vhmuum TO VA ---- Izhaja 1. in 15. dne vsakega mesca, in velji za celo leto 8 gold. SO kr., za pol leta 1 gold. SO kr. TeČaj Vili. V Ljubljani 15. oktobra 1868. List 20. PRIJATELJSTVO. Kogar tvoja vez objela, Ta od sreče prave ve, Naj se smeje ali joka, Ti ogrevaš mu serce. Kedar pa, kot sin Adamov, Se od zemlje poslovi, Ljubeznjiva tvoja roka Mu zatisne še oči. J. Cimperman. Ali se more iz kerščansko-nravnega stajališča o-d ob rit i. da se učencem v ljudskih šolah konec leta šolska darila dele? Govoril Franc Govekur pri pervem občnem zboru ljudskih učiteljev na Kranjskem. Kakor daleč solnee obseva našo zemljo, ni je stvari, da bi bila kar popolnoma. Ker so ljudje nepopolne stvari, so ta-košne tudi njih naprave, več ali manj pomanjkljive. Ravno tako je tudi z ljudsko šolo; kakor druge človeške naprave, ima tudi ona svoje pomanjkljivosti. Le te pa zadevajo ali odgojo, ali poduk. Poslednje izpustivši, kažem le nektere pomanjklji- ! krasna cvetka , Da se lepša ne dobo, „j. tolažilo rev posvetnih 1 Te nam dalo je nebo. vosti, ki so se letaš konec leta prav očividno kazale, in bodem tudi nasvetoval, kako bi se pomagalo. Preden pa v tej reči dalje govorim, zastavljam si naj pervo vprašanje: Alisemoreizkerščanskegasta-jališča odobriti, da se učencem v ljudskih šolah konec leta šolska darila dele?" Odgovarjaje na to vprašanje moram naj poprej opomniti, da kar od daleč ne mislim, zoperstavljati se ukazom slavne vlade; samo svojo misel razodevam v tej zadevi, ki globoko sega v šolsko verdevanje, ktera pa ni merodajavna. Nadjam se, da moja misel v tem zboru ni samoterna. Slavno c. k. ministerstvo za poduk in bogočastje je z u-kazom dne 16. aprila 1. 1868. s št. 2425 prepovedalo v ljudski šoli darila deliti; v srednjih šolah, t. j. v realkah in gimnazijah, pa je ostalo še pri starem. Ob enem je pa tudi slavna vlada za poduk razglasila neko mnenje dunajskega učiteljskega društva „V o 1 k s s c h u 1 e", ter z njim kakor s spričevanjem izvedencev poterjevala svoj ukaz. Zoper to mnenje, ki o tej stvari govori iz stajališča, ktero kristjanom ni vseskozi pravo in se huduje posebno zoper zlo rabo pri darilih, bodem nekoliko govoril, dasi-ravno spoznavam, da ima to mnenje tudi marsiktero dobro zerno. To mnenje se pa glasi tako le: „Društvo jVolksschule' spoznava, da delitev daril na ljudskih šolah ne ugaja namenu, in tedaj škoduje, ker nasprotuje načelom nemške pedagogike". Iz svojega stajališča spoznamo mi le e n o pedagogiko, in ta je kerščansko-katoliška, ki se opira na kerščansko nravno postavo. Ta pa našteva vzroke, ki človeku v djanje vežejo in kteri ga nagibujejo. K poslednjim bistveno slišijo tudi darila in kazni, kajti človekova volja je toliko popačena, da potrebuje močnih nagibov, ki določujejo slabo, lahkomiselno voljo. Svojim vernim obeta že tukaj na zemlji notranji mir in zadovoljnost, tamkej pa plačilo, ali če hočete darila, ki vso večnost ne bodo prenehala. Tako je delal Bog, ko je izrejal človeški rod, posebno pa izvoljeno ljudstvo božje, da si je odgojal ljudstvo, ter vravnoval njihovo slabo in nestanovitno voljo, ali kakor bi danes rekli, daje izrejal značaje. Tim bolj pa ko je človeštvo napredovalo, tim manj je obetal odgojitelj človeškega rodu materijalnih koristi ljudem, ki spolnujejo nravno postavo. Božji začetnik naše svete vere je sicer svoje apostole in verne s dobrotami k sebi vabil, pa jim je tudi napovedoval, kaj bodo mogli terpeti, ko bodo spolnovali in oznanovali njegov nauk. Kar je človeški rod v večjem, to je človek v manjšem. Tudi on potrebuje, zlasti v svoji mladosti, vnanjih nagibov, ki ga za dobro odločujejo. S tim se ga počasi privaja. Ko pamet raste, bo dobro delal čedalje bolj in bolj iz blagših nagibov, in kar je otrok delal iz ljubezni ali strahu, bo potem delal za-vedoma. Ako se pa obernemo od teh kerščanskih načel, ktera tudi poterjuje skušnja, do načel, ktere nam stavijo modrijani, ki hočejo ljudi podučevati, pa vidimo, da oni tirjajo od človeka že v pervi mladosti tolike moči in tolike zavednosti, da mu vnanjih pomočkov, ki voljo nagibujejo, kar treba ni. „Človek naj dobro delasamo zato, ker je dobro in pravo". To je lepo in dobro, in zato naj se sleherni prizadeva, a bojim se, da bi nam ti modrijani na zadnje lepih nebes ne prepovedali. Poglejmo pa bližeji, kako so ta načela obračali sami na se. Pisali so debele knjige, kako naj bo človek neobčutljiv do hvale, in to pisaje so si pa iskali slave in odličnosti ; učenost jim je bila naj več v to, kar je p. vabljenek tičarju, da si išče plena; iskali so si slave po vsem svetu ali bogastva, ali pa obojega skupaj. Prava in gola resnica je, da moramo delati le zato, ker je pravo, ne glede na slavo in čast in brez strahu, ko bi nas tudi čakala graja ali kazen / in da moramo na to tudi otroke privaditi; — a otrokom se daje mleka, in tečnejših jedil si privadijo časoma. Tako je v kerščanski nravi, tako naj se ravna tudi pri otročji izreji. Le kerščansko - nravna postava more izjemoma take močne otroke izrejati; niso pa tako pogo-stoma. Nikdar pa ne bodo modroslovne zisteme kakor n. p. Kantovo, izrejevale takih kerščanskih junakov. Govoril sem tedaj iz kerščansko katoliškega stajališča, da je dobro darila deliti in mislim , da sem spodbil načelo, vsled kterega je namenu protivno in škodljivo darila deliti; poglejmo pa sedaj , kaj društvo „Volksschule" dalje pravi : „Človek se mora že v mladosti vaditi, da spolnuje svoje dolžnosti ne oziraje se na to, ali ga bo kdo zavoljo tega po vnanjo čislal". Tega tudi jaz nikakor ne tajim, samo vprašani, kako da se otrok tega privadi; njegova tesna pamet še ne spozna, čemu 20* mu bode učenje; rad se odteguje delu in učenju, in mora se navaditi, da sluša in vboga; slaba volja se mora krepiti. Kakor šibko drevesce potrebuje količka, da more naravnost kviš-ko rasti, tako potrebuje slaba volja pri človeku nekake podpore ; pozneje pa tudi shaja brez nje. Otrok se uči in dela le iz ljubezni, ker misli, da osebam, ktere ljubi, s tim postreže; zahteva pa, da ga gledamo, opazujemo in čuvamo, tedaj pa tudi rad pravi: „Čemu sem se učil, če me ne vprašate?" Treba se ni bati, da bo otrok zmirom tako mislil in da se mu ne bode razširilo prizorje, vendar ta otroška misel nam kaže, da otrok pričakuje nasprotnega skazovanja. Sej je že med prijatelji lepa navada, da se prilično obdarujejo z malenkostimi, in drug drugega prijazno nagovarjajo, zakaj bi se tudi učitelji ne posluževali tega povsod navadnega sredstva ? Človek mora kaj takega sam občutiti, ali v preteklem letu gledati, kako so otroci v šoli pri spraševanji milo pogledovali prazno mizo , in potem ne bo tako brez čulja do mladine , ki vse živo čuti in povsod hoče dokazov imeti, zavračeval edino le na to, da je to njih dolžnost in tako jih vnemal v pridnost in rednost. In ko bi bili tukaj dosledni, opustiti bi se morala vsaka raz-redba; samo zanikarni in leni učenci bi se spisovali in kaznovali ; eno iz obojih bi se moglo zgoditi v ljudski šoli na deželi, kjer se starši za razredbo nič posebno ne brigajo. Nedoslednosti, s ktero se darila otrokom ljudskih šol kratijo, učencem na realkah in gimnazijah pa dele, kar omeniti nočem, kajti preveč je očividna. Ako pa „mnenje" dalje govori, daje napačna izreja kriva, da odraščeni hrepene po vnanjih odličnostih, ktere jih priganjajo v zvesto spolnovanje dolžnosti in v darežljivost, moramo pa razločiti, kakšno načelo tukaj stavlja kerščanska vera; prevdarjati se mora, kako se pri slehernem človeku pokaže dvojno nasprotno prizadevanje volje; pervo skuša človeka v dobro napeljevati, drugo pa nasprotuje duhu. Dokler živi, se mora človek bojevati; napačna izreja pa si prizadeva, podjarmiti hudobno voljo in goji lepo blago seme. Žali Bog, da se večkrat zgodi, da starši in gojitelji napuhu, tej strupeni zeli, skerbno prilivajo, čutje do časti pa vodijo na napačno pot, in tako zbujajo pri otroku slavohlepnost, da se zapelje mladi človek, da časti in slave išče v stvareh , kjer bi se imel sramovati, in dobro ali slabo dela, kakor ga hvalijo, ali grajajo. Da je pa težko, izbirati obdarovance, tega je morda vsak prepričan; ako pa vendar učitelj prevdarja vse to, kar je za-derževalo ali pospeševalo otrokovo napredovanje in ako ima pošteno voljo, bo že pravo zadel. Da bi bila pa delitev daril škodljiva za šolo in hišo, kar zadeva njune razmere, to je pa vendar preveč enostransko; kar so starši pretečeno leto rekli, priča ravno nasprotno. Tedaj nasvetujem: Naj se poprosijo slavni šolski vradi, da blagovolijo pri slavnem c. k. ministerstvu za poduk in bo-gočastje prositi, da se delitev daril v prihodnje zopet privoli. Odgovor nji vprašanje: kako bi se v ljudski šoli z drugimi nauki združeno pospeševalo umno, narodno gospodarstvo in obertnijstvo? Govoril v pervem občnem zboru ljudskih učiteljev na Kranjskem Fel. Stegnar. „Naprej"! tako vpije dandanes ves svet. V vseh rečeh mora človek napredovati, ako hoče, da ne zaostaja. Med vsem drugim pa je treba napredovati tudi v tem, da si človek boljša svoje zemeljsko blagostanje, ker zapuščeno in zanemarjeno telo tudi po duhu ne more napredovati. Skušnja pa uči, da brez poduka ni napredka. Ako hočemo, da poduk kaj tekne, se mora že zgodaj, to je pri mladini začenjati. Do sedaj še nimamo posebnih šol, v kterih bi se po domače učilo umno kmetijstvo in obrtnijstvo. Da pa ta pre-koristni poduk vendar ne zaostaja, mu mora v tem pomagati ljudska šola, sej ljudska šola je za ljudstvo. V nji se mora zadostovati vsem ljudskim potrebam, tedaj naj se v nji pospešuje tudi umno, narodno gospodarstvo in obertnijstvo. To pa naj se godi tako le: 1. Učitelj si mora sam prizadevati, da razume in ve, kaj je umno gospodarstvo in obertnijstvo, Ako se tega ni učil v pripravniški šoli, naj se izobražuje sam s tim, da bere o tem dobre knjige in časopise in da si tudi pri zvedencih nabira potrebnih znanosti in skušenj. On naj se uči kemije in fizike (imamo Vertovčevo kemijo in fiziko Robidatovo), rudoznanstva, zemljeznanstva, fiziologije rastlin in živali, zemlje- merstva, gospodarstva sploh, poljedelstva, živinoreje, sadjereje in vinoreje, gojzdva, svilstva, čebelstva i. t. d. On naj vé, ktere reči obertniki izdelujejo doma; posebno naj se seznanja s pridelki svojega kraja. 2. Učitelj naj ves ta nauk razdeluje po berilnih vajah, in naj se zategadel za vsako šolsko uro vestno pripravlja. Veliko dobrega gradiva za ta poduk imajo sedanje šolske knjige, ako-ravno bi bilo želeti, da bi se razdelovale v take, ki bi bile primerne učencem po mestih in v take, ki bi služile kmečkim šolam. 3. Učitelj naj ta nauk tudi vpletuje pri nalogah v šte-viljenji. Številjenje s praznimi številkami je dolgočasno in trudno. Pri vseh nalogah v številjenji naj učitelj meri na to, da učenci spoznavajo, kaj vse človeku daje pridnost in varčnost, koliko dobička daje človeku, ako je previden in zna vsako reč prav obračati; naj učencem kaže, kako se izštevili mera in vaga pri različnih rečeh, kako se koristno dela z gnojem in koliko dobička daje dobro gnojenje, kako se prihranuje in trati klaja in nastelja, koliko dobička daje dobra živinoreja, sadjereja i. t. d. 4. Učitelj naj tudi pri pogovorih z učenci na to gleda, da jim s tim naukom koristi. On naj p. pri posebnih primer-ljejih in zgledih kaže dobre in slabe nasledke, ki izvirajo iz tega ali unega vzroka, p.: Ali vaša pšenica ali vaš lan dobro raste, ki ste ga uni dan sejali ? Zakaj tii dobro kaže, zakaj tii slabo? Zakaj vaša živina hira, sosedova pa se lepo redi? i. t. d. 5. Učitelj naj navadi učence dobrih kmetijskih pregovorov ali vodil, in naj jih jim primerno razklada, p.: „Terte se jokajo Preden rodé, Kter' ga pit' hočejo, Naj se poté". (Vodnik.) „Kedar v kimovcu germi, Žito, sadje zarodi — Če njiva je gnojena , Jablan, tepka zasajena". (Vodnik.) Tako naj učitelj odpravlja tudi krive vere in vraže, ki jih imajo ljudje pri gospodarstvu. (Konec Pr¡h.) Stari in mladi Slovenec, z. Za. O. Predlog za vlada razne sklone: rodivn., tožlvn. in druživn., kakor v novoslov. S. Da zaznamnjam čas, ga pišem z rodivnikom sedaj že večkrat: za sveta (dokler je svetlo) večerjajo; za mraka, za dne, za Vladimirja itd.; redkeje s toživnikom, lat. per: ašte za (skozi, čez) peti leti ne budeti vesti o muži, za dve leti; za dva dni. Posebno pa se mi je zdelo, da tolikrat rabim napak ali vsaj brez potrebe namesti-o-u, zastran, zavoljo, zarad, kjer se po stsl. reče le za, kadar se pove vzrok ali razlog. O. Ad (lesignandam rationem 1) cum gen. gr.