ISTVAN SANDOR O SLOVENCIH Istvan Sdndor (1750-1815) je v madžarski kulturni zgodovini premalo ovrednotena, zelo zanimiva osebnost, doma v več disciplinah. Njegovo najpomembnejše delo je obsežna bibliografija, ki so jo izdali 1803 v Györu z naslovom Magyar Könyveshäz in v kateri je prvič registriral dela starega madžarskega slovstva do 1711. Pisal je avanturističen roman, prevajal Gellertov moralični roman, za svojo dobo značilno opisoval v pisemski obliki svoje popotne doživljaje. Za nas je posebno pomembno njegovo delo »Sokfele« (Mnogovrstno), prišlo na svetlo v Györu, zadnji zvezki pa med 1791 in 1808 na Dunaju. Naslov označuje vsebino: zgodovinski, narodoslovni, literarno in kulturnozgodovinski članki se vrstijo med spisi s področja ugrofinskega in slovenskega jezikoslovja, s primerjalnimi slovarji, s primerjalnimi seznami madžarskega in slovanskih ter drugih jezikov. Nekoliko presene- 's Kraigher, Alojz: Domovina. PM 1919. Cankar, Ivan; Kristusova procesija, PM, Priloga Rdečemu praporu 1907, 137 čeni beremo, da je - verjetno po Herderjevi zbirki ljudskih pesmi - vedel za srbske junaške pesmi, za ciklus o Kraljeviču Marku in da se je temeljito seznanil z deli Josefa DobrovskegaJ Ker je izhajal iz narodnostno mešanega ozemlja nekdanje Madžarske, iz nitranske županije, kjer so živeli Madžari s Slovaki, se je mogel z znanjem slovaščine seznaniti s posameznimi slovanskimi kulturami in jeziki. Pri preučevanju mu je pomagalo nemško strokovno slovstvo, ki je bilo na začetku 19. stol. že kar bogato.^ Duh razsvetljenstva pa je prešinjal njegovo delovanje. Deloval je v tisti smeri razsvetljenstva, ki se je delno odmikala od fanatizma in predsodkov, pa tudi od francoske revolucije in nasploh od radikalnih idej. Bhzu so mu bila dela J. Sonnenfelsa in jožefinizem. V tem smislu se je ukvarjal z narodnimi manjšinami tedanjega Madžarskega in s sosednimi narodi. To zadržanje mu je omogočalo, da je z razumevanjem sprejemal kulturna prizadevanja slovanskih narodov, posebno Čehov in Hrvatov; in ta duh mu je omogočal doumeti važnost tega, da se je ukvarjal s Slovenci, ki so bih madžarskemu bralcu tako malo poznani. Njegovo zanimanje je zajemalo prekmurske in druge Slovence na Madžarskem, toda v svojih potopisih in drugod je zapisal s tedanjega vidika omembe vredne pripombe tudi o življenju koroških in kranjskih Slovencev. Čeprav je pred njim že Schlö-zerjev učenec, urednik časnika Mätyäs Rät, s posebnim poudarkom omenjal Slovence na Ogrskem,^ povedo omembe Istvana Sandorja, njegova jezikovna ugibanja - ne sicer vselej utemeljena, toda zanimiva - nekaj tudi za današnje raziskovanje. In sicer tembolj, ker je tedaj, ko je Sandor pričel svoje slavistično delovanje, bila slavistika še v svoji začetni dobi. Dobrovsky je sicer že izdal nekaj svojih vehkih del, toda Kopitar je šele delal načrt za svojo slovensko slovnico in etimologija, primerjanje jezikov še ni bilo postavljeno na zgodovinski temelj in tudi zgodovinopisje se je šele tedaj pričelo razvijati iz analov, iz kronističnega pripovedovanja. Zato gre Istvanu Sandorju v raziskovanju madža-rsko-slovensldh jezikovnih stikov ne le priznanje kot pobudniku, marveč tudi njegovemu postavljanju problemov, razsvetljenskemu gledanju, njegovi nepristranosti in njegov pomen je še večji, ker prijazno piše o Slovencih. Seveda bi mogli z današnjih vidikov očitati Sandorju nejasnost pojmov in preveč velikopotezno etimologiziranje. Vsekakor je Sandor pobil mnoge predsodke, zmotne trditve in zdi se, da je v bistvu prehitel Kopitarja s karantansko-panonsko teorijo," čeprav ni ustvaril kake gramatične teorije in dobimo ta vtis le iz celote njegovih pripomb. Sestavil je tak nadrobni seznam skupnih besed v madžarščini in raznih slovanskili jezikih, ki je vreden skrbnejšega preučevanja in natančnejše analize.^ VIV. zvezku svojega dela (1796) npr. Istvan Sandor ugotavlja, da »so pred Madžari tudi ob Blatnem jezeru verjetno živeli Slovani (Toti), ki so jih končno Madžari porinih delno v županiji Vas in Zala, delno pa v deželo Štajersko in Kranjsko ter se zdaj imenujejo Bömheci (prekm. Bomec, Bojnec, op. prev.). Wenden, Windische«. V naslednjem razlikuje »Vandale« (vandalus) od »Bömhecev« (Wenden, Windische) ter ima prve za nemški, druge pa »za pravi slovanski (Tot) narod«. Sandorjeva trditev je vredna pazljivosti z več vidikov. Prvič zato, ker uporablja mnogo sporov vzbujajoče ime »Tot« v pomenu »Slovan«. Drugič zato, ker ima Slovence, pa naj živijo v mejah tedanje Ogrske ali zunaj nje, za en narod, ki je že pred madžarsko zasedbo domovine (895-896) živel v Panoniji ter so se zavoljo madžarske naselitve postopno umikali na zahod in jugozahod. Istočasno odločno ugovarja mnenju, nastalemu na podlagi površnega etimologiziranja: Vandah (ki so prišli do Španije) niso Slovani, tukaj živeče slovensko ljudstvo (vendus, Wenden, Windische) nima nikake zveze z njimi (str. 212 in 224). Drugje je postavil nekohko spremenjeno teorijo. »Veneti, Vinidi, nemški Wenden, Winden, Windischen, slovanski (Tötfeie) narod, so se naselili v sedanji Avstriji (Ostria), potem ko so kakih šestdeset let pred Kristusovim rojstvom prešli Donavo in premagali vandalske Nemce.« Tu torej tudi govori o zgodnjem panonskem prebivalstvu, ki bi bilo istovetno s kranjskimi Slovani. K tej njegovi trditvi sodi še pripomba pod črto: »Ostanek tega naroda utegne biti tisti totski ali neke vrste hrvaški narod, ki še danes prebiva od Madžarskega začenši na avstrijski ravnini vse do Dunaja.«^ Ta opomba vsekakor dokazuje, da poročevalec ni bil dovolj doma v slavistiki. Očitno misli na kajkavščino govoreče, katerih istovetnost s Slovenci se mu sicer ne zdi dokazana, toda ne zdi se mu tudi nemogoča. Iz tega članka moremo navesti tudi neko Sandorjevo priljubljeno etimologijo imena ßecs (Dunaj). »Da je v pokrajini okoli Dunaja že pred Rimljani in potem tudi pod njimi živel neki slovanske vrste narod Vindov, to razglašajo avstrijski pisatelji sami. Ta narod je imel na kraju danjašnjega Dunaja mesto, 0 katerem ne vemo, kako so ga oni imenovali. Rimljani pa, ko so zasedli deželi, so ga imenovali Vin- 1 Sandor Istvan: Sokfele VII. zv. 67-68, VI. zv. 125-126. V naslednjem navajamo pri tem delu le zvezek in stran. ^Nj^govo poznavanje slovanske zgodovine izvira predvsem iz L. A. Sc/iMzer, Allgemeine Nordische Geschichte. Gl.: Vil, 40, 53-57, 3 Kokay György: Rät Matyas a hazai nemzetisegekröl es a magyarorszägi nepek Kelel-Nyugat kozU közveUtö szereperöl. - Filolögiai Közlöny 1965, 355-358, Glede J. Kopitarja smo upoštevali novejša raziskavanja J. Pogačnika: Bartholomaeus Kopitar. Leben und Werk. München 1978. = O jezikoslovni dejavnosü 1. Sandorja je na voljo le zastarela in pristranska disertacija: Rethei Prikkel Marian: Sandor Istvan nyelv-tudomanya. Budapest 1909. O slovenskem vprašanju zelo površno na str. 36-37. - Etimologije I. Sandorja v zgodovini slovansko-madžarskega jezikovnega primerjanja obravnava Läszlö GdWj; Sur quelques pionniers des rapprochements etymolooiques slavo-hongrois. Studia Slavica 1 (Budapest 1955), 23-25. s VI. 52-53. 138 dobona, to je dober slovanski kraj ali »Tot-Bets«...« Nadalje piše, kako so Vindobono poimenovali po Flaviju, iz česar je najprej nastalo Flaviana, Favian, mogoče Flawien, končno pa Wien. Ne glejmo na to, da je Sandorjeva etimologija otročja, saj kratkomalo prevede v madžarščino Vindobono, torej vindo, to je vend (po njem: tot, to je slovanski) in bona (dober), k temu doda besedo lak, kar pomeni kraj. Tudi ne dokazuje glasovnega razvoja, le domneva ga. Toda bori se za to, da postavi v ospredje vprašanje slovanske, venduške, slovenske pranaseljenosti. V nadaljnjem se zopet spušča v nedokaz-' Ijive domneve. »Kako se je ta totski (slovanski) narod Vindušev sam imenoval v lastnem jeziku, tega nam nihče ni sporočil (...). Mogoče je tudi Vinduš prišlo iz Windjetz, kar je moglo pomeniti toliko kot prišel iz, se preselil (...). Mogoče je pa, da se je Vinduš nekoč imenoval Windjen (...). Na Madžarskem sem slišal, da imenujejo to totsko (slovansko) ljudstvo v madžarščini Bomheci, kar se dozdeva, da izvira iz Bogmec, to pa iz besede Bogme, kar pri njih pomeni: Bog mene; razumi in dodaj: tako pomagaj.«' Ne vemo, od kod je dobil Istvan Sandor svoje znanje, kake vire je uporabljal.^ Niti tega ne vemo, v kaki meri si je prisvojil (vsaj pasivno) slovenščino ali prekmursko narečje. Dejstvo je, da je slovaški in češki dobro znal in da je imel čut za jezikovna in jezikovno-zgodovinska vprašanja. Toda prav sorazmerna nerazvitost slavistike je onemogočala bolj zanesljive etimologije, kar je tako tedaj kot tudi pozneje še na široko omogočalo samovoljno in površno etimologiziranje. Istvanu Sandorju moramo priznati, da previdno formulira, bolj vprašuje, se zdi, kot pa odločno trdi. V raznih zvezkih njegove zbirke »Mnogovrstnosti« ne najdemo enotnega stališča v zvezi s Slovenci. Zdaj piše o njihovem bivanju v Panoniji^ in današnje Slovence istoveti z ljudstvom, ki ga sam imenuje Venduš, Windischen, drugod trdi: »Ostanek naroda Vindušev prebiva le v nekaj vaseh proti Madžarski in se imenujejo Hrvati«.'° V bistvu omahuje med obema mnenjema, čeprav pogosteje piše o razmerju Slovencev do Windischen in bolj v raztresenih opomabah najdemo istovetneje Venduš - Hrvat Nadrobno pa obravnava Istvan Sandor vprašanje slovansko-madžarskih jezikovnih stikov. Njemu gre za to, da išče slovanske izposojenke v madžarščini in madžarske izposojenke v raznih slovanskih jezikih. In ker govori o medsebojnem prevzemanju ter izročanju, se pri njem niti ne pojavi vprašanje prednosti enega jezika in ene kulture, kar je poznejša raziskavanja te vrste močno zaviralo in dostikrat vodilo na napačno pot Nekoč npr. trdi, da pomeni »tovornik« v »vinduškem« jeziku »teher-vivö, teherhordöl«, to je »Säumer, Lastbeforderer«. In pripominja sub rosa: »Iz tega starega slovanskega (»tot«) jezika so si naši predniki mnogo izposodili in meni se dozdeva, da so ti Toti živeli nekoč pred Madžari ob Rabi, Zali, Sarvizu in Balatonu«." V zadnjem zvezku svojega dela'^ pa je objavil svojo razpravo in le-to ilustrirajočo zbirko enakih besed v madžarščini in slovanskem jeziku. Spredaj objavlja madžarsko besedo, za njo pa njene pomene v raznih slovanskih jezikih, včasih doda tudi latinski ali nemški pomen. Slovenske besede zopet imenuje »venduš«. V njegovi razpravi pa najdemo za nas le en bistveno pomemben vir: Ožbalta Gutsmanna Deutsch-windisches Wörterbuch (Klagenfurt, 1789). To knjigo je imel tudi Sandor v svoji knjižnici in je od tam prišla v Drž. Szechenyijevo knjižnico v Budimpešti, kjer ima vpis: Ex coUectione Libraria Stephani Sandor de Szlavnicza et in Luka Njena sedanja knjižnična signatura je: L. slav 90. In čeprav se sklicuje na ta slovar, besede, ki jih sam imenuje »vend«, niso enake ustreznim slovenskim v Gutsmannovem slovarju. Tako bomo morali natančnejše dognanje Sandorjevih virov opraviti šele v prihodnosti. V razpravi, ki je uvod k seznamu besed, najdemo več načelno pomembnih trditev. »Vind, Bömhetz ali Bogmetz, Kränyetz, Krajnai (= kranjski) ali Karnyol je skoro docela isti jezik, ki ga pri nas slabo imenujejo Vandalus, ker je bolj Vinduš, Vinidus, ali Carnus, Carniolus.« Ta trditev je že zato pomembna, ker ima vse dialekte, ki jih pozna, za en jezik, to je: za slovenski in tako krepi misel o slovenski enotnosti, ki so jo potem poudarjali Kopitar in drugi. V naslednjem najdemo stvarne vrstice: »Od teh Vinduških Totov so si naši predniki izposodili mnogobesed, ker so oni prebivali tedaj v deželi onstran Donave in okoli Blatnega jezera, ko je prišel tja Arpad z Madžari. Toda gotovo je tudi to, da imajo tudi oni v svojem jeziku nemalo od nas. Glej: Gutsmann, Deutschwindisches Wörterbuch, Klagenfurt 1789.«'^ g trditvijo pa je Istvan Sandor nakazal več teorij, ki so se razvile pozneje ter so bile močno osporavane. V bistvu je to začetek karantansko-panonske teorije, ki jo je izdelal Kopitar; saj so po Sandorju Madžari, ki so si osvojih deželo, našU v zahodnem delu poznejše Madžarske »Venduše«, ki so - kot piše drugod - bivali tu že v rimski dobi ali mogoče že prej. Druga teorija pa se nanaša na slovanske izposojenke v madžarščini. Pozneje so namreč bili taki raziskovalci, ki i 'VII. 133-134. ' Na podlagi zvezkov MnogolerosU moremo trdili, da je bral nekatera dela J. Dobrovskega. M. P. Katančiča, Pallasa in drugih. 3 Slovence imenuje »panonske Töte« in Panonce tudi v: IX. 175, VII. 146. '»X. 145. " XI. 88. " XII. je izšel 1808 na Dunaju. 'J XII. 5-6. 139 so izvajali slovanske izposojenka v madžarščini iz slovenščine.'" Vse te teorije pa je Sandor še dopolnil z neko trditvijo, ki se glasi: »Ta totski narod, prebivajoč na robu nemške in madžarske države, je po mnenju nekaterih najstarejši slovanski (»tot«) narod«.' ^ Če upoštevamo Sandorjevo previdnost, so mu panonski Slovani, namreč »Venduši«, to je Slovenci, najprej razviti Slovani, pravzaprav slovanski praprebivalci. Istvan Sandor ne omenja te svoje trditve le v znanstvenih zapiskih, ne le v razpravi, ki jo utemeljuje s seznamom besed, marveč tudi v svojem potopisu. Njegov potopis je sicer nastal pred velikim delom zvezkov »Mnogoterosti«, toda trditve soglašajo, manj vezano, v poljudni obliki pove isto kot v razpravah.'^ »Iz Gradca (»Gretz«) do Laboka (Laibach, Ljubljana)'' sem potoval skozi sledeča majhna mesta, kot so Ehrhausen, Marburg (Maribor), Feistritz (Slov. Bistrica), Gonowiz (Konjice) in Tzilli (Celje). Ehr-hausen leži s svojim podrtim gradom ob Muri na pobočju hriba. Maribor, ki ostale presega, leži ob Dravi, na kateri je tu most. Feistritz, ki jo tamkajšnji Bömheci (= Slovenci) imenujejo Bistritza, je s svojim gradom vred last grofa Attemsa. Konjice (Gonowiz) so bile last žičkih (Szajtzi) kartuzijanov, ki so bili nedavno odpravljeni. Celje in omenjeni Maribor sta vladarski mesteci, to je, sta last samo državnega poglavarja. V vseh petih imenovanih mestih živijo povečini Bömheci, Wenden, Windischen, ki jih more prebivalec naše domovine, če zna slovaški, pa Hrvat in Ceh lahko razumeti. Njihov slovanski (tot) jezik pa ima pri vsem tem mnogo nemških besed, ki so si jih izposodili od Nemcev pre-bivajočih med njimi /.../. Te Bömhece in Kranjce /.../ je glede na njih izvir v resnici imeti za en slovanski narod: in druge razlike niti ni najti med njimi, razen tega, da se v izgovarjavi besed nekoliko razlikujejo drug od drugega /.../. Glavno mesto Kranjskega ja Läbok (= Ljubljana), ki jo Böhmeci in Kranjci imenujejo Lublani /.../, leži ob reki podobnega imena, ki deU mesto na dvoje. Njegov grad, zgrajen na majhnem gozdnatem hribu, ni mnogo vreden. Tukaj je moč videti mnogo kamnov z rimskimi napisi: in učenjaki menijo, da je tam, kjer stoji danes Läbok, v rimski dobi stala Aemona /.../. Kranjske gostilne so mogoče še slabše kot poljske: ker v njih razen slabo pečenega kruha ni moč dobite druge hrane /.../.« Potopis je razen filoloških pripomb tudi zato vreden pazljivosti, ker priča, kaj je dober opazovalec videl v Ljubljani, na Kranjskem in kaj se mu je zdelo potrebno, da je v pisemski obhki sporočil bralcem, saj je Istvana Sandorja knjižica v bistvu izpolnjevala nalogo popotnega vodnika. Glede samouških slavističnih spisov Istvana Sandorja pa menimo, da je njihova glavna zasluga nakazovanje vprašanj in zmernost v predlogih za njih reševanje, pogojnost Saj doba prevzema slovanskih izposojenk v madžarščini, njih delitev v plasti, vprašanje tistega slovanskega jezika, iz katerega so Madžari najprej prevzeli besede - o vsem tem še dandanes nimamo take pregledne monografije, kakršno zahteva ta skupina vprašanj. In čeprav se je nazadnje Istvan Kniezsa najizčrpneje ukvarjal s tem vprašanjem, je dokončal le dve knjigi, svojega impozantnega dela ni v celoti opravil, ker je njegova nameravana razprava o zgodovini raziskovanja teh izposojenk ostala le načrt' ^ Kniezsa ni uporabil etimologij in poskusov primerjanja besed Istvana Sandorja, katerih hipotetični značaj je treba stalno poudarjati. Zato še čaka prihodnje raziskovanje naloga, da natanko preišče v njegovih zvezkih Mnogoterosti (Sokfele) slovansko-madžarske primerjave. Njegove opombe o Slovencih vzbujajo pozornost med drugimi slavističnimi spisi, ker si drzne na področje, ki so ga v zgodovini madžarskega jezikoslovja redko obravnavali. In v njih je zastopal take vidike, kakršne najdemo pozneje v deUh raziskovalcev, ki so imeli bolj poglobljeno slavistično znanje. Zato ima Istvan Sandor tudi slovenskemu jezikoslovju kaj povedati. Istvan Fried, Budimpešta Iz rokopisa prevedel Vilko Novak ^* Oszkär Asböth: A szläv szök a magyar nyelvben (Slovanske besede v madžarščini), Budapest 1893, trdi, da »je očitno sorodstvo, ki veže ta le na podlagi slovanskih besed, prevzetih v madžarščino, znani jezik, s takoimenovanim staroslovenskim jezikom, to je s tisüm slovanskim jezikom, v katerega sta Ciril in Metod prevedla sveto pismo. Glasovni pojavi, ki ločijo staroslovenski jezik od danes živečih slovanskih jezikov, se vsi zrcalijo tudi v slovanskih besedah, prevzetih v madžarščino« (str. 4). Asböth je v bistvu sprejel Miklošičeve etimologije in njegov sistem. O istem vprašanju nadrobneje: Asbölh Oszkär: A magyar nyelvbe került szläv szök ät-vćtelćnek helye es kora (Kraj in čas prevzema slovanskih besed v madžarščino), Budapest 1900. Drugo vprašanje je, da misli Asböth očitno na starocerkveno slovanščino, ko govori o stari slovenščini. O vprašanju, iz katerega slovanskega jezika in kdaj so si Madžari izposodili besede, so še naprej razpravljali, Jänos Me/ich; Szläv jövevenyszavaink. Budapest 1903-1950 1/1-2. zv. Oszkär Asbotb: Szläv jövevenyszavaind I. Bevezetes es a külön böz6 retegek kerdese. Budapest 1907. (Prim. V, Novak, Raziskovanje slovanskih izposojenk v madžarščini, SR 19, 167-187) 'S XII. Istvan Sdndor Egy küllöldön utazö magyarnak jöbaräljähoz küldött levelei. Gyorott 1793. 25-37. " Sändor je pogosto zapisoval tuja imena mest v madžarski obliki, Istvan Kniezsa: A magyar nyelv szläv jövevenyszavai, 2. kiadäs, Budapest 1974,1/1-2, zv, Kniezsa objavlja slovanske jezikovne podatke v krogu »od jugovzho