Štev. 3. V Mariboru, 10. februvarija 1888. IX. tečaj. I jisl zm šolo i ti dom. Izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca, ter velja za celo leto 3 gld., 7,a pol leta 1 gld. 60 kr. — Posamezne številke dobivajo se po 15 kr. —Na anonime dopise se ne ozira. — Rokopisi in na oceno poslane knjige se ne vračajo. — Spisi in dopisi naj se blagovolijo pošiljati (frankirani) uredništvu-, naročnine, oznanila in reklamacije pa upravništvu: Rciserstrasse S v Mariboru. — Za oznanila plačuje se od navadne vrste, če se enkrat natisne 15 kr. Vsebina. Analogija čutnega in umnega spoznanja. — O nravno-verski vzgoji v ljudski šoli. — Marka Fabija Kvintiljana govorniški pouk. — Skrb za zdravje. — Književna poročila. — V zadevi „zveze slovenskih učiteljskih društev". — Dopisi. — Razne stvari. — Spremembe. — Natečaji, Analogija čutnega in umnega spoznanja. Spisal Al. Meško. Izrazi ednako glasni, kjer in kolikor se jih rabi, so trojnovrsfni. Eni so „ termini univoci", ki so istega pomena; tako Slovence imenujem jih več z vi-šanim ponosom, dokler ničesar ne pridenem v ednakem smislu. Drugi, „termini aequivoci'J pa so različnega pomena. Onemu črnkastopernatemu večernemu pevcu v tičniku postavim pravimo kos, tudi kos grižljeju jabelkinemu, ki ga žuli dete. Slednjič so „termini analogi" tretja vrsta ednakoličnih izrazov in so podobnega pomena. Ti termini naznanjajo razmero ali med večimi objekti in enem ali samo med enim in drugim. Prva je „analogia attributionis"; da rečem „zdrav" človek, zdrava pa je tudi jed, zdrav je zrak, kraj, zdrave so reči rečemo zato, ker so pogoj, da cveti lice človeku. Druga je „analogia propor-tionis". Mizna noga in noga človeška ste enotni v tem, da držite ena ploščo druga truplo. Analogije je dosti več v stvareh kakor v besedah. Po analogiji sestavlja slovničar pravila, snuje oblike. Po analogiji svoje pisave obravnava pisatelj snov, da dožene delo celotno. Po analogiji sodi sodnik posamne slučaje in odloči pravico. Po njej misli modroslovec in zasledi nova načela! Da! analogijo je nesla arabska domišlija iz zemeljskega obsega črez zvezde, je primerjala zračne širjave s človeško dušo in je z ozirom na to imenovala vesolj-stvo z dvema besedama: „ilsiimau viilarthu". Zakaj pa nebi nikdo proslavljal ono analogijo, ki je med čutnim in umnim spoznanjem? Da pokažem vam ovo analogijo pojdite z menoj v neko vabljivo izbico. Ni nam treba biti znanim, ni nam treba trkati, ne pozdraviti, ne pokloniti se, saj pridemo v duhu. Sredi sobne tihote sedi petletna deklica na tleh in igraje si spravlja v red majhno garnituro"* katero je dobila za božičnico. Okoli mizice nastavlja stolčeke enega za drfcgiftn in\se pogovarja sama: tu bo sedela mama, tu oče, tam pa stric in tu te ta^Nedolžna radost in miru polna zadovoljnost razsijete v divnej miloti neftfo'^rffe.^Pa kaj pomaga gurača, če je otrok ne spozna kot take. Zatoraj la^o otrok sploh spoznava. Spoznava čutno. 1. Zunanji objekt povzroči vpljiv na čutni organ in obudi v tem naj-tenjše končne čutnice. Ti prevodijo zdraženje. ki je vsled ovega vpljiva v njih, 3 v čutni živec, ki odteka od organa, ta prinese zdraženje ali mik celej soslavi živcev; ta pa v „sensorium commune," t. j. v možgane. Tu v možganih se občuti in od tod reflektuje občutek na zdražen čut. Vsi motorični živci namreč, -skoz katere šine občutenje, so odsredivnega delovanja, prevajajo vse impulze od možganov k raznim telesnim udom. Zatoraj, če pretrga se zveza med orga-novim živcem in možgani, ne nastane noben čut v organu. Ali se da, praša kdo radovednosti, čas proračuniti, v katerem gre zdraženje od čuta do glave. Helmholz ga je proračunil in natanko določil, da hitrost impulznega prevoda v človeku znese 200 čevljev v enej sekundi. Ce krojač s šivanko piči se v prst, steče 60tinka sekunde, preden občuti ranitev. Pa mi nismo pri krojaču ; zaostali smo pri otroku. — Med tem naveličaje se ene igrače privleče jih več. Zdaj prime eno, zdaj drugo igračo, deva po dve, tri skupaj, je spet razmeče, da so le roke, en periferični del telesa v dotiki s čutnimi rečmi. Tako deluje tip. Od mnogolične ropotije odvali se, škatljica, zgrabi jo, jo odškrne in najde sladčico, hajd ž njo v usta. Deluje okus. Eno merna tihota jame presedati otroku, zato pa vdarja po tleh in še prilaga svoj glas v zveličavnem občutju tako, da je močan mu orkester zadosti, kajti priti mora ropot skoz zunanjo uho do mrenice, mora potresti jo najpred potem pa več koščic v srednjem ušesu in zopet ono mrenico ovalnega okna, da pridere do notranjega ušesa in še dalje. Deluje mu posluh. Naenkrat zamolkne otrok; knjige ima, ki so polne poobrazkov posnetih iz otroškega življenja in v te kakor zakamnele strmijo oči. Ce kedaj, kedar je gledal, gotovo zdaj vsipavajo se lučni žarki teh podob mu v oči, skoz rožnico, skoz tekočino prednje kamre očesove, skoz ozko pupilo, skoz lečo, skoz steklenec, v katerem so združijo, da spet razidejo se in na mrežnej kožici naslikajo podobo na robe. Tako deluje pogled. Vse te igrače so, ker je dete znamenitega rodu, parfemovane in zato tudi duh stopi mu v nos. Tako deluje vonj. Tako delujejo vsi čuti vsak po svojem. Ko je vsak kar ga gre posamezno storil, t, j. zdraženje sprejel, odpošlje ga po poprej splošno razloženem načinu. Da! v čutih igrajočega otroka, tu je posla,, kakor po poštninah o velikih praznikih zlasti o božiču, ali boljše kakor v brzojavnicah o času političnih prekucij in epohalnih dogodkov. Do sem gre občutek svojo fiziologično pot. 2. Praša se, kako pride otrok do tega, da opazi ravno tak predmet, tak vtis, da razločuje : to je trdo, to je sladko, to je glasno, to je lepo, to je dišeče, ali točneje: kako razločuje trdo od trdega, sladko od sladkega, lepo od lepega? Tega občutek, kakor je, ne more storiti. V to svrho je otroku dana za čutnost, posebna duševna zmožnost, s katero zamore si predočevati zunanje predmete, prikazni sploh reči, katere ravno „hic et nune" na njegov čut vtisno delujejo. Ta zmožnost v čutu spi kakor rodovitnost v dobri zemlji. Pride kmet in vrže zrno, vpljiva rodovitnost in primora zrno, da požene kali. Zbudi se čut, začne že tudi delovati in sicer snuje si podobo predmeta in jo zvršuje po načinu vtisa, katerega je predmet povzročil. Po takem se nekako subjekt objektu poednači; opazovalni podmet ima v sebi podobo, kakor da bi sam spremenil se v podobo vpljivajočega predmeta. Ta podoba imenuje se „species sensibilis". 3. Vtegnil bi si kdo misliti, to podobo morebiti človek gleda namesto predmeta ali vtisnene reči. Ne! speeis seusibilis je samo sredstvo, po katerem človek predmet vidi, kakor pri občutku je čutilo sredstvo občutenja. Po tej domnevi razloži se lehko. zakaj da ne vidimo predmeta na robe. Na robe je podoba, katero vtisne predmet v oko na retino in vsaka pikica te lučne podobe v očesu reflektuje na tisti del predmetov, od katerega pridejo lučni žarki, toraj gorni delj podobice na spodnji del predmetov in sp odnji na gornega. Na robe mora vtisu ednaka podoba nastati v začutnosti. Mi pa vidimo predmet v ravnem položaju, ker je „species sensibilis" le instrument, katerega ne gledamo, ampak skoz katerega gledamo. Isto velja o prikazni, da vidimo en predmet, čeravno vanj opiramo dve očesi. (Konec prih.) -•»»»--- 0 n ravno-verski vzgoji v ljudski šoli. Piše Ivan F on. (Dalje.) Odgoja po mojem mnenju ni vsemogočna. S tem pa seveda nočem trditi, da bi se v nravnem obziru na odgojenca sploh vpljivati ne dalo. Ker smo že enkrat imeli primero človeške duše s semenom in z drevesom, hočem to primero nadaljevati. Kako je drevo, ki divje v gozdu raste, za katerega se vrtnar ne briga? S trnjem in mahom je obraseno, komaj da vegetira. In kak je sad ! Kisel ali grenak, tako da ga ne moremo uživati. Drugačno je drevo, katero je vrtnar že zgodaj v vrt presadil, katero je požlahtnil, katero je varoval raznoternih zvunanjih škodljivih vpljivov. Tudi tega so se morebiti gosenice in drugi mrčesi lotili, pa skrbna roka vrtnarjeva varovala ga je škode. Zato pa tudi žlahtnejši sad obrodi in tudi v obilnejši meri. Tak ali enak je tudi razloček, med človekom, ki se je vzgojeval, in med tistim, ki vzgoje ni bil deležen. Moja namera ni, čitateljem popoln sistem podati, kako se naj deca nravno-versko vzgojuje. To se nahaja v vsaki pedagogiki: v vsaki taki knjigi *se nahajajo o našem predmetu bolj ali manj dobre misli. Govoriti čem v daljši razpravi le o glavnih sredstvih za nravno-versko vzgojo in o glavnih napakah našega naroda. Podajati pa hočem ob enem, kolikor je v moji slabi moči, čast. čitateljem sredstva, kako tem napakam v okom priti. In kdo bi tajil, da je ravno ljudska šola poklicana, vse te napake že v nežnih srcih mladine zatirati in sicer z lepimi izgledi, s podukom itd. Sicer je res, da mladina ne zahaja v ljudsko šolo do tiste dobe, ko se značaj vtrdi (znano je, da se to zgodi med 18. in 24. letom). Pa komu je neznano, da na človeka v mladini dobri nauki, dobri vzgledi najbolj vpljivajo? Človeška duša v mladosti se da primerjati vosku, na katerem se vsak vtis pozna. Starega grešnika ne ganejo več ne besede, ne prošnje, ne opomini; pri mladini zadostuje tu in tam en sam svarilen pogled, da se razjoče. Svojih prvih učiteljev in njih naukov se spominja vsak še v poznih letih. O vseh dogodkih in naukih iz mladih let vedo še starci s tako natanjčnostjo pripovedovati, da se čudimo. Učitelje, katere smo pozneje imeli, ložje pozabimo in ž njih osebo tudi njihove 3* nauke. Srečni tedaj učenci, ki imajo v najnežniši dobi svojega življenja stariše in učitelje, ki na njihov nravni razvoj taktno in dosledno vpljivajo; srečni, da trikrat srečni pa tudi taki učitelji, kajti ti učenci postanejo njihova dika, dika naroda in domovine! Vsak strokovnjak, ki se je le že malo z našim predmetom pečal, bo priznaval, da se ne da pri vseh učencih na isti način, po istem kopitu v nravnem obziru vpljivati. Način, kako se naj na nravni razvoj odgojenčev vpljiva, je različen, odvisen od značaja odgojenčevega, od njegove starosti in še od mnogih drugih činiteljev, odvisen je pa tudi od značaja in individualnosti učitelja samega. Že iz tega se razvidi, od koliko činiteljev je nravno-verska vzgoja odvisna, od tolikih sicer, da se splošna pravila v tem obziru podajati ne morejo. Nek prirojen takt, nek nagon mora vsakemu učitelju pota in sredstva pokazati, kako se mu je pri posameznih učencih ravnati, da dospe do zaželjenega cilja. In ta takt se vedno bolj in bolj popolnuje, čim dalje učitelj učiteljuje. Kajti s čim več učenci ima učitelj opraviti, tembolj spoznava razne značaje človeške, tem prej bo prava sredstva našel odgojevati razne učence, tega s strogostjo, drugega z dobrotljivostjo — a vse z dobrohotnostjo. Poglejmo si nadalje, kako različno se mora vpljivati na nravni razvoj z ozirom na starost. Dečka šestih let bomo drugače vzgojevali, kakor štirinajstletnega fanta. Onemu mora navadno zadostovati samo beseda, samo povelje, zakaj naj to stori, ono opusti, in sieer zarad tega, ker njegova pamet še ni dosti razvita, da bi mogel razloge razumeti. Drugače je to pri bolj odraslih učencih; tem se smejo, tu in tam se celo morajo razlogi vsaktere zapovedi ali prepovedi razodeti; kajti oni so že v starosti, da te razloge lahko razumejo. In da razloge tira ložje zapopadejo, potrebna je pred vsem odgoja intelekta. Sicer se bo morebiti marsikomu čudno zdelo, če trdim, da vpljiva odgoja intelekta na nravni razvoj učencev; in vendar je tako. Vpljiva pa posredno. Seveda ne bom trdil, da so vsi intelektuelno izobraženi ljudje tudi nravni. Nenrav-nost se nahaja tudi v tako zvanih izobraženih stanovih, le s tem razločkom, da je nenravnost tukaj bolj rafinirana. Statistika pa dokazuje, da je največje število zločincev med neizobraženci, med analfebeti. (Le na Francozkem je to drugače.) Ta prikazen iz vsakdanjega življenja že uči, koliko vpljiva vzgoja intelekta na nravnost. In to je tudi popolnoma naravno. Kajti predmet odgoje-valnega poduka je volja odgojenčeva. Na voljo se opira značaj. Tukaj bi lahko marsikateri vprašal, ali bi ne bilo veliko bolje na voljo odgojenčevo neposredno z disciplino, z navado vpljivati? Kajti lepi vzgledi, svarila, podučevanje, prošnja, kazen itd. vpljivajo neposredno na odgojenca. Ali bi se ne dalo na ta način veliko prej in ložje k zaželjenemu cilju priti ? V resniei bi bilo tudi tako, ko bi odgojenčeva volja duševna moč za-se bila, ko bi bila od drugih duševnih moči popolnoma ločena; ko bi bila volja popolnoma neodvisna od mislij, od drugih duševnih predstav (predočeb). To pa ravno ni. Volja ima svoje korenine in svoj sedež v predočbah, v mislih. Volja zraste iz mislij in predočeb po popolno naravni poti. Volje brez mislij, brez predočeb si ne moremo misliti. Že Rimljanom je bilo to znano. „lgnoti nulla eupido". Cesar ne poznaš, to tudi ne zahtevaš. Iz mislij, iz predočeb nastane tedaj volja, in y resnici je volja le posebna oblika predočbovanja. Predmet odgoje je, da to še kratko ponovim, odgojenčeva volja, na voljo se opira značaj, na značaj nravnost; ker ima pa volja, kakor smo videli, svoje korenine v predočbah, moramo na duševne predočbe vpljivati, če hočemo do volje prodreti. Upam, da je vsem jasno, kako važna je odgoja intelekta za nravni značaj. Brez goje intelekta bi se ne dalo tudi na nravni značaj vpljivati. Svaril bi pa čitatelje pred drugo napako. Poduk ne sme samo na vede in znanosti gledati, on se ne sme samo z odgojo mislij pečati. To bi ne bil odgojevalen poduk. Posamezne vede ne smejo, kakor mrtev zaklad v duši odgojenčevi biti, vsaka sama za-se, druga od druge ločena, ampak iz vseh ved mora neka celota postati. Postane pa celota z ozirom na eden in isti smoter, namreč na nravni. In še le tedaj, ko so se vse misli in predstave tako predelale, tako preustva-rile, da postanejo nagon k volji, še le tedaj postane poduk odgojevalen. Zato se naj izključi iz šole vsak poduk, ki ne vzgojuje, vsak poduk, ki ne vpljiva na voljo. In to velja o tistem poduku, ki ne zanima. Iz takega poduka ne nastane potem nobeno hotenje in vs-led tega tudi ne hotenje, ki nas vodi k čednosti. Šola si mora prizadevati, da obudi v učencih veselje k učenju, in veselje vsled učenja. Tega pa ne moremo trditi o tistih strokah, ki učenca ne zanimajo. In ravno v tem obziru je stara šola mnogo grešila. Vsaka veda, ki bi ne utegnila enkrat praktična postati, naj se iz šole izključi. Veronauk naj učenca k verstvu in pobožnosti dovede; poduk o nravnosti k nravnosti; zgodovina domače države k temu, da vedno spoštljivo o svoji domovini misli, da jo ljubi, da za-njo žrtvuje, če je treba, življenje in premoženje; logično spoznanje naj dovede učenca k gibčnemu mišljenju; slovnica naj ga dovede k spoznanju jezika; čitanje in zgodovina odgojujeta naj srce in značaj. (Dalje sledi.) -m.-»—- Marka Fabija Kvintilijana govorniški pouk. Iz latinskega jezika preložil prof. Fr. Breznik. (Dalje.) Poglavje 8. Čitanje. Preostaje še čitanje1); da deček o njem ve, kje da mora sapo pridržati, na katerem mestu se vers razdeli, kje se misel konča, kje prične, kedaj je treba glas povzdigniti ali z glasom pasti, kaj in s katero glasovno premembo je treba počasneje ali nagleje, bolj razburjeno ali bolj krotko izgovoriti; to se da le pri poslu samem pokazati. To da eno hočem že vtem delu naročiti: da zamore kdo vse naštete točke izvršiti, mora jih razumeti. A čitanje naj se iz prva vrši mo zato in z neko miloto resnobno, in vendar ne prozi podobno, deloma ker je pesen, deloma ker pesniki trdijo, da pojo; vendar naj se ne izpremeni v pesen, še manj pa v nemoško modulacijo (kar dandanes mnogi storijo); o tem se je baje C. Cesar še kot mladeneč izvrstno izrazil: kedar poješ, slabo poješ, kedar čitaš poješ. Tudi ne želim, da bi se z razločitvijo oseb ') Kvintilijan ne meni tukaj tehničnega čitanja, kakor se v ljudski šoli vrši, ampak čitanje klasikov, kakor se dandanes v srednjih šolah pisatelji čitajo in razpravljajo. (kakor se nekaterim ljubi) po šegi komikov prednašalo; vendar neka prememba glasu je potrebna, da se razločno pokaže, kje pesnik osebno govori. V vseh drugih stvareh je živo opominjanje potrebno, posebno da se nežni duh, ki si vse, kar koli ga se v neolikanih in vsega nevednih letih prime, precej globoko osvoji, ne samo krasnorečnosti privadi ampak posebno poštenosti. Zategadelj je bilo prav določeno, da se čitanje s Homerom in Vergilijem prične, da-si je bolj razvit duh potreben, če hočeš njihove vrline razumeti pa v to svrho je še dosti časa, saj jih ne bodo samo enkrat čitali. Med tem se po veličasti junaške pesni duh vzdiguje, iz velikosti stvarij ponos zajema in se najboljšega na-vzema. Koristne so tragedije, tudi liriki vzrejajo duh; če pa med temi izbiraš, ne izberi samo pisateljev ampak tudi delov njihovih spisov, kajti tudi pri Grkih se nahaja mnogo nedostojnega in tudi Horacija nebi rad na nekaterih mestih razlagal. Elegija pa, posebno tista, ki ljubezen opeva, in hendekasilabci,*) ki nam sotadiške oddelke predstavljajo (kajti o ^otadejih se še poučevati ne sme) naj se odstranijo, če je mogoče; če pa ne, naj se vsaj bolj zreli starosti prihranijo. Kako naj se po mojem mnenju komedija, katera more zgovornost zelo pospešiti, ker obsega vsakovrstne značaje in dušna razpoloženja, pri deškem pouku porabi, bom kmalu na dotičnem mestu povedal;2) kedar se namreč dober značaj vkorenini, jo bo treba posebno prebirati. V mislih imam Me-nandra,3) vendar drugih ne bi izročil. Pa tudi latinski pisatelji bodo nekaj koristili. A dečkom je treba to prebirati, kar najbolj duh vzgaja in dušo krepi; za drugo, kar spada k učenosti bo v življenju še dosti časa. Mnogo pa bodo tudi Latinci (da-si je večina njih bolj z duhom kakor z umetnostjo si veljavnosti pridobila) posebno v pomnožitev besedij pripomogli, in sicer se nahaja v tragediji veličastnost, v komediji olikanost govora in rekel bi neki aticizem. Tudi umetna osnova celote je pri teh bolj skrbno izdelana, kakor pri večini sedanjih pisateljev, kateri so misli za edino vrlino vseh del zmatrali. Saj spoštljivosti in da to besedo rabim, moštva moramo pri njih iskati, med tem ko smo mi tudi v govorništvu v vse napake mlahavosti zabreli. Naposled zaupajmo največim govornikom, ki pesniške izdelke starih v podkrep-Ijenje svojih pravd ali v okras govora porabljajo. Kajti posebno pri Ciceronu, pogosto pa tudi pri Aziniji in drugih, ki so jim najbližji, vidimo, da verze Enija, Akcija, Pakuvija. Lucilija. Terencija, Cecilija in drugih vpletajo ne samo zaradi učenosti, ampak posebno zaradi prijetnosti, ker si vsled poetske zabave ušesa od suhoparnega sodnijskega zloga oddahnejo. Temu se še pridruži važna korist, da s takimi izreki kakor z dokazi svoje besede podpirajo. Pa prvo ') Sntad, rojen v Maroneji v Trakiji je živel za časa Ptolomaja Filadelfa in je bil prvi pesnik, ki je nesramno tvarino za pesni porabil. Jemal je tako tvarino večinoma iz grških bajk in jo v pesni zlagal v jonskem ritmu, ki je po svoji naravi takim proizvodom primeren. Vsled tega se imenuje Jonicus a maiore (--u u) versus Sotadeus. Tudi jed- najsteroztopni jambi so mu v takih pesnih ugajali. 8) V ednajstem poglavju. 3) Menander je znani zastopnik novoatiške komedije, o katerem Kvintilijan v deseti knjigi gl. 1, 69 obširno govori. velja bolj za dečke, drugo za odrasle, ker se vnetosl za slovnico in zabava a prebiranjem ne omejuje na šolsko dobo ampak na dolgost življenja. Pri čitanju naj jezikoslovec tudi one manj važne stvari opravi, da ukaže kedar je vers razvezan, besedna plemena in metrične posebnosti povedati, ki morajo v pesnih tako znane biti, da se pomanjkljiva vnanost celo v govorniškem zlogu zapazi ; tudi naj dečka opozori na vse barbarsko, neumestno in nepravilno; ne da bi vsled tega pesnike grajal, — katerim se, ker so pri-morani ozirati se na merilo tako zelo prizanaša, da se celo napake v pesni z drugimi izrazi poznamenujejo. Imenujemo je metaplazme, prilike in podobe, kakor sem že omenil, in dajemo sili pohvalo vrline; — ampak da ga opozori na umetnosti in da uri spomin. Koristno je tudi pri prvem pouku pokazati, na koliko načinov se da vsaka beseda razumeti. Posebno pa naj vso skrbnost obrača na glossemata, t. j. manj navadne besede, pri tem pouku. A še z večo marljivostjo naj uči vse prilike (trope), s katerim se posebno ne samo pesen ampak tudi govor lepša; sehemata, t. j. podobe, oboje, ki se imenujejo a-/ri\Mm in oy_rj[xara Stavočac, katere bom na isti način kakor prilike na onein mestu obravnaval, kjer bom govoril o krašenju govora.J) Posebno pa naj v deški duh vtisne, katere vrline se nahajajo v ekonomiji (primerni raz-redbi), katere v nravni dostojnosti, kaj je vsaki osebi primerno, katere misli in katere besede so pohvale vredne, kje obilnost ugaja., kje zmernost. Na to sledi razlaganje povestne tvarine, katero naj se sicer vestno izvrši, pa vendar nepotrebnega truda ogiblje. Saj zadostuje navadne ali od odličnih pisateljev sporočene dogodbe razk ladati. Vse to razpravljati, kar je kedaj kaka ničevna glava izumila, je znamenje ali velike bednosti ali praznega bahanja in ovira ter obremenja duh, ki bi se bolje s čim drugim bavil. Kajti kdor tudi čitanja nevreden list preiskuje, se zna tudi z babjimi pravljicami baviti. In vendar so komentari jezikoslovcev polni takih ovir, katere pisatelji sami komaj poznajo. Tako je dognano, da se je Didimu,2) mimo katerega ni nihče več spisal, pripetilo, da mu se je, ko se je neki povesti kot nesrečni upiral, njegova lastna knjiga prinesla, v katerej je bila zapisana. In to se posebno v bajkah dogaja, tako da se v smešnost, v časih celo v nedostojnost zabrede; zatorej so porednežr v izmišljevanju najbolj nesramni, tako da o celih knjigah in pisateljih zagotovo naležejo, kar jim na misel pride, ker onih, ki niso nikdar živeli, ni mogoče nikdar najti. Kajti pri bolj znanih bajkah je natančni učenjaki precej zasačijo. Zatorej štejem jaz med vrline, ako jezikoslovec v časih česa ne ve. ') V deveti knjigi. — Tropus (gr. moto? = obrnitev) se imenuje ona izprememba navadnega načina izraževanja, v katerej se v pospeševanje in ličnost govora mesto pravih izrazov podobni vpotrebljavajo ali kakor Kvintilijan (IX, 1, 4) pravi, izraz, ki je od naravnega in prvega pomena k drugemu prenesen v okras govora. Figure so dvoje, figure mislij — Siavota? iu figure besed —