Vatroslav Kalenič
Filozofska fakulteta v Ljubljani
IZ SOCIOLINGVISTIČNE PROBLEMATIKE JEZIKA HRVATSKE KNJIŽEVNOSTI 19. STOLETJA
Kmalu bo preteklo sto petdeset let, odkar je peščica intelektualnih zanesenjakov, fanta-stov, takratnih aristokratov in meščanskih pustolovcev začela svojo tekmo s preteklostjo, sedanjostjo in vsečasnostjo, sto petdeset let, odkar so horvati, ilirci, hrvatski, narodni in ilirski preporoditelji ter prosvetitelji pričeli boj, da bi prerash vsiljeni in podedovani lokalizam, provincializem, svoje in tuje zapečkarstvo; stopetdeset let - in vsak., kdor želi, še zmeraj lahko sliši to bobnenje tekme s časom. To je bilo brez precedensa in brez zgleda v vsej naši dotedanji zgodovini.
" Več o tem pri Slodnjaku in Mahniču v navedenih spisih (gl. op. 1).
72
o ilirizmu je bilo do danes mnogo napisanega in brez dvoma se še bo mnogo pisalo. Kajti pomembna gibanja so pomembna tudi zato, ker jih je težko do kraja in brez ostanka ovrednotiti; pogosto pa je to tudi nepotrebno, saj dosegajo svoj pomen ravno v odprtosti, ne pa v dokončni definiciji.
Lahko napravimo, kakor nas je volja: ocene, cenitve, komentarje, mistifikacije in zamol-čevanja, povzdigovanja in hvalnice lahko ali sprejemamo ali zavračamo, kakor hočemo; svoj mit lahko vzpostavimo tako, da porušimo tujega, ali zrušimo svoj mit tako, da glorificiramo tujega. Vendar pa bo vprašanje mita tudi nadalje ostalo odprto v vseh tistih primerih, ki so alternativa pragmatični omejenosti. Za ilirizem namreč že sto petdeset let veljata vsaj dva demistificirana in stvarna nauka: v divji tekmi se samo za dobrim konjem dviga prah, ali: dober konj ima sto napak, slab pa samo eno.
Danes je v glavnem znano, česa ilirizem ni prispeval v nikako dediščino, nedvomno pa bo naloga bodoče literature predvsem to, da končno najde in opiše tisto, kar je dejansko dal. Ob primarnem sociološkem pristopu bo skoraj nemogoče obiti dejstvo, da je štel Zagreb tridesetih let prejšnjega stoletja komaj osem tisoč prebivalcev. Na ta mali, stisnjeni prostor provincialnega avstrijskega mesteca, katerega ulice so bile načičkane z nemškimi izveski agramerskih kramarjev, v te družbe in sestanke, na katerih se je govorilo nemško in madžarsko in kjer je bilo potrebno jezik »z dijačkim zlahkotiti«, med deset ah dvajset ilirskih perjanic, na ta mali, stisnjeni in zakotni prostor se je prvič v naši zgodovini zgnetla vsa Jugoslavija, ali, sodobneje povedano, zbrali so se vsi naši narodi in vsi so pridobili. Preskušali so se, ocenjevali, spoznavali in konstituirali; Kopitar, Vraz, Prešeren in Vuk so izrekli svoj »da« in prisluškovali svojemu »ne«. Bosna in Hercegovina dobi svoj Pogled u Bosnu Matije Mažuranića, Črna gora dobi Smrt Smail-age Čengiča v toliki meri, da npr. Rusi to delo dolgo vrsto let prevajajo pod naslovom Cernogorcy (1866), tu pa se bosta pojavila tudi brata Miladinova in pričela sodobno zgodovino makedonske književnosti.
Pred tem se še nikoli ni zgodilo kaj podobnega. Vse to bo pustilo trajne posledice. Najpomembnejša med njimi je vsekakor, da postane ilirsko gibanje viden in razpoznaven ko-relat za lastno konstituiranje in lastno organiziranje, tisti opazni člen družbene, kulturne, znanstvene, književne in jezikovne dihotomije v vsakem iskanju vprašanj lastne odgovornosti in lastne identitete. Na rešetu ilirskega gibanja so nastale naše epistemologije, na njem je vsakdo lahko našel tisto, kar ima, in tisto, česar nima. V tem je nemara razlog nenehnemu zanimanju za ilirizem in prav to je najbrž njegova trajna zasluga.
Vsa gibanja take vrste kasnejši rodovi radi uvrstijo v tisti nadzemeljski prostor, v katerem je resničnost oddaljena od mita in mistike samo korak. V teh meglicah, v katerih vlada čustvo, v dimu, v katerem je objektivno dejstvo samo dokaz za lastno ekskluzivnost in lastno frustracijo, je skoraj nemogoče ne pričakovati tudi raznih zablod, svojevrstnih ek-stravagantnosti, srditih obtožb in pristranskih sodb.
Za velike ljudi in pomembna gibanja se spodobi, da so nerazumljeni, vsaj ob svojem času. Pa vendar, samo redki posamezniki in redka gibanja imajo čast, da se jih ne slavi zaradi tistega, kar so naredili, ampak zaradi tistega, česar niso.
Ilirsko gibanje je, menda, najprej vsem Hrvatom dalo en knjižni jezik, eno združujočo književnost, odreklo se je kajkavščini in manj čakavščini, v književnost je uvedlo štokav-ščino, konstituiralo je tako imenovano moderno književnost, dalo sodobni pravopis in tako dalje - to se vztrajno ponavlja v naših učbenikih, priročnikih, leksikonih, enciklopedijah, v strokovnih, popularnih, pa tudi znanstvenih razpravah. Na kratko: težko se je temu izogniti. Vendar pa vse to ni tako preprosto.
Kot je bilo že enkrat povedano: če sta bila Stjepan Ivšić in Miroslav Krleža prva, ki sta opozorila javnost, da se s kajkavskim dialektom v naši kulturni zgodovini neupravičeno
73
ravna kot s provincialnim, odtujenim in organsko nesposobnim idiomom,' je bil Dalibor Brozovič tudi tu prvi, ki je ponovno utemeljeno podvomil o projekciji kasnejših lingvističnih pojmovanj na pridobitve ilirskega preroda.^
Sicer pa si to pobliže poglejmo. Hrvatski narodni prerod se da z različnimi definicijami z različnih gledišč različno opisovati, z gledišča socialnih kategorij pa je njegov opis približno tak: Hrvatski narodni prerod začne novi razred, buržoazija, in to del njene inteligence, ki je pretežno pripadnik novega rodu. Ko pride ta razred v vodstvo, odstranjuje ostanke hrvatskega fevdalnega srednjega veka, ki je postal največja ovira usklajenemu prizadevanju vseh narodnih sil, da se prebije v sodobne družbene in proizvodne odnose.
Pri tem ilirci uresničujejo ali začno uresničevati naslednje naloge: prodor v politična telesa, predvsem v hrvatski sabor,- kreiranje samostojne politične koncepcije tako nasproti Avstriji kot nasproti Madžarski; ustanavljanje časnikov; ustanovitev stalnega književnega časopisa; nabava tiskarne; splošna ljudska prosveta in s tem v zvezi ustanavljanje čitalnic; ustanavljanje knjižnic; utemeljitev hrvatskega gledališča; ureditev osnovnega in srednjega šolstva; osnovanje vseučilišča; osnovanje znanstvene akademije; konstitucija popolnih znanstvenih disciplin na sodobnih osnovah: od bogoslovja, filologije, prava, medicine in etnologije do biologije, kemije, botanike in mineralogije; praktična in znanstvena afirmacija teatrologije, muzikologije in likovnih umetnosti; objavljanje leposlovnih del, narodnih, ljudskih, šolskih učbenikov in priročnikov; popoln koncept širokega in raznovrstnega prevodnega in izvirnega založništva...
V celoti je bil to zares ambiciozen dolgoročen načrt, ki ga ilirci seveda v petnajstih letih svoje ilirske aktivnosti niso izpolnih, ki pa se je v naslednjih razdobjih polagoma in zanesljivo izpolnjeval.
Za ta naravnost fascinantni načrt brez tekmeca v preteklosti so kreirali ilirci tudi svojo jezikovno politiko: v vso to pisano, bogato in raznovrstno politično in kulturno dejavnost so ustoličili štokavski idiom, in to ne samo zaradi njegove razširjenosti, kot največkrat mislimo, ampak tudi zato, ker je bil ta štokavski idiom že stoletja prisoten v vseh bistvenih manifestacijah hrvaške kulture. Odpora, kot vemo, ni niti bilo, če pa je bil, je bil simboličen in pravzaprav ekstravaganten. Tipičen dokaz za to je Draškovičeva Disertacija. Težave take poteze niso izvirale iz dejstva, da, baje, kajkavci ne znajo štokavsko, kot se je to kasneje pogosto in včasih škodoželjno poudarjalo, ampak iz dejstva, da za nastop na primer na politični tribuni ni bilo nikake domače tradicije in zato tudi nobene terminologije. To je bilo šele treba ustvariti in zato Draškovič, kar je danes nekoliko smešno, daje najrazličnejše razlage, pa tudi cel slovar,' da bi pojasnil, kaj pravzaprav mish. Vse to pa se je kasneje, izmenoma, pojavljalo v šolstvu, v pravu, v filologiji in na celotnem področju znanosti. Nato pa - kot da se je to golo dejstvo pozabilo. Čez šestdeset let je bilo vse nenadoma videti tako, kot da so porodne težave pri ustvarjanju sodobne terminologije posledica neznanja oz. spremembe narečnega idioma. »Takrat se je pisalo o 'priestolniku francezkem' (dauphinu), da je bil pozdravljen z 'davoriami' (canzone di guerra). 'Tajno-pisom' (s šifro) ali 'brzopisom' (s stenografijo), 'poviesno dokazovlje', 'polaganje računah', 'natrag datirati' (postdatieren), 'činitba'. 'Daždomjer' (pluviometre) na Sljemenu pokazao je ...' 'Odužba', 'igrokaz', 'razugljiti' (decarboniser), 'desetni ulomak', 'piknja', 'črknja', ili 'piknjočrknja' (semicolon). 'Piknja dielilja' (decimalna tačka). 'Tezulja'. 'Krasnoslovljenje'. 'Kolobar'. 'Klonomjer' (dekhnometer). 'Gulitba'. 'Jednačba' (ta je ostala). 'Stabloslovlje' (genealogija), 'kitoškrge'. 'Likopisno mjerstvo' (deskriptivna geometrija). 'Šestar', 'šestilo'. 'Priekutan' (diagonalen). 'Trojako-bo-stihovlje' (tercina). 'Dvodomni sustav'. 'Dobavna pogodba'...« pravi Krleža."
' Dalibor Brozović: Jezično značenje hrvatskog narodnog preporoda. Kolo, 8-9-10, Zagreb 1966.
^ O. c; tudi v: Hrvatski jezik, njegovo mjesto unutar jugoslavenskih i drugih slavenskih jezika, njegove povijesne mijene kao jezika hrvatske književnosti, v knjigi; Hrvatska književnost u evropskom kontekstu, Zagreb 1978.
' Janko Draškovič: Disertacija iliti razgovor.,. Karlovac 1832; glej Građa za povijest književnosti hrvatske, 12. Zagreb 1933. * Miroslav Krleža; Djetinstvo i drugi zapisi. Zagreb 1972. str. 83-84.
74
Kar pa zadeva odnos do kajkavščine in čakavščine, ni niti enega resnega dokumenta, ki bi postavljal ostro pregrado proti tema dialektoma, celo ne v smislu različnih ocen organske veljavnosti, primernosti ali neprimernosti, niti enega resnega dokumenta o »metanju skozi okno«. To bi bilo sicer v okviru ilirske koncepcije tudi odveč pričakovati. Nasprot-, no. Celo kadar se govori o tako imenovanem splošnem, primarnem in višjem interesu, j niso zaprta vrata niti enemu narečju in niti slovanskim jezikom. Povsod je prevladovalo j načelo dejanske možnosti in konkretnega reševanja.^ Sumničavost, naravnost nadzor-, ništvo, so prinesle šele kasnejše generacije.
Problem pisave oziroma pravopisa je bil, kot vemo, reduciran na reformo latinice, in to delo je bilo opravljeno po zgledu drugih podobnih reform latinice. Normalno je bilo pri-1 čakovati težave, ki so se zares tudi dogajale, in normalno je bilo pričakovati tudi kasnejše ! intervencije. Vse je bilo nazadnje v tesni povezavi s hrvatsko tradicijo in s skupnimi zna- : čilnostmi evropskih in slovanskih romantik.
In nazadnje: tretji poseg hrvatskih ilircev na področju jezika je bil v jeziku umetniške i književnosti, leposlovja. Sam ta poseg je sijajen dokaz, da so ilirci načelno razlikovali leposlovno raven jezika od na primer časopisno-šolsko-učbeniške oziroma sploh termino-, loške (diskursivomatske) ravni. Ob dveh kontinuiranih hterarno-estetskih poetikah, ob klasični poetiki in poetiki ljudskega izročila, ustoličijo ilirci še tretjo: dubrovniško-dalma-tinsko. To je bilo zavestno ravnanje, povsem v skladu s splošnimi ilirskimi koncepcijami, ! po katerih se mora tradicija spremeniti v revolucionarno sredstvo, če pa to ni mogoče, se i je treba tradiciji odreči. Vse to je poudaril sam Gaj v svojem Proglasu od 3. decembra 1836. leta, ko je rekel, da je to jezik »... s katerim smo si živi in neizčrpni in nam samo zaradi naše odtujenosti dosedaj zaprti vir prekrasnih ljudskih pesmi ponovno odprli: s katerimi smo si neprecenljivo književno bogastvo štiridesetih ali več izvrstnih (klasičnih) pisateljev ilirskega Parnasa iz starih ilirskih Aten - Dubrovnika (Ragusae) in druge zelo po- ¦ membne književne proizvode kot našo staro dediščino po prirojeni pravici spet prilasti- i li.«' Še izraziteje in podrobneje je o tem razmišljal Dimitrije Demeter, ki v svojem članku i Misli o ilirskem knjižnem jeziku (Danica 1843) pravi: »Ljudje, ki se imajo v naši domovini za izobražene, mislijo, da v našem jeziku razen nekaj bednih koledarjev in molitvenikov za otroke in kmete ni najti nič pisanega... Da, ljubeznivi rojaki, mi imamo prekrasen jezik in v njem napisanih mnogo izvrstnih stvari, s katerimi bi se najbolj izobraženi narodi prosvetljene Evrope radi ponašali, če bi bile njihove.«'
Demeter izrecno pravi, da mora imeti vsak knjižni jezik dve ravnini oziroma dva dela... »Kot se človek deli v dva dela, to je v čutnega in duhovnega (srce in um), tako mora biti tudi popolni knjižni jezik dvojen... Prvi, to je pesniški jezik mora, če želi, popolnoma in v celoti zadostiti vsem zahtevam občutenja (estetike)... drugi pa služi umu za sredstvo, s pomočjo katerega občuje z ostalim svetom.«'
Demeter je tudi nadalje zelo jasen: »... dokazati hočemo, da ima dubrovniški jezik, poleg j popolne blagoglasnosti, tudi tisto okretnost, brez katere krila fantazije omahnejo; če pomislimo, da imajo naši pesniki na voljo, prek vseh teh obsežnih svobod, najboljše prave slovanske besede in izraze, ki jih je najti v katerikoli deželi, kjer se govori katerokoli pod-narečje, ki je podlaga dubrovniškemu jeziku, moramo vzklikniti, da morajo zavidati svobodi naše muze vse druge in da imamo mi popoln pesniški jezik.«'
Demeter nadaljuje: »O naši prozi (to je o neleposlovnem jeziku) žal ne moremo reči istega Slovnice, ki so jih izdali v zadnjem času nekateri naših najzaslužnejših rojakov, so prvi ]
' Plim. Sbirka nškojih rž^ifa, koje su ili u gornjoj ili donjoj Ilirii pomanje poznane, Danica 1835; cl. tudi Z. Vince- Putovima hrvatskooa ¦ književnog jezika, Zagreb 1978, str 245-246. ;
' Ljudevit Gaj: Proglas. Danica, Zagreb, 3. prosinca 1836. i
' Dimitrija Demeter: Misli o ilirskom književnom jeziku. Pet stoljeća hrvatske književnosti, Zagreb 1968, str. 30 i
' O. c. str. 33-34. 'O. c. str. 39.
m
kamni, na katerih se bo temelj za naš prozni jezik šele gradil; kje pa je še ponosna stavba? ... Čeprav bi naši slovničarji s to pomanjkljivostjo odpravili tudi vse druge pomanjkljivosti naše slovnice, mi vendar zato učenega jezika ne bomo imeli do takrat, dokler ne bomo imeli učene družbe in v vseh vrstah znanosti domačih izobraženih glav, ker so samo taki možje v stanju določiti natančno ustrezne izraze za vsak pojem.«'"
Zares, ni jasnejše razlage ilirskega jezikovnega koncepta.
Da bi spoznali ta koncept v celoti, lahko dodamo samo še nekaj o odnosu do tujih jezikov. Tu so ihrci ostri nasprotniki nemščine in madžarščine, mnogo blažji pa so do latinščine: ne samo zato, ker latinščina ni neposredno ogrožala narodnega statusa, ampak tudi, ker pomeni hrvatska latiniteta trajno in skoraj ontološko značilnost hrvatske književnosti in znanosti.
Ilirski jezikovni koncept je jasen in razumljiv. V mnogočem je preprosto posledica zdrave presoje, pri kateri je bil glavni arbiter stvarnost pojava, vsaj iz hrvatske perspektive. Če je neobziren do drugih kulturno - zgodovinskih konstelacij, je preprosto zato, ker peščica delavcev zares ne more opraviti vsega dela, za kakršno je potrebna armada pomočnikov in nazadnje tudi polna blagajna. Naravno je, da je ponekod moralo priti do kratkega stika. Še na prelomu stoletja je Krleža kot deček priča tega jezikovnega posega: »Besede kot: 'pismoslikar', 'pokostar i ličilac', 'zrakoplov', 'skladištar', 'podplat', 'drvarnica', 'tiskara', 'dosjetka', 'zagonetka', 'jeftimba', 'dražba', 'pecara', 'dušobrižnik', 'pločnik', 'glazba', 'glasovir', 'ravnatelj','lakrdija', 'dionica', 'njegova uzoritost stožemik', 'stojna latinica' (anti-kva), 'glasoslovje' kot 'nauk o glasih', 'stupnjevanja glasaka', 'leća' (lupa), 'sitnozor', 'dale -kozor', 'ploha ledca' itd., vsi ti neologizni za nas niso bili umetne tvorbe, 'kovanice', nastale šele pred desetletjem, ampak žive shke, ki se ujemajo z našo predstavo o pojavih, predmetih in pojmih. Nam besede kot 'kolodvor', 'glazba' ali 'stožernik' niso bili lingvistični problemi, ampak neposredne plastične žive shke, sestavni del našega jezikovnega urbaniziranega načina izražanja, postale so konvencija, o kateri nihče ni dvomil, s problematiko katere si ni nihče razbijal glave, sestavni del našega izraznega inventarja.«" To je razumljivo vsem tistim, ki poskušajo delati kakršnekoli primerjave. Vendar pa je še vedno prava skrivnost, kdo je začel in kdaj se je začelo ilirskemu prerodu pripisovati tisto, česar v njegovih temeljih ni bilo, kdaj se je začelo s preobraćanjem. Približno vemo, da je to delo naših dragutino-kueno-hedervarijevskih mislecev, še vedno pa je neznana tista usedlina, ki bo hrvatsko lingvistično misel druge polovice 19. stoletja popolnoma ločila od hrvatske književnosti. A kdorkoli bo našel dovolj časa in volje za primerjavo med književnostjo, znanostjo o književnosti in znanostjo o jeziku, se bo moral zamisliti. Morda je danes tudi zlobno obtoževati posameznike zaradi odklonov in sumljivih namenov, kot je morda zlobno obtoževati tudi tiste, ki so se na razpotju obrnili.
Pa vendar, morda se niti v enem prostoru niti v enem času tiste mračne in ž alostne kueno-hedervarijevske dobe, ki je v matricidnem krču ravnodušno pokopavala nesvoje ideje, v eni od najtemnejših dob avstro-ogrske monarhije, ni pojavljala tista stalna utrujenost, ravnodušnost in f atalistična praznina kot v času secesijske filologije. Dunajske secesijske filologije, ki je teorijo družbenega prakticizma podtikala kot metodologijo književnega dela in oceno njegove kvalitete, vse avtohtone književne vrednote pa je s tako ustaljeno prakso preprosto potisnila v duhovno in kulturno provinco. Namesto jasnega književnega koncepta, ki so se ga držali književniki, ne pa tudi književna historiografija in še manj znanost o jeziku, je naenkrat zavladala dogmatična in brutalna brezobzirnost V neprecizni termin knjižni jezik se je tlačilo karkoli, in to v glavnem surovo blago. »Če se kdo loti pisati o naši stari književnosti«, pravi Tomislav Maretić, »na osnovi našega kulturnega razvoja, ne pa na osnovi estetskih špekulacij, bo lahko našel mnogo zanimivih stvari
'»o. C. str. 39-40
" Miroslav Krleža: Djetinjstvo i drugi zapisi. Zagreb 1972, str. 83.
76
tudi pri drugače dolgočasnem piscu, kakršen je na primer Marko Marulić, o katerem se vsi, ki so ga brali, strinjajo, da njegova pesniška vrednost ni visoko nad ničlo.«'^ In dolžnost literarne zgodovine je, po Maretiču, naslednja: »Zase si torej zamišljam nalogo hrvatskega ali srbskega literarnega zgodovinarja za staro in srednjo dobo naše hterature v tem: naj nam prikaže našo veliko nesamostojnost v kulturnem razvoju, to je, da se naš narod kljub vsej svoji veliki nadarjenosti, ki mu je ne more odrekati niti sovražnik, ne bi niti v preteklosti niti v sedanjosti dvigniU do tohke kulture, če ne bi bil pod oblastjo kultur tujih narodov in če se ne bi sinovi našega naroda izobraževali po tujih vzorih.«''
Resničnost je v hrvatski književnosti drugačna Tri temeljne ilirske poetike ostanejo trajna vrednost književnoteoretskega nazora hrvatske književnosti. »Na tej strani Sotle se je tako začela pustolovska pot književnosti, ki bo v tradiciji dubrovniških postpetrarki-stov, pa prek Držiča in Marula, prek Zoraniča in Kačiča trajala od Katančiča in Mažuranića vse do Kranjčeviča in Matoša«'" Te poetike se sčasoma izpopolnjujejo v svojih sociološko in filozofsko spoznavnih parametrih. Štokavski idiom raste obenem s književnostjo, pospešeno in z nezmanjšano prizadevnostjo se izpolnjuje prav tista praznina, kot jo imenuje Demeter, ki je daleč zaostajala za jezikom književnosti. Jezik v književnosti in knjižni-standardni jezik sta neločljivo povezana s skupnimi vezmi enotnega organizma. V tem objemu v prvem trenutku kot da ni bilo prostora za druge simpatije.
Pa vendar niti Šenoa niti Kovačič niti Gjalski ne pozabljajo popolnoma svoje ljubezni iz otroštva: kajkavskega dialekta'^ Šele moderna na široko odpre vrata. Nihče drug kot A. G. Matoš išče svojo identiteto v tronarečni stvarnosti hrvatske književnosti: 1. 1900 se vrača h kajkavskemu dialektu, a ne kot pojavnosti opisne dialektologije, ampak kot spoznavnemu konceptu nove modernistične poetike. Tudi drugi ne mirujejo. Vladimir Nazor objavi 1. 1908 Galjotovo pesem, Tin Ujevič 1. 1910 Petra Zoraniča (s posvetilom A. G. Ma-tošul) in 1. 1914 Oproštaj.''' Tako imenovana regionalno-narečna poezija (in kasneje tudi proza) se je ponovno konstituirala v hrvatski književnosti kot povsem specifičen, pa tudi avtohton segment »Dokler se vsa ta narečja še med seboj dotikajo in mešajo v toUki meri, da na primer čakavščina, ki je že tudi sama načeta z dubrovniško štokavščino, sega vse do Pergošiča, srednjedalmatinske vplive pa najdemo v verzih čakavca Petra Zrinjskega,
"Tomislav Mareuć: Ivan Broz. Crtice iz hrvatske književnosti, Rad 89, Zagreb 1888, str 226. " O. C. str. 225-226.
" Miroslav Krleža: Djeünjstvo i drugi zapisi. Zagreb 1972, str. 80.
" August Senoa: De mira duorum kaputorum metamorphosi, seu Cudnovita dveh kaputov zmešarija Zagreb 1873; Ksaver Šandor Gjalski: Pod starimi krovovi. Zagreb 1886.
Za dialektno recidivo v hrvatski književnosti ni brez pomena, da je Matoš svoj Hrastovački nokturno vključil v povest Nekod bilo - sad se spominjalo, da je Nazor vključil Galjotovo pesem v povest Veli Jože in da je Tin Ujevič objavil Petra Zoraniča v Savreme-nikovem ieljtonu! Ta sonet je manj znan, zato ga navajam v celoti:
Petar Zoranić (A. G. Matošu)
Hrvatina bašćinica, krune slavne, Jazika i versa harvatskoga, glas Blažen i slovući biti će, i čas' Harvata do njega pisni starodavne.
Dokole planine i doline prem ravne. Naše župne bašte baštinit će slas' Jabuka u krilu dekle Vile, i stas Živući bude harvatskih. Zač davne
Netlačene staze sada put su naš Proz gizdav perivoj. Pastira Marula Začinjavca druže, poju svirale
Milopojke tebi, i gremo k tebi baš Naresit cvićem mirisnih te jarula. Ča lipe su ruke deklic birale.
77
v nabožni prozi Franja Glavinića iz Kanfanara, v cerkvenih zgodbah frančiškana Rafaela Levakoviča iz Jastrebarskega ali celo v kajkavskih spisih Ivana Belostenca, in narobe, dokler določeno (čeprav majhno) število kajkavskih izrazov sega celo do Maruhčeve Judite, se je tudi problem skupnega knjižnega jezika zastavljal vse bolj neposredno in nujno, in praktične potrebe so silile ljudi, da vse bolj pogosto mislijo o tem vprašanju.«" V tej regionalni recidivi najdemo pomembna imena hrvatske književnosti: Matoša, Nazorja, Uje-viča, Krležo, Gorana Kovačića... vse do Mladena Kerstnerja in Vesne Parun.'*
Hrvatska filološka misel 19. stoletja, ki je daleč preživela svoj čas, pa je imela svoja stališča. Ni je zadeval niti pojav narečne recidive niti sodobna književnost sploh. Popolnoma gluha in slepa za vse književne dogodke, pa tudi za jezik v njih, je vztrajno analizirala eno samo poetiko hrvatske književnosti, namreč ljudsko. A1. 1906 pravi Matoš, ki je bolj štokavski od mnogih naših proštokavskih hngvistov mislecev: »Beograd - končno vendar! Kot iz ogromne ječe sem prišel v mesto, kjer sem svoboden in kjer tudi kralj govori bolje hrvatsko kot mnogi hrvatski 'patrioti'. Pa vendar, zahrepenel sem po mestu, kjer zveni sladki kaj najlepše na svetu.«"
Piknja, učita skupaj, in ne razlikujeta ničesar, Tomislav Maretić in Vatroslav Rožić,^" piknja, to je kajkavsko. Boljše je štokavsko točka, kar je rusizem, ali tačica. Tako pravita in ne treneta z očesom: ^^^^ ^^ ^^^i taji.
Zar ne vidiš kako radi
Hrabar junak uspreč zimu.
Što mu s one piknje male
Po svem tijelu mrazne valja vale?^'
Što mu s one točke male
Po svem tijelu mrazne valja vale?
Ne, Mažuraniću se to ni zgodilo. Zgodilo pa se je drugim: Šenoi, Kovačiću, Kozarcu, Gjal-skemu...
Nekritična panglorifikacija poetike ljudskih pesmi, zlasti zunaj hterature (proti kateri kot delu hrvatske književnosti nihče ne more imeti ničesar) je povzročila še eno neprecen-
Za celotno to recidivo je značilen tudi Puntar Grabancijaš Ivana Gorana Kovačića, z jasno asociacijo na Matoša:
On »stara hiža«; on, puntar grabancijaš; On, slavni dijak; on, svetski vandrokaš. Je prvi videl da naš je krepal Maj -I pustil sozo žuhko kudi KAJ.
Nokturno grički, i bdenje hrastovačko, Hrvatsko, dijačko, kmetsko i seljačko, I vavek betek i vavek huda smrt, I zorje naše pot vavek zaprt
Ostavit krnico, ostavit našo noč. Ostavit galge - vteč od doma proč. I pun se svetla vrnit v stari kraj,
I bit trubenta, og'n], strela, punta! A znat da vrhu hrvatskega grunta KAJ je kletva, i jok, i jok je KAJ.
Marin Franičevič: Problem dijalekata u hrvatskoj književnosti, v knjigi: Panorama hrvatske književnosti XX stolječa. Zagreb 1965, str. 750.
'* Komedija Vesne Parun Magareći otok je napisana v vseh treh dialektih.
"Antun Gustav Matoš: Od Zagreba do Beograda. Pet stoljeća hrvatske književnosti, III, Zagreb 1967, str. 274.
"• Vatroslav Rožič: Barbarizmi u hrvatskom jeziku. Zagreb 1908: Tomislav Maretić: Hrvatski ili srpski jezični savjetnik. Zagreb 1924.
" Ivan Mažuranič: Smrt Smail-age Cengiča. Zagreb 1968, str. 103.
78
Ijivo škodo. Škodovala je hrvatski književni historiografiji, in to ne samo v periodizaciji, ampak tudi v samem pristopu h književnosti kot umetnosti. V trenutku, ko je novošto-kavski idiom postal sakrosankten, ko je postal splošno merilo tako književne sodobnosti kot tudi književne kvalitete, je bilo vse zunaj njega v hrvatski književnosti preprosto deklasirano. Periodizacija se je vrtela v začaranem krogu, bolj ali manj pa shemi: hrvatska glagolska književnost, dubrovniška od 15. do 18. stoletja, dalmatinska od 16. do 18. stoletja, splošna protestantska 16. stoletja, kajkavska od 16. do 18. stoletja, književnost hrvatskih fevdalcev 17. stoletja, bosanska književnost 17. in 18. stoletja, slavonska književnost 18. stoletja..In tako dalje.
To se je moglo zgoditi, in zgodilo se je, v okviru estetske ideologije, v kateri je jezikovna (to pa v hrvatskem primeru pomeni tudi geografska) karakteristika postala razpoznavno estetsko merilo nasproti drugi jezikovni karakteristiki. Tako se književnost ni merila niti po duhu, niti po vsebini, niti po idejah, niti po medsebojnih vplivih, čeprav prav ti parametri kažejo njeno povezanost, ampak se je merila po jezikovnem idiomu najnovejšega tipa. Ni torej čudno, da je bila bolj razkosana, kot je v resnici bila Parametri naše perio-dizacije so bili naravnost nasprotni z idejami prav iste književnosti, v nasprotju z idejami Lučića, Zoraniča, Frankopana, Kuhačeviča, Brezovačkega, Krleže in mnogih drugih. Dovolj je, da odpremo Hrvatsko književnost - književnost ilirizma Antuna Barca, pa vidimo, v kakšni kaši so se znašli naši književni zgodovinarji. V uvodnih poglavjih svoje knjige je Barac prav utesnjen s tezo: ilirizem je »s polno pravico« odbil kajkavščino, kajkavščina je pravzaprav slabotno narečje, brez moči, vitalnosti in perspektive: »In tisto, kar je v tedanji Hrvatski izhajalo v tisku, v svojem največjem delu ni pomenilo obogatitve književnosti. Da bi vsaj nekoliko odpravil pomanjkanje knjig, je izdajal Mikloušić starejša dela. Njegov stoletni koledar (1819), njegov 'Izbor dugovanj svakovrstneh' (1821) in Lovren-čićev 'Petrica Kerempuh' (1834) so bile glavne hrvatske publikacije v dobi, ko je bil Goethe že star, ko so nemški romantiki (Tieck, Novalis, Kleist) ustvarjali svoja najizrazitejša dela in ko sta v Franciji pisala Lamartine in De Vigny. Niti Brezovački, najmočnejši kajkavski pisatelj, ni bil v svojih dramah toliko umetnik, ustvarjalec kot bister človek, pro-svetitelj.«^'
Ravno to je tisto! Goethe in Tomas Mikloušić! Izredna primerjava, in Brezovački je seveda samo bister človek, prosvetitelj. To piše 1. 1954 Antun Barac, ki dobro ve, da se z Goethejem v marsikateri literaturi ne merijo niti večji umetniki od Tomaša Mikloušiča, in ki dobro ve tudi za Galoviča in Krležo in za ves problem tako imenovane regionalne hrvatske književnosti. Z merilom apriornih prepričanj in dogmatskih ocen se niti Antunu Bar-cu ni dobro pisalo. Uvodna poglavja njegove knjige so pravi zgled mučenja samega sebe na ognju tujih idej.
Vendar pa se to ni zgodilo samo Antunu Barcu. Ob takem in v imenu takega ekskluziv-nega filološkega kriterija se ves pomembni del hrvatske književnosti v reprezentativni Enciklopediji Jugoslavije takole prikazuje: »V 20. stoletju se pojavlja čakavsko narečje v regionalni književnosti, in to najprej v obliki istrskih govorov: Vladimir Nazor in Ante Dukić sta zapela nekaj pesmi v ekavskem govoru kastavščine. Mate Balota poje v rakelj-ski ikavski čakavščini, v kateri so tudi štokavske poteze, Drago Gervais pa v opatijskem ekavskem govoru. Od dalmatinskih čakavcev piše humorist Marko Uvodič v splitskem ikavskem govoru. Pere Ljubic, pesnik, v ikavskem govoru Vrbanje na Hvaru, a Marin Franičevič, pesnik, v govoru kraja Vrisnika na Hvaru.«^* In nova kajkavska književnost »V 20. stoletju se pojavlja vrsta književnikov, posebno pesnikov, ki v okviru regionali-stične književnosti objavljajo marsikatero delo v kajkavskem narečju (A. G. Matoš, M.
" Viktor Novak: Antologija jugoslovanske misli i narodnog jedinstva Beograd 1930, str. XVI. Podobno tudi Medini, Vodnik, Pro-baska, Georgijević idr.
" Antun Barac: Hrvatska književnost - književnost ilirizma. Zagreb 1964, str. 9. " Enciklopedija Jugoslavije. Zagreb 1960, str. 526 (Mate Hraste).
79
Krleža, D. Domjanić, T. Prpić, S. Ostroški, F. Galović, N. Pavić. M. Stuparić, M. P. Miškina ! idr.). Medtem ko večina regionalistov piše v kajkavskem govoru svojega rodnega kraja ! ali ožje okolice, je Miroslav Krleža v svojih Baladah Petrice Keiempuha na povsem izviren | način pesniško izkoristil slovarsko bogastvo in arhaično konstrukcijo nekdanjega kaj- j kavskega knjižnega jezika«"
Vsa književnost, tudi Balade Petiice Kerempuha, najdragocenejša poezija hrvatskega pe- \ sništva sploh, je strpana v mrtvi rokav - kot privesek, povsem netipičen in slučajen, v i »okvire« regionalne in regionalistične (!) književnosti.
K sreči se zdi, da taki časi minevajo. Milorad Živančevič v svoji Povijesti hrvatske književ- ' nosf/^' zelo pametno in modro sploh ne govori o nobenih jezikovnih kajkavsko-štokav- ! skih peripetijah v predilirskem času. Milorad Živančevič zelo dobro ve, da je književnik i ali umetnik ali pa ni in da mu pri tem statusu apriori ne bo pomagal niti kajkavski, niti j čakavski, niti novoštokavski, niti rešeni ali nerešeni »knjižni jezik«, niti napisana ali ne- ' napisana slovnica, niti enoten jezik, niti Gajeva pravopisna reforma, niti rogati e. Živan- ; čevič zelo dobro ve, da je književnik umetnik v trenutku ustvarjanja soočen predvsem \ s samim seboj in s seboj v času in prostoru. Modrovanje o gramatiki tu nima »tiste« vloge : in Marin Držič je napisal svoje komedije pred Kašičevo slovnico.
Sicer pa - vse razpravljanje o jezikovni problematiki ilirizma ni nastalo v samem gibanju, ampak v glavah tistih, ki so se v lingvistiki in v splošni ideologiji konstituirali v nekem ! drugem času in ob drugih načelih, nato pa so svoj model postavili za merilo preteklosti \ in bodočnosti.
Prevedel Marko Kranjec
80