Izlmja
vsak četrtek; ako je ta dan praznik, dan poprej.
Dopisi naj se izvolijo fran-kovati.
Eokopisi se ne vračajo.
Za i n s e r a t e se plačuje po 20 vinarjev od garmond-vrste za vsakokrat.
Velja:
za celo leto 4 krone (2gld.)
Denar naj se pošilja pod napisom:
Upravništvo „Mira“ v Celovcu,
Vetrinjsko obmestje št. 26.
Naročnina naj se plačuje naprej.
Leto XXIII.
V Celovcu, 12. maja 1904.
Štev. 19.
Naše ljudske šole.
?Srečno svojo pot hoditi ima mladino dobra šola učiti".
A. 31. Slomšek.
VIII.
Slavnoznani češki vzgojeslovec J. Komensky, ki je živel od 1. 1598. do 1671., piše v svoji knjigi „Didactica magna" : „Koga učiti tujega jezika prej, ko zna svoj domači (materni) jezik, je ravno tako, kakor fanta učiti jahati, prej da zna hoditi".
Poglejmo, kaj se pravi: „otroka učiti jahati, prej da zna hoditi". Posadimo enoletnega fantiča na konja. Kaj ne, to gre dobro: v enem mesecu že, gotovo pa v enem letu bo fant že znal jahati, da ga je veselje gledati? Vi se mi smejite! Ali mar ne verjamete, da bi dveletni fant ne mogel jahati? — Pa nazadnje imate prav. Meni se tudi zdi, da dveletni otrok niti na konju ne more sedeti, ne da bi mogel že jahati. Saj ga niti noge ne nesó in še po ravnem se opoteka in telebne zdaj na to, zdaj na drugo stran — kaj pa še le na konji ! Poskusimo drugače. Ko je fant eno leto star, začnimo ga po malem učiti jahati: posadimo ga na konjička in držimo ga, da ne zdrsne na tla. Tako
— lepo počasi--------— v enem, ali vsaj v dveh
letih pa bo vendar šlo! Triletni otroci, če so drugače zdravi, že prav dobro hodijo — kako je. pa z našim fantom, ki smo ga že tako zgodaj učili jahati ?
Le poglejte ga: še tedaj, ko konjiček stoji, se sam ne more vzdržati na njem; če ga ne držite, vam takoj pade raz konja. Z jahanjem ni nič — kako je pa s hojo ? Hoditi pa vendar zna ! Sevé da mora znati : saj se hoditi nauči vsak otrok sam ; hoditi ja že vsak zna od doma, kaj bi se tega še učil ! Naš fantek, ki se je že dve leti učil jahati, bo pač znal hoditi, kakor nobeden ! ? — O pač, hodi res, hodi; a kakšna je njegova hoja! Jojmene! Noge sključene in krive, kakor pravcate turške sablje — in hoja? Prav, kakor bi se valil neroden valjar čez njivo, tako se fant vaguta sem ter tja, prav počasi in okorno----------
Vidite, krščanski stariši: to se pravi, „otroka učiti tujega jezika, preden zna in zastopi svoj materni jezik*— to se pravi: otroka siliti z nemščino preden zna svoj slovenski materni jezik! Tako pa delajo vsi oni stariši, ki svoje
otroke tisèijo v takoimenovano utrakvistično šolo. Tam v utrakvistični šoli so otroci prisiljeni učiti se nemškega jezika, preden znajo svoj materni jezik: saj imajo samo nemške učne knjige in večinoma tudi trdonemške učitelje. Zato se otroci v utrakvistični šoli navadno ne naučijo ne hoditi in ne jahati, to je: ne naučijo se nemškega in tudi ne slovenskega jezika. (Izjema je le tam, kjer je več nemških vmes ; tam se otroci eden od drugega naučijo nemški in potem gre sevé tudi v šoli vse bolje.)
Škof A. M. Slomšek; pravi o utrakvističnih šolah : „Le nemško, le nemško na ves glas upijejo naši nemškutarji, pa ne pomislijo, da je slovensko mladino po nemško učiti ravno toliko, kakor prazno slamo mlatiti: veliko ropotanja pa malo zrna. Tako (nemško) izšolana mladina je na pol surova jed: ni Slovenec pa tudi ne pravi Nemec; vsakega pol ploda, pa malo pridnega!" Ali ni tako? Dà, dà! Šolarji, ki pridejo iz naših nemških šol so res kraljevi: ne znajo ne hoditi ne jahati — ne znajo ne slovensko in ne nemško! In ker smo mi Slovenci na Koroškem vsi tako izšolani, se nam vsi smejijo in nas imajo za neumne bindišarje: ker nismo ne tič ne miš in ne znamo ne hoditi ne jahati ! Zato : proč Z utrakvistično šolo ! ! (Dalje sledi.)
„Baiierntag“ v Šmarjeti pri Velikovcu.
Kakor so naznanjali plakati, se je vršil dné 24. aprila v Lavrajevi gostilni v Šmarjeti shod nemško-nacijonalnega „Bauernbunda“. Shod je bil od strani šmarjeških in šentjurskih kmetov slabo obiskan. Precej pa je bilo obiskovalcev iz tinjske fare. Navzoče pozdravi Epersdorfer, posestnik iz šentjanske fare na Mostiču, predsednikom shoda je bil izvoljen Rak, kot vladnega zastopnika je že prej odločil okrajni glavar Mullerja, župana v Šmarjeti.
Državni poslanec Care poroča o položaju v državnem zboru na Dunaju. Pravi, da ne more poročati nič veselega iz državnega zbora, ki je nedelaven. Precej govori o visoki politiki, samo tega ne pove, da so sedanji žalostni položaj v državi povzročili največ nemški nacijonalci, kateri Slovanom nočejo dati onih pravic, ki jim gredó po postavi ! Kar je pravil Care o svojem delovanju v državnem
zbora, nas tudi ni zanimalo, ker smo vse to brali že po raznih listih.
Za Caretom govori dr. Metnic, poslanec četrte kurije v deželnem zboru. Pravi, da ni hotel (!?) prevzeti mandata v četrti skupini, a na prigovarjanje Caretovo (!!!!) se je ukloni! (1 ?). Iz svoje pisarne (!) kot odvetnik (!) pozna dobro (?) razmere delavca in kmeta (?). Glede nove sestave dež. zbora priznava sam, da ni bila želja deželnozborske večine, da se upelje za deželni zbor direktna in tajna volitev (! !), ampak je to zahtevala vlada, kateri so se tudi uklonili. Govori mrtvo. Toži, da je bil zmiraj na Koroškem mir med Nemci in Slovenci, a ta mir kalijo nekateri nepoklicani (!) ljudje, med njimi seveda „nesrečni“ dr. Brejc, kateri, to se je videlo na govoru, leži Metnicu v želodcu kar počez. Pogreva staro laž, da Slovenci nimajo svojega razvitega jezika, in da je ves boj Slovencev za svoje pravice pri sodiščih sama hujskarija.
Hud je bil Metnic tudi na šentjakobskega g. župnika Ražuna, češ, da noče miru. On škoduje ljudstvu Rožne doline, če zahteva in se bori za slovensko šolo v Št. Jakobu. Stari Rožani, kmetje, znajo dobro nemški, zato se jim dobro godi, dobe dovolj dela in zaslužka, lažje tudi skupijo svoje pridelke, mladih Rožanov pa inženerji kot delavcev rabiti ne morejo, ker nemški ne znajo. (Oho ! !) Kakšna budalost !
Ko je Metnic tako prav klavrno klobasaril o različnih stvareh, da je že vse dolgočasil, se nazadnje še bridko pritožuje, da duhovščina, še posebej mlajša, tako „hujska“ in se vmešava v poli-“tiko. (Medklici: Vzgled nam je prisoten duhovnik, ki vse piše.)
Nastopi poslanec Plesivčnik. Vse je radovedno, kakšne misli da „špoga“ Tempoharjev Voltej v svoji glavici. Pravi, da ni govornik (vemo !) in da je nerad (??) prevzel poslaniški mandat. Nemški ljudski stranki se je pridružil iz lastnega prepričanja (!) in radi tega, ker ona največ dela in stori za kmečko ljudstvo. (Pri dolgovih ste res mojstri!!) Pravi, da ga je Metnic spravil v veliko zadrego (!), ker bi moral poročati o gospodinjski in podkovni šoli. Prizna namreč, da ni o stvari dovolj podučen (čujte!!) in zato je prosil, naj Care poroča o njegovem referatu. Govori tudi o bikih in o živinski razstavi. Razodeva svoje misli o šolah in govori, kako je po različnih krajih razvito šolstvo, ki je za
Potrpežljiva žena.
Kako blagodejno vpliva prava potrpežljiva žena na moža, kaže sledeča dogodbica:	„Dobro jutro,
Jožef", pravi Margareta svojemu možu, ko hoče ta brez slovesa od doma. „Ali že zopet hočeš na mokroto, ne da bi zaužil kaj toplega? Počakaj malo, imam ti še nekaj povedati". — „Nas eden se mora zadovoljiti z mrzlo jedjo", odgovori osorno mož, napolni steklenico z žganjem in gre s težkimi koraki od doma.
Žganje mu pa že leta ni zadostovalo pri delu. Zvečer mu je pri kartah še bolj dišalo, med tem ko je zaigral krono za krono. Vse je šlo rakovo pot. Imeli so malo, prijazno stanovanje. Žena se je pečala s prodajo mleka, mož je imel lep zaslužek, a vse vkup ni bilo dosti. Kar sta po dnevu pridelala, je mož po noči zaigral in zapil. Z ropotom in kregom se je vračal pogostoma domu, a niti besedice mu ni odgovorila, vse je prenesla z velikim potrpljenjem in veliko molila, naj bi Bog spreobrnil njenega moža.
Ravno gre nekega dné v mesto, ko ji pride na misel, da mož razen kruha nima ničesar pri sebi. Kupi kos sira, katerega njen mož posebno rad jé. Potem se podà vkljub hudi vročini k svojemu možu. Ravno se je vsedel, da bi použil svoj kruh. Glej, tu stoji žena pred njim, nje oko se sveti, ko ponudi možu majhen zaužitek. Ta ljubezen ga stori mehkega, včasih je le malo kaj treba, če hoče Bog omečiti kako srce.
Že dolgo mož ni bil tako prijazen. „ Pridi, Margareta, pravi, pridi, da skupaj sneva." „Ne“, pravi ona, „misli na otroke, kako dolgo so že sami". In z ljubeznivim pogledom, v katerega je položila celo svojo potrpežljivo dušo, odide ravno tako hitro, kakor je prišla. Možu že dolgo jed ni tako hasnila, le prehitro je končana. V rokah drži le še prazen papir, v katerem je bil zavit sir. Bere, kar je na njem tiskanega, ter ga položi zraven sebe. Resen in žalosten je njegov pogled. Kaj je pač bral? Papir je bil kos iz nekega starega molitvenika in natiskan je bil na njem odlomek petdesetega psalma: „Usmili se me, o Bog, po svojem velikem usmiljenju. Ne zavrzi me izpred svojega obličja, in svojega sv. Duha ne jemlji od mene. Daj mi svojo milost, zakaj spoznavam svoje hudobije, in moj greh je vedno pred menoj." Vse to je šlo globoko v njegovo dušo.
Ko pride zvečer domu, seže svoji ženi v roko in pravi: „Margareta, nikoli nočem zabiti kar si ti danes nad menoj storila; ne bo te grevalo, da nisi obupala nad menoj !"
Prihodnjo noč ni mogel spati. Največ so mu rojile po glavi misli, kako ga bodo njegovi dosedanji tovariši zasmehovali. A zmagala je milost. Konec nočnega boja je, da zažene steklenico za žganje pred očmi ginjene žene, mesto da bi jo napolnil z žganjem, ob zid. Mož pusti od sedaj svoje tovariše in pijančevanje ; s tem se pa vrne tudi mir, sreča in blagoslov v njegovo družino, srce in dom.
Slovenci, spominjajte se Velikovške šole!
Kaj dela žganje.
„Kaj pa si naredil z žganjem? Čaša bi imela biti za denar, katerega sem * ti izročil, polna, in zdaj toliko manjka!8
„Med potjo sem tudi jaz malo pil; dobro mi je dišalo".
„Prav ničvreden paglavec si", je rekel smehljaje se oče svojemu edincu, kateri je tudi smehljaje se stal pred očetom z rokami na hrbtu. Ni bilo prvikrat, da je France šel očetu žganje kupovat; in ne prvikrat, da je oče pil, o tem je pričal njegov nos ; ali tudi ne prvikrat, da je France med potjo pil in se oče k temu smejal. In tudi ni bilo zadnjikrat. Ko je postal France vojak, je bil že prav izurjen pijanec.
Mati je že davno trohnela v grobu, vedno je branila možu. Najprej je pil, kakor je rekel, da bi zabil gorjé. Pa že več let je preteklo, odkar je bila žena že pokopana; žalosti in gorja ni bilo več sadu; a pil je dalje.
Ko pride France od vojakov, se oženi. Kmalu se začne med njim in očetom prepir. In mladenič se spozabi, da je njegov oče, ki stoji pred njim, in vzdigne svojo roko zoper očeta.
„Bog se usmili ! Tako daleč je prišlo, da me tepeš! S čem sem jaz to zaslužil? Ne izročim ti še posestva in če še tako divjaš. Vedno sem slišal, da se ne sme prej sleči, predno se noče kdo vleči v postelj" — in oče je šel in pil, da žabi gorje, in France dela jednako.
Konečno oče vendar odneha. France postane posestnik. — Spremenilo se pa s tem ni nič. Žalostno je bilo gledati, kako je šlo nekdaj tako lepo
nas vse velike važnosti. Pravi, da je žalostnih raz-mer v Galiciji krivo pomanjkanje Sol. Vse lepše in boljše so razmere v Nemčiji in na Danskem. (Kolikor je bilo razvideti iz njegovega govora o Nemčiji, se je bati, da bode Tempohar se izselil in „vandral“.) Pravi, da je nova šola dobra, in slaba le za neko stranko in neki stan; tega pa ni hotel povedati, da je ravno tista stranka in tisti stan, katerega je imel Tempohar v mislih, največ storil za šolstvo. Nazadnje priznava sam, da ne ve več poročati, zato sklene in se mogočno vsede. In za-gromel je buren „hajl“ iz nemškutarskih grl. Čemu neki? Ker je Tempohar večkrat obtičal in se pokazal jako slabega govornika, so se njegovi pristaši od samega sramu večkrat potuhnili, glavice povesili, drugi spet so začeli zbijati šale in nekateri so odšli. Boljše bi bilo za Volteja in za „bauernbun-darsko" stranko, da bi bil doma ostal. „To pač je slab Vam mojster bil — ki Volteja govoriti je tako učil.“
Po Volteju nastopi Čare in govori o poljedelski šoli. Priporoča, da naj pridno obiskujejo kmečki sinovi iz okolice zimsko poljedelsko šolo v Velikovcu.
Sklepne besede je govoril spet Epersdorfer, ki je navzoče vzpodbujal, naj vsi pristopijo k „Bauern-bundu“ in kmetijski družbi ter naj pridno prebirajo „Bauernzeitung“ itd. Tisti, ki so volje izreči navzočim poslancem zaupanje, naj vstanejo. Iu vstali so in zaklicali „Hajl“ in možnarji so zagromeli, da se je skoraj raztrgalo nemško bandero, ki je viselo nad Lavrejevo hišo, na kateri je svoj čas plapolala slovenska trobojnica.
Uspeh? Kakšen je? Nobenega ni; kateri so naši, so naši ostali, nasprotniki pa se sramujejo. Omenili bi še, da Čare ni ,štenkal“ ali zabavljal, med tem ko sta hotela dr. Metnic in Plesivčnik biti še precej bojevita. Čudno je bilo tudi to, da je Metnic, ki je vendar v prvi vrsti izvoljen za delavce in nižje sloje, prav malo se njih spominjal.
Gospodarska zadruga: Žitue cene.
Žitne cene so letos zopet tako nizke, da ob njih vse obupava. Ali mora kmet pridelavanje žita popolnoma opustiti, ali pa si mora najti sredstva, da si zboljša cene. Med sredstvi, ki kmetu pomagajo, so v prvi vrsti posojilnice. Le-te dajejo ljudem pomoči, da lahko pri neugodnih cenah svoje pridelke obdrže in jih prodajo pri boljši priložnosti.
Posojilnice pa so le pol pomoči. Kaj pa ljudem pomaga, če so si pozimi vzeli denarja na posojilo, hranili si žito, in žito je potem poleti morebiti le še boljši kup, kakor je bilo ob času mlatve. Taka se je zdaj par let godila. Iu to ni slučajno. Če ne pride izvenrednih razmer, lahko prorokujemo, da bo zmirom tako ostalo, da bomo odslej le izjemoma še imeli proti novini boljših cen, kakor pozimi.
Velike Ogerske žitne tvrdke segajo vedno globje v naš žitni trg. Agent za agentom prihaja k vsakomur, k mlinarju, trgovcu, lastniku konj, in mu prodavajo rž, oves itd. za vse leto popred. Stari žitni trgovci tožijo: „Nevemo, kaj je zdaj,
posestvo rakovo pot. In čudno, ko je oče posestvo izročil sinu, je videl neredno gospodarstvo, za katero prej ni imel očij, in jezen je sinu to mnogokrat očital: Vršili so se strašni prizori, kateri niso ostali med štirimi stenami. Pred durmi sedi oče, iz okna gleda France in pikre besede letajo sem in tja, in oče mora slišati, da je on vsega tega kriv.
„Če sem postal pijanec", kriči France, „tako ste vi tega krivi; od vas sem se učil in vi mi niste branili. Ako slabo gospodarim, sem le vaš sin. Tako nadaljujem, kakor sem od vas videl." To so bile za očeta trde besede ; od sedaj je molčal. Čmern je posedal doma, kedar je hišo zapustil, se je le zgodilo, da je šel v gostilno. In to pot je mnogokrat ponavljal na dan, dokler ni mogel več hoditi, kar se je kmalu zgodilo.	ijif§l
Žalostna je bila bolniška postelj, strašna, pretresljiva pa smrt. Zmešan, nezmožen, izgovoriti tudi le besedice — tako je ležal do zadnjega izdihljeja.
Človek bi mislil, nesrečna očetova smrt bi bila odprla Francetu oči, da bi bil spoznal, kakšen konec čaka pijanca, in mlada žena bi se bila prizadevala, spraviti svojega moža zopet na pravo pot. A zdaj je še le prav vse šlo rakovo pot. Kar bi Franceta še moglo rešiti, namreč beseda božja, tega se je izogibal kakor prej tudi slej ; ni se brigal za molitev, za delo tudi ne. Živina je šla za živino, potem se je spravil na polje in vse je šlo v gostilno.
Nesrečna žena je delala, kakor njen mož. Ako-ravno je bil Franc krepak, takega življenja truplo ni moglo dolgo prenašati. Kmalu je ležal v isti postelji, v kateri je umrl oče. Skoz streho je lil dež in kosi stropa so padali na bolnika. Skedenj
odjemalcev ni, kot da bi ljudje žita ne potrebovali več" — dobesedno tako nam je tožil velik žitni trgovec K. v Celovcu. Umevno! Kajti Ogerske tvrdke prodavajo ceneje. Lastnik večjega števila konj M. v Celovcu je bil od prijateljev pozvan, naj si oves kupuje od zadrug, a oskrbnik mu je rekel, da ni mogoče, ker blago iz Ogerske pride ceneje in je lepše. Ceneje: ker agent služi pri vagonu morebiti 10 kron, Ogerska tvrdka BO kron, vkup 40 kron, in vendar dotična tvrdka dela aktivno, dela si zaslužka, če n. pr. proda na tisoče vagonov.
Če se žito ljudem pošteno plača, je zaslužek zraven tako mal, da se dà le pri skrajni varčnosti shajati, in da je treba gledati na vsako peščico, da se ne izgubi. Kdor ne dela dosti natančno, se mora ukoučati. Tisti gostilničarji, ki so žitni trgovci, si zaslužka včasi iščejo le v gostilni in ne pri žitu. Zgodi se, da tak mal prekupec navadno žito dražje plača, kakor n. pr. zadruga, ali kaka veletrgovina. Ker se male partije dado lahko dobro prodati; v velikih množinah se mora pa cena zravnati : del se proda boljše, del slabše, in tako se vse zravna na srednjo ceno. Pol vagona, ali eden vagon je lahko dobro prodati, težko pa 20, ali 30 vagonov; pri teh mora prodajalec ostati pri cenah, ki jih stavi borza, sicer se žito ne izgubi.
Cene opešavajo tudi vsled prikazni, da domači mlini propadajo, ker se gradé deloma umetni mlini, deloma ljudje dobivajo iz Ogerske moko. Tako je na primer čudna prikazen, da se je rži zdaj par let zelo	težko iznebiti	; malih	partij	sevé
ue, a če smo je	mi dobili	10	vagonov	vsako	leto,
morali smo en del dati daleč v svojo škodo, da je odšla in da se ne	zaredé v	nji	hrošči.	Tudi	letos
bo z ržjo čudna;	ljudje so	bili	zdaj navadno vajeni
proti novini imeti boljših cen, ker tedaj že marsikateremu manjšemu posestniku primanjkuje kruha, in ker mlinarji ob poletni vročini nočejo imeti večjih zalog ter od dné do dne kupujejo. Zdaj pa je rž par let že dobro obrodila, ljudje je imajo dosti, iu tako se je bo še precej dovažalo pri vedno padajočih cenah. Že pravi časniško poročilo, da cena rži pada, in da se je vedno več dovaža na Dunaj, v Pešto itd.
Kaj naj tedaj storimo, da se cena zboljša? Napraviti ali vzdržati si moramo vsaj za tisti čas, ko prihaja večina žita na trg zadruge. Kmetje velikovške okolice se bodo spominjali i. 1899., ko je „Gospodarska zadruga" pričela, da so trgovci kmetom obetali:	Počakajte, še po 5 bomo dobili
od vas vaš oves, od te d6be je cena le parkrat eden ali dva tedna prišla še na 5 5, drugo d6bo pa se je držala na 5 75 in 6 in črez. Na tem dejstvu lahko kmetje poznajo, da je zadružništvo pravi pripomoček in da se po zadrugah dado cene zboljšati za 5 do 100/0, ne vselej sicer. Ko smo zadrugo ustanavljali, upali smo sevé preveč, in to vsled poročil raznih, sicer zanesljivih listov, kakor „Wiener landvv. Zeitung". Res še ni dosti časa minulo, ko si je mogla trgovina pri žitu delati ogromnih zaslužkov, a nekaj let sem se je s tem popolnoma premenila vsled zgoraj omenjenih razmer. Preveč smo upali in vendar bi se dalo veliko doseči, ko bi kmetje stvar bolj razumeli. V drugem članku bom razložil, kako bi se dalo žito oddajati vojaščini; tako bi se dobil stalen odje-
in hlev sta bila že tako podrta, da je bilo nevarno stopiti vauj. Veliko lepo posestvo, katero je prešlo skoz mnogo let od očeta na sina, je bilo uničeno; in kar je bilo še hujše, tudi njegov posestnik je poginil na telesu in na duši. Ako je bila že očetova smrt strašna, tako še v višji meri sinova. S steklenico v rokah je umrl ! — Pri tej zgodbi so se uresničile besede starega modrijana Aristotela, ki pravi:	«Otroci postanejo dobri po dobrem zgledu
starišev", in nasprotno, če vzgled ni dober«
Smešmčar.
*	Proza. Hudo natrkanega dijaka najde po noči v jarku ležečega pošten rokodelec in ga spravi domov. — Dijak (pred vratmi, jecljaje): „Ljubi moj pr-i-jatelj, večno vam ostanem — dolž-an . .“ — Meščan: „Upam, da tega ne boste storili g. Krokar. Dolžni ste mi še 120 kron za dvoje oblek.8
*	Slalbo znamenje. On: „To noč sem imel sanje kot iz življenja vzete." — Ona: «Ali res? Kake pa?“ — On: „0 sanjal sem, da sem vas prosil roke, a napotili ste me k očetu." — Ona: „In kaj so rekli oče?" — On: „0 tega ne vem. Vem pa, da sem se prebudil in ležal na tleh."
*	Odkritosrčno. Hišni hlapec: „Kdaj naj vas jutri vzbudim, g. baron?" — Baron: „0, ni treba. Kedar je čas, se že sam prebudim." — Hlapec: „Šment z vami, g. baron, zakaj niste postali hlapec?"
*	Olepšano. Nevesta (kazoč fotografijo): «To je moj oče ; od njega imam črne lase, rujave oči in temno polt.* — Ženin (v strahu): „Nič druzega?"
malec velike kvantitete .pridelka, in drugo, kar še zaostane, bi se doma na trgu dražje prodalo, ker bi bil trg precej prazen. A razmere so take, da skoraj ni upati potrebne sloge in primernega sklepa.
Zadruga do zdaj ni shajala; udje, ki so poprej dobili popolno tržno ceno, naj ne bodo tako nespametni, da bi tirjali vedno še doplačil. Vzlasti zavoljo Velikovca zadruga ne shaja. Ona ima tam hudo konkurenco: nemško-ndrodno skladišče iu stare trgovce, ki se nočejo umakniti zlepa. Zadrugi pa dela prevažanje in sprejemanje v Velikovcu čutnih stroškov. Pri ve-veliki množini se že malenkost zelo čuti. Če zadruga n. pr. za stari cent plača 15 vinarjev preveč, znaša to preplačilo pri vsem prometu že 1500 kron. Toliko pa nimamo primanjkljeja. Mi moramo v Velikovcu ali s prejemanjem nehati, ali moramo dobiti podpore za čas boja, ali pa se morajo udje zadovoljiti, da se bo cena na jesen toliko umaknila. Vzlasti lansko leto je bilo v tem oziru slabo, ker so cene ovsa od novega leta do jeseni stanovitno padale. Kje se naj v takem položaju služijo obresti za denar, ki leži v zalogi? Silno hudo je zaostati le s par vinarji za ceno, ki jo ponujajo prekupcì. V Celovcu imajo liberalci zadružno mlekarno. Mleko se na trgu podrobnem prodaja po 20 vin., na debelo po 18 vin., mlekarna ga plačuje le po 13 in posestniki ga vendar dovažajo, in ne samo kmetje, tudi večji grajščaki, ki bi podrobnem lahko prodali dražje svoj pridelek. Pri nas pa zadružniki ne morejo zadržati nevolje, če dobe namesto 6-7 le 6-6, torej 1I10 manj kot jim ponuja kdo drugi, ter ne pomislijo, da bi tujec ponujal 6-5, če bi zadruge ne bilo. Skušali smo dozdaj tekmovati, pri tem tekmovanju pa smo zabredli nekoliko v škodo. Zdaj si moramo iskati nekoliko podpore, in če je dobimo, bomo nadaljevali v gospodarskem boju, če ne, bomo morali nekoliko odnehati. Zadružniki naj bodo uverjeni, da vodstvo zadruge od nje nima nobenega dobička, da nasprotno samo zanjo največ daruje. Sramotno bi bilo, če bi zaostajali za drugimi nàrodi in ne imeli smisla in razuma za potrebščine nove dóbe. Val. Podgorc.
Vojska med Rusi in Japonci.
Velikansko veselje je nastalo med sovražniki Rusije in Slovanstva vsled izida boja, ki se je bil prejšnji teden med Rusi in Japonci ob reki Jalu, in vsled kojega so morali Rusi pri Kiulienčangu umakniti se pred Japonci. O tem zadnjem boju poroča namreč japonsko poslanstvo tako-le: Dné 1. maja koj, ko se je začelo daniti, napadle so naše čete sovražnika, ki je zasedel Kiulienčang. Ob 7. uri zjutraj obmolknili so že ruski topovi. Vse naše divizije so začele napredovati. Med 7. in 9. uro polastile so se naše čete Kiulienčanga in proti severu ležečih višav. Dvakrat so nas nasprotniki napadli, ali po jako vročem boju bili so odbiti. Dobili smo 20 topov, več drugega orožja in mnogo konj. Vjeli smo 20 ruskih častnikov, mnogo podčastnikov in vojakov. Tega boja so se udeležile tri ruske divizije strelcev, dva konjiška polka. Bil je v boju general Miščenko s 40 topovi in 18 mi-traljezami. Rusi so bežali proti Fenguančengu. — Vsi židovski in Rusom sovražni listi pripisujejo tem ruskim nevspehom velikansk pomen, češ, da je bilo to za Ruse strašen poraz. Ruski listi pa pišejo o teh bojih na reki Jalu jako hladnokrvno, češ, da nimajo za nadaljni razvoj vojske nobenih slabih posledic, pač pa le dobre, ker se je maloštevilnim ruskim četam ob reki Jalu vendarle posrečilo zadrževati Japonce jednajst dni pri njihovih operacijah in so s tem Rusi pridobili dovolj časa, da so po Kuropatkinovem načrtu vse potrebno uredili, da sprejmejo Japonce, ko bodo začeli prodirati v Mandžurijo, tako, kakor se jim pritiče. Opomniti je treba, da je bilo, in sicer po japonskih izpovedih, pri Kiulienčangu le 30.000 Rusov, a nad 60.000 Japoncev, in da so bile ruske izgube, kakor to trdijo sami Japonci, namreč 800 mož, razmeroma jako majhne nasproti japonskim, kajti tudi Japoncev padlo je približno toliko.
Hladen curek na vročo glavo Rusom sovražnih pa je prihajal zopet iz Fort Arturja. Od tam se namreč poroča v Petrograd dné 3. t. m. : To noč, ob eni uri popolunoči, zapazilo se je pet japonskih torpedovk. Ruske baterije začele so koj s kopnega streljati na japonske torpedovke, in streljalo se je tudi na nje z ruskih vojnih ladij „Gi-liak", «Gremiasky* in „Otvajny“. Kmalu za tem so se prikazale na morju druge japonske ladije, pred njimi jedna požigalka. Ruske kroglje so pa tako dobro zadele, da se je požigalka kmalu potopila. Ob eni uri 45 minut pripluli sta dve drugi požigalki, ki sta bili pa istotako kmalu vsled naših strelov potopljeni.
Zadnja poročila pravijo, da se je Japoncem posrečilo zapreti v h o d v luko pred Fort Arturjem, da so se tam izkrcali tudi na suhem in napadajo
trdnjavo tudi s suhega. Glavna postojanka Rusov je tedaj v veliki nevarnosti.
Dopisi.
Beljak. (Izlet.) Lepi, krasni dan 1. maja, kateri daje človeku takorekoč novo veselje, vzdignil je tudi beljaške Slovence iz ravnotežja vsakdanjega življenja in napravili smo izlet na Bruco v gostilno g. Pogliča. Peljali so se nekateri z vozovi, drugi s kolesi in ostali z železnico, in ko smo se skapali skupaj, je bilo število nas 36. Prav presenečeni smo bili, ko smo se pomikali proti Brnel in videli plapolati na 13 metrov visokem majniku, okinčanem z vencem, slovensko trobojnico. Slava zavednim Brnčanom, Žvižgovcu, ki je daroval drevo, fantom, ki so ga postavili, dekletom pa, ki so ga okinčale in kupile trobojnico. Razvila se je kmalu prav prijetna, prosta zabava s petjem in tamburanjem. Pridružilo se je nam mnogo domačinov in prišli so nàrodnjaki celo iz Bač in Štebna, kateri so slučajno zvedeli o našem izletu. Občudovali smo brnške tamburaše, kako so napredovali od novega leta, in so res z veliko točnostjo udarjali na tamburice že bolj težke pesmi. Le prehitro je minul prijeten čas. Gotovo ostane letošnji 1. majnik domačinom in izletnikom v prav lepem spominu. Dolžnost naša je še, zahvaliti se gostilničarju g. Pogliču, ki je res po vsej svoji moči se trudil, da postreže v zadovoljstvo tako veliki, nepričakovani družbi.
Rabelj. (Kaj vse sneg stori.) Naznanjamo prijateljem naših planin, da je poletna cesta čez Predil zopet odprta. Včeraj so prekopali zadnji snežni plaz. To je še snegu in ledu. Danes ponoči prišla je glasno jokajoč žena s hčerjo k nam moža iskat. Mislili sta, da je med potjo zmrznil. Pa ni, ampak ga je srkal v Rablju od veselja, da bo sedaj po krajši poti od nas domov hodil. In žalost hčere in matere se je v veselje spremenila, ko sta vlekla očeta črez Predil. Natrkan naj že bo, sta rekli, da je le še živ. Mož je bil sicer precej razgret, pa med plazovi se je ohladil.
Ukve. (Organist-učitelj.) Pri nas imamo sedaj izvrstnega organista. Rodom je Slovenjegradčan. Kadar pojejo pevke pod njegovim spretnim vodstvom, takrat se solzijo naše oči, kajti vbrano petje nam gane srce zlasti v cerkvi. Dokler se razlegajo krasni glasovi, nihče ne zapusti cerkve. Pri tem se spominjamo bivšega našega učitelja in organista gosp. Fr. Zagoričnika, kateri nam je ostal v blagem spominu, ker je učil v katoliško-ndrodnem duhu. — Toda sedaj je pri nas v marsikaterem oziru žalostno. Občinski predstojniki so nasprotniki, učitelj nasprotnik. Prelepi pozdrav: „Hvaljen bodi Jezus Kristus!“ in slovenski „Očenaš“ je ta mož odpravil iz šole. Otroci morajo pozdravljati nemški: „Gruss’ Gott!“ in nemški moliti. Poleg tega uči tudi krščanski nauk. Skrbne krščanske matere so si v skrbeh, kaj bo iz njih otrok.
črnčeče pri Dholici. (Nekaj, kar nas zanima, posebno pa....) Kakor povsod, imamo tudi v naši dholski občini, katere krmilo imajo v rokah sami pristni „deutč-štram-fortšritlih-gesiut“ odborniki, potrjene bike, pa ne da bi morda kdo mislil, da jih imajo „klerikalci“. Bog ne daj, ker so še menda premalo „fortšritlih gesint“, ker menda biki morajo biti vzrejeni „v nemško-naprednem4' smislu. Ni napačno! — Čakal sem, da se oglasi spretnejša roka, da kaj sporoči o „rusko-japonski“ bitki, ki se je vršila v Crešnjah pri Gozdaujah, ko so namreč napadli vaški fantje, „Japonci“, v noči sredi aprila t. 1. vrle slovenske mladeniče, „Ruse“ iz Jezerc. To so vam bili „junaki“ med „Japonci“, brez ozira na velikost, starost, stan, poklic in obrt; bili so med njimi mlečnozobi dečki, kateri imajo kaj radi v rokah „kol“, v ustih pa „hajl“ in pipo, katera je skoraj daljša kot sami. Žalostno je pač, ko odraščeni mladeniči vlačijo po noči take dečke s seboj ter je rabijo za svoje namene. Ko bi vrli Jezerčani ne bili pametnejši, gotovo bi se bil vnel hud prepir, tako pa so nJaponci" le nekaj poškodovali Ruse, ki so pa vso stvar naznanili sodniji. Samo toliko jim povemo, da bolj ko bodo oni »haj-lali“, tembolj se bomo mi zavedali svojih pravic.
Podgora. (Razno.) V Borovljah se je dné 1. maja dopoldne v gostilni „Na pošti" vršila evangeljska božja služba, „pri Justu“ pa socijalno-de-mokratičen shod, na katerem sta govorila urednik A. Riese iz Celovca in G. Neuzler iz Borovelj. Popoldne je bil izlet k Ovčarju pri sv. Jožefu.
Črna. Kakor druga leta, obhajal se je praznik najdenja sv. križa tudi letos prav slovesno pri podružnici sv. Helene v črnski fari. Prišle so procesije iz Možice in posebno številna iz Koprivne.
—	Cigana, semkaj pristojna, ki sta bila pred dvemi leti od okrajnega sodišča celjskega obsojena na 10 letno ječo, vrnila sta se zadnji teden sem. Vsa ciganska tolpa praznuje pravo slavlje. Pravi zločinec
—	kmet — obstal je na smrtni postelji, da ni bil oropan, ampak da si je rop samo izmislil, ker se je bal svoje žene, ker je denar zaigral.
Koprivna. (Palla) in deželni šolski svet imel bi nas Koprivce rad prav »študirane44. Zato nam pa hoče usiliti, kakor je poročal „Mir44, zasilno šolo, pa ne vemo, kam jo bo djal. Povemo mu pa, da se mu za njegovo šolo zahvaljujemo, saj vedno beremo, kako povsod po njegovem nreceptu44 delajo, kako so njegovih šol povsod siti ; mi smo zadovoljni s tem poukom, kakor smo ga imeli do sedaj v župnišču.
Koprivna. (R a z n o.) Dolgoletna želja vsakega bivšega tukajšnjega duhovna in vseh faranov bila je voda pri župnišču. To pa dobimo letos do 1. junija. Delo vodovoda prevzel je Slovenec g. Rebič za 1000 kron. Vodo, napeljano po železnih ceveh v daljavi 525 metrov, gnal bo stroj. Tesarska dela in drugo, kakor voznina, kopanje, napravimo z ro-botjo, kar bi tudi stalo kakih 600 kron. Vodovod napravimo brez konkurence, ker prispevek, ki bi ga vlada na eni strani dala, snedla bi ga zopet na drugi strani s komisijami. — Na Florijanovo je bila najhujša poletna vročina, a v malo urah grozen vihar, ki je hotel vse končati, in danes 5. majuika imamo na krajih blizu en čevelj snega.
Prevalje. (Vprašanje.) Kakor poročajo nemški časniki, je dné 20. aprila, ko so župani ve-likovškega okrajnega glavarstva volili novega člana v c. kr. okrajni šolski svet, župan prevaljske občine, g. Leopold Pristov, odpadel od Slovencev in glasoval za nemško-nacijonalnega kandidata Friderika Seifrica, ter mu je s svojim glasom pomagal do zmage. G. Pristov je bil pri zadnjih občinskih volitvah izvoljen od slovenske kmetske stranke; trdni, verni slovenski možje so ga posadili na županski s tol ec, ker so mislili o njem, da je mož-zn a čaj in so pričakovali od njega, da bode vsikdar in povsod odločno zastopal njihove koristi in to ne samo v gospodarskem, ampak tudi v verskem in nàrodnem oziru. Zato nas je zgornja novica morala presenetiti, in se nam zdi skoraj neverjetna. Potrebujemo jasnosti, da vemo, pri čem da smo. Vprašamo torej tem potom gosp. župana, je-li res potegnil pri omenjeni velevažni volitvi z našimi najhujšimi nasprotniki in tako škodoval slovenski stvari, ali ne. Po odgovoru, katerega smemo po pravici zahtevati, bomo govorili dalje !
No vičar.
'M&
Preč. g. komendator Valentin Šumak je
že nad mesec dni opasno bolan in se priporoča vsem preč. gg. sobratom v memento. Takoj ko se bolezen vsaj nekoliko na bolje obrne, je namenjen blagi gospod v zdravilišče v Iko. Za sedaj pa ni sposoben za vožnjo.
Šolstvo. Razpisano je mesto veroučitelja na meščanski šoli v Velikovcu do dné 5. junija. Letna plača je 1800 K, donesek za stanovanje 200 K. — Na šoli v Goričah je razpisano mesto učitelja do dné 18. maja, do dné 17. maja pa sledeča mesta:
2 za učitelje iu 2 za učiteljice v Velikovcu, v Možici mesto učiteljice, mesto šolskih voditeljev v Vo-grčah, Crnečah, Kazazah in na Jezerskem. Mesto šolskega voditelja na Suhi je razpisano do dné 1. junija, v Lipaljivasi do dné 21. maja.
Celovško porotno sodišče. Dné 3. t. m. sta stala pred porotniki brata Ludovik in Pij Salz-man, posestnikova sinova iz Volšberga, obtožena radi uboja. Prvi je bil že 6krat, drugi 14 krat kaznovan. Dné 14. jan. sta težko ranila nekega gostilničarja, da je umrl. Prvi je dobil 372, drugi 18 mesecev ječe in plačati morata vdovi umorjenega 4000 K. „Ex offo44 zagovornik je bil g. dr. Brejc. — Radi nenravnega prestopka je bil 18 letni A. Ruthard iz okraja Volšberg obsojen na 21/2 leti težke ječe. — Radi goljufije sta bila obtožena 25 letna M. Pirker f in 21 letni A. Schorn iz Ponfelda. Opeharila sta na več krajih ljudi za večje in manjše sv6te. Prva je dobila eno leto, drugi pet mesecev ječe. — Posestnik J. Kassl iz Mostiča in odgovorni urednik lista „Karntner Landbote44 M. Joos sta bila obtožena radi razžaljenja časti. Tožil je stric Kasslnov. Daši se ni moglo dokazati, da je tožene članke pisal Kassl, so porotniki, kakor navadno sestavljeni, izrekli obsodbo in je bil Kassl obsojen na 3 mesece ječe, Joos na 100 K globe. Obravnava je trajala cel dan do poznega večera in je znova dokazala neznosne razmere porotnih sodišč, zlasti kadar se obravnavajo tiskovne pravde. Zagovornik je bil g. dr. J. Brejc. — Radi goljufije in kride so bili obtoženi 29 letni J. Wasserer, žena Paula Wasserer in 351etni Jan. Mussnig. Prvi je bil obsojen na 2 leti ječe, druga dva oproščena. — Radi tatvine je dobil 21 letni B. Stari 2 leti ječe. Zidar V. Klančnik, pristojen na Rudo, je bil radi nenravnosti obsojen na 3 leta težke ječe.
*
* *
Celovec in okolica. Zoper povišanje cen za meso, katero so vpeljali celovški mesarji, se je pri-
čelo odločno gibanje. Dné 9. t. m. so imeli uradniki velik shod, na katerem so razpravljali o po-draženju mesa. — Celovška požarna hramba obhaja letos 40 letnico svojega obstanka. — Novo cerkev bodo zidali v Porečah ob jezeru. Stavbin-ska dela so razpisana do dné 20. maja.
Beljak In okolica. V Maloščah je utonila 7 letna hčerka bajtarja A. Pintarja v Potoku. Pozor na otroke! — Hud vihar je divjal dné 4. t. m. po Beljaku in okolici ter napravil precej škode po polju iu gozdih, kakor na poslopjih. Na državnem kolodvoru je razmetalo sklade desk in pretrgalo brzojavno zvezo.
Podjunska dolina. Minulo zimo so po vrtovih zajci napravili neprimerno veliko škode. Nekaterim so uničili cele drevesnice. Divjačina se vedno bolj varuje, kmet ima pa vedno večjo škodo. Zato pa sme — molčati in plačati! — Y Pliberku je umrla gdč. M. Lemacher. — L. 1899. v Grebinju umrla M. pl. Keržič je zapustila tamošnjim revežem 1000 K z določilom, da se vsako leto obresti te svéte raz-delé med 20 ubožcev. — Občini Prevalje je deželna vlada z odlokom od 29. aprila t. 1. dovolila dva sejma, in sicer v četrtek pred sv. Urbanom (maj), ia v četrtek za sv. Hieronimom (oktober). Prvi sejem bo letos dné 19. maja. — Na Spodnjih Krčanjah je pogorelo pohištvo Gr. Velkerja s krmo. Škode je 3616 K. — Zidarski mojster J. Šupanc v Železni Kapli je pri popravljanju ceste v Jervici padel čez neko skalo tako nesrečno, da je kmalu potem umrl. Zapustil je vdovo in 2 otroka.
Rožna dolina. Cesar je podaril za zidanje novega strelišča v Borovljah 3000 K. — Dné 2. t. m. so v Podrožčici pri tepežu ubili nekega hrvaškega delavca. — Pravijo, da je šolska izba za novo šolo, kateri hoče napraviti podjetje v Podrožčici, že pripravljena. — Dné 1. t. m. je bil tepež v Podgorjanih. Posestnikov sin Jož. R. iz Dragočič je bil težko poškodovan. — Pri Ledenici so dné 2. t. m. trije neznani možje napadli voznika P. Vi-gele iz Rožeka ter mu vzeli uro z verižico in nekaj denarja.
Zilska in Kanalska dolina. V Podkloštru nameravajo ustanoviti olepševalno društvo. — V Vajdeku se je utopil posestnik M. Zerza. Ko je vozil gnoj, je pustil stati konja in skočil v jezerce, kjer je utonil.
Drobiž. Zadnji teden so imeli na več krajih hude nevihte in na gorah je padel nov sneg. Od več stranij okrog Nemškega Grebinja poročajo, da je udarila strela v poslopja in jih vpepelila. — V Bistrici ob Dravi je v potoku utonil 2 leten otrok, ker se je igral ob potoku, ne da bi kdo pazil nanj.
Križem sveta.
„Štajerec';4 in Drewenschegg, katerega smo svoj čas dobro osvetili in ki sta si bila nekaj časa nasprotna, sta si zopet dobra. To je pač stara stvar, da »gliha vkup štriha“, ali to se nam zdi čudno, da so gospodje za „Štajercemu zopet milostljivo sprejeli onega Drevvenschegga, ki se je po Celju ponujal za urednika listu, ki naj bi se ustanovil proti „Štajercu44. Drewenschegg sicer ni oseba, katera bi bila vredna, da bi se pisalo o nji, pač pa je značilno za list sam in za ptujsko nemško go-spédo, katera ga izdaja, kakor za ono, ki ga tudi po Koroškem razširja, da prodajajo Drewenscheggove izbruhe še nadalje svojim slepim čitateljem. So pač drug drugega vredni — Ornig, Drewenschegg in razni drugi nemčurji!
Državni zbor do zdaj še ni prišel do rednega dela in se zasedanje zaključi dné 11. t. m, — Delegacije se zberó prihodnji teden v Budimpešti.
Odlikovanje. Sedanjemu načelniku tovarne za izdelovanje orgelj bratov Rieger v Jàgerndorfu, g. Otto Riegerju, je bil podeljen, kakor prej njegovemu očetu, naslov c. in kr. dvornega izdelova-telja orgelj, kar kaže na veliki razvoj tvrdke.
Žitne cene.
V Nemčiji se je pšenična cena znižala, ker je Argentinija mnogo blaga ponujala, mlini pa so le malo moke mogli prodati. Ob spodnji Donavi je premalo dežja, tako da se tam bojé slabe letine. V severni Ruski imajo le še malo pšenice in so ž njo precej dragi. Švica je nekoliko kupovala, ali le po znižanih cenah. Tudi v severni Ameriki setve ne obetajo preveč in so se cene tam nekoliko zboljšale. Poročila iz Indije so ugodna in upajo več pridelati, kakor lani.
Cene so bile v Pešti:
pšenica .	.	.
rž.............
oves .... turšica .	.	.
na Dunaju: pšenica . . .
rž.............
ječmen . . . oves ....
K 7-80 do —
„ 6-60 „ n 5-20 „
„ 5-10 „ —-
* 8'- „ 860 „ 6-80 „	7—
„ 5-50 „	8—
„ 5-50 „	6-80
Gospodarska zadruga
ima v nedeljo 15. maja svoj redni občni zbor. Napovedan je bil ta zbor zadnjič v „skladišči“, da se ga pa udeleži več zadružnikov, napravimo zbor ob 3. uri popoludne v gostilni gosp. Maierja v Škocijanu.
Gosp. vikar Podgorc bo obširno govoril o napredku zadružništva v Avstriji in o oskrbovanju vojaških potrebščin po zadrugah. Zadružniki naj se udeležč tega prepotrebnega gospodarskega pouka.

mHI Vabila. ISSI
Hranilnica in posojilnica v Sinčivasi sklicuje izvan-redni občni zbor na sredo dné 18. majnika 1904 ob 4. uri popoludne v zadružni pisarni v Sinčivasi Na dnevnem redu je:	1. Dopolnilna volitev v načelstvo. —
2. Razširjanje zadružnih pravil. — 3. Slučajnosti. — K obilni udeležbi vabi	odbor.
Hranilno in posojilno društvo v Celovcu napravi svoj redni letni občni zbor dné 19. majnika (četrtek) ob 2. uri popoludne v posojilničnih prostorih. Dnevni red : 1. Poročilo o letnem računu. 2. Volitev odbornikov. 3. Slučajni nasveti.	Odbor.
Slovensko krščansko-socijalno delavsko društvo za Celovec in okolico priredi v soboto dné 14. maja 1.1. svoj prvi občni zbor ob 8. uri zvečer v gostilni pri .zlatemu studencu', Lidmansky-jeve ulice, v sobi slovenskega kluba, po sledečem vsporedu:	1. Pozdrav. 2. Poročilo
tajnika in blagajnika. 3. Volitev računskih pregledovalcev in 4. razni govori in nasveti. — K obilni udeležbi vabijo se tem potom najuljudneje tudi oni somišljeniki, kateri posebnega vabila niso prejeli. Po zborovanju prosta zabava, pri kateri sodeluje tamburaški in
>
pevski zbor .Bisernice'.
Odbor.
Tiskarna družbe sv. Mohorja
se uljudno priporoča za natiskovanje vizitnie, pismenih zavitkov itd. po najnižjih cenah.
!0E£5090iSa0l
lOESSOBSd
E
Naznanjam uljudno, da je ' ravnokar izšel moj
novi veliki cenik,
ki obsega čez 600 podob, in katerega razpošiljam zastonj in poštnine prosto.
Ker razpošiljam svoje blago po celem svetu, je to dokaz, da je isto res fino, da so cene nizke in postrežba poštena. Naj se zatorej vsak zanesljivo obrne do moje tvrdke.
Z velespoštovanjem
H. Suttner,
0
i
0
1
0
I
0
1
O
zalagatelj c. kr. avstrijskih uradnikov v Kranju (Krainburg).
Prvi
živinski semenj
ob jednem tudi
konjski semenj
bode v
Prevaljah
dné 1S>. maja, 1004.
loterijske številke od 7. maja 1904. Gradec	59	4	67	65	83
Dunaj	41	4	55	23	24
Na prodaj je
malo, p. d. Foltačevo posestvo v Pod« gorji (pri Št. Jakobu v Rožu). Svetà je 3 johe (posetve 4 birnje) s pašno pravico. Hiša stoji blizu kolodvora v Podgorji. — Več pove Janez Rasinger, p. d. Cošl na Hodnini, pošta Št. Jakob v Rožu.

(zvrsten okus kave dosežete s primešanjsin
Vydrove žitne linee
POSKUSITE! K®«* Vzorek dragovoljno. Postna 5 kg. pošiljka 4 K 50 h (ranco,
DOMAČ! PRIJATELJ'’
«sem odjemalcem zastonj pošiljani mesečnik.
7/ydrsùa tcSarna jiitne iaie ‘Prcgn-VHI,
Slavnemu občinstvu in cestiti duhovščini priporočamo najuljudneje svojo popolnoma novo urejeno in z najnovejšimi stroji in črkami oskrbljeno
družbeno tiskarno
v blagohotna naročila. — Razne knjige, molitvenike, uradne in pismene zavitke, spovedne listke, vizitnice, pisma za irgovce, račune, cenike, časopise itd., sploh vse v tiskarsko stroko spadajoče stvari, bode naša tiskarna točno in vestno ter po najnižjih cenah izvrševala.
Priporočnjoč se čestiti duhovščini in slavnemu občinstvu za obila naročila, beleži
z odličnim spoštovanjem udano

vodstvo tiskarne družbe sv. Mohorja v Celovcu.
?
«K 'Ul 'diši. HtS«*
je naj večje i>og;a^tvo!
Kapljice sv. Marka.
Te glasovite in nenadkriljive kapljice sv. Marka se uporabljajo za notranje in zunanje bolezni.
Osobito odstranjujejo trganje in otekanje po kosteh v nogi in roki ter ozdravijo vsak glavobol. Učinkujejo nedosegljivo in spasonosno pri želodčnih boleznih, ublažujejo katar, urejujejo izmeček, odpravijo nadnho, bolečine in krče, pospešujejo in zboljšujejo prebavo, čistijo kri in čreva. Preženo velike in male gliste ter vse od glist izhajajoče bolezni. Delujejo izborno proti hripavosti in prehlajenju. Lečijo vse bolezni na jetrih in slezeh ter koliko in ščipanje v želodcu. Odpravijo vsako mrzlico in vse iz nje izhajajoče bolezni. Te kapljice so najboljše sredstvo proti bolezni na maternici in madronu ter ne bi smele radi tega manjkati v nobeni meščanski in kmečki hiši. Dobivajo se samo: Mestna lekarna, Zagreb, zato naj se naročujejo točno pod naslovom :
Mestna lekarna, Zagreb, Markov trg štev. 73, poleg cerkve sv. Marka.
Denar se pošil a naprej ali pa povzame. Manj kot ena dvanajsterica se ne pošilja. — Cena je naslednja in sicer franko dostavljena na vsako pošto:
1 ducat (12 steklenic) 4 K, 2 ducata (24 steklenic) 8 K, 3 ducate (36 steklenic) 11 K,
4 ducate (48 steklenic) 14*60 K, 5 ducatov (60 steklenic) 17 K.
Imam na tisoče priznalnih pisem, da jih ni mogoče tu tiskati, zato navajam samo imena nekaterih gg., ki so s posebnim vspehom rabili kapljice sv. Marka ter popolnoma ozdravili. Ivan Baratinčič, učitelj ; Janko Kisur, kr. nadlogar; Stepan Borčič, župnik; Ulja Mamič, opankar; Zofija Vukelič, šivilja; Josip Seljanič, seljak itd.
f Mestna lekarna, Zagreb,
Markov trg št. 73, poleg cerkve sv. Marka.
Ustanovljena 1. 1360.
Zclrarvje je najveeje t>og;a®tvo!
Zahtevajte pri nakupit
Varstvena znamka.
^chicht-ovo! štedilno milo
z znamko ..jelen”.
Ono je flgp zajamčeno čisto	in brez vsake škodljive primesi. Pere izvrstno.
zajamčeno pristno, perilu neškodljivo milo, naj pazi TÌAfuvr'i cp rìiìVQrtfl I komad ime „SCHICHT“ in varstveno znamko „JELEN“. UUIJlVd, dc JJUVolm.
Podružnica Ljubljanske kreditne banke v Celovcu
Kolodvorska cesta št. 27.
Akcijski kapital K 1,000.000.
Kupuje in prodaja
vse vrste rent, zastavnih pisem, prijoritet, komunalnih obligacij, srečk, delnic, valut, novcev in deviz.
Promese izdaja k vsakemu žrebanju.

Zamenjava in eskomptuje
izžrebane vrednostne papirje in vnovčuje zapadle kupone.
Daje predujme za vrednostne papirje. — Zavaruje srečke proti kurzni izgubi.
Vinkuluje in devinkuluje vojaške ženitninske kavcije.
Eskompt in inkaso menic. — Borzna naročila. '
Centrala v Ljubljani. — Podružnica v Spljetu. Denarne vloge sprejema
v tekočem računu ali na vložne knjižice proti ugodnim obrestim. Vloženi denar obrestuje od dné vloge do dné vzdiga.
Promet s čeki in nakaznicami.
Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru. —- Odgovorni urednik Josip Stergar. — Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.