126                              V. Talenta: Glasbene vesti.
Bošnjak, ki živi uže preko 30 let v Seru, priobčil je 1860. leta mnogo narodnih pesnij iz Makedonije. L. 1874. priobčil je v Belemgradu 15 pesnij o prihodu Slavjanov na balkanski poluotok, o ženitbi Solnca s krasno V-blkano, o kralji Talatinu in o — Orfeji. Tem pesnim, ki jih je baje mej Mohamedanci v Rodopih nabral, dal je znamenit naslov „Veda Slavjanov, bolgarske narodne pesni iz predhistorične in predkristijanske dobe". A uže to, da v tej ,,Vedi" pogrešamo vsake pesniške mere, dokazuje jasno, da teh pesnij narod ni nikdar pel, in opravdava sumnjo, da je ,,Veda" literaren podvržek, za kakeršnega jo smatrajo tudi Bolgari. Sicer se je pa o tej Verkovičevej zbirki mej slovanskimi učenjaki vnela huda, uže več let trajajoča literarna borba, ker jo nekateri zagovarjajo, a drugi odločno zametajo.
Glasbene vesti.
Piše Vojteli Valenta.
Grusikov Mihael Josip, sloveči virtuoz na lesenem ali slamnatem stroji, rodil se je leta 1809. v Sklovu na ruskem Poljskem. Oče mu je bil ubog flavtist, ki si je svoj kruh služil s tem, da je hodil gost na svatbe in jednake prilike. Sin se je naučil pri očetu na flavto piskati in ker je imel mnogo nadarjenosti in veselja za glasbo, izuril se je čudovito in hitro je znal toliko, da je pomagal očetu pri igranji. Not takrat še ni poznal in ves njegov repertoir so bile ruske in poljske narodne melodije, katere je po sluhu igral. Ko je bil 17 let star, uže se je oženil in služil si je z očetom in z brati z godbo svoj kruh. Potovali so večkrat tudi v Moskvo. Leta 1831. moral je igranje na flavti opustiti, ker je hudo zbolel na prsih. To je prou-zročilo veliko uboščino v njegovej rodbini, ali rešitev se je bližala. Uže od starodavnih časov se nahaja v Rusih, Tatarih, Poljacih in Litovcih, sosebno mej hribovci proti Karpatom in proti Uralu, surovo izdelan instrument, katerega imenujejo „Jerova i Salamo". Ta instrument je izdelan iz jedne vrste smrekovih kolčkov, ki so po glasovih ubrani; na teh kolckih se igra s trkačem. Na tacem stroji se je začel marljivo vaditi tudi Gusikov. Ker je pa videl, da je instrument jako primitiven in pomanjkljiv, premišljaval in ugihal je, kako bi ga zboljšal. Najprvo je pomnožil število kolčkov in je s tem razširil obseg glasov, potem jih je ob krajeh poostril  in jih  uredil  po   glasovrsti   (skali)  in  harmoniji.
Le: Dva napisa Preširnova.                                127
Končno jim je dal za podlogo slamo in od tod je dobil instrument polagoma denašnjo obliko — lesene harmonike. Po neumornem trudu postal je virtuoz na tem stroji in skoro ga je vse v okolici občudovalo in širilo se je njegovo ime zmirom dalje. Šel je v Moskvo in našel veliko pohvalo, kar ga je napotilo, da je dalje po Ruskem potoval.
Prišel je v Kijev, kjer je ravno bival sloveči virtuoz na goslih, Lipinski. Ta ga je tudi hvalil in občudoval. To vse je Gusikova še bolj gnalo k marljivej vaji. Noč in dan je delal in celo svoje zdravje zanemarjal.
V Odesi, kjer je leta 1834. v gledališči koncertiral, nasvetoval mu je umetnost čislajoči knez Voroncov, da bi popotoval s svojo umetnostjo po celej Evropi. In res kmalu so ga poznali v vseh glavnih mestih kot slovečega Poljaka z dolgo brado in povsod so občudovali njegovo izurjenost in prečudno doneč instrument. Toda bolezen mu je zopet ustavila delovanje, kajti utrudljivo potovanje in koncertiranje škodilo je njegovemu slabotnemu životu. V Bruselji moral je 4 mesece bolan ležati, potem je šel v toplice, kar mu pa ni hasnilo in umrl je na poti, ko se je proti domu vračal, 21. oktobra 1837. v Cahih (Ahnu).
Dva napisa Preširnova. i.
Na velikem zvonu romarske cerkve sv. Jošta pri Kranji, ki tehta 24 centov 20 funtov in katerega je vlil 1834. leta ljubljanski zvonar Anton Samassa, čita se ob robu ta napis:
„Moj bron je najden bil v dnu morja, ko Turčije
Kraljestvo v Heladi končal je Navarin. Ga kupi romar; ga Samassa v zvon prelije; Glasim zdaj božjo čast iz svefga Jošta lin." Ta napis je, kakor neimenovan  pisatelj   v ljubljanskem „S1." IX. 1. obširneje   dokazuje,   brez   vse   dvombe   Preširnov.    A da   se  more umeti, treba je pomniti to: Za grške osvobojevalne vojne uničilo je združeno angleško-francosko-rusko brodovje v odločilnej in imenitnej pomorske j bitvi pri Navarinu v Moreji dne 20. oktobra 1827. leta turško-egipčansko ladijevje; o tej priliki bilo je v morje potopljenih  več topov, katere so pozneje  spet  iz   vode  izvlekli.    Nekoliko   teh  topov   kupil  je   g. Anton Samassa od neke angleške družbe   v Trstu   ter iz nje vlil zgoraj opisani šentjoški zvon, ki se je največ poplačal s pobožnih romarjev milimi darovi.