D uhovno
Naslovna stran: Nedeljski popoldnevi nudijo zlasti našim najmlajšim mnogo prilike za igro in čisto veselje v prirodi (Foto M. Žigon. Buenos Aires) ☆
Levo:	Ob izviru v
. gozdni samoti
ti
Spodaj: Žitno polje r.a Drenikovem vrhu nad Ljubljano. V ozadju cerkev obiskanja Device Marije na Rožniku
EVHARISTIJA - VEZ EDINOSTI
Prof. DR. AL. ŠUŠTAR, Švica
,	. Mednarodni evharistični kongresi hočejo tudi ,na zunanji način pokazati ev-
^ at'is ti j° kot vir, vez in znak edinosti... Evharistija je vez edinosti, edinosti ver-ikov s Kristusom in v Kristusu med seboj. Tako je hotel Kristus, tako so evha. stijo pojmovali prvi kristjani, to nam mora biti evharistija v našem času. Daj + °Jv da bi zavest o tej resnici postajala vedno bolj živa in se vedno bolj kazala udi v vsakdanjem življenju.
I.
EDINOST V PRVI CERKVI
. Apostolska dela poročajo o prvih 'stjanih, kako so bili „enega srca in nega duha“ (Apd 4, 32), kako so bili anovitni v bratski skupnosti, v lomlje-uju kruha in v molitvah; kako so vsi, ki so vero, bili skupaj in imeli vse - .,Dn°; kako so vsak dan enodušno priha-vab V.tempelj’	P° hišah kruh in uži-
,	1 z veselim in preprostim srcem,
ai eč Boga in priljubljeni pri vsem ljud-g Vu ^Apd 2, 42—47). Iz poznejšega ča-o Prednje Tertulijan, da so pogani udovali kristjane, njihovo edinost, ?v.®Zan°st in ljubezen in si govorili: ®’ kako se ljubijo med seboj, lii k 6. ^"e kiH zadnji vir te edinosti in ezni med kristjani? Nova zaveza in
zgodovina prvega krščanstva nam dajeta jasen odgovor, ki ga izraža ena sama beseda: Kristus. Kristus je bil za prve kristjane vir, vez in izraz edinosti, in to ne samo v smislu, da so bili prvi kristjani edini v nauku, ki ga je prinesel Kristus, v ljubezni, ki jo je učil Kristus, ampak še v veliko globljem in resničnejšem smislu. V prejemanju evharistije so se prvi kristjani na poseben, skrivnosten, a resničen način združili s Kristusom in v Kristusu med seboj. Kristus ni zbral prvih kristjanov okrog sebe samo s svojim naukom, ampak jih je združil s seboj na znotraj, na poseben način, ko je v zakramentu sv. evharistije prišel vanje, prvikrat pri zadnji večerji in pozneje vedno znova. Ker pa se je isti Kristus združil z vsakim posameznikom, zato je združil vse
skupaj v novo skupnost v sebi. Evharistija je bila notranja življenjska vez te skupnosti s Kristusom in v Kristusu.
V evharističnem govoru pri Kafar-naumu je Kristus to stvarno razmerje med seboj in med: kristjani izrazili z besedami: „Kdor je moje meso in- pije mojo kri ostane v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, živel po meni“ (Jan 6, 56—57). V poslovilnem govoru pri zadnji večerji in posebno v velikoduhovniški molitvi je Kristus vedno znova govoril o -tej povezanosti in edinosti. Da bi bili vsi eno kakor Kristus v Očetu in Oče v Sinu, da bi bili tudi kristjani v Očetu in Sinu popolnoma eno, to je bila zadnja vollja in zadnja prošnja, ki jo je zapustil Jezus (Jan 17, 20—24).
Prvi kristjani so se živo zavedali, kako je zanje evharistija vir, vez in izraz edinosti. Značilno je, da so v latinskem jeziku namesto grškega izraza evharistija, kar pomeni toliko kot zahvala, uvedli za zakrament sv. Rešnjega Telesa še drugo ime, communio, kar pomeni toliko kot skupnost. To ime je za sv. obhajilo še danes v rabi v romanskih in germanskih jezikih. Evharistija je postala communio, ker je bil Kristus za prve kristjane resnično vez edinosti in skupnosti, najprej vez edinosti in združitve človeka z Bogom, odtod vez občestva vernikov v Cerkvi, ki je communio sanctorum, skupnost svetih, in končno vez vsake prave skupnosti z bližnjim na katerem koli življenjskem področju.
ZVEZA Z BOGOM
Evharistija je bila za prve kristjane najprej vir, vez in izraz edinosti s Kristusom. Navadno si predstavljamo, da je bil skupen nauk ali pa izpolnjevanje istih zapovedi vzrok, da so se prvi kristjani čutili eno, povezani s Kristusom in med seboj. Brez dvoma je to res. A zadnji vzrok edinosti je bil Kristus sam, njegova navzočnost v vernikih in nav-
zočnost vernikov v Kristusu. Apostolom in prvim kristjanom je bilo še vse bolj živo v zavesti, da so po prejemu evharistije v Kristusu in Kristus v njih. Pri sv. Janezu in posebno pri sv. Pavlu najdemo vedno znova izraze, da je Kristus v vernikih in verniki v Kristusu, da Kri' stus ostane v njih in da oni ostanejo v njem, da verniki žive v Kristusu in d» Kristu-s živi v njih. Pri sv. Janezu j® Kristus pojasnil to združenje v priliki o vinski trti in mladikah (Jan 15, 1—6)-Kakor mora mladika ostati na trti i° jo mora oživljati isti življenjski sok kot j trto, tako mora vernik ostati v KristusUi -da ostane živ in irodi sad. Cerkveni oče-; tje so iskali še drugih primer, da bi razložili tesno povezanost med Kristusom in verniki. Sv. Ciril Jeruzalemski pravi, da kristjani po prejemu sv. evharistij® stopijo s Kristusom v krvno sorodstvOi da so iste krvi z njim. Sv. Janez Kri' zostom poudarja v neki pridigi, da s® verniki isto tello s Kristusom, tako tesna in resnična je njihova povezanost 2 njim. Na drugem mestu prinaša sv. Ja-nez Krizostom globoko primero: kako! so zrna tako zmleta in združena v e" kruh, da jih ni mogoče ločiti, tako s® tudi kristjani, ki prejemajo evharistijo-tako zelo eno telo, Kristusovo telo, da jih ni mogoče ločiti. Sv. Ciril Aleksa®' drijski uporablja drugo drzno primero, da bi izrazil povezanost, ki nastane V° prejemu evharistije. Če vzameš d v® sveči in ju v ognju -raztopiš, pravi SV; Ciril, se bo vosek obeh tako zlil, da bos imel samo eno tvarino. Tako se tud* kristjani ob prejemu evharistije zdrU' žijo s Kristusom, ne samo v mišljenj** in čutenju, temveč v resnični poveza-nosti in edinosti.
VEZ EDINOSTI V CERKVI
že iz zgoraj navedenih besed sv. P*' sma in cerkvenih očetov pa je razvidno, | da za prve kristjane evharistija ne p®’ ' meni samo povezanosti vernikov s Kr*-stusom, ampak vedno tudi povezano2 ,
»Kar tedaj je Jezus storil, to — učemcem je govoril — v moj spomin naj se vrši!“ (Sv. Tomaž AkvLnski v himni zloženi na čast presv. Rešnjemu Telesu)
1»

E - -i:- T fr
kristjanov med seboj. V enem najsta-lejših krščanskih spisov, v tako imeno-yanem Nauku dvanajstih apostolov, ki Je nastal koncem prvega stoletja, bere-lepo podobo, ki izraža edinost kristjanov v evharistiji: kakor je kruh na-stal iz neštetih zrn, ki so bila prej raztresena in jih je bilo treba zbrati, tako naj se v evharistiji zbere Cerkev božja °_d' vseh strani sveta v eno božje kra-Jestvo. To podobo so cerkveni očetje v raznih oblikah vedno znova ponavljali: ^rna so zmleta in tvorijo en kruh. Ko uhovnik izgovori nad tem kruhom po-svetilne besede, je pod podobo kruha .Pričujoč Kristus. Ko duhovnik razlomi evharistijo in jo razdelil med vernike — v prvih časih so res na tak način delili sy. obhajilo — so vsi, ki uživajo evha-nstijo združeni v Kristusu kakor zrna
v kruhu in tvorijo s Kristusom in med seboj eno telo.
Zgodovina pripoveduje, da je rimski škof ob nedeljah pri svoji maši odlomil od kruha, ki ga je pri sv. maši izpreme-nil v Kristusovo telo, majhne koščke, ki so jih mašni strežniki (akoliti) odnesli drugim mašnikom po mestu, da so jih priložili svoji evharistiji. Tako je tudi na zunaj prišlo do izraza, da je evharistija vez in izraz edinosti.
Sčasoma so med prvimi kristjani z besedo communio označevali enostavno oboje: evharistijo in občestvo vernikov. Communio je bila zanje edinost in skupnost vernikov med seboj, edinost s škofi, skupnost škofov med seboj in edinost vseh s Kristusom. K tej skupnosti je pripadal tisti, ki je prejemal sv. evharistijo. Kdor je bil izločen iz skup-
nos-ti — ekskomuniciran — ni smel več prejemati sv. evharistije, če je .tuj škof prišel na obisk, ga je domači škof povabil, da v njegovi cerkvi daruje sv. mašo in razdeli vernikom evharistijo. Takoj je stopil v občestvo, v communio kristjanov, kamor je prišel ra obisk. Posebno znan je tak primer edinosti v evharistiji, ko je sredi 2. stoletja škof Polikarp prišel v Rim, da bi se s papežem Anicetom dogovoril, kdaj naj kristjani praznujejo veliko noč. Škof Polikarp in papež Anicet se v tej stvari nista mogla zediniti. Vendar je papeč Anicet povabil škofa Polikarpa, da daruje sv. mašo in vernikom razdeli evharistijo v znak edinosti in povezanosti v Kristusu kljub različnim osebnim mnenjem.
V časih krivovercev so škofje dali vernikom posebne izkaznice na pot, da so mogli in smeli v drugih krajih prejeti sv. evharistijo kot znak občestva in edinosti v pravi veri in v katoliški Cerkvi. Sv. Ignacij Antiohijski se ob koncu prvega stoletja izrecno sklicuje ha evharistijo kot znak edinosti v Cerkvi, posebno kot znak edinosti vernikov s svojimi škofi. V pridigah sv. Avguština vedno znova najdemo znano primero o zrnih in kruhu, ki ponazoruje povezanost vernikov v eno Kristusovo telo.
VEZ NAJGLOBLJEGA EDINSTVA V SVETU
Kar je bila evharistija za prve kristjane, to je ostala vsa poznejša stoletja. Vedno je bila vir, vez in izraz edinosti, čeprav to ni vedno na isti način prišlo do izraza in čeprav se verniki tega niso vedno enhko zavedali. V teoloških delih in v cerkveni liturgiji najdemo to misel v raznih dobah izraženo v različnih oblikah in podobah. Prav posebno pa se Cerkev in verniki v novem času in v našem stoletju zavedajo, da je evharistija zadnji in najgloblji vir, najtrdnejša in najtesnejša vez in najpopolnejši izraz edinosti. Ta edinost ni le kaka zunanja povezanost, tudi ne samo praz-
na beseda, tu je edinost globoka in resnična, čeprav ne vedno enako vidna. Cerkev in verniki so vedno čutili potrebo, da to resnico pokažejo in izrazijo tudi na zunaj. Odtod navada skupnih sv. obhajil, bodisi za posamezne družine, društva, stanove a/li župnije, odtod skupne molitvene ure pred Najsvetejšim, odtod razni evharistični kongresi za posamezne pokrajine, narode in končno mednarodni evharistični kongresi. V vseh teh in raznih drugih oblikah prihaja do izraza stara krščanska resnica: če je Kristus med nami, v nas in mi v njem, potem smo eno tudi med seboj, potem nas ne loči nobena meja več, potem smo si res bratje in sestre v Gospodu, eno telo v Kristusu in s Kristusom, communio sanctorum, občestvo svetih, ki jih je Kristus v zakramentu sv. Rešnjega Telesa združil v enoto, povezal s seboj in med seboj.
(Drugi del, ki Medi, nam bo glede evharistije odkril nove globoke vidike, kako je in mora biti tudi nam vez in znak prave edinosti.)
zyiavecL vene
V	Boga verujem, večnega Očeta, ki zemljo je ustvaril in nebesa; in v Sina božjega, ki iz telesa deviškega je bil rojen: vsa sveta
ga od Duha Marija je spočela.
Verujem, da trpel je in da križan izdihnil je, zasramovan, ponižan. Njegova Kri je grešnike otela.
In tretji dan Gospod od mrtvih vstal je, v nebesa šel. Z Očetove desnice bo duše sodil v znamenju pravice.
V	Duha verujem, ki v nas Luč prižgal je> i.n v Cerkev, ki jo Kristus je postavil, da bi iza večno srečo nas pripravil.
Ljubka Šorli
BESEDA BREZ LJUBEZNI
DR. IGNACIJ LENČEK
Zavedam se, da načenjam pogflavje, ki mu ga skoraj ni konca. Le kratko bom Nakazal nekaj tega, na kar naj bi bolj Pazili Vsi in vsak. Zapisal bom odkrito in iskreno, a ne — brez ljubezni, niko-mer v očitek, a vsem nam v premislek.
1.
Beseda je nekaj velikega. Le človek govori, ker je le on v zemskem stvar-stvu umno bitje. Je torej svojska od-lika naše umne narave, zunanji izraz daha, odmev naše notranjosti, naše du-Se- Zato po tem, kakšne so njegove be-Selde, bolje poznavamo druge in —sebe. ”P° njih sadovih“ — in tudi beseda je Sa(i — „jih boste spoznali“ (Mt 7, 20). „Kako bi mogli dobro govoriti, ko ste hu-dobni? Kajti česar je polno srce, to usta govore“ (Mt 12, 34). Ker govori človek kot umno bitje, je za svoje besede tudi °dgovoren. Za vsako besedo. Ni nobene >iPaillamentarne imunitete“, nobene „svo-. de izražanja“, ki bi nas mogla odteg-niti odgovornosti pred Bogom: „Povem Vam pa, da bodo ;za vsako prazno be-sedo, ki jo ljudje izgovore, dajali odgovor. Po svojih besedah boš namreč opravičen in po svojih besedah boš obsojen“ (Mt 12, 36). Živa zavest te ne-mogibljive odgovornosti za vsako izgovorjeno in pisano besedo je prvo, kar je Potrebno, da bo naše govorjenje postajalo boljše.
Z besedo sega človek v svet, med druge. Vsaka beseda je neko srečanje z Jižnjim, Srečanje, ki druži ali razdružuje.
Prva beseda je vez med nami. Je pot Jubezni iz srca do srca. Je kanal, ki se P° njem pretaka bogastvo resnice, lepote
in dobrote od enega do drugega, iz roda v rod, od naroda do naroda. Po besedi smo prejeli velik del tega, kar nosimo v sebi. Beseda uči, oblikuje, bodri, krepi, vodi, pomaga, osrečuje... Je zares nekaj velikega.
A tudi to veliko more človek zlorabljati. Tedaj pa more postati beseda strašno orodje zla, krivice, sovraštva, nesreč za poedince, skupine, človeštvo. Lažna beseda koplje skoraj nepremostljive prepade med poedinci in narodi. Zmote širijo svoje razdiralno delo z besedo. Sovraštva se bilde in širijo po njej. Najhujše rane prizadeva zla beseda. Nepopravljivo škodo, neznosno trpljenje, pravi pekel more roditi.
In to drugo, česar naj bi se vsellej zavedali: tudi naša beseda vedno nekaj rodi, ali zlo ali dobro. Dviga ali slabi; druži ali razdvaja, razveseljuje ali greni; gradi ali podira. Morda le v malem, neopaznem; morda na veliko, globoko in na — široko. Kajti beseda ne umre, ko utihne. Živi naprej v srcu in spominu ljudi; tam gttoda, ruje, zastruplja naprej, če je slaba. Čim bolj je strupena, raje se širi. Ko smo jo izgovorili, je ne moremo ujeti nazaj. Ni več naša. Ne moremo preprečiti njenih sadov. Nobeno kesanje ne zavre in ne popravi škode, ki smo zanjo odgovorni.
Pa še tretje moramo imeti pred očmi. Beseda je orodje, ki ga vedno, stalno nosimo s seboj; vedno jo imamo „pri roki“, ne utrudi nas, sili na dan, da jo včasih komaj brzdamo. Ker smo po izvirnem grehu nagnjeni k slabemu, je takšna tudi naša beseda:	bolj ji prija
raznašati slabo kot oznanjevati dobro; škodovati bolj kot koristiti, črniti bolj
kot hvaliti. Tako je beseda stalna skušnjava, ki jo je treba stalno premagovati. To pa zahteva pazljivosti, premisleka, dobrote in plemenitosti. Težka je ta naloga, zato pravi sv. pismo: „Če kdo ne greši z besedo, ta je popolen mož“ (Jak .3,2). A je naloga, ki se zanjo maramo neprenehoma truditi. Znati moramo — molčati.
2.
Zlata vreden nauk, kakšna naj bo na sploh naša beseda, nam je dal že stari poganski modrec Sokrat (469—399 pr. Kr.).
Nekega dne je pritekel k njemu znan gobezdač in mu začel vneto pripovedovati „zadnje novice“. Komaj je dobro začel. ga je Sokrat ustavil: „Počakaj! Tvoja novica mora skozi sito! Povej ali je pa tudi resnično, kar mi hočeš povedati ? Izmišljenih reči zares nimam časa poslušati.“ Malo je pomislil, pa urno odgovoril: „Seveda, vse je bilo tako, kakor ti bom povedal. Pomisli, včeraj...“ Spet ga je Sokrat prekinil: „Drugo sito! Tudi, če je res, povej, mar je potrebno, da tvojo novico vem? Pomisli dobro, prej nočem poslušati!“ Za hip je molčal, a se ni dal ugnati: „Seveda, ti moraš to vedeti, je važno. Podlušaj vendar! Včeraj...“ „Še trenutek,“ pravi modrec, „tvoja novica mora še skozi tretje sito.“ Nejevoljno je „novičar“ zaklical: „Toda, kakšno vendar mora še biti moje pripovedovanje, da bo našlo milost v tvojih ušesih?!“ „Dobra mora biti tvoja novica, ali vsaj dobremu služiti!“ Tedaj pa jo je gobezdač pobral.
Resnične, koristne in — dobre, plemenite naj bi bile naše besede. Dobre, tj. besede dobrote in ljubezni, ali vsaj ne brez ljubezni in proti ljubezni. Ta nauk fillozofa-pogana, da mnogo misliti tudi nam — kristjanom.
3.
Kdaj in kako žali, ubija govorjenje ljubezen ?
Samo kratek pregled nekaterih načinov naj nas opozori, da tudi za besedo velja zakon ljubezni in da naj dobro pre-mislimo, če ga morda prav v besedi pogosto ne kršimo. Morda so prav besede I vzrok mnogega nesoglasja med nami, mnogih prepadov, velike škode. O vsa- I kem teh načinov bi bilo -treba napisati posebno dolgo poglavje., .
So, ki menijo, da je ena poglavitnih naših napak surovost, pomanjkanje srčne kulture. ■ Kaže se na razne načine, tudi v govorjenju z bližnjim. Včasih pomeni, I da nam manjka spoštovanje do so-dlo-veka, drugič, da se ne znamo obvladati, spet drugič, da smo brezsrčni, skoraj vedno pa s tem odbijamo druge. Grobost, nevljudnost, zadirčnost, trdota v besedah — ito in podobno nas .resnično .ne zbližuje! Boli nas, zadene, užali takšen način govorjenja. Izogibljamo se takšnih ljudi ali pa vračamo „milo za drago“, pa se ne zavedamo, da s teni tudi notranje sami sebe kvarimo. Srčno plemenitost v sebi ubijamo. Posebno je paziti na način izražanja, kadar smo „slabe volje“ ali kadar kipi v nas jeza. Tedaj je „molčati zlato“, dokler se ne pomirimo. Mnogim prepirom, povsem nepotrebnim, se bomo na ta način izognili...
' * !
Pogosto je ljubezen ogrožena v debatah, v razgovorih in razpravljanjih o rečeh, v katerih nismo vsi istega mnenja. Debate so koristne, kadar nam gi'e res za to, da ugotovimo, kaj je resnično, bolj pravilno, boljše, ne pa, kadar mi je za to, da moje mnenje obvelja, ker je moje. Takšno egoistično teženje se po* gosto skriva; morda se ga niti ne .zavedamo, še redkeje priznamo, pa vendar deluje v nas. Kar pomislimo! Tudi če slutimo, uvidimo, da nimamo prav, vseeno vztrajamo ,trmas(ti pri svojem. svojo osebo nam torej g.re; sicer bi tudi ne mogli umeti, kako da se čutimo osebno užaljene, če nam kdo še naprej opo-
Novo zgrajene lope Pr* farni cerkvi Cerklje na Gorenj, skem
leka. Iz užaljenosti pa neredko odgovarjamo žaJljivo. Zato se tudi bojimo zase, ne bi „podlegli“. Tako zaidemo iz stvarnega na osebno področje, na več a 1 Manj zofistično borbo za osebno ,yzma-‘ in debata nima več smisla. Stvarno nič ne koristi, človeku pa škoduje: postane pogosto razgovor brez ljubezni, v neki čudni osebni napetosti, ki rodi razdor, žalitev, zameno in včasih tudi inho, skrito sovraštvo.
☆
Veliko se danes poudarjata pomen in Potreba kritične presoje, kritike. In it o Povsem upravičeno. Kritika je eden od Počel resničnega .napredka. Vendar mora ostajati v okviru in duhu ljubezni. Le .sna je .zares rodovitna; če gre preko Jubezni, ne gradi, marveč podira.
... Nimam toliko pred očmi pisanih kri-lk’ te so včasih preveč „ljubeznjive“, ruf?ič neljubeznjivo jedke. Pa o tem _ nugje morda. Gre predvsem za ustno Ntiziranje, in !le kolikor zadeva Ijube-?en- In tega je veliko; pogosto „precejamo“ in precenjujemo besede, obnaša-. Je> ravnanje, dejanja in opustitve svoji12^ bližnjega. Kakor se težko spravimo, a napišemo kritiko, tako je tem lažje ustno kritizirati vse in vsevprek, poseb-
no, če prizadetih ni zraven... Če pridejo, korajžno utihnemo. Le zakaj ?!
Najprej je kaj čudno, da mnogim pomeni izraz kritizirati prav isto kot odkrivati zgolj napake in nedostatke. Kritika je presoja. Ugotovim, kaj je dobro in kaj ni dobro. Oboje, ne samo slabo. Kdor tako kritizira, da razkriva in poudarja le slabosti, mu manjka ljubezni. Zakaj ? Človek, ki vidi le slabo, je za dobro slep. Drugega motri ali le „od zgoraj“, ali le „od Strani“ (postrani!), ali celo le skozi „priprte trepalnice“. Ne vidi celoite, ni objektiven, stvaren. Odkod: ta delna slepota ? Pogosto iz neke podzavestne maščevalnosti. Kdo ve, kdaj se mu je zameril, a nekaj ima proti njemu in to pride na dan v takšni kritiki, ki vidi le senčne strani. Je nekakšno povračilo, udarec. Prizadeti hoče osebo, ne pa stvari in človeku koristiti. To ni ljubezen; še manj seveda, če kdo 'to dela vede in hote, .namerno; nekoga je treba onemogočiti, streti, zato pa raztrgati njegovo dello, „skritizirati“ ga do dna. To ima vsaj dostojen videz. A v resnici je zloba in sovraštvo. Sovraštvo pa še bolj ^lepi: povečuje napake, zavija besede, podtika slabe namene, dobro očrni. Tudi to se dogaja in kjer se,
tam ni ne krščanskega duha .ne človeške plemenitosti. Včasih sega že v anormal-nost. — Drug vir take le črnoglede kritike pa je zavist. Česar sam ne zmorem, ne naredim, tega tudi drugemu ne privoščim. če pa ■drugi tisto ima, me nevoščljivost zava|ja, da znižam čimbolj vrednost tega, kar si je ustvaril, pridobil, kar je dosegel. Torej moram poudarjati in povečati pogrešeno in iilabo na stvari, o dobri strani pa molčim ali pa jo skušam še pozitivno prikriti in podreti. Tako si umišljam, in druge prepričujem, da jaz pravzaprav nisem na slabšem od njega in se potolažim, pomirim. Zravnan se odpočijem na podrti-nah bližnjega. Zavist more človeka daleč zavesti, vedno dalj od ljubezni, katere ostro nasprotje je. Pogled vase nam more odkriti da je bržčas v našem pre-vnetem kritiziranju vendarle nekaj obojnega: tistega maščevanja in skrite nevoščljivosti, zato pa malo ljubezni ali celo nič...
S tem je v zvezi drugo, kar zahteva ljubezen: kritika naj bo dobrohotna. Večkrat to čujemo, a kaj pomeni ta izraz ? Ne pomeni, da bi morala biti tako obzirna, da ne bi upala povedati resnico. Tako bi niti kritika ne bila. Bolje molčati, kot z napačno hvalo koga varati in utrjevati v krivem, slabem. Odkritosrčna, stvarna kritika pa ni lahka reč za plemenitega človeka; boji se, da ne bi z njo užalil bližnjega. Neupravičeno sicer, a vendarle. Občutljivost, že včasih kar bolestna, je dejansko največ ja ovira zdrave kritike. Ne izvira ta občutljivost iz dejstva, da se skriva za kritiko pogosto „oseben napad“ in nehote jo človek ima za to, ter se čuti osebno prizadetega? Naj bo kakor koli, velja pa: čim težja je odkritosrčna kritika, ,tem obzir.nejša naj bo v načinu. Bližnji naj čuti, da mu dobro hočemo. Namen kritike ni ponižati, uničiti, marveč dvigati, pomagati. Je kakor pri „bratskem opominjanju“: iz dobrote mora izvirati, do-
bro nameravati, in dobrohotno se izvr-siti. V naših besedah ne sme biti omalovaževanja, prezirljivosti, tudi ne v tonu in gesti. Kaže naj razumevanje za slabosti in nepopolnosti, saj sami vemo, kako pogosto je „volja dobra, a meso slabo“. Največkrat bomo pravilno zadeli, če si besede ali dejanja drugega razlagamo, kolikor je mogoče, v dobrem, plemenitem smislu, če se postavimo na ;to stališče, se pogosto zgodi, kakor bi nam padla mrena z oči: naenkrat zagledamo, da je belo, kar se nam je prvi hip zdelo črno. Če velja drugje, da je ljubezen älepa, pa velja v kritiki, da ljubezen bolje in globlje da videti. Kar pa je potem še resnično popravka in obsodbe vredno, na to opozorimo prav tako dobrohotno. V načinu, kako svojo negativno sodbo izrečemo, se kaže kultura srca> se kaže, kakšen človek v svoji notranjosti je. Ni dolgo, kar sem bral vzgled plemenite kritike. Ko se je pred kakima dvema letoma protestantski teološki profesor dr. Schlier spreobrnil h katoličanstvu, je dr. Gerhard Kunze v neki protestantski reviji takole „kritiziral“ Schlierov korak: „Kar tiče Schlierovega prestopa, me novica ni presenetila, čeprav zelo razžalostila. Je bilo pač notranje nujno .za človeka, ki ima tolikšno in tako iskreno ljubezen do resnice, kakor prof. Schlier, da je izvajal tudi osebne posledice, ki so mu jih narekovali izsledki njegovega znanstvenega raziskavanja. Teh izsledkov sicer ne morem odobravati, odobravam pa in imam za pravilno, da človek, ki je do njih prišel, napravi na-dalnje korake, tudi do človeško pretre-sujoče odločitve konvertirati. O tej nam ne pristoji sodba, v tem stoji človek 1® pred Bogom.“ Ko sem to bral, sem se vpraševal, kakšne sodbe in obsodbe bi bil deležen pri nas, kdor bi storil resnično kriv korak, da bi od Cerkve odpadel, kakor je bil ,ta kritik osebno prepričan, da je prof. Schlier krivo ravnal. V teh besedah vidim lepe poteze dobrohotne
kritike, tistega duha, ki naj bi preveval naše kritiziranje. Dva zakona, s katerimi stoji in pade, ima kritika: res-^ico in .ljubezen. Kjer ni ali ene ali dru-Se, kritika ne vrši svojega poslanstva.
Na drug način isto povedano: vsaka kritika naj je obenem pobuda. Vkljub ™lni obsodbi, ki jo vsebuje, naj ne jem-Ije poguma, naj ne zatira, kar je dosega in pravilnega. Mnogo je zgledov, ki kažejo, da se mnogo dobrega ne stori, ker manjka poguma, da mnogo sil nerodovitno spi, ker jih nihče ne zbudi. Toliko je danes občuta manjvrednosti in nezaupanja v samega sebe, da je pobuda zares dobrota. Pogosto ni treba več kot majhnega priznanja za dobro in nasve-t°v ob manj dobrem, pogrešenem. Priznati dobro voljo in sposobnost, pa opo-z°riti na napake, slabosti — to res ni težko za tistega, ki ima dobro srce, ljir-tezen. Mar ni to v smislu svetopisemske besede, naj tlečega stenja ne ugasnemo in nalomljenega trsa ne zlomimo?! Tako ,ravna tudi Bog sam z nami. Smo Ze razmislili, kaj se godi v naših spovedih? Gotovo! Bog mi ne prihrani ob-tozb, očitkov, osramočenja. A pri tem ne obstane. Ko mi grehe odpusti, mi da možnost novega začetka. In ko bi sto-krat sam sekj (]eja]. ni vredno, nima smisla, saj ne bo drugače z menoj, mi vendar Bog sam z odvezo zatrjuje, da ®e_ ne „prepušča moji usodi“, ne obu-Puje nad menoj, mi še zaupa in upa name. Kako naj obupam nad seboj, če ®em pa še vreden božjega zaupanja! Neprestano me tako spodbuja, naj znova začnem, bolje in lepše, vkljub slabo-s 'm, napakam, zlobi. Če bi v tem duhu ravnali, bi naše kritiziranje bilo res delo jubezni in bi bogatilo druge in nas
sanre.
☆
Še eno vrsto „besed brez ljubezni“ naj kratko omenim: besede, ki grobo razodevajo zaupne in tajne reči. So primeri, ko je upravičeno, kakšne stvari
previdno povedati, a so ze8o, zelo redki. Tu menim tisto grdo navado, ki ne zna kakih reči ohraniti zase. Sami čutimo, kdaj nam bližnji kaj zaupa, kar ne želi, da bi zvedeli drugi. Ni treba, da bi nas še pozival, naj ohranimo zase, ali celo nas z obljubo zavezal, da bomo molčali. Pa smo že takšni, da nas nekaj naganja, da bi prav tisto povedali. Rek, da naj komu pod tajnostjo povemo, kar hočemo, da bi drugi hitro izvedeli od njega, ima dobršno jedro resničnosti. Kdor zaupanje zlorablja, bližnjega prevara. Vzame mu vero vanj in ga užali. Nekaj v njem ser podre; a naše besede so mu prizadele tisto svojevrstno in globoko bridkost, ki ga zaboli,ko je razočaran nad nami, prevaran v enem najlepših reči: v zaupanju. Spremeni se v nezaupanje, osamelost; most je podrt. Ljubezen je globoko prizadeta — po naših neprevidnih besedah.
So še besede, ki opravljajo, obrekujejo, sramote, pohujšujejo, zapeljujejo. A to že niso več „besede brez ljubezni“, marveč „besede proti ljubezni“, katerim je namenjeno novo poglavje.
eevaeed
V	zeleni prt je vtkana bela pot in bela pot gotovo pelje v srečo.
V	obzorju čaka nanjo kos neba.
Ob črti bteze v temni, mehki svili strmijo nekam v sivi dan brez dna.
In sonca ni in ni nikogar š srečo.
V	zeleni prt je vtkana tiha pot.
A ti in jaz sva sveti mir zgrešila, nikogar ni že dolgo v drevored,
na čisto pot, ki teče v rob obzorja.
Pri mostu v mahu stara, drobna sled; in šop vijolic, skoraj ovenelih.
Vladimir Kos
KANON ALI PRAVILO MAŠE
Judovski tempelj je imel tri defie: več dvorov: dvor poganov, žena, mož; sveto in presveto... V sveto je smel stopiti le duhovnik, v presveto samo veliki duhovnik enkrat na leto. Rabimo to primero za zgradbo mašne daritve; s primerami pomagamo svoji domišljiji in si bolj ohranimo v spominu stvari, ki naj bi jih ne pozabili. Priprava na daritev, do darovanja, je kakor dvor v judovskem templju: tam se pripravljamo na važno opravilo daritve in potem vstopimo v svetišče. Samo judovski duhovnik je smel stopiti v sveto; kristjani pa so vsi „izvoljen rod, kraljevo |duhov-stvo“, zato smejo stopiti v sveto mašne daritve, ki je darovanje: vsi prinašamo dar na oltar. Sedaj pa smo na pragu presvetega, pred spremenjenjem. Po Mojzesovi postavi je le veliki duhovnik stopil v presveto na spravni dan, ko je pokropil skrinjo zaveze s krvjo kozlov in juncev v spravo za grehe ljudstva. Maša je vse kaj večjega. Veliki duhovnik Jezus Krištus sam prihaja; ne kropi oltarja s krvjo živali, ampak s svojo lastno krvjo. Kristjani se moramo globoko zavedati, da pri maši Kristus ponavlja svojo daritev na križu* Na križu je bil oboje: duhovnik in žrtev, prav tako sedaj na oltarju. Ko se bliža posvečenje ali spremenjenje je prav, če si kličemo v spomin besede Stare zaveze: „Seeuj svoje čevlje, zakaj kraj, kjer stojiš, je posvečena zemlja“ (2 Moz 3, 5).
Posvečenje v pravem pomenu je tisti čas, ko se duhovnik skloni nad kruhom in vinom in izgovori posvetilne besede po naročilu Zveličarjevem: „To delajte v moj spomin.“ Duhovnik dela kolikor
JOŽE VOVK, U. S. A-
mogoče natančno isto kar je Jezus pri zadnji večerji. Po njegovih besedah se v moči Svetega Duha izvrši čudež spre-menjenja:	Kristus je 'zakramentalno
pričujoč pod podobama kruha in vina-
Cerkev je temu bistvenemu obredu dodala okvir z molitvami in dejanji maš-nikovimi pred in po povzdigovanju. To se imenuje „kanon“ maše. Je to grška beseda, ki pomenja prvotno mizarska svinčnica in preneseno: Pravilo. Te molitve so stare 1500 let, molili so jih v katakombah in so ostale nespremenjene.
Duh mučencev, vera spoznavalcev vseh stoletij veje iz teh molitev; gre jim torej spoštovanje. To so molitve, s katerimi je Cerkev klicala Gospoda na oltar že neštetokrat. Kanon moli duhovnik zase, tiho; gotovo ga sme vernik moliti z njim in potrebno je,' da vsaj !z,na, kakšna je vsebina teh molitev.
Preglejmo ta del maše najprej kot celoto. Predočimo in razložimo si tole risbo: Kristus razpet na križu govori kot Nikodemu nekoč: „Ko bom z zemlje dvignjen proti nebu, bom vse k sebi pritegnil.“ In res, šest skupin se zbira pod križem, ki predstavljajo tisto „vse“: 1. Vojskujoča se Cerkev na zemlji s papežem, škofom, duhovniki. 2. Naši živi sorodniki in prijatelji. Izmed velikega števila kristjanov izberemo tiste, ki so nam po krvi in veri bliže in jih postavimo pod križ Gospodov. 3. Svetniki: ob križ poštavimo Marijo in ob njej apostole in mučence; te tri skupine so na desni krtža, spominjamo se jih pred spremenjenjem; naslednje tri skupine so na levi križa in po spremenjenju: 4. umrli, najprej naši dragi in potem vse duše. 5. Mi sami. Kakor nas uči krščanska
Ponižnost smo drugim dali prednost, se-^aj pa se še sami postavimo pod križ, da bi biiii deležni odrešenja. 6. Končno, stvarstvo ki ni umno. Zaradi človeko-Vega greha je zadelo prekletstvo tudi Vso naravo; tega naj jo reši križ Kristusov. Tako je vse stvarstvo zbrano Pod križem. Vse steguje roke k Odreše-niku kot desni razbojnik:	„Gospod,
spomni se me!“ Saj je tudi sicer desni razbojnik v mnogočem podoben vsake-rnu> ki prav daruje. On je prvi sodaro-val s Kristusom: k temu smo tudi mi Poklicani; ni prosil, da bi ga rešil s kri-Za^ prosil je ile za majhen prostor v “Ožjem Srcu. Dvoje čustev je prevevalo Njegovo srce, kakor je treba, da prevzela tudi nas: spokornost: „Po pravici trpim!“ in vera: Ti si Kralj, Gospod!
V Slavospevu prihaja Kralj Kristus k°t na cvetno nedeljo, ki mu doni Ho-sana in Svet naproti; vendar prihaja, a_ ponovi trpljenje in snnt na Kalva-v kanonu je pribit pred našimi du-ovnimi očmi na križ; skrivnostno umre Pri spremen jen ju; s takoimenovanim ’>malim povzdigovanjem“ se ta del ^nČa.
Ta pregled kanona nam kaže pomen mašne daritve. Cerkev prejema vse mi-osti iz smrti Kristusove; tukaj črpamo sadove odrešenja zase in za druge; svetnik; so se tu posvetili, duše v vicah Ze m° čakajo olajšanja iz tega vira. Mi sami pričakujemo, da bomo dobili tukaj 0c za vsakdanje boje. Še brezumna na-ava je blagoslovljena, da bi ne bila ovi-a, pač pa pomoč človeku, ki roma k °f?u. Ogilejmo si sedaj posamezne dele anona; najprej prefacijo ali hvalospev. a inska beseda praefacio pomeni pred-°v°r; pri maši je to hvalospev ali tudi ahvala, obenem uvaja v kanon.
Ta hvalospev bo imel isti pomen kot Snska beseda evharistija; in tako ime-ujemo 'zakrament sv. Rešnjega Telesa a splošno. Evangelisti poročajo o zad-H večerji, da je Gospod, vzel kruh ga
Najbolj dragoceni trenutki svete maše, ko tudi mi pridružujemo neizmerni Kristusovi daritvi svoje male darove ‘— svoje žrtve, trpljenje, radosti in napore vsakdanjega življenja
blagoslovil in se zahvalil nebeškemu Očetu. Tako se tudi mi zahvaljujemo za vser velike dobrote božje in med temi je prav odlična najsvotejši Zakrament in daritev, ki jo ponavljamo z zahvalo.
V rimskem misalu imamo sedaj 15 različnih hvalospevov, sestavljenih po istem vzorcu. Vsak ima tri dtle: 1. izražamo hvalo Bogu; 2. zaradi posebnega vzroka, ki ga predstavlja skrivnost praznika ali cerkvene dobe; 3. se družimo z angeli v njihovem hvalospevu:	Svet,
svet, svet...
Hvalospev se začne s pozivi in odgovori: Kvišku srca! Zahvalimo se Gospodu, svojemu Bogu!
Hvalospev je pesniško zložena him-
na s prostim ritmom in lepo urejenimi besednimi skupinami. Podajam splošni hvalospev za delavnike in navadne praznike:
Res se spodobi in je pravično, primerno in zveličavno,
da se ti zahvaljujemo vedno in pov-
sveti Gospod, vsemogočni Oče, večni Bog,
po Kristusu Gospodu.
Po njem tvoje veličastvo angeli hvalijo,
gospodstva molijo, oblasrti v trepetu slavijo,
skupaj z družno radostjo poveličujejo.
Daj , prosimo, sprejmi z njimi vred tudi naš glas,
ko ponižno izpovedujemo: Svet, svet, svet si ti, Gospod,
Bog nebesnih čet; polna so nebesa in zemlja tvoje slave.
Hosana na višavah.
Blagoslovljen, tki prihaja. ..
Dolžnost našega življenja je Bogu dajati čast; tukaj jo dajemo z besedo in se družimo z angeli; tako se najbolje pripravljamo na življenje poveličanih. „Svet, svet, svet, si ti Gospod,“ je po Izaiji in Razodetju spev angelski, „Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem,“ pa je človeški pozdrav cvetne nedelje; oboje se je tu 'zlilo v lepo celoto.
Un poco de polvo en la mano de Dios
El titulo suena un poco raro, ies cierto? Pero no es solamante ima frase; es mucho mas; es realidad pura y defi-mitiva: un poco de ,polvo en la mano de Cristo es — el sacerdote catolico.
Es un hecho inegable que los fieles cristianos siempre han distinguido y siguen aün distinguiendo a los sacer-dotes con un amor y un respeto especia-les. Pero los sacerdotes saben muy biem que este gran respeto no se dirige al hombre como a tal, sino a la gracia de la misiön, a aquella vocacidn sublime con que Jesucristo vinculo a si mismo las almas sacerdotales para todo el decurso de una vida llena de sacrificios.
Por eso respetan los buenos catoli-cos a sus sacerdotes, por ser estos los que recibieron el encargo de Cristo, y los que conti.nüan la obra del Senor; los respetan porque creen firmemente que en la mano consagrada del sacerdote des-ca;nsa a diario el Cuerpo de Cristo; que sobre su alma se derrama un dia y
otro dia el amor del Espiritu Santo.
Lo repito: nosotros no vemos un angel en el sacerdote; tambien el es hombre, como todos los demšs. Pero es un hombre abrasado en el amor de Cristo. El sacerdote viene a ser un poco de polvo; pero polvo en la mano de Cristo, polvo que abre los ojos a los ciegos y los habilita para la visidn de Dios.
El sacerdote introduce a los fieles en la Iglesia, mediante el bautismo; introduce a Dios en el alma, mediante e* Santisimo Sacramento; robustece las almas en la lucha, ora con ellas, les en-sena el cielo, las consuela en la desgra-cia, enjuga el sudor frio en la frente del moribundo y no abandona a los hom-bres ni siquiera cuando ya han devuelto sus cuerpos a la tierra del cementerio; siempre reza por ellos ante el august® acatamiento de Dios. Por esto los catö-licos depositan tanta confianza en su® sacerdotes.
JOE JUCK
GLAD, WlVINt IN MOIHCI
GREGOR HRIBAR
S Perave je šla Čelnica pod Dravo 'n čez Dravski most proti postaji.
Pred frančiškansko cerkvijo je obstala in si ogledovala ruševine. Angleži so med vojsko hoteli med drugim razbiti tudi Dravski most. Razbili so Pa le bližnje hiše in poškodovali cerkev. Cerkvena okna in vrata so bila uničena in z deskami zabita.
Čelnica je izmajevala z glavo. Kar Pi mogla razumeti, zakaj je bila cerkev Angležem tako zelo napoti. Tako visokega zvonika tudi nima, da bi mogli vanj zadeti, ko so letali nad Koroško. So hoteli vreči bombe kam drugam in Piso znali dobro meriti? Ali pa so napravili iz same hudobije?
Mimo je šla skupina razposajenih angleških vojakov. Kmetica bi jih najrajši kar na mestu oštela, ker so tako grdo razbili mesto, in jih napodila popravljat podrte hiše.
Hitler je imel čisto prav, ko ije tako Udrihal čez Angleže! je Čelnica končala svoje premišljevanje pred frančiškansko cerkvijo.
še po poti. je Boga hvalila, da se je rodila v Kočni vasi, ki je zanjo pač škoda vsake bombe. Prav nič ji ni bilo do tega, da bi bila mestna gospa, kot si nekatere druge Slemeničacke želijo. Je le bolj varno na kmetih.
Od Dobrača je pihal hladen veter.
Odkar je šla od doma, ni Čelnica ničesar več zaužila. Pot in mraz, up in strah, — vse to jo je utrudilo in oslabilo. Veselje, ki ga (je užila ob jasno-vidkini napovedi, ji le ni moglo nadomestiti izgubljenih moči.
Ni ji kazalo drugega, kot da je na Kolodvorski ulici štopila v gostilno.
Nekaj malega je imela s seboj, a brez tople juhe si ni upala zdržati do večera.
Po sobi je hodil od mize do mize mož s škarjami v rokah. Strigel je številke od živilskih nakaznic in jih spravljal v žep.
Tudi od Čelnice je hotel najprej izvedeti, ali ima živilsko nakaznico za meso.
„Le kaj sprašujete!“ ga je zavrnila kmetica. „Na Slemenici imata živilsko karto le gospod župnik in gospod učitelj, ker nimata kmetije. Kmetje dobimo ■nakaznice le za sladkor in petrolej. Ko pride mož, bo dobil tudi tobačno karto, je pojasnjevala Čelnica natakarju.
Mož s škarjami v rokah ni kazal dosti zanimanja za njeno razlaganje. Le vprašal jo je resno:
„Ste torej pripravljeni, da plačate meso po isti ceni, kot nam ga prodajajo kmetje na črni borzi, ali pa se zadovoljite rajši s tem, kar vam moremo dati brez nakaznice?“
Čelnica se je odločila za zadnje. Kdo bo po nepotrebnem trošil denar po Beljaku! Mar kmetje zato prodajajo drago svoje pridelke, da jih bodo požneje še dražje nazaj kupovali?
Račun za tiste žlice tople vode in slanega krompirja je bil presenetljivo velik. Ženska pa še prav tako lačna kot poprej.
Ozirala se je na okrog, da bi videla, kaj ijedo oni, ki so imeli živilske nakaznice s seboj.
Nič ni bilo žal Čelnici, da ni drago plačevala mesa. Tisti košček, ki so ga dobivali drugi ljudje, bi ji tudi ne pregnal lakote.
Sedaj je kmetica bolje razumela, zakaj so bili ljudje v mestu tako suhi, bledi
in črni pod očmi. Veliko je že slišala o pomanjkanju, ki so v njem živeli po vojski mestni ljudje. Saj so neredko zašli tudi v Kočno vas meščani iz Celovca in Beljaka in pred čelnico tarnali, da v mestu vsega primanjkuje:
,,Ka (kein) Fleisch, kane (keine) Milch, kane Butter, ka Mehi, ka Te, ka Kaffe, ka Zucker, ka — gar nix iz zu kriegen.“
Toda doslej tako govorjenje kmetici ni šlo posebno do srca:
„Delat naj gredo pa bodo imeli kaj jesti,“ je podobno kot drugi kmetje z lahkoto reševala težko povojno vprašanje prehrane mestnega prebivalstva. Na to, da vsi meščani ne morejo iti na deželo in da so tudi mesta potrebna za deželo, ženska ni pomislila.
Notranjost mestne hiše (rotovža) v Beljaku, ki so jo razrušile v zadnji vojni zavezniške bombe
Sedaj so zadobile tožbe in vzdihi mestnih ljudi, ki so stikali po kmetih za živili, za Čelnico globljo vsebino. Kes. no se je zamislila v njihov žalostni položaj:
Le kako morejo ljudje zdržati ob tako pičli hrani? Sicer res ni posebnega dela po pisarnah, šolah in trgovinah, ali vendar. Človek) mora (jesti, čeprav cel dan nič ne dela. Navsezadnje le ni tako slabo na kmetih kot nekateri mislijo. Treba je garati od jutra do večera. To je res. A kruha nikoli ne manjka. Kaj pomaga človeku vse drugo, če mora stradati.
Čelnico je postalo sram, da .ni bila bolj sočutna do mestnih ljudi. Le kako jih je mogla tako brezbrižno odganjati od hiše, ko vendar njen Franc ves ta čas prav tako strada v Rusiji.
Še bolj ko odrasli, so se kmetici zasmilili meštni otroci.
Kaj jim pomagajo vse igrače, če so lačni. Vse življenje bodo slabotni in bolehni, ker jim v mladih letih manjka kruha in mleka. Tudi zobe utegnejo radi lakote zgodaj zgubiti, kakor jih ije zgubil njen mož. So le njeni otroci na boljšem, čeprav so strgani in bosi. Lačni pa le niso nikoli. Ko pride atek domov, jim bo pa tudi igrače napravil, zlasti ujčkavnico, ki jo otroci že tako dolgo prosijo.
Čelnica je spet hvalila Boga, da njej in njenim otrokom ni bilo treba stradati in da bo tudi njen mož kmalu spet sedel pri polni skledi.
Hkrati je delala kmetica dobre sklepe za bodočnost:
Mestne ljudi bo odslej z večjim sočutjem poslušala in jim bo živež ceneje prodajala. Zlasti otroke bo pa vedno še k mizi povabila in jim ponudila skledico mleka in kos črnega kruha.
S takimi mislimi in dobrimi sklepi se je Čelnica približala postaji.
Bila je nekoliko prezgodnja. Niso ji
Pogled na mesto Beljak z Dobrača v smeri Karavank
še hoteli prodati karte, češ da mora oditi preje drug vlak.
Kmetici oni ostalo drugega, kot da je opazovala vrvež na postaji.
Beljak je važen srednjeevropski že-*ezniški vozel. Od vseh strani se v njem stikajo železniške proge in spet razhajajo.
Isto velja o cestah. Zato je Beljak T času vojske zelo pomemben.
Napoleon je močno cenil strateško Pomembnost kraja. Slavni vojskovodja je dejal:
Kdor ima Trst, Ljubljano in Beljak, le gospodar srednje Evrope.
Mož je izemljepis res dobro znal. Beljak leži v središču Koroške, ki je kakor dobro utrjena četverokotna gorska trdnjava s štirinti vrati. Proti vsaki strani neba je narava dala Koroški e en izhod oziroma dohod.
Od vzhoda do zahoda vodi čez Koroško pot ob Dravi, ki vstopa pri Gornjem Dravogradu skozi ozko dolino na Koroško in jo pri Spodnjem Dravogradu spet zapušča.
Mimo Brež (Friesach) in pod Grebočem (Grebenlzen) vodi ozka pot s Koroške na sever.
Na jugu je vhod posebno dobro zavarovan. Ob Ziljici vodi ozka pot iv Kanalsko dolino, ki ima dvojna vrata. Na jugovzhod vodi pot čez Videm v Italijo in na Trst, ki je maj prikladne j še pristanišče za Koroško. Hkrati vodi s Kanalske doline pot proti jugovzhodu na Ljubljano.
Ti dve naravni poti z vzhoda na zahod i.n s severa na jug se križata v be-1 jaški kotlini.
Po poti preko Brež in Trbiža sta hodila po vsej priliki že slovanska apostola Ciril in Metod, ko sta se šla radi nemških obtožb zagovarjat v Rim.
Po isti poti se je vračal iz Rima na Poljsko sveti Hijacint, ki je ustanovil v Brežah dominikanski samostan.
Ob Dravi .navzgor so vdirale na Koroško turške tolpe in odvajale Slovence v sužnjost.
Po isti poti se je vrnila v Sveče iz globoke Turčije Miklova Zala in presenetila svojo sovražnico, kakor je konec svetovne vojske presenetil naciste.
Pa ne le ivrata ima ta gorska trdnjava, temveč tudi okna, visoko gori v stenah, v višini tisoč in več metrov. Tudi okna služijo za prehode in prelaze.
Najmanj prijetna bo pač ona pot, ki vodi iz Kačje doline (Katschtal) pod Kačjo goro (Katschberg) v gornje Pomurje.
Predilski prelaz (1156 m) krajša pot med Beljakom in Trstom.
Ljubljano veže z Beljakom Korenski prelaz (1073 m). S Celovcem je zvezana po Ljubeljskem (1369 m) in a Velikovcem po Jezerskem prelazu (1218 m).
Skozi vsa ta vrata in okna so po vojski prihajali na Koroško in odhajali z .nje po svetu številni begunci s komunističnih dežel.
Koroška trdnjava ima mogočne Stene — Veliki Klek ima 3798 metrov! — ima vrata in okna, ni ji pa dala narava strehe.
Tudi Hitler je ni mogel postaviti. Zato so padale bombe vse križem po koroškem gavu.
Največ jih Ije bil poleg Celovca deležen seveda Beljak.
Več mestnih četrti je bilo ob koncu vojske iv razvalinah. Na glavnem trgu je bilo toliko ruševin, da angleški ka-mijoni nekaj časa niso mogli voziti po trgu.
Čisto uničena je bila občinska hiša. Zelo razbito je bilo tudi poslopje železniške postaje. Dalj časa so bili uradi nameščeni v izasilni lopi. Ko je bila Čelnica v Beljaku, so novo postajno poslopje šele gradili.
Med vojsko so nacisti oholo prepevali:
Es zittern die morschen Knochen,
wenn alles in Scherben fällt.
Tresejo se kosti trhle,
ko ves svet leži v črepinjah.
A kmalu so bila tudi nemška mesta deležna iste žalostne usode.
Tudi Beljak je po vojski ležal v črepinjah in razvalinah.
Le nekaj časa naj bi še trajala vojska, pa bi bil Beljak izenačen v usodi z nekdanjim blizu ležečim rimskim naseljem Bilachinium.
V tem primeru ibi zgodovinarji skupno usodo obeh mest lahko na kratko označili nekako takole:
Bilachinium je bil uničen po barbarih v petem, Beljak pa v dvajsetem stoletju.
Ker je narava Koroško tako skopo povezala s sosednjimi deželami, ji je v zadnjem stoletju človek napravil nove zveze.
Cesarska Avstrija je ^zgradila dva mogočna železniška predora. Turski predor (8526 m) je Koroško povezal s Salzburško, Karavanski predor (8016 m) je zbližajl Koroško iz Gorenjsko. Ta dva predora in Bohinjski predor (6339 m) so pomen Beljaka le še Jstopnjevali in ga še tesneje povezali iz Ljubljano in s Trstom.
Nato je še Hitler dal zgraditi nekaj sto metrov pod Ljubeljskim prelazom cestni predor. Veliko vojnih ujetnikov, ki so ga gradili, je tam pomrlo. V slovensko zgodovino bo prišel ta predor kot tisti rešilni izhod, ki se je leta 1945 po njem prelila reka slovenskih beguncev in domobrancev na Koroško.
Kdor ima Beljak, ima Koroško.
Kdor ima Trst, Ljubljano in Beljak, je gospodar Srednje Evrope.
Vsi večji imperiji so si ta trikot osvojili ali so vsaj skušali priti y njegovo posest: Rimljani, Franki, Nemci» Turki, Francozi.
Napoleon je združil ves ta trikot za štiri leta v Ilirskih provincah (1809 d° 1813).
Za Napoleonom je prišel za sto let spet pod Avstrijo.
Po prvi svetovni vojski je vsako od teh treh mest pripadalo drugi državi.
Mussolini je Trst in Ljubljano združil za dve leti v rimskem imperiju.
Hitler je ves ta trikot za nadaljnji dve leti združil v Jadranskem primorju (Adriatisches Küstenland)', ki je obsegalo Koroški gav, Ljubljansko pokrajino in Julijsko Benečijo.
Po vojski je hotela Jugoslavija ves
*a trikot spraviti pod streho hiše ene. Pobila je skoraj vse ozemlje, le s Trsta *n s Koroške se je morala umakniti.
Raje kot bi da'i Trst Jugoslaviji, so zapad,ni zavezniki ustanovili Svobodno Bržaš^o OJzemlje. Kakor1 so is v oj čas Ilirske province napravile iz Avstrije celinsko državo, tako maj bi STO zapiralo Sloveniji tik 'ipred .nosom dostop do morja.
Niso še zapadni zavezniki dobro sto-'ili te krivice slove iškemu narodu, ko s° se že zakleli, 'da bodo tudi Koroško z (Beljakom „rešili“ iza zapadno demokracijo.
Če’nica seveda ni vedela, na kako ^ažuem kraju se nahaja. Z zanimanjem jo opazovala potnike. Nekateri so govo-rHi toed seboj v tujem jeziku. Nič ni •nogla razumeti, čeprav je vlekla vsako oesedo ma ušesa.
Župnik bi nemara razumel, kaj se Pogovarjajo. Modda prav v njegovem kraJu tako čudno govorijo, je šlo kmetici p0 glavi.	1
Obraz nekega moškega se ji ie zdel zl,an. Dobro si ga |je ogledovalca. Je ali ni?
Čelnica ga je spet in spet ogledova’a.
Richtig! Pavel je!
Njen medvojni delavec, Ukrajinec avel Porotko, jo je tudi opazil in spo-znal. Pokimal ji je, se ločil od tovarišev 'n se ji prijazno približal, čelnici se je suh. Tudi pokaš jeval je.
Kmetica mu ie z inasmeškom požugala:
»Paul faul. Durchgegangen. Mich allein lassen. Die Bäuerin iviel Arbeit.“ Za vojne ujetnike so Nemci svoj je-‘‘k zelo poenostavili. Govorili go jim večinoma le v nedoločnikih in deležni-'h preteklega časa. Rabili so zanje le Najpotrebnejše besede. Razumljivo, da Se ujetniki tako niso mogli naučiti ne nemškega jezika, me .narečja.
Pavel je skušal čelnici na lep način
dopovedati, da je v taborišču iv Spittalu, a kmetica mu je brž spet oponesla:
„Im Lager die Ausländer nix arbeiten. Nur essen. Nicht recht!“
Pavel je ženski skromno ugovarjal:
„Im Lager wenig essen. Hunger haben. Engländer inicht gut. Wenig essen geben.“
„Zakaj pa potem v Rusijo ne greš, če ti ni nikjer prav?“ je bila še kar naprej huda Čelnica.
Pave’ je ob misli na domovino vzdihnil in čez čas dejal:
„Stalin auch nicht gut. Paul nie mehr heimgehen. Viel weinen. Bäuerin gut gewesen.“
Kmetica mu je prvi trenutek privoščila, da mu je slabo šlo v taborišču. Kaj se mu je pa tako mudilo proč!
A brž nato se ji je Pavel zasmilil. Pomislila je, da ima on tudi sorodnike, ki ga prav tako težko pričakujejo kot ona svojega moža. Le da oni ne morejo iti k jasnovidki, da bi jim povedala, ali je Pavel živ in ikdaj se bo vrnil.
Nič iveč mi kregala Pavla radi odhoda v taborišče. Veselilo jo je, da je Pavel priznal, da je bila dobra do njega. Pričela mu je praviti, da bo kmet kmalu prišel, kar ipa Pavla ni dosti zanimalo. K jub temu ga je Čelnica povabila, naj bi šel z njo na Slemenico. Obljubila mu je dobro hrano, da si bo opomogel od stradanja v taborišču.
Pavlu je bilo povabilo ivšeč, a tudi od rojakov se ne bi rad ločil. Je človek le rajši malo lačen med svojimi ljudmi, kot sit med tujci. Zlasti božič bi še rad preživel med znanci.
Popolnoma odkloniti pa tudi ni maral povabila. Zato je ženski odgovoril, da mora še dobro premisliti. Hkrati jo je prosil za deset šilingov, da bo imel za vlak.
Kmetica mu ni mogla odreči. Saj ji je med vojsko zastonj garal.
Brž nato sta se Pavel in Čelnica poslovila.
Mesec julij je y domovini mesec novih maš. Pokojni prelat dr. Alojzij Odar je pred tremi leti ob priliki srebrne maše č. g. Gregorija Malija povedal silno globoke misli o duhovništvu, tki jih danes objavljamo. Naj bodo tudi majhen spomenik velikemu pokojniku, ki je bil urednik ,*Duhov.nega življenja“ in čigar drugo obletnico smrti smo obhajali 20. maja. {
NOVA IN SREBRNA MASA
Predragi v Gospodu!
Ni zlepa bolj zoprne stvari, kot bi bilo hvaljenje človeka na svetem kraju. Bližina najsvetejšega Boga, naloga svetega kraja in namen zbora vernikov, vse se upira temu, da bi tu peli hvallo človeku. Tu je le neskončni Bog in grešni človek, ki je manj kot nič pred Njim. Zato je razumljivo, da Cerkev prepoveduje hvaliti kogar koli pri božji služ-pa naj bi imel še tako visok položaj v verski ali svetni družbi. Strogo prepoveduje hvaliti ga, pač pa priporoča in naroča zanj moliti, čim višji je, tem bolj moli zanj. Kadar umrje preprost vernik, pokropi in pokadi duhovnik njegovo truplo enkrat, ko prosi neskončnega Boga usmiljenja zanj. Kadar umrje škof, se pokropi in pokadi njegovo truplo petkrat; Cerkev silno pomnoži prošnje zanj. Kadar pa umrje papež, brajajo žalni obredi zanj nepretrgoma devet dni. In v teh 'dneh moli vsa Cerkev za usmiljenje duši človeka, ki je bil v življenju papež. Nobenega živega človeka torej v Cerkvi ne poveličujemo, tudi nobenega umrlega ne, dokler ni bil po strogih postopkih, v katerih se srečata vsa človeška zmožnost natančnega preiskovanja z božjo čudežno močjo, slovesno razglašen za svetnika ali vsaj za blaženega. Če bi torej komu prišlo na misel, da je tako slavje, kot ga mi danes v tej cerkvi praznujemo, namenjeno človeku kot človeku, naj ve, da se silno moti. „Preklet bodi, kdor v človeka zaupa,“ pravi sv. pismo. Kaj bi reklo šele o tem, ki bi se drznil slaviti človeka v božji hiši.
Ob treh priložnostih spremlja verna
množica duhovnika v cerkev na poseben način. Prvič ob njegovi novi maši; drugič ob njegovem jubileju srebrne ali zlate maše. V tretje pa kaže zabitega v krsti k žalni maši ob pogrebu. Ob vseh treh priložnostih se v cerkvi govori 0 duhovniku. V tretje govori umrli duhovnik sam. Je to najsilnejši govor, pa naj je bil v življenju še tako silen govornik. Molče trobenta, kot pravi .naš pesnik. Nekdo izmed njegovih živih tovarišev pa nam potem skuša pojasniti silno govorico mrtvega govornika, se mu zanje zahvali Ln ga priporoči božjemu usmiljenju. Ob novi ali srebrni maši pa pojav novo- ali srebrnomašnika ne razodeva tako sitna govorica, kot je ona iz krste sredi cerkve. Zato mora nastopiti dru£ govornik, da nam razjasni, kdo in kaj je duhovnik, čemu živi sredi med nanii in kaj dela. Zakaj kristjani moramo p o-znati in verovati ter si z umom in srcem osvojiti vse verske resnice, tudi te o duhovništvu in duhovniku. Nova ali srebrna maša pa nam nudita najlepšo pri-tožnost za to.
Je pa razlika med novo in srebrno mašo, med novo in srebrnomašnikom. Na dan nove maše strmimo z očmi v@re nad čudežem božje milosti. Na enega iz-med .nas je prišlo Gospodovo duhovni-štvo, njegova silna moč in. dostojanstvo. Prišlo je samo od sebe, čeprav ne nepri-čakovano, prišlo nezasluženo, samo P° božji volji, od zgoraj. Zakaj prav na te" ga in ne tudi na onega? Ne vemo. Eden je spoznal, da mora hoditi po poti du-hovništva, dirugi pa je prav tako sp0-znal, da ne sme stopiti ,na to pot. V gi°‘

Mašni plašč iz 16. stoletja
kini naših duš je tako odločilna božja Previdnost; proti njenemu odloku ni pritožbe. Na dan nove maše stojimo pred čudežem božje milosti. Vse, kar je ta n°vi duhovnik, je po božji milosti. Sam °d sebe nima ničesar. Samo en faktor slavimo ta dan, samo božjo milost. V to slavje pa se nam nehote prikrade ute-m6ljena bojazen: Kaj bo v življenju s tem novim duhovnikom, ali bo zvest Gospodovemu klicu ali ne. Med dvanajstimi apostoli, ki jih je poklical isti Gospod še bolj jasno kot njega, je bil Juda Iškariot, ki ga je potem izdal in prodal in se ,nato obesil na sam veliki petek. 0, skrivnost greha, kako si globoka!
Na dan srebrne maše pa se raduje-nio dveh činiteiljev. Prvi je še vedno kožja milost. Kakor je novoposvečeni duhovnik postal duhovnik na dan svojega mašniškega posvečenja po božji mi'
losti, tako je duhovnik po isti božji milosti vsak dan, tudi na dan svoje srebrne ali zlate maše. Božja milost, ki je prišla vanj na dan mašniškega posvečenja, deluje v njem vsak dan. Vsaka maša ima isto neskončno vrednost, pa naj bo prva ali na dan srebrnomašnega ali zlatomašnega jubileja, naj jo opravi duhovnik ali škof ali papež. Drugi faktor pa, ki ga pri novi maši še ni, je na Strani duhovnika). Od .novomašnika v svetem upanju pričakujemo, da bo zvest Gospodovemu klicu in milosti, pri sre-brnomašniku pa že s hvaležnostjo ugotavljamo, da spolnjuje to upanje že dolgih pet in dvajset let od tistega lepega poletnega jutra na praznik sv. Petra in Pavla v ljubljanski stolnici do danes, ko stoji že čez poldan v njegovem živ-ljenskem dnevu in so se senice začele že daljšati. Petindvajset 'let neomajne zvestobe, petindvajset let trdega dušnopa-stirskega delta, petindvajset let molitev, žrtev, petindvajsetkrat toliko maš, kot ima vsako /leto dni, na tisoče pridig, v visoke desettisoče segajoča razdeljena obhajila in v spovednici izrečene odveze, petindvajset let nepretrgane straže ob tabernaklju, to je tisto, glejte, kar razlikuje sirebrnomašnika od novomašnika. Če novomašniku čestitamo, moramo pri srebrnomašniku čestitke združiti z zahvalo.
Tako slavje, kot ga praznujemo danes, mora do dobra razumeti le veren človek. Mi vsi smo verni. Toda še mi moramo očistiti svoj pojem o duhov-hovniku. Postrgati navlako, da bo zablestela prava podoba duhovnika.
Kaj si mi pravzaprav predstavljamo pod duhovnikom? Mnogi so pri nas videli v njem in ga cenili le kot javnega prosvetnega delavca, kot zadrugarja, kot učitelja in pomočnika v sili, pa naj je šlo za gmotno podporo ali za kako intervencijo ali zato, da napiše kako vlogo na oblast ali da raztolmači kako tuje pisanje. In vendar za vse to ni duhovnik, ali vsaj to ni prvo, kaj šele bistveno za
duhovnika. Mnogo tem in podobnih opravil so pri nas duhovniki res oprav-ljalli; toda taka opravila niso duhovniška; prav je bilo, če jih je duhovnik opravljal poleg svojih, zelo narobe pa je bilo, če jih je vršil namesto svojih.
Kaj je torej duhovnik; katera je prava njegova podoba? Sv. apostol Pavel odgovarja v četrtem poglavju prvega pisma Korinčanom, da je duhovnik služabnik Kristusov in oskrbnik božjih skrivnosti. V svojem čudovitem pismu Hebrejcem, v katerem silno globoko razpravlja o Kristusu kot duhovniku, pa pravi, da se duhovnik jemlje iz iljudi in poslavlja za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga, in da ga na to mesto pokliče Bog sam.
Po tem Pavlovem nauku je torej duhovnik sred.nik med Bogom in človekom. Sredinih med dvema sprtima strankama pa ne more biti vsakdo. Srednik mora namreč imeti nekaj od obeh, med katerima naj posreduje. Med dvema človekoma že je težko posredovati, ne upa se vsak tega. Toda kdo naj se drzne posredovati med Bogom in človekom ? Ali veste, kdo je Bog? Kdo se mu more približati, da bi se spustil z njim v razgovore o posredovanju? Mojzes se mu je nekoč približal, in je videl za hip postrani Boga mimogrede, pa je nosil na svojem obrazu znamenje celo življenje.
Le eden je bil zmožen biti srednik med Bogom in ljudmi. Je to Jezus Kristus, ki je Bog in človek. Zato tudi imamo v Novi zavezi le enega duhovnika Jezusa Kristusa. Ta je z dairitvijo samega sebe ina križu na Golgoti napravil spravo med Bogom in človeštvom, odprl je nebesa, ki so bila po izvirnem grehu zaprta, zaslužil je vse milosti, ki jih ljudje potrebujemo, da se moremo zveličati; ustanovil je zakramente, po katerih te milosti prejemamo, in ukazail je ponavljati svojo križevo daritev na nekrvav inačin do konca sveta, da z njo Boga dostojno častimo, se mu zahvaljujemo in zadoščujemo ter si prosimo
Pokojni prelat dr. Alojzij Odar, ki je z velikim veseljem sprejel prošnjo č. g. Gregorja Malija, da mu kot bivši sošolec govori na srebrni sv. maši
nadnaravnih in naravnih dobrot. Tako je edini duhovnik nove zaveze Jezus Kristus. Drugega duhovnika poleg njega ni in ne more biti.
K svoji duhovniški funkciji, v kolikor se ta stalno nadaljuje v svetu, pa privzema Kristus po zakramentu mašni-škega posvečenja nekatere ljudi. Ti postanejo tako njegovi služabniki in oskrbniki božjih skrivnosti, kot pravi apostol Pavel. To šiužabništvo in oskrfoništvo obstoji v pooblaščenju delati to, kar je delal Kristus in to v injegovem imenu, z njegovo močjo in oblastjo. Tako je katoliški duhovnik v resnici drugi Kristus. Po njem deluje Kristus. „Vi ste moji prijatelji,“ je govoril Kristus pri zadnji večerji prvim novoposvečenkn duhovnikom. „Več vas ne imenujem služabnike, ampak prijatelje, zakaj služabnik ne ve, kaj dela njegov gospod. Vas pa sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta.“ Kristus se naravnost istoveti s svo-
J'm duhovnikom. „Krstim te,“ govori duhovnik, to se pravi: odpuščam ti izvirni greh, vlivam ti posvečujočo milost ln včlanjujem te v skrivnostno telo Kristusovo. Jasno je, da tega ne more sto-wti v svojem imenu; govori namesto ■Kristusa, ta deluje po njem. „Odvežem od tvojih grehov,“ izreka duhovnik v spovednici, še bolj kot pri krstu je vsakomur jasno, da more tako izreči le ^ imenu Jezusa Kristusa, učlovečenega “°Sa. Zakaj kdo more odpuščali grehe mzetn Boga, so pravilno sklepali Judje, *° so slišali, da je Kristus nekomu odpustil grehe. „To je moje telo“ in „to 1® moja kri“ izreče pri maši duhovnik m kruh se pri priči spremeni v Kristu-s°Vo telo in vino v Kristusovo kri. Očit-d° je, kako postaneta v tem tlrenutku Kristus in duhovnik eno. Kristus privza-d1® duhovnikove organe, da po njih iz-reče posvetilne besede. So res v duhov-uikovem življenju trenutki, ko je duhov-n,k resnično drugi Kristus.
Pred svojim vnebohodom je Kristus ustanovil Cerkev, ki je po eni strani vidna družba vernikov pod Kristusovim vidnim namestnikom rimskim papežem, P° drugi globlji notranji strani pa škriv-Uostno Kristusovo 'telo, kateremu je gla-Va sam fizični Kristus v nebesih, udje Pu verniki, po tretji stranii oziraje se na ljubezen med Kristusom in Cerkvijo, Pa Kristusova nevesta, Ta Cerkev izbira uhovnike, da v njenem imenu oprav-Jajo bogočastje in druge naloge, ki jih J® Kristus prepusti] Cerkvi: uče Kristu-s°v nauk, dele Kristusove zakramente, upravljajo Kristusovo daritev, vodijo vunnike po Kristusovem nauku in zapo-Y®dih ter molijo v imenu Cerkve. Tako Je duhovnik tudi služabnik Cerkve, to se Pravi njen predstavnik, njen pooblašče-nec» njen organ.
V tem dvojnem svojstvu kot drugi Ustus in pooblaščenec Cerkve, ali po avlovo povedano kot služabnik Kristu-®°v in oskrbnik božjih skrivnosti sprem-la potem duhovnik versko občino in vsa-
kega njenega člana na vsej življenjski poti od krsta do pogreba; a tudi v večnost še sega za umrlim njegova molitev, opravljena v imenu Cerkve. Prižnica, spovednica, oltar, bolniška postelj in šola so glavne postaje na tej duhovnikovi poti. Poučuje Kristusov nauk, deli Kristusove zakramente, opravlja Kristusovo daritev, tolaži, svari in vodi v Kristusovem imenu,
To, glejte, je prava podoba katoliškega duhovnika med nami. Kristus mora biti. Vse drugo na njem je navlaka. Če opravlja poleg teh duhovniških nalog_še druga opravila, je prav, če pa ta opravila zamenjava z duhovniškimi ali jih opravlja namesto duhovniških, je napak, hudo napak. Naš srehrnomašnik te napake ni zagrešil. Ostal je od ure posvečenja do danes Kristusov duhovnik.
1 (Dulhovnik je orodje Kristusovo in ■Cerkve. Pa ni zgolj mehanično orodje kot sta žaga in oblič v rokah mizarja. Biti mora živ organ umne nabave. V službo Kristusovo in Cerkve mora stopiti s svojim umom in voljo kot cel človek, in opravljati jo mora kot umen človek. Ko bi Kristus uporabljal duhovnika kot mehanično orodje, kot avtomat, ko bi bilo duhovnikovo opravilo le izgovarjati svete formule, po katerih bi Kristus delil milosti, ko bi skratka vse opravil Kristus sam in se ne bi posluževal duhovnika kot umnega bitja, bi duhovniška služba ne bila težka. Toda Kristus je določil drugače. Kot cel človek z vsemi svojimi zmožnostmi mora duhovnik stopiti v njegovo službo in opravljati jo mora kot umno bitje. To se pravi, da mrya duhovnik napraviti iz sebe čim boljšega sodelavca Kristusovega iin uporabljati mora pdtem pri svojem delu vse svoje moči. Če pomislimo za kakšno službo pri duhovniku gre, za kolikšno odgovornost, bomo lahko uvideli, da zahteva oboje, priprava in delo, od duhovnika silno veliko. Iz grešnega človeka, kakor smo vsi, težko napraviš primeren organ za sveto Kri-
stusovo službo. In to službo mora opravljati duhovnik, ki je podvržen grehu kot vsi drugi ljudje. Duhovniška služba skratka zahteva od tistega, ki jo opravlja, tolikšno moralno višino, kot nobena druga ne. Če bi ne imeli Kristusovega zagotovila, da bo sam z nami do konca sveta, in Pavlove izjave, da vse premore v Njem, ki ga krepča, inamreč v Kristusu in z njegovo milostjo, bi se noben vesten človek ne drznil sprejeti duhovniške službe.
Predragi v Gospodu! Taka je torej prava podoba duhovnika. Kot slaboten človek je vzet v duhovništvo in tak| ostane tudi po posvečenju. Vsak dan se mora usposabljati za uporaben organ Kristusov. Po svoji službi pa je udeležen na Kristusovem duhovništvu, a ne samj) delno, marveč v celoti. V vsakem katoliškem duhovniku je ves Kristus, vsak deluje z vso Kristusovo močjo. Ta moč se nič ne zmanjša zavoljo tega, ker je duhovnikov več. Vsak je tako duhovnik, kot bi bil le on duhovnik. Vsak je služabnik Kristusov in oskrbnik božjih skrivnosti. Vsak je iz ljudi vzet in za ljudi postavljen v tem, kar se nanaša na Boga. Vsak je mož božji med nami. Vsak je ob Kristusu srednik med Bogom in človeštvom.
Predragi v Gospodu! Pet in dvajset let svojega duhovniškega življenja že kleše naš gospod srebrnomašnik v sebi duhovniški lik. Pet in dvajset let je že Kristusov duhovnik na postajah, ki mu jih je določila božja Previdnost: v Žužemberku, .na Vrhniki, v Ajdovcu, v taborišču na Koroškem in sedaj pri sv. Ameliji v Buenos Airesu.
Veseli smo, kadar vidimo, da kdo zvesto spolnjuje dolžnosti svojega stanu. Če je naš človek, smo v tujini še bolj veseli. Odkritosrčno mu čestitamo ob njegovih življenjskih jubilejih. Zakaj bi ne čestitali duhovniku, ki že pet in dvajset let zvesto opravlja svojo duhovniško službo. Saj smo mnogi imeli že korist Od nje.
t^aLjlci Lz<seLj.encev
Kraljica naše domovine, v tujini te pozdravljamo; skrbi in svoje bolečine ponižno ti darujemo.
V tujino s Sinom si bežala, deviška Mati, tudi ti; nevarnosti si vse spoznala, v katerih smo izseljenci.
Po domovini hrepenela si, kakor hrepenimo mi; od dela svojih rok živela z družino najsvetejšo si.
Zato razumeš ti edina,
Marija, nas izseljence, ki te slovenska domovina izbrala za Kraljico je.
Marija, Mati in Kraljica izseljencev slovenskih si; po tebi večna naj Pravica peklenski vojski moč zdrobi.
Gregor Mali
Gospod srebrnomašnik se bo pri tej Slovesni maši še posebej zahvalil Bog11 za milosti, ki jih je Bog podelil v pel-indvajsetih letih njegovega duhovništva njemu samemu pa tudi na tisoče drugim po njegovih rokah. Pridružimo se tej zahvali tudi mi vsak zase, pa še v imenu onih v domovini, ki bi bili radi navzoči pri tej srebrni maši. Zahvalimo se Bogu za tega zvestega duhovnika, k* .nam ga je dal, pa tudi za zgled, ki nam ga je ta duhovnik dal in za delo, V ga je opravil med nami. Po milosti božji je, kar je; in milost božja v njem ni prazna. Te Deum laudamus. Hvala večnemu Bogu. Amen.
„ZAKAJ JIM GOVORIŠ V PRILIKAH?"
*>rva Jezusova prilika z dogmatično ySebino je prilika o sejalcu in semenu. . nJej nam je Gospod razložil, kakšen k P°®etek nebeškega kraljestva in na aksne notranje ovire bo to kraljestvo letelo pri svojem razširjanju. Iz vse-prilike nekateri sklepajo, da jo je cenik povedal ob času setve, ki je v alestini koncem oktobra ali v začet-
u novembra, ko prvo deževje namoči Polje;
Ker se je pa zbirala velika množica in so iz mest prihajali k njemu, je:povedal v priliki: „Sejavec je šel seme sejat. In ko je sejal, Ka je nekaj padlo poleg pota in je bilo pohojeno in ptice meha so ga Pozobale. Drugo je|padlo na skalo; 'n ko je pognalo, je usahnilo, ker ni imelo vlage. Drugo je padlo v sredo med trnje; in trnje, ki je z njim zrastlo, ga jje zadušilo. Drugo je dalo na dobro zemljo in je zrastlo ter obrodilo stoteren sad.“ Ko je to govoril, je zaklical: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!“ (Lk 8, 4—8; prim. Mt 13, 1—9; Mk 4, 1—9).
p6Z?s se j® s sv°jih potovanj križem Galileji (prim. Lk 8, 1) vedno znova acal v Kafarnaum, kjer mu je bil Pe-n 0v dom (in morda tudi Matejev) stal-0 na razpolago. Ko se je nekoč spet ndil tamkaj, je po svoji navadi šel Genezareškemu jezeru in začel učiti 1). Ljudje so „iz mest prihajali
k njemu“, tako da se je kmalu okrog njega zbrala „zelo velika množica“ (Mk 4, 1). Kot se je že v drugih priložnostih zgodilo (prim. Lk 5, 3), je tudi tedaj Jezus „moral sesti v čoln“ (Mt 13, 2), da je s svojo besedo lažje obvladal množico, ki se je drenjala na bregu.
„In povedal jim je mnogo v prilikah“ (Mt 13, 3; prim. Mk 4, 2). Jezus je že prej sem in tja rabil prilike pri svojem pouku, saj smo v Lukovem evangeliju že ponovno naleteli nanje (prim. Lk 6, 39—49; 7, 31 -35; 7, 39—47), Vendar tisti dan je bil še prav posebej posvečen prilikam, ki so vse govorile o nebeškem kraljestvu. Matej nam v zvezi s tem navaja kar sedem različnih prilik (prim. Mt 13, 1—53). Naš Luka pa ima na tem mestu samo eao, namreč o sejavcu in semenu. Dve drugi priliki, o gorčičnem zrnu in o kvasu, pa Luka podaja kasneje v drugačni zvezi, morda zato, ker jih je Gospod tedaj ponovil pred drugimi poslušalci. Ostalih štirih prilik, ki jih Matej navaja, pa Luka sploh nima. Skoraj gotovo so evangelisti v tem slučaju podobno ravnali kot z Govorom na gori (prim. DŽ XXIII, 19 sl). Matej je verjetno v svojo zbirko privzel nekatere prilike, ki jih je Gospod povedal ob drugih priložnostih, Luka pa je kako priliko iz tistega dne postavil na drugo mesto. Na vsak način pa je gotovo, da je Gospod tisti dan povedal več prilik, katere in koliko, se
pa ne da reči. Zanimivo je tudi, da vsi evangeilisti na prvo mesto postavljajo priliko o sejavcu in semenu.
Ko je Učenik že sedel v čolnu, je nagovoril množico: „Poslušajte!“ (Mk 4, 3). Potem pa je nadaljeval: „Sejavec je šel seme sejat.“ V Palestini so po največ sejali pšenico in ječmen. Pri vsaki setvi se zgodi, da ne doleti vsega semena enaka usoda. Z ozirom na to loči Gospod v priliki štiri različne slučaje. Nekaj semena pade na pot ob njivi. To seme niti ne vzklije ne, ampak ga iljludb'e pohodijo ali pa ga pozobljejo ptice (vrabci in golobi). Nekaj semena pade „na skalo“, ki jo pokriva prav tenka plast zemlje (prim. Mit 13, 5 sl; Mk 4, 5 sl). To seme sicer hitro vzklije, vendar ne more pognati korenin. Zato ga močno sonce s svojo toploto že v par dneh popolnoma zamori. Nekaj semena nadalje pade sicer na globoko zemljo, ki pa ni dobro očiščena od trnastega plevela. Žito začne rasti, vendar ga trnje sčasoma preraste in 'zaduši. In končno nekaj semena pade „na dobro zemljo“, to se pravi ha zemljo, ki je dovolj globoka, potem dobro preorana in očiščena, z eno besedo, lepo obdelana in pripravljena za setev. Seme na takšni zemlji pa lepo raste in se razvije in donaša trideseteren, šestdeseteren in stoteren sad“ (Mk 4, 8; Mt 13, 8). Luka omenja samo stoteren sad, ki pa ni nobeno pretiravanje, ker so v Palestini nekateri predeli izredno rodovitni.
Ko je Jezus končal svojo priliko, je izaklical: „Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!“ S tem je hotel množico opozoriti, da se .mu njegova prilika zdi zelo važna in naj si jo dobro zapomnijo. Vendar pa Jezus tedaj ljudem prilike o sejavcu ni razložil, temveč jim je povedal še druge prilike, prav tako brez razlage. Vsi ljudje skupaj z apostoli so Jezusa brez dvoma z zanimanjem poslušali, vendar ne eni ne drugi niso razumeli, kaj jim pravzaprav
hoče povedati. Ko je bila pridiga končana, so se množice raizšle. Gospod p a je spet ostal sam s svojimi apostoli h1 še nekaterimi učenci (Mk 4, 10), ki so izrabili to priložnost, da bi se znebili svojih dvomov. Ker so opazili, kako malo sadov so rodile Jezusove prilike v primeri z drugimi njegovimi govori, s° Gospoda kar naravnost vprašali: „Zakaj jim govoriš v prilikah?“ (Mt 13, 10)' Poleg tega so Jezusa prosili, naj jir° razloži priliko o sejavcu:
Njegovi učenci pa so ga vprašali' kaj pomeni ta 'prilika. On jim ie rekel: Vam je dano razumeti skrivnosti božjega kraljestva, drugi1" pa v prilikah, „da gledajo, pa "e vidijo, in poslušajo, pa ne razumejo (Iz 6, 9—10)“ (Lk 8, 9—10' prim. Mt 13, 10-17; Mk 4, 10-12)'
Kot vidimo, Jezus najprej pojasni' zakaj je resnice o božjem kraljestvu razlagal v prilikah, čeprav ljudje prilik niso razumeli. Na podlagi njegovih besed bi se zdelo, da je Jezus nalašč tako ravnal prav zato, da bi njegovi poslušalci' razen nekaterih privilegirancev, ne ro°' gli razumeti teh vzvišenih skrivnosti i" se ne bi spreobrnili. To mnenje, tako se vsaj 'zdi, še tolj potrjuje Jezusov odgovor, kakor nam ga podaja Marko: „Vam je dano razumeti skrivnosti božjega kraljestva, onim zunaj pa se 'daj6 v prilikah ‘da z očmi gledajo, pa ne vidijo, in z ušesi poslušajo, pa ne razumejo, da se ne spreobrnejo in se j11" grehi ne odpuste (Iz 6, 9—10)’“ (Mk d' 11—12). Veliko se je že razpravljal0' če ima besedica: „da“ nameren (fi"3-len) pomen, kot bi vsakdo na prvi P°" gled sodil, ali pa tega pomena ninia-Tisti, ki zagovarjajo namernost omeni6" nega stavka, iz tega sklepajo, da je Je' zus v svoji pravičnosti hotel kaznovati zakrknjene poslušalce, ki so se vse d°' tlej upirali njegovim naukom.
Kar nehote se nekaj v nas upira> bi priti-dili tej razlagi. Ali ni mar JezuS
zato prišel na svet, „da oznani blagost ubogim“ (Lk 4, 18) ? Ali ni „pri-sel iskat in 'zveličat, kar je izgubljenega“ (Lk 19, 10) ? Ali ni tudi Jezus po z£ledu judovskih učiteljev rabil prilike Prav zato, ker so sijajen pripomoček, da se težje resnice na bolj preprost in 'ahko umljiv način razlože ? In končno, ni že sv. Janez Zlatoust prav povedi „Če bi Jezus ne hotel ljudi poučiti ln jih ne zveličati, bi moral molčati, ne Pa jim govoriti v prilikah.“ Zato 'drugi razlagalci trdijo, da je Jezus tudi s pri-jkami hotel vse ljudi poučiti, da bi jih kar največ zveličal. Če ga nekateri niso razumeli, so bili sami krivi. To mnenje Se veliko lepše prilega Jezusovemu neskončnemu usmiljenju. Ali pa se da tudi spravili v sklad z evangeljskim poro-cil°m? saj za to nam ravno gre!
Besede, ki nam v Jezusovem odgo-yoi‘u povzročajo težave, je Gospod vzel lz Preroka Izaija. Ta citat in sploh ves Jezusov odgovor pa sta Luka in Marko °bčutno okrajšala, dočim nam Matej °hoje boli j na široko popiše (Mt 13, 10 17). Zato moramo gornje Lukovo esedilo razložiti v luči tega Matejevega poročila in v luči izvirnih Izaijevih
besed:
Iz Matejevega evangelija je razvid-a°> da Jezus ni nič drugega povedal kot 1 °6; Ugotovil je dejstvo, da so apo-in še nekateri drugi učenci (prim. frk 4, 10) jasno razumeli skrivnosti neukega kraljestva, razil'ožene v prilikah, ostali pa ne. Ta razlika v spoznanju pa bila izključno samo posledica druge-ga dejstva: prvi so namreč bili željni globljega spoznanja in so Jezusa "za-sebno spraševali, kaj prilike pomenijo.
rugl pa tega niso storili. Zato so bili Sami krivi, če so jim vzvišene resnice °Siale zastrte; zakaj Jezus bi tudi njim z Veseljem pomagal k jasnemu razumevanju, če bi ga le prosili.
Nato pa Jezus pravi, da se je nekaj Podobnega že zgodilo v času preroka
Izaije, in navaja njegove besede (Iz 6, 9—10). Citat, ki ga imamo sedaj v Matejevem evangeliju, je prirejen po grškem prevodu (t. zv. septuaginti), dočim je Gospod brez dvoma citirali po hebrejskem izvirniku, ki se od prevoda nekoliko loči. Smisel izvirnega Izaijevega besedila ne dopušča nobenega dvoma: Bog v njem nastopa kot ljubeč zdravnik Izraelcev, ki na vse načine poskuša, kako bi ozdravil svoje bolno ljudstvo. S tem namenom pošlje k njim preroka Izaija, ki pa nič ne opravi, ker ljudstvo trmasto vitraja v svoji zakrknjenosti. V iskreni želji, da bi svoje ljudstvo vendarle kako pregovoril in ga rešil, ga še enkrat opomni in sicer v obliki sarkastične grožnje: nekako takole pravi:	Dobro
torej! Ker zametavate moje izdravilo, ostanite v svojih boleznih, da vas jaz nikoli več ne ozdravim! — Kdo ne vidi, da zdravnik dejansko hoče ozdraviti bolnika in da je ta sarkastična grožnja le še zadnje sredstvo, s katerim hoče pomagati. To je tako resnično, kot je resnično, da je Bog tedaj Izaija poälal z namenom, da bi Izraelce duhovno ozdravil! Če tudi to ne bo nič zaleglo, pade vsa odgovornost izključno le na bolnika, ki trmoglavo viztraja pri svojem in si ne da nič dopovedati. Prav tako so bili v Jezusovem času ljudje sami krivi, če niso razumeli njegovih prilik ter se niso spreobrnili.
Takšen je torej smisel Jezusovega odgovora na podlagi Matejevega poročila in v luči izvirnega Izaijevega besedila. Skladno s tem moramo razlagati tudi Lukovo in Markovo poročilo, ki tudi navajata Izaijev citat, čeprav le anonimno in v skrajšani obliki; kajti ta način citiranja nas ne sme zavesti v 'zmoto, kot da bi se evangelista hotela omejiti samo na navedene besede. Luka in tudi Marko sta Izaijo takorekoč „po čez“ citirala. Z nekaj besedami sta nakazala, na katero mesto v Izaiju mislita, seveda z namenom, da bi se smi-
sel njunega citata iskali v celotnem izvirnem besedilu. Ta citat so namreč v prvotni katehezi na različne načine pogosto rabili (prim. Jan 12, 40; Apd 28, 26 sl; Rimlj 11, 8) in so ga vsi dobro poznali. Zato sta Luka in Marko lahko tako ravnala (prim. Ricciotiti 363 sl).
iče torej zaključimo, moramo reči, da tisti „da“ v Lukovem in Markovem besedilu nima namernega (finalnega) pomena od Jezusove strani, temveč izraža samo spodbudo k spreobrnjenju v obliki rešilne grožnje, sarkastično izražene. Gospod sam torej nikogar ni izključeval od zveličanja. Nasprotno! Vrata v nebeško kraljestvo so bila odprta za vse brez ra'zlike in prilike so bile kolt nekake stopnice, ki so vodile do teh vrat. Če mnogi dejansko do teh vrat niso prišli so ostali zunaj božjega kraljestva, so sami odgovorni, ker se za vstop niso dovolj brigali.
Vendar s tem zadeva še ni končana. Človek se nehote vpraša, kako da Jezus ni ljudem prilik kar sam od sebe pojasnil, ko je videl, da ga ne razumejo. Ali pa bi jim resnice o nebeškem kraljestvu kar brez prilik razložil tako, da bi vsi vedeli, zakaj gre. Zato se nam kljub odgovoru, ki ga je Gospod dal svojim učencem, znova povrne vprašanje: Zakaj je Jezus govori! v prilikah?
Glavni razlog moramo iskati v važnih zgodovinskih okoliščinah, ki smo jih že večkrat poudarili. Judje so strastno Hrepeneli po mesijanskem kraljestvu, ki pa so si ga čisto pozemsko in politično predstavljali. Prepričani so bili, da jim bo Mesija prinesel zemsko blagostanje s tem, da jih bo rešil rimskega jarma in jim dal v roke svetovno politično oblast. V tej miselnosti izvoljenega ljudstva najdemo ključ za razumevanje Jezusove apostolske taktike. Če bi Jezus množicam čisto jasno in brez ovinkov povedal, da je mesijansko kraljestvo duhovno in da obstoji predvsem
v krepostnem življenju, bi ga vsi razočarani kaj hitro zapustili, če se mu ne bi celo s silo uprli. Če pa bi ljudem g°' voril o nebeškem kraljestvu brez posebnega pojasnila, bi bila nevarnost, da bi se še bolj razvnele njihove politične strasti, ki so bile vulkansko področjei kjer bi vsak čas lahko prišlo do katastrofalnega izbruha. Zato je bila od Jezusove strani potrebna skrajna previdnost, zlasti kadar je nastopal javno vpričo velikih množic. Jezus jim je sicer moral govoriti o nebeškem kraljestvih vendar tako. da jih s svojo pridigo n' odbil, temveč pritegnil, in da jih istočasno ne bi potrdil v njih zmoti, temveč da bi jih iztreznil in jih pripravil do tega, da popravijo svoje napačno mišljenje. Jezusova pridiga je morala biti taka, da je ljudem odpirala oči za resnico in jih hkrati zapirala za njihove neresnične sanje. Zato je Jezus v svoji veliki modrositi resnice o nebeškem kraljestvu razložil v prilikah, ki so mu dovoljevale; da je v svoje besede položil toliko luči; kolikor so je poslušalci mogli prenesti-
Prilike so same po sebi sijajen pripomoček za ponazorjevanje težje umljivih resnic. Zato jih je tudi Jezus rabil-Vendar če so v priliki alegorične sestavine (metafore) ali če pojasnjujejo izelo globoke resnice, je za pravilno umevanje prilik potrebna razlaga. In takšne so ravno prilike o nebeškem kraljestvu-Vendar pa nam prilike tudi v tem slučaju, da ostanejo brez razlage, le neka! povedo. Jezus je torej skrivnosti nebeškega kraljestva ljudem povedal v Pr*‘ likah, da bi vsaj nekaj vedeli o tem. N1 jim pa hotel prilik sam razložiti, ker večina še ni bila zrela, kot smo viden-Zato „jim je oznanjal nauk, kakor s° ga (pač) mogli umevati“ (Mk 4, 33)-Množicam bi namreč Jezus zelo pogosto lahko rekel, kar je kasneje dejal sV0" jim apostolom: „Še mnogo vam ima(|| govoriti, a zdaj bi še ne mogli razumeti (Jan 16, 12). Da pa jih kljub temu ven-
darle v celoti ne bi pustil brez pouka, Üm je vsaj v prilikah povedal, česar jim
mogel naravnost razložiti. Slepota ljudstva je torej bila povod za prilike, ne pa njihov cilij. Ali drugače povedano: Prilike niso povzročile slepote, temveč So prav zaradi nje bile povedane, da bi j° vsaj delno Ozdravile.
V kolikor pa prilike brez razlage le niso bile povsem razumljive, je Gospod lahko z njimi tudi preizkusil dobro voljo ljudstva. Nakazal jim je resnice, da bi se v njih vzbudila želja po globljem spoznanju in bi jih pripravil do tega, da bi ga sami prosili za razlago. Ljudje so natnreč vedno imeli možnost, da bi se zasebno obrnili na Jezusa, ki jim proš-nie gotovo ne bi odrekel; kajti v ožjem bi'ogu ni bila potrebna takšna previdnost kot v javnosti pred množicami.
Prilike torej niso bile tema ampak luč, ki je bila prilagodena očem v posebnih okoliščinah. Seveda morajo biti °ei zdrave in čiste, da jim luč more ko-1‘istiti; kajti luč ki je zdravim očem prijetim, je bolnim odvratna. Tako se je zgodilo farizejem, ki so se v svoji pokvarjenosti spotikali nad Jezusovo be-Sedo (prim. Mt 15, 12) in se tako še b°lj oddaljili od nebeškega kraljestva, namesto da bi se mu približali. Velika večina poslušalcev pa v svoji omejeno-sri ni znala izkoristiti priložnosti in se ni brigala za globlje umevanje. Apostoli Pa in še nekateri drugi učenci, so Jezusa ponovno prosili za pojasnilo. Zato jim „je posebej ralzlagal vse“ (Mk 3, 4). ZaJto je njim bilo „dano razumeti skrivnosti nebeškega kraljestva, drugim Pa (ni bilo dano, temveč samo) v prilikah“.
če za konec povzamemo, zakaj je Jezus govoril v prilikah, moramo reči: razlogov ne smemo iskati v Jezusovi Pravičnosti, tudi ne toliko v njegovem usmiljenju, temveč bolj v njegovi modrosti. Pedagoški motivi so bili odfločil-ni> da je Jezus resnice o nebeškem kra-
ljestvu zavil v prilike: Pomanjkljiva intelektualna in moralna pripraviljenoslt ljudstva je zahtevala, da je v svoj nauk položil toliko luči, kolikor so je množice mogle prenesti. V ta namen mu je sijajno služila prilika, ki mu je omogočala, da je lahko potrebi primerno stopnjeval luč razodetja. Različen učinek, ki so ga prilike imele, ne smemo torej pripisovati Jezusovemu pozitivnemu namenu, prav tako ne naravi prilik, ki je bila objektivno za vse enaka, pač pa različnemu osebnemu razpoloženju poslušalcev: eni so jih sprejeli s prezirom, drugi malomarno, nekaterim pa se je ob njih vzbudila želja po globljem spoznanju božjih resnic. Prilike so bile ravno sijajno sredstvo, da se je ob njih to' različno razpoloženje odkrilo. Kristusu je narekovala modrost, da sam od sebe ni ponujal raizlage težje umljivih prilik, ampak je vse prepustil le dobri volji poslušalcev.
Za nas je v tem lep nauk, kakšen mora biti naš odnos do resnice, ki nas jo Kristus uči po sv. Cerkvi. Poleg tega se na Jezusovem zgledu lahko učimo taktike pravilnega prilagojevanja, ki tudi v modernem apostolatu duhovnikov in laikov igra .tako važno vlogo.
Nalašč smo se pri razlagi kratkih Lukovih besed tako dolgo pomudili, seveda predvsem zato, ker je bilo potrebno, da smo /doumeli njih pravi pomen. Pa tudi zato, ker imamo v njih lep zgled, kako težko je včasih priti do pravilnega razumevanja sv. pisma. Za nas je to en dokaz več, kako nesmiselno je, jia bi vsak posameznik imel pravice, samostojno razlagati sv. pismo, kot pravijo protestanti. Kolikokrat bi se zmotili! Prav zato so protestanti tako jaleč od resnice, kljub .temu da sv. pismo neprestano nosijo v rokah. Če smo katoličani v tem na boljšem, se moramo zahvaliti le nezmotljivemu cerkvenemu učiteljstvu, ki nas varno vodi k spoznanju resnice.
KATOLIŠKA CERKEV V SKANDINAVSKIH DEŽELAH
S V E D S K A
Od vseh skandinavskih držav je Švedska tista država, kjer ima katoliška Cerkev najtežje stališče, če odštejemo katoličane-tujce, je od vseh skandinavskih držav sorazmerno najmanj katoličanov ravno ra švedskem. Biti Šved, pomeni isto kot biti luteranec in ta dva pojma sta tako močno povezana in združena, da mu je moči najti primero menda samo še v Španiji, kjer je težko ločiti med „španskim“ in „katoliškim“ elementom. Od sedem milijonov Švedov jih je bojda komaj 300 tisoč, ki niso člani 'državne luteranske veroizpovedi. Kralj in minister za bogoslužje morata biti luteranca. Četudi se državni lute-ranizem stalno krha in se ustvarjajo jv njegovem krogu — in tudi izven njega — vedno nove struje, kulti in sekte, pa je še vedno Švedska ena glavnih prote-stantovskih trdnjav, ki se zoperstavlja
Stolnica v Roskilde, kjer kronajo danske kralje, ki imajo v njej tudi svojo grobnico
DR. STANKO MIKOLIČ
širjenju katoličanstva na evropskem severu. A je zgodovinsko dejstvo, da je bila švedska vse do XVI. stol. nele samo katoliška država, temnreč tudi najbolj katoliška država na Skandinavskem-
Pokristjanjenje Švedske je pričel leta 829 francoski benediktinski menih s>'-Ansgar, ki je dobil od Björna, kralja de' žele Svea (Srednja švedska) dovoljenje; da sme oznanjati krščanski nattk. Nj imel velikega uspeha, šele ko so začeh prihajati v deželo angleški misijonarji» se jim je posrečilo prevladati poganski vpliv - in krstiti prvega krafl ja, Olava Skörkonunga, leta 1008, ki je vladal v južni švedski. Pokristjanjenje južnega dela je v veliki meri pripomoglo h p°' kristjanjenju srednje Švedske, kjer sta delovala sveta mučenca Eskil in Botvid;
ki je bil švedskega rodu. Cistercijanski
menihi sv. Bernarda so prihajali iz Anglije in ustanavljalli svoje prve opatije! krščanstvo se je začelo tako lepo razvijati, da je Ista 1152 prispel m’a švedsko Breakspeare, — ki je pozneje sam P°' stal papež z imenom Hadrijan IV — ter sklical v Linköping prvi švedski cerkve" ni koncil, na katerega so bili povabljeni vsi katoliški velikaši in kjer s° ustanovili prve škofije. Vladal je takrat kralj Erik, ki je bil zelo pobožen in Je sezidal mnogo cerkva. Uporabil je vsak» priliko, da je mogel širiti krščanstvo v svojem kraljestvu in je izdal v ta namen veliko zakonov ter povzel tudi vojni pohod na Finsko, z namenom, da J° pokristjani. V zasebnem življenju pa Je bil vzor skromnosti in svetosti. Letf 1160 so ga ubili pred cerkvijo v Upsa!l’ kjer je bil pri sv. maši. Na njegovem grobu se je izvršilo več čudežev in z3*0 so ga prišteli med svetnike in ga pr0" glasili za zavetnika švedske.
Ob njegovi smrti je bila švedska z® povsem krščanska dežela in v letu 11"* jo je papež Aleksander III. povzdigm1
v ne6'dvisno cerkveno pokrajino: v me-Upsala so postavili nadškofijski Prestol, kateremu so podredili šest skofij, med katerimi tudi škofijo Abo
Finskem. Drugi cerkveni koncili je *eta 1248 (v Skennimge) našel deželo tudi dejansko krščanstvo.
. V kratkem času so menihi prepredli Švedsko s samostani. Cistercijanci so 2gradili 18 samostanov, od katerih je bil Pajznamenitejši Skokloster bflizu Upsa-*e> ki je imel v srednjem veku nad dvesto kmetij in katerega spomin je se sedaj živ med švedskimi luteranci. Številki so bili tudi frančiškanski samostani: Pilo jih je dvaindvajset. Dominikanci so Jih imeli trinajst in njihov samostan v Lundu je bil eden najstarejših dominikanskih samostanov v Evropi. Okrog karmelitanskega samostana je postalo Pozneje mesto Landskrona. Tudi klari-Slnje so imele svoj samostan. Zadnji samostan, ki so ga sezidali na švedskem,
bila kartuzija Mariefred (1490), ki Pa je bil tudi prvi, ki so ga protestanti 2aPr’-i. (1526). Najjužnejši del današnje Švedske se imenuje Skanija (Skone ali Skoneland) in je bil danski vse do XVII. stoletja. Tu je bilo krščanstvo lepo ,raz-vito in je imelo za svoje središče mesto .und, kjer je kralj Knut Sveti dal sedati leta 1104 krasno stolnico. Istega jsta so lunški škofje postali za nekaj casa nadškofje vsega skandinavskega
Polotoka.
Osrednja postava srednjeveškega ka-toličanstva na švedskem pa je brezdvom-P° sv. Brigita, ki je še dandanes živa Priča kat. preteklosti sedaj luteranske Švedske. Bila je rojena leta 1303 v sred-Pji Švedski kot hčerka pokrajinskega glavarja in se je pozneje tudi sama pomočila s pokrajinskim poglavarjem. Ži-yela je zelo pobožno in se odlikovala z j21’edno delavnostjo. Umrla je teta 1373 ln leta 1391 jo je papež Bonifacij IX. PPoglasil za svetnico. Ustanovila je red sv- Odrešenika, ki je na splošno poznan Pod imenom „brigitinski red“, katerega glavni samostan, Vadstena, je bil sezidan leta 1369 v južni švedski. Red sv. "rigite se je zelo širil po vsej Evropi in ]e štel v začetku XVI. stol. okrog 80 samostanov. Sv. Brigita pomeni za Šve-
de nekaj podobnega kot sv. Tereza Avil-ska za Špance. Veliko je pisala in njeno delo „Odkritja“, je knjiga, ki še dandanes služi za vzor srednjeveške književnosti, kjer se more občudovati lepota švedske klasične literature in globočina duhovnih premišjjevanj. Spomin na svetnico je še vedno živ in jo častijo tudi luteranci. Državna cerkev je ustanovila celo posebno društvo „Societas San-ctae Brigitae“ z namenom, da skrbi, za ohranitev starih obredov, njej ,v , čast in obletnico njene smrti — 23. julij — praznujejo z velikimi slovesnostmi po vsej državi.
Od 1389 pa 'do 1523 je bila švedska skupaj z Norveško povezana z Dansko v eno samo kraljestvo. Četudi je bila ta unija (ustanovila jo je v Kalmaru danska kraljica Margarita) pravno, zgolj personalna unija treh skandinavskih kraljestev pod enim samim vladarjem, je bila dejansko ta zveza zelo močna in, se je v njej danski vpliv vedno bolj večal, kar ie končno povzročilo nasprotje in nezadovoljstvo med Norvežani in zllasti med Švedi, kjer sta se izoblikovali dve struji: prva ie obsegala ljudi, ki so bili za zvezo z Danci in so se zato imenovali unionisti. Druga pa je bila proti tej zvezi. Večji del cerkvenih dostojanstvenikov je pripadal unionistom, medtem ko so bili posvetni velikaši večinoma separatisti. Ker so se ob tej priliki začela prvikrat čutiti narodnostna čustva, je za nravilno umevanje verske reforme na Švedskem potrebno imeti ■pred očmi politično stanje tedanje dobe. H zmagi luteranizma ni pripomoglo vprašanje dogme ali razlik _v verskem nauku temveč zalet porajajočega se ra-pinnalizma.
Kljub političnim sporom pa je bila XV stoletje še vedno zelo plodno za katoliško Cerkev. Leta 1477 je bila s papeževo bulo ustanovljena prva švedska univerza v Upsali in cerkvena umetnost je doživljalla svojo zlato dobo. Povsod so zidali stolnice in cerkve, samostane in spomenike. Že omenjeni samostan Vadstena ob jezeru Vättern je bil s svojo bogato knjižnico in globokim duhovnim življenjem kulturno središče vse države..
Švedski zgodovinar Hjalmar Holm-
quist, sam zelo oster protestant, trdi, da je bila švedska ob koncu srednjega veka od vseh evropskih držav „najbolj harmonično katoliška“. V vsem tem času ni švedski narod niti enkrat zapadel nobenemu krivemu nauku ali poskusu ločitve od Rima. Kljub temu, da je bila dežela v tistem času zelo osamljena, se je poganski Rmascimento komaj da občutil na švedskem, kjer so bili „vsi prebivalci v posesti prave vere“, švedski 'kulturni zgodovinar Henrik Schück Udi v svoji knjigi (Histoire illusfcree de la litterature suedoise, I, 267), da je bi o življenje duhovnikoiv vzorno in, da se ni bilo moči zgražati nad njimi. Dobesedno pravi: „Njihov način življenja (duhovnikov in menihov) je bil preprost in če-dud1 so bili samostani bogati so glavni del dohodkov uporabljali za človekoljubne namene kot šole, bolnišnice.. . “
Kako je bilo mogoče, da se je protestantizem uveljavil na Švedskem, je vprašanje, ki je ostalo vse do danes nerešeno in si ga v zadnjem času vedno pogosteje zastavljajo zgodovinarji. Na Švedskem se protestantizem ni mogel boriti proti grdim navadam v katoliški 'Cerkvi ker jih ni bilo, niti ni mogel kako drugače navdušiti ljudi, ki so se tedaj v glavnem pečali s poljedelstvom in bili nasprotni vsem novotarijam. Re-"formo je začel uvajati kralj Gustav I. (umrl II. 1560), za katerega je bil Luthrov •muk lepa prilika, da poveča svoje premoženje. Medtem ko so cerkve in samostani imeli v svojih rokah veliko bogastvo in posedovali nič manj kot 21% vsega švedskega ozemlja, je bila krona 'astnica zgolj 5.6% ozemlja. Poleg tega pa so imeli škofje izredno velik vnliv na vodstvo države. Gustav je poskušal doseči zmago v boju med posvetno in cerkveno gosposko v svojo, korist in je zato zahteval1 na državnem zboru v Vasteros 11527) ločitev od Rima. S pretkanostjo je to tudi od zbora dosegel in zasegel v°čji del cerkvenega premoženja. Cerkvene dragocenosti so napolnile ..Eski-lovo dvorano“ v kraljevem gradu v Stock-ho’mu. kjer pa niso ostale dolgo časa, ker jih je v večini zapravil njegov raz-s;pnj sin in naslednik Erik XIV., ki je vladal samo osem let, dokler ga niso
končno v zaporu umorili. Ljudstvu se Je hranilo sprejeti novo vero in ker so jo kralji skiišali uveljaviti s silo, s® kmalu izbruhnili upori, ki so pa bi*1 vsi zadušeni. Gustavov drugi sin, Janet III. (do 1592) je bil poročen s poljsk® kraljično Katerino Jagellonsko in ni bn ravno privrženec nove vere. Pod ivpb" vom svoje žene je začel razgovore 5 Sveto stolico, a do edinosti ni prišlo, ker papež ni hotel sprejeti njegovih p°" gojev in ker je njegov brat, vojvoda K®" rel začel gonjo proti zbliževanju z K1' mom. Ko je postal kralj Janezov sin Žig® (Sigismund), ki je bil obenem tudi pob' ski kralj in goreč katoličan, se je nje" gov stric obrnili tudi proti njemu ter n® jzboru 'državnih stanov leta 1593 p1'®' glasil in sprejel protestantsko augsbur-ško veroizpoved. Tako se je švedska dr-žavna Cerkev, ki je na zboru v Vaste-rosu postala razkolniška, sedaj spremenila v odkrito krivoversko. Izdali ®° stroge zakone preti katoliški Cerkvi in njenim duhovnikom pod smrtno kaznijo prepovedali bivanje v državi. Spreobrnitev v katoliško vero je bila kaznovana z zasego premoženja in z izgnan-pivom, pozneje celo s smrtjo. Vojvoda Karel, ki je končno postal kralj, je zapovedal dvornim kronistom, da so ves p°' tek teh dogodkov opisali njemu v korist in še dandanes poznajo švedje to obdobje svoje zgodovine na podlagi zg°U teh virov, ki so namenoma popačili dejanske dogodke in prekrili resnični p°' itek.
Usoda zgodovine je hotela, da se je z utrditvijo protestantizma začela^ za švedsko doba .narodnega dviga in državne veličine. Gustav II. Adolf je ostal z®", pisan v zgodovini človeštva kot rešite1 J nrotestanltizma v Evropi, ker se je za časa Tridesetletne vojne boril proti katoliškemu habsburškemu cesarstvu *el obenem približal švedsko Evropi. V resnici pa je mogel zmagovati le. ker J tako hotela katoliška Francija, ki mu Je pomagala proti skupnemu političnemu sovražniku. Gustav Adolf je padel sred bitke pri Lützenu (1632) in postal v očeh svojega naroda mučenik luteran-stva. Igra usode pa ie hotela, da J njegov edini otrok, kraljica Kristina,
zrhvovalla svojo k vor. o, da se je mogla yvniti v okrilje katoliške Cerkve. Imela navado reči: „Drugi so postali katoličani, da so obdržali krono (francoski 7ralj Henrik IV.), jaz pa se odpovedu-|_eto kroni, 4a morem postati katoličanka-“ (Njen grob stoji v cerkvi sv. Pe-tr.a v Vatikanu.) Ne glede na to pa je JLen oče končnoveljavno izvedel „loči-*ev duhov“ in njegova osebnost je pokazala poit, ki so jo hodili švedje vsa ta stoletja in jo še hodijo: proč od Rima
1.n proti Rimu! Dvig švedske države se j® vv naslednjih letih vedno postopoma y®čal: odvzeli so Danski in Norveški ve-llke kose zemlje in nastopila ie klasična doba luteranske švedske. Luteranska duhovščina je vedno bolj širila svoj poetični vpliv, ki ie dosegel svoj višek ^ed leti 1730 in 1740.
, 'Ni treba posebej omenjati, da so v te.i dobi uveljavili in izvajali najstrožje Zakone proti katoliški Cerkvi, in, da so ostali mnogi teh zakonov v veljavi vse d° 1951. Pri presojanju verskega vprašanja in izbire med katoličanstvom ali Pfotestantstvom, ne smemo nikoli pozabiti. 'da je dosegla švedska svojo najejo slavo in državno veličino v dobi luteranske prevlade (ravno obratno se -1® .zgodilo na Norveškem) in da prikazujejo njihove zgodovinske knjige nai-®lavnejši dobo preteklosti kot neobhod-n° združeno z luteranstvom.
. V XVI. stol. so z najstrožjimi kazanji prepovedali vsako katoliško bogoslužje in šele leta 1783 se je za Veliko n°č prvič po 250 letih zopet javno darovala daritev sv. maše in so mogli tuj-C1 zopet izpovedovati katoliško vero. A Y,se do 1820 je bil napredek katoliške Cerkve tako malenkosten, da ga prav za prav ni moči imenovati napredek. ®ila je to tudi doba zadnjih težav v svedskf* zunanji ndlitiki: Napoleonove v°jne, izročitev Finske Rusiji, imenovanje Napoleonovega maršala Berina-dotteja za švedskega prestolonaslednika ln nato kralja pod imenom Kairel XIV.
Ko je leta 1823 prišla na švedsko kot njegova snaha pricesa Jožefina Leuchte-berg- Beauharnais, ki je bila vneta kato-bcankja, je njen duhovni vodja, Švicar Laurent Studach postal kmalu vodja ka-
„Kärnan“ ali tudi „Le dom j on“ se imenuje »nameniti 'stolp, edini ostanek nekdanjega gradu v Hälsingborgu na južnem švedskem, ki ga je dala porušiti danska kraljica Margarita, ker je služil za trdnjavo upornim švedskim veli-kašem, ki niso bili zadovoljmi z dansko nadvlado. — Z vrha Kärnana je krasen razgled preko morskega preliva Sund na dansko obalo
toliške Cerkve na švedskem. Njegovo delo je bilo zaradi hudega nasprotovanja 'luterancev zelo težko in v kakšnih prilikah so morali živeti katoličani, nam nekoliko osvetli francoski pisatelj in popotnik, ki je po svojem povratku iz Stockholma zapisal (1830), da so imeli katoličani na Švedskem zgolj en sam lokal za opravljanje službe božje, Ki je
bil v prestolnici in še ta je bil „zgo'j neka stara in vlažna dvorana“. Lena 1887 se je končno posrečilo Studachu, da je zgradi prvo katoliško cerkev na švedskem (sv. Eugena v Stockholmu). Katoličani so živeli zgolj v glavnem mestu; na deželi jih ni bilo. Večino med njimi so imeli tujci, ker po zakonu so morali vsi Švedi pripadati državni Cerkvi in so morali biti otroci katoličanov vzgojeni v luteranskem nauku in je bilo pod kaznijo prepovedano prisostvova i kat. bogoslužju, še leta 1858 so izgnan iz države šest švedinj, ker so vstopile v katoliško Cerkev. Na pritisk od zunaj je bil končno le izdan kraljev dekret, poznan pod imenom ,,loi .sur les dissidents“, s katerim j" bila ustavljena gonm proti katoličanom in naslednji dekreti (1370 in 1873) so znova nekoliko izboljšali njihov položaj, a so bili še vedno manj vredni državljani in z okrnjenimi pravicami, ter so jih prezirljivo imenovali papiste.
Škofu Studachu je sledi1] kot apost. vikar bavarski duhovnik J. G. Huber (1827—86) in temu Nemec Albert Bitter, ki je bil zelo priljubljen tudi med luteranci. Četudi' je til ljubitelj mirnega sožitja, je proti koncu svojega delovanja prišel v hud spor z oblastmi, ker je leta 1921 objavil protest ter javno nastopil proti vsem potvorbam, s katerimi so napolnjene švedske . učne knjige ter namenoma prikazujejo katoliško Cerkev in kat. vero v napačni luči. En izvod te svoje knjižice je poslal vsem oblastem in šolam, kar je izzvalo javno ogorčenje in že naslednje leto je A. Bitter odložil svojo pastirsko palico in leto dni pozneje je tudi zapustil Švedsko.
Na izpraznjeno mesto je prišel leta 1923 bavarski kanonik Janez Erik Müller, ki je bil vse do leta 1953 apostolski vikar in od tega leta naprej redni rezidenčni škof, ker je Sveta stolica tega leta povzdignila Švedsko "v redno škofijo in imenovala apost. vikarja Mü’.lerja za prvega škofa. Tako je bila končno na Švedskem ustanovljena katoliška cerkvena hierarhija, ki jo je zatrla reforma in tako vstopamo v novo, najnovejšo dobo življenja katoliške Cerkve na Švedskem.	,
IZPOVED RAZOČARANEGA KOMUNISTA
Vpliven član indokmske komunistične stranke, Ngyen-Thu, je pobegnil s ko-munističnega ozemlja. Kot begunec °e je naselil v Nha-trangu, kjer je čas®-kar je m popisal svoje doživljaje in razloga, zaradi katerih je zapustil Vieh minh. Pripovedoval je: „Rojen sem l® 1932 v družini malega posestnika. °
svojimi domačimi sem bil pristaš kom11] nističnih Vietmincev. Skušal sem dajaj1 lep zgled z vztrajnim delom in natančnim izvrševanjem komunističnih predpisov. Moji neposredni predstojniki so bili z mojim delom zelo zadovoljni. Toda ob koncu leta 1952 me je poklical k se d1 komisar province Thank Hoa. Obtožen sem bil, da imam stike z buržujski®1 družinami. Zahtevali so, da moram pretrgati vse zveze z družino svoje žene in se od nje ločiti. Tako sem bil žara® discipline komunistični stranki prisiljen zapustiti svojo ženo tedaj, ko je pričakovala otroka in je nujno potrebovana moje pomoči. Najprej so obdolžili m°". jega tasta. Ta se je radi strašnih razočaranj sam umoril. Tako je namesto svojega očeta postala žrtev brezvestne drhali moja žena. Nikoli ne bom pozabil tistega dne, bil je to prvi maj 1954. Mojo ženo so vlekli, omahujočo zaradi zadnje dobe nosečnosti, z rokami zvezanimi na hrbtu, pred ljudsko sodišče, da se zagovarja za zločine, ki so jih jj podtaknili. Več noči je morala prenašati strašna mučenja. Pet dni potem je im6] la nesrečen porod. Jasno je, da je tedaj nisem mogel pustiti same. Zato me j"e vodstvo stranke obtožilo, da sem komunistično stranko izdal, ker sem pomagal svoji ženi. Kmalu potem sp me lZ stranke izključili. — Dva meseca nato je moja žena zaradi prezgodnjega poroda umrla. Vrnil sem se v Namdingh-Tam sem zvedel, da sta ttidi dva m°J.a strica postala žntvi. maščevalne komuni; stične politike. Tedaj je začel v m,0!1 notranjosti rasti odpor proti preganja*’ cem moje družine. Zato sem sklenil, da se bom zatekel pod varstvo svobodne vlade na jugu.“
1. V fantovem življenju nastopi doba, k° mu tovarišija pomeni vse. Je to v tistem času, ko se prične zavedati samega sete in svoje veljave, ko postaja san-ostojen in si na lastno roko prične javljati in reševati življenjska vprašanja. Pri tem se nekako nagonsko oddalji od staršev in domačih, ker misli, da ga ne razumejo in da se jim sploh ne more zaupati.
V	svoji duši začuti veliko osamelost. ,ce je polno hrepenenja. Za čem? Fant
1'iti ne bi mogel natančno po e Jati, za Ccir» gre njegovo teženje: po naravi, po ^obodnem razmahu, po spremembi sedanjega položaja, po knjigah, kjer bi našel odgovor na toliko novih vprašanj, mu vstajajo v duši; a zlasti po člo-^eku, kateremu bi se mogel zaupati in "i bi ga dobro razumel. Fant čuti, da s® ni cel mož in zrel za naloge življenja. Zato išče dopolnila temu, česar mu nianjka. In kje naj ga najde?
V	tovarišu, ki se bori z enakimi vprašanji kot on, ki enako čuti in doživlja kakor on. Pri njem upa najti razumevanje za svoje stanje in odgovor na Premnoga skrita vprašanja. Tako nastajajo mlade tovarišije in mladostna
prijateljstva, ki se včasih hitro razbijejo in razočarajo, pa se navežejo nova, ki segajo daleč v moška leta.
Tudi Tebi, slovenski fant, je tovarišija potrebna. Posebno v okolju, v katerem živiš kot priseljenec sredi krvno in miselno tujega življa, kjer se človek čuti osamelega in zapuščenega, čeprav živi neprestano sredi človeške množice.
V domovini je bilo v tem pogledu vse lažje. Fant je našel primemo tovarišijo v soseščini, med fanti na vasi, v društvu, v stanovski organizaciji, med tovariši na šolskih klopeh, v delavnici in kjerkoli. Pa tudi v tujini mlademu človeku ni težko najti spoznanja in tovarištva. Nikomur ni treba, da bi stal samcat samoten v življenju. Mladega človeka sprejemajo povsod s simpatijami; kjpr-se pojavi, so hitro vsi njegovi prijatelji.
2.	Drugo je vprašanje, komu se moreš zaupati. Izbira dobrega tovariša je odločilne važnosti za vse tvoje življenje. Kajti če ti je tovariš všeč in ti dopade bodisi po svoji zunanjosti in nastopu, bodisi po sorodnosti mišljenja in nazorov, ali da ti imponira s svojo moškostjo, vedrostjo in dozorelostjo, bo tebe
polagoma oblikoval po sebi, ne da bi se ■ti tega zavedal. Kar iščeš v svojem tovarišu je 'to, česar tebi samemu manjka, je dopolnilo k tvoji osebnosti in k tvoji vedrosti. Zato se boš ti tudi hote pri-'ličil tvojemu vzoru.
Navezanost fanta na tovarišijo je tolikšna, da so med vojsko opazovali, kako se je pogosto kak vojak prostovoljno javil, da odide s tovariši na bojišče, samo, da ne bi ostal sam v zaledju. Znani so primeri, da se kdo odloči za isto delo, za isti kraj, za isti študij, in celo za isti poklic kakor tovariš, samo, da bi se mu ne bilo treba od njega ločiti.
Ako je vpliv tovarištva tako globok, lahko sam vidiš, da je odločilne važnosti za tebe, koga si boš za tovariša izbral. Naj te pri tem ne bo vodilo le srce in čustva, ampak v prvi vrSti tvoja vest. Vest ti bo hitro povedala, kakšen je tvoj tovariš: ali je pošten, idealen, kvišku stremeč za lepimi in moškimi cilji, ali se bori s svojimi slabimi nagnjenji in pošteno išče resnice; — ali pa je samoljuben gobezdač, ki v vsem išče sebe in cenenih, nizkih užitkov; kateremu dopade hvalisanje in se opaja nad zme-šanostjo in nejasnostjo pojmov, ki vladajo v njegovi glavi, ne da bi imel voljo, da bi napravil red v samem sebi in se vskladil z zahtevami narave, vesti in božjih zapovedi.
Vpoštevaj pa tudi, kaj sodijo pošteni in trezni ljudje o tvoji tovarišiji. Ne vztrajaj trmasto na tovarištvu, pred katerim te svare starši in drugi pametni ljudje, ki ti dobro hočejo. Drugi, ki so neprizadeti, navadno vidijo jasnejše in morejo bolj trezno kot ti presoditi, koliko je vredno tvoje prijateljstvo
3.	Ko govorimo o fantovski tovarišiji. pa pri tem ne moremo misliti, da bi bil fant le v pasivni vlogi pod vplivom tovarišev, da bi le sprejemal od drugih in po drugih oblikoval svoj duhovni lik, — ampak je naravno pri družabnosti človeške narave, da vsak po-edinec hote ali nehote tudi drugim daje in že s svojim pojavom vpliva na ostale. Nobeno naše dejanje ne ostane neopaženo, nobena izgovorjena beseda ne pade v prazno. Morda bodo pretekli meseci,
morda celo dolga leta, ko bo zgled, ki ga daješ, zaživel v spominu enega jn drugega tvojih današnjih tovarišev in bo beseda, o kateri si mislil, da je pa-dla na nerodovitna tla, naenkrat vzklila in pognala sad. V tej resnici je velika tolažba za tiste, ki mislijo, da je njih delo za nravstveni in kulturni dvig družbe brezuspešno in zaman. Niso vedno zgledi in nauki velikih mož, ki edini vplivajo na bodoče rodove. Pred javnostjo komaj opazno vestno izvrševanje poklicne dolžnosti, molče doprinešeni trudi in žrtve; skrbna briga in dobra beseda ljubečega srca so tiste tajne siki ki ohranjajo družbo, da ne iztiri in ne propade v svojih naravnih ih etičnih temeljih, veliko bolj, kakor pa bobneči delovni in politični programi.
Vsakdo ima z ozirom na krog, ki ga obdaja, svojo nalogo in odgovornost in tako tudi ti, dragi fant v pogledu na tovarišijo, v katero zahajaš. Tudi za druge velja z ozirom na tebe pregovor, ki j® splošno znan: Povej mi, s kom hodiši pa ti povem, kdo si!
Učinkovit pa bo tvoj vpliv na tovariše le .tedaj, ako si boš znal osvojit1 njihova srca. S prisrčno dobroto srca se več napravi, kakor z učenostjo in modrostjo vsega sveta. Najbolj gotova pot v srce bližnjega je tedaj, ako dotičm čuti, da ga imaš .rad, da ga ceniš, ga spoštuješ in mu dobro želiš. V tem j® tvsa skrivnost družabnega uspeha, ki nam razloži, zakaj imajo večkrat preprosti, pa dobri ljudje toliko resničnih prijateljev in veliko uspeha v življenju, a druge, ki so morda učeni, imenitni jn na visokih položajih, pa obdaja v njihovi vzvišenosti osamelost ali le krog ■zainteresiranih „prijateljev“.
Fant v fantovski druščini naj torej pokaže, da ima rad tovariše in da jih ceni. Naj se varuje posmehljivih zbad-iivk na račun tovarišev. Zbadljivke velikokrat hujše ranijo kkikor strupene puščice. Marsikateremu fantu, ki je p° srcu plemenit, pa nekoliko plah, nezaupljiv in neroden, tovariši s svojim posmehovanjem ubijejo dušo in globoko zagrene vse življenje. Pač pa bo vsakemu dobro delo, ako se boš zanj zanimal, za razmere v katerih živi in dela in
z\asti, če boš pokazal toplo razumevale za težave in nevšečnosti, ki jih mo-l'a prestajati. S tem si pridobil v to-Vai‘išu prijatelja. Drugič se ti bo že sam približal in ti odkril svoje srce.
Ni dolgo, kar je W. Churchill, bivši aPgleški ministrski predsednik na osno-71. svojega polstoletnega javnega dela lzJavil; „Vsak človek nosi v svojem srcu Naklad, le mi ga ne znamo odkriti!“ "6Pa je ta beseda moža, ki je petdeset et stal v političnem boju; pa ne odhaja *,z javne pozornice zagrenjen in razo-Caran nad življenjem, ampak si je znal °nraniti vero v človeka. Pa tudi rešujta je. Kajti kakor je resnica, da z aašo brezbrižnostjo in hladnostjo le odbijamo in vso našo okolico napravimo ^ray tako brezbrižno ali nam celo so-^ažno, Itako moremo z dobroto in razumevanjem v tistih, ki se nam bližajo, Juditi zaklad skrite dobrote, zaupanja ase in v druge in celo požrtvovalne de-avnosti v korist družbe.
5. Ko pa želiš vplivati na svojo fantovsko (tovarišijo, ki jo boš v danih azmerah še pajpreje našel v svoji fan-°vski organizaciji, pa ne smeš stremeti za tem, da bi med tovariši igral beko . vidno, vodilno vlogo. Nasprotno. vt° bi opazili, da se poganjaš za prva-tVo, ga nikoli me boš dosegel, vsaj ne zaupanje in srca
_r—.	....... bi radi vladali in
°dili ^ruge, nam ne manjka. Kar manj-ga v današnji družbi, so ljudje, ki bi »voje moči in svoje delo hoteli brez pri-, ovanja posebne nagrade postaviti v izbo drugim.
, Iz sodobne zgodovine imamo toza-pmno lep zgled M. Gandhija, ki je šti-mtomiilijonski indijski narod povedel do ,v°bode in politične neodvisnosti. V svo-bm.v življenju sam popisuje, kako je prišel na vseindski narodni kon-r?"es v Kalkuti in našel, da so bila vsa ranišča in celo hodniki in galerije tako onesnažene in je vsepovsod zaudarjal' .ak smrad, da je pri tropski vročini, ki ■,e vladala, bilo nemogoče zdržati. Bila r?. v poslopju množica služabnikov, a r Jub temu, da jih je Gandhi prosil in •° .n, naj počedijo hišo, so se izgovar-a 1 drug na drugega in nobeden ni ga-
Jab°, da bi si pridobil ovarišev. Takšnih, ki
nil s prstom. ,Ko je Gandhi videl, da vse govorjenje nič ne pomaga, je vzel sam cunjo in metlo in pričel prati stranišče in hodnik. Piše, da so ga začudeno gledali, a pomagal mu ni nihče.
Gotovo je danes po 50 letih tudi v Indiji že drugače. A Gandhi, ki je šel v kongresu snažit stranišče in se lotil tako zopernega dela,da bi dal dober zgled, je že tedaj pokazal da zasluži, kar mu je kasneje indijski narod priznal, ko ga je oklical za svojega največjega sina in ga človeštvo prišteva nesporno k največjim osebnostim dvajsetega stoletja.
Pri tebi gotovo ne gre za to, da bi šel v službi skupnosti snažit stranišča. Toda je marsikaj, kar moreš le ti s pridom storiti za tvojo fantovsko skupnost, da bo uspevala in bo sožitje prijetno. Morda si edino ti, ki toliko razumeš na petje, da bi mogel organizirati skromen fantovski pevski zbor, ki bi pritegnil mnogo novih članov v pošteno fantovsko druščino. Zakaj se ne bi žrtvoval? Morda si ročen za pisanje: zakaj se ne bi žrtvoval in prevzel tajništva in skrb za reševanje dopisov? Znaš telovaditi bolj kot drugi; zakaj ne bi žrtvoval ene proste ure na teden in nritegnil nekaj mladih fantov v svoj krog? Izobražen si in imaš dober nastop: zakaj se ne bi pripravil za kak fantovski večer in tovarišem kaj povedal iz lasitnih skušenj in doživetij ? Rajši te bodo poslušali kakor tuie predavatelje. Ali pa znaš biti šaljiv in zabaven: žrtvuj se in stopi med fante in jih dvigni iz vsakdanjosti, melanholije in potrtosti.
Kdor ne zapre sebično in ozkosrčno svojega srca, bo našel vsak dan in vedno sto načinov, da se bližnjemu daje in da služi skupnosti. Doživljal bo pa tudi, da se bodo pod vplivom njegove dobrote in žrtvovanja srca odpirala kakor pomladno cvetje pod sončno toploto. To je plačilo dobrega dela.
Torej fantovska tovarišija ? Zakaj ne! Potrebna ti je. Samo glej, komu zaupaš. Fantom pa bodi dober tovariš, širokogruden, iskren in veselega srca. tako, da bo vsak rad v tvoji druščini in se bo po srečanju s teboj čutil vrednejšega in boljšega.
NOVI ZAPLETLJAJI
Ni še minulo štiriindvajset ur, kar je Carmody zapustil budistovski samostan sredi gora, ko so menihi zagrebli truplo umorjenega misijonarja 0'Shea. Jan Teng, predstojnik samostana se je postavil na tisto stran groba, kjer je počivala misijonarjeva glava in potrpežljivo čakal, da dva samostanska brata, v sivo oblečena, prekrijeta grob s prstjo in napravita gomilo nad truplom. Nato je izvlekel iz gub svoje meniške obleke droben križ, ki ga je našel pri mrliču in ga položil na grob. Za trenutek je obstal, kot da ne bi vedel, kaj naj še stori. Potem pa je zagrabil za molitveni mlinček, ki ga je eden od navzočih menihov držal v rokah in ga pritrdil v zemljo. Malo mlinsko kolo je bilo sestavljeno iz tankih lesenih plošč. Te plošče so nosile napise v kitajskih črkah. Bili so iti napisi budistične molitve, ki naj bi neprestano hitele pred božji prestol. Kadar koli bi veter potegnil preko lesenih plošč, se bi kolo pognalo v tek in molitve bi se dvigale v nebeške višave, v niivano. Tudi potem, ko bi že ves svet pozabi! na očeta 0’Shea, bi ta mlinček opravljal molitev -za dušni pokoj Kristusovega poslanca.
Mieh Yang je s štirimi vojaki tvoril častno stražo. Njegovo obličje je bilo osorno in čelo nagubano. Počakal je, da so menihi končali s svojimi preprostimi obredi. Ko so hoteli oditi, je pomignili Jan Tengu, naj pride k njemu. Ostali udeleženci pogreba so se umaknili v ozadje.
Mieh Yang je pogledal z divjim po-
gledom na budističnega duhovnega p°' glavarja. „Kje je Carmody?“ je žaren-čal skozi zobe.
„Kdo naj to ve?“ je mirno odgovai'-jal menih. „Svet je velik in lahko je izginiti v njem.“
,,Ni tako velik, kot ti misliš. Včasih obsega le nekaj milj hoda.“
Na ito Jang Teng ni več odgovoril-Samo čakal je, da bi Mieh Yang nadaljeval. Tako se je tudi zgodilo.
„Carmody je ravnal zahrbtno!“ 0*J so mu žarele od gnjeva. „Ali je vzel duhovniško obleko s sabo?“
„Da! In svojo je pustil tu.“
Mieh Yang je nalahno požvižgavaj „Gotovo je odšel proti katoliški miši' jonski postaji!“ Nato je skomignil z rameni in dodal: „Storil je, kot sem niU bil jaz naročil.“
Jan Teng se je globoko priklonil-„Vedno sem bil prepričan, da se vsei kar se zgodi pri nas, zgodi po vašem ukazu.“*Nato je nastopil (trenutek moj ka. Oba moža sta se gledala nepremično. Budistični menih je še nekaj časa počakal, če bi mu morda Mieh Yang zastavil nova vprašanja. Ker teh ni bU°; je napravil nov priklon in se z ostalim1 menihi tiho odstranil.
Mieh Yang je gledal za njim, ne da bi se dalo razbrati z obraza, kaj je v tistem hipu mislil. Vsekakor ga naV; zočnost menihov, katerim je s svojim1 četami zasedel samostan, ni vznemirjala. Poslopje, ki ga je uporabljal, je bilo dovolj veliko za vse. Iz študija zgodovine se je prikopal do prepričanja-da borba proti -veri ne prinaša noben6
gristi. Po njegovem mnenju so sicer figovi mohamedanski vojaki prevečkrat obhajali praznike, molili in se po-toda ker so mu zvesto služili, jim nikdar sramotil njihovega verovanja. ‘Udi na budistične menihe je gledal z enakimi očmi. Če mu že niso bili v ko-rist, mu goitovo niso škodovali.
čez nekaj časa se je Mieh Yang zardel, kaj mora storiti. Dal si je pobrati v sobo moža, orjaka po postavi, a ploščatim obrazom in mračnimi očmi. k. Prstom je pokaizal na zemljevid, ki je Vlsel na steni in se ustavil s kazalcem na gori, označeni z imenom »Dve se-stri“ Tam je bilo videti majhen rdeč ^adež in nad njim črn križ.
poznaš ‘Dve sestri’?“ je vpra-
Mož je prikimal, ne da bi odmaknil e°gled od zemljevida. Mieh Yaing je nadaljeval; „Ali poznaš tudi «tri naselja,
, ležijo ob vznožju gore in njih poglavarje?“
Mož se je nekoliko zmedel. Vasi da i^na, toda od poglavarjev samo dva.
»Ali poznaš človeka z imenom Kamady?«
Mož je znova potrdil z glavo. »Dobro! Na drugi strani gore „Dve ^tri“, blizu onih treh vasi leži Ti en . hu T’ang, katoliška misijonska posta-Ja- Kamady je trenutno tam. Jaz sem ?a poslal tja. Verjetno nosi sedaj obleko atotiškega duhovnika. Pojdi torej se-faj, k onim trem poglavarjem^ in jim na-J*1’ naj dan in noč opazujejo, kaj Ka-ady dela in kako se vede. In želim, da 6 obveščajo vsak dan!“
, „Pet dni bom potreboval, da pridem 0 onih vasi."
„Že vem,“ je odgovoril Mieh Yang, 'dvamady ima pred teboj štiriindvajset frvPrednosti, Pa to .ni važno. In še ,to na-v°=!.tistim trem poglavarjem, naj ne do-yOUjo oditi brez mojega posebnega do-ojjenja nobeni karavani, ki bo v bodoče irisla na misijonsko postajo. Sedaj pa ■'ahko greš!“
Mož je sklonil glavo v znamenje, da z;, r^ZUmeI in odšel. Ni sicer razumel, “faj to povelje. Pa tudi ni o tem kaj c razmišljal. Povelje je bilo dano in
on ga je hotel do pičice natančno izvršiti.
Mieh Yang se je lagodno vsedel v naslanjač poleg pisalne mize. čutil se je utrujenega. Toda v očeh mu je žarel zloben sij. Sicer je bil vesel, da ga nima več v samostanu, kajti vedno se je bal, da ga bo polagoma Carmody prerastel s svojim vplivom. Po drugi atrani pa ga je dražila Carmodyjeva pretkanost, s katero se mu je odtegnil. Če poveljnik dovoli, da ga podložnik prevara in se mu upre, je to začetek kanca poveljnikove avtoritete. Kmalu se bodo uprli tudi drugi.
Mieh Yang je 'zaprl oči in se zadovoljno smehljal. „Fant, ne boš mi ušel! Na vrvici te imam in to vrvico vlečem jaz. Ko boš mislil, da si že svoboden, ite bom lepo potegnil k sebi.“
Misel, kako bo nekega dne spet ponižno stal pred njim v samostanu, ga je napolnjevala z blaženostjo človeka, ki je zmagal v težki borbi nad svojim nasprotnikom. Za to mislijo so vznikle druge. Bil je velikodušen do Carmody-ja. Ponudil mu je dar, ki ga je Carmody zavrnil. Ta dar je še vedno bil neizrabljen, in to ni bilo prav.
Njegovi prsti so se poigravali po robu mize. Nato se je počasi dvignil in se usmeril proti sobi Mary Yin.
☆
Kadar je bilo vreme slabo, je bilo treba potovati celo polnih sedem dni, da se je prišlo do misijonske postaje v dolini pod goro „Dve sestri“. Mieh Yangov poslanec je dospel štiriindvajset ur kasneje kot Carmody na svoj cilj. Javil se je poglavarjem treh vasi, kot mu je Mieh Yang ukazal in začel nato poizvedovati, kaj Carmody počne v misijonarjevi obleki. Novice so bile zanimive.
Mož v črni suknji je priše' v v,s v spremstvu mladega dekleta, do katerega se je vede , kot da bi bila njemu enaka in do katere ni pokazal nobenega spoštovainja. Ljudje iz vasi so se vedli še bolj neumno kot navadno. Izkazovali so mu časti, kot da bi bil visok dostojanstvenic. Visoki mož je nato pokleknil pred nekega starca, ki nič ne
pomeni. Sicer je bilo čudno, da ta visoki mož, ki naj bi bil Kamady in ki naj bi bil preje ukazoval Hieb Yangovim četam, ni nosil r.obene brade, ko je bi'o vendar znano, da je Kamady mož z lepo obraslim obrazom, še bolj čudno pa je bilo to, da bi Mieh Yang, ljubljenec preroka Mohameda, naročil Kamadyju. naj se tako nespametno vede. Vendar, sam Alah je priča, da so se dogodki resnično tako razvijali.
Naslednji dan je možem, ki naj bi Carmodyja nadzirali prinese! še več novih presenečenj.
Carmody se je zbudil zgodaj in občutki, ki so ga pri tem obdajali, niso bi i baš najbolj prijetni. Vlegel se je z mislijo na Li Kwana, ki je pred kratkim umrl z njegovo pomočjo. S to mislijo se je spet 'zbudil in ta misel ga je vznemirjala. Li Kwan, ki je umrl s toliko vero, je čakal, da ga pokopljejo. Do se-idaj mu sicer še nihče ni omenil te zadeve. In prav ta molk ga je potrjeval v slutnji, da mora vzpodbuda priti od njega im da mora on sprožiti vprašanje pogreba.
Toda, kaj naj stori kot duhovnik, da ne bo kakšne nerodne užagal? Tiho se je dvignil in prekoračil sobo, dokler se ,ni ustavil pred knjižno polico. Tam so bile tudi knjige njegovega predhodnika, patra Colemana. Izbral si je dve knjigi z laslovom: Liturgični priročnik in obredni priročnik. Vsedel se je k oknu, s hrbtom obrnjenim proti notra-josti sobe in bral počasi predpise o pogrebnih obredih. Bolj ko je bral, bolj temem je postajal njegov zunanji izraz.
Ljudi se lahko pokoplje z mašo ali brez nje. Pri Li Kwanu je prihajalo samo prvo v poštev. Mož si je s svojo vero zaslužil pogrebno mašo in vse osobje na misijonski postaji je to tudi pričakovalo. Dve strani v knjigi so bile posvečene razlikam, ki obstojajo med navadno mašo in mašo za rajne. Že to zapomniti si je bilo nad vse težko. Toda Carmody ni poznal niti drugih predpisov za navadno mašo. V g.lavi se mu je vse skupaj čudino mešalo in navodila v knjigi so zanj zgubila ves smisel. Samo en stavek je razumel prav dobro in ta mu
je vlil novega upanja. „Črne maše ob nedeljah, razen če gre za pogrebno, niso dovoljene.“
Danes je sobota. Vsak trenutek to; hko pridejo zakristan John Wong ab Anica Scott ali doktor Sigman in mu irečejo: „Danes bomo pokopali Li Kwa; na. Vi, oče, boste' gotovo opravili z an J pogrebno mašo!“ In kaj naj na te besede odgovori ? Ko je šlo za spoved, j® vsaj lahko posnemal v zunanjih kretnjah duhovnika; da bi pa opravil mašo, to je presegalo njegovo znanje in njegove moči. Ni imel časa, da se dovoljno pripravi. Ko je bil na univerzi, je šel 0 njem glas, da si ‘zna hitro prisvojiti besedilo za različne vloge, ki jih je pp" gostoma igral na raznih visokošolskih prireditvah. Toda tudi izkušen igrale® potrebuje neko mero časa, da mu vlog3 lepo uspe.
Carmody je začutil tesnobo v prsih-Rahel pot mu je udaril na kožo in mogel bi šteti udarce srca. Zdelo se mu je da Li Kwan stoji poleg njega, ga gleda in se mu porogljivo reži v obraz. Če je kako življenje po smrti, potem Li Kwai3 že ve, da ga je prevari], da je padel v roke brezvestneža, da je svoje greh6 zaupal namestniku roparskega glavarja-Če je Li Kwan zvedel za vse to, je im6* sedaj sijajno priliko, da se nad nji»1 maščuje.
Njegovo truplo je ležalo nekje zno; traj misijonske postaje in je bilo žari neprestano izzivanje. Hotel si biti duhovnik ob smrti, bodi sedaj še ob p°; grebu, je brez besed govoril mrtvi L1 Kwan. Oh, ti Kitajci! še po smrti s® znajo maščevati in še na tako eleganten mačin po vrhu.
Odprla so se vrata sobe in Carmody je komaj imel čas, da zapre obredu' knjigo. Dvignil je glavo in preko ramp" pogledal, kdo ga moti v njegovih težavah. Bi) je cerkovnik John Wong.
„Oče, vi brati brevir. Oprostiti da jaz motiti. Želeti zajtrk?“
Carmody je olajšano pritrdil: ,,IW| John, lepa ti hvala. Prinesi mi zajtrk'
Kako prav mu je prišlo to premirje-Skoro je občutil vrtoglavost raui nf nadne spremembe. Duhovnik použ>Je
^ spremstvu Mieh * aaga m njegovih p°jakov so budistič-n‘ menihi položili v zemljo truplo umorjenega misijo, narja 0’Shea
Zajtrk, ko je ske tičal sveto mašo. To ve tU(li John Wong. če mu ponuja kavo, to pomeni, da cerkovnik za danes ne Pričakuje maše ?n Ja Li Kwana danes ne bodo pokopali. Morda pa mislijo Li Kwana zagrebsti preprosto in brez maše. To bi šlo. Tistih nekaj obredov °b krsti in grobu se bo že pravočasno haučil. Kasneje, če bo potrebno, bo sku-SaJ tudi maševati. Saj je bil včasih go-leč ministrant, v črni sotani in belem roketu. Treba bi bilo le inekoliko izko-Pati stare spomine.
. John Wong se je vrnil z zajuterkom !ia nato stopil nekaj korakov nazaj proti vratom, kot da čaka pohvale in prizna-nia. Carmody se mu je hvaležno nasmehnil. To je bilo za Wonga dovolj. Priklonil se je in 'zapustil sobo.
,,Bog zna,“ si je mislil Carmody, ”kaj misli ta John Wong o meni, ko že "Va dni ne berem maše. Saj duhovniki berö maše vsak dan. Morda so se temu Pa tej postaji nekolikanj odvadili, ker je bil oče Coleman pred smrtjo dalj časa bolan in zato navadno ni maševal.“ Če le bilo tako, mu je bil Carmody zelo hvaležen. Na vsak način pa je bil ta sobotni dan zanj odločilen. Če danes ne
odide, se bo zapletel še globlje in brez upa na srečen izhod vse kočljive zadeve.
Pravkar je končaval drugo skodelico kave, ko se je spet prikazal zakristan. V rokah je držal listič in govoril: „Oče, danes mnogo dela. Obiskati šest vasi in govoriti 'ljudstvu. Tako kot včeraj.“
Carmody je prikimal. „Tvoja misel ni slaba, John. Ni prav, da bi kakšna vas imela občutek, da je manj vredna kot ostale.“
Wongov obraz se je razlezel od zadovoljstva. Včeraj je bil skoro hud na očeta 0’Shea, da je odšel z bolničarko v vas, ne da bi se posvetoval z njim. „Oče, ’ prav je, da obiščemo vse, kajti Kristus je umrl za vse ljudi.“
Carmody ga je začudeno gledal. Res, ni mu do sedaj prišlo na misel, da je Kristus umrl tudi za teh sedem vasi sredi daljnih kitajskih gora. Toda cerkovnik je imel prav. Kristus je dejan, sko umri za vse.
„Zelo dobro, John, takoj bova šla na pot,“ mu je prijazino dejal. V srcu mu je rastlo upanje, da bo pri obiskih vasi odkril kako možnost, da srečno uide izpod oblasti Mieh Yanga. Tako bi se rešil tudi trupla Li Kwana, ki je še vedno čakalo na pogreb.
Četrt Ujre nato sta bila oba pripravljena za odhod. Carmody je odklonili osla, kajti hotel je vse vasi obhoditi peš in pri tem natančno opazovati.
To so imeli Mieh Yangovi ogleduhi tisti dan posla s Kamadyjem! V vsaki vasi se je ponovilo isto: najprej je Carmody blagoslovil najstarejjšega prebivalca v vasi in nato sprejel k'eče blagoslov od istega starca. Toda, bolj ko je šel dan h koncu, bolj je bil sit svoje vloge. Težko je ves dan predstavljati ponižnega Kristusovega služabnika, smehljati se in odzdravljati na vse strani, govoriti z blagim glasom in potrpežljivo prenašati pretirano kitajsko prijaznost.
Na večer je Carmody prišel do spoznanja, da zaenkrat ,ni mogoče, da uide iz misijonske postaje. Prebivalci sedmih vasi so bili srečni, da imajo spet misijonarja v svoji sredi. V njem so gledali močnega zaščitnika, ki jih bo branil pred inapadi gorskih rodov. Le kako naj torej uide z njih pomočjo, ko bi pa oni vse storili, da si ga ohranijo. Njegov ugled je bil tako velik, da bi vsak njegov korak ti prebivalci širom naokrog razglasili.
Na poti proti misijonski postaji je Carmodyju vendar prišlo upanje, da se reši. Hodila sta vzdolž reke in John Woing je ponosno razlagal: „Oče, naš obisk danes zelo uspešen biti. Veliko novih krstov. Vse zapisano na listu. Veliko idela ta teden. Novi spreobrnjenci." Pri tem je pogledal prati severu, kjer so se obrisi gora skoro že strnili v gosto senco.
„Oče ali poznati vi drugo cerkev?“ „Kakšno drugo cerkev?“ „Protestantski misijon!“
„Ne! Kje pa leži?“
Wong je pokazat proti goram. „Tri dni hoda. Ne resnična vera.“
Tri dni! Carmody je globoko vdihnil sveži gorski zrak. Daleč je to, toda kadar gre za svobodo, je treba tudi nekaj tvegati.
Wong je pletel svoje misli naprej! „Enkrat protestantski pastor obiskati očeta Colemana. Ne imeti ne kolar, ne talar. Majhen človek. Debel glas.“
Carmody je spustil veke na oči. D°i mišljija ga je ponesla v protestantski misijon. Kaj naj pove pastorju? Če pf1-de kot duhovnik, ne bo mogel utemeti6-vati, zakaj hoče spet oditi z misijonske postaje, ko je službo komaj dobro n3.' stopil. Če se predstavi v civilni obleki, bo spet moral .razložiti, kako je zašel v te gore. Ves svet tu okrog pa ve, da ima Mieh Yang ameriškega državljan3 ,za svojega namestnika. Le kako naj s® upa pastor pomagati ubežati človeku, ki zavisi od Mieh Yanga in čigar roka g3 lahko stre vsak trenutek? „Toda n» vsak način,“ si je mislil Carmody, bilo prav, da pastorja obiščem. Prid?" bi.l si bom nove skušnje, ki mi utegneJ0 kdaj priti prav.“
„Morda bi bilo prav, da pastorju vrnemo obisk v prihodnjih dneh," Je previdno poizkusil Carmody.
Toda zaknistan ga je odločno zavrnil: „Ni mogoče! Ljudstvo preveč časa brez duhovnika. Vi biti zelo zapogi611. Ostati doma.“
■Nadaljevala sta pot brez besede. John Wohng je postal za Carmodyj3’ ne da bi hotel, jetniški paznik. Njeg?" va predanost Cerkvi in zvestoba katoh-škemu duhovniku sta ga spremenili v okove, katerih se Carmody ni mog61 več otresti.
*
Bila je že noč, ko sta prestopi*3 dvorišče misijonske postaje. Tedaj so se odprla vrata bolniške sobe. V P1’?' manu luči, ki je udarila navzven, Je Carmody zagledal belo postavo bolniške sestre.
Anica Scott je brez zadrege pobite-6 k njemu. „Oče, čakala sem vas,“ je dejala sunkovito. „Ali bi mogla govori*1 nekaj minut z vami?“
Carmody je obstal. Njena pojava ga je dražila in privlačevala obenem, sti njene modre oči.
„Seveda! Ali bi blagovolili iti z menoj v misijonsko pisarno?“	.
Medtem je cerkovnik že prižgal električno luč. V tej svetlobi se je CarniO" dyju zazdelo, da gleda pred seboj vd° iz starih pripovedk, tako lepo in P*1" vilačno, z nežno kožo in bleščečimi te-
stoi, kot je to možno samo v pravljici. Anica je bila to pot oblečena v svetlomodro obleko. Okoli vratu je imela ogrlico iz brušenih kamnov. Fina svilinata obleka je obdajala mjeno telo ne da bi 6a pfcvdarjala, pa tudi ne skrivala.
Ponudil ji je stol. Nervozno se je vsedla na njegov rob, stiskajoč s silo svojo desnico.
„Prišla sem radi Li Kwana. Oče, vi Veste, da sem ga zelo cenila.“
Carmody je pritrdil. Končno vendarle! Ves dan je bežali pred tem duhom, da se na moč sreča z njim.
Aničin glas je zatrepetal. „Doktor Sigman je hotel preiskati Li Kwana, Predno ga pokopljejo. Zato do sedaj ni bilo mogoče oskrbeti pogreba zanj. Li Kwan mirna sorodnikov in tudi ni od tu. Jaz sem najbrže edina oseba, ki jo je nr,el na tem svetu. Jaz... jaz mislim
njen glas je postal hlipajoč — da nie je on rad imel. Zdi se mi, da bi se Počutil srečnega, če bi vedel, da skrbim Zanj tudi še po smrti.“
„To je gotovo!“
„Hvala, oče! Vedela sem, da me honte razumeli. Dogovorila sem se že z %in Lim, da napravi krsto. Tudi bi tada videla, da opravite za Li Kwana pogrebno mašo. Morda kar v ponedeljek.“
Ca-mody je gledal topo predse. I<aj °i čai, da bi ta udarec ne prišel ravno cd Arice! Zaman je skušal sestaviti Pameten stavek. Toda njegove ustnice so zmogle izreči le dve besedi: ,,V ponedeljek?“
„Seveda, v ponedeljek bo morala bitr niaša zanj. že vem, da ob nedeljah Cerkev me dovoljuje maš v orni barvi. Ra-26n morda, če dela izjemo pri pogrebu?“ Pogledala ga je v nadi, da ji Potrdi njeno upanje.
:,,Ne!“ je naglo odsekal Carmody. „Jutri ne. Pogrebno opravilo bo v ponedeljek.“
Anica Scott je olajšano zadihala. Odprla je pest in pokazala se je kuverta z denarjem. „Oče, rada bi vam dala prispevek za sv. mašo!“
Carmody je pogledal najprej kuverto in nato s pogledom prešel na njeno oči. Bile so jasne, nedolžne, opojne.
„Ne, ne sprejmem. Bil je moj prvi vernik, ki je umrl na tej postaji. Opravil bom mašo zastonj.“
Dekle se je uprlo. „Oče, denar sem namenila za pokoj injegove duše, zato ni več moj. Če ga ne sprejmete za ponedeljkovo mašo, opravite z njim še kako drugo za pokoj njegove duše!“
Carmody je uvidel, da Anica ne bo popustila. Roka se mu je tresla od notranjega razburjenja, ko je sprejemal denar. Pri tem se je spomnil prizora iz svoje mladosti. Koit razdeljevalec časopisov si je nabral toliko denarja, da je mogel naročiti eno mašo za svojo dobro ranjko mater. Ves vesel je teke1, v župnišče in oddal štipendij očetu Bernardu Cleary. Najprej duhovnik denarja ni hotel sprejeti. Ko pa je uvidel, da je fantič položil v zbrano vsoto svojo osebno žrtev, da stori nekaj za svojo mamo, je denar vzel in mu izrekel besede: „Naši dragi rajni mislijo v božji navzočnosti na nas, kadar mi mislimo inanje na zemlji.“
Teh besed se je sedaj Carmody spomnil in jih, ne da bi hotel, na glas ponovil. Odmev njegovih besedi ga je pretresel. Saj je minilo že toliko let, ko ni mislil več na svojo mater in na mrtve v onostranosti. Zazdelo se mu je, da so mu dragi rajni iz onostranosti spet vzbudili vero, ki jo je ime! takrat, ko je bil še mlad in nepokvarjen.
Bolničarka se je tiho dvignila. Njene oči so bili rahlo orošstie. ..Lepo ste se izrazili,“ je pohvalila s pogledom polnim hvaležnosti Carmodyja. „Vesela sem ob misli, da je Li Kwan srečen ir. da misli name. Res..., ne vem, če me boste razumeli: samo duhovni«: je zmožen povedati tako popolne besede.“
Naglo se je obrnila in odšla, preden ji je mogel Carmody kaj odvrniti. Bolščal je neizrazno v zmečkano kuverto. Zdelo se mu je. da mu vse štiri ster.e ponavljajo Aničine besede: „Samo duhovnik je zmožen povedati tako popolne besede.“
Bolečina je bila prevelika. Carmody je omahnil^ na stol In mrmral: „Li Kwan se je dobro maščeval. Izkopal je med njo in menoj prepad, ki ga ne bo i.ihče več izravnal.“
Se še spomniš, dekle, 'tistih naših strmih planin, pokritih z bleščečim snegom ? Si se povzpela kdaj do njih in modre oči ležeče v kotanjah? In si kdaj ;si srečala na poti gorska jezera, kot zajemala s polnimi pljuči tisti ostri, čisti zrak, ki je bil poln sonca in močnega vonja planinskih rož?
Vidiš, to je podoba, da, le daljna, skromna podoba čistega dekleta. Bog Te živi, ponosno, veselo, čisto dekle. Kakor košček raja si v tem grdem svetu.
Vem, da ne živiš v planinah, ampak v vlažnem velemestu, kjer se Ti od vseh koncev ponujajo vse prej kot čisti odsevi čistega Boga. Vem, da hodiš vsak dan mimo desetih kioskov, kjer prodajajo za neznaten denar umazane revije. Vem, da Ti prinašajo v tovarno sodelavke nesramne slike in liste, Te iščejo sodelavci in se norčujejo iz Tvoje borbe. Vem, da Te kričeči letaki silijo v kino, da se oddahneš od utrujajoče vsakdanjosti. Vem, da Te celo prepričujejo, da čistost ni možna, da je srednjeveška ostalina nazadnjaških krogov, skratka, da je nesmiselna. In to prepričevanje je tisto, ki Ti najbolj jemlje moči. Saj se boriš, saj imaš trdno voljo, vendar če je vse to res, kar pripovedujejo... O,
dobro vem, -da bi se včasih najraje za-prla v svojo sobo in se zjokala.
Čestitati sem Ti hotela k Tvoji bor; bi in Ti povedati, da si na edino pravi poti: samo ta borba, ta Tvoja neizprosna borba je vredna Tebe.
Da je danes svet nesramen? Res je> a to je že stara zgodba. Bile so dobe* ko je bil svet prav tako neutešljiv f svojem grehu kot danes ali pa še boti' Enkrat je Bog poslal vesoljni potopi drugič je na pohujšljivi mesti vrge* žveplo in ogenj. Tudi v Kristusovem času vemo, da je bilo zelo čudno. Rim-ske matrone iz visokih aristokratski!1 krogov so štele leta v zakonu: prvo loto prvega zakona, tretje leto mojega petega zakona... Rimljani so z največjo težavo vselej poiskali dvanajst čistih deklet, vestalk, ki naj bi čuvajo večni ogenj. Sicer pa: kdo je poruši1 slavno rimsko cesarstvo z njegovo čudovito materialno kulturo? Nečistost' In prej je še ista podrla Babilonijo, Asi; rijo, Egipt in Grčijo, z njenimi umetnik1 in modrijani.
Zgodovina se torej ponavlja. Če vi; diš toliko nesramnosti, ne misli, da edina, ki moraš plavati proti toku pi'0-1 tako umazanem toku izprijenosti.
Pa pridejo ljudje, ki so že daleč v fazanih vodah in si jim Tl s svojo k°rbo stailna živa v>st, pa pravijo da je V^toogoče čisto živeti. Vidiš to govorce je laž.
Mora biti možno čisto živeti, ker to ?atn je Bog zapovedal. Bog ne more ni-Cfisar nemogočega zapovedati. Ko bi bilo r‘ernogoče čisto živeti, bi Bog no bil Več Bog, kajti dal 'ji bil nemogočo za-P’-'ved. Bog pa šc vedno ostaja modri, Sveti in resnični Bog,
, Da v svetu ni mogoče živeti čisto, *cr je tako okužen z nesramnostjo, da Se j6 nujno nalezeš; zato da je edino ^žno dvoje: ali zbežati iz družbe in 5? zapreti v samostan ali v življenje cisto sam zase aM pa skočiti na glavo Z tok sveta, „naj gre, kamor hoče“. “až! V svetu je mogoče čisto živeti in ^ora biti mogoče: Bog nas ni ustvaril v?6, za samostan in tudi ne za osamljena ^'Ma, ampak nas je naredil družabne: aružba je za človeka kot voda za ribo. . av v sredi tega pokvarjenega sveta ^ možno čisto živeti.
„ Da je čisto živeti protinaravno? Laž! jrai je bolj naravno: veselo, nasmejano ®kle, ki živi čisto, ali pa bledo, ubito ,etie, ki je pohodilo svojo čistost? Kaj [e bolj naravno:	propad poganskih
Kultur kot posledica nečistovanja ali ®,a vzpon krščanskih kultur kot po-sledica visokih idealov? Vidiš, ni
nečistost nekaj naravnega, nekaj samo po sebi umevnega, kot govore. Ni nečistost nujna posledica naravnega razvoja človeške narave. Vanjo padajo ljudje, ki z brezvoljo in egoizmom spod-rezujejo svojega duha, da se ne izpopolni in okrnijo svoje hrepenenje, da ne gre v višino. So ljudje, ki umore svojo dušo, da leže kakor mhbvak v včasih tako lepem telesu. Čistost pa je naravna posledica vpliva duše v telo, ki je le orodje duha. Je krepost duše. Je poteza, umnega bitja, ki ga je Bog ustvaril ne le za vegetativno življenje, ampak tudi za umsko življenje; ne zato da bi se vlekel po zemlji, ampak da bi se dvigal proti nebu; ne da bi sledil čutom, ampak da bi čuti sledili poveljem pameti; ne da bi se vzpostavilo gospodstvo telesa, ampak ;da bi se svetilo z vsem sijajem gospodstvo duha.
Da je nemogoče čisto živeti? Laž in tisočkrat laž. Kdor to govori, samo pripoveduje, da sam ne živi čisto, ker nima več volje za 'to in ker nima več smisla za visoke stvari. Spomni se pa na drugi strani tistih tisoč in tisoč mož in žena vseh ras in vseh socialinih pogojev, ki so rasli sredi rimskega sveta iz Kristusovega nauka. In vprašaj druge tisoče fantov in deklet iz današnjega modernega sveta, pa Ti bodo z žaropi v očeh povedali, da žive čisto.
Res pa je — in o tem si je treba biti na jasnem —, da je za ohranitev
Okraski na vezenini iz okoli 1. 1850
čistosti treča neprestane borbe. Kakor sv. Pavel čutimo v svojih udih drugo postavo, ki nasprotuje postavi duha. Sv. pismo samo nam pravi, da se nam ni boriti proti človeškim oblastem, ampak proti hudobnim duhovom pod nebom. In vemo, da je hudi duh dober psiholog, ki zna vsakemu pripraviti zanko na svoj način.
Ostane Ti borba^ Vsak dan. Res, da ta čuti hujše boje, druga manjše, brez njih pa ni nikogar. Beri življenje svetnikov, pa boš videla, kakšne boje so nekateri imeli. Ostane Ti borba: častna, ponosna borba za to krepost. Pa če se nekateri v naravnem svetu za manjše stvari tako bore, kaj bi se Ti ne za tako veliko stvar. Spomni se na športnike, ki tekajo in telovadijo, se odpovedujejo jedi in pijači, zapravljajo svoj prosti čas in denar, vse le zato, da bodo nekoč dobili nek neuporabljiv in neroden pokal... Duhovna borba ima višje cilje, je pa. prav tako utrudljiva kot telesna. A v borbi se utrjujejo sile in vsak dan postajamo močnejši.
Bori se. Bodi božja priča v modernem skvarjenem svetu. Bodi živ dokaz, da je možno čisto živeti,- kajti -tega manjka, besed je že preveč. In v tem boju bodi neizprosna, prav kakor Kristus zahteva od Tebe.
Zakaj naj se boriš? Zato, vidiš, ker je Bog tako zapovedal. „Ne nečistuj,“ je zapisal z ognjenim prstom v skalo na Sinaju. In Kristus je dejali: „Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gle-končal. Zakaj tempelj božji je svet, in da’i.“ Korinčanom pa je zapisal sv. Pavel: „Ne veste li, da ste tempelj božji in da Duh božji v vas prebiva? Če kdo tempelj božji pokončava, njega bo Bog končal. Zakaj tempelj božji je svet, in taki ste tudi vi.“ Da, to je zadnji razlog borbe: ker je Bog tako ukazal.
Še zaradi nečesa živi pisto: zato, da se boš tako dobro pripravila na materinstvo, da boš nekoč dobra mati. Ma-erinstvo zahteva čistosti. To je njegova bistvena in nujna krepost. Značilna poteza vojaka je hrabrost, vladarja pametnost, sodnika nepristranost, matere čistost. Materino telo je svetišče, v katerega prostoru se vrši najvažnejše člo-
veško delo, najbolj sorodno s stvaritelj' skim delom Boga:	spočenjanje novih
ljudi. Naj nič in nihče ne oskruni tega svetišča, naj nič in nihče ne zatemni si' jaja tega človeškega sodelovanja z Bo; gom. Verjemi mi, da Te nihče ne h1 hotel imeti za mater, ko bi oskrunila svoje svetišče. Čisto srce in deviško srce: to je največ ji zaklad in najboljšo zagotovilo zvestobe, ki ga boš mogla nekoč ponuditi svojemu možu.
Hočeš, trdno voljo imaš, da boš čisto živela. Borila se boš. Prav je tako. A še nekaj: skrbi, da bo Tvoj boj pame' ten, razumen. Kakor vojak naredi na-črt pred- borbo in upošteva vse ugodij in neugodne činitelje boja, tako bodi tud1 Ti razumna v tem boju. Uporabi uči»' kovita sredstva in boš gotovo zmagala
Najprej se zavedaj, da gre tukaj z» nadnaravni boj, zato bo treba nadčlo-veškega orožja. Mislim, da je čisto jasno, da bo brez pomoči od zgoraj le mak mogoče storiti v tem boju. Morda p°' znaš dekleta, ki ob svoji mrzli duševno-sti ali ker se ne nahajajo v nevarnem okolju, ne molijo in vendar vzdrže »a nogah. Ne zamenjaj jim duševnosti i» tudi ne okolja: sama bodo padla. Treba je prositi, pomoči od Boga. Molitev to* rej. In zakrament odpuščenja ter Kruh močnih. 0, ta božja moč, ki se vese» v nas! In zavest, da nismo sami, ampak da je sam Bog z nami.
Potem: V begu je rešitev! Ne v begu iz sveta, ampak v begu iz nevar; nosti. ,,Kdor ljubi nevarnost, bo v nje! poginil!“ Nevarno je igrati'se. z ognjen» Kino, revije, plesi, plaža... saj veš, ko; Vko in kdaj predstavljajo te stvari ogenj-Pazi! Kadar se iz nevarnosti ne more® umakniti (v tovarni, na vlaku.. •); ostani previdna in resna. Ne popum1 niti za milimeter: nobenega dvomlj1' vega nasmeha, nobenega sumljivega p°' gleda.	J
Tudi na naravne čini-telje mnogo daj-na higijeno in počitek (ne preveč, ne premalo), na hrano in pijačo, na pošte»0 družbo deklet, ki se prav tako bo»6 kot Ti.
In kadar je težko, se ozri Nanjo, k»' tere podobo imaš v svoji sobi: na Bref madežno!	Teta Kati®
! SLOVENIJA
. Duhov.uiške vesti. 29. aprila so bili Opuščeni iz zaporov sledeči gospodje: Stanko Lenič, dekan Peter Flajnik, dr. Janez Fabjain, župnik Presetnik in Darko Slapšak. Vsi so preživeli po nedolžnem obsojeni v ječi do’go vrsto let. — Uttirl je Valentin Kajdiž, župnik v Sori na Gorenjskem. — V ljubljanskem semenišču je prevzel mesto ekonoma dr. Janez Oražem. Dosedanji ekonom Ka-rel Gross je vstopil v pokoj.
Prisilno taborišče pri Medvodah je neki slovenski rojak takole opisal: „Taborišče je nastalo v zvezi z deli za hi-drocentralo na Savi. Taka dela zahte-vajo mnogo delovne sile. Ni bolj primernega materiala kot politični kaznjenci. Tam sem naletel prvič na duhovnike v 'taboriščih. Ti duhovniki so navadlno opravljali najtežje delo in sicer v gramoznici. Sicer so se morali obsojenci v gramoznici vedno menjavati, le pri duhovnikih je bila izjema. Dva meseca zaporedoma so ostali pri istem delu.“ Vrstice ne potrebujejo komentarja.
Ja la koncem leta 1954 štiri knjige, ki Ph je (natisnila v 75.000 izvodih, to se Pravi deset tisoč več kot lansko leto.
Družba sv Mohorja v Celju je iz-Te knjige so Koledar za leto 1955, „Gonjač Matevž“ izpod peresa Franc Sak Finžgarja, „Domači zdravnik“, ki ga je sPisal dr. Andrej Arnšek in bogoslovnega prof. dr. Anton Trstenjaka delo z Paslovom „Med ljudmi“. Rdeči oblast-
niki delovanja Družbe sv. Mohorja niso nič kaj veseli. Na vse mogoče načine ji skušajo omejevati njeno poslanstvo. Zlasti bi ji radi odtrgali naročnike s tem, da vsiljujejo svojo „Prešernovo družbo“, ki so jo letos dvignili ina 50.090 članov. Mnogo prahu je vzbudil tudi uvodni članek, ki se spominja desetletnice konca vojne in v katerem je med drugim rečeno, da je bilo ljudstvo razočarano radi izgube svojih verskih in cerkvenih svoboščin. Uradna kritika je knjigo označila kot „direktno nasprotovanje interesom slovenskih delovnih množic“. — Zanimiva je tudi knjiga dr. Terste-njaka, ki obdela pet poglavij iz psihologije medčloveških odnosov. Ta poglavja so: Starši in otroci, Fant in dekle, Mož in žena, Stari in mladi, Mi in sosedje.
Po kratki bolezni je umrl 15. februarja v Celju ravnatelj Družbe sv. Mohorja dr. Franc Kotnik. Doma je bil iz vasi Dobrije v župniji Ravne (Gu-šfanj) na Koroškem. Dopolnil je 73 let. Kot profesor je deloval v letih 1906 do 1914 na celovški gimnaziji, po prvi svetovni vojni pa na različnih klasičnih gimnazijah Slovenije. Postal je prosvetni inšpektor za Slovenijo. Po drugi svetovni vojni je stopil v pokoj, ki ga je posvetil obnovljeni Mohorjevi družbi y Celju. Dosegel je, da je še danes najmočnejša knjižna družba v Sloveniji. Pokojni dr. Kotnik je vse življenje ostal -•vest besedam, ki jih je izrekel ob gimnazijski maturi: „Tudi ko,t laik bom de-
tal za Cerkev in narod.“ Z mnogimi zaslužnimi dobrimi deM je šel vdan v voljo božjo in previden s sv. zakramenti v vednost. Pokopali so ga na pokopališču njegovega rojstnega kraja v Ravnah.
PRIMORSKE VESTI
Zlata maša v Gorici. V nedeljo dne 8. maja je bila v goriški stolnici redka slovesnost zlate maše. Jubilant je bil tokrat priljubljeni in od vseh spoštovani mons. Alojzij Novak, dolgoletni črniški dekan in sedaj monsenjor in častni kanonik gor. kapitlja. Pri njegovi zlati maši mu je lepo prepeval dekliški zbor Marijine družbe skupno z zborom SKPD pod vodstvom prof. Milka Fileja. Slavnostni govor pa je imel zlatomašnik sam, da se je tako ognil „pretiranemu hvalisanju, kateremu bi ne mogel _ oporekati“. Popoldne je imel zlatomašnik slovesen blagoslov v cerkvi sv. Antona, kjer je bil ob tej priliki tudi sprejem 12 deklic v Marijin vrtec. Tu pa se slavnostnemu govoru ni mogel izogniti. A mu bržkone ni bilo žal, kajti besede stilniškega vikarja č. g. dr. Humarja so vsem segle do srca in nam v čudoviti lepoti odkrile vzvišenost, a tudi strašno dogovornost duhovnika v njegovi sveti službi. Slovesi? litanije J c prvič spremlja; novi harmonij, ki ga je č. g. dr. Humar ta dan blagoslovil. — Z!< tomašnik mons. Alojzij Novak je še čil in zdrav med nami in pridno pomaga. kjer .le more, zlasti je slovenskim vernikom rad na uslugo za sv. spoved. Beg naj ga ohrani še mnogo let med nami.
Ustoličenje %. Stanislava Pontarja. V Zdravščini v goriški nadškofiji je bil v nedeljo 24. aprila slovesno ustoličen dosedanji župni upravitelj č. g. Stamko Pontar. Popoldne je bil slovesen vhod novega župnika v njegovo faro. Spremljala ga je duhovščina vsega gradiškega dekanata.
Misijonska akademija v uršulinskem samostanu v Gorici. Naši ljudje z velikim navdušenjem spremljajo sleherno misijonsko delovanje. To je pokazala tudi akademija v nedeljo 24. aprila v uršulinskem samostanu v Gorici. Nabito polna dvorana je z zanimanjem sle-
dila prisrčnemu sporedu na odru, ki S0 ga izvajale članice dramatske skupin0 dekliške Marijine družbe in Vrtca. Vs3 /ta skromna akademija, nagovori, peti01 rajanje in žive slike, je bila posvečen3 č. m. Ksaveriji Pirc, ki se je po 30 letih : svojega bivanja v siamski deželi, z op0* vrnila za kratek čas med nas. Najbolj j zanimiv del akademije je pa bilo pr0- 1 davanje č. m. Ksaverije same, velik0 I misijonske pionirke. Njena prikupna j beseda si je na mah osvojila vsa srcai j otna pa je bila nadvse srečna, da je smela z nami pokramljati v milem domačen' jeziku, mi pa tudi nič manj, da smo it j njenih bogatih izkušenj zvedeli toliko j zanimivosti o njeni drugi domovini. Kat težko smo se ločili. M. Ksaverija Piv0 se je dne 1. maja ukrcala na ladjo Vik- ; torija v Neaplju od koder je zopet odplula med svoje Siamce, ki jo imajo | tako radi in jo že .težko pričakujejo-
Slovenski goriški srednješolci na Koroškem. Od sobote 24. do ponedeljka 26-aprila so dijaki slovenskih višjih sred; ! njih šol in učiteljišča iz Gorice skupaj z ravnateljem in profesorji priredili šolski izlet na Koroško. V soboto zvečer so dijaki nastopili v Kolpingovi dvorani v Celovcu. Navzočih je bilo kakih dve sto Slovencev, povečini mladih, ki so navdušeno ploskali nastopajočim. Predstave so se udeležili tudi ravnatelj celovškega učiteljišča dr. Seiwald, deželni šolski svetnik Just, prof. dr. Tischler, prof. dr. Inzko in drugi. Izletniki so si v nedeljo ogledali Klopinjsko jezero i" popoldne so dijaki ponovili predstavo v Št. Primožu pri Kocjanu. Izletniki so se s prijetnimi vtisi vrnili v Gorico.
Slovenski oktet v Gorici. V soboto 23-in v nedeljo 24. aprila je v Gorici gostoval ljubljanski vokalni oktet. Oktet, ki velja za najboljšo slovensko vokalno skupino je gostoval že po dragih državah, kot v Avstriji, Franciji, Italiji 'n povsod žel obilo priznanja in odobravanja. Oktet je v dveh dneh nastopil štirikrat, trikrat v Gorici in enkrat v Doberdobu, vsakokrat z različnim programom. Prvi del je obsegal slovenske umetne pesmi, drugi pa slovenske narodne pesmi, pri katerih je nastopil oktet v slovenskih narodnih nošah, še itali-
jan skl krajevi časopisi so se pohvalno izrazili o dovršenem izvajanju slovenskega okteta. Le škoda, da mu goriške °bla3ti niso dale na razpolago večje dvorane in so morali zato nastopiti v dvorani, kjer imajo goriški fronitaši syoje prireditve, kar je marsikoga motilo, da se koncerta ni udeležil.
Radijsko snemalna skupina na naših šolah. Radijsko snemalna skupina RAI je v zadnjem času obiskala poleg italijanskih tudi slovenske šote v Gorici in na Goriškem. Slovenski otroci so se pred1 sprejemniki lepo odrezali z deklamacijami v slovenščini in italijanščini, s Petjem in kratkimi prizori. Radijsko Sodstvo je izrazilo slovenskemu učiteljstvu veliko zadovoljstvo nad marljivostjo in pridnostjo Slovenskih otrok. Oddaje so potem poslušali tudi starši pri svojih radijskih sprejemnikih.
Prvomajske svečanosti na Primorskem. Letos so se prvomajske proslave na Primorskem kakor drugod po svetu, Vršile v okviru desetletnice osvoboditve. Tudi po slovenskih vaseh so odkrili spomenike, imeli govorance o zaslugah pad-jjh za svobodo, a ljudstvo jih ni poslušalo, zato so vse te proslave kaj klavrno izpadle. Goriški katoličani pa smo ]epo, domače in prisrčno praznovali 1. Ptaj, praznik dela. V cvetočem štever-janu nam je SKPD iz Števerjana skupno z goriškim kvintetom SKPD priredil kaj Pester in zabaven spored. Slovenska pesem je odmevala daleč preko briških gričev, da so ji prisluhnili še onstran *neje v zasužnjeni domovini, kjer je 1. 'n.aj le praznik delovne moči in ne praz-nik dela. ki ga je Bog zamislil kot človekov blägoslov.
SLOVENSKA KOROŠKA
Mokrije so dale koroškim Slovencem dva duhovnika: G. Janeza Starca in g. Martina Šturma. G. župnik Starc se je Sjnrtno ponesrečil 1. maja 1953. G. Martin Šturm pa je postal 2. marca 1955 ^rtev prometne nesreče v Sinči vesi. Ma posledicah te nesreče je umrl 30. jjjarca 1955. Oba gospoda sta morala v z,vljenju veliko prestati radi zvestobe Svojemu narodu.
G. župnik Martin Šturm je umrl v
Glavni oltar vetrinjske cerkve. K obnovitvi cerkve so mnogo pripomogli slovenski begunci, z'lasti v ZDA
cvetu svoje moške dobe. Saj je bil star šele 42 let. Dne 7. julija 1940 je v Mo-krijah opravil svojo prvo daritev. Kot novomašnika so ga klicali k vojakom. Šest dolgih let je nato preživel v raznih bojnih edinicah, kjer je marsikateremu svojemu tovarišu stal ob strani v smrtmi uri in ga pripravil za večnost. Šele 1, 1946 se je rešil vojnega ujetništva in nastopil službo kaplana v Pliberku. Iz Pliberka je šel v Dobrlo ves in od tam za župnega upravitelja v Logo ves. Na veliko žalost faranov je bil nato prestavljen v nemško faro Ettendorf v La-bod'ski dolini. Zadnjih štirinajst dni je pokojnik služboval v Brežah. Na istem mestu, kjer se je vršila leta 1940 slovesnost nove sv. maše, se je 2. aprila izvršil tudi pokop č. g. Martina Šturma.
Mašo zadušnico je opravil domači de-kain, častni kanonik g. Aleš Zechner iz Dobrle vesi. Med mašo je prepeval do-brolski cerkveni zbor. Pogrebni sprevod, ki se je nato razvil od mokrske cerkve na pokopališče pri sv. Danielu, je vodil g. častni kanonik Zechner ob asistenci proštov iz Tinj ter Pliberka in še nad dvajset drugih duhovnih sobratov. Nepregledna vrsta mož in žena ter številni venci iz vseh far, kjer je služboval, so krasili zadnjo pot pokojnega. Ob odprtem grobu je spregovoril sošolec pokojnega g. Andrej Karicelj, župnik iz Št. Jakoba v Rožu.
Križev pot preganjanih. Na romanju katoliške mladine v Marijino Celje je bilo lani sklenjeno, da bo v letu 1955 katoliška mlalina molila za preganjano Cerkev po svetu. Vsaka škofija je prevzela botrstvo za določeno deželo, kjer divja preganjanje. Celovška škofija moli za Albanijo in-Jugoslavijo. „Nedelja“, slovenski cerkveni list krške (celovške) škofije, je' zapisal v zvezi s to molitvijo: „Skozi post 1955 bomo spremljali trpečega Kristusa po vseh deželah molčeče in trpeče Cerkve. V križevem potu ne premišljujemo samo trpljenja Kristusovega v njegovem zemeljskem življenju, ampak tudi trpljenje skrivnostnega telesa Kristusa, ki nadaljuje svoje življenje v svojih udih — vernikih. Če je en ud telesa bolan, trpi vse delo in zato se moramo truditi, da zdravimo rone tega telesa. Kristus trpi sedaj v v-ših preganjanih bratih in sestrah.“ Avstrijski škofje so izdali „Križev pot r-eganjanih“ v posebni knjližici „Via c'-ucis“. iz katere molijo po vseh avstrijskih škofijah. Prevod druge postaje, ki se spominja Jugoslavije, je tale:
Katoliški Cerkvi v Jugoslaviji je naložen težki križ. Dva škofa ubita, kardinal Stepinac obsojen in- konfiniran. Duhovniki in škofje so brezpravno izpostavljeni surovostim nahujskane množice. Veliko duhovnikov je bilo obsojenih r.a smrt, mnogi so zaprti, konfinirani ali morajo služiti kot navadni vojaki. Za-p’ivili so večino cerkvenega premoženja, cerkvam oz. duhovnikom nalagajo ne-zmogV've davke ali denarce kazni, duhovniki nimajo dostopa v šole. Verske
časopise so ukinili. Duhovnike in vernike skušajo z vsemi sredstvi ločiti od papeža in škofov. Katoliške duhovnike vzhodnega obreda so pregnali iz župnij-Mnogi si ne upajo v cerkev, cerkveno se poročiti ali dati krstiti svoje otroke. Učenci po šolah so večkrat zapostavljeni in celo kaznovani zaradi obiska sv. maše.
Molimo:	Gospodi, daj preganjanim
bratom na njihovem težkem križevem potu moč in potrpežljivost, da bodo šli za Teboj in v vseh nadlogah čutili srčno tolažbo tvoje bližine, da bodo S Teboj zmagali in bodo na veke živeli v Tvoji slavi.
Usmili se, Gospod,
usmili se svojega ljudstva, ki si ga odkupil z dragoceno krvjo!
iMo’dmo k Mariji Pomagaj in Mariji Bistriški: „Pod tvoje varstvo...“
Molimo za preganjane duhovnike in vernike k duhovniški Materi: „Zdrava Marija...“
Občni zbor Krščanske kulturne zveze
se je vi šil 12. aprila t. 1. v Celovcu. Na obenem z/boru iso bila zastopana vsa včlanjena katoliška prosvetna društva, farne mladine in druge skupine, ki se udejstvujejo na prosvetnem polju. P° po-očilih predsednika in tajnika so se vršile nadomestne volitve -ter odobrila nova pravila. Največ časa pa je občni zbor posvetil zadevi gospodinjske šole f št. Jakobu.
Gospodinjska šola v Št. Jakobu v Rožu obstoja že skoro petdeset let. Leta 1908 je tinjski prošt Gregor Einspieler blagoslovil poslopje, ki je bilo zgrajeno s prispevki Slovencev iz Roža, Podjune in Ziljske doline ter posebno s pomočjo Mohorjeve družbe v Celovcu. Na stotine deklet in ljudskošolske m’adine se je vzgajalo v :tej hiši. Glavno zaslugo z* lepi razvoj zavoda imajo slovenske šolske sestre, ki v njem delujejo prav od nočetka. 12. aprila 1941 so jih hitler-jmei sicer izgnali, toda ob koncu drug6 svetovne -vojne so se sestre vrnile in "bnovile šolo z gospodarskim poslopjem ter spravile, gospodarstvo v red. Zato je vso katoliške Slovence osupnila in ogorčila vest, da „Slovensko šolsko društvo
v Celovcu“, v kiaiterega so se vrinili fi'onitasi, s prihodnjim šolskim letom odpušča šolske sestre iz zavoda, češ da slovenska Koroška potrebuje „moderne, •'apredne gospodinjske šole“. Sestre bi smele ostati le, če bi se odločile za sodelovanje s ,tem odborom. „Krščanska kulturna zveza“ je v zvezi z omenjeno odpovedjo objavila resolucijo, ki ugotavlja: „Slovensko šolsko društvo je ustanova slovenskega katoliškega kulturnega Prizadevanja, katerega začetnik in nosi-telj je bil pokojni župnik Matevž Ražum. To društvo je dejansko prepustilo skozi Pol stoletja vse delo in vse skrbi izključno šolskim sestram. Kdor se drzne fušiti to delo, ni in ne more biti prijatelj koroških Slovencev.“ To naj bo koristen nauk za vse naivne katoličane, ki menijo, da sodelovanje s komunisti prinaša korist katoličanom.
Farni dom v Selah je obhajal letos jetrni jubilej svojega obstoja. Na velikonočni ponedeljek 21. aprila 1930 je po dožji službi mons. Valentin Podgorc blagoslovil farni dom ob obilni udeležbi ljudstva. Farni dom stoji tik pred pokopališčem in ima lasten dohod. Na tužni in vzhodni strani ga ok’epa lesen hodnik. Dvorana je dolga 12, široka pa n m. Ob njej sta dve prostorni sobi. V Podstrešju je ena mala in druga večja Joba, zdai „dekliška soba“. Celotni strojni zgradbe z opremo so znašali 8.054 šilingov. Najeto posojilo je bilo v teku sedmih let docela odplačaro. Med zadnjo v°jno je 'bil dom več mesecev zaseden ^ obmejnih stražnikov, nato je imela °ocina v njem otroški vrtec. Nekaj časa te je v njem šopirila tudi ..Hitlerjeva mla-dina“. Končno so nastanili v sobah eno fteužino iz Celovca. Ob koncu vojne je ml dom precej opustošen. Po izvršeni 0 ono vi pa sedaj zopet služi svojemu namenu. Tekom svojega 25-letnega obstoja m dom izvrstno zadostil namenom, radi katerih je bil zgrajen. V njem so se zoirali člani in članice Marijinih kongregacij, Materinske im Dekliške zveze; J njem se je vršil fantovski nauk, seje ‘Uprujskega odbora in cerkvenega sve-a- Duhovno so se obnovili vsi stanovi v farnem domu v tridnevnih duhovnih 'aJah 26-krat in v enodnevnih obnovah
31-krat. Prav tako so se v njem zvrstile različne proslave: marijanske, misijonske, papeške, proslave materinskega dne in prvega sv. obhajila ter predavanja s skioptičnimi slikami, miklavže-vanja in božičnice. Trikrat so bili pod njegovo streho gospodinjsko-kuharski tečaji. Prosvetno društvo je imelo v injem 94 prireditev, v letu 1938-39 pa je til v domu nastanjen tretji razred ljudske šole. Naj obračun doma v Selih opogumi tiste, ki imajo želje in načrte, napraviti kaj sličnega, pa jih še niso izvedli.
Verska pripadnost na Koroškem. Leta 1934 je bilo na Koroškem 405.129 prebivalcev, od teh 368.839 rimsko-katoli-ške veroizpovedi. 65 grško-katoliške, 32.657 protestantov, 460 starokatolikov, 269 judovske vere in 2064 brezvercev. — Leta 1951 je živelo na Koroškem 474.764 prebivalcev. Po veri so se delili takoJe: 411.174 rimokatolikov, 505 grkokatoiikov, 16 Judov, 13.361 brez vere, 281 pa se o veri ni hotelo izjaviti. Na sto Korošcev pride 86,6 katoličanov, L. 1934 jih je bilo še 91 odstotkov. Glede na celo Avstrijo je ta odsrotek za leto 1934 znašal 90.4. za leto 1951 pa 89. Precej se je povečalo ?t?vilo protestantov. Leta 1934 jih je bilo dobrih 8 %, zdaj pa skoraj 10 %. Ta številka je na Koroškem precej višja kot v celotni Avstriji, kjer znaša 6,2 odstotka. Zelo se je pa povečalo število brezvercev. Na Koroškem se je njih odstotek dvignil od 0.5 na 2.80, v celokupni Avstriji pa celo na 3,8. Pri katoličanih, protestantih in starokatoličanih je več žensk, p i drugih verstvih, zlasti pa pri brezvercih pa so v večini moški. Koroška je takoj za Gradiščanskim (Burgenland), najbo1 j močna protestantska dežela. Prva jih ima 14.1 odstotka, druga pa 9.8. Okrožje Šmohor na Koroškem ima 18.2 odstotkov protestantov, Beljak k (dežela) 14%, Spittal 13.9. 13 občin na Koroškem ima protestantsko večino. — Glede katolicizma je Koroška v procentih takoj za Predarlskim (Vorarlberg) in Spodnjo Avstrijsko. Ti dve deželi imata 95.4% katoliškega prebivalstva. Koroška pa 86.6. Dunaj jih ima 82.2%. Brezvercev je najmanj na Gradiščanskem (0.2%), največ na Dunaju (7.7%).
/ PAPEŽEVA VELIKONOČNA POSLANICA
„Surrexit, vstal je“ (Mt 28, 6): je Kilo veselo sporočilo, ki ga je dal angel ob praznem Odrešenikovem grobu pobožnim ženam v zori vstajenja. Isti vzklik zmage in Jezusove obljube Cerkvi, da bo z njo do konca sveta, katere resničnost potrjujejo že stoletja (p\ Mt 28, 20), danes ponavljamo v njegovem imenu kot velikonočni pozdrav vam vsem, ljubljeni sinovi in hčere, ki ste se zbrali v našem škofijskem mestu IRimu iz Italije in iz toliko krajev sveta, da bi prešinili svoje duše in obogatili svoje misli, občutke in želje, osrečujoča tolažba in nebeški mir, ki nam žare v božjem Odrešeniku.
Vstal je in živi med nami! Katera resnica je bolj trdna, katera stvar bolj rolažili-.a v sedanjem zemeljskem izgnanstvu ko ti dve dejstvi, na katerih sta zgrajena resničnost vere in upanje našega zveličanja?
Kristus je vstal! Ta zgodovinska resnica blesti brez sence dvoma in njen trajen, sijaj ohranja živo pričevanje Cerkve, ki bi se ne mogla ustavljati nadlo-gam stoletij, če bi Kristus ne bil vstal.
Kristus je med nami! Resničnost živega Kristusa, ki deluje v Cerkvi, je tako jasna, da se ji ne moremo ustavljati. Vi sami ste priče tega. Ta Cerkev, ki ne more biLi sad človeških načrtov — saj jo vendar svet sovraži, ker se upira neurejenim nagonom (pr. Jan 15, 18—19), — ta Cerkev torej vztraja, ker je v njej On, ki obnavlja svežost življenja in mladosti. Učlovečeni Bog, ki je vstal od mrtvih, se skriva v njej, da stalno notranje prenavlja človeštvo tako, da vsakemu, ki vanj veruje, posreduje svojo resnico, svojo milost in svoj mir.
Za kristjana, ki ga razsvetljuje resnica vstajenja, je vera življenje, življe-ne, ki ima svojo polnost in svoj obstoj v njegovi zvezi s Kristusom v Cerkvi.
Kako Jji mogel veren človek potem V sebi ločiti vero od življenja, ne da bi razdelili in uničil lastno bistvo, ne da bi nesmiselno oviral božje delovanje?
Naj se torej v vseh, ljubljeni sinovi in hčere, okrepi obenem z velikonočnim veseljem trdno prepričanje, da je vera nujen pogoj pravega življenja in da le v dejanski združitvi obeh (življenja in vere) klije rešitev majhnih in velikih vprašanj, ki begajo danes človeštvo.
Da bi se to uresničilo in da bi to velikonočno veselje ne ugasnilo z zatonom dneva, ampak da bi se spremenilo v neomajno upanje, prosimo Odrešenika, zmagalca smrti, obilja njegovih milosti.
Zato naj pride Naš blagoslov na vse ljudi blage volje, da bi se v vedno večjem številu spreminjali v nov kvas resnice in dobrote (pr. 1 Kor 5, 6).
Naj pride na nje, ki žive v pravi veri, da bi vztrajali v njej in se po njej hranjeni dvigali do vedno večje popolnosti; posebno na tiste, ki trpe zaradi zvestobe do Kristusa in Cerkve preganjanje, obsojeni po krivici na bedo, odtrgani o,d svojih dragih, pregnani in iin oropani svobode in zaprti. Blagoslavljamo jih s posebno prisrčnostjo in ljubeznijo, da bi s pogledom, uprtim v Odrešenika, prenašali s stanovitno vedrostjo - tolike nadloge in duhovno ne omagali. Svoje trpljenje naj darujejo za svoje preganjalce in jih tako pridobivajo za Boga.
S srcem, polnim skrbi za usodo tolikih narodov, nad katerimi še vedno vise oblaki temne bodočnosti, blagoslavljamo vse tiste, katerih delovanje ima odločilen vpliv na blagor človeštva in na zveličanje duš in ki imajo v svojih ro-
kah strašno oblast, podpirati oboje ali Pa jima zadajati težke rane. Blagoslavljamo jih, da bi ne zapirali vrat, am-Pak bi jih široko odpirali božjemu dejanju; da bi v obeh poloblah zemlje lskali z iskreno spretnostjo trajno soglasje in sklenili sporazume, ki bi zagotovili mir, začeli postopno razorožitev in tako .rešili človeštvo razvalin nove ^°jske; da ti med narodi proglašali za-*?re in odloke, ki bi se ozirali na sploš-n* blagor, spoštovali človeško dostojanstvo in svobido za dobro, pospeševali so-e'a’no pravičnost in bratsko ljubezen, *ako da bi v njihovih deželah mog'e buj-1:0 cveteti krščanske čednosti, kar je Pml.iaga vsega blagostanja.
Potem pan govori o sodobni zra-?®sti, njenih raziskavanjih in presenetljivih uspehih, ki jih je dosegla pred-Vsem v odkrivanju in uporabljanju atomske sile. Sveti oče zasleduje ta 2nanstvena raziskavanja in se njihovih UsPehov veseli. Zaveda se truda, nevar-a°sti in stroškov, ki so s tem združeni, ^ato prosi Boga, da bi nova odkritja ^Danosti ne bila človeštvu v pogubo, ampak v časni in večni blagor. Modra P Poraba atomske energije bi mogla olajšati stisko in bedo tam, kjer je revščina 'c pomanjkanje. Izsledki znanosti na P°lju rastlinstva pa bi mogli rešiti izcedno važmo vprašanje človeške predane. Zloraba teh dveh znanosti bi pa
mogla povzročiti uničenje življenja človeštva in posameznikov že ob spočetju.
Poslanico konča z besedami:	„In
končno pošiljamo svoj blagoslov zapuščenim množicam ubogih, razkropljenih po svetu, a našemu srcu najbližjih; družinam, ki so prišle ob vse; bolnikom, ki hirajo v bolnišnicah, sanatorijih in klinikah, nesrečnim jetnikom v ječah in vsem, ki jih stiska bolečina, da bi prišlo nanje po božjem usmiljenju in po ljubezni dobrih ljudi obilje tolažbe in pomoči.
Bog vse milosti pa, ki vas je poklical k svoji večni slavi v Kristusu Jezusu, vas bo po kratkem trpljenju sam spopolnil, utrdil, okrepil in postavil na temelj. Njemu slava in moč na vekov veke. Amen.“ (1 Pet, 10—11).
VESTI IZ VÄTIKANA
Velikonočni pozdrarv svetega očeta. Na praznik Gospodovega vstajenja, v nedeljo 10. aprila je papež Pij XII. z zunanjega balkona vatikanske bazilike (cerkve sv. Petra) imel kratek nagovor na vernike Rima in vsega sveta. Na trgu svetega Petra se je ob tej priliki zbrala velikanska množica rimskih vernikov in .romarjev najrazličnejših narodov. Poslanico in blagoslov svetega očeta je prenašala Vatikanska radiooddajna po-
‘° napornem v delavnica! Varnah in na s« katoliška š mladina Prizadeva za n*tev zdrave} ha v zdrav telesu
staja in ju istočasno razširila v evropske dežele in tudi v druge dele sveta.
Papežev sprejem ekspedicije na Himalajo. Sveti oče je sprejel v posebni avdijenci profesorja Desio in njegove spremljevalce z nekaterimi družinami, člane posebne ekspedicije, ki je dosegla vrh K2 na Himalaji. Papež se je zanimal za podrobnosti te ekspedicije in izrazil svoje zadovoljstvo nad junaštvom sodelavcev. Nato je vsakemu plezalcu izročil svetinjico, vsaki družini pa rožni venec. Svetinjico in rožni venec je daroval papež tudi družini hribolazca Pu-choza, ki se je smrtno ponesrečil. Na koncu sprejema je vsem navzočim in njihovim domačim podelil svoj blagoslov, potem se je pa dal z njimi še fotografirati.
Delo svete stolice leta 1954. Mons. Angelo Dell’Acqua, podtajnik državnega tajništva v Vatikanu, je pred nekaj dnevi predložil svetemu očetu prvi izvod knjige „Delo Svete stolice leta 1954“. Izdala jo je Vatikanska založba. Knjiga ima 432 strani in 50 slik. Bralcu daje kratek in načrten opis izvršenih del in dogodkov v letu 1954. Vendar, kakor prejšnje knjige te vrste, tudi ita nima uradnega značaja. Knjiga kratko in točno popisuje neumorno in odlično delo papeža Pija XII. iri delo raznih organizmov Svete stolice. To delo je važna in verna zgodovinska listina o okrom-nem in zelo važnem delu, ki sta ga na-s’ednik svetega Petra in Sveta stolica izvršila v Marijinem letu na verskem, socialnem, kacitaitivnem in kulturnem polju.
Noivi milanski nadškof je dobil pomočnika. Sveti oče je imenoval za pomočnika milanskemu nadškofu Montini-ju mons. Sergija Pignedoli, naslovnega nadškofa. Rojen je bil 1910. Doktorat iz filozofije je napravil na katoliški univerzi v Milanu, iz cerkvenega prava v lateranskem Ateneju, iz cerkvene zgodovine pa na Gregorijanski univerzi v Rimu. Leta 1933 je postal duhovnik. Med zadnji svetovno vojsko (1940—43) je bil mornariški kurat, potem je bil v službi uri Sveti stolici, cerkveni asistent katoliških skavtov in italijanske Katoliške akcije. Leta 1950 je uspešno deloval v
Glavnem odboru za sveto leto. Sveti oče ga je imenoval za nadškofa in apostol" skega nuncija v Boliviji in nato še v Venezueli. Odtod je šel v Milan.
Podreditev cerkveni odločbi. Jožef Thome, ki je napisal knjigo „Der Mün-dige Christ“, pa je bila obsojena in dana na indeks (seznam knjig, ki jih je Cerkev prepovedala), se je ponižno podredil in uklonil odločbi svetega oficija-Isto je že prej storil francoski duhovnik, Marko Oraison, doktor bogoslovja in medicine, ki je napisal knjigo „Krščansko življenje in seksualni problemi“, Pa jo je zaradi nekaterih zmot Cerkev prepovedala.
IZ KATOLIŠKEGA SVETA
Petindvajsetletnica gibanja za zedinjenje v Malabaru. V škofijah Trivan-drum in Tiruvala so ob petindvajsetletnici gibanja za zedinjenje začeli posebne molitve. Indijski škofje so določilii da se bo ita obletnica slovesno obhajala 20. septembra z velikimi cerkvenimi slovesnostmi. — Obveščevalni uran j vzhodne Cerkve izjavlja, da je gibanje , za zedinjenje v Malabaru brez dvoma največje v zadnjem času. Poleg začetnika tega gibanja Mar Ivaniosa se bodo vrnile v naročje katoliške Cerkve še štiri druge osebe: Mar Theofilos, naslovni škof iz Ammaedara; p. John iz Družbe I posnemanja Kristusa; diakon Seraphion j iz iste družbe in še en navaden vernik-Sirsko-malankareška verska občina ima danes 80.000 vernikov, 168 duhovnikov, okoli 300 cerkva, dve škofijski semenišči, 22 gojencev malega in 150 velikega semenišča, univerzo, veliko šol vseh vrst, več sirotišnic in bolnišnic. Vedenje raz-ko'nikov do tistih, ki so se vrnili v kato- j liško Cerkev, se je zelo spremenilo. Ker j so se rešili najrazličnejših predsodkov, ki so jih imeli, zdaj spoštujejo sirsko-malankareške katoličane.	;
Socialni dnevi v Togo (Afrika). ' ; Lome so se letos že četrtič vršili od 28- j do 30. januarja socialni dnevi. Udeležilo se jih je 500 oseb. Na koncu zborovanj so sprejeli važne sklepe o morah, dostojanstvu žene, o delavski mladini, kmečkem stanu, o stanovanjih in o al- i koholizmu.
SLOVENSKI DUHOVNIK MED IZSELJENCI
O narodnem in kulturnem poslanstvu slovenskega duhovnika med izseljenci in kako slovenski izseljenci po njem hrepenijo, koder ga nimajo, lepo govori pismo slovenskega katoliškega izobraženca, ki ga je prineslo duhovniško glasilo „Omnes unum“ 1954, str. 168 sl. Zadevna mesta tu po-natiskujemo.
V Južni Belgiji okoli Charleroi so Predvsem Beneški Slovenci. Ti Sloven-ci počasi umirajo, sinovi in hčere pa to-Pejo v morju tujine. Po vseh razgovo-rih z njimi sem mogel opaziti edinost Mišljenja, kar so mi potrdili tudi omenjeni duhovniki, ki je v tem: Krvavo Primanjkuje slovenskih duhovnikov med Päsimi izseljenci po zapadni Evropi. Kjer Pnajo slovenskega duhovnika, tam se P°t>ro držijo v verskem in narodnem °ziru.	,	, t
, , Najslabše je v tem oziru v Nemčiji, .ler je veliko število slovenskih rudar-lev v Porurju in Westfaliji, a so v vernem oziru prepuščeni popolnoma sa-n\im sebi. Niti enega duhovnika ni med njimi in zato tudi ini čudno, da so ravno naši izseljenci narodnostno najbolj izgubljeni. Niti enega društva me premočjo več, četudi so poprej lepo delovali na verskem in društvenem polju ter 1]neli lepa društva sv. Barbare. Sedaj Vsega tega ni več. Stari so pomrli, nhadi so brez vodstva in, ker so prepu-Sceni samim sebi, so postali versko in narodnostno popolnoma brezbrižni. Že P°'tgo časa so brez vsakega slovenskega duhovnika. Ne smemo pozabiti, da je P'ad izseljenci duhovnik navadno tudi edini inteligept (v zadnjem času je si-CeT_v tem nekaj spremembe, ki pa radi Svojstvenih pogojev stvari prav nič ne sPi’eminja) im zato tisti, ki daje pobude
za vsa društvena dela, zlasti med mladino, in tako nehate postane tudi po-bomik narodne zavesti.
Odkrito vam povem, da so me ljudje povsod prosili, naj ob povratku v Buenos Airesu kaj napravim, da jim pošljejo duhovnika. Prosili so me zlasti na Holandskem, ko ostajajo brez njega. Dejali so mi moški in ženske: ,,Odkar smo tukaj, — in smo že nad dvajset let, — smo imeli vedno slovenskega duhovnika, a sedaj smo brez njega.“ In na Westfalskem so mi rekli: „Ha, v Belgiji, tam ja, tam je dobro, ko imajo tako pridnega „gaspuidla“, kot so „gaspud Žakelj“. Mi pa tu nimamo nobenega.“
ARGENTINA
„Ob desetletnici konca strašne druge svetovne vojne, ki je pustila gomile mrličev tudi na slovenski zemlji; ob desetletnici množičnega odhoda Slovencev v širni svet; ob desetletnici nasilne smrti najboljših slovenskih mož in fantov, pobitih od brezbožnega komunizma na rodnih tleh; v letu 36. mednarodnega evharističnega kongresa v Rio de Janeiro smo Slovenci, ki živimo v Argentini, 15. maja 1955 obnovili pred podobo Matere božje v Lujanu sklep, da bomo ostali zvesti sinovi slovenskega naroda in katoliške Cerkve; da bomo vse življenje odklanjali brezbožni komunizem; da se bomo odločno upirali življenjskemu materializmu.“ To je bil namen romanja, ki so ga Slovenci v Argentini kot vsa leta doslej priredili v mesecu majniku na argentinske Brezje, v svetišče lujanske Matere božje. Skoro 2.000 jih je romalo in prišli so iz vseh delov republike. Romarski vlak jih je pripeljal nad 1.100. V molitvi združeni so slovenski romarji tretjo nedeljo v maju ob 9.30 vstopili v Marijino baziliko. Na
vratih jih je sprejel škof iz mesta Mercedes, kamor Bujan spada v cerkvenem oziru, mons. dr j. Anuncliado SerafinL Blagoslovil je vse udeležence, jih pozdravil z mahanjem robčka in s klicem: „Živela lujanska Mati božja, živela katoliška Slovenija.“ V cerkvi jim je potem spregovoril besede vzpodbude. Omenil je strašni pokolj slovenskih mož in fantov, ki so ga brezbožni komunisti uprizorili prav pred desetimi leti nad slovensko krvljo, .nato pa dodal lepo misel: „Odpustite kot dobili sinovi nebeške Matere. V Bujan sme romati le tisti, ki ne goji sovraštva v srcu.“ Za njim je pridigal č. g. Boris Koman, kaplan iz letoviškega obmorskega mesita Mar del Plata o pomenu presv. evharistije za krščansko življenje. Po pridigi je pristopil k oltarju č. g. Anton Orehar, direktor slovenskih dušnih pastirjev in opravil sv. mašo za vse pokojne Slovence, ki so izgubili življenje v času druge svetovne vojne, bodisi kot vojaki na različnih frontah ali doma kot žrtve brezbožnega komunizma in okupatorskih sil. Med mašo je bilo skupno sv. obhajilo, ki so ga delili mercedeški škof mons. Serafini in dijakona slovenskega semenišča iz Adrogue gg. Himmelreich im Martelanc. Deset slovenskih duhovnikov je spovedovalo, tako da je bilo za duhovno preobnovo src najlepše preskrbljeno. Odmor je trajal do 15.30. Naši romarji so ga porabili za kosilo, družabnost, molitev v cerkvi, ogled muzejev in obisk filma o kardinalu Mind-szerjthyju „Obtožen izid'aje“. Popoldne je pridigal č. g. župnik Franc Novak o čis^osfbij ki je njujen pogoj zdravega krščanskega življenja v tujini. Procesija je bila kar v cerkvi, kar pa ni nič mo|tilo, ker se je mogla prav lepo razviti. Pod spretnim vodstvom č. g. Janeza Markiča, župnika iz Pontevedre je naše ljudstvo odpelo nebroj Marijinih pesmi in sodelovalo z odpevi pri petih litanijah Matere božje. Vsi navzoči so zmolili posvetilno molitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu in nato prejeli blagoslov z Najsvetejšim. Sledilo je darovanje, pri katerem so slovenski romarji dobili v spomin na romanje liano podobico s sliko Marije s Ptujske gore. Bilo
je pet popoldne, ko so zadnji Slovenc* zapustili svetišče in odšli na vlak, da ji-1 ponese nazaj v borbo vsakdanjih dni-Poročilo o romanju ne bi bilo popoln"; če ne bi omenili, da so udeleženci nie° bivanjem v Bujanu podpisali prošnjo n* ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rož-mana, naj v nedeljo 3. julija posveti n3 ameriških slovenskih Brezjah v Bemon-tu pred Marijino sliko vse Slovence M"" rijinemu brezmadežnemu Srcu.
Romanje ne Challao. Nestalno vrem6 zadnjih <Jni nas ni ostrašilo, da ine b* napravili trad. romanja v maju k M"' riji na Challao pri Mendozi. Ob pol dvanajstih smo se zbrali v kapeli pri Ma; riji vsi, ki smo prišli peš, z avtom ah kamijonom in se v daritvi sv. mas® spomnili vseh padlih žrtev druge svetovne vojne, ki jih je slovenski narod daroval Gospodu v žrtev. Vedno prijetna kapelica inam je postala še bolj domača, ko nas je naš dušni pastir zbrane okrog brezjanske Marije navduševal Z3 pravo krščansko življenje v tujini v družbi Marije in Evharističnega Jez*1’ sa, da tako ostanemo Slovenci povsod po svetu Marijin in Evharističen narod; — Po sv. maši smo na prostem podprh tudi svoje želodčke, nato pa napravil' preprosto zborovanje, na katerem smo podpisali prošnje g. škofu dr. Rožman" za posvetitev brezm. Srcu Marijinem";
-— Pred Najsvetejšim smo molili pet' rožni venec in pete litanije Matere božjei obnovili posvetitev Marijinemu Srcu z blagoslovom zaključili cerkveno p°' božnost in naše romanje.
Betni shod katoliških izseljenskih skupnosti v Argentini je bil letos na bi"" kostno nedeljo 29. maja. Udeležila se ga je polnoštevilno tudi slovenska skupina s svojo zastavo. Vsa pobožnost je bila v buenosaireški stolnici. Večern" mašo je opravil direktor nemško govorečih narodov (Nemcev, Avstrijcev '" Švicarjev). Za dijakona je bil hrvatsk' frančiškan, za subdijakona pa poddirek" tor slovenskih dušnih pastirjev č. g. JoZe Jurak. Asistirali so bogoslovci slovenskega semenišča v Adrogue. Med sv. mašo je govoril direktor francoske skupi"6. Spomnil se je meseca majnika, kot g" obhaja krščanska Evropa in pozval vse
navzoče, na ostanejo zvesti materi božji tudi v tujini. Izraz te zvestobe naj bodo tri zdravemarije, ki naj bi jih opravljali vestno vsak dan do smrti. Na kancu sv. maše je glavni direktor vseh izseljeniških skupnosti v Argentini mons. Albino Mensa sporočil navzočim, da jim sv. oče pošilja svoj poseben blagoslov. S pesmijo v čast lurški Materi božji, ki jo je vsaka narodnostna skupina pela v svojem jeziku, je bil lepo uspeli shod končan.
Slovenska fantovska zveza je bila v mesecu maju zelo podjetna. Kar dve lepi prireditvi je pripravila svojim čla-nom in prijateljem. 8. maja se je vršil v Ramos Mejia „Čarodejni večer“. Dva argentinska mojstra v čaranju sta številne gleda’ce, med katerimi je prednjačila mladina, dve uri zabavala s svojimi rokohiterskimi umetnijami. Bilo je mnogo smeha in zabave. Prav bi bilo, da se prireditev ponovi, kajti mnogi rojaki se je niso udeležili enostavno iz razloga, ker niso pričakovali od nje toliko zanimivosti in privlačnosti. — 22. maja pa je ista Zveza organizirala mednarodno tekmo v odbojki na slovenski Pristavi v Moronu. Najprej sta se pomerili moštvi SFZ Lanus proti drugemu moštvu SFZ Moron. Zmagalo je po napeti igri januško moštvo, potem ko je v zadnji 'Kri moronsko že vodilo 10:2. Rezultat igre je bil 2:1 (6:15, 15:12, 15:12) za Lanus. Glavno moštvo SFZ pa je nastopilo v postavi Knap, Bine Magister, Prijatelj, Križ Bojan, Tušek, Tomažin Proti SK Ukrajina. Uradno igro je odločilo z lahkoto v svojo korist z 2:0 (15:7, 15:9). Sledila je prijateljska igra, ki jo je tudi dobilo, d asi bo'ij s težavo, prvo moštvo SFZ z rezultatom 2:0 (16:14, 15:13). Dan je bil lep, d-asi zimsko mrzel. Zato je marsikateri prijatelj slovenske mladine izostal.
Občni zbor Družabne Pravde se je m"šil dne 1. maja t. J. v Buenos Airesu. Pred občnim zborom je bral sv. mašo c- g. Starc, ki je po evangeliju povedal navzočim nekaj lepih misli o socialnem Poslanstvu Cerkve. — Točno ob desetih Pa je začel občni zbor predsednik g. masič. Odborniki so podali poročila o svojem delu v preteklem leltu; nadzorni
odbor pa je predlagal, da se da odboru razrešnica. G. Jonke je v imenu odbora predlagal spremembo pravil in poslovnika, kar so navzoči sprejeli soglasno. Nato so se vršile volitve treh odbornikov, katerim je pretekla dveletna od-borniška doba. Na njihova mesta. so bili izvoljeni: za predsednika g. Lojze Erjavec, za blagajnika g. Edi Škulj in za gospodarja g. Pavle Homan. V nadzorni odbor pa sta bila izvoljena gg. Pavle Masič in Janko Arnšek, v razsodišče g. Albin Magister. Od preje pa so ostali v odboru Družabne Pravde sledeči odborniki: podpredsednik dr. Ivan Ahčin, tajnik Jože Jonke, vodja prosvetnega odseka g. Lado Lenček C. M., vodja organizacijskega odseka g. Šest Janez, vodja stanovskih odsekov g. Godec Anton, upravnik g. Jan Maks in urednik lista „Družabna Pravda“ g. Rudolf Smersu.
HOLANDSKA
Preč g. Vinko Flek je poslal svojini znancem v Argentino pismo, v katerem opisuje svoje prve vtise na evropskih tleh.
„Ko sem se 21. marca t. 1. izkrcal v Le Havreu, sem takoj obiskal v Parizu č. g. Ignacija Čretnika, ki mi je izročil pismi prevzv. škofa dr. Rožmana in č. g. Nandeta Babnika, dosedanjega izseljeniškega slovenskega duhovnika v Holandski. V njih je bßo rečeno, naj takoj grem na Holandsko, ker škof iz Roer-monda išče slovenskega duhovnika. Ostal sem še nekaj dni pri g. Čretniku, nato pa odšel h g. Zdravku Reven v Belgiji in od njega v Liege h g. Vinku Žakelj. Tja je prišel pome g. Nande Babnik in me v svoji „Simci“ odpeljal na Holandsko. Veliko noč sem preživel v Heer-lerheide, kjer sem blagoslavljal jedi in spovedoval, na samo velikonočno nedeljo 10. aprila sem pa že ob petih zjutraj vodil slovensko „gorvstajenje“, kolt pravijo ,tu Slovenci. Prišlo jih je okrog 300 in tudi godba je prispevala k slovesnosti procesije. Potem sem šel pa spet v Belgijo, da dvignem zaboje, ki jih je ladja ..Charles Tellier“ odvrgla v Antwerpnu na suho. Mimogrede sem obiskal v Bruslju žosistično centralo ter pozdravil
gg. Revna in Žaklja, ki sta 24. aprila organizirala v Jemeppu pri Liegen slo-vensko-hrvaško prireditev. S Holandskega so prišli na to prireditev pod vodstvom g. Nandeta Babnika Slani pevskega društva „Zvon“ in narodne noše, okoli 40 oseb. Na sami prireditvi je bilo okoli 300 Slovencev in Hrvaltov in je 'i3»po uspela. Istega popoldne sem se vrnil na Holandsko, da se odpočijem, ker sem bil za naslednji dan klican k g. škofu, škofijsko mesto je oddaljeno od nas (Heerlen) 80 km, prideš pa tja s prestopanjem vred v dobrih tričetrt ure. Stari škof ima pomočnika (koad-j utor ja). Oba škofa sta me zelo ljubeznivo sprejela. Stari škof mi je dal za prvo silo nekaj goldinarjev (približno 500 arg. pesov), nekaj navodil in dovoljenje za bivanje na Holandskem. Nato sem si šel urejat stanovanje. Do takrat sem živel po hotelih. Sedaj pa stanujem blizu rudnika Wilj(emma), ki nosi ime po holandski kraljici Viljemini, v hiši za samske radarje. Hiša nosi naslov „Gezellenhuis“, t. j. rokodelski dom. Je to katoliška ustanova, zelo velika po obsegu, z lastno kape1«, z lastnim kaplanom in 30 sestrami, ki skrbijo za red in snago. Stanovanje se dobi zelo težko; sedaj imam zelo majhno sobico, a so mi obljubili, da dobim kmalu večjo. Stanovanje in hrano mi bo plačevala škofija. Nekaj bodo dati menda ‘tudi Slovenci, kar bo pa primanjkljaja, bom skušal kriti z intencijami. Za „Duhovno življenje“ bom skušal kaj napisati o verskih razmerah nä Holandskem. Seveda se moram spočetka malo razgledati, da bom dovolj kritičen. Na južnem Holandskem so skoraj vse šole v rokah cerkve in te država .tako podpira kot državne. Tu so glede verskega življenja še neke vrste Tirale. V velikih mestih izpolnjujejo svoje verske dolžnosti 40%, v malih mestih in po deželi 70—90%. če prideš iz Argentine, se ti vse zdi skoraj preveč „pobožno“. (V Argentini procent praktičnih katoličanov ne znaša namreč več kot 5%, op. ur.). Lepe pozdrave vsem bralcem „Duhovnega življenja“. Trenutni naslov č. g. Vinka Flek: Heisterberg 6, Hoensbroek, Limburg, Holland.
ZDRUŽENE DRŽAVE
V zvezi z desetletnico domobranskega poko* j a je opravil ljubljanski škof dr-Gregorij Rožman v nedeljo 8. maja v cerkvi sv. Vida na Glass avenidi v Cle" velandu pontifikallno sv. mašo za „mol' čečo cerkev“ v Sloveniji. Med sv. mašo je pridigal v slovenskem jeziku mons. Matija Škerbec, v angleškem pa mons. John J. Oman, župnik pri sv. Lovrencu. Cerkveni pevski zbor je pel pod vodstvom organista M. Košnika pri sveti maši „Missa Ludovica“. Župniki mons. John J. Oman, rev. Louis Baznik (župnija sv. Vid) in rev. Matija Jager Cžupnija Marija Vnebovzeta) so izdali tiskan poziv na slovenske rojake, da -:e pobožnosti udeležijo. V njem pravijo med drugim: „Fred desetimi leti je brezbožni komunizem prišel v Slovenijo <i° oblasti. Od tedaj je dosledno in načrtno preganjal Cerkev in vero v Boga. Najprej je v divjem sovraštvu pomotil okrog desettisoč protikomunističnih borcev ter ■tisoče duhovnikov in zvestih vernikov vrgel v ječe in jih obsodil na dolgoletne zapore in prisilno delo. Uničil je katoliške šole, ukinil verski pouk in versko vzgojo in še vedno ovira na vse načine dedovanje Cerkve. — Po vzgledu sv. očeta Pija XII. katoličani v svobodnem svetu mnogo molijo za „molčečo Cerkev“, t. j. za škofe in vernike, ki pod brezbožnimi vladami .trpijo preganjanje. — Zato bomo 8. maja združeni v molitvi s presveto daritvijo prosili kakor iz enega srca Vsemogočnega, naj da dušam pomorjenih svoj večni mir, našim rojakom v domovini pa moč in potrpežljivost na njihovem križevem potu. da dosežejo versko svobodo, kakršno mi •v tej deželi hvaležno uživamo.“
Na veliki petek 8. aprila je umrl V Springfieldu (Minnesota) župnik V a-lentin Schiffrer. Pokojni je bil rojen .1, 1881 v Stražišču pri Kranju. Po končani maturi, ki jo je položi) v Kra-,nju, je odšel v Sev. Ameriko, vstopil v St. Paulsko semenišče in bil v St. _Pau!u 1. 1906 posvečen v duhovnika. Služboval je na raznih nemških farah v državi Minnesota in sezidal več cerkva. Zadnjih 5 let je bolehali. Pok. gospod je bil sošolec sedaj tudi že rajnega mons. Ponikvarja.
Kanada
Življenjepis o mlačen Lojzetu Grozde, -1 Sa je spisal doma dr. Alojzij Strle, Ze davno ni več last samo slovenskega na:oda. Nemško govoreči svet pozna 111 udega mučenca iz priredbe švicarske-£a duhovnika Schmieda; sedaj je na Xrs-' francoski jezik, da ponese slavo ^rozdeta po vseh krajih, kjer se govori 1 ancosko. Ni bilo ravno lahko oskrbeti ■ancoske izdaje. Prevajalec se je najprej jP’ral na Schmiedov prevod. Ko pa je da* rokopis prečitati nekaterim Francozom, so zelo občudovali vsebino, toda aacin ^ kako je podana, so enodušno od-klonili, češ da se ne ujema s francosko mi se'n ost j o in da bi knjiga v taki obliki doživela popoln neuspeh. Prevajalec se ■|e nato obrnil na več francoskih pisa-te tov, da bi besedilo preuredili, a za-aian. O vseh težavah je poročal prevzv.
,fu dr. Rožmanu, ki mu je svetoval, ,r|aj napravi prevod po dr. Strletovem iz-v>i<niku. Ker ga prevajalec ni imel, je sPet prešlo nekaj časa, da ga je dobil y r°ke. Nato je prevod znova pripravil,
, °_ P°t po mnenju tidtih. ki so ga pre-ra i. z uspehom. Pri iskanju založnika Pa^se je spet zataknilo. V Franciji nam-''®c nihče noče založiti, če se pisatekj P’srneno ne zaveže, da sam odkupi 2000 zvodov. t. j. da plača v primeru Groz-etove knjige pol milijona frankov. Na-p.dn^e;..Pa je sLvar le stekla. Mesto v 1 anciji je knjiga izšla v Kanadi pod Pokroviteljstvom škofa dr. Rožmana, fi-nancn-ai pa jo je č. g. F. Kolednik. — stocasno je slov. KA v Argentini zalo-1 a 2. izdajo dr. Strletove knjige.
Velikonočni prazniki so potekli Slo-encem v Torontu v najlepšem duhovnem aznoloženju. Tudi narava je s svojim Prijetnim pomladanskim vremenom mno-"° Prinomogla k lepoti praznika. Na zmagoslavje velike nedelje je S’ovence Pripravil p. Bernard Ambrožič OFM, ki s skozi ves ve iki teden volil duhovno trnovo in jo končal na veliko noč po-v° t riK' ^'k°f dr. Gregorij Rožman je bil ernikom na razpolago za sv. spoved ,!! J® v spovednici prebil ure in ure. j “rede velikega tedna je opravil župnik r. Jakob Kolarič, glavno velikonočno maso Pa sam g. škof.
„DUHOVNO ŽIVLJENJE“ je slovenski verski mesečnik
Izdaja ga konzorcij (Orehar Anton), urejuje pa uredniški odbor (dr. France Gnidovec in Jože Jurak).
Naslov uredništva in uprave je: Victor Martinez 50, Buenos Aires, Argentina
Celoletna naročnina znaša za Argentino 60 pesov, za U. S. A. in Kanado 5 dolarjev, za Italijo 2.000 lir, za Avstrijo 75 šilingov, drugod v protivrednosti dolarja. Tiska tiskarna Federico Grote, /Montes de Oca 320, Buenos Aires
REVIJO MORETE PLAČATI EN NAROČITI NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina: Dušnopastirska pisarna, Victor Martinez 50, Buenos Aires.
Brazilija: Vinko Mirt, Caixa Postal 7058, Sao Paulo, Brasil.
U. S. A.: Slovenska pisarna, 6116 Glass Ave, Cleveland 3, Ohio.
Kanada:	Ivan Marn, 83 Victor
Ave, Toronto, Ontario.
Trst: Marijina družba Via Risor-ta 30, Trieste, Italia.
Italija: Zora Piščanc, Riva Pia-zzutta 18, Gorizia.
Avstrija: Anton Miklavčič, Spittal a/Drau, D. P. Camp, Kärnten, Austria.
Avstralija: Fr. Rudolf Pifko, 45 Victoria Street, Wawerley, N. S. W.
§ £ o
Sog
üC
<£>
o
0
TARIFA
REDUCIDA
Concesiön No. 2660
■en
VSEBINA JULIJSKE ŠTEVILKE
Dr. Alojzij Šuštar: Evharistija —
vez edinosti .................... 353
Ljubka Šorli: Izpoved vere .......... 356
Dr. Ignacij Lenček:	Beseda brez
ljubezni ........................ 357
Vladimir Kos: Drevored .............. 361
Jože Vovk: Kanon ali pravilo maše 362 Joe Juck: Un poco de polvo en la
mano de Dios .................... 364
Gregor Hribar: Glad. ruševine in
begpinc i ....................... 365
+ Dr. Alojzij Odar: Nova in srebrna maša ....................... 370
Gregor Mali: Kraljici izseljencev ..	373
Dr. Mirko Gogala: „Zakaj jim govoriš v prilikah?“ .............. 375
Dr. Stanko Mikolič: švedska........	380
Izpoved razočaranega komunista . .	384
Dr. Ivan Ahčin: Tvoja tovarišija ..	385
E. William: Usodna preobleka ....	388
Dekle, ki hočeš biti čista........... 394
Kaj pa doma? ........................ 397
Po svetu ............................ 402
Med izseljenci....................... 405
Platnice in stalna zaglavja je narisal Hotimir Gorazd.
ti» ^
«t/r