeten nekoliko, sladek okus, in da je čudovito tečna jed; rabi se pa kakor navadni fižol. Šibje kuhano, alj s slano vodo poparjeno, je posebno dobra klaja za krave mlekarice, pa tudi za svinje. Dobi se 1 kilo za 70 kr. pri Franc Tašner's Samenhandlung v Gradci, Murvor-stadtplatz Nr. 1. Jaz mislim, da se bo temu so-čivju ravno tako godilo, kakor svoje dni krompirju : ljudje so se branili ga saditi, mnogi so bili „na klopi" kaznovani, ker so se gosposki zoper-stavljali, in zdaj? Kako bi živeli brez krompirja?
Dragalin Ferdo Ripšl,
župnik.
M. Kako poznati, ali je vino s strupenim fuksinom barvano. Vlije se blizo 5 kubičnih centimetrov vina, ki ima preiskovano biti, v malo z steklenim zamaškom zadelane stekleničice. Pridene se mu polovica svinčenega jesiha (Bleiessig), za-tekne s steklenim zatičem in se vse prav dobro med seboj pretrese. Cisto ali s takimi barvili, ki so iz neškodljivih rastlin napravljeni, pobarvano vino, napravi zelenkastosivo ali modrosivo vsedino, nad ktero se čez nekaj časa vstopi po mirnem stanji, brezbarvina tekočina kakor voda čista. Fuksina pa svinčeni jesih ne potisne na dno, ampak tekočina ostane rudeča, če se v nji tudi nekaj malega na dno vsede. Ce je bilo naravsko rudeče vino z umetno pobarvanim pomešano, se sicer vsede nekaj na dno, ali tekočina nad vsedino ostane nekoliko rudeča.
M. Kako ribe hitro iz lusk dejati. Ribe iz lusk devati je za kuharice dostikrat mudno in težavno delo. Vendar pa se more to delo na sledeči način znatno pohitriti. Brž ko se je riba po krepkem pehu z ostrim nožem med škrgami zabodla in usmrtila, se s suho ruto prav dobro vsa žleza ostrga in osnaži. Na to se vtekne za nekoliko sekund v skoraj vrelo vodo. Tako poparjeni ribi grejo luske lahko doli in tudi koža se ji ne poškoduje. Navaden kuhinjski nož je za to delo dober.
M. Kako zabraniti, da prežgana kava ue izduhti. V ta namen se kava, ko se je dosti pre-žgala, dokler je še vroča, s stolčenim sladkorjem ali cukrom potrosi, tako da pride na 1 kilo kave blizo 50—60 gramov sladkorja. Kava se mora med potrošanjem s sladkorjem vedno pridno mešati. Sladkor kavo z neko tanko skorjico prevleče in zabranjuje izdubtenje. S tem si marsikteri kupec dobro dišečo prežgano kavo napravi in je zarad tega na dobrem glasu pri kupcih.
Dopisi.
Iz Celovca. (Zahvalnicag. Lienbacher-ju, slovenščina v šolah, f Ullmann.) Ker so vsi koroški poslanci pristaši liberalne stranke in toraj zoper vse predloge, ktere zagovarja konservativna večina državnega zbora, mislil bi morda kdo, da se koroško ljudstvo strinja s svojimi zastopniki na Dunaji ter, da ono odobruje njihovo djanje in nehanje v poslaniški zbornici. Pa temu nikakor ni tako. Čeravno ustavaki stavijo „nujne predloge" v mestnih in občinskih zastopih, da se pošljejo koroškim poslancem na Dunaj resolucije (sklepi) zoper Lienbacherjev predlog o skrajšanji osemletne šolske dolžnosti, vender nikakor ne za ostaja za njimi lepo število trgov in občin, kar se tiče peticij in pohvalnih adres, samo s tem razločkom, da te veljajo g. Lienbacherju samemu, a ne koroškim ustavaškim poslancem. Tako je 15. aprila t. 1. občinski zastop v št. Andreji v Lavant-skej dolini poslal državnemu poslancu g. Lienbacherju pohvalno adreso zato, ker je ta zoper osemletno šolo govoril; 16 občinskih odbornikov glasovalo je za ta predlog, a samo 2 sta se pro-tivila. V omenjeni adresi prosi se tudi g. Lien-bacher, naj ravno tako možko zastopa tudi verski značaj šole, ter se ta prošnja s tem uteme ljuje, da cela dežela nima državnega poslanca, s kterim bi se njihovi nazori in njihove želje strin jale. — To je bil odgovor poslancu Ottitscbu, ki se je dal lani od konservativcev izvoliti, a potem k liberalcem všel, ter 10. aprila nekaj dedov zbob-njal v Wolfsberg, kder je hvalil 81etuo šolanje.
Če bo imela dr. Vošujakova resolucija tudi za koroške Slovence dober in zaželen vspeh, pokazala bo prihodnjost. Koroški Slovenci upajo vsaj eno gimnazijo v Beljaku dobiti prepustivši celovško in št. Paulsko Nemcem. A do tega še utegne zelo daleč biti. Da so naše želje gledč ravnoprav-nosti zelo skromne, morajo tudi naši protivuiki priznati, in kdo vč, če jim ravno vsled tega greben ne raste tako na kvišku? „Karnt. Volksst." pravi, da bi slovenski Korošci za sedaj bili zadovoljni, ko bi v srednjih šolah in na pripravništvu slov. jezik vsaj za rojene Slovence bil obligaten učni predmet. To je vender malo, ako pomislimo, da je '/s vsega prebivalstva slovenska. Lani je 97 slovenskih katebetov do naučnega ministia vložilo prošnjo, naj on blagovoli vsaj v prvih razredih ljudske šole uvesti slov. jezik kot izključljivo učni jezik, da se učenci vsaj do dobrega slov. brati naučč, kar je za poduk v kršanski veri neobhodno potrebno. Znano je, da je to prošnjo takratni naučni minister Stremajer odbil; a zaukazati ni mogel, da bi kateheti slovenske otroke v veronauku nemški podučevali, ker to določiti ima le duhovna gosposka oblast in pravico. Krščanski poduk slovenske mladine v domačem jeziku je iz pedagogič-nega kakor tudi iz narodnega stališča neovrgijiva tirjatev in dolžnost, ktero slov. duhovniki koroški
vestno spolnujejo in v čem jih tudi visokovr. ordi-narijat krepko podpira. — Dne 25. aprila umrl je na Dunaji nagle smrti Jos. Ullmann, župan Prevalski, deželni poslanec za Velikovski volilni okraj, znani nemški ustavak in protivnik katoliških Slovencev koroških! Bo tedaj ondi kmalu nove volitve treba. Upati je, da zmaga narodna stranka, ktera se je uže v zadnjih volitvah vkljub vsem nezgodam in silnim sovražnim naporom krepko in častno borila na volišči.
Iz Laporja. (Lep dar farnej cerkvi) omislili so naš č. g. župnik Jožef Pečnik, namreč prekrasne 3 plašče, 2 za sv. mesno opravilo, 1 pa za večernice. Cerkvi izročili so ta dar, ko smo god svojih farnih patronov sv. Filipa in Jakoba obhajali v nedeljo 2. maja t. 1. Na predvečer in rano zjutraj dali so iz možnarjev streljati, da je gromelo po vsej župniji. K svečanosti povabili so nam iz Maribora kanonika in ravnatelja duhovšnice vel. čestitega g. Dav. Kovačiča, ki so nas ob 10. uri razveselili z izvrstnim govorom, ki nam je vsem globoko v srca segal. Potem so služili levitirano sv. mešo, pri katerej so jim stregli 3 duhovni gospodje, med temi sosedna čestita gospoda župnika A. Hajšek iz Makol in Fr. Petan iz št. Ven-česla. Pri tej priliki so nam vel. č. g. kanonik blagoslovili nove plašče, ki so veljali nekaj nad 300 fl. č. g. župuik so to iz lastnega poravnali. Bog plati! Sploh pa so uže veliko storili v ne predolgem času, ko pri nas pastirujejo. Farna cerkva dobila je postranski altar sv. Jožefa lepo prenovljen, dalje novo nebo, bandere, več mešnih oblačil, podružnico sv. Ilja v Kočnem so dali vso prenoviti, altarji v cerkvici so snažno vsi ponovljeni. Nekaj časa bilo je slišati, da hočejo zarad boleh-nosti iti v pokoj in nas zapustiti. Hvala Bogu, to se ne bode zgodilo. Spomlad jim je donesla zopet ljubega zdravja in ostanejo torej pri nas. Hvaležni farani se tega prisrčno veselijo in želijo, da bi še jim zlato mešo kot mnogozaslužni župnik zapeli! Vsem, ki so pripomagali, da smo letos god svojih farnih patronov tako sijajno obhajali, izrekamo prisrčno zahvalo	Laporski farani.
Politični ogled.
Avstrijske dežele. Cesar, cesarica in cesar-jevič odšli so na Ogersko, kder so bili v Budim-peštu sijajno sprejeti. Ondi je bil pod predsed-ništvom cesarjevim posvetovanje ministrov; sklenili so baje železnico Sisek-Doberlin Karlovec. — Deželni zbori bodo sklicani 5. jun. t. 1. Na Kranjskem imajo 2 volitvi razpisani; od slovenskih narodnjakov nasvetovan je za Trebenski volilni okraj vrli ljubljanski narodnjak g. Peter Graselli, in za veliko posestvo knez Windiscbgraz. — Novi predsednik kranjski, g. Winkler, je 4. t m. došel v Ljubljano. Vsem županom je doposlal prijazno slovensko okrožnico; uradnike je opomnil, da imajo nepristranski uradovati. Kranjski Slovenci se bodo
kmalu na lastnih tleh utvrdili, zlasti, če se za deželni zbor razpišejo nove volitve; štajerski in koroški Slovenci dobimo tako zaslombe. — Tirolci se močno veselijo Arlske železnice, katero začnejo kmalu graditi. — V državnem zboru je dolgotrajna razprava o proračunu končana: stroški so nastavljeni na 423 milijonov, dohodki na 398 miljonov, zmanjkalo bo 25 milj., ki se bodo pokrili z novim dolgom. To je žalostno za mirne čase. Kaj še le bo, če pokne vojska? Naši konservativno-narodni poslanci so v marsičem vsaj pot nadelali, da utegne kedaj boljše biti; voza iz muže celo potegnoti, kamor so ga liberalci zavlekli, to ni mogoče, dokler ne potrebijo liberalcev iz ministerstva in konservativcev v gosposkej zbornici ne spravijo v večino. Govorilo je se mnogo, obetalo tudi, n. pr. minister Falkenhayn je obečal v celjskem in slov. graškem glavarstvu 10.000 hektar goličave pogoz-diti. Za celjsko cink-fabriko je zopet dovoljenih 50.000 fl. stroškov, čeravno vrže komaj 25.000 fl. dohodka. Dalje so poslauci ministrom predložili celo kopo želja in pritožeb! Liberalci so v velikem posestvu v gornji Avstriji 3 svoje kandidate stišali v državni zbor, ker so 27 mestjanov, ki skup plačujejo 97 kr. „gruntne" dače, vpisali velikim posestnikom ali grajščakom. Naša narodno-konservativna večina je pa takšno volitev kot neveljavno proglasila s 163 proti 159 glasom. Na to so 3 liberalci Dehne, Handel in stari kričač dr. Gross jezni se pobrisali iz zbornice. Liberalci se jeze penijo, vedoč, da pri novi volitvi zmagajo konservativci in tako pridobi naša večina 3 glase. — Zakon o vojaški taksi je sprejet, jednako tudi o nagodbi zastran srbskih železnic. O binko-štih dobi državni zbor svoj odpust. — Na Oger-skem kažejo se nasledki liberalnega magjarskega gospodstva vedno žalostneje; država je zadolžena, posestniki preobdačeni, narodi nezadovoljni; mnogo Slovakov in Srbov zapušča deželo. V Požunu bil je enoglasno izvoljen za poslanca baron Sennyi. Pravijo, da bo on kedaj naslednik Tiszajev. — Tisti okrajni glavar v Travniku v Bosni, ki je mohamedanom prepovedal, pokristijaniti se, bil je odstavljen.
Vrtanje države. Črnogorci so na mejo pri Pod-gorici nastavili 12.000 mož, da s krogljami poškropijo Albance, ako bi se tem napadati izljubilo. Albanci sami se pa baje mislijo tudi od Turčije odcepiti, neodvisno kraljestvo osnovati ter italijanskega princa kraljevat pozvati. V Dulcinu izbar-kavajo italijanske ladije ogromno streliva za Albance. Angleži celo reč podpirajo in strežejo turškega sultana v Azijo potisnoti; sploh Turkom v Evropi se bliža zadnja ura. Bolgari, Srbi in Grki dobodo največ. — Ruski car je ministra Tolstoja odstavil; to pomeni, da bode se Poljakom in katoličanom sploh ondi začelo boljše goditi. — Rumu-nija bo kmalu proglašena kot kraljestvo. — Bis-mark je v državnem zboru grdo ropotal zoper poslance, ker mu povsod ne pritrdijo; toda opravil
ni nič; poslanci so mu zopet par predlogov odbili: na to je bil zbor sklenjen. — Ožino Panamaško v Ameriki začeli so prekapati, da bodo ladije po kanalu plavale iz Atlantiškega v Veliko morje. Kanal bo v 5 letih izkopan in bode stal blizu 250 milijonov goldinarjev.
Za poduk in kratek čas.
Slovani ob nemškej meji.
V. Propad moravske države in izdajalno hlap-čevanje Cehov zakrivilo je, da so nemški cesarji in jihovi mejni grofi in vojvode severne Slovane v teku nekaterih stoletij zaporedoma poklali, izgnali, podjarmili in ponemčili. Najnevarnejši sovražnik tej zapuščenej veji slovanske lipe bil je sakgonsko-nemški cesar Henrik I. od 1. 919—936-On je konečno potisnil Slovane črez Zalo in Labo utvrdivši si pridobljena tla s številnimi gradi in mesti, kamor je globoko iz Nemčije prignal vsako-jake sodrge: rokomavhov, tatov in razbojnikov, večjidel samih ničvrednih, a predrznih in srčnih ljudij. Domačine nemške pleniti jim je ostro prepovedal, ali na Slovane naj planejo, kedar koli in kolikorkrat se jim izljubi. Slovani ondi tega zabraniti niso mogli. Bili so uže preslabi v to svrho, da bi naskočili in zdrobili na slovanskih tleh jim pozidana nova nemška mesta: Goslar, Quedlinburg, Merzeburg itd. Te pokrajine bile so uže zgubljene. Sedaj udari Henrik I. 1. 928 tudi črez reko Labo. Sred hude zime privihra po ledu pred Branibor in se ga polasti. Potem kresne po sosednih Glomačih, jim raznese glavno mesto Jano ; možke pobije do zadnjega, ženske in otroke pa proda v sužnost Magjarom, kjer se jim je godilo hujše, nego li v kakšni drugi sužnosti. Glomače je tako do dobra iztrebil, da o njih poznej ničesar in nikder več ne beremo. Na njihovej zemlji pa so Nemci pozidali trdnjavo Mizno ali Meissen. Vedno dalje grabili so Nemci sedaj po slovanskih deželah med Labo in Odaro, zlasti dva saksonska mejna grofa Bernhard in Thiemar. V najhujši nesreči preme Slovane obupnost in jeza. L. 929 privrela jih je k Lenčinskemu jezeru blizu denešnjega Potzdama neznanska množica; boj je pa zopet nesrečen; tedanji pisatelji pravijo, da je palo nad 100.000 slovanskih junakov. Pobitka pred Lenči-nom 1. 929. bila je smrtni udarec vsem severnim Slovanom. Borili se so, kakor levi, toda večjidel nesložni, v malih trumah, skoraj vsak okraj le za se. To je bila njihova največja nesreča. Hudourniku podobno drli so Nemci naprej. Najhujši izmed njih bil je zvijaški in krvolačni Geron. Nekokrat povabi 30 slovanskih glavarjev, da bi se pogovarjal ž njimi o miru, a pri obedu jih da ta „nemški kristijan" zavratno napasti in zaklati. V svoji srčni bolečini zgrabi sedaj poslednji slovanski mož za meč. Srd in navdušenost sta bila tolika, da se celo grozoviti Geron ni mogel Slovanom sam več
ubranjevati. Videti je bilo, kakor bi hotela sreča Slovanom iz nova posijati. Prodrli so črez saksonske meje in tam s polno mero povrnili, kar se jim je doma britkega in zalega storilo. Toda nemškemu narodu je takrat cesarjeval mogočni Oton I. Ravnokar je pobil Magjare na leškem polji pred Augsburgom, ko mu dojde glas iz Saksonskega, naj hiti Geronu v pomoč. Sila naznanila je se tolika, da se vojska po magjarskej zmagi še niti' oddehniti ni smela. Takoj jo je Oton odvedel nad Turinski gozd ter je Slovane po krvavih bitkah potrl in potisnil nazaj črez Labo 1. 955, Kmalu so Nemci vdrli zopet črez Labo in do 1. 996. po-labske Slovane za vselej podjarmili. Kajti upor 1. 983. ko so nemška mesta in škofijske sedeže Branibor, Havelberg, Hamburg zdrobili in požgali, bil je ob konci vender brezuspešen in 1. 996. bili so Slovani zadnji — nesrečni boj ob Labi.
Sedaj so prišli Obotričanje na vrsto, stanujoči ob Baltiškem morji med Travo in Odaro. Mistevojev sin uvidevši, kako Nemci s pomočjo krščanstva prodirajo, skušal je svoje rojake po-kristijaniti. Dal se je torej v Llineburgu krstiti na ime: Gottschalk ter je Obotričane goreče vabil pa tudi silil, da bi se pokristijauili. Zoper njega se vzdigne skoraj ves narod pod vodstvom Krupe, ki ubije Gottschalka in 60 duhovnikov 1. 1066. Toda naposled je venderle politika Gottschalkova obveljala. Njegov sin Henrik je vzel Krupovo vdovo za ženo ter več časa srečno vladaril; še Pomorjane in Brezničane si je podvrgel. Ko bi se njegovi nasledniki bili s sosednimi Poljaci združili in s temi še čehovje potegnili, rešili bi bili sebe narodnega pogina. Ohranili bi bili svojo narodnost v državi raztezajočej 8e od Labe in češkega gozda do ruske meje. Takšno državo hotel je res osnovati poljski vojvoda Boleslav hrabri. Ko je namreč nemški vojvoda Henrik lev Obodri-čane v Meklenburškem premagal in braniborski nemški grof Albreht medved prodrl do Odare, prestrašilo je to pogumni slovanski narod poljski, stanujoči od Odare proti izhodu ob Visli. Uže vojvod Mječislav je to nevarnost zaslutil ter si je skušal pridobiti zaveznikov. Prosil in dobil je češkega vojvode Boleslava hčer, pridno katoliško Dobrovo za ženo, ki je veliko pripomogla, da je poljski narod še den denešnji vrlo katoliški. Dala je tudi Poljskej v svojem sinu, Boleslavu hrabrem, veleslavnega junaka in vladarja. Boleslav je hotel severnim Slovanom biti to, kar je bil Slovencem Samo, kar Moravljanom Svetopolk. Žali Bog, da je ta tretji poskus Slovane ob nemškej meji ohraniti, se razbil jednako, kakor prej — na neslogi slovanskej. Poslal je zanesljivih mož k Cehom, Šlezom, Pomorjanom, Porusom in Lužičanom. Vsem tem nemškim hlapcem obljubil je, da bodo zopet svobodni in nemškega davka prosti, ako ž njim potegnejo. Tako je pričel boj 1. 998. Dolgo je hodila sreča za njim. Bilo je skoraj gotovo, da ostane Laba slovanska reka, ko se mu izneveri
češki knez prestopivši zopet v nemški tabor. Za Cehi potegnili so tudi Luzičanje in tako je Boleslav boj pretrgal 1. 1004. hoteč dočakati boljše prilike. Ta mu je došla potem, ko je izdajice Lu-zičane kaznoval in upokoril ter prodrl z vojsko do Labe. Sedaj pričel je se 41etni boj proti nemškemu cesarju Henriku II. Slovanska reč je pa onemogla, ker je magjarski kralj Štefan I. pomagal Nemcem. Štiri leta poznej je nemški cesar vse sosede naščuval zoper Poljake, namreč: Cehe, Luzičane, Poruse, Ruse in Magjare. Cesar sam je z nemško vojsko drl v Šlezijo. Toda hrabri Boleslav je vse napade odbil, nemško vojsko pa iz Šlezije potisnil nazaj. Boleslav je naposled upo-znal, da mu ni mogoče zapadnih Slovanov rešiti, in ponudil mir Nemcem, ki so privolili 1. 1018. Tako je zadnji up Slovanom ob nemškej meji zginil. Pričelo je se nemoteno njih ponemčenje in iztrebljenje. Kako? To bodo naslednji sestavki razlagali.
Smešničar 20. Mimo drvarjev prilezejo „šver-carji" s krošnjami, nadetimi s prepovedanim tobakom. Vprašajo drvarje: če so kaj žandarjev videli? Rečejo, da niso videli nebenega. Kmalu potem prilomastijo pa res žandarji, se ustavijo in vprašajo drvarje, če so videli kaj „švercarjev" mimo iti? Na to se zreži eden izmed bolj robatih drvarjev: kaj vprašujete toliko drug za drugega, skupaj bi hodili in ne trebalo bi pozvedavanja 1
Razne stvari.
(Telegram M*tuja:) „Za okrajni zastop izvoljeni v velikem posestvu: Alekšic, Gregorio, Kocuvan, vPloj, Rajč, Rajšp, Škrabar, Ter-stenjak, Vojsk, Žitek." Slava!
(NaŠ državni poslanec g. dr. Vohljali) vabi slovenske volilce k shodu, ki bode binkoštni pon-deljek pri sv. Juriji na južni železnici ob 3. uri popoldne. Naj se volilci tega shoda obilno udeležč. G. poslanec bode poročal o delovanji državnega zbora in slovenskih državnih poslancev.
(Vas Dobrovce) sred gornjega Dravskega polja v mariborskem okraji so ničredneži dne 7. maja t. 1. užgali. Pogorelo je 30 hiš, le dve ste ostali. Pogorelci so vsi zavarovani razveu dveh. Goreti začelo je pri An. Spuraji. Škode je 54.000 fl.
(Spielfeldski most črez Muro) je toliko popravljen, da zopet vozijo po njem.
(Cigani) so pri sv. Janži arveškega okraja županu podkopali hram, predrli sobin pod, vlezli in odnesli puške, srebrnino, perilo in obleko.
(Žejni tatje) so pri g. Šunku pri sv. Petru pod Mariborom vlomili v klet, nekaj vina ukradli, še več pa razlili ter na dveri zapisali : g. Šunko, skrbite za „cug", da bodemo leži vino vlačli iz sodov pa nič razlivali.
(Zavoljo dolžne dače) proda davkarija na tretji posilni dražbi Franc Cvikelnovo posestvo v Vitanji, cenjeno 7105 fl.
(Celjska hranilnica) daje od 1. maja naprej samo 4'/, procenta obresti za vloženi kapital.
(Prestavljen je) c. k. okrajni sodnijski adjunkt g. Nadamlenski k okrožnej sodniji v Celje, a g. Kari Trtnik iz Brežic v Maribor, to pa k sodniji za desno podravsko obrežje. Na mesto izpraznjeno pri sodniji za levo obrežje pride baje nek gosp. Ivichicli t. j. Ivičič, ki ne zna nič slovenski in se rad ponaša s svojim „deutschen Geist". Mož je sin nekega pokrajinskega hrvatskega ali srbskega obrista, rojen v Gradci. Ker je tako nadet blagega „deutschen Geist" — želimo mu srečen pot tje, kamo ga srce vleče, Slovencem je treba sodnika, kateri slovenski dobro zna! Svoje poslance opozorimo na ovo reč!
(Toča) je letos rano in pogosto začela ropotati. Dne 24. aprila je zadela okolico mariborsko in 7. maja je zopet prihrula 2krat ter precej škode učinila, posebno v Frauheimu, v Radiselskem. Cujemo, da je tudi ptujsko okolico poklestila, dalje Ponkvo, jako hudo pa Vransko, Brežice, okolico od Radgone do Ljutomera, Lipnico in Požun na Oger-skem, kder je toliko šip na oknih vbila, da je 11.000 fl. škode. Bila je debela kakor kurja jajca.
(Izpita za farni konkurs) so se te dni vdele-žili čč. g g.: Cilenšek, Kreft, Lacko, P. Lajh, Paj-mon, JMgnar, Ramor, Vizovišek, Vraz Ivan, Zdol-šek, Žmavc.
(Za družbo duhovnikov) sta letnino vplačala
čč. gg. Lah 1 gl. Kukovič 2 gl.__
Loterijne številke: V Gradci 8. maja 1880: 61, 25, 8, 27, 20. Na Dunaji „ „ 78, 53, 77, 10, 39.
Prihodnje srečkanje: 22. maja 1880.
Oznanilo.
Pri deželnej kmetijskej šoli v Grottenhofu blizu Gradca razpisane so za prihodnje šolsko leto, t. j. od 1. oktobra 1880 počenši, tri štipendije, vsaka v znesku 120 fl. in tri štipendije, vsaka v znesku 100 fl.
Prosilci za te štipendije morajo jeseni ob vstopu v deželno kmetijsko šolo biti najmanje 16 let stari, zdravi, proti osepnicam cepljeni, neožen-jeni, poštenega vedenja in v predmetih ljudskih šol podučeni.
Svoje prošnje naj prosilci vložijo osebno pri ravnateljstvu deželne kmetijske šole konči do 1. augusta 1880. Pridjati je treba: krstni list, zdravniško spričevalo o zdravji prošnikovem in o njegovem cepljenji zoper osepnice, šolska spričevala, pismeni izkaz srenjskega predstojnika o prošnikovem domovinstvu štajerskem, o nravstvenem zadržanji in o premoženji njegovem.
Štipendijski zneski se ne izplačujejo štipendistom v gotovih denarjih, ampak se porabijo za stanovanje, hrano in poduk, kateri se jim daje potem brez posebnega doplačevanja.
Deželni odbor v Gradci, dne 28. aprila 1880.
Prostovoljna prodaja.
V Podsredi na spod. Štajerskem se proda zidana hiša sredi trga s 3 sobami in hladno kletjo, hlevom za krave in konje, z mesnico, obokano kuhinjo in kotli, z zemljo, da se zamorejo 4 glave živine rediti po zimi in po letu. Hiša je posebno pripravna za krčmo ali štacuno, in sploh za vsako obrtnijo. Več se zvč pri lastniku na Pokleku v Podsredski fari.
ycc^aycooaycoccA^"

Preselitev.
Ulju d no podpisani daje slavnemu občinstvu na znanje, da bode svojo tiskarno, V katerej se tiska „Slov. Gospodar", od 1. maja t. 1. naprej imel
na glavnem trgu,
nasproti bog-osl. poslopju.
Ob enem se blagovoljstvu občinstva priporočam in prosim obilnih naročil.
Janez Leon,
tiskar.
Prečast. duhovščini pri tej priložnosti priporočam svojo zalogo kanonskih tablic v mnogovrstni obliki, kakor
tudi birmske liste in zapisnike, slovenske ali nemike.
2-3
jako fino zribane, oljnate flrneže, laneno olje, trpeutinovec, lake železne, kro-palove, damarjeve; vsakovrstne suhe barve, bronzo, zlato v listkih, srebro, čopiče, sploh vse, kar potrebuje lakirar, malar hiš itd. Robo prodavam na veliko pa tudi na drobno po jako znižanej ceni.
H. Billerbek.
Stacuna in zaloga: v Mariboru, v gosposkej ulici „pri psovi"
Cenllnikr (lopošilj:im franko in jEapstonj, zunanja naročila izvršujem proti poštnemu povzetju vestno in točno.	2—8


Ustanovlj enaletal869.
Prva in največja slavna zaloga vseh izvirnih mašin šivalnic, edini zastopnik v Maribora
Matija Prosch,
c. k. priv.
trgovec,
v lastnej hiši, v gosposkej ulici štev. 23., v nčilniškej ulici štev. 2. 17—32
Mlin na prodaj
je v Grižah blizu cerkve. Ima tri tečaje, hišo z nadstropjem in druga gospodarska poslopja vse v prav dobrem stanji. Zraven je toliko zemlje, da se poseje štiri škafe žita.
Cena 2400 11.	1-3^
Lepa posestva na prodaj.
Štajerska hranilnica (Steiermarkische Sparkasse) namerava naslednja posestva, ki so njena lastnina, prodati z jako ugodnimi plačilnimi pogoji.
1.	Dne 34. maja t. 1. predpoldnem ob 10. uri v gostilnici gospoda Fluherja pri sv. Ilji v Slovenskih goricah (železniška postaja : Aegydi Tunnel) Jožef Fleischhacker-jevo posestvo v Selnici ob Muri, vknjiženo pri c. k. okrajnej sodniji mariborskej levega obrežja podravskega sub Urb. Nr. 226 ad Trautmannsdorf, imajoče zidano s slamo krito viničarijo, zraven je 19 oralov 894 Osežnjev zemlje, namreč 5 oralov njiv, 1531 Dsežnjev travnika, 1497 Osežnjev travnika in 1 oral 586 Qsežnjev pašnika s številnim mnogovrstnim sadunosnim drevjem, 1550 Osežnjev vinograda, 11 oralov 252 CDsežnjev gozda itd.
2.	Dne 25. maja t. 1. predpoldnem ob 11. uri v gostilnici gospoda Fr. Weingerla pri sv. Jakobu v Slovenskih goricah, prej Franc in Alojzija Lampelnovo posestvo v gornjem Hlapji, vknjiženo pri ces. kr. okrajnej sodniji mariborskej 1. pobrž. sub Urbar Nr. 10. ad Platzerhof, imajoče 13 oralov 469 □sežnjev zemlje, namreč 6 oralov 371 Osežnjev njiv, 806 Dsežnjev travnika, 1 oral 1086 □sežnjev travnika in 1360 □sežnjev pašnika s številnimi lepimi sadunosnimi drevesi, 3 orale 798 Dsežnjev vinograda itd. zidano, deloma z opeko, deloma s slamo krito hišno in gospodarsko poslopje itd.
3.	Dne 20. maja t. 1. predpoldnem ob 10. uri v gostilnici gospoda Henrika Sarneca pri sv. Lenartu v Slovenskih goricah prej Jožef in Marija Spitzi-jevo posestvo v Par-tinji, vknjiženo pri c. k. sodniji št. lenartskej sub Urbar Nr. 538 ad Burg Marburg, imajoče zidano s slamo krito hišno in gospodarsko poslopje, dalje 34 oralov 358 □sež-njev zemlje, namreč 8 oralov 95 Osežnjev njiv, 4 orale 473 □sežnjev travnika, 4 orale vinograda, 15 oralov 1513 Osežnjev gozda, okoli 2 orala pašnika s številnim sadunosnim drevjem.
4.	Dne 20. maja t. 1. predpoldnem ob 11. uri v gostilnici gospoda Henrika Sarneca pri sv. Lenartu v Slov. goricah prej Terezija Čučekovino posestvo vknjiženo pri c. k. sodniji sv. lenartskej v Slov. gor. sub Urbar Nr. 210 ad Gutenhaag v spodnjej Voličini hiš. štev. 48. imajoče zidan hišni in z opeko kriti hram, gospodarsko poslopje, zraven 23 oralov, 61 □sežnjev zemlje, namreč 8 oralov 1137 Dsežnjev njiv, 4 orale 918 □sežnjev travnika, 5 oralov 24 □sežnjev pašnika s pitovnim in drugim drevjem, 3 orale 1194 Osežnjev gozda itd.
Voljni kaj kupiti, naj se točno ob naznanjenem času in mestu oglasijo pri odposlanem pooblaščenci štajerske hranilnice ter mu naj izjavijo svoje ponudbe.
štajerska hranilnica v Gradci, dne 8. maja 1880.
1—2
(Ponatisi se ne plačujejo )