Vsebina 12. zvezka:
		Str.
1.	J. Kržišnik: Povddnji mož. Balada........	705
2.	Dr. I.Tavčar: Mrtva srca. Povest. (Konec.).....	706
3.	J. Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih. 21. Peter in Pavel	721
4.	G. Jereb: Josip Podmilšak, slovenski pisatelj. (Konec.) .	724
5.	S. Rutar: Akvileja. VI..........• . .	732
6.	J. Stari: Vinko. VIII..............	
7.	J. Trdina: Vinska modrost. 23—24 ........	742
8.	D. Nemanič: Drobtine za slovenski slovar......	746
0.	K. Štrekelj: Novejši pisatelji ruski. II. Turgenev . . .	749
10.	J. Kersnik : Gospod Janez. Novela. (Konca) .....	756
11.	Književna poročila:	
	XIII. S. R.:. „Slavia italiana".......	701
12.	D. Fajgelj : Nove muzikalijc..... .....	708
13.	Slovenski glasnik ..............	769
Listnica opravniitva : 0. A. O., St. Paul, Minn. „Knion-Hank" nam jo izplačala Vašo nakaznico ll gld. 80 kr. S tem j« za 1. 1881. plačana naročnina za Vas in za g. St. in 70 kr. ostaje za 1. 1$.8.'». Platnic« »o Vam *e poiljejo, a 3. št. nt moremo poslati, ker jo «ami nid več nimamo. — Č. g- J. M. S., New. lüm Minn. Prejeli smo naročnino samo za Slov. Spolek. — Nekateri gospodje »o letos poslali preveč naročnine in imajo svoj list plačan že tudi za 1. 1835. : tako: c. rektor James Trobce, "Wabasha. Minn, do konca leta; — dr. Jb'r. Zupančič, c. kr. )K>lkovni zdravnik v (ittnsu; g. dr. J. Schiflfrcr, c. kr. polkovni zdravnik v Ptuji: g. V. Globočnik. c. kr. notar v Zatičini; g. dr. A. Primožič, c. kr. gimn. profesor v Iglavi; g. dr. Ludovik Filipič v L'elji; Leopold .lakončič v «inrici do konca junija 1S8&.; —g. V. llarmcl, stavbiuski pristav v Valpovem; g. .Josip Frouonsfcld. učitelj v Ljutomeru; g. X. Friikovoc v (»rajski Vasi; Ivan Krau-jcc v Genovi; (J. Janko Kromenšck, c. kr. konceptni praktikant v Gradci ; k. ltoman Mauri v Kopru do konca marcija L 1885- — G. A. P. r Gr. pri T. List Vam rudno pošiljamo, a vrača nam ga poäts» z opazko: will nicht abholen lassen. Krivda torej ni naia : — G. J. K. na D. Vaš list so nam jc vrnil z opazko: ausgezogen, unbekannt wohin.
Oena*nji zvezek Ima vrha naslovnega lista ln kazala še četrt
pole priloge*
Leposloven, in znanstven list?
Izdajatelji:
Janko Kersnik, Fr. Leveč, Jos. Stritar, dr. Ivan Tavčar.
)Leto IV.	y JLjubljani, i. decembra 1884.	jStev, 12.
%
^fixorana sc koplje, polahno plava, ( i Valovi jo rahlo preglbljejo; Kipeče tel6 ji objema Sava, Prijazno poljublja i ziblje jo.
Povödnik jo gleda, sreč mu vname, Vrh vöde priplava prijazen, mldd; Na se jo pritisne, čez pas objame, Nesv estno odnese v podvodnji grad.
Čarobno se sveti dvorana jasna, Povsodi bleskeče svetlo srebrö. rGlej, t<5di boš bivala, žena krasna! Oe hočeš ostati na vek z meno."
A nji ne godi pri povodnjem mčži, Po sinu domov koperni srce. Po mladem ji m6ži hudo se tčži. Obilne po lici tekö solze.
Povödnji mož.
Povödnik Zoräno pel ja v sobano, Kjer silmo prečisto zlato blesti; I v demantno jo popelja dvorano, Kjer demanti jasni slepe oči.
A nji ne godi pri povodnjem moži, Po sinu domov koperni srce, Po mladem ji m6ži hudö se toži, Obilne po lici tck<3 solz6.
I vrtec nebesen ji razkazuje, Skoz kteri prijeten potok šumljd, Da kdor šopotanjc njegovo čuje, Pozabi radost i gorje sveta.
A nji ne godi pri povodnjem m<5ži, Po sinu domov koperni srce, Po mladem ji mčži hudo se t<Sži, Obilne po lici teko solze.
Domöv hrepeneva srce soprögi; Dan prvi žaluje močn0, močntf, Dan drugi vzdihuje v nezmerni tögi, Dan tretji ji poči srce zvestö.
Jos. Kržišni k.
Mrtva srca.
Povest.
Spisal dr. I v a 11 Tavčar.
Tri in dvajseto poglavje.
akor bi se udeleževali sedmine, sedeli so svatje krog dolge s cvetjem bogato okrašene mize. Malo se je govorilo, mnogo jedlo in mnogo pilo. Se le proti večeru se je družba nekaj bolj ogrela, in vojaki, ki so se med obedom odločno dolgočasili, izrekli so še celo željo, naj bi se v sosedni sobi plesalo. Učitelja Vekoslava Kožico, ki so ga samo v ta namen povabili k svatovščini, poklicali so h klavirji. Poštenjak se ni branil, in kmalu je z debelo pestjo udrihal po beli slonovini, da so vse strune grmele in brnele. Izpraznila se je jedilnica. Mladina se je sukala po ozkem prostoru, ob strani pa so sloneli starejši svatje, ter — zabavljali, da je ženitovanje dolgočasno, da tudi jed ni preslastna, in da je smešno, če se poroči tako star človek z mlado krasno žensko i. t. d.
Pri mizi sta ostala samo hišni gospodar in stari ženin Lovre Sodar. Lc-ta se je nekoliko časa trudil, da bi zabaval mlado svojo ženo. Brez vspelia. Meta je sedela tik njega bleda kakor mrtva, ni jedla, ni pila, in vse na nji je pričalo, da je v mislih vse kje drugod, nego pri hrumeči svatovščini. Morda je bila v mislih pri njem, ki je tedaj ležal v osamljeni višavski sobi 11a mrtvaškem odru in že počival v dolzem — večnem spanji, iz katerega se do sedaj še ni pro-budilo človeško bitje. —
Ko je Lovre Sodar videl, da ne more ženice svoje ogreti, pričel je sebe ogrevati; proti večeru je vedela vsa družba, da je stari ženin do dobra pijan. S težkim jezikom je jecljal o kupčijah, o žitni ceni in o slabem vinu, ki se je to leto pridelalo. Pri vsaki priliki je napijal Ernestu Malcu, in tu in tam se tudi pričkal ž njim, če ni vsemu pritrjeval, kar je govoril. Časih je glasno kričal, koliko se mu ima Nižava zahvaliti, in da bi marsikdo — beračil, če bi Lovre Sodar ne živel. Hišnemu očetu se je ohladilo sice, ko se je odpravila družba na ples.
Bal se je, da bi oni v svoji pijanosti preveč ne govoril in ne razobešal hišnih skrivnostij, na katere Ernest Malec niti mislil ni rad!
Meta je z drugo družbo vstala in skrivaje šla iz sobe. Menila je, da je ni opazil nikdo. Ali opazilo jo je skrbeče materino oko. Gospa Helena, ki se je bila v teh časih postarala za leta ter se usušila kakor travnata bilka v jeseni, hitela je za hčerjo. Dohiti jo v sprednji sobi.
„Kam greš, Me tika?" vpraša boječe. Ni se ji upala pogledati v trpeči obraz.
„Glava me boli, mama, in razpočila mi bo, če še delj časa ostanem tu! Prodali ste me staremu možu!"
Poslednje besede je samo vzdihnila, ali vender jih je čulo materino uho. Vsa se je pretresla stara ženica. Imela je predobro srce in za svoje otroke bi bila pretila srčno kri. Toda v hiši ni veljala mnogo, in Ernest Malec je časih sam dejal, da je žena njegova tako tiha, da skoraj ne ve, je li oženjen, ali ne!
„Meni ničesar ne očitaj, Metika!" odgovori proseče, „da je po mojem, bilo bi vse drugače, vse drugače!"
„Sedaj je dognano!" reče hči zamolklo, „in druzega mi ne ostaje, nego pusto, obupno življenje. Filip (to veste, da je moral umreti!) dejal je pri priliki, da mora človek časih živeti navzlic svojemu mrtvemu, umorjenemu srcu! Meni je dano tako življenje z mrtvim srcem, in sam večni Bog ve, kako je bom doživela!"
Sli sta v hčerino sobo. Ondu je Meta razmetala cvetje in drug svatovski lišp s sebe. Potem pa je sedla ter s suhimi očmi zrla v mrak in občutila z vso grozno težo nesrečnega življenja nesrečne trenutke. Nji nasproti je sedela gospa Helena, vila suhe rok6 in v jednomer točila bridke solze. Potolažila bi bila rada otroka svojega; ali trda usoda ni ji hotela dodeliti tolažilnih besed, tako, da ni vedela, kaj naj bi govorila k nji, ki ji je nasproti v neskončnih mukah ko-pernela! Tam v sobi pa je klestil Vekoslav Kožica z debelo roko po klavirji in mladi svet je plesal in se smijal, kakor bi nebeška radost kraljevala pod to streho! —
Notar Sodar je bil že tisti dan velik rev6ž. Ce je le izprego-voril besedico s tem ali onim dekletom, drezala ga je ostarela nevesta z lehtjo očitno pred vso družbo, in strupeni njeni pogledi preprečili so mu besedo še prej, nego jo je izpregovoril. Sedaj in sedaj ga je pretresel mraz, če se je ozrl po stari svoji ženi, ki je na njegovi strani v nenaravno deviškem lišpu razkazovala ogrodi svoje in ga neprestano preganjala z zaljubljenimi svojimi pogledi.
„Denarna je res" — mislil si je — „a življenje na njeni strani bo pa tudi — tožno dolgo!" — Ta misel ga ni hotela več zapustiti potem. Zdelo se mu je, da ga pričenja boleti glava. Obrnil je pogled na kupo, ki je polna šampanjca stala pred njim in v kateri so se neprestano drobile od dna proti vrhu iskram jednake pene.
„Morebiti so to solze, ki jih še pretakam v življenji!"
Ko se je družba odpravila na ples, vstal je tudi notar s svojo soprogo. Pred uhodom v plesalnico ga je zadržala.
„Ti se že danes dolgočasiš!" zastoka Murnovka in z nekako deviško sramežljivostjo ga pogleda.
„Kako si moreš kaj tacega domišljati!" odgovori hladno.
„Zdi se mi tako!" reče in gorko — kakor bi storilo mlado dekle — oklene se mu roke. Sram ga je bilo. Čakala ga je še hujša zadrega,
„Poljubi me jedenkrat, Nande moj \u zašepeče stara nevesta.
„Moj Bog, tu pred ljudmi!" vzdihne Nande in obledel je kakor prazen prt.
,.Ze vem, ti se rajši oziraš po mladih!" V hipu se je stari devici napolnilo sivo oko z vodo, in vsak hip se ji je grozila izliti mala ploha solz po lici.
„Le jokati ne!" razsrdi se notar, „saj je dosti, da imamo že jedno nesrečno nevesto danes!"
Iztrga se ji in odhiti iz sobe. Na pragu ga sreča vitez Lanski.
„Kam greš, notar?"
„Na zrak malo."
„Si li preveč pil? Ali si pa prepoln vroče ljubezni, ha! ha!"
Najrajši bi ga bil pobil na tla, tega pijanega bedaka, toda zavoljo družbe mu ni smel ničesar odgovoriti.
Stopivši na hladni hodnik si misli: „Odšle boš vsemu svetu v posmeh!" Bila je jasna noč zunaj. Mraz je pritiskal in na nebu so mrgolele zvezde tako trepetajoče, kakor bi jih tudi zeblo.
„Vrag me vzemi, če se ne bojim, da bi prihodnje moje življenje ne bilo podobno jasni zimski noči, v kateri vse drgoče od mraza, še zvezde na nebu!"
Po telesi ga je pretresal mraz, ali v možganih mu je gorelo. Na steklo pri oknu je pritiskal vroče čelo, da bi se mu ohladilo.
V sobi pa je Vekoslav Kožica trpinčil klavir, da so se mu debele kaplje utrinjale po razburjenem obrazu. In grof Welser je vodil kadriljo s tistim ponosom, kakor bi jo bil vodil — na dvornem plesu ! —
Tudi Bogomir Lesovej je prišel na ženitovanje. Davno je že bil ukrenil razrešiti vezi, v katere se je lahkomišljeno in proti oporoki
očeta svojega ukoval. Noč in dan ga je proganjala misel, kako bi se otresel spominov na rumenolaso dekle, ki ji je nekega dne govoril o svoji ljubezni. Iskal je prilike, da bi zopet vse preklical in se po lepi poti iztrgal iz okov, katerih nositi ni več hotel. Vest mu je očitala marsikaj, ali tolažil se je, da nravnost ne dovoljuje, da bi snubil hčer tistega, ki mu je tako rekoč umoril očeta. Smrt Filipa Tekstorja ga je potrdila v naklepih, za katere se je bil že prej odločil. „Tudi tega reveža so umorili ti ljudje!" To je bil nov dokaz, s katerim je podprl sklep, s katerim je opravičeval dejanje, izvirajoče iz površnosti in plitvosti njegovega pravega značaja! Razvnel se je nad smrtjo Filipovo, in čutil se pozvanega, maščevati umorjenca. Poprej pa, ko je še živel, ogibal se ga je skoraj, in groza ga je vedno obhajala, če mu je gledal v obraz ter imel zavest, da je rodila oba jedna mati. Bogomir Lesovej je bil sin svojega časa, in niti trenutek se ni plašil pred hinavščino, s katero je omamil dobre moči v duši svoji. Razsrdil se je o smrti Filipovi, da bi s tem srdom ojačil samega sebe ter laže izpregovoril ločilno besedo nji, ki se ga je oklepala z gorečo prvo ljubeznijo. Poleg tega si pa Bogomir Lesovčj ni hotel povedati resnice! V mislih se je bavil s smrtjo očetovo, z očetovo oporoko in s smrtjo Filipovo, in večkrat je deklamoval v duhu znani Hamletov samogovor, v katerem se kraljič tako ostro obsoja samega sebe! Dobro mu je del moralični srd, h kateremu se je silil, silil, da bi prikril resnico sani sebi! Hlinil je moralično razburjenost, ali vse to je preuzročil — rožnati obraz ponosne, mrzle ženske, ki je kraljevala v njegovem srci od tistega dne, ko jo je prvič ugledal. Iz prva se je branil vplivom njenim. Ali prijazni sprejemi v stari plemenitaški hiši so ga prečudno osrečili. Prej je menil, da je demokrat, da je človek jednak človeku, naj se je porodil na slami, ali na mehkih svilnih blazinah. Prve čase je zahajal v Sotesko, da bi tem ošabnim ljudem dejanski kazal, da se ne plaši pred njim, in da mu nikakor ne imponuje staro ime stare obitelji. Nosil se je, kakor bi bil med svojci, dasi je moral kmalu pripoznati, da je dejansko zvr-ševanje sive teorije od teorije same bistveno različno. Prav kmalu je občutil, da loči visoka stena kroge, v katere je sedaj zašel, od krogov, v katerih je dosedaj živel, in da se ta stena preskočiti ne da z demokratičnimi frazami. Videč aristokrate, ki so med sabo živeli, kakor se je dalo sklepati, v vzorni ljubezni, in ki so v vedenji, v govorici brez najmanjše težave ogibali se vsega, kar bi tudi le iz dalje spominalo na vsakdanjost, sodil je, da so to vzorni ljudje, da so tp bitja boljša od njega. Sodil je po zunanjosti, po vedenji, i;o govorici ter bil prepričan, da mora, če je govorica čista kakor zrcalo bistro steklo, tudi duša čista
biti, da tudi le-ta ne pozna vsakdanjosti, o kateri vedenje, govorica ničesar vedela nista. V svojem prepričanji, da ga je usoda do vedla v dotiko z osebami, ki so bile popolnejše od njega, nosil se je med aristokrati izprva okorno, kakor se nosi polja ratar, če so ga valovi življenja zanesli v družbo gosposko. Vedel je, da se je njegovo nepopolno in nesalonsko vedenje opazilo, ali niti pogled, niti smehljaj ga ni spominal nikdar na to, da se ne vede vselej po strogih propisih salonskih zakonov. Ko se je od dne do dne bolj privadil družbe, vnelo se je v njem hrepenenje po ti družbi. In če je sedel v Soteski pri stari kneginji, izginil mu je čas, da sam ni vedel kdaj, in poslušal je s sveto udanostjo, kar mu je pripovedovala o časih, ko je še živel veličastni Friderik Avgust in preblaga mu hči Kornelija Amalija. Dan za dnevom je čul jedno in isto, ali dan za dnevom je poslušal z večjo udanostjo! V zavesti se je zibal, kakor bi se bil z razburkanega vesoljnega morja rešil pred viharji in pred burjo srdito v skrito zatišje, kjer se za rešilno goro valovje pomiri in izpremeni v sreberno vršino, kjer niti najslabši dih ne moti harmonije v prirodi, in kjer se nad krasno tro-pično krajino kroži neskaljeno, prečisto, tropično obnebje. S tega ob-nebja pa sta mu sijali žarni očesi kontese Line! In kakor pluje pre-slepljeni ribär za vabečo povodno vilo v smrtnonosni vrtinec, tako se je udal Bogomir Lesovej smrtonosni strasti, ki ga je morala dreviti v propad. Da je kontesa kmalu opazila, kakšna strast mlademu znancu razsaja po srci, se ve. In niti trditi nam ni moči, da ji je bila ljubezen, ki je Bogomiru pri vsaki priliki sijala iz pogledov in se nehote kazala iz vsega njegovega vedenja, neprijetna. Kje živi na svetu ženska, ki bi ji kaj tacega neprijetno delo! In če bi se bil Terzit zaljubil v Pentesilejo, junakinjo mogočne krasote, smijala bi se bila morebiti, a smijala s srčnim zadovoljstvom nad grbastim čestilcem! Za tega delj se ni čuditi, da mlada kontesa ni samo ničesar storila, kar bi bilo gasilo ogenj v navdušenem srci navdušenega Bogomira, temveč, da je z lahno koketnostjo še bolj zanetila plamen, in da je s pogledi, ki si jih je Bogomir tolmačil sebi v korist, zmedla mu zdravi premislek, ter mu sebi v šalo nastavljala mreže, v katere ga je morala zasačiti prej ali pozneje.
Nekdaj sta bila sama v sobi. Stopila je bila pred ogledalo ter si z roko, na kateri se je koketno blesketal drag kamen, popravljala lase. Pri tem so se krasne črte vitkega njenega telesa kazale v taki jasnosti, da je Bogomir Lesovej nehote pristopil bliže. Nikdar do sedaj se mu kontesa še ni videla tako krasna! Ko je z belimi prsti medla po laseh, odpadel je ondu cvet, ki je tičal med koderci. Morda ga je sama iz-
prožila, da bi videla, kako se bode vedel Bogomir. Tik nje je sedel na stol, in že mu je hotelo srce prekipeti in že ji je hotel govoriti o nesrečni svoji ljubezni! Obrnivši pa pogled po vitki ponosni njeni podobi, otrpne mu takoj srčnost, in v zavesti svoje nizkosti, v zavesti vsakdanjosti svoje, ne upa se ni izpregovoriti. Tedaj je omenjeni cvet padel iz njenih las ter se polagoma spustil po njeni obleki na mehko preprogo, na kateri je stala. Kontesa ni hotela ničesar opaziti, dasi je v svetlem steklu, iz katerega se ji je nasproti žaril njen obrazek, prav dobro videla, kam je drobni cvet izginil z mesta svojega. Da se Bogomir izkušnjavi obraniti ni mogel, je naravno. Sklonil se je lahno, pobral cvet, in ga ravno tako lahno pritisnil k ustnom. Potem pa ga je skril v obleko na razburjeno srce, in občutil je srečo, kakor jo občuti zaljubljen dijak, če mu je usoda slučajno v posest dala pisan trak ali kaj tacega, kar je poprej nosila ona, ki si jo je izbral v rano, prvo ljubezen svojo! Kontesa je tudi to opazila v jasnem steklu. Lahna zora ji je zakrila nežno lice, potem pa je izpregovorila tiho, tako tiho, da je Bogomir s težka čul njene besede:
„Gregor Lesovej!"
Vzdihnil je za njo: „Gregor Lesovej!"
Oba sta se spominala pradeda njegovega, ki je nekdaj morda ravno v ti sobi nosil s sabo bolno svoje srce! —
Obrnila se je proti njemu in njeno oko se je uprlo nanj nekaj trenutkov. Kopernel je pod tem pogledom in bral v njem — ljubezen. A to kar je menil, da je ljubezen, bilo je morebiti samo — usmiljenje!
„Gospod Lesovej," dejala je na to, „midva sva pač odrastla — otroka."
Glas ji je bil zopet trd, kakor bi se sramovala mehkote svoje.
Od tedaj je živel Bogomir Lesovej v nekaki duševni omamljenosti. Kjer koli je bil, povsod ga je spromljevala podoba njena. Vedno jo je v duhu gledal pred svetlini zrcalom, kako si je z ročico popravljala svoje lase, in kako se je po beli njeni obleki spuščal cvet, podoben rudeči kaplji rudeče krvi! Od tačas pa je Bogomir Lesovej za trdno vedel, da bode razrušiti moral vezi, ki so ga vezale z Nižavo. Za tega delj je prišel tudi na ženitovanje in sicer s talnim sklepom, poiskati si prilike, pri kateri bi izpregovoril ločilno besedo. Ves dan se je dolgočasil, in ko se je pričelo plesati, moral je na plesišče ter iz priljudnosti plesati z domačo gospodično Ano. Ker mu ni bilo po všeči v gneči plesati, in ker je bil poslednji čas, če je hotel opravek, glavni opravek clenasnjega dne zvršiti, zvabil je dekletÄ, da sta se
zopet podala v jedilnico. Sedla sta k spodnjemu koncu mize, da bi ju ne čula ona dva, ki sta še vedno pila pri zgornjem konci. Ali stari Sodar ja je takoj opazil. Z lehtjo sune soseda svojega, zavleče usta, pokaže z roko proti spodnjemu koncu ter pomenljivo zamežika.
„Tam doli se nekaj prede, ljubi Malec moj, ha! ha!" reče zadovoljno in tako glasno, da je tudi Ana umela njegovih besed pomen. Po bledem obrazu se ji razgane kakor rudeča tančica, ki pa takoj zopet izgine.
„Ce se kaj sprede, meni prav!" govori Sodar, „imetje je pri hiši in ta je prva!"
Ko Malec ničesar ne odgovori, dostavi: „Ali mu nisi ti še nekaj dolžan, kaj?"
„Ej, ni toliko, kolikor se je govorilo ne!" Ernest Malec je odgovoril to srdit, ni mu bilo prav, da se je govorilo o tem.
„Naj je, kolikor hoče," pravi Sodar lahkodušno, „kolikor je dolgov, toliko jih je preveč. Naj se sprede, naj se sprede! V to naj Bog pomaga ! Potem bodeta dva srečna človeka več pod tvojo streho, Malec, ha! ha!"
Malec se ni hotel smijati!
„Smej se, ali ne —8 in Sodar dvigne kozarec — „pijva na srečo tvojih otrok, ki si jih tako dobro h kruhu spravil. Bog živ i!" Trčila sta s kozarci.
Tu spodaj pa je bil Bogomir v hudi stiski. Sam ni vedel, kako bi pričel govorico. Dekletov obraz je bil tako prečudno bled, in tako močno je bila upadla, kar jo je poslednjič videl, da se mu je nehote pričela smiliti in da se je skoraj sramoval besed, katere so mu že bile tičale na jeziku. S povešenimi očmi je sedela pri njem in udano pričakovala udarca, o katerem je vedela, da pride. Batistno rutico je stiskala med prsti, in z lahnimi vzdihi si je sedaj in sedaj olehčavala notranjo bolest. Ko Bogomir ni ničesar izpregovoril, dela je lahno:
„Dolgo Vas že ni bilo pri nas, gospod Lesovej !h
„Dolgo že ne, gospodična!" To je bilo vse, kar ji je vedel prvi hip odgovoriti. Obrnila je v stran obrazek, ali Lesovejti vender ni mogla prikriti solz, ki so ji zalile okö.
„Pravijo, da zahajate v Sotesko!" vzdihnila je. Ozrla se je zopet proti njemu. Skrčilo se mu je srce in že se je bal, da bode omagal, da ji tudi danes še ne bode izpregovoril slovesa! Pred duha si je poklical ponosne ženske ponosno podobo in na srce si je pritisnil roko, kjer mu je počival cvet, ki se je nekdaj kakor kaplja rudeče krvi spuščal po n j eti i obleki na mehko preprogo. Ojačil se je in izpregovoril:
„Gospodična Ana, nekdaj sem menil, da sem Vas ljubil!"
„Pravili ste mi to nekdaj!" Kako težko je izrekla te besede!
„Čemu bi se Vam blinil, Ana! Sedaj vem, da to ni bila ljubezen ! Človek ne pozna vselej svojega srca! In kakor megle po nebu se iz-preminajo naši občutki. Ljubezen se ne da izsiliti!"
Vedela je, da pride ta hip. Ali da bode tako gorjup, tega ni vedela. Poslednja kaplja krvi ji se zapustila lice in da je imel le kolikaj srca, morala bi se mu bila smiliti, tako uboga je bila!
„Kaj hoče zakon potem," nadaljeval je brezsrčno, „zakon brez ljubezni je življenje z mrtvim srcem! Za tega delj Vas prosim, pozabite, kar je bilo, in upajte na cvetno prihodnjost. V svojo srečo" — dostavil je s prečudno vsakdanjostjo, „je človek tako ustvarjen, da lahko pozabi na to, kar je bilo."
„Pričakovala sem Vas časih, poprej! Ali sedaj že ne več! Morebiti Vas pozabim!"
V bolesti in trpljenji je to govorila.
„Tako je prav! In vidite, jaz s svoje strani sem že delal nekoliko pokore. Tam pri prepadu je bilo! Saj veste, tisti dan, ko sva gle-gala v globoko ravnino pod sabo!"
„In so zvonovi peli k dohodu kneza in škofa, preblagega Janeza Evangelista!" dostavila je trpko.
„Vaš oče mi je bil mnogo dolžan in časih bi ga bil s pismi, ki sem jih imel v rokah, lahko spravil na beraško palico! Da ga nisem spravil, zahvaliti se ima Vam, gospodična Ana!"
„Vedela sem, da smo izgubili imetje!" Udano je nagnila glavico.
„Prizanašal sem mu, ker sem menil, da ljubim Vas. A potem ko se mi razjasnilo obnebje srca, stal sem nekega dne zopet pred prepadom, in v roki sem tiščal vse tiste listine, s katerimi bi bil poprej lahko spravil Vašega očeta na beraško palico. In spustil sem jih, da so sfrfetale globoko v žrelo zevajočemu prepadu, kjer so za večno zakopane. Vidite, to je bila moja pokora, to je bila moja žrtev, ki sem jo posvetil spominu Vašemu! Ali srca svojega Vam žrtvovati ne morem!"
Bistro ga je pogledala!
„V redu je torej vse! Vi ste plačali, kar ste mi bili dolžni! In sedaj se mi zdi, da Vas bom laglje pozabila nego sem mislila. Z Bogom, gospod Lesovej!"
Bavno tedaj je prihitel grof Welser iz sosedne sobe ter prosil, da bi smel ž njo plesati. Vstala je in odšla. Z olehčanim srcem je vstal
tudi Bogomir. Kmalu potem je zapustil Nižavo, skrivaje, da se niti poslovil ni!
Tu pri mizi pa sta sedela starca in še vedno pila.
„Kje pa sta otroka?" vpraša Sodar.
„Plešeta zopet!" odgovori Malec.
„Izginila sta torej, aha! se je že spredlo!"
„Mogoče!"
„Ti mladi ljudje, ti mladi ljudje!"
In ko oni ničesar ne odgovori, pristavi še:
„Kaj hočeva! Ljubezen je ljubezen!8
V sosedni sobi pa je razbijal Kožica po klavirji in pari so se vrteli, in smijali so se in glasno govorili. Vmes pa je plesala tudi gospodična Ana, in počivala je tujemu vojaku na prsih, in se tudi sladko smijala, kakor druge ženske vse. Ali v resnici ji je hotelo počiti mlado srce, in pred dušo se ji je razgrinjalo prihodnjo življenje kakor pusta, peščena ravan, kjer ni niti hladilnih vrelcev, niti zelenih ledin. —
Štiri in dvajseto poglavje.
Pismo.
(Bogomir Lesovej prijatelju Ivanu K.)
Umrlo jo meni »rci1, Umrlo so nacle sladki, Umrla ljubezen goreča, Umrla življenja jo sreča.
S. Gregorčič.
Močno se bodeš čudil, ko Ti dospe ta drobni list v roke. Svojim očem ne bodeš hotel verjeti, ali konečno bodeš moral verjeti! Resnica je, tožna resnica je, nekdanji prijatelj Tvoj je zapustil malo svojo domovino in sedaj se že razprostira vesoljno morje med njo in med njim! Če Ti pride v roko ta list, moral bode poprej prepluti neskončno vodno planjavo, ki se v sivi svoji večnosti širi med mlado Ameriko in med staro Evropo. Obupal sem nad življenjem v stari Evropi in pobegnil semkaj, hoteč pričeti novo življenje! Moje srce je kakor dolgočasno zimsko polje! Kamor seže oko, pokriva blestečega snega odeja mrtvo livado. Vse je mrtvo pod to odejo, kar je vzpomladi radostilo se pisanega življenja, in nikjer druzega, nego jednolična, dolgočasna, misli moreča belina! Nad njo pa se ziblje tu in tam črn vran, počasi, težko in trudno pluje s perotimi, kakor bi hotel sedaj in sedaj poginiti ter pasti navzdol v gomilo, v kateri spi vsa priroda smrtno spanje. Vidiš, tako snežno polje je sedaj srce moje! Nad njim pa se dviguje črni vran temnega obupa in se počasi, ali neprestano preletava tja in sem!
Sam s sabo nositi bolest! Ni mi mogoče. K Tebi, prijatelj dragi, hočem se zateči. Morda se mi olehča srca težko breme, če se Ti iz-povem, kako je bilo !
Povestnica minulega življenja mojega Ti je vsaj nekoliko znana. Moj poslednji list, ki sem ti ga pisal še z Višave, bil je kakor ozaljšana in olišpana ladja, v vsem ponosu in z mnogobrojnimi jadri zapuščajoč luko in noseč s sabo tolpo veselega ljudstva, katero se je udalo brezmejnim nadam na srečno potovanje po hudobnem vodovji. Pisal sem Ti, kako nežne vezi so se osnovale med mano in grofico v Soteski, pisal sem Ti o rudečem cvetu, ki sedaj ne počiva več na srci mojem, pisal o žarnih njenih pogledih, ki so mi vse obetali! Cul sem divne sirene sladko petje in s svojim revnim čolničem plnl proti smrtonosni skalini, kjer se je moral na stotine koscev razdrobiti! Čul sem sirene sladko petje, in za tega delj nisem opazil nevarnosti, za tega delj sem menil, da jadram po mirni svetli vršini, za tega delj sem menil, da se mi že iz dalje prikazujejo cvetoči bregovi, kjer bodem užival srečo, ki so jo bogovi ustvarili sami sebi! Ali sedaj je čolnič razbit in ta moj list je kakor ladja, ki se s polomljenimi jambori, raztrganimi jadri in brez krmila, s težka na površji se držeč, povrača k pobrežju! Tako je to naše življenje. Danes solnce, jutri deževje!
Ali sedaj poslušaj, kako je bilo!
Nekaj dnij po dvojnem ženitovanji na Nižavi (o katerem sem Ti tudi pisal), odpravil sem se proti Soteski. Mrzla burja je brila po logu, toda v meni je kipela kri in vroče mi je bilo, kakor bi me objemalo gorko poletje. Danes se mi je hotela razrešiti temna prihodnjost, danes se je imela končati igra, pri kateri se je igralo za srečo mojo! Skrb in up sta me naudajala ob jednem; skrb, če sem se spominal na ime-nitnost stare obitelji, in up, če sem si v spomin klical vedenje njeno. Ko je gosposki dvor ležal pred mano, tiho in ponosno, upala mi je skoraj srčnost, in že sem se hotel vrniti. „Gregor Lesovčj !tf Te besede je šepetala tisti dan pred zrcalom in te besede so me tedaj v tistem trenutku zopet ojačile. Sama se je spominala „Gregorja Lesoveja", o katerem je vedela, da je z ljubečim srcem zahajal v Sotesko, z ljubečim srcem, s katerim sem tudi jaz prihajal pod to pleminitaško streho! Da jo ljubim, ni ji neznano, kakor ji ni bila neznana nesrečna ljubezen Gregorjeva! Ta misel mi je dala srčnosti, da sem vstopil pri visokem portalu in da sem iz nova za trdno sklenil denašnji dan izreči odločilno vprašanje. Vidiš, takšen bedak sem bil tisti dan!
Grofa Antona in kontese ni bilo doma. Doma sem torej dobil samo kneginjo. Ravno prav, mislil sem si, ti dobri, mehki in rahli
duši povem vse, in prepričan sem, da bode ginena in da bode z mano točila solze, in da bode potem za me govorila, ta vzorna, rahla in dobra dušica, ki je s svojim usmiljenjem objemala najmanjšega črviča v prahu! In z mano naj bi ne imela usmiljenja!
Ko sem pri nji vstopil, sedela je v stolu tik peči. Zavita v starodavno obleko in v obilo čipek, da si le težko opazil dobrovoljni njen obrazek, ki ji je tičal globoko med ramama. Vsa srečna je bila, da sem prišel.
„Kako krasno, da me obiščete danes, eher Bogomir! Ljub gost se je oglasil v ti zimi in grof Anton in kontesa Lina sta mu hitela naproti ! A jaz sem sama in zima mi sili v dušo. Kako krasno, da ste prišli. Nikamor mi ni pogledati! Povsod te puste megle! In mraz je tudi, silno mraz! Ali Vas ne zebe, dragi moj ?"
Sedel sem tik nje, poljubil ji udano velo roko in ji pritrdil, da je res mraz in da me tudi zebe. To zadnje ni bila resnica! Govorila je o vremeni, o zimskem mrazu, in o tem, kako bi življenje prijetno bilo, da ni te grde, nesrečne zime. Povpraševala je po mojem zdravji, hvalila, da se vidim čvrst, in časih je z vlažno svojo ročico pogladila lice moje. Bila je sama dobrotljivost in topla ljubezen ji je sijala s pogleda. Vse to je množilo srčnost v meni! Udano sem ji zrl v ljubeznivi obrazek, /e mi je silila odločilna beseda na jezik in že sem ji hotel govoriti o srčnih svojih upih, a zopet mi je zamrla ta beseda, ko je kneginja v teku govorice po stari svoji navadi naglaševala, da se je porodila v stari obitelji Palfyjevi in da ji je bil soprog knezTeanski!
„Pri sveti devici in materi božji," vprašala je rahločutno, „Vam gospod Bogomir, morajo pač tudi prav počasi teči dneva trenutki, ko ste tako sami na Višavi?"
„Pač mi je dolgčas tu in tam, svetlost," odgovorim in kri mi zabiti k srcu, „z delom in branjem kratim si čas. Poprej pa sem lazil po zelenih logih in užival krasoto prirodino!"
„Po logih zelenih! O sveta Trojica, kdaj jih že nisem gledala! In morda jih videla več ne bom !"
Na skrivnem si je obrisala solzo iz očesa.
„A čemu se ne ženite, ubožec moj?" vpraša po kratkem premolku. „Vedno vender ne morete tako živeti, kakor puščavnik! Ali dandanes ni več mladih deklet, ki bi se možiti hotela, hi ! hi !"
Bila je zopet radostna, in meni se je zdelo, da me nekako pomenljivo opazuje s svojimi pogledi. Zarudel sem se, kakor sramežljiva deklica. Sedaj je napočil trenutek, da sem skoraj moral govoriti!
„Mladih žensk je na izbiranje, svetlost!" odgovoril sem srčno, „ali z ženitvijo se stori usödepoln korak, in človek ne ve, kaj bode potem prinašala prihodnjost! To je ravno! to je ravno!"
„Kdo bode tako boječ, eher Bogomir!" — pri tem se je svetlost tako milobno smijala — „kdo bode tako boječ! Kakor čujem, imate imetja obilo, da bi lahko preživili sebe in obitelj. Pravilo se mi je, da je Višava lepa posest in da Vas prištevajo najimovitejsim našim sosedom!"
„Bes je, svetlost," odgovorim ponižno, „nebesa so mi pomnožila posvetno imetje!"
„No, vidite —" z roko je posegla po moji roki in mi jo gladila, kakor otroku — „no, vidite, čemu se torej ne ženite?"
Zamišljeno je dostavila: „To Vam je bil Gregor Lesovej, praded Vaš, drugače vrste junak, hi! hi! Oj, ti časi! oj, ti časi!"
Hvaležno sem poljubil roko! Prišel je bil torej trenutek! Tiho, boječe sem izpregovori 1: „Svetlost, že dolgo mi leži na srci težko, silno breme. In le Vaša izborna prijaznost in materinska ljubeznivost, če se smem tako izraziti, osrčuje me, da odkrijem svoje duše skrbi pred Vami, svetlost! Ne štejte mi te predrznosti v zlo, ravno osrečili, pregreli ste mi srce in povedal Vam bodem vse, če mi blagovoljno dovolite, da smem nadaljevati — — —8
„Le govorite, dragi moj!"
In odprla se mi je duša, in pričel sem govoriti, kako mi je ona od tedaj, ko sem jo videl prvič, zmagala srce, kako se me je polastila ljubezen, in da prav za prav samö zavoljo nje zahajam semkaj; tudi sem govoril o svojih upih, in kako živim v veri, da me tudi ona ljubi, in da to vsaj posnemljem iz njenega vedenja. Ko sem govoril, nisem se ji upal gledati v obraz. Končavši svojo izpoved dvignil sem pogled proti nji. V stolu se je bila nekoliko vzdignila, in prav prestrašen sem opazil, da je to trd, ošaben obraz, in da na njem ni ničesar rahlega, mehkega in dobrotIjivega. Vse to je bilo izginilo tisti hip z njenega obraza in v sivih očeh, s katerimi je neprestano zrla v me, vzplamenel ji je žar sovraštva. Obledel sem in tresoče vprašal:
„Vi se srdite, svetlost!"
„Ce sem Vas prav umela, govorili ste o domači kontesi!" izpre-govorila je ostro. Tudi glas ji je bil trd kakor jeklo in ni pričal o nikaki dobrotljivosti več.
„Da!" sem vzdihnil potrt.
„Mislila sem sicer, da govorite o mladi hišni naši. Pametna, dobro vzgojena deklica je in časih sem si dejala, da bi to bila žena za Vas, kakor si je le želeti morete!"
Hudobno, ironično je govorila in kakor strele so mi udarjale njene besede v revno moje srce.
„Svetlost!" sem vzkliknil in vstal.
Dostavila je ošabno, ponosno, kakor prava kneginja:
„Ne verjamem, da bi se bila kontesa tako zelo spozabila! A če se je spozabila, potem poslušajte, kar Vam govorim! Ze pol stoletja čepim tu v stolu, hroma, onemogla, kakor novorojeno dete! Pol stoletja opazujem kras prirodin le iz dalje in sladkosti življenja so mi le pravljica, so mi le sanje, so mi zgolj fantom! In to je nekaj, gospod Lesovej! Ali odkritosrčno Vam rečem in na sveto telo našega odrešenika Vam prisezam, da sem še sto let rajši prikovana na ta mučni stol, da še sto let rajši zrem vzpomladi cvetove le iz dalje, in da še sto let rada umiram tako počasi, kakor tega polstoletja do sedaj, ko mi je časa kragulj kakor Prometeju nekdaj kljuval trenutek za trenutkom življenje z mene — nego pa bi privolila, da bi kontesa Lina prevzela gospodinjstvo na kmetski Vaši Višavi. To Vam rečem jaz, kneginja Teanska! Ali sedaj sem se utrudila! Z Bogom, dragi moj gospod Lesovej! Z Bogom!"
Bil sem odpuščen, odpuščen v veliki nemilosti! Poparjen in pobit sem zapustil sobo. Skoraj brez zavesti sem bil, ko mi je sluga v sprednji sobi pomagal pri oblačenji. Čustvo osramočenja družilo se je s čustvom nesreče v duši moji. Zalival me je pot, in v duhu sam nisem vedel, kaj naj sedaj počnem. Steza življenja me je dovedla k mestu, kjer se mi je pred nogami širil zevajoč prepad. Kako ga premostiti? V mislih sem še jedenkrat pretehtal vse malo in veliko, kar mi je po moji domišljiji pričevalo o njeni ljubezni. Preplula mi je duha rešilna misel. Kaj mi hoče sodba te stare ženske, ki s svojim zastarelim mišljenjem, s smešnim svojim plemenitaškim ponosom korenini še v minulem stoletji? Takim ljudem so jemali glave za francoske prve revolucije! Ali od tedaj so se časi izpremenili! Da me le ona ljubi; njo samo sem sklenil vprašati, naj ona sama razsodi! Tu se je igralo s srečo vsega mojega življenja in nespametno bi bilo, če naj bi odločevala beseda stare ženice, ki brez dvojbe ni vedela, kaj govori, ki je v svoji zmedeni starosti menila, da še vedno živi na dvoru Friderika Avgusta, v časih, ko se je tikala s preblaženo Kornelijo Amalijo! Kontesa sama naj razsodi! Stopivšemu na hodnik zavčl mi je nasproti hladni zrak in me v omenjenem sklepu, zbistri vsi mi omočene možgane, še bolj utrdil. „To je jedino prava pot, in lahkomišljeno je bilo, da si govoril h kneginji, ki te ni mogla umeti, ker ravno ne umeje zakonov sedanjega stoletja \u V mislih sem odkorakal po koridoru, po mehki pletenini, ki je bila ondu razgrnena. Vrh stopnic sem obstal. Tu je bilo mesto, kjer je nekdaj Gregor Lesovej
krčil se pod bolestjo brezupne ljubezni. Na ta držaj seje morebiti naslanjal, ko je ti brezsrčni ženski, ki sedaj tam notri ni mogla m živeti, ni umreti, pravil o čustvih svojih. Tu ji je bil izročil cvet, znak svoje ljubezni, ki ni imela niti upov, niti prihodnjosti, kakor jih nima cvetje, če se je sredi zime po umeteljni poti izvilo iz osrčja materi zemlji! Morebiti je tudi ljubezen moja taka, brez upov, brez prihodnjosti! Iz nova me je davila bolest, iz nova grabile je obupnost z železnimi prsti po meni! Kavno tedaj je pridrdral voz na graščinsko dvorišče! Prihiteli so sluge od vseh stranij ter mimo mene drevili se po stopnicah navzdol. Otrpnile so mi noge, in nekaj je reklo v meni, da pride sedaj še hujši udarec, nego li je bil ta, ki mi ga je vsekala vela roka knjeginje Teanske. Kmalu se je v vznožji stopnic prikazala gospoda. Najprej je prišel grof Anton z dolgo koščeno svojo podobo. Za njim je stopal mlad, tenak častnik, v huzarski opravi. Izmed kožuhovine mu je štrlel blazirani, bledi obraz, na katerem se je čitala zgodovina razuzdanega dosedanjega življenja. Ob roki pa je vodil konteso Lino, ki je isto tako tičala v dragi kožuhovini. Mraz ji je bil razvnel lice, da je lahna rudečica pokrivala ji obrazek. Meni oslepelemu bedaku se je videla tako krasna kakor boginja. Niti prestopiti se nisem mogel. Govorili so francoski ter počasi stopali navzgor po stopnicah. Najprej me je opazil mladi človek. Menč, da ne umcjem, kaj vpraša, izpregovoril je: „Kdo je ta človek, tu gori?"
Grof Anton je pogledal proti meni. Na obrazu sem mu bral, da ni bil razradosten, ko me je ugledal na tem mestu.
„Kdo je? Moj Bog, nadležen sosed, ki se nam vsiljuje v hišo. Pri kneginji je časih, da se razgovarja ž njo. Saj veste, da mora zmeraj kdo biti pri nji!"
Prišli so k meni. Grof Anton je lahno odzdravil poklonu mojemu. „Kaj, ali ste v tem mrazu prišli k nam? Po gozdu morajo biti slaba pota. Tudi se mi zdi, da je nekoliko južno vreme!" Le težko je prikrival malicijoznost v svojem glasu, tako, da sem moral prav občutiti, kako neprilična mu je moja navzočnost danes. —
„Bil sem pri kneginji, ekscelencija!" zajecljal sem. Mladi aristo-stokrat, ki je bil s svojo spremljevalko v tem tudi dospel na vrh stopnic, opazoval me je s plemenitaško zaspanostjo. V tistem trenutku sem moral biti brez dvojbe malo smešen. S potnim čelom sem stal tu pred družbo in sam nisem vedel, kam naj obrnem pogled! —
„Seznaniti vaju moram!" dejal je grof Anton lahno in malomarno, kakor bi to seznanjenje bilo nepotrebno tako, da se ni takoj prvi trenutek spomnil na to.
„Magnat grof Erdoed! Gospod Lesovej, naš sosed!" Lahno je nagnil glavo magnat grof Erdoed, a meni se je zdelo, da me opazuje z nekakim zaničevanjem.
„Velika mi je čast!" Pri teh besedah, ki sem jih zamolklo izpre-govoril, ujelo se je oko moje z očesom kontese Line. Tudi njen pogled je bil mrzel, kakor bi me videla danes prvič v svojem življenji.
„Grof Erdoed nas je obiskal," nosljal je v tem grof Anton. „Že dolgo časa smo ga pričakovali. Zaročen je s konteso in sedaj hočemo določiti, kdaj bode poroka. To pa nam napravlja dela in skrbij! Z Bogom, gospod Lesovej!"
Odšli so. Kontesa ob roki mladega magnata, sladko se nasmi-hajoč. Znan mi je bil ta pogled od tedaj, ko mi je dejala: „Kaka od-rastla otroka sva pač, gospod Lesovej!" Ali od tistega dne sta bila minula jedva dva tedna!
„Čuden človek je to," govoril je magnat odhajajoč, „in vidi se, da se med nami niti nositi ne ve!" Te besede je govoril zopet francoski. Hišni gospodar je odgovoril tudi francoski:
„Kaj hočete, grof? Na deželi ne smemo na tehtnico polagati vsacega, s katerim občujemo!"
„Da! da!" pritrjeval je ta.
„Sicer me bode pa skrb" — oglasil se je oni — „da ne pride več v Sotesko, ako Vam njegov obraz ni po všeči!"
Te besede sem še čul. Potem sem taval po stopnicah navzdol. Vse se je sukalo krog mene, in kako sem tisto jutro dospel nazaj na Višavo, še danes ne znam. Vse je gorelo po meni in le jedna misel me je naudajala: strani, strani v daljni svet! —
To je zgodovina mojega mrtvega srca! Ako bi bil imel več mo-ralične podlage, ne bil bi zapravil dosedanjega življenja svojega. A sedaj je zapravljeno!
Porodil sem se sredi malega naroda in slovanska kri se mi pretaka po žilah. Užival sem nemško vzgojo ; v meni živi za tega delj duh, okovan v nemške verige. Zemlja, v kateri koreninimo, je slovanska, ali zrak, ki veje nad njo — je nemški. Dva elementa se vedno bojujeta v nas, nemški in slovanski. Za tega delj ni celote, za tega delj je vse, kar počenjamo, kar mislimo, polovično, površno. Tudi značaji naši se ne morejo razviti, tudi t.i so polovični. In časih jih še celo ni! V prihodnjo-sti bode boljše morebiti, ko ne bode samo naša zemlja slovanska, temveč tudi zrak, ki veje nad njo. Mi pa zdihujemo pod prokletstvom sedanjosti!
M KONEC. &&
Bajke in povesti o Gorjancih.
Spisal Janez Trdina.
21. Peter in Pavel.
(Konec.)
EHjJdaj se je moglo začeti pravo delo. Krese zapove grajskemu taj-niku sestaviti tri pisma. Na prvem naj napiše razločno, da mu Ihhh3 je izročil grof Erger-Berger vso svojo grajsko moč in pravico in potrdil pred odhodom svojim vse njegove naredbe in ukrepe. Ko je bilo pisanje dogotovljeno, podpisali so se uradniki za priče in družina so se podkrižali. V drugem pismu je oprostil grofov pooblaščenec Pavel Krese za večne čase vse grajske kmete tlake, desetine, gorščine in vseh drugih davkov, bremen in dolžnostij. V tretjem je razdelil grajsko polje in vinograde na jednake dele med siromake, ki niso imeli do zdaj svoje kmetije, grajske gozde in travnike, ribnike in potoke pa je podaril občinam in vasem na skupno rabo in uživanje. Tudi pod ti dve listini so se podpisali uradniki in podkrižali družina in kmetje. Naposled je pritisnil Pavel na vsa tri pisma grofovski pečat. Ko je bil ta glavni posel dovršen, šli so nemški gospodje in družina svobodno, kamor so hoteli, razven Valkerja in Lenkarja, katera sta bila izpuščena še le popoludne. Oba sta se brez konca in kraja veselila, da je prešla nevihta brez hujših nasledkov. Pavel se je jezil mnogo bolj na grofa nego na njegove služabnike, velikega svojega dejanja ni hotel oskruniti z nepotrebno in brezkoristno osveto. Sklical je zdaj kmete, ki so mu pomagali, pa tudi tiste, ki so bili ostali dosle doma ter jim dovolil, da si vzame vsak iz grada, kar koli mu ljubi in rabi: brašno, pohištvo, opravo, orodje ali kar hoče, razven konj in treh skrinjic za železnimi vrati, katere pridrži zase. Trajalo je več ur, dokler je bilo grajsko blago razgrabljeno in odneseno. Potem povabi grofov namestnik vse bivše tlačane na veselo in mastno južino ali jim reče smije se, da si jo bodo morali sami pripraviti. Odprl je vse hleve in svinjake, vse ovčar-nice in kurnike in dal zapoditi živali na prostrano senožet, da se ž njo pogostč. Kmalu so se pekli na sto ražnjih grajski voli in telca, prasci in jagenjčki, kopuni in purani. Takisto je dal privaliti na travnik iz vseh grajskih kletij in zidanic dolgo vrsto sodov in sodcev, polnih najslajše, domače in tuje starine in novine. Mnoštvo jedij in pijače je bilo res velikansko ali trebalo je pa tudi napasti več tisoč ljudij
40
in to Podgorcev, ki so obdarjeni s tako prostornim želodcem, da poje in popije jeden za deset Poljancev ali Ribničanov. Hvaležni kmetje so obsipali Kreseta z zdravijcami, poljubci in objemljaji, on pa se je držal resno in skoraj žalostno. Ko so ga vprašali, kaj ga teži, dejal je: Bratje! jaz se moram še nocoj od vas ločiti in oditi v dalnji svet. Gospoda mi ne bodo nikoli pozabili in oprostili vaše svobode in mojega maščevanja. Da ostanem tukai, ugonobili bi me brez dvojbe očitno ali skrivaj, posilno ali z zvijačo. Denarja imam zdaj, hvala Bogu, dovolj zase in za vsakega prijatelja, ki pojde z menoj. Kdor me bo spremil in delil usodo mojo, skrbel bom po bratovsko zanj in za njegovo rodovino do smrti. Poiskali si bodemo zavetja, kjer nas ne bo dosegla sovražna roka. Pred odhodom pa moram pokončati spominek naše dolge, dolge sužnosti in sramote, ta visoki, strašni grad, ki nam je iztlačil toliko grenkih solz, vročih vzdihljajev, krvavih žuljev in pregrešnih kletev, ki je zakrivil toliko naših nesreč, bed, ran, bolečin in prezgodnih pogrebov. To rekši pograbi ogorek in prosi tovariše, da bi mu pomogli zadnjikrat. Ilžgali so grad v isti čas znotraj in zunaj, zgoraj in spodaj. Od vseh stranij se je jel valiti gost, črn dim, ki je zagrnil kmalu nadstropja in streho, grajsko zgrado in prizidana poslopja ter se razprostiral in illegal daleč tja po ravni okolici in čez Gorjance. Skozi dim pa so švigale in sikale orjaške ognjene kače, rudeče, rumene, višnjev-kaste in zelenkaste in dvigujoč se do oblakov oznanjevale Slovencem in Hrvatom prvi srečni porod narodne pravice in svobode. Bila je že pozna ura, ko se je poslovil Pavel z jokajočimi prijatelji svojimi. Pet koren jaških vrstnikov mu se je bilo ponudilo za potne tovariše. Dobro obskrbljen z vsako potrebo je zajahal ž njimi grajske konje in oddirjal proti Krškemu brodu. Čez nekaj mesecev je prišel od njega v Podgorje list, da je dospel z družbo brez nezgode v Benetke in se tamo nastanil. Dolenjski rojaki ga niso videli nikoli več ali noben dan niso pozabili moliti za njegovo zdravje in srečo in še njihovi vnuki so častili in blagoslavljali spomin njegov.
Nikjer se ne bere, kaj je grof Erger-Berger pri knezu Pomaran-čarji jedel in pil, zvedel in učakal. Ali jako verjetno mi se zdi, da mu se je godilo pri njem prav dobro. V stare čase so se znali gospoda preizvrstno kratkočasiti, izvirati in ščepiriti o trudili in troških zatiranega naroda slovenskega. Pri gostoljubnem gospodarji je minil jim dan, kakor bi trenil, predno se je končal še obed, začela se je večerja. Pri bogatem knezu ni trpel grof gotovo ni glada ni žeje. Tudi strašni požar, ki se je prikazal zvečer v dalji, ni mu mogel skaliti dušnega miru in srčne veselosti, ker je vedel, da pazi na njegov dom celo
krdelo zvestih uradnikov in služabnikov, ki bi odvrnili vsako nevarnost precej v začetku, ko bi se komaj prikazala. Brez skrbi in straha je šel spat in brez hude slutnje rekel je svojemu prijatelju drugi dan po obilnem zajutrku: Z Bogom! Spotoma je zvedel od popotnikov grozovito nesrečo in takrat sta mu otrpnila duh in jezik. Molče se je pripeljal do tožnega pogorišča. Tamo je dal voz ustaviti in uprl srpo svoje oči v grde razvaline, iz katerih je sukljal na mnogih mestih še dim in ogenj. Ker se dolgo ni nič ganil in črhnil ni besedice, pogledala ga je gospa in obledela. Erger-Berger je bil mrtev. Notburga mu je dala položiti truplo v rodbinsko grobnico in vrezati v kararski marmor napis: Tukaj počiva v naročaji večne slave dika in ponos kva-karskega plemstva, nepremagani junak, grof Anastasius, Eberhart, Ferhtegot Erger-Berger. Vsak trenutek njegovega dragocenega življenja je bil posvečen blaginji in napredku domovine in človeštva. Njegova obupujoča vdova se utaplja v vroči reki bridkih solza, ki jo zalivajo noč in dan.
Iz tega napisa bi se lahko povzelo, da je grofica Notburga utonila naposled v solzah, kar se pa nikakor ni zgodilo. Priplavala je iz njih srečno na suho in živela še več let, ali to se ve, da dosti menj udobno in zadovoljno nego prejšnje čase. Brez vspeha je tožila svoje nekdanje kmete cesarski gosposki. Ilotela jih je vreči nazaj pod svojo oblast in prisiliti, da bi ji sezidali popaljeni grad iz nova in povrniti vso storjeno škodo do krajcarja. Oni pa so pokazali tri Pavlova pisma, katerim nobeno sodišče ni mogla utajiti ali izpodbiti pristnosti in veljave. Svoboda se jim je torej potrdila; radi nje so jim dali hrvatski sosedje pridevek „kmetiški baroni". Notburgi ni ostalo nič druzega imetka, nego oprava in dragotine, v katerih je šla s soprogom k Po-marančarju, zlata turška kola in zvesti čuvar njenega poštenja, junaški Zandelj. Podgorska pravljica veli, da je zamenila voz za grad, ki stoji na precej visokem strmem hribu nad Savo. Ta grad je imenovala Bo-genšperk, (po naše bi se reklo Kolovni Vrh), zato ker ga je dobila v zameno za turška kola. Gospoda so se silno smijal i temu imenu, češ, kakov Kolovni Vrh je ta Bogenšperk, do katerega ne more priti noben voz radi strašne strmine. Učenjakom je hodila morda na misel tudi modrost rimskega jezikoslovca, ki je tolmačil canis a non canendo, lucus a non lucendo. To zabavljanje je grofico hudo ujezilo, pa je udarila z nogo ob tla in se zaklela, da se bo vozila v svoj grad, predno preteče jeden mesec. Zbrala je tlačane svoje in jim zapovedala, da morajo narediti precej čez ves hrib gladko in široko cesto. Na vsakih deset korakov je postavila biriča z bičem, na vsakih sto pa
46*
vislice. Ta strašila so delo tako pospešila, da se je cesta v štirinajstih dneh dogotovila. Po bliskovo sta dirjala po nji grofica in Žandelj od Litije do Bogenšperka. Tamo so jima konji popadali in crknili. Notburga je dala prčcej napreči druge pa hajdi! po oni strani gore navzdol proti ljubljanski cesti. Na strmem klanci zadene voz ob skalo, odskoči k višku in se postavi navpik. Notburga in Žandelj odletita iz njega in se trčita z glavama s tako neznansko silo, da sta padla oba mrtva na tla. Na tem kraji je že marsikaterega popotnika strašilo. O polunočf sta se dvignili iz zemlje kakor dvč megleni podobi, prhali objemaje se četrt ure sem ter tja po zraku, potem se zrušili in pogreznili zopet v zemljo. Videl ji je tudi nedolžen otrok, ki se je peljal tod z očetom. O tem pogledu je naredil križ in dejal: Bog daj pokoj vajini duši! — Od takrat je ta polunočna prikazen izginila za vselej.
Josip Podmilšak,
pisatelj slovenski. Spisal Gregor Jereb. HI.
odmilšak je imel le malo vzglednih prednikov. K tem bi smeli šteti najprej višnjegorskega župnika Zieglerja in njegov izvrstni roman „Sreča v nesreči" („Svetin"); Levstikovega „Martina Krpana" in Jurčičeve spise iz 1863 — 5. leta, zlasti njegovega „Jurija Kozjaka" in „Domna". Iz le teh vzgledov je njega posebni dar takoj uvidel, da je treba naše pripovedno slovstvo opreti na narodno podlago. Tega načela se je on držal do skrajne meje. Podmilšak sam pravi: „Reči moram, da sem vedno veliko rajši zahajal med stare kmetske očake in čvrste fante, nego med one šaljive možice, ki nosijo nekako obleko, ki ni suknja ne „pruštof" in ji Slovenci še pravega imena ne vemo. Pečal sem se najrajši s prostim ljudstvom, ker so mi narodni običaji in jezik bili bolj ljubi, nego tista mešanica, ki jo govore po mestih in ker so me pripovedke starih mož in žen vedno zelo zanimale." („Slov. Glasnik" 1865. 1. str. 373). In na drugem kraji: „Iskal sem vedno le originalnih krčem, ker vem, da se po takovih marsikaj sliši in zvč, česar bi po imenitnih gostilnicah zastonj iskal." („Slov. Glasnik" 1867. 1.) — Zato pak tudi vidimo, da je snov vsem spisom njegovim vzeta iz narodnega
življenja, razven nekaterih prevodov. In kako izvrstno in s kakim dov-tipom je on znal risati kmetske značaje! Vsak, kdor čita njega „Črtice iz življenja na kmetih8 (»Slov. Glasnik" 18GG. 1.) in v obče vse njegove spise, uveri se lehko o rečenem sam. „Vedeti pak je treba, da poljudno pisati in to pisati, česar je našemu narodu treba in primerno, ni tako lehko, kakor je videti, da se nekaterim zdi, kateri mislijo, da res po domače pišejo, pa bi Preširen našel: „da kolne kmet take spise bravŠi". Treba mnogo s prostim človekom poslovati, treba oči odprte imeti, predno se more izobražen in tako od narave oddaljen pisatelj udomačiti v mišljenje prostega ljudstva, in vedeti, kje se ima začeti in kako razpeljati, da je onemu umljivo, kateri še nima potrebne podloge tega in tega vedenja." Tako piše pokojni Jurčič v („Slov. Glasnik" 1869. 1.*)
Podmilšakov jezik je ljudski jezik. Svež kakor čist studenec, prav vidi se mu, kako mu teče neposiljeno beseda za besedo. Prav to svojstvo ga je našemu narodu toli priljubilo. S kakim veseljem in s kako slastjo je ljudstvo čitalo njegove povesti, izdane od družbe Mohorjeve, o tem vam ve pripovedovati skoraj vsak kmctski oče in vsaka kmetska mati.
Zato je poznato njegovo ime v vsaki kmetski koči in tudi olikani krogi vedo ceniti njega zasluge v razvoj narodnega slovstva. Kakor pak pod solncem ni ničesar popolnega, tako imajo tudi njega spisi sem ter tja kako nemalo nedostatnost. In kdo se bode temu čudil! Pomislimo, da se je v oni dobi naše propovedno slovstvo stoprav jelo razvijati, ko se ni toli gledalo na harmonično zvezo in du-šeslovno razvijanje značajev v spisih, nego na gladko in narodno pisavo, da se tem potem lože narodu vzbudi veselje do čitanja. Dalje nam je pomisliti, da so do malega vsi Podmilšakovi spisi iz dijaških in vojaških let. Kdo hoče, Bog zna kake popolnosti in dovršnosti zahtevati od mladih ljudij, ki imajo le bogato domišlijo in gorko ljubezen do stvari same, a pogrešajo še one dejanske izkušnje in uglajenosti in omike, katere je treba vsakemu tudi največjemu geniju. Njegova izredna plodovitost mu tudi ni dopuščala, da bi bil spise pilil in gladil. Tako delo se je upiralo značaju njegovemu. Odkar je bil v Trstu (oktobra 1872. 1.) ni pisal ničesar več, dasi je imel snov pripravljeno mnogim povestim.
Oziraje se na rečene odnošaje, moramo le strmeti, da mu je bilo možno toli lepega berila podati slovenskemu svojemu narodu. In, da ne bi mu bila smrt tako rano iztrgala peresa iz rok, postal bi nam bil
*) S temi besedami je meril Jurčič baš ua — Podmilšaka!	Ured.
Jurčič II., kajti je bil iz istega kremena, iz katerega postajajo pristni narodni pisatelji.*)
Preostaje mi še, kronološko navesti vse Podmilšakove spise po njegovem svojeročnem zapisku, kje in kedaj so bili tiskani, ter zabeležiti tudi one spise, ki niso prišli do sedaj še med svet.
Podmilšak je pred smrtjo svojo oporočil vso književno ostalino g. prof. Janku Pajku, kateremu sem jo jaz poslal. To mi je potrdil sam g. profesor po njegovi smrti v „Zori" (IV. 1. 1875. str. 16.)
J o s. P o d m i 1 š a k o v i spisi.
1.	„Zapuščena." („Slov. Glasnik" 1864. 1. str. 226, zapisal J. P.)
2.	„Sv. Til." („Slov. Glasnik" 1864. 1. str. 255, zapisal na Kranjskem J. P.)
3.	„Sv. Marjeta.0 („Slov. Glasnik" 1864. 1. str. 256, zapisal na Kranjskem J. P.)
4.	„Sv. Štefan." (Kranjska.) („Slov. Glasnik" 1865. 1. str. 23, zapisal J. P—k.)
5.	„O Torki." („Slov. Glasnik" 1864. 1. str. 353. J. P.)
6.	„O divjem možu." („Slov. Glasnik" 1864. 1. str. 379. J. P.)
7.	„Na savskem bregu." (Pesen, „Slov. Glasnik" 1865. 1. str. 373.)
8.	„O zvezdah." (Narodna drobtina; zapisal J. P. „Slov. Glasnik" 1865. 1. str. 373.)
9.	„Matevž Klander." (Obraz iz časov francoskih vojsk; spisal J. P. „Slov. Glasnik" 1866. 1. str. 53.)
10.	„Moj dom." (Pesen. „Slov. Glasnik" 1866. I. str. 131.)
11.	„Črtice iz življenja na kmetih." („Slov. Glasnik" 1866. 1. na 252., 281., 361., 385. in 441. strani.)
12.	„Vegova svečanost." („Novice" 1865. 1., 40. 1.)
13.	„Slovo." (Pesen. „Slov. Glasnik«, 1867. 1. str. 87.)
14.	„Nočni požar." (Pesen, „Slov. Glasnik" 1867. 1. str. 337.)
*) Pri Podmilšaku pogrešamo dovršene vsestranske omike, pravega estetičnega ukusa in umeteljniškega takta, pogrešamo torej svojstev, katera mora v oblasti svoji imeti vsak, kdor hoče biti narodu svojemu pravi pripovedni umeteljnik. Ta ne-dostatek, združen s precejšnjim svojeljubjcm in veseljem o svojih spisih, ki so se mu vselej zdeli dovršeni in nobene poprave ne potrebni, bil je uzrok, da nam je nadarjeni pisatelj ostavil primerno majhno število dovršenih spisov. Rad ti je pred tiskom pokazal rokopis, toda, ako si ga opozoril na to ali ono robato besedo, na nenaravno situvacijo, ali v pesnih na napčen stih, pritrdil ti je drage volje, da prav praviš, a rokopisa vender ni hotel nikoli popraviti. Mnogokrat sem mu dokazoval in dokazal, da bi se moral podpisdvati Andrejčkov, a ne Andrej čekov Jože; pritegnil mi je, da prav pravim, a podpisa vender ni izpremenil. In kakeršen je bil v ti pravopisni malenkosti, takšen je ostal v obče tudi v večjih stvareh. Kakšen razloček med njim in pouka željnim Ogrinccm! Ravno zaradi njegovih robatih
15.	„Potopisni listi." („Slov. Glasnik« 1867. 1. na 6., 26., 42., 74., 91., 109., 155., 181. strani.)
16.	„Ubežnik." (Domača povest. „Slov. Glasnik" 1867. 1. na 194., 210., 225., 261., 293., 321., 369. strani.)
17.	„Nočni sprehod." (Obraz iz življenja na kmetih. „Slov. Glasnik« 1867. 1. str. 164.)
18.	„Cesar Jožef v Krašnji." („Slov. Glasnik" 1867. 1. str. 102.)
19.	„Maščevanje." (Iz češkega poslovenil J. P. „Slov. Glasnik" 1807. 1. str. 177.)
20.	„Potovanje na goro Athos." (Po češčini spisal J P. „Slov. Glasnik« 1867. 1. str. 237.)
21.	„Svibno." (Spisal J. P - k. „Slov. Glasnik" I860. 1. str. 404.)
22.	„Spiritus familiaris." („Slov. Glasnik« 1868. 1. str. 25. in 69.)
23.	„Vitovee pri Trojanah." („Koledarček družbe sv. Mohorja" za 1867. 1. str. 13.)
24.	„Lepe pesmi glas seže v deveto vas." („Koledarček družbe sv. Mohorja8 za 1867. 1. str. 6.)
25.	„Vseh svetnikov dan." („Slovenske Večernice" 1866. 1.)
26.	„Popotnik v arabski puščavi." („Cvetnik« I. 1867. 1. str. 155.)
27.	„Tičje petje o poletnem jutru." (Češki spisal Jan. Krejči. „Cvetnik" II. 1867. 1. str. 34. brez prevoditeljevega podpisa.)
28.	„Burja in zametje v Alpah." (Prosto po češkem. „Cvetnik" II. 1867. 1. str. 92.)
29.	„Moč in korist vode." (Prosto po češkem. „Cvetnik« II. 1867.1. str. 11.)
30.	„Razpotje življenja." („Cvetnik" II. 1867. 1. str. 28.)
31.	„Spomin na Dubrovnik." (Po češkem. „Besednik" V. 1873.1.)
32.	„Krvava krčma na ogerskej pustinji." (Iz češčine. „Besednik" IV. 1872. 1. str. 177.)
33.	„El Nino, tolovajski načelnik." (Iz češčine. „Besednik« IV. 1872. 1. str. 17.)
in pretiranih izvirnostij n. pr. Jurčič Podmilšaka ni cenil visoko, ampak imenoval ga je „talent brez ukusa". Kako sodi o njem Stritar, povedal je v svojih „Dunajskih sonetih". Vrhu tega je Podmilšak zaradi vsakdanjega kruha svojega večkrat pisal to, kar so mu naročali pisati drugi, a ne tega, kar bi bil pisal rad sam. Rokopisi njegovi so tako rekoč še mokri hodili v tiskarno in večkrat so se o njem uresničile besede Börnejeve: „Es ist, als ob ein Fluch auf dem Gelde läge, dass jeder Schriftsteller schlecht schreibt, sobald er um) Geld schreibt". — Toda biti nam je ne samö strogim, ampak tudi pravičnim in priznavati Podmilšaku dar prijetnega pripovedovanja, natančnega opazovanja in točnega realističnega opisovanja, dar, s katerim se more ponašati le malo pisateljev slovenskih.	Ured.
34.	„Od Ljubljane do Komama." („Slov. Glasnik" 18G8. 1. str. 99. in 138.)
35.	„Gregelj Koščenina." (Obraz iz domačega življenja. „Slov. Glasnik" 1868. 1. str. 177. in 203.)
36.	„Zgodovina motniškega polža." (Stara povest, na novo predelana. „Slov. Glasnik" 1868. 1. str. 149 in 171.)
37.	„Slikarstvo starih Egipčanov." („Besednik" III. 1871. 1. (Podpisan J. P.)
38.	„Bor z bikom." („Besednik" III. 1871. 1.)
39.	„O nekdanjem tovarjenji." („Besednik" 1870. II. 1.)
40.	„Praznik pokore v Hindostanu." („Besednik" 1871. III. 1.)
41.	„Bor z volkovi." (Resnična dogodba za Slovence. „Koledarček" družbe sv. Mohorja za 1869. 1. str. 17.)
42.	„Kitajski značaji." („Besednik" 1869. I. 1.)
43.	„Zadnji grof Limbarški." („Besednik" 1870. II. 1.)
44.	„Čarovnik." (V „Venčku domačih cvetlic". Maribor 1875. 1. str. 97. Tiskal in založil J. M. Pajk.)
45.	„Tolažba na smrtni postelji." (Povest. „Koledarček" družbe sv. Mohorja za 1869. 1. str. 8.)
46.	„Mladi gozdnar." („Besednik" 1870. II. 1.)
47.	„Življenje na planini." („Besednik" 1771. III. 1.)
48.	„Amerika ali povsod dobro, doma najboljše".*) (Povest za prosto ljudstvo, po poljščini predelal Andrejčekov Jože. „Besednik"
1869.	I. 1.)
49.	„Mlada ciganka." (Pesen. „Slov. Glasnik" 1868. 1. str. 207.)
50.	„Izgubljena ljubezen." (Rokopis hrani g. Jos. Lavrič v Gradci.)
51.	„Žalost in veselje." (Povest za prosto ljudstvo. Izdala in založila družba sv. Mohorja v Celovci. „Slovenskih Večemic" XXI. zvezek
1870,	8°. 224 str.)
52.	„Maščevanje." (Povest iz poljskega A. J. „Besednik" 1869. 1.1.)
53.	„Božja kazen." (Kmečka povest. „Besednik " 1871. III. 1.)
54.	„Marmaraš." (Balada. V njega beležnici, netiskana.)
55.	„Emanek, lovčev sin." (Povest iz češčine. „Besednik" 1871. III. I.)
56.	„O ledenem morji." („Besednik" 1869. I. 1.)
57.	„Severna luč." („Besednik" 1869. I. 1.)
58.	„Laponci." („Besednik" 1873. V. 1.)
59.	„Samojedje." („Besednik" 1873. V. 1.)
60.	„Sibirija." („Besednik" 1869. I. 1.)
61.	„Izlandija in Izlandičanje." („Besednik" 1869.1.1.)
• *) Primeri 18. Janežičevo pismo.
62.	„Ptič guačaro." („Besednik« 1870. II. 1.)
63.	„Modrijan Nathan." (Po Lessingu. Nedovršen prevod v belež-nici s svinčnikom napisan.)
64.	„Miha Brtoncelj." („Besednik« 1870. II. 1.)
65.	„Trdnjava Komaren." („Besednik" 1869.1.1.)
66.	„Hudodelec." (Povest. „Besednik" 1869.1. 1.)
67.	„Potresi v južni Ameriki." („Besednik" 1870. II. 1.)
68.	„Spomini": 1. Pri sv. Mohorji; 2. Za Kalom; 3. Tolovaji. („Besednik" 1869. I. 1.)
69.	„Skalni možiček." („Besednik" 1869. I. 1.)
70.	„Rejenka." (Povest. „Besednik" 1872. IV. 1.)
71.	„Elija Howe, ki je iznašel šivalni stroj." („Besednik" 1869. I. 1.)
72.	„Potočnice." (Pesni.)
73.	„Kabilci." („Besednik" 1869. I. 1.)
74.	„Kralj Mida v mongolski obleki." („Besednik" 1874. VI. 1.)
75.	„Strah." („Besednik" 1870. II. 1.)
76.	„Sabinka,*) slovenska junakinja". (Povest iz začetka XV. stoletja. „Besednik" 1876. VIII. 1. od 1—12 številke in v IX. letniku, 1877. od 1—4. številke.)
77.	„Berač." (Povest. „Besednik" 1871. III. 1.)
78.	„Čudovita zmaga." (Povest po ljudski pravljici osnovana. („Besednik" 1871. III. 1.)
79.	„Gora Vezuv." („Besednik" 1870. II. 1.)
80.	„Praznik sv. Januarja v Napolji." („Besednik" 1870. II 1.) Podpis J. P.)
81.	„Vihar na morji." („Besednik" 1870. II. 1.)
82.	„Iz ogerske planjave." („Besednik" 1872. IV. 1. str. 160 poroča, da je došla Mohorjevi družbi povest v presojo z naslovom: „Iz ogerske nižave". To je jedna ter ista povest in je bila med onimi spisi, ki mu jih je odbor Mohorjeve družbe vrnil 25. julija 1872. 1. Rokopis sedaj v ostalini.)
83.	„Smodnik in njegova priprava." („Besednik" 1870. II. 1. Podpis J. P.)
84.	„Plaveč na Savini." (Povest. „Besednik" 1871. II. 1.)
85.	„Ni vse zlato, kar se blišči." („Besednik" 1872. IV. 1.)
86.	„Kmečki godci." („Besednik" 1870. II. 1.)
87.	„Božji pot pri sv. Valentinu." („Besednik" 1872. IV. 1.)
88.	„Mnogo smešnic." (Tiskane so po raznih „Besednikovih" letnikih, a brez podpisa.)
*) Primeri „Besednik" 1871. 111. 1., str. 152.
89.	„Srečen! Obraz iz življenja med vojaki." Spisal Andrejčkov Jože. („Slovenske Večernice" XXXIII. zvezek, 1875. str. G9.)
90.	„Izreja amerikanskih otrok." (Iz „Globusa". „Besednik" 1871. III. 1.)
91.	„Volk in mesar." (Klavec in volk. [Hribovska povest]. „Besednik« 1871. 111. 1.)
92.	„Mlinarjev sin." (Povest. „Besednik" 1873. V. 1.)
93.	„Slava ne osreči." („Besednik" 1871. III. 1.)
94.	„Pastor Knor." (Roman iz reformacijske dobe. Rokopis se nahaja v Celovci, kakor pravi v pismu gosp. Simon Janežič z dne 24. decembra 1872. 1.)
95.	„Damoklov meč." (Gluma v jednem dejanji, poslovenil And. Jože. Izdalo dramatično društvo v Ljubljani 1881.)
96.	„Iz malega zraste veliko." (Povest. „Besednik" 1871. III. 1.)
97.	„Graščinski zdravnik." (Izvirna povest. Podmilšak ji je bil dal naslov: „Ogleduh", a prof. J. Pajk ga je premenil, kakor je tiskan v „Zori" 1874. L str. 378.)
98.	„Mačeha in pastorka." (Ukrajinska pripovedka. Letopis „Matice slovenske* za 1871. 1. str. 329.)
99.	„Nekaj iz ruske zgodovine." (Študija Ferdinanda Kopa. Iz češčine. Letopis „Matice Slovenske" za 1871. 1. str. 238.)
100.	„Sodba v češkem Brodu." (Historična novela. Ceski spisal Prokop Chocholoušek. Listek v „Soči" 1877. 1.)
101.	„Tarantela." (Obraz iz Napolja. Iz češčine. „Besednik" 1871. III. 1.)
102.	„Dambeški Zvon." (Po češkem. „Besednik« 1873. V. 1)
103.	„Tirza." (Obraz iz življenja Hebrejcev. „Zora" 1873. II. I.)
104.	„Milo." („Besednik" 1871. III. 1. Podpis J. P.)
105.	„Nesrečni pesniki." („Zora" 1873. II. 1. str. 238. ima ta spis, a pisatelj je tam podpisan J. P—t; „tu je najbrž tiskarska hiba, na mesto „k", ker je težko verjeti, da bi bil J. Parapat spisal ta sestavek.)
10G. „Olomuc." („Besednik" 1877. IX. 1. str. 129 in 145.)
107.	„Vojniška republika zaporskih kozakov." Češki spisal Perwolf. „Besednik« 1871. III. 1.)
108.	„Umetnost in narava." (Po Albiniji. Izdalo dramatično društvo v Ljubljani 1871.)
109.	„Sam ne ve, kaj hoče." (Dramatična gluma v 1 in '/s dejanja. Izdalo dramatično društvo v Ljubljani 1870.)
110.	„Hudič in cigan." („Besednik" 1871. III. I. Brez podpisa.)
111.	„Neumni Pecival." (Poljska. „Besednik" 1872. IV. 1. Brez podpisa.)
112.	„Neumni volk.0 (Kašubska narodna. „Besednik" 1871. III. 1. Podpis J. P.)
113.	„Popotovanje po Ruskem." („Iz knjige život na Rusi". „Besednik" 1873. V. 1.)
114.	„Roparjeva ljubica." (Spomin iz vojaškega življenja. „Zora" 1872. I. 1.)
115.	„Pot do pogube je kratka." („Zora" 1875. IV. 1.)
116.	„O zgodovini mlinov." (Iz „Slovana«. „Besednik" 1871. III. 1.)
117.	„Beračeva povest." („Zora" 1873. II. 1.)
118.	„Jan Amos Komensky." (Po čeških spisih. „Zora" 1876. V. 1.)
119.	„V mladosti se je treba učiti in vaditi". (Spisal J. Komen-ski. „Cvetnik" 1867. II. del.)
V Letopisu „Matice Slovenske" za leto 1872/3 je rečeno na 286. strani, da je „pisma o vedah in umetnijah", tiskana v Letopisu „Matice slovenske" za leto 1871. na 294. strani spisal Andrejčkov Jože. To je po polnem napčno, kajti on je zapisoval vse svoje spise na poseben list, na katerem so vsi tu navedeni spisi, toda o „pismih o vedah in umetnijah" ni sledu. Dr. E. H. Costo sta zapeljali začetnici A. J., za tema črkama je skrit gosp. Anton Jeglič. On se je le jeden pot podpisal z „A. J.", kolikor je bilo meni moči stvar dognati, in sicer pod št 61. A ta pisma se tudi zaradi vsebine ne morejo njemu prilastovati, ker se on ni bavil s filozofskimi vprašanji.
Nekaj njegovih spisov se nahaja v „Torbici", v listu, ki so ga ljubljanski tretješolci 1863. 1. sami pisali, ker so si bili med sabo ustanovili nekako književno društvo, čegar glasilo je bila „Torbica*. To vem iz gotovega vira, dasi nisem imel pri rokah rečenega lista.
Teli-le štiri in dvajset spisov pa nisem nikjer dobil:
1.	„Nekaj besed našim duhovskim in deželskim učiteljem." (Naj-brže v „Novicah".)
2.	„Eno popoldne na Brezovici."
3.	„Ruska zima 1812. leta. (Francozi na Ruskem)". Ta spis je tiskan, pa kje?
4.	„O bučelah."
5.	„O čudodelnem stolčeku."
6.	„Samota."
7.	„Polarska zima."
8.	„Nesrečni dijak." (Do 1872. 1. je bil rokopis še v Celovci; morebiti je tiskan v kaki knjigi družbe sv. Mohorja.)
9.	„Potovanje po savinjski dolini." (Do 25. jul. 1872. 1. je bil spis še v Celovci.)
10.	„Orel."
11.	„Gozdarjenje.8
12.	„Eskimojci."
13.	„Deklica na obrežji."
14.	„Dvogovor o gospodarstvu."
15.	„Deček ob potoku." (Spis je tiskan, a kje?)
IG. „Oda Janezovemu klobuku."
17.	„Potočnice.8 (Pesni.)
18.	„Suknjo doli."
Gotovo je večina teh del še v ostalini, katero hrani gosp. prof. Janko Pajk v Brnu. Ko sem leta 1875. meseca januvarija poslal g. prof. Pajku v Maribor rokopise, nisem se nadejal, da bom kedaj pisal Podmilšakov životopis, sicer bi jih bil zapisal. Obrnil sem se minulo leto do rečenega g. profesorja, a odgovora od njega do danes nisem dobil nobenega. Slutim pa, da so vender nekateri tu gore navedeni spisi prišli na svetlo v „Besedniku" 1875. VII. in v letniku 1878. X., ali morebiti v „Novicah", ki jih nisem imel vseh v rokah.
„Dramatično društvo" v Ljubljani hrani v rokopisu te prevode Podmilšakove: 1. „Slepi mladenič.8 Romantični igrokaz v 3 oddelkih. Češki spisal J. K. Tyl. — 2. „Nepravi, a vendar pravi.8 Burka v 2 dejanjih. Češki spisal F. Fr. Hocke. — 3. „Pred lovčevo hišo.8 ElegiČna opereta v 1 dejanji. Iz češčine. — 4. „Kodričeve poslednje ure." Solo-prizor. — 5. „Krojač in čevljar ali žegnanje na Dobrovi." Gluma s petjem in plesom v 3 dejanjih. Češki spisal J. Stolba. — G. „Kmet milijonar." Romantično-čarovna pravljica s petjem v 3 dejanjih. Spisal Ferd. Raimund. — 7. „Trdoglava žena.8 Pravljica v 3 dejanjih. Češki spisal J. K. Tyl. — Iz tega pregleda se vidi neizmerna pridnost Podmilšakova.
Akvileja.
Spisal Simon Rutar. (Konec.)
udi patrijarh Volfger je storil veliko za olepšanje Akvileje. Ob njegovem času je bila Akvileja tako imenitno kupčijsko mesto, da je v njem stanoval beneški konzul. L. 120G. in 1222. je sklenil patrijarh posebno kupčijsko pogodbo z Benečani, v kateri je bilo določeno, naj si patrijarh in konzul delita dohodke od dveh mitnic v Akvileji, ki sta se nahajali v „platnarskih ulicah" (ruga de draperia) in na „trgu sv. Ivana8 (forum s. Johannis).
Ali že v XIII. stoletji je začela Akvileja po polnem propadati, hitro po tem, ko je bil patrijarh Bertold 1. 1236. stalno sedež svoj prestavil v Videm. V tem in naslednjem stoletji je umiralo počasi staro-slavno mesto, kakor usiha na starem drevesi veja za vejo. Namesto nje se je povzdignila luka in kupčijsko mesto Latisana blizu izliva Ta-gliamenta. Patrijarhi so se sicer temu protivili in se pošteno trudili ohraniti Akvileji vsaj njeno trgovinsko važnost, ali zastonj. Časih so sklicali vso obširno škofijo na noge, da bi zbrali potreben denar in ž njim odstranili, ali vsaj ustavili širjenje okuženega zraka. Tudi mestno starejšinstvo se je trudilo obvarovati Akvilejo popolnega osamljenja. L. 1313. je pregovorilo mnogo plemenitih rodovin po Furlanskem, da so si v mestu kupili ali na novo sezidali svoje hiše ter v njih stanovali vsaj jeden del leta. Ali akvilejski meščani so bili vsled mnogih nesreč jako obubožali in prisiljeni denar izposojati si pri florentin-s k i h in s i j e n s k i h kupcih, katerih je takrat po Furlanskem vse polno mrgolelo, tako, da so opravljali posel naših Židov. Na tak način pa je, se ve da, akvilejsko meščanstvo popolnem propadlo in izgubilo vso veljavo.
Patrijarhi so izkušali celo s posebnimi zakoni Akvileji ohraniti njeno staro kupčijo ter kupce siliti, da bi morali blago svoje v tem mestu prodajati. Tako je n. pr. 1. 1324. rozački o p a t kot patrijarški generalni vikar podelil prostost trgovanja in zagotovil posebno svoje varstvo vsem tistim nemškim kupcem, ki bi se posluževali ceste v Akvilejo. In 1. 1337. je patrijarh zopet ponovil starejše naredbe, da se mora od Gemone navzdol vse blago obrniti proti Akvileji. (Zahn, Austro-Friulana, 45.) S tem je hotel patrijarh ne samö zibelji in cerkvenemu središču države svoje pomagati, nego tudi Benečanom uslužiti, ker njih kramarske kolibe v Akvileji so stale že prazne in videti je bilo, da postanejo v kratkem času po polnem nepotrebne.
Kako jäko je bila Akvileja in njena okolica v tem času propadla, vidi se iz tega, da je moral pobiralec papeževih desetin nunam bene-diktinkam v Marijinem samostanu v Akvileji (Monastero) po starih dohodkih preračunjeno desetino 1. 1324. znižati na 10 mark in odpustiti jim vse, kar so bile še poprej na dolgu. Ob ti priliki se je opatica pritoževala, da dela goriški grof veliko škodo samostanskim podložni-kom in posestvom ter da ne more dajati nunam niti najpotrebnejših stvarij, tako da se morajo same preživiti s svojimi ročnimi deli.
L. 1334. se je praznovala v osamljeni Akvileji nenavadna slovesnost. Dne 28. oktobra tega leta je obhajal patrijarh Bertrand slovesen svoj uhod v staro prestolno mesto. Pri ti priliki nam je opisal Francesco
d i Toppe mnogoštevilno ljudstvo, ki se je bilo zbralo posla vit ta dan od različnih stranij in v raznih nošah. Slovenske tedanje noše opisuje tako-le: „Prihajali so stanovalci kraške visočine, noseč na glavi temne kape podšite s kožo in rudečo raševino, potem kostanjaste janke in kratke hlače, ki so brez gombov prosto mahale okoli kolen. Na nogah so imeli dolge rudeče ali modre nogovice, potem visoke, debele in podkovane čevlje. V rokah ali čez rame so nosili debelo, grčavo palico. — Prihajale so Kranj ice, ki stanujejo nad Gorico, z velikimi belimi, poškrobanimi pečami, ki so od zadaj doli mahale in gorenji del pleč pokrivale. Oblečene so imele bele ali rudeče modrce, potem krilo obšito z različnimi barvami in na nogah obute nizke čevlje, dobro stis-nene z dolgimi jermeni. Večina njih je bila svetlih las in modrih očij, nekatere izmed njih so imele tudi leče po obrazu. Na zunanje so kazale več zdravja in moči, nego miline in krasote. (Nasproti so nosile furlanske žene krajše in bolj čveterooglaste peče, daljša krila, še nižje in menj okorne čevlje. Nekatere med njimi so imele črne lase in bli-ščeče oči in dekleta so bila tako gibčna, da so kar k ljubezni vabila.)" — Tu imamo najstarejši popis kraške in goriške noše in zato so te kratke črtice zelo važne za našo kulturno zgodovino.
L. 1348. je prineslo mnogo nesreč za Akvilejo. Strašanska kuga, tako imenovana „črna smrt" je takrat skoraj po vsi Evropi razsajala tako strahovito, da je po nekaterih krajih pomorila več nego polovico ljudij. Vrhu tega se je čutil po vsem Furlanskem in Goriškem močan potres, ki je med drugim tudi stolno cerkev v Akvileji jako poškodoval. Patrijarh Markvard jo je zopet popravil in tako olepšal, kakor se je videla malo ne do najnovejšega časa.
Pri patrijarhu Nikolaji Češkem pritožili so sel. 1350. Benečani, da živi v Akvileji vse polno brezposlenega ljudstva, ki Benečane sovraži in pri njih kupčijskih podjetjih ovira. Patrijarh je odgovoril, da pride v kratkem sam tja in potem izžene vse nemirneže, da Benečanom po polnem usluži. Ravno tisti patrijarh je opisal 1. 1354. žalostno stanje v Akvileji. Pripovedoval je, kako vode zmerom bolj v suhi svet silijo in kužijo zrak; potem kako ljudje mesto in okolico zapuščajo, kako poslopja razpadajo in vse žalostno postaje. Prosil je za to papeža, naj mu dovoli prenesti svete ostanke mučenikov v Videm.
Ali papež ni hotel tega dovoliti.
Na veliki petek 1. 1387. napade padovanski vladar Carrara Akvilejo, opleni jo, opustoši in požge. Ker so se mu prebivalci upirali, dal jih je mučiti na silen način, po cerkvah pa je poropal svete posode, mašno obleko in vso dragoceno opravo. L. 1418. pa so prišli Benečani
s 150 oboroženimi ladjami v Červinjanin se razkropili po akvilejski okolici plenit. Pri ti priliki so poropali vso živino, žito, vino in celo posodo ter vzeli 30.000 dukatov, ki so bili v monasterskem samostanu shranjeni. Sedaj je bilo jasno, da se Akvileja ne bode mogla dolgo več Benečanom ubraniti. Ker ni bilo od nikoder upati nobene pomoči, predalo se jim je mesto 5. avgusta 1420. proti temu, da mu •je republika obečala, spoštovati stare njegove pravice, vzdržavati navadne sejme, ne nakladati nikakeršnih novih davkov, i. t. d. Kakor je že bilo omenjeno, prepustili so Benečani po pogodbi 1. 1445. zopet patrijarhu navidezno gospodstvo čez Akvilejo in njeno okolico.
Beneška okupacija je bila za Akvilejo nov smrten udarec; ne le da je izgubila sedaj vso neodvisnost svojo, nego tudi zato, ker so dobička željne Benetke v druge, njim priročnejše luke in trge potegnile vso trgovino. Tako se je tudi tu izpolnilo, kakor tolikrat v zgodovini, da je hči mater svojo izpodkopala in naposled po polnem uničila.
V	Akvileji ni bilo mogoče več prebivati. Celo nune benediktinskega samostana sv. Marije (sedaj Monas ter o), ki je imel premnogo posestev po vsem Furlanskem in Slovenskem ter je od 1. 1398. užival neposredno obrambo papeško. pritoževale so se neizrečeno o nezdravem zraku v Akvileji, trdeče, da ob letnem času ni mogoče živeti v tem mestu ali njeni okolici. Zato usliši papež Martin V. njih prošnjo in jim dovoli (okoli 1. 1429.), da se smejo vsako poletje preseliti v Čedad v samostan sv. Klare, ki je bil pridružen njih akvilejskemu samostanu. To preseljevanje se je godilo vsako leto z veliko svečanostjo in knežjim bleskom. Duhovniki, uradniki in vojaki so spremljevali nune tja in nazaj, da se jim ni nič žalega zgodilo.
V	prvi benečanski vojski premagajo avstrijski vojskovodje tudi Akvilejo in njeno okolico (1. 1510.), ki je tako stalno prišla pod avstrijsko vlado. Zaradi tega določi patrijarh Grimani konečno, naj bode odšle Videm patrijarška prestolnica, kakor je bilo to že več stoletij v navadi. Tudi umeščenje in intronizacija patrijarhova se odšle ni več obhajala v Akvileji, nego samo v Vidmu. Avstrija je zvesto spoštovala patrijarhove pravice do Akvileje, t. j. da sme v nji ali njeni okolici stanovati in vso duhovsko oblast zvrševati. K akvilejski okolici spadale so vasi in kraji: Buda, Visco, Villa Vicentina, S. Ni-colo di Levada, Fiumicello, Ajello, Topogliano, Joaniz, S. Vito in naposled posestva Marijinega samostana v Akvileji, t. j. Mo-nastero, Cervignano, S.Martino in Terz o. Vsa ta okolica je obsezala 1G3'5 km2.
Čeravno je patrijarh stanoval v Vidmu, vender je bivala večina kanonikov še vedno v Akvileji. Ti pa so bili sami Benečani in ska-zovali so se za najhujše sovražnike Avstriji. Ko so Benečani I. 1542. zopet osvojili bližnji Mar an o, trudili so se kanoniki tudi Akvilejčane izneveriti Avstriji. Ali ljudstvo jih ni hotelo poslušati in zato vsi kanoniki zapustijo v jezi svoji Akvilejo, da je ljudstvo ostalo brez duhovne tolažbe.
Avstrija je bila ustanovila v Akvileji posebno glavarstvo, katerega namen je bil zlasti varovati mejo proti Benečanom. To glavarstvo je bil zastavil nadvojvoda Karol 1. 1573. občini akvilejski. Ko je cesar Leopold I. ustvaril novo pokneženo grofijo gradiščansko, pridružil mu je tudi poglavarstvo akvilejsko (1647—1717). Namestu knezov Eggenbergov pa je vladal skoraj ves čas gradiščansko grofijo Fran U1 r i k grof Thum (f 1605). Temu modremu vladalcu in spretnemu politiku je bil dovolil papež Aleksander VII., naj bodo vsi kanoniki, ki se bodo birali v tistih mesecih, kadar ima papež pravico deliti kanonikat, samö avstrijski podložniki. Ali temu so se zelo upirali samopridni Benečani, čeravno navadno brez uspeha.
Ob času vojne za španjolsko nasledstvo prišel je 1. 1703. oddelek španjolsko-francoskega brodovja na akvilejsko obalo in izkrcal je na suho vojnikov, ki so Akvilejo premagali in jo oplenili. Ko so bili ti nadlegovalci pregnani, upali so Akvilejčani, da se popne njih mesto zopet do nekdanje slave in moči. Avstrijska vlada se je namreč takrat posvetovala, kje naj bi utemeljila veliko kupčijsko luko na jadranskem morji. Predlagala so se tri mesta za to najsposobnejša, t. j. Akvileja, Devin in Trst. Ali ker sta bili prvi dve preblizu beneške meje, odločila se je vlada na zadnje (1. 1719.) za Trst, boječ se neprestanih vznemirjevanj in napadanj od Benečanov, ki so zmatrali vso trgovino na jadranskem morji za svoj monopol. Tako je izgubila Akvileja za vse čase nado, da bi se še kedaj povzdignila do nekdanje svoje trgovinske važnosti.
Vsi pametni Akvilejčani so uvideli, da je njih mesto za bodočo zgodovino mrtvo, da se nimajo več v bodočnost ozirati, ampak nazaj na slavno preteklost svojo. Začeli so pregledovati in preštevati spomenike nekdanje slave svoje, zbirati in varovati jih, da bi vsaj ti potomcem pričali, kaj je bila nekdaj Akvileja. Prvi, ki je začel akvilejske nadpise in spomenike nabirati, bil je kanonik Domenik Bertoli. L. 1720. je uzidal mnogo nadpisnih kameno v v knnoniko svojo ter dal njih podobe natisniti s premnogimi drugimi vred v knjigi „Antichita di Aquileja* (nekatere teh nadpisov so bili že Fabretti, Muratori in drugi
objavili). Od takrat se je število v Akvileji in njeni okolici najdenih napisov tako pomnožilo, da jih je Mom m sen v svojem „Corpus In-scriptionum" že 1032 objavil. Pozneje pa sta jih prinesla lista „Ephe-meris epigraphica" in „Archeologisch-epigraphische Mittheilungen aus Oesterreich" iz vestno še vsak več nego sto.
Poslednji dan akvilejske zgodovine je napočil, ko je papež Benedikt XIV. G. julija 1751. preklical in zatrl akvilejski patrijarhat. Ob jednem je papež odvzel nekdanji patrijarški baziliki M. I), v Akvileji nje značaj stolne cerkve, lišil jo celo župnijskega dostojanstva in župnijskega pastirstva ter jo podredil novo imenovani župnijski cerkvi sv. Ivana na trgu, tako da je ta postala župnijska cerkev za svoje in za podložnike poprejšnje stolne cerkve. Ta pa naj bi za večne čase ostala podložna samo papežu in popolnoma neodvisna od goriškega nadškofa.
Skozi 1933 let se je sukala vsa goriška in velik del slovenske zgodovine okoli imena „Akvileja". L. 1751. pa je to ime utihnilo v svetovni zgodovini, in še v domači, krajni se le redko kedaj čuje.
Vinko.
Spisal Jos. Stare.
VIII.
a južni strani zlate Prage se vzdiguje strmo nad bregom VItave visoka pečina, a močno zidovje, s katerim je okoli in okoli za-grajeno, kaže ti že od daleč, da je tu vojaška trdnjava. Kdor pa je le nekoliko pogledal v preteklost naroda češkega, ta bo žalostno vzkliknil: „To je Višehrad!" — Pa zakaj žalostno? Zato ker se bode spoinenil tolike minule slave. Tu gori je nekdaj vladala modra Libuša ter položila osnovni kamen praškemu mestu; tu gori sta vzprejela Borivoj in Ljudmila slovenskega apostola svetega Metoda, ko je prišel oznanovat nauk Kristov; ob ti pečini se je tolikokrat razbila sovražna sila, ki je hotela zat.-eti svobodo in samostalnost naroda češkega. Toda kdo bi naštel vse, kar pravljica in zgodovina vesta povedati o pečini višehrad-ski! In o vsi ti slavi priča danes samo še stara cerkev, ki pa tudi ne kaže več nekdanjega lica svojega. Ni brez pomena, da je za to cerkvijo, na mestu, kjer je nekdaj bilo toliko bujnega življenja, da je tu danes
47
počivališče mrtvecev. Dvakrat sveta je torej ta zemlja, v katero Čehi danes najrajši polagajo umrše književnike svoje, umeteljnike, učenjake in druge slavne može.
Le-sem je pribežal Vinko. Takoj za cerkvijo je obtičal njegov pogled na velikem kamenitnem stolpu, ki je prelomljen na dva kosa ležal na tleh. „Prava podoba mojih nad," vzdihnil je Vinko in se zamislil.
V tem pride okoli ogla stari grobar, podpre se z lopato in pravi: „Bog Vam daj zdravje, gospod, kaj ste se tako zagledali v ta stolp?«
„E, mislil sem si, čemu neki tu leži. A kakor je videti, davno je že tega, kar se je le-sem zavalil."
„Oj, davno, davno! Ali Vam ni znano, kaj se pripoveduje o tem stolpu ?"
„Ni.« ^
„Če mi ne boste zamerili, povem Vam jaz. Ubožen kmet je v gozdu sekal drva. Tu pride mimo njega neznan tuj gospod in se jame ž njim pogovarjati. Kmet mu toži nadlogo svojo in kako hudo je pri njem za novce. Gospod mu ponudi obilo denarja, ako mu obljubi ono stvar, ki jo ima doma, pa ne ve za njo. Kmet si misli, ni je prida stvari, da ne bi vedel za njo, in vzame novce. Ali v tem, ko je bil v gozdu, porodil se mu je doma sin, in to je bila tista stvar, za katero on ni vedel, da jo ima. Takoj je ugenil, da oni gospod ne more biti nihče drugi, nego sam hudič. In res je bil. Nesrečni kmet povpraša duhovnika, kaj mu je storiti. Duhovnik mu pravi, naj sina Bogu obljubi. Kmet sluša dobri svet. Sin se je izučil za duhovnika in ravno je imel novo mašo peti, ko pride hudič pönj. Premeteni oče mu zavrne, da mu mora še prej prinesti iz Rima kameniten stolp. Hitro leti hudič v Rim, zadene stolp na rame in takoj se zopet vrne nazaj na Češko. V tem je sin tu-le na Višehradu odpel prvo sveto mašo in ravno je naredil zadnji križ, ko se visoko pod oblaki pokaže hudič s stolpom. Prišel je prepozno, kajti sin je bil že Bogu posvečen. Ves razkačen, da je zamudil obljubljeno darilo, trešči stolp na zemljo, da se je kar prelomil, in tako leži tu še dan danes."
Vinku je ta pripovedka presunila srce, kajti takoj je pomislil na usodo svojo in dejal:
„Pač srečen človek, da je še o pravem času odmaševal!" —
Pavel ni ničesar vedel, kaj se je poslednje dni godilo z Vinkom. Imel se je učiti, pa ni utegnil iti pogledat, kaj počenja. Tem bolj se je začudil, ko je danes prišel k Vladivoju in je našel vso rodovino ne-
kako prepdlo. Zdenka mu je kar v jedni sapi povedala vse, in mu tožila, kako krivo si je Vinko razlagal njeno prijaznost in skrb, ki jo je imela zanj. Pavel jo je skušal potolažiti, na to pa se je hitro poslovil ter šel iskat izgubljenega tovariša svojega. Stopivši na ulice ni vedel, kam bi se obrnil. Praga je velika in če človek tudi ve, kje ima koga iskati, ne bode ga vselej našel. V oem pride mimo njega mlad Poljak, ki je z Vinkom bil dober. Hitro ga Pavel ustavi in vpraša, če ga ni morebiti kje videl.
„Malo prej sem ga srečal na Karlovem trgu. Nič se ni hotel meniti; prav mudilo se mu je. Samo to je rekel, da gre na Višehrad."
„Hvala Vam! Z Bogom!" dejal je Pavel in pospešil korake po naznanjeni poti. Na Višehradu je zavil kar takoj na grobje in kmalu je zasledil čudnega tovariša svojega. Stal je pred visoko piramido, na kateri sta bile vsekani besedi „Božena Nemcova" in druzega nič. Zopet „Božena," mislil si je Pavel in kakor, da ne bi ničesar vedel, oglasi se mu prijazno:
„Zdravo, Vinko, česa tu iščeš?" Vinko nekoliko osupne, ali hitro se potaji in pravi: „Zamislil sem se v Boženo Nemcovo. Kako lepo se čita slovenski prevod njene „Babice!" Reva, imela je prelepih darov, a vender je bila nesrečna na tem svetu. Tam ji je pač bolje."
„Vinko, to ni zate. Ti si itak tožnega srca in še zmerom izti-kaš, kje bi kaj našel, kar bi te še bolj žalostilo. Pustiva mrtvece in pojdiva med žive; saj sva še mlada."
To rekši prime Pavel prijatelja za roko, in rad ali nerad, moral je iti ž njim. —
Na konci Karlovega trga je sezidal nekdaj češki kralj Karol IV. cerkev in samostan, kamor je iz hrvatskih krajev pozval nekoliko redovnikov glagoljašev, ki so službo božjo opravljali v slovenskem jeziku. Slavni kralj je mislil, da bi se po ti poti jezik slovenski naj lože zopet uvedel v cerkev, kakor je bilo za svetega Metoda. Ali v burnih časih po njegovi smrti je propalo toliko lepih naprav in tudi glagoljaši so kmalu izginili iz Prage. Mestu, na katerem so nekdaj bivali, pravijo še zmerom „na Slovaneh", ali danes se v nekdanjem samostanskem poslopji kuha pivo, a na lepem prostornem vrtu se zbirajo ljudje, da jim pri pivu in godbi mine poletni večer.
Solnce je ravno zahajalo, ko sta Vinko in Pavel stopila na vrt. Pri strani sta sedla za prazno mizo in bila sta zopet sama med seboj, kakor nekdaj v srečnih dnevih. Imela sta si toliko povedati, kolikor še nikdar ne. Vinko je vernemu prijatelju do dobrega razkril svoje
47*
srce in odleglo mu je. .Ali kaj zdaj? Pri Vladivojevih nikakor ni mogel ostati, imel pa tudi ni, da bi mogel živeti ob svojem. Ugibala sta na vse plati, a bolj ko sta ugibala, bolj sta uvidela, da bo Vinko moral iti iz Prage. Šolsko leto je itak bilo pri kraji in prav nič ga ni zadrževalo. Ali kam naj gre? Kaj, ko bi na Dunaji poskusil srečo? Tam se je že marsikak Slovenec preril s poučevanjem, a našla bi se morebiti tudi druga podpora. Kakor se ob hudi uri časih pretrga oblak in se na nočnem nebu zasveti zvezdica, tako se je Vinku pokazalo malo, malo nade, da morebiti vender še ni vse izgubljeno. Božene pač ne bo mogel pozabiti; ali Bog ve, kaj še bo. Jaromir še ni sam svoj, in lahko se vse preobrne. Sklep je bil gotov. Godba je že davno utihnila, le tu in tam je sedel še kak pozen gost, a na starodavnem mestnem stolpu je ura ravno odbila polunoči, ko sta se vzdignila Vinko in Pavel. —
Tretji dan potem je Pavel hitro stopal proti železnici, da ne bi zamudil odhajajočega tovariša. Na pragu kolodvorovem je že od daleč zagledal Vladivoja, ki mu miga, naj se podviza. Vinko je ravno oddal svoje stvari, ko je Pavel prisopihal, in zdaj so vsi trije šli v čakalnico, da bi še nekoliko trenutkov bili skupaj. Malo je bilo časa, in vender je le prav po redkem komu kaka beseda prišla iz ust. Tu pozvoni v drUgič. Vinku so solze stopile v oči, molče poljubi zvesta prijatelja, seže jima v roko, in komaj, da je za slovo rekel še te-le besede:
„Z Bogom, Pavle! Z Bogom, Vladivoj! Nič mi ne zamerita! Hvala vama za vse, in če bom mogel kdaj, povrnem vama tolike dobrote."
„Nikar tako, Vinko, saj naju vender poznaš. Ne pozabi nas čisto. Piši kaj !u tolaži ga Vladivoj.
„Piši! Z Bogom!" zakliče mu poslednjikrat Pavel, ko je v tretjič zazvonilo in se je dolga vrsta težkih voz jela pomikati po gladki cesti železni.
IX.
Listje je odpalo, dnevi so bili kratki, in le časih se je zjasnilo nebo in se je zasvetilo solnce, ki je le slabo grelo, kamor so se ravno uprli njegovi žarki. Tako je bilo na Vseh Svetnikov dan popoludne, ko so ljudje šli na grobe molit za rajnke svoje. Pavel sicer ni imel nikogar svojcev, ki bi v češki zemlji počival, ali šel je, da se sprehodi in da vidi ljudi. Kakor vzpomladi, našel je tudi danes Vladivojeve. Takoj jim je Vinko prišel na misli. Obžalovali so nemilo usodo, ki ga je odgnala iz Prage, in povpraševali so Pavla, če kaj ve, kako se mu na Dunaji godi. Pavel ni imel še nobenega poročila, a sklepal je iz tega, da mu ni najbolje. Tako so se menili, dokler niso prišli v mesto. Tu
se Pavel poslovi in gre domov. Stopivši v sobo, zagleda na mizi zapečateno pismo. Bilo je z Dunaja. Hitro je razpečati in čita:
„Dragi Pavle! Moja usoda je žalostna, in Bog ne daj, da bi bila podoba usodi naroda slovenskega. Naši nasprotniki nas sicer ponižujejo, da je groza, ali mi le včmo, da tako hudo še ni z nami, če tudi je Anastazij baje vso slovensko literaturo pod pazduho prinesel v deželni zbor kranjski. Pač žalostno, da učenec prvega slovenskega pesnika ne pozna več nego dve knjižici iz literature onega naroda, med katerim živi in iz katerega so vzrastli on in slavni predniki njegovi. Pa pustimo može, ki so očitno zatajili rod svoj. Mnogo bolj me boli, in nikakor ne morem pozabiti, kako nam je oni Poljak pri „češki kroni" lansko zimo zaničujč očital, da Slovenci nimamo druzega, nego pesen „Naprej" in glagolski dual. To je pač zloba, da sije Nemec ne bi mogel izmisliti večje. Ali kaj nas ti primeri uče? Da nam treba delati in zopet delati. Narod slovenski ni velik, to je res, in sam si nikdar ne bi mogel pridobiti velike veljave v svetu; ali on ima mogočne brate na jugu in na severu in v zlogi ž njimi tudi on ni poslednji, ter je v razvoji vsega slovanstva ravno tako koristen in potreben, kakor vsako najmanjše kolesce v uri.
Pa čemu ti to pišem, saj to vse sam dobro veš. Bes je! Ali vidiš, zamislil sem se v lepe dneve, ko sva skupaj bivala in nama je hitro in prijetno potekal čas v pogovorih o narodnih naših potrebah. Kako sem se veselil, da bom kdaj tudi jaz oral narodno ledino, da bom obdeloval vinograd naroda svojega. Pa vse zastonj! Moja usoda me neusmiljeno preganja, in razkadila se je prav vsaka nada, da bi mogel še kdaj priti do zaželenega smotra. Ljubil sem narod svoj, ljubil sem deklico tako nesebično in čisto, kakor je le kdaj kdo mogel ljubiti, vender oboje moram zapustiti. Zapustiti moram lepo slovensko domovino, „ktera zdaj ima grob komaj za nas", kakor poje Preširen. Pa zakaj? me bodeš vprašal. Zato ker tu ne morem dalje živeti. Zaslužka je malo, in ta je slab, a druge podpore nobene. Lepa je sicer Knafljeva ustanova, ali ta je za Kranjce, a ne za Slovence. Ne bom ti pravil, koliko sem trpel, odkar sva se ločila v Pragi. Rad sem trpel, dokler je bilo kaj upanja, da bode bolje. Kar me ošiiie, kakor grom z vedrega neba, poročilo, da mi je umrl dobri slepi strijc moj. Mala je sicer bila denarna podpora, ki mi jo je mogel naklanjati, ali kaj je bilo to proti veliki duševni podpori, ki sem jo imel v njem. On me je budil, on me hrabril, in kadar mi je došlo pisemce, katero je 011 narekoval, bil sem pokrepčan, kakor da sem zaužil od kakega čudodelnega napoja. Zdaj je tudi to minulo. Zdaj sem ves potrt; polomljena so krila,
na katerih se je duh moj znal tako visoko povzdigniti. Kakor sem mrtev za narod svoj, tako sem mrtev za vzvišene ideale svoje. Ostala mi je samo še skrb, kako ohranim borno svojo osebo, dokler ne pride čas, da se tudi jaz povrnem v skupno našo mater zemljo. Hvala Bogu, vsaj te skrbi sem se rešil. Šel sem k ruskemu poslancu in ga prosil, naj me vzame med svoje. Prošnja mi je uslišana. Postal sem carski stipendijat v Peterburgu, a kadar ondu dovršim nauke svoje, dobim ruski državljan na Kuskem službo. Ce se tudi nikdar več ne vidiva, ohrani me v dobrem spominu, a kadar se srečen povrneš med narod svoj, misli na lepe naše osnove v Pragi. Z Bogom! Presrčno te pozdravlja Tvoj Tebi vsegdar zvesti prijatelj
Vinko."
To je bila poslednja vest, katero sem vzprejel o blagem prijatelji svojem. Mnogo sem pozneje pozvedoval po njem, toda ves trud moj je bil brez vspeha; niti tega nisem mogel zvedeti, če je sploh še med živimi. A spomin na dragega prijatelja mi je leta in leta živel v srci in nisem se ga mogel otresti prej, da sem spisal te spominske črtice iz nepozabljivih mi dijaških let. Urednik, kateremu sem poslal rokopis svoj, spoznal je v mojem Vinku tudi svojega znanca ter mi je povedal, da je Vinko zdaj gimnazijalni profesor v malem mestu daleč tam nekje v širnih ruskih stepah na evropsko-azijski meji. Nesreča ga je preganjala tudi na tujem in v boji za vsakdanji kruh je moral pozabiti plemenitih osnov, katere je gojil dijak za narod slovenski.
Vinska modrost.
Posnetke priobčuje J. Trdina.
23. Ko se je odtekla voda, zapustil je Stražan Lovre goro in začel po malem zopet kmetiti. Zemljišča je imel zdaj za sto graščin, ali zdelo mu se je na svetu strašno pusto in žalostno, ker je bil tako sam, brez ženč, brez znancev, brez človeka, s katerim bi se mogel kaj pomeniti. Silno se je torej obveselil, ko je zagledal godca Kurenta. Povabil ga je v hišo svojo in pogostil, kar ga je najbolje mogel. Kurent ga vpraša, kako živi. Lovre veli: Za vse drugo, hvala Bogu, prav dobro, ali toži se mi po društvu, najbolj pa po rodovini, ker nimam ni žene ni otrok. Kurent ga potolaži: V beli Ljubljani je toliko deklet, da roditelji ne vedo, kamo ž njimi. Ce hočeš, pojdem precej tja, pa
jim bom zagodel tako lepo pesen, da se bodo usule vse za menoj. Pripeljal jih bom simo, da si izbereš nevesto po volji svoji. Lovre je bil jako zadovoljen s to ponudbo in je dejal: Le hitro hodi, kajti mi samščina že preseda. Kurent se dvigne in odide. Lovre pa je začel premišljevati, kako nevesto bi si izvolil. Modroval je tako-le: Moja žena bo mati novemu dolenjskemu rodu in plemenu. Biti mora torej taka, da mi bo rodila zdrave otroke, krepke sinove in lepe hčeri, vender pa ne sme biti niti prevelika, niti premočna. Veliko babo je že grdo videti, ljudje ji pravijo konjska smrt in se ji rögajo. Premočna pa bi me lahko strahovala in ne mara kdaj tudi otepi a, česar me obva-rujta sam Bog in sveti Lovrenec. Rajši bi poginil ta hip, nego učakal tako sramoto. Moja bodoča Mieika ali Ančika bodi lahka kakor mlada srnica, gibčna kakor vrtalka, brza in spretna kakor na škripcih. Beli koži gre po svetu velika slava, ali jaz je ne maram. Beloličnim ne diši delo na polji, ker se boje, da bi ogorele. Jaz pa zahtevam pridno biibnico, ki se ne bo strašila solnca in pota in nobenega posla. Tudi je beseda vseh modrih mož, da so rjavke veliko bolj trdne in zdrave, nego mehkužne belke. Na vsak način si moram dobiti zaročnico, ki bo lepo okrogla in rejena. To ugaja očem in srcu, pa je tudi koristno in potrebno. Jaz sam otrok ne morem dojiti; moral bi jim poiskati, ako ne bo baba za nič, dojirice, ali v ti samoti je ne iztaknem, če bi se stokrat na glavo postavil. Nosek bo morala imeti žena prav, prav majhen, mene je Bog preobilno obdaril. Med očmi in usti narasla mi je taka strahotna kumara, da so me hodili fantje dražit pod okno s pesnijo: Nos ima kakor kopito, — ki nikdar ni tobaka sito. Gospodi ljubi veliko oko, jaz pa nečem, da bi bila žena moja podobna volu. Očij bo drobnih kakor brinje, ali bistrih in svetlih, ki mi bodo znale migljati in me gledati tako prilizneno in zaljubljeno, da mi bo kar srce trepetalo od rajske radosti in zadovoljnosti. Ze od nekdaj gnusijo mi se usta, ki se odpirajo na široko od ušesa do ušesa kakor lesa ali podna vrata. Kakor oči in nos žene moje bodo majhna tudi njena usta, ustnice pa rudeče kakor jagode in tenke kakor papir. Večkrat sem slišal, da so taka usta rada žejna in da se jih drži grlo, ki je široko kakor rokav. Jaz pa pravim tako, da je slab mož tijji, ki ne privošči ženi svoji toliko vina, kolikor ga hoče popiti. Zdaj pa še nekaj. Nevesta mi bo prišla s Kurentom. Dekleta, ki hodijo po svetu za godci, ne morejo se šteti za svetnice, ali kaj za to? Tercijalke si niti ne želim, poštena pa je lahko tudi dobrovoljka. Treba mi bo dobro paziti in izbrati tisto, ki bo najbolj sramežljiva. Razuzdanke ne vzamem za ves svet, že zato ne, ker bi mi porodila in vzgojila cigansko
svojat, pred katero bi vsi pošteni ljudje pljuvali. Zdaj, ko sem vse potrebe in okolnosti svoje ženitve tako dobro premislil in premozgal, smem za trdno upati, da mi bo pomagal tudi Bog, ki pravijo, da Kranjca nikoli ne zapusti: če ni lačen, je pa žejen.
Stražan Lovre se je o ti ne baš duhoviti šali veselo zasmijal in jel hrepeneče gledati proti Ljubljani. Kurent je pošteno izpolnil, kar je obljubil. Grede gori in doli po ljubljanskem trgu privabil je s čudovitimi svojimi goslami celo vojsko deklet iz mesta, predmestja in z dežele. Ko mu se je zdelo, da jih je dovolj, napotil se je ž njimi na Dolenjsko. Godel jim je tako sladko, milo in zapeljivo, da se nobena ni domislila, da se je treba vrniti domov. Zapazivši jih, skoči Lovre v grmovje nad cesto, da bi jih skrivaj videl, gledal in ogledoval. Lepe so bile do malega vse, ali to mu pa ni bilo kar nič po godu, da so se stiskale tako očitno okoli Kurenta, poskakovale kakor razposajeni fantje in se široko in na ves glas smijale in grohotale. Ze je začel obupovati, da si bode našel nevesto v Kurentovem krdelu, kar opazi kakih dvajset korakov zadaj deklico, ki je šla sama zase in si zakrivala desno lice in oko z robcem. Lovre veli: Zdaj mi deklice ne bo treba več iskati. Mimo mene gre krasot.ica, ki je v obraz in život vsa taka, kakeršne si želim, ob jednem pa sramežljiva in boječa. Srčno stopi k nji, prime jo za roko in ji veli: Pojdi z mano, bodi žena moja! Imela boš pri meni kruha in vina, kolikor boš hotela. Dekle zakliče veselo: Kaj tudi vina?! tega se ne bom nikoli branila, ali s tabo pa vender ne morem iti. Lovre se začudi: I zakaj pa ne? Ona se zarudi in mu zašepeta: Zato ker bi me bilo preveč sram, ko bi šla vštric. Hodi ti zmerom kakih deset korakov pred mano, saj bom dobro gledala, da se ne bova izgrešila in izgubila jeden drugemu. Tako si je dobil Stražan Lovre nevesto in mater vsem našim dolenjskim rojakom. Ta srečna deklica je bila Ovbetova Micika, ki se je porodila v ljubljanskem predmestji. Zvedenci trdijo, da so podedovale nje dobra svojstva tudi naslednice, da so vse prave Dolenjke lahke, gibčne in spretne, v obraz rjave, majhnih očij, ust in nosa, v vedenji svojem pa ljubeznive in vselej vsaj kolikor toliko sramežljive. Z robcem si menda še zdaj rade zakrivajo desno lice in oko in tudi vinska žeja jih baje malokdaj po polnem zapusti. Ali na Dolenjsko se je doselilo in zmešalo z domačini veliko gorenjskih, ribniških in drugih slovenskih in neslovenskih ljudij, po katerih so se prvotni deželski obrazi in nravi mestoma že močno popačili ali vsaj predrugačili. Ta narodna zmes je zakrivila, da se dobi dan danes ob Krki in Temenici dovolj velikih, močnih in nerodnih bab, v katere se človek le s težkim srcem zaljubi. Iz istega uzroka
pa se nahajajo zdaj sem pa tam tudi take ženske, ki ne jokajo preveč, ako ne popijö ves dan niti kaplje vina. 0 dveh starkah se celo govori, da ga nista še nikoli pokosili, kar sta na svetu, česar pa jaz iz prav dobrih razlogov ne verjamem.
24. Na Dolenjskem je gospodoval sila bogat grof. Imel je 30 kletij, v vsaki po 30 sodov vina, živine, denarja in zemljišč pa toliko, da jim števila sam ni vedel. Hči mu se je porodila samo jedna, ime ji je bilo Katrica. Deklica je prosila očeta, naj jo omoži. Grof privoli in ji ugane za doto vse Podgorje, z jedne strani od Save tja do Rožnega Dola, z druge od hrvatskega Samobora pa tja do belokranjskega Semiča. Njegove dobrote se itak Katrica ni mogla veseliti, kajti je izustil strašno besedo, da mora snubač, predno jo odvede na dom svoj, pojesti vso žival, ki mu se redi v hlevih in svinjakih, v ovčarnicah, kurnikih in golobnjakih, in popiti do zadnje kaplje vse vino, ki mu leži v 30 kletih. Ce ne bo mogel tega storiti, odsekal mu bo brez milosti glavo. Vsi mladeniči, bogati in revni, žlahtni in kmetiški so zaželeli lepe Katrice in rodovitega Podgorja, ali nihče se ni usodi!, da bi prišel v grad in jo snubil. Dolenjci, ki se niso še nikoli za nobeno drugo reč po polnem zložili, trdili so v jeden glas, da Bog ni ustvaril človeku grla in želodca, ki bi zmogla toliko jedi in pijače. Nad Savo blizu Vač pa je živel takrat Telebanov Pongre. Ta Pongre je bil takov korenjak, da ga vsa vas ni mogla ustrahovati. Delal je za deset drugih, jedel za sto, popil pa za tisoč. Prav za prav so ljudje tako le govoričili, dokaza niso imeli nobenega. On sam je trdil, da še ni bil nikoli sit in nikoli pijan, in da bi použil lahko vse, kar bi videl. Katrica je zvedela, kakov junak je Pongre ter mu poročila, naj pride pönjo, ker ga ljubi. On se obveseli in jo gre snubit. Grofu se je grozno za malo zdelo, da bi imel kmetiškega zeta, vender mu obljubi hčer, kajti je bil uverjen, da ne bo mogel izpolniti pogoja. Ukazal je hlapcem in deklam, naj začno za snubača kuhati, peči, creti in točiti. Pongrč sede. Sline so mu se cedile kar curkoma, kajti je bil od pota in vročine silno žejen in lačen kakor volk. Katrica stopi k njemu in ga milo gleda in opomina, naj napne vse svoje moči, da ne pogubi sebe, slave svoje in sreče njene. Tega Pongrčtu ni bilo treba praviti. Predno se je spekel zanj drugi vol, bil je prvi že pojeden; jagenjčke, purane in kopüne pa je prigrizoval, kakor drugi ljudje kosce kruha. Vina ni maral piti iz kupice, morali so mu prinesti kebel, ki je jemal devet bokalov. Pol goveje čede je poručal za zajutrek, drugo polovico za predjužinek. Opoludne se je lotil prascev. Za večerjo so ostale le tri borne ovce in nekoliko gosij. Grofovo kapljico pa je pocedil, da ni
vedel kdaj. Nobena rupa ne požira tako hlastno vode kakor je požiralo njegovo viteško grlo potoke vina, s katerimi bi se bila napojila lahko vsa dolenjska krajina. Ko je oglodal vse kosti in si oblizal prste, zamašil se je z ajdovim otepom, potem pa sedel s Katrico v kočijo in vriskaje pognal konje proti Podgorju. Grof se je strašno jezil, da je izgubil hčer in Podgorje in dobil za zeta robatega Vačana. Zbral je veliko vojsko biričev in hlapcev in jo poslal za kočijo, da bi Pongreta ubili. Ko zagleda Katrica preganjalce, jela se je ihtiti in javkati: Gorje nama, še danes bova oba mrtva, ti od meča grofovih hlapcev, jaz pa od neskončne žalosti, da te bom izgubila. Poglej, vojska je že pod klancem, skoraj bo naju došla. Pongrč veli smije se: Preljuba žena, ne boj se! To rekši izdere zamašek in zdajci bruhne iz njega velikansko jezero, ki zalije in utopi vso vojsko grofovih hlapcev in biričev. Srečno sta dospela ženin in nevesta v svoje Podgorje. Tamo si je sezidal Pongre v goščavi vas, ki se imenuje v spomin njegov še dan danes Pangreč-Grm. Njegovi nasledniki so naši krepki in pošteni Podgorci. Kakor njihov ded slove tudi oni, da so najboljši jedci in pivci, ob jednem pa tudi najpridnejši in najjeklenejši delavci na vsem Dolenjskem.
X(rl •> •••.«. .«..». .i..«..'..»..«..«. A ~-\yc
-i<B Konec I. poglavja Vinske modrosti. j£-> x!3 ■«" •»■ •«• "r "i- *i" v v v t •»* •»* 'i* v *4* v •»* *i" *»• -i-N
Drobtine za slovenski slovar.
Spisal Davorin Nemanič.
laj, ko se ureja slovensko-nemški slovar in se je nadejati, da bo mogel kmalu ugledati svet, a želeti je, da bi pokazal svetu, kolikor mogoče vse besedno bogastvo jezika našega, zdi se mi, da bi bilo dobro, ako bi 6ni prijatelji naše stvari, ki nabirajo in hočejo še nabirati novih besed za slovar, gledali ne samo na to, da na-berö novih besed sploh, ampak da bi zapisovali tudi take sicer sploh znane besede, katere imajo po njihovih krajih kakšen drugačen, širji ali ožji pomen, kakor v navadnem književnem jeziku in med narodom drugod, in da bi se posebno tudi obzirali na sinonimiko in na cele lestvice in skupine izrazov, ki jih ima narod za predmete in pojme, kateri stoje v kakšnih medsebojnih odnošajih i. t. d., tako n. pr. na razne izraze, nominalne in verbalne, ki jih ima narod za razne bolezni, duševne in telesne, za razna poljska in druga dela, razno orodje i. t. d.
Na ta način bi se mnogi nabirač Še marsikakšne besede laže domislil ali pa jo s povpraševanjem med narodom laže zasledil, kakor če bi samo tako brez reda in osnove razmišljal ali pa čakal kakšnega srečnega slučaja, da zve še katero novo ali menj znano besedo. In take skupine besed bi se mogle tudi po naših časopisih, menda najbolje v „Zvonu" in „Kresu", objavljati*); tako bi se še marsikdo, čitajoč take zapiske, mogel domisliti, kako to in ono pri njem drugače imenujejo, mogel bi si te različne besede iz svojega kraja zapisati in ž njimi obogatiti novi slovar.
Za primer takšnih skupin hočem jaz navesti one besede, ki jih imajo Beli Kranjci, vsaj okoli Metlike, za temporalno udaljenost od sedanjosti, ,denes{ (in ,nocoj') in ,letosl. Za te razmere imajo namreč Beli Kranjci izraze nekoliko drugačne nego sploh drugi Slovenci in naši pisatelji, potem pa so oni v ti točki sploh tudi za jedno stopinjo bogatejši, nego naš narod drugod, bogatejši dakako v tem zmislu, da oni večkrat lahko z jedno samo besedo reko to, za kar je treba drugim dveh ali še več besed. Drugi Slovenci namreč morejo sploh, kolikor je meni znano, z jedno besedo imenovati le udaljenost za dva dni, dve leti, a Beli Kranjci pa tudi za tri dni, tri leta. Te besede so razven jedne same (doli z * označene) izjeme take, da se izrazu za udaljenost v preteklosti 1. reda doda za udaljenost 2. reda spredaj predlog pred ali (zarad sledečih glasov) pre, za udaljenost 3. reda pa preko in izrazu za udaljenost v prihodnjosti 1. reda ravno tako za udaljenost 2. reda čez, 3. reda preko. Po tem se imenuje udaljenost od
a)	denes:
a) v preteklosti: 1. šče raj, gestern: adj. ščeranji, a, e, 2. pre-ščeranjim, vorgestern: adj. preščeranji, a, e, 3. p r e k o š č e r a-njim, vor drei tagen: adj. prekoščeranji, a, e; £) v prihodnjosti:
1.	jutri, morgen: adj. jutrnji, a, e, 2. čezjutri, übermorgen: adj. čezjutrnji, a, e, 3. prekojutri, über drei tage: adj. prekojutrnji, a, e.
b)	letos:
y) v preteklosti: 1. lani, voriges jähr: adj. lajnski, a, o,
2.	predlani, vor zwei jähren: adj. predlajnski, a, o, 3. p r e k o 1 a n i, vor drei jähren: adj. prekolajnski, a, o; ß) v prihodnjosti: 1. kleti, nächstes jähr: adj. —, 2. p rek ok let i*, über zwei jähre: adj. —,
3.	(čez tri leta'"", über drei jähre).
*) Prav radi odpiramo list svoj takim razpravam, ker smo prepričani, da vsi jezik svoj še premalo poznamo in da samo prekratkovidni ali presamosvestni ljudje morejo Slovencem očitati „furor philologicus",	Ured.
Slični so tudi izrazi za večer dotičnega dne, toda samo z obzirom na preteklost: 1. snuči, gestern abends: adj. snučkanji, a, e, 2. pre-snuči ali presnučkanjim, vorgestern abends: adj. presnučkanji, a, e, 3. prekosnuči ali prekosnučkanj im, vor drei tagen abends: adj. prekosnučkanji, a, e; a za večer prihodnjih dnij se govori le: jutri večer, morgen abends, čezjutri večer, übermorgen abends, prekojutri večer, über drei tage abends. Za jutro pa imamo takšen prost izraz samo z obzirom na juteršnji dan : zaj tra, morgen früh; sicer pa se govori le: ščeraj, preščeranj im, preko-ščeranjim jutro in čezjutri, prekojutri v jutro.
Sem spadata tudi še izraza za najbližjo preteklost in prihodnjost, namreč za denašnje jutro in denašnji večer, t. j. davi, heute früh : adj. davešnji, a, e, in d re v i, heute abends: adj. drevešnji, a, e; toda pomniti je, da že sama narava teh časovnih razmer ne dopušča, kadar govorimo le z jedno obliko katerega glagola, vezati obč te besedi skupaj. Vsi ti izrazi rabijo namreč samo z obzirom na neposredno sedanjost govornika ali pisatelja, t. j. jedino z obzirom na ,denes' (in ,nocoj') in ,letos' ter označujejo jedino (če ne absolutno, vender vselej) relativno preteklost ali prihodnjost, in se zato tudi vežejo jedni samo s perfektem (n. pr. davi smo pokosili), drugi samo s futurom (n. pr. drevi bomo domov vozili), nikoli pa ne nobeden s prezentom (razven se ve da tedaj, če ima prezentna oblika po naravi glagola futuralno značenje). čisto nenaravna pa in zato čisto pogrešna bi bila zveza ,od davi do drevi' (n. pr. dela ali delal je ali delal bo od davi do drevi), kakor je že nekdo pisal in stoji pogrešno tudi v Wolfovem nemško-slovenskem slovarji s. v., ,Frith4, ali zveza ,od včeraj do jutri', ,od lani do kleti', in sicer nenaravna in pogrešna zato, ker bi stiskala preteklost in prihodnjost skupaj v jedno in isto dobo, bilo v sedanjost ali preteklost ali prihodnjost. Za nemški ,von früh bis abends' imamo samö ,od jutra do večera'.
Drugače je to pri izrazih za sedanjost: ,denes', ,nocoj' in ,letos', katerim je pojem tako širok, da tu že razločujemo tudi začetek, tečaj in konec te relativne sedanjosti. Zato tudi vežemo te prislove, ako govorimo početkom dneva (zjutraj), noči (zvečer) ali leta, s futurom (n. pr. denes, nocoj ali letos bomo veseli); če govorimo čez dan sam ali čez noč ali leto, vežemo jih s prezentom (n. pr. denes, nocoj ali letos nam je dobro), in govoreč koncem dneva (zvečer), noči (zjutraj) ali leta rabimo jih s perfektem (n. pr. denes, nocoj ali letos smo bili srečni); in razven tega govorimo ,nocoj' tudi že čez dan, in sicer o noči pretečeni in o prihodnji (,nocoj sem dobro spal' in ,nocoj bomo plesali').
Omeniti hočem tukaj še samö to, da je za nedoločeno, nekaj dnij od ,denes1 udaljeno preteklost posebno pri Belih Kranjcih stalen izraz ,011 d an4 ali še bolj navadno ,to on d an4, neulich, hrv. onomadne.
Nov^jši pisatelji ruski.
Piše dr. K. Štrekelj.
II.
Ivan Sergejevič Turgenev.
(Konec.)
IPT^^lrototip takega razumnega človeka je že pohvaljeni fabrikant Sö-lomin, katerega slika Turgenev kot nekakega ruskega Schultze-Delitscha. Paklfn pravi o tem ponižnem in dobrem moži: „Sölomin ! Temu se godi izvrstno! On se je znal izborno izkopati iz zadrege. Prejšnjo fabriko je popustil in s sabo vzel najboljše ljudi. Zdaj hoče imeti svojo, dasi malo fabriko — tukaj v Permu, — osnovano na arteljski podlagi. Ta bo svojo stvar lepo opravil! On ima fino in ob jednem trdo butico! To je — cel mož. Posebno pa ne nastopa kot nenaden zdravnik društvenim boleznim. Kak narod smo pač mi Rusi? Vedno čakamo, da li ne pride od nekod nekaj ali nekdo ter nas nenadoma ozdravi in odstrani vse naše napake, kakor slab zob. Kdo bo ta čarovnik? Darvi-nizem? Selo? Arhip Perepentev? Vojska z zunanjimi državami? — Bodi si, kdor hoče, le zob venkaj!! — Ali to ni nič drugega, nego lenoba, slabost, oskodnost mislij! — Sölomin pa ni takov; ne, on ne dere zöb — on je cel mož \u
Sicer pa so tudi v tem romanu možje mehki, kakor pri Tur-genevu sploh. Ce izvzamemo Sölomina, je jedini Sipjagin nekoliko trdna in simpatična prikazen; ali vse drugo je — prežensko in podlo. Tu imamo ničemurnega dva in dvajsetletnega Kisljakova, neznosnega blebetalca, ki se igra z najvišjimi problemi življenja; tu je bogati kupec Goluškin z grdim osepičnim obrazom in svinjskimi očmi, ki je napolnil hišo svojo z zajedalci, samö da bi se prikupil narodu. Ko pa ga prime policija, nosi se kakor deček, vrže se sodnikom pred noge in sramotno izda tovariše svoje. — Nasprotno pa ima Marijana mnogo moškega na sebi ter se v tem ozira vredno vzporeja s Heleno in jednakimi Turgenevljimi junakinjami.
Ne moremo kaj, da ne bi omenili še nekih drugih zanimivih po-samnostij in posebnostij tega romana; pred vsem se spominamo častit-Ijevega parčka Fomuške in Fimuške, ki tudi v novi dobi živita idilično mirno življenje davno preteklih časov. Spomina vreden je zavoljo resničnega pripovedovanja popis Neždanovljega samomora, in ne menj zanimivi so literarni poskusi Neždanovlji, v katerih se nam kaže pravi romantik. Njegovo pesen „Spanje" hočemo v slovenski prozi podati: „Davno že nisem bil v predragi domovini ... in vender nisem našel, da bi se bila posebno izpremenila. Isti pokoj brez življenja, pameti, razuma! Tukaj poslopja brez strehe, tam podrtija in nesnaga, smrad in uboŠtvo, otožnost in dolgčas! Tudi v narodu sem našel isto robsko mišljenje . . . Prost je sicer zdaj kmet in vender — ni mu bilo to v blaginjo: mrtvo in medlo visi mu svobodna roka nizdoli. Res, vse, vse kakor prej ... Le v tem smo presegli Evropo, Azijo, ves svet . . da tako strašno spanje ni nikdar objemalo še nobenega naroda! Da, vsi na okrog spe: na vasi in v mestu, na vozeh in saneh, po noči in po dne, sedeč in stojčč . . . Spi kupec, uradnik, vojak, v dežji in soparni vročini, naslanjajoč se na puško! Tat spi, sodnik — in se nikdar ne naspi! Kmet spi, ko orje, ko žanje, v vseh stališčih; in očetje in matere spe in vsa hiša in celo tisti spi, ki tepe druge in ki je sam tepen ! Le krčma ne spi — in v rokah držeč kozarček, z glavo naslonjena na severni pol, z nogami na Kavkaz, tako spiš trdno in brez odmora, o domovina, sveta Rusija!"
Že „Očetje in sinovi" so napravili veliko ropota in šuma, kateri se je še povekšal, ko je izšel „Dim". Ko je pa zagledala beli dan „Novina", počeli so pisatelja direktno napadati, obrekovati, zasmehovati. Nekateri so izkušali dokazati, da ne riše dovolj zvesto in objektivno; ali on se ni laskal ni očetom, ni sinovom, m starini, ni mladini in ker so ga ti napadi užalili, ni pisal več odšle povestij o socijalno-po-litičnih problemih, dasi so ga v 1. 1879. in 1880. slavni sprejemi v St. Peterburgu in Moskvi obilo odškodovali za storjeno mu krivico. Moskovskim študentom je v taki priliki 1. 1879. rekel: „Pisatelju začetniku je simpatija mladine, njegovih sovrstnikov, se ve da jako draga, kajti ona je njegova trdna podpora; ostarelemu pisatelju pa, ki hoče že zapustiti polje delavnosti svoje, je tako sočutje — odkritosrčno povem — največje plačilo, po katerem ne sme več česa drugega želeti. To sočutje mu dokazuje, da življenje njegovo ni prešlo zastonj, da njegovo delovanje ni bilo zastonj, da je obrodilo sad svoj."
Misticizem, kateremu se je bil Turgenev udal že v „Vizijah", „Psu" in nekaterih drugih manjših novelističnih delih, zapazujemo po-
sebno v poslednjih njegovih spisih, ko je bil že poslal med svet „Novino". Snovi temu misticizmu so različne: zdaj se bavi s spiri-tizmom, magnetizmom, hipnotizmom, zdaj zopet z verskimi halucinacijami in drugimi nepravilnimi izrodki človeške fantazije; pa tudi tukaj opazujemo, da so se mu najbolj posrečile tiste povesti, ki se oslanjajo na verovanje preprostega ruskega naroda. To spričuje najbolj „Povest očeta Alekseja". V nji nam pripoveduje vaški duhovnik, potrt in „ubit." človek, da mu je od vseh osmih sinov ostal jeden sam, in še ta je bil slabotnega zdravja. Se ko je bil majhen, bil je vedno zamišljen ; nekdaj v gozdu je imel čuden privid: prikazal se mu je namreč zelen starček ter mu dal čudnih lešnikov. Kasneje je študiral seminar, ali tudi zdaj ga ni otožnost in zamišljenost skoraj nikdar zapustila. Naposled se odloči, da bo študiral na univerzi, dasi oče tega nikakor ni pričakoval. Ali tam se mu je duša še bolj zmračila in naposled popusti ves obupan učenje ter pride domov. Revežu se je vedno pozdevalo, da vidi hudiča in se ga ne more rešiti. In te prikazni ne more zapoditi od njega ni očetova molitev in blagoslovljena voda, ni družba omikane, dobrosrčne ženske Marte Savišne. Vender ga naposled pregovori oče, naj gre ž njim na božjo pot k sv. Mitrofaniju v Voronež.
glej> tam ga v resnici že zapusti njegov ostudni tovariš. Ko pa pristopi k obhajilu in je že imel hostijo v ustih, prikaže se mu hudič iz nova ter mu ukaže, naj izpljune in potare hostijo, kar on tudi stori. S tem naredi smrten greh, kateremu ne upa odpuščenja; zato je ves obupan in v tem obupu tudi umrje! Ta zanimiva novelica se odlikuje s čvrstim risanjem starega čestitljivega popa in se bere kakor kaka narodna pripovedka.
L. 1877. izda Turgenev „Sanje". Nejasnost in skrivnost te povesti človeka jako čudno gane. Kaže se nam tukaj mlad mož, kateri se najrajši potika po samoti in je vedno zamišljen. Dozdeva se mu, kakor bi iskal očeta svojega. Mati njegova namreč ravna ž njim jako čudno: zdaj ga grdo sovraži, zdaj zopet ga obsipa z ljubeznijo. Iz tega materinega vedenja uvidi, da mora biti med njima nekaj skrivnostnega, kar ju loči. Ker vedno o tem premišljuje, porode se v njem omenjene sanje, da išče očeta svojega, in res ga v neki osebi tudi zasluti. Ko govori ž njim v kavarni, presune ga nekako čudno. Prišedši domov zve, da je mati obolela, ker jo je jako vzburil obisk nekega neznanega moža. Kakor mu ga opišejo, ta mož ne more biti nihče drug, nego znanec njegov iz kavarne, v katerem je slutil očeta svojega. Zdajci mu pove mati, da bi si olajšala svoje srce, da je on prišel le za to na svet, ker jo je nekdaj tisti skrivnostni mož posilil. Ali zdaj se
sledovi prikazni njegove naglo razgube: le na morskem bregu dobi se še truplo njegovo, ko je bil utonil. — Ker pisatelj ne kaže svojih postav v popolnoma jasnem svitu, ampak v nekakem somraku, mora bralec tako rekoč tavati od postave do postave in razmere med njimi more le prilično ugeniti. Res je, da je tako duh njegov pri branji vedno napet, vender se ne da tajiti, da ta nejasnost mnogo škodi jednoti, in s tem tudi lepoti vse povesti. — To oskodnost, ako smemo ta izraz rabiti, kažejo tudi druga poslednja dela pesnikova, izimši morda „Odlomke iz spominov svojih in tujih". Tukaj nam riše namreč pisatelj s prejšnjo svojo mirno in dobrodejno jasnostjo dobo svoje mladosti, katero je že tako mnogostranski obravnaval v „Lovčevih zapiskih" in drugih delih. Pred nas stopajo zopet starodavne postave ruskih vlasteljev: Telegin in „nebeško neumna" njegova soproga Melanija Pavlovna.
Ali take jasnosti pogrešamo zopet v naslednjem znamenitejšem delu: „Pesen zmagoslavne ljubezni". L. Pietsch pripoveduje to-le: Ko je bil 1. 1881. Turgenev zopet doma na posestvu svojem Spasskoe Lu to vin ovo, najde v stari knjižnici deda svojega bukve Boc-cacijevih novel, katere je pridno prebiral. Pritrditi si je moral, da je oblika v „Decameronu" pravi vzgled, kako naj se pripoveduje. Uvidel je tudi, da tem menj more prenašati pojetično cvetočo opravo, refleksije, duhovite misli, lepo obrisane in zveneče perijode, — čim bolj se stara. Zato je ukrenil poskusiti, da bi tudi sam kedaj pripovedoval s tisto visoko preprostostjo, s katero se ravno odlikuje sloveči italijanski novelist. To je storil v imenovani „Pesni zmagoslavne ljubezni" , novelici, katera se prikupuje s svojim preprostim, najivnim pripovedovanjem. Vender pa se razločuje od starih novelistov s čudovitim čuvstvovanjem, po katerem postanejo vse osebe in stvari nekoliko motne in nestalne, naj jih je pisatelj še tako živo narisal. Vsebina je v kratkem ta-le: Slikar Fabij in muzik Mucij, dva prisrčna prijatelja, zaljubita se oba v Valerijo, katera prepusti materi svoji, naj ji ona izvoli izmed njiju moža. Mati se odloči za Fabija. Ker Mucij neče motiti sreče prijatelju svojemu, gre na tuje popotovat in pride cel<5 v Azijo, črez nekaj let se vrne, ves izpremenjen in s čudnimi navadami. Njegovo skrivnostno bistvo naredi na Valerijo nenavaden vtis; posebno pa jo premaga neka melodija, ki jo Mucij igra in imenuje pesen zmagoslavne ljubezni. Po noči jo obidejo strašne sanje, tako si vsaj ona misli; v resnici pa se je v spanji kakor mesečnica sešla z Mucijem in s tem postala sta oba kriva. Ali kazen se kmalu zvrši. Fabij, kateri je neko noč bdel, vidi, kako se Valerija v mesečnem
svitu spravlja iz sobe. On hiti na vrt, kjer vidi, kako gre Valerija k Muciju. Divja besnost mu nauda srce, da potisne Muciju bodalo v prsi. Ali malajski sluga ga na videz zopet obudi v življenje, kako, ni povedano. — In ravno s tem, ker se vse nekam fantastično razkadi, vedel je Turgenev vso skrivnost še bolj povišati. Posebno lep je prizor, ko pride Valerija k Muciju : vse je tako deviško in brez vsake naslade zakrije vso realnost nekak mističen ovoj. 8 to novelico je pokazal Turgenev izvrsten talent, kako zna bralca prenesti iz puste sedanjosti v fantastično, pravljično-čarobno starcdavnost.
To novelico je spisal Turgenev zopet v svoji domovini, katero je po stari navadi tudi 1. 1881. obiskal za nekaj tednov, 'da se tam z nova pokrepča. Omenjenega leta jo je videl, žalibog, poslednjič. Preživel je tam nekaj veselih in srečnih dnij v občevanji s svojimi prijatelji, posebno z grofom L. Tolstim in pesnikom Polonskim. Ali kmalu po svoji vrnitvi v Pariz je moral leči in ni več vstal. Dasi je silno trpel, vender ni prekinil svojega literarnega delovanja. L. 1882. pošlje uredništvu „Vestnika Evropy" zopet več rokopisov, med temi novelico „Obupanec", svoje „Pesni v prozi" in „Klaro Milice v o". Oglejmo si natanše „Pesni v prozi", katerim je sam nadel naslov „Senilia". V njih nam podaje duhovite, mnogokrat presunljive domiš-Ijaje, kateri so večinoma ne samo velike estetične vrednosti, ampak posebno pomenljivi za Turgenevelj značaj in mišljenje njegovo. Velik vspeh so dosegle v Nemcih, kjer so v dveh mesecih izišle nič menj nego tri preloge; pa tudi v druge jezike so bile kmalu preložene. Neruska kritika jih je hvalila na vso moč, najbrž zato, ker so ji bila prejšnja Turgenevlja dela premalo znana. Med ruskimi kritiki oglasilo se jih več proti ti brezmerni hvali, posebno Obolenskij (Krasov). Najbolj so kazali na nejasnost teh domišljajev; tudi se v njih večkrat nahajajo stvari, ki po nikakem ne spadajo v pesen, bodi si ta tudi v prozi zapeta. Ali — ime je dim; bodi kar bodi, nihče ne more tajiti, da je v nekaterih teh slikah — katere je od 1. 1878—1882. napisal Turgenev, da bi jih pozneje kako uporabil, skrita čista, v srce sezajoča pojezija. Imenujmo le n. pr. „Vas", „Starko", „Mašo", „Lazurno cesarstvo". „Ruski jezik". Mnogo teh domišljajev hrani v sebi pikro satiro ne le proti ruskim razmeram, ampak sploh proti človeškim slabostim, posebno novodobnim. Med najlepšimi pa se mi zdi „Veselica pri Najvišjem bitji" :
„Nekdaj se zmisli Najvišje bitje, da bi napravilo veliko veselico v svojih lazurnih sobanah.
Vse ženske čednosti so bile povabljene v gosti. Samo ženske čednosti . . . moških se ni vabilo . . . samo ženske.
Zbralo se jih je prav dosti — velikih in malih. Male so bile prijetnejše in ljubeznivejše od velikih; ali vse so se zdele zadovoljne — in uljudno so se pogovarjale med sabo, kakor se pristoja bližnjim so-rodnicam in znankam.
Ali glej, Najvišje bitje zapazi dve prekrasni gospe, ki sta si bili popolnoma neznani, kakor se je videlo.
Gospodar prime jedno teh gospij za roko ter jo odpelje k drugi: „Dobrotljivost lu — reče in pokaže na prvo. „Hvaležnost!" — pristavi potem in pokaže na drugo. Obe čednosti se neizrečeno začudita: odkar svet stoji — in ta stoji že davno — srečali sta se prvikrat." —
Poslednje znamenitejše delo našega pisatelja je že omenjena novela: „Klara Miličeva", ali kakor jo je hotel pisatelj iz prva imenovati „Po smrti". V nji obravnava Turgenev najtežje psihološke in metafiziške probleme, samo s tem namenom, da bi iž njih mogel bolje spoznavati svet, Jjudi in človeško dušo na njenih fantastičnih blodnjah. Povod ti povesti — vsebino je ta list že lani podal („Lj. Zv." III., 335) — bila je nagla smrt neke na Ruskem jako obljubljene gledališke igralke, katera se je na odru ostrupila. Tako umrje tudi Klara Miličeva. Vest o njeni smrti vzbudi v mladem moži Aratovu velik nemir, ker ta sluti in spozna, da je ravno on sam kriv te nesreče. Vroče hrepenenje po mrtvi ljubici prevzame vse njegovo mišljenje; zdi se mu, da jo vidi poleg sebe, da jo objema. Zamaknen je v njeno podobo in ko ga zasači smrt, zasijeta sreča in zadovoljnost z njegovega obraza! Zanimiva je ta novela zavoljo tega, ker ostane mojster naš navzlic mnogim fantastičnim črtam še vedno na resničnih tleh, pa tudi zato, ker se nam kaže v nji moderno življenje rusko.
Ni se čuditi, da se je Turgenev poslednji čas v spisih svojih pečal s smrtjo; saj ji je bil že tako rekoč zapisan. Vender mu bolezen tudi pozneje duha ni tako omamila, da bi mu branila, baviti se z raznimi umeteljniškimi in literarnimi vprašanji. V glavi svoji je že imel načrtan nov obširen roman in več drugih stvarij. Ali večno ležanje ga je zadržavalo, da bi načrt svoj napisal in ugladil. Sicer pak je tudi tako še vsak dan kaj narekoval gospe Viardotovi v francoskem jeziku; nekaj dnij, predno je umrl, dovršil je še črtico: „Požar na morji". („Lj. Zv." IV, 126) in ravno pred smrtjo je še odposlal dve pismi; jedno od teh je bilo pisano grofu Levu Tolstemu. V njem pravi Turgenev, da zmatra Tolstega za prvega evropskega romanopisca, kar jih sedaj živi, ter ga prosi, naj pridno dalje piše in goji posebno roman.
V njegovem letovišči Bougivalu odreši ga naposled 3. septembra lanskega leta smrt bridkega-trpljenja. V Parizu seje blagoslovilo truplo v ruski kapeli in se potem prepeljalo v St. Peterburg, kjer se je slovesno pokopalo 9. oktobra na Volhovskem grobišči. K ti žalostni slovesnosti je prišlo nad dve sto deputacij, zastopaj oči h literaturo, umeteljnost, znanost, tisk, univerze, Šole in razna društva ter s tem pokazalo, kako cenjen je bil pokojni pisatelj pri vseli, ki delujejo in se bore za omiko in človeške pravice. Velikanske vence je poslala celo Sibirija, Osrednja Azija in mogočni Kavkaz!
*
* *
Kakšen pomen ima in kako stopinjo zavzima Turgenev v ruski in sploh svetovni književnosti ? To so težka vprašanja, katerih dandanes rešiti še ne gre, ako se v sodbi svoji nečemo prenagliti, in prepustiti jih moramo zatorej kesnejšim literarnim historikom. Gotovo je to, da Turgenev v karakteristiki in dijalogu dandanes jeden največjih mojstrov. Pa tudi to se ne da tajiti, da je med vsemi novejšimi pisatelji za razvoj in oliko ruskega jezika na podlagi narodnega govora storil — največ!
Že iz samih spisov, posebno iz „Pesni v prozi", da se razvi-deti, kako dobrosrčna, prijazna je morala biti nrav njegova. Glede te strani pa se je ne le v ruskem, ampak tudi v drugih jezikih pisalo o njem mnogo, in povsod se je kazalo, da je Turgenev tak pesnik, ki ne vzpodbuja samo posredno s svojimi spisi, da bodi človek dober in blag, ampak da se je tudi sam v resnici, v življenji, držal tega zlatega načela. Ako prebiramo vse te mnogoštevilne in precej obširne sestavke, smemo pač po pravici porabiti pomenljive, največjo hvalo obsezajoče besede, katere je 011 sam napisal v spomin prijatelju Belinskemu, tudi o njem in reči:
„Celovek on byl!a
Op o mnja. V ta spis se je vrinilo nekaj neljubih tiskovnih napak, katere naj blagovoli prijazni bralec popraviti: 1074: Lermontovlja, beri: Lermontova — 10711: take, beri: tako — 108": Avtorito beri: Avtoriteto— 10824: strogi sodniki, poprej, beri: strogi sodniki, da je treba poprej — 10919: Polevojev, sovražnik Grebenka, beri: P o 1 e v o j e v sovražnik, Grebenka — 10934: Panejev in Ksarion, beri: Panajev in Vi s arij on — 110s: Ali, beri: „Ali — 1 1020: Pisarjev.*), beri: Pisarjev.*)" — • 1757 — 8: pisani so bili, beri: pisane so bile — 23820: Če, beri: Le — 29S3: strahovitih, beri: strahovih — 29810: izvrstne, beri: iz vrstil i — 3fi42s: naše fasone, beri: naše favne — 3G58: pregnati, beri: preganjati — 4926: dalnje, beri: daljne — (ta adj. je postal iz dalja -f- inü) — 492s2: spomin, beri: opomin. — Druge manjše pogreške, če so n. pr. kje izpuščene ali prestavljene ločnice, popravi vsak sam.
Gospod Janez.
Novela. Spisal J a 11 k o K e r s n i k.
VI.
(Konec.)
losto listje mu je šumelo pod nogami, ko je stopal po klanci proti gradu ter skozi vejevje visokih kostanjev upiral svoj po-' gled v mala, v večernem solnci blesteča se okna.
Za trenutek se mu je dozdelo, da vidi v jednem — Heleno, in vsa kri mu je silila k srcu. Toda zmotil se je bil.
Pred gradom ga je pozdravil Nero z glasnim lajanjem, in stari vrt.nfk se je prikazal izza ogla. Povedal je, da gospoda ni doma. Sodnik se skoraj ni drznil, po drugih vprašati: toda oni je sam pristavil:
„Gospa baronica pa so gori!"
„Torej, oglasite me!"
„1, saj ni treba," menil je vrtnik dobrovoljno. „Pri prvih vratih na mostovži potrkajte."
Vran se je nasmehnil in šel, kamor mu je bilo svetovano. Stopil je v sobo, v katero ja je bil z Janezom privel baron Milde pri prvem njijinem pohodu: pa tu ni bilo nikogar; iz sosedne sobe seje cula godba na klavirji.
Nero, ki je bil šel za sodnikom, tekel je tja, in v tem je že prenehala igralka — Helena.
„Kaj pa je — Nero? Od kodi si pa ti prišel?" dejala je ter osupla vstala, čuvši korak v prednji sobi.
Toda v vratih je že stal sodnik.
„Vi, Vi ste?" vzkliknila je baronica in temna rudečica ji je silila
v lice.
„Ubogal sem Vas!" dejal je Vran v vidni zadregi, a takoj ga je bilo sram teh afektiranih besed.
„Pridite, pridite," hitela je ona ter šla pred njim skozi drugi dve sobi v mali svoj salon. Ta je bil v južnem oglu grada in zahajajoče solnce ga je razsvetljevalo s svojimi rudečimi žarki. Iz okna pa se je videlo po dolini na dolgo, belo cesto.
Sem prišedši se je obrnila Helena zopet k sodniku; obraz njen je kazal navadni veseli izraz in tudi prejšnja rudečica je bila izginila.
Molče je ponudila z roko sodniku nizek naslanjač, sama pa je sela k oknu.
„Naj se li izgovarjam?" dejala je potem hlastno. „Pa, saj me niste krivo umeli, ali — celo sodili po mojem pismu?"
„Jaz sem si tolmačil vrstice tako — da želite govoriti z menoj ....", zavrnil je Vran s poskušano hladnokrvnostjo.
„Tako je! Govoriti hočem, moram z Vami; — zadnjič to ni bilo mogoče".
Igrala se je s sviljenim svojim robcem ter zrla na pol v stran skozi okno.
Vran ni vedel besedice na to. Dvakrat, trikrat si je obrisal pot s čela, in ni se drznil ozreti v lepo ženo. Vse drugo, še skoraj radost se ga je lastila, a vsa nekdanja bolest bila je pozabljena.
„Ali smem govoriti o — nekdanjosti?" vprašala je ona po kratkem molku in uprla vanj svoje velike, temne oči; roki pa je pritisnila skleneni k prsim.
„O nekdanjosti?" ponovil je sodnik mehanično ter zrl na tla.
„Da, da," hitela je baronica, „ločila sva se — ločila sem se od Vas tako, da me spomin na to boli in peče, odkar se je ono zgodilo. Kaj ne, da sem odkritosrčna?"
Peter se je pikro nasmehnil, ali ona ni pazila na to.
„Oj, jaz sem bila že kaznovana za vse to, prehudo kaznovana; v naši hiši ni sreče! Na videz, da, da — smo srečni in imamo, česar si želiir.o, pa vender . .
Solze ni bilo v njenem očesu, toda glas se ji je tresel in Petru je sezal globoko v srce.
„Kaj hočete?" vprašal je poluglasno.
Mislil si je, da ga bode vprašala, ji li odpušča nezvestobo. Pritrdil bi bil iz vsega srca, saj mu je bila vzplamtela zopet vroča ljubezen do nje, taka, ki vse odpušča in ki vse pozabi — tudi poštenje svoje.
Pa tega ona ni vprašala.
„Ste li pozabili name?" zašepetala je ter zakrila obraz z rokama.
„Nikdar, nikdar — Helena!" vzklikne on, stopi burno pred njo in ji sname roki z lica.
In ona mu je pustila. Potegne jo na lahko k sebi, objame in poljublja jo, kakor pred leti, ko je bila še nevesta njegova, ko je daleč, daleč tam slovo jemal od nje, v nemški njeni domovini. Pa sedaj ni mislil na to, da je ona — žena druzega.
„Me li še ljubiš, Helena?" vprašal je.
Odgovorila ni, toda oklenila se ga jo okoli vratu, in gorak poljub njen povedal mu je več, nego zgovornost vsega sveta. —
Mrak je bil že legel na zemljo, toda ona dva sta sedela pri oknu, drug poleg druzega, ne da bi pazila na bližnjo noč; v tem tudi nista čula, da je po klanci navzgor naglo pridrdral vozič ter obstal pred gradom. Tudi koraka po mehkih preprogah sprednjih sob nista čula — toda v tem je stopil že nekdo v mali salon.
Pred njima je stal — župnik Janez.
Baronica je izpustila sodnikovo roko ter plaho planila kvišku; a prepozno je bilo. Zupnikovega bistrega očesa ni bilo mogoče varati. Pa sam je bil bolj prestrašen, nego ona dva. Izpregovoriti ni mogel besede.
„Za božjo voljo! Kaj je — kje je baron, kje je mož moj?a vzkliknila je po prvem hipu Helena.
„Vi morete še povpraševati po njem?" zavrnil je župnik skoraj
srdito.
Helena je hotela ponosno dvigniti glavo in ostro odgovoriti; toda pred Janezovim pogledom je povesila oči. Pa slutnja, da se je nekaj zlega zgodilo, premagala je takoj vse drugo.
„Kaj je z baronom?" vprašala je iz nova, a sedaj trdo, skoraj zapovedujoč.
Janez ni imel volje takoj odgovoriti. Ustni je stiskal in srpo ogledaval ona dva.
„Baron?" dejal je potem počasi; „zarad njega prihajam tu sem. Nesreča, mala nesreča —"
Helena je stala bleda kakor zid pred duhovnikom in le šiloma izustila: „Govorite, govorite!"
„Ne strašite se, nevarnost ni velika. Baron je pri vrnitvi z lova zdrsnil čez skale in se poškodoval, — a zdravnik je rekel, da ni nevarno. "
„A kje je, kje je?"
Hotela je mimo župnika venkaj iz sobe.
„Ostanite!" velel je oni še vedno osorno; „privedö ga kmalu, in potem —"
Pri teh besedah se je ozrl gospod Janez v sodnika, ki je ves čas molčč stal na strani.
Baronica je umela ta pogled.
„Jaz moram doli, naproti mu!" dejala je odločno in izginila iz sobe.
Prijatelja ostaneta sama.
Peter je bil prvi, ki je končal mučno molčanje.
„Kaj je z baronom?" vprašal je potihoma.
„Pobil seje, hudo pobil! Pa ti, čemu povprašuješ? — Pojdi, pojdi, zate tukaj ni mesta!"
Župnik je bil sedaj sodnik.
Vran je upognil glavo, kajti imel ni moči pogledati prijatelju v lice. Obrnil se je proti vratom.
„Počakaj me doma!" velel je Janez za njim.
Oni ga je čul, toda odgovoril ni.
Čudno mu je utripalo srce, ko je Jiitel po klanci navzdol. Sram ga je bilo in kesal se je — pa poleg vsega je stala pred njegovim duševnim očesom vedno še krasna podoba Helenina.
Prispel je ves razburjen do konca drevoreda v dolini in ko je stopil venkaj na piano, ugledal je hipno pred seboj baronico. Hitela je bila do semkaj soprogu naproti.
Vran je obstal poleg nje.
„Helena, Helena!" zašepeta! ji je ter izkušal prijeti jo za roko.
Pa ona se je jokaje obrnila v stran.
„Pustite me, in ogibajte se me! Glejte, kazen je že tjj!"
„Oh, jaz Te ne pustim, ne pozabim!" hitel je on strastno. Beseda mu je pošla. A potem je nadaljeval:
„Pojdi z menoj, Helena! Popeljem Te kamor hočeš, vse pustim zarad Tebe, delaven sem, in svet je širok — pojdi z menoj!"
Mirnega premišljevanja sedaj ni bil zmožen.
Ali ona je odmajala z glavo.
„Pustite me, gospod!" odgovorila je mirno in tako resno, da je oni nehote odstopil za korak. „Ne čutite li, da nisva namenjena drug druzemu? Pa kaj govorim? Vidite — zapustila sem Vas, ker me je mikalo bogastvo in ime baronovo — oh, res, da, tako podlo sem računala!"
Vran se je tresel pri teh besedah.
„Ni res, recite, da ni res, kar ste sedaj govorili!" vzkliknil je hripavo.
„Resnica je!" ponovila je ona neusmiljeno; „in danes, danes sem hotela nezvesta postati soprogu, onečastiti njegovo ime — zakaj ? Da Vam vrnem storjeno krivico? Ne ne, tega ne morem več--"
Zdajci se je začulo ropotanje koles pred njima na cesti in baronica je hitela vozu naproti.
Sodnik pa je krenil na stransko stezo; z roko si je tiščal čelo in taval dalje po temi.
VII.
Prispel je v farovž,malo pred Janezom. Uršinega ogovora še čul ni, nego šel je naglo po stopnicah v prvo nadstropje, užgal si luč v sprednji veliki sobi ter čakal tam župnika.
Ko je le-ta vstopil, šel mu je naglo naproti.
„Kaj je z baronom ?" vprašal je poluglasno.
„No, jaz mislim, da okreva; tudi zdravnik trdi tako!" dejal je Janez, ne da bi se ozrl v sodnika.
„Janez!" zaklieal je oni glasno in prijel duhovnikovo roko.
Ta je uprl resni svoj pogled vanj.
„Poslušaj me, Janez! Ti me moraš slušati! Vse življenje moje skoraj leži odprto pred Teboj, samo jednega, najbridkejšega dogodka ne veš. Pa danes, danes ne smem več molčati o njem — vsaj Tebi ne, samo Tebi ne!"
Župnik se je osupel obrnil k Vranu. Sedla sta k mizi in sodnik je jel pripovedovati bridko povest svoje prve in jedine ljubezni. Opisoval je srečne dni v Kolonji, nenadno izdajstvo svoje ljubice, poznejše življenje svoje, vse, vse je odkril prijatelju. In potem novo srečanje ž njo in denašnji shod na Rudniku!
Čim dalje je pripovedoval sodnik, tem milejši izraz je legel na župnikovo lice in gorko milovanje je sevalo iz njegovih očij.
„In kaj hočem sedaj?" končal je Peter strastno povest svojo.
„Kaj sedaj ? Se li še spominaš prvega večera, ko si me obiskal tu in sva sedela pri ti mizi v živem razgovoru? Vprašala sva drug druzega: „„Si li srečen?"" In kakova sta bila najina odgovora? Ti si dejal: „„Kaj pa je sreča — kaj zadovoljnost?"" A jaz sem zavrnil odkritosrčno, da sem srečen! Se li spominaš?"
„Spominam!" odkimal je zamišljeno sodnik.
„In glej, prijatelj, razloček med nama je le ta, da sem jaz že davno utešil in udušil jednako strast, katera sedaj v Tebi kipi. Težko, grenko, bridko je to, pa kakor smo nizki in umazani vsi na svetu v svojih strastih in v hrepenenji svojem, tako srečni in blagi postanemo, kadar nam je možno, udušiti strasti svoje. In to je možno!"
Sodnik se je nezadovoljno obrnil v prijatelja.
„Ne, ne Peter! Jaz Ti ne bom pridigoval! Tudi nisem jaz prvi, ki Te uči prave sreče v zatajevanji, in nisem poslednji, ki je prišel do njenega spoznanja. Tudi nravno stališče pustiva v miru! Ostaniva na Tvojih golih, realnih tleh! Kaj hočeš z baronico? Žena Tvoja ne more biti, dokler živi njen soprog — in ta bo živel; — ljubica tvoja pa ne sme biti — "
„Zakaj ne?"
„Ker te bo baron ubil! In če že nečeš te realne nagote — ker bi Te i jaz zaničeval iz vse duše svoje!"
Oba planeta kvišku.
„Janez!" vzklikne sodnik.
„Da, da! Izbrisal bi Te iz spomina svojega, in ko bi se mi vsilil kdaj . . .M
„Dovolj, dovolj je!" —
Malo potem se je sodnik odpeljal. —--—--—--
Več mesecev ga ni bilo videti v Grmu, in tudi župnik Janez ni imel prilike obiskati ga v Križi.
Baron Milde je okreval, toda še v bolezni svoji je bil sklenil prodati rudniško posestvo in preseliti se zopet v Nemce.
Helena mu ni branila.
Kupec se je kmalu našel, in komaj je skopnel sneg po južnih brdih krog Rudnika, ostavila sta Mildejeva grad svoj. Pri odhodu obiskala sta župnika Janeza in v trenutku, ko je bila z župnikom sama v sobi, izročila mu je baronica zavitek pisem.
„Dajte to — Petru !ft zašepetala je. „To so nekdanja pisma njegova!"
Župnik jih je spravil, toda odgovoril ni ničesar.
Zvečer pa se je čudila Urša, kaj maši gospod Janez v peč, in zakaj stoji tako dolgo pred njo, dokler ni vse ono — pepel, sam pepel.
In Peter?
Prišel je zopet v Grm. Vzpomlad je bila tu in vinogradi pod grm-skim farovžem so se svetili v krasnem zelenji; na župnikovem vrtu pa so dehteli celi šopi belih šmarnic.
Tedaj je prišel sodnik zopet k staremu — jedinemu prijatelju.
In tako stori večkrat tudi še dandanes! Toda ne več vzpomladi, ampak v gorki jeseni, kadar dozori žlahtna kapljica po grmskih brdih, tedaj zapusti Peter oddaljeno prašno stolnico in težavni, akoravno visoki svoj posel — ter se odpočije nekoliko tednov pri blagem prijatelji — gospodu Janezu.
Književna poročila.
XIII. „Slavia italiana".
Napisal advokat Carlo Podrecca, natisnil in na svetlo dal F. Giovanni v Čedadu (Cividale) 1884, S*. 145 str. Cena 2 50 lire = 1 gld.*)
Pred seboj imamo z velikim navdušenjem v lepi italijanščini o beneških Slovencih napisano knjigo, ki zaslužuje vso našo pozornost. Prav za prav naslov več obeta, nego se nahaja v knjigi sami, ker v ti niso opisani vsi beneški Slovenci, nego samö prebivalci dveh dolin, t. j.
*) Knjigo ima na prödaji tndi Dase in Wokulat v Gorici.
nediške (Natisone) in reške (Torrente Erbezzo, T. Cosizza), dočim se pisatelj samö jedenkrat in le mimogrede (na str. 107.) ozre tudi na Slovence ob izvirih rek Bistre, Maline, Ter a (T. Torre) in Rezije. Tako nam podaja Podrekova knjiga opis samo osem slovenskih občin, a deset ostalih, kjer prebivajo tudi Slovenci (vsaj v veliki večini) prezira popolnoma. Vseh Slovencev na Beneškem šteje Podreka do 40.000, a uradna statistika italijanska jih pozna le 36.646 in to, ako se vzame, da po omenjenih osemnajstih občinah stanujejo sami Slovenci.
Knjigi, katero tu pretresujemo, pozna se na prvi pogled, da je pisana najivno, od moža, ki ni vajen predmetu in nesposoben dano si nalogo popolnoma rešiti, brez globlje znanstvene izobraženosti in brez poznanja najnovejših zgodovinskih rezultatov. To priznava g. pisatelj sam, ker na str. 9. izpoveduje, da on opisuje bolj le svoje vtise, nego li znanstvene rezultate in podatke. Svojo nevednost v slovenščini spričuje na str. 102, kjer pripoveduje, da je bil „Tabor" (Davor V) stari bojni bog Slovanov; v nemščini pa na str. 110., kjer trdi, da nemški markt pomeni „confine" (meja). V zemljepisu je zelo slabo podkovan in ne more niti o svoji najožji domovini podati dobre slike ali vernega obraza. Bivališča beneških Slovencev opisuje nam še le proti koncu knjige, tam kjer govori o Čedadu! K r n o v o pogorje leži njemu na Koroškem! — V obče je knjiga prav slabo razdeljena in res le po momentanih vtisih napisana, nikakor pa dobro premišljena, lepo zaokrožena in tehnično dovršena.
Kaj je nameraval pisatelj s to politično knjigo doseči, pripoveduje na več mestih prav odkritosrčno. On je Italijan (v državnem pomenu) z dušo in telesom, za narodič svoj nahaja on jedino rešenje pod italijansko krono. Avstrijo in „panslavizem" sovraži, kakor le more sovražiti naj-vročekrvnejši Italijan. Z največjim preziranjem in zasramovanjem govori o naši državi in njenih težnjah (n. pr. na str. 105.,) ter o njenih uradnikih (str. 131.) Kjer drugače ne more, molči ob Avstriji; nasproti pa se prav rad spomina Francozov, ki so bili ustanovili „italijansko kraljevino".
G. Podreka želi, da bi se italijanska vlada bolj ozirala na beneške Slovence, da bi zboljšala njih gmotno stanje in ne zatirala njih jezika. Potem bodo ti Slovenci zvesti podložniki italijanske kraljevine in njeni hrabri s t ra ž n i k i proti konspiracija m Avstrije, kakor so bili tudi že ob času beneške republike. Te misli svoje razklada pisatelj na str. 123. in 124., kjer se najpoprej obrača proti onim italijanskim listom (n. pr. „Fanfulla" od 26. julija 1884.), ki so njegovo knjigo nepovoljno kritikovali, predno je še na svetlo prišla in mu očitali, da hoče še „slovensko vprašanje" v Italiji spraviti na dan. Tem odgovarja pisatelj, da je hotel le svojo ožjo domovino opisati in jo Italijanom v pravi
svetlobi pokazati, kajti tudi ona, kakor vsak drugi kot Italije, zaslužuje natančno in pravično naslikana biti. Potem meni, da vsa „velika Slavija" od Arhangelska do Novega Bazara, od Astrahana do Ljubljane teži po razširjenji („espansioni"), in da hoče celö italijanske pokrajine s svojimi rokami objeti *). On misli torej, da je potreba „klin s klinom izbijati" in slovanskim ekspanzijam talijanske nasproti postaviti. V vsakem slučaji pa bode njegov opis vender-le nekaj koristil, ker bode italijanski svet boljo poučil o svojem narodiči in jeziku njegovem.
Zdaj poglejmo malo natančneje, kaj obseza knjiga.
Po kratkem uvodu se nam podaje najprej „fizikalna zgodovina" dveh gori omenjenih dolin. Ta oddelek je zelo medel in ne obseza skoraj druzega, nego opis (v resnici zanimive) landarnske jame („La grotta d'Antro"), katero pisatelj imenuje „slavno trdnjavo SI o veno vB, in pa potovanje na M at a j or. H koncu pridaje še nekaj poročil o kugah in lakotah na Furlanskem, kar pa bi ne smelo stati v tem poglavji.
Za tem nasleduje (str. 13—25) „politična povest", ki je še slabejša, nego fizikalna, ker nam nc podaje ni splošnega zgodovinskega pregleda, in obseza prav za prav le to, kar je Pavel Dijakon napisal o bojih med Langobardi in Slovenci, ter pri konci zelč zavito, Avstriji sovražno poročilo o gibanji med beneškimi Slovenci 1. 1848 in 18GG. Manzanove knjige „x\nnali del Friuli" pisatelj ni porabil. Čudno je v tem poglavji, da pisatelj izvaja beneške Slovence iz Istre in D almacije! On .pravi (str. 14.), da še dandanašnji živi' to sporočilo med ljudstvom, ali zgodovinskih dokazov nima in celo besed kanonika Gucrra, katere on v dokaz cituje, ni razumel.**) Se iz „starega plesa", ki je med beneškimi Slovenci v navadi, hoče pisatelj dokazati (str. 76.), da spomina na „trako-frigijo-pelaz-giški izvir Slovencev (!!)." Jezikovni dokazi za dalmatinsko izhajanje Benečanov niso nič vredni, ker baš Dalmatinci ne izgovarjajo mljeko, ljepo, bljelo, kakor Benečani, nego povsodi le mliko, lipo, bilo itd. Da imajo beneški Slovenci končnico ac (mesto ec) in mehki c v nekaterih končnicah, to je res. Ali to so jezikovna svojstva, ki se lahko pojavljajo povsodi v obsegu jugoslovanskih jezikov. Sicer pa pisatelj malo stranij ka-
*) To svojo trditev podpira g. pisatelj s tem, da kaže na Rutarjevo „Tolminsko zgodovino" in na „Slovenske naselbine po Furlanskem- („Lj. Zv.u 1883,1.—III) Ta ci-tacija pa kaže, da g. pisatelj omenjenih del niti čital ni, ker tam se nikjer nc govori o tem, kaj bi moglo ali moralo biti, nego samo o tem, kar je nekdaj bilo.
**) Guerra piše, da „se beneški Slovenci že od Pavla Dijakona semkaj tako imenujejo po Slavo ni h ali Ilirih v Dalmaciji." Naš pisatelj je pa to tako razumel, da je P. D. sam Slovence tako imenoval zaradi sorodnosti z dalmatinskimi Slaveni, in obžaluje močno, da tega citata pri P. D. nikjer ni mogel najti.
Op. pisateljeva.
sneje (str. 27.) sam navaja in odobrava mnenje prof. Baudouina de Courtena y-ja, daje beneški dijalekt „najbližji star osi o venskem u"* In to je vender neovržen dokaz.
Sicer pa že pravec slovenskih naselbin po Furlanskem zadosti jasno dokazuje pot, po kateri so prišli Slovenci tja doli, t. j. od severo-vzh oda in vzhoda. O tem je pisatelj tudi sam prepričan, le da misli, ka Slovenci niso šiloma v Italijo prodirali, nego „che erano stati chiamati a colonizzare il basso Friuli." Čemu torej ono veliko število langobardskih gradov, ki kakor veriga opasujejo Čedad in furlansko nižino ravno na tisti strani, kjer Slovenci mejijo s Furl an i ? (Glej Zahn, Friaulische Studien, Archiv für öst. Geschichte Bd. LXVII. pg. 330—33:)). G. pisatelj je to stran domače povesti premalo razbistril.
Zgodovini naslednje kratko poglavje o j e z i k u (27—31). Tu hoče pisatelj najprej dokazati, da se je bila slovenska liturgija ss. Cirila in Metoda razširila tudi med beneške Slovence ter sluti, da bi utegnili izlizani napisi na cerkvah sv. Kvirina, sv. Silvestra in v Briščah glagoljski biti. Ali za vse to pisatelj nima nobenega pravega dokaza, kajti da duhovnik še sedaj krščenca slovenski vpraša, vero in očenaš ter „gospod jaz nisem vreden" slovenski moli, to vender nič ne dokazuje za slovensko liturgijo. Benečani so bili pač preblizu Akvileje, da bi se bili mogli slovenski obredi med njimi udomačiti. — Za tem se pritožuje pisatelj, da se je med beneško narečje zaneslo nekoliko „neologizmov", in sicer po vplivu goriških Slovencev. V ostalem da se ni nič izpremenila govorica Benečanov od Langobardov sem. Vsaka gora, vsak kraj ima svoji obliki, leži in naravi primerno ime. Na strani 29. tolmači imena beneških vasij. Pri tem se je skazal gospod Podreka jako slabega slavista. Tu le nekaj vzgledov. Ime Vernasso (bržkone „Brnač") tolmači pisatelj z „var' nas"; Clenia (od „klen", „klenovje") z „tle ni je"; Ponteacco (morda ital. izvira) z „petjač = petljer"; Chiabai (?) z „tje bolj"; Po dar (od „pod") z „poder = poderi"; P e g 1 i a n o („Poljane") z „peljan = geführt"; C i c i g u 1 i s („Čičigoji") z „čeče (dekleta) guliš"; Brischis („Brišče = Brdišče) z „bris1 tjeli; Loch („Log") z „lok = Bogen"; Clav or a (?) žilavem"; Cepletischis („Za platišči") z „tje plesišča"; Polava („Poljava") z „paese natante = plavajoč kraj"; C1 astra („K laštri = kamneni klopi") z „hlasta = getta giu"; Podpecchio („Pod pečjo = skalo';) z „pod pečjo = sotto il forno"; P r e s e r i e („Prezerje") z „pre serie = latrine"; O c-n e b r i d a („Ovčje brdo") z „očino brdo = podere del padre" ; C u m a r („llol-mar") z „compare", ali pa „kumeran = dolente" ; L o s z a c h („v Ložicah") z „lužah = fangoso"; R u 11 a r („posestnik ruta" = Va Hube) z „rudar"; Sgubin („Skubin") z „zgubljen" i. t. d. Zares, kdor sam ne bere, ne
more verjeti, da so v Podrekovi knjigi beneška imena na ta način pre-tolmačena!
Za tem pride na vrsto cerkvena povest (str. 33—37), sicer nekoliko bolje, ali vender le preveč površno raztolmačena. G. pisatelj bi bil lahko našel za to poglavje ogromnega gradiva v kapiteljskem arhivu v Čedadu.
Mnogo bolje, deloma celo jako zanimivo, opisane so administrativne (30—40) in sodne razmere (47—58), kjer se lahko spozna pero advokatovo. Tu nas seznanja pisatelj s prav zanimivimi predpravicami beneških Slovencev v nediški in reški dolini. Prebivalci teh dveh dolin (36 vasij in občin) so imeli že od starih časov nekako svojo posebno državico. Vsako občino je vladal župan, izbran od vseh gospodarjev v skupščini imenovani „sosednja". Župani so volili potem dva velika župana, (za vsako dolino jednega), ki sta potem zbirala gospodarje k „veliki sosednji". Te „velike sosednje" so se zbirale okoli velikih kamnitih miz („laštra"), jedna v Tarče tu za okolico landarnsko, druga v Mersu za dolino reško. Veliki zbor obeh dolin ali tako imenovane Slovenije („Schiavonia" je splošno navadno in v vseh listinah rabljeno ime za imenovani dve dolini*), shajal se je jeden ali večkrat na leto pri cerkvici sv. Kvirina blizu Šempetra slovenskega**) in sicer pod starodavnimi lipami. Vsaka dolina je birala vsako leto po dvanajst sodnikov, ki so imeli pravico soditi v vseh civilnih in kriminalnih, bodi si svetnih, bodi mešanih pravdah. Beneški senat jim je potrdil še 1. 1627. zadnjikrat te pravice. Priziv je bil sicer dovoljen na vladnega namestnika v Čedadu, ali se je prizivalo samo od sodišča jedne doline na sodišče druge. Kazni so bile ali globe, ali pa zapor v klado, v katero so uklenili nogo ali roko obsojenčevo.
Od str. 59—60. našteva nam pisatelj vse listine beneške vlade, s katerimi so bili Slovenci oproščeni vseh davkov, proti temu, da so morali braniti mejo proti napadom Tolmincev. Za to stražo so imeli Benečani vedno 200 mož pripravljenih, ki so morali paziti na vsako micanje nasprotnikovo. Prav zanimive so listine od 1. 1658. in 1788., v katerih beneški dože zatrjuje, da so Slovenci poseben narod in torej ne samo od Čedada, nego tudi od Furlanije ločeni, ter da imajo pravico sami sebe vladati. To so bile zares velike predpravice in ni se čuditi, ako so beneški Slovenci zvesto čuvali nad njimi in z listinami svojimi v rokah mnogokrat celo v Benetke potovali, da so pred senatom skazali staro svoje pravo.
Prav zanimivo je poglavje o šegah (st. 71—86), kjer so opisane pravljice (n. pr. o kr i v opetah, gl. letošnji „Lj. Zv.", tr. 220.) vraže, oblika in oprava
*) Torej to ime ni bilo še le 1. 1848. izumljeno, kakor naši nasprotniki vpijejo.
**) L. 1867. prekrstili so Lahi to ime v „S. Pietro al Natiscne".
hiš, tip prebivalst va (najčistejši je v Črne m vrhu [Montefosco] blizu avstrijske meje), nošnja, veselice, plesi, pravni in ženitovanjski običaji, (med poslednjimi se nahaja mnogo novega, do sedaj še neznanega). Tudi jedna narodna pesen „Božime" (slovo) je natisnena v tem poglavji. Pri konci posluži nas pisatelj se s smešnico (katero pa on smatra za resnico), da v Borjani in L o geh blizu Koborida zaročnice vzprejemajo svoje ženine le. ako tičijo do vratu v — vrečah!
Prav medla so zopet poglavja o poljedelstvu, obrtnosti in trgovini, (str. 87—05), tako da skoraj niso vredna navedenih imen. Samo pri poslednjem konstatuje pisatelj interesantno resnico, da beneški Slovenci ne iščejo sreče svoje v „blaženi" Italiji, nego pri nas, v Avstriji, ali pa še celo v daljni Rusiji!
Ob imenitnih možeh med beneškimi Slovenci (97—99) bi bil mogel g. pisatelj pač veliko veliko več povedati!
Po kratkem opisu avstrijsko-beneške meje in strategično važne ceste podboneške („del Pulfero"; str. 101—105) pride na vrsto pregled Čedad ske zgodovine (str. 107—122), ki pa ne spada v opis beneške Slovenije; torej le v to, da pomnoži debelost knjige za nekoliko stranij.
Na str. 125. začenja gosp. pisatelj naštevati nekatere žalostne nedo-statke beneških Slovencev s tem, da zavrača „F an full o", ki je pisala: „Štiri ali pet tisoč kmetov je raztresenih po frijulskih visočinah, ki govorijo slovenski, kakor ko bi jaz hotel hotentotski govoriti, t. j. barbarsko zmes barbarskega jezika'4. Za tem govori pisatelj o poskusih italijanske vlade, slovenščino izruvati iz spomina in učiniti, da je pozabi še ona peščica, ki jo sedaj na Beneškem govori. To namero imajo zlasti ljudske šole, v katerih se začenja že v prvem letu samö v italijanskem jeziku poučevati, kar je popolnoma protivno vsem pedagogiškim načelom. Na to našteva pisatelj vsa preganjanja od strani italijanskih kraljevih komisarjev, ki so hoteli celo slovenski katekizem prepovedati, ter od sodnikov, ki žugajo kmeta zapreti, ako ne zna pred sodiščem govoriti italijanski.
Pritožbe o zatiranji so torej opravičene in izražajo se celo po zunanjih listih (v goriški „Soči"). Zaradi nedostatnih in nasprotujočih si zakonov gine pravno čustvo med ljudstvom, prestopki, izneverjenja in tatvine množijo se vedno bolj. Občinam se nalaga preveč opravkov; s tem se množijo občinski troški in vse leži v rokah jedinega tajnika, kateri vodi starejšine in župane, kakor se mu zljubi. Ceste so slabe in nezvršene. Zemljiški davek je prevelik. Slovenija plačuje primeroma več, nego Sicilija, žitnica Rima. Kje so časi, ko ti hribovci niso plačevali nikakega davka beneški državi! Nekateri zakoni se zvršujejo prehitro in tolmačijo napačno,
(n. pr. o pogozdovanji) samo da se morejo visoke globe narekovati. — Konečno toži pisatelj še ob uničevanji starih spomenikov (cerkve sv. Kvirina in sodnih klopij) ter o raznašanji zgodovinskih listin.
Na str. 133. nasvetuje pisatelj nekatere pripomočke proti vsem tem nedostatnostim. Najpoprej poudarja, da ni niti potrebno, niti mogoče slovenščine na Beneškem za t ret i. Ako bode Italija ta jezik spoštovala, obvarovala se bode najlože pred slovansko ekspanzijo. (Na bodočnost Avstrije nima mnogo zaupanja, ker na str. 13G. govori le o položaji Italije nasproti „Veliki Slaviji" in na str. 137. misli, daje že blizu čas, da se utemelji med Jadranskim in Črnim morjem veliko „slovansko kraljestvo".) Za to naj živi slovenščina poleg italijanščine, toda italijanščina naj ostane zmerom uradni jezik. (str. 134.)
Zato pa je potrebno, da se v ljudskih šolah le slovenski poučuje in sicer čist jezik brez „neologizmov"'. Tako morejo pa le v slovenščini dobro izobraženi učitelji poučevati in zato je treba v prvi vrsti teh preskrbeti. Naj se torej preustroji žensko učiteljišče v Šempetru in drugače osnuje moško učiteljišče v Čedadu. Naj se ustanovi v ta namen posebna stoli ca za slovenščino v Čedadu, kajti neobhodno potrebno je, da se v Italiji bolj gojijo slovanski jeziki, naj že ostane ta kraljevina prijateljica sosedni slovanski državi, (torej iz uljudnosti do nje), ali pa naj ji bode sovražnica, (torej iz potrebe, da bode mogoče razumeti njene težnje in da bodo torej Benečani dobri ogleduhi za italijansko vojsko).
Razven tega naj izda Italija kmalu nov sodni red, po katerem naj se male pravde kmetom samim prepuste in le za večje tožbe naj bode kr. sodnik v Čedadu. Občine naj se preustroje, ceste dodelajo in v Čedadu naj se ustanovi domač bataljon mejnih brambovcev, ki bo imel svoje stot-nije po glavnih krajih Slovenije dislokovane. Najprej pa naj se hitro odpravi kr. komisarjat in namesto njega zopet uvede „mejna podprefektura", kakeršna je bila že 180G —1813. 1. v Čedadu. Hitro naj se sestavi posebna komisija, katera naj vse te nedostatnosti odstrani in zlasti za to skrbi, da se starodavni spomeniki zopet popravijo in raztresene listine v skupen arhiv zberö.
Tako govori narodnjak, mož stare korenine, za blaginjo svojega na-rodiča; mož čigar srce od veselja zaigra, ko ga kanarček pri vstopu v po-gorsko hišo s slovensko pesenco pozdravi, (str. 91.) — Ali bodemo zamerili možu, ki na Beneškem, v italijanski kraljevini tako živo čuti in govori za rojake svoje, ako nima čuta in pojma za državo našo? — Bog nam daj pri nas v Avstriji mnogo, mnogo takih narodnjakov, ki bodo tako vroče ljubili svojo Slovenijo, kakor g. Podreka ljubi —beneško!
S. R.
Nove muzikalije. v.
Cecilija. Cerkvena pesmarica. Po naročilu „Cecilijinega društva v Ljubljani" uredil Anton Foerster. Izdala in založila dražba sv. Mohorja v Celovci. II. del 1884.
Podtika se mi od nekoga neznanje taktovega števila v valčku. Kakor malo ljudij ve, koliko gömb ima Šahova suknja v Perziji, ker se zato ne brigajo, jednako malo skladateljev ve, koliko taktov tiče v valček, ker jih ima lahko več ali menj, po volji skladateljevi. Razven tega pa imam jaz še to slabost, da se premalo brigam z literaturo valčka, polke, mazurke i. t. d. Zatorej pa tudi še danes ne vem, koliko taktov ima valček in sem primoran preiti na stvar, ne da bi odgovoril modrijanu žurnalističnim potem na tehtno valčkovo vprašanje in da bi mu s tem razvozljal muzi-kalično-gordiški vozelj glede števila valčkovih taktov, dasiravno znam dobro šteti. Dovolite pa mi napisati nekoliko bescdij o navedeni letošni pesmarici „Ceciliji".
Ker ste že v zadnji številki cenjenega „Zvona" kratko pa dobro obznanili vsebino II. dela „Cecilije", preostaje mi le omeniti nekoliko o glasbeni vrednosti tega izbornega dela. Zlasti mi ugajajo koralne številke te pesmarice. Kdor ve, da ni kaj lahko spoznati iz koralne melodije, kateremu cerkvenemu tonovskemu načinu pripada, je li ta ton doričen, frigičen, lidičen ali miksolidičen, t j. avtentičen ; ali pa hipodoričen, hipo-frigičen itd., to je plagijalen; kdor ve; da je k temeljitemu znanju korala neobhodno potrebno poznati navedene tonovske načine ter da niso zgolj sleparstvo, bode trdil, da je težavno harmonizovati koral zarad njemu bistveno-lastnih intervalov. Koliko zaprek se stavi pri tem delu glasbeniku v pero ! Kdor ve, da je harmonizovanje korala še le vprašanje sedanjega časa, ta mora nehote priznavati g. Foersterju, ki je vsem takim zaprekam kos, temeljito znanje ne le moderne, marveč tudi staroklasične cerkvene glasbe, harmonije in kontrapunktike. Malo je tacih mojstrov, ki bi znali v har-monizaciji stare tonovske načine tako natančno karakterizovati, kakor gosp. Foerster. Zato pa so meni njegove koralne skladbe v vsakem oziru dovršene.
Slovenci smo navajeni mnogoglasnih skladeb, v katerih je jedino sopran ali I. tenor vse; vsi drugi glasovi so nam le klečeplazi in krilo-nosci odlikovanega glasu in brez vsacega pomena, ako se jim odvzame prvi glas. Vse drugače pa piše v „Ceciliji" g. Foerster. Tu hodi vsak glas svojo pot; nobeden ni podrejen druzemu; skupnost glasov pa dela mogočen vtis na poslušalčevo uho in srce. S kratka, g. Foerster piše kot dovršen mojster v simfoničnem zlogu, a tudi predigre njegove koralnim melodijam so pripravne v kratkih potezah označiti koralni ton.
S tem pa ne trdim, da bi bile pesni v „Ceciliji" težko izpeljive; obratno: vse je tako lahko in preprosto pisano, da se da po nekaterih vajah brez težave izpeljati. Zdi se, kakor bi se mojster, oblečen v dvorni uniformi, tudi znal v nižjih krogih uljudno pa dostojno kretati. Nekaterim melodijam, katerim preti jednoličnost zarad preprostosti, znal je g. Foerster pomagati z raznim harmoničnim lepotičjem, s postranskimi, zmanjšanimi, ne-škalnimi sept- in nonakordi: zadržki, zaostanki, prehajalnimi in ležečimi notami itd. Da je ves ta harmonični aparat pravilno uravnan in upeljan, ni mi treba posebe omenjati. Zaslužnega se je skazal g. Foerster tudi s tem, da je v „Cecilijo" privzel pesni, ki so se narodu urastle v meso. Se ve da so bile te pesni prej önega zloglasnega „Leierkasten-Hococco-in Pompadour-zloga44, o katerem ima popačen ljudski ukus neskončno veselje, a urednik jih je po menzuraeiji, harmonizaciji in dinamiki preobrazil v prave cerkvene melodije.
Radostno pozdravljam torej „Cecilijo14 in želim, da bi jo vsi slovenski organisti in pevci pridno rabili. Nc bodimo podobni onim, ki glasbo poslušajo z očmi; poslušajmo glasbo s srcem in „Cecilija" postane dijecezanska pesmarica brez ukaza od zgoraj. Časopisne izjave, naperjene proti „Ceciliji*4 in nje vzvišenim namenom, zmatram jaz za nevednost ali pa hudobijo, izvirajočo iz nevoščljivosti, a po drugi strani mi dajejo povoda za smeh, kar je v sedanjih hudih časih tudi nekaj vredno.
Danilo Fajgelj.
Slovenski glasnik.
Božični dar. V nekoliko dneh izidejo Gregorčičeve „Poezije" v drugem, pomnoženem natiska pri knjigarji Bambergn v Ljubljani. Pesnik je »Poezije" odičil z nekaterimi, dosle še ne natisnenimi biseri slovenskega pesništva in založnik se je potrudil kar najlepše opraviti knjigo. Oblika „Poezijam" bode nekoliko manjša, nego jim je bila v prvem n&tisku, a tiskajo se na drag, svetlo-rumen papir (chamois) z malo srednje-večno antik vo; vsaka pesen ima lepo, risano,glavo4 v renesančnem zlogu in naslovni list je tiskan v več barvah. S kratka, vsa vnanja oprava „Poezijam" je taka, da je knjiga dostojna dičnega pesnika.
„Dolenjske Novice" bode po dvakrat na mesec po novem letu izdaval tiskar J. Krajec v Novem Mestu. Program novemu listu obseza že njegovo ime. Naročnina mu bode za vse leto po 1 gld. Lastniki in založniki so: J. Krajec, tiskar in knjigar; Josip Rome, kaplan v Sv. Mihelu; Matej Jereb, župnik v Stopičah; Ivan Lapajne, šolski ravnatelj in nadzornik v Krškem. Bog daj srečo!
Slovenska književnost. Došla nam je zgodovinsko - rodoslovna razprava „Weriand de Graz", spisal Davorin Trstenjak. Tisk tiskarne „dražbe sv. Mohorja", založil pisatelj, v Celovci 1884, 8°, 71 str. Učeni pisatelj dokazuje z vsem znanstvenim aparatom, daje Weriand de Graz, ki je živel že 1. 1001., domač koroški deželni plemič nižje vrste, čigar nasledniki so dospeli do knežje česti, a da ni tujega nemškega pokolenja, kakor so zgodovinarji trdili dosle. Več o ti prezani-mivi knjigi prihodnjič, ker smo danes s prostorom v zadregi. Knjigo, polno ljubezni do domače zgodovine vsem omikanim Slovencem priporočamo kar najtop-leje Dobiva se pii Bambergu v Ljubljani po 50 kr.
Slovenska slovnica za srednje šole. Spisal J. šuman, c. kr. profesor na akad. gimnaziji dunajskem. Tiskala in založila tiskarna „družbe sv. Mohorja" v Celovci 1884, 8°, 202 str. Cena 1 gld.
Ob agrarnem vprašanji. Spisal dr. Josip Vošnjak Ponatis iz letopisa „Matice Slovenske" 1.1881. Založil pisatelj. Tiskala „Narodna tiskarna" v Ljubljani 1884, 8, 80 str. — Tudi o teh dveh knjigah prinesemo obširno poročilo v prihodnjem listu.
„Slovensko pevsko društvo" osnovali so si spodnje - štajerski Slovenci s sedežem v Ptuj i. Društvo nima samo namena gojiti slovansko petje, ampak glavna naloga mu bode po vseh slovenskih krajih osnovati pevska društva ter naposled oživiti zvezo vseh slovenskih pevskih društev, ki bi o posebnih prilikah prirejala velike koncerte. Za zdaj bode določeval Ptuj, katere pesni se bodo pele pri takih koncertih. Vsakemu pevcu se bodo pošiljale note na dom, da se nauči pesni; potem se zbero vsi pevci svojega okraja k skupni poskušnji. Predno nastopi veliki pevski zbor vseh društev, gre glavni kapelnik v vsak okraj ter ima s pevci glavno vajo, da se privadijo njegovemu vodstvu. Na ta način bode možno, osnovati pevski zbor, kakeršnega Slovenci dosedaj še niso slišali. Ni nam treba poudarjati, da je to društvo izrednega pomena za vse Slovence, zlasti pa za one, ki prebivajo ob nemški meji. Slovenska pesen ima občckulturno, a ima tudi politično važnost. Pravijo, da lepe pesni glas seže v deveto vas, mi pa želimo, da bi segel v srce vsakemu Slovencu in tla bi vsak po svoji moči podpiral to prelepo, prekoristno društvo. Društvo ima dosle 109 članov, med temi dva ustanovnika, g. B. Raiča in M. Vošnjaka, (nstanovnik je, kdor plača jedenkrat za vselej po 25 gld.,) 68 zvršujočih članov, ki plačujejo po 1 gld. in 39 podpornih članov, ki plačujejo po 2 gl. na leto. Predsednik društvu jo g. St.Pirnat v Ptuji; odborniki gg.: dr. Gross, Romih, Stcrgar in dr. Porekar v Ptuji; g. Majcen v Mariboru, dr. Žižek v Or-moži; V. Valenta v Ljubljani, škofljek v Savinjski dolini; namestniki gg.: Lešnik in Cuček v Ptuji, Treuensfeld v Ljutomeru, Marin v Brežicah; revizoriji gg.: drd. Ploj, Fric in Suher.
Akademiška palača in »Strossmajerjeva galerya slik v Zagrebu odprla se je z veliko svečanostjo in v navzočnosti vladike Strossmajcrja samega dne 9. novembra. Ker je „Ljubljanski Zvon" akademijo in akademiško palačo že opisal (gl. I. letnik str. 213—219), ob galeriji slik nam je pa obljubljeno posebno poročilo, podajemo danes svojim bralcem samö nekoliko črtic o tem preimenitnem kulturnem zavodu. Temelj galeriji je položil Strossmajer pred petnajstimi leti, podarivši jugoslovanski akademiji prve slike svoje. Pozneje je po Italiji skupoval slike, da bi narodu svojemu priredil gradiva za zgodovino slikarstva. V lom poslu so ga podpirali kanonik Voršak, slikarji Simonetti, Consoni, Overbeck in drugi umeteljniki in s časom je Strossmajer zbral prekrasno zbirko dragih slik, katere je vse poklonil akademiji jugoslovanski.
To zbirko sta v akademiški palači uredila prof. KrSnjavi in Bolle po raznih šolah, katere kažejo razvitek slikarske umeteljnosti od bizantinskih do modernih slikarjev ; kjer ni bilo dovolj originalov, da bi sestavili vso šolo, ali zvezali posamične šole med seboj, postavili so v presledek dobre in deloma jako drage kopije. Slike stoje na posebnih stojalih v šestih dvoranah. V prvi dvorani so italijanske slike od 14.do polovice 15. stoletja, in slike sodobne flamanske šole; v drugi dvorani so umetnine klasične renesance; v tretji so eklektiki in materijalisti 17. in 18. stoletja; v četrti slike beneške šole, med njimi 14 slik Meduličevih in 2 lepi sliki Carpaccijevi (Krpačevi); v peti dvorani so kartoni Overbeckovi in dragocena zbirka srednjeveških miniatur; v šesti umetnine 19. stoletja, v katerih tudi slovanski umeteljniki stopajo na poprišče, zavzemajoči dično mesto v slikarski umeteljnosti. Dostojno so tu zastopani Siemi-radski, Kotarbinski, Matej ko, Črmak in Hrvat Nikolo Mašič.
Galerija šteje 284 umetnin, med njimi 275 samih slik, in veščaki cenijo vso zbirko na pol milijona goldinarjev. Vrhu tega je za zidanje akademiške palače Strossmajer daroval vsega 06.000 gld. S temi novci, z glavnico rauzealno in s posojilom, ki ga je akademija dobila od vlade, sezidali so po načrtu glasovitega dunajskega arhitekta Frid. Schmidta krasno palačo akademiško, ki stoji 240.738 gld. V ti palači imajo zdaj svoj dom trije kulturni zavodi hrvaški: pri tleh arheologiški muzej, v prvem nadstropji jugoslovanska akademija in v drugem Strossmajerjeva galerija slik.
Književno naznanilo. Knjiga „Politična in kulturna • zgodovina štajerskih Slovencev" je ravno kar dotiskana in zdaj se veže v prav elegantne platnice. Kadi tega sem moral ceno za 20 kr. zvišati. P. n. naročniki mi ustrežejo, ako mi naročnino in poštnino (y skupnem znesku 1 gld. 30 kr.) po nakaznici pošljejo. V Krškem 16. novembra 1884. J. Lap a j ne, pisatelj in založnik.
O Božiči imajo imovitejši ljudje tudi v Slovencih lepo navado, da dragim svojim poklanjajo raznovrstna darila, zlasti knjige. Vse take domoljube opozarjamo na bogato zbirko posebno lepo vezanih slovenskih knjig, katere imata na prödaji ljubljanska knjigarja Janez Giontini in Kleinmayer et Bamberg. Valjavčeve, Jenkove. Orožnovc pesni. Slomškovi spisi, Zieglerjev „Svetin*, Krištofa Šmida -spisi v Krajčovem izdanji in mnogokatere druge knjige dobivajo se tu v krasni vnanji opravi. Zlasti pa o ti priliki priporočamo Slovencem Jos. Jurčiča zbrane spise (I., II. in III. zv.), katere elegantno vezane in v božična darila posebno primerne, prodajata oba omenjena knjigarja. Sploh bi bilo želeti, da bi Slovenci odšle rajši kupovali krasne Jurčičeve zbrane spise, nego so jih kupovali dosle. Sramotno je za vso inteligencijo našo in ves naš .narodni ponos", da se tako slabo izvilja ta lepa narodna knjiga. Prvega, drugega in tretjega zvezka se v poldrugem letu ni prodalo niti za 300 gld. in na prvih pet zvezkov oglasilo se je iz vseh slovenskih pokrajin samo 21 naročnikov! Ako narod slovenski ne bode iskreneje kazal hvaležnosti svoje prvemu pripovednemu pisatelju našemu, rego mu jo je kazal dosle, ter ne rajši kupoval spisov njegovih, prisiljen bode odbor ustaviti izdavanje Jurčičevih zbranih spisov; potem pa tudi nihče ne govori o našem razumništvu, o naši zavednosti in o narodnem ponosu slovenskem!
Češka književnost. .Poetic.kih besed' štirinajsti zvezek prinaša: „Pre-ludu". Bäsen od Karla Leger a, ki je jako nadarjen pesnik: on zna opazovati življenje izvrstno in v sebi hrani tudi toliko umeteljniških močij, da ga po--samnosti ne premagajo in zna izbrati med njimi najbolj ugodne: posebno se
odlikuje s svojim humorom in satiro, kakor je pokazal že s „Pohädko z našf vesnice" in z „Vsednim životem". V „Preludih" je pesniku glavna svrha, šibati nezdravi, prenapeti idejalizem, pod katerim se tako rado skriva prazno sanjarstvo. Snov je v kratkem ta-le: Mlad slikar hrepeni po slavi, ali ko spozna iz svoje in tuje izkušnje, kake zapreke morajo mlade moči premagati, strežne se in postane navaden ali srečen človek — učitelj. Tiste sanje o slavi so bile le nekaka predigra. On sam pravi svoji izvoljenki nc brez nekake ironije: „(■as všemohouci mnoho, mnoho meni, ja zanechal již blahovčho sneni, jsem moudrym nyn( —ano! včr mi jen! A za bludičkou nehonim se vice: Jsem učitelem — mahi služba sice, hlad nemäm však a take eti mne svet!
Co sliva? Jenom prelud mladč hlavv, trpytivä tretka, kterä deti bavi, to chorobny je veru jenom sen!" To je glavna misel te pesni, katera pa ima poleg mnogih lepot vender tudi nekaj neverjetnih in neosnovanih podrobnostij. — Petnajsti zvezek „Poetickih besed'1 pa podaja hnmoristično povest v verzih „TreSne" (Črešnje); spisal jo je Ladislav Qu i s, čegar .balade se zmatrajo za najboljše v češki književnosti. Ti pesni vzeta je snov iz 1. 1848. in podaje nam prekrasen pokus narodnega hnmora češkega. Ž njo je Ladislav Quis novič spričal, da živi v njem velika pojetična sila, katera je ravno v sedanji dobi v najlepšem razvoji.
Poljska književnost. Od novega leta izhaja v Levovu ilustrovani list „Ogni-s ko domo we" dvakrat na mesec; v njem objavlja znani pripovednik M. Balucki novo povest „W žydowskich r^-kach". — Ravno tam je počel izhajati drug leposloven list „Tygodnik literacki" pod uredništvom Wladymicrza Zagörskega. — Čcstitim bralcem lahko postrežemo z nekimi dati o poljski žnrnalistiki. Vseh poljskih časopisov je preko 230, in sicer v Galiciji do 100 (v Levovu 68, v Krakövu 23), v avstrijski Sleziji 4, na Dunaji 1, v kraljevini Poljski 81 (v Varšavi sami 71), na Pruskem 35 (v Poznanji 18), drugod 8. — 23 iz njih izhaja jih vsak dan, 78 vsak teden, 13 večkrat v tednu, 60 dva ali trikrat na mesec, 33 vsak mesec, 5 štiri ali petkrat na leto, in ls o nedoločenem času.	—r—
Popravek. V članku „Hans Makart" vil. št. na 700. str. stoji, da je bil g. Jurij Šubic v Makartovi mojsterski šoli. To je pomota. Bil je brat njegov, g. Janez Šubic. — Na 731. str. v 14. vrsti od spodaj čitaj osemnajst, namestu štir in dvajset
„Ljubljanski Zvon"
Izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji: celo leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30 kr., četrt leta 1 gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamični zvezki se oddajejo po 40 kr.
Založniki: dr. I. Tavčar in drugovi. — Za uredništvo odgovoren: Fr. Leveč.
Uredništvo in upravništvo v Novih ulicah 5.
Tiska „Narodna Tiskarna" v Ljubljani.
Vabilo na naroebo.
Završuje z denašnjo Številko IV. svoj tečaj, obrača se „Ljubljanski Zvon" do vseli prijateljev svojih, bodi si naročnikov, bodi si sot rudnikov, s prijaznim vabilom, da mu ostanejo verni podporniki tudi v bodočem letu.
„Ljubljanski Zvon" tudi v svojem novem V. tečaji vse svoje moči porabi v pospešilo leposlovne in znanstvene književnosti slovenske. Uredništvo bode z druženo pomočjo mnogoštevilnih gjr. sotrudnikov vestno skrbelo, da bode list z dovršenimi pesnimi in baladami, z zanimivimi pripovednimi spisi in ukovitimi znanstvenimi razpravami, s korenitimi književnimi poročili in literarnimi novicami, slovenskimi in slovanskimi, ugajal razumništvu slovenskemu ter um vedril in srce blažil čitateijcm svojim.
Nečemo tukaj naštevati vseh spisov, ki jih misli „Ljubljanski Zvon" prihodnje leto podajati naročnikom svojim, vender opozarjamo književno občinstvo slovensko na obširnejše spise, katere objavi v novem tečaji.
Vrhu pesniških proizvodov priznanih pesnikov slovenskih, S t rita r j e v i h, G o r a z d o v i h i. dr. in vrhu T r d i n o vi h bajk in povestij, pisanih v uzorno-lepi slovenščini, izhajala bode v našem listu vse leto nad deset tiskovnih pol obsežna zgodovinska povest:
„ Veliki grof-4.
Pisatelj, g. dr. Fr. I)e tel a, c. kr. gimn. profesor v Dunajskem Novem Mestu, opisuje v ti povesti z živimi bojami slikovito življenje po lepi Savinjski dolini in po staroslavnem slovenskem Celji sredi XV. stoletja za velikega grofa Ulriha Celjskega.
Priljubljeni pripovedovalec naš, g. Janko Kersnik, priobči svojega lepega „Cyclamena" II. del pod naslovom:
„Agitator.**
V tem romanu nastopajo vse tiste glavne osebe, katere bralec pozna že iz „Cyclamena", vender bode „Agitator" sam zase celota.
S krajšimi pripovednimi spisi bodo preskrbovali list: v svoji elegantni in duhoviti pisavi nedosežni g. Jos. Stritar, g. dr. I van Tavčar, ki je s svojimi živo in izvirno pisanimi „Mrtvimi srci" pridobil letos našemu listu novih prijateljev, g. Alfonz Pirec in nekateri mlajši pisatelji.
Novo rubriko odpre letos „Ljubljanski Zvon- pod naslovom „81avni Hlovenei.*'
Tu bode priobčeval životopise odličnih umetnikov, pesnikov in pisateljev slovenskih; v prvi vrsti Iiterarno-zgodovinsko razpravo „D r. Jakob Zupan" (porojen 4. julija 1785. na Prevojah, umrl G. fcbruva-rija 1852. v Celovci), katero je o stoletnici rojstva njegovega spisal g. prof. F r. Wie s thaler; dalje životopis velikega slovenskega dobro-tvora, Ijudoinilega P. P. Glavarja, katerega je po novih, v Komendi najdenih listinah sestavil g. prof. Ivan Vrhovec, in naposled životopis slovenskega pesnika in pisatelja Matije Valjavca iz urednikovega peresa.
Izmed znanstvenih razprav omenjamo zlasti prof. Rutar-jevega spisa o reki „Timavus"; zgodovinske študije o Slovencih v IX. stoletji od prof. dr. Fr. Kosa, životopisa V. G. Belinskega, slavnega kritika ruskega, od prof. J. Celestina; E. Lahovih zemljepisnih Črtic in članka o književni vzajemnosti hrvatsko-slovenski, ki ga je o petdesetletnici preporoda književnosti jugoslovanske spisal g. Andrej Fekonj a.
Na dalje bode „Ljubljanski Zvon" točno poročal o vseh domačih književnih stvareh ter se s paznim očesom oziral na literarno delovanje in kulturno življenje slovanskih narodov in to tem lože, ker mu je tudi bodoče leto zagotovljena pomoč tako izvrstnih poročevalcev, kakor sta n. pr. g. prof. Jos. Stare v Zagrebu in g. dr. Kari Štrek elj na Dunaji.
V	vsaki številki prinese odslej „Ljubljanski Zvon" tudi nekoliko nalog iz šaha in poučeval bode bralce svoje v ti ne samo krasni in zabavni, ampak tudi koristni igri, ki se navadno ne igra za denar, ki budi fantazijo ter uči človeka globokeje in koreniteje razmišljati. To rubriko bode uredoval g. Janko Kal an, c. kr. davčnega urada kontrolor v Velikih Laščah na Kranjskem. Temu gospodu je naravnost pošiljati vse dopise, ki se tičejo šaha v našem listu.
Iz tega kratkega pregleda vidijo gg. naročniki, da je „Ljubljanski Zvon" dobro založen z zanimivimi rokopisi in da se s čilimi močmi odpravlja na delo prihodnjega leta. v katerem hoče kakor doslej kar naj-iskreneje pospeševati razvoj lepe in znanstvene knjige slovenske. Konečno vabi nove naročnike stopiti pod njegovo zastavo, in nadejoč se, da mu verni ostanejo vsi dozdanji prijatelji, kliče jim: Na svidenje v novem letu!
V	Ljubljani 1. decembra 1884.
Uredništvo.
„LJUBLJANSKI ZVON'"
izhaja vsakega meseca 1. dan v zvezkih, po 4 pole velike osmerke obsežnih, ter stoji v Ljubljani na dom pošiljan ali po pošti prejeman:
Za vse leto ... 4 gld. 60 kr.
Za pol leta . . . 2 „ 30 „
Za četrt leta . . . 1 „ 15 „
Po vseh deželah zunaj Avstrije velja „Ljubljanski Zvon" 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamični zvezki se dobivajo po 40 kr.