Ljubljana - skrita, neznana
Čeprav so bili domala vsi slikarji in kiparji v zgodovini veseljaki - če jim je življenje to le dovoljevalo - pa je videti, da so bili njihovi naročniki živo nasprotje tega: podobe veselja in veseljakov, plastične ali dvodimenzionalne, so prava red-. kost. Ena izmed teh je skrita v veži stare palače grofov Strassoldov na Novem trgu - danes v njenem pritličju proda-jajo pohištvo - na čelu vežnega prstanastega portala. To je mojstrsko izklesana glava dvornega norca, kakršne poznamo iz tujih književnosti in kakršni se - seveda le poredkoma -pojavljajo tudi v tujih umetnostnih zakladnicah. Kako je ta podoba zašla k nam, v deželo revnih deželanov in za pojme evropske gospode še revnejšega plemstva?
Viktor Steska nekje omenja to glavo kot »glavo grajskega norca«. Če je bil rhodel res to, kar pripoveduje zgodovinar, potem se »grajski« gotovo ne nanaša na Ijubljanski grad, ki . koncem 17. ali v začetku 18. stoletja že davno ni bil več bivališče deželnega glavarja, temveč ie sedež vojaške po-sadke in zapor za najhujše zločince. V času torej, ko je glava najbrž nastala, ni bilo zanjo več pravega modela - če je na Ijubljanskem gradu sploh kdaj bil! - in ne izpričanega pra-vega vzroka za to, da nas še danes gleda z vrha starega portala. Kaj je grofa Strassolda navedlo na to, da jo je dal tja vzidati? Tiči za tem kaka zgodba iz zgodovine te družine ali pa je bila vse skupaj le norčava domislica? Kdo ve! Očitno pa gre za delo kakega potujočega italijanskega kiparja, ki so imeli takrat polne roke dela ob gradnji Ijubljanskih palač in cerkva, nekoga, ki je motiv prinesel s seboj v spominu iz bogatejših in bolj veselih dežela sončnega juga.