l«io><mns Diacisrta k gotovim
Št. 23
M
Cena posamezne št. 1*50 Din
V Ljubljani, dne 20. avgusta 1928.	x leto.
NAS GLAS
Glasilo Zveze državnih nameščencev za Slovenijo v Ljubljani.
„NAS GLAS“ izide vsakega desetega dvajsetega in zadnjega v mesecu.
Celoletna naročnina...........................Din 40"—
Polletna naročnina................................. 20-—
Četrtletna naročnina..........................„ 10' -
Za inozemstvo je dodati poštnino. ■ ■ Oglasi po ceniku. =
Uredništvo: Ljubljana, Bohoričeva ulica štev. 12. - Upravništvo: Ljubljana, Vodnikov trg štev. 5/1. — Poštni ček. rač. štev. 11.4b7.
Uradniki in politiki.
»'Činovnički Glasnik« ■objavlja v svoji številki 147 pod tem naslovom uvodnik, ki zasluži, da seznanimo z njim tudi naše bralce in slovensko javnost.
Članek se glasi:
Morda ni dežele, ki bi v njej državne uradnike bolj omalovaževali, kakor v naši deželi. To je bolestno in žalostno dejstvo. Premnogi, ki 'bi delali čast kot državni organi tudi najbolj urejenim državam sveta, občutijo svoj poklic kot težko 'breme, ki ga od dne do dne vse težje prenašajo. Ta zavest se pretvarja postopno v bridko razočaranje, v 'razočaranje, ki ga more diktirati samo občutek zgrešenega življenja, in če je še tako žeto vdan državni in narodni zajednici in če še tako ljubi svoj poklic in posel, ki se mu je iDosvetil od svoje mladosti! — Koliko jih je ki se ne bi zavedali, da so iz vstopom v državno službo ,popolnoma zgrešili svoj živ-1 jenski poklic!
Razlogov, da se v uradniških vrstah razvija tak občutek, je vsekako več. Ako bi imeli prostora in volje, da jih podrobno analiziramo, bi morali razpresti in razčleniti vso moralno strukturo naše (družbe, oziroma ugotoviti v vseh detajlih moralno karakteristiko današnjega časa. Zdi se nam pa, da to z ozirom na tema tega članka, ni potrebno. 'Omejimo se zato in konstatiramo, da prihaja težko pesimistično razpoloženje, ki danes pritiska na duše državnih uradnikov in uslužbencev, v prvi vrsti od slabe in nepravične ureditve odnošajev med državo in uradniki, v drugi vrsti pa od slabe in nepovoljne ocene, ki se z njo obeležuje v naši javnosti delo našega državnega' aparata, državnega urad-ništva sploh. Obstoja, bi rekli, prav sistematična kampanja, ki je organizirana zato, da predstavi celo vrsto uradnikov kot nekak parazitski razred, radi katerega trpi država na ugledu. To je na prvi pogled pretirano'; če se pa spomnimo, k;ij vse se je dosedaj ob raznih priložnostih in od raznili strani slišalo in bralo, ostane ta vtis.
Osnovna odlika našega časa je, da se nobena stvar ne raziskuje v svoji pravi luči in ne ceni po svoji pravi vrednosti. Površnost in ležernost v obravnavanju tudi najkočlji-vejših vprašam, ki zanimajo naše javno življenje, si podajata roko takorekoč na vsak korak. Genaraliziranje posameznih in spora-dičnilt slučajev je baza za skoro vsako dokazovanje in vsak sklep. Ugled uradniškega stoja je v naši javnosti nezasluženo in neupravičeno potemnel. Vsled slabega' zadržanja posameznikov obsoja javnost — vse, kakor pravi narodni pregovor. Radi Nikolaja je zasovražil tudi sv. Nikolaja! ne da bi hkrati pomislili tudi na drugi narodni pregovor: V vsakem žitu je tudi plevel!
V nepovoljni oceni našega u radništva prednjačijo gospodje poslanci. O priliki bud-žetne debate so se večkrat slišali ne samo ostri napadi na posameznike, ki so se kdajkoli zamerili bodisi posameznikom, bodisi celim političnnim skupinam, temveč kar sploh načelne obsodbe državnega uradništva v celoti, ki so mu, ne da bi kaj razločevali, pripisovali najtežje in najslabše napake. Strankarstvo, korupcija, nedelavnost in nesposobnost niso baš najtežji kvalifrkativi, ki smo jih izbrati iz govorov in iz medklicev, ki so se
nanašali na uradnike. Četudi vemo, da je vse to potrebno gospodom parlamentarcem, da nekoliko delajo na priljubljeni način in po svoji navadi — zaradi galerij in volivcev, vendar nas njihovi napadi na uiradništvo hudo žalijo: Zakaj če bi tudi v neki meri mogli priznati upravičenost do kritike, moramo pa hkrati tudi vprašati: Zakaj pa je tako? Kdo je pa kriv, da današnje stanje v državnem aparatu ni takšno, kakršno bi moralo biti? Ni vse v redu med uradniki — priznavamo, tudi sedaj še ne, kakor smo vedno priznavali. Toda kdo je te slabe uradnike postavljal? Kdo jih je protežiral, da so prišli na mesta, s katerih škodujejo kateremukoli legitimnemu interesu? Ali niso sami sebe postavljali? Ne! Greli, da so tudi taki' v državni službi, •nosijo v devetdeset od sto' slučajev baš politiki sami, ker predobro' vedo, da padejo, izginejo s poprišča, če si ne zagotove gotovo število slepo vdanih slug na raznih položajih v državni službi. 'Proti tem lakajem se borijo tako pošteni kakor tudi pravi državni uslužbenci, ki jih je v tej deželi — hvala 'bogu — vendarle mnogo več, kakor bi po, pogojih njihove tako moralne kakor tudi materijalne eksistence kot državnih organov bilo pričakovati, da jih je.
Teli požrtvovalnih delavcev za splošno blaginjo je še mnogo: Smelo trdimo, da je ves napredek v naši državi — govorimo o napredku desetih let, ki ga ni mogoče zanikati — nedvomno zasluga samo tega uradništva. In ta zasluga je mnogo večja, kakor zasluga nekih gospodov, ki v svoji strankarski zaslepljenosti ne vidijo ničesar drugega kot samo svoje korito. POvsod, kjerkoli je več kulture in morale, bi drž. nameščencem priznanja za delo v prid splošni blaginji vsaj ne kratili, če bi jim že ne hoteli pomaga'ti na noge. Žal se moramo pri nas gnati za naj-primitivnejšimi načeli.
Košačan;
Gospodarski krogi in uradniške težnie*
Celokupno narodno gospodarstvo kakor tudi vsak obrat zase potrebuje za obstanek, miren in stvaren razvoj zakonske zaščite in v danem primeru tudi kazenske sankcije. Za izvajanje abstraktnih pravil pa je treba tudi organov, ki skrbe za njihovo uporabo. To je pa uprava v širšem pomenu besede.
Kaka medsebojna zveza obstoji med narodnim gospodarstvom in upravo? Odgovor: Trgovina, obrt in industrija se more v redu razvijati in napredovati le tam, kjer je zagotovljena absolutna varnost osebe in imetja; le tam, kjer se spori, izvirajoči iz kupčijskih poslov, hitro in točno rešujejo; le tam, kjer ume uprava pri ustanavljanju in vzdrževanju obrtnih in industrijskih naprav spraviti v sklad intencije in zahteve podjetnikov z javnimi interesi in interesi delavske zaščite; le tam, kjer se davki pravično nakladajo in obzirno izterjujejo; le tam', kjer državna m samoupravna oblastva pospešujejo razne gospodarske panoge po jasno začrtanem in pametno izvajanem' programu:
Obstoj in 'razvoj narodnega gospodarstva zahteva tedaj 'brezhibno, hitro in točno po-
* članek našega odličnega sotmdnika gosp. Košačana je bil objavljen! tudi v Trgovskem listu
Država.
Skupna državna zajednica sliči po J. 'Müserju piramidi, ki jo je zgradil narod. [Piramida pa mora biti pravilna: Na vrhu ne sme biti preobširna, to pomeni, da vladajoča družina ne sme biti premnogo številna; tudi ji ne sme viseti na vratu (v sredini) preštevilna in visoka služinčad, a na 'trebuhu preveč gladnih požeruhov. Temelj piramide pa ni nikdar dovolj obljuden, dovolj močan in trdno povezan.
Po Börnejui pa je na svetu vedno vse po starem. 'Naši državniki, »merodajni faktorji« poizkušajo vse mogoče, da bi zadostili potrebam sedanjega težkega časa, posnemajo pa nevedč francoske prosvetne kroge srednjega veka, ki so nekoč odrediti tridnevni post, da bi odvrnil pretečo lakoto.
slujočo upravo. Ker pa sestavljajo upravo orgaini, individualni ljudje, je naravno', da morejo ti vršiti svojo službo vedno in povsod v smislu nanje stavljenih zahtev le, ako so 1. 'moralna in k va Mikati vno neoporečni in 2. ako morejo kot ljudje — primemo živeti.
K 1. danes imamo še, zlasti v južnih krajih, mnogo uradništva, ki v moralnem in kvalifikacijskem oziru ne odgovarja. Odtod razno zlorabe, zarada in korupcija v upravi, odtod razne upravno-strokovne pogreške in hibe. Težki stotisoči in milijoni so vsako leto izgubljeni, tako v državnem, kakor v narodnem gospodarstvu sploh.
K 2. delavec, ki ni zadostno plačan, da more preživljati sebe in družino, je večinoma slab delavec, ali pa dela le po sili razmer. To velja še veliko [bolj za duševnega delavca, za javnega nameščenca. Kako je ta danes plačan, to je naši javnosti dovolj znano in ne rabimo o tem še 'posebej pisati. Prejemki državnih nameščencev v Sloveniji, Dalmaciji in deloma na Hrvaškem so taki, da niso v čast državi in šiirši javnosti. Za to državni uradniki le vegetirajo oziroma delajo dolg na dolg. Heroizem moremo tedaj imenovati, da isti, zlasti v gorenjih pokrajinah, še vedno opravljajo težko, odgovorno delo z veliko vnemo, točnostjo in nepristiranostjo. Toda opaža se, da jim peša telesna energija in raste v njih nerazpoložen j e do dela in delodajalca. Ali naj se tudi pri nas pritirajo razme-re tako daleč, da ibo uradnik delil pravico, da ho sploh delal, le po tem, od koga in Koliko je prejel podkupnine? Posamezni primeri take ne rednosti in podkupljivosti so se že zgodili tudi v severnih krajih.
Napraviti red je dolžna država. Odstrani naj, v kolikor se to še ni izvršilo, manj vredno, strokovno nekvalificirano uradništvo m plača preostalo tako, kakor se spodobi. Gospodarski krogi pa imajo na vsem tem eminenten interes, zato tudi oni s svoje strani pozivajo vlado;
1.	Urede naj se prejemki in izvrši — po sprejetju novele k uradniškemu zakonu — nova pravičnejša razvrstitev, zlasti prečan-skih uradnikov.
2.	Od državnega nameščenca ne moremo samo zahtevati vestno, točno delo, ampak moramo mu tudi zagotovit kot predstavniku oblasti primerno in človeka vredno eksistenco, moramo mu skratka prejemke tako zvišati, da bo njegov materijalni obstoj zagotovljen in on v svoji službi popolnoma neodvisen.
3. Vlada izplačaj še letos tako zvane razlike za čas od 1. oktobra 1923 do 1. maja 1924, da se enkrat že odstrani ta sramota za državo-zmagovalko. Začasno kritje — razlike znašajo okrog 260 milijon, dinarjev — bi se moglo najti v Bleirovem ali novem inozemskem investicijskem posojilu. Izposojeni kredit bi se mogel vrniti po vstavitvi za to potrebne postavke v proračunu 1929-30.

Kdor v javnih lokalih ne zahteva „jNašega Glasu“, se sramuje = svoje lastne suknje 1 =
Iv. Škarja, drž. svetnik.
Važne odločbe Drž. sveta*
1.	V plenarni seji dne 4. maja 1928. pod št. 13710 je dal Državni svet členu 380 finančnega zakona za 1. 1928-29 tolmačenje, da se totžibe proti odločbam upravnih oblasti o količini pokojnine rešujejo brez ustnih razprav.
2.	Za državne uslužbence, katerih prevedba ali imenovanje na položaj višje kate-igorije ali skupine, nego jiim gre, je bilo od državnega sveta razveljavljeno, pa so do razveljavljenja vršili funkcije višjega položaja in dobivali višjemu položaju ustrezajoče prejemke, je Državni svet v nekem konkretnem primeru razsodil, da se od uslužbenca ne more zahtevati povračilo razlike prejemkov samo iz razloga, ker je bilo imenovanje (prevedba) razveljavljeno. 'Prepis te razsodbe z dne 8. febr. 1928, št. 21419 se glasi:
U svom V. Odeljenju1 sastavljenom od Savet-nika: g. dr. Alekse Sttamišiča, kac predsednika,
* Prejmite, gospod državni svetnik, najlepšo zahvalo za 'Sporočilo. — 'Ur.
1 gg. Ivana Škarje, dr. Save Vukanoviča, Janka Spasojeviča in Stevana Nešiča. kao članova i drugog sekretara Andrije iS. iBo&danovića uzeo je u razmatranje tužbu Milivoja Jokšića činovnika II. kategor. protivu rešenja Ministra Saobraćaja od 22. januara 1927. god. Br. 23.300 kojim1 se od imenovanog čini naplata više primljenih prinad-ležnosti po nepravilnim i docnije presudom Državnog Saveta od 1. septembra 1926. god. Br. 10.376 poništeni ukaz o razvrstavanju pa je, razmotrivši ikako tužbu rešenje i ostala akta, 'tako i odgovor Ministrov na tužbu, poslat pismom od 17. januara 1927. god. Br. 14.045 našao, da pome-nuto rešenje nije na zakonu osnovano sa ovih razloga:
Tužbu protivu upravnih akata po pravilu ne sprečava njihovo izvršenje — ÖL 36. Zakona o Državnom Savetu i Upravnim Sudovima. Kada je tužilac ukazom o razvrstavanu u preveden za 'činovnika U. kategorije 2 b grupe, a izvršenje ukaza povodom tužbe Glavne Kotrole nije obustavljeno, on je u tome svojstvu i obavijao svoju dužnost sve do dana, do koga je upravni akt — ukaz o razvrstanju — bio na snazi. Tužilac je imao dakle 'dužnosti i s ovima skončanu i odgovornost gore Okategorisanog činovnika, ipa je na osnovu onog ukaza s pravom primao i prinad-ležruosti, dok je ukaz bio na snazi.
Gore ipomenutom presudom' Državni Savet je poništio samo Ukaz o razvrstanju ne upuštajući se u pravne posledice samog 'poništenja.
Tačno je stanovište g. Ministra, da savetska presuda odnosno na osnovu' te presude doneto novo ministrovo rešenje, ima u principu povratno dejstvo, zato činovnik ma poništenom ukazu ne može zasnovati nikakvo potraživanje n, pr. još neprimljene razlike izmedju prinadležnosti po starom i po novom zakonu za vreme od 1. oktobra 1923. god. do 30. aprila 1924. godine. Ali što se tiče već primljenih' prinadležnosti, koje su neodvojive od vršenja dužnosti, princip povratnog dejstva došao bi u sukob sa Odredbom elana 36. Zakona o Državnom Savetu i 'Upravnim Sudovima, prema ikojoj odredbi je u ovom slučaju Jaksić s pravom primao prinadležnosti više grupe do poništenja ukaza. Povraćaj više primljenih prinadležnosti državnoj kasi dakle ne može se tražiti od Joksića na osnovu samo povratnog dejstva presude Državnog Saveta, već jedino u vidu oštete državne kase sa strane onih. koji eventualno odgovarjaju za štetu (čl. 89. v vezi čl. 99. zakona o činovnicima, čl. 109. zakona o Glavnoj
sije na nočnem nebu in lako tvori celoto.
Slična celota se vidi pri 7 prednostih, katere ima
Kontroli, pošto je presudom utvrdjeno, da je ukaz, na osnovu kojeg je izdat nalog za isplatu prinadležnosti, nezakonit.
Prema tome ima se gornje rešenje Ministra Saobraćaja u koliko se isto odnosi na povraćaj’ u prinadležnostima kao nezakonito poništiti.
Sa izloženog a na osnovu čl. 17 in 34 Zakona o Državnom Savetu i Upravnim Sudovima V. Odeljenje Državnog Saveta,
pr e s ud ju je:
Da se rešenje Ministra Saobraćaja od 22. januara 1927. god. Br. 23.300 kao nezakonito poništi, u koliko se odnosi na povraćaj razlike u prinadležnostima.
Catulle Mendes:
Izgubljeni zakladi.
i.
;MIadi ikralj tiste dežele (bil je talko lep, kot mogočen, toda, ojOJ! praiv tako krut, kot lep) je pozvail v svojo palačo pasitari-či-co Angelino, ki je pela ob pobi, ko se je nekega večera vračal z lova. Dasiravno se je oblačila v barlhamtasto obleko, in je hodila bosa in iv cokljaih, si ne bi mogel nihče predstavljati zapeljivejšega dekleta, nego je bila ta obcestna revica. Njeni lasje so bili podobni šopu solnčnih žarkov — celo boilj zlati so bili in sijaju e jši od solnca samega; najbolj rdeče in najbolj1 sveže vrtnice se bi ne 'drznile itekmovati z njenimi ustnami; in kadar je sukaje svojo preslico zapela pastirsko pesem, so po grmovju utihnile penice od zavisti in srda, ker so mislile, da poje slavček. Prav nič čudno ni bilo torej, da se je kralj zaljubil v tako pastirico. Dal joi je pripeljati v sobo, kjer je bilo pohištvo vse zlato in zrcala v okvirjih, posutih z dragulji, in govoril je z njo tako nežno in laskal se ji je na vso moč, prise-gaje ji, da jo bo ljubil vekomaj in da jo prav kmalu naredi za kraljico. Ker je bila prav tako nedoEna kakor lepa, si je moral zelo mnogo prizadeti, da mu je verjela; in na zadnje je storil z njo po svodi volji. Ves teden se je 'Angelina! Opravičeno smatrala za najsrečnejšo žensko na zemlji; kralj, ki ga je strastno ljubila, jo je le prav poredkoma pušČaJl! samo, da je mogel v naglici opraviti državne posle; čim sta bila sama, ji je neprestano pripovedoval nadvse sladke reči
in jo milo ljubkoval. Za ubogo dekle, ki je dotlej služilo pri skopem kmetu in culo več Očitkov, nego dobrih besed in prejelo več udarcev, nego poljubov, je bilo to pač milo ravnanje. Komaj, da je še obžalovala, da ni več ita|ko nedolžna, kakor so bile ovčice, ki jih je pasta še pred kratkim; nič preveč ni zamerila dražestnemu kraljevskemu zapeljivcu. Ta se ni mogel dovolj naslišati Angelinega glasu, ki je bil ubranejši od slavčevega, niti se ni nasitil poljubov raz-cvele vrtnice, kakršna so bila Angelinina usta, niti ni mogel dovolj nagraditi njenih las, svetlih in zlatih kakor sobice ob lepih dneh.
Toda bil ni tistih eden, ki imajo stanovitno srce; nekoč je opazil v dvorani, kako si je neka vojvodinja z dvora:, ki je mislila* da je sama, privzdignila krilo, da si popravi podvezo, in zavoljo lepe nožice, ki jo je videl, se je zaljubil v to žlahtno gospo; in ko se je povrnil v sobo, kjer so se ble-sketala zrcala v okvirih z dragulji in pozlačeno pohištvo, je dejal Angelini:
—	»Čas je že, mala moja, da spet natakneš coklje in oblečeš barhantasto krilo; tu ni prostora zaite; sploh ne razumem, zakaj so te trpeli tako dolgo v palači, kjer razširjaš duh po hlevu. Pojdi, prosim te, pojdi odtod, mala.«
Odgovorila je:
—	»iPriimilostljivi gospod, zgodilo se bo, kot želi Vaše Veličanstvo.»
In odša je iz kraljevskega dvora brez očitkov, vsa dbjbkana.
n.
No, kmalu najto se je nekega poletnega večera, ko se je vse bleščalo samih zvezd,
'sprehajal kralj z najlepšo svojo1 ljubljenko po drevoiredih na vrtu; iz odprtih) oken palače so se razlegale vesele melodije slavnostne godbe. Nikdar se mladi vladar še ni počutil tako docela srečnega. Ali ni na no-cojšmi slavnosti pil najizbornejših vin med petjem, ikčmi in smehljaji? In sedaj v nočni jasnini, ali mar ne objemaj ženske, vse vdane in raznežene, lepše od najlepših, ki mu šepeče z glasom, podobnim oddaljenemu šumu rajskih harf? Ko sta se spustila globlje v goščavo, polno glasov ptic, ki so se pripravljale, da zaispe, sta opazila kmečkega fanta, ki je čepel1 pod grmom.
—	»Kaj počneš tu* malopridnež?« je vskliknil kralj, in malo dal se ni razsrdil.
—	»Naj: mi oprosti Vaše Veličanstvo«, je rekel' fant, ki je trepetal kot list v vetru. »Nisem se mogel upirati po želj en ju in zakasnil sem se v parku, da bi poslušal . . .«
—	»iPlesne melodije, ki se čujejo skozi okna?«
—	»Ah ne, premilostijM gospod. Da bi poslušal slavčka, ki talko lepo poje tam gori, v platani.«
—	»Slavčka?«
—	»Da, premilostljivi gospod.«
Kralj je prisluhnil in se obrnil k svoji ljubljenki:
—	»-Ta otrok je Malzen, kajne gospa? Zakaj ozračje je polno dlaljnjih zvokov kitar in vijol, toda noben slavček ne poje to noč.«
—	»Vaše Veličanstvo se izvoli šaliti,« je odgovorila najlepšal izmed' žena.
—	»Vi čujete slavca, vi tudi?«
—	»Seveda,« je rekla.
Kralji je dejal:
—	»«Prečudno je to!«
Iz strokovnih organizacij.
VNEBOVPIJOCA krivica.
Prejeli smo ipis,mx>, -ki pove samo po sebi več, kot sto protestov.. ITako-le nam .piše preprosit ietničar:
Prišel je 1. avgust, ki ni prinesel velike nesreče mogoče samo meni, ampak tudi mnogim tovarišem — sotrpinom.
Po sedmih letih službovanja sem postal dnev-ničar. Živim z ženo in dvema malima otrokoma, in zdaj sem1 s 1'. avgustom postal dnevničar ter ostal za ta mesec brez plače. Strašno je vprašanje: Kako bomo preživeli mesec avgust brez vsakega vinarja? Trgovci, ki nam dajejo na iib, nam me zaupajo več, ko slišijo, da smo postali dnevni-čarji. Razumejo položaj, da smo vsak dan lahko odpuščeni iz službe. Denar, ki smo ga pričakovali, namreč plačo ea 1. avgust, je izostala in tudi naši izdatki so ostali neporavnani.
Na novi račun ponovno jemati in nove izdatke napraviti — kako je to mogoče? 'Mislim, da nas je imalo tako varčnih, da hi za naprej plačevali in takoj poravnavali dolgove.
Kaj ho z nami? Kako 'bomo preživeli prihod-mjc dhi? Brez denarja, brez vsake pomoči smo. Otročiči, vedno lačni, gledajo maše obupane obra-‘ze. iMilo mas prosiijo najpotrebnejšega kruha, ki ga jim pa ne moremo dati. Ali poznate kateri stan v obupnejšem položaju, kakor smo mi dnev-ničarji, ubogi služitelji? Saj tudi mi delamo v korist države in skrbimo za državo! Koliko dobrega za državo storimo služitelji, mislim, nr treba tukaj navesti.
Koliko opravila in dela ima sluga, ki opravlja službo jetničarja? Vsak dan moraš iti ob pol 6. uri zjotiraj, da pospraviš pisarniške prostore in pri-pravjiš tu in tam vse potrebno. Ko končaš s tem dčlom, se vrneš v jctnišnico, da opraviš kaznjence ter se v določenem času izprehajaš s kaznjenci. Vse to mora biti končano do osme ure, ko nastopiš v uradu. ■Uradovanje traja od 8. do 12. ure in 14. do 17. ure. M!ed dvanajsto in štirinajsto razdeljuješ brano kaznjencem, kar traja od pol do 1 ure. Cela ura odlmora je potem posvečena meni, ako ni ziopet kaj posla s kaznjenci. 'Med meni odločeno uro odmora pa prihajajo Starši m znanci kaznjencev na obisk, in spet te veže dolžnost, da si prisoten. Potem pregled hrane, 'razdelitev pitne vode. Komaj končaš s tem-, je ura H ko moraš zopet točno biti v uradu. Da si zagotovim boljšo bodočnost in dobro kvatifika- *
pisal sem čistopise za civitei oddielek. Velikokrat cijio, sem delal še po uradnih urah dio 19. zvečer: se zgodi, da moraš vstati po noči sredi najboljšega spanja, ker te kličejo orožniki, ki So prignali jetnika. Odkar vstanem in dokler ne ležem-, je vsak korak ;posvečeni službi. Rad e volj e pa storimo vse, ako smo primerno poplačani in se nam ne godi krivica, kakor se nami godi.
'Namesto, da bi dne 17. avgusta 192® prosil za stalnost, sem postal že dne 1. avgusta dnevni-čar. Pomislite, kako se je težko živelo z vsoto 1134 Din, ki sem' jo prejemal mesečno z dokladami vred 'za ženo in za dva otroka. Vsaka težko zaslužena para je šla za najipotrebnejše v družini.
Navedem majhen dokaz, kako se je vsak mesec razdelila prejeta plača: Mesečno za kurivo 180 iDin, mesečno za obleko otrok in žene 250 Din, mesečno za mleko 160 Din, mesečno za podrobne stvari v kuhinji 550 Din. Skupaj 1130 Din. Tukaj ije razvidno, da sem- ves denar, ki sem ga mesečna prejel, razdelil iza najpotrebnejše. Da bi pa mislil na kak priboljšek, kako neki. Služha sodnega sluge, ki obenem opravlja službo jet-ničarja, je naporna služba, opasna in odgovorna.
Ali ni sramota, da -se državni uslužbenci moramo boriti po časopisju za svoj kruh in dati javnosti na znanje naš obupni položaj? Naj vedo oMaiSiti, v kakem položaju živim s svojo družino, v kakšni bedi in siromaštvu! 'Ob nastavljanju so mi šteli vsa vojaška leta in službo pomožnega ■sluge tako, da imam danes 7 let službe. Ali je to mogoče, da se kaj takega zgodi takorekoč čez; noč im kar prekliče naredba? Vzemite, prosim1, višje 'oblasti naš obupni položaj na znanje in to veliko nesrečo za nas ter odvrnite od nas te1 krivice! Usmilite se naše uboge dece, ne trgajte jim grižljaje trdega kruha, za katerega radi storimo vse, samo da nas po pravici plačate in nam zagotovite boljšo bodočnost! Ne nalagajte -nam in sebi odgovornosti! Sramotno je za nas da moramo živeti od usmiljenja 'dobrih ljudi; Sluga obenem: jetničar, ki ima v Zaporih približno 30' oseb zaradi različnih zločinov — in jaz kot 'jetničar, ki sem sam med njimi ... Ali ne pride 'lahko do sporazuma med nami, in se lahko zgodi in pride do majhujšega, kakor 'se je že velikokrat zgodilo?
Ali zares -ne zaslužimo plačila in stalnosti, ki nam gre za zvesto izvrševanje svoje službe?! Kam in kako bomo gledali, oko nas ne plačate' ali še celo odpustite iz službe? Ali si bom1 potem
upal v javnosti, ali si upam nastopiti proti jetnikom energično?
Prosim v imenu vseh 'prizadetih, naj se nam zasigura stalnost v naši službi in naj se nas ne -postavlja iza dnevničarje.	M. J.
Vestnik.
Bridka izguba je zadela vse drž. nameščence! Toda ne smemo se preveč žalostiti, da nam sladkosti tuge me pokvari — redivivus. Po časopisnih vesteh je namreč podal ostavko na podpredsedniško mesto v 'finanönem odboru dr. Šečenov presladkega iimemia. Ogromna je poplava spominov, ki vežejo državne nameščence na tega baje edinega strokovnjaka v finančnih vedah. Sploh' nam je bil ta veščak silno naklonjeni, vsepovsod nam je sledil kot senca ter kazal s prstom na naše polne žepe. Kadar, si ubijajo finančniki glave, kako zakrpati luknje v 'državni blagajni, vedno je dr. Seče rov prvi, ki se trka na prsa: Vi ste od imiuh! Ali ne vidite draginjlslkih doklad f’/aržl fvamoščencev? — V 'draginjsikih 'dokladah je on moljster, stručnjak, popoln človek! Na naše .doklade je ra gospod kot volk, kot cigan na beli kruh, kakor koza na-sol! Alfa in omega vse finančne vede — drag. doklade — to je skrivnost in njegova umetnost, da se mu divimo in klanjamo v prah.
Sploh -ne vemo-, kje je rešitelj, ker je ta gospodine (zapustil podkapitansko mesto s potapljajoče se ladje, ki jo vlečejo vrvi uboge dra-(giiijške pare. Morda ga bodo pa vendarle preprosili, da se vrne . . . Potem pa — adtjo! maše sijajne plače.
Saj nič ne pomaga! V poslednjem' -»Upokojencu« št. 7 piše g. A. Lešič .pod naslovom »Smernice« takole: Prilikom: 23. mj. u »Kosovu« održanom općem' zboru '»udruženja upokojencev i upokojenka u Mariboru«', bilo je i govora o smjernicama za red udruge u idućoj god. Povod razprave dade! upoznavati, da uspjesi dosadanjeg rada nestoje i nikakvom1 razmerju sa trudom, energijom i mairlji'vošću', koji se je zanj uložio. Uzrok neuspjeha, leži bez dvojbe u prvom redu u nama samim. Premda znademo što hoćemo, ipak ne-zbaimo naći pravog puta, kojim bi konačno mogli doći do cilja. Jedni misle, da bismo se morali staviti na vlastite noge, prestati sa moljakanjem tu i tamo i- sa vlastitim zastupnikom poći u boj za naše opravdane zahtjeve. Drugi su osvjedočeni, da bi sa tom namjerom, propali, tim više.
In zamišljen je odšel.
Drugi dan je še vedno mislil na ta dogodek, ko se je sprehajal po terasa pred palačo', ki je bila prepolna najlepših razcvetelih rož sveta; itod'a nenadomal se ga je lotila divja jeza:
— »'Hola hola! vrtnarja, vsi vrtnarji naj pri teko! in srečni naj bodo, če jih ne dam zakopati živih štiri čevlje pod koreninaani njiliovega' grtničja!«
Lahko si mislite, da se vrtnarji niso obotavljali in da so se precej pojavili, toda videti je balo, da niso posebno mirni in da jim ni baš mnogo do tega, da jih zakopljejo talko globoko.
—	»Talko mi -torej služite,« je rekel kralj, s penami na ustnicah. »iNa terasi vidim tulipane, hijacinte, krizanteme, dalije, orhideje in tisoče drugih cvetic, priprostih in dragocenih, ki jih ne maram. Toda vrtnice, kje so te? Kaj ste napravili z divnitni vrtnicami, ki so bile v naslado mojimi očem., z vrtnicami, ki so bile tako lepe, da bog sam nama lepših, niti bolj dišečih v svojem nebeškem rastlinjaku?!«
Vrtnarji, vsi osupli, niso črhnili niti besedice.
—	^No torej! boste odgovorili?« je zakričal mladi kralj. »Zakaj ste p o ruvali vse rožne grme na terasi?«
Zelo star dvorjan, ki se je slučajno nagajal tam, se je približal in dejal:
- »Vaše Veličanstvo se izvoli šaliti, ndslim, zakaj terasa' je vsa polna najČudo-vitejših vrtnic, ki so se kdaj razcvetele pod našim sinjim nebom. Tu so čajne rože, rož-naite, ndtoče, bakreno - rdeče vrtnice, smaragdne vrtnice, rože - slezenovke, mahovke, ošusove in muškatne vrtnice.«
— Kaj! vi jih vidite, vse! te rože?«
—	»Seveda, premilostljivi gospod.«
Kralj je rekel:
—	»To je čudno.«
In šel je na trato doli v park, ves zamišljen.
Stopil je komajl par korakov, ko je pričel trepetati po vseh udih in kriče je govoril:
—	»Tecije! tecite! I!e brž! prineso naj
mi suknene plašče in kožuhe! Tako torej! kaj res nimam več slug? Zakolnem se pri bogu, da dam: pretepsti vse služabnike, ker so me pustili, da sem; šel iz palače v leten-ski obleki ih to na tak hladen zimski dan, ko so drevoredi beli od! snega in veje vse težke od ivja. iHe, brzo! brzo! zmrzujem! Če me hitro ne ogrnejo, poginem od mraza pod nebom, ki je vse črno od samih težkih oblakov.«	,
Kajpada je trideset slug brez odlašanja prineslo gospodarju kožuhe^, ki so bili obešeni po omarah, in kraljevski plašč in vse težko sukno, kolikor so ga le mogli iztakniti. Toda oblečen kakor za popotovahje po ledenih deželah, ni nehal drhteti od1 mraza in tožil je nad m/rzlo bunjo in otožnimi nebom.
Stati dvorjani (bil je to čovek, ki je imel precej poguma in je tudi že predolgo živel, da bi mu bilo mnogo do življenja) je svečaho pozdravil kralja in rekel:
—	»Vaše Veličanstvo se izvoli šaliti,
dotmnevam! Zakaj še nikoli noben poletni dati ni bil bolj vroč od današnjega; solnčni žarki še blesketajSoi kakor razpleteni dati lasje.« '	/.
—	»Kau? solnče? vi vidite šolnce?«
— »Seveda, premilostljivi gospod.«
Kralj je odšel brez besede in šklepeta-je od mraza. Sedaj je spoznal, da mi prav storil, ko je tako brezsrčno spodil malo Angelino* ki je imela 'tako zlate laske, tako rožne ustnice in tako nežen glas.
III.
Vrnil se je na cesto, kjer jo je prvič srečal', ko je pela, oblečena v barhant, z golimi nogami v cokljah. Toda ovčice je pasla druga pastirica, stara, brezzoba in z bergljo pod pazduho. Mladi kralj tiste dežele se je napotil do kmetije,, kjer je služila Angelina. Zares, pokleknil bi bil pred krasotičico in jo prosil odpuščanja. Za vso tugo, ki jo je prestala, za vse solze, ki jih je potočilHai; popeljal bi jo v palačo, -jo naredil za kraljico, kakor je obljubljal nekoč. Ojoj! Kmet je skomignil z raineni in odvrnil, da je Angelina Umrla prošli mesec za mekakšho bolestno otožnostjo, tako da se vaški padar pri vsi svoji spretnosti ni prav nič spoznal. Zagrebli so revico v nekem kotu, sam: bog ve kje. Tedaj so se'usule silne solze mlademu kralju, katerega je prevzelo brezplodno kesanje. In vrnivši se na kraljevski dom, si je govoril, da nič; ne pomaga, če je človek slaven, bogat, mogočen, če zapoveduje številnim vojakom, če ima v svojih skrinjah ogromne zaklade in po dvoranah svoje palače mnogo, žlahtnih gospa, ki si popravljajo podVeznico in se delajo, kakor- da mislijo, da so same —- če pa ne sliši več pojočega slavčka', če se ne more več diviti cvetočim vrtnicam in če ne vidi, kako sneži nanje zlato slonce, kakor kosmiči las.
D.
što bi u torti slučaju morali izači na političko po-tjg a udruga treba i mora ostati nepolitična. Oni vide spas samo u organizaciji. U jednom i drugom nazoru ima nešto dobroga. Prvi preporučuju neki put, ikojim bi mogli poći a drugi se sa tim pitanjem još ne bavi, nego polaže veću važnost pripremi za boj, dakako samo formalno. Primjedba »pa već smo organizirani«, koja je lom pri'go-diom pala, osvetljuje nam1 jasno, što u tom nazoru jaš fali. Pojam organizacije ne znači samo skupinu illjudli, koji so se naišli da nešto dostignu. To nije dosta. Oni moraju i znati kako, kojim putem. Moraju biti na čistom o zaprekama, koje im se suiprostavljaju i o načinu, kako bi ih mogli nadvladati, odstraniti. Ako u toj stvari ne postoji isto mazi tanje i slolžlna volja, sjedinjenim silam rastećim pritiskom djelovati, onda dakako nema izgleda za ikakav uspjeh. Moč organizacije po-
stoji ne samo u zajedničkom cilju, nego još više u složnom nastupu, istim putem prema njemu. Mislim, da nije nužno upozoriti, što nam jaš fali, da postanemo istinska organizacija. Do sada smo bili samo organizacija na papiru, bez snage, bez duha, bez borbenosti, bez upliva. Što je za jednog bila zapreka, :za drugog je bila pomoč i jedini os Ion. Jedan vuče amo a drugi tamo, nije čudo da umiremo razočarani kao' propalice, razdvojeni sa čitavimi svjetom. Na nama je, da se oporavimo i da. se javimo, d'a i mi još uvijek zahtjevamo pravo na život.
»Znanci«, črtice. »Slovenec« je napisal 17. junija 1928 v išt. 137 mod drugim io knjigi, ki jo je izdlal' in zatožil A. Adamič, tudi tole: »Lahen, naturalistični slog, zgoščemosit ter mnogo, mnogo deljanja morajo zanimati vsakogar, kdor prične s čitanjem. iMarsikatera črtica, kakor
tKrcsni večer«, »(Bratova slika« ali pa »Lačni itn siti«, bi se daJ razširiti v roman. Način opisovanja impresij je individualen, originalen in takoj čutiš, da je spisal it e novele te zrel človek. Vtis mora napraviti . na vsakogar črtica »Zobovije«, ki je pravo pravcato pripovedništvo brez sentimentalnih okraskov in fraz. Črtico i- Dobri Peter« so ponatisnili a meri kanski listi, med njimi »Prosveta«, ki izhaja v 40.000 izvodih. Želeti bi bilo, da si lično knjigo, ki je naprodaj v vseh knjigarnah, nabavi vsakdo, kdbr ljubi čist in preprost stog.« •— Knjiga se lahko naroči tudi pri uredništvu Naš. 'Glasa, kjer je znatno cenejša (s poštnino 19 Din).
V stoletju živčnih bolezni je treba imeti jeklene živce. Uživanje zrnate kave pa jih ubija. Najboljši nadomestek za kavo je zato Žika, ker je ob enem tudi redilna.
C. J. Hamann,
Ljubljana
Vam nudi najsolidnejši vir nakupa perila, opreme nevest novorojenčkov, perja in modnih potrebščin.
Predtiskarija modernih ročnih del.
A-----------------------------------L
iHdka Andrej Marčan
priporoča svoji mesnici:
Mrnova ul. IB. Ljubljana Rimska tesla 21
Manufakturna trgovina
FABIANI & JURJOVEC
Ljubljana, Stritarjeva ul. 5.
Priporočata razno pomladansko in poletno blago. — Vedno v zalogi perje, puh In žima za blazine od najcenejše do najfinejše vrste.
Na obroke proti garanciji uradov.
DANIJEL ZUPANC
zlatar
Wolfova ulica št. 6, Ljubljana
Zlatarska poprav la in nova dela po nizki ceri.
FOTO-APARATE
Mr. Ph. S. Borčič Ljubljana, Selenburgova ul. 1.
in vse druge potrebščine
dobite pri
PARNA PEKARNA ©
(T\
JEAN SCHFtBY NASL.	Q
JAKOB KAVČIČ S
VEČKRAT NA DAN SVEŽE PRIZNANO
iiiiiifiHiiiiiimmiiimiHmiuiMitiiiimimiiiiiiiimmmminiiiiiimiimmiiimiimmimiiiMiiii
NAJBOLJŠE VSAKOVRSTNO PECIVO.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiimiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
©0©©0©0©0©©©0©0©© ©©00000
drfevMh
Odewveroi ur«
Restavracija.
IGNACIJ BANICO
Ljubljana, Kette Murnova ulica 3.
priporoča gg. drž. uradnikom dobro postrežbo v kvaliteti pijač in hrane.
Cenejše kot pri
razprodajah
se dobi vsakovrstno manufakturno blago pri
, Maribor
Glavni trg štev. 17.
Mlroslaua Leitgeb
Ljubljana, Jurčičev trg 3. strojno in ročno vezenje zaves, pregrinjal, perila in oblek v najsolidnejši izdelavi.
ŠHBBBaoBašaraESBBEssiiamEaaBB hjj	Parna pekarna
I FRANC DOLINAR
S	LJUBLJANA
y PRED ŠKOFIJO 11	POLJANSKA C 19
53 najtopleje priporoča svojim cenj odjemalcem 0 večkrat dnevno prvovrstno sveže pecivo in 0	različne vrste slaščic.
0
jHBBÖQQBBQBQnQEBQBBQQBHQGIB
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
0
Obiščite novo urejeni oddelek za
gospode
Trpežno blago Najnižje cene
Modna trgovina za dame in
gospode
A. Šinkovec nas!. K. Soss
Uubjana, Mestni trg 18, 19.
Pri vsakem dobro pripravljenem obedu naj bodo na mizi tudi testenine
v ze SWvesüe v UuMlmi.
«Mnhh h. Jis«r*»fc. Vel v LUbtjaei