214 Fašistična nevarnost Svetovna vojna ni s svojimi posledicami preobrazila sveta samo na zunaj, temveč je globoko posegla tudi v miselnost vsega človeštva. Pred svetovno vojno sta bila glavna temelja družbene organizacije liberalizem in demokracija, po svetovni vojni pa je stopil na njuno mesto socializem, oziroma komunizem. Ljudske množice, pa tudi izobraženci so se v veliki večini odrekli svojim nekdanjim idealom in podoba je bila, da bo v nekaj letih vsaj vsa Evropa socialistična. Toda val socializma se je nenadoma zaustavil z zmago fašizma v Italiji, ki je postal nato vzor vseh nacionalističnih (ne nacionalnih!) gibanj na svetu. Italijanski fašizem je namreč dokazal, da se še vendarle da preprečiti zmaga socializma, dasi ne z liberalizmom in demokracijo. In tako smo dobili v politiki dva ekstrema, med katerima je začel nihati evropski človek: fašizem in socializem. Stari politiki, ki so napovedovali propad socializma, so bili sprva še bolj preverjeni, da bo propadel tudi fašizem, ki so ga v začetku celo podpirali kot protiutež komunizmu. Toda zmotili so se temeljito. Sovjetska Rusija, kateri so na- povedovali leta in leta propad, je postala v poslednjih letih tista sila, katero skušajo danes pridobiti za zaveznico celo najbolj kapitalistične države, kljub temu da se dobro zavedajo nevarnosti boljševizma; na drugi strani pa je postala fašistična Italija voditeljica vseh revizionističnih teženj in je ustvarila okoli sebe blok držav, ki občutno moti politično ravnotežje v Evropi. Obe državi, predstavnici dveh nasprotujočih si političnih idej socializma in fašizma, pa sta dokazali, da sta njuni ideji sposobni življenja. Evropske vlade so do poslednjega časa smatrale, da tvori največjo nevarnost za sedanji družbeni red, pa tudi za obstoj političnega ravnotežja v Evropi komunizem, oziroma socializem. Zato so se tudi borile proti obema z vsemi sredstvi, in res so dosegle precejšen uspeh; v mnogih evropskih državah so komunistične stranke prepovedane, socialistične stranke pa so bile oslabljene, ali pa so se ko-rumpirali njihovi voditelji, tako da niso bile zmožne pravega odpora. Kako šibki sta bili celo na videz tako močni socialistični stranki, kakor sta v Nemčiji in Avstriji — dokazujejo zlasti dogodki zadnjih mesecev. Na stroške propada socialistov in komunistov pa se je medtem razvijal fašizem, ki ga je dolgo podpiral tudi veliki kapital, ki je upravičeno videl v zmagi socializma svoj propad. In danes je, zlasti po zmagi v Nemčiji, fašizem najpri-vlačnejši ideal širokih ljudskih množic. Življenje današnje Evrope se nahaja v težki krizi, ki je rodila zlasti hude posledice v gospodarstvu in v socialnem stanju malega človeka. Vlade raznih držav so poskušale in še poskušajo z raznimi načrti, zakoni, odredbami itd. preprečiti razpad sedanjega družbenega reda, toda vsi ti napori niso obrodili občutnejšega zboljšanja, zato ni čuda, da so se začele množice vedno bolj nagibati k skrajnostim. Takoj po vojni so sledile raznim socialističnim strankam, danes pa se pod vplivom zmagujočega fašizma vedno bolj nagibajo k slednjemu. In v tem je zlasti Telikega psihološkega pomena zmaga hitlerjanstva v Nemčiji, ki je kljub nevarnostim za druge države postal poleg fašizma vzgled raznim elastičnim nacionalistom pri drugih narodih. Da je vplivala zmaga hitlerjanstva v tem smislu tudi na nacionaliste v naši državi, moremo razvideti iz naslednjih citatov iz dveh nacionalističnih listov, okoli katerih se zbirajo bivši orjunaši, mislim namreč na ljubljanski „Pohod" in zagrebško „Pobedo". V uvodniku »Vstajenje" velikonočne številke „Pohoda" (15. apr. 1933) beremo: „Poglejmo v Nemčijo. Nemčija vstaja. Nemčija bo imela letos veselo Veliko noč." Ona, ki je bila za svoje grehe po pravici ponižana — vstaja. In v kakšnem znamenju? Narodnost in socializem sta tisti sili, ki jo dvigata iz groba. (Podčrtano v „Pohodu"). Ali ni dovolj jasno, da je po mnenju teh ljudi tudi v naši državi potreben „narodni socializem", ki naj nas dvigne „iz groba"? Isto misel izraža v velikonočni številki (15. apr. 1933) tudi zagrebška »Pobeda",1 ki piše v poročilu iz Ljubljane: „Pobedovci! Dne 20. t. m. priredi naša podružnica v Ljubljani času primerno predavanje o smislu našega nacionalno-socialnega programa," ali v dopisu z Vrhnike: „Sicer pa smo zaenki-at nacionalisti še potrpežljivi, toda organizirani, socialni nacionalisti ne bomo več!!!"2 Morda bo mislil marsikdo, da je vse to brez pomena in da pri nas ni nobene nevarnosti fašizma, saj je celo „Orjuna" prepovedana. Isto so govorili v Italiji v početku fašizma in v Nemčiji, ko se je pojavilo hitlerjanstvo. In vendar, kaj 1 Mimogrede bodi povedano, da ima „Pobeda" v tej številki eno in pol strani oglasov iz Ljubljane, kljub temu, da izhaja v Zagrebu! 2 Vsi citati so dobesedni z napakami vred. 215 so dočakali! Res je, da niso pri nas razmere iste, toda vendar je treba pravočasno paziti, kaj se pripravlja. Da pa niso ti ljudje tako nepripravljeni in da uživajo tudi podporo važnih faktorjev, naj pričata dva citata iz že navedene številke „Pobede". V uvodniku beremo: „Sretan Uskrs! ORganizovani JUgoslovenski NA-cionalisti! .. .3 Uz Uskrs Hrista čekamo na Uskrsnuče naše organizacije. A ono je na vidiku!", in v dopisu z Bleda: „Vsi četni komandirji bivšega triglavskega bataljona, vodniki, namestniki kakor tudi praporščaki, se pozivate, da se javite pismeno ali osebno podpisanemu."4 Mislim, da oba citata dovoljno pričata o aktivnosti bivših orjunašev, ki smatrajo, da je prišel zdaj njihov čas. Naj nas ne moti njihova maloštevilnost, ne dejstvo, da njihova organizacija trenutno še ni oficielno obnovljena. Fašizem je v zraku, ljudje so brez služb, lačni, siti obljub, razočarani nad vsemi dosedanjimi političnimi programi in strankami, in zato zmožni, da se oklenejo slehernega ekstrema. Naša dolžnost je, da tako gibanje pravočasno zavremo, da rešimo naš narod nesreče, ki mu grozi. Kajti fašizem pomeni povsod samo eno: usužnje-nje slehernega človeka in vojno nevarnost za vse narode. — vek. 3 Toraj vendarle še obstoja „Orjuna", kljub temu, da je javno ni! 4 Ali se ne glasi to podobno pozivu hitlerjevcev? 216