Leto XY. V Celju, dne 17. oktobra 1905. 1. Stev. 82. DOMOVINA Uredništvo je v Schillerjevi cesti št. 3. —_ Dopise blagovolite frankirati, rokopisi se ne vračajo. Izhaja dvakrat na teden, vsak torek in petek ter velja za Avstrijo in Nemčijo na leto 8 kron, pol leta 4 krone, 3 mesece 2 kroni. Za Ameriko in druge dežele toliko več, kolikor znaša poštnina. namreč: Na leto 13 kron, pol leta 6 kron 50 vin. Naročnina se pošilja upravništvu, plačuje se vnaprej. Za inserate se plačnje 1 krono temeljne pristojbine ter od vsake petit-vrste po 20 vinarjev za vsakokrat; za večje inserate in mnogokratno inseriranje znaten popust. Našo mladino prodajamo! i. Običajno kakor vsako leto, je bilo tudi letos ob začetku šolskega leta po naših ljudskih in srednjih šolah domoljubno časopisje slovensko kar polno zaničevanja in prokletstva na one „črne duše", one brezvestne stariše, ki so za par praznih obljub, za par grošev prodali svoje otroke, jih izročili nasprotniku, da jih izrabi, odtuji — da jih v ponemčevalnicah hujska proti lastnemu rodu, vzgaja mlade slovenske janičarje, ki bodo blatili in teptali to, kar je našega, nam svetega — naše narodne svetinje — naš jezik materni. Kjer se le oglasi par staršev za nemško šolo — pa jo dobimo! Z našim slovenskim denarjem, z našimi žulji nam zida vlada nemške šole v naš pogin, v našo smrt! Kaj zahteva danes naše ljudstvo od ljudske šole ? Da se nauči otrok pisati, brati, pa malo računati — in pa nemščino. Nemško naučiti, to je po ljudskem mnenju prva, edina in glavna naloga naših šol! Bom c se li . idili, bomo to obsojali? Ne! Naš kmet, ki . velikih stiskah, ki ga tlači težko breme dolgov, pač skuša svojim-otrokom pomagati kakor ve in misli, da bo najbolje. Pomislimo le nekaj: iz hudobije, iz sovraštva do slovenskega jezika, katerega sam govori, ne stori naš kmet tega. V najboljši volji, v najboljšem namenu delajo naši ljudje tako. Menijo pač, če bo otrok nemški znal, pa bo v svetu boljše izhajal — naš kmet prodaja svoje otroke ponaj-večkrat, ker ne pomisli kaj stori s tem, iz nezavednosti, iz nepoznanja razmer, iz nepoznanja naših slovenskih ljudskih šol. Ga li moremo obsojati — ne, bomo li obsojali in proklinjali človeka, ki tava po temi in ne najde pravega pota? Dajmo mu luči, prosvete, poučimo ga. da spregleda, spozna zaslepljenost, spozna delo onih, ki se mu laskajo, da so njegovi prijatelji — in šel bo znami po pravi poti, dobro vedoč, daje prava. Kdo prodaja našo slovensko mladino? — Kdo z asluži, da ga bo proklinjala naša zgodovina, naši zanamci? Mar tisti, ki je zaslepljen, ki je v temi? Ne, zgodovina naša bo proklela nas, ki smo poznali, smo videli zapeljano, zaslepljeno naše ljudstvo, pa ga nismo poučili, mu nismo pokazali one prave steze, ki ga pelje k sreči, blagostanju. Našo mladino prodajamo mi. Naša komodnost, naša nedelavnost je kriva narodne smrti toliko tisočev in tisočev slovenskih otrok, ki bodo stali, že stoje v vrstah nasprotnih, da se bore proti nam, ko so vendar naši, da, bili so naši. — a mi jih nismo branili dovolj, in ugrabil nam jih je sovražnik. Kdor pozna globlje naše ljudske šole, slovenske ljudske šole mislim, — vsaj imenovati jih hočem tako, da se bomo razumeli — in pozna veliko brezbrižnost poklicanih, tega mora biti v resnici strah za našo bodočnost. Tu, tu v ljudski šoli je začetek in konec vsega našega dela, vsega našega napredka in uspeha! In vendar kako brezpomembna.se zdi marsikomu ljudska šola! Imamo pri nas na Štajerskem slovenske okrajne in krajne šolske svete* ki skrbe za naše slovenske ljudske šole. V teh zastopih sede možje, naši možje, — ki se pa s svojo dolžnostjo in nalogo naravnost igrajo, žal, da je to nevarna igra! Te dni nas je „razveselila" vest, ki so jo prinesli nekateri časopisi, da je slovenski okrajni šolski svet imenoval v čisto slovenskem kraju v Savinski dolini za tamošnjega krajnega šolskega ogledo — najhujšega, najbesnejšega nemškega zagrizenca, sovražnika slovenske šole! Kaj še hočemo več? No, seveda, to je malenkost, malenkostna jo pravica, ki jo ima tak krajni šolski ogleda — gotovo, saj nazadnje je vse malenkost pri nas! Našteli bi lahko tukaj več krajev, več slovenskih naših šol v bližini Celja, kjer vladajo take razmere, da ne more verjoti nihče, kdor jih sam ne pozna, kdor jih ni spoznaval več let — a bojimo se, da bi storili krivico še neštetim drugim krajem, ki tudi v tem ne zaostajajo, Naše slovenske-utrakv^ti|ne-ljudske šole so dostikrat prave ponemčevalnice, prava nesreča ljudgks)! L£ glejmo ipo.tcgibv.ywfi8b«večjih-fcrajih,: kjer nam je „blagohotna naklonjenost nemška' zgradila nemške- šole — poglejmo tam naše slovenske šole, če jih imamo. Nemčurski nad-učitelji, nemčurski učitelji nam vzgajajo v takih šolah našo mladino! Našo mladino naj bi vzgajali v značajno — možje neznačajni, ki so se sami prodali. In mi, mi trpimo to, mi jim zaupamo najdražje, kar imamo, mi jim zaupamo naše narodno svetišče — našo mladino — da nam ga skrunijo. prepove- Slovenske zastave dane. V eni zadnjih Domovininih številk se je nahajal poziv, naj se poroča kdaj, kdo in kje je bilo prepovedano razobešati slovenske zastave. Predrznil se je prepovedati, razobešati narodne trobojnice na šolskih poslopjih bivši okrajni glavar celjski, grof Attems. Ta prepoved se nahaja v registraturah šolskih vodstev laškega in konjiškega okraja, po drugod se menda ta sovražnik Slovencev ni predrznil kaj podobnega ukreniti, ker bi mu bili slovenski okrajni šolski sveti na prste stopili. Dotični akt se nahaja med lito-grafovanimi dopisi na šolska vodstva v enem letniku od 1897. do 1900.• Toda zavedno. učiteljstvo in krajni šolski sveti se po ti prepovedi niso ,ravnali dobro vedoč, da ni postavna. Ta prepoved je bila naperjena zlasti proti slovenskim zastavam, saj nemške so se po nemških šolah vseeno razobešale. Spominjamo se še predobro, da je prišel glavar grof Attems k slovesni otvoritvi novega poslopja slovenske šole v Laškem: trgu. A glej jo spako! Med štajerskimi in avstrijskimi zastavami je raz šolskega poslopja plapolala tudi velika slovenska trobojnica. Glavar je takoj osebno naročil načelniku krajnega šolskega sveta sneti slovensko trobojnico raz poslopja z alternativo, rekoč: „Ali slovensko zastavo doli, ali pa ne reflektujte na mojo pri-čujočnost!" Šolska mladina je bila zbrana v slavnostni šolski dvorani, gostov mnogo, ljudstva po trgu polno. Glavar je gledal zadovoljen skozi okno, kako se je naša trobojnica, navijajoč se na drog vedno višje pomikala, dokler nam je ni izpod strehe nestalo izpred oči. Mislimo, da je gledal glavar z zaničevanjem na tako ljudstvo, ki si da v slovesnem trenotku vidni paladij svoje narodnosti vzeti molče brez boja, kakor suženj svojo cunjo. Ali bi ne bilo tu na mestu, da bi bil stopil načelnik ali kateri drugi ud krajnega šolskega sveta na oder ter s slovesnim in povzdignenim glasom vsem zbranim oznanil, da ne more biti slovenskem^ narodu ro> slavnost slovesna, nobena veselica vesela b. -z narodne trobojnice, da si ne damo od nikogar na svetu jemati svojega svetega paladija. najnianje pa od glavarja, ki bi kot državni uradnik moral vedeti, da nam je slovensko zastavo potrdil naš cesar in kralj. Ker vi, g. glavar ne prenašate naših narodnih barv, in da bode slavnost pod veselim pMpolanjem naše trobojnice lepša in slovesnejša, vas pozivamo, da takoj kolikor mogoče najhitreje zapustite prostore naše slovesnosti! To bi bila zanj zaslužena kaz