Stabilizacija gospodarstva              ¦
Smo posegli po 
najboljših gospo- darskih ukrepih?
VSE VEC Ijudi je prepričanih, da je vzroke za sedanjo družbeno krizo iai zastoj pri raz-voju samoupravljanja, kakor tudi gospodar-skih težav treba iskati predvsem v zastoju rasti materialne osnove samoupravljanja. Le v letih od 1957 do 1963 smo se naglo razvijali na podlagi krepitve materialne osnove samo upravljanja, v drugih obdobjih razvoja pa ne. Še enkrat, leta 1965, v prvem delu reforme, smo imeli priložnost za naglo spreminjanje proizvodnih odnosov in krepitve položaja de-lavskega razreda v naši družbi, vendar je ni-smo izkoristili, kar se nam zdaj krepko ma-ščuje. Namesto, da bi z ustvarjalno energijo delovnih Ijudi poatavili gospodarstvo na čvr-sto ekonomsko podlago, moramo — zaradi in-flacijskih gibanj in nelikvidnosti — spet po-segati po sicer preizkušenih in začasno učin-kovitih administrativnih ukrepih, ki pa sa-moupravljanju bolj škodijo kot koristijo.
Gospodarstva zaradi njegove zadolženosti' in prazne blagajne skoraj ni mogoče dodatno obremeniti, zato je večina novih predlaganih ukrepov ZIS povezanih s porabo izven gospo-darstva. Ti ukrepi predvidevajo, kot je zna-no, da letos gospodarstva ne bo mogoče obre-menjevati z večjimi zakonskimi obveznostmi kot v letu 1972, da pa lahko gospodarstvo svo-je obveznosti do družbenopolitičnih skupno-sti poravna s iterjatvami od teh skupnosti in da v letu 1973 ne smemo ustvarjati presežkov v proračunih in skladih. Tako naj bi odgo-vornost za sedanje gospodarske razmere raz-širili na družbenopolitične skupnosti, banke in druge dejavnike družbenega odločanja, bre-me novih gospodarskih ukrepov razporedili solidarno med vse delovne Ijudi, hkrati pa za-ščitili življenjsko raven in socialno varnost delavcev. Dodatni ukrepi naj bi omogočili se-lefetivno obravnavanjp nelikvidnih in bloki-ranih delovnih organizacij. Med drugim pri-spevki delovinih organizacij v letu 1973 ne bi smeli prekoračiti absolutne ravni iz leta 1972; razlike naj bi »prelivali« v trajna obratna sredstva delovnih organizacij. ZIS je razen tega posegel itudi po zamrznitvi osebnih do-hodkov v tako imenovanih neproizvodnih de-javnostih.
Tisto, kar pri vseh teh ukrepih moti, ni-kaikor ni njihov osnovni oamen, to je, doseči večjo stabilnost gospodarjenja v letu 1973, marveč motijo njihovi linearni učinki, ki ne upoštevajo niikakršnih specifičnosti v razvo-ju niti posameznih področij države niti samo upravnih odnosov. Vse vprek udarjajo z ena-ko šibo, pa če tepeni takšno ravnanje zaslu-žijo ali ne.
Linearni ukrepi, čeprav le začasni, v dose-danji praksi gospodarjenja še nikoli niso ob-rodili dobrih rezultatov. Med drugim le ohra-njujejo sedanje razmere tudi v tistih delov-nih organizacijah in interesnih skupnostih, ki se jim je posrečilo zagotoviti zase ugodnejši start oziroma kaznujejo delovne organizacije, ki so tudi doslej resno jemale stabilizacijo. Namesto ilinearnih zveznih ukrepov bi zato kazalo uveljaviti medrepubliiške dogovore, s pomočjo katerih naj bi se republike in pokra-jini sporazumele, kako ukrotiti inf.laci.jo in uravnoveski našo gospodarsko rast. To je to-liko bolj logično in smotrno, ker politika sta-bilizacije posameznih republik nikakor ne more biti v nasprotju z ekonomsko politiko Jugoslavije. Samo zamrzovanje osebnih do-hodkov oziroma administrativno omejevanje splošne in skupne porabe nedvomno ni eko-nomsiko najbolj smotrn ukrep še zlasti ne, če ga uveljavljamo na silo in brez nujne uteme-Ijitve, s kakšnim namenom ga vpeljujemo ter komu bo koristil in koga prizadel.