377
Prevodna literatura
Leonhard Frank: Kari in Ana. Prevedel Mile Klopčič. Ljubljana. Založba »Prijatelj". 1933. 102 str.
Poleg glavne povesti, po kateri ima — po francoskem vzorcu — knjiga svoj naslov, obsega slovenski prevod še dve krajši noveli, „Most usode", torej za eno več, ko jih ima nemška predloga, ki je meni na razpolago (Berlin, Propvlaen-Verlag, 1926, 175 str.) Svojevrstni način Firankovega pisanja, ki bolj naznačuje ko
opisuje, bolj operira z abstraktnimi simboli ko s konkretnimi dejstvi, povrh pa še jezik današnje nemške literature, nervozen in sordiiniran, vse to je prevajavcu delalo nemale težave, ki se jim ni vedno znal uspešno ubraniti.
Zdi se, da je Klopčiča pri prevajanju teh del oviralo dvoje: njegova lirična natura, ki je v svoji prikupni preprostosti sicer začutila finese Firankovega dela, pa jih ni mogla prenesti v adekvatno slovensko prozo, v neimali meri pa tudi premajhna pazljivost na posebnosti Frankovega jezika, ki je zakrivila, da je prevajalcu marsikatera situacija ostala nejasna in je vsled tega v prevodu napačno podana. Na zunaj se najbolj vidno kaže prevajavčevo primitivno razmerje do izvirnika v dejstvu, kako suženjsko se drži nemške predloge, čeprav ustvari s tem večkrat tekst, ki je Slovencu nejasen, včasih celo neumljiv. Tako mu je »Mutter-mal" kratkomalo »materino znamenje", kar razume pošten Slovenec samo, če si besedo prevede nazaj v nemščino! »Erhabene Zahlen" so mu »slovesne", ne pa »privzdignjene, debele pridvižne, mastne" številke (str. 13), „zwei Treppen" prevede „z dvoje stopnic", nam., »drugo nadstropje", »bei fluchtigam Eiriblicken" mu je (21) »ob mimobežnem zagledanju", „im Gefiihle dieser Erleichterung" (22) „v čustvu te olajšave", „bewahrte die naturhafte Unschuld des Unbekleidet-seins" slovemi (36) »je ohranilo naravno nedolžnost golote", „in diesem Gliick der Sicherheit" (39) „v tej sreči gotovosti", »todernst" mu je (22) ,^smrtno resen" (prav bi bilo »mrk, mračen"), »Fensterausschnitt" mu je »okenski izrez" (56, prav bi bilo »okvir, odprtina okna"), »die Belebtheit der Strasse" mu je (25) »cestna živahnost** itd. Vse to so primeri suženjskega prevajanja nemških abstraktov, kjer bi morali v slovenščini govoriti konkretno, nazorno. Tako pa dobimo prevode, ki so v slovenščini naravnost neumljivi (61): »Ko jo je prižemal nase, je nastala pod lade-nostjo žareča točka osirečitve" za nemško »Da entstand, wie er sie an sich hielt, unter der Eisigkeit ein gliichender Punkt der Begluckung". Takele stavke prevajati seveda ni lahka stvar, vesten prevajavec pa se takim težavam vendar ne sme izmuzniti na tako primitiven način. Premagal jih bo lahko samo tedaj, če bo v njem venomer zvenelo in pelo vse delo z vsemi svojimi akordi, nikdar pa, če se bo kakor slepec tipaje lovil od besede do besede.
Včasih pove prevod kaj drugega ko stoji v izvirniku. Frankov »sauber" ni »brhka", ampak »snažna, čista" (13), „auszuWieichen" tukaj (16) ne pomeni »ogniti se", kar je za situacijo preslabo, ampak »izviti se", »unversehens", ni »nevedoma" (37), ampak »nepričakovano", „als triige sie Blumen" ne pomeni »kakor da nosi cvetje" (21), ampak »kakor da je vpletena", Ana ni bil »drugačen", ampak »drug" človek, ko je drugo jutro šla po stopnicah (25), »eine winzige Alte" ni »pritlikava", ampak »drobna, drobcena starka", »uberfuhren" ni »prepričati" (36), ampak »postaviti na laž", ženski »Mantel" ni »suknja", »levkoje" so naši »fajglji". Primerno „gleich denen nervosrassiger Frauen, die das Resultat von Zucht und Inzucht sind", je izpustil, ker mu je menda »Inzucht" delala težave, in enako oklestil stavek »Kari zog herzhaft die Giirtelhose hoher, als er nach riickwarts schritt," ker mogoče ni prav vedel, kaj pomeni v tej situaciji »nach riickwarts". Ker ni razumel situacije med prijateljicama, ki markirata telefoniranje (23), je napisal »Almin zvonec je preglasil vojaško godbo", čeptrav je ravno narobe res, in mehanično iz nemščine prepisal v slovenščino nemožno »Svidenje!" »Voz čaka spodaj" (68) izhaja iz napačno razumljenega »Dar Wagen warte (ne „wartet"!) unten".
Dva stavka sta vredna večje pozornosti in temeljitejšega pretresa. »Otrok je ležal v košari" (69) pravi prevod, izvirnik pa »Ein Kind lag im Waschkorb". Klopčič govori o otroku, kakor da ga že poznamo, izvirnik bi v tem slučaju imel »Das Kind". Prevesti je treba: »V jerbasu za perilo je ležal otrok", ker lahko samo
378
na ta način izrazimo „ein Kiind". — »Najbolje, da ga pomakneva k steni", pravi v prevodu Ana (18), toda v taki situaciji bi nobena Slovenka ne rabila dvojine, ker bi se ji zdela preveč intimna.
Sicer je z navedenimi primeri že dovolj jasno označen jezik prevajavca, vendar pa naj sledi še par opazk, da ga še bolj označimo. Če pišemo „našobi" (20), ne moremo par vrst pozneje govoriti o »našobanih ustih", ampak „o našob-ljenih". (Ta primer menda ni tiskovna napaka; mnogo je namreč slučajev, v katerih ni jasno, kdo se je mogoče zmotil, pisec ali stavec). „Pri Kipp & Graf" (24) je ravno tako slovensko kakor bi bilo „Pri Zalta & Žilic"! „Silueta" (56) je, če ni tiskovna napaka, prav nepotrebna korektnost. Čudna zveza je „zelo naglušna" (70) za onega, ki mu je „nagluh, naglušen" enako »nekoliko gluh". „Veke" nam. „veka" piše prevajavec pod vplivom onih štajerskih narečij, ki spreminjajo nekatere neutra v feminina. S tem, da je v odstavku „Potem je prišla solnčna cesta..., svobodno dviga kvišku" (25) spremenil opisujoči sedanjik v perfekt, je temu odstavku vzel mnogo njegove izrazitosti in učinkovitosti. Sploh kaže jezik prevoda, da Klopčič svojevrstnemu stilu Franka ni bil kos; to lahko na številnih trdotah opazi celo oni, ki prevoda ne primerja z izvirnikom.
J. A. G 1 o n a r
379