Leto 6. Štev. 7. PRILOGA ZA MLADINO. 1937. julija 8.
Mladenka Marija, pomagaj mladini.
Mesec julij je mesec žetve pri nas. Julija 2. obhajamo god Srpne Marje. Naš narod zato zove te lepi Marijin osvetek, šteroga svetimo Marijin obisk pri tetici Elizabeti, za Srpno Marjo, ar z tem svetkom se navadno začela i začinja naša žetva. Ar inda neso ešče poznali kose, nego samo srpe, so svete k nazvali za Srpno Marjo, gda je srp začeo svoje delo na poli.
Srp i Marija pa rna tiidi drugi pomen. Marija mladenka je tiidi nosila v svojih rokaj srp i je žela ž njim na njivaj silje. Žela je i spevala, kak se pri nas popeva pri žetvi. A njena pesem je iskala samo Boga. Njena viista so spregovorila samo takšo pesem, štera je Boga dičila i duši hasnila. To je tisti lepi navuk, šteroga dava mladenka Marijika našoj mladini, naj i ta dela i naj veselo dela, veselo Bogi na čast i duši na hasek. Ode koli si mladina, moška ali ženska, delaj rada i delaj veselo. Spevli si zraven naše lepe pesmi, od Marije, od Jezuša, od Boga, pa tudi narodne lepe poštene, štere ti duha zdigavlejo k Bogi. Ve poznaš, ono lepo Slom-šekovo „Kje so moje rožice?" Ta pesem te opomina na večnost te, gda ti na pamet nosi vso minlivost na sveti, minlivost dekliškoga lepoga obraza tudi, minlivost dečkove pesmi tiidi. I gda te na to minlivost opomina, ti v srci vužiga žele po ti-stom, ka ne mine, po jakosti i po te plačili, večnom Bogi i
njegovih nebesaj. AU istoga božega služabnika Slomšeka pesem: „Preljubo veselje oj kje si doma," jeli te ne opomina na najlepši cvet mladoga srca, na nedužnost, da jo čuvaš i raj žrtvuješ vse svoje, kak ta daš to lepo rožico! Pa njegova » Glejte že sonce zahaja" ti na spomin prinaša tvoj dober krščanski dom, kde si se vadila mladina pod očinskim t materinskim plaščom v bogabojaznosti. Pobožne pesmi i takše narodne, ki ti duha oplemenitijo, spevli i doma okoli hiše i pri deli i na poli i v tujini i kde U moreš. Tak je delala Marija. Pesem lepa kde se glasi, hudi duh zbeži. Ztiraj ga od tvoje bližine, draga mladina, z lepov pesmijov i tvojov pridnov delavno stjov, pa boš mela kak Marija mirno vest i veselo zadoščenje, da si mladost preživela Bogi na diko, sebi pa na naj-vekšo čast i najvekši hasek.
Mladenka Marija, prosimo te molka i ženska mladina, vil nas tak delati i tak spevati, da z svojim delom i z svojov pesmijov tebi spodobni postanemo dečki i dekline, dečkeci i deklice.
Prosimo Te, dekle, dečki
Spevli z nami lepe pesmi,
Mladenka Marija!
Bod' nam tovaršija!
Marijine družbe.
Sestre, ostanimo zveste Mariji.
»Zdrava Marija, milosti polna, Gospod je s teboj", tako nas je učila naša dobra mamica prvih molitvic; oko nam je žarelo sreče, ko so naša otroška usta za mamico ponavljala ta angelj-ski pozdrav. Sestre moje! To je bilo v naši nežni otroški dobi. In vendar je naš spomin na te najsrečnejše ure tako lep in svetel, da ga ne more pozabiti nobena izmed nas. Pri srcu nam postane mehko in toplo, ko se spomnimo, nazaj v otroška srečna leta! Bil je to naš otroški raj, ki ga ne bo več nazaj. Mnogo je za nami, mamice mogoče ni več, le zlati njeni nauki so ostali v globini duše. „Otrok moj, ljubi Marijo, ona je tvoja najboljša Mati, ne zapusti je nikdar", tako nas je učila mamica in njeni zlati nauki so padali na naša srca ter budili v njih gorečo ljubezen, ki je postajala vedno bolj goreča, dokler se nismo same v naši dekliški dobi popolnoma izročile Mariji in postale njene ljubeče hčerke. »Brezmadežna« je postala naša Mati. Oh kolika odlika! Oh koliko dobrote, koliko milosti sprejemamo dan za dnem od Nje! Večno pesem ljubezni in zahvale ji pojejo naša srca, neprestani „magnifikat" ponavljajo naše duše dobri nebeški Kraljici! Ona pa nas milo kliče k sebi, da postanemo vse Njene, samo Njene, ne pa podlega sveta. Naša mila nebeš-
ka Mati nas kliče, da postanemo ena sama njena družina, — njeni zvesti sinovi i hčere. Sestre ljubljene moje! Ne opešajmo nikoli, ostanimo zveste v ljubezni Materi, ki nas hoče osrečiti časno in večno. Otroško ljubimo nebeško mater, otroško se ji priporočajmo vsak trenutek v življenju. Skrbno in varno bo čula nad nami, Sestre, če nas tukaj tarejo bridkosti in težave, ne obu-pujmo. Saj tu ni naš dom. Kmalu, kmalu bomo doma pri svoji Materi, ki nam bo bogato poplačala, kar smo tu storile za njo. Ne bo nam ostala dolžna naše zvestobe in ljubezni. Ako hočemo, da nam živlenje bo lepo in srečno, hitimo in združimo se vse pod Marijino zastavo. Naj nam bo zvezda vodnica na potu skozi celo naše živlenje. Marijina zastava nam bodi skala sredi morja nevarnosti in skušnjav. Brezmadežna naj bo sidro našega upanja. Marijina zastava naj bo klic, ki nas neprenehoma opominja na naš večni dom, na našo nebeško Kraljico, da bi nikdar ne pozabile pri delu na svojo neumrjočo dušo. Pod Marijino zastavo se spominjajmo, drage sestre, naše obljube in prisege: „Na veke zveste, ljuba Mati, — ti hčere hočemo ostati!""
VIKA RAZLAGOVA.
Ki Iubite mladino, prečtite to pismo i pomagajte!
M. Sobota, 4. VI. 1937.
Prečastiti gospod!
Tu v pismu Vam prilagamo sliko »Malih Cvetk". Prav lepo Vas prosimo, če bi nas dali v „Novine" ali pa v „Mar. List". Sedaj nas je že velika družina, toda hiša je za nas skoraj pre-mala. Ker pridejo drugo leto še druge, zato moramo imeti večjo hišo. Napišite v „Novinah" tudi to, da naj prispevajo za graditev „Malega Cvetišča".
Dijakinje v Domi sv. Frančiška v Soboti 1. 1936-37 „Malo Cvetišče".
Večkrat vprašamo čast. s. prednico, kako bo z našo hišo toda ona nas samo tolaži in pravi naj vprašamo Vžis.
Vsako dekle, katero je količkaj dobro, je rado tu v „Cve tišču", zakaj, sestre nas učijo zmiraj le dobro, četudi naša mla" dost še tega ne pripoznS.
Prečastiti! Ne morete si misliti kako si želimo imeti večjo hišo in malo kapelico, da bi imeli Zveličarja pod našo streho Moliti hočemo v ta namen, da bi Bog uslišal našo prošnjo. '
Ne imejte zaprtih ušes in uslišite naše prošnje. Upamo pa vendar, da bo zraven te hiše v septembru, ko se vrnemo, staln lepo -Male Cvetišče".
V presvetem Srcu Jezusovem Vas pozdravljajo
„Male Cvetke.«
Jelka Mlinaric, Cigan Trezika, Zablatnik Terezija, Šnurer Valerija, Koglot Vlasta, Irenka Mencinger, Marjana Zec, Švagan Angela, Pisk Klara, Paller
Angela, Maršik llonka, Vekoslava Kreft, Faust Marija, Mihev Anica.
Pred leti je Odbor za zidanje Doma sv. Frančiška v Čren sovcih kupo v Soboti staro Martinišče, v vulici Križova 4. V toj staroj hiši smo dali napraviti še dve novivi sobi. V toj hrambi dobijo siromaki brezplačno prehrano, ienska šolska mladina pa odgojo pod vodstvom častitih sester Družbe sv. Križa. Nevarnost za mlade deklice je neizmerna velika, zato je moremo čuvati na vse mogoče načine. Da je pa občuvamo, potrebujemo za njo edno učilnico, spalnico i kapelico z zraven spadajočov sobicov i segeštijov. Da moremo te prostore gorpostaviti, prosimo pomoči vseh, ki lubijo poštenost naše ženske mladine. Zato prosimo občine blizi Sobote, naj nam pripelajo pesek i šoder, ci-geo, les itd. i drugi pa naj nam poklonijo kakši koli dar] da više imenuvane prostore moremo letos dograditi. Kapelico posvetimo Jezušekovoj sv. Treziki, Maloj Cvetki, zato zovemo hišo za „Malo Cvetišče". Pa tudi zato, naj deklice v njej vzgojene ostanejo zaistino „male Cvetke". Da Slovenska krajina ma pošteno žensko mladino, pomagajmo vsi! Mi ni pare penez nemarno, zato bomo zidali samo z mdodarov.
Za Dom sv. Frančiška v Črensovcih, Klekl Jožef, predsednik.
P. Quadrupani:
Kažipot za pobožne dUše.
III. Molitev.
13. Naš svetnik, nas, nam na tolažbo, zagotavla, ka če nikaj drugo ne smo včinoli, kak da smo se šteli rešiti skušnjav i razmišlenosti, čeravno niedne dobre misli ne smo meli, je naša molitev tem zasliižnejša, kem bole boleča je bila; ar smo s tem bole spodobni postali v getsemanskom ogradi ali na Kalvarii molečemi Kristuši.
Njegove reči so ete: „Če ti duša blodi ali je raztresena, pelaj jo mirno ta nazaj, kje si začeo, pelaj jo z vsov lubeznostjov k Vučlteli njenomi i če ednč celo viiro nikaj drugo ne bi delao, kak samo to, telikokrat jo nazaj
*p,avii kelikokrat se je oddalila, jako dobro bi premolo to vtiro i bi pred Pjml sladkoga Zveličitela jako zasltižno delo opravo".
Sal. sv. Frančišek etak nadaliije: „Dobro pomisli, ka kruh brezi cukra za več moremo ceniti, kak cuker brezi kruha; ka Roga tolažbe ne pa tolažbo Boga moremo iskati; ka trpeti moremo tu v pregnanstvi, če veliki ščemo biti v nebeskoj domovini; j<a so duševne bolečine najbole boleče, a tudi najbole zaslužne".
Kak nas batrivajo reči našega svetnika (Prava pobožnost 3, 25): „Ar nnei samo iz liibezni ščemo služiti i ar je v njegovih očaj tista sliižba, ste-,n v siihoti z nekim mučenjom opravlavamo, bole dopadliva, kak tista, stero » sladkimi občutki zvršavlemo, zato jo i mi bar v svojoj voli za več vredno moremo držati. Istina, ka se nam sladka čutenja bole dopadnejo, a Bogi se na bole dopadne duhovna siihota i ta je po njegove lubezni nameni za nas hasnovitejša ravnotak, kak za vodeničnoga betežnika so suhe jestvine pri-pravnejše, kak dosta tekočine v sebi imajoče, čeravno te te zadnje raj ma.
Naše č. šolske sestre v Chaotungi na prvoj misijonskoj postaji na Kitajskom z svojim višjim pastirom i misijonarom g. Kerecom. Od leve na desno: s. Maršič Imakulata z Melinec, s. Rous Mihaela, prednica, z Črensovec, mons. Cheng Damijan, višji pastir, g. misijonar, Kerec Jožef, s. Schiller^Virginija iz Beča, s. Sarjaš Konstantina iz Žižkov.
Ne vznemirjaj se zavolo mrzlote svojega srca, če v istini zeleš toplo ltibe-zen zadobiti i svoje pobožnosti vaj ne opttsti zavolo te mrzlote. Povej, se je sladki Jezuš ne v mrzloj zimskoj noči narodo ? Zakaj se ne bi zdrzavao i v našem mrzlo m srci ? Razmim stem mrzloto, štera ne stoji v mlačnosti naših dobrih sklepov, nego v nekoj gotovoj trujavi i duhovno) obremenjenosti. V tom duševnom stani toti teško napredii,emo na poti, na štero smo stopili, a li napredujemo i niti neščemo dol ž nje stopiti, dokeč v pristanisče ne pridemo. Vdaj se popolnoma v Božo volo i bodi z samim sebom potrpliv vu vseh nevolaj zavolo lubezni, z šterov liibeznostjov te je liibo". V driigom mesti pa eto piše (Prava pobožnost 3, 25): „Sv. Peter je rad meo goro Tabor i se ogibao Kalvarije; a ta zadnja je li več blagoslova prinesla, kak prva : tista krv, štera je tekla po njej, je bole zaželena kak svetlost, ki se na ovoj razširjala. Gospod naš kak z punoletnim ravna z tebov, Boise je kruh jesti brezi cukra."
• , Jako nespametno delajo zato tisti, ki molitev opustijo, Če ne najdeio v njej tolažbe. Sv. Frančišek eta piše (Theotimus 9, 10.) „Glej človeka, ki se na videz goreče moli k Bogi i je nevtrudliv vu vaji bože lubezni. Glejmo, da li je Bog tisti, koga liibi. I glej, kak preneha sladkost i veselje, štero je zajimao z sltizbe Boga i siihota napuni njegovo dušo, tUdi on henja gor z mo itevjov, če bi Boga zaistino liibo, ne bi opiisto njegove službe, ar je on vsikdar Bog. 1 e človek je zato liibo tolažbe Boga i ne Boga tolažb. Vnogi ne najdejo veselja v službi Boga, če ta ne oslajena z neke čuteče sladkosti cukrom. Tak se napravijo, kak deca, šterim med namažejo na kruh, med dol-poližejo, kruh pa tž lučijo. Če bi sladkost mogli ločiti od lubezni, bi taksi raj zavrgli lubezen, naj morejo samo sladkost vživati. Ar je pa to nemogoče, zato lubezen zavolo sladkosti iščejo; če te v njej ne najdejo, te se za lubezen več ne brigajo. Takse duše so v toj nevarnosti, ka ali znova spad-nejo, kak zgubijo notrašnjo tolažbo, ali pa prikapčijo svojo blaženost k raznovrstnim minlivim občutkom, ka je pa jako daleč od prave lubezni i tak mesto čistoga meda čemer vživajo."
Pisma naših misijonarov.
Prečastiti Oča!	St' Stanislaus' College' Hazaribaeh p- Indiia-
Najprle vam od srca želem, v najpopolnejšo]" meri Božega blagoslova i vseh milosti v začetki novoga leta. Zednim pa ču-jem, da Vas zdravje nadleguje, zato prosim vsaki den vjaslicaj ležečeka Jezušeka, naj Vas obvarje po Njegovoj sv. voli šče vnogo let pri zdravji, da bi nadale bili kliič Slov. krajine, šteri kliič vodi celo Slov. krajino po poti istine i živlenja, da raste dobro semen pri vsakom srci i vsakoj duši, štera si privošči, da se duh No vin i Marijinoga lista širi najprvle v posamezno j duši i po celoj domovini. Zato ešče ednok želem, naj Bog blagoslovi vaš trud v skiipnom domi, da bi te kliič pasao na vsakša vrata v domovini, da bi vsaka družina spoznala, da samo po Mariji se bližamo vsikdar bole k Jezuši.
Prečastiti! Pošilam vam mojo sliko, gde sam zbrani s svojimi brati D. J. v Ljubljani pred odhodom. Poslovilni den je bio zaistino nekaj lepoga i to na misijonsko nedelo, 18. okt. Gotovo ste čteli v Glasniki Srca Jezušovoga moj poslovilni trenutek.
Pot v Bdšonti. Najvekše teškoče so dnes na misijonskom potiivanji to, da se na več mestaj razlevajo razni potoki i zalivi, ki zavirajo delo našim misijonarom. Reka Kalta izmed Kaning i Bošonti, gde vsakših šest viir voda narašča i v šestih viiraj pa spadne i je teško priti do ladje, je velika ovira. Naši Bošontov-ski misijonarje so si s pomočjov dobrih src preskrbeli malo ladjico, da si s tem pomagajo pri misijonskom potiivanji, naj kemveč koristijo posameznim dušam i raztrešenim na vse kraje. Brez ladjice ne bi bilo mogoče do njih priti. Stovladjicovsam se tudi jaz odpelao po reki Kalta na obisk v Bošonti. Voda je ravno spadnola. Slika vam kaže, kak si naši misijonarje pomagajo, da ne zgubijo časa. Kda voda naraste, sega do mosta, šteri se vidi na sliki. Kda spadne, je pa strašno za gledati, kakše blato je, ki se more pregaziti. Na dobro srečo so me prijeli po-
gaflski dečki i so me odnesli prek blata. Hvala Bogi sam ostao na poganskih rokaj rešen nadlog.
Sprejem v Bolonii. Mojiva sprevodnika sta bila p. Mesarič i br. Vidmar. Pater Mesarič je bio ravno te čas v Kalkutti na shodi, šteroga vodijo proti patri Zemindari razni nasprotniki. Tožijo patra, da liidi moti po okolicaj. Z lažmi potom sodnije šče-jo patra spraviti iz zdajšnjega misijonskoga mesta. Razprave se šče zdaj vršijo i Bog zna, ka pride z toga na zadnje. Viipamo, da bo Bog pomagao, da se zgodi Njegova sveta vola pri svojih apoštolaj v misijoni, kama jih je pozvao.
Bošonti je mala siromaška ves. Naši misijonarje deliijejo že par let v tom kraji. Cerkve šče nemajo dozdaj. Šola, štera služi za včenje dečkov, je zdaj tiidi spalnica. Vsako jutro se ta šola i spalnica preobrne v kapelico, gde se služi sv. meša za dečke. V nedelo pa za celi kraj okoli BošontijS.
V	misijonskom ogradi. Br. Vidmar me žele pogostiti z tečnimi bananami. Pripovedava mi od lepoga sadii, šteri izvrstno uspeva v Indiji. Pa je resan tak. Zdaj je dozorelo sadje. Dozorela je tiidi žetev duš, a pričakujemo žnjece, da se razširi Kris-tušovo kralestvo v Indiji. Molite Gospoda, naj pošle delavce na svojo žetev. Pošilam vam tiidi sliko našega novicijata D. J., gde sam jaz doma. Novicijat je bio zozidani 1. 1931. Zdaj je v tom novicijati 16 indijskih novincov, šteri se pripravlajo, da postanejo duhovniki svoje domovine. V te novicijat sem tiidi jaz pri-romao 19. novembra lani i sem sam Slovenac. To ne nikaj po-sebnoga, ve je Kristuš edenisti, kamakoli pridemo, smo doma, ali v tujini, moč ino tolažba je vedno dana tistomi, ki liibi.
V	tom mesti Hazaribagh je dnes samo do 40 krščenikov i 15.000 poganov. Vekši del se samo te želejo krstiti ino postati krščeniki, kda nemajo nikaj penez v žepi, niti kruha pri hiši. S tem viipanjom prido na postajo, da tii dobijo pomoč, da ne vmerjejo od gladi. Sezna, pomagamo všem, keliko moremo po naših močeh. Večkrat se dogodi, da bi se cele družine po 8 do 10 liidi za 10 dinarov preobrnile na sv. vero. Ka si moremo? Radi bi pomagali, či bi mogli s kem. Zato se nas spominajte v molitvi i nas podprite z dari v domovini, da bomo vsi vku-per misijonarili, da kem več diiš Bogi pripelamo.
Malarija v Indiji. V našoj Indiji pogostoma kraliije i vmarja malarija. Pred nešternim dnevom sam se napoto po posli v bližnjo ves Hazaribagh. Hazaribagh je okoli naokoli obkroženo z velikimi šumami, gde tiidi ne menkajo divje zverine i to tigri, hijene itd. Srečao sem pokop. Zanimalo me je, ka bodo delali z mrtvim telom. Čiio sam že večkrat, kak pokapajo mrtvece, zato sam dnes meo srečo, da to vidim. Kre šume so nosilci postali, mrtvo telo so položili na zemlo i začelo se plesanje okoli mrtveca. Jaz sam se ne smeo približati do 300 m. Naednok so ostavili mrtvo telo na samočini i odkrito. Priletijo strašne ptice edna za driigov, da se jih je najzadnje zbralo cela ptičja vojska. Začele so mesariti mrtvo telo, da je v 10 minutaj ostalo
Samo falajčki prtovja, v štere je bilo telo zamotano. Roparske ptice so strašno velike i divje. Začele so letati okoli, edna z rokov, druga z polovicov noge, tretja z glavov, da sam se pre-strašo, ka vse se v Indiji godi. Pri tom so tiidi liidje puni raznih betegov, štere ptice raznašajo po šumi i potom muhe na liidi. Tak se širijo kužne bolezni, kak malarija i drugi betegi. Pitao sem, zakaj tak pokaplejo liidi? Odgovori mi starček Hindo: da se je dotični v nekom mesti v družbi začeo pogovarjati, da bi bilo bolše, da bi vsi postali krščeniki. Nato so ga vmorili i dariivali roparskim pticam. Strašna sodba nevernikov, šteri z te-lom človeka tak živinsko postopajo. Viipamo, da bodo tudi oblasti začele pomali nadzirati liidstvo pri spodobnih rečaj.
Pred vratmi novicijata je kep Presv. Srca Jezušovoga. Naša kapelica v novicijati je za nas i krščenike. Drugič vam pošlem slike od božičnih jaslic i nekaj od božičnih svetkov. No-vine i Marijin list sam dobo ravno v nedelo po Božiči 27. dec. Najprisrčnejša hvala. Bog plačaj za nje. Tudi nadale prosim, da bi mi redno pošilali oboje.
Pozdravlam i se priporočam v sveto molitev Vaš domačin
Fr. Ivan Ribaš, D. Jezušove.
Vrstice iz Nize.
Živeo Jezuš!
Prečastiti gospod Klekl!
Dovolite, da vam pišem i vse dobro želem. Vi blagi gospod duhovni oča, ste moj veliki dobrotnik. O da bi se vam za vso dobroto dostojno mogla zahvaliti. Pa sirota, kak bi sem vam mogla izkazati hvaležno! Rada bi vam pa povedala, kak sem vam zahvalna za vnoge dobrote, štere ste mi izkazali. Bog, ki vidi moje srčno želenje, naj je posliihne i vam da obilno plačilo. Naj vam da na prošnjo svetoga Jožefa vse tisto, ka si sami želete i ka potrebujete za vaš zvišeni stan. O kelikokrat se spominam vaših lepih navukov, ki so mi bili hasnoviti za dušo. Hvala lepa za nje i vse dobrote, štere ste mi izkazali. Molim i molila bom za vas, da vas dragi Jezuš obdrži v zdravji vnogo let. Jaz sem zdrava i vsikdar bole zadovolna s svojim stanom. Istina, da trplenja mam dosta pa li sem vesela. Da kem vekše je trplenje, tem vekše bo tiidi plačilo. Odpustite mi, da se oglašam komaj skoro po sedmih letaj. Nesam mela časa, ar mam z decov dosta posla. Molite za mene, prosim i za na mene za-viipano deco, potrebujemo vnogo bože pomoči. O keliko je eti starišov i dece, ki ne poznajo Jezuša i če ga poznajo, ga ne-ščejo liibiti. Zato pa, prosim, molite za mene i našo deco. Spomnite se tudi z moje pokojne matere. Oprostite, da že žmet-no pišem slovenski, eti govorimo samo francoski.
Sestra Elisa Sobočan iz Trnja.
t BEDNARIK RUDOLF, plebanoš pri Gradi.
23. junija so za vedno zapustili to zemelsko bivanje i se odselili k večnomi Oči po svoje plačilo, preč. g. Bednarik Rudolf, grački plebanoš, šteromi so 45 let verno služili v Njegovih goricaj. Kak goreči častilec Marijine slave, so vroče širili njeni list, Marijin list, zato naj njim bo mati Marija obilna plačnica za njihove triide. Vmrli so v lepoj starosti, v 70 letih. Naj počivajo v miri. Priporočamo jih v pobožno molitev vsem naročnikom naših listov, posebno pa vernikom gračke fare.
Rešitev vgank juniuškoga snopiča.
Ka molimo mi v Srci Jezušovom ? V Srci Jezušovom mi molimo njegovo človeče Srce, štero je molbe vredno, ar je združeno z Božanstvom i ar je sedež večne, mulbe vredne Bože Liibezni.. — Pravilno nišče ne rešo.
Nove vganke.
/. Ka obhajamo 1. julija i ka pomeni te god?
2. Ka obhajamo 2. julija i ka pomeni te god ? Rešiti se mora do konca julija. Ki obe pravilno reši, dobi za nagrado knigo.
Vrstice iz Portugalije.
Prečastiti gospod Klekl!	Asilo de Santo Antonio, Estoril.
Šče dnes čutim, kak vliidno ste me vsigdar sprijeli i keliko mogoči pomogli. Prav lepa hvala 1. Rad molim Boga za vas i prosim našega s. Don Bosca, da vam izprosi milost, da te lehko nadaliivali vaše težavno delo. Oprostite, da ne sam se vam taki zahvalo i pisao. Edno vam lehko povem, bio sem vam vsigdar hvaležen. Mene gotovo ne ste poznali, jaz pa vas sem i sem vsikdar — ve znajo drugi — z vami bio. Se edno, ne zamerite če vam tak pride pismo.
Prav srčen pozdrav v Jezuši vam pošila
klerik UTROŠA.
Pismo iz Južno-amerikanskoga misijona.
J. M. J. Veleč. gosp. Klekl, voditeo Marijinoga lista.
Oprostite, prosim, da se vam podpisana tak nepričakuvano oglasim. Sem misilonarka na ekvatorianskom poli, doma iz Dokležovja, beitinska fara. le toti moja sveta dužnost, da se oglasim pri vas i da med tem. ka vam poklonim moje srčne misijonske pozdrave, se vam najlepše zahvalim za bla-eovolnost, ki ste mi jo skazali z pošilanjom Marijinbga.lista, šteroga dobivam že skoro dve leti. Bog Vam bo obilno poplačao to radodarnos ka iaz v moiem misijonskom siromaštvi nemorem, edino v mojih molitvaj i žrtvuvanji, v šterih se spominarn z vseh mojih dobrotnikov, bodem izprosila od našega Vsemogočnoga Oče vnogo milosti bože za vas i vse vase naročnike. Tak se
vam zahvalim šče ednok z vsov svojov gorečnostjov. Marijin list mi je zaiš-tino prišeo v hasek, ar že več kak deset let ne sem mela prilike gučati mojega maternoga šlovenskoga jezika z niednov diišov. Ta splošna ločitev mi je večkrat prinašala jako tužne hipe, a vsele sem bežala k mojoj nebeskoj Materi Mariji Pom„ pri šteroj sem zmirom najšla zavetje; tudi mi je pomo-gla z velikov želov za rešenje duš, štere posebno tu bežijo z velikimi sto-paji proti pogublenji. Da, če bi tudi Bog zahtevao šče več kak ločitev od mojega slovenskoga jezika, celo moje živlenje, bi je z veseljom dala, naj bi mogla samo rešiti vnogo diiš.
Minolo ie.jše sedem let, kak delujem na tom ekvatorianskom misijon-skom poli Esi sem prišla leta 1929 i sem bila določena za Qualaquizo med kivarce divjake i gda sem že b la pripravlena, so me častita predstojnica določili za driigi zavod v BGuayaquil", gde so potrebiivali pomoči za vnogo deklic. V tistom mesti sem oštata do lanskoga lela, gde sem mela na mojoj skrbi nad 70 deklic v zavodi, gde sem včila tiste, štere so prihajale po dnevi v zavod, šterih je pa bilo nad 400. Liibi Bog ml je dao obilno žetev, na žalost, da pa delavcov je jako malo. Vnogo je diiš, ki prosijo naše pomoči, duševne i telovne, a nas je malo ino smo velike sirote. Si lehko mislite ve-lečasliti Gospod, kakše veselje je navdajalo moje srce v tistom hipi, kda se je dopunila moja žela Teliko diiš v mojih rokaj noč i den, to je edina moja žela i hrepenenje, ka bi želela več ? Z skuznimi očmi sem se zahvalila mo-jemi nebeskomi Žveličari, ki je tak nezmerno poplačao mojo malo žrtev, da sem piistila mojo liibo slovensko domovino iz liibezni do njega. Istina je, kak On sam pravi, da poplača stokratno, ka se včini iz liibezni do Njega.
Kak vam je že znano, v Ekuatori vlada vročina celo neprestano leto i v nešternih letnih časaj, kak od meseca decembra do maja, kda je pri vas zima, je eti taksa vročina, da je skoro ne za premagati. Jaz, hvala nebeskoj Materi Mariji Pom, sem se tak privadila, da mi nikaj ne škodi, čeravno — kak je naša dužnost kak hčerke Sv. Ivana Boska — da sem se igrala vsaki den v določenih viiraj z našimi gojenkami pod žarečimi sunčnimi žarki.
V zavodi sem mela priliko pripraviti dosta deklic za prvo sv. obhajilo i večkrat tiidi za sv. krst že odraščene dekle. Lansko leto pa mi je sv. pokorščina dala driigi zayod na mojo skrb. Višja predstojnica so me določili za Sigsig, to je edna ves bltizi' misijonskoga pola Gualaquize i Winder, od tec pomagam, ka mi siromaštvo dovoli, mojim bratom i sestram, ki delujejo med kivarci, ki se nahajajo razstepeni med šumami i po bregaj. Mamo tu okoli 200 deklic, ki obiskavajo naše šole od prvoga do šestoga razreda i laboratorij za odraščene dekle. Mam štiri sestre, ki mi pomagajo gojiti indijanske dekle. To ka nas najbole teži, so slabe poti, ar če ščemo iti v mesto, dya dni moremo jahati na konji i če ščemo iti v notrašnje misijone, potrebujemo štiri dni po bole teškoj poti. Za vse to nam da moč naš Vsemogočni Zveličar i Marija Pomočnica, naša liiba mati, ar ovak ne bi mogli napraviti nikaj.
Prle kak končam te vrstice, se priporočam v vaše goreče molitve, naj mi dragi Jezuš da stanovitnost do konca i da zveličam svojo dušo i ž njoy tudi vse tiste, štere mi je zročo v mojo skrb moj nebeški Zaročnik na tom lepom misijonskom ekvatorijanskom poli, na šterom se po milosti božoj nahajam. Spominajoča se vas v mojih siromaških molitvaj, vas šče ednok prisrčno pozdravlam vu imeni Jezuša i Marije. Vam vdana v Srci Jezušovom
Sr. Veronika Bakan, H. M. Pomočnice.
Prosim, oprostite mojoj slaboj pisavi, nemam priltke, da bi gučala slovenski. Eti mamo kasteljanski jezik. Če te mogli na kakši način, pošlite moje pozdrave mojo| mamiki v Dokležovje, bom vam jako hvaležna. (SmO včinoli. Vr.)