Celje, januar 1956-L. XI., št. 1 Hmeljar izhaja po potrebi — Urejuje in odgovarja uredniški odbor — Odgovorni urednik Debič Boris — Tiska Celjska tiskarna — Številka 15 din — Za hmeljarje brezplačno — Poštnina plačana v gotovini Izdaja hmeljarski odbor pri OZZ Celje Obletnica in obračun Obletnica je več ali manj vsaka določen mejnik v življenju in delu posameznika, družine, kolektiva, družbe ... Tokrat praznujejo slovenski hmeljarji 10-Ietnico svojega lista. Ko je hmeljar po dolgih, temnih dnevih okupacije začutil zopet dih svobode, je iz njegove nemirne povezanosti z zelenim hmeljem vzklila misel in nato dejanje. Pred desetimi leti je list zagledal svobodno luč in hmeljar mu je dal svoje ime. Toda list je svojevrsten otrok; svoje obletnice ne sme in ne more praznovati. Ni bil rojen ljudem za zabavo, zato pa lahko poda obračun, kaj je v desetih letih pametnega napravil. Obračun: Na preko 660 straneh — kar lepa knjiga — je list posredoval hmeljarjem preko 700 strokovnih člankov, teoretičnih razprav, praktičnih navodil, tabel, statističnih podatkov, opisov, opozoril, zanimivosti iz hmeljarstva v drugih deželah, obvestil, graj in pohval... Če je imel denar in če mu je bilo mogoče, je primaknil tudi kakšno sliko. Vsekakor ni bilo malo truda, ki ga je list zahteval od svojih sodelavcev. Kritika je tudi del obračuna. Uredniški odbor se prav dobro zaveda, da list ni bil, ni sedaj in še najbrž dolgo ne bo tako popoln, da ga ne bi bilo mogoče kritizirati. Zavedajoč se tega, se uredniški odbor trudi in se bo trudil tudi v bodoče, da bi bilo čim manj kritike. Vemo sicer, da absolutno brez kritike ne gre. Tisoč ljudi — tisoče različnih želja, mnenj, zahtev. Vsem ni mogoče ustreči. Če bi to hoteli, bi zbledel namen lista. Zato tudi nekaterih dopisov nismo objavili. Zlonamerni, nekonstruktivni ali celo z reakcionarno tendenco, takšni članki so sploh morali v koš. Škoda črnila in papirja. Tudi anonimnim »... V bodočem državnem načrtu je predvidena hmeljarstvu velika vloga. Moramo površine hmeljišč povečati in obnoviti ter moramo popraviti kakovost hmelja. Tega pa ne smemo začenjati brez načrta, kar »na pamet«. Potrebne so nam smernice in navodila, potreben nam je pouk. To delo naj vrši »Hmeljar...« (Iz posvetila »Hmeljarju na pot« na prvi strani prve številke prvega letnika, januarja 1946). dopisom je bila usoda enaka, čeprav nas je včasih zelo žulilo za prispevke. Dobronamerno kritiko pa smo vedno radi upoštevali. Prav bi bilo, da bi hmeljarji v bodoče še več dopisovali v svoj list in ga tudi kritizirali. Kritizirali, pravim, toda ne tako, kakor ga nekateri zelo premožni kmetje, češ, da je včasih preveč političen. Zdi se mi, da imajo slabo vest, saj jim je ravno naša politika omogočila, da dobro žive. In kakšna je ta politika? To je 1400 milijard, ki smo jih po vojni vložili v nova proizvajalna sredstva, to je vsak tretji dinar družbenega proizvoda, ki smo ga vložili v investicije, to so regresi itd. Nismo slepi, da ne bi videli, da so še ljudje, ki jim ni všeč določena smer socialistične preobrazbe našega kmetijstva prek kmetijskega zadružništva, da so še ljudje, ki bi rajši videli, da bi se uveljavila smer kapitalističnega razvoja na vasi. Na take strune pa »Hmeljar« seveda ne bo nikoli brenkal. Novih deset let je pred nami. Inkarnacija socialističnih odnosov je zahteva časa. Jugoslovanska praksa jo potrjuje in spodbuja. Mi smo njen sestavni del. Zato bo naloga lista tudi v bodoče »... varovati jasnost smeri in se boriti za socialistične cilje v sleherni konkretni akciji.« (Kardelj). »Hmeljar« bo izpolnil svojo nalogo, če bo hodil po tej poti. Z jasno in odkrito besedo naj pomaga hmeljarjem in zadružnim organizacijam usmerjati njihovo dejavnost, strokovni nasveti pa naj pomagajo olajšati vsakodnevno delo. Naj se iz leta v leto holj bohoti duhteča savinjska roža, naj njene zelene trte povežejo hmeljarje v veliko družino, da bo sad njihovega dela — najboljši hmelj na svetu ponesel glas o socialistični domovini na vse strani sveta. »HMELJAR«___________ Viktor Avbelj, predsednik Glavne zadružnezveze LRS: Ohraniti dosedanje pridobitve V desetih letih je »Hmeljar« brez dvoma izvrševal zelo važno poslanstvo v Savinjski dolini. Kot bolj strokovni list in kot informator o najvažnejših dogodkih, podatkih in nalogah, ki so važni in zanimivi za hmeljarja, je vsekakor obilo pripomogel k napredku v hmeljski proizvodnji. Tej nalogi, napredku proizvodnje, napredku hmeljske proizvodnje posebej, so bile na razpolago strani tega lista, saj je bila glavna beseda dana kmetijskim oziroma hmeljarskim strokovnjakom, organizatorjem proizvodnje, pravilne manipulacije in prodaje ter najbolj izkušenim hmeljarjem — pridelovalcem. Za uspešno opravljeno nalogo, ki jo je časopis izvršil doslej, gre vsekakor prav njim največja zasluga. Ta vloga organizatorja, obveščevalca, posrednika strokovne besede in nasveta pridelovalcu in njegovi organizaciji, bo bržkone v bodoče zahtevala od »Hmeljarja« še več kot doslej. S pisano besedo bo lahko prispeval »Hmeljar« k skladnemu razvoju celotnega kmetijstva v Savinjski dolini, se pravi tudi k razvoju ostalih kmetijskih panog, čeprav je in ostaja hmeljarstvo osnovna in najintenzivnejša kmetijska dejavnost. Gotovo je pravilno, da tudi v bodoče ostane »Hmeljar« predvsem strokovni list, da na hmeljarskem področju podpre naše težnje, doseči tudi na tem področju kmetijstva še vidnejše proizvodne uspehe. Kadarkoli poudarjamo veliko važnost strokovnega dela in uporabljanja znanstvenih dognanj in izkušenj za hitrejši razvoj in napredek kmetijstva, pa seveda ne bi bilo pravilno, če se ne bi istočasno jasno zavedali, da pri nas, v socialistični državi, ne gre samo za proizvodne uspehe, ne gre le za čim večji pridelek, ne gre samo za to, da ustvarimo čim večje bogastvo, ampak gre tudi za pravilno socialistično porazdelitev tega bogastva. Ob tem se vsiljuje vprašanje, kakšna je bila ta porazdelitev v preteklosti? Postavlja se to vprašanje zlasti zato, ker je v letošnjem letu zaradi neenotnega, bolje rečeno, nepravilnega nastopa trgovine skoro utonilo v pozabo vse, kar se je dogajalo v tej preteklosti. Ob nespametni in tako za družbo kakor za posameznika škodljivi trgovinski konkurenci, je stopil v ospredje osebni materialni interes posameznika, ki je pri nekaterih hmeljarjih in celo funkcionarjih kmetijskih zadrug zameglil pogled nazaj in zlasti pogled naprej, zameglil je predstavo o tem, na kakšen način je mogoče zagotoviti zdrav razvoj hmeljarstva in celotnega hmeljarskega področja. Tovariš Turnšek je v »Hmeljarju« opozoril na ta važen problem, opozoril je na nedogledne posledice, ki bi nastale, če bi dovolili, da bi trenutna možnost povečanja osebnih dohodkov posameznika povzročila, da bi šlo v pozabo vse, kar je bilo storjenega za pro-speh hmeljarstva in hmeljarja. Opozoril je na krivično razdeljevanje bogastva, ki so ga hmeljarji ustvarili v stari Jugoslaviji, ko so si nekako zakonito sledila »suha« in »debela« leta, ko je vrsta delovnih kmetov postajala plen banke in borzne špekulacije. Dobro je tudi poznan okupatorjev odnos do hmeljarstva, saj je šlo tako rekoč za iztrebljenje hmeljske rastline iz Savinjske doline. Zaradi takšne preteklosti se je savinjski hmeljar takoj ob osvoboditvi organiziral. Ta njegova organizacija je v glavnem pripomogla, da se je hmeljarstvo postavilo zopet na noge in da dosega danes že boljše proizvodne uspehe, kakor kdajkoli prej. Preko te organizacije — zadružne organizacije — se konkre- tizira tudi družbeni odnos do hmeljarstva in treba je priznati, da je prav zaradi tega odnosa dosežen dosedanji in zagotovljen zdrav, soliden razvoj hmeljarstva v prihodnosti. Ali bi bilo to mogoče ugotavljati brez takšnega odnosa družbe? Ali bi brez zadružne organizacije mogli izvršiti ogromna dela za obnovo hmeljišč, za organizacijo mehanizacije, transporta in oskrbovanja hmeljarja z vsemi potrebnimi sredstvi in pripomočki? Ali bi bilo možno vzdržati na svetovnem trgu ob vse večji konkurenci, če ne bi zdravo sodelovanje zadružnih organizacij in hmeljarja — pridelovalca ustvarjalo najboljše kvalitete in s tem omogočilo plasiranje savinjskega hmelja v svetu? Zastavili bi si še lahko celo vrsto vprašanj. Odgovor nanje je zelo jasen. Brez dvoma ne bi mogli doseči takšnih proizvodnih uspehov brez strokovne usposobljenosti in delavnosti samih pridelovalcev — istočasno pa je prav tako gotovo, da bi najrazličnejše ovire preprečevale prav temu pridelovalcu doseči uspehe, če ne bi takih ovir organizirano in dosledno odstranjevali. Bile bi težave s krediti, s sredstvi za proizvodnjo, s stroji, z zaščitnimi sredstvi, s strokovno službo — najbrže bi bile tudi težave v trgovanju s hmeljem. Posledic teh težav sam ne bi mogel premagati. Zaradi vsega tega vse izkušnjave niso omajale Savinjske doline. Le posamezniki so mislili, da bi lahko istočasno sedeli na dveh stolih. Kadar bi šlo za zaščito osebnih koristi, bi nastopali v svojem lastnem imenu, kadar bi bilo treba pomoči, bi se zanjo obrnili na zadrugo, na inštitut, na zadružno hranilnico itd. Tak račun pa seveda pomeni špekulacijo, ki se v naši stvarnosti ne more in ne sme uveljaviti. To bi bilo na veliko škodo nadaljnjemu razvoju hmeljarstva in kmetijstva. Ohraniti dosedanje pridobitve in izkušnje, utrditi kmetijske zadruge in jih še bolj osamosvojiti, usmeriti njihovo delo, da bodo predstavljale nepogrešljiv sestavni del proizvodnje same, to je pot k nadaljnjim uspehom sorazmerno že zelo naprednega kmetijstva Savinjske doline. Prof. inž. Vinko Sadar: PO DESETIH EETIH Ko prelistavamo hmeljarja od 1. 1946 pa do današnjega dne, moramo odkritosrčno priznati, da je opravil res dobro in koristno delo. V tem času je rastel, dozoreval in se razvijal v list, kakršen je danes pred nami, bogat po vsebini, lep na zunaj! Prvo leto še nebogljen novinec, danes zrel in krepak! V njem je skrito bogastvo izkušenj in nasvetov, ki hmeljarji radi segajo po njih in jim dajejo življenje. Kaj vse najdemo v njem. Strokovna navodila o obdelovanju hmeljišč, o gnojenju, o sajenju, o trebljenju, o odbiri hmelja, o pršenju, o škodljivcih in boleznih, ki navaljujejo na našo »cvetko«, o tem, kako se borimo s sušo, kaj sadimo ali sejemo med hmelj, kako hmelj obiramo, ga sušimo, shranjujemo, kako delamo poskuse z njim in še kaj. Redno poroča o letini in o kakovosti pridelka, o lastnostih našega hmelja, o cenah in o prodaji, o nakupu hmeljevk in strojev. Daje pregled o hmeljarstvu po širnem svetu in o stanju hmelja po državah in po letih. Opozarja na koristi, ki jih nudi hmeljarjem zadružništvo, objavlja vse mogoče uredbe in odredbe, ki zadevajo hmeljarje in hmeljarstvo, govori o napakah, o uspehih in neuspehih, o razstavah, o zavarovanju proti toči. Opisuje celo zgodovino našega hmeljarstva in pivovarstva, kar je oboje tesno povezano. Marsikaj novega pove, razkriva doslej neznano s področja hmel farstva, kar vse zanima hmeljarja. Skratka, »Hmeljar« je glasnik naprednega hmeljarstva, je vodnik pridnega hmeljarja, mu je svetovalec in topli priiatelj. Svetuje, svari, graja in hvali, poroča, vabi, obljublja, skrb za prihodnost mu leži na srcu in iz zgodovine se uči; prav kakor skrbni oče misli na svoje bralce. Takšen je naš »Hmeljar« in takšen bodi naprej! Skrinja naukov o hmel tu in hmeljarstvu. Knjiga zapovedi in navodil hmeljarju, oster me: v korist slovenskega hmeljarstva! Na svetu pa ni popolnosti, človek je tudi nikdar ne prizna. Večno je nezadovoljen in prav ta notranji nemir ga žene in pogania čedalje više navzgor. Iz tega razloga želimo, da bi se list še nadal je razvijal in izpopolnjeval. Čedalje več hmel »ar jev mora pisati van j, potem bo šele postal prava njihova lastnina. Prve številke je pisal Tanko Kač skoraj sam. Počasi je večal krog sotrudnikov. Sedaj jih sodeluje že lepo število, toda prevečkrat še srečamo iste pisce. Vemo, da je hmeljarjeva roka težka od vsakdanjega napornega dela, vemo pa tudi to, da je naš hmeljar bister, razgledan, kritičen, načitan. Ne bo mu torej težko napisati nekaj vrstic o svojih izkušnjah v teku hmeljarjevega leta, ko zapade sneg in teža vsakdanjega dela nekoliko popusti. Med tisoč hmeljarji jih je gotovo deset, dvajset, ki jih pero poslušno uboga. Ti bodo prinesli največ pristnega duha po hmeljiščih in hmelju v svoj strokovni list, kjer bodo opisali svoje skrbi in veselje, svoje težave in uspehe, svoje poskuse in spodrsljaje, vse z namenom, da pridejo resnici do dna in da pomagajo svojemu sohmeljarju. Zadnje čase postaja »Hmeljar« precej »men«. Pridružite čisti vedi še praktična opazovanja in dogodke, pa bo list dosegel zavidljive uspehe. Hmeljarji, vi sami ga poživite! Dajte mu ton in pristno domačo govorico! Naše hmeljarstvo je že sto let staro. Marsikateri hmeljar se je že postaral, mladi je stopil na njegovo mesto. Naš hmelj je pa še vedno tu, čeprav je bil v tem stoletju že dvakrat v hudi nevarnosti, da ga iztrebijo nevoščljivi tujci. V teku let je naše hmeljarstvo napredovalo in nazadovalo, valovilo kakor morje. Sedaj je spet na poti navzgor, njegov val se vzdiguje. Nekam bolj počasna je'ta rast navzgor, ni pravega vetra, ki bi dvignil val hitreje kvišku. Spomnimo se nazaj, kako je bilo po prvi vojni! V desetih letih so hmeljišča dosegla in presegla predvojno velikost. Toda veter je tedaj prehitro menjaval svojo smer in jakost. To ni bilo dobro. Hmeljno morje je bilo preveč razburkano, marsikoga so valovi pokopali pod seboj. Po drugi vojni nesreči se je burja, ki so jo delali razni prekupčevalci hmelja, polegla. Hmeljarstvo je zašlo v umirjene zadružne vode. Iz tega so nastale velike koristi za dober glas slovenskega hmelja. Tujec ga ceni, ga rad kupuje, ker je dobro postrežen. Nobena kmetijska rastlina ni tako tesno povezala pridelovalce med seboj kot prav hmelj, na svetovnem trgu — predmet najhujše špekulacije in hazardne igre na borzi. Prav to je tisti veliki uspeh hmeljarskega zadružništva, da je iz najbolj tveganega pridelka napravilo tržno blago, ki se najbolj redno proda in za katerega hmeljar že vnaprej ve, kam ga bo dal in koliko bo zanj dobil. Zakaj se kljub temu naši hmelj-niki tako počasi množijo, novi tako težko rodijo? Malo več vetra bi le bilo potrebno spustiti v hmeljarjeva jadra! Naše hmeljarstvo je na trdnih nogah in ima lepo bodočnost. Končno ni vse odvisno od velikosti hm^ ljišč. Če ne moremo tako naglo razširiti hmeljnikov, kot bi želeli, ker nimamo tega in drugega, pa uberimo drugo pot! Iz teh hmeljišč, ki jim imamo, potegnimo kar najve' hmelja! Ta hmeljišča, ki so, pošteno izpopolnimo, uredimo in zgladimo. Dajmo hmelju opore, hrane in nežne pozornosti, kolikor je največ moremo, pa bo namesto 1090 kg na ha pač 1300 kg storžkov. Namesto, da je le 14 % hmelja prvega razreda, naj ga bo 50 %, pa bo hmeljar zadovoljen in še kdo. Se pravi, hmeljar, uoorabi vse znanje, vso voljo in vso pridnost, da izboljšaš in povečaš pridelek! »Hmeljar« ti bo še v naprej pri roki z nasveti in navodili! Ne morem končati, ne da bi se spomnil prvega urednika, lahko rečem »Hmeljarjevega« očeta, Janka Kača. Hmelj mu je bila najleuša, najžlahtnejša in najslajša »roža«. Janko in hmelj, dvoje bitij v enem telesu. Spoznala sva se v času, ko je bil hmelj po prvi vojni najbolj čaščen. Srečala sva se v hmeljniku in postal mi je svetovalec pri pisanju mojega »Hmeljarstva«. Pozneje me je usoda vrgla iz hmeljnikov, toda vedno sem rad zasledoval njegovo delo v korist hmeljarstva. Malo pred svojo smrtjo je napisal poglavje o hmelju v moji knjigi. To je bilo njegovo poslednje večje delo poleg uredništva. Prezgodaj nas je zapustil, njegov smeh in njegova beseda pa še vedno zvenita in bosta odmevala po savinjskih hmeljiščih. Naj končam z njegovimi besedami. Vredne so, da jih ponovimo! »Zato se ne sme dogajati, da bi uporabljali hmeljarji svoje zadružno glasilo za podnet ali bi pa vanj zavijali prekajeno slanino za malo južino. List je treba shraniti za poznejša leta in za bodo 'e rodove. Bolhači. uši, peronospora, rdeči pajek in druge bolezni in škodljivci se pojavljajo kot nevšečni svetniki vsako leto v hmeljski pratiki. Nihče vendar ne bo čakal, kaj bo svetoval »Hmeljar« v prihodnji številki, temveč bo pogledal, kaj je dejal o tem vprašaniu prejšnja leta. Prej ko namreč zgrabiš bolezen ali škodljivca, laže ga premagaš, Hmeljarji, shranjujte strokovno zadružno glasilo, ki vam bo kažipot in vodilo o vašem delu!« (Hmeljar, VII 10-11), Miran Cvenk, preds. Hmeljne komisije LRS: Nadaljnja perspektiva je zelo ugodna Kljub dejstvu, da je v Savinjski dolini precej razširjena industrija, ki po narodnem dohodku daleč presega dohodke iz kmetijstva, je Savinjska dolina poznana doma in po svetu zgolj po pridelovanju svetovno znanega hmelja. Ta sloves so si Savinjčani pridobili z umnim hmeljarjenjem. Savinjski golding je dosegel dostojno mesto v mednarodni trgovini s hmeljem. Okupator je skoraj popolnoma uničil slovensko hmeljarstvo. V povojnih letih smo ponovno dosegli zadovoljive rezultate. Površine so se povečale, kvaliteta se je izboljšala in tudi hektarski donosi so boljši od predvojnih. Pri obnovi hmeljarstva so imele važno vlogo zadružne organizacije s svojim Inštitutom za hmeljarstvo, ki strokovno usmerja to važno panogo kmetijstva v Savinjski dolini. Savinjska dolina se je v povojni dobi preko kmetijskih zadrug, Hmeljarskega odbora ter Inštituta za hmeljarstvo organizacijsko utrdila tako, da ima edinstvene pogoje v svetu za kvalitetno pridelavo hmelja. Te pogoje bo lahko še izboljšala iz razloga, ker naša gospodarska politka daje v zadnjih dveh letih, v bodoče pa še z večjim poudarkom, vso pozornost povečanju kmetijske proizvodnje. Hmeljarsko področje kljub dejstvu, da ima najmočnejšo kmetijsko mehanizacijo v Sloveniji, še ima potrebe. Posebne važnosti je, da se zgradi v območju kmetijskih zadrug zadostno število modernih sušilnic. Misliti je tudi treba na impregnacijske naprave. Dejstvo je, da hmeljevk primanjkuje in da jih bo še primanjkovalo. Poizkusi z žičnicami so se dobro obnesli. Pravilno bi bilo, da tudi v naprej na primerni zemlji postavljamo žičnice. Nadaljnji razvoj in dvig družbenega standarda na tem območju je v bodoče odvisen od večjega donosa ter izboljšanja kvalitete hmelja. Zato bo treba še nadalje obnavljati hmeljišča, da bi dosegli zadostne količine, ker se bomo le na ta način uveljavili na svetovnem tržišču, kjer je zelo močna konkurenca drugih držav — pridelovalk hmelja. Le z večjimi količinami bomo vplivali na svetovni nivo cen ter dosegli tako ugodnejši finančni uspeh. Glede na to, da je v interesu skupnosti izvoz, bo politika odkupnih cen stimulativna za proizvajalce. Iz vsega tega se vidi, da je nadaljnja perspektiva zelo ugodna in je procvit hmeljarskega okoliša odvisen od čim intenzivnejše obdelave in preorientacije še ostalih površin na hmeljsko kulturo, v kolikor so za to primerne. Franc Lubej — predsednik OZZ Celje: „HMELJAR“ naj še krepkeje utira pot naprednemu kmetijstvu Deset let poteka odkar »Hmeljar«, glasilo savinjskih hmeljarjev, uspešno posreduje gospodarske in strokovne nasvete pridelovalcem »zelenega zlata«. Teh deset let pomeni obdobje velike in vztrajne prizadevnosti našega delovnega ljudstva, da si v svobodni domovini zgradi boljšo bodočnost. V tej skupni borbi naše družbe za izboljšanje gmotnih pogojev — za izgradnjo močne socialistične domovine so nedvomno proizvajalci hmelja dosegli velike uspehe. Poleg ugodnih gospodarskih pogojev, ki jih v naši družbeno politični ureditvi hmeljarjem-proizvajalcem nudi skupnost, poleg marljivosti in delovne prizadevnosti vsakega hmeljarja, pa tudi vzporedne gospodarske rasti in organizacijskega utrjevanja zadružnih organizacij na hmeljskem pridelovalnem področju, je prav gotovo točna ugotovitev, da je glasilo savinjskih hmeljarjev »Hmeljar« mnogo pripomoglo k razvoju hmeljarstva. V njem vidi hmeliar stalnega svetovalca o strokovnih in ostalih ukrepih za hmeljarstvo, pa tudi obveščevalca o vseh vprašanjih, ki zadevajo hmeljsko proizvodnjo pri nas in v svetu. Zato ga hmeljarji skrbno prebirajo in zato je postal list nenadomestljiv pripomoček v hmeljarstvu. Pohvale je vredno dejstvo, da ima »Hmeljar« tudi precej zunanjih sodelavcev — dopisnikov, predvsem iz vrst hmeljarjev. Le-ti bodo tudi v bodoče potrebni in bi morda kazalo mrežo dopisnikov še razširiti. Ko pregledujem list za dve, tri leta nazaj, ne morem mimo tega, da ne bi stavil vsaj ene, po mojem mnenju kritične pripombe. V čem je stvar? Zdi se mi, da v »Hmeljarju« manjka razprave o občih družbenih problemih, predvsem onih, ki bi obravnavali naše gospodar tvo v širšem merilu. Manjka tudi tematika iz življenja in dela zadružnih organizacij. To bi bilo zlasti važno sedaj, ko je treba uveljaviti še nekatere ukrepe, da bodo naše zadruge kos nalogam, ki jih družba pred njih postavlja. Konkretna problematika iz dela in življenja zadrug, njihovo delo glede odsekov in odborov za pospeševanje kmetijstva, glede odkupov, hranilno-kreditne službe itd., bi bilo koristno, menim, da bi razprava o omenjenih vprašanjih vnesla v list več pestrosti, vsekakor pa dosti aktualnih vprašanj, ki zanimajo naše kmetovalce. O taki dopolnitvi vsebine »Hmeljarja« bi torej kazalo razmisliti. Ko skozi deset let ugotavljamo razvoj hmeljarstva v Savinjski dolini, smo lahko zadovoljni. Ne samo za več kot 200 % večje hmeljske površine kot leta 1945, temveč tudi iz leta v leto naraščajoči donosi in kar je po mojem mnenju najvažnejše, stalno izboljševanje kvalitete hmeljskega pridelka — so rezultati dela v hmeljarstvu. In tu ne moremo prezreti uspehov zadružnih organizacij na hmeljarskem področju. Njihova materialna osnova omogoča hiter razvoj kmetijstva v smislu večje proizvodnje in utrjevanja socialističnih odnosov. Njihovi močni strojni parki, hmelj-ska skladišča in sušilnice lahko odločilno pripomorejo k boljši in večji hineljški proizvodnji. Z nadaljnjim utrjevanjem kmetijskih zadrug, z izpopolnitvijo Hmeljarskega inštituta, bomo dosegli še večje uspehe. Zato pa rabimo v vodstvu zadruge dobre, poštene in dela voljne kmetovalce. K temu pa lahko mnogo pripomore glasilo »Hmeljar«, če bo v vsebino njegove razprave vneseno več pestrosti iz vsakodnevnega življenja in dela zadružnih organizacij. V imenu OZZ se uredništvu »Hmeljarja« zahvaljujem in mu želim v bodoče mnogo uspehov z željo, da bi »Hmeljar« še krepkeje utiral pot naprednega kmetijstva in utrjevanja odnosov v graditvi socializma v Savinjski dolini! Ivan Rančigaj, predsednik občine Žalec: Zo splošni napredek kmetijstvo v Savinjski dolini Kakor drugod po naši domovini, smo morali tudi v Savinjski dolini takoj po osvoboditvi zateti z gospodarsko obnovo. Ker je tukaj hmeljarstvo v gospodarskem pogledu najpomembnejše, je bilo treba najprej obnoviti nasade hmelja. Ti so med zadnjo vojno mnogo trpeli. Okupator seveda ni imel razumevanja za napore naših hmeljarjev, katerih blago je na svetovnih tržiščih uspešno tekmovalo z njegovim. Tako so bili ob koncu vojne naši hmeljevi nasadi zanemarjeni, ponekod na pol uničeni. Naši vodilni gospodarstveniki pa so takoj spoznali, kako važno je savinjsko hmeljarstvo za narodno gospodarstvo, saj pomeni za državo vsako leto prav lep vir deviz, za kmete hmeljarje pa tudi dober zaslužek. Zato so, tako ljudska oblast kakor zadružne organizacije in sami hmeljarji, posvetili vse sile čim hitrejši in temeljiti obnovi hmeljarstva. Bilo je treba obnoviti stare nasade, napraviti nove, uvesti napredne, sodobne načine pridelovanja in pridelati na hektar čim več dobrega blaga s čim manjšimi stroški. Savinjski hmeljarji so v obdobju desetih let zares dosegli razveseljive uspehe. Pridelek se je večal iz leta v leto, pa tudi kakovost je vedno boljša. Občina Žalec je, kakor je znano, središče hmeljarstva. Tu so na j več ji in najboljši hmeljevi nasadi in tu hmelj najbolje uspeva. V žalski občini je 1293 ha ali 78 % vseh hmeljišč v Savinjski dolini. K temu lepemu napredku v hmeljarstvu pa je zelo veliko pripomoglo strokovno glasilo savinjskih hmeljarjev, list Hmeljar. Letos bo deset let, odkar je bil list ustanovljen in v tem času je opravljal med savinjskimi hmeljarji pomembno vlogo. Vsa leta je prinašal izpod peres priznanih in izkušenih strokovnjakov strokovne članke, ki so učili naše hmeljarje novih, sodobnih načinov obdelovanja: pripravljanja zemlje, sajenja, nege, škropljenja - in uspešnega zatiranja škodljivcev, pravilnega sušenja itd. Prinašal je znanstvena dognanja Hmeljarskega inštituta v Žalcu, seznanjal hmeljarje, zlasti med sezono, s cenami na svetovnih tržiščih in podobno. Iz lista so se naši hmeljarji lahko poučili tudi o stanju hmeljarstva v inozemstvu. Tako ima torej list mnogo zaslug pri tem, da se je naše hmeljarstvo moderniziralo in da lahko tekmuje s tujino, še več, jo celo prekaša. List je uspešno opravljal tudi propagando med našimi hmeljarji; vztrajno jih je spodbujal k razširjevanju hmeljišč. Tako je mnogo pripomogel h gospodarskemu blagostanju Savinjske doline, pa tudi k splošnemu napredku. Zato je treba izreči tudi vse priznanje strokovnim sodelavcem in drugim dopisnikom lista, katerega so dvignili v pomembno, sodobno strokovno revijo. Prav pa bi bilo, da bi list obravnaval tudi druge kmetijske panoge, zlasti tiste, ki omogočajo in pospešujejo razvoj hmeljarstva: to sta zlasti živinoreja in travništvo. Pomembna panoga kmetijstva v Savinjski dolini je tudi sadjarstvo. Zato bi bilo dobro, da bi list prinašal nasvete in navodila tudi našim sadjarjem. Tako prizadevanje bi gotovo pozdravili vsi savinjski kmetovalci. Tako razširjen in izpopolnjen bi naš list lahko storil še več za splošni napredek kmetijstva v Savinjski dolini. Vinko Zagoričnik, hmeljar iz Podvina pri Polzeli: v iilifuz, da ti „Hmetiac" daživet še $HMpa takih juiiteiev Že v stari Jugoslaviji se je hmeljar navadil na svoj stanovski časopis, ki mu je bil zvest spremljevalec in svetovalec, v prvi vrsti pri sklepanju kupčij. Našel pa je v tem svojem časopisu tudi marsikateri koristen članek, ki mu je dal ta ali oni nasvet za obdelovanje hmelja. V tisti dobi so bila pač najvažnejša poročila o stanju tržiš", o cenah hmelja in o pridelku v drugih državah. Največ skrbi je pred vojno imel hmeljar s prodajo. Pridelovanje je bilo postranska stvar. Težko se je bilo spoznati v tistem času pri prodaji, ko so se cene hitreje spreminjale kakor vreme. Besedam nakupovalcev nisi mogel verjeti, edina resnična poročila si lahko razbral iz hmeljarskega časopisa, le da se je situacija na žalost na tržišču večkrat že izpremenila, preden je prišel Tasopis do hmeljarja. Zelo važno je bilo tedaj tudi, da je hmeljar zvedel, kakšen je pridelek količinsko in kakovostno po drugih državah, zlasti v Češki in Nemčiji, ki sta najvažnejši konkurentki našega hmeljarstva. Če si vedel, da je pridelek drugod slab, si imel upanje, da boš hmelj dobro prodal, čeprav so nakupovalci trdili prav nasprotno. Dostikrat so se trgovci med seboj dogovorili in ustavili nakupovanje samo zato, da bi prestrašene pridelovalce prisilili na nižjo ceno. No, kaj bi še dalje govorili o starem načinu prodajanja, saj se vsi, čeprav je od tedaj minilo precej let, še živo spominjamo, kakšne skrbi smo imeli s prodajo. Hmeljar je kljub vsem navodilom, pravim in napačnim, spoznal, da je za njega pretvegano špekulirati, zadrževati hmelj dolgo doma in čakati na morebitno boljšo ceno. To svoje spoznanje je spravil v pregovor; »Hmelj in mrlič morata čimprej od hiše«. Z okupacijo so za hmeljarstvo nastopili pri nas žalostni časi. Izginil je skoraj ves hmelj iz doline, a še prej kot hmelj slovenska beseda in naš hmeljarski časopis. Kljub vsem okupatorjevim navodilom pa so trdni hmeljarji zadrževali hmelj, v kolikor se je največ dalo. Računali so na to, da Nemci in vojna ne bosta ostala večno v dolini. Po vojni pa bo po vsej verjetnosti, kot jih je učila izkušnja iz leta 1918, zopet konjunktura. To hmeljarjevo pričakovanje se je delno uresničilo. Okupacija je sicer srečno minila, vendar prva povojna leta niso bila ugodna za hmeljarja. Na srečo se je situacija z leti izboljšala. Da v prvih povojnih letih niso bile cene pravilno določene, govori že dejstvo, da je bila potrebna obvezna saditev hmelja. Ko pa je prišlo do cene,- ki je krila hmeljarjeve stroške, se je površina pod hmeljem širila sama od sebe, brez kakršnih koli prisilnih ukrepov. Brž ko se je vojna končala, že smo čakali na naš strokovni časopis, da slišimo zopet v domači besedi poročila o hmelju. Kmalu smo ga pričakali. Z zanimanjem smo listali po prvih številkah »Hmeljarja«, vendar pa smo se nanj vsaj v začetku težko privadili, ker smo pogrešali poročil o stanju hmeljišč v drugih državah, o cenah, z eno besedo o vsem tistem, kar je bilo za nas pred vojno najvažnejše. Domača in obenem žlahtna beseda našega Janka Kača pa nas je kmalu navezala na nov časopis. Usmeril je naše zanimanje na strokovne članke in nas — zlasti, ko smo videli, da je naša glavna skrb pridelovanje hmelja — zainteresiral tudi za te. No, pa tudi časopis sam se je približal našemu okusu, ko je začel prinašati pred dvema letoma poročila o stanju hmeljišč v drugih evropskih hmeljarskih državah. Zadovoljni smo s to rubriko, želimo pa, da jo še razširite in ji priložite še poročila o prodaji hmelja na svetovnem trgu. Hmeljar želi vedeti, kako je s hmeljem in kakšna je konjunktura na tržiščih, čeprav mu je pri nas primerna cena zagotovljena. Za vsakega hmeljarja, četudi ima mnogo lastnih izkušenj, so vedno zanimiva poročila o gnojenju, Na uspehe smo Kdor ne pozna razvojne poti hmeljarstva v Savinjski dolini, hi mislil, da je tu hmeljarstvo doma že iz davnih časov. Temu pa le ni tako. Pridelovanje hmelja v večjem obsegu se prične šele po letu 1900, Do takrat so se s hmeljem pečali le večji posestniki, medtem ko je še vedno bil glavni vir dohodkov srednjih in malih posestnikov krompir, žito, predvsem pa konjereja. Toda Savinjčani so kaj kmalu uvideli, da se pridelovanje hmelja mnogo bolj izplača, kot pa krompir ali pšenica. Tako ie naš golding hitro osvojil savinjskega kmeta. S pridelovanjem so se okrog leta 1910 že bavili tudi majhni posestniki. Leta 1908 je hmeljarje zadela prva težka preizkušnja. Izredno huda suša, kakršne po tem letu v Savinjski dolini še ni 'bilo, je domala uničila ves pridelek. Na vseh prodnatih predelih so bile kobule debele komaj kot fižol, poleg tega pa so tudi škodljivci uničili to, kar suša ni mogla. Seveda takrat še nismo poznali škropljenja ali kaj. podobnega. Vsa skrb za dober pridelek je bila prepuščena hmeljarjem samim, ki so se ravnali pač po svojih lastnih, takrat še pičlih izkušnjah. Cene So se gibale -vse do prve svetovne vojne okrog 1 goldinarja za kg, kar je pa tiste čase bil lep denar. Hmeljarji so zatrjevali, da se hmeljarjenje še izplača, če se pridelek le proda po 1 krono. Seveda pa takrat ni bilo takšnih izdatkov. Hmeljevke so bile poceni, umetnih gnojil nismo poznali. Prva svetovna vojna pa je hmeljarstvo postavila na glavo. Čeprav skrčenje nasadov ni bilo obvezno, so Savinjčani skoraj vse površine izorali, da so lahko pridelovali več živeža ki je bil med vojno velik problem. Takoj leta 1919 pa so zopet posadili velike površine, saj so vedeli, da bo vsaj nekaj let za savinjski golding ugodna konjunktura. L. 1924 so cene že dosegle 100 din za kg. Prekupčevalci so se kar vrstili. Hmeljar se kar ni mogel odločiti za kupčijo. Seveda pa so prekupčevalci spretno manevrirali s cenami.' Včasih so cene padle kar čez noč za polovico. Posebno močno je bilo prizadeto hmeljarstvo v letih svetovne gospodarske krize 1927 do 1930. Leta 1927 je marsikaterega hmeljarja spravilo na boben. Sprva se je cena hmelju gibala to leto okrog 65 dinarjev za kg. Toda hmeljarji ga skoraj niso hoteli prodajati, čakali SO' cene 100 din za kg. Toda sreča se to leto hmeljarjem ni nasmejala. Hitro je cena padla na 40, 30, 20 din, nazadnje na 5 din in celo na 2 din za kg. Tako 'je več kot polovica pridelka ostalo neprodanega. V teh letih je bila Savinjska dolina kot izumrla. Šele leta 1930 se je življenje zopet vrnilo v dolino. Pridelek je že dosegel ceno 32 din za kg. Savinjčani so že dobili zaupanje, spet so z veseljem prijeli za delo. Do leta 1940 so se cene gibale od 25 do 40 din za kg. V letu 1905—1914 je bilo zgrajenih največ sušilnic, saj se je do takrat pridelek sušil na soncu ali pa na doma napravljenih lesah oziroma sušilnicah. škropljenju, obdelovanju, rezi hmelja in podobno. Prav se nam pa zdi, da najdemo v časopisu tudi članke, ki nas seznanjajo s splošno situacijo v kmetijskih zadrugah, v hmeljski trgovini in podobnem. Ob 10-letnici našega »Hmeljarja« želimo, da bi doživel še mnogo takih jubilejev in da bi ga resno in temeljito citai vedno večji krog hmeljarjev. lahko ponosni Hmeljevke je bilo v teh časih lahko dohiti. Cena se je gibala od 4 do 7 din za komad leta 1926, ko so bile najdražje. K škropljenju hmelja pa so Savinjčani pristopili šele v letu 1926. Do takrat so škropili le najnaprednejši hmeljarji. Seveda so sprva škropljenje opravljali le s hrbtnimi škropilnicami. Po letu 1930 pa so hrbtne škropilnice izpodrinile prevozne. Pred drugo svetovno vojno so hmeljarji pridno škropili, tudi po petkrat, kar danes na žalost neradi storimo. Ker je bila vsa trgovina v rokah prekupčevalcev, ki so nemilo izkoriščali hmeljarje, so hmeljarji že takrat mislili na svojo organizacijo. Tako sta bili kar dve organizaciji, »Hmeljarsko društvo« in »Hmeljarska zadruga«. Slednja je imela nalogo organizirati neposredno prodajo hmelja, da bi tako izločila prekupčevalce. Žal pa večjega uspeha ni bilo. Obe organizaciji sta predstavljali vsaka svojo politično stranko in tako bili orodje političnih borb. Seveda sta hoteli druga drugo uničiti in sta se pri tem posluževali različnih intrig, pa čeprav na škodo hmeljar jev. Tako sta ti organizaciji vsaka po svoje propagirali uporabo zaščitnih sredstev. Spominjam se, kako je »Hmeljarsko društvo« razglašalo, da je škropivo »Ob 21« ničvredno samo zato, ker je to škropivo propagirala »Hmeljarska zadruga«, čeprav se je škropivo odlično obneslo. Tako hmeljar pač ni vedel, komu bi naj verjel. Da bi preprečili prodajo drugega hmelja pod znamko Savinjski golding, so že takrat uvedli obvezno oznamkovanje hmelja. S prihodom okupatorja pa je savinjsko hmeljarstvo doživelo ponovno preizkušnjo. Obvezno smo morali skrčiti nasade na četrtino površin. Vso trgovino je prevzela država, ki je tudi diktirala cene. Prvovrstni pridelek se je še vnovčil, medtem ko je slabši pridelek romal v razna močvirja, kamor so ga hmeljarji morali po nalogu okupatorja zvoziti. Zanj so prejeli malenkostno odškodnino. Obupani hmeljarji so hmeljevke skoraj pokurili, tako da smo leta 1945 brez sredstev in hmeljevk stopili na pot obnove savinjskega hmeljarstva. V kakšnih pogojih se je hmeljarstvo razvijalo po osvoboditvi, ne bom pisal, saj je vsakomur dobro znano. Vsekakor pa smo na uspehe lahko ponosni. Ce primerjamo današnje hektarske donose, razne tehnične pripomočke in samo organizacijo prodaje, vidimo bistveno razliko. Hmeljarji moramo vedeti, da lahko le v složnem sodelovanju in podpori oblasti kljubujemo oviram, ki se pojavljajo, zato ne bi bilo prav, da bi ves trud — naš in naših prednikov — nepremišljeno prodali tistemu, ki le obljubuje večje ugodnosti. Henrik Žolnir Misli ob desetletnici „HUD!" Deset let je v zgodovini kaj kratka doba, v življenju posameznikov kakor tudi v delovanju organizacije in njenega glasila pa ta lahko mnogo pomeni. Ne samo v politiki in kulturi, temveč tudi v gospodarstvu lahko govorimo, da je tisk velesila. Prav posebno še v naprednem gospodarstvu, kjer si vseh izsledkov znanosti in poskusov v kmetijstvu brez pisane besede in tiska sploh ne moremo misliti. Res, da je govorjena beseda bolj živa, da ima ta trenutno boljši uspeh, vendar se pa kaj rada kmalu pozabi, medtem ko pisana beseda ostane ne samo nam, ki se ponovno vračamo k nji, da črpamo iz nje njene skrivnosti, temveč tudi našim zanamcem, ki naj vedo, da je tudi ta generacija nekaj ustvarjala in ni živela zaman. Da, deset let življenja našega »Hmeljarja« je za nami in zdi se nam, kakor da je bilo šele včeraj, ko smo prejeli prvo številko. In vendar je že deset lepih knjig, polnih raznega čtiva, od poročil do najbolj važnih člankov naših priznanih strokovnjakov. Ne bilo bi Savinjske doline, takšne kot je, brez hmeljarstva in ne bilo bi dobro organiziranega, solidnega in naprednega hmeljarstva, če ne bi imeli dobrega strokovnega lista »Hmeljarja«. Zgodovina nam dokazuje, da so bili začetki hmeljarstva v Savin jski dolini zelo težki. Mnogo desetletij je že za nami, zato lahko danes objektivno presodimo vse pozitivne, kakor tudi negativne posledice takratnega dela. Nedvomno je, če bi danes začeli s hmeljarstvom v Savinjski dolini, bi ne uspeli več. Ne morda zaradi pomanjkanja sposobnosti za proizvodnjo, temveč zaradi tega, ker svetovni trg ne prenaša dandanes več poskusov ponudbe manj znanih ali nepoznanih znamk in tudi zaradi hude konkurence, ki jo mora vsak, ki hoče uspeti, vzdržati ali pa propasti. Ali nam ni zgodovina pred prvo svetovno vojno in med obema vojnama zlati nauk, kakšna naj bo naša pot v bodočnost? Res, tudi tista stara trgovina številnih trgovcev je dala svoje koristne izkušnje, kakor tudi glasili stare, predvojne hmeljarske zadruge in društva, tako da smo imeli hmeljarji zaradi politične razcepljenosti kar dve glasili. Ničesar ni slabega ,kar ima le trohico dobrega v sebi, pa tudi iz napak se lahko učimo. Vsem, ki so kdaj koli ali kjer koli pisali v prid ali pouk našemu hmeljarstvu, moramo biti hvaležni. Zavedajmo se, da brez poznanih in nepoznanih sodelavcev ne bi bilo tega kar lahko danes imenujemo savinjsko hmeljarstvo. Toda vse to bi za savinjsko hmeljarstvo ne imelo mnogo pomena, če bi po osvoboditvi ne dosegli enotne organizacije, kakor v proizvodnji tako v trgovini. Ce bi ljudska oblast ne storila ničesar več, kakor da je ustvarila to našo enotnost, posebno pri prodaji na svetovnem trgu, je storila mnogo, morda največ, posebno za blago kot je hmelj, ki ga moramo skoraj stoodstotno prodati na vseh mogočih inozemskih trgih. Ko bi pri vseh izvoznih produktih naše države postopali tako enotno, bi v naši izvozni trgovinski bilanci dosegli še mnogo lepše uspehe. Da smo vse to dosegli, je gotovo velika zasluga našega strokovnega glasila »Hmeljarja«, ki pod dobrim vodstvom tovariša urednika skrbi za napredek in procvit našega hmeljarstva. Zadnji dogodki v trgovini so nekoliko skalili naše odnosa j e, ki pa naj ne bodo vzrok, da rušimo našo bodočnost. Napake priznajmo ,drugi pa naj pozabijo, kar je bilo, vsi skupaj pa nesebično delajmo za še lepšo bodočnost v hmeljarstvu. Kakšne naj bodo naloge našega glasila v bodoče? Manjka nam še propagande za izboljšanje kvalitetne proizvodnje. Nujno je tudi, da še povečamo površino hmel iških nasadov na tisti obseg, ki nam je dovoljen po EHB in kar nam je potrebno, da lahko zadostimo povpraševanju po našem kvalitetnem hmelju na svetovnem trgu. Kvalitetnem pravim, kajti slabega imamo še preveč, dobrega pa nam- vedno primanjkuje. Kaj lahko se nam zgodi, da zaradi pomanjkanja dobrega blaga izgubimo trg. Zato ni nič manj važno, da povečamo hmeljske nasade v glavnem na obrobnih krajih, kjer naj še iz lastnih gospodarskih razlogov povečajo hmeljišča, pa tudi v dolini sami moramo zainteresirati male kmete, da ne iščejo rešitve in zboljšanja svojega gmotnega položaja v industriji, temveč v hmeljarstvu. Mali proizvajalec lahko kvalitetneje obdeluje, posebno kar se tiče ročnega dela, pa tudi zadružnih škropilnic in sušilnic je dandanes že dovolj na razpolago. tako da bodo sčasoma postale naše splošne kmetijske zadruge najbolj važen činitelj v pridelovanju kvalitetnega hmelja. Naša skupna parola mora biti čim večji in čim boljši pridelek, naš list »Hmeljar« naj nas pa v tem zvesto podpira. Pongrac Turnšek IH Id tacljarstta v svobodni domovini Desetletno obdobje naporov, žrtev in prizadevanj, ki jih je dnevno izpričalo delovno ljudstvo v dobi obnove in izgradnje porušene ter zaostale domovine, je za nami. Po pravici lahko trdimo, da se lahko sleherni državljan s ponosom ozre na prehojeno pot povojne graditve. Odveč je posebej naštevati številne uspehe pri uresničevanju gospodarsko političnega programa za postavitev temeljev naše socialistične izgradnje. Saj tudi ni potrebno. Dejstva dovolj dokazujejo, ebenem pa smo vsi priča kot soudeleženci nadčloveških naporov, vloženih za boljši jutrišnji dan delovnim ljudem nove Jugoslavije. Težko je najti v svetu primer dežele, ki bi se ob takšnih pogojih obnavljanja porušene domovine odločno spoprijela z neizmerno zaostalostjo — ob istočasnem pritisku in napadalnim težnjam od vseh strani. Znane so gospodarske nevšečnosti, nastale zaradi slabih letin, visokih izdatkov za investicije, inozemskih posojil, neplačevanja reparacij, jačanja obrambne moči dežele itd., itd. Nihče ne zanika objektivnih in subjektivnih slabosti. Nasprotno, prav te slabosti so predmet številnih razprav, ki imajo namen odpravljati kar ni dobro in dalje usmerjati gospodarsko politično življenje po poti in na temelju zgodovinskih dogodkov iz leta 1945, takrat, ko se je ljudstvo izreklo za socialistično ureditev nove Jugoslavije. Številne razprave naših voditeljev v minulem letu, zlasti kritična ocena predsednika Tita na IV. plenumu zveznega odbora Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije, pove, v čem je bila nujnost za takšno pot in v čem so bile slabosti, s katerimi se je treba odločno spoprijeti in jih odpraviti, da se čimprej zagotovijo boljši pogoji življenja nam vsem. Ozrimo se cb tej priliki tudi na pot, ki ga je prehodilo v tem obdobju naše hmeljarstvo. Vsi smo priča stanju, v katerem se je znašlo hmeljarstvo po končani osvobodilni vojni. Zmanjšanje površin od 2570 ha leta 1940 na okrog 500 ha leta 1945. Uničen inventar v hmeljiščih. Sušilne naprave razdejane ali prepuščene propadanju, škropilnice so se očuvale le pri redkih hmeljarjih iid. Trgovina brez perspektive, vrsta naprednih hmeljarjev pa je morala kloniti pred okupatorjevimi grozodejstvi. To je hmeljarska bilanca leta 1945. Težko pričakovana svoboda je hmeljarjem vžgala trdno upanje, da bo svetla bodočnost tudi zanje novo življenje. Hmeljarji so se znašli pred težkimi problemi obnove in zdravljenja ran, ki jih je prizadejala vojna. Hitro in z neizmerno voljo se je vračalo življenje med hmeljarje, ki so že v prvem letu obnove pokazali znatne uspehe. Površine so se leta 1946 dvignile na 731 ha, povprečni donos pa od 495 kg na 996 kg po ha. Temu je sicer pripomogla dobra letina, vendar je prizadevnost hmeljarjev dala temu uspehu svoj pečat. Nato so se vrstila leta obvezne obnove, obenem pa tudi čas trdega dela pri postavljanju temeljev naše težke industrije. Kmetijstvo sicer ni imelo podrejene vloge, toda široka fronta graditve ni bila v stanju enako skrbeti tudi za hiter napredek v kmetijstvu. Administrativni ukrepi, ki so večkrat negativno vplivali na kmetijsko proizvodnjo, so bili nujnost, mimo katere tudi hmeljarji niso mogli. Kljub temu pa iz leta v leto hmeljarstvo nesluteno napreduje. Temu je izdatno pomagala v prčih letih bivša Hmeljarska zadruga, ki je, poleg vsestranske skrbi za obnovo hmeljnikov in oskrbo hmeljarjev, iskala poti za naš hmelj na svetovnih tržiščih. To ni bila lahka naloga, zlasti če upoštevamo iz leta v leto močnejšo konkurenco v svetu. Kljub lastnim naporom pa ne smemo prezreti pomoči, ki jo je, kolikor je bilo mogoče, nudila ljudska oblast s tem, da je omogočila uvoz materiala, umetnih gnojil, pomagala s krediti, regresi, s prehrano itd. S tem je bila dana osnova, da je, kljub težavam, hmeljarstvo sicer počasi, vendar nenehno napredovalo. Kar poglejmo! Če označimo površine hmeljišč v letu 1945 z indeksom 100, znaša obseg v letu 1955 že 260, to se pravi, da so se površine povečale za več kot dva in polkrat. Se bolj pa se je povečal hektarski donos. Leta 1945 je indeks 100, leta 1955 pa 580. To so vsekakor lepi rezultati. Hmeljarji pa niso skrbeli samo za večji pridelek na podlagi povečanja površin in donosov. Izredno pozornost so namenili kakovosti pridelka, ker je le-ta dajala vse doslej, tako pa bo tudi v bodoče, možnost trgovini, da uspešno vnovčuje pridelek na trgu. To so hmeljarji dosegli s pravilno obdelavo zemlje, z zadostnim osnovnim in dodatnim gnojenjem, z agroteh- Dobro napravljena žičnica izvrstno nadomestuje hmeljevke. Delo v njej je lažje, temeljitejše in bolj ekonomično. ničnimi ukrepi itd. Pri tem ne smemo prezreti važne vloge, ki jo je imel Hmeljarski inštitut v zadnjih letih, kajti v njem imajo hmeljarji iskrenega strokovnega sodelavca. Vrednost hmelja se po kemičnih analizah opredeli predvsem na naslednje podatke: a) % humu-lona, b) grenčična vrednost, c) antiseptična vrednost. Po podatkih Inštituta za hmeljarstvo, kažejo analize inozemskih hmeljev, ki smo jih izvršili v zadnjih petih letih pri nas, da dosega savinjski golding največji odstotek humulona. Lupulona, ki je za pivovarstvo nepomemben, je pa v vseh inozemskih hmelj ih več kot humulona. Naš hmelj se torej odlikuje po večjem odstotku humulona, česar ne dosega nobeden hmelj na svetu. Vrsta hmelja Humulon % Lupulon % Grenčična vrednost Antiseptična Savinjski golding 9,1 7,6 10,3 11,9 Bačka I — Begeš 3,3 7,8 4,1 5,9 Bačka II — Bezdan 3,9 6,9 4,7 6,4 Bačka III — N. Sad 4,4 8,3 5,4 7,1 Angleški 6,5 7,7 8,1 9,4 Belgijski 4,1 7,8 4,6 7,2 Franc. Bourgogne 4,6 8,2 6,0 7,8 Alzaški — Strassbourg 5,4 1,4 6,8 9,3 ČSR Žatec la, la 4,8 9,7 5,8 8,0 ČSR Žatec la 4,9 9,3 5,9 8,0 ČSR Ustek la la Hallertauer — 5,8 10,3 6,9 9,1 Siegelhopfen la Hersbrucker — 5,8 9,3 6,8 8,9 Siegelhopfen la Tettnanger — 7,3 9,3 7,1 9,4 Siegelhopfen Hochprima Hallertauer 5,9 10,8 7,1 9,5 Siegelhopfen 6,9 8,9 7,8 9,8 Ia Spalter — Siegélhdpfen 7,1 11,3 8,3 10,8 USA — Yakima Hops 6,3 9,9 7,4 9,6 USA — Sacramento Hops 5,8 10,0 6,9 9,1 USA — Oregon 4,7 10,7 5,8 8,2 USA — brezimenski 4,5 8,9 5,4 7,4 USA — Oregon Clusters 5,6 10,3 6,7 9,1 USA — Oregon Fuggles 5,3 8,8 6.3 8,2 USA — Idaho Seedles 6,7 10,3 7,8 10,2 Argentina — Cippoletti 3,3 9,7 4,4 6,6 V V pogledu kvalitete beležimo v zadnjih letih vrsto priznanj v svetu. To potrjuje, da smo na pravi poti in nam daje precej zagotovil v perspektivi, obenem pa nalaga vsem nam precejšnjo odgovornost za bodoče hmeljarjenje. Poglejmo še, kako se je razvijala trgovina v zadnjih 10 letih. Kot smo že omenili, je bivša Hmeljarska zadruga v tem oziru napravila korak naprej, po njenem razformiranju pa je uspešno prodiral z našim hmeljem v svet naslednik, trgovsko podjetje »Hmezad«. Naslednji podatki povedo, kako si je naš hmelj utiral pot v svet, potem ko smo likvidirali neznosno trgovanje in barantanje z našim hmeljem v predvojnem času. Danes nam ves svet prizna, rekli bi skoraj zavida, urejenost v trgovini, ki je v stanju solidno nastopati na tržišču, hmeljarjem pa zagotoviti pošteno plačilo. V povojnih letih smo izvažali v naslednje države (podatke objavljamo v % v odnosu na pridelane količine v posameznih letih): TABELA O RAZVOJU TRGOVINE 1952 1946 SSSR 61 % Združene države Amerike 15 % Jugoslavija 13 % Belgija Ostale države 6 % Anglija, Italija itd. 5 % 1947 Belgija 55 % Združene države Amerike 13 % Italija 12 % Poljska 9% Jugoslavija 7 % Madžarska 6% Danska 5 % Holandija 5 % Anglija 4% Ostale države Bolgarija, Švica, Egipt 4 % 1948 Poljska 22 % Združene države Amerike H % Jugoslavija 15 % Romunija 11 % Belgija 10 % Avstrija 10 % Anglija Ostale države: Švica, Holandija, Madžarska, 4 % Danska, Švedska H % 1949 Združ. države Amerike Belgija Jugoslavija Argentina Ostale države — Avstrija, Holandija Švica, Franc, kolonije, Švedska 1950 Združ. države Amerike Jugoslavija Argentina Belgija Anglija Avstrija Franc, kolonije Ostale države — Švica, Holandija, Italija, Eritreja 1951 Združ. države Amerike 46 % Jugoslavija 10 % Argentina 9 % Avstrija 9 % Belgija 8 % Franc, kolonije 3 % Ostale države — Francija, Holandija, Švica, Anglija, Norveška, Indonezija, Palestina, Paragvaj, Indokina 15 % 48 % 16 % 10% 7 % 6 % 4 % 4 % 5 % 65 % 12 % H % 5 % 7 % Združ. države Amerike 44 % Jugoslavija 14 % Avstrija 9 % Belgija 10 % Holandija 8 % F rane. kolonije 2 % Ostale države — Argentina, Brazilija Anglija, Švica, Nemčija, Italija, Norveška Indonezija 10 % 1953 ji Združ. države Amerike 60 % Argentina 15 % Avstrija 6 % Brazilija 4 %. Franc, kolonije 2 % Belgija 2 % Jugoslavija Ostale države — Finska, Anglija, 2 % Holandija, Švica, Nemčiji Paragvaj, Indokina a, Francija, 9 % 1954 t Združ. države Amerike 46 % Brazilija 12 % Anglija H % Argentina 6 % Jugoslavija 6% Holandija 6 % Belgija . 5 % Franc, kolonije 3 % Ostale države — Avstrija, Švica, Nemčija, Francija, Italija, Norveška, Egipt, Indonezija, Indokina, Japonska 5 % Podatki za leto 1955 še niso znani. Prednji prikaz o prodaji našega hmelja pove, da se je trgovina z našim hmeljem zelo utrdila, in da smo našli solidne kupce in stalne odjemalce v Ameriki, Argentini, Avstriji, Angliji, Belgiji, Holandiji, Švici itd., ki vsako leto težijo za odkupom določenih količin našega hmelja. Dejstvo, da pivovarne v svetu, poleg slabših vrst hmelja, nujno rabijo žlahtno blago, med katerim po analizah zavzema prvo mesto naše blago, nam daje močno garancijo, da bomo tudi v bodoče zadovoljivo prodajali. Ko govorimo o proizvodnji, kvaliteti in trgu ni odveč, če se ozremo tudi na proizvajalne stroške in odkupne cene hmelju v tem obdobju. Ko na eni strani govorimo o prednosti, ki jo ima naše blago v kakovosti pred drugimi hmelji v svetu, to ne moremo trditi v pogledu proizvodnih stroškov. Čeprav glede obdelovanja zemlje, uvajanja agrotehničnih ukrepov in uporabe znanstvenih ter strokovnih navodil v praksi, bistveno prednjači hmeljarstvo pred ostalim kmetijstvom v naši deželi, se še vendar ne more kosati v najnaprednejših oblikah, ki jih v praksi izvajajo hmeljarji v drugóh deželah. To pa je tudi tisto, kar v mnogočem zvišuje proizvodne stroške hmelju pri nas. Tega nas sicer ne sme biti strah, saj bežen pogled v preteklo obdobje pove, da smo napravili znaten korak glede uporabe mehanizacije, umetnih gnojil, itd., kar potrjuje, da bomo na tem področju v bodoče še laže napredovali. Proizvodni stroški v času obvezne obnove so bili, kot kažejo podatki, znatno nižji. To je razumljivo, saj se v teh letih za hmeljarsko proizvodnjo ni moglo nu- eliti vsega, kar je rastlina zahtevala, ker je poleg proizvodnje hmelja bil hmeljar obremenjen z obveznimi odkupi živilskih proizvodov, katerim je v enaki meri moral posvetiti vso skrb. Čedalje bolj pa pridejo do izraza stroški proizvodnje, čim smo prišli na prosto trgovino. Od takrat naprej je zelo jasno tudi hmeljarju, da bo gojil in prideloval kakor mu pač kaže njegova gospodarska računica. Hmeljar zelo dobra ve, čim večji je pridelek po hektarju, manjši so stroški. No, to ne drži samo y hmeljarstvu, temveč na vseh področjih gospodarstva. Zadnja leta so se stroški sicer znatno dvignili (delovna sila, hmeljevke). Temu primerno pa je porastla tudi odkupna cena hmelju, od povprečne cene 350 din v času od 1945 do 1951 1. (z industrijskimi boni) na 430 din v času od 1952 do 1955 1. Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti, da je zlasti zadnja leta trgovina hmelja izdatno prispevala za izvajanje pospeševalnih nalog v hmeljarstvu. Trgovina je prispevala svoj delež za nabavo strojev, za pomoč pri gradnji zadružnih sušilnic, zadružnih gospodarskih objektov, za nabavo škropilnic, gradnjo in opremo Inštituta za hmeljarstvo, za melioracijska dela, za pomoč pri nabavi hmeljevk, gradenj žičnic, itd. Vse to je izdatna pomoč neposrednim proizvajalcem hmelja, skratka v veliko pomoč hmeljski proizvodnji na področju Savinjske doline. Tega ne smemo prezreti, kadar govorimo o odkupni politiki hmelja. Velik razvoj na hmeljarskem področju so v tem času napravile naše zadružne organizacije. Iz prvotnih zadružnih trgovin so se zadruge razvile v pomemben gospodarski činitelj na vasi. Nezaupanje v prvih letih kmeta-hmeljarja do zadruge je dandanes popolnoma splahnelo. Sedaj lahko mirno trdimo, da brez takšne organizacije ne samo v hmeljarstvu, temveč povsod kjer se razvija kmetijsko življenje pri nas, ne bi imeli, še manj pa bi mogli imeti večje možnosti napredka in bodočnosti. Krepitev zadružnega gospodarstva, jačanje pospeševalne službe in tesno povezovanje kmečkega življenja z zadružno organizacijo, odpira zelo jasno pot kmetijstvu v prihodnosti. Ko zaključujemo desetletno obdobje, lahko pribijemo eno: Hmeljarstvo v Savinjski dolini je doživelo znaten napredek, ki ga ne moremo podcenjevati. Seveda je še vrsta perečih problemov, ki čakajo ugodne rešitve. Med te sodi veliko vprašanje preskrbe s hmeljevka-mi, kajti dobava hmeljevk bo iz leta v leto težja, zlasti še, če želimo razširiti hmeljske površine od sedanjih 1.650 na 2.500 ha. Napori bližnje preteklosti so ustvarili solidne temelje za to pot. Zaradi tega. hmeljarji, s polnim zaupanjem v drugo desetletje, ki nam bo prineslo novih uspehov. Karel Kač Inž. Bogdan Ferlinc: Perspektivni načrt dela inštituta za hmeljarstvo v Žalcu Po treh letih delovanja inštituta se že jasneje vidijo potrebe hmeljarske prakse in možnosti za delo na tej ustanovi. Zato ne bo odveč, če hmeljarjem obrazložimo namere Inštituta za bodoče delo in s tem izzovemo diskusijo, ali naš načrt zadosti upošteva pričakovanja hmeljarjev in v čem naj bi se ta načrt še izpopolnil. O tem, da mora naš celotni načrt dela imeti le en skrajni cilj, to je količinsko in kakovostno boljše pridelovanje hmelja, ne more biti dvoma. Toda do uresničenja tè naloge vodijo različna pota. Ta pot je v str ok o vno-z n a n s tv e n e m pogledu vedno premo začrtana, tako da pomeni vsakq odmikan je od te poti tudi oddaljenje od postavljenega cilja. Kljub temu pa moramo pri raziskovanjih, ali je mogoče brez sprememb uporabljati tako pridobljene zaključke in izkustva tudi v praktični proizvodnji, dostikrat odstopati od edino pravilne, strokovno-znanstvene linije, ker nas pač zunanje okolnosti k temu silijo. Zato morajo raziskovanja Inštituta imeti 2 smeri. Prva, znanstvenoraziskovalna se mora razvijati brez ozira na vladajoče proizvodne in gospodarske pogoje ter upošteva le najbolj idealne pogoje za realizacijo. Na ta način doženemo, kakšne uspehe lahko sploh dosežemo z ozirom na zastavljeni cilj. Druga smer, strokovno-opera-tivna, pa mora kritično upoštevati vladajoče proizvodne razmere (gospodarske, tehnične, materialne, nadalje znanje, navade ter predsodke pridelovalcev in podobno) ter skuša najti one ukrepe in prijeme, ki so pod vladajočimi ali pa dosegljivimi in spremenjenimi okolnostmi izvedljivi in mogoči, čeprav z njimi ne dosežemo teoretično skrajno dobrih uspehov. Pri raziskovanjih našega inštituta gre konec koncev vedno za kakšen problem v hmeljarstvu. Ti problemi se lahko tičejo izbire ali požlahtnevanja sort hmelja, ali obdelave, apnenja in gnojenja hmeljišč, ali oskrbovanja in nege hmeljske rastline v času vegetacije, ali obvarovanja rastline in pridelkov pred glivičnimi boleznimi in živalskimi škodljivci, ali pravočasnega in pravilnega dozorevanja, obiranja in su- šenja kobul, ali končno, pravilnega dozorevanja hmeljske rastline pred prezimovanjem. Pri vseh naštetih skupinah problemov vplivajo, kot soodločujoče okolnosti, metereološki (vremenoslovski) elementi posameznih krajev kot bioklimatski faktorji (za življenje važni podnebni pogoji), dalje vodne razmere zemljišč, njih višinska lega, relief, nagib ter obsončenost in končno pedološke lastnosti izkoriščane zemlje. Te naravne okolnosti more človek le redko kdaj spremeniti. Zato jih mora v celoti upoštevati pri proizvodnji in se jim skušati toliko prilogoditi, da bo imel od tega največ koristi. Zaradi tega je temeljna naloga inštituta proučevati naravne okolnosti proizvodnje in redno spremljati ter registrirati spremembe, ki nastajajo med letnimi časi istega leta, med posameznimi leti ali v daljših obdobjih. Izsledke raziskovanj teh ambientalnih (okoliščnih) pogojev v proizvodnji je treba vedno upoštevati pri tako imenovanih strokov-no-operativnih raziskovanjih, katerih rezultate nato uvajamo v široko prakso. Pri prej opisanih znanstvenih raziskovanjih, ki navadno niso na terenu, temveč v laboratoriju, vsekakor pa obvarovani ambientalnih vplivov, pa omenjene izsledke le delno ali pa sploh ne upoštevamo. S proučevanjem navedenih ambientalnih faktorjev se pri našem inštitutu bavi ekološki oddelek, ki daje svoje izsledke ostalim oddelkom inštituta, da jih ti pri svojih raziskovanjih uporabijo. Po bioklimatskih faktorjih, ki jih oddelek proučuje, bo naš okraj razdeljen na ožje bioklimatske okoliše ali edinice in bo za njih izdelana podrobna karakteristika. Ravno takšna razdelitev okraja na edinice bo izvršena tudi glede pedogenetskih in agropedoloških posebnosti obdelovalne zemlje. S kombiniranjem obeh razdelitev in upoštevajoč hidrološke in orografske posebnosti okolišev, bodo določene klimatsko-zemljišene edinice, ki bodo v bodoče podlaga za sistematska raziskovanja rastlinsko-proizvodnih, kot tudi rastlinsko-zaščitnih ukrepov za prakso. Kot lep primer takšne klimatsko-zemljiščne edinice imamo na hmeljarskem področju okraja v predelih med Savinjo in Ložnico s sušno in plitko aluvialno naplavino na apnenosilikatnem produ, ki je obenem tudi okoliš najmočnejšega nastopa rdečega pajka pri hmelju. Ker se ta oddelek bavi tudi z raziskovanjem tal, je naravno, če mu je poverjena tudi posvetovalna servisna (uslužnostna) služba za vprašanje obdelave, apnenja in gnojenja zemlje. Kako se ta služba vrši, je našim hmeljarjem znano iz člankov v »Hmeljarju«, kakor tudi iz lastnih izkušenj. Pripomniti je le treba, da se bo ta služba z napredkom znanosti in z vse večjim spoznavanjem tukajšnjih proizvodnih razmer od leta do leta še bolj razvila in bo zato vse važnejša kot uspešna pomoč v. proizvodnji. Tako kot se je že uveljavilo v naprednem kmetijstvu drugod, da je treba namreč gnojiti, kakor to zahteva pravilna obdelava in izkoriščanje zemlje, tako bodo morali začeti tudi naši kmetovalci to spoznanje vedno bolj upoštevati. Če torej naš inštitut ravno tej sovisnosti posveča največjo pozornost ter propagira, kjer je le mogoče, kolo-barski način gnojenja in obdelave, stori to prav v dubu teh načel. Za boljše pridelovanje rastlin pa ne zadostuje le poznavanje klimatskih posebnosti in zemljiščnih lastnosti. temveč je tudi potrebno gojiti takšne sorte kulturnih rastlin, katerim vladajoči ambientalni faktorji najbolj ugajajo. Kar se hmelja tiče, sta praksa in raziskovanje dokazala, da je sorta »Savinjski golding« našim ambientalnim faktorjem najbolj prilagojen. Pa tudi drugi razlogi, posebno gospodarski, nam narekujejo, da sorte ne menjamo, če za takšen ukrep nimamo zadostnih in preverjenih razlogov. Zato ima se-lektogenetski oddelek inštituta važno nalogo, da na eni strani proučuje, ocenjuje in vzporeja tuje sorte z domačo v naših proizvodnih pogojih in da na drugi strani z raznimi načini požlahtnCvanja in selekcije vzgoji iz domače sorte nove, izboljšane sorte, ki jih bomo lahko gojili v prej omenjenih klimatsko-zem-ljiščnih edinicah. Kljub sposobnostim za popolno prilagoditev na proizvodne razmere posameznih okolišev, pa v kakovosti teh odlik ne bi smele nastajati večje razlike. To pomeni, da se smeta menjati in povečati pri novih sortah, ki se bodo razširjale pri nas, le njih rodovitnost in odpornost proti škodljivcem, ne sme pa se poslabšati kakovost pridelka. Ta se sme samo izboljšati, ker ravno v kakovosti je prednost naše sorte pred tujimi. V zvezi s klimatsko-zemljiščnimi. edinicami mora biti tudi ustanavljanje vzornih sortnih nasadov hmelja, iz katerih bodo okoličani lahko nabavljali kvalitetne sortne sadnice. Takih vzornih sortnih nasadov naj bi imeli na hmeljarskem okolišu ca. 70 ha. Z ustanavljanjem dveh takih sortnih nasadov smo začeli letošnjo jesen in sicer za okoliša Žalec in Žovnek, v skupni površini ca. 6 ha. Proizvodni oddelek našega inštituta tudi čakajo zelo odgovorne naloge, saj je v pridelovanju kvalitetnega hmelja še dosti nejasnosti, tako v sami znanosti, kakor tudi v naši domači praksi. Eden najtrših orehov, s katerimi se ukvarja ta oddelek, je vprašanje, kako bomo dosegli podaljšanje življenjske dobe hmelja, da bo ta vsaj enaka trajanju žičnic. Vsi občutimo, spričo velikih stroškov za hmeljevke, da je bodočnost našega hmeljarstva v mnogem odvisna od tega, kako bomo znali to vprašanje gospodarsko in strokovno pravilno rešiti. Hmeljevke so namreč za razliko od žičnic močna ovira pri pravilni obdelavi zemlje in oskrbi hmeljske rastline, s katerima bi verjetno že dosegli precejšnje podaljšanje življenjske dobe hmelja. Naši hmeljski nasadi pa bodo nedvomno najdalj časa vztrajali, če bomo sadili pravilno izbrane sorte za vsako vrsto zemlje, kakor to delamo v sad- jarstvu in vinogradništvu in če bomo znali obvladati dotok vode tako, da bo hmeljska rastlina vedno razpolagala s potrebno močo. Nadaljnji zelo pomemben problem je doseči stalnost pridelkov. V kolikor uspeh teh naporov ni odvisen le od pravočasnega obvarovanja hmeljske rastline pred raznimi škodljivci, pada vsa odgovornost na pravilno obdelavo, apnenje in gnojenje zemlje. Zaradi zamotanosti teh problemov se bosta morala z njimi združno ukvarjati ekološki in proizvodni oddelek. Med obravnavanje ukrepov za podaljšanje življenjske dobe hmelja in za stalnost pridelkov spada tudi vprašanje, ali naj gojimo v hmeljskih nasadih podkulture, kdaj, kako dolgo in katere rastline smemo uporabljati za te namene. To vprašanje pa ima lahko tudi večji gospodarski pomen za posamezne kmetije, bodisi, da bodo pridelki teh posevkov uporabljeni v gospodarstvu kot živalska hrana, bodisi, da bodo služili kot podor, s katerim zamenjujemo gnojenje s hlevskim gnojem. Podkulture v hmeljiščih so važne tudi zato, ker z njimi zjavarujemo zlog zemlje, ki se hitro kvari vsepovsod tam, kjer je zemlja izpostavljena vsako leto skozi daljšo dobo vzajemnemu razornomu učinku dežja, sonca in vetrov. Po proučevanjih v Sloveniji, zaradi tukajšnjih klimatskih pogojev, oranice naj ne bi bile v glavni rastni dobi nezavarovane pred temi vplivi dalj kakor 8 do 10 dni na leto. Pri hmelju je ta doba mnogo daljša, razen tega pa kvarimo zlog zemlje leto za letom še z raznimi težkimi obdelovalnimi stroji. Tudi steptamo ter zdrobimo jo bolj kot na drugih njivah, ker po hmeljišču več hodimo in ga tudi večkrat okapamo ali rahljamo. Važna skupina problemov, ki jih naj ta oddelek razčisti, se tiče negovanja hmeljske rastline od poganjanja do obiranja kobul in vzimljenja korenin. V tem pogledu se pojavljajo od časa do časa novi predlogi pri nas in drugod, ki so mogoče ponekod priporočljivi glede na proizvodne pogoje, ki pa jih je potrebno pri nas šele preizkusiti, predno bi jih priporočili. Tudi obiranje in sušenje pridelka terja podrobnejšo proučitev, tako s strokovne, kakor tudi iz tehnične strani. Včasih smo čitali o kombajnih v Ameriki, ki žito požanjejo in omlatijo kar na polju. Smatrali smo, da je uporaba teh strojev mogoča in rentabilna le na prostranih farmah v Ameriki ali kje v Rusiji. Po vojni pa deluje že večje število teh strojev v Vojvodini. Proučujejo celo možnosti, da bi jih uporabili v Prekmurju in drugod v Sloveniji. Slično je tudi s stroji za obiranje hmelja, ki jih v inozemstvu že uporabljajo. Gotovo bo prišel čas za Savinjsko dolino, da bosta postali tudi tukaj nabava in uporaba takšnih strojev rentabilni. Seveda bodo morale poprej zginiti hmeljevke z naših hmeljšič, ki so, kakor pri obdelavi zemlje, tudi pri mehanizaciji obiranja pridelkov velika ovira. Poseben problem so naše sušilnice. Dokazano je, da na sušilnicah brez ventilatorjev, ki sproti odvajajo vlažen zrak, ni mogoče nasušiti kakovostnega pridelka. Takih sušilnic, ki nimajo ventilatorjev, je v Savinjski dolini okoli 87,5%. V to število spadajo vse male sušilnice (od 2 do 6 m2), ki jih je 75% ter od večjih (9—16 m2) čez 12,5%. Tako lahko trdimo, da se hmelj suši na 80% skupne sušilne ploskve brez ventilatorjev! Takšen način sušenja pomeni za'hmeljarje povečani riziko in večji trud, pa tudi občutno podra-ženje sušenja. S problemi pravilnega sušenja se ba-vita pri inštitutu oddelka za proizvodnjo in agrokemijo. Vsi hmeljarji so se mogli zadnji dve leti prepričati o važnosti oddelka za zaščito rastlin. Medtem ko so se Stran 12 »HMELJAR« Letnik XI tikala do sedaj opisana raziskovanja le vprašanj, kako povečati pridelek in ga ustaliti, raziskuje ta oddelek ukrepe, kako obvarovati rastline in pridelke pred napadom bolezni in škodljivcev. Za končni uspeh pri gojenju hmelja so prva in druga raziskovanja enako važna, ker gre za rastlino, katere pridelek zgubi skoraj vsako vrednost, če ni kakovosten. Pri drugih rastlinah vprašanje kakovosti ni nikoli toliko pereče kot pri hmelju, ker lahko uporabimo kakovostno slabše pridelke v lastnem gospodarstvu, medtem ko pri hmelju te možnosti nimamo. Bolezni in škodljivce hmelja poznamo več ali manj odkar hmeljarimo v Savinjski dolini. Njihovih življenjskih pogojev, njihovega razvoja, škodljivosti ter zatiranja v naših razmerah pa nismo proučevali. Posluževali smo se izsledkov tujih znanstvenikov in izkušenj prakse v drugačnih proizvodnih pogojih. Zato so tudi bile naše izkušnje v zaščiti rastlin neurejene ter v uporabi negotove. Šele pred 3 leti je začel naš zaščitni oddelek doma pridobljene izkušnje hmeljarstva sistematsko urejevati in dopolnjevati z lastnimi raziskovanji glede biologije in uničevanja posameznih škodljivcev. Uspehi, ki jih je inštitut na tem polju svoje dejavnosti dosegel v zadnjih 2 letih, odkar sistematično raziskuje in strokovno usmerja zaščitno službo, pa še niso dosegli ravni, ki jo lahko in moramo doseči. Bolezni in škodljivce je treba torej še vnaprej vsako leto opazovati in njihov razvoj sproti registrirati, slično, kot to delamo v vremenoslovju z opazovanjem vremena. Šele dolgoletni podatki o biologiji škodljivcev pri nas bodo napravili obvarovalne ukrepe zadosti učinkovite tudi v naših razmerah. Nam vsem je znano, da se obvarovalna sredstva stalno izboljšujejo in da jih prihaja vedno več na trg. V izbiri teh sredstev se sčasoma sploh ne bi več spoznali, če ne bi imeli zavoda, ki ta sredstva v naših razmerah preizkuša in nato svetuje praktikom. Isto velja tudi za razno orodje in stroje, ki jih pri obvarovanju uporabljamo. Tudi v tem pogledu je potrebna nenehna kontrola teh pripomočkov, da bi s pravilnimi izkušnjami in nasveti obranili hmeljarje pred nakupovanjem nepripravnega orodja ali pa pred njegovo nepravilno uporabo. Neogibni temelj vsakega raziskovalnega del,a v kmetijstvu je temeljita in točna kemična analiza vsega, kar se v njem uporablja, odnosno, kar se z njim ustvarja. Naš agrokemični oddelek spremila pridelovanje hmelja od začetka do konca. Analizira zemljo hmeljišč, doma pridelana in umetna gnojila, zaščitna sredstva, rudnine in razna druga kemična sredstva, ki jih v hmeljarstvu uporabljamo, dalje biokemizem rastlin med razvojem, nastanek in razvoj biokemičnih snovi v pridelku, od katerih je odvisna njegova kakovost itd. Razen tega proučuje termofizikalne pro- bleme sušenja hmelja, uporabo raznih gorilnih sredstev in naprav pri sušenju, preparate za konserviranje hmeljevk in podobno. Nekatera raziskovanja izvršuje ta oddelek poponoma samostojno, druga pa po naročilu in v tesnem sodelovanju z ostalimi oddelki inštituta, včasih pa tudi na zahtevo drugih interesentov. Delo agrokemijskega oddelka dostikrat na zunaj ne opažamo toliko kot delovanje drugih oddelkov, ker je pač torišče dela v laboratoriju in strokovnjaki tega oddelka niso v neposrednem stiku s proizvodno prakso. Nedvomno pa bo njegovo tiho in malo opazno delovanje v bodoče še pridobilo na svoji veljavi, in sicer v tem razmerju, kakor bo inštitut v celoti svoja raziskovanja še bolj poglobil in razširil. Hmeljarji ocenjujejo delovanje inštituta po koristnosti nasvetov, ki jih od njega dobijo. Ta tako imenovana strokovno propagandna služba ima več delovnih oblik. Začenja s podukom mladine v kmetijsko-gospodarskih šolah na hmeljarskem področju in na Hmeljarski šoli v Vrbju. Lep primer strokovne izobraževalne dejavnosti inštituta je bila letošnja hmeljarska razstava v Žalcu, katero pa je obiskalo premajhno število hmeljarjev, medtem ko je bil obisk mladine prav zadovoljiv. Zanimanje mladine nam daje pobudo, da je potrebno slične razstave še tudi v bodoče prirejati. Stike s hmeljarji vzdržuje naš inštitut tudi preko strokovnega lista »Hmeljar«, v katerem zavodovi strokovnjaki obveščajo ali opozarjajo hmeljarje na važne zadeve in potrebe v hmeljarstvu. Najnepo-srednejši stik s hmeljarji se doseže z zimskimi strokovnimi tečaji in predavanji, posebno pa s posvetovanji na terenu v času vegetacije, ki jih je inštitut sam organiziral. Vsako leto narašča tudi število individualnih posvetovanj s posameznimi hmeljarji, ki prihajajo po nasvete v inštitut. Zaupanje, ki ga hmeljarji s tem izkazujejo, je zelo razveseljivo. Vendar se nam zdi, da bi bili strokovnjaki inštituta bolje izkoriščeni in bi hmeljarstvo več imelo 'od tega, če bi strokovnih nasvetov ne dajali le posameznikom, temveč pred večjim krogom zainteresirancev. Mnenja smo namreč, da bi naj bila ena izmed nalog hmeljarskih odborov pri kmetijskih zadrugah, da zbirajo vprašanja, na katera želijo hmeljarji nasvet in jih sporoče inštitutu. Ta bi potem poslal svojega strokovnjaka na sedež zadruge, kjer bi njegove nasvete poslušali lahko vsi zadr.ugarji in tudi stavljali dodatna vprašanja, ki jih še zanimajo. Namen članka j U- K-J u. g. Si cr h- a d e ž u a> JU — ČET 2* *3 *0 2*S O S 5” z Kas-a Ocenitev po točkah 1—15 1—15 1—30 1—30 1—90 c o .5 c ° _ M *r 3 E a. «- ca 2. °- g 3 m n "° j < cn I Oddan pridelek v % 11 III IV kg 3 1—, S CD SS O cl ' * ' ' '' Y , 'C Opomba « 3 4 5 6 7 8 9 10 n 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 4 3 3 2 5 — 3 10 10 19 20 59 -2,33 87,25 % 10,42 1349 6 2 2 — 2 10 3 — 12 11 21 2 64 9,53 90,47 — — 756 Oškodovan od toče 51 % 5 2 4 — 4 10 4 — — 12 12 24 20 68 66,77 23,01 5,65 4,57 1642 Oškodovan od toče 2 — 5 7 5 20 5 — — 14 13 25 22 74 96,60 — — 3,40 1508 5/5 anioni sulfat 7 13 20 — — 29 1 — 12 12 20 21 65 — 82,34 11,49 6,17 1643 Oškodovan od toče 12 4 — — 4 20 10 — 10 12 12 23 19 o6 22,01 66,99 2,42 8,58 1320 5 3 8 — 4 17 7 — — 12 12 24 22 70 51,50 38,38 — 10,12 1276 Oškodovan od toče — — 7 — 8 8 7 — — 11 11 21 21 64 61,30 33,70 — 5 414 Oškodovan od toče 41 % 10 6 — 17 — 3 — — 11 11 20 21 63 61,30 33,70 5 — 1535 12 — 18 — 16 — 28 — — 11 12 21 20 64 65,62 28,14 1,80 4,44 1732 Oškodovan od toče 5 12 2 — 5 10 5 — V-4 13 12 20 20 65 61.31 30,92 — 7,77 1316 škodovan od toče 29% 3 8 8 — 10 20 8 — — 12 11 21 20 64 49,92 46,12 — 3,96 1082 Oškodovan od toče 5 — 15 — — —: 10 - 12 1.2 23 22 69 100 — — — 877 Oškodovan od toče 51 % 6 10 9 9 10 10 7 — — 12 11 21 22 66 — 80,89 8,46 10,65 1345 "/o apneni dušik — 2 3 7 — — 3 7 — ' 12 11 20 19 62 56,51 27,09 — 16,40 1328 8 5 4 3 . 4 13 6 — — 12 12 24 23 ■ 71 51,16 30,75 4,31 13,78 1714 5 6 3 — — 6 7 — — 10 9 18 19 56 — 83,19 — 16,81 976 e/„ kostna moka 5 5 8 1 12 20 14 — — 12 12 24 22 70 95,66 1,09 — 3,25 1640 Oškodovan od toče 21% 11 — 40 — 17 40 4 — — 12 10 24 22 68 75,57 6,72 1,15 16,56 1412 Oškodovan od toče 9 — 13 — 13 14 9 — — 10 12 22 20 64 — 46,47 53,53 — 1035 9 5 — 5 — 17 10 — — 12 12 21 21 66 14,24 68,03 — 17,73 1493 6 — 1 — 13 25 13 — — 12 12 23 23 70 39,48 53,60 — 6,92 1565 Oškodovan od toče l 1 Baš Jakob, Sp. Gorče, Braslovče 2 Bizjak Ivan, Gotovlje, Gotovlje 3 Cokan Ernest, Migojnice, Griže 4 Cetina Ivan, Sp. Grušovlje, Šempeter 5 Čremošnilc F., Sp. Grušovlje, Šempeter 6 Čulk Franc, Parižlje, Braslovče 7 Goršek Ana, Migojnice, Griže 8 Haupman Jože, Gotovlje, Gotovlje 9 Hočevar Marija, Gomilsko, Gomilsko 10 Jelovšek Stanko, Petrovče, Petrovče tl Karničnik Fani, Prekopa, Vransko 12 Kodre Marija, M. Braslovče, Braslovče 13 Kolenc Peter, Gotovlje, Gotovlje 14 Končan Herbert, Gomilsko, Gomilsko 15 Korošec Ivan, Glinje, Braslovče 16 Košenina Milan, Gomilsko, Gomilsko 17 Kožuh Ema, Škofja vas, Škofja vas 18 Krašovec Milan, Žalec, Žalec 19 Kronovšek Ivan, Orla vas, Trnava ' 20 Kuder Ludvik, Bezovnik, Griže 21 Kunst Jernej, Grajska vas, Trnava 22 Lesjak Marija, Ojstrška vas, Tabor 23 Novak Avgust, Orla vas, Polzela 6 12 9 — 9 — 9 24 Muršič Riko, Braslovče, Braslovče 1 6 — — 5 25 Marovt Alojz, Podvrh, Braslovče 5 — 5 — — 14 5 26 Marovt Jakob, Parižlje, Braslovče 4 4 1 10 10 12 10 27 Mohor Franc, Parižlje, Braslovče 5 2 — 3 1 20 3 28 Mohor Ivan, Gomilsko, Gomilsko 7 3 — 7 6 20 12 29 Omladič Albin, Polče, Braslovče 7 — 11 — 16 20 8 30 Pader Ivan, Breg, Polzela 5 18 8 — 17 36 18 31 Plaskan Franc, Laikova vas, Prebold 5 4 16 — 9 70 12 32 Piki Anton, Roje, Šempeter 6 5 16 — 3 12 6 33 Podgoršek Franc, Grajska vas, Trnava 7 4 4 — 3 18 3 34 Pristovšek V., Drešinja vas, Petrovče — 6 4 . 4 9 17 10 35 Razboršek Ivan, Arja vas, Petrovče 6 9 2 — 15 8 36 Rojnik Franc, Sp. Grušovlje, Šempeter 5 9 9 10 — ' 19 10 37 Rojnik Ivan, Sp. Gorče, Braslovče — 8 — 6 6 14 6 38 Skočir Anton, Strmec, Strmec 7 5 3 — — 9 7 39 Stolec Janko, Strmec, Strmec 3 5 5 — — '■ 16 8 40 Žerdoner Peter, Parižlje, Braslovče 5 7 7 — 2 18 2 4i Švajger Ivan, M. Braslovče, Braslovče — 4 5 — 11 7 7 42 Trobiš Jakob, Gotovlje, Gotovlje 10 14 6 — 7 13 13 43 Vaš Antonija, Gotovlje, Gotovlje 4 — ÉK — — 6 6 44 Vipotnik Andrej, Gotovlje, Gotovlje 4 — — — 10 10 15 45 Vranič Avgust, Prekopa, Vransko 6 — 4 — 4 10 4 46 Vranič Katerina, Prekopa, Vransko 5 — 6 4 10 4 47 Zagoričnik Vinko, Podvin, Polzela 2 8 6 — 0,7 10 12 48 Zupanič Jože, Gotovlje, Gotovlje 5 19 19 — 19 9 9 49 Žgank Franc, Žalec, Žalec 5 4- 6 — 4 47 6 50 Žolnjr Henrik, Orla vas, Trnava 6 — 15 — — 25 10 12 10 23 22 67 91,17 8,12 — 0,71 2120 Oškodovan od toče 13 13 24 18 68 100 — — — 840 Oškodovan od toče 11 10 20 21 62 — 9,09 77,53 13,38 796 Oškodovan od toče 11 11 21 22 65 15,84 72,24 — 11,92 1465 13 12 24 25 74 68,07 22,88 — 9,05 1692 12 11 21 22 66 24,66 69,62 — 5,72 1647 1 13 10 23 20 66 13,47 73,02 5,96 7,55 1546 11 11 22 23 67 98,13 1,29 — 0,58 1568 Oškodovan od toče 13 11 20 19 63 35,37 43,30 6,42 14,91 2040 13 12 23 25 73 25,82 73,01 — 1,17 1251 14 12 20 19 ' 63 43,12 47,10 — 9,78 1258 Oškodovan od toče 12 12 22 21 67. — 83,91 6,83 9,29 863 12 11 20 20 63 37,00 59,31 3,64 0,05 1248 Oškodovan od toče 12 11 26 23 72 64,96 35,08 0,55 1,41 1741 Oškodovan od toče 12 12 20 21 65 94,40 3,90 — 1,70 1420 12 12 21 20 65 82,95 7,74 0,99 8,32 1685 5/3 apneni dušik 12 11 20 20 63 24,07 57,64 6,71 11,58 1610 12 10 21 20 63 37,51 58,11 1,38 3,00 1520 11 11 20 22 64 64,87 23,78 3,16 8,19 840 Oškodovan od toče 12 11 22 21 66 — 88,32 — 11,68 925 Oškodovan od’toče 40% 12 13 20 21 66 — — 26,03 73,97 841_ Oškodovan od toče 12 12 23 25 72 — 100,00 — — 992 Oškodovan od tdče 38% 12 10 20 21 63 — 66,25 11,35 22,40 1313 Oškodovan od toče 13 12 24 21 70 66,35 33,65 A — — 987 Oškodovan od toče 13 12 20 21 66 49,42 0 50,28 — 0,30 669 Oškodovan od toče 12 11 24 23 70 60,80 39,20 — 995 Oškodovan od toče 9 9 22 21 61 — ~ — — 100 674 Oškodovan od toče 13 12 26 24 75 35,20 53,59 ■ — 11,21 1733 Oškodovan od toče Razstava selekcijsko-genetskega oddelka Čeprav je selekcijsko-genetski oddelek na Inštitutu najstarejši ali bolje rečeno, čeprav je ta oddelek pričel z delom že, ko Inštituta še ni bilo, je vendar doba njegovega delovanja za genetsko delo kratek čas. Genetski oddelek je začel z delom 1946. leta in bo prav tako kot »Hmeljar« kmalu praznoval 10-letnico obstoja. Tisto pomlad smo v pravem pomenu besede pričeli orati ledino. Res je, da so tudi že pred tem začeli z delom v selekciji hmelja in sicer z obilico dobre volje, toda s prepičlim znanjem. Tako so ti skromni začetki drug za drugim zaspali, ne da bi obrodili zaželenega sadu. Vsi ostali hmeljarski okoliši v tujini so bili v tem pogledu daleč pred nami. Povsod drugod imajo že urejene in več 10-letij delujoče znanstvene ustanove, katerih delo na selekcijskem polju je že rodilo lepe uspehe. Pri nas smo pričeli resno misliti na inštitutsko delo šele po vojni, čeprav so se nekateri posamezniki že poprej zavedali, kako važen bi bil Avtoblast v žičnici Inštituta spomladi. Inštitut za hmeljarsko proizvodnjo. Eno prednost pa vendar imamo, čeprav ali pa prav zato, ker smo zadnji: dosedanji znanstveni izsledki pri požlahtnjevanju hmelja drugod po svetu nam nudijo pri našem delu veliko oporo in poznavajoč njihove izkušnje se lahko izognemo marsikateremu neuspehu. Kakšen je namen selekcije? Sorte kulturnih rastlin nastajajo in propadajo ali kot pravimo se izrode. To degeneracijo sorte dosti prej in v večji meri opažamo pri rastlinah, ki jih razmnožujemo vegetativno kot pri rastlinah, ki jih razmnožujemo s semenom. Proti temu se borimo tako, da za razmnoževanje jemljemo samo zdrave, odporne in plodne rastline, ki smo jih izbrali t. j. selekcionirali v nasadih. Poleg tega pa s križanjem skušamo ustvariti nove sorte s svoj-stvi, ki bodo bolje odgovarjale po kvaliteti, odpornosti in rodnosti od dosedanjih. Za to delo je potrebno dobro poznavanje lastnosti očetnih rastlin, poznavanje načina dedovanja posameznih lastnosti in izkušenega selekcionarja, ki zna med številnim potomstvom križancev izbrati tiste, ki bodo utegnili imeti lastnosti, kakršne iščemo. V 1. 1946 smo s selekcijskim delom začeli tako: Na njivah v našem hmeljskem okolišu smo opazovali rast in razvoj hmelja med vso vegetacijo in najboljše rastline izbrali in jih uvedli v kartoteko. Od teh smo 1890 sadik prenesli naslednjo pomlad na zadružne njive in s tem položili temelj selekcijskemu delu v hmeljiščih. Nismo pa se omejili samo na selekcijo goldinga za pripravo prvovrstnih sadik, ampak smo tudi s križanjem in odbiro križancev pričeli iskati nove sorte hmelja, ki bodo našim ekološkim prilikam in zahtevam trga najbolje ustrezale in dajale čim večje pridelke. To delo ni bilo lahko. Da lahko posamezno rastlino vsestransko ocenimo, je potrebno pri večletnicah nekaj let. Težave smo imeli tudi z moškimi rastlinami hmelja. Začeti smo morali z divjim avtohtonim hmeljem, ki je poleg zaželene odpornosti in rodnosti prinašal tudi slabe lastnosti, zlasti v pogledu arome. S postopnim križanjem z žlahtnimi ženskimi rastlinami smo morali to njegovo slabo lastnost polagoma odstranjevati. Od mnogoštevilnih križancev smo le malo rastlin izbrali, jih vegetativno razmnožili in naprej opazovali. Od najzanimivejših vam prilagamo dve tabeli, iz katerih lahko razvidite njihovo kemijsko in trgovsko vrednost in pridelek posameznih izbranih križancev. Na razstavi so bili vzorci posameznih križancev razstavljeni, kakor tudi njihove ocene, tako da si je vsak lahko ogledal razliko med najboljšimi križanci in savinjskim goldingom. Če si ti tabeli ogledamo, vidimo, da so 4 križanci po trgovski oceni v kvaliteti presegli naš golding, 10 križancev ima 1—8 točk manj od goldinga. 2 pa sta za več kot 8 točk slabše ocenjena od hmelja, ki je bil pri sprejemu prevzet v prvo vrsto. Zelo lepe uspehe so novi križanci dosegli pri hektarskem donosu, saj so golding, ki je rastel na isti njivi, pri enaki obdelavi, gnojenju in škropljenju, presegli za 16—67 %. Golding je na tej njivi (njiva je močno prodnata in vsebuje malo humusa, z visoko podtalnico) dal na ha 1255.25 kg suhega hmelja, klon 159 pa pri trgovski oceni 72 točk pridelek na ha 1688,40 kg. Največji pridelek na ha je imel klon 18, saj je dal 2150 kg suhega hmelja in tako presegel golding za 67 %. Na žalost pa je, v prvi vrsti zaradi pregrobe arome, dosegel pri trgovski oceni samo 59 točk. Ob tej priliki moramo tudi pojasniti, da so trgovsko ocenili hmelj strokovnjaki Hmezada, ki vsako leto pripravljajo prevzemne tipe hmelja. Zanimivo je tudi to, da se kemična analiza močno ujema s trgovsko analizo. V rubriki, ki nam kaže grenčično in antiseptično vrednost vidimo, da se vsi križanci močno približujejo vrednosti savinjskega hmelja, 6 izmed njih pa ga celo prekaša. Razstavljen material ni pokazal zaključenega dela selekcijskega oddelka, ampak samo sedanje stanje. Delo nadaljujemo in če koga med hmeljarji posebno zanimajo nove sorte, si jih lahko poleti ogleda na in-štitutskem polju in ne samo vzorce, temveč tudi rastlino samo primerja z goldingom. Skrbno pripravljena, poučna razstava lahko v marsičem olajša delo mladi generaciji hmeljarjev. Trgovska ocena in pridelek novih sort hmelja Tek. št. bkziv vzorcev letnika 1955 nj •0 C tTJ > « X3 1 — 15 Trgovska ocena arom •0 O »o * « «O O 2 IS ° N .2, 5= 1—15 1—15 1—15 po točkah a el « C O. 2 3 — 3 c 3 •9 1—30 1-30 S3 C c CJ G. 3 O «0 1—90 « S OjB > ~o ~ *0 KO ha Pridelek na enoto C S ^ « CJ OJ -c 2 ca 2 n o. ° 5.“ 1000 kg „o povečanje pridelka v Opomba i 2 3 4 5 fi 7 8 9 10 11 12 13 14 1 Štajerski golding n 12 n 13 24 21 68 4201 298 79 1255,25 100 2 Klon 202 9 9 n 7 18 19 55 4201 397,76 1671,00 133 3 99 160 11 10 n 11 22 23 65 4201 350,00 1470,35 117 4 99 121 1 12 15 14 3 17 25 67 4201 370,00 1554,37 123 5 99 195 13 10 13 14 27 22 72 4201 400,00 1680,40 133 ustrezna 6 99 167 11 10 13 9 22 21 64 4201 466,08 1969,00 156 aroma 7 99 52 12 11 13 12 25 22 70 4201 384,55 1615,52 128 8 99 111 11 11 12 10 22 21 65 4201 430,71 1819,45 144 duh po 9 99 24 13 11 12 5 17 21 62 4201 434,10 1823,65 145 česnu 10 99 32 12 11 12 7 19 19 61 4201 390,09 1643,01 130 11 99 7 12 12 12 5 17 19 60 4201 485,80 1940,86 154 12 99 131 12 11 12 4 16 23 62 4201 347,58 1460,26 116 13 99 18 12 11 12 4 16 20 59 4201 500,00 2100,50 167 duh po 14 99 149 10 12 12 10 22 21 65 4201 489,50 2056,39 163 valeri- 15 99 11 12 11 13 9 22 20 65 4201 443,19 1861,88 148 janu 16 99 151 14 13 13 9 22 23 72 4201 427,52 1796,02 143 17 F’ -1 2 generacija 11 13 — — 24. 22 70 18 FY generacija 12 10 — — 14 19 53 19 FY generacija 11 12 — — 18 19 60 Razstava ekološkega oddelka Ta del razstave je obiskovalcem pokazal, da je vodja ekološkega oddelka na Inštitutu za hmeljarstvo strokovnjak, ki zemljo dobro pozna, jo zna negovati, obdelovati in smotrno izkoriščati, človek, ki ima v tem dolgoletno prakso. Pedološka karta Savinjske doline nam je nazorno pokazala, kakšne tipe tal imamo na hmeljskem področju. Da bi si vse vrste tal z različnimi plastmi zemlje, kakor si slede druga drugi, laže predstavljali, so bili razstavljeni miniaturni zemeljski profili in opisane glavne karakteristike raznih tal. Pod profili so bili razstavljeni vzorci strukturnih in nestrukturnih tal. Tako smo si lahko ogledali mrvičasto, drobnogru-dičasto. oreškasto in rogljasto strukturo, nestrukturen pesek, strukturo zbite živice in zamočvirjene mrtvice, kubasti lom zemlje, prizmatični lom zemlje in dr. Ti vzorci niso bili poučni samo za kmetovalca, temveč tudi za kmetijske strokovnjake. Tako lepo urejeno zbirko talnih profilov in struktur imamo redkokdaj priliko videti. Poleg te zbirke pa so nam številne -shematične slike prikazovale nastanek tal, posebej še humoznih, razmerje med vodo in zrakom v strukturnih in nestrukturnih tleh, življenje mikroorganizmov v tleh, večje živali, ki žive v tleh in vplivajo na njih strukturo. Na kratko, vse faktorje, ki zboljšujejo ali pa kvarijo plodnost tal. Poleg tega so bila shematično prikazana glavna načela, ki jih moramo upoštevati pri obdelavi in gnojenju tal. Vsakdo je lahko videl, kako posamezne kulture vplivajo na tla — zboljšujejo ali kvarijo strukturo tal, koliko hranljivih snovi odnašajo in koliko za njimi ostane. Razumljivo so bili podani vsi principi, ki jih moramo upoštevati pri sestavi kolobarja za posamezne proizvodne okoliše in podan primeren kolobar za hmeljarsko — živinorejski tip gospodarstva, ki vsestransko odgovarja razmeram v Savinjski dolini. Ker je pravilno obdelovanje in gnojenje zemlje eden najvažnejših ukrepov za povečanje pridelkov, le-to pa je nemogoče izvajati -brez temeljitega poznavanja tal, smo sklenili, da bomo v zimskem času, kot je bilo v »Hmeljarju« že javljeno, imeli na Inštitutu seminarje, ki bodo obravnavali v glavnem naslednje probleme: 1. Važnost pravilne, obstojne strukture in godno-sti zemlje za povečanje pridelkov. 2. Vpliv raznih gnojil na strukturo in godnost zemlje. 3. Vpliv fizikalnih, kemičnih in bioloških lastnosti raznih vrst zemlje na njihovo rodovitnost. 4 Vloga oranja, spodrivanja, vlačenja, brananja, valjanja in okopavanja v obdelavi zemlje, da bi dosegli večje pridelke. 5. Pravilen čas in način temeljne in predsetvene obdelave zemlje. 6. Pomen in izvedba individualnega ter kolobar-skega gnojenja. 7. Posebnosti gnojenja večletnih nasadov. 8. Izbor rastlin za zemlje z razno reakcijo in težavnostjo obdelave. 9. O kolobarju na splošno in posebno za njive ter nasade raznih gospodarskih tipov, ki jih najdemo na hmeljarskem področju. Smatramo, da je poznavanje tal abeceda naprednega gospodarstva in bomo v prihodnjih številkah na poljuden način pisali o referatih na teh seminarjih. KEMIČNA ANALIZA 1 2 3 4 5 6 7 8 Tek. št. Analitična številka Naziv vzorcev letnika 1955 Vode °/a Celotne smole zrako suh brez vode Mehke smole zrako brez suh vode Alfa kislina humulon zrako brez suh . vode Beta kislina lupulon zrako brez suh vode 1 2 9 Štajerski golding Klon 202 10,07 13,84 16,43 15,39 12,26 15,29 13,63 4,40 7,82 4,89 7,86 7,70 8,74 3 13 .. 160 9,29 14,37 15,84 13,56 14,95 5,96 6,57 7,60 8,38 4 14 „ 121 8,90 15,60 17,13 15,24 16,73 8,27 9,08 6,97 7,65 5 15 ., 195 8,70 15,30 16,76 13,86 15,18 5,84 6,40 8,02 8,78 6 2 .. 167 10,59 12,33 13,79 11,54 12,90 5,05 5,65 6,49 7,25 7 10 -, 52 8,82 17,46 19,15 15,71 17,23 8,48 9,30 7,23 7,93 8 1 111 10,75 14,74 16,51 14,16 15,86 6,04 6,£7 8,12 9,09 9 3 „ 24 11,06 12,10 13,60 10,85 12,20 4,11 4,62 6,74 7,58 10 8 „ 32 10,28 14,73 16,42 13,35 14,88 5,26 5,86 8,09 9,02 11 7 7 10,18 14,16 15,76 12,99 14,13 6,68 7,44 6,31 6,69 12 5 .. 131 10,17 13,76 15,32 13,18 14,67 6,21 6,91 6,97 7,76 13 12 18 9,33 16,62 18,33 15,92 17,56 6,34 6,99 9,58 10,57 14 6 ., 149 ' 10,08 12,99 14,45 11,63 12,93 2,68 2,98 8,95 9,95 15 4 „ H 10,41 12,45 13,89 11,62 12,96 5.34 5,96 6,28 7,00 16 11 » 151 9,22 15,64 17,23 15,11 16,64 5,52 6,08 9,59 10,56 17 16 FVgeneracija 8,73 15,33 16,80 14,30 15,70 7,22 7,91 7,14 7,82 18 17 F’3-generacija 8,86 14,55 15.96 13,85 15,20 7,47 8,20 6,38 7,00 ' 19 18 F’4-generacija 8,67 13,98 15.31 13,59 14,88 6.Ž5 6,84 7,34 8,04 20 Klon F’2-generacija 10,84 16,34 18,33 15,67 17,57 8,33 9,34 7,34 8,23 Razstava zaščitnega oddelka? Po svoje zanimiva je bila tudi razstava zaščitnega oddelka. Na njej smo labko videli dobre barvne slike hmeljskih škodljivcev in bolezni, ki se v hmeljiščih masovno ali pa večkrat pojavljajo. Pod slikami tistih škodljivcev, s katerimi se naš hmeljar v praksi večkrat sreča, so bila razstavljena tudi zaščitna sredstva, ki jih hmeljarjem priporočamo, da jih v hmeljiščih uporabljajo. Največ prostora na razstavnem prostoru zaščitnega oddelka je bilo posvečenega peronospori in rdečemu pajku, dvema škodljivcema, ki sta največkrat odgovorna za slabo kvaliteto ali pa za premajhen pridelek. Na peronospornem oddelku je bil razstavljen koledar škropljenja proti peronospori, na katerem smo videli glavne razvojne faze hmelja, pri katerih moramo na vsak način izvršiti škropljenje, če hočemo, da bo hmelj v resnici dobro zavarovan pred peronosporo. Tako nam je koledar priporočal: 1. škropljenje kuštravcev očiščene in na hmeljevko privezane trte konec maja ali v začetku junija; 2. škropljenje hmeljne rastline, ko se pojavljajo stranske panoge, ki nosijo cvet; 3. škropljenje hmelja, ko cveto spodnje stranske panoge; 4. škropljenje hmelja, ko cveto gornje stranske panoge in se na spodnjih že formirajo storžki. Za število škropljenj po cvetenju do obiranja, pa je v prvi vrsti odločilno vreme. V vlažnih letih, ko imamo dosti padavin, močno roso ali pa meglena jutra, moramo škropiti vsakih 8—10 dni prav do obiranja. Na tabelah je bila tudi razločno prikazana razlika med škropljenjem z navadnimi škropilnicami in med škropljenjem z molekulatorji. Zaradi izredno drobnih kapljic pri molekulatorju, porabimo manj škropiva na ha kot pri navadnih škropilnicah, ne da bi bila površina rastline slabše prevlečena z zaščitnim sredstvom. Ker so kapljice 5—10 krat manjše pri molekulatorju od kapljic navadne škropilnice, zvišamo koncentracijo škropiva pri škropljenju z molekulatorjem 5—10 krat. Zato je poraba škropiva pri škropljenju z molekulatorjem enaka porabi škropiva pri škropljenju z navadno škropilnico. Seveda pa si z molekulatorjem pri- hranimo naporen dovoz vode k hmeljišču. V prvi vrsti priporočamo molekulator v borbi proti glivični bolezni. Zgovorneje kot dolga predavanja o posameznih sredstvih, ki jih uporabljamo proti peronospori v hmeljiščih in o posameznih načinih škropljenja, so govorili posamezni vzorci iz poizkusnih parcelic, kjer je Inštitut za hmeljarstvo v letu 1953 preizkušal učinkovitost škropiv in načine škropljenja. Najvažnejše za kvaliteto je pravočasno škropljenje hmelja v cvet, ker prav v cvetu zaščitno sredstvo najbolje obvaruje bodoči storžek. Razstavljeni vzorci so pokazali, da ni nobene razlike v kvaliteti med hmeljem, ki je bil škropljen z navadno škropilnico ob porabi 2.000 1 vode na ha in z molekulatorjem ob porabi 400 1 vode na ha in 5 kratili koncentraciji škropiva. \zorci so tudi pokazali, da so se proti peronospori dobro obnesla naslednja sredstva: dithan v koncentraciji 0,20%, kuprasul v koncentraciji 1%, koloidni baker tovarne »Pfilips« v koncentraciji 0,3%, koloidni baker tovarne »Pinus« 0,6%, kupran (bakreni oksi-klorid) tovarne »Kromos« v koncentraciji 0,7% in seveda naše standardno sredstvo bakreno apno v 1% koncentraciji. Na oddelku rdečega pajka je najbolj pritegnila pozornost obiskovalcev velika pedološka karta Savinjske doline, na kateri je bila označena razširjenost in masovnost rdečega pajka. Plitka prodnata hmeljišča z nizko podtalnico so najhujše žarišče hmeljne pršice, medtem ko v mnogih hribinskih zemljah nismo tudi v letošnjem letu, ko je bil napad rdečega pajka rekorden, našli okužb. To je razumljivo, rdeči pajek prezimi večinoma v zemlji in ljubi čim bolj topla in suha ležišča. Naslednja tabela je kazala biologijo rdečega pajka in čas, ko ga najuspešneje zatiramo. Razstavljeni vzorci hmelja, ki so bili škropljeni z različnimi sredstvi, pa so zgovorno prikazovali tista sredstva, ki so v borbi proti rdečemu pajku najučinkovitejša. Med temi gre prvo mesto sistemikom. Tako so se izredno izkazali: systox, metasystox in terrasy-tam. Žal pa so zlasti systox in terrasytam izredno strupeni tudi za ljudi. Na razstavnem prostoru smo si la- NOVIH SORT HMELJA Q 10 11 12 13 Trde gama smole zrako brez suh vode mehkih smol V celotnih humu- Iona smolah je: lupu- lona ' trdih smol ra c «0 »O o e £? o > Antiseptična vrednost 1 OPOMBA 1,14 9,8 9,9 Povprečje letnika 1955 1,58 1,76 88,56 31,77 56,79 11,44 5,86 7,80 glej Hmeljar nov. dec. 55. 0,81 0,89 94,38 41,48 52,90 5,62 7,50 9,36 Analitičar: kemolab. Poteko Vera 0,36 0.40 97,67 53,01 44,66 2,33 9,93 11,63 1,44 1.58 90,58 38,19 52,39 9,42 7,27 9,32 0,79 0.89 93,53 40,96 52,57 ' 6,47 6,45 8,06 1,75 1.92 89,97 48,56 41,41 10,03 10,18 11,94 . 0,58 0.65 96,04 40,98 55,06 3,96 7,78 9,80 1,25 1.40 89,71 34,00 55,71 10,29 5,46 7,14 1,18 1.54 90,62 35,69 54,93 9,38 6,86 8,86 „ 1,17 1,63 89,66 47,21 42,45 10,34 8,18 9,67 \ 0,58 0,65 95,75 45,10 50,65 4,25 7,77 9,50 0,70 0,77 95,79 38,14 57.65 4,21 8,16 10.51 1,36 1,52 89,48 20,62 68,86 10,52 4,08 6,29 0.83 0,93 93,31 42,91 50,40 6.69 6.73 8.29 0,53 0.59 96.58 35,29 61,29 3,42 7,25 9,60 0,97 1,07 93.63 47.08 46,55 6,37 8,78 10,51 0,70 0,76 95,25 51,39 43.86 4,75 8,97 10,53 0,39 0,43 97,19 44,68 52.51 2,81 7,73 9,52 »? 0,67 0,67 10.25 12,08 V arhivu analiz Hmezad No 6/55 posuši. Kladosporium zadnja leta vedno v večji množini opažamo v naših hmeljiščih. Na žalost proti tej bolezni še ne poznamo učinkovitih kemičnih sredstev. Ne bilo bi prav, če ne bi omenili tudi voluharjevega kotička, saj spada ta glodalec še vedno med hude sovražnike našega hmelja, izlasti na težjih zemljah. Voluharja preganjamo na več načinov: z dimnimi pa-tronami, z zastrupljenimi vabami, s kalcijevim cianidom, s pastmi, itd. Pri vseh teh načinih borbe pa je najvažnejše, da znamo poiskati živ voluharjev rov in je zaradi tega važno, da poznamo način voluharjevega življenja in različne rove, ki jih voluhar dela pod zemljo. Umetno gnezdo v zemeljskem profilu je bilo za vse preganjalce voluharja izredno poučno in je prav dobro ponazarjalo način življenja voluharja. Razstava kemičnega oddelka Tu smo videli potek vseh analiz in pripomočke ki jih laboratorij uporablja. Čuden je ta laboratorij; četudi se v njem hmelj melje, namaka, kuha in meša, nam je bilo na prvi pogled kar nerodno gledati toliko nepoznanih posod in posodic, da o aparaturah sploh ne govorimo. Z živo besedo nam je kemolaborant lepo po domače toliko razložil, da smo lahko procese analiz na splošno le razumeli, četudi si nismo zapomnili vseh imen njihovih posod in aparatur. Začelo se je spet pri hmelju. Poglejte, to je turmix mlin, ki ga uporabljamo za mletje hmelja. V istem trenutku je bilo električno stikalo vključeno in noži mlina so se začeli vrteti, rezati storžke hmelja, ki so se zdrobili pri hitrosti par tisoč obratov v minuti. Od tega zdrobljenega hmelja je stehtal 10 gr in s pomočjo lijaka stresel v medicinsko steklenico, ki drži 2 del. Temu je dodal s pomočjo steklene natege, pipete imenovane, I del etra. Nato je kemolaborant zamašil steklenico z gumijastim zamaškom in vse skupaj pritrdil na trosilnik. Dve uri se sedaj trese tre-silnik, z napolnjenimi, pritrjenimi steklenicami, kakor »pajkel« v mlinu. Radi smo verjeli, da so se drobci stehtanega hmelja pošteno pomešali in prepojili. hko ogledali, kako mora biti po predpisu zavarovan škropilec, ki dela s strupenimi parationskimi sredstvi. Zelo dobro se je v borbi proti rdečemu pajku izkazal tudi Tedion, to je sredstvo, ki ubija jajčeca in učinkuje na odrasle samice tako, da se iz jajčeca, ki jih po škropljenju s Tedionom izvalijo, ne morejo več razviti ličinke. Prijetno je to sredstvo zlasti zaradi tega, ker ni strupeno niti za ljudi, ne za živali in niti za čebele in koristne žuželke. Poučen je bil predalček, ki nam je kazal mesta v hmeljiščih, kjer rdeči pajek prezimi, t. j. zemlja okoli hmelja in hmeljevke v razpokah in pod lubjem. V zemlji uničujemo rdečega pajka pozimi na ta način, da jo dobro posipljemo z apnenim dušikom, če pa so močno okužene hmeljevke, potem je najbolje, da jih temeljito impregniramo s ksilonom. Lepe barvne fotografije so nam nazorno kazale, kako opazimo škodo na hmeljnih storžkih, povzročeno od različnih škodljivcev in bolezni. Najbolj so se hmeljarji zanimali za kladosporium. To je glivična bolezen, ki se razvije v peclju storžkov, zamaši vse dovodne cevi in na ta način povzroči, da se storžek Skrbna priprava škropiva je osnovni pogoj za uspešno škropljenje. Ko sé je čez pol nre hmelj sesedel in se je nad njim pojavila zelena eterna raztopina, je zopet s pipeto oprezno potegnil eno polovico del te raztopine in jo odtočil v okroglo stekleno posodo, ki drži okoli 2 del, katero je imenoval erlenmayerjevo bučko. To je dal v toplo vodo in jo segreval samo do 80° C. Že pri tej temperaturi izhlapi ves eter, ki ga takoj napelje skozi hladilnik in spremeni v tekočino. Princip je isti, kakor destilacija alkohola pri kuhanju žganja. Sedaj nam je ostala v bučki samo tista vsebina hmeljnih storžkov, ki jih eter izvleče in temu se pravi eterni ekstrakt. Tega še popolnoma osušimo s plinom ogljikovega dvokisa, ki ga je napeljal iz poleg stoječe jeklene bombe. Ko je ekstrakt suh, ga potegne iz tople vode in nahitroma ohladi posodo od zunaj z navadno mrzlo vodo. Takojšnje hlajenje je potrebno zato, da se izognemo vplivu visoke temperature, ki kvarno vpliva na vsebino ekstrakta in rezultate analiz. Ta ekstrat vsebuje vse voske in smole, ki jih razdvojimo z nadaljnjo analizo. Pri smolah zopet ločimo s kemičnim postopkom humulon od lupulona. Končno pa s svinčnikom zračunamo s pomočjo posebnih tabel še ostale komponente, ki so važne za kemično analizo hmelja. S posebno metodo v termostatu, s pomočjo analitične tehtnice, določujemo procent vlage v hmelju. Za druge ekstrakcije smo videli Soksletov aparat. J a se rabi za določevanje maščob v mleku, oljih, raznih semenih in tudi različnih krmnih rastlinah. Kjehldal-aparaturo uporabljajo za razklop tistih snovi in materiala, v katerih se nahaja poleg drugih elementov tudi dušik. S plamenfotometrom določujejo kalij in apno, ker dajeta v žarečem stanju specifično barvo plamena. Pokazali so nam tudi kolorimeter. ki deluje na principu absorbcije — vpijanja svetlobe. Z njim določujejo fosfor v zemlji. Poteg poteka analiz in priprav, ki jih uporabljajo v laboratoriju, smo videli tudi grafično in tabelarno prikazane analize hmelja. Med drugim so bile primerjave kemičnih analiz z ročnim bonitiranjém in razvoj humulona in lupulona v času dozorevanja hmelja. Razstava zadružnega trgovskga podjetja za izvoz hmelja Trgovinski del razstave je bil za marsikoga tudi zelo zanimiv, kar je razumljivo. Zaobale, katere so bile prikazane, so bile izdelane v miniaturi in naravni velikosti po predpisih vsake države oziroma kupca. Vsaka pošiljka je bila opremljena z vsemi potrebnimi številkami in naslovi. Na vseh smo opazili dvojezične napise: Slovenski hmelj, štajerski — Savinjska dolina. Iz grafikona je bilo razvidno, da Hmezad razpošilja hmelj na vse kontinente. Po Evropi prodaja v: Belgijo, Italijo, Bolgarijo, Dansko, Madžarsko, Nizozemsko, Poljsko, Švico. Finsko, Romunijo, Švedsko. Francijo, Norveško, Luksen-burg, Nemčijo in Anglijo. V Ameriki kupuje: Argentina, Paragvaj, Brazilija, Cile, ZDA. V Azijo pošilja v: Indonezijo in Indokino. V Afriki pa kuhajo pivo iz našega hmelja v: Eritreji, francoskih kolonijah, na Arabskem polotoku v Palestini in Egiptu. Pa tudi v druge predele sveta so ga že pošiljali. Prijetno je listati po knjigi »Vtisi iz razstavnega prostora«. V njej najdeš podpise mnogih hmeljarjev, ki so odobravali prikaz svojega dela od začetka do izvoza. Nekdo izmed njih je takole napisal: »Razstava je izraz uspešnega in požrtvovalnega dela Inštituta za hmeljarstvo in živ prikaz proizvodnih sil savinjskih hmeljarjev!« Nad 126 podpisov dokazuje, da so si poleg hmeljarjev razstavo ogledali tudi ljudje iz Zemuna, Maribora. Ljubljane, Zagreba, Trbovelj in Nemčije. Tudi mladina iz 17 šol hmeljskega okoliša si je na razstavi ogledala ves potek pridelovanja hmelja. Učenci naše hmeljarske šole so svoje vtise takole izrazili: »Skrbno pripravljena in zelo poučna razstava bo v marsičem olajšala delo mladi generaciji hmeljarjev!« Mladina iz zadnjih razredov celjske srednje šole, katera se že odločuje za svoj bodoči poklic, pa je naše delo takole odobravala: »Dijaki sedmih in osmih razredov celjske gimnazije izrekamo vse priznanje savinjskemu kmetu za njegovo marljivo delo na limelj-skih nasadih. Razstava nam je bila zelo všeč; prisrčna hvala za razlago! Veseli smo vaših uspehov in ponosni smo nanje!« Franc Smukavec PRIDELEK HMELJA PO KVALITETI 1945—1954 Ob deseti obletnici povojnega hmeljarjenja se mi zdi potrebno, da pogledamo tudi*na kvaliteto pridelka, katero smo dosegli v teh letih. Po podatkih, katere zbira Hmeljna komisija za Slovenijo v Žalcu, je bilo v letih 1945—1954 pridelano hmelja po kvaliteti kakor sledi: vrste % II. vrste % III. vrste % IV. vrste % 19,8 55,6 19,9 4,7 i posameznih letih pa je znašal pridelek po kvaliteti: Leto I % II. % III. % IV. % 1945 10,8 50,5 33,1 5,6 1946 34,2 49,0 13,4 3,4 1947 30,3 52,9 14,2 2,6 1948 13,5 43,5 32,7 10,3 1949 17,6 56,7 23,0 2,7 1950 46,5 46,2 6.8 0,5 1951 25.3 61,4 11,7 1,6 1952 26,2 65,8 6,8 1,2 1953 4,9 48.8 36,8 9,5 1954 14,6 64,5 15,6 5,3 Kakor je iz številk razvidno, so bila leta 1946, 1947, 1950, 1951 in 1952 v I. vrsti nad 10-letnim povprečjem. Če pogledamo leto 1950, v katerem je suša vzela 50% pridelka, pa vidimo, da je bila kvaliteta ravno v sušnih letih najboljša. Na naslednji tabeli pa je prikazan pridelek po kvaliteti na področju posameznih kmetijskih zadrug. Tudi avtoblast je lani sodeloval v borbi proti rdečemu pajku. Pridelek hmelja po kvaliteti na področju kmetijskih zadrug od leta 1945 do 1954 Zjtp- K. Z. I. % Vrsta hmelja II. % III. % IV. "/o 1. Braslovče 26,8 58,8 12,2 2,2 2. Blagovna 2,7 31,3 ' 55,6 10,4 3. Dobrna 5,8 50.4 29,9 13,9 4. Dramlje — — — 100.0 5. Frankolovo — 12,5 52,2 35,3 6. Galicija 10,8 37,2 39,7 12,3 7. Gotovlje 15,2 61,2 20,1 3,5 8. Griže 25,2 57,2 13,8 3,8 9. Gomilsko 17,6 58,6 20,4 3,4 10. Letuš 31,1 50,8 14,7 3,4 11. Ljubečna 2,7 38,1 39,4 19,8 12. Petrovče 14,4 56,7 24,7 4,2 13. Polzela 22.2 55,3 18,9 3,6 14. Prebold 18,9 60,5 16,4 4,2 15. Zgornja Ponikva 15,8 62,2 16,5 5,5 16. Rečica pri Laškem — 32,0 44,0 24,0 17. Šešče 16,0 57,0 23,0 4,0 18. Strmec ' 4,9 61,1 25,2 8,8 19. Ponikva pri Grobelnem 23,7 71,3 5.0 20. Šempeter v Sav. dolini 19,2 56,2 19,7 4,9 21. Škofja vas 2,5 41,6 43,7 12,2 22. Šmartno v Rož. dolini 6,2 36,9 39,8 17,1 23. Andraž 8,2 54.8 27,5 9,5 24. Šmarje pri Jelšah 7,5 74,0 15,0 3,5 25. Trnava 18,5 53,1 21.0 7,4 26. Tabor 22,8 55.4 18,9 2,9 27. Šentjur pri Celju — 40,0 0,3 59.7 28. Teharje 4.1 46,5 43,8 5,6 29. Višnja vas 2,0 40,0 40,0 18,0 30. Vojnik E7 42,9 41,0 14,4 31. Vransko 16,9 52,8 24,9 5,4 32. Žalec 21,2 56,8 17,5 4,5 33. Družmirje 8,2 47,4 32,2 12,2 34. Gorenje 12,7 61,5 21,5 4,3 35. Ljubija 9,1 58,6 25,5 6,8 36. Lokovica 10,8 57,0 25.2 7,0 37. Mozirje 4,1 46,8 36,1 13,0 38. Nazarje 2,8 69,2 15,0 13.0 39. Sv. Florjan 21.5 57,4 18,1 3,0 40. Rečica ob Savinji — 9,4 55,0 35,6 41. Ša l ek 17,8 65,0 14,8 2.4 42. Šmartno ob Paki 14.2 61,2 20,6 4.0 43. Šentilj 7,8 57,9 24,8 9,5 44. Vinska gora 8.2 54,3 28,4 9,1 45. Topolšica — 80,4 12,6 7,0 46. Velenje 19,0 48,7 25.7 6,6 47. Radlje ob Dravi 30.5 39,3 17,9 12.3 48. Mengeš — 54,3 45,7 — 49. Cemšenik 28,7 41,7 22,8 6,8 50. Orehova vas pri Marib, . — 76,2 23,8 51. Studence pri Sevnici — — 100,0 — 52. Kmetijska gospod. 33,2 46,8 15,5 4,5 Franc Smukavec: VIL hmeljarska razstava O uspehu razstave je pisano že na drugem mestu. Zato se bom omejil samo na vzorčni del razstave. Svoje vzorce je razstavljalo 136 hmeljarjev. Komisija za ocenjevanje vzorcev prav gotovo ni imela lahkega dela, če je hotela vzorce pravilno in objektivno oceniti. Ugotovila je namreč, da so bili vzorci, ki so jih hmeljarji sami pripravili za razstavo, prav skrbno prebrani. To pa bi bilo na škodo tistih hmeljarjev, ki so jim bili vzorci vzeti pri prevzemu hmelja v hme-Ijarni in niso imeli prilike, da bi vzorce prebrali. Napačno bi torej bilo. da bi dobili boljše ocene tisti, ki so vzorce že vnaprej pripravili. V bodoče takšni vzorci ne bodo razstavljeni kot ocenjeni. Povprečna ocena letošnjih vzorcev je 71,4 točke. Podrobna ocena posameznih vzorcev je razvidna iz objavljene tabele. Vsi razstavljalci bodo prejeli knjižne nagrade, od doseženih 78 točk navzgor pa tudi še okvirjene diplome. Diplome in knjige lahko razstavljalci takoj dvignejo pri Hmeljni komisiji v Žalcu Škropljenje hmeljišč z molekulatorjem. Molekulator porabi 5-krat manj vode za enak učinek, zato je delo z njim hitro in laže. Škropljenje z Jeserniggovim priključkom je hitro in ekonomično. PODATKI LASTNIKA Priimek in ime Kraj Kmetijska zadruga 1 Kuhar Anton Polzela Polzela 5 2 Turnšek Marija Prekopa Vransko 5 3 Cimerman Alojz Polzela Polzela 1 5 4 Uranjek Alojz Podlog Šempeter 4 5 Florjan Genovefa Kapla Tabor 5 6 Tiršek Jože Kaplja Polzela 5 7 Jurak Anton Migojnice Griže 5 8 Goričan Karel Razdelj Strmec 4 9 Žgank Jakob Šešče Šešče 4 10 Cater Anton Kaplja labor 3 li Mahor Franc Parižlje Braslovče 4 12 Kveder Terezija Zg. Ponikva Zg. Ponikva 4 13 Cetina Ivan Sp. Grušovlje Šempeter 4 14 Lešnik Ivan Kale Šempeter 3 15 Mahor Franc Parižlje Braslovče 4 16 Rezar Alojzija Grajska vas Gomilsko 4 17 Plavštajner Franc Dobriša vas Petrovče 4 18 Kosec Cvetka Ločica Polzela 3 19 Bizjak Martin Rečica ob P. Šmartno ob Paki 4 20 Rezman Janez Zg. Ponikva Zg. Ponikva 4 21 Umibreht Rafko Andraž Andraž 4 22 Breznik Ivan Kasaze Petrovče 4 23 Antloga Franc Arja vas Petro vče 4 24 Krnel, gospodarstvo V ri)j e Žalec 4 25 Turnšek Pongrac Breg Polzela 4 26 Go rjup-Ferant Žalec Žalec 5 27 Lešnik Štefan Zg. Ložnica Žalec 4 28 Kralj Marija Polzela Polzela 3 29 Hrovat Edvard Breg Polzela 4 30 Škafar Anton Gotovlje Gotovlje 4 31 Verderber Minka Žalec Žalec 4 32 Kovče Franc Loke Tabor 4 33 Šketa Franc Topovi je Braslovče 4 34 Pečečnik Alojz Podkraj Velenje 4 35 Kolobar Anton Migojnice . Griže 4 36 Pogačar Ferdo Šempeter Šempeter 4 37 Jošt Ignac Gotovlje Gotovlje 4 38 Jezernik Adolf Zg. Ponikva Zg. Ponikva 4 39 Antloga Edi Arja vas Petrovče 3 40 Zupanič Frančiška Gotovlje Gotovlje 4 41 Cremošnik Marija Gotovlje Gotovlje 4 42 Leskovšek Štefan Letuš Letuš 5 43 Eberl Alojz Pongrac Griže 4 44 Drča Franc Sešče Šešče 4 odbiranje 0 CEN I T E V V DOBRO OCEN. V SLABO - o> e\o j«, j P ||T 1 m •O — 0 1 * u p u 1 i n 1 *-ir> 0 «o *T ^ 0 1 M IO IT v dobro 1—100 *0 > •o T ° i g» II» P! O J30 co co W 1 Skupaj doseženih točk •0 X) w N -tc CO Krt c > 5 14 14 12 14 27 91 2 2 2 89 5 15 14 12 12 24 87 1 — 1 86 5 14 13 11 13 24 85 _ — — 85 4 14 13 15 13 26 89 1 3 4 85 5 15 13 12 11 25 86 1 85 5 14 13 11 12 25 85 1 . 1 84 5 14 14 14 10 22 84 — — 84 4 13 12 12 14 25 84 1 — — 83 4 14 14 13 12 23 84 1 1 2 82 4 12 13 13 13 25 83 1 — 1 82 4 13 . 12 12 12 25 82 1 1 2 80 4 12 13 14 12 24 83 1 . 1 82 4 14 13 12 13 22 82 1 — 1 81 4 11 13 14 14 24 83 2 2 81 4 13 12 13 13 24 83 1 —- 1 82 4 13 12 13 12 24 82 1 1 2 80 4 12 10 12 13 26 81 1 1 80 4 12 12 14 12 25 82 t 1 2 80 4 13 13 12 11 24 81 1 1 80 4 13 13 14 12 20 80 1 —- 1 79 4 13 10 12 14 23 80 1 1 79 4 12 I0 12 13 24 79 — — 79 4 12 11 11 14 23 79 — 79 4 12 12 12 13 24 81 2 1 3 78 4 13 11 11 12 24 79 1 1 78 5 13 12 13 11 20 79 1 — 1 78 4 12 12 13 tl 23 79 1 — 1 78 4 12 11 12 11 26 79 1 — 1 78 4 14 12 12 13 20 79 2 — 2 77 4 12 12 13 11 22 78 1 — 1 77 4 13 12 12 13 23 81 2 2 4 77 4 12 12 12 13 20 77 — — 77 4 12 12 12 12 24 80 2 1 3 77 4 13 13 11 11 22 78 1 — 1 77 4 12 11 13 12 22 78 1 — 1 77 4 13 13 11 12 22 79 2 — 2 77 4 11 10 11 14 24 78 1 . ' 1 77 4 12 12 10 14 22 78 1 — 1 77 4 11 'H 14 14 22 79 t 1 2 77 4 12 11 13 11 23 78 ■ 1 1 77 3 11 11 12 13 26 80 1 2 3 77 ■ 4 13 14 14 14 14 78 — 1 1 77 4 12 12 13 13 22 80 2 2 4 76 4 14 12 ! 1 11 22 78 1 1 2 76 Stran 22___________________ »HMELJAR 4 Letnik XI 45 Krašovec Marija Žalec Žalec 46 Korber Franc Orova vas Polzela 47 Cevzar Ivan Lokovica Lokovica 48 Hrustelj Anton Studence Zg. Ponikva 49 Košenina Milan Gomilsko Gomilsko 50 Lesjak Marija Oj str. vas Tabor 51 Klančnik Anton Veliki Vrb Šmartno ob Paki 52 Rotar Slavko Kaplja Tabor 53 Dražnik Franc Podkraj Šentilj 54 Krovšek Ivan Orla vas *Trnava 55 Mahor Ivan Zakl Gomilsko 56 Rojnik Terezija Podvrh Braslovče 57 Pirc Martin Šempeter Šempeter 58 Uratnik Andrej Podvin Polzela 59 Rojnik Antonija Sp. Gorče Braslovče 60 Ukman Ivan Zahomce Vransko 61 Rojnik Franc Sp. Grušovlje Šempeter 62 Juvan Jernej Braslovče Braslovče 63 Leskovšek Leopold Migojnice Griže 64 Rojnik Franc Sp. Gorče Braslovče 65 Novak Avgust Orova vas Polzela 66 Soline Franc Glinje Braslovče 67 Kmet. gospodarstvo Arja vas ' Petrovče 68 Maršič Riko Braslovče Braslovče 69 Oplotnik Jože Grajska vas Gomilsko 70 Vranič Katarina Prekopa Vransko 71 Cvenk Stefan Šempeter Šempeter 72 Leskovšek Angela Letuš Letuš 73 Žuža Draga Žalec Žalec 74 Medved Jože Preloge Šoštanj 75 Žnidar Franc Kamenče Braslovče 76 Fonda Anton Kamenče Braslovče 77 Kmet. gospodarstvo Arja vas Petrovče 78 Vodlak Ivan Zg. Gorče Braslovče 79 Turnšek Jože Podvrh Braslovče 80 Žolnir Franc Podvin Polzela 81 Šmid Pavla Zahomce Vransko 82 Kovče Franc Loke Tabor 83 Dobnik Anton Letuš Letuš 84 Hropot Maks Goto vi j e Gotovlje 85 Goršek Ana Migojnice Griže 86 Šerdoner Franc Ločica Polzela 87 Marovt Anton Podvrh Braslovče 88 Plaskan Karel Kamenče Braslovče 89 Mazej Franc Skorno Šmartno ob Paki 90 Kmet. gospodarstvo Prebold Prebold 91 Kuder Ludvik Bezovnik Griže 92 Farčnik Matevž Prekopa Vransko 4 3 4 4 4 4 4 3 4 4 4 4 3 4 4 4 4 3 4 4 4 3 5 4 4 4 4 3 4 4 4 4 4 3 4 4 4 4 4 4 4 4 4 3 4 3 Ul Ul 4 12 12 13 11 22 4 12 12 11 12 24 3 12 12 13 10 23 4 12 12 10 13 24 4 12 12 14 10 23 4 12 12 tl 12 23 4 12 12 11 13 22 4 13 11 14 14 20 4 10 13 11 13 24 4 12 10 12 12 22 4 13 13 12 11 21 4 13 11 tl 12 22 4 12 12 11 13 24 4 13 12 12 10 22 4 12 11 11 14 21 4 12 12 12 11 24 4 12 11 12 10 24 4 12 11 11 13 24 4 11 12 13 11 22 4 12 11 13 13 23 4 12 10 10 13 22 4 13 12 11 10 22 5 13 12 10 .12 18 4 13 13 12 12 18 4 11 11 12 12 24 4 13 12 12 12 21 4 10 8 11 13 29 4 10 11 12 14 23 4 13 12 12 10 20 4 12 11 13 11 22 4 12 11 11 12 22 4 13 12 11 12 21 4 12 11 11 12 22 4 12 11 12 13 24 4 11 11 13 10 24 4 12 11 13 11 22 4 11 11 13 12 21 4 11 11 12 13 20 4 11 13 14 11 21 4 11 11 11 13 22 4 12 12 11 13 22 4 11 11 11 12 22 4 11 13 11 12 19 4 11 11 12 12 23 4 12 11 11 12 22 4 11 10 12 12 22 4 10 12 9 •13 20 4 11 10 13 13 23 2 -— 2 76 2 j — 2 76 1 : 1 76 2 1 3 76 1 2 3 76 1 1 2 76 2 — 2 76 1 — 1 78 1 2 3 76 — — 76 1 2 3 75 2 — 2 75 1 3 4 75 1 1 2 75 2 — 2 75 1 3 4 75 1 1 2 75 2 2 4 74 2 1 3 74 2 4 6 74 1 — 1 74 1 — .1 74 2 —■ 2 73 1 1 2 74 2 2 4 74 2 2 4 74 3 2 5 74 2 2 3 74 1 1 2 73 4 — 4 73 2 1 3 73 2 2 4 73 1 1 2 74 3 3 6 73 1 3 4 73 2 2 4 73 3 — 3 73 1 1 2 73 — 5 5 73 1 ' 2 3 73 5 1 6 72 1 2 3 72 2 — 2 72 3 1 4 72 1 1 2 74 2 — 2 72 1 — 1 72 I 4 5 72 78 78 77 79 79 78 78 79 79 76 78 77 79 77 77 79 77 78 77 80 75 75 75 76 78 78 79 77 75 77 76 77 76 79 77 77 76 75 78 76 78 75 74 76 76 74 73 77 Letnik XI _______ »HMELJ A R < PODATKI LASTNIKA Zap. štev, Priimek in ime Kraj Kmetijska zadruga 93 Kač Jožefa Gornja vas Sešče 94 Cokan Ernest M igo j nice Griže 95 Kmet. gospodarstvo Vrbje Žalec 96 Klinc f ranc Škofja vas Škofja vas 97 Senica Vilko Žalec Žalec 98 Kmet. gospodarstvo Prebold Prebold 99 Kmet. gospodarstvo Založe Šempeter 100 Travnar Ivan Kamence Braslovče 101 Kvartič Jože Velenje Velenje 102 Glavnik Alojz Polzela Polzela 103 Kramperšek Anton Šmarje pri Jelšah Šmarje pri Jelšah 104 Privošnik Anton Žalec Žalec 105 Čulk Franc-Majda Parižlje Braslovče 106 Steblovnik Anton Podgora Šmartno ob Paki 107 Čulk Jurij Prekopa Vransko 108 Bizjak Marija Letuš Letuš 109 Hribovšek Marija Silova Vinska gora 110 Marovt Franc Zg. Gorče Braslovče 111 Sitar Rudolf Sešče Šešče 112 Žolnir Henrik Orla vas Trnava 113 Pustoslemšek Ivan Kapi ja Tabor 114 Škafar Marija Gotovlje Gotovlje 115 Sovinek Ivan Šmatevž Gomilsko 116 Glušič Anton Silova Šentilj 117 Bizjak Frančiška Šmartno ob Paki Šmartno ob Paki 118 Otavnik Ivan Laikova vas Prebold 119 Strojanšek Fortunat Glinje Braslovče 120 Predovnik Marija Podvin Polzela 121 Marovt Jakob Parižlje Braslovče 122 Korun Marija GMn je Braslovče 123 Mahor Ana Zakl Gomilsko 124 Drev Ivan Vinska gora Vinska gora 125 Kmet. gospodarstvo Vrb j e Žalec 126 Videnšek Matija Loče Šmartno v R. d. 127 Kocjane Ivan Preloge •Šoštanj 128 Videnšek Andrej Šmartno v R. d. Šmartno v R. d. 129 Golavšek Miha M i sro j n ice Griže 130 Sopotnik Franc Sešče. Šešče 131 Kmet. gospodarstvo Zaiože Šempeter 132 Krajnc Franc Gotovlje Gotovlje 133 Praznik Frančiška Dobletina Nazarje- \ 134 Sitar Franc Črni vrh Tabor 135 Podgoršek Avgust Rečica ob Paki Šmartno ob Paki 136 Kodre Franc Letuš Letuš obiranje OCEN. V SLABO OCENITEV V DOBR O sušenje 1-5 barva sl aj 1—15 1 ° a, fr m -- 1-si N 1 u m o 7 ro p u 1 i n t o *o ”T o « > — —C aroma 1—15 v dobro 1 — 100 škodljivci 1 15 nepravilno ravnan.e 1—15 i - ■ v slabo 1—30 Skupaj doseženih točk 4 n 11 13 11 21 75 — 3 3 72 4 12 12 13 1 1 20 76 i 3 4 72 4 10 10 13 11 22 74 2 1 3 71 4 12 12 11 12 20 74 1 2 3 71 4 10 13 11 12 22 76 1 4 5 71 5 9 12 10 12 20 72 1 ' 1 71 4 8 11 10 8 18 63 2 2 4 59 4 11 12 10 13 22 75 1 3 4 71 4 12 11 10 12 21 74 2 2 4 70 5 12 12 8 8 22 71 1 — 1 70 4 11 10 12 10 20 71 1 . — 1 70 3 11 12 13 10 20 73 1 2 3 70 4 12 12 11 12 19 74 2 2 4 70 4 11 10 11 13 20 73 1 2 .3 70 4 12 9 12 14 20 74 2 2 4 70 4 10 8 10 12 24 72 1 1 2 70 4 10 8 13 13 20 72 2 — 2 70 3 10 8 13 11 24 71- 1 1 2 69 4 10 10 11 13 22 74 3 2 5 69 4 . 13 12 13 13 24 83 1 — 1 82 4 12 12 12 10 20 74 2 3 5 69 4 12 9 11 14 19 72 3 — 3 69 4 12 10 11 12 22 74 6 — 6 68 4 8 11 12 11 22 72 1 3 4 68 4 12 12 11 14 13 70 — 2 2 68 4 11 11 12 11 18 71 2 1 3 68 4 11 11 13 11 20 73 3 2 5 68 4 12 12 10 13 18 73 3 - 2 5 68 4 11 10 10 11 22 72 4 2 6 66 3 10 8 12 10 22 69 2 1 3 66 4 10 10 10 11 22 70 3 1 4 66 4 10 8 10 14 19 68 1 1 2 66 4 12 11 9 8 20 67 1 — 1 66 4 11 9 11 12 20 71 4 2 6 65 4 10 10 10 11 20 68 1 2 3 65 4 10 9 10 12 20 68 3 ■ 3 6 62 4 10 9 12 12 20 71 7 3 10 61 3 8 12 13 8 18 66 1 5 6 60 4 11 11 11 12 20 73 7 1 8 65 4 7 8 13 11 23 70 11 1 12 58 4 9 10 8 12 16 62 2 2 4 58 3 8 7 10 11 19 61 8 1 9 52 4 12 11 13 12 22 78 1 1 2 76 3 9 10 9 10 18 61 7 3 10 51 Stran 24 >HMEL 1 AR < Letnik XI Hmeljarji, ki so 4 in večkrat razstavili svoje vzorce na hmeljarski razstavi Od 90 dosegljiv, točk Od ICO dos. točk Zap. št. doseženih doseženih Priimek in ime Kraj 1946 1947 1948 1949 1950 1954 1955 1. "Vranič Katarina Prekopa 77 84 78 74 76 79 74 2. Kuder Ludvik Pongrac — 67 62 75 82 83 72 3. Fonda Elizabeta Kamenče 73 74 65 74 54 66 4. Kmetijsko gospodarstvo Radlje 52 — 69 69 73 69 — 5. Škafar Anton Gotovlje — 71 — 63 73 66 - 77 6. Kovče Franc Loke — 73 68 65 66 73 7. Korber Franc Orova vas 72 77 66 73 76 8. Dobnik Anton Letuš 73 69 64 70 73 9. Mahor Vinko Zakl 69 67 62 78 75 10. Kronovšek Ivan Orla vas — 73 57 55 56 64 76 11. Lešnik Štefan Zg. Ložnica — 76 70 73 78 12. Maršič Riko Braslovče 62 74 62 74 13. Novak Anton Kamenče 72 77 60 77 14. Cetina Jože Sp. Grušovlje 79 — 62 51 67 15. Cokan Ernest Migojnice — 68 58 — — 77 72 16. Štorman Lucija Kapi ia — 76 63 77 59 — 17. Baš Jakob Sn. Gorče — 77 50 — 76 69 — 18. Juvan Jernej Braslovče — — 55 65 52 — 74 Kako važne so hmeljarske razstave, vidimo iz pri- pokažejo številke doseženih točk, ki jih je dosegel loženega seznama, kako nekateri hmeljarji stalno kon- posameznik v letu 1946. in katere so se dvignile pri trolirajo svoje pridelke. Da je ocenitev realna, vidi- nekaterih od 3 in celo za 12 točk v desetih letih po- mo in se prepričamo, če primerjamo kvaliteto hmelja vojnega hmeljarjenja. v posameznih letih. Kako se je dvignila kvaliteta, nam Franc Smukavec ClgclY ]6 Inštitut za hmeljarstvo? Ali veste, kje je Inštitut za hmeljarstvo? »V Žalcu«, bomo dobili odgovor. Dobro, res je! Pa veste, kje stoji? »Ne, tega pa ne vem«, se glasi odgovor. Nič ni čudnega, če eden ali drug ne ve, kje stoji. Inštitut za hmeljarstvo je skoro skrit, na vsak način pa precej odmaknjen od prometa, od cestnega hrupa. Zato nam tudi ne pride na vpogled, če potujemo po cesti skozi Žalec. Vidimo pa ga lahko, kadar se vozimo z vlakom. Preden se pripeljemo v smeri proti Celju na postajo Žalec, je v prvi skupini hiš na desni strani ponosna zgradba, z mikavnim parkom v ospredju. Da, to je inštitut. In če bi nadalje vprašali, kaj je pravzaprav inštitut in kaj se v tem poslopju dela in dogaja, bi zopet dobili malo zadovoljivih odgovorv. Že res, večina naših hmeljarjev to ve, je pa še kljub temu mnogo hmeljarjev zlasti pa mlajših, rekli bi »sohmeljarjev«, ki tega ne vedo. Tega jim ne more nihče zameriti. Pač niso imeli prilike, da bi se za to stvar pozanimali. Saj so morda mislili, da za njih, ker so še mladi, to ni T-ažno, niti potrebno. Poznamo pa veliko primerov in kar nič se ne bomo zmotili, če trdimo, da jih je največ, ko se vse takšne stvari prepuščajo očetu — hmeljarju. Oče naj se n. pr. briga za umetna gnojila, on naj odloča, kdaj bomo škropili hmelj, on naj skrbi za denar in plačilo davkov in končno, naj se še oče zanima za inštitut. Vse to pa nikakor ni prav. Prav ni zato, ker se nekako izogibljejo stvari, ki bi jih tudi morali poznati. Kajti gospodarstvo se ne tiče le očeta, tiče se prav tako vseh mladih hmeljarjev. Teh še toliko bolj, ker bodo mnogi ,eni poprej, drugi pozneje, stopili na mesto očeta in prevzeli gospodarstvo s hmeljarstvom vred. S tem pa ne bodo prevzeli le »grunta«, prevzeli bodo tudi veliko odgovornosti, ki so z njim živo povezane. Takrat pa ne bo vseeno, koliko bo mlad go- spodar vedel in znal. Več bo vedel, bolj bo podkovan v kmetijstvu, zlasti v hmeljarstvu, tem lažje bo premagoval težave, ki nikoli niso majhne. Zato je prav in za vsakega koristno, če se že v mladih letih usposablja za tiste naloge, ki ga čakajo. In kot bodoči napreden hmeljar bo prav tako moral poznati Inštitut za hmeljarstvo in njegovo delo. Nikakor ne bo odveč, če bomo skušali našim hmeljarjem oziroma bralcem prikazati namen inštituta in njegovo delovanje. Tako bodo dobili boljšo predstavo o stvari, ki je doslej niso dobro poznali. Zimski čas nam daje še največ prilike ne samo za čitanje, pač pa tudi za razmišljanje. Zakaj bi torej tega ne izkoristili sebi v prid? Inštitut je znanstveni zavod, v katerem strokovnjaki proučujejo določena vprašanja, se pravi, kakršen je pač inštitut in kakršne naloge ima. Pri nas imamo in poznamo več inštitutov, ki se po svojem delokrogu med seboj razlikujejo, v mnogem pa so si seveda podobni. V inštitutih raziskujejo stvari, ki‘ človeštvu še niso znane ali pa ne dovolj poznane, da bi se jih človek lahko posluževal, branil ali izogibal. V njih nadalje z različnimi pripomočki preiskujejo in ugotavljajo uporabnost raznega materiala, hranilno vrednost vsega, kar služi za hrano človeku in živalim, učinek zdravil itd. Inštituti rešujejo torej skrite, neznane in zamotane zadeve in naloge, ki se jih na drugačen način ne da dognati. Za primer si predstavljajmo, da smo v trdi terni izgubili majhen predmet in ga brez luči, brez svetlobe ne moremo najti. Za lažje razumevanje si bežno poglejmo nekaj majhnih primerov o delovanju nekaterih inštitutov. Že večje tovarne, železarne in druga industrijska podjetja imajo lastne inštitute. Torej ustanove, v katerih proučujejo in ugotavljajo lastnosti surovin in končno tudi izdelkov. Inštitut pri železarni bo poleg drugega n. pr. preiskoval in dognal uporabljivost raznih vrst jekla, ki ga izdelujejo, da bo primerno za predelavo in izdelavo novih proizvodov. Kadar gradijo večje objekte, mostove, hidrocentrale in podobno, imajo odločilno besedo zadevni inštituti, ki vsako izvedbo gradnje v malem preiskujejo, seveda potem, ko so do potankosti proučili, recimo, uporabljeni material, obtežbo, vodni pritisk itd. Bolnišnice in klinike imajo prav tako svoje inštitute. V teh preiskujejo razne bolezni in njih razvoj, tudi takšne, pri katerih povzročitelji niso znani ali pa ne dovolj. Prav tako ugotavljajo razne načine zdravljenja, učinkovitost raznih zdravil, delajo poskuse na živalicah in podobno. Vsi inštituti seveda niso enako opremljeni. V tem je vsak posebnost zase, ker se pač, kakor smo rekli, po svojem delovanju precej razlikujejo. Zato imajo za svoje potrebe tudi različne pripomočke. Kakšni so ti pripomočki boste vprašali? Mnogo jih mora imeti človek — strokovnjak sam. Najvažnejše je njegovo znanje, ki mora biti temeljito, ker bi sicer ne mogel obvladati težkih nalog, ki so mu zaupane ali pa si jih je določil sam. Brez tega bi mu tudi drugi pripomočki malo koristili, oziroma bi jih ne znal in ne mogel uporabljati. Delavec — znanstvenik mora biti tudi dober opazovalec. Brez opazovanja se ne da slediti n. pr. razvoju, bolezni, živalskim in rastlinskim škodljivcem, zunanjemu videzu in spremembam stvari, ki se proučujejo. Kadar pa je treba opazovati najmanjše tvorbe, drobnoživke ali bacile, si pomaga z mikroskopom (drobnogledom). Takšnih primerov pa je mnogò, pravzaprav največ. Saj vemo, da je izvor številnih bolezni bacil, ki se mora povečati tisočkrat in tudi večkrat, da ga je mogoče ugotoviti. Vemo tudi, da je v zemlji brez števila drobnoživk, ki presnavljajo hrano, da postane rastlinam dostopna. Takih in podobnih živih bitij je ogromno, ki jih človek s prostim očesom ne more videti, ne spoznati. Sploh pa je v naravi vse polno neznaùk in skrivnosti, ki jih je treba raziskovati, najti in ugotavljati. Vse to delo pa se vrši z namenom, da vse raziščemo in potem na podlagi izsledkov n. pr. škodljivost kakšne stvari preprečujemo, kar pa je koristno za življenje, rast in razvoj, pa razvijamo in pospešujemo. Važen pripomoček pri znanstvenem delu so številke, pravzaprav računanje. Mnogo je proučevanj, katerih izsledek je mogoč le z računom, s tako imenovano visoko matematiko, ki je sicer mi ne poznamo in za vsakdanje razmete ne pride v poštev. Škropljenje sadnega drevja z avtoblastom. Če hočemo pridelati kvalitetno sadje, moramo tudi poleti škropiti. Kolikor dela ni mogoče opraviti za pisalno mizo, ga strokovnjaki opravijo v laboratorijih inštituta. Laboratorij je prostor, kjer izvršujejo preiskave, preglede in preizkuse na različne, že opisane načine. Imenovali bi ga lahko znanstvena delavnica. Ta je opremljena z raznimi aparati, napravami, kotlički za prekuhavanje (destilacijo) in drugimi pomagali. Marsikdaj pa je treba znanstveno delo izvrševati izven zavoda, inštituta. Pridejo primeri, ko razni inštituti večinoma vršijo svoje delo zunaj, v naravi. Raziskujejo pod zemljo (jame, rudniki), v vodi in pod vodo (morje, jezera) ali pa v hribih in planinah. Tudi v zraku vršijo razni inštituti poizkuse in opazovanja (gostota zraka, opazovanja itd.). Vsekakor pa je največje področje za znanstveno delo v ožji naravi, to je v gozdovih, na polju, v sadovnjakih in vinogradih, za nas pa, seveda, v hmeljiščih. Naš inštitut za hmeljarstvo ima v tem območju svoj delokrog in tukaj svoje raziskovalno torišče. Narava in vreme pa večkrat preprečujeta raziskovanje, ki mora biti v nekaterih primerih neprekinjeno. Prav zato imajo nekateri inštituti, ki se pretežno ba-vijo z raziskovanjem rastlinstva, posebej še s kmetijskimi kulturami (hmelj, krompir trave itd.) svoje rastlinjake. Ti so zgrajeni tako, da je v njih dovolj dnevne in sončne svetlobe.,Stene in streha so največkrat do polovice iz stekla. Imajo ogrevalne naprave, da je mogoče urejevati zaželeno oziroma potrebno toploto. Prav tako je urejena ventilacija (zračenje) in vlaga. Oboje je mogoče poljubno uravnavati. V njih gojijo razne rastline za proučevanje tudi v zimskem času. V tej dobi opazujejo prezimovanje rastlinskih in živalskih škodljivcev, kar zopet daje nove izsledke za njihovo zatiranje. Rastlinjaki nudijo torej velike možnosti za opazovanje vseh mogočih pojavov. Zato lahko strokovnjaki po potrebi izkoriščajo za opazovanja tudi nočni čas. Kajti tudi ponoči se nadaljuje življenje rastlinstva in drugih bitij. Seveda, v določenih pogojih in okoliščinah, kakor tudi v spremenjenih načinih. Preden bi prešli k razpravljanju o delovanju našega inštituta, je potrebno, da nekoliko osvetlimo stanje, ki je bilo v našem hmeljarstvu po osvoboditvi. To nam bo še bolj potrdilo, da je bil inštitut za obstoj in nadaljnji razvoj savinjskega hmeljarstva nujno potreben. Znana je stvar o uničevanju 'našega hmeljarstva po okupatorju. Nemci so stremeli samo k temu, da. bi povečali površino žit, hmelj pa jim je bil naravnost v napoto, ker ga niso niti potrebovali in še manj hoteli, da bi ga pri nas nadalje gojili. Dolina je bila v tistih letih za naše oči puščava. Hmeljišča so bila iztrebljena do skrajnosti in polja so dajala videz pogorišča. Začela se je obnova hmeljišč. Naš kmet, vajen trdega dela in neugnan, je znova zasajal hmelj in širil nasade. V tem času je bila ustanovljena Hmeljarska zadruga, ki je prekinila osamljenost hmeljarjev. Med njimi se je okrepil smisel skupnega sodelovanja. Zadružna povezanost je ugodno vplivala na njihovo dejavnost in prizadevanja, da bi napredno hmeljarili, so rastla z dneva v dan. Zopet je oživela organizacija preskrbovanja s hmeljevkami, umetnimi gnojili, zaščitnimi sredstvi in drugimi potrebščinami. »Hmeljar«, ki je istočasno začel izhajati, je izpopolnil obstoječo vrzel. V njem so se vrstili članki in navodila za pravilno obdelovanje, oskrbo in zaščito hmeljskih nasadov, vse z namenom, da bi pridelali čim več in čim boljšega blaga. Poleg bodrilnih sestavkov so bila objavljena nič manj važna opozorila, ki so se tikala površnosti pri gojitvi hmelja, posebej pa še pri spravilu pridelka. Četudi so bile pri glasilu hmeljarjev še pomanjkljivosti, je vendar opravljalo v danih razmerah svojo nalogo. Prav takrat se je tudi »Hmezad« začel uveljavljati pri prodaji pridelka. Potem, ko so bili posredovalci v trgovini izločeni, je moral vršiti dvojno nalogo. Organizirati prodajo iz ene roke in enega središča, pri tem pa iskati nove kupce oz. odjemalce našega blaga, to je vzpostaviti trgovske zveze z inozemstvom. Oboje stremljenj se je posrečilo. Z vztrajnostjo so bili doseženi pomembni uspehi. Trgovina je stekla in se ugodno razvijala. Hmeljarje je posebno zadovoljila izključitev posredovalcev. Slabe izkušnje so imeli z neštetimi trgovci in posredovalci. Precej truda so jim pobrali s pretkanim načinom zbijanja cen. Vzeto v celoti je nekako vse gladko potekalo. Tako pridelovanje, oskrba hmeljarjev, zaščita, trgovina in izhajanje glasila. Kar je pri vsem tem zaškripalo, ni motilo razvoja v večjem obsegu. Od zunaj je bilo videti, da imamo pravzaprav vse. Mnogih se je že oprijelo samozadovoljstvo. Vseh pa nikakor ne! To pa so bili vsi tisti, ki so uprli pogled v bodočnost. Za te je v naši navidezni hmeljarski celovitosti nekaj manjkalo. Začutili so, da to, kar je manjkalo, ni bila malenkost. Ne, ni bila, pač pa je obstajala velika praznina! Že res, da je hmelj rasel naprej .da je bila eno leto slabša, drugo zopet boljša letina. Malokdo pa je pomislil, kaj bo čez trideset, petdeset let? Kaj bo nastalo, če bo hmeljska rastlina začela popuščati, slabeti? Lahko nam tudi popolnoma opeša —. se nam izrodi! Nikjer nimamo zagotovitve, da bi se kaj takega ne moglo zgoditi. Saj imamo že pri drugih kmetijskih kulturah, posebno pri krompirju, slabe izkušnje. Pridelki se manjšajo, odpornost pada in kvaliteta je slabša. Takšne so posledice izrojevanja' — degeneracije. Zraven tega pa človeku delo ni olajšano, razen pri spravilu pridelka. Prizadeti pa smo, in to zelo občutno, pri dohodkih. S tem v zvezi pa trpi naše in celotno gospodarstvo — začenja se rakova pot! Težko si je predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi doživeli podoben položaj pri hmelju? Ta pa je za nas v vsakem oziru glavni pridelek, ki nam prinaša tudi glavni dohodek. Za presojo je edino ta činitelj odločilen. Po drugi strani pa zopet ne trdimo, da se hmelj že deloma ni izrodil. Čenrav ne toliko, kakor krompir, vsekakor pa že precej. Na splošno že lahko ugotovimo, da je njegova rodovitnost manjša, kakor pa je bila nekdaj. Manjša je tudi odpornost. Pri izrojenem hmelju je mnogo manj odpornosti proti škodljivcem, rastlinskim in živalskim. Imamo pa tudi nov pojav — naraščanje škodljivcev, zlasti peronospore in rdečega pajka. Lanska letina (.1955) nas je v tem oziru mnogo naučila. Kljub neugodnim pogojeni za njihov razvoj so se množično pojavljali in pustošili pridelek; v takih okoliščinah do sedaj napadov nismo poznali. Pred dobrimi petimi leti še nismo imeli nikogar, ki bi se načrtno in širokopotezno ukvar jal s temi vprašanji; torej z vprašanji regeneracije (preroditve) hmeljske rastline, s križanjem hmeljskih vrst, s selekcijo (izbiro), s proučevanjem škodljivcev in njih zatiranjem, z ugotavljanjem pivovarniške vrednosti hmelja (analize), s proučevanjem naših tal, njihove rodovitnosti in podobno. Sličnih vprašanj in potreb je bilo mnogo in eno je bilo važnejše od drugega. Nihče se ni takrat znanstveno poglabljal v te Stvari, vsaj načrtno ne, bila pa so v najožji povezanosti z obstojem hmeljarstva pri nas. Vemo pa. da je znanstvena spremljava rasti in življenja nujna, če hočemo doseči razvoj. Torej v tem je bila velika praznina — nismo imeli inštituta za hmeljarstvo, v katerem bi se lahko znan- stveno proučevalo vse zadeve, ki so v zvezi s hmeljarstvom. O vsem tem je temeljito razpravljalo vodstvo takratne Hmeljarske zadruge. Uvidelo je, da bi bilo vsako odlašanje z gradnjo inštituta v škodo našega, hmeljarstva, kajti obetalo si je napredek le na ta način, se pravi z vzporednim znanstvenim delom. Namen: povečati donose, izboljšati kakovost — le-ta je v trgovini odločilna in na svetovnem trgu se uveljavi in obdrži le kakovostno blago. Upoštevajoč vse omenjene in še druge razloge, je bila soglasno sprejeta važna odločitev: sklep o graditvi inštituta. Sklep pa je v vsakem primeru šele odločitev. Za gradnjo pa je treba mnogo več. Začne se s prostorom za stavbo in načrti za gradnjo, nadaljuje z materialom in zidavo, končuje pa z notranjo opremo, laboratorijem z vsemi aparati in pripomočki. Ni to enostavna stvar, kakor tudi inštitut ni navadna zgradba oziroma ustanova. Njegovo delovanje je nadvse važno za sedanja in bodoča pokolenja Savinjske doline. Kljub vsemu se je delo v tej smeri začelo z vso vztrajnostjo. Da bi se dalo gradnji inštituta splošni značaj oziroma poudarek, torej, da je velikega pomena za vsakega hmeljarja, se je organiziralo njihovo sodelovanje. To sodelovanje naj bi bilo v brezplačnih prevozih materiala, v podaritvah lesa in podobnem. In začelo se je. Kot prvi so sprožili dovoz kamenja hmeljarji iz območja Kmetijske zadruge Trnava. Rade volje so se odzvali, po dobljenih pojasnilih o pomenu inštituta. Takoj so uvideli, da gre za važno stvar, ki se je človek ne sme in ne more odreči. In prav je bilo tako! 11. februarja 1947 so začeli voziti hmeljarji iz Orle vasi. V dopoldanskem času so nalagali kamenje v kamnolomu v Podvinu nad Polzelo. Od tu je potem škripalo in ropotalo 21 težko naloženih vozov skozi Polzelo, Breg, Ločico, Dobrtešo vas in Šempeter proti Žalcu. Dolga vrsta voznikov, ki je ni videti vsak dan. je vzbudila splošno pozornost. Strmeli so ljudje ob cesti, zbirali se v gručah in ugibali, kaj naj to pomeni. Od časa do časa so na videz prijaznega voznika obsuli z vprašanji: »Kam? Zakaj? Zastonj?« »V Žalec, za inštitut,« so bili vso pot zaporedni odgovori voznikov. Niso dobro razumeli odgovorov, ker takrat še vsi ljudje niso vedeli, kaj je inštitut. Mislili so, da jih »vlečejo« ali pa. da jim nočejo povedati po' resnici. Zato je marsikdo od vpraševalcev nejevoljno zagodrnjal. ker ie dobil od vsakega voznika enak in nerazumljiv odgovor: »Za inštitut.« »Zmenili so se,« so ugibali med seboj in motrili mimovozeče. »Tlaka je,« so zopet ugotavljali drugi. In v jezi so za vračilo takoj imeli pripravljene očitke: »Ste pač bedaki, ker zastonj vozite! No, tak zdaj boste pa še kamenje v Žalec vozili. ker je hmelja zmanjkalo! Hmelj naj dražje plačajo, ne pa kamenie zbirajo!« Kljub vsemu le niso mogli dognati v kakšne namene vozijo kamenje. Zadnji voznik je bil mlad fant. Računali so, da jim bo ta že po resnici povedal. Zadnji je in še boječ, so domnevali. Obkrožili so ga razposaienci in ga takoj vprašali: »Zakaj bo to kamenje?« In ko je nepričakovano odgovoril: »Za inštitut,« bi ga skoraj premlatili, tako so bili razdraženi. Čeprav je zaradi takšnih okoliščin padla tu in tam kakšna opazka, seveda od ljudi, ki niso vedeli za kaj gre, voznikov to ni vznemirjalo. Samozavestno so stopali vštric svojih vozov. Kadar pa so prešli gruče opa-. zovaleev. so se sprostili in od srca nasmejali. Razumljivo, tudi zamerili niso nikomur. Prav tako razpoloženi so se vračali s praznimi vozovi na svoje domove. Bili so zadovoljni, da so dan koristno izrabili. Naslednja dva dni so vozili kamenje hmeljarji iz Šentruperta in Trnave, prav tako polnoštevilno. Za njimi so se zvrstile ostale vasi po dolini. Bile so redke vasi, ki niso pri stvari sodelovale na ta ali drug način. Čeprav to niso bile posebne žrtve, niti velike dajatve, je bilo sodelovanje vendar pomembno. Hmeljarji so pokazali vso pripravljenost za stvar, ki je mnogo obetala. Vidno so rastli kupi kamenja, gramoza, peska in lesa. Začeli so z zemeljskimi deli. Delo je napredovalo prej počasi, kakor pa pospešeno. Bilo je v času splošne obnove, pa tudi pomanjkanja tega in onega. Ovir in težav je bilo brez števila. Menda ne največja, gotovo pa najbolj uporna, je bila visoka talna voda. Toda tudi njo so premagali, kakor so premagali nešteto drugih zaprek. Z leti je bila zgradba dograjena in opremljena. Polagoma je v njej zaživelo. Inštitut za hmeljarstvo je začel z delom. Stopil je v službo hmeljarstva in splošnega kmetijstva. Razumljivo je, da inštitut v svoji otroški dobi še ne more pokazati velikih izsledkov. Sčasoma pa bodo prišli. Trdno smo lahko prepričani, da bo izpolnil svoje naloge in naša pričakovanja. Vsak napreden hmeljar pa je lahko že v teh nekaj letih spoznal, da je njegovo delovanje uspešno in da za nas mnogo pomeni. Ivan Kronovšek Inž. Lojze Kač Tudi kmetijstvo zahteva kvalificirane delavce Strokovna izobrazba naših gospodarjev odnosno kmečkih sinov je še vedno problem, čeprav se je v zadnjih letih na tem področju marsikaj naredilo. Počasi prodira tudi pri nas miselnost, da je za uspešno opravljanje kmečkega dela, zlasti pa vodstva kmetije, potrebna prav tako strokovna izobrazba, kakor za ostale poklice. Posledice takega gledanja' na kmečko delo, kot smo ga bili vajeni v preteklosti, češ, za kmeta bo že dober, čeprav ni hodil doisti v šole, so prav ti nizki pridelki, ki so še danes marsikje karakteristični za naše zaostalo kmetijstvo. Današnje napredno kmetijstvo zahteva dobro podkovanega človeka s širokim obzorjem. Nič več ne zadostujejo navodila očeta, izpopolnjena z lastno prakso, ampak je potrebno tudi teoretično razširiti svoje znanje. Brez tega danes ni mogoče gospodariti. Temu vprašanju so pri nas prva leta po vojni, kljub temu, da je bila prav ta generacija najbolj potrebna dobre izobrazbe, posvetili premalo pozornosti. Ustanovila se je res kmetijska fakulteta v Ljubljani, kmetijski tehnikum v Mariboru in poleg predvojnih še nekaj drugih nižjih kmetijskih šol, vendar so vse te šole služile v prvi vrsti vzgoji uslužbencev za državna posestva ali za okraje, medtem, ko se na izobrazbo kmečkega gospodarja ni mislilo. To vrzel so skušale pozneje zamašiti kmetijsko-gospodarske šole, ki so se začele organizirati po vsej Sloveniji. Savinjska dolina se je kot napreden kmetijski okoliš dobro odzvala ustanavljanju kmetijsko-gospodarskih šol. Prva je bila petrovska šola, ki je že v šolskem letu 1950/51 osnovala prvi letnik kmetijsko nadaljevalne šole, katero pa niso učenci obiskovali samo v zimskih mesecih, ampak je šolsko vodstvo organiziralo poskusno hmeljišče, kjer so učenci lahko noleti v praksi izvajali to, kar so se naučili pozimi. To organizacijo bi kazalo posnemati tudi ostalim šolam. No, petrovška šola je v naslednjem letu prenehala z vpisovanjem v prvi letnik, ker je to vlogo prevzela žalska gospodar-'sko-nadaljevalna šola. Največ uspeha med kmetijsko-gospodarskimi šolami v Savinjski dolini pa so požele doslej Braslovče. Ta šola dela z lepim uspehom od 1951. leta in je dala do konca lanskega leta že 88 absolventov. Ne samo šolski upravitelj Franc Kolar, ampak celoten šolski odbor se neprestano briga za čim-boljšo organizacijo šole in za čim večje število obiskovalcev. Take šolske odbore bi morale imeti tudi ostale kmetijsko-nadaljevalne šole. da bi se kvaliteta teh šol vztrajno dvigala. Braslovški šoli se je pridružila še taborska, vranska, polzelska in laška, pozneje pa še celjska in preboldska. Tudi te šole so iz leta v leto boljše. Vedno večji je interes kmečke mladine za to vrsto šol in upamo, da bodo kmalu zajele sleher- nega mladinca in mladinko, ki bosta ostala v kmetijstvu. Konec lanskega leta je bilo 231 obsolventov teh dvoletnih kmetijsko-gospodarskih šol in se to dejstvo že v praksi odraža. Marsikateri izmed obiskovalcev teh šol je že prevzel doma gospodarstvo in se uvrstil med najnaprednejše mlade gospodarje. Vseh strokovnih sestankov in predavanj se stalno udeležujejo tudi obiskovalci kmetijsko-gospodarskih šol. Ker so poglobili svoje znanje iz splošnih, kakor iz kmetijskih predmetov, veliko laže in z večjim zanimanjem zasledujejo strokovno časopisje, kar je eden izmed važnih pogojev, če hočeš res dobro voditi svoje gospodarstvo. Brez osnove pa, ki ti jo nudi taka šola, težko razumeš strokovne članke in ker jih težko razumeš, se jih tudi izogiblješ. Želeti je, da bi sleherni gospodar spoznal prednosti strokovne izobrazbe in če že sam ni mogel obiskovati strokovnih šol, naj omogoči to vsaj svojim otrokom. V krajih, kjer so kmetijsko-gospodarske šole že močno ukoreninjene in že imajo svojo tradicijo, bo treba stremeti za tem, da se te šole izpopolnijo in da se uvede v zimskih mesecih pouk vsak dan, tako, da se bodo vsaj najvažnejši predmeti lahko izčrpneje obravnavali, da bi te šole dosegle višjo strokovno raven kot drugod v kmetijsko zelo razvitih deželah. Boriti se moramo tudi za to, da bomo dosegli praktično nadaljevanje zimskega pouka v poletnih mesecih, bodisi na poizkusnem polju kakšnega državnega posestva, na šolskem vrtu ali na na polju, hmeljišču ali sadovnjaku kmetijske zadruge. . Ko že govorimo o kmetijskem strokovnem šolstvu v Savinjski dolini, moramo na vsak način omeniti tudi Hmeljarsko šolo v Vrbju. Ta deluje šele tretje leto, kar je za kmetijsko strokovno šolo zelo malo, vendar se že sedaj opazi njen vpliv na hmeliarskem področju. 17 absolventov, ki so lansko leto odšli iz te šole. se že aktivno udejstvuje pri gospodarjenju na domačih posestvih, kakor tudi v kmetijskih zadrugah in so tesno povezani s strokovnjaki na šoli in na Inštitutu in se celo uvrščajo med pisce strokovnih člankov v našem časopisju. V priloženi tabeli vidimo številčni prikaz učencev in kmetijsko gospodarskih šol. Iz nje razvidimo letnico ustanovitve in število vpisanih v posameznih razredih. V rubriki 9 in 10 je prikazano število učencev skupaj, tu vidimo, koliko se je vseh vpisalo, prenehalo in absolviralo. Visokemu številu vpisanih v Žalcu v letniku 1951/52 in 1952/53 je pripomogel kmetijsko gospodinjski tečaj, kjer se je ženska mladina poleg hmeljarstva in drugih predmetov učila tudi kuhanja in šivanja. Številčni prikaz učencev na Hmeljarski in kmetijsko gospodarskih šolah v Savinjski dolini ■o E O O* O o » > 03 C3 > GG cc u ■g E O, O o, G ^c: cn CD LO to co LO Gì LO 05 O LO 05 G >3 0 e Cd G cd I> 2 a r-C ^ .2 0 3 -fi M o o - P-H >^> o >CÒ , c? cd' ££1 o ft~ o i ° ! fi • « O 3 2 cd t: ■ScoO g cd N o M 13 ì> cd M cd • 1—5 0 N O G 0 £ Cd fi .2, jh o O^hH O >—1 S-i u QJ CD £ >o ^ ^ & .5 0 3 «j 0 M XZ2 W C/D »CO CD G P , oJH h-3 0 o « 3 o fi fi Pfi ß ^ _N >£ 0' £“< K* hG 0 Cd ^ —< >0 G -° «? W oh O W 0 g e2 0' o a 0 m O G 0 G O ^ 2 C «-2 0 N bD *>. G G £_( G 0 G G cd *4 0 cd 0 cd G ^ Ph Tli •>-3 Ph 0 co c ra fn G sh P ' G u G r—H l-š G • •—s '"G ó v >N O G bJD.^O iG >0 >cn > G r* 1 3 -M G fi fj M cn (n O Ò0 z O H G O 0 >N 0 MOfkfkO *£ O PH 0 CQ CO 1 ^ I ^ O 00 1 •'“< ID CJ tH DJ ID ^ ^ GO O tH I 05 CJ DJ DJ DJ ■H I ID ID ^ 1 ^ ID O GO O Dl ^ 1 CJ ID 'fH N» O ID ^ DJ tH ID K» 05 DJ Dl DJ ID tD T-H IN» N» ID 1 1 ! ID 1 tD tH Dl i 1 1 ■H 1 Dl ID ID I 1 I ID 1 05 DJ ID 1 1 1 CJ 1 1 ! I 1 2 O tD 1 ! tD Dl 0 ID ! ^ 1 00 1 tH Dl I DJ 1 Dl 05 I i I I 1 ^ j I ! DJ 1 1 1 I 1 1 1 1 I 1 I ^ O In» •H 1 1 1 ID tD Dl Dl ID 1 1 I I j I 1 1 1 1 ! ' I 1 tD 05 I i I • 1 O DJ 1 1 1 1 ! 1 ! ID in in o in m cD O ^3 0 0 •JS *5RL >2^2 cd ^ o o °Ü CO . — •_ _P VJ Cd —- -M 0 -H P-< 0 0 O ■h n ir 3 H o > 03 ffi -fi fi !> fi fi "3 >N 3 ft CO t-, OC ft Iz nadaljnjega je razvidno, kdo se je samo vpis v prvi letnik in kdo končal kmetijsko gospodarsl šolo na hmeljarskem področju v drugem letniku. KMETIJSKO-GOSPODARSKA ŠOLA V BRASLOVČAH Prvi leinik 1951/52 so obiskovali in drugi letnik 1952/53 končali z izpiiem: Baš Franc, Babič Justina, Balani Marija, Brštnak Milena, Cilenšek Marica, Čulk Franc. Derča Franc, Erjavec Fanika, Gaberšek Jožica, Golavšek Jožica, Hribernik Ivan, Klemen Jožica, Kolšek Pepca, Kokovnik Jože, Korber Marija, Kos Franc, Marovi Marija, Malko Adolf, Malko Franc, Malko Ju-s'ina. Ma'ek Vilko, Novak Ana, Novak Anion, Omladič Ivanka, Pečovnik Jožica, Perger Anica, Perger Milada, Plaskan Marija, Prislan Janko, Prislan Jelka, Rojnik Ivan, Rojnik Jožica, Roinik Kris'iaa, Rovšnik Àn'onija. S'akne Ljudmila, S'ernad Franc, Soline Marija, Soline Franc, Sporn Ivan, Uralnik Nada, Vodlak Pavla, Zajc Jože, Zajc Marija, Završnik Franc, Žnidar Veronika. Prvi leinik 1952/53 so obiskovali in drugi leinik 1953/54 zaključili z izpiiem: Balani Silva, Preserje; Cizej Silva, Polce; Dobnik Anica, Dobrovlje; Drev Ivica, Zakl; Drev Marija, Zakl; Golob Franc, Braslovče; Hrastovec Franc, Kamenče; Ježovnik Ana, Pod-gora; Krajnc Anica, Parižlje; Likeb Marija, Podgora; Malko Anlonija, Dobrovlje; Milher Jožica, Sp. Gorče; Pergar Terezija, Letuš; Požaren Karla, Dobrič; Praprotnik Ljudmila, Sp. Gorče; Pšaker Ivica, Podvrh; Rizmal Riko, M. Braslovče; Rojnik Anica, Glinje; Rovšnik Jože, Dobrovlje; Rovšnik Leopoldina, Podvrh; Rovšnik Marija, Gor. Gorče; Šerdoner Peter, Parižlje; Steblovnik Marija, Podgora; Sternad Angela, Rakovlje; S'ernad Ivan, Zg. Gorče; Turnšek Branko, Trnava; Verdev Pavla, Dobrič; Vodovnik Franja, Podgora; Sternad Jože, Rakovlje. Prvi leinik 1953/54 so obiskovali in drugi letnik 1954/55 zaključili z izpifom: Čremožnik Ida, Čremožnik Milan, Kobale Marija, Kram-peršek Zofka, Rojnik Ivanka, Škorjanc Hilda, Škorjanc Jelka, Sporn Marija, Tajnšek Ana, Uralnik Slavka, Vasle Alojz, Vrečar Alojz, Zabukovnik Franc, Završnik Ivanka. Prvi leinik 1954/55 so obiskovali in v drugi leinik 1955/56 so vpisani; Dobnik Leopold, Dobrovlje; Florjane Ivan, Parižlje; Gra-belšek Marija, Zg. Gorče; Hribernik Majda, Podvrh; Marovi An'on, Podvrh; Mogu Franc, Podgorje; Mogu Milka, Podgorje; Plaskan Marija, Braslovče; Rojnik Jože, Podvrh; Rojnik Jože, Polče; Rovšnik Terezija, Letuš; Sternad Ivan, Podvrh; Stakne Rezka, Gor. Rečica; Soline Ivanka, Glinje; Sporn Franc, Parižlje; Žnidar Marija, Kamenče; Cizej Ida, Št. Rupert. V prvi leinik 1955/56 sò vpisani; Bizjak Marija, Podvrh; Cizej Ivan, Polče; Dobrišek Milan, M. Braslovče; Debič Marija, Trnava; Fale Ivan, Parižlje; Golob Anica, Podgorje; Jelen Rudi, Št. Rupert; Kronóv-šek Cirila, Orla vas; Levar Marica, Podgorje; Omladič Ivan, Polče; Ožir Fanika, Parižlje; Plaskan Franc, Braslovče; Plaskan Vida, M. Braslovče; Plaznik Ana, Topovlje; Plaznik Malija, Topovlje; Perger Vinko, Preserje; Rovšnik Stanko, Preserje; Skok Š'efanija, Sì. Ruperi; S'rojanšek Andreja, Topovlje; Svei Dragica, Orla vas; Šketa Magda, Orla vas; Širukeijc Marija, Polzela; Uralnik Anion, Dobrovlje. KMETIJSKO-GOSPODARSKA ŠOLA V CELJU-MEDLOG Prvi leinik so obiskovali in zaključili drugi leinik 1954/55 z izpiiem: Belaj Jože, Pečovnik; Božič Alojz, Polule, Brežnik Avgust, Lopa'a; Brežnik Terezija, Lopata; Glinšek Ivan, Zg. Hudinja; Golavšek Marija, Lokrovec; Hriberšek Ivanka, Ostrožno; Janič Maksimiljana, Babno; Jezernik Jože, Lokrovec; Jezernik Stanko, Lokrovec; Kramer Maks, Babno; Križan Anton, Lopa'a; Lilija Martin, Lava; Ocvirk Jože, Košnica; Okorn Antonija, Škofja vas, Planinšek Marija, Zg. Hudinja; Skale lože, Zg. Hudinja; Skamen Darinka, Zg. Hudinja; Štor Ivan, Tre-merje; Tržan Miha, Lisce; Tržan Štefan, Lisce; Turnšek Anton, Zg. Hudinja; Verdel Milan, Ostrožno; Voh Ivan, Gorica; Skamen Erika, Zg. Hudinja. Prvi lefn k 1955/56 obiskujejo; Babnič Anion, Košnica; Brežnik Ana, Gorica; Brežnik Franc, Lopata; Dimeč Franc, Podgora; Gomilšek Ivan, Ostrožno; Gorenšek Adolf, Lahovna; Gorenšek Mira, Lahovna; Gracišnik Janko, Šmarjeta; Kač Ana, Bukovžlak; Kač Marija, Bukovžlak; Kmecl Ivan, Zg. Hudinja; Kodela Anica, Dobrova; Kolnik Franc, Šmarjeta; Kože! Jože, Medlog; Lajler Franc, Dobrava; Lednik Martin, Dobrava; Ocvirk Zlaka, Ostrožno; Okorn Franc, Škofja vas; Oš ir Silvester, Gorica; Pečnik Anton, Dobrova; Pevec Ivan, Lahovna; Pevec Rozika, Lahovna; Podergajs Mariin, Dobrova; S'ermecki Marija, Lokrovec; Škronik Milka, Celje; Šian'e Edvard, Lahovna; Turnšek Edvard, Medlog; Vidmar Jurij, Lahovna; Vidmar Katica, Lahovna; Videnšek Ana, Ostrožno; Vidmajer Marija, Bukovžlak; Vidmajer Mihael, Bukovžlak; Vrečar )ože, Babno; Žagar Anica, Gorica; Žagar Franc, Goriča. KMETIJSKO-GOSPODARSKA ŠOLA PETROVČE Prvi leinik so obiskovali leia 1950/51: Aniloga Eđo, M. Pirešica; Antloga Edo, Arja vas; Aniloga Peter, M. Pirešica; Cede Ivan, Peirovče; Glušič Marija, Arja vas; Govek Jože, Kasaze; Kolar Ferdo, Arja vas; Kosmač Nikotina, Arja vas; Kramer Josip, Ruše; Kuder Marija, Dre-šinja vas, Leban Alojz, Arja vas; Leban Franc, Arja vas; Mir« nik Berla, Gorica; Šel Franc, Arja vas; Stepišnik Milan, Gorica; Turnšek Franc, Gorica; Turnšek Milka, Gorica; Vovk Jože, Arja vas; Žužej Franc, Arja vas; Kolar Jožefa, Peirovče; Ocvirk Dora, Arja vas; Razboršek Vera, Dobriša vas; Cencelj Janko, Dobriša vas, Rotar Stanislava, Dobriša vas; Glušič Ivan, Arja vas. Drugi leinik 1951/52 so končali z izpitom: Aniloga Edo, M. Pirešica; Aniloga Edo, Arja vas; Antloga Peter, M. Pirešica; Cencelj Janko, Dobriša vas: Cede Ivan, Petrovče; Glušič Ivan, Arja vas; Glušiš Marija, Arja vas; Govek Jože, Kasaze; Kramar Jože, Ruše; Mirnik Berta, Gorica; Rotar Stanislava, Dgbriša vas; Razboršek Vera, Dobriša vas; Turnšek Milka, Gorica; Zužej Franc, Arja vas. KMETIJSKO-GOSPODARSKA ŠOLA V PREBOLDU Prvi leinik 1954/55 so obiskovali: Cestnik Jože, Gornja vas; Jelen Rudolf, Gornja vas; Jo-šovec Jože, Gornja vas; Golavšek Marjan, Ma*ke; Golič Vinko, Gornja vas; Rokovnik Franc, Kaplja vas; Kolšek Jože, Kaplja vas; Kos Anton, šešče; Kramer Anten, La'kova vas; Kupec Jože, Malke; Zmrzlak Matevž, Marija Reka; Zupan Jože, La'kova vas; Žličar Franc, Kaplja vas; Cizej Ida, Št. Rupert; Gajšek Frančiška, Marija Reka; HaFijan Ivana, šešče; Jernete Pavla, Kaplja vas; Potečnik Jožica, Kaplja vas; Kupec Pavla, Gor. vas; Rogelj Angela, Šešče; Zano-žen Jožica, Marija reka; Zakonšek Marija, Marija reka; Po-iander Marija, Laikova vas; Siler Franc, šešče. KMETIJSKO-GOSPODARSKA ŠOLA POLZELA Prvi leinik 1953/54 so obiskovali: Koren Franc, Boštjančič Franc, Meklav Konrad, Bršek Vinko, Urateik Jakob, Blago'inšek Anton, Sevčnikar Alojz, Sa’ler Jakob, Tajnšek Franc. Pmproteik Vikica. Ožir Jožica, Siter Marija, Jelen Karla, Si 'er Pavla. Štekovič Marija, Triglav Marija, Zabukovnik Ivanka, Pnrngel Marija. Učakar Kn-sta — v~i ti so z Andraža nad Poteelo; Ra^točmk Mania, Ločica; Turnšek Terezija, Breg; Prešiček Marija, Breg; Jelen Helena. Založe; Vidmajer Silva, Založe; Rojnik Jože, Polzela; Vasle Maks, Založe; Lešnik Ivan, Založe; Pusovnik Franc, Založe; Cede Anten, Založe; Satler Danijel, Založe; Žgank Edvard, Založe; Bizjak Franc, Polzela. Drugi leinik 1954/55 so končali z izpitem; Bi~iak Franc, Poteete; Blago'inšek Anten, Andraž; Meklav Konrad, Andraž; Rojnik lože. Poteela; Sa'ler Danijel, Založe; Sader Jakob. Andraž; Tajnšek Franc, Andraž; Urat-nik Jakob, Andraž; Ožir Jožica, Andraž; Verdev Pavla, Andraž; Zabukovnik Ivanka, Andraž, Jelen Karla, Andraž; Turnšek Cvetka, Breg; Boštjančič Franc, Andraž. KMETIJSKO-GOSPODARSKA ŠOLA TABOR Prvi leinik 1954/55 so obiskovali: Hanžič Franc, Ojstriška vas; Albiiani Anten, Črni vrii; Jernejčič Franc, Loke; K^eča Andrej, Črni vrh; Piter Franc, Črni vrh; Ribič Alojz, Tabor; Stenko Ivan, Črni vrh; Kukov-nik Franc, Kapla va*; Eberlinc Roza. Loke; Grah Slavka, Gomibko; Bukovec Vera, Šmiklavž; Koter Ivica, Črni vrh; Medvešček Angela, Črni vrh; Skok Marija, Tabor; Vrankar Marija, Kaplja; žuža Vera, Tabor; Potočnik Jožica, Kaplja vas; Cizej Ida, Ši. Ruperi. i Prvi leinik so obiskovali in drugi leinik 1954/55 končali z izpitem: Blateik Franjo, Ojstriška vas; Brišnik Danijel, Gomilsko; Florjan Leopold, Ojsiriška vas; Goropevšek Vinko, Loke; Hribernik Drago, L-oke; Jerman Marin, Loke; Jezernik Danilo, Ojsiriška vas; Kunst Andrej, Grajska vas; Lesjak Milan, Ojs'riška vas; Rak Marlin, Šmiklavž; Rančigaj Ivan, Ojstriška vas; Rančigaj lože, Kaplja; Slokan Milan, Šmiklavž; S’anko Franc, Loke; Strnad Franc, Pondor; Turnšek Stanko, Pondor; Žnidar Pavel, Loke; Blatnik Anastazija, Tabor; Grah Ivana, Šma'evž; Jerman Vera, Loke; Lesjak Anica, Šmiklavž; Lesjak Marta, Šmiklavž; Ribič Milka, Tabor; Semprimožnik Marija, Ojstriška vas; Slakan Ivana, Pondor; Tekavc Mihaela, Loke; Terglav Ida, Tabor; Toplak Milica, Grajska-vas; Verdel Angela, Loke; Zilnik Danica, Pondor. KMETIJSKO-GOSPODARSKA ŠOLA VRANSKO Prvi letnik 1954/55 so obiskovali; Goropevšek Jožef, Prekopa; Sfrnišnik Ivan, Zaplanina; Stenišnik Franc, Zaplanina; Semprimožnik Franc, Kale; Blatnik Jožica, Kale; Grašinar Ana, Vologa; Grabner Marija, Prekopa; Piki Vida, Jeronim; Semprimožnik Pavla, Kale; Učakar Ivanka, Zaplanina; Sirniščnik Franc, Zaplanina. Prvi leinik so obiskovali in drugi leinik 1954/55 so zaključki z izpitem: Cestnik Anten, Stepnik; Čvan Konrad, Tešova; Goričan Jakob, Stepnik; Homšak Ivan, Ločica; Jubarl Jože, Brode; Kos Franc, Praproče; Koprivšek Albin, Ločica; Cokan Jožef, Ločica; Roter Slavko, Prekopa; Brinovec Majda, Čeplje; Drolc Marija, Ločica; Goričan Alojzija, Vransko; Grabner Cecilija, Selo; Križnik Frančiška, Tešova; Kreča Marija, Jeronim; Kajbič Vida, Čeplje; Lebar Ivanka, Praproče; Mošnik Elizabete, Tešova; Krivec Marija, Jeronim; Pavlič Štefka, Praproče; Slapnik Julka, Zaplanina; Semprimožnik Marija, Jeronim; Zevnik Antonija, Prekopa; Pirnai Marija, Čeplje. KMETIJSKO-GOSPODARSKA ŠOLA V ŽALCU Prvi leinte 1951/52 so obiskovali in drugi leinik 1952/53 zaključili z izpile m: Štorman Anica, Podlog; Haup'man Olga, Gotovlje; Brinovec Anica, Gotovlje; Bizjak Ivan-, Gofcv'ie; Krajnc Jože, Gotovlje; Svet Ivan, Šempeter; Haup+man Rajko, Gotovlje; Štejner Mira, Gotov'je; Trobiš Marija, Gotovlje; Pađer Si’va, Griže; Pogačar Marija, Šempeter; Košec Marija, Žalec; Korošec Milena. Žalec; Goričan Manja. Žalec; Flajs Marko, Žalec; Flajs Tilčka, Žalec; Drozg Marija, Žalec; Lapornik Dragica, Laško; Franko Zvonka, Šempeter; Pinter Apolonija, Žalec; Pešec Anica, Zg. Ložnica; Zagode Fani, Zg. Ložnica; Kunst Ivanka, Zg. Ložnica; Jazbec Marija, Šempeter; Jazbec Jožica. Šempeter; Mohorčič Marija, Šempeter; Štejner Ana, Vel. Pirešica; Podgornik Frančiška, Vel. Pirešica; Pečnik Terenja, Vel. Pirešica; Zupanc Zofija, Vel. Pirešica; ]ošt Anica, Vel. Pirešica; Flajs Vida, Žalec; Novak Mira, Zalog; Reve Draga, Zalog; Žgank Valerija, Žalec; Užmah Marjanca, Griže; Štor Ana, Polzela; Laznik Julijana, Pongrac; Pi-šek Marija, Pongrac; Brežnik Helena. Kasaze; Auteč Hilda, Žalec; Ocvirk Dora, Arja vas; Pišek Anion, Pongrac; Roter Slavka, Dobriša vas; Pinter Albinca, Zg. Ložnica; Pilih Angela, Kasaze; Uplaznik Milica. Kasale; Uplaz-nik Marica, Kasaze; Hrastnik Marta, Zg. Roje; Lilija Frančiška, Gotovlje; Vasle Marija, Gotovlje; Pražnikar Anica, Pongrac; Če ina Manjd, Zg. Grušovlje; Hropol Marija, Zg. Grušovlje; Kolar Pepca, Peirovče; Podkori'oik Marija, Liboje; Drča Anica, Šešče; Žgank Štefka, Šešče; Kosu Nada, Šempeter; Plauštajner Edi, Šempeter; Vedenik Franc; Sre-cenšek Terezija. GOSPODARSKO-GOSPODINJSK1 TEČAJ V ŽALCU V lefu 1952/53 so obiskovali: Brežnik Helena, Kasaze; Božič Marica, Šempeter; Bržič Romana, Celje; Čedna Marija, Zg. Grušovlje; Felicijan Marija, Griže; Franko Zvonka, Šempeter; Gaberšček Vida, Gotovlje; Goričan Marija, Žalec; Gorič Cve'ka, Grobelnik Ivanka, Žalec; Hramec Stenislava, Po-log; Hropol Marija, Zgornje Grušovlje; Hras'nik Roza, Zg. Roje; Holobar J., Jager Majda, Pongrac; Jelovšek ]elka, Peirovče; Kač Mariia, Zg. Roje; Kač Marta, Zg. Roje; Korošec Milena, Žalec; Koželj Vera, Šempeter; Kunsi Ivanka, Zg. Ložnica; Kovše Fani, Vrbje; Lilija Marica, Šempeter; Martinčič Judite, Vrbje; Mikuš Zlatka, Žalec; Dovak Marica, Zalog; Ocvirk Dora, Arja vas; Oploteik Anica, Otevnik Marija, Žalec; Ožir lus'ina, Vrbje; Parfani Anica, Vrbje; Pavline Anica, Vrbje; Pečnik Jožica, Vrbje; Pečnik Majda, Ària vas; Pepel Vida, Žalec; Pelrcvec —Iva, Pongrac; Pešec Anica, Zg. Ložnica; Pilih Angela, Rasare; Pinter Apolonija, Žalec; Podkorinik Marija, Perovče; Podbregar Iva, Posedel Fani, Gotovlje; Vražnikar Anica, Pongrac; Rajh fte'vika, Žalec; Ranci Manja, Pe'rcvče; Sec’minek Marija, Sp. Roje; Skaza Sidona, Vrbje; Sretenšek Tererija, Dobrteša vas; Svet Fani, Šempeter; Šalej Angela, Vrbje; Šemrov Milena, Žalec; Štejner Ana, Vel. Pirešica; Štorman Anica, Podlog; Štravs Milena, Vrbje; Upla_nik Milica, Rasare; Uplaznik Marica, Kasaze; Veber Ela, Veber Milica, Levec; Vir ovišek Minka, Gotovlje; Zagode Fani, Zgornja Ložnica; Zidar Anica, Žgank Valerija, Žalec; Žgank Štef-ka, šešče; Podbregar Anica, Celje; Pukmajster Milka, Žalec. KMETIJSKO-GOSPODARSKA ŠOLA V ŽALCU Prvi leinik 1952/53 so obiskovali: Božič Marica, Šempeter; Br: ič Romana, Celje; Cilenšek, Felicijan Marija, Griže; Gaberšček Vida, Gotovlje; Gorič Cvetka, Grobelnik Ivanka, Žalec; Hramec Stanislava, Pod- log; Hrastnik Roza, Zg. Roje; Holobar julči, Jager Majria, Pongrac; Jelovšek Jelka, Pe’rovče; Kač Marija, Zg. Roje; Kač Mar^a, 7g. Roje; Koželj Vera. Šempe’er; Kovše Fani, Vrbje; Lilija Marica, Šempeter; Martinčič Judita, Vrbje; Mi'-kuš Zlatka, Žalec; Oplotnik Anica, O’avnik Marija, Žalec; Ožir Justina, Vrbje; Parfant Anica, Vrbje; Pavline Anica, Vrbje; Pečnik Jožica, Vrbje; Pečnik Majda, Arja vas; Pepel Vida, Žalec; Pe’rcvec Iva, Pongrac; Podbregar Iva, Podbregar Anica, Celje; Posedel Fani, Gotovlje; Rajh Hedvika, Žalec; Randl Marija, Pe'rovče; Sedminek Marija, Spodnje Roje; Skaza Sidona, Vrbje; Svet Fani, Šempe'er; Šalej Angela, Vrbje; Šemrov Milena, Žalec; Štravs Milena, Vrbje; Veber Ela, Veber Milica, Levec; Vizovišek Minka, Gotovlje; Zidar Anica, Pukmajster Milka, Žalec; Ulaga Silva, Arja vas; Čoh Alma, Žalec; Jelovšek, Peternel, Veligovšek, Golavšek Štefka. Drugi letnik 1952/53 so zaključili z izpitom; Brežnik Helena, Kasaze; Čerina Marija, 7g. Grušovlje; Celina Zla’ka. Franko Zvonka. Šempe'er; Goričan Marija, Žalec; Hropo* Marija, Zg. Grušovlje; Janežič Breda, 7g. Ložnica; Kolar Pepca, Korošec Milena, Žalec; Kunst Ivanka, Zg. Ložnica; Novak Mira, 7alog; Ocvirk Dora, Arja vas; Pešec Anica, Zg. Ložnica; Pilih Angela, Kasaze; Pin’er Apolonija, Žalec; Podkoii nik Marija, Pe'rovče; Pražnikar Anica, Pongrac; Pogačar Slavka. Sredenšek Terezija, Dobrteša vas; Štajner Ana, Vel. Pbešica; Štorman Anica, Podlog; Uplaz-nik Milica, Kasaze; Uplaznik Marica, Kasaze; Zagode Foni, 7g. Ložnica; Žgank Valerija, Žalec; Zgank Štefka, Šešče; Žagar Terezija, Drča Anica, Pukmajster Milka, Žalec; Birsa Nada, Žalec; Senica Ljubica, Žalec. Prvi letnik 1953/54 so obiskovali: AnHoga Marija, Zg. Ložnica; Golavšek Adi, Hropot Magda, Šempe'er, Holobar Tone, Jager Olga, Podlog; Jelen Andrej, Podlog; Kač Marta, Zg. Roje; Kač Terezija, Zg. Roje; Koreni Ivan, Zg. Ložnica; Kuder Ivan, Griže; Mandeljc Franc, Zg. Ponikva; Omladič Edo, Zg. Ložnica; Piki Marija, 7g. Roje; Poteko Anton, Pongrac; Š’orman Alojzija, Po: log; Škafar Terezija, Gotovlje; Vasle Ivan, Studence; Veligovšek Alojzija, Zalog; Vidic Marija, Podlog; Vinder Peter, Zg. Roje; Zagoričnik Fani, Šempeter. Prvi leinzk 1954/55 so obiskovali: An'loga Hugo, Arja vas; Antloga Milan, M. Pirešica; Cetina Marija, Podlog; Delakorda Edvard, Arja vas; Dobovič-nik Angela, Grušovlje; Gerlih Marija, Dobrteša vas; Gojzni-kar An on, Pongrac; Glušič Ivan, Arja vas; Janežič Breda, Ložnica; Karlovšek An’on, Šempe’er; Okoren Štefan, Griže; Razboršek Marinka, Arja vas; Smrdelj Marica, Šempeter-; Ura'nik Marija, Podlog; Žolnir Elizabeta, Šempeter; Zgank Alojz, Pongrac; Žužej Franc, Drešinja vas; Piivošnik Boris, Drešinja vas; Ušen Ivan, Sp. Grušovlje; Ušen Stanka, Spodnje Grušovlje; Mastnak Vinko, Šempeler; Ločičnik Ivan, Sp. Grušovlje; Veligovšek Anton, Založe; Cvenk Marjana, Šempeler. Drugi letnik 1954/55 so zaključili z izpitom: Antloga Marija, Zg. Ložnica; Hropot Magda, Šempeter; Jelen Andrej, Podlog; Kač Maria, Zg. Roje; Kač Terezija, Praktične demonstracije gnojenja z injektorjem. Tečajniki se seznanjajo z modernim načinom gnojenja sadnega drevja. Zg. Roje; Korent Ivan, Zg. Ložnica; Kuder Ivan, Griže; Omladič Edo, Ložnica; Piki Marija, Zg. Roje; Poteko Anton, Pongrac; Štorman Alojzija, Podlog; Škafar Terezija, Gotovlje; Vidic Marija, Podlog; Karnovšek Vera, Šempeter. V prvi letnik 1955/56 so vpisani: Ocvirk Anica, Arja vas; Zupanc Terezija, Ponikva; Osov-nik Angela, Ponikva; Kos Marija, Sp. Ponikva; Baloh Marija, Sp. Ponikva; Lednik Ana, Studence; Kuder Alojz, Pongrac; Golavšek Ivan, Migojnice; Jezernik Marjeta, Ponikva; Golavšek Zofka. Migojnice; Rojnik Marna, Vel. Pirešica; Naraks -prane, Ložnica; Jelen Mitica, Zg. Ponikva; Žager Bogomir, Drešinja vas; Klovar Jakob, Migojnice; Hubar Ivan, Migojnice; S'epišnik Angela,' Gorica; Turnšek Anica, Gorica; Jelen Alojz, Podlog. V drugi leinik 1955/56 so vpisani: Gedieh Marija, Dobrieša vas; Cvenk Marjana, Šempeter; Žolnir Elizabe’a, Šempe'er; Mas’nak Vinko, Šempeter; Ločičnik Ivan, Spodnje Grušovlje; Privošnik Boris, Drešinja vas; Ušen Ivan, Grušovlje; Gojznikar Anton, Pongrac; Antloga Hugo, Arja vas; Žužej Franc, Drešinja vas; Okorn Š'efan, Griže; lanežič Breda, Ložnica; Kuder Nežika, Pongrac; Mastnak Vili, Šempeter. KMETIJSKO-HMELJARSKA ŠOLA VRBJE PRI ŽALCU Dvoletno hmeljarsko šolo 1953/54 do 1954/55 so končali z izpitem: Cilenšek Franc, Braslovče; Dedič Mariin, Andraž; Do-brnik An’on, Letuš; Goršek Janko, Vrbje; Grobeljšek Stanko, Gor. Gorče; Jezernik Franc, Gor. Ponikva; Ocepek Ivan, Šenrilj-Arnače; Ocvirk Ivan, Sp. Grušov’je; Ondarič Franc, Ložnica; Oplotnik Drago, šešče; Oset Franc, Drešinja vas; Pavline Vinko, Vrbje; Škorjanc Ivan, Dolenja vas; Škorjanc Viktor, Dolenja vas; Turnšek Danijel, Trnava; Uratnik Janko, Dobrič; Uranjek Franc, Podlog. V enoleino hmeljarsko šolo 1955/56 so vpisani: An’loga Marija, Ložnica; Čerčni.k Mariin, Šmartno v R. d.; Čulk Franc, Prekopa; Delakorda Edvard, Arja vas; Glušič Ivan, Arja vas; Gregor Marija, Cirkovec; Jelen Alojz, Zavrh; Kobale Marija, Razgor; Koželj Franc, Ljubečna; Kuder Ivan, Pongrac; Kukovnik Franc, Kaplja vas; Likeb Vinko, Šmartno ob Paki; Ocvirk Mirko, Zg. Ponikva; Omladič Edvard, Zgornja Ložnica; Rakun Ivan, Rečica ob Paki; Rančigaj Ivan, Ojsiriška vas; Randl An’on, Dolenja .vas; Razboršek Alojzija, Šmartno v R. d.; Replnšek Marija, Levec; Smiljan Olga, Verd-Marifcor; Semečnik Alojrija, Zg. Ponikva; Urbanc Ivan, Lepa njiva, Mozirje; Zupanc Niko, Gotovlje. Kako dela vodna skupnost za Ložnico Upravni odbor Vodne skupnosti za Ložnico, ki so ga izvolili hmeljarji sami, si šteje za dolžnost, da jih seznani s svojim delom. Zato mislim napisati nekaj besed o delu Vodne skupnosti od ustanovitve pa do sedaj. Mnogi hmeljarji namreč niti ne vedo, da obstaja Vodna skupnost, drugi pa so bili o izvolitvi upravnega odbora odnosno o ustanovitvi Vodne skupnosti seznanjeni samo iz članka v Hmeljarju štev. 8. Prav v tem članku je bilo rečeno, da bo treba o delu Vodne skupnosti še poročati. Glede na to, da je leto 1953 za nami, smatram, da je prav in potrebno, da poročam o našem delu. Upravni odbor se predvsem zaveda velike važnosti in pomena regulacijskih del, ki so koristna in potrebna in ki jih izvajamo v imenu vseh savinjskih hmeljarjev. Dandanes se kmet zelo težko odloči, da bi raztrosil umetna gnojila po mokrih travnikih ob Ložnici, isaj ni siguren, da bodo ostala na površini in da bodo vplivala na rast travne ruše, saj se zelo rado zgodi, da so, umetna gnojila že cb malo močnejšem deževju odplavljena v jarke. Na drugi strani tudi vemo, da nam močvirnati travniki nikoli ne nudijo tako kvalitetne krme, kakor suhi travniki. Nekvalitetna kisla krma, s katero nato krmimo našo živino, vsekakor ne more izboljšati mlečnosti, ki je zaradi slabe krme zelo majhna in kmeta ne more zadovoljiti. Zemljišča ob Ložnici skoraj ne moremo obdelovati, ampak jih samo kosimo in to s koso ali pa vprežno. Ce pa gremo na ta zemljišča s traktorji ali malo težjimi vozovi, se poznajo vse vozne -smeri še nekaj let, kar nikakor ne koristi travniku. Seje upravnega odbora so zelo živahne, kajti interes vseh članov je, da bi delo čim hitreje in čim bolje potekalo. Ko bo regulacija glavnega kanala Ložnice končana, pa še ni rečeno, da bodo s tem končana vsa dela. S. tem bodo samo ustvarjeni temeljni pogoji za osuševanje travnikov, ki naj bi čez leta postali novi hmeljski nasadi, ki bi kmetu nudili večje dohodke, kot pa današnje zamočvirjene parcele s kislo krmo. Da bi naše stremljenje čini hitreje uresničili, je upravni odbor sklenil, da je treba kupiti bager, ki bo omogočil hitrejši izkop glavnega jarka. Z izkopom glavnega jarka bomo obvarovali zemljišča ob Ložnici vsaj ene škode, t. j. preplavijanja vode v struge, kar je zadnja leta povzročilo našim kmetom nemalo škode. Mislim, da bi bilo pravilno, da bi kmetje v celoti razumeli koristi tega velikega dela in ne bi zahtevali odškodnin. Morali bi se zavedati, da se jim je z regulacijo Ložnice uredil tudi teren okrog poslopja, ki je istočasno pridobil na vrednosti, ne pa da zahtevajo odškodnino, včasih res za nemogoče stvari. Tak primer je pri mlinu v Medlogu, kjer ni mogoče rešiti problema odškodnine za lani odrgnjeno drevo, za katerega letos kmet zahteva odškodnino. In prav pri tem mlinu je vodostaj sodobno urejen za vselej, za kar je bilo pri predračunu predvidenih 9,724.646 dinarjev. Po končni situaciji pa znašajo celotni stroški za gradnjo praga 5,056.594 dinarjev. Z dobro kontrolo in evidenco smo torej prihranili 4,668.052 dinarjev. Delo je zelo solidno opravilo Gradbeno podjetje iz Konjic v določenih rokih. Pri omenjenem mlinu je odpadel razdejan jez, ki ga je nadomestil soliden betonski prag. Ta zadržuje prehitro vodo, da v svojem nadaljnjem toku ne pušča gramoza, ki ga je bilo treba doslej stalno odvažati, ker bi sicer lahko gramoz zajezil vodo tako, da bi še laže prestopala bregove. V takšnih primerih bi morali kmetje razumeti, da se s takimi gradnjami in vloženimi sredstvi zboljšujejo življenjski pogoji nas vseh. Vodna skupnost je v lanski režiji solidno regulirala Ložnico od mostu v Arji vasi do izliva Vršce. Ta dela so bila opravljena brez vsakih reklamacij od strani posameznikov, tako rekoč v splošno zadovoljstvo. Za ta dela je v predračunu bil predviden znesek 6,056.362 dinarjev. Z dobro organizacijo so se zmanjšali stroški za ta dela na 3,026.300 dinarjev ter smo tako prihranili 3,030.062 dinarjev. Vodna skupnost je s svojimi delavci pomagala tudi Hmezadu pri osušitvi terena ob skladišču hmelja Hed, tako da je poglobila jarek Godomlje. S tem je odpeljala stoječo vodo, da bo teren suh in primeren za gradnjo novega hmeljskega skladišča. Za ureditev Godomlje v dolžini 1171 m je Hmezad iz svojih investicijskih sredstev plačal Vodni skupnosti za opravljena dela 2,700.000 dinarjev. Vodna skupnost plačuje delavce po storilnosti ter je zato tudi učinek dela večji. Sporedno z regulacijo glavnega jarka zasipljejo delavci z izkopano zemljo razne nepotrebne jarke in globače ob Ložnici. Upravni odbor je skupno s strokovnjaki izdelal načrt za letošnje leto. Po tem načrtu bo v letu 1956 regulirana Ložnica do bivše tovarne keramičnih izdelkov v Gotovljah. Za leto 1957 pa je predvideno, da •borno regulirali še ostalo. S tem bo Vodna skupnost končala svoje težko, a plodonosno in koristno delo. Upamo, da bo pri svojem nadaljnjem delu naletela na razumevanje in pomoč prizadetih kmetov ob Ložnici. Vinko Kolenc Perspektive trgovine Ni naš namen, da bi s tem člankom poveličevali pomen trgovine, vendar pa moramo poudariti, da lahko močno vpliva na pridelovanje hmelja. Funkcija trgovine ni samo izključno trgovanje s hmeljem, ampak tudi preskrbovanje hmeljarstva z različnim reprodukcijskim materialom. Zato nosi trgovina tudi vso soodgovornost za kvalitetno pridelovanje hmélja. V ostalem pa je njena naloga spoznavati svetovna tržišča, iskati boljše tržišče, ustvariti čim širši krog odjemalcev in utrjevati svoj ugled solidnega trgovca. Zakaj se je naš položaj na svetovnem tržišču tako ojačil, od kod takšen renome našega hmelja na svetovnem tržišču? Nedvomno je glavni vzrok za to ravno v tem, da prodaja savinjski hmelj samo eno podjetje. Ne mislim hvaliti delo Hmezada, ker bi lahko bilo to tudi kakšno drugo podjetje, pač pa je važen princip, da se s prodajo našega hmelja peča samo eno podjetje. S tem je dana naši trgovini možnost, da lahko na tržiščih diktira svoje cene. Tak primer je še edino v češki trgovini. Mislim, da je ta moment zelo važen in da se prevečkrat podcenjuje. Povsod drugod na svetu je stotine trgovcev s hmeljem ene same provenience. Ti si med seboj konkurirajo in tako znižujejo prodajno ceno, s-tem pa tudi odkupno ceno pri proizvajalcu. Drugi vzrok, ki utrjuje naš renome, je tipiziranje hmelja. Lahko trdimo, da smo edini, ki nastopamo vsako leto z enakimi tipnimi vzorci, kar ustvarja za- upanje in sigurnost pri kupcih. To je naša velika prednost. Kot tretje pa lahko poudarimo tudi sposobnost kadra, ki ima dolgoletno prakso pri manipulaciji in pakiranju. V tem močno prednjačimo pred ostalimi svetovnimi firmami. Prav našteta dejstva, ki se mi zde najvažnejša, so nam pomagala k uspehom. Ta načela je osvojila že bivša hmeljarska zadruga,' z njimi pa nadaljuje in jih izpopolnjuje tudi sedanje zadružno podjetje. Trdimo lahko, da je trgovina s tem omogočila vsakoletno prodajo blaga ter da je tako tudi vplivala na razširjevanje hmeljišč, saj je proizvodnja čutila sigurnost v prodaji. Morda kdo dvomi v resničnost te trditve, toda ne smemo prezreti dejstva, da so se hmeljski nasadi tudi drugod povečali in celo daleč nad predvojnim stanjem. To velja še posebej za Nemčijo. Zadnja leta, posebno leta 1953 in 1954, smo opazili precejšnje presežke hmelja glede na svetovne potrebe. To potrjuje tudi dejstvo, da so ostale precejšnje količine hmelja neprodane, n. pr. v Franciji leta 1953, v Nemčiji leta 1954, in so njihove zaloge blaga presegle našo celotno proizvodnjo. A svetu je tako rekoč prišlo do delne depresije. Posledica tega je bila, da so v gotovih deželah morali zmanjšati odnosno skrčiti hmeljišča. Tako je Nemčija skrčila svoje nasade za preko 500 ha, Amerika pa celo za približno 2000 ha. Pri nas pa je bilo obratno in se hmeljišča iz leta v leto širijo. Res je sicer, da je devizna politika naše države omogočala, da naš kmet tega pritiska zunanjega trga ni obučutil kljub delno znižani prodajni ceni. Res pa je tudi, da je naša trgovina bila v istem položaju z ostalimi, pa ji je vendar uspelo prodati vse blago in tako obdržati svoje tržišče. Zelo močan padec svetovnih cen hmelja smo opazili v letu 1953 in 1954, saj je cena za 1 kg hmelja padla od 3 dolarjev na 1,5 dolarja. Včasih se ob takšni situaciji, ko je hmelja v svetu dovolj, vprašujemo, ali kaže forsirati povečanje nasadov. Trdimo lahko, da je takšen dvom neupravičen, kajti naše blago je precej iskano, le kvaliteto moramo še izboljšati in skušati v čim krajšem času odpraviti velik odstotek četrtovrstnega hmelja. Za to blago ni mnogo, odnosno skoraj nič povpraševanja, medtem ko je trgovina sposobna z lahkoto izvoziti 2000 ton kvalitetnega hmelja. Istočasno lahko ugotovimo, da je naša trgovina osvojila v zadnjih treh letih tržišča v Braziliji, Vzhodni Afriki, Avstraliji, Venezueli, Kolumbiji in v britanski Malaji ter so se tako povečale potrebe za približno 300 ton hmelja. Vse to nam narekuje, da razširimo nasade, istočasno pa, da na dosedanjih nasadih povečamo hektarski donos. Vsaka bojazen, da ne bi prodali blaga je neupravičena, le njegovo kvaliteto moramo čimbolj izboljšati. Vedeti moramo, da nemajhni proizvodni stroški Nemčije, kot največjega pridelovalca hmelja, ne dopuščajo močnejšega padca cen, ker bi to za Nemčijo pomenilo še večje skrčenje hmeljskih nasadov. Ce pa bi že prišlo do tega, bi morala Nemčiji slediti tudi Francija in nato še Belgija kot pridelovalci slabših kvalitet. Prodajne cene za letnik 1955 kažejo, da smo leta delne krize že prestali ter upamo, da se ne motimo, da bomo tudi prihodnja leta lahko obdržali vsaj enake cene, verjetno pa bodo cene še narastle. Nagel porast cen najbrž ne. bo mogoč, kajti Amerika, ki je udeležena v svetovni proizvodnji hmelja s 40 %, je svoje blago močno izboljšala. Pred leti je namreč ameriški hmelj veljal še za zelo slabega, medtem ko je sedaj ameriški hmelj že toliko boljši, da ga pivovarništvo lahko uspešno meša z žlahtnim hmeljem. V svetu pa se istočasno bije boj za priznavanje kvalitete po kemičnih analizah, kajti do sedaj so cenili hmelj samo po aromi. Če bo prišlo do tega, da bo kvaliteta priznana le na podlagi kemične analize, potem ima naš hmelj velike prednosti; kajti prav kemične analize dokazujejo, da je po kvaliteti boljši od nemškega iz Hallertaua, ki si lasti dominanten položaj. Izvoz našega hmelja se iz leta v leto veča. Površine se širijo in večajo se hektarski donosi. Z lanskim letnikom smo dosegli rekordno številko, saj bomo skupno izvozili preko 1700 ton hmelja, v približni vrednosti 2,500.000 dolarjev. Naš najvažnejši odjemalec je Severna Amerika, ki odkupi vsako leto približno preko 40 % našega pridelka. Njej slede Južna Amerika, Holandska, Avstrija, Anglija, Belgija, Francoske kolonije, Švica, Francija, Indonezija itd. Trenutno vseh potreb niti ne moremo kriti. Uspešno sodelovanje med trgovino in proizvodnjo zahteva enotnost, ta enotnost pa je istočasno pogoj za uspešno trgovanje. Le taka povezanost je v korist hmeljarstva in skupnosti ter tudi najboljši porok za bodoče. Bobovnik Mišo Državna posestva so velikega pomena za napredek kmetijstva Državna posestva kažejo v prvem desetletju lep napredek pri pridelovanju hmelja. S hmeljem, ki jim je glavna panoga, razen posestva Šentjur in Radlje, se bavi danes 11 državnih posestev. Samo Radlje (Ma-renberg) je prvo državno posestvo, ki je imelo leta 1946 zasajenih 19.734 sadik hmelja. Vsa druga posestva ali niso bila registrirana pod tem imenom, ali pa se niso bavila s hmeljem. Drugo je začelo saditi hmelj po vojni državno posestvo Žovnek leta 1948, ki je imelo 2800 sadik hmelja. Šele leta 1952 sta bili ustanovljeni državni posestvi Prebold in Hmeljarski inštitut Žalec. Naslednjega leta so ustanovili državna posestva Arja vas, Šmartno ob Paki in Založe. V letu 1954 so se tem posestvom pridružila še: Založe-Šempeter, Vrbje- in posestvo Kmetijske šole Šentjur. V povojnih letih je državna zemlja hmeljarskega okoliša pripadala različnim ustanovam in se združila do leta v 11 samostojnih obratov, ki so danes registrirani pri Hmeljni komisiji za Slovenijo. Naslednji kmetijski obrati: 1. Kmetijsko gospodarstvo, Arja vas - Petrovče. 2. Hmeljarski inštitut, Žalec. 3. Zadružno kmetijsko posetvo, Prebold. 4. Posestvo kmetijske šole, Šentjur. 5. Kmetijisko posestvo Hmeljarske šole, Vrbje. 6. Državno gospodarstvo, Založe. 7. Državno kmetijsko posestvo, Žovnek. 8. Kmetijska zadruga, Gotovi j e. 9. Ekonomija Kmetijske zadruge, Dobrna. 10. Kmetijsko posestvo Kmetijske zadruge, Šmartno ob Paki. 11. Selekcijsko posetvo, Rad je ob Dravi, služijo tudi inštitutu za hmeljarstvo pri proučevanju hmeljske proizvodnje za hmeljarsko področje. Na temelju tako široko pridobljenih izkušenj lahko produkcijski, ekološki in zaščitni oddelek nastopajo v praksi iz leta v leto z novimi zaključki, ki niso pobrani iz tuje literature pač pa so plod že desetletnih poskusov, ki se dobro obrestujejo v nadaljnji hmeljarski proizvodnji. Pokličimo si v spomin, kako so se ustanavljale hmeljarske ekonomije, kmetijske delovne zadruge in iz tega izkristalizirala državna posestva: Stran 34______________________________________________ »HMELJ AR< ______________Letnik XI PRIKAZ USPEHA POVOJNEGA HMELJARSTVA NA DRŽAVNIH POSESTVIH 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 Tek. št. Število sadik Donos na VRST A V Državno posestvo Leto zasajeni manjka- ,0 jočih v °' ha 1000 sod. I. Rr •/o II. kg °/. III. kg 7» IV. kg 7« Skupaj 1953 60.319 (.347,50 306,50 1.450,5 7,88 13.583,5 73,56 2437,— 13,19 993,— 5,37 18.464,— 1 Arja vas 1954 60.975 (.08f,— 244,50 2.910,5 19,50 9.304,5 62,35 1781,5 11,93 929,— 6,22 14.925,5 1955 78.556 10.486 13,34 (.116,— 253,50 8.241,— 41,60 5.680,— 28,- 5538.-- 27,70 546,— 2,70 19.930,— 1953 3.674 (.220,— 265,— 946,— 100,— 946,— 2 Prebold (954 3.674 1.683,50 380,50 211,5 15,15 1.112,— 79,57 46,5 3,32 27,5 1,96 1.397,5 1955 20.941 1.665,— 370,— ( .754,— 22,7 3.586,— 46.70 286,— 3,60 2150,— 27.00 7.776,5 1953 23.005 (.306,— 299,— 915,— 8,02 6.929,5 60,74 3564,5 31,24 (1.409,— 3 Radlje 1954 23.005 (.127,— 255,— 3.439,— 38,32 4.724,— 52,63 812,— 9,05 8.975,— 1955 33.450 910,— 206,— 5.214,— 75,38 1.646,5 23,81 56,— 0,81 6.916,5 1953 62.176 1.265,50 288,— 2.043,— 11,42 6.020,5 33,69 6326,5 35,37 3492,— 19,52 17.882,— 4 Šempeter (954 87.089 1.377,— . 313,— 7.135,— 26,17 16.577,— 60,31 2344,5 8,60 1203,5 4,41 27.259,— (955 94.523 1.216,— 275.50 7.552,— 28,90 12.580,- 48.10 1725,— 6,60 4286.— 16.40 26.144,5 1953 3 Šentjur 1954 4.260 588,— 132,— 294,5 52,12 270,50 47,88 565,— 1955 4.320 (.412,— 321,— 1.160,— 83.80 169,5 12,26 54,5 3,95 (.385,— 1953 2.500 949,— 212,50 475,5 89,46 56,— 10,53 531,5 6 Šmartno ob P. (954 6.300 (.626,— 376,— 2.073,5 87,91 97,5 4,13 187,5 7,94 2.358,5 (955 (0.100 1.077,— 244,— 2.047,— 83,70 364,5 14,00 57,- 2,30 2.468,5 1953 84.603 1.536,50 349,— 2.837,5 9,60 14.370,5 49,33 11384,— 38,54 741,— 2,50 29.533.— 7 V rbje (954 71.939 (.209,— 274,— 6.413,5 32,43 12.440,— 62,91 745,5 3,77 . 172,— 0,86 19.772,— 1955 90.940 (.345,50 305,50 (0.745.— 38,60 9.827,— 55,40 3278,— 11,80 3948,— 14,20 27.807,5 1953 38.020 299,— 68,— 756,5 29,25 1253,— 48,45 576,5 22,29 2.586,— 8 Žovnek (954 54.900 908,— ' 206,— 238,5 2,10 7.912,— 69,97 3045,— 26,93 111,— 0,98 11.306,5 , 1955 72.200 1.051,5 238,50 4.933,5 28,60 7.440,5 43,10 1166,— 6,70 3707,— 21,40 17.247,5 Leta 1946: Državno posestvo, Marenberg; Kmetijske obdelovalne zadruge, Arja vas z ekonomijami: Vrbje. Šempeter in Arja vas. Leta 1947: Državna posestva, Marenberg; Kmetijske obdelovalne zadruge, Arja vas z ekonomijami: Vrbje, Šempeter in Arja vas. Leta 1948: Državna posestva, Marenberg in Žovnek; Kmetijske obdelovalne zadruge, Arja vas z ekonomijami: Vrbje, Šempeter in Arja vas. Leta 1949: Državna posestva, Marenberg in Žovnek; Kmetijske obdelovalne zadruge: »France Prešeren«, Arja vas, Prekopa, Griže, Tabor, Šempeter »Primorje«, Vel. Pirešica, Vransko, Vrbje, Babno, Gorenje; Ekonomije: Polzela, Trnava, Gotovi je, Žalec, MLO Celje. Leta 1950: Državna posestva, Marenberg in Žovnek; Kmetijske delovne zadruge: Arja vas, Babno, Dre-šinja vas, Gorenje, Griže, Prekopa, Sv. Jurij ob Taboru, Šempeter, Vel. Pirešica, Vransko, Vrbje, Žalec; Ekonomije: Braslovče, Gomilsko, »Beton«, Gomil-sko, Gotovlje, Lava, Liboje, Polzela, Šempeter, Novi klošter, Šentilj, Šmartno ob Paki, Trnava, »Juteks« Žalec, »Pošta Celje« Škofja vas, KZ Škofja vas in Tovarna sadnih sokov, Celje. Leta 1951: Državna posestva, Radlje ob Dravi in Žovnek; Kmetijske delovne zadruge: Arja vas, Babno, Dre-šinja vas, Gorenje, Griže, Prekopa, Tabor, Šempeter, Velika Pirešica, Vransko, Vrbje in Žalec; Ekonomije: KZ Gomilsko, »Beton« Gomilsko, KLO Gotovlje, MLO Celje Lava, »Žitofond« Liboje, Novi Klošter, KZ Polzela, »Pošta Celje« Lava, KZ Šentilj, Šmarje pri Jelšah, Šmartno ob Paki. KZ Trnava, »Juteks« Žalec. Leta 1952: Državna posestva, Radlje ob Dravi, Žovnek in Prebold; Kmetijske delovne zadruge: Arja vas, Babno, Dre-šinja vas, Gorenje, Griže, Prekopa, Petrovče, Tabor, Šempeter, Velika Pirešica, Vransko, Vrbje, Žalec; Ekonomije: Gomilsko, Gotovlje, »Juteks« Žalec, Lava, Novi klošter, Šentilj, Šmartno ob Paki, Trnava. Leta 1953: Državna posestva: Radlje ob Dravi, Žovnek, Prebold, Inštitut za Hmeljarstvo, Arja vas, Šmartno ob Paki, Založe; Kmetijske delovne zadruge: Prekopa, Tabor. Vransko; Ekonomije: Gomilsko, Gotovlje, »Juteks« Žalec, Lava, Šentilj, Prebold, Trnava. Leta 1954: Državna posestva: Radlje ob Dravi, Žovnek, Prebold, Inštitut za hmeljarstvo, Arja vas, Šmartno ob Paki, Založe-Šempeter, Vrbje, Posestvo Kmetijske šole Šentjur; Kmetijske delovne zadruge: Vransko, Prekopa, Tabor; Ekonomije: Lava, Gotovlje, Kmetijsko gospodarstvo KZ Prebold, Dobrna, Šentilj. Leta 1955: Kmetijska gospodarstva: Arja vas»*-Petrovče, Hmeljarski inštitut Žalec, Zadružno kmetijsko posestvo Prebold, Posestvo Kmetijske šole Šentjur, Kmetijsko posestvo Hmeljarske šole Vrbje, Državno gospodarstvo Založe, Državno kmetijsko posestvo Žovnek, Kmetijska zadruga Gotovlje, Ekonomija Kmetijske zadruge Dobrna, Kmetijsko posetvo Kmetijske zadruge Šmartno ob Paki, Selekcijsko posestvo Radlje ob Dravi. Karel Kač Kako pa v bodoče? Sedaj, ko smo na pragu drugega desetletja povojne graditve in ko hmeljarji polagajo obračun desetletnega dela, lahko ugotovimo eno: Izkušnje, pobude, novi izsledki v hmeljski proizvodnji nalagajo nove napore, obenem pa kažejo sigurno pot bodočemu hme-ljarjenju. Večkrat hmeljarji vprašujejo: Povejte nam, kako bo v bodoče, kako bomo pridelovali, kako prodajali itd. Razumljivo, da so te stvari vsakodnevno povezane s hmeljarjevim življenjem. Treba bo ob takšnih vprašanjih več zaupanja. Zaupanja pa ni mogoče kar z lijakom naliti. Živa beseda v razpravah s hmeljarji bo tudi v bodoče učinkovito sredstvo za to bolezen. Mislim, da hmeljarji doslej res niso bili posebno razočarani. Nasprotno, svobodno so izražali svoje težnje, z izkušnjami in dobrimi nasveti pa so pomagali reševati marsikatere probleme v preteklosti. Če omenim probleme, ne smemo prezreti okolnosti, v katerih smo jih reševali. Ohnova, izgradnja osnov našega gospodarstva, krepitev obrambne moči države, vzgoja novih ljudi, urejevanje odnosov z zunanjim svetom itd., so vzroki, da je moral sleherni državljan prispevati delček lastnih naporov za dosego velikih smotrov, ki so danes na celi črti uresničeni. Le tako vsestransko gledano je mogoče presoditi od kod težave, mimo katerih tudi hmeljarji niso mogli. Preteklo povojno obdobje, sicer kratko vendar bogato, je za nami. Ob tej priliki ni odveč, če se kratko pogovorimo, kako pa v bodoče? Slabo bi začeli, če bi mislili, da bo v bodoče šlo brez težav. Izkušnje govore nasprotno. Spoprijeti se bo tre- ba tudi v bodoče s problemi proizvodnje, zaščitne službe itd. Znanstveni in strokovni izsledki morajo hitreje kot doslej prodirati v prakso. Preskrba z materialom, zlasti inventarjem v hmeljiščih, je in bo tudi v bodoče posebno vprašanje. Skratka, celotni proces hmeljarske proizvodnje se bo odvijal v zadovoljstvo vseh, če bodo vsi hmeljarji, posebno pa zadružne organizacije, svoje pospeševalne in proizvodne naloge sproti reševali. Smo v času ko si uspešnega hmeljar-jenja brez dobre zadružne organizacije ne moremo zamisliti. Bodočnost bo pokazala, da je perspektiva hmeljarstva in kmetijstva v celoti v zadružnem kmetijskem življenju. Nova pot našega gospodarstva zelo jasno postavlja vprašanje kmetijstva in vlogo, ki jo naj ima zadružništvo. Treba bo zelo jasno govoriti o vsklajevanju socialističnih odnosov na vasi. Socializem ni samo tovarna ali podjetje. Tudi vas je tovarna svobodnih kmečkih proizvajalcev, ki morajo najti mesto v naši socialistični skupnosti. Socializem ne terja naporov samo od gotovega kroga državljanov, kot ne daje boljše življenjske pogoje samo nekaterim, temveč prav vsem, ki živijo v tej skupnosti. Če se stvari tako postavljajo, tedaj bomo morali krepko prijeti, da pospešimo korake v smeri nadaljnjega napredka v našem kmetijstvu, tako tudi v hmeljarstvu. To bomo brez dvoma dosegli. Osnova nam bo pa morala biti v vsestransko proučenih in realno postavljenih delovnih programih. Zelo važni bodo delovni programi kmetijskih zadrug in njenih pospeševalnih odsekov. Sploh se mora življenje v naši pospeševalni službi postaviti na zdravo, realno podlago. Izredno važni so, in bodo tudi v bodoče, programi dela pospeševalnih odsekov kmetijskih zadrug. Le-ti morajo zajeti kompleks nalog, od organizatomih, pospeševalnih, proizvodnih do pro-svetno-vzgojnih. Ti programi bodo slabo postavljeni, če ne bodo grajeni na materialnih zmogljivostih in če ne bodo upoštevali realnega stanja na naši vasi. Zmogljivosti pa so v našem kmetijstvu velike, treba jih bo koristneje angažirati in usmeriti v proizvodni proces. Programi odsekov pa bodo prav tako malo pomenili, če se z njimi ne bodo dodobra spoznali pridelovalci sami in če se za izvajanje le-teh ne bodo odgovorni pospeševalni odbori uporno borili. Mnogo je torej odvisno od aktivnega dela pospeševalnih odsekov, kako se bodo v bodoče izvajale programske naloge v hmeljarstvu. Obenem pa bodo ti programi pospeševalnih odsekov zelo realni delovni programi upravnih odborov kmetijskih zadrug, kateri so prvenstveno odgovorni za napredek zadružnega življenja na vasi. Hmeljarski odbor OZZ bo lahko pri delu odsekov po kmetijskih zadrugah mnogo pomagal. Glavna naloga bo tudi v bodoče, ob istočasnem organizacijskem utrjevanju zadružnega življenja, borba za izboljšanje kvalitete proizvodnje hmelja. Ko bodo hmeljarji v kratkem polagali po kmetijskih zadrugah na zborih obračun lanskoletnega dela in pregledali uspehe ter pomanjkljivosti zadnjega desetletja, je prav, da spregovorijo in da se skupaj pomenijo o konkretnem delu v letošnjem ter v prihodnjih letih. Naj nas spremljajo v drugem desetletju besede predsednika Tita v novoletni poslanici, ko pravi: »Težave, ki nas še čakajo, niso nepremagljive, ker so mnogo manjše od že premaganih.«