glasilo delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti Slovenije, 10. oktobra 1988 'št. 14~ letnik XXXIX / / Igor Pleško: Madona porušenega mesta 26. julija je minilo 25 let od Skopskega potresa, ki je pokopal 1300 ljudi. Akademski slikar Igor Pleško je svojo likovno vizijo skopske apoka-Hpse strnil v knjižno monogra-fiio Skopski potres, ki je izšla y avtorjevi samozaložbi. Objavljamo nekaj fotografij likov-nih del iz ciklusa Skopska ka-'astrofa, ki bodo oktobra razstavljena v mestnem muzeju v Skopju. Slikar je rojen v Ljubljani leta 1924 in je leta 1949 diplomiral na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani, ^ato je končal še specialno šolo za oljno slikarstvo pri Prof. Gabrijelu Stupici in specialno šolo za zidno slikarstvo pri prof. Slavku Pengovu. V letih 1958 do 1960 je študiral čisto filozofijo v Beogradu in tam leta 1960 opravil magisterij. Zdaj poučuje umetnostno Vzgojo in filozofijo na Srednji šoli za družboslovje in splošno kulturo Vida Janežič v Ljubljani. Samostojno razstavlja že od leta 1954. : ve 3rn' Sle i vode ačf' i za : ga Uidvik Horvat družbena skrb Za otroke in NJIHOV RAZVOJ Vsem otrokom najboljše Ijati evi- za- raZ' šo- tek« dnit dert zmi' da OČ3’ YU Jesen je že tak čas, ko se poleg roznovrstnih »sezonskih tem« uvrstijo na dnevni red različnih Sej, konferenc in simpozijev tudi vprašanja, ki zadevajo otroke, Možnosti za njihov razvoj, in še veliko drugih aktualnih tem. Ra-ddgi za to so ponavadi zelo preprosti, čeprav se najpogosteje Prepletajo. Prvi ponedeljek v oktobru je svetovni dan otroka, Organizacija združenih narodov pa vsako leto na pobudo svojih posebnih organizacij (UNICEF) sprejme vodilno temo, ki naj bi jo obravnavale njene članice in seveda na tem področju tudi kaj Postorile. V Jugoslaviji smo dan otroka podaljšali na ves teden, Zato govorimo o prvem tednu v oktobru kot »tednu otroka«, brugi razlog, da so leme o otro-c'h v.ogpgejlju vsaka jesen, je pre-PrdsJu), fthjpe s prvim septem-žtjjinc novo šolsko leto. Ob šni gfispdmirski in družbeni r -£y krizi pa vznikne ob tem mnoštvo gmotnih in družbenih težav. Za ponazoritev nuj navedem nekaj aktualnih tem, ki so v resnici »jesenski plodovi« letošnje sezone: Šolnina da ali ne? Kdo bo plačal jutranje varstvo in podaljšana bivanje v osnovni šoli? Nove višje cene in s tem tudi višji prispevki staršev za vzgojo in varstvo predšolskih otrok, založenost trga Z ubčeniki in njihove cene. Spremembe vzgojno-izobraževalnih programov, osebni dohodki učiteljev in napovedane stavke prosvetnih delavcev na vseh koncih Slovenije. Še bi lahko naštevali. Zdi se, da so vsako jesen otroci in njihove težave ter z njimi povezane skrbi odraslih in kar vse družbe resnično osrednja tema na različnih ravneh družbenega dogajanja. Zato moramo k prejšnjim razlogom dodati še tole: jeseni se pojavijo številni osnutki različnih zakonov, ki so nastajali poleti, vse to pa samo še zvišuje temperaturo pri razpravljanju. V Sloveniji imamo v tem času v zadnjih desetih letih še specializirani sejem Vse za otroka, v Celju, ki s svojim bogatim obsejem-skim programom še dodatno obarva že tako prebujeno zanimanje družbe za usodo naših otrok. Zdi se, kot da smo nekje v začetku poletja, tedaj ko se je končala šola in so se začeli dopusti, v.ve težave, povezane z otroki, odložili in jih pustili »pri miru«, nekako tako kot otroke med počitnicami. Že prve jesenske dni pa se začne vse znova. Zelo ostre razprave, zahteve in brezkompromisni sklepi, sprejeti po mnogih javnih razpravah, sc potem novembra in decembra počasi umirjajo. Prvošolce sprejemamo v pionirsko organizacijo, kmalu zatem pa že prihaja praznični novoletni čas in z. njim dedek Mraz. Tega seveda res ne smemo zagreniti z razpravami o otrocih v stiskah in še s čim hujšim. Nekaj časa bo pač treba počakati, saj otroci (kot naš problem) tako in tako rastejo in se razvijajo, pa tudi pedagoški delavci se sčasoma sprijaznijo z nadlogami svojega poklica in svojim družbenim položajem. Bomo pa naslednjo jesen vse te probleme še bolj zaostrili... In tako gre iz letu v leto. Se kdaj vprašamo, ali ves ta naš trud sploh kaj koristi otrokom? Ali pa so otroci res tako »nehvaležni«, da se ne seznanijo niti z delčkom tistega, p čemer smo odrasli toliko razpravljali in sklepali, in kar po svoje rastejo in se razvijajo. Niti malo ne pomislijo, da bodo lahko s samosvojim razvojem, s svojimi potmi in naravno oblikovanimi dejavniki spel neke jeseni osrednja lema naše znanosti, strok in družbene prakse. Med drugim preberite • MORALA Z GALERIJE, str. 2 • CELODNEVNA ŠOLA, KAJ SMO STORILI S TABO? str. 3 • 1. EVROPSKI SEMINAR O VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU OTROK V BOLNIŠNICI BO V LJUBLJANI, str. 4 • 30 LET OSNOVNE ŠOLE: UČITELJ SPET SOUSTVARJALEC SLOVENSKEGA ŠOLSTVA, str. 6 • SEZNAM KNJIG ZA BRALNO ZNAČKO, str. 8 • VRE, VRE, VRE - TUDI V ZBORNICAH, str. 9 POSLANICA OTROKOM OB TEDNU OTROKA 1988 Dragi otroci - vrstniki prihodnosti! Pred vašim domom stoji vaš dan, vaš teden, vaše stoletje! Odprite vrata, odprite okna, odprite srce - naj vdre življenje v vas in vas napolni s polnostjo, da bo od vaše radosti svet popolnejši, da bo v njem manj laži in več čistosti. Kajti vedite: svet se z vami začenja, z vami obnavlja, z vami nadaljuje kot potok, ki teče iz večnosti v večnost. Vaše je. *da bo ta vrelec čist, svež, živ, da bo pljuskala iz vas vsenaokrog in vsepovsod sveta voda življenja. Zato ne mislite, da je svet grob, grd, gol - res je, da je še slabši, še hujši, še bolj krut - a za vas in v vas je in mora biti svetal, sončen, svoboden, srečen. Samo takega sanjajte, samo takega iščite, samo takega terjajte, dokler ste tako majhnove-liki, da lahko zgrabite nemogoče! Ne pustite odraslim, vsevednim pustežem in dolgočasnim čemernežem, da vam zastrejo luč, da vam vsilijo svojo resnico, da dirigirajo vaši pesmi! Raje osvetlite vi njihovo tavanje iz noči v noč. Ostanite za zmeraj otroci, ki vidijo pravo resnico in stvari, ki razgalijo golega kralja prevare, ki zrejo svoje ptice v zenitu, ki čutijo sonce v srcu in ga postavljajo v dom svojega bivanja in v mrč zgodovine. Bodite otroci, ki rastejo v upanje in ljubezen, hkrati pa tudi v zrelost, v luč in senco življenja. A ko se neha vaš dan, vaš teden, vaše stoletje, bodite in ostanite boljši od nas, vaših prednikov ali vrstnikov, da vas bodo po dobrem pomnili vaši in naši zanamci. TONE PAVČEK Letošnja tema tedna otroku je oznamovana v Sloveniji zelo optimistično z geslom Orokom najboljše. Pobuda za takšno geslo je vzniknila kot kritični odziv na zdajšnje gospodarske razmere: gmotne dobrine se strahovito dražijo, dražijo se vse storitve in izdelki za otroke, obenem pa realna vrednost osebnih dohodkov nenehno pada. Naša kupna moč je na ravni, kakršna je bila pred veliko leti. Mar potemtakem res nimamo pravice zahtevati za otroke res samo najboljše, ko je že vse tako drago. Utemeljen pa je strah, da se bo ob filozofiji preživetja porodila neka nevarna filozofija, ki bo temeljila na mnenju, da so otroci res naše največje bogastvo, naši nosilci napredka, da bodo ti naši zdajšnji otroci vstopili kot nova sila v tretje tisočletje, da bodo prav oni r prihodnosti kot odrasli tujini odplačevali naše dolgove {in dolgove svojih dedov), vendar pa - prav zaradi vseh teh perspektiv, ki jih še imajo, lahko vsaj malo počakajo - s tem. kar potrebujejo. Takšna filozo fija pa je zelo nevarna, saj ne obetu ustreznih možnosti za razvoj, socializacije in izobraževanja, torej izpolnitve tistih temeljnih pogojev, ki so nujni, da se bodo otroci lahko oblikovali v osebnosti. V ljudi s takšnimi sposobnostmi, ki bodo nekega dne lahko prevzeti vse liste naloge, ki jih zanje že zdaj predvidevajo načrtovalci gospodarskega in družbenega razvoja. Za čas, ko bodo odrasli. V zadnjih letih se rojeva r.vc manj otrok. Demografi nas na ta pojav opozarjajo z zelo prepričljivimi številkami, še bolj pa nas svarijo pred nevarnostmi, ki jih utegne povzročiti r naslednjih desetletjih. Mi pa kot narod o tem le razpravljamo, še sklepe sprejc-Nadaljcvaitje na 2. .strani. novosti PEDAGOŠKA AKADEMIJA V LJUBLJANI Ob jubileju študija tehnične vzgoje r:v_ :'^Ob 7 !•'> Študij tehnične vzgoje na Pedagoški akademiji v Ljubljani se je razvil leta 1959 iz študijske smeri ročne spretnosti, ki sega v leto 1953. Osnovnošolski predmet ročno delo, ki je bil vsebinsko povezan z likovno vzgojo, se je v šolskem letu 1959/60 v osnovni šoli preimenoval v tehnični pouk. Temu je sledila tudi sprememba študijske usmeritve na takratni Višji pedagoški šoli v Ljubljani, da smo dobili študijsko smer tehnična vzgoja kot dvopredmetno skupino, povezano s liziko. V šolskem letu 1960/61 do 1964/65 je bil študij tehnične vzgoje z osnovami fizike in kemije enopredmetna skupina; od šolskega leta 1965/ 66 pa do danes je študij tehnične vzgoje dvopredmeten. V preteklih šolskih letih so bile mogoče vezave s predmeti fizika, matematika, kemija, likovna vzgoja, pa tudi izjemne vezave z geografijo, zgodovino ali s knjižničarstvom. Prvi diplomanti na katedri za tehnično vzgojo so iz leta 1960; do konca leta 1987 je diplomiralo 286 učiteljev tehnične vzgoje. S šolskim letom 1987/88 smo prešli z višješolskega na visokošolski študij. To leto pomeni prelomnico tudi v vezavah z drugim učnim predmetom. Zdaj.so mogoče vezave tehnične vzgoje s fiziko, ali kemijo, ali gospodinjstvom. V zvezi s prehodom z višjega na visokošolski študij se je tudi bistveno spremenilo zanimanje študentov za to študijsko področje. V preteklih šolskih letih smo imeli kar dovolj vpisanih novincev v prvi letnik (rednih okoli 60 in izrednih okoli 15). v šolskem letu 1987/88 pa smo Vpisali za vse tri mogoče vezave skupaj le 36 študentov. Tega, zakaj se zanimanje za študij tehničnega področja na Pedagoški akademiji tako zelo zmanjšuje, nismo raziskovali, opozorimo lahko le na dva vzroka: - štiriletni študij je zahtevnejši tako materialno kot časovno, to pa pomeni za socialno šibkejše, in teh se odloči za učiteljski poklic kar veliko, težave in - poklic osnovnošolskega učitelja ni tako privlačen, predvsem če ga primerjamo s tehničnimi pokliči v proizvodnji. Študijski visokošolski program vsebuje, v primerjavi s prejšnjim višješolskim programom, več teoretičnega znanja iz osnov tehnike (trdnost, mehanika, termodinamika, konstrukterstvo, digi- . talna elektronika, energetski problemi), daje širši vpogled v družbenogospodarske odnose (psihološki, sociološki in organizacijski vidiki dela), pa tudi več laboratorijskega dela, praktiku-mov in vaj. Učitelj tehnične vzgoje je nosilec prostočasnih in interesnih dejavnosti na osnovni šoli. Temu ustrezno želimo s poglobljenim delom s študenti pri tehničnih interesnih dejavnostih izpolniti nalogo tehnične vzgoje, to je razvijati smisel za ustvarjalnost, no-vatorstvo, raziskovalno delo in gospodarnost. V sklopu didaktičnih predmetov je tudi specialna didaktika za poučevanje osnov tehnike in proizvodnje v srednjem usmerjenem izobraževanju. Razvoj specialnih didaktik za nekatera strokovna področja je šele na začetni stopnji. To lahko trdimo tudi za specialno didaktike na področju tehničnih strok v srednjem šolstvu. Iz pogovorov z učitelji tehnične vzgoje na seminarjih za JL stalno izobraževanje ter z osebnimi stiki z delavci na osnovnih šolah smo spoznali nekatere probleme, ki zadevajo poučevanje tega predmeta. Nekaj več o tem smo že povedali (glej literaturo Prostorski in materialni pogoji za pouk tehnične vzgoje v osnovni šoli. Vzgoja in izobraževanje 1986, št. 5, str. 23-27; Nekaj misli o stanju in vrednotah predmeta tehnična vzgoja. Sodobna pedagogika 1987, št. 5-6, str. 290-294). Znano je, da-šola raste in pade z učiteljem. Sestava usposobljenosti učiteljev za poučevanje tehnične vzgoje je že več let problematična. Potrebovali bi več učiteljev, kot pa je diplomantov na obeh visokošolskih organizacijah v Sloveniji (Pedagoška akademija v Ljubljani in Pedagoška fakulteta v Mariboru). Z neustrezno izobrazbo poučujejo tehnično vzgojo učitelji za določen čas; to pa ne omogoča, da bi se učitelj vživel v celotno življenje in delo na šoli. Pri svojem vzgojno-izobraževalnem delu se učitelj tehnične vzgoje mora ukvarjati še z gmotnimi zadevami, kot: nabava strojev, naprav, orodja in druge opreme za delavnico in delo učencev. Skrbeti mora tudi za ustrezno količino porab-nega gradiva - papirja, lesa, umetne mase, raznih kovinskih polizdelkov, pločevine, žice idr. Za vse našteto skrbi večinoma učitelj sam, kje in kako bo vse potrebno dobil in s čim bo pla-. čal? Takih skrbi nimajo učitelji nekaterih drugih naravoslovnih predmetov, zato tudi poznamo želje naših diplomantov pred-■ metne skupine tehnična vzgoja-matematika, da v praksi raje učijo matematiko. Seveda to ne velja za vse. Tehnična vzgoja je vzgojno-izobraževalni predmet, zato je vprašanje, zakaj se znanje učencev ne vrednoti enako kot pri drugih naravoslovnih predmetih (matematika, fizika, kemija). Učence ocenjujemo pri pouku tehnične vzgoje le opisno, pri tem pa upoštevamo merila: kakovost, hitrost, vloženo delo, odnos do dela ter znanje in ustvarjalnost. Pri tem pa medsebojna vzročnost in pomembnost nista dovolj določeno opredeljeni, ker posamezna merila niso ovrednotena. Vrednotenje učenčevega dela mora biti dvojno: vrednotenje poznavanja teorije in ocenjevanje učenčevih praktičnih sposobnosti. Teoretično znanje moramo ocenjevati objektivneje, kot pa to omogočajo našteta merila. Na splošno mislimo, da je pomen učnega predmeta tehnična vzgoja prerastel iz izključno praktičnega v kombinirano poznavanje teoretičnih izhodišč, prenesenih v praktično delo učencev. Za nazoren pouk tehnične vzgoje primanjkujejo didaktično oblikovana učila in pripomočki. To je tudi ena od težav, s katero se ubadajo učitelji, predvsem pri razlagi teoretičnih izhodišč. Poleg stenskih slik in panojev za prikaz tehnologije gradiva, tehnoloških procesov, strojev in podobnega mora učitelj pri razlagi uporabljati tudi modele, strojne dele, elemente in razne vzorce gradiva. Za predmet tehnična vzgoja tega povečini ni, zato si mora učitelj marsikaj sam izdelati ali pa kakor koli priskrbeti, poiskati. Mislimo, da nas prav na tem področju čaka še veliko dela, če želimo sodoben in uspešen vzgojno-izobraževalni proces pri uresničevanju programa tehnične vzgoje. BREDA VRIŠER DRUŽBENA SKRB ZA OTROKE IN NJIHOV RAZVOJ Vsem otrokom najboljše Nadaljevanje s 1. str. mamo bolj kot neke smernice, naredin o pa skorajda nič. Žal so nasveti demografov po eni strani povsem jalovi, po drugi strani pa spet taki, da bistveno posegajo v temelje naše družbene in gospodarske krize. Kot maloštevilen narod bi se morali zavedati tudi svoje številčnosti in preproste zakonitosti o biološki reprodukciji. Iz tega zornega kota pa nuj bi reševati tudi probleme mladih ljudi, ki so fertilni de! družbe: mislim na zaposlovanje, reševanje stanovanjskih problemov, varstva in navsezadnje tudi takšne oblike socialnih pomoči mladi družini, da bo biološka reprodukcija del družbene skrbi in obveznosti ter strategija samega družbenega razvoja. To namreč ne more biti zgolj naloga posameznika, njegovega veselja do otrok in pripravljenosti žrtvovati svojo življenjsko raven za to, da ima dva ali celo tri otroke. Že nekaj let kritično razpravljamo o varstvu in vzgoji predšolskih otrok. Sodobni vrtec je prevzel precej reči od šole in tako ga je doletelo veliko kritik. Znano je namreč, da imajo vsi civilizirani narodi osnovno šolo kot osrednjo izobraževalno ustanovo namenjeno vsem. Vsi pa so z njo nezadovoljni. Prepričan sem, da je šola vsakega naroda izredno zvesta podoba družbe same - z njenim gmotnim položajem, družbeno vizijo razvoja, z. razmerji med ljudmi, skratka z vsem, kar spada zraven. V šoli je strnjena slika neke družbe, in ko vidi le-ta svojo resnično podobo, se je sramuje, jo kritizira in jo želi spreminjati. Družba najpogosteje ne pozna svoje prave podobe, predstavlja si, da je lepša, kot je v resnici. Prav zaradi tega se ne more sprijazniti s podobo svoje šole. V Sloveniji smo si v tem srednjeročnem obdobju zadali v vzgoji predšolskih otrok zelo zahteven cilj: razvoj raznovrstnih oblik vzgojnih dejavnosti, vanje bomo do leta 1990 zajeli vse predšolske otroke od tretjega leta. Čeprav je že velik odstotek predšolskih otrok v celodnevnem varstvu v naših vrtcih, in čeprav smo uzakonili, da morajo vsi otroci leto dni pred vstopom v šolo v »pripravljalnico« na šolo, še zmeraj precej predšolskih otrok ne dosežejo vplivi družbeno organizirane predšolske vzgoje. Razne kritične razčlenitve kažejo, da so to tisti otroci, ki bi za svoj uspešen psihosocialni razvoj potrebovali največ ustreznih spodbud, da prihajajo ti otroci iz okolij (gledano območno in ožje družinsko), kjer jih je najtežje pritegniti v tovrstne programe. Gre za zastoj v motivaciji njihovih staršev, skratka za premajhno poučenost, izobraženost, razgledanost. Za reševanje teh proble- mov pa nam ne zadoščajo le klasični pedagoški prijemi. Na tem področju se še tesno prepletajo prvine socialne in izobraževalne politike. Ob takih posebnih problemih je naše strokovno znanje izredno majhno. Zato bo treba temeljito preučiti tuje izkušnje in se tudi pri nas akcijsko lotiti resnega raziskovanja. Samo tako bomo lahko razvili uspešne vzorce in načine družbene pomoči vsem predšolskim otrokom z organizirano vzgojno dejavnostjo. Prav gotovo so ti problemi vsebina tistega, kar pogosto politično označujemo kot »prestrukturiranje družbenih dejavnosti«. Družbeni cilj otrokom najboljše bi morali razširiti s posebnim poudarkom, da s temi otroki mislimo prav vse otroke. Potem bi res lahko rekli, da ob letošnjem tednu otroka mislimo na vse otroke in želimo vsem otrokom najboljše. S SEJE PREDSEDSTVA JUGOSLOVANSKIH SINDIKATOV Morala z galerije Predsedstvo jugoslovanskih sindikatov je na svoji zadnji seji obravnavalo uresničevanje Ocen in stališč do družbenogospodarskega položaja družbenih dejavnosti in delavcev v njih ter naloge zveze sindikatov, ki jih je lani sprejel svet Zveze sindikatov Jugoslavije. Za razpravljanje o tej temi so bili predvsem trije razlogi, te pa je v uvodni besedi opisal Pctar Rakočevič, član predsedstva, takole: pomembnost in resnost problemov, po- siovanskih sindikatov še bolj aktualna. kot so bila tedaj, ko so jih sprejeli, to pa seveda ne pomeni. da doslej ni bilo nič narejeno. da bi sc uresničila. Neugodna gibanja v gospodarstvu in naraščanje cen so naredili svoje, zato tudi velik val nezadovoljstva in nemiri ob koncu lanskega in v začetku letošnjega šolskega leta. posebno v Bosni in Hercegovini in na Hrvaškem. Pri odpravljanju vzrokov, ki povzročajo stavke, se po bese- Materina sreča sehno v vzgoji in izobraževanju in zdravstvu, nuja. da sc sindikat (in seveda tudi drugi dejavniki) bolj zavzeto prizadeva - v vsakem okolju in tudi v širših družbenopolitičnih skupnostih - da bi se zaustavilo vnovično slabšanje položaja teh dejavnosti in se ublažile težave tam. kjer so najhujše. In končno: nemudoma, že pri pripravi politike in ukrepov za družbenogospodarski razvoj v letu 1989 in celotne gospodarske reforme je treba upoštevati družbeno sprejeta izhodišča in stališča do družbenih dejavnosti kot bistvenih nenadomestljivih dejavnikov družbene reprodukcije in nadaljnjega napredka. Družbene dejavnosti se ne smejo več obravnavati kot poraba, ki »živi na ramenih zaposlenih v materialni proizvodnji«. Ugotavljajo, da so lanskoletna stališča sveta Zveze jugo- dah Petra Rakočeviča najpogosteje pojavljajo tele značilnosti: slepota in gluhost za težave šol. birokratski odnos in počasno reševanje problemov, ko pa so množične stavke že tu. se jeza zlije na prosvetne delavce. Sledijo moralne pridige o tem. da se za učiteljski poklic kaj takega ne spodobi, da je to »zločin« nad otroki in je pač treb-a potrpeti... Ponekod prosvetnim delavcem celo grozijo, njihove proteste pa opazujejo z galerije. Petar Rakočevič pravi: Kadar prosvetni delavci ne iz prevzetnosti ali kljubovalnosti vendarle vztrajno, uporabijo ukrepe, ki se tudi njim ne zdijo najprimernejši - spustijo učence iz šole. še pred koncem pouka - potem se vrstijo izredne seje skupščin samoupravnih interesnih skupnosti, njihov ih organov in drugih organov in teles, funkcionarji hodijo v takšne šole osebno, sprejemajo delegacije učiteljev in podobno. In tedaj se začuda najde tudi nekaj denarja, tako da se vsaj malo popravi krivica, storjena šolam, učencem in učiteljem. Res pa je, da ni lahko najti zdravila za dolgoletno in čedalje hujšo bolezen, kakršna se je lotila vzgoje in izobraževanja. Razumljivo pa je vprašanje, zakaj ni mogoče narediti pravočasno tega. kar se stori potem, ko ljudje prenehajo delati in je stavka že napovedana. Prav tako razumljivo je tudi tole stališče sindikata: Potem ko so preventivne dejavnosti izčrpane in še zmeraj ni rešitve, kakršna bi bila mogoča in nujna, je treba izrabiti tudi vse možnosti, ki jih navajajo Zakon o združenem delu in drugi predpisi. To pa pomeni, da pride v poštev tudi stavka v boju proti brezbrižnosti, birokratskemu in mačehovskemu odnosu posameznikov, občanov in služb do družbenih dejavnosti. Petar Rakočevič meni. da je treba poklicati na odgovornost tudi tiste posameznike, ki prepovedujejo prosvetnim delavcem zborovanja in jim celo grozijo ali pa z galerije kot nevtralni opazovalci spremljajo izbruhe nezadovoljstva in zahteve prosvetnih delavcev, so pa člani sindikalnih vodstev, in bi torej morali biti med prosvetnimi delavci ter jim pomagati reševati probleme. Da je glas sindikata še zmeraj brez odmeva, je malodušno ugotavljal Boris Lipužič. predsednik zveznega odbora Sindikata delavcev v izobraževanju, znanosti in kulturi. Dejal je. da so stališča zveznega odbora skoraj povsem podobna tistim, ki jih je navedel Petar Rakočevič, in poudaril, da morajo sindikalne organizacije še odločneje zahtevati, da bodo osebni dohodki zaposlenih v tej dejavnostih doživljali podobno usodo kot dohodki zaposlenih v gospodarstvu, pa tudi to. da je treba izobraževanje obravnavati kot razvojni dejavnik, ne pa kot porabo. Lipužič je tudi predlagal prerazporeditev porabe v škodo splošne proračunske, sindikat pa naj bi se uprl. da bi sprejemali zakone po skrajšanem postopku in brez poprejšnjih razčlenitev. Sindikat se bo tudi v prihodnje še bolj zavzeto ukvarjal še z nekaterimi zadevami. Zakonsko bo treba omogočiti, da se že izločena in blokirana sredstva za izobraževanje in zdravstvo, ki jih | imajo zdaj kot presežek na raču- , nih interesne skupnosti, nastala , pa so tudi z linearno uporabo predpisov, čim prej sprostijo in uporabijo za odpravljanje najbolj perečih težav. Ob opredclje- , vanju gospodarske politike za , prihodnje leto se bo sindikat tudi ] zavzemal, da bodo družbene de- ; javnosti obravnavane glede na ] njihovo pravo vlogo, tako da ne ] bo shematskih omejitev. Med to sejo je prišla iz Zvez- | nega izvršnega sveta tudi dobra ] novica: po hitrem postopku i bodo začeli spreminjati Zakon j o omejevanju osebnih dohod- | kov. Ob tej pa smo slišali tale j komentar: »To je sicer dobro. t vseh težav pa ne bo odpravilo. t zato nas ne srne uspavati.« ( BUJANA STUPAR t Antropologija in Jezikoslovje Od 24. do 31. julija je potekal v Zagrebu 12. mednarodni kongres antropoloških in etnoloških znanosti in glavno mesto sosednje republike spremenil v pravo svetovno središče, saj se je v njem zbralo okoli 3000 znanstvenikov iz 92 držav z vseh celin. Iz Jugoslavije se je zborovanja udeležilo kar veliko znanstvenikov in drugih strokovnih delavcev iz vseh republik in pokrajin. Zborovalcev iz Slovenije pa je bilo malo, toda ker se ljubljanska univerza ni posebno zanimala za ta dogodek - čeprav spada le-ta v sam vrh tovrstnih znanstvenih prireditev - smo bili z udeležbo kljub temu lahko zadovoljni. Mednarodna unija antropoloških in etnoloških znanosti (IUAES), ki združuje okrog 30000 znanstvenikov, zajema široko paleto znanstvenih disciplin (27). Med zagrebškimi zborovalci so bili sociologi, politologi, demografi, arheologi, ekologi, biologi, zdravniki, ekonomisti in tudi lingvisti. Zborovali so na več kot 120 simpozijih: vzporedno s predavanji in referati pa so potekali razni seminarji, sestajale sp se razne komisije, bili so tudi pogovori za okroglo mizo. Za vse pa je bil značilen interdisciplinarni prijem, to pa kaže na povezovanje znanstve- z nih disciplin. c Za jezikoslovca so zanimiva z gibanja v antropološki znanosti. z le-ta zajema celotno človekovo n delovanje v času in okolju. Antropologija se je doslej ukvarjala p predvsem s preteklostjo človeka k kot družbenega in biološkega d bitja, zdaj pa je njeno raziskova- v nje usmerjeno v sedanjost in pri- ll hodnost, v človekovo preživetje. P Ta sprememba se je pokazala ^ tudi v lingvistični sekciji, v njej d smo jezik obravnavali kot kul- n turno vrednoto; pozornost je t< bila torej namenjena temu, kako č, se človek izraža v kulturi in njeni n tradiciji. Lingvistična sekcija je potekala v treh skupinah: (1) uporabno jezikoslovje in vzgoja, (2) jeziki v stiku in (3) sintaktična ikoniciteta. Po mnenju vodje te sekcije prof. dr. R. Kati-čiča je lingvistika prav na tem kongresu - prvič med dozdajšnjimi dvanajstimi kongresi - dobila ustrezno mesto, ki ji kot eni najstarejših znanstvenih disciplin pripada, četudi je jezikoslovje od \sega začetka del antropologije. Prihodnji kongres bo čez pet let v Mehiki. _ * JASNA MAKOVEC ČE^NE Z O vr 2? it T? zr Z? stežka ustvarjeno - na hitro odpravljeno Celodnevna šola, kaj smo storili s tako?_____________________ Retorično vprašanje, zapisano v naslovu, bi lahko tudi zasukali in *e vprašali: »Celodnevna šola, česa vsega nismo storili zate?« Podobna vprašanja se najbrž porajajo v začetku letošnjega leta po zbornicah tistih slovenskih šol, kjer so po trinajstih, desetih ali petih ,etih zaradi pomanjkanja denaija opustili celodnevni način dela in sPet prešli na staro. Šole se ukvarjajo s težavami, ki so vzniknile čez doč, kako najbolj gospodarno organizirati delo v novem položaju, kako staršem dopovedati, da so se razmere spremenile in bodo otroci Prihajali domov bolj zgodaj ter se samostojno učili doma, kako zaradi dovega urnika uskladiti prevoze učencev, kako reševati šolsko prebrano, kako zaposliti tiste učitelje in tehnične delavce, ki so se, ne da “i bili sami krivi, čez noč znašli brez dela... Nad celodnevnimi s°lanii, ki so še ostale, pa se zdi, kot da visijo nevidni Damoklejevi dleči neizgovorjenih vprašanj. Skratka, čas je postal negotov, dnevi dam prinašajo poleg vseh težav tudi žrtve in izgube, saj poleg relodnevne šole izgubljamo tudi podaljšano bivanje, kar najbolj krčimo interesne dejavnosti, združujemo oddelke, prisiljeni smo zviševati cene prehrane v vrtcih, šolah, razmišljamo o golem preži-V(;tju in še in še. . Pravijo, da ni denarja in znano le' da zaradi denarja postanejo Se tako lepa načela nepo-diembna, še tako trdni sklepi se Osujejo v prah, visoki cilji pa Postanejo nedosegljivi. Ugotav-'jamo tudi katastrofalen denarni Možaj v družbenih dejavnostih, ki ga drastično poslabšujeta še dtflacija in draginja, ki zahtevata ^dalje več denarja. Razmere so Se letos tako zresnile, da je iz-VrŠni svet naše republike spo-dtladi najprej razčlenil položaj v družbenih dejavnostih, skozi Svojo optiko pokazal krivce za tako stanje, nato pa tudi glede na svoje pristojnosti določil Pro-§rarn ukrepov za razvoj svobodne menjave dela na področju družbenih dejavnosti 1. 7. 1988. Program naj bi uskladil porabo na tem področju z gmotnimi nežnostmi družbe, na novo organiziral interesne skupnosti. Postavil na nove temelje razvoj Programov družbenih dejavnosti n jih nacionaliziral. Ker so akrepi večinoma omejitveni, so seveda nepopularni, poznavalci razmer pa pravijo, da utegnejo razvodeneti v nekakšno kampanjo, nasilno hočejo kar čez noč spremeniti doslej utrjene razvojne cilje, načrte in ravnanje ‘Judi. Zato mnogi dvomijo v resnični uspeh Programa ukrepov. Predvsem zaradi načina, kako so bili posredovani, ker jih ljudje ne razumejo dovolj, jih ne spreje-jnajo, zdijo se jim nasilni in strokovno marsikje dvomljivi. Okrepi, ki naj bi naredili »red« na tem področju so zdaj tu, njihov najpomembnejši učinek pa Je uskladitev potreb z možnostmi. pirivarčevani denar pa naj bi dobilo naše, z vsemi nesrečami obloženo in nenehno jadikujoče gospodarstvo. Gospodarstva sicer ne kaže jeziti 2 neupravičenimi očitki, saj pošteno čaje, kar mora, pa tudi v drugih pogledih je. recimo do šolstva, navadno 'elikodušno, in v mnogih primerih 2gledno povezano s šolami. Res, 2godi se, da se včasih delegati gospodarstva v razpravah skupščinskih rborov združenega dela ponekod je-% zaradi preveč porabljenega denarja v zdravstvu, šolstvu, otroškem varstvu, ostre besede letijo zaradi Previsokih vzgojnin, zaradi (ne)brez-Plačne osnovne šole pa tudi zaradi, kot pravijo, slabega ah nekorektnega dela zdravnikov, učiteljeife v slabo v°ljo jih spravljajo njihove plače, tudi dopusti in počitnice in tako na-Prej. To je navsezadnje pravica in dolžnost teh delegatov. Sistem, ki je te zadeve uredil, jim je dopovedal, da je denar, ki se obrača v »porabi« njihov, za pošten denar pa vsakdo *erja pošteno vračilo. Toda. ali ni že eas, da bi tudi na področju družbene reprodukcije in v razmerju materi-alne proizvodnje in tako imenovana družbena poraba kdo izmed poklicanih, v skladu z naprednimi težnjami, revidiral in posodobil teorijo in Pojme, da bi s tem tudi praksa mogla Zaživeti na sodobnejših temeljih? Spremembe bi seveda ne smele biti Podobne kratkoročnim ukrepom, ki navadno eni strani samo jemljejo. k;,jti sodobne države v svetu, ki jih Prav tako pestijo visoki izdatki za t-diavstvo. šolstvo, socialo, so spodobne organizirati družbeno sprejemljive in dosegljive cilje na tem Področju ter k njim usmerjati celotno življenje. V svetu so namreč po ve-C|ni spoznali, da šolstvo, zdravstvo, sociala ne morejo delovati z dobič- karskim motivom, kot npr. gospodarstvo, zato skušajo sodobne države zagotoviti vpliv na ta področja neposredno, da bi kar najbolje delovala. Za njihovo delovanje se porablja odmerjen delež družbenega proizvoda, odločitev o tem, kolikšen bo ta delež ter kakšna sta obseg in vrsta njihovih storitev, uravnava in usmerja država s pomočjo finih mehanizmov in organiziranih subjektov ter tako skrbi tudi za nadzor nad porabljenimi sredstvi. Tako nam zgledi iz razvitih in sodobnih dežel kažejo, da tam skrbno ravnajo s svojim šolstvom, in čeprav se ravno ne koplje v denarju, pa je zato negovano, smotrno razvito in spodobno plačano. Če bi pri nas nastopila pomlad tudi na tem področju, bi nam strukture v gospodarstvu in zunaj njega ne mogle več kar naprej dopovedovati, da denarja ni, da presežki v interesnih skupnostih sicer so, a jih je treba z blokado vrniti tja, koder so nastali. Morda bi drugačna ureditev odnosov na tem področju celo mogla ublažiti pretrese, ki nastajajo ob sprejetju različnih intervencijskih zakonov ali paketov varčevalnih ukrepov, ki se jinTpri nas ne moremo izogniti. Kirurški posegi brez anestezije Varčevalni ukrepi v posameznih občinah v osnovnem izobraževanju, ki boleče režejo in krčijo programe, posebno še dopolnilnega. so spričo družbenih zagat po svoje razumljivi. Ker vanje ne bi nihče izmed prizadetih prostovoljno privolil, je naš legitimni upravno-politični aparat prvi prevzel pobudo ter se odločil za korenite kirurške posege, marsikje tudi brez anestezije. Posegi so bili opravljeni zakonito in po samoupravni poti; to je sicer svojevrstno nasprotje, vendar poti nazaj ni več, operiranec je amputiran pa tudi krvavi in toži o hudih bolečinah. Z opisanimi posegi in postopki smo tako v zadnjem času izgubili podaljšano bivanje, celodnevno šolo in še kaj. Bolečine so tem hujše zato. ker smo, denimo, celodnevno šolo pred trinajstimi leti z veseljem sprejeli kot najmlajšega in najobetavnejšega otroka naše šolske reforme, čeprav čisto vsem ni bilo pogodu njegovo rojstvo. Lahko sprejmemo trditev, da je celodnevni šoli stala ob zibelki poleg drugih tudi politika. Kar pa ni nič slabega in je bilo za naše takratne razmere povsem običajno. Sprejeti pa moramo tudi resnico, da je pomenila ta oblika šolskega dela svežo in izvirno novost, ki je veliko obetala. Spomin nam obujajo tudi takratne in poznejše kritike celodnevne šole in pokaže se nam vsa lestvica od dobronamernih do takih, ki so jo odklanjale ali jo popolnoma spregledovale. Ker je bilo kritik več vrst, so seveda obravnavale razne vidike in posledice, ki so nastale ob uvajanju te šolske novosti. Zdravniki in šolski higi-eullri sn nnr, opozarjali na nnsle-tiiCC dolgotrajnega sedenja ni živijenja v šoli. ki naj bi se zrcalile v telesnem in duševnem zdravju otrok; podobno so s prstom kazali psihologi in psihiatri, češ model je presajen iz drugačnih razmer v naše loge, pa se zato ne bo obnesel. Pedagoška teorija je novost sprejela povečini z naklonjenostjo, čutiti pa je bilo tudi precej dvomov in previdne zadržanosti. Vsi so opozarjali, da, morajo biti šole ob vpeljevanju novosti povsem pripravljene v gmotnem, kadrovskem in organizacijskem pogledu; to zahteva seveda precej denarja, je pa nujno potrebno, če naj taka šola z vso svojo organizacijo daje kar najboljše učinke. Praksa je v celodnevnih šolah kmalu zahtevala prožno in odprto zasnovo lastnega dela, ki naj ga vsaka šola prilagaja potrebam in možnostim. Tedaj so bili ustanovljeni tudi koordinacijski odbori za uvajanje celodnevne šole, od tistega pri RK SZDL pa navzdol, ki naj bi bili gonilna sila v različnih okoljih in naj bi ustvarjali možnosti za vpeljevanje celodnevne šole in spremljanje njenega dela. Oglašali so se tudi starši in izražali najrazlič- Ijale so se maratonske razprave tistih, ki so dokazovali upravičenost takšnega dodatka, in drugih, ki so ga delno ali popolnoma zanikali ter se sklicevali na pravilnike. zakone in razne določbe. Predorni duhovi so prav kmalu uvideli, da gre izdatek za celodnevno šolo pravzaprav iz skupnega šolskega denarja v občini; to je kmalu porodilo žolčne razprave v skupščinah izobraževalnih skupnosti in hudo razburjalo delegate iz poldnevnih šol. Se najpreprosteje je bilo tam, kjer so vse šole v občini postale celodnevne ter se s tem gmotno izenačile, hudo slabo pa se je godilo onim celodnevnim šolam, ki so bile daleč naokoli same: obdane s poldnevnimi so bile nekakšna bela vrana ali vsaj izjema, nad katero večina ljudi ni bila preveč navdušena. Velika škoda je, da se je šolskih zdrah in razprtij ponekod nalezla tudi javnost, na primer starši. Pojavilo se je nekakšno iracionalno nerazpoloženje do celodnevne nejša mnenja npr. v anketah, ki so jih izvajale šole, ko so nameravale preiti na celodnevno obliko. Razmerja med poldnevnimi in celodnevnimi šolami Zanimivo bi bilo razmišljati ali raziskovati, kakšen je bil odnos in kakšna razmerja so se vzpostavila med poldnevnimi in na novo vpeljanimi celodnevnimi •šolami, predvsem odnos med učitelji kot glavnimi akterji šolskega procesa. Ta razmerja nikakor niso zanemarljiva in čeprav jih v preteklosti zaradi ljubega miru in kot iz nekakšne sramežljivosti nikoli nismo posebej poudarjali, pa so pomenila nekakšen paradoksalen barometer dobrih ali slabih odnosov, napetosti, prestižnih ciljev in boja za gmotno in moralno priznanje med šolami, včasih pa tudi na isti šoli. Morda se bo ta pojav komu zdel čuden, je pa po svoje zakonit, kajti šlo je v bistvu za dva različna delovna programa, za različen denar in za oceno o učinkovitosti dela. Samo če upoštevamo ta razmerja, lažje razumemo nekakšno tekmovalnost, ki se je pojavljala, ko je šlo za to, katera izmed šol bo prešla v celodnevno uigainzdLijo in bo dobila za to »zagonska sredstva«. Kaj kmalu zatem se je zataknilo pri dodatku učiteljem, ki so delali v celodnevni šoli, pojav- šole. ki vsekakor ni pripomoglo k njeni popularnosti. Dodajmo k temu še strokovne kritike, ki so začele deliti celodnevne šole v dve vrsti: na tiste »prave«, ki so s svojim delom opravičile svoj obstanek, in one druge, ki so samo zamenjale tablo na vratih, po slogu in vsebini dela pa se menda niso kaj prida spremenile. O prijetnem delovnem ozračju, učiteljevi zagnanosti, ustvarjalnosti in celo o iskanju novosti, je seveda v takem ozračju težko govoriti. Ob deseti obletnici uvajanja celodnevne šole v naši republiki, leta 1985, je bilo v Kranju in na šolah v okolici poleg slovesnega dela, organizirano še strokovno posvetovanje po sekcijah, ki so obravnavale posamezne problemske sklepe. Organizatorji in udeleženci so želeli vsestransko osvetliti pomen in vrednost celodnevnih šol, njihove dotedanje dosežke in prihodnje možnosti ter objektivno ovrednotiti njihove dobre in slabe strani. Prav je. da smo tam slišali ugotovitve obeh vrst in da razpravljale! niso pretirano poudarjali nekaterih problematičnih strani. Pravilno so ugotavljali, da je razvoj tega področja odvisen od splošnega družbenega razvoja in marsikomu se je vsiljeval« mRe1, kaj OO, ce bo ui u^.ua žabi cula v globljo krizo in no omiljena varčevati. Poudarjeno je bilo, da tak tip šole potrebuje zaradi povečanega obsega dela tudi ustrezno večjo gmotno podlago, da so razlike v uspešnosti dela med celodnevnimi šolami, da pa je ta novost v desetih letih upravičila obstanek in potrdila svojo vzgojno-izobraževalno uspešnost, Ker pa je vsaka šola namenjena učencem, je posvetovanje poudarilo, da je v celodnevni šoli močno izražena skrb za razvoj in uspešnost vsakega učenca, ker so vsi pred približno enakimi možnostmi (zmanjševanje nepravične diferenciacije), za njihov zdrav telesni in duševni razvoj, za razvijanje interesov in osebnostno pozitivno oblikovanje otrok. Velika preobremenjenost učencev zaradi preobsežnih učnih načrtov naj bi se s prenovo zmanjšala in prav celodnevna šola naj bi odgovorila na vprašanje o ustreznosti obsega in zahtevnosti prenovljenih načrtov ter na ustreznost vsebinske in organizacijske zasnove dela v šoli glede na zastavljene smotre. Ugotovljeno je bilo, da celodnevna šola spodbuja raziskave, sodelovanje strokovnih dejavnikov vseh ravni, daje pedagoškim delavcem široke in bogate možnosti za ustvarjalno in delovno sodelovanje, vsem učencem pa omogoča, da so uspešni na različnih področjih dela in učenja. Zaradi skupnega življenja in dela so se v njej uveljavile različne oblike medsebojne pomoči učencev, posameznik se lažje socialno in osebnostno uveljavlja, zato postajata posameznik in kolektiv učinkovita subjekta vzgojnega dela. Pomembna je uveljavitev delovne vzgoje, to je funkcionalnega povezovanja učenja in dela v povezavi z organizacijami združenega dela materialne proizvodnje. društvi, klubi - skratka, pomembna je odprtost šole v okolje in obrnjeno. Na posvetu je bilo prvič poudarjeno, da so se celodnevne šole uveljavile tudi v kmečkem okolju in na podeželju, in da je to prav za otroke teh okolij zelo pomembno, ker jim je treba nuditi več družbene pomoči, da bi tako čim bolj tudi v praksi uresničevali načelo o enotnosti osnovne šole. To je bil tudi odgovor tistim, ki so v celodnevni šoli videli zgolj varstveni vidik in zato terjali, naj bi jo vpeljevali le v mestnih in industrijskih okoljih. Učitelji pa so pri vsakdanjem delu poleg naštetega opažali še, da se učenci navajajo na samostojno vsakodnevno delo, na samostojno reševanje nalog in učenje učne snovi za naslednji dan, pridobivanje učnih in delovnih navad, so bolj sproščeni v medsebojnih komunikacijah, dosegajo boljši učni uspeh, imajo velike možnosti za dejavnosti ob pouku, za delovno vzgojo, proizvodno delo, za aktivnost v šolskih organizacijah itn. Kritiki, ki so iskali slabe strani, pa so celodnevnim šolam zamerili zlasti: - Da se vse celodnevne šole niso dovolj potrudile najti načine in poti za primerno podružbljanje svojega dela in odpiranja v družbeno okolje. - Nekatere celodnevne šole so premalo razširjale in prilagajale temeljno vsebinsko zasnovo možnostim, razmeram in potrebam okolja. - Novosti, ki so jih celodnevne osnovne šole vpeljevale, niso bile dovolj strokovno ovrednotene, eksperimentalno preverjene in potrjene. - Celodnevna šola je pomanjkljivo teoretično preučena z vidika njene družbene in pedagoške funkcije. - Učitelji so premalo usposobljeni in ponekod tudi premalo pripravljeni za delo v celodnevni šoli. premalo ali nič pa ne zvedo o tej novosti prihodnji učitelji pri svojem poklicnem oblikovanju. - Celodnevne šole premalo izrabljajo možnosti, da bi se v celodnevnem delu različne dejavnosti med seboj funkcionalno prepletale, nove/o- V2ls flor^z-sl « r>« m I f r-\ zahteva od učiteljev različen prijem in način dela. - V nekaterih celodnevnih šolah je preveč učencev in preslabo so materialno opremljene (premalo pro- aktualno storskih površin, neustrezna in pomanjkljiva kadrovska zasedba, natrpani razredi). - Opazili so utrujenost učencev in učiteljev ter s tem kvarne posledice - nekatere raziskave so opozarjale, da se učenci premalo gibljejo, imajo okvarjeno hrbtenico, slabo držo ipd. - Predolgo bivanje v šolskih prostorih je škodljivo, zato imajo posamezniki premalo miru. zasebnosti, to pa jih moti pri uspešnem učenju, ponekod se učenci počutijo utesnjeni, - Pri samostojnem učenju niso vsi uspešni in učenci 7. in 8. razreda naj bi se učili še doma, ker je učenje specifičen proces, ki sicer pozna splošna pravila, ne prenese pa enotnega kalupa, - S celodnevno šolo se je zrušilo domače ognjišče. - Starši so premalo pripravljeni sodelovati pri vzgojno-izobraževal-nem delu šole in pogosto ne poznajo niti dnevnega režima življenja in dela šole. Ohranjajmo COŠ tam, kjer jo lahko Kakorkoli so navedene ugotovitve resničene. pa je treba resnici v prid tudi zapisati, da je velika večina učiteljev, ki so več let delali v celodnevnih šolah, z velikim zanimanjem sledila novostim in strokovnim člankom, objavljenim v periodiki ali samo- stojno, ki so obravnavali razne vidike, razčlenitve, ugotovitve, povezane s celodnevno šolo. V veliko pomoč so jim bila občasna območna ali republiška posvetovanja o tej problematiki, tako zaradi izmenjave medsebojnih izkušenj, kot tudi zaradi odkrivanja novih spoznanj in prijemov drugih. Pedagoški zbori in šolska vodstva, ki jim je neposredno naložena skrb za kakovost vzgojno-izobraževalnega dela celodnevnih šol, so v kratkem, nekaj več kot desetletnem obdobju, ne le orali ledino, temveč z ogromno moči in ustvarjalnosti iskali popolnoma nove poti in dostikrat tipali v temi, da bi končno našli svetlobo. Zaradi tega učitelji želijo, da bi dobili utemeljene in prenovljene teoretične podlage s tega področja, kljub temu da marsikje celodnevne šole ni več in da je tudi njena prihodnost negotova. Vrnimo se ob koncu tega zapisa spet na začetek razmišljanja, kaj se je pravzaprav zgodilo s celodnevno šolo. Zahteve, naj se tudi družbene dejavnosti začno že enkrat »stabilizacijsko obnašati« ter varčevati na vseh področjih so za vlado nujne, saj meni, da o tem ni kaj razpravljati. V šolstvu so že znani varčevalni ukrepi, ki močno pritiskajo v najobčutljivejše živčne končiče izobraževalnega sistema, to je v finančne načrte šol, v žepe staršev in v tisti del izobraževalnih programov, ki so npr. v osnovnem izobraževanju skupaj z zagotovljenim programom bogatili predvsem učence. Ker se na vsem tem obširnem področju siromaši, ukinja, zahteva večji prispevek staršev, problemov presežka kadra in nezadovoljstva. nam razlogi in opravičila za uvedene ukrepe, pa čeprav jih njihovi avtorji še tako zagnano in navdušeno razlagajo, zvenijo neprepričljivo in imajo zato grenak prizvok. Škoda je tem večja, ker ta ujma lomi dobre stvari, zahteva, naj se odpovemo visokim ciljem in dragocenim pridobitvam, z opravičilom, da so predrage, prerazkošne in za današnji čas neprimerne. Težko je to zapisati, pa vendarle: ostanimo vztrajni in optimistično razpoloženi ter ohranjajmo celodnevno šolo vsaj tam, kjer jo še lahko, če je že nismo mogli in znali ohraniti v krajih, kjer smo jo imeli. Če kdaj, potem je prav zdaj treba poleg izračunov, koliko kaj stanc, imeti tudi pogum, medsebojno prepričevanje, strpnost pa f"d' kanček razuma, da ne bo škuua še večja. MILAN OZBIČ Osnovna šola Prve pohorske čete, Ribnica na Pohorju I. EVROPSKI SEMINAR O VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU OTROK V BOLNIŠNICI BO V LJUBLJANI Strokovno utemeljeno in predvsem humano delo Pomen šole zci prihodnost vsakega človeka (in naroda) je nesporen, saj je prav šola tista, ki ustvarja temelje za napredek, združuje spoznanja, navade in izkušnje preteklosti in sedanjosti. Šola. ali natančneje, vzgoja in izobraževanje pa je pomembna tudi za otroke v bolnišnici. Kako olajšati otrokom, ki so iztrgani iz domačega okolja, zdravljenje v bolnišnici in kako poskrbeti, da se bodo čim bolje počutili, saj je dobro počutje sestavina zdravljenja? Kako omogočiti, da bodo nemoteno nadaljevali svoje šolanje r novem okolju ob drugačnem dnevnem redu. med neznanimi ljudmi? Novo poslopje in sodobna tehnologija sta sicer pomembna, najpomembnejši pa so vednarle ljudje, ki delajo v bolnišnici. Tisti, ki se ukvarjajo ž otroki. Le-ti lahko z razumevanjem in ljubeznijo stkejo tople, človeške vezi z malimi bolniki, s svojo strokovno usposobljenostjo in nenehnim medsebojnim sodelovanjem pa poskrbijo, da otroci laže in hitreje premagujejo bolezen in potem brez težav nadaljujejo življenje in šolanje zunaj bolnišnice. To problematiko so obravnavali v ljubljanskem kliničnem centru - tudi na pobudo profesorja Kornhauserja že pred desetimi leti na prvem jugoslovanskem posvetu, zdaj jo bodo znova obravnavali na prvem mednarodnem seminarju o vzgoji in izobraževanju otrok, ki bo v Ljubljani od 20. do 22. oktobra 1988. Pripravili so ga: Jugoslovanska komisija UNESCO, Mednarodna akademija za pediatrično interdisciplinarno šolanje. Jugoslovansko pediatrično združenje. Slovensko zdravniško društvo oziroma njegova pediatrična sekcija. Pediatrični oddelek kirurških strok Univerzitetnega kliničnega centra in Zavod SR Slovenije za šolstvo. Na seminarju bodo predvidoma obravnavali te teme: Zdajšnje stanje v vzgoji in izobraževanju otrok r evropskih bolnišnicah. Strokovno interdisciplinarno sodelovanje predšolskih vzgojiteljev in učiteljev na delu v bolnišnicah. Pomen sodelovanja med zdravstvenimi delavci in bolnišničnimi pedagogi v preprečevanju hospitalizma otrok. Metode vzgojno-izobraževalnega dela glede na naravo bolezni, in končno: Mednarodno sodelovanje pri \ zgoji in izobraževanju otrok v bolnišnicah. Seminarja se bodo udeležili ne le pedagogi iz evropskih detel, temveč tudi zdravniki, medicinske sestre in drugi paramedicin-ski delavci (psihologi, defektologi in drugi). Poleg naših predstavnikov jugoslovanske komisije UNESCO, predstavnikov pediatričnih klinik in oddelkov iz naših republik in pokrajin, bo navzoč tudi predstavnik generalnega direktorja UNESCO Federica Mayorja, ki je prevzel pokroviteljstvo nad tem mednarodnim srečanjem. Pred kratkim je organizator prejel obvestilo, da je tudi Svetovna zdravstvena organizacija določila svojega predstavnika, ki bo sodeloval v delu seminarja. Pogovor s prof. dr. Pavlom Kornhauserjem, pobudnikom Ob tem izjemnem dogodku smo zprosili za pogovor predsednika organizacijskega odbora prof. dr. Pavla Kornhauserja. ki že dolga leta uspešno vodi Pediatrični oddelek kirurških strok Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Po njegovi zaslugi je ta klinična enota dobro znana tudi zunaj meja naše domovine. predvsem po zgledni urejenosti, odlični organizaciji, odprtosti za starše in obiskovalce in ne nazadnje po sodelovanju med medicinskim in pedagoškim osebjem, ki dela v bolniščnici. • Kako je prišlo do zamisli, da se skliče prvi evropski seminar o vzgoji in izobraževanju otrok v bolnišnicah v Ljubljani? - Zamisel, da bi sklicali evropski seminar s tega področja. res ni nova. Kot pediater sem veliko potoval in obiskoval številne bolnišnice ne le v Evropi in zmeraj sem si prizadeval, zlasti ko smo razvijali intenzivno terapijo otroka v kliničnem centru, da bi hospitalizacija otrok postala bolj humana. Zadovoljen sem, da so mojo zasnovo humanizacije, ki so jo prvič pred skoraj petnajstimi leti objavili v Zdravstvenem vestniku, sprejeli ne samo v Jugoslaviji, temveč jo navajajo tudi v tujih publikacijah. V to »humanizacijo« vsekakor spada tudi pedagoška dejavnost ob malem bolniku. Zdi se, da je zdaj pravi čas. da bi se sestali na mednarodni ravni pedagoški delavci - vzgojitelji in učitelji - ter zdravstveni delavci na otroških oddelkih z namenom, da bi izmenjali lastne izkušnje in se tudi opredelili do našega »ljubljanskega modela«. 9 Prihodnji posvet bo torej na evropski ravni: kakšen je namen tega seminarja? - Namen seminarja je uveljaviti vzgojo-izobraževalno dejavnost za otroke v bolnišnici, ki je tako zelo pomembno zanje, pa tudi načine šolanja pedagoških delavcev, ki vzgajajo in izobražujejo otroke v bolnišnici. Prav te pedagoge naj bi seznanili, kako poteka ta dejavnost v drugih evropskih bolnišnicah. Na temelju vseh teh izkušenj se bo najbrž izoblikoval sklep: najboljša rešitev za vrtec in šolo v bolnišnici je. da sta samostojna. da sta »otroški vrtec« in »šola« organizacijsko povezana, kar lahko upravičeno imenujemo »pedagoški center«, namenjen bolnim otrokom na zdravljenju. O prizadevanjih, da bi zlasti bolnišnično šolo prilagodili pogojem dela na otroških oddelkih tudi glede na naravo bolezni, pa smo se pogovarjali in posvetovali skoraj leto dni. Posvete je ves čas usklajeval zavod SRS za šolstvo in, si prizadeval, da bi sprejeli strokovne smernice za pedagoško dejavnost v bolnišnici. Naključje je. da sem prav danes prejel iz tiska dobro knjižico z naslovom: Navodila za vzgojno-izobraževalno delo s predšolskimi in šolskimi otroki, ki so na zdravljenju v bolnišnici. Izdal jo je Zavod SRS za solstvo. Še prav posebno moram pohvaliti prizadevnost in razumevanje direktorja Zavoda SRS za šolstvo profesorja Petra Win-klerja. ki je spoznal to dejavnost na naši kliniki in takoj dojel njen pomen, namen in uporabo ustrezne pedagoške tehnologije pri tovrstnemn šolanju; želim se mu zahvaliti za vso podporo, Skrajni čas je, da bi učitelji v ljubljanskem kliničnem centru, najbolj, skupaj z vzgojitelji, oblikovali samostojno šolo, ki ni vezana na redno osnovno šolo v mestu. Seveda mora biti učni program v takem pedagoškem centru prilagojen bolnemu otroku, ko ni v ospredju le »znanje matematike«, zlasti pri kratkotrajni hospitalizaciji. Obenem moram biti dnevna šolska obveznost za učitelja - v okviru njegove 42-tedenske obveznosti-drugače oblikovana kot v šoli za zdrave otroke, saj je otrok v bolnišnici tudi v soboto in nedeljo, tudi med »šolskimi počitnicami«. Marsikdo bo presenečen, če povem. da sem pred kratkim spoznal »bolnišnično šolo« na sloviti otroški kliniki v Ziirichu, tam je učiteljeva dnevna obveznost na oddelku kar 7 ur. 9 Kakšne poti ste ubrali, da bi uveljavili svojo zamisel v svetu, posebno zdaj, ko Jugoslavija ni v ravno zavidanja vrednem položaju? - Kdor pozna mednarodne poti. ve, da to ni lahka naloga. Marsikje bi me najbrž drugače sprejeli, če bi prišel, denimo, iz Amsterdama ali Stockolma. kot pa iz Ljubljane. Seveda se obrestujejo dolgoletni stiki z vodilnimi otroškimi klinikami v Evropi. Brez osebnih poznanstev, tudi na predstavništvih posameznih evropskih dežel v Zagrebu in Beogradu, pa tudi v mednarodnih organizacijah, bi informiranje potekalo veliko težje. Prvotni predlog, ki sem ga že pred leti ponudil zvezni komisiji UNESCO v Beogradu, so sprva odklonili, češ da ima šolstvo veliko hujših težav, kot je bolnišnično šolanje. Vztrajal sem in čakal na ugodnejšo priložnost. V Parizu sem lani obiskal predsednika IO Unesco, dr. Iva Margana, sicer kolego iz časov študija na zagrebški medicinski fakulteti, in seznani! tudi direktorico sektorja za razvoj naravoslovnih ved pri UNESCO gospo Sheilo Haggis s predlogom za sklic mednarodnega seminarja. Takoj so me opozorili, naj od UNESCO ne pričakujem denarne pomoči, saj se tudi ta organizacija ubada s hudimi gmotnimi težavami (izstop ZDA in Velike Britanije!) Obenem sem takoj ponovno predstavil zvezni komisiji za sodelovanje z UNESCO s sedežem v Beogradu naš program. Tokrat ga je podprla tudi jugoslovanska komisija! Bil sem prijetno presenečen, ko sem letos spomladi prejel pismo novega generalnega direktorja UNESCO Federica Mav- orja (prej ministra za znanost španske vlade!), sicer univerzitetnega profesorja kemije, da sprejema pokroviteljstvo nad predlaganim evropskim seminarjem v Ljubljani. To priznanje je spodbudilo jugoslovanske zastopnike v UNESCO, da so široko informirali vse nacionalne komisije v Evropi o programu ljubljanskega seminarja in jih povabili k sodelovanju. Zaprosil sem tudi predsednico skupščine mesta Ljubljane Nušo Kerševan, naj obvesh vse predsednike skupščin pobratenih mest, sam pa sem obvestil kolege, predstavnike pediatričnih bolnišnic v Evropi. In kako obvestiti bolnišnične šole? Doslej ni bilo na tem področju še ničesar stor- jeno. Zadeve sem se lotil tako. da sem poslal nekaj dopisov na številna ministrstva, tudi za zdravstvo, in na naslove bolnišničnih šol, ki sem jih prejemal sproti. Pri tem so mi veliko pomagali delavci Zavoda SRS za šolstvo, zlasti prof. Jelka Arh in prof. Jelka Vintar. Seveda sem - kot zdravnik - želel, da se ta evropski seminar uveljavi tudi v Svetovni zdravstveni organizaciji (SZO), saj gre za izrazito interdisciplinarno področje. Napisal sem pismo generalnemu direktorju dr. Hiroshi Nakajimi. in ko sem se prejšnji mesec mudil v Ženevi, na sedežu SZO, sem zvedel, da so že določili predstavnika oddelka za razvoj zdravstva dr. Eboelena. ki bo v Ljubljani sodeloval na seminarju. Naj velja zahvala tudi našemu ambasadorju v Ženevi, Marku Kosinu. Tako bosta na tem mestu verjetno prvič v zgodovini skupaj nastopila UNESCO in Svetovna zdravstvena organizacija na nekem mednarodnem srečanju, prav v Ljubljani. Prepričani smo lahko, da bodo tako tudi sklepi seminarja strokovno bogatejši in vrednejši. 9 Kakšen bo strokovni program tega srečanja? - Šele po K), oktobru, ko bomo prejeli povzetke predavanj udeležencev, bomo lahko poleg splošnih tem sestavili tudi dokončni strokovni program. Pri tem bodo sodelovali še člani Strokovnega odbora: Irena Levični, in Franci Kolenc (Zavod SRS za šolstvo), dr. Anica Kos (Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani). Anita Trnavče-vič (pedagoški vodja Osnovne šole tega mednarodnega srečanja Ledina) in Anka Prestor (pedagoški vodja vzgojno-varstvenega zavoda UKC). Strokovni program se bo začel v četrtek, 20. oktobra popoldne v veliki predavalnici nove stavbe Medicinske fakultete v Ljubljani, Komikova ulica, s poslanicami generalnega direktorja UNESCO in SZO udeležencem tega mednarodnega srečanja. Sledila bodo poročila posameznih predstavnikov evropskih dežel o razvoju predšolske dejavnosti in šolanju otrok v bolnišnici. Zelo zanimiva bo druga, pa tudi tretja tema z interdisciplinarnega področja, saj brez timskega dela v sodobni bolnišnici ne bo uspehov in tudi pravega razvoja ne. Četrta tema bo najbrž najbolj pomembna: pričakujemo strokovne prispevke o šolanju bolnih otrok in njihovi vzgoji glede na posamezne bolezni, npr.: o pedagoškem delu, specifičnem za kronično bolnega otroka z rakasto boleznijo ali z dolgotrajno dializo zaradi ledvične odpovedi ipd. Pri prvi temi. ko bo govor o zdajšnjem stanju v vzgoji in izobraževanju v bolnišnicah Evrope, bo prof. Irena Levičnik predstavila organizacijo te dejavnosti v Sloveniji. Pričakujemo tudi prispevke iz bolnišnice Maribor, iz zavoda za rekonvalescente Šentvid pri Stični, iz ortopedske bolnišnice Valdoltra in še od drugod. Zlasti moram poudariti izredno obsežno dejavnost na otroških oddelkih bolnišnic v Beogradu. njihovi pedagogi - učitelji in vzgojiteljice se bodo predstavili na seminarju s številnimi prispevki. 9 Kako je urejena ta dejavnost danes v velikih mednarodnih medicinskih središčih? - Zelo različno. Marsikje učitelji ne morejo sodelovati z vzgojitelji, saj ni kontinuitete in skupnega dela s predšolskimi in šolskimi otroki. Tudi nagrajevanje pedagoških delavcev ni najbolje urejeno: učitelji prejemajo osebne dohodke iz sredstev za vzgojo in izobraževanje, vzgojitelje pa plačuje zdravstvo ali bolnišnica. Ne gre le za denar. Gre tudi za neprimerno organiziranost: vzgojiteljice so namreč podrejene glavni sestri, ki pedagoško dejavnost razume ali pa tudi ne. Če je ne, nalaga vzgojiteljem in tudi učiteljem opravila, ki večkrat nimajo nikakršne zveze s pedagoškim delom. Lahko pa tudi povem, da skoraj nikjer v tujini nimajo pedagoški delavci, ki delajo v bolnišnici, tako majhne delovne obveznosti na dan. kot pri nas v Ljubljani. Neprijetno me je presenetilo, zlasti v nemških in angleških bolnišnicah, da imajo učitelji toliko večje osebne dohodke kot vzgo: jitelji in časovno manjše obveznosti. Motilo me je zlasti to, da ta profila nista povezana, da ne sodelujeta. V neki deželni bolnišnici v Avstriji sem vprašal pedagoškega vodjo šolskih oddelkov (ima zveneč naslov »rektor posebne šole«), koliko vzgojiteljev dela v bolnišnici. Odgovoril mi je, da tega ne ve, saj učitelji z njimi niso povezani. * 9 Ob koncu tega pogovora pa nam, prosim, za primerjavo povejte, kako je z vzgojo in izobraževanjem hospitaliziranih otrok v Ljubljani in kaj pričaku- jete od tega mednarodnega sr*! Čanja? - Na tem področju ima Ljub; Ijana dolgoletno tradicijo, sega v obdobje takoj po vojn1 Prvi, ki je spodbudil to deja' nost, je bil predstojnik otroŠl™ klinike na Vrazovem trg1 v Ljubljani profesor Marij Av čin. Kmalu nato so tudi otrob' bolniki na ortopedski kliniki ir na otroškem oddelku kiruršk klinke - dobili učitelje in vzgoji' telje. Pedagoški delavci so sprv) nekaj časa prejemali osebne do hodke od bolnišnice; pokazal1! pa se je, da to ni ustrezno, saj gr‘ za poseben program. NagrajeV«' nje te dejavnosti je kmalu pre' žela Izobraževalna skupnost Slff venije oziroma Mestna izobražč valna skupnost Ljubljana. Lahk rečemo, da je to odlična rešite' če jo primerjamo z drugimi Ua čini nagrajevanja pedagoških d? lavcev v bolnišnicah po Evropi Po zgledu ljubljanskega klini1 nega centra, dela pedagogov U11 otroških oddelkih, so to dejaV nost vpeljali na skoraj vseh otro ških oddelkih bolnišnic na Sle venskem. Tako je. lahko rečen' Slovenija'zgled ne le za Jugosb vijo. za vzgojo in šolanje otrd v bolnišnici, temveč tudi za na) različnejše evropske dežele. In danes imata tako šola Ledib kot tudi VVO po skoraj 20 pedagc ških delavcev na otroških bolnišntf nih oddelkih v UKC. Vsako leto f opravi veliko dela. - le to pa je sf veda težje oceniti kot v redni šol1 kjer učitelj spremlja otroka vse leW Kot pediater lahko rečem, da težko predstavljam bolnišnico brc naših sodelavk (govorim o ženske' spolu, saj gre skoraj izključno za »t£ varišice«): življenje bi bilo pusto r le za naše bolnike, tudi za nas zdra' stvene delavce. Težko je tudi ugotc viti. koliko otrok ni zgubilo šolske) leta prav zaradi možnosti šolanj v bolnišnici. Vendar je prav tako p1] memben tudi dejavnik »humanih cije hospitalizacije«, se pravi predšfl ska vzgoja in šolanje - pri preprečf vanju posledic sprejema in bivanj v bolnišnici na duševnost otrok" Razstava v avli Medicinske faka' tete. ki jo pripravljajo pod vodstvo" Anke Prestor. pa naj ponazori u"i z risbami in drugimi otroškimi delki. kako otrok doživlja bolezen" s kakšnimi ukrepi lahko omilimo t* žave zaradi hospitalizacije. In še odgovor na zadnje vprašanj" kaj naj pričakujemo od tega medn" rodnega srečanja. Predvsem izni" njavo mnenj, ki bo vsekakor prip° mogla k razvoju teorije in praks" pedagoške dejavnosti v bolnišnic Osebni stiki med.predstavniki razi'1 nih dežel bodo. o tem ne dvomil" ustvarili nova poznanstva in prijatelj] stva. tako pomembna v današanje" nemirnem svetu. Z mednarodni" priznanjem se bo povečala tudi s* mozavest pedagoških delavcev, s" jim tako UNESCO kot SZO izreka' zahvalo za humano dejavnost. 1' končno, vse bolj ustrezna bo prilag" ditev organizacije predšolske in šol ske dejavnosti v bolnišnici: kdor š bo odločil za ta poklic, se bo moj! se dodatno šolati in prevzeti delov"" obveznosti, prilagojene otrokom. I se zdravijo v bolnišnici. Pogovarjala se je TEA DOMINKO Potres v Skopju 26. julija 1963 Ob razstavah in monografiji Igorja Pleška Akademski slikar Igor Pleško, čigar delo spremljam z zanimanjem te dolgo vrsto let, je pri ciklusih motivov iz morskega sveta in cvetlic prešel k temi, ki ga je pred dvajsetimi leti do dna pretresla, k »ilustracijam« elementarne nesreče v Skopju - k Skopskemu potresu. Po dvajsetih letih se je v likovnem umetniku podoba mesta pred katastrofo in po njej, zgostila v umetniško izpoved, kakršne prav gotovo ne poznamo v naši umetnosti. S prvinsko silo je Pleško odgovoril rušilni moči prav takega elementa, s formalnimi rešitvami, ki so povsem sodobne in obsegajo razpon od konstruktivizma, kubizma, abstraktnosti, pa tudi figuralnega slikarstva, tja do spominov na makedonske srednjeveške freske in še dalj v staro antiko. Nad vsemi temi likovnimi reminiscencami pa je gospodar umetnik sam, ki je z resničnim smislom za monumentalnost ustvaril svoj umetnostni svet, poln notranje razgibanosti in najgloblje človeške prizadetosti. Pred našimi očmi se zvrstijo prizori porušenih hiš, ulic, mrtvecev in ranjencev, pa tudi tistih ljudi, ki so že posegli v svet groze in hitijo reševat, kar se rešiti da. Nad vsemi temi kraljuje lik smrti, vendar se bo moral ta kmalu umakniti novim, srečnejšim zarjam, kajti življenje je močnejše in se ga ne da premagati. Pleško je s to vrsto velikih barvnih risb ustvaril nadvse prepričljivo in umetnostno pomembno delo, ki je preraslo »topografske« opise nekega določenega ranjenega mesta, v splošno človeško poemo človekovega spopada z naravnimi silami, kjer pa je človek zmeraj zmagovalec. Ljubljana, 2U..5. 1983 Prof. dr. STANE MIKUŽ Skopska katastrofa v slikah Slike, zbrane v ciklu Skopska prizorov nesreče, ki je pred četrt katastrofa, predstavljajo obse- stoletja zadela prebivalce make-žen opus nekaj sto listov, v kate- donskega glavnega mesta. To rem je izpovedano doživljanje niso razkošna, bahava olja, pa tudi ne nežni akvareli, temveč izraz bolečine, ki jo človek začuti ob prvih vesteh o nesreči in se razrašča tudi še potem, vse do dandanes, čeprav je minilo že 25 let od potresa v Skopju. V to mesto me je vodila pot k vojakom, v Makedonijo sem se zmeraj znova vračal, pritegovalo me je ozračje njenih starodavnih bivališč, prežeto s patino zgodovinskih dogodkov, vodila me je povsod pričujoča davnina: zrcalila se je v ljudeh, živalih, običajih, odsevala je z obrazov, iz vedenja in samega življenja. S tem svetom sem se preprosto zlil. Z njim sem se sprva zbliževal ob opazovanju narave, te čudovite razlagalke dogajanj v pokrajini.sami. Tu ni bujnega zelenja, dežela je prej siromašna kot bogata in kaj malo podobn-naši, čeprav se tudi visoki Pel' ster pozimi pobeli s snegotf Razsežna pokrajina z nizki"1 položnimi griči, skoraj povse" neporaslimi, pa vendar barv' timi, zdaj sivkasto, zdaj sveže z«! lenimi, pa modrimi, črnimi, r"' menimi, vijoličastimi ali oranž"1 karminastimi. In nad vsem tej) modro nebo z belimi oblaki. in še bi lahko opisovali poseb"'1 sti te dežele s svojevrstnim po1*1 nebjem, z okoljem tako zelo dr1' gačnim od Slovenije, pa vend"1 za slikarja privlačnim, blažilni"1 V tem tako svojevrstnem svet' je mogoče vse sprejemati svež1 brez rutine, iskati izrazila, in M ustvariš, dobi nov videz, pose ben izraz. IGOR PLEŠKO i Solidarnost ni le prazna beseda - r b H '' V M 9 >" d' 'f V! iK ;r‘ !f ;v Iff že; k )f ii. id n» lV| •a |0' n' la ol aj sc ol' 'to ro en ■te n a' >to pf |ZJ iO1 ni k» ca' oH uil i! 1 f tl nji ln» ii£ pi' hm lid ■0 ilf :el le"' aia s* S! ;at 11 0 ŠO' ■ si ir» va! l ur ali' in im eH rvi' w ek ? nkl 0ri | učiteljev, saj imajo ob prehodu'1 , predšolskega obdobja v šolsjjjj zelo podobno delo, pa o učitelji'1 - pripravnikih - za te bi bi!c r treba bolje poskrbeti, jih usme,i s jati in zavarovati. Tudi ravnateljev položaj . zmeraj ni jasno opredeljen. Ruj" natelj. ta »strelovod za vse«, i( prav v nezavidljivem položaj" njegova vloga organizatorja, pe' dagoške vodje itd. pa še zdak' ni lahka. Ob prenavljajočem s£ Zakonu o pedagoški službi ^ prav gotovo treba čimpfel! ustrezno opisati tudi ravnat"' s Ijevo vlogo. f Pedagoški delavci so opozori 1 tudi na pomanjkljivo skrb za m3' terinščino: danes za slovenski j"'j zik skrbijo večinoma le slavist'! . e nekdaj so morali vsi. Strinjali so se, da morajo po'] sod na narodnostno mešanih ot| močjih delovati dvojezične šol"1 saj so temelj za skupno življenj1 narodov in narodnosti. Žal Ps tega po vsej Jugoslaviji ne sp" štujejo. Kakšna je torej be(* pravkar minulega posvetovanj] ob jubileju enotne osnovne šol" Kritična ocena razvoja 0' novne šole v preteklosti n v zdajšnjih razmerah naj bo po^ laga za pripravo projekta o dol gorečnem razvoju osnovne šol1 v Sloveniji, za katerega so ^ zavzeli zbrani pedagogi. Njiho'1 nadaljnje naloge pa je ob kon" posveta direktor Žavoda SRS šolstvo Peter Winkler zaokroži z mislijo, da se vrača čas, ko j1 bil učitelj soustvarjalec slove" skega šolstva. nane. jih v naše osnovne šole1] mogoče uvrstiti z mehanični" presajanjem tujih modelov. Zj vse te korake, ki pomenijo b stvene posege v osnovno šolanj" se ni mogoče odločati frontaln": brez ustreznih poprejšnjih teof" ličnih utemeljitev in preskuse v praksi. obvezno šolanje in strokovno-metodično born" Dl Bistveno manj je dodatnega fakultativnega pouka. Tudi v t" meljncm programu je poneko še vsebinski balast, organizad ske oblike vzgojnoizobražev" nega dela in življenja na šolah ( so neprilagodljive. Ugotavljam" da je zdajšnji program obve! nega šolanja na splošno vsebk sko, didaktično in organizacijsk togo sestavljen, neprožen in tu" reven glede na teoretične praktične dosežke pedagogik"] didaktike in pedagoške psihoM nj gije pri nas in v svetu. To f pa ovira današnji sorazmerno kak"! fg vostni razvoj visokošolskega l(a srednješolskega izobraževanja- i jaj da v enotni osnovni šoli ter Ha he os 30-letnem obdobju so prevl" wala različna področja slovet] :ega jezika: od razvijanja jez" )vnega čuta do zahteve po z" :stnem znanju slovnice, poja' Pe' amatizacije, literarizacije d] p •evlade ustnih in pisanih vaj. o" š°l •akticizma do teoretiziranj" 5£1 adobno se spreminjajo metod" "ec učnih načrtih in učbenikih..- jpn Zboljšanje položaja slovenj ‘JUi ne kot učnega jezika in prelij Pm eta v enotni osnovni šoli zal'] noi va ravnovesje med dejavnik Um tčrtovanja in raziskav (sloveti1 teli ična stroka je doživela pred Usp šji razvoj kot psihološki, pedj 'ven rški in specialno-didaktični t" sirr clji). prenovo izobraževanj .idi permanentnega), zagoto' :na ji je bila gmotna podla? čbeniki. druga literatu"1 vo so K bol Učitelj spet soustvarjalec slovenskega šolstva li! Močnejše mravlje poveljujejo šibkejšim ij® Ana Gradišar in Marija Kavkler iz Svetovalnega centra za otroke, iilc Mladostnike in starše iz Ljubljane, sta ob sodelovanju s še nekaterimi et strokovnjaki sestavili vprašalnik o tem, kako učenci doživljajo osnovno šolo. Na vprašanja je odgovorilo približno dvesto sedmošolcev Š£ reh osnovnih šol na ljubljanskem območju. Objavljamo nekaj vprašanji n odgovorov. na kaj najprej pomisliš, ko se spomniš na šolo? - Na učenje, spraševanje, poslušanje, teste, kontrolne. ~ Na slovenščino, ki je strašna. ~ Na težko torbo. ~ S kakšnim uspehom bom izdelal. - Na strah, ko sedim v šolski klopi ali stojim pred tablo in mi grozi tč' s'aba ocena. , - Na veliko mravljišče, kjer močnejše mravlje poveljujejo šibkej-ril htn. m kaj narediš, da premagaš strah? jč' - Umirim se in čakam. sti| . ~ Nič. Strah me je od takrat, ko pišem kontrolno, do takrat, ko nam 1° vrnejo. ~ Špricam. - Na hitro ponovim snov. - Vzamem persen ali pomirjevalne kapljice. - Mislim si, da so na svetu še veliko hujše stvari od šole. ČE BI BIL Tl UČITEU, KAJ BI V ŠOLI SPREMENIL? ~ Namesto suhoparnih razlag bi vpeljal pogovore z učitelji. ~ Potrudila bi se, da bi učencem razlagala čim bolj preprosto. ~ Vpeljal bi minuto za dobro misel. - Več samostojnega dela. ~ Vsakemu bi najprej povedal, kdaj bo vprašan. SI ŽELIŠ ŠOLO BREZ OCEN? ZAKAJ? Ne: ~ Nič ne bi znali, vsak bi delal po svoje, bil bi velik nered. ~ Brez oce:: je učenje nesmiselno. Ne veš, kdo je dober in kdo slab. ~Le tako je mogoče dobiti pravi pregled nad učenčevimi sposob-■yt nostmi. ~ Kdo bi brez njih odkril, kaj znaš.'? Vsi bi bili enaki. Da: ~ Pred spraševanjem vse pozabim. ~ Če so ocene, se učimo zaradi njih, če pa jih ni, se učimo ef * veseljem. I - Ne bi se več bal učiteljev. | - Zdajšnja šola se mi zdi nenehno tekmovanje, kdo bo boljši. "I KATEREGA UČITEU A SE BOŠ ZMERAJ Z VESELJEM OPOMINJAL? lini ~ Tovarišice, ki je znala narediti red brez groženj, p ~ Tovarišice, ki razlaga krasno in imam občutek, da je moja mama. bi ~ Tovariša, ki je prijazen in ima smisel za humor. Zdi se mi, da nas ,je "na rad. knjižnica), bolj mora biti upošte-vana specifika predmeta (nacionalna identiteta, kulturna tradi-e'ja, vzgojna vrednost), poudar-Jona mora biti tudi obveznost drugih predmetnih področij (učni jezik), opredeliti je treba temeljno zasnovo predmeta z bi- stvenimi vprašanji izbire funkcionalnih vsebin, ki bi pri učencih razvijale predvsem sposobnosti; rešiti bo treba vprašanja povezovanja področij slovenskega jezika in uveljaviti strokovno in specialno-didaktično prenovo v praksi. i DR. MARTIN KRAMAR k Vsebinski in didaktično metodični vidiki nadaljnjega razvoja vzgojno-izobraževalnega ;l Procesa v osnovni šoli al Sredstva izobraževalne tehno-Mgije so prihajala v šolo pogosto Pod pritiskom proizvodnje, ki je v Soli iskala svoj trg. Zato po-J Meni veliko teh sredstev le tehnično posodobitev starih postopkov. Večina jih je namenjena J učiteljem, to je za poučevanje, io Pa pomeni precejšnjo omejitev. 'J temeljno vprašanje je, kakšne in stva le obogatijo in zboljšujejo nazornost pouka, to še ne pomeni pomembnega razvoja, napredka. Glede na velike zmogljivosti in sposobnosti sodobnih sredstev didaktične tehnologije je treba le-ta uvrščati v vzgojno-izobraževalni proces tako, da se bo učencem širil informacijski krog, da jim bodo raznovrstni viri znanja (informacij) bližji in dostopnejši in jih bodo učenci lahko uporabili pri spoznavanju novega. j katere metodične novosti prina-^ šajo v pouk sodobna sredstva didaktične tehnologije. Če ta sred- DR. VINKO SKALAR Razvoj, stanje in perspektive obravnavanja hendikepiranih otrok in mladostnikov v enotni osnovni šoli Problem, povezan s specialno a' Pedagogiko ali defektologijo, ki ič 8a je porodila enotna osnovna i šola in do katerega bi lahko zavil ?eli kritično stališče, je, da je jč Čedalje več oseb, ki jih označu-.: ipmo kot hendikepirane. Ni nak-i'l liučje. da smo v preteklosti steli1 Pim pridružili še slabovidne, glu-li honemim tudi slušno prizadete, t Umsko prizadetim tudi mejno in-" 'eligemne in tiste, ki v šoli niso Uspevali zaradi vedenjskih motenj. Posebne osnovne šole so na široko odprle vrata vsem. ki ijj "osnovni šoli niso uspevali ali pa >'] ^ bili v osnovni šoli moteči. ^ temu je pripomogla tudi vse ',1 Mj storilnostno usmerjena šola. ugotoviti pa bi bilo mogoče še druge vzroke v osnovni šoli in tudi v posebnem šolstvu. Osnovna šola se je tako povsem ognila obravnavanju motenih in hendikepiranih. zanemarjati je začela tudi matriarhalne vrednote. Jo je škodovalo vsem tistim otrokom in mladostnikom, ki bi lahko z nekoliko več pomoči in ustreznega obravnavanja uspevali v normalni osnovni šoli in bi se izognili stigmatizaciji in slabšim možnostim ob vstopu v življenje. Zamisel o integraciji je takšne težnje nekoliko zaustavila in preusmerila. Temeljna razvojna usmeritev naše specialne pedagogike je bila ločevalna. Rešitve za obravnavanje, izobraževanje in usposabljanje hendikepiranih smo iskali v ustanavljanju posebnih oddelkov pri osnovnih šolah ali pa v ustanavljanju samostojnih posebnih šol in zavodov, ne pa v enotni osnovni šoli. Vse več strokovnih, družbenih in tudi ekonomskih dokazov pa dandanes utemeljuje integrirano obravnavo hendikepiranih. Bogate izkušnje na tem področju imajo razvite evropske države (Italija, Nemčija, Nizozemska in skandinavske dežele). Problemov ne smemo poenostavljati. Tudi popolne integracija ne bi bilo mogoče izpeljati. Vsekakor pa so integracijska prizadevanja izziv za stroko in tudi za družbo; izziv, ki nam nalaga, da iščemo za hendikepirane otroke in mladostnike najboljše mogoče rešitve. Integracijska gibanja pa niso le zadeva posebnega šolstva, temveč celotne šole in tudi družbene skupnosti. DR. BARIČA MARENTIČ POŽARNIK Osnovna šola leta 2008 - šola robotov? Kakšno osnovno šolo bomo imeli čez kratkih dvajset let? Kako bodo v njej poučevali in se učili? Razčlenili smo vsebino prostih spisov na' temo Šolski dan v letu 2008, ki sojih napisale skupine učencev višjih razredov osnovnih šol v Šentjerneju, Šentrupertu, Žužemberku in Dolenjskih Toplicah - Baza 20 ter skupina študento1/ - prihodnjih učiteljev in trije zaporedni rodovi študentov pedagogike (zanimivo bi bilo imeti tudi odgovore učiteljev, drugih strokovnjakov, staršev, širše javnosti). Odgovori kažejo, da v scenarijih šole prihodnosti prevladujejo roboti, računalniki, televizijski zasloni in drugi tehnični pripomočki, ki prevzemajo najrazličnejše naloge (poleg razlage snovi in postavljanja vprašanj tudi nadzor, pomoč pri učenju, ocenjevanju; učencem celo umijejo zobe, jih pripeljejo v šolo, jim pomagajo pri igrah ipd.). Učitelje odrinejo na stranski tir ali jih povsem zamenjajo. Stikov z učiteljem in s sošolci je malo; vsak učenec sedi v svoji kabini ali pa doma pred zaslonom. Sošolce srečuje le še pri igri, športu, na izletih. Večini osnovnošolcev je takšna predstava všeč, v študentskih spisih pa najdemo že nekaj pomislekov in več tesnobe zaradi tolikšnega razčlovečenja. Le posamezni scenariji predvi-. devajo učenje ob neposrednem stiku z naravo, z umetninami, z drugimi kraji, z delovnimi in socialnimi procesi, učenje s samostojnim odkrivanjem, eksperimentiranjem v laboratoriju ali ob gojenju rastlin in živali, s skupinskim sodelovanjem in razpravljanjem, z delom pri zanimivih projektih... Zakaj so ti scenariji v bistvu tako enolični, uniformni? Ali je učencem, ko žele v fantaziji odpraviti napake in MAG. ANA BLAŽIČ neprijetnosti zdajšnje šole. toliko bližja misel, da učitelje zamenjajo z roboti, kot da bi si zamislili svobodnejši pouk, prožnejše metode, bolj demokratične odnose, bolj razumevajoče in domiselne učitelje? Ali je to preprosto vpliv ustaljenih vizij znanstvene fantastike v romanih, stripih, filmih, na televiziji? Ali pa so tudi naše siceršnje razvojne projekcije, kot jih zarisujemo v raznih planskih dokumentih, še prepolne naivnega zaupanja v enodimenzionalni razvoj indu-strializma in tehnicizma, kjer razvoj tehnike, kakršnekoli že, obravnavamo kot cilj, ne pa kot sredstvo uresničevanja humanih, demokratičnih ciljev in zadostitve temeljnih človekovih potreb? Ko zdaleč več pozornosti namenjamo snovanju tehnoloških kot socialnih novosti? Ko je v šolstvu malo zares novih zamisli in si še te le stežka utirajo pot v prakso? Ko so ob gospodarskih težavah družbene dejavnosti, s šolstvom vred, prve, ki morajo »zategniti pas«? Le živo, signifikantno učenje ob reševanju problemov, pomembnih za učence, v spodbudnem, demokratičnem socialnem ozračju, ob preučevanju naravnega in družbenega okolja z vsem bogastvom in protislovji, rojevajo radovednost, pobud-nost, ustvarjalnost, kritičnost. Dober učitelj je nepogrešljiva sestavina takšnega učnega okolja, tehnični pripomočki pa mu lahko pri tem le pomagajo. Da bi razni alternativni scenariji »zaželene prihodnosti« dobili otipljivo obliko in s tem postali prepričljivi in verodostojni, bi jih morali, ob družbeni podpori, pogumneje vpeljevati vsaj na nekaterih šolah, ob prostovoljnem sodelovanju zavzetih učiteljev (zgled: osiješki model, celjska skupina). Delo z nadarjenimi učenci ni elitizem, temveč humana in družbena potreba Uspehi, ki so jih dosegli vaditelji pri delu z nadarjenimi športniki, so opogumili pedagoške teoretike in praktike, da so usmerili svoja prizadevanja in pozornost na tiste redke posameznike, ki se odlikujejo znotraj šolskih zidov na sicer abstraktnejšem področju človekovega delovanja. Vendar pa zanje ni posebnih denarnih skladov, štabov vaditeljev, visoko donečih tekmovanj in dragocenih nagrad. Bogatih pokroviteljev in staršev, ki bi jih vsestransko podpirali - celo na škodo poklica, normalnega otroštva in zdravja. Športne kariere je konec že takrat, ko neki priznani strokovnjak šele začne dajati družbi tisto najžlahtnejše, kar ima v sebi. Lahko bi celo rekli, da je ustvarjalna doba vrhunskega strokovnjaka vsaj trikrat daljša od ustvarjalne dobe vrhunskega športnka. Končno smo si vendarle priznali, da imamo nadarjene ljudi, za katere moramo poskrbeti, pa čeprav v »elitnih« šolah, katerih se celo na vzhodu ne sramujejo. Naša teoretična in praktična pedagoška stvarnost je k sreči, kar zadeva kakovost, začela preraščati normativno stran šolske zakonodaje. Ker najbrž ni mogoče pričakovati, da se bo šolski sistem kaj kmalu spremenil tako, da bi pouk lahko organizirali v prid nadarjenim, ne moremo in ne smemo zamujati pri uresničevanju tega, kar lahko storimo. To pomeni, da moramo čim bolj zgodaj odkrivati nadarjene in njihove posebne, nadpovprečne sposobnosti, izdelati individualne programe za delo z njimi; pridobiti in usposobiti visokošolsko usposobljene strokovnjake z ustreznimi osebnostnimi lastnostmi za vodenje in usmerjanje nadarjenih. Meje med šolami in občinami ne smejo biti ovira; fi-naciranje te dejavnosti je treba uvrstiti med prednostne naloge občinskih, območnih in republiških služb; uspešnost nadarjenih moramo spremljati z longitudinalnimi študijami; imeti pa bi morali tudi službo, ki bi povezovala vse dejavnike, odgovorne za načrtno delo z nadarjenimi. Mati VEČKRAT SE PRITOŽUJEMO, da se premalo mladih odloča za učiteljski poklic. Nisem presenečena, da je tako, saj je res premalo vabljiv. Najbrž bi bil mikavnejši, če bi bilo nagrajevanje bolje urejeno in če bi bile kakšne možnosti za napredovanje. Mlad človek, ki je pripravljen delati, mora imeti možnost za osebno in poklicno rast kot učitelj. In vsaj to bi mu morali omogočiti. TONČKA MEŠL, OŠ Franjo Roš, Celje NAČELO ŠOLA PO OTROKOVI MERI, če ga pravilno razumemo, je pravo vodilo za naše nadaljnje delo. Pomembno je namreč, kdo jemlje otroku mero, teoretik ali praktik, še bolj zato, da imamo pred očmi našega otroka, in ne tistega, ki živi v drugačnih razmerah onkraj naših meja. Mislim, da bi se morali vsi, ki se kakorkoli ukvarjamo z vzgojo in izobraževanjem, tesneje povezati. Zdaj delamo preveč vsak zase. Videti je, kot da se teoretiki ukvarjajo s teorijo zaradi nje same. in ne zaradi prakse. Učitelji teoretike še že poslušamo, ampak oni nas ne vidijo in tudi slišijo ne... MARIJA MAHNE, OŠ Edvard Kardelj, Lucija ODNOSI MED UČITELJI IN UČENCI so včasih preveč uradni. Učitelje bi morali podkovati tudi s pedagoškim in psihološkim znanjem, saj ne zadošča, da obvladajo le svoj predmet. V naši šoli je tudi preveč predmetov, morali bi jih skrčiti in jih povezati. Zdaj pa se otroci učijo vsakega zase in ne iščejo skupnega. VLASTA ŠTERN, OŠ Veljko Vlahovič, Maribor V PRIHODNJIH LETIH bi morali storiti vse. da se bosta zagotovljeni in dogovorjeni program bolj prepletala, nekaterih stvari namreč ni mogoče tako ostro ločevati kot zdaj. JOŽE KOŠMRU, OŠ Sodražica * ŽE OD PREŠERNOVIH ČASOV ni toliko Slovencev tako glasno in odločno razmišljalo o svoji identiteti kot zadnje čase. Ce bi to prenesli v pedagogiko in bi nehali tarnati zaradi pomanjkanja denarja, bi z dobro voljo, vztrajnostjo in znanjem lahko imeli šolo, ki bi ustrezala otrokom, učiteljem, staršem, skratka družbi. DORA GOBEC, Pedagoški inštitut, Ljubljana Posvet je bil priložnost za posamezne pedagoške delavce in šole, da so predstavili svoje delo in dosežke. Zlasti z delom v skupinah so udeleženci opozorili na veliko dobrih sprememb v naši osnovni šoli. Da pa vse te ugotovitve, spoznanja in izkušnje ne bodo ostale le med udeleženci posveta, bomo o sklepih obvestili vse odgovorne v naši republiki. Ena glavnih prihodnjih nalog, ki smo si jih začrtali na posvetu, je, da morajo pri nadaljnjem razvoju osnovne šok bolj sistematično sodelovati tudi pedagogika in še nekatere sorodne vede. Pri tem imajo pomembno vlogo tudi šole, ki izobražujejo prihodnje učitelje - učnega procesa namreč ne more dobro izpeljati tisti, ki poleg svoje stroke ne obvlada nekaterih pedagoških, psiholoških in še drugih spoznanj. Vzgoja in izobraževanje sta namreč več kot le stroka. MILAN ADAMIČ. predsednik organizacijskega, odbora posveta Pripravila: LUČKA LEŠNIL Na rob praznovanju in bralni znački Počitniški čas ni naklonjen spominskim zapisom ob pomembnih življenjskih praznikih znanih ljudi. Pa vendar ni prav, da gre vse mimo nas. 23. junija je dopolnil 60 let profesor Stanko Kotnik, 10. avgusta pa smo se spominjali 60-letnice rojstva priljubljenega pisatelja in urednika Leopolda Suhodolčana. Na Prevaljah, kjer sta se znašla - prvi kot učitelj, drugi kot ravnatelj šole - sta leta 1960 oblikovala zamisel o širjenju dobre knjige - bralni znački. , Ko danes razmišljamo o tem kulturnem gibanju, lahko rečemo, da je prišlo dejanje v pravem času: Okostenelost domačega branja (že sam naziv obvezno čtivo je odbijal), ob katerem niso bili navdušeni ne učitelji ne učenci, je pripomogla, da j;,je, zamisel o širjenju sodobne mladinske knjige padla na plodna tla. Gibanje je bilo uspešno tudi zato, ker se ni širilo po uradni poti, pač pa so učitelji in učenci sprejeli knjigo kot svež duh, ki pri širjenju ni poznal meja. Da pa je zamisel uspela, sta največ pripomogla prav Stanko Kotnik in Leopold Suhodolčan. Prof. Kotnik se je pri svojem delu rad poglabljal, iskal je boljše rešitve, ogrel se je za podobno zamisel na Češkem, jo skuša! prilagoditi našim razmeram, pisatelj Suhodolčan pa je s svojo širino in z organizacijskimi sposobnostmi pripomogel, da je zamisel dobila pravo podobo, kakršno v bistvu poznamo še danes. Kot sta otroku potrebna oče in mati, da ga vodita skozi življenje, tako sta bila pri bralni znački tudi prof. Kotnik in pisatelj Suhodolčan: če bi eden manjkal, gibanje ne bi bilo popolno. Prof. Kotnik je svoj življenjski praznik počastil z izdajo dela Spodbude; v njem je dobršen del, če ne sploh najpomemb-nejši, posvetil bralni znački. Da Lpa ' je Suhodolčanovo: delo še - zmeraj živo, pričajo tudi številni ponatisi in izdaje njegovih del, ki so prvič izšla šele po pisateljevi prezgodnji smrti. (Mimogrede: pisateljeva šestdesetletnica bi lahko bila povod za izdajo izbranega mladinskega dela, saj so nekatere priljubljene mladinske knjige že dolgo razprodane.) Njuno skupno dejanje - bralna značka - pa bodi v središču pozornosti. Vsako življenje doživlja vzpone in padce. Vsak padec hkrati pomeni hrepenenje po ponovnem vzponu. Tako je tudi z bralno značko. Gibanje bo kmalu imelo tri desetletja. Razumljivo je, da ni mogoče pričakovati, da bi se nenehno širilo, saj je vsako dejanje odvisno od ljudi, ki gibanje usmerjajo. Najboljše izhodišče gibanju je dal prav pisatelj Suhodolčan: Branje za bralno značko je prostovoljna oblika branja, pogovori naj bodo sproščeni, tovariški. naj ne bo šablon pri podelitvi in pogovorih. Te sestavine so bile izrazite v prvem obdobju: pogovori so bili sproščeni, praznični, nič šolskega ni bilo v njih, podelitve slovesne, osvežitev so bila srečanja s pisatelji in ilustratorji. Postopoma pa je hiter. na-čin življenja pripomogel, da pogovori niso bili več tako sproščeni in prisrčni; tudi ni bilo zadosti. da bralci pisatelja samo vidijo. Že se je rodila nova kvaliteta: srečanja s pisatelji naj bodo dobro pripravljena, saj bo le tako lahko obojestransko zadovoljstvo. Bolj in bolj so se z bralno značko bogatile tudi knjižnice, širile-so se oblike dela s knjigo. V medsebojnem dopolnjevanju dela v šoli in knjižnici se je ponekod obogatilo delo, drugod pa niso znali izrabiti vseh prednosti. Prepričani smo bili, da bo z uvedbo usmerjenega izobraževanja gibanje za dobro knjigo našlo ustrezno mesto tudi po končani osnovni šoli.. Eden izmed vzrokov, da ni bilo tako, je morda tudi v tem, da je bil učitelj preveč obremenjen s spremembami. Danes tudi čas ni naklonjen knjigi: Knjiga . vse bolj postaja blago, ki se mu je zaradi naraščajočih stroškov treba odreči. Minili so časi. ko,so bralci vsaj po eno knjigo za bralno značko tudi kupili in tako postopoma ustvarjali svoje knjižnice. Neurejen je tudi položaj knjižnic; knjižnica je v dogovorjenem programu in zato je večkrat siromašenje knjižne in knjižnične vzgoje. Končno pa je tudi učitelj vedno bolj obremenjen z dodatnimi nalogami - bralna značka je nekako povrhu. Razumljivo je, da v takšnem stanju tudi bralna značka nima pravih spodbud. Hkrati pa poudarjamo potrebo po nenehnem izobraževanju, po učenčevem samostojnem iskanju virov, s tem pa knjiga dobiva večjo, vrednost. Zato pa se tudi spreminja odnos med knjigo, mentorjem in učencem. Mentor mora biti vedno bolj v ozadju, več pozornosti je treba namenjati učenčevi dejavnosti, učenčevemu delu s knjigo, učenec mora tudi drugače sprejemati pisatelja: ne le kot informacijo, ki jo posreduje mentor, pač pa osebno doživetje s knjigo, s pisateljem; z njim se lahko dopisujemo ali poglabljamo v posamezno delo ^raziskovalni pri-•ijetn), dobri bralci (recimo: učenci pri dodatnem pouku) lahko postanejo mentorjevi pomočniki mlajšim bralcem ali vsaj tistim, ki se bolj počasi razvijajo. Tudi priporočilni seznami del so lahko spodbuda - ali ovira. Zato naj ne bo na seznamu nikoli le toliko del, kolikor naj jih učenec prebere, pač pa naj samostojno izbira in tudi doda, če mu je kakšno delo .posebno všeč. (Pri tem ne ostanimo samo pri leposlovju, ampak širimo oblike, kot jih širi življenje samo). Zakaj bi morali pri novostih čakati leto dni, preden lahko knjiga pride v poštev za bralno značko - ali ne bo spodbuda tudi za učenca, če bo kakšno knjigo že prej prebral kot mentor?! Ni treba posebej poudarjati, da je dober mentor sposoben pogovora tudi ob knjigi, za katero bo natančneje zvedel šele ob pogovoru z bralcem. Vsako gibanje zaživi ali zamre z mentorjem. 'Spodbudno je, da je marsikateri mentor posredoval svoje izkušnje v Prosvetnem delavcu. Vzgoji in izobraževanju ali v Glasilu DPM, od koder lahko vsi črpamo in bogatimo spoznanja o oblikah dela s knjigo, v 'j Knjiga je v vsej svoji zgodovini imela pomembno vlogo. Slovenska knjiga še posebej. In tako je tudi danes,.kd so nekatere vrednote omajane in tudi ogrožene. Mar niso v sedanjem razburkanem času pisatelji ponovno v prvih vrstah za ohranitev materinščine? Izrabimo to prednost tudi pri gibanju za dobro knjigo - pa naj bo to bralna značka, življenje s knjigo, Cankarjevo priznanje - ali kar koli. Tudi sami se bomo ob tem bogatili. Tako bodo zamisli, ki sta jih oblikovala, prof. Kotnik in pisatelj Suhodolčan, dobile polno veljavo in bodo v resnici živele. JOŽE ZUPAN M Tovarišica, le strogo! vr dostna ocena zdela krivična. Razbili so omaro. Vse počitnic(.’y~-~- sem se sekirala in se bala naslednjega šolskega leta. I 5SS SiŠ $ I ii: 1 1 1 I m. m • i m. Človek ima vsakih deset let drugo pamet. Tudi učitelji niso izjeme. Ko začneš učiti, ne veš, ali si preveč ali premalo zahteven, strog ali popustljiv. Verjetno pa nobeden ne more iz svoje koze, zato je mladim učiteljem težko svetovati. Enaka metoda pri različnih učiteljih ne bo nikoli enaka. Velikokrat se spomnim svojega prvega dne v razredu. Preden sem vstopila, so mi starejši kolegi prijateljsko svetovali: »Tovarišica, biti morate strogi, ne smete se smejati, bolj grdo glejte!« Polna dobrih nasvetov sem že prvo uro nekemu učencu zagrozila z ukorom. Pogledal me je silno prestrašeno, jaz pa verjetno njega še bolj, ker nisem vedela, kako se ukor napiše. Naslednjo uro je bila nekemu učencu zelo všeč pesmica, ki smo jo obravnavali. zato si je na koncu ure upal povedati, da se jo bo naučil na pamet. Strogo sem ga pogledala in rekla, naj govori takrat, ko bo vprašan. Takole je šlo toliko časa, dokler se nisem od »strogosti« skoraj zadušila. Ugotovila sem, da bom morala delati drugače. Učencev nisem mogla pripraviti do sodelovanja s strogostjo, ampak s prepričevanjem in spodbudo. Včasih me je spet prijelo, da bi bila stroga. K strogosti spadajo nezadostne ocene. Čim več nezadostnih ocen, tem boljši učitelj. Zgrozila sem se, ker nisem in nisem mogla zaključiti nezadostne ocene. Torej sem zanič učiteljica. Bilo je v 6. razredu. Učenci niso znali pisati ločil v premem govoru. Strogo sem rekla: »Kdor ne bo obvladal ločil v premem govoru, ne bo ime! pozitivne ocene.« Tako sem lahko zaključila šest nezadostnih ocen. Učenci so podivjali, ker se jim je neza- Uči PIONIRSKA KNJIŽNICA PRIPOROČA Seznam knjig za bralno značko Prišla sem na srednjo poklicno šolo. Učenci še vedno niso i - . obvladali ločil v premem govoru. Kaj zdaj? Končno se mi jel, 1 posvetilo, da za neznanje ni kriv samo učenec, ampak nekoliko L.erci tudi učitelj. Ugotovila sem, da večina učencev na poklicni šoli ^ 0 ne loči spremnega stavka od dobesednega govora. Začeli smo č drugače. Pogočor učencev o kaki zanimivi temi smo napisali na1 tablo in povedi postavili med narekovaje. Potem smo dodali spremne stavke in stvar je bila že bolj jasna. Spremne stavke ' smo postavljali v vse možne položaje. Vsako uro smo napisali na tablo en primer premega govora, učenci v zvezke. In kaj se je Zgodilo? Na koncu šolskega leta so vsi učenci obvladali ločila v premem govoru. Ampak nezadostne je vendar treba dajati, npr. pri spis ju? Vsebina dobra, vejic manjka za celo grmado. Spet sem bila stroga. Če je manjkalo več kot deset vejic, je učenec pisal nezadostno. Bilo je veliko joka in obupa. Zamislila sem se in sklenila, da bom učence naučila pisati vejico, naj stane, kar hoče. In res me je stalo: več časa, več potrpljenja, več vaj in več popravljanja. Seveda, na poklicni šoli v tistem času sem si to . ^ lahko privoščila, ker je bilo na teden pet ur slovenščine. Bila Lva sem še kar dobro poplačana, saj so učenci pri zaključnih izpitih k.v spise dobro pisali. f . Zdaj sem prepričana, da se z'dobro voljo in spodbudo da jr ^ učiti tudi brez pretiranega trepetanja pred nezadostnimi occ-jlJV1 nami in brez občutka, da so učilnice mučilnice. Na misel mi ^ k prihajajo besede: »Učitelji, zelo pomembno je, da učence velikojt. ! naučite, še pomembnejše pa je, da jih vzgojite v dobre ljudi.« L®® URŠKA SNEDIC pva, fitni 'Poš Na fijo lOVn 'tav dioi :a r; ■'In Nadaljevanje iz prejšnje številke Z; Hc 10. KOŠUTA, Miroslav: Zidamo dan. Ilustr. Karel Zelenko. Lj., Borec 1987. (Zbirka Liščki) Zbirka humorno preprosto napisanih pesmi - gladko tekoče, lahko zapomljivo. II. stopnja 11. KRAMBERGER, Marijan: Pasja zloženka. Ilustr. Daniel Demšar. Lj., Mladinska knjiga 1987. (Zbirka Pisanice) Mala detektivka z junakoma: Ksenijo, ki si domišlja, da je pes Kol in pisateljem, ki mora biti vse (ropar, miličnik itd.), da se ta dobro napisana detektivska zgodba za najmlajše lahko srečno konča. Knjiga je pisana (za fante), zelo dinamično in s prefinjenim humorjem. Primerna za slabe in dobre bralce. Z Zariko in Zorico se dogaja isto kot s tolikimi današnjimi otroki, ki . prezaposlene starše in se zapuščeni prepuščajo fantazijskim igram. Pisat ..etn splete svojo verzijo fantazijske zgodbe. Bralno zahtevno besedilo. Naftna,, je, da ga otrokom berejo starši. II. stopnja - za dobre, bralno vzgajane bralce 23. STRNIŠA, Gregor: Lučka Regrat. Ilustr. Ančka Gošnik-Godi Mladinska knjiga 1987. (Zbirka Velike slikanice) Fantazijska pravljica v slikanici. Pisana dvoplastno (odrasli bere drugo vsebino kot otrok). Zgodbica pripoveduje o dveh deklicah Erni it :not ter regratovi Lučki, ki ju obišče. Realna Erna in »pesniška« Tinka spfbj Lučko vsaka po svoje - to dela zgodbico zanimivo. leg. lo-j letela enj( olj II. stopnja 12. KRESNICE. Stara koroška narodna pesem. Ilustr. Marija Vogelnik. Lj. Mladinska knjiga 1987. (Zbirka Levi Devžej) Stara koroška narodna pesem s podobami M. Vogelnik, pisana v koroškem dialektu. II. stopnja 13. LAINŠČEK. Feri: Cicibanija. Ilustr. Jana Vizjak. Lj., Mladinska knjiga 1987. (Zbirka Pisanice) Zbirka pesmi, napisana sproščeno z veliko posluha za otroke, odraslemu pa približa in spodriva togo shematsko mišljenje. Za redke ljubitelje poezije med starši in otroki, ki imajo radi poezijo. I. stopšnja za boljše, II. stopnja za slabše bralce 14. MILČINSKI, Fran: Trdoglav in Marjetica. Ilustr. Marija Vogelnikova. Lj.. Mladinska knjiga 1987. (Zbirka Velike slikanice) Pravljica pripoveduje o povodnem možu, ki si je že v zibki izbral kraljično za ženo in jo sklenil ter tudi prišel iskat čez 18 let. Ugrabi jo... razplet s srečnim koncem bo pritegnil vse bralce pravljic. I. stopnja boljši. II. stopnja slabši bralci 15. PAKKANEN, Kaija: Dober dan. Amerika. Prev. Jelka Ovaska Novak. Ilustr. Matjaž Schmidt. Lj.. Borec 1987. (Kurirčkova knjižnica; 93) Povest o deklici Minni in dečku Mikku, ki sta se preselila v Ameriko. Zgodba psihološko dobro slika stanje dveh otrok, ki morata sprejeti in biti sprejeta v novo okolje. I. stopnja - dobri bralci II. stopnja - potruditi se je treba, da jo bodo sploh brali 24. SUHODOLČAN, Leopold: O dedku in medvedku. Ilustr. Ma Jemec Božič. Lj., Borec 1987 (Zbirka Planika) Fantazijska zgodba o deklici Katarinci, ki je navezana na dedka in živega medvedka. V zgodbi se to tudi zgodi. Lepo je prikazana obojest |, pripadnost deklice in dedka. so 'lož tela tdV; U Wa fel ] rgc Sl I. stopnja za dobre bralce II. stopnja za slabe bralce Ni zanimivo. 25. SWIFT, Jonathan: Guliver med pritlikavci. Ilustr. Dušan PetriJ prevodu Izidorja Cankarja priredil Dane Zajc. Lj., Mladinska knjiga (Velike slikanice) Spada med knjige za sladokusce, zaradi ilustracij. Brez stopnje. I V 26. VOJKSOVIČ, Marija: Hiša št. 15. Lj., Mladinska knjiga 1988. (2»a 0 Sledi) jloč Kratki avtobiografski zapisi iz otroštva, ki je minevalo v Ljubljani P^em leti. Humoristično pretanjeno napisano, zanimivo za odrasle in bolj mlade bralce. L IV. stopnja _ .............. ... _ |ivcj III. stopnja 16. PREGL, Slavko: Smrka in njegovi. Ilustr. Bojan Jurc. Lj., Partizanska knjiga 1987. (Matjaževa knjižnica) Zgodba o dogodivščinah mulcev in smrkavca kraljeviča - sina kralja Janeza. Za spremembo nastopi tudi dejavno smrklja-kraljična in je opisana manj papirnato kot deklice v ostalih njegovih delih. Nastopajo tudi nam znani Grega, Jakob Škilasti in kralj Janez itn. Branje za slabe in dobre bralce. II. stopnja 17. PREŠEREN, France: Pesem od Lepe Vide, Ilustr. Jelka Reichman. Lj., Prešernova družba 1987 (Zbirka Poezije dr. Franceta Prešerna) Prepesnitev stare ljudske balade v verzih. Primerna za ožji krog bralcev, ki jih zanima poezija in daljše pesnitve. II. stopnja III. stopnja za slabše bralce 18. RIHA. Bohumil: DIVJI KONJIČEK RIN. Prev. Bilka Mate. Ilustr. Marjan Amalietti. Lj. Borec 1987. (Kurirčkova knjižnica; 92) Preprosta, humanistično obarvana zgodba, ki poteka na podeželju. Glavna junaka Karolinka in ded Antonin Jakub živita na vasi v bajtici ob Labi. Z njima živi tudi konjiček Rin. Da se vse stvari in dogodki pestro prepletajo skozi enajst poglavij, poskrbijo še vdova Spodilka in njena hči Danijela, »revolucionar« Vaclav Tarek in njegova sinova, župan idr. Besedilo nosi visoko humanistično sporočilo. I. stopnja za dobre bralce II. stopnja za povprečne bralce 19. SEVERIN, Jean: Olimpijsko sonce. Prev. Zoja Skušek-Močnik. Ilustr. Milan Erič. Lj., Mladinska knjiga 1987. (Zbirka Sinji Galeb; 265) Zgodovinski, mladinski roman iz življenja mladeniča in njegovih vrstnikov v klasični Grčiji. Opisano je delo kot vrednota in vzgojno sredstvo. Dogaja se na trgih, olimpijskih stadionih. To so prav gotovo motivi, ki jih danes redko najdemo v delih za mladino. Zelo primerno za odraščajočega bralca - vredno se je potruditi, da bi se za njigo navdušili. IV. stopnja 20. SIVEC, Ivan: Pozabljeni zaklad. Ilustr. Dunja Kofler. Lj., Kmečki glas 1987. Avtobiografsko zasnovan roman o dogodivščinah vaških dečkov in raznih odraslih vohljačev. Knjiga je tekoče berljiva, kljub zajetnosti jo lahko berejo tudi povprečni bralci, ker je fabulativno razvejena in s tem privlačna. (Kaj bo na koncu.) III. stopnja .21. SNOJ, Jože: Pravljica o vodni kapljici. Ilustr. Eka Vogelnik. Lj., Centralni zavod za napredek gospodinjstva 1987. Besedilo je precej zahtevno, zato je primerno za bolj kultivirane bralce. Brez stopnje - po mentorjevi izbiri 22. SNOJ, Jože: Zarika iz Zarje, Ilustr. Kamila Volčanšek. Lj., Borec 1987 (Zbirka Planika) Fantazijska zgodba: stolpnica Zarja, hišica Zora: v prvi živi deklica Zarika v drugi deklica Zorica. Obe sta Sončevi hčerkici, ker je njun očka Sonce, in Lunini, ker je njuna mama Luna. 27. ZAGORSKI, Cvetko: Vesela in žalostna voda. Izbr. Golob. Ilustr. Marjanca Jemec-Božič. Lj., Mladinska knjiga Pisanice) Izbor krajših zgodb od avtobiografskih do pravljičnih; primerna ki ne berejo radi, ker so zapisi kratki, neutrujajoči. I. stopnja POLJUDNOZNANSTVENE KNJIGE L BRENK. Kristina: Srečanje z umetniki. Lj., Borec 1987 (Kuriffriz; B: a n um sef boi knjižnica) , Utrinki s srečanj z 22 umetniki, predvsem s pesniki in pisatelji, pribli mladim bralcem človeško podobo imen, ki jih srečujejo v knjigah pouku. II. stopnja . 2. CASSELLI, Giovanni: Življenje skozi stoletja. Prev. Mihela Cop DOMUS (CZNG): Mladinska knjiga 1988 (Zbirka Okno v svet) Ilustriran prikaz zgodovine človeštva od prazgodovine do danes, ki i dilom in z natančnimi, nazornimi ilustracijami osvetljuje zanimiva zgb «g; ska dogajanja. Ob teh in slavnih osebnostih pa bralec odkrije tudi podroUnj iz življenja preprostih ljudi. II. stopnja 3. GOLOB. Berta: Igrarije - besedne čarovnice. Ilustr. Danijel D<,a] Lj., Mladinska knjiga 1988. (Velika izobraževalna slikanica) Povabilo na besedni vrtiljak, v svet glasov in sporočil bodo otrcK "sprejeli, saj je knjiga pisana in ilustrirana zanimivo in duhovito. I. stopnja 4. JEŽ, Matjaž: Ob Dravi in Muri. Ilustr. Samo Jenčič, fotogr. Matj (et al.). Lj.. Mladinska knjiga 1987 (Pelikan) Nižinski svet ob Dravi in Muri zaživi z besedilom, ilustracijo in s foto] UJS v svoji naravni in kulturni podobi. S svojimi posebnostmi je vreden pazluc ravnanja človeka in varovanja narave in kulturne dediščine. 1 II. stopnja 5. KOŠIR. Manca: Mladi novinar; Pomaga lastna glava. Lj.. Mla< Udi na| ev m Pi 'rij; 'an em sv ači krt Ure Udi T fcbi kri tol; 'je knjiga 1987. To je več kot priročnik za mlade novinarje in njihove mentorje, ki v zasnovani obliki, bogato ilustriran, predstavlja značilnosti posameznih narskih zvrsti, saj ponuja tudi drugim prijeten sprehod v svet novinars informacij. III. stopnja 6. OVEN, Joža: Medo ali se muhe bojiš? Ilustr. Danijel Demšai Mladinska knjiga 1987. (Velika izobraževalna slikanica) L Podoba bolnišnice kot jo doživlja sedemletni otrok, ko zboli, bo najml |il; s-prepletanjem resničnega in fantazijskega sveta, pomagala premagovati" in stisko srečanja z bolnišnico. I. - II. stopnja 7. PARKER Steve: Človeško telo. Ilustr. Giovanni Caselli, Gti Fornari Sergio. (Prev, Mihaela Čopič), Lj.. DOMUS (CZNG) 1988. (2 Okno v svet) ’ ! U Mlademu bralcu razumljiv prikaz zgradbe, razvoja in delovanja človd uit telesa. Natančna, nazorna risba, ustrezni opisi dajo temeljno predstavo [Uc drugim tudi .o skrivnosti spočetja, nosečnosti in rojstva. III. stopnja Seznam je bil izdelan v študijskem oddelku Pionirske knjižnica julija lici Pa )d! ačrtovanje učiteljevega dela in nagrajevanje f re, vre, vre - tudi v zbornicah ^ Llčitclji v Bosni in Hcrcego-^tln' stavkajo. Učitelji v Bosni in 0 Hercegovini še stavkajo. Članke ,/,'Pto temo smo minule dni lahko 0r'ali v javnih občilih. Precej pa (ji111 nismo prebrali, ker je veliko /,'Rav ostalo prikritih javnosti. ■crer o njih niso pisali. Dogajalo li\.sc je marsikaj, a ne tako od-kot v Bosni in Herccgo-Pi. In ne le v Bosni in Hcrcego-N. Tudi pri nas. le da ne tako ! psno. Nezadovoljstvo je vzni-Vtfal° tu 'n tarn- sicer ne podprto (/r siršo pedagoško javnostjo, pa endarlc so novice nekako prišle 0 naših ušes. Povsod je povod cnar. od katerega sta odvisna 'aše življenje in zdravje. Zato ni čudno, da je te dni. ko v naših zbornicah učitelji nakovali število ur vzgojno-izo-a Uaževalncga dela. začelo vreti. . Različno debele kuverte za ,j fnako delo. isti poklic, a v različ-9rn šolah, že dolgo povzročajo Je8odovanjc - zavist slabše platnih delavcev v vzgoji in izobra- anju. ko se primerjajo s ti- ie.V| knii, ki zaslužijo več. Učitelji ^Upoštevajo pri načrtovanju svo-vzgojno-izobraževalnega !eja določene prvine, ki teme-1'Jo na 37. členu Zakona o os-'0vni šoli in 31. členu Samou-)ravnega sporazuma o skupnih Sodiščih in nekaterih osnovah |a razporejanje čistega dohodka {n za delitev sredstev za osebne prihodke in skupno porabo. iatMtnj delovni načrt pa. kot je 3®nano, nadrobneje določa ob-*e8. vsebino in razvrstitev vzgoj-rHzobraževalnega in drugega defela. Osnovna enota za vredno-fenje vseh vrst dela v osnovni refoli je (]e]ovna ura časovne i '‘fnote delavcev v osnovni šoli pa PTfeo enake ne po obsegu ne po poženem delu, zato se obseg rela učiteljev določa s tako imenovano »norma uro«. Učiteljevo delo nista le izobra-j^vanje in vzgajanje. Količinski el letnega delovnega načrta pe- !S%, goškega delavca obsega ogromno prvin načrtovanja, in te prvine imajo lahko tri normative (normativ 1. normativ 1.5. normativ 2). Pa poglejmo, kaj vse načrtujejo učitelji, da bi dosegli določenih 2184 ur: Delo z oddelčno skupnostjo, ki vsebuje razredne ure. oddelčne sestanke in konference. Delo s starši, ki vsebuje govorilne ure in roditeljske sestanke. Dodatni pouk. Eksperimentalno delo. Zgledni nastopi. Predavanja za učitelje in učence. Vodenje ^občinskega ali medobčinskega aktiva. Redni pouk. Dopolnilni pouk. Fakultativni pouk. Delo v OPB. Nadomeščanje s pripravo. Mentorstvo šolskim organizacijam (ZSMS. ŠŠD. ŠKUD. PO). Drugo mentorstvo (ŠMK. drugim pedagoškim delavcem). Športni dnevi. Izleti in ekskurzije. Šola v naravi. Spremstvo, varstvo. Dežurstvo v času. ko ni pouka. Jutranje varstvo. Pedagoške in druge konference. Administrativno delo. Varstvo in skrb za učila. Oblikovanje delovnih načrtov. Proslave, prireditve, razstave. Strokovni aktivi. Izobraževanje v izpeljavi ZŠ SRS OE. Interna predavanja. Družbeno izobraževanje. Dežurstvo med odmori. Individualno izobraževanje. Državni prazniki. Redni letni oddih. Naravoslovni dnevi. Kulturni dnevi. Dnevi s posebno vsebino. Družbcnokoristno delo. Bralna značka ali prometna značka. Poprava in ocenjevanje učenčevih izdelkov. Tako jasno vidimo, kaj vse počno učitelji, saj so mnogi ljudje prepričani, da učitelji živijo na račun družbe, čeprav seveda vsak učitelj ne dela čisto vsega, kar smo navedli, dosti manj pa tudi ne in morda smo celo kakšno dejavnost spregledali. Mogoče bi se kazalo ustaviti ob kateri od prvin ter se vprašati. zakaj je ocenjena z nižjim normativom kot druga, ki je za vzgojno-izobraževalno delo pomembnejša. Ali bi kazalo predlagati. naj bi polno število ur vzgojno-izobraževalnega dela v razredu z učenci (trenutno največ je 25 učnih ur neposrednega dela z učenci na teden) zadostilo zahtevam po pravici do učiteljevega osebnega dohodka, ne pa da je treba temu delu. ki naj bi bilo najpomembnejše, dodati še nešteto drugih obveznosti, če hoče učitelj doseči polno število ur. Tako se zdi. da izobraževanje in vzgajanje nista prvi violini učiteljevega dela z učenci. In ko morajo učitelji pojasnjevati pravico do višine osebnega dohodka, nobeden ne pove. da tudi on najde tu in tam kakšno dlako v vzgojno-izobraževalncm jajcu. »Večina« šolskih delavcev so npr. tudi tajnik, blagajnik in računovodja, ko pišejo zapisnike raznih konferenc in sestankov, ko pobirajo denar za obrabnino učbenikov, članarino, malico, kosila, izlete, mladinski tisk. ko nosijo denar na pošto idr. Javnost pa hoče imeti natančno vse prikazano - za kaj učitelj JE plačan in za kaj NI. pa nikogar ne zanima. Na šolah, kjer nimajo zaposlenih strokovnih delavcev, mora biti učitelj še pedagog, psiholog in socialni delavec, med prvinami načrtovanja pa je navedeno le delo z oddelčno skupnostjo. Koliko truda in dela pa je v vsaki oddelčni skupnosti s posamezniki. ve samo učitelj. Ustavimo se še pri popravi in ocenjevanju učenčevih izdelkov. Normativ je predviden za popravljanje izdelkov 32 učencev. Če računamo število ur. ki pripadajo učitelju za popravo izdelkov na leto, in če primerjamo vsoto delovnih ur za posamezne predmete. ugotovimo, da so med učnimi predmeti velikanske razlike. Ne le da so po mnenju učiteljev normativi za nekatere prenizko postavljeni, temveč so Skrti za njihov vsakdanjik g« občnem zboru Društva za pomoč duševno prizadetim občine Lendava postavljeni tudi nestvarno. Slovenski jezik ima normativ 50. matematika 35. tuji jeziki 25. fizika. kemija, biologija, zemljepis. zgodovina 15 itn. Omenila sem že. da so normativi skromni, toda višina normativa med slovenskim jezikom in matematiko in tujim jezikom ni primerna in stvarna. Kdor poučuje tuji jezik. ve. koliko časa porabi za popravo izdelkov učencev, če hoče biti dosleden do sebe. do dela. če hoče tudi pisno, ne le ustno ocenjevati sproti, po učnih enotah torej in ne frontalno po nekaj enot skupaj. Poglejmo npr. Unit 1 za 6. razred, angleški jezik. Če hočemo pisno preveriti vse znanje te učne enote, morajo učenci pisati in učitelj pregledati pisne izdelke iz slovnice, nareka, odgovore na vprašanja iz lekcije, popraviti in ocenili mora domače naloge v delovnih zvezkih. in če je še kaj časa. pregledati še kakšen prevod iz slovenščine v angleščino. Če vemo, da je v 6. razredu dvajset lekcij, in če po vsaki lekciji učitelj dela po tej shemi, lahko hitro dobimo zrcalno sliko o stvarnem in nestvarnem normativu za tuji jezik v primerjavi z drugimi predmeti. Seveda ni obvezno, da si učitelj tujega jezika nakoplje toliko dela pri popravi in ocenjevanju učenčevih pisnih izdelkov, toda tisti učitelj, ki hoče res vedeti, koliko učenci znajo in koliko jih je naučil, bo delal tako. Zaradi takšnih bi morali uskladiti normative za popravo izdelkov za tuji jezik z drugimi predmemti. To je nadrobnost. Ena izmed nadrobnosti. .Ampak drobci sestavljajo celoto. Čelota vzgojno--izobražcvalnega procesa pa je skrhana. Zato sc morda ne splača jeziti zaradi nadrobnosti, če vemo. da sta edino volja in upanje tisto, kar sc nam dandanes ne more skrhati. Seveda, če tega ne dopustimo. SONJA VOTOLEN Dtroka ni samo omejen, temveč adi zelo težak. ‘rS Tak razvoj ne poteka sam od abe, temveč le z izdatno in ^bno pomočjo. Mati ni obu-,arlala. Vse svoje ravnanje in deja-|e je prilagodila svoji deklici, m! ila je zaposlena delavka - me-1111 lcinska sestra. Težko je čakala, a se ji izteče delavnik, da se ; J "hprej vrne domov, kjer jo je že 2,^0 pričakovala njena Gabika. ■Skrito je priznala, da je ne bi vd tiiko prizadelo, če bi se kaj zgo-vo ilo njenim drugim trem zdravim >trokom, zelo hudo pa bi ji bilo, če bi se kaj zgodilo njeni nikoli odrasli deklici. Vse otroke ima zelo rada, toda ne da bi se zavedala. je v svoji pripovedi izpričala, da ima za svojo Gabiko neizmerljivo veliko srce, polno ljubezni. In otrok, ki ima take starše, kot so Gabikini, je ne glede na svoj duševni razvoj - zelo srečen. Vanjo starši niso kopičili in vlagali znanja, bogatili in plemenitili so jo s svojo ljubeznijo. Po materini pripovedi smo čutili, da jim to ljubezen njihova deklica enako tudi vrača. Rada jih ima. Marsikateremu udeležencu občnega zbora so se ob pripovedi orosile oči, pa ne iz usmiljenja, saj so Gabika in njeni srečni. Zakaj? Sebi in svojemu otroku, ki bo otrok vse življenje, so znali ustvariti srečo. Ob koncu mama ni pozabila poudariti, da so zelo hvaležni vsem, ki pripravljajo srečanja in letovanja družin z duševno prizadetimi osebami. Večkrat so se teh oblik letovanja že udeležili: bili so v Gozdu Martuljku, v Kranjski gori in še kje. Spoznali so nove prijatelje, pridobili nova in koristna spoznanja. Po materini izpovedi smo še bolj delovno in zagnano razpravljali o vsakdanjih težavah, ki jih spoznavamo pri delu. Predsednica društva je izčrpno poročala o opravljenih akcijah in nalogah: o delu članov društva, ki so popisali prizadete osebe v občini, prek ustanovitve razvojnega oddelka v vzgojno-var-stveni organizaciji do problemov v Delavnicah pod posebnimi pogoji in usposabljanja staršev in družin z duševno prizadetimi ter prijav na seminarje in letovanja, ki jih razpiše vsako leto Zveza društev za pomoč duševno prizadetim SRS. Skromno je spregovorila tudi o pripravah na 2. srečanje prizadetih oseb v občini Lendava. varstvo bomo iskali tako v ozdih Po poročilu smo se seznanili kot krajevnih skupnostih, tudi s programom dela Društva Ob koncu občnega zbora smo za leto 1988. najzaslužnejšim članom Društva Predvsem bomo skušali pove- podelili priznanja. Prejeli so jih: čati in pomladiti naše članstvo in Andrej Mlinarič iz Trnja, Marija pripraviti 3. srečanje prizadetih Szombathely iz Lendave, Ružiča oseb občine Lendava. Glede na Bernjar, socialna delavka na Os- težke gospodarske in socialne novni šoli Jože Kramar Juš Len- razmere v naši družbi bomo na- dava, in TOZD Planika iz Tur- menili posebno skrb varstvu du- nišča. ševno prizadetih. Možnosti za MIRA UNGER Mati z otrokom Mutacije v knjižnici Novost na aktivu učiteljev biologije srednjih in osnovnih šol Zavoda SRS za šolstvo, organizacijske enote Maribor, je bila hospitacija pri učni temi, kjer sta bili strukturno in konceptualno povezani biologija in knjižnica. Vpeljevanje novih metod in oblik dela pri biologiji naj bi ne bila samo zapisana deklaracija. Zato smo se v aktivu biologov domenili, da bomo vpeljali novost, s katero bosta postali tako biologija kot knjižnica še zanimivejši in uporabnejši. Aprila 1988 je bila na Srednji naravoslovni šoli Miloš Zidanšek v Mariboru ura biologije zasnovana povsem drugače, kot je predvideno v učnem načrtu. Učiteljica biologije in knjižničarka sta v L razredu pripravili hospitacijo pri učni enoti: Mutacije, mutanti, onesnaževanje okolja, knjižnico, informatiko in računalnik, torej področja, o katerih se uče že osnovnošolci (v 8. razredu - mutacije) in jih dopolnjujejo v srednji šoli. Na voljo sta bili približno dve šolski uri. V prvem delu so učenci ob modelu, presojnicah, skicah, učbeniku, razlagi in pogovoru ponovili DNA, RNA, sintezo beljakovin. spoznali so vzroke, ki omogočajo nastanek različnih mutacij, populacije, vrste in različne posledice skozi razvoj. V nadaljevanju so frontalno prejeli navodila, ponovili potrebne napotke, s katerimi so bili seznanjeni pri pouku; seznanili so se s področjem informatike in uporabe knjižnice. Razdeljeni so bili v šest skupin. Vsaka je dobila delovni list s problemom, kup virov v slovenščini, srbohrvaščini, angleščini in nemščini ter slovarje. Vsi problemi so bili izbrani iz genetike in so vsebovali: nukleinske kisline, mutacije, dedne spremembe - bolezni. viruse, biotehnologijo, vpliv onesnaževanja na okolje. Temeljni namen je bil dvojen: L naučiti učence, kje je mogoče dobiti informacije, vire informacij, 2. problemsko spoznavati genetiko. Vsaka skupina je imela za plenarni del na voljo tri minute, da je predstavila v obliki miselnega vzorca s pomočjo presojnice, razmerje in povezave področja biologije, uporabe virov in še posebej računalnika v knjižnici, v šoli in povezanost po terminalu z Univerzitetno knjižnico v Mariboru. Nadvse zadovoljni smo bili, ko smo ugotavljali, kako so bili izpeljani problemski, programirani. individualizirani in diferencirani pouk, mikro pouk in skupinski pouk, da so se učenci seznanili z učenjem, z odkrivanjem, s sodobnimi učnimi pripomočki, spoznavali drugačno vlogo učitelja in učenca pri vzgojno-izobra-ževalnem delu, to je pri biologiji in knjižničarstvu. Učenci Srednje naravoslovne šole Miloš Zidanšek v Mariboru že nekaj let uspešno sodelujejo tudi v drugih dejavnostih pri pre-učevalno-raziskovalnem delu v naravoslovnih dejavnostih, (osredotočene so tri dni v Rovinju in so zasnovane izrazito interdisciplinarno). Preučevalno-raziskovalne naloge, ki jih učenci in njihovi nadvse prizadevni mentorji, predvsem učitelji šole, že več let na predstavitvi Mladi raziskovalci za napredek Maribora in Gibanje znanost mladini vsakokrat presenetijo s področji in njihovo visoko kakovostjo, so bile predstavljene v drugem delu aktiva. Čeprav je bilo že pozno popoldan, smo pazljivo spremljali še delo - rezanje z mikrotomom, naravoslovno fotografijo tretje-in četrtošolcev ter svojevrstne in duhovite naravoslovne razstave v avli. In spet sc je izkazalo, da povezovanje raznolikih področij ogromno pripomore k napredovanju znanja in izkušenj ter ustvarjalnosti s pomočjo ustreznih metod sodelovanja, ki so odlika dela šole in aktiva. ROMANA JAZBEC Namesto da bi naši osnovnošolci znali več, kot so znali in obvladovali prejšnji rodovi otrok, znajo v povprečju manj; pojavljajo se številni pereči problemi: funkcionalna nepismenost otrok, skrita šolska neuspešnost, narašča šolski absentizem, odpor otrok do šok - in ta se pojavlja tudi pri dobrih in nadarjenih otrocih. Ker hočemo doseči na začetku preveč, dobimo na koncu osnovne šole premalo. Zaradi velike intenzifikacije pouka in pretirane tekmovalnosti naši otroci ne postajajo bolj sposobni in vzgojeni, temveč pogosto duševno zlomljeni, odtujeni, sovražijo šole, so netovariški in agresivni. (Dr. Milica Bergant, Pedagoško andragoški dnevi 1986) JAZ TAKO, KAKO PATI... Z glasbeno pravljico v prvi šolski dan Na vsaki šoli najbrž namenjajo veliko pozornosti prvemu šolskemu dnevu prvošolcev. V našem okolju pripravijo šole na ta dan program nastopov starejših učencev. Mi pa smo pripravili prvi šolski dan nekoliko drugače, in sicer iz dveh razlogov: 1. Za klasične programe, ki jih pripravljamo ob tej priložnosti, je značilno, da so zelo dejavni tisti, ki nastopajo, zelo malo ali nič, pa oni, ki poslušajo. 2. Programe je treba pripraviti tedaj, ko otrok še ni v šoli, zato nastaja pri tem delu kar precej organizacijskih težav. Ko nas je maja 1988 na šoli obiskal skladatelj Janez Bitenc, smo bili presenečeni, kako so se otroci odzivali: sorazmerno dolgo glasbeno pravljico so brez težav pazljivo poslušali tudi tisti, ki v razredu ne zmorejo biti dalj časa zbrani. Pa smo poskusili še mi, tokrat za prvošolčke. Izbirali smo med glasbenimi pravljicami, ki so bile objavljene v Cicibanu v preteklih letih. Eno od njih smo vsebinsko priredili in prilagodili prvemu šolskemu dnevu, pesmica pa je ostala izvirna. Starše in otroke smo posedli tako, da so gledali drug proti drugemu. Ob pripovedovanju pravljice so otroci sodelovali z gibi, z odgovori na vprašanja in seveda predvsem s pesmijo. Ob spremljavi kitare in ob pomoči učiteljic so se pesmi hitro naučili^otroci in starši. Pa smo tako vsi skupaj razigrano in brez treme prispeli v L razred. BISERKA ESIH Sadovi ranih cvetov Karolina Kolmanič, Založba Obzorja Maribor, 1988, 302 strani Ob novem romanu Karoline Kolmanič (rojene 1930) lahko najprej ugotovimo, da pomeni tudi opazen pisateljičin jubilej: pred 20 leti je namreč izšlo njeno prvo delo, povest Sonce ne išče samotne poti. Omenjenemu prvencu je naslednja leta sledilo še veliko knjig: povest Srečno, srebrna ptica (1972), roman Marta (1975), roman Sonce na belih listih (1980), mladinska povest Sanje o zlatih gumbih (1983), Posodite mi svoj obraz (delo je izšlo v Nemčiji 1983) in roman Tvoja skaljena podoba (1986). Roman Sadovi ranih cvetov je tedaj pisateljičina osma knjiga. Dodati pa je treba, da objavlja Kolmaničeva svoje prispevke še v raznih časopisih in revijah, med njimi tudi v Prosvetnem delavcu. Sledi preskušeni realistični pripovedni govorici. Uk-vatja se predvsem z neposredno sodobnostjo in z življenjem v severozahodni Sloveniji, pokrajini, ki jo najbolje pozna (doma je v Lomanošah pri Gornji Radgoni, službuje pa v Murski Soboti). Tako bi lahko rekli, da dopolnjuje sliko, ki sta jo o tem delu naše domovine že izrisala njena starejša predhodnika: Miško Kranjec in Ferdo Godina. Predstavitev romana začnimo kar z naslovom: Sadovi ranih cvetov. Naslov nas vsekakor spomni na znani Jurčičev roman Cvet in sad. a kot zanimiva variacija oziroma transformacija. Jurčičev pričakovani in običajni, nevznemirljivi besedni red (cvet, sad) je pri Kolmaničevi obrnjen, s tem pa spodbode bralčevo zanimanje. Nadaljnja analiza naslova nam pokaže, da je bistvena, posebno izstopajoča beseda »ranih«, saj bi bil naslov brez nje (Sadovi cvetov) povsem okleščen in premalo izrazit. Torej: ranih. Beseda nam zbudi radovednost. kdo ali kaj so ti rani cvetovi. Ali je ta rani cvet že glavna književna oseba (eden od »junakov« našega časa) Boris, sin mlade ruske rdečearmejke Nataše? Ali (in) je to Borisova hči Alenka? Ali (in) je to Alenkin sin Darko? Možnosti je še več, tako da je naslov s svojo odprtostjo in večpomenskostjo prav mikaven. Omeniti kaže še pomen, ki izhaja iz prvega dela besede ranih (= zgodnjih), namreč ran. Cvetovi so tako ne le rani, ampak ran/jen/i. ran/ljiv/i. imajo rane ali sledove ran. Končno nam naslov ponuja še takole variacijo: Sadovi ran in cvetov. Naj bo dovolj, saj moramo k osebam, dogajanjem in problemom tega romana. Glavna oseba romana je Boris, katerega življenjske pripetljaje spremljamo od njegovega rojstva do srednjih let. Bil bi domala povprečen »mož brez posebnosti«, če ne bi bil ruskega rodu. Uvodno intonacijo nam nameč dajeta konec druge svetovne vojne in krajše bivanje oziroma bojevanje sovjetske vpjske v Prekmurju. Mlada ruska oficirka Nataša je tedaj pustila svojega bolnega dečka pri kmečki družini Benkič oziroma Pintarič, po koncu vojne pa se ni vrnila ponj (smrt v vojni?). Fant je bil v družini zaželen, saj Eva Benki-čeva, poročena s Ferijem Pintaričem. ni imela svojih otrok (pozneje je rodila hčerko Silvo). Tako je Boris sicer vedel, da je tujec, prijazni sprejem v družini pa je vendarle pripomogel, da se je udomačil (ob doseženi polnoletnosti je tudi zamenjal svoj priimek Kuznecov za očimov priimek Pintarič). Njegova družinska prikrajšanost je bila tako razmeroma majhna. Prva tretjina romana obravnava Borisovo otroštvo in šolska leta-doma (osnovna šola), v Mariboru (srednja šola) in v Ljubljani (univerza - tehnika). Ob vsakovrstnih družinskih odnosih (Boris kot adoptivni sin, vnuk in brat v prvi fazi. ter Boris kot zakonski mož. oče, očim in celo stari oče v drugi fazi) so v ospredju še Borisove erotične zveze (zgodnja in najpomembnejša - Milena, prva žena Ančka, zapeljiva južnjakinja Mira in druga žena Andreja - ali je le naključje. da prve črke teh ženskih imen sestavijo besedo mama?). Vse omenjeno kaže na prvine razvojnega romana (Bildungsro-man). V kompoziciji je očitno izpostavljen Borisov položaj med domom in svetom. Začetek romana prikazuje Borisovo pot na delo v Irak, vmes sledimo celotni Borisovi življenjski poti. na koncu romana pa se Boris vrne iz Iraka. Tu se obenem povežejo še Borisovo vzhodno (rusko) poreklo, pot na vzhod in vrnitev z vzhoda. Glavno osebo tedaj spoznamo kot običajnega sodobnega srednjeslojca v njegovem zasebnem življenju. Poleg že omenjenih erotično-družin-skih razmerij so tu še skrbi za t.i. boljše (gmotno) življenje, to pa je, priznajmo, navsezadnje značilno za večino človeštva. Tako imamo opravka z eno od verjetnih in mogočih zgodb ljudi našega časa. Za roman je mogoče reči. da pritegne z živahno pripovedjo. Delo ostaja sicer v okviru estetike znanega in posameznih klišejev, v njem ni stilističnih eksperimentov. marveč skrb za razločno. razumljivo sporočilo. Opozoriti je treba na pripovedno nedoslednost z začetka romana. Nataša se najprej predstavi v ruščini (Ja Nataša. Eto moj sin Boris), malo naprej pa se s svojim možem (ali ljubimcem?) Rusom Fedjo pogovarja slovensko. Sem bi pač spadalo rusko besedilo s prevodom pod črto. Pisateljici pa kljub umerjenemu realističnemu opisovanju niso tuje besedno prozne lepotije. celo mu-zikalnost. Vzemimo za zgled stavek z 41. strani: Gola drevesna debla rišejo pod debelo belo plastjo ostro črno modro črto (debelo belo. ostro modro, črno črto). Za sklep naj poudarim misel. da novemu romanu Kolma-ničeve prav gotovo ne bo ritanj-kalo hvaležnih bralcev. ANDRIJAN LAH Na vsako knjigo, ki pomeni dobro umetniško delo, bi lahko napisali: »Iztrgano iz življenja, mojega in vašega.« Iz tistega, kar ni bilo in kar nikoli ne bo, delajo spretni pisatelji nelepše zgodbe o tem, kar je. Navsezadutje je vsak slog dober in vsaka oblika sprejemljiva, če sta v službi česa, kar ni samo slog in oblika. ZaKu/ butkunske dežele ne morejo stopiti v krog razsvetljenega sveta, nit: no svojih najboljših in naiholi nadarjenih predstavnikih? Odgovor .preprost. Vendar sc mi zdi, da jc eden od vzrokov v tem, ker tu ne poznamo spoštovanja človeku, njegovega polnega dostojanstva in popolne notranje svobode, in sicer brezpogojnega in doslednega spoštovanja. 1V() ANDR!(s Zn.lmcnj:l ob potj "Si Novo pri Slovenski matici V knjigi Lužica in njeni Srbi je svoje izkušnje o Lužiški Srbiji in pogovore z raznimi osebnostmi zbral Jože Horvat. Čeprav je že pred dvaindvajsetimi leti Tone Glavan knjižno prikazal življenje in vsakdanjik Lužiških Srbov, je knjiga že zdavnaj pošla, poleg tega pa pri Horvatovi knjigi ne gre za ponavljanje že znanega - avtor skuša zajeti zdajšnji utrip in kulturni profil Lužiških Srbov. Prikazana je osebna nota, ki jo vpleta v doživetja in prikaze, na koncu pa je dodal kratek oris zgodovine Lužiških Srbov. Lepo knjižno opremo je izdelal Anton Kovič. France Bernik in Marjan Dolgan sta napisala študijo Slovenska vojna proza, ki zajema literarno ustvarjalnost med leti 1941 in 1980. V primerjavi s tistim, kar najdemo v Slovenski književnosti 1945-1965, ne gre le za opazno razširitev gradiva, ampak zlasti za novo preverjanje estetskih meril in slogovnih izrazil ter idejno osvetlitev brez obremenitev. Avtorja sta celoten prikaz porazdelila na tri obdobja: najprej sta zajela vojni čas od 1941 do 1945 - tu je edini avtor M. Dolgan, nato sledi obdobje od 1945 do 1951 - večji del Bernikovih prispevkov - in nato še čas od 1951 do 1980. Premiki od posameznega obdobja do naslednjega niso le formalni, temveč je razširjena tudi motivika, gre zlasti za idejno objektivnost in estetsko kategorijo. Na koncu najdemo angleški povzetek v prevodu Alenke Goričan in kazalo osebnih imen. Za lepo knjižno opremo je poskrbel Vili Vrhovec. Z umetnostnozgodovinskega področja je Nataša Golob postregla s Poslikanimi lesenimi stropi na Slovenskem do sredine 18. stoletja. Čeprav to podroqe umetnostne zgodovine ni neznano, pa je avtorica pripomogla, da zaživi tovrstna problematika v zaokroženi podobi. Besedo dopolnjuje črno-belo fotografsko gradivo. Razprava se ne zadovolji s tistim, kar je že bilo dognano. Nataša Golob je preverila in utrdila, kar je bilo mogoče, opazno je dopolnila vedenje o poslikanih stropih, segla prek republiških meja na Koroško, manj na Goriško in tako zajela ozemlje, kjer živijo Slovenci. Shematični zemljevid z označbami krajev, kjer je našla ostanke poslikanih lesenih stropov, ti pa, žal niso ohranjeni - je enako potreben kot tudi povzetek v nemščini. Knjigo je preprosto., a skladno z vsebino opremila kar avtorica. Božo Otorepec jc napisal razpravo o Srednjeveških pečatih in grbih mest in trgov na Slovenskem. Nelahka strokovna naloga je zahtevala veliko preverjanj, iskanj virov, arhivskih zgledov idr. Čeprav je to in ono iz heraldike in sfragistike že bilo objavljeno. zlasti v tujem jeziku, pa smo že lep čas pogrešali sistematično in studiozno zbrano gradivo. Knjiga Boža Otorepca je pridobitev predvsem za zgodovinsko vedo, a tudi za širšo kulturo. Besedilo dopolnjujejo fotografije. Nemški povzetek pa bo zaradi strokovne narave Otore-pčeve razprave zanimiv tudi za tuje zgodovinarje. Knjigo je opremil Julijan Miklavčič. Mimi Malenšek se rada prepušča zgodovinskemu leposlovnemu pisanju, tokrat je pred nami roman Marčni veter kot oživljena podoba časa o revoluciji leta 1848. Z Marčnim vetrom smo dobili klasični zgodovinski roman, dogajanje pa poteka v Ljubljani in na Dunaju. I. G. Panorama Skopja Dragocen pripomoček za učitelja Specialna didaktika in * metodologija tehnične | vzgoje ------------------—------------■'A Mag. Amand Papotnik, Zveza organizacij za tehnično kulturo, Ljubljana 1988 Pridobivanje lastnosti inovatorja je proces, ki ima svoje korenine že v zgodnješolski dobi, zato ne izgubljajmo tega časa. Ta proces se nadaljuje v višjih razredih osnovne šole pri pouku in obšolskih dejavnostih ter se nadgrajuje v usmerjenem izobraževanju. Pri tem si udeleženci (od osnovne šole do univerze) pridobivajo znanje, izkušnje, spretnosti, navade, in kar je še posebno pomembno: ustvarjalno tehniško mišljenje. Prizadevati si moramo, da bo v taki tehnični vzgoji čim manj »reproduktivne dejavnosti« ali »dela po nareku«, ki nima veliko skupnega z ustvarjalno tehnično dejavnostjo in problemskim načinom vodenja razvoja divergentnega mišljenja ter potencialne zmožnosti; pri tem pa izdelek ni namen, temveč le sredstvo za razvoj ustvarjalnih sposobnosti. Udeleženci si razvijajo spretnosti, pridobijo si delovne navade in znanje. Preverjanje dosežkov dela (preskušanje, popravljanje, meritve, igranje vlog, tekmovanja, srečanja itn.) ponuja nove problemske možnosti, ki otroke in mladino ustvarjalno spodbujajo, da iščejo nove fizikalne. tehnične, tehnološke, organizacijske in estetske dopolnitve in izboljšave. Te in še druge za to področje pomembne misli prinaša pred kratkim v knjižni zbirki Zveze organizacij za tehnično kulturo Slovenije izdani učbenik in priročnik mag. Amanda Papotnika: Specialna didaktika in metodologija tehnične vzgoje, za katerega lahko rečemo, da bo zelo zapolnil vrzel, ki je bila doslej v vzgojno-izobraževalni literaturi tega področja. S tem delom, prvim te vrste v SR Sloveniji in med redkimi v Jugoslaviji, je podan koristen in celosten prispevek za uresničevanje delovno-tehnične vzgoje v osnovni šoli. Vsebino sestavlja več vsebinsko bolj ali manj zaokroženih poglavij, za katere gradivo je pisec zbiral celo desetletje in so plod strokovno-razvojnega, svetovalnega in raziskovalnega dela. Vsebine bi lahko združili v tele celote: - Razvoj in opredelitev tehničnega izobraževanja in vzgajanja. Pojem praktične aktivnosti pri tehnični vzgoji. Pojem ustvarjalnosti pri tehnični vzgoji. Opredelitev tehniške ustvarjalnosti. - Proizvodno-tehnično vzgojno-izobraževalno področje. - Operativno načrtovanje vzgojno-izobraževalnih smotrov in ciljev. Planiranje in pripravljanje za izvajanje pouka tehnične vzgoje. Artikulacija učnih ur ^ pouku tehnične vzgoje. c° m Metodična usposobljenost s/j USPEŠNO DELO - Anat vzgojno-izobraževalne dejavr/e sti. m - Opredelitev tehnično-P strukcijskih in proizvodnih ji v javnosti. Sistemi praktičn^i, dela. Zvrsti dela. p( - Razstavljanje, analiza in!ii( stavljanje tehničnih predmete' - Preskušanje tehnolog Hi lastnosti. Projektna naloga. £ (e; skurzija v OZD v funkciji porfj0 nega usmerjanja. Sl - Vrednotenje in ocenjeval j„ znanja in storitev učencev 0 tehnični vzgoji. Učne metol Testi znanja. - Sredstva in načini spozna' nja sposobnosti pri učencih. - Osnovni pojmi o vzorcu novni populaciji, ocenjeval parametrov in preskušanju hip , tez. Prikaz projektne skice za' k ziskovalno nalogo. - Prostori, osnovna po štvena oprema, napeljave, o' dje, naprave in stroji. - Mikroračunalnik pri pro vodno-tehničnem vzgojno-i! braževalnem področju. Knjiga je opremljena s šte' nimi vzorci in zgledi, s pr H gami, skicami in temeljnimi potki za izvajanje vzgojno-i' braževalnih dejavnosti. Gradi ustreza zahtevam po aktualno! celotnosti, politehničnosti prepletenosti didaktičnih, spG»/, alno-didaktičnih, metodološk organizacijskih, ergonomske|/j) grafičnega in raziskovalnd znanja in vednosti s poudarjaj transferibilnostjo na vzgojne izobraževalno dejavnost (niloi stopnja, predmetna stopnja, f\Pi prava, zvrsti dela pri tehnika vzgoji, interesne dejavnosti,! ziskovanje, spremljanje in e' viranje sposobnosti...) S tem delom želi pisec prisl vati k nadaljnjemu razvoju ’ nične kulture in uresničeval ciljev ter nalog na področju t' ni nične vzgoje. Pri tem je upoš val razvojno stopnjo otrok, ( dagoško-psihološke, speciali didaktične in tehnično-tehno ške vidike ter celostno obd« problematiko proizvodno-t£ ničnega področja ob upošteval didaktičnih in metodoloških dikov in zahtev. Pisec upošteva jugoslovans literaturo, zato je knjiga še liko primernejša in zanimiveji Delo je namenjeno vsem uči' Ijem tehnične vzgoje, mentorja in inštruktorjem tehnično-ko strukcijskih in proizvodnih c javnosti ter še posebno študf tom tehnične vzgoje. IVAN GERLIČ Dr. Tomislav Bogavac; Metodičke osnove marksističkog vaspitanja I obrazovanja, Zavod za udžbenike I nastavna sredstva, Beograd 1988. Avtor se ukvarja s preučevanjem metodičnih temeljev marksistične vzgoje in izobraževanja, svoje preučevanje pa utemeljuje s teoretičnimi in praktičnimi zgledi. V splošnem delu publikacije razmišlja o oblikovanju metodike predmetnega področja temelji marksizma in socialističnega samoupravljanja, o njegovih funkcijah in vsebinskih posebnostih. ter opisuje razlikovanje pojmov metoda, metodika in meiodoiogija. Njegova temeijna teza ir1. Ha j p tovrstna metodika CciOStna. zato poskuša tej metodiki določiti mesto in vlogo v od-n-e"' do didaktike: Kaj preučuje metodika? Zakaj je Sploh treba preučevati marksizem? Kako je treba preučevati marksizem itn.? Ob tem razčlenjuje Titov prispevek k oblikovanju marksističnega vzgajanja in izobraževanja in razmišljanje, vsebovan v zahtevi, da je treba marksistično vzgojno-izobraževalno zasnovo včlenjevati v jugoslovanski vzgojno-izobračevalni sistem. V posebnem delu publikacije se najprej srečamo z različnimi družbenimi stališči do marksistične vzgoje in izobraževanja. Njegova razmišljanja pa se ne ustavijo le pri preteklosti, temveč poskuša prikazat: tudi sedanje stanje (tekstovno, kadrovsko itn.) na tem področin Analiza je usmerjena tudi v nekatere odklonilne pojave, ou katerih prihaja zlasti na metodičnem področju. Bralec lahko spozna tudi temeljne sestavine, ki polnijo vsebino metodike predmetnega področja osnove marksizma in socialističnega samoupravljanja. Te so: metodična načela, oblike dela, metode in učna sredstva. Avtor meni, da morajo biti vse te sestavine sodobnega značaja, saj so le takšne učinkovite. Pri obravnavi metodičnih načel zlasti opozarja na pomen naslednjih: na princip znanstvenosti, sistematičnosti in postopnosti, upoštevanja učenčeve starostne stopnje, na spoštovanje individualnih posebnosti učenčeve osebnosti, na dejavnosti, nazornosti, povezanosti teorije s prakso, trajnosti znanja, stališč, navad in na princip ekonomičnosti 7av-zetha se e« delovne oblike, kot so frontalna, skupinska in individualna. Metode razvrsti na verbalne,, nazorne in praktične. Opozarja tudi na njihovo enotno razvrščanje. Obravnava še t učnih ur, in kar je še pomet neje, vprašanja, kako pedago proces didaktično strukturiral V zadnjem vsebinskem sklo obravnava vprašanje, kal s kakšnimi tehnikami in inst menti izvajati didaktično st< njo, imenovano vrednotei znanj. Razgrinja tehnike, kot ustno preverjanje, pisno prev janje itn. Loteva se še obravni besedil znanja in konceptuali cije ankete za ugotavljanje uč< čevih stališč. Avtor se je v delu lotil mno! vprašanj, ki celo presegajo ok tematike, izražene v našlo knjige. Kljub navedenemu naši želji, da bi publikacija 1 bolj opredelila zlasti nekatere iiieljne nictodičiie' sestavine, ^ dragocen metodični pripomoi za učitelje. ALOJZIJA ŽIDAN »i n, h k, v el je. n, St jo ie Jc us Pi ce tn L Pi dc ni in čl, ALBERT PAPLER Konkretna pedagogika ^Apage politika! prvo izobrazbo o politiki sem ^°bil na dvorišču gostilne Keršič ^ Šiški, kjer so se shajali železni-tQrji- Ko sem se naveličal gunc-sem prisedel k malinovcu in Višal: , “Polde ni bil za nobeno rabo; !e Pa s politiko gor prilezel, da f|a"1 zdaj komandira.« . brugo srečanje je bilo v šoli, *° je sin brivca iz Šiške kralju J" šolski čitanki narisal brke in "rc>do. Zato je bil izključen in Povedali so nam, da je storil polila "(ni zločin. “ . Leta 1930 je nastalo vse potisno, da si dandanes Slovenci ,eŠko predstavljajo dogodke, ki s° se vrstili. Vsa komanda nad J ^‘ovenci je prihajala iz Beograda 1 Slovenija se je imenovala ; ^ravska banovina, vsi Slovenci °v separatisti. Večina poučevalcev se je v ra-^redih razburjala, ker smo mo-rilli iz čitank puliti Cankarja, češ ^ je protijugoslovanski, ker pro-s}avlja Slovenijo. Tudi Gregorčič Š postal separatist zaradi pesmi ^ataj v planinski raj!, češ da bi jo hhko napisal kaj boljšega, bolj Gotskega, na primer Nazaj v banatske ravnine! Dr. Leben je po-Vedal, da si je malo drugače pred- )-i! v id' /[, P* stavljal ujedinjenje z brati, prof. Dolenc nas je spraševal, kaj se nam zdi najtežje. Ko smo mu razlagali, se je nabrito nasmehnil in povedal, kaj se zdi najtežje njemu: »Srbe prepričati, da je cirilica nepraktična.« Naj hujši je bil pesnik in profesor France Vodnik. Ta je vpil v zbornici, da smo ga razumeli dijaki na hodniku: »Ne priznam maturitetnega spričevala, ki ima za Slovence napis Svedočanstvo v cirilici, prvo oceno pa skupaj pisano sr-bohrvatskoslovenski jezik. Jaz poučujem namreč slovenščino, razumete?!« Takrat nam je bilo v šolskih klopeh prijetno. Nobenih domačih nalog, nič spraševanj. Nato je treščilo med profesorje. Premeščeni so bili: dr. Leben v Čačak, prof. Dolenc v Mostar itn. vse do ubogega prof. Vodnika, ki je prejel v cirilici dekret, da mu poslej ni treba več hoditi niti v službo niti po plačo. Nato je bilo dosti zabavnega branja v časopisih, ker so premeščeni profesorji poročali, kako se imajo med brati. Prvi se je vrnil prof. Dolenc, ker je postal med mladino in v zbornici nevarno popularen. Hajdukova oporoka z ukorom Profesor Fran Kobal, klasik Univerze na Dunaju, je bil Cankarjevem času cesarsko-Nljevi sointendant gledališča Ljubljani, potlej profesor na "L državni gimnaziji. Imel je - SLs pozavne, velik podbradek, j°('ala in izumiteljski talent za iskanje novih slovenskih besed, šolske naloge je nadziral stola, ki si ga je postavil na °J, kateder. Nasadil si je temna 11 °šala, da se ni videlo, kam gleda. •J Lbintek tistega, ki ga je zasačil, je ^rjovel tako močno, da so se ^stavili pešci pred gimnazijo. V razred je prihajal 5 kovčkom, kakršnega imajo železničarji. V njem je imel barvne Svinčnike, ravnila, knjige in ma-t' Iko od doma. Najbolj svoje-a Vrstna je bila njegova redoval-i P «ica.- za vsak razred en meter in kol dolga pola, ki jo je nosil pod , J Pazduho, povezano s trakom dolgih spodnjic. Ko je prikorakal no na oder, se je zasukal v razred in 'de Zavpil; »Silentium absolutum, Jupiter Šovori!« (Popolna tišina, bog govori!) Potem je sedel za kateder, očistil očala, razvil redovalnico ln ko je spraševal, je vpisoval Z različnimi barvicami ocene: za kovnico, izgovor, vtis, recitacijo, sPomin, obnovo, akcent in smisel Za razčlembo. V treh štirih minu-rj< >ah- je marsikdo prislužil vseh ;C osem nezadostnih. Potem so se vrstile komande: »Čitanko na klop! Pograbi jo oberoč, dvigni nad glavo! Položi na klop! Primi ravnike z levico! Dvigni in pokaži svinčnik! Svinčnik dol! Zdaj pa posluh, butlo-vina! Odprite knjigo na strani 62 in si osvojite najdbo z naslovom Hajdukova oporoka! Zdaj pa dvojni posluh: recitiral bom počasi, vi pa podčrtujte - na vso moč izgovorjene besede dvakrat, na moč izgovorjene enkrat, ostale pustite kot so. No, pa odve-slajmo! Zastava strta (na vso moč) skrhan (na moč) meč. Joj, Bricelj v prvi klopi! Podčrta! si zastavo! Naj pristopim in čofot-nem? Pa nadaljujmo! Končan je boj (na moč) strašni (na vso moč) besneč in zdaj bom pobese-nel zaradi Ahčanove, ki si baše robec v usta! Od smeha ji lijejo solze z lica. Ne doumem: ali se punčara solzi zaradi žalobnosti Gregorčičevega bisera, ki šele prihaja, ali zaradi uma, ki ji že zahaja?Uzposloval ti bom ukor po razredniku; reditelj naj me opomni, če bi ne prišlo do izvršbe! Do konca pesmi smo podčrtovali, pobirali in rožljali z ravnili in svinčniki. Šele v pavzi po naslednji učni uri je Jupiter za katedrom mogočno zaključil: »Gorje (na vso moč) ti bo Tur-čin (na moč) gorje! (na vso moč) pa še nekaterim bo gorje, pravzaprav vsem! Do jutri vsi to oporoko na izust! (na pamet!). l-ist iz dnevnika ^°jan Štih, Ribno pri Bledu 1983 V mrzli in neprijazni dvorani, večina je takšnih v naši deželi, tudi velike tri v Cankarjevem domu, so neprijazne, je le malo gledalcev. “Kje pa so tisti, ki so večina ljudstva? V gostilnah? Pred televizorji, na športnih tekmah ali pa so utrujeni legli v posteljo, da bi dočakali nedeljski dan. Ne vem. Vem le to, da v naši deželi ljudje ne kupujejo Lnjig, ne hodijo več v gledališča in v kino, kaj šele na razstave in koncerte. Priznati si moram, da je pri nas umetnost krizantema v siromakovi gumbnici in da je kultura vendarle družabna igra za efito. Takšno ali pa drugačno. Na odru, ki je komajda oder, igrajo Pseniški amaterji Leskovčevo Kraljično Haris. Pozabljeno in zavržejo dramsko delo. Kako naj bi ljubil »deželo« ali »državo«, v kateri gospodarstveniki in politiki načrtno predelujejo ljudi v bitja, ki poznalo v svojem biološkem organizmu zgolj prebavni in zabavni (razmnoževalni) trakt? Kako naj spoštujem »deželo« ali »državo«, ki nima več Šol in pouka, zakaj to, kar poznamo zdaj, ni šolstvo, marveč je le ^merjeno neznanje. Sedanja Jugoslavija se mi v satirikovi podobi Pdkazuje kot skupnost športnikov, popevkarjev, lovcev, prekupčeval-c«v, govornikov, funkcionarjev, televizijskih napovedovalcev, akademikov, tihotapcev s kavo in kavbojkami in še koga pod vodstvom oč Lepe Brene. In vendarle je socializem v prvi vrsti kultura in če ta rie Pomeni ničesar v človekovem bivanju, nas to opominja, da smo še zelo daleč od družbe, ki bi jo smeli imenovati s sanjo zatiranih in nesvobod-n‘h. Z besedo socializem. Zato iščem na ulicah in v ljudeh, v knjigah m v delu »deželo« ali »državo«, ki bo domovina socialističnega Človeka in naroda.« Dvoboj po smrti Naj sem se še tako napenjal, da bi našel milost v Kobalovih očeh - nič ni pomagalo, ker sem se vselej njegovim pedagoškim prijemom najdlje smejal. Sklenil sem, da si bom zato sposodil v dijaški knjižnici knjigo, ki jo visoko ceni: Kresdlo duhov. Neki višješolec je bil prijazen; svetoval mi je ta naslov in ko me je profesor v glavnem odmoru, ko je sposojal knjige, zagledal, me je napeto ogovoril: »Kaj te je zaneslo v ta sveti hram? Si prišel po Tarzana, po Kraljevega viteza ali po Papeži-njo Fausta?« »Ne, gospod profesor! Prosim za knjigo Kresalo duhov!« sem predlagal in je osupnil, se počasi obrnil, izvlekel knjigo, se zasukal k meni, me dolgo gledal in mi razložil: »Spisal jo je genij, bral jo bo butec!« Ker se je medtem začel smehljati, sem se smehljal še jaz in nato me je presenetil z naročilom, Z zaupanjem: »Tu imaš petdeset para. Skoči mi po osoljuljo, ker ne jem raz-počnic! Hodi po obcestnici, da te ne povozi pocestnica!« Pohitel sem in ugibal, kaj naj bi bil osoljulja. Vedel sem. da je razpočnica žemlja, obcestnica pločnik in pocestnica tramvaj in ko sem zadihan pridirjal k njemu nazaj ter povedal, da je arenk (slanik) dva dinarja, petdeset par pa premalo, se je pograbil za glavo ter zavzdihnil: »Ti si mi pravi arenk! Bi razumel, če bi ti rekel der Salzstan-gel?« »Bi razumel, gospod profesor!« »Naj te ne vidim!« je zahropel in me odslovil z dlanjo desnice. Zadnji mesec pouka nas je presenetil s Cankarjem. S seboj je prinesel eno njegovih knjig, jo odprl ter pokazal v razred. Videli smo, da so vse vrstice podčrtane rdeče, modro in zeleno. Nato je sledila razlaga: »Kar je rdeče podčrtano, je prepisal, kar je modro, je pisal rahlo vinski, kar zeleno, popolnoma pijan, hehehe!« Nato je ukazal: »V zvezke za slovensko književnost napišite veliki naslov: Ivan Cankar!« Ko smo ukaz izpolnili, je sledilo: »Zdaj pa obrnite list, ki naj ostane prazen, pa napišite novi naslov: Oton Zupančič! To naj bo Cankarju za kazen! Za življenja sem se z njun bojeval in se bom še po njegovi smrti, ha-haha!« »Zakaj, gospod profesor?« smo silili vanj, da je rad pojasnil: »O meni je blagovolil izustiti in napisati, da ga s papirnatega profesorskega prestola učim slovenščine. da sem prehlajeni cerkovnik, ki ga je prišel prezgodaj kropit. Če boste brez potrebe kdaj brali njegovo krizantemo, boste ugotovili, da mu moje maščevanje po pravici gre! Zdaj pa brž h gospodu in velikemu pesniku našemu, k Otonu Župančiču, ki nam je daroval veličastno Dumo in bo njegov zvon zazvonil: Hamburg, Hamburg...« Dlje mu ni uspelo priti, ker je »burg« tako neznansko zarjovel, da nas je od smeha začelo metati. Nekateri so Belo krizantemo nato prebrali in povedali, da je vse res, da se tudi Cankar ni zmotil. (Se nadaljuje) DVANAJST ZAPOVEDI NAŠIM SOTRUDNIKOM /. Napišite mnogo misli v malo besedah. 2. Ne pišite dolgih člankov. 3. Pilite obliko in jezik. 4. Ne rabite nepotrebnih tujk. 5. Svoje delo napravite zanimivo z močjo in zanosom jezika. 6. Poleg glave govori tudi srce. 7. Poprimite stvar, pustite osebo. 8. Bojte se samo Boga. 9. Ne zlorabite svojega glasita v samoljubne namene. 10. Vse spišite do koncu, delajte vedno in povsod za stan in šolo. 11. Pišite razločno. 12. Zadnja stran popisanega papirja bodi prazna. Učiteljski tovariš 1896, str. 227 Toni Gašperič Zdrav na bolniško Repičani so zdrav, žilav in radosten narod. Za zdravstvo zdajejo toliko denarja, da je - le to v stalnih škripcih, težavah in grožnjah, da bodo dohtarji, medicinske sestre in drugo osebje planili na ulice s transparenti v rokah. Pregovor: zdrav duh v zdravem telesu je dobil v Repičevini domovinsko pravico. Krajanstvo pije čajčke, teka naokoli. kolesari, plava, se knajpa - samo da bi bilo v kondiciji in zdravo. Če Repičana malce zbode v glavi, drvi k zdravniku. Če ga začrviči v črervesju. tudi. Čakalnice zdravstvenih domov so polne pacientov. Na zdravniški pregled je treba čakati do nezavesti. Za prosto posteljo v bolnišnici pa je čakalna doba neomejena. Repičani pogoltnejo na leto na tone tablet. Spreminjajo se v tabletomane, nekateri so odvisni od tablet kot posamezniki od cigaretnega dima ali alkohola. Posamezniki niso zdravi, če ne vidijo ob blizu zdravnika vsaj trikrat na teden. Največ pa je bolniških v Repičevi dragi takrat, ko je treba pokositi travnik, zaklati prašiča, prekopati vinograd, zorati njivo ali oženiti hčerko ali sina. So tudi takšni, ki jih popade bolezen od trgatvi, ob pospravljanju koruze, krompirja, repe in zelja. V delovnih organizacijah vedo. da bo zaradi bolezni manj delavcev za stroji, ko je lepo vreme in se da drgniti po obdelovalnih površinah traktorje z delovnimi priključki. Repičane popadejo sezonske bolezni zlasti na pomlad in jeseni, takrat pač. ko je na kmetijah največ dela. Inšpekcijske komisije, ki lazijo po Repičevi dragi, da bi zašile zdrave bolnike, so nemočne, kajti repiški zdravniki dajejo bolniške po dolgem in počez. Potem pa jamrajo, da so se znašli v lastnem zosu. Neredki so tudi primeri, da se Repičani upoikojijo zaradi bolezni. Poznam krajana Franceta, ki je bil. dokler je bil še v službi v družbenem podjetju, tako bolan, da bi ga morali zaradi njegovih bolezni pokopati že najmanj trikrat. Pa so ga raje invalidsko upokojili. Po tem dejanju je fant čudežno ozdravel: nehala ga je boleti hrbtenica, izginile so težave z želodcem in celo vid se mu je neverjetno poboljšal. Zdaj žaga po Repičevini drva tečnim babnicam, koplje jarke za kanalizacijo, ob obisku mednarodnega cirkusa pa je pred vsemi gledalci pojedel pol bicikla z balanco vred. Invalidski upokojenec pa je tudi Klotilda Zračnikova. V penzijo se je zrinila, češ da ne sme hoditi po drugačni površini, kot je ravna. Dokumentacije o upokojitvi še ni imela dobro v rokah, ko se je že odpravila z repiškim planinskim društvom na tridnevni izlet na Triglav. Baje se je prva od sto pohodnic režaia pri Aljaževem stolpu. Če bi povzel današnje razmišljanje, bi ga lahko strnil v tale sklep: Repičani so bolni takrat, ko hgočejo to biti. Tudi zdravi so takrat, ko jim tako paše. Vmes pa sedijo, stojijo ali ležijo v čakalnicah zdravstvenih domov in bolnišnic. satira humor Črno na belem Po starih zapisnikih brska Berta Golob Firma Unio iz Maribora lahko deli učencem ljudskih šol pivnik za šolsko deco z reklamo: »Šmol pasta, mast za obutev.« 18. 11. 1937 Te stvari so zdaj urejene drugače. Pivnikov menda sploh ni več, vsaj dvajset let že nisem nobenega videla, o Šmolovi pasti pa lahko rečem vse najboljše. Rabil jo je oče mimo vseh mojih številnih pivnikov in je bila zares odlična. To ne velja za nobeno pasto več. še zmeraj pa dobijo razni tipi dovoljenje za to. da učencem kaj prodajajo. Največ med njimi je akviziterjev. Pridejo na šolo. se predstavijo za nepogrešljive posrednike kulturnih dobrin. Ravnatelj pravi: ni mogoče, šola ni trgovina, učencev ni dovoljeno motiti. Akviziter se takoj postavi po robu: imam dovoljenje od Petra VVinklerja. A tako, začne cincati pedagoški vodja, če je tako. ampak prosim, samo v odmoru! Seveda, seveda, pravi oni kulturnik, danes bom knjige pokazal in razdelil naročilnice do drugega tedna naj prinesejo denar. Tako se vsa stvar začne, nazadnje pa ni znano, kdo bo pobiral denar, učenci, učitelj ali kulturnik sam. In če se pobiranje denarja šteje v učiteljevo delovno obveznost in sploh v obveznost in tako dalje. Da je zadeva resna, vem iz izkušenj. Bilo je nekega belega dne. ko sem ponižno sedela v razredu in občudovala vzgojno-izobraževalni proces, kar je bil včasih pouk, pa stopi v razred z oblastniškim korakom Nekdo in reče: Otroc, dejte listke pa dnar! Učiteljica sploh ne trene, otroci završijo kot panj, meni pa se nekaj posveti. Oprostite, tovariš, kdo pa ste, ga pobaram potem, ko sem bila že trdno prepričana, da ni pomočnik ravnatelja, kaj pa želite? Kaj? Dnar pobiram, a ne. sej vidte. Veste, akviziter, je dahnila vsega vajena učiteljica. A tako? zakrožim vprašanje v rastočo intonacijo. Prosim, da takoj zapustite razred, in da se vam predstavim, jaz sem ta pa ta ko se že vi niste. Otroc. a ste vsi oddal dnar? je rekel Oni. meni pa je dal vedeti, da je zadevo uredil z ravnateljem. Adijo, mulčki, je rekel svojim strankam, meni pa nič in učiteljici tudi nič. Kakšen red pa imate? sem blago namigniola tovarišici. Ja. ravnatelj dovoli, je rekla. Kaj pa naj to pomeni? rečem njemu, ko v pisarni srebava kavico. Veste, so težave. Vsak pravi, da ima vaše dovoljenje. Moje? zavpijem, kot da sem pičena. No, ne vaše, hočem reči: zavodovo. A spet Peter? se zjezim in ponudim glavo za stavo, da NVinkler niti v sanjah ne sluti, kako sc pod njegovo firmo pase po šolah čreda akviziterjev. Tisti, ki sem ga sama zalotila v razredu, je pobiral denar za - stripe. Tako je dandanes s Šmolom. Kasnejši zapis pravi: Slovenska vadnica za višje razrede ljudskih šol od Josipa Brinarja, učna knjiga privatne izdaje, uporaba dovoljena. Ker se zgodovina ponavlja, se že veselim napetih dogodkov. Za ljubi kruhek... Tega zapisa najbrž tako in tako ne boste objavili. Nekajkrat se je to že zgodilo. Zato ker kakšno preveč zinem, ker ne znam besed zavijati v celofan; ker nisem iz porcelana, da bi se bala biti strta, ker se zlomim, če je treba. Tudi moje misli, upodobljene r pisani besedi, nočejo sprenevedanja. Kar zapišem, to tudi mislim, in kar mislim, si upam povedati. Očitno pa je treba paziti na besede, sploh v javnosti. Glede tega sem, priznam, precej naivna, ne-daljnovidna, zato je najbrž kar prav, da imajo naši časopisi razne urednike, ki cenzurirajo naivne dopisnike, kakršna sem jaz. Oni že vedo, kaj je pametno in pravilno pisanje, in kaj neumno čvekanje nepoklicanih samorastnikov pisunov. Saj še sama ne vem, kako sem pristala med zadnjimi. Jasno mi je le, da me kakšna stvar pošteno vznemiri in da me mine bučobol, ko se razpišem. O jej. le kako neki je potlej videti urednik, ta ali tisti, ki bere moje izbruhe. Samo želim si. da bi preživel brez glavobola. Ironičen nasmeh in zmajevanje s treznejšo glavo naj bo najhujša posledica. Če bi lahko, mu plačam kavo z limono, da ga obvarujem vsega hudega, ker me je pravočasno spregledal ter zaželel moji pisariji srečen pristanek v košu ob svojih nogah. Jasno! V vsakem klasu ni pšenice. In ni mogoče, da bi mlinarji mleli oves skupaj s pšenico. Tako ne more samorastnik pisati o vseh temah - če ima dolg jezik, pa še sploh ne. Previdnost je mati vsega. Ali ne pravijo tako? Saj ne obsojam nikogar, razen sebe. kajti tudi jaz r svojem poklicu ne smem početi, kar bi bilo meni pri srcu, pač pa moram sropicljati strogo ob zakoličenih in začrtanih zakonih. Kolikokrat bi rada zavrnila tista pisana pravila in uveljavila nov zakon ali samo člen iz kakšnega zakona, prepričana v svoj prav. Toda zakon je zakon, člen je člen, pravilnik je pravilnik, človek je... izpolnjevalec vseh teorij, praksa pa je ponavadi vsota zgrešenih (in redko nezgrešenih) uresničitev prej omenjenih zapovedi. Čemu rse to čvekanje? Ponižno hočem povedati, da ima vsa moja jeza, ker takšne jezika-vosti niso tiskane, tudi svoj razum. Navsezadnje razumem »cenzuro«, pa čeprav se v njej skrivajo oznake za pisanje kot: nestrokovno, neaktualno, laično, neumno, primitivno, prezači-njeno. Zato je najbrž tudi to besedičenje mrtvo že pred rojstvom, dasiravno me še strašansko mika kakšno reči o ljubem kruhku. Saj prav kruh je vzrok, da sem sploh vzeta svinčnik v roko. Povedano drugače: te številne igre s kruhom... In še natančneje - igračkanje s cenami kruha. Ko sem preračunavala, koliko jurjev bo treba vsak mesec nameniti le za kruhek, sem nenadoma sprevidela: če bi naši uredniki objavljali vse norije, ki jih napišemo dopisniki, pa še brez premisleka, vrednega odraslega človeka, bi prehitro ostali brez kruha. In tako sem si zdaj na jasnem, zakaj moram pisati po merilih, upoštevati etiko, dostojanstvo, gospodarske in politične razmere. Zato se ne jezim, če bo to pisanje prebral le urednik. Prebral pa ga bo, to vem! SONJA VOTOLEN Vzgojno-izobraževalna organizacija Laško praznuje deseto obletnico V delovno organizacijo VIO Laško so se oktobra pred desetimi leti združile tele vzgojno-izobraževalne organizacije: Osnovna šola Primoža Trubarja Laško, Osnovna šola Marjana Nemca Radeče, Osnovna šola Antona Aškerca Rimske Toplice, Osnovna šola Dušan Poženel Laško, Glasbena šola Radeče, Vzgojno-varstveni zavod občine Laško, ob njih pa se je oblikovala tudi Delovna skupnost skupnih služb. To so danes temeljne organizacije združenega dela. Poglavitni cilji združitve so bili zlasti tile: poenotiti pedagoško delo in doseči čim boljše skupne uspehe pri posodabljanju pouka: oblikovati in razvijati občinske aktive na razredni in predmetni stopnji; poenotiti delo na področju samoupravljanja in pravnih zadev, pri tem naj se šole zlasti razbremeni administrativnih in pravnih pritiskov; združevanja denarja po enotni gospodarski politiki; združeno in boljše finančno in knjigovodsko delo in drugo. Desetletne izkušnje te delovne organizacije kažejo, da je bilo marsikaj uspešno in koristno izpeljano. Med dobro organizirane oblike delovanja spadajo predvsem občinski aktivi, ki so obogatili prizadevanje pri razvijanju in poglabljanju programa življenja in dela osnovne šole. Najboljše aktive spremljajo tudi učni nastopi, aktualne študijske teme in drugo. Mnogi aktivi so tudi čvrsto povezani s svetovalci Zavoda SRS za šolstvo, organizacijske enote Celje. Kljub vsemu pa moramo priznati, da se zaradi objektivnih razmer in pritiskov časa naša vzgojno-izobraževalna organizacija še zmeraj premalo ukvarja samo s pedagoškim delom. Aktiv šolskih svetovalnih delavcev je sicer dobro sestavljen, vendar je njegovo delovanje zdaj nekoliko zastalo, in sicer zaradi močnih pritiskov racionalizacije; to pomeni, da se je kadrovsko nekoliko osiromašil. Pritiske racionalizacije v VIO Laško krepko doživljamo povsod, zlasti pa občutimo posledice pri uresničevanju razširjenega pro- grama. Tako tudi v VIO Laško ukinjamo redke celodnevne šole, vse manj je tudi oddelkov podaljšanega bivanja, na kakšni šoli jih sploh ni več. Racionalizacija ogroža tudi zaposlitve, bremeni proračune staršev in podobno. To so kritične ugotovitve, ki jih je prinesel čas. Seveda pa tudi delavci VIO ugotavljajo, da z marsičem ne morejo biti zadovoljni. Ko pa objektivno ocenjujemo prehojeno pot, ne moremo mimo ugodnih ocen, ki se nanašajo zlasti na uspešnost gospodarske politike, uporabo združene amortizacije, saj smo tako obnovili in vzdrževali številne šolske objekte. Ko zdaj, ob tej obletnici, ki so se je s svojimi odprtimi dnevi spomnili vsi tozdi vzgojno-izo-braževalne organizacije Laško, kritično ocenjujemo teh naših deset let, ugotavljamo, da je Vzgojno-izobraževalna organizacija Laško postala v resnici kraj, kjer te delovne organizacije pogosto iščejo nasvete in pomoč. MILKO VAHČIČ Objokovanje nad krsto VABILO Danes ste zdravi. Darujte kri in pomagajte rešiti življenje ter povrniti zdravje bolnim in ponesrečenim; ne pozabite, morda boste jutri že vi med njimi. Prijave sprejema občinska organizacija Rdečega križa, v de- lovnih organizacijah pa aktivist RK odgovoren za krvodajal- stvo. OKTOBER 1988 Tolmin 10.,11.,12. Bovec 13. Kobarid 14. Trebnje 18., 19. Sevnica 20., 21. Žužemberk 24. Brežice 25., 26. Litija 27., 28. RDEČI KRIŽ SLOVENIJE V spomin Ženka Kovač lo\ Št Junija, ko sva se sreiali zadnjič, si rekla: »Tisti, ki sem jim zapustila stanovanje, mi bodo izpolnili zadnjo željo - anonimni pokop, žaro z tnojimi posmrtnimi ostanki bodo položili v grob k Vojkovim nogam in takrat bo moje srce končno našlo svoj mir. Nekaj dni potem pa naj bo v časopisu kratko obvestilo - umrla je...« In sredi septembra smo to obvestilo prebrali. Pa vseeno nismo mogli razumeti, da lahko kar tako odide človek, s katerim smo delili dobro in zlo, ure in ure razpravljali o mladih, o problemih in vsakdanjih rečeh. In zdaj - konec - čisto tiho, brez ene same besede v slovo. A kljub temu - spoštujemo tvojo željo. Prehodila si trnovo pot slovenske učiteljice - bistro dekle iz delavske družine si izbojuje pot v šolo; 1931 postane učiteljica in tri leta čaka na prvo zaposlitev. Od tu naprej imena - Sv. Benedikt - Slov. gorice, Črna, Urban pri Ptuju, okupacija in brez zaposlitve. 1941 postane skojevka, Živi v ilegali. Opravlja kurirsko službo v Mariboru, a že novembra pristane tu v zaporu in nato v Ravensbrucku vse do 1945. - tedaj se avgusta vrne domov. Vrne se k Urbanu, kjer jo čaka vodstvo šole, od 1950 pa je njeno Življenje vezano na Celje. Najprej dve leti v mladinskem domu Tončke Čečeve, nato osnovna šola Ljubečna, kjer ostane do upokojitve 1965. Petnajst let razdaja svoje nje in srce mladim na Celjski Koliko rodov je šlo skozi "f roke. v koliko ljudi je vstti delček sebe in v kolikih spot še zmeraj živi. Ni poznala I čitka, zmeraj si je nalagala d naloge. Besed - ne morem it1 bom ni poznala. Življenje jel svetila šot in sinu. Le-ta je njena til... bolečina. Fant, v ■' venskem literarnem prosti znan kot Chubi, je morda i) dvajset let pred časom, ne okt ne mati ga nista razumeta. A njo je bilo njeno edino bogast Po upokojitvi je šla v MedvO' da mu je bila bliže. A ko je pj leti umrl, je umrlo tudi nji srce. Bolezen je načela nf telo. V Vojkovi sobi je žd Z njim in s spomini. Ni se ŽP bojevati za življenje - to je i stalo zanjo brez smisla. In takrat, ko človek dokod odide, se šele zaveš njegove v’1 čine. Koliko žrtev in samoodl vedovanja je bilo potrebno v I1 jem življenju - za veliko v’ v boljši in lepši jutri. V ta jutf verjela. Skupaj z otroki in n> kolegi si ga skušala živeti. In dar ti nikoli nismo znali reči, te imamo radi in hvala za vse V nas vseh, ki smo te pozd si zapustila bogato dedišči' Radi se te bomo spominjali s sl štovanjem in z ljubeznijo. ERNA KREMENŠEK m Vprašali ste Katere pisne naloge so predpisane? V prosvetni službi sem že več kot 30 let, 25 let v šolstvu zdravstvene stroke. Medtem mi je dorasla težko telesno in duševno prizadeta hčerka, za katere stopnjo prizadetosti ni pri nas še nobenega dnevnega varstva, samo domova s celotno oskrbo. Ker pa smo nekako zmogli, je hčerka ostala v domači oskrbi. Družbene pomoči ni bilo pri tem nobene. Pač pa so mi v šoli pomagali pri urniku in pri oprostitvi dela v samoupravni skupnosti, da sem imela več časa za hčerkino varstvo. Pred nekaj leti je Zveza društev za pomoč duševno prizadetih SRS začela s seminarji in letovanji, namenjenimi predvsem tistim duševno prizadetim in njihovim staršem, ki ne dobe drugega usposabljanja. Seveda se mi je kot dolgoletni prosvetni delavki v začetku zdelo povsem nemogoče, da bi šla s hčerjo na te oblike usposabljanja tedaj, ko ni pouka - to je junija in septembra, ko so počitniški domovi, kjer potekajo ti seminarji, še-že prazni. Počasi pa je v meni le zmagala misel, zakaj bi morala biti za to edino obliko usposabljanja prikrajšana prav moja hči zato, ker je njena mama prosvetna delavka in ne more z njo. Moj mož. ki tudi odhaja z nama na seminar, nima zato nič težav, ker pač ni prosvetni delavec - prihrani si pa en teden rednega dopusta... Kje pa naj ga dobim jaz. ko moram ves dopust izrabiti tedaj, ko ni pouka? Izredni dopust? Ja. to je pa zdaj hudo. ko pedagoške ure kar naprej štejemo in seštevamo in je od tega odvisen naš dohodek. Ponudili sta sc mi dve dobri in razumevajoči kolegici, da bosta prevzeli, kolikor bosta pač mogli, moje ure in to brez plačila. Težko mi je sprejeti tolikšno darežljivost. dobro mi je pa dela njuna dobra volja. (Se so dobri ljudje na svetu!). Premišljevali smo. da bi za tistih 6 dni vzela bolniški dopust. A to bi mi pač precej znižalo mesečni dohodek, ki v šoli že tako ni visok. Veste mogoče vi za kakšno drugačno rešitev? Ponekod menda porabljajo za suplcncc ur tako odsotnih mater denar iz sklada za izobraževanje (seminarjev). Pomislila sem. da sem pravzaprav v vseh teh letih veliko učenk pri pouku slovenske literature in psihologije seznanila s problemi duševno prizadetih in da mnogo mojih učenk že dela zanje. Nič se ne bi zlagali, če bi vzeli denar iz tega sklada. Pa vendar, kako težko gre vsak dinar iz rok. Zato vam pišem in vas prosim za nasvet, kako naj uredimo to zadevo. Verjetno bo odgovor prišel prav še kateremu od prosvetnih delavcev, ne samo meni. A. C. Ljubljana ODGOVOR Vaše pismo potrjuje znano resnico, da noben predpis ne more v celoti vnaprej predvideti rešitve za vse primere, ki jih prinaša ' življenje, obenem pa potrjuje tudi drugo resnico, da ni noben problem nerešljiv, če je za to dobra volja in pripravljenost. Odgovoriti na to. ali imate kot prosvetna delavka in mati hudo telesno in duševno prizadetega otroka pravico do šestdnevne odsotnosti z dela v času pouka, da bi spremljali otroka na usposabljanje, ni mogoče s preprostim sklicevanjem na za to predvideno zakonsko določbo. Takšne določbe, ki bi za tako poseben primer posebej urejala upravičeno odsotnost z dela ali pravico do izrabe letnega dopusta v ta namen, namreč ni. To možnost je mogoče uresničiti po več poteh, kot ugotavljate sami. od formalnih, ki so vezane na »nevšečnosti«, do neobvezne in neformalne, človeške pomoči sodelavcev, ki je prav zato toliko bolj dragocena. Nekatere od možnosti omenjate že sami. pa se vam ne zdijo povsem sprejemljive, zato bi radi s tem odgovorom osvetlili še druge. Težava je v tem. da morajo prosvetni delavci izrabiti svoj letni dopust med šolskimi počitnicami. Zakon o delovnih razmerjih ureja v poglavju Odnosi, počitki in dopusti ta vprašanja načeloma in okvirno, nadrobnejše določbe o odmeri in načinu uveljavljanja teh pravic pa prepušča delavcem, naj jih sami uredijo skladno z zakonom, družbenimi dogovori in smaoupravnimi sporazumi v samoupravnem splošnem aktu o delovnih razmerjih. Zakon predpisuje, da učno in vzgojno osebje v vzgojno-izobraževalnih organizacijah praviloma izrabi letni dopust med letnimi šolskimi počitnicami. Kako pa delavec uveljavlja izjeme, lahko uredi samoupravni splošni akt. Tako bi lahko vzgojno-izobraževalna organizacija izjemne primere svojih delavcev upoštevala že pri sprejemanju načrta za letne dopuste. Na vprašanje, ali ne bi mogla vzgojno-izobraževalna organizacija vaše odsotnosti z dela zaradi usposabljanja hčerke obravnavati kot izobraževanje svojega delavca, je načelni odgovor »ne«. Če pa pristojni organ, ki po vaših aktih odloča o izobraževanju delavcev, ugotovi, da je tovrstno usposabljanje take narave, da je koristno, če že ne potrebno tudi za opravljanje vašega dela. pa ni razloga, da vam ne bi ugodil. Kakorkoli že: opisani primer obravnavamo in rešujemo le v organizaciji združenega dela. in sicer skladno s samoupravnimi splošnimi akti. v katerih lahko delavci v mejah zakonov upoštevajo tudi potrebe svojih delavcev. MARINKA PEČJAK NEMEC samostojna svetovalka v RKVITK Kako je z izrednimi dopusti prosvetnih delavcev? VPRAŠANJE Kako je pravzaprav z dodatkom za popravo slovenskih, nemških, angleških idr. nalog, pa tudi matematičnih? Smo si naloge izmislili mi ali so predpisane po učnem načrtu? Morajo tudi učitelji drugih predmetov pisati razne teste, kontrolke pri svojih predmetih, ker pač ne zmorejo učencev izprašati ustno? Tudi jezikoslovci moramo oceniti poleg pisnih nalog učence še ustno - nekateri uporabljamo pri tem tudi kontrolke. če nam zmanjka časa. saj vemo. daje tega zmeraj premalo. Niso pa kontrolke predpisane tako kot šolske naloge. Je pa teh kontrolk in testov že vse preveč. Prava testomanija. Jutri kemijska kontrolka. pojutrišnjem zgodovinska, potem matematična - ali pa še kar več na dan. Govori sc tudi že o fizikalnih »šolskih nalogah«, kemijskih in drugih. Pomembno pa je. da vemo. pri katerih predmetih so šolske naloge pedpisane - tiste naj bodo tudi plačane (saj so itak napol zastonj). Kdor pa kontrolke piše le zato. ker mu je zmanjkalo časa za spraše* nje. in to pri predmetih, pri katerih pisni preizkus znanja ni pred san. naj to opravi neplačano - v sklopu rednega dela. Vprašanje je. če niso ti številni preizkusi znanja prevelika psihična obremenil učencev in bi bilo zanje bolj koristno sprotno ustno preverjal znanja. A. J. Ljubljana ODGOVOR Zadnjo misel (vprašanje pa je. če niso...) moramo razumeti k retorično vprašanje, kajti učitelji se resnično vse pogosteje zateka k pisnemu ocenjevanju in presojanju znanja. Najbolj zgoščeno seveda tako preverjanje znanja tik pred redovalnimi konferencah Pri tem med drugim pozabljajo, da je naloga osnovne šole razvijal govornega izražanja v materinem jeziku, in za to naj seveda skrbi učitelji pri vseh predmetih. Zakon o osnovni šoli postavlja »razvijali jezikovne kulture in usposabljanje za ustno in pismeno izražal) v maternem jeziku« med temeljne smotre osnovne šole (4. čl. ZO$ Navodila k učnemu načrtu za slovenski jezik (Program življenja dela osnovne šole 1984, 2. zvezek, št. 69) predpisujejo: »Pisne vaj pravopisne, jezikovne, sporočanjske in književne morajo spremlja ves pouk slovenskega jezika, ker si brez njih ni mogoče zamišlji rasti pisne kulture učencev, uzaveščanja rabe jezikovnih sredstev uresničevanja smotrov sproščanja v pisni obliki knjižnega jezil Zato morajo biti krajše pisne vaje pogoste in popravljene (z razlai napak, slogovnih ohlapnosti idr.). Poleg teh pišejo učenci od četrte! razreda dalje v vsakem redovalnem obdobju najmanj dva spisa, • Teh osem učenčevih spisov vsako leto je del dokumentacije o uče čevi uspešnosti pri slovenskem jeziku«. Navodila k učnemu načrtu za tuji jezik (2. zvezek, str. 13 določajo: »Učenci petega razreda pišejo prvi preizkus znanja 1 koncu 1. polletja in dva v II. polletju, za kar ima učitelj na vol '6 učnih ur. Učenci 6.. 7. in 8. razreda pišejo po dva preizkusa zna« v vsakem polletju, za kar ima učitelj na voljo v vsakem razrei) 8 učnih ur.« Navodila k učnemu načrtu za matematiko (4. zvezek, str. 12 predpisujejo: »Učitelj nenehno ugotavlja doseženost smotri vzgojno-izobraže val nega dela in razen ustnega preverjanja vsaj štii krat v šolskem letu tudi pisno preverja znanje učencev.« Navodila k učnim načrtom za druge predmete ne predpisuje pisnih preizkusov znanja. Šole glede na sprejete samoupravne spor zume zelo različno vrednotijo popravljanje pisnih izdelkov, večinoh z dodatkom (več za slovenski jezik, manj za angleški jezik in matern tiko) ali pa tudi z manjšo učno obveznostjo. Mestna izobraževali skupnost v Ljubljani je naročila izdelavo posebnih meril za »časovi vrednotenje vzgojno-izobraževalnih storitev«, po katerih naj bi od kovali v ljubljanskih osnovnih šolah tudi dodatke za posamezi predmete. Narava in obseg posameznega predmeta bi morala b osnova za finančno vrednotenje predmetnega učitelja,, zato mora) vsi samoupravni akti. ki določajo merila za vrednotenje učiteljeve! dela. upoštevati količinski in kakovostni obseg dela. KATJA HVALA Pomočnica direktorja Zavoda SRS, za šolstvo / Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije - izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom. Izdajateljski svet CZP Prosvetni delavec: predsednik Aleš Golja, Tea Dominko, Marjana Kunej, Jože Miklavc, Vida Nered, Alenka Pučko, Marija Skalar, Janez Sušnik, Stanko Šimenc, Slava Šarc. Direktor: Stanko Šimenc. Uredniški odbor: Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko Troha, Stanko Šimenc, Marija Velikonja, Majda Vujovič. Uredništvo: Stanko Šimenc, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Lučka Lešnik, novinarka - urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104. Rokopisov in fotografij ne vračamo. Naročnina za leto 1988 znaša 12000 din za posameznike in 20000 din za organizacije. Za upokojene prosvetne delavce in • študente pedagoških smeri znaša naročnina 9000 din na leto. Posamezna številka stane 800 din. Številka tekočega računa: 50101-603-46509. Tiska ČTP Ljudska pravica, ^ ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega kol teja za vzgojo in izobraževal je časnik »Prosvetni delave prost temeljnega prometne davka od prometa proizvod , (glej 7. točko 1. odstavka i j člena zakona o obdavčeval \ proizvodov in storitev v prod tu). . . ---— —