kulturno - politično glasilo svetovnih in domačih dogodkov 10. LETO / ŠTEVILKA 47 V CELOVCU, DNE 20. NOVEMBRA 1958 CENA 1.50 ŠILINGA To je resnica! Danes prinašamo zaključke iz 24 strani obsegajoče „Spomenicc koroških Slovencev o šolstvu”, ki je bila predložena avstrijski vladi in državam podpisnicam državne pogodbe. Slovensko oz. jezikovno mešano ozemlje ja bilo določeno s šolsko uredbo iz leta 1945 in ta je kot x>eljavni zakon tvorila osnovo za sestavo besedila člena 7 državne pogodbe. Na šolski uredbi temelječa dvojezičnost bi naj bila z nadaljnimi določba-rni še raztegnjena na vsa življenjsko važna področja in tako manjšini kot celoti zagotovila njen obstoj. Z odlokom deželnega glavarja Koroške z dne 22. 9. 1958 pa je bilo praktično (de jaeto) ustvarjeno stanje, ki tega dejstva ne upošteva in vnaprej posega celo v možnost izvršitve določb člena 7 na drugih področjih. Potek odjavne akcije od pouka slovenšči-ne ju jasno pokazal, da so v manjšinski politiki na Koroškem nemško-nacionalni ele-menti znali doseči vodilno vlogo ter ustvariti razpoloženje proti slovenski manjšini, kt onemogoča sleherno resničnemu stanju odgovarjajočo ugotovitev manjšine. Izkazalo se pa je tudi, da je upravni aparat sam prepojen z nemško-nacionalnimi elementi in zaradi tega neprimeren za ugotavljanje dejanskega stanja manjšine. " Sicer pa je ugotavljanje manjšine nepotrebno, ker so pri določanju vsebine člena 1 soudeleženci natančno poznali številčno rnoč m področje manjšine. Ako bi obstajali kaki dvomi, potem bi morala pristojna mesta na Dunaju in Celovcu to takrat izjaviti in uveljavljali. Tako pa se je avstrij-sk° predstavništvo izrecno sklicevalo na olstoječo uredbo o dvojezičnem šolstvu in J° označevalo kot vzorno. Pač ni verjeti, da bi bila avstrijska vlada prevzela obveznosti, katerih vsebine in obsega ne bi natančno poznala. Zaradi tega pa odlok deželne-Sn glavarja z dne 22. 9. 1958 ni nič dru-gegn, kot podvig, ki ima za namen, da obveznosti do manjšine, ki so bile prevzete z državno pogodbo, omeji ali jih kar docela odstrani, in sicer tako, da s pomočjo razlikovanja Slovencev in Vindišarjev poskuša manjšino umetno decimirati. Odklanjamo z vso odločnostjo znanstveno nevzdržno, po političnih strankah vnešeno delitev slovensko govorečega prebivalstva Južne Koroške v nacionalne Slovence in Vindišarje, pri čemer prve označujejo za sovražnike države, a samo drugi so »domovini zvesti«. Smo mnenja, da zvestobe Avstriji ni moč istovetiti s kar najhitrejšim ponemčenjem. Sedanje nemogoče in protizakonito sta-Pju pa zahteva čimprejšnjo ustrezno in dokončno ureditev celotnega člena 7 državne P°godbe s pomočjo zakona. Ta pa tako dolgo ni možna, dokler se vztraja na skrajno individualistični teoriji, ki jo s tako vnemo zagovarjajo nemški nacionalni krogi, mijti ta teorija omogoča, kot smo že prej pokazali (Spomenica obširno opisuje s krajevnimi iti osebnimi podatki ves politični >n gospodarski pritisk ter. vplivanje posameznih javnih organov pri odjavni akciji, °P- ur.), tudi možnost uporabe nasilnih metod in po drugi strani pušča vnemar vse objektivne (resnične) znake; ni mogoča rešitev tudi tako dolgo, dokler bo dopu-scnjačo Ha Pohorje, da si po potrebi ohladi glavo. Še mnogo dobrih „vicov”! ni istega naroda, ki so vsi enako »izseljenci«, iz katerega koli razloga so domovino zapustili in so se morda že ustalili v »novi« domovini. Ljubezen, ki more premagati sovraštvo in rešiti ljudstva grozečega pogina, je danes vprav radi močnega sovraštva v svetu tem bolj potrebna, tem bolj nujna. Naj bi se z izseljensko nedeljo ta ljubezen v nas ojačila in razgrela, tako da ne bo nikdar omrznila. Na izseljensko nedeljo bodimo slovenski izseljenci združeni v molitvi in daritvi vsi za vse. Škof Gregorij Rožman Ha^dia efagdmja usek fasav Letos je poteklo 75 let, odkar je priSlo leta 1883 do neke katastrofe izredno velikega obsega. O njej hočemo govoriti danes. Bil je to največji dogodek svoje vrste, kar jih pozna zgodovina človeštva, največji tudi v primeri z vsemi današnjimi poskusi z atomskimi bombami, katastrofa, ki jo je začutila vsa zemeljska skorja. Kaj se je zgodilo? Že davno je bilo znano, da se vleče preko indonezijskega otoka Jave velika razpoka zemeljske skorje. Samo na tem otoku poznajo 29 ognjenikov, med katerimi je več nad 4000 metrov visokih. Več kot pol teh vulkanov so v sorazmerno kratki dobi evropskih naselbin na Javi opazovali, kako bruhajo ogenj in pepel. In ta veriga delujočih ognjenikov se nadaljuje proti zahodu preko Sumatre, proti vzhodu do Elo-resa in Timorja. Pravokotno na to črto podzemskega delovanja poteka od severa proti jugu druga globoka razpoka, vzdolž katere se prav tako pojavljajo podzemske sile. Obe črti se križata sredi plitvega Sund-skega preliva v eni točki: na ognjeniškem otoku Krakatauu. V tej točki se je 26. avgusta 1883 dogodilo sledeče. Izbruh ognjenika je spremljalo mogočno vretje lave. Ker je ležal o-tok Krakatau zelo nizko nad morsko gladino, je 'njegova žrela preplavilo morje. Lava se je na površju ohladila in strdila, znotraj je pa še nadalje žarela. Na ogromnem ognjeniškem dimniku se je napravil nekak zamašek in zato je ognjenik naslednjo noč prenehal bruhati. Napetost notranje pare in hlapov je pa medtem stalno naraščala in ko je dosegla višek, je z o-gromno silo pognala zamašek v zrak. Bilo je 2 minuti čez 10. uro dopoldne 27. avgusta, (po srednje-evropskem času ob dveh zjutraj), ko je torej nad Berlinom, Rimom m Celovcem še ležala trdng noč. Skozi Sundski preliv pa je že drvela silna vodna stena. V Meraku, 50 kilometrov stran od Krakataua, je bila visoka nad 45 ntetrov, višja kot največje stavbe naših velemest. Porušila je obalo do 30. metrov visoko in utonilo je 36.380 ljudi. Vsa mesta na sosednjih obalah, globoko doli do. Severne Avstralije, so bila porušena. Ogromni vodni val je odplavil svetilnike, več tednov ni mogla pinti po Sundskem prelivu, nobena ladja, že zaradi tega ne, ker se ni mogla orientirati. V 250 kilometrov oddaljeni Bataviji je sredi dopoldneva ugasnilo sonce in prižgati so morali svetilnike. Popokala so vrata in okna, razpokali so zidovi, odpovedale so vse napeljave. Na Ceylonu, 3000 kilometrov daleč, je začelo v pristaniščih kipeti morje. Valovi so vrgli ladje in čolne na obalo. Pristaniški upravnik je sestavil pretresljivo poročilo. Iz Port Elizabetha v Južni Afriki, torej z druge strani Indijskega oceana, je poročal kapitan velikega poštnega parnika, ki je bil tam zasidran: »Moja ladja, ,Hawar-den Castle’, je bila zasidrana v Algoa Bayu. Dne 27. avgusta zjutraj sem naenkrat opazil, da se je sidrna veriga skrajno napela in hitro sem velel spustiti še drugo sidro. Vodomer je štirikrat pokazal porast gladine za 4 čevlje. Česa podobnega nisem doživel še nikdar!« To je bil veliki val plime s Krakataua, ki je segel prav do Evrope in Rokavskega preliva! še pred tem pa je pohitel okoli zemlje zvok. V Singapuru ni bilo mogoče govoriti po telefonu. V zalivu Svete Lucije na Borneu so domačini ravnokar ubili nekega misijonarja, pa so na vrat na nos zbežali iz svojih vasi, ker so mislili, da grmi zato, ker se od vseh strani zbirajo belci na maščevanje. V Acheenu na Sumatri, 1.600 kilometrov daleč, je mislil poveljnik posadke, da se je začel napad na trdnjavo in je alarmiral vso posadko. Na otoku Rodriguezu pred Madagaskarjem so zaslišali votlo grmenje, kot da bi streljale po pomoč potapljajoče se ladje. In pri tem ne smemo pozabiti, da je bilo to isto, Lot če bi v Celovcu slišali strel iz New Yorka! Povsod je z neba padal prah. O tem so poročale ladje z vsega Indijskega oceana, od Kerguelov do Adena. Najbolj oddaljeni kraj, kjer je prišlo do nenavadne, plohe prahu, je bil 6.000 kilometrov proč. Izračunali so, da se je zdrobilo v prah 18 silnih blokov kamenja, od katerih je bil vsak en kilometer širok, en kilometer dolg in en kilometer visok. Tri četrtine otoka Krakataua so zginile! Hkrati je zavel s Krakataua kot središča val zračnega pritiska okoli zemlje s hitrost-jo 1.200 kilometrov na uro. Tlakomeri so se vzdignili za 63 milimetrov in na srcu bolni ljudje so umirali, čez 17 ur je ta val visokega zračnega tlaka dosegel nasprotno zemeljsko poluto v mestu Bogota v Južni Ameriki. Val je sedemkrat obkrožil zemeljsko kroglo in šele na to se je pritisk umiril. Magnetne igle vseh observatorijev so začele nenavadno hitro nihati bodisi v odklonu bodisi v naklonu. Vse to pa ni bilo še nič proti temu, kar je sledilo, še nikoli niso ljudje na zemlji doživeli niti približno tako silne eksplozije. Saj so videli steber dima 700 kilometrov daleč! Vžgalo se je samo nebo, potemnilo in spreminjalo barve, kot jih še ni videlo človeško oko! In to še dolgo časa po katastrofi. Iz Berlina je pisal profesor Helmholtz o večernem mraku 28., 29., in 30. oktobra 1883: nenavadno svetlordeče nebo s čudnimi svetlobnimi prameni na jugozahodu. Berlinske ulice so ležale v čudnem jutranjem siju, kot če bi gledali skozi rumeno steklo. Nato se je stemnilo in pojavile so se prve zvezde. Pol ure pozneje pa se je nebo na zahodu spet svetlordeče pobarvalo. Ljudje so govorili o velikem požaru, spet drugi o severnem siju. Ko je prišlo leto dni pozneje do luninega mrka, je Stone, astronom zvezdarne v Oxfordu, majaje z glavo zapisal: »Bil je to najtemnejši mrk, kar sem jih videl. V zasenčenem delu meseca ni bilo videti prav ničesar!« Vzrok vsem tem pojavom na nebu je bil najdrobnejši ognjeniški prah iz Krakataua, ki ga je veter razpihal v višine do 50 kilometrov. In tam. gori je prah obležal mesece, sapa ga je pa raznesla nad vso zemljo. Od Transvaala do Islandije so začudeni ljudje gledali svinčena ploščata sonca, zelene mesece in sredi temnih noči alpsko žarenje najvišjih prašnih plasti. Minilo je 75 let, odkar se je razpočila gora tam doli pod ekvatorjem. Tedaj so morje in vetrovi divjali okoli zemlje in je eksplozija odmevala širom sveta. Magnetne igle so plesale čuden ples in desettisoči so umrli zaradi zračnega pritiska, ki ga je sprožil ognjenik Krakatau. Celo zvezde so obledele in njih sij je postal zelenkast. Hekaf dc&UUt iz nataM$lw{a Kako hiter je zvok? Kako dolg je milimeter? Kako topla je ena stopinja? Ta na prvi pogled ne posebno bistvena vprašanja povzročajo mnogo resne delavnosti med ameriškimi znanstveniki, ki se pečajo z rešitvijo zamotanih problemov vsemirsko-atomske ere. Vzemimo kot primer sekundo. Znanstveniki v laboratorijih, ki se nahajajo v hriboviti državi Colorado, se pečajo s skoro neopazljivimi spremembami sekunde, ki je merjena po »sončnem času«. Da bi se izognili tem pomankljivostim, znanstveniki pripravljajo nov standard, ki bo določen po »atomskem času«. Sončni sistem za merjenje časa se osla- nja na čas, v katerem napravi zemlja en popolen obrat okrog svoje osi, a zemljina hitrost počasi pojemljuje. To pojemanje ne bo v nadlego navadnim pedantnežem, je pa pomembno za znanstvenike, ki morajo računati z milijonskimi delčki sekunde. Pomislimo na primer o natančnih računih, ki bodo potrebni v bodočnosti, za natančno usmeritev raket potrebnih pri graditvi vsemirskih postaj. Znanstveniki že sedaj uporabljajo atomsko uro — občutljiv instrument, ki meri čas na podlagi valov, ki jih sproščujejo atomi cezija (cesiuma). Valovi atomov te srebrni-kaste kovine imajo konstantno dolžino, a tudi radijski čas, po katerem Amerikanci ravnajo ure, je določen po atomski uri. Neka tovarna že izdeluje atomske ure in v zadnjih dveh letih so jih prodali že več kot 50. Cena take ure je več kot milijon šilingov. Sekunda ni edino merilo, ki je potrbeno spremenitve. Meterska dolžina, ki je sedaj določena po vzorcu, ki ga hranijo v Sevres pri Parizu, bo izražena z dolžino svetlobnih valov. To novo merilo bo desetkrat bolj precizno kot pa sedanje, a v poštev bo prišlo predvsem pri izdelavi natančnega orodja. Tudi Celzijeve stopinje predstavljajo negotovo merilo, ki se oslanja na vrelišče in topišče nekaterih elementov in teh točk ni mogoče natančno določiti. Podobne težave nastopajo tudi pri merjenju izredno visokih temperatur, ki nastanejo v raketah in pri atomskih reaktorjih. Tudi na tem področju so ameriški znanstveniki zaposleni z graditvijo novih instrumentov in meril. Za napake - večjo plačo! Glavnemu korektorju nekega texaškega dnevnika so odpovedali službo, ker je bilo v listu v zadnjem času izredno število tiskovnih napak, katere pa niso bile brez smešnosti. Ko je uredništvo to sporočilo in se opravičilo zaradi napak, je nastal med bralci vihar ogorčenja in protestov, češ da izgublja dnevnik s tem eno od svojih največjih privlačnosti in mikavnosti. Lastniku ni ostalo drugega, kot da korektorja spet nastavi z večjo plačo in nalogo, da vtihotapi še nalašč posebno zabavne tiskovne pomote. Je pač bil izjemoma duhovit korektor. Kakšno bo življenje fefa 2000 Ob položitvi temeljnega kamna za razkošno palačo v Washingtonu, v kateri bo imela sedež družba »Associated General Contractors of Amerika”, je vzidal namestnik predsednika Richard Nixon listino, ki jo bodo lahko vzeli iz kamna in jo odprli Šele leta 2.000. Listina vsebuje razna prerokovanja strokovnjakov o tem, kakšen bo svet leta 2000. Teh napovedi nikakor ne skrivajo pred sodobniki, vendar naj zanamci po 42-ih letih preskusijo, v koliko so se te misli o bodočnosti uresničile. Poglejmo zdaj, kako si ti znanstveniki predstavljajo bodočnost. Osebni in tovorni avtomobilski promet se bo v mestih odvijal pod zemljo ali pa po visokih cestah, navadne ceste bodo na razpolago izključno le za pešce. Motorizirani promet bo potekal tudi v dveh nadstropjih, od katerih bo eno za osebno, drugo pa za tovorne avtomobile. Donebniški videz ameriških mest bo polagoma izginjal, arhitektonski načrti bodo dajali prednost širokim in nizkim stavbam za stanovanja in tovarne, ki bodo obdane od travnikov in drevoredov. Električno silo bodo pridobivali pretežno le iz sončnih žarkov in to za zasebna gospodinjstva prat tako kot za tovarniške obrate. FRAN ERJAVEC, Pariz: 215 koroški Slovenci IH. del. Bonaparte se je po campoformijskem miru in uredit-vi obeh severnoitalijanskih republik vrnil nazaj v Pariz, kjer je bil dne 10. XII. 1797. sprejet sicer z velikimi slovesnostmi, toda direktorij ni več čutil potrebe po njegovem sodelovanju, a tudi on ni preveč skrival, da ga nekako prezira, njegov brat L u c i e n je pa v skupščini celo JJt'to napadal režim. Tedaj je dosegel direktorij ugoden odr na vsej evropski celini, čeprav precej krhek, toda An-8hja, najnevarnejši francoski nasprotnik, je ostala vendarle še nedotaknjena. Na drugi strani je pa tudi Anglija dobro čutila nevarnost, ki bi ji mogla groziti od tako Povečane Francije. Glede na to je ves čas mislila na ustva-titev nove proti francoske koalicije, obenem se pa tudi sa-*^a vedno resneje pripravljala na nadaljevanje vojne. Francoska oblast v Belgiji je bila zanjo pravi trn v peti in vznemirjala so jo tudi razna druga francoska vojaška podjetja, zato so se začeli približevati vladi celo dotedanji Opozicionalci in P i 11 je lahko brez odpora okrepil kopno vojsko, uredil državne finance in poživil zunanjo trgovino, a angleška mornarica je po zaslugi genialnega Nelsona neomejeno zavladala na vseh morjih. . Z vojaško okrepitvijo so Angleži pohiteli zlasti radi strahu pred francosko invazijo, s katero so računali tudi uporni Irci. Ker je vladal na evropski celini mir, so želeli sedaj tudi Francozi obračunati s »perfidnim Albio-Uom«, ki jim je povzročal toliko škode na morjih in v kolonijah. Zato so se prav resno pripravljali na izkrca-nJe v Angliji ter zbirali v ta namen vojsko okoli Bresta. S tem načrtom se je bavil zlasti direktorij, toda generali in mornarica niso upali na uspeh. Slednjič je bil za poveljnika invazijskih čet imenovan Bonaparte, toda tudi on je kmalu uvidel, da je ta načrt neizvedljiv, pač je pa začel delati z vsemi silami za udar v Egipt, o katerem je sanjal že v Italiji. Tu bi mogel zadeti Angleže na najobčutljivejšem živcu ter si odpreti vrata v Indijo. Razen tega tudi ni želel doma izpostavljati svojega ugleda pariškim političnim spletkam. Direktorij se dolgo ni mogel odločiti za tako drzno podjetje, zlasti ker bi utegnilo zadeti na odpor Turčije in Rusije, a končno je le pristal, morda celo zato, da se iznebi častihlepnega generala. To vojaško odpravo so pripravili v največji tajnosti in dne 9. V. 1798, je odplul Bonaparte iz Toulona z 38.000 vojaki na 345 ladjah s 16.000 mornarji ter okoli 200 znanstveniki in umetniki. Angleška mornarica je pazno prežala nanj, a Bonaparte se ji je skoro le po naključju izognil, zasedel dne 6. VI. Malto in se potem dne 2. VII. izkrcal v Aleksandriji. Krenil je z armado takoj proti jugu in dne 26. VII. pri piramidah potolkel turško-egiptovsko vojsko (mameluke), a medtem mu je Nelson pri Abukirju (blizu Aleksandrije) popolnoma uničil (1. VIII.) vso mornarico, kar je vzbudilo ogromno pozornost v vsej Evropi. To je bil za Bonaparteja seveda strašen udarec, kajti sedaj se ni mogel niti več vrniti v Francijo in ne dobiti iz nje kakih okrepitev. V Egiptu je uredil upravo v smislu prosvetljen-skega absolutizma, toda moral se je boriti z domačimi vstaši in še z vojsko, ki so jo spomladi 1. 1799. napotili v Egipt Turki. Medtem je pa postal tudi v Evropi položaj za Francijo kritičen, zato je Bonaparte predal poveljstvo svoje vojske v Egiptu Kleberju, sam se pa z majhnim spremstvom navzlic skrbnim angleškim stražam hitro vrnil domov in se. po poldrugoletni odsotnosti dne 8. X. 1799 zopet izkrcal v južni Franciji. Francoska odprava v Egipt je približala Angliji Rusijo in Turčijo, a to je povzročilo, da je prišla tudi na Dunaju na površje zopet vojna stranka. Neposredni povod za to je dala francoska imperialistična politika sama, kateri je Avstrija očitala, da ni v skladu s campo-formijskim mirom, in je zahtevala zato primerne odškodnine tudi zase. špansko zavezništvo ni prinašalo Francozom nobene učinkovitejše pomoči, a v novo pridobljeni »Batavijski republiki« (Nizozemski) je bila večina prebivalstva jako nezadovoljna s francosko nadoblastjo. Nič boljše ni bilo tudi v Cisalpinski republiki, s katero so šele po velikih težavah sklenili zavezniško pogodbo, po kateri je ostalo tam 25.000 mož francoske posadke na stroške Cisalpinske republike. Toda vodilni cisalpinski krogi so zahtevali tudi razširitev njenih meja in te so z vso silo podpirali vsi italijanski rodoljubi, ki so sanjali že o zedinjeni Italiji. Izbruhnili so nemiri po raznih italijanskih. državicah in v Rimu so s pomočjo Francozov oklicali rimsko republiko, v kateri je pa vzbujal grabežljivi Massena splošen odpor. Z raznimi spletkami so Francozi stremeli tudi za tem, da si popolnoma podrede Piemont. Končno so se zapletli še v švicarske zadeve. Že Bonaparte se je nameraval kratko in malo' polastiti južnozapad-ne Švice in tako ustvariti neposredno zvezo med Francijo in Cisalpinsko republiko, a nekateri švicarski pre-vratneži so želeli s francosko pomočjo strmoglaviti vladajoče oligarhije po švicarskih kantonih in ustvariti švicarsko enotnost. Že v začetku 1. 1798. so izzvali Francozi povod, da so vkorakali v Švico in ji seveda po svojem običaju naložili visoke vojne kontribucije. Pod njihovo zaščito je bila oklicana švicarska republika, odpravili so fevdalizem, izzvali pa najhujše notranjepolitične zmede. (Dalje prihodnjič) P » | /\ * |\| * o * B * R * /\ * N * J * E 'Dudi oni io t'O mali a JI a od Verski list „Družina”, ki izhaja v Ljubljani, je v svoji zadnji številki porofal o prvem romanju, ki so ga napravili romarji iz Jugoslavije v Lurd v avgustu t. 1. Poročilo se glasi: NA POTI V LURD Zunanje vodstvo in organizacijo romanja je prevzel »Putnik« iz Beograda. Duhovno vodstvo okrog 90 romarjev, ki so bili iz vseh krajev države, pa je prevzel frančiškan p, dr. Edvard Žilic, beograjski dekan in župnik župnije sv. Antona v Beogradu. Skupino je spremljalo 12 duhovnikov, med katerimi so bili trije Slovenci. (Več mest ni bilo na razpolago, čeprav so bile prijave mnogo številnejše, op. ur.) Romarjem sta bila na razpolago dva udobna vagona, ki sta bila priključena ekspresnemu vlaku in sta peljala direktno od Beograda do Lurda in nazaj, tako da je vsako neljubo prestopanje in prekladanje odpadlo. Iz Beograda so se romarji odpeljali 19. avgusta popoldne. V Ljubljani smo se jim pridružili še Slovenci, ki nas je bilo 17. Takoj smo se med seboj sprijaznili in spoznali. Po vseh opravljenih formalnostih na meji se je vlak hitro pomikal proti morju in Trstu. Nadaljevali smo pot mimo Benetk, Padove in 20. avgusta okrog dveh popoldne smo prišli v Milan, kjer smo se ustavili za en dan. Tukaj smo srečali romarje z Malte, ki so se vračali iz Lurda. Ogledali smo si mesto s prekrasno stolnico sv. Karla Boromejskega, ki jo krasi okrog 360 stolpičev. Popoldne 21. avgusta smo nadaljevali pot. Med vožnjo preko Italije in in ob prekrasni ažurni obali Ligurškega morja je odmevala zdaj iz tega zdaj iz onega dela vlaka glasna molitev rožnega venca in naša lepa domača Marijina pesem. V petek 22. avgusta, na praznik Srca Marijinega, smo prišli na cilj — v Lurd, kamor so tako vroče hrepenela naša srca. Bili smo vsi srečni in zadovoljni ter Bogu hvaležni, da smo zdravi, brez kakšnih težav prispeli na ta sveti kraj. V Lurdu Ko smo se zbrali na trgu pred železniško postajo, smo bili prijetno presenečeni. Tu nas je namreč čakal nasmejanega in ljubeznivega obraza škof msgr. Tokič iz Bara v Črni gori. On jfe bil vse dni našega bivanja v Lurdu na čelu naše romarske skupine. Vsi smo se z njim prijazno pozdravili, nato pa so nas avtobusi takoj odpeljali v določene hotele. Povsod so nas izredno ljubeznivo, prijazno in navdušeno sprejeli. Poudariti moramo veliko naklonjenost in postrcžljivost vseh domačinov in tujih romarjev, kar je poseben čar Lurda. — Središče Lurda je Marijina votlina. Ta vabi in priklepa nase vsakega romarja. Zato smo usmerili prve korake proti votlini tudi mi takoj, ko smo odložili prtljago. Deset minut hoda od našega stanovanja je bilo do tja, ali zaradi množice romarjev na cesti in na prostorih pred Marijinimi svetišči smo hodili mnogo dalje časa. To je bil naš prvi privatni obisk in pozdrav, ki je veljal Mariji v Lurški votlini. Naša srca so bila prepolna sreče, ljubezni in zadovoljstva. Eden izmed naših romarjev je v solzah vzdihnil: „Večje sreče na svetu nisem mogel doseči.” Z njim smo se strinjali vsi ostali. Po procesiji z lučkami smo se zvečer ob desetih zbrali v kripti Marijine cerkve, kjer smo imeli uvodno pobožnost. Glavno sv. mašo je imel vodja dr. E. Žilič, med katero je zadonela iz naših grl Marijina pesem. Dr. Žilič je v svojem nagovoru poudaril našo veliko srečo, da smo prišli na ta sveti kraj, poudaril pa je tudi našo zvestobo in našo ljubezen do Marije. Solza veselja in ganjenosti je mnogim zalesketala v očeh. Čeprav smo bili maloštevilni v primeri z drugimi romarskimi skupinami, vendar je izkazovalo tamkajšnje cerkveno vodstvo naši skupini veliko pozornost in nam povsod šlo izredno na roke. V soboto zjutraj so nam določili skupno pobožnost v baziliki Brezmadežne. Ob sedmih je bila skupna sv. maša, ki jo je daroval p. Hilarij Felicijan, kapucin iz Ljubljane. V kratkem nagovoru je poudaril našo veliko srečo, podčrtal misel, da v tej sreči ne smemo biti eogisti, marveč da moramo misliti fudi na vse naše ljudi, ki so ostali doma in niso mogli z nami. Čeprav maloštevilni, smo vendar bogati čustev ljubezni in zvestobe do Marije. Z nami so prišla tudi srca naših očetov, mater, fantov in vsega našega naroda. (Konec na 6. strani) IVAN TURGENJEV: SLABA VEST Takrat sem stanoval v Petrogradu in študiral na univerzi. Moj starejši brat je služil pri artileriji. Pri njem sem spoznal, ker sem ga večkrat obiskal, mnogo njegovih tovarišev. Z enim izmed njih, s poročnikom Teglevom, sem bil dober prijatelj. O njem so pripovedovali, da je fatalist, in ta sloves, kakor je bilo videti, mu je ugajal. Njegovo razmerje do tovarišev je bilo napeto, bil je vedno sam, držal se je le mene. Nekoč sem se peljal v taborišče in sem pri Teglevu prenočeval. Zvečer je zatlačila dolino gosta megla in okolica je bila videti vsa zmešana. Tisti fantastični pogled je vplival na naju oba in v nama zbudil nenavadno razpoloženje. Teglev je začel govoriti o slutnjah. Pripovedoval je, da so njegovi starši pri prevažanju čez reko z bro-dom utonili, mnogo dni prej pa so slišali močno šumenje vode. On, je rekel, ima tudi še nekaj posebnega pred seboj, in če tistega ne bo premagal, se bo ugonobil. šla sva počivat, on v svojo posteljo, jaz pa na ležišče, ki je bilo pripravljeno na tleh. Dolgo nisem mogel zaspati. Ko sem se obrnil na stran, sem nehote z roko udaril ob leseno steno, ki je lahno zadonela. Nalašč sem udaril še enkrat. Teglev je pa vzdignil glavo. »Riedel!« je rekel, »nekdo trka.« Prijelo me je da bi prijatelja potegnil. »Kje je?« sem planil in sem se delal, kakor da spim. »Ne slišite trkanja?« »Torej — nekdo hoče priti v hišo.« Teglev je poskošil, odprl vrata, pogledal skozi okno in zaklical: »Kdo je tu?« Samoumevno, da ni dobil odgovora. »Tuk... luk...« je zopet zadonelo od mene. Teglev se je oblekel. Slišal sem, kako je šel dvakrat okoli hiše in venomer klical: »Kdo je tu?« Ko se je vrnil, ni izpregovoril niti besede. »Trkanje je bilo samo vaša domišljija,« sem dejal, samo da bi ga dražil. »Saj ni bilo samo trkanje — klical je tudi moje ime. Če se hočete prepričati, pojdite z menoj ven.« šla sva iz hiše. Megla je zunaj pokrivala vse kot gosta pajčevina. Niti na dva koraka ni bilo mogoče ničesar razločiti. Teglev je obstal. »Tu je bilo, počakajte nekoliko.« Dolgo ni bilo nič slišati, potem pa se mi je zdelo, da je nekdo zašepetal ime Tegleva. »lljuša!« Kakšen nesmisel, sem si mislil, toda potem sem slišal to ime še dvakrat, pa precej razločneje. »Pojdite domov,« sem rekel, »stvar hočem preiskati.« Skočil sem čez živo mejo, medtem pa mi je prišel pod noge trd predmet. Vtaknil sem ga v žep, bil je glavnik. Nato sem večkrat zaklical, toda bilo je vse tiho. Teglev me je sprejel z besedami: »Vaše preiskave so bile zaman, glas je prišel od daleč.« Da je bil klic res skrivnostno zveneč, sem moral priznati, toda ali ne naletim mnogokrat na kaj nerazumljivega, prav preprosto? »Nikdar nisem verjel, da bom to komu pripovedoval,« je začel Teglev. »Hotel sem stvar vzeti s seboj v grob, toda vi morate zvedeti to.« In povedal mi je: V Petrogradu je živela njegova teta, ki je posvojila neko siroto, z imenom Maša, in jo dobro vzgojila. Zadeva se je končala tako, da sta se Teglev hi Maša zaljubila in se hotela poročiti. Teta se je ujezila in Maša je morala zapustiti hišo. Teglev ji je obljubil, da ji bo ostal zvest ni pa držal besede. V zadnjem pismu je Maša pisala: »Vem, kaj mi preostane, da storim.« »Ne dvomim niti trenutek, kaj naj te besede pomenijo, prepričan sem, da si je vzela življenje; glas, ki sva ga slišala, je bil njen glas, kliče me v onstranstvo.« »Zakaj se niste z Mašo poročili? Vas je ljubezen minila?« »Ne ... prav gotovo ne. Priznam, da sem ravnal slabo, zato se moram zdaj pokoriti.« »Mislim,« sem odgovoril, »da bi bilo treba najprej poizvedeti, če je vaša domneva pravilna. Morda Maša še živi?« »Ne govorite, saj že zopet trka...« Smejal sem se: »Tokrat so tega gotovo vzrok vaši živci,« in sem mu priznal, da je prihajalo tisto skrivnostno trkanje od mene. Odgovoril je: »Vaša oseba pri tem ne pomeni nič, vašo roko je vodila tajna sila ...« Nato sva legla in kmalu zaspala. Ko sem se zjutraj prebudil, je bila postelja Tegleva prazna. Njegov sluga je rekel, da je Teglev odpotoval v Petrograd. Potem je prišla vrsta začudenja name: od okna sem slišal razločno trkanje. Odprl sem okno — megla je še vedno ležala nad vso pokrajino, videl sem neko v vojaški plašč zakrinkano postavo s kapo, potisnjeno nizko na oči. »Teglev,« sem vprašal, »mislil sem, da ste odpotovali v Petrograd.« »Takoj se odpeljem, samo prosim, predajte to pismo mojemu komandantu. In — Riedel, ne' mislite o meni preslabo.« Odšel je z naglim korakom. Oblekel sem si plašč in stekel za njim, toda že je izginil v megli. Ko pa se opoldne še ni vrnil, sem sklenil, da ga poiščem v Petrogradu. Njegov sluga mi je dal Mašin naslov. Odpeljal sem se tja in zvedel, da je Maša res umrla za kolero. Odpeljal sem se k zdravniku, ki mi je povedal, da je bil pri njem neki oficir, ki je od njega zahteval potrdilo, da se je Maša zastrupila. Zdravnik mu ni ugodil, ker je šlo za kolero. »Bil je strup,« je oficir vedno ponavljal, zato se je zdravnik vdal, češ, zaradi njega, pa naj je bil strup. Vrnil sem se v hišo Tegleva. V kuhinji je sedel zelenjadar iz tistega kraja. Vprašal sem ga, če mora dobiti kak denar. »Ne,« je rekel, »prišel sem le tako na pomenek ...« In je omenil glavnik, ki sem ga ponoči našel. V glavo mi je šinila misel. »Kako vam je ime?« sem ga vprašal. »lija.« »So vas prejšnjo noč klicali?« »Bila je najbrž moja dekle, zaradi velike strogosti njenih staršev ...« »Slišal sem dvakrat klicati lljuša... dobro,« sem zaključil najino zabavo in ga odslovil. Tako je torej bilo: moj tuk-tuk-klic iz onstranstva! Zastrupljenje — ki ga ni bilo... Vsa tajinstvenost je bila pojasnjena. — Žal, da se mi je posrečilo te dokaze zbrati prepozno; istega dne smo namreč našli Tegleva v gozdu, ustrelil se je ... JULES VERNE: Potovanje na Preden so se dela lotili, so v vozilu namestili vse potrebno za potovanje. Takih predmetov je bilo zelo mnogo, in če bi bili Michelu Ardanu dovolili, bi bil zatrpal z njimi ves prostor, namenjen za potnike. Ne rporete si predstavljati, koliko je ljubeznivi Francoz hotel vzeti s seboj na luno. Celo kopico nepotrebne ropotije. Toda Barbicane je posegel vmes, tako da se je moral omejiti na najpotrebnejše. Več termometrov, barometrov in daljnogledov so shranili v zaboju za instrumente. Potniki bi bili že med poletom radi opazovali luno. Da bi si olajšali spoznavanje novega sveta, so vzeli s seboj odlično zbirko »mappa selenographica«, ki sta jo s štirimi zemljevidi izdala Beer in Maedler. Po pravici velja za mojstrovino vztrajnega o-pazovanja. Do pike natančno je prikazovala najmanjše podrobnosti na luninem odseku, ki je obrnjen proti zemlji; natančno si lahko razločil po razsežnosti in točni legi gore, doline, ograde, vulkanska žrela, gorske vrhove in zaseke. Na teh zemljevidih si našel vsa imena, od Doerfelove in Leib-nitzove gore, katere najvišji vrh se dviga na vzhodnem delu lunine plošče, pa do »Mare frigoris«, ki se razprostira okoli se: vernega tečaja. Za potnike je bila torej ta mapa dragocen pripomoček: še preden so stopili v deželo, so jo namreč lahko opazovali. Tudi tri risanice in tri lovske puške za navadne in eksplozivne krogle so vzeli s seboj; vrh tega pa veliko množino smodnika in svinca. — Ne vemo, kaj nas čaka, je dejal Michel Ardan. Ljudem ali živalim morda ne bo prav, da smo jih prišli obiskat, človek mora biti previden. Razen orožja za osebno obrambo so naložili še krampe, rovače, ročne žage in drugo prepotrebno orodje. Tudi niso pozabili oblek za razne temperature; hoteli so se zavarovati pred mrazom v polarnih pokrajinah kakor tudi pred vročino v vročem pasu. Na svojo odpravo na luno bi bil Michel Ardan rad vzel nekaj živali, vendar ne od vseh vrst po par; ni čutil namreč potrebe udomačiti tam kače, tigrfc, krokodile in druge škodljive živali. — Teh ne, je rekel Barbicanu, toda nekaj vprežne živine bo poživilo pokrajino; voli ali krave, osli ali konji bi nam mnogo koristili. — Priznam, dragi Ardan, je odvrnil predsednik »Topniškega kluba«, vendar pa vaš »vagon-izstrelek« ni Noetova ladja. Ni niti zadosti prostora niti ni za to namenjen. Zato ostanimo v mejah možnosti. Po dolgih razpravah so se zedinili, da se bod«--zadovoljili z Nicholovo izvrstno lovsko psico in izredno močnim novofundlan-cem. Med neogibno potrebne predmete so uvrstili več vreč najkoristnejšega zrnja, če bi bil smel, bi bil Michel Ardan odpeljal s seboj tudi nekaj vreč zemlje, da bi bil vanjo vsejal žito. Vsekakor pa je vzel tucat drevesc, jih skrbno zavil v slamo in jih postavil v kot izstrelka. Preostalo je še važno vprašanje živeža. Računati so morali s tem, da lahko pristanejo na docela nerodovitnem luninem predelu. Barbicanu je uspelo, da se je založil z živili za vse leto. Da se ne bi kdo čudil, naj dodamo, da so to bile mesne konserve in zelenjava, ki so jo s hidravlično stiskalnico stlačili na najmanjšo prostornino in ki je vsebovala kar največ hranilnih snovi; mnogovrstna sicer ni bila, vendar na takem potovanju niso smeli biti preveč izbirčni. V rezervi so imeli tudi okrog 50 ga-lonov žganja, vode pa samo za dva meseca; po zadnjih opazovanjih ni namreč nihče več dvomil, da je na luninem površju nekaj vode. Kar se tiče živil, bi bilo nespametno misliti, da se zemljani na luni ne bi mogli preživljati. Michel Ardan je bil popolnoma prepričan o tem. Če bi bil količkaj dvomil, se ne bi bil odločil za odhod. — Sicer pa, je nekega dne dejal svojim prijateljem, ne bomo popolnoma odrezani od naših tovarišev na zemlji, ki nas gotovo ne bodo pozabili. — Nikakor ne, je odvrnil J. T. Maston. — Kako to mislite? je povprašal Nicholl. — Prav preprosto, je odgovoril Ardan. Mar ne bo top Columbiad ostal tu? No, in kadar koli se bo luna ugodno prikazala v zenitu, če ne celo v bližini zemlje — to je približno enkrat na leto — mar nam ne bodo mogli poslati krogle z živili, ki jo bomo pričakovali na stalni dan v letu? — Živio, živiol je zakričal J. T. Maston kot človek, ki se mu je v glavi posvetilo, dobro je povedal! Prav gotovo, vrli prijatelji, mi vas ne bomo pozabili! — S tem računam! Vidite, tako nas bodo redno obveščali o novicah na zemlji in mi bi morali biti presneto nerodni, če se nam ne bi posrečilo dobiti zvezo s svojimi dobrimi prijatelji na zemlji. Iz teh besed je dihalo tolikšno zaupanje, da bi bil Michel Ardan s svojim odločnim izrazom in sijajnim nastopom potegnil za seboj ves »Topniški klub«. Govoril je preprosto, naravno, lahko, prepričljivo in samozavestno. Že prav malenkostno bi se moral oklepati te naše uboge zemeljske oble, kdor se po takih besedah ne bi hotel pridružiti potnikom v njihovi odpravi na luno. (Dalje prihodnjič) ŠT. ILJ Že dolgo iz Št. lija ni bilo glasu, vendar zaradi tega pri nas nismo spali. Imeli smo pač veliko dela, kajti jesen je bila tu in treba je bilo spraviti poljske pridelke pod streho. Bilo je res trdo, ko povsod tako hudo primanjkuje delovna sila. Posebno obilno je letos obrodilo sadje. Za potrebo smo ga sprcšali, ostalo pa prodali, le kupcev je bilo premalo. Sedaj, ko postajajo noči vedno daljše, se lahko zopet pošteno naspimo, čeprav je tudi zdaj dela še vedno dovolj, seveda za tistega, ki ga hoče videti. Imeli smo lepo jesensko vreme in nek star možak je zaradi tega dejal: »Letos pa bojo lepe vsisvat«, a že drugi dan se je vreme poslabšalo in livade so dobile belo odejo. Ženi se pri nas zaenkrat'nihče, čeprav je več posestnikov, ki bi potrebovali marljivo gospodinjo. Imen ne bomo navajali, saj jih vsi poznate. Sicer pa jih razumemo, da premišljujejo in premišljujejo, kajti danes dobiti pridno in pošteno gospodinjo ni mala n nas novoveškem reč. So še že, samo treba je pazljivo gledati okrog sebe. Kakor naj lepše cvetke pogosto skriva gosto grmovje, je tako tudi s pridnimi dekleti, ki so prav zaradi tega skromne in ponižne. Morda bo pa pozimi več časa, da pravi ljudje pridejo skupaj, saj do predpusta je še daleč. Pa še nekaj moram omeniti. Ko smo na dan Vseh svetih prišli na pokopališče, je bilo tako lepo urejeno in okinčano kot nikjer drugje. Tu bi pa res bilo prijetno počivati, je prišlo marsikomu na misel, bi bil na lepem kraju in rešen zemeljskih skrbi in težav. Zasluga gre našemu pridnemu cerkovniku Jokiju Kern jaku, ki se je trudil ves teden, da je vse lepo v red spravil. Bog mu povrni! Že nekaj mesecev smo brez lastnega dušnega pastirja. Ali so na škofiji na nas pozabili ali kaj? Pravijo, da je temu krivo pomanjkanje duhovnikov. Nekaj časa so oskrbovali našo faro gospod iz Rožeka, sedaj pa prihajajo k nam gospod kaplan iz Št. Jakoba, s katerim smo zelo zadovoljni. Vendar pozimi to ne bo šlo, ker bo zanje pot k nam le pretežka. Važno obvestilo za gojenke Gospodinjskih šo! Urad koroške deželne vlade, in sicer deželni nadzornik za kmetijsko poklicno šolstvo, je vlogo vodstva gospodinjske šole za priznanje enakovrednosti pouka na se-strinski šoli in šivalnem tečaju v Št. Jakobu s poukom na deželnih gospodinjskih šolah, ugodno rešil in pod Zl. LBSch-199/ 2/58, Schulpflicht, odgovoril: Po predložitvi učnega načrta ter dnevnega učnega razporeda za šivalni tečaj odd. C, se s tem priznava enakovrednost šole s poukom na (deželnih) gospodinjskih šolah. — Celovec, dne 10. novembra 1958. Deželni šolski nadzornik za kmetijsko poklicno šolstvo O r a s c h e 1. r. KATOLIŠKA P R O S vabi VETA na V CELOVCU Zgodovina stare in nove šole pri Božjem grobu Na podlagi državnega šolskega zakona iz 1. 1869 je šolska občina Božji grob kupila 1. 1873 kuratno in beneficiatno hišo pri Božjem grobu. Prodal jo je prošt Jakob Westermayr iz Tinj za 2.400 goldinarjev krajevnemu šolskemu svetu. Hiša je bila zgrajena med leti 1780 in 1800 za župnišče. Takrat so namreč hoteli odtrgati slovenski del pliberške fare od nemške mestne župnije in sedež te nove župnije naj bi bil Božji grob. Toda škofijski ordinariat tega ni dovolil. 7. novembra 1873 se je začel pouk v eno-razredni šoli, torej pred 85 leti. Učencev je kilo približno 80, prvi učitelj je bil Jožef Apuchal. Ker je bilo poslopje vedno vlažno in ni bilo nikake izolacije, so bila potrebna ve-bno nova popravila, da stavba ni razpadla. Popravila so bila tem dražja, ker je dostop oz. dovoz do nove šole tako neugoden. Najhuje pa je bilo, ker šola ni imela vodovoda in torej tudi ne pitne vode. Prav vsako kapljico vode so morali prinesti od Mlinarja v Cirkovcah in jo nositi preko 85 stopnic. L. 1900 so sicer zgradili kapnico 2a deževnico, toda ta voda ni bila pitna. posebni delegaciji, katero je vodil takratni župan, g. Mirko Kumer do deželnega glavarja F. W e d e n i g a in ga prosila, da on posreduje občini potrebni denar za gradnjo nove šole. G. deželni glavar si je šolo sam ogledal in poslal tudi več komisij, ki so ugotovile, da je zidava nove šole res potrebna ter da popravila na starem poslopju niso več na mestu. Tako so leta 1957. pričeli z zidavo nove šole ob vznožju humskega griča, Dela so hitro napredovala — sredi septembra istega leta je stavba bila že pod streho. V letošnjem letu so se dela pridno nadaljevala in šola je bila do 9. novembra dograjena. Šola je zgrajena po načrtih mladega arhitekta Hanzija Oswald-a. Predstavlja eno najlepših podeželskih šol južne Koroške in je zgrajena po najmodernejših pravilih. Ima dvojno osvetljavo razredov in prav nobenih odvišnih prostorov in hodnikov ne najdemo v njej; saj ti bi vzdrževanje samo podražili. V pritličju se nahaja poleg enega razreda še krasna moderna kuhinja za nadaljevalno šolo, v kateri se bodo vežbale v ku- Nova šola pri Božjem grobu, po načrtu profesorja dipl. arh. Hanzija Osrvalda, stoji na lepem prostoru pod gričkom i. znano cerkvico, prva služi vzgoji, djruga molitvi, obe pa človeškemu blagru. Zadaj Jc stara šola, ki gre po 85 letih v zasluženi pokoj, saj je zares odslužila. (Foto Zaletel) Sele 1. 1953 so staro majhno stranišče, ki So ga uporabljali dečki in deklice, preko sto učencev, preuredili v ločeno in primernejše stranišče. Dve leti prej pa je šola dobila vodovod. beta 1930 je šola postala dvorazredna. . 1 razred so napravili v mali delavnici ,‘n ic ostal tam 28 let. L. 1939 so napravili se tretji razred v učiteljevi kuhinji, iz ka-^,rcj je bil svojčas učitelj radi vlažnosti 1 udi stanovanje za upravitelja šole je >il° premajhno, vlažno. Dva učitelja pa sta njorala iskati stanovanje v okolici ali v Pliberku. Ker je blaška občina precej revna, v njej 1 nikake industrije in le malo obrtnikov n je morala vzdrževati tri šole, ni na no-en način mogla zgraditi nove šole iz last-nili sredstev. Tako se je občina leta 1955. obrnila po banju z električnim tokom in plinom bodoče gospodinje vse blaške občine. Poleg tega je v pritličju še okusno urejena uradna soba šolskega upravitelja ter konferenčna soba. V prvem nadstropju pa najdemo 2 učilnici, moderno in lepo opremljeni z mizami in stoli. V veži pa kažeta dve izložbi delo v razredih, šola je seveda o-premljena z električnimi urami ter z zvočniki za prenos šolskih oddaj. V kleti pa se nahajajo prhe in kopalnice za šolarje z potrebnimi stranskimi prostori. Šola naredi že od zunaj jako prijeten vtis, posebno od strani, ki je obrnjena stran od ceste. Če pa stopiš vanjo, si ves prevzet od harmonije barv in solidne opreme. Par metrov od šole vstran pa stoji skoraj dogotovljena stavba, v katero se bodo vigredi vselili učitelji. Želimo jim, da bi se v njej dobro počutili. prvi kulturni večer V SREDO, 26. NOVEMBRA ob pol osmih zvečer v Kolpingovem domu. Jluvd oh s to ie tti iid v barvnih slikah in zvočni reportaži, g. Vinka Zaletela. Doživeli bomo Lurd v vsej pristnosti, lepoti in veličastnosti in veliko slovensko romanje v Lurd. Videli bomo tudi v barvnih slikah naše letošnje kulturne in cerkvene prireditve. Ker bo pri tem kulturnem večeru nekaj izrednega, da bomo prvikrat slišali vse slovesnosti in petje iz Lurda, zato ne zamudite te prilike, da se vsaj duhovno romanja udeležite! LIBUCE One, ki so dozoreli za srečno večnost, je Bog kar v enem mesecu poklical iz bornega zemskega bivanja. Njih trupla smo deli v božje shrambe pokopališča v Libučah. Prvo so pripeljali iz Pliberka gospo Obertautsch in jo položili v grob poleg rajnega moža. Jera Krof je umrla v Šmarjeti nad Pliberkom. Po svojem truda, žrtev in trpljenja polnem življenju počiva sedaj v vrsti umrlih sorodnikov. Bila je sestra odbornika Krofa iz prvega odbora Slov. kršč. kult. zveze. Pot v večnost so nato nastopili še Kapnikov oče iz Ponikve, Marija Wieser iz Grabelj (rekli so ji tudi Papeževa mati) in za njo g. Potočnik, slovenski gostilničar iz Drveše vesi pri Pliberku. Zadnji torek, 11. novembra pa smo Libučani šli v Celovec, kjer smo spremili k zadnjemu počitku občinskega reveža Lovrenca Čofatija. Celo občinski odbor je bil zastopan po g. podžupanu Primožiču, katerega žena Marija je rajnemu Lovrencu skrbno stregla, dokler je bival v Libučah. Umrl je v celovški sirotišnici v starosti 84. let. V svojih zdravih letih je bil zidar. Izdeloval je pa tudi izvrstne krušne slamnice, košare, koše, nase-vače za žito in metle. Bog jim daj vsem uživat večni raj! V dolgem vsem življenju Bog je čul pri teh ovčicah v veselju, bojih in trpljenju; ve za njih korake, vsako pot... Ko očisti duše v vicah grehov sladnosti in zmot, pokliče blažene k vstajenju. ŠMARJETA V ROŽU Dolgo smo molčali, toda zdi se nam vseeno potrebno, da povemo javnosti, da so tudi pri nas bolj začeli vzdigovati glave nekdanji Hitlerjevi hlapci, ki menijo, da imajo zaradi zaslug iz ovaduštva, izdajstva, vohunstva za tisočletni rajh, tajenja svojega rodu in veroizpovedi pravico postati neomejeni gospodarji naše fare in občine. Namenoma ne bomo izdali imen teh zaslužnih mož, ker se hočemo držati zapovedi ljubezei in »Ne obsojaj grešnika, ampak greh«, temveč hočemo dotične opomniti, da ne delajo prav in da to krivico, ki jo delajo našemu in v veliki meri tudi svojemu rodu, ne bodo mogli poravnati, da odgovor zato ne bo lahek morda že na tem, čisto gotovo pa na onem svetu. Greh, storjen s tem, da so izdali na-našo skupno domovino Avstrijo Hitlerju, je bil v veliki meri odpuščen in upali smo, da jih je to spametovalo, ker so za to morali delati več ali manj pokoro, toda motili smo se. Osebnost, ki je v »nemški noči« služila kljukastemu križu in je odstranila podobo Križanega iz šole, je igrala zopet danes eno od glavnih vlog za pobiranje »prostovoljnih« odjav od dvojezičnega pouka oz. od pouka slovenskega materinskega jezika naših otrok. Delo je bilo opravljeno zelo prebrisano. Največjo zaslugo ima v tem seveda OeVP in FPOe, ki sta delo podprli z naukom izkušenih metod ustrahovanja, obljub i. p. ter z vsemi zato potrebnimi papirnatimi podlagami in časopisno gonjo. Dosegli so res zanje nečastno število odjav, seveda ne samo zaradi tega, ker pač ostane vse pri starem kakor so pravili agentje in da za slovenski pouk še vsak čas lahko prijavi otroka, temveč zato, da pokažemo, da ne gledamo čez Karavanke in da bomo dobili davčne olajšave in razne podpore, česar so Nemci itak že zdavnaj deležni. Seveda je potem že zaradi ljubega miru dal svoj podpis marsikateri dober oče ali mati, ne da bi se prav zavedal, kaj je naredil. Odjave so bile v največ slučajih že izpolnjene in tudi koleka ni bilo treba plačati. Tako izgleda tudi šmarješka .demokracija’. Cerkveni shod pri Sv. Katarini V TOREK DNE 25. NOVEMBRA. Cerkev obhaja letos 100-letnico svojega posvečenja po škofu M. Slomšku. Ob tej obletnici bomo vsi pohiteli k Sv. Katarini! Spored: od pol 8. ure naprej spovedovanje, od 8. ure naprej sv. maše. Ob pol 10. uri slovesna sv. maša s pridigo. V opomin še vsem onim, ki so iz kateregakoli vzroka bodisi premišljeno ali nepremišljeno odjavili svoje otroke od slovenskega pouka: Usodo vaših otrok bo kovalo znanje, zakaj rek »čim več znaš, tem več veljaš« še vedno drži, prav tako tudi »kolikor jezikov znaš, toliko mož veljaš«. Ne bodite v skrbeh, da bi se vaši otroci ne naučili nemško, bati se vam je treba, da bo manjkalo znanje in izobrazba v pismenem maternem jeziku, ki je šele prava podlaga vseh drugih jezikov. Smo v času, ko se govori o združeni Evropi in dočakali bomo dan, ko bomo še hvalili Boga, da znamo vsaj dva jezika. Kaj nam bodo takrat rekli naši sinovi in hčere? Dragi bratje in sestre v narodu, ljubi naši sosedje in pošteni Nemci! Ni nas treba biti strah bodočnosti, ker preteklost in zgodovina nas učita, da Bog dopušča preizkušnje nad rodovi, ki so del Njegove stvariteljske modrosti, v nauk in samovzgo-jb. Položil je v srce vsakega posameznika (Konec na 6. strani) Tj udi &tti so oomaii a Jluvd (Nadaljevanje s 4. strani) Dopoldne smo imeli skupno pobožnost pred votlino. Govoril je škof msgr. Tokič. Njegov globoko izklesani govor bo vsem navzočim ostal v neizbrisnem spominu. Nato smo odmolili sv. rožni venec, šli okrog oltarja in poljubljali skalo, na kateri se je pred sto leti prikazovala :Marija. Tukaj smo izročali prošnje vseh naših dragih, ki so ostali doma in so le v duhu romali z nami. Nadaljnje opisovanje lurških pobožnosti Tam pred votlino doživi človek nepopisne trenutke. Ob nogah nebeške Matere smo čutili, da smo vsi narodi kakor ena družina. Vsi duhovniki in verniki so tukaj kot eno srce in ena duša. In še nekaj je na tem svetem kraju čudovito in nepopisno, kar je lurški škof Theas povedal takole: »V Lurdu ni glavno to, kar vidimo in slišimo. Ni glavna Masabielska votlina, vsa očrnela od zaobljubljenih sveč. Niti beli kip blažene Device Marije z modrim pasom. Niti številne bergle, ti ganljivi spomini na velika ozdravljenja. Niti bazilike s svojimi lepimi obredi. Niti procesije, ki se vršijo dvakrat dnevno. Niso glavno niti čudeži, ki se po milosti božji tukaj godijo. V Lurdu je glavno skrivnostna prisotnost, navzočnost blažene Device Marije in njeno globoko delovanje v človeških dušah.” — Zares, to vsak romar čuti v svojem srcu! Popoldne smo prisostvovali evharistični procesiji, katera jasno priča, da je Lurd Marijino in evharistično mesto. Evharistična procesija je mogočno zmagoslavje Jezusa v najsv. zakramentu. Najganljivcjši prizor pri procesiji je blagoslov bolnikov, kar daje Lurdu poseben pomen. Vsem privro solze v oči, ko se Najsvetejše približa bolnikom, blagoslavlja vsakega bolnika posebej, iz megafona pa odmevajo mogočni in ganljivi vzkliki, kot so jih nekoč ponavljali bolniki v Palestini: »Jezus, Sin Davidov, usmili se me! Daj, da vidim! Daj, da slišim! Daj, da hodim!« — Procesijo, ki traja približno eno uro, zaključi pesem Tantum er-go in blagoslov z Najsvetejšim. Ostali prosti čas smo romarji porabili za svojo privatno pobožnost. Ali pa smo ga posvetili obisku raznih lurških spominskih krajev, ki so jiovezani z življenjem sv. Bernardke in z zgodbami prikazovanj. To so: rojstna hiša Bernardkina; hiša, v kateri je stanovala ob času prikazovanj; lurški muzej; misijonska razstava itd. V V nedeljo zjutraj smo imeli pred votlino skupno sv. mašo, ki jo je daroval škof Tokič ob asistenci domače duhovščine. Romarji so navdušeno prepevali Marijine pesmi. Zanimali so se za nas tudi lurški časnikarji, ki so posneli našo molitev in našo lepo pesem celo na magnetofonski trak. Vsak lurški romar opravi tudi sv. križev pot, ki je speljan na griču Kalvarija, ki je nad bazilikami. Ob jrol štirih smo se zbrali j>red rožnovensko baziliko in nato krenili od postaje do postaje z vročo spokorno molitvijo in našo pesmijo. Zvečer smo sodelovali pri procesiji z lučkami, ki je nekaj nepopisno lepega in čudovitega. Tu pride do izraza lurška pesem. Kitice poje zbor v francoščini na megafon, vsa stotisočglava množica z lučkami v rokah v procesiji in izven nje pa navdušeno od-zdravlja: »Ave, ave, ave Marija!« Pogled na morje lučk pred bazilikami — bazilike same so zunaj tudi bajno razsvetljene — je nekaj tako edinstvenega, kar je treba doživeli, popisati se ne da. Zaključek procesije je pred rožnovensko baziliko, ko se navdušenje množic izlije v spontani »Gredo — verujem« in v himno »Salve Regina«. Mnogi so še pozno v noč ali kar vso noč ostali pred votlino, ki je naj privlačnejša točka v Lurdu. V ponedeljek zjutraj smo obiskali še novo baziliko sv. Pija X., ki je nekaj edinstvenega na svetu, saj je vsa pod zemljo in tako velika, da lahko sprejme 20 do 25 tisoč ljudi. Pridigal in maševal je zopet škof Tokič za vse potrebe našega ljudstva. Popoldne smo bili deležni izredne pozornosti in ljubeznivosti cerkvenega vodstva v Lurdu: naš škof je vodil evharistično procesijo ob asistenci naše duhovščine, čeprav je bilo v procesiji okrog 30 škofov, vendar so dali prednost naši skupini in našemu škofu, čeprav smo bili v primeri z drugimi narodi zelo maloštevilni. Vsi smo bili veseli tolike naklonjenosti, ki nam bo ostala v trajnem spominu. In še nekaj je vredno tu omeniti. V Lurdu nismo videli beračev, ne pijancev in razgrajačev in nismo čuli nikake kletvine. Revni romarji dobe namreč tu brezplačpo prenočišče in vso oskrbo za nekaj dni in povrhu še kak romarski spominček. Vse neštete množice tu le pobožno molijo in prepevajo svete pesmi. Kako ganljivo je videti /orno mladino obeh Spolov, odlične kakor tudi preproste može in žene vseh stanov in poklicev iz vseh narodov sveta z rožnim Hoštac t*a Uolt&LU V Združenih državah je letos poštna uprava dostavila oz. odpremila 60 milijonov pisem. Prihodnje leto jih bo še več, kajti statistike kažejo, da se poštni jrromet dvigne vsako leto za 3 do 5 odstotkov. Da more obvladati to poplavo pisem in jro-šiljk, je ameriška poštna uprava prisiljena k vedno večji avtomatizaciji, ki' pospeši dostavo pošte. Po vsej državi je razstrese-nih 45.000 poštnih uradov, ki dobivajo vedno nove in hitrejše stroje. Avtomatizacija je posebno nujna v velemestih, kjer morajo poštni uradi na dan odpraviti več desettisoč, celo 100.000 pisem. V Detroitu in Ncw Yorku so že uvedli posebne tekoče trake za sortiranje pisem, ki uradnikom prihranijo 17 gibov, kar pomeni štednjo pri naporu in kar je še važneje, prihranek na časti. V prihodnjih mesecih bodo to napravo namestili še v vrsti drugih ameriških mest kot Los Angeles, Boston, Chicago. Pred vsemi pa prednjači Wa-shington, ki ima kot prestolnica obsežne države in eno izmed obeh glavnih središč sveta svoje posebne poštne probleme. Tam že imajo nameščeno napravo »Transnor-ma«, ki lahko sortira na uro 15.000 pošt- nih pošiljk (pisem, dojrisnic, tiskovin), za kar bi truma uradnikov porabila mnogo več časa in stala državo mnogo več denarja. Tudi stari dobri pismonoša ne more uiti avtomatizaciji. Minili so časi, ko je počasi pohajal peš od hiše do hiše in kramljal z gospodinjami ali deklami. Danes mu daje poštna uprava na razpolago tricikelj, s katerim potem naglo kolesari po ulicah in pri tem opravi trikrat daljšo progo kot nekoč. Pa tudi poštne uradnike pri okencu so razbremenili. Znamke sploh ni moč več kupiti pri uradniku, ampak so nameščeni posebni avtomati, ki so dostopni podnevi in ponoči. Tam lahko ne samo kupiš znamko, ampak tudi zamenjaš denar, če nimaš ravno odgovarjajočega novca pri roki. OZNANILO Gospod Aleksa Kovačevič, 36, Stemdale Road, London W. 14, England, pozveduje za Emilom Gor-šek-om iz Celja, ki je bil pred vojno znan Športnik v Sloveniji (tekač) in se je po letu 1945 zadrževal v Avstriji, kjer je bil poslednjič opažen v Salzburgu. Kdo ve kaj o njem, naj javi na goraj omenjeni naslov. vencem v roki kleče moliti tako pred votlini kakor tudi v katerikoli baziliki. Vse preveva živa vera v Boga in goreča ljubezen do brezmadežne Lurške Gospe. SLOVO Najtežje je bilo slovo, ki pa je moralo priti. Po procesiji smo hiteli še po zadnji pozdrav k votlini. Solze, ki so nam privrele v tistih trenutkih v oči, so bile pač solze tipanja in trdnega sklepa, da se od Marije ne bomo nikdar ločili. Ob pol šestih zvečer so nas že čakali avtobusi pred hoteli, da nas odpeljejo na kolodvor in da naredimo jrrostor drugim romarjem, ki prihajajo vedno znova in znova. Lurška jresem je odmevala v avtobusu m v vlaku, ko smo se poslavljali in je bila hkrati izraz naše hvaležnosti za nepozabne trenutke, ki smo jih preživeli v tem blagoslovljenem svetem kraju. Vlak se je Vedno bolj oddaljeval od Lurda in bližal domovini. Mimogrede smo sc še ustavili v Nici, Monacu in v Padovi, kjer smo imeli posebno pobožnost na grobu sv. Antona. Nekateri so poromali še v kapu- cinski samostan, kjer je živel in deloval svetniški pater, Hrvat p. Leopold Mandič. Pričakujemo, da bo kmalu proglašen za svetnika. Med nadaljno vožnjo smo si ogledali še Benetke in končno Trst ter smo bili 29. avgusta že vsi doma, zdravi in srečni z edino željo: vsaj še enkrat v Lurd, v ta sveti Marijin kraj. lllllllll■lltllllllllMlnlMlllllllllllllllllllllllllllllllll||||||||||||||||llllllllllll SLOVENSKE ODDAJE V RADIU PONEDELJEK, 24. 11.: 14,00-14,45 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Kdo ve? — 18,40—18,55 Za ženo in družino. — TOREK, 25. 11.: 14,00—14,30 Poročila, objave. — Ob 35. letnici smrti Josipa Stritarja. - SREDA, 26. 11. 14,00-14,45 Poročila, objave. - Kar želite, zaigramo. ČETRTEK, 27. 1,1.: 14.00— 14.30 Poročila, objave. — Intermezzo. — Gospodarska šola za vsakogar. — PETEK, 28. 11.: 14.00— 14,45 Poročila, objave. — Otroci, poslušajte! - SOBOTA, 29. 11.: 09,00-10,00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — NEDELJA, 30. 11.: 07,30—08,00 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. Začetek največje stavbe v Celovcu Minuli torek sta v okviru posebne slovesnosti, ki so se jih udeležili visoki predstavniki civilnih, vojaških in cerkvenih oblastih, predsednik Koroškega velesejma, komercialni svetnik g. Rudolf Novak in mestni župan AulJervvinklcr na bivšem športnem igrišču kluba „Austria” zasadila lopati in izkopala prva kupčka (že prej dobro zrahljane) zemlje ter s tem začela največji stavbni podvig v Celovcu v povojni dobi: gradnjo nove razstavne dvorane, ki 1m> mogla sprejeti 10.000 oseb. Služila bo različnim namenom, kot je v svojem pozdravnem nagovoru izjavil g. Novak in sicer bo poleti razstaviščna dvorana velesejma, v ostalem času pa kot prostor za zborovanja, kongrese in druge prireditve, v jeseni in pozimi jta tudi kot u-mefno drsališče. Mere dvorane bodo: dolžina 89 metrov, širina 47 metrov, višina 15 metrov. Kot razstavišče bo povečala sedanjo razstavno ploskev za tako zelo potrebnih nadaljnih 6000 kv. metrov, kot več-namembna dvorana bo pa Celovcu dala možnost, da prireja ob vsakem letnem času brez ozira na vreme, množične prireditve. Poleg glavne dvorane bo še stavba imela nekaj stranskih manjših jmostorov. Po- ŠMARJETA V ROŽU (Nadaljevanje s 5. strani) ljubezen do njegovega naroda, jezika, domovine, kulture in vseh dragih narodnih vrednot. V. četrti božji zapovedi pa je določil: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Ljubi svoje in spoštuj tuje. Izginila so vladarstva in rodovi, ki so kršili ta božji red. Zato je tudi Nietschejev nauk o nemškem nad-č 1 o/v eku, ki ga je gotovo vdahnil j>e-klenski sovražnik, ukresal iskro, ki je zanetila požar druge svetovne vojne. Prva žrtev je bila Avstrija, sledile so ji države ena za drugo! Odpirala so se taborišča, gorela so trupla v krematorijih, ječali in vzdihovali so rodovi in z njimi tudi nemško ljudstvo. Končala se j eta ideja in velenemški duh v velikem v izgubljeni vojni, v malem jia je ostala še naprej v naših nepoboljšljivih Nemcih, ki zopet gledajo preko Avstrije v veliko državo Germanov, kjer se bodo usedli in poveljevali vsem rodovom sveta. Ne pustimo si vzeti naših pravic, ki so nam zajamčene v mirovni pogodbi v členu 7 državne pogodbe, ki je del avstrijske ustave in s tem tudi del naše skupne svobode, odkupljene z tolikimi žrtvami, ki jih ne moremo in ne smemo pozabiti. Vsak kdor hoče to ustavo rušiti, je sovražnik in izdajalec Avstrije, naše skupne domovine. Odgovoren je za vse nemire in za sovraštvo, ki se danes pojavljajo v raznih oblikah. Koroški Slovenci pa hočemo pokazati, da je minul čas našega hlapčevanja, ter da hočemo biti polnovredni in enakopravni avstrijski državljani. polnoma dograjena bo predvidoma leta 1960. Gradnja novega objekta na razstavišču najbolj zgovorno dokazuje, kako zelo se je Koroški velesejem v zadnjih letih razvil in si zagotovil stalno klientelo razstav-Ijalcev in obiskovalcev, posebno odkar je postal osrednji avstrijski lesni sejem in s tem gosppdarska ustanova, ki ima pomen za vso državo. Mestni žujran g. AuBenvinkler je v svojem govoru poudaril vzorno sodelovanje vseh, ki so jžri tem podvigu sodelovali in jrri tem posebno pohvalno omenil mestnega svetnika Mayrhoferja, ki je kot odgovorni referent pripomogel, da so pogajanja s športnim klubom »Austria« bila zlahka ugodno zaključena, pa tudi projektante in' docenta ing. Ertla, in njegove sodelavce ter neutrudnega direktorja velesejma gospoda Gutschmarja. Stroški bodo znašali 10 milijonov šilingov. Franz Kreuzer’s Wwe. KLAGENFURT, Kardinalplatz 1 de JOKA-WERKE Klavirje j, pohištvo Lepo blago za obleke, toplo perilo, volna v največji izbiri najceneje bei KLAGENFURT, ALTER PLATZ 35 L. MAURER Št. Lipš, Tihoja, p. Dobria ves Zaloga raznih strojev, vozil, radioparatov, Šivalnih strojev, kakor vsah električnih predmetov. Plačilne olajSave! Zahtevajte cenike! Naročene stroje dostavim na dom. Pri nakupu motornih kosilnic, grabelj, obračalnikov ter raznih poljedeljskih strojev se Vam nudi sedaj visok zimski popust do 8%. Zato izrabite ugodno priliko, ter naročite stroje takoj pri domači tvrdki I0HAN L0MŠEK KMETJE POZOR! Vsa sadna drevesca — jabolčna do 20% cenejša kot drugod — vam dostavi domača drevesnica MARKO POLZER, pd. Vazar, p. St. Veit i. Jauntal. fosfiodikje fumt! IIUIIIH R A D L M A Y R POMAGA ŠTEDITI. SEDAJ UGODNO KUPITE POSTELJNINO, BLAGO ZA ZAVESE, PREPROGE IN TALNE OBLOGE. RADLMAVR V I L l A C H Koroški trgovci naprošajo občinstvo, da že sedaj začne z božični nakupi Kdor pravočasno kupi, ima največjo izbiro! List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom: „Naš tednik—Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 5 šil., za inozemstvo 5 dolarjev letno. Odpoved en mesec naprej. Lastnik in izdajatelj: Narodni svet korošMh Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Janežič, Lcše pri St. Jakobu. — Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. — Lel. štev. uredništva in uprave 43-58.