Časopis Literarne sekcije DPD Svoboda cena za kulturna in družbena vprašanja 30ND
na Žirovskem
Z i ro vs ki občasnik
Št. 2(1981)
Izdaja ga	Literarna sekcija
	DPD Svoboda Žiri
Uredili so ga	Tone Eniko
Gl. in odg. urednik	Miha Naglic
	Prane Temelj
Likovni uredniki	Stane Kosmač
	Tomaž Kržišnik
	Helena Zorjan
Tehnični urednici	Anuška Kavčič
	Silva Lahajnar
Naklada	5oo izvodov
Cena	4-0   dinar j ev
Natisnila in vezala	Partizanska knjiga,
	Ljubljana
Tisk ovitka in	
likovne priloge	Etiketa Žiri
Izdajo so finančno in materialno podprli
Naslovnica in vinjete
Alpina
Ljubljanska banka
Slovenijales
Etiketa
Kladivar
KGZ Sora
Poliks
Ysem se najlepše zahvaljujemo!
Stane Kosmač
Ob stoletnici bralnega društva, ki je bilo prvi organizirani in posebej zato ustanovljeni dejavnik slovenske kulture v Zireh, posvečamo to številko slovenskemu kulturnemu prazniku. V Žireh, 8. 2. 1981
UVODNE BESEDE Srečko Kosovel
Zakaj grmijo taki plazovi obupa na nas? Zakaj omahuje naš korak trikrat n dan? Zakaj tone naša misel v trajni maloupnosti, zakaj omahne ob prvem poletu in pade pobita, za vekomaj ubita na tla, žalosten spomin in ovira na poti? Ali je res samo poguma premalo? Ali je res samo vztrajnosti premalo?
S filmsko naglico beži čas mimo nas. Se pri nas, koder si vsako gibanje lomi peruti v reakcionarnem gozdu malenkostnih razmer, še pri nas, se mi zdi, beži vse tako mimo: z nervozno hitrostjo, obupno naglico, raztrgano, ubito. In vendar ne dušijo nikjer napredka in razvoja (dasi ga s tem pospešujejo!) tako, kakor pri nas.
Zdi se mi pa, da je ravno v takem kaotičnem kopičenju dogodkov in doživljajev potreba: mirnega gledanja. Kajti vlak vidiš šele tedaj, ako stojiš ti pri miru, če bežiš z njim, ga ne vidiš.
To mirno gledanje nas usposablja trezno presojati stanje sodobnosti. Kajti ravno v sodobnosti moramo pogrezniti temelje bodočnosti, temelje našega dela. Naše delo se ne lovi za senzacijo dneva, ne sme iskati od dneva priznanja, marveč od bodočnosti.
Zato, ker ne delamo, obupujemo, omahujemo trikrat na dan. Zato, ker ni vere več, vere v bodočnost, vere v delo, ki jo pripravlja, vere v delo, posvečujoče, zmagujoče. A samo delo vodi k zmagi.
Težki dogodki padajo na nas kakor preizkušnja. In nikogar ni, ki bi pokazal smer, odkoder prihaja rešitev (so že, a morajo molčati!)' Slovenski časopisi in revije so z nekaj izjemami nepotrebni pokvarjeni barometri, ki jim ne verjamemo več. Politika hazardira z momentom, računa na neorientiranost, daje pristašem politične obljube, v njej, plitki enodnevnosti, prevladuje nizkoten boj za nizkotne cilje.
Slovensko gospodarstvo tava pač za slovensko politiko. Dočim se slovenska politika opira vsaj v proglasih na humanizem, o tem humanizmu v gospodarstvu ni sledu. To pa sledi nujno iz navedenega: humanizem je politikom le fraza, s katero lahko opletajo nekaj časa sem in tja. Gospodarstvo pa je resno in kruto poglavje, ki sentimentalnega humanizma ne prenese. Tudi za gospodarstvo je samo ena rešitev: gospodarski humanizem.
Slovenska plaha kultura se je zavedla svoje "plemenske" prirojenosti in se umaknila iz javnosti z mrtvim protestom v duši. Izgubila je stik z življenjem in postala potrebna samo še onim, ki jokajoči strmijo v kotvi in objokujejo izgubljene ideale. Ker je ta kultura izgubila stik z življenjem, je izgubila tudi svojo življenjsko silo in upor, ki ga zmore le borec.
Mesto da bi se mladi slovenski kulturni delavci soglasno uprli proti obstoječim krivicam in nizkotnostim življenja, so se umaknili, kamor spadajo: v kot
To ni obsodba, marveč le karakteristika sodobnega stanja, s katerim moramo računati.
Ne bomo se ozirali na one, ki prodajo za skledo leče svoje prepričanje, tudi na one ne, ki ga sploh nimajo. Le za resnost in poštenost sobojevnikov nam gre. Tudi ne moremo nikomur izmed njih obljubljati raznih ugodnosti, ki jih sami nimamo. Tudi ne pravimo: mi smo, ki vas' vodimo v obljubljeno deželo Pravice. Ne mi, ampak vsi, ki se bodo borili za poštenost, odkritosrčnost in načelnost v življenju, pripomorejo k razvoju.
Zmaga resnice v kulturnem, humanizma v gospodarskem, pravičnosti v socialnem življenju pa bo največji triumf sodobnega človeštva.
/Pripis uredništva:
Te uvodne besede je Srečko Kosovel objavil v reviji Mladina (1. 1925/26, str. 1-2). Danes so nam dostopne v njegovih Zbranih delih (3.zv., str. 9-11, Lj. 1977).
Zavedamo se, da so bile napisane v drugačnih družbenih razmerah, a jih kljub temu ponatisku-jemo zaradi njihove izredne poetične in humanistične aktualnosti./
fribuna bralcev
Mestni muzej Idrija Josip Rus
Andrej Pagon - Ogarev
TRIBUNA BRALCEV
Uredništvo z veseljem ugotavlja, da.je bil odziv bralcev na našo prvo številko ugoden, saj je bila razgrabljena in marsikdo še zdaj vpraša po njej.
Ustno nas je marsikdo pohvalil in do naših ušes so segla tudi nekatera zakulisna obrekovanja. Pogrešamo pa javne kritike - naj bo dobra ali slaba.
Časopis smo poslali številnim ustanovam in posameznikom z dobrimi nameni: seznaniti jih z našo dejavnostjo, jih povabiti k sodelovanju, jih zaprositi za materialno in finančno podporo ali pa se jim zahvaliti za kaj takega.
Nekateri so se nam pismeno odzvali.
Mestni muzej Idrija
Predlagali smo mu zamenjavo za Idrijske razglede. Dobili smo jih in zraven še tele vzpodbudne besede:
"Prejeli smo prvo številko vašega Žirovskega občasnika, ki nas je že ob prvem prelis-tanju razveselila. Razume se, da radi sprejmemo vaš predlog za zamenjavo z našim zbornikom Idrijski razgledi. Literarni sekciji želimo lep in uspešen razvoj.
Ce boste za zbiranje gradiva in pisanje za zbornik, ki ga načrtujete, potrebovali arhivske vire, vam je oddelek Zgodovinskega arhiva Ljubljana v našem gradu prav tako vedno na razpolago, to nam je zagotovil njegov vodja tov. Andrej Sernilogar. Precej podatkov o žireh, oziroma o idrijsko-žirovskih stikih je raztresenih po raznih časopisih takratnega časa, zlasti v Napreju, kar bi vzelo mnogo časa.
Tudi naša želja je, da se ponovno uveljavijo in še razširijo že tradicionalne prijateljske in sosedske povezave. Veseli bi bili kakega vašega osebnega obiskai tako bi se lahko še bolj neposredno kaj koristnega pomenili.
Še enkrat lepa hvala za poslani Žirovski občasnik, ki je zanimiv po vsebini in izredno skrbno in lepo oblikovan.
Lepo vas pozdravijamo!
Idrija,dne 4.11.1980 Ravnatelj:
Jurij Bavdaž
Josip Rus
"Žal mi je, da se nisem mogel odzvati vašemu vabilu na krajevni praznik, posebno zaradi. 75-letnice TD Sokol, na katerega me vežejo posebni spomini." (Ljubljana, 30.10.1980)
Z malo besedami, a prizadeto se je oglasil Josip Rus, nekdanji sokolski prvak ter nosilec številnih pomembnih funkcij med NOB in po njej.
Andrej Pagon - Ogarev
"Prejel sem "Žirovski občasnik" in se zanj tovariško zahvaljujem. Ni nič narobe, ker ste v 2o objavili mojo pesem "4- januar 1944 v 2ireh". Zelo dobro razumem denarno stanje uredništva in hkrati cenim Vase prizadevanje, da se ohrani zgodovinsko pričevanje na tista leta, ko smo se zavestno odrekali vsem udob*-nostim življenja in se v gozdovih borili za naš lepši jutrišnji dani In še to. Takrat nismo pisali za honorar, ker smo čutili potrebo, da se tudi s pisanjem borimo za svobodo, zato tudi ob morebitnem ponatisu ne zahtevamo nobenega honorarjal 1!
V pismu omenjate prošnjo, da bi prispeval še kakšen zapis iz takratnih časov, ki se nanaša na Žiri. Pošiljam nekaj pojasnil k sestavku "Zgodovinsko ozadje nastanka pesmi!) itd., skupaj z izvlečkom moje reportaže "Življenje, življenje", ki sem jo kot ranjenec napisal v bolnici "Franja" in jo je potem objavil "Partizanski dnevnik" čez celo stran v januarju 1944. Dalje pojasnjujem, kdo sta bila Blaž in Matjažek, ker sem mnenja, da je prav, da Žirovci spoznajo, kdo sta bila ta dva izredna partizana in komandanta.
Prilagam tudi fotokopijo recitacije, ki jo je tovariš Blaž recitiral na mitingu v Zireh zadnji dan leta 1945. Zapis te recitacije sem ohranil v mojem partizanskem arhivu. Prilagam tudi fotokopijo spominskega zapisa o padli Drini - Miheli Škapin, ki je padla dne 15. novembra 1943 pri samotni kmetiji na vzhodni strani Žirov in fotokopijo njene pesmi "Jesen", ki mi jo je bila izročila pred hišo omenjene kmetije dan pred napadom Nemcev in belogardistov na II. bataljon Vojkove brigade. Mihela Skapin - Drina je bila imenovana za narodno herojinjo. Doma je bila iz Vipavske doline .
Prilagam tudi dve pesmi, ki opisujeta Hupnikove domobrance: "Ofenziva na prašiče" in "Kovtarska". Pesmi sta bili objavljeni v glasilu Vojkove brigade "Za Vojkom", številka 2, ki je izšla pred novim letom 1944.
Nadalje se mi zdi potrebno, da Vas kot urednika opozorim na danes že pokojno Rupert Frančiško iz Nove vasi št. 47 - takratna številka. Po vojni sva si izmenjala nekaj pisem, v katerih sva se "pogovarjala" o naši narodnoosvobodilni borbi.
V enem imenovanih pisem mi je bila sporočila, da je napisala daljšo kroniko dogodkov iz njene vasi in okolice. Verjetno jo hranijo njeni otroci. Vprašajte jih, saj je menda njena hčerka še doma v Novi vasi. V pismu omenja med drugim, kako je šla kropit padle partizane, ki so padli dne 4. januarja 1944 v Zireh. Med mrtvimi je bil tudi sodnik Kramberger, ki se prejšnji večer kar ni mogel posloviti od gostoljubne hiše Ropretove družine. Ko je bil zvečer 3. januarja pred odhodom v Ž*iri, se je še dvakrat vrnil nazaj v hišo in se poslavljal z besedami: "Po vojski se bomo pogovarjali, po vojski." Drugi dan je bil med mrtvimi...
Toliko sem imel za mojo dolžnost, da Vas seznanim in dam nekaj napotil za gradivo naslednje številke. Lahko Vam, za Vaše res veliko prizadevanje, samo čestitam.
NEKAJ POJASNIL K SESTAVKU "ZGODOVINSKO OZADJE NASTANKA PESMI" (4. JANUAR 1944 V ZIREH), OBJAVLJENEM V ŽlROVSKEM OBČASNIKU
Nemci in belogardisti so napadli štab Vojkove brigade v župnišču v Žireh dne 4. januarja 1944 že pred deseto uro zjutraj in ne 3. januarja 1944. V župn.šču sta bila takrat štab brigade in propagandni odsek. Ko so zaregljale nemške strojnice, smo z največjo naglico pospravili opremo in se umaknili po hodniku na vzhodna vrata, kjer nas krogle niso mogle zadeti. Eden za drugim so se tovariši s stopnic župnišča reševali čez glavno ceBto na drugo stran, kjer so bili varni pred kroglami. Zadnja sva ostala na stopnicah s komandirjem zaščitne čete Mitjem. Nemci so na drugi strani župnišča kričali: "Hande hoch!" Bili so to pravi trenutki odločitve. Pred menoj se je na cesto pognal komandir Mitja. Na sredi ceste ga je prerešetal rafal iz strojnice. Brez glasu se je zgrudil na tla, se preobrnil na stran, sključil eno nogo in negibno obležal. Videl sem, kako se je v cestnem prahu nabirala velika luža krvi, ki mu je odtekala iz več ran. Tako je padel - le nekaj metrov od mene -dobri komandir Mitja, doma nekje na Gorenjskem. Vse to se je zgodilo v nekaj sekundah. Trenutek sem okleval ali naj sledim Mitji ali...
Na drugi strani ceste je bil visok plot iz smrekovih krajcev. Dva krajca so tovariši, ki so se reševali iz župnišča pred nama, odtrgali, da so se lahko rešili za steno bližnje hiše. Tam za plotom je stala stara žena in mi z roko dajala znak, naj skočim čez cesto. Tvegal sem in se pognal s stopnic čez cesto. Čudnol Sovražna strojnica se ni oglasila. Nepoškodovan sem dosegel plot in se stlačil skozi odprtino. Tista stara žena mi je z roko pokazala navzgor k Jurčnikovi hiši in dejala:
"Za tisto hišo so zbrani tovariši, ki se eden po eden rešujejo v gozd po tisti čistini."
Zaščiten od sten hiš sem se pognal navzgor. Tam je bila skupina tovarišev, med njimi tudi operativni oficir štaba brigade Bojan Hojan - Marko, major bivše jugoslovanske armade. Bil je oblečen v bel vetrni jopič in obut v visoke škornje iz rdečkastega usnja. Stal je na vogalu lesene lope in iz brzostrelke spuščal rafale na Nemce, ki so od župnišča drveli po cesti in kričali, naj se vdamo...
Medtem so se tovariši eden po eden plazili navzgor po travi proti rešilnemu gozdu. Ko je prišla vrsta na mene, sem se po vseh štirih začel plaEiti navzgor. V eni roki sem imel puško, v drugi majhen kovček z raznimi dopisi. Ko sem dosegel živo mejo, sem se z glavo naprej pognal v dober meter globoko drasto - gozdni kolovoz, ki je iz Goropek peljal v Žiri. Prav takrat sem v levem kolenu začutil močan sunek. Zadela me je krogla iz sovražne strojnice. Ko sem hotel vstati, je noga klecnila. Nekaj toplega je začelo polzeti po nogi v čevelj. Bil sem trenutno na varnem, ker me je pred sovražnimi kroglami ščitila tista vdolbina. Nemci so videli, kam se rešujemo in so silovito obstreljevali tisto čistino in gozd. Odstreljeni vršički smrek in jelk so kar deževali na gozdna tla. Začeli so nas obstreljevati tudi z minami. Ko sem se plazil po tistem žlebu navzgor, se je na drugi strani razpočila mina. Drobec mine mi je posnel kožo na členkih leve roke.
Zavedal sem se, da je le od moje vztrajnosti odvisna rešitev, zato sem se plazil naprej po tistem žlebu, dokler nisem dosegel mrtvega kota, kjer sem bil varen. Spotoma sem dobil mrtvega intendanta Milana. Ležal je na snegu, iz ust pa mu je še kar naprej tekla kri... Dva mrtva v tako kratkem času...
Kasneje sem v bolnici "Pranja" napisal reportažo z naslovom: "Življenje,življenje...", Ki jo je potem objavil "Partizanski dnevnik" čez celo stran. V reportaži sem zapisal, da so nam odstreljeni vršički smrek in jelk, ki so nagosto kot dež padali na gozdna tla, kazali pot v življenje. Tisti odstreljeni vršički so bili - poleg zvonov, ki so v žirovskem zvoniku zvonili poldan - navdih za pesem "4. januar 1944 v Zireh".
0 Bojanu Hojanu - Marku moram zapisati še tole: Takrat ko je z brzostrelko streljal na Nemce, ki so po glavni cesti drveli priti nam, ki smo bili za Jurč-ilkovo hišo, je streljal pred nje ali pa čez nje. Nemci so dobro vedeli, da je "partizan", ki nosi bel vetrni jopič in visoke rdečkaste škornje - njihov sodelavec. Prav zato niso streljali na partizane, kjer so opazili njegovo postavol!I V februarju 1944 so majorja Bojana Hojana - Marka in Karla Novaka - Toneta, komandanta I. bataljona Vojkove brigade, aretirali in prišla sta pred partizansko vojaško sodišče. Bila sta zaradi izdajstva in sodelovanja z okupatorjem obsojena na smrt in ustreljena. Pisatelj Tone Svetina je v "Ukani" obširno opisal delovanje obeh. Majorja Bojana Hojana - Marka imenuje v"Ukani" major Hrast, Karla Novaka - Toneta pa imenuje Grabflr. (Kdor še ni bral "Ukane", mu toplo priporočam, naj jo prebere).
V "Utrinkih ob 10. obletnici Žirovske republike" sta omenjena tudi Matjažek in Blaž. Oba sem dobro poznal, saj smo bili več časa skupaj kot partizani. Branko Karapandža -Matjažek je bil nekaj časa namestnik politkomisarja, kasneje pa politkomisar XXXI. divizije. Za Novo leto 1944 je v glasilu XXXI. divizije "Triglavski odmevi" napisal uvodnik, s katerim je vlival poguma borcem:
"Tudi 3edanjo, šesto Hitlerjevo ofenzivo bo razbila jeklena in borbena volja narodov Jugoslavije. Jugoslovansko ljudstvo in njegovi vojaki že vidijo na obzorju krvavo-rde-če porajajoče se sonce - sonce svobode. Hitlerjevi krvniki gledajo v vizijo Harkovskih vislic svojo prihodnost.
Borci, ki se borite na naj zapadnejšem delu naše Domovine, pod senco Triglava, komandirji, komandanti in politkomisarji XXXI. divizije - da bi vam bilo leto 1944 srečno!
Danes si podajmo roke v zakotnih gorskih vaseh in na januarskih zasedah in stražarnicah - jutri v Trstu, Celovcu in Ljubljani..."
Na mitingu za božični večer 1943 v Žireh je njegov govor vzbudil veliko odobravanje.
V istih "Utrinkih" je omenjen tudi Blaž - "... epska pojava velikana - junaka, ki z brzostrelko v roki recitira svoje pesmi..."
Blaža - njegovo pravo in pesniško ime je bilo: Vrhunec Oto - Blaž Ostrovrhar, sem zelo dobro poznal. Bila sva skupaj v Vojkovi brigadi od njene ustanovitve v Cerknem, dne 26. septembra 1948, do ranitve v 2ireh dne 4. januarja 1944. Oba sva pisala tudi pesmi in recitacije. Blaž je svoje pesmi izdal v zbirki z naslovom: "Pesmi padlim borcem". Zbirko mu je natisnila ciklostilna tehnika "Groga" z datumom 15.11.1944. V zbirki je dvajset daljših in krajših pesmi. Daljše pesmi je z velikim navdušenjem   sam recitiral na mitingih. Ko sem bil s Pokrajinskega odbora 01' za Slovensko Primorje premeščen na Zapadno primorsko okrožje kot vodja oddelka za dopisništvo in istočasno kot dopisnik za Partizanski dnevnik, sem prejel to njegovo zbirko. Na prvi notranji strani mi je kot posvetilo napisal:
Tovarišu Ogarevul Mi, ki uprli zlu smo se pekla našli bomo pot tud> iz njega. Položaj,20.11.1944 Blaž.
To njegovo zbirko večkrat jemljem v roke. Ob branju vsakikrat oživi v mojem spominu njegova pojava prav taka, kot sem ga videl dne 26. septembra 1943 v Cerknem ob ustanovitvi Vojkove brigade. Nikoli ne bom pozabil mitinga v Zireh, ko so Žirovci v dvorani Sokolskega doma po govoru divizijskega politkomisarja Branka Karapandža - Mat-jažeka začeli vsklikati:
"Blaž naj pride na oderl Hočemo Blažal" Njegova pojava borca, komandanta in pesnika, je naravnost elektrizi^ala poslušalce.
Spominjam se nekega razgovora z njim, ko mi je priporočal:
"Ogarev, piši in piši. Opisuj borbe, juriše, dogodke in borce na položajih. Piši kroniko in zapiši vse važnejše dogodke v vojski in na terenu. To bodo naši prihodnji romani, povesti, črtice, dramske igre in drame."
In še tole moram zapisati o Blažu. Kot bi bil slutil, da ne bo dočakal svobode, je v pesmi posvečeni svoji ženi zapisal;
Grobov tqm mnogo bo izgubljenih po grapah, gozdih, traticah, morda bo moj pri zapuščenih, kjer križ ne bo v rožicah.
Mi smreke bodo šepetale molitev tiho v noč temno, z bršljinom travce pa zvezale preprosti venec v slovo.
V zadnji ofenzivi leta 1945 je bil Blaž komandant Škofjeloškega odreda. S skupino borcev se je umikal po sveže izorani njivi pri Topolah nad Selško dolino. Sovražnik jih je obstreljeval in Blaž je bil hudo ranjen v noge. Da ne bi prišel živ sovražniku v roke, se je sam ustrelil.
Profesor Viktor Smolej je v VII. zvezku "Zgodovine slovenskega slovstva - Slovstvo v letih vojne 1941-1945", izdala Slovenska Matica 1971. leta, o Blažu-partizanskemu pesniku»zapisal:
"Verzi njegovih pesmi so kakor neugnan tok, kakor hudournik, ker hočejo ujeti in podati viharnost vojnega dogajanja. Ostrovrharjevi verzi svobodno vihrajo mimo naše zavesti, kakor je to pri ljudskih pripovednih pesmih...
Ostrovrharjeve pesmi so primer sloga, kakor ga uveljavlja pevec-govornik-recitator v sproščenem, elementarnem zaletu."
TOVARIČICI DRINI V SPOMIN
Drina, lepo je življenje v borbi, samozatajevanju, v izpolnjevanju vseh dolžnosti do domovine, kot si ga živela Ti. Tvoja navzočnost je vlivala poguma celo tovarišem v bataljonu, ki so omahovali pod težavami, ki jih nalaga današnja borba za svobodo. 5e danes ne morem verjeti, da Te ni več med nami. Pa saj je Tvoj duh navzoč povsod. Med nami živi Tvoja nikoli mirujoča naravaj vedno zaposlena, zmeraj vedrega obraza, si nam pripovedovala dogodke in doživljaje iz borb, ki so nas podžigali k vedno večji borbenosti.
Občutili smo trdo Tvojo nenavzočnost v bataljonu, zavedali smo se, da nekoga manjka, a smo se bali imenovati Tvoje ime, ker težko nam je bilo pri srcu. Padla si junaško kot borec, zadeta od Dum-dum krogle.
Ni bilo tožbe čez kruto usodo, ki Ti je prekrižala Tvoje načrte. Ni Ti bilo dano, da bi bila doživela dan svobode, ki je že tako blizu, in za katero si se toliko žrtvovala. Do zadnjega si izpolnila svojo narodno dolžnost. Tvoja kri je pordečila sneg in napojila to zemljo, ki si jo tako goreče ljubila. Ko si nam govorila o domu in svojcih, je v Tvojih očeh igral plamen neugasljive ljubezni do svojcev, do rodne grude, do naše nanovo vstajajoče domovine.
Rad bi povedal o Tebi več, ker si zaslužila, da bi Te v pesmih opevali, pa so tako neokretne moje besede in težko mi je v duši, ker Te več ni. Zatreti hočem z moško odločnostjo bol; ker sem prepričan, da Ti je sedaj dobro. Iz kraljestva duhov gledaš na nas, na našo borbo, Tvoj duh je med nami in nas podžiga k vedno večji borbenosti.
Dan pred hajko si mi izročila pesem, Tvoje delo, da jo pregledam in priobčim v našem listu. Navzlic Tvoji trdi zunanjosti si nosila v svoji notranjosti mehko čuteče žensko dušo, ki je v trenutkih človeške osamljenosti sprejemala iz vsemirja tudi glasove nežne ženske poezije. Oddolžujem se danes obljubi, ker jo smatram kot Tvojo zadnjo željo in priobčujem tu spodaj Tvojo poezijo. Globok opazovalni čut do narave in ljubezen do naše trpeče domovine sta izražena v nji.
In mi
"Pomnik postavimo Ti tak,
da slednji skuša biti Ti enak."
0 g a r e v .
JESEN
V jeseni pozni, ko strn že rumeni,
jata kavk in vran čez njo leti,
kmet s svojih njit* pridelek spravlja,
za zimo trdo se pripravlja.
Za svobodo v borbi je v tem leti,
naš mladi rod ves v gozdovih,
ne toži po zapuščenih domovih,
da le odide naš sovražnik kleti.
Glej, stražarji junaški tam stoje,
pozorno v gozdni mir motre,
za njimi naši tiho govorijo,
v vrtincih listi padajo, šumijo.
Se stražarjem zablisnejo oči,
ko čujejo, tovariš govori:
"Zatiraš danes nao, nam delaš kvar,
bi rad uničil nas, postal vladar.
A vedi to: kmet tvoj ne bo tlačan,
dokler bo s puško gibal partizani
Drina
STRAN OD ZEMLJE NAŠE Blaž Ostrovrhar
Vojna je, kri teče, jok, beda, obup. Cela Evropa je velikansko grobišče, preko katerega se vali dim požganih domov, vasi in mest. Zakaj vse to? Krvi in zemlje lačnemu tujcu se je zahotelo novih, lepših polj, gozdov in livad.
Pridirjal je na jeklenem konju nemški Atila, ugrabil zemljo ter hotel ugrabiti tudi narodno čast. Kmet je klel, ko so vojaki vdirali v shrambe ter kradli žiro in mast. Delavec je stiskal pesti, ko je prešteval mali izkupiček, s katerim ni bilo mogoče, da bi preživel svojo veččlansko družino. Narod je godrnjal in zahtieval pravice, ker pa te ni bilo, jo je šel iskat. Iz senikov slamnatih streh in iz podzemlja 30 jemale trde pesti jekleno orožje. Pričel se je upor. Počilo je tu in tam. Tu se je zvrnil fašist, tam na cesti, v jarku je obležal narodni izdajalec.
Narod svobodnih Slovenov, potomec kmečkih upornikov se je zavedal, da mora živeti in ne sme propasti. Zbral je okoli sebe čete in jim dal vodnike, ti so bili prvi pionirji naše svete svobode. Sence hrastov in temnih smrek so jih skrile in jim dale zavetje. To je bil njihov dom. Mehki mah med gosto praprotjo pa njihova postelja....
Pod hrastom bil je dom teman, brez oken, vrat in strehe, osvete sin pa je željan, iSkat si bftm utehe!
Gete so se množile in množile, cel narod je postal velike ideje vojak. Ob taborskem ognju in v senci gozdov so se pisale pesmi in legende o hrabrih, ki so raje lačni in žejni poginili, kot bi se predale nemškim osvajalcem. Vstali so novi vodniki, novi Gubčevi in Gregorčičevi vojaki, silni maščevalci naroda, toda drznega naroda, ki je hotel živeti.
Mlad študent je vstal sredi tabora in medlo še mlado lice mu je osvetljeval ogenj. Govoril je o borbah, o narodu, o osveti, o svobodi, rekoč: poraja se nov duh, vera naša v pravico, borbo je silna, zavest neomajna v zvestobi narodu. Če bomo padli pod rokami gestapovskih hord ali njihovih vazalov, bomo padli za svobodo, za narod, za zemljo, ki je solzna in še vedno lepa...
Pustite zemljo nam tirani, ki je tisočletna naša last, četudi bili smo izdani, preti vseeno vam - propasti
Da, propast, ti oholi nemški fašist, propadel boš in s teboj vsi tvoji; uprli smo se, tebi, ošabni Nemec, preti pogin, tebi, ki se nazivaš gospodarja narod^grozi partizan s pestjo in puško. Zate smo sicer banditi, rokovnjači, svojat, toda kaj praviš ti, nam je vseeno, ker boš propadel...narod naš pravi drugače in ta bo živel, ker mi padamo za njegovo svobodo. Za narod smo drzni pionirji, ki preko naraslega veletoka delajo most. Most, ki drži preko pečenega sveta v nove dvore in v nove zarje, ki žare od vzhoda.
Glej tam na vzhodu roko, glej, glej vseKinam maha v pozdrav, vabi nas in kliče nas, zdravstvMjte tovariši, gremo, tu smo med vami, tudi mi smo vaši, poznamo va3, skupaj smo bili lačni, skupaj krvavi, zato pozdravljeni; daj mi roko tovariš, kaj ne moraš
Se - kaj - fašisti še vedno so med nami, še ni torej konec morije in nasilja; ali pa bo le hude sanje? Ne, niso sanje, saj je dan, sonce sije, ljudje so svobodni, ni pušk in bajonetov, je življenje brez mrličev - ali pa se mi blede, ne,da...l
Ljudje se mi nasmihajo v topli pozdrav, vsi so mi tovariši, vsi bratje. Glej tovariš, glej glej, tam na bregu, tam so bratje, vabijo naju... hitimo, hitimo tja; kaj se ne more, praviš, ni mostu, kaj, tam je voda, deroča voda, kako ji je ime...? Nacisti "Nacist", kje sem to vražje ime vendar že slišal, kje to bilo... Ah, spomnil sem se, nacisti, fašisti, banditi, ribeli, da da, dan je in tu so še nacisti, še fašisti.
Tovariši, tovarišice, borci, borke, Slovenci, Slovenke, k orožju, na položaje, spet so tu, smrt fašistom, prvi bataljon naprej, odpnite bombe, pištole v roke, bodala med zobe, kaj gledate naprej...juriš, huraaa, smrt fašistom - izdajalcem našega rodu, naprej fantje za domovino, za svobodo v smrt, ne«»za svobodo v življenje, k soncu, naprej, huraaa. Tovariš, ne boj se, kaj stojiš - mar Nemcev se bojiš? Ne, ne boj se zgodovine, ki sedaj piše, naj piše o herfcjih, o junaških bojih, zdaj je čas; obkolite že vasi Vi pa za menoj, kaj me gledate, ne čujete komande - kaj me hočete izdati...? Oh vi me ne boste izdali, tudi jaz vas nisem, vaš sem, vi ste me postavili za glavarja, vas sem vodil in branil, vaše bodo moje roke, vaša je moja kri, če jo hočete, jO vzemite, saj je vaša, iz vaše krvi sem izšel, iz vaše zemlje izrastel, na tej zemlji hočem tudi umreti! Ne glejte me tako boječe, pojdite raje z menoj, ljubim vas, ker ste trpini, izgnanci, ker ste lačni, žejni, ušivi in raztrgani, vsi z menoj, možje in žene, tudi vi otroci -ne-vi otroci pa pojdite v svet in mu povejte, kako so vaši očetje ljubili in branili svoj dom in zemljo rodno.
Očeta spomni naj se vnuk, ko bode ta že pokopan, z grobov, krvi in stotin muk, zasjal svobode mu je dan!
Hudo je, oh tako hudo, požgani smo, teptani, zima je, mraz, brez doma smo, brez strehe, kdo nam bo jo dal...
Jaz sem bolan, nimam sestre, da bi mi skuhala čajft, Nemci so jo ubili ravno, ko mater s selili. Očeta je izdal belogardist, baš ko mi je prinesel kruh v samotni gozd. Umrl na nemškem je morišču, izdajalec pa v našem taboriščul
Hudo res, hudo>doma ni, staršev ni, hrane ni, mraz je in obleke ni, kdo nam bode dal... kaj ste vsi padli?... Ne, ne, niso vsi padli, še so tam, oh vidim vas, pozdravljeni, ti si ljubi^ narod moj. Da, ti mi boš dal, streho in počitek, ti mi boš skuhal toplega čaja in spletel nogavice. Da ti dragi narod moj, jaz ves sem tvoj. Nisem sam, sedaj vidim da ste vsi moji, jaz sem vaš in za vas hočem tudi pasti...
Da tako, sedaj mi je dobro. Zopet sem zdrav, zopet mislim, trezno mislim, niso več sanj Vem, fašisti so še tu, izdajalci še niso vsi propadli; no prav, pa naj bodo, bodo tudi ostali, ker mi se bomo maščevalil
Zato pa zdaj, vsi na delo,
da res bo kak uspeh imelo,
vsi vi zdaj v partizane,
naj črtica vas moja ganel
S tovariškimi pozdravil Tolmin, 13.11.1980
Andrej Pagon - Ogarev
ktualno v Zireh
Bojan Bjurić
Prane Temelj
Nekateri se ukvarjamo tudi z arheologijo
Rimljani na Žirovskem
Miha Naglic
Se nekaj tez o možni prihodnosti žirovske kulture
\
10.1
NEKATERI SE UKVARJAMO TUDI Z ARHEOLOGIJO Bojan Djurič
...:kada pisac otkrije i savlada jednu od mogućih formi pristupa stvarnosti, on je tirne, čini mi se, otkrio i novi sloj realnosti, novi ugao gledanja na stvari i pojave. Realnost se kroz ta i takva formalna istraživanja zapravo proširuje i produbljuje, novi tehnološki procesi kojima smo podvrgli isečke realnosti, instrumenti pomoću kojih vršimo vivisekciju bića i stvari, samo nam otkrivaju nove, čudesne prostore sveta i bića, prostore za koje sve dotle nismo znali, koje nismo ni slutili sve dotle dok ih nismo stavili u presu forme, dok je nismo nagrizli kiselinama: stvarnost se otkriva pred nama kao pod mikroskopom što se otkriva sastav elemenata i, istovremeno, kao zvezdano nebo i galaksije kroz leću teleskopa.
Danilo Kiš
V zavest širše družbe se je slovenska arheologija vpisala pravzaprav šele v zadnjem času s številnimi domačimi in nekaj tujimi razstavami ter nekaterimi poljudno-znanstvenimi teksti in prevodi. Kljub temu pa lahko danes še vedno trdimo, da je prava vsebina arheologije večini ljudi neznana, posebej še tista arheologija, ki se v svetu razvija zadnjih dvajset let. Še vedno se razume arheologijo s pozicij zbira-teljstva, 1jubiteljstva in starinokopstva ("zlata teleta", skriti zakladi, izkopavanja ki jih spremljajo pustolovščine ipd.). Rastejo privatne zbirke in širi se divje kopanje. Vendar je verjetno najnevarnejša posledica takšnega razumevanja arheologije vse pogostejše zamolčevanje arheoloških odkritij tistih, ki v širšem obsegu posegajo v zgornje zemeljske plasti (primer je znan tudi iz Žirov). V osnovi gre pri teh ljudeh, predvsem gradbincih, za označevanje arheologije kot družbeno nekoristnega, včasih celo (kratkoročno) škodoljivega delovanja. Logična posledica nerazumevanja stroke, ki je drugače priznana kot nacionalna veda posebnega družbenega pomena.
V čem je torej pomen arheologije; ne samo za nekaj strokovnjakov, temveč za širše občestvo?
Arheologija prOučuje življenje ljudi - pogoje, načine, modele itd. Večinoma se mora zaradi odsotnosti ali pomanjkanja pisanih virov (.pisanih dokumentov, kronik itd.) zadovoljevati z materialnimi ostanki življenja v obdobjih,katera proučuje. Da bi pravilno brala in interpretirala te materijalne ostanke pa je morala skozi 250 let svojega obstoja razviti ali prevzeti iz drugih strok metode, ki ji to in takšno branje omogočajo. Nedvomno najbolj znana takšna metoda je arheološko izkopavanje, metoda, ki je običajno tudi najbolj atraktivna. Seveda ni vsako kopanje tudi že arheološko izkopavanje, tako kot ni vsako pisanje že literatura. V osnovi gre pri arheološkem izkopavanju za ugotavljanje, razločevanje posameznih zemeljskih plasti v navpičnem preseku. V teb plasteh, ki so se skozi stoletja nalagale druga na drugo in ki so v preteklosti tvorile zemeljsko površino, so se ohranili ostanki človekovega bivanja, od drobnih predmetov do arhitekture. Pri natančnem dokumentiranju odkritih slojev in predmetov v njih lahko kar najbolj enostavno ugotovimo njihova predvsem časovna razmerja, s čimer dobimo njih relativno kronologijo (predmet A
je starejši od predmeta is in mlajši od predmeta G). V kombinaciji s to takoimenovano vertikalno stratigrafijo poznamo še horizontalno stratigrafijo, ki nam govori o širjenju življenja v prostoru skozi določen čas. Pri določevanju absolutne starosti predmetov različnih starosti pomagajo arheologu takšne metode kot je (radiokarbonska) metoda (razgrajevanje radioaktivnega ogljika v organskih   ostalinah), dendrokronolo-gija (.ugotavljanje starosti po drevesnih letnicah.), termoluminiscenca (merjenje količine svetlobe, ki jo oddaja pečena glina - keramika v posebnih pogojih,)} itd.
Jasno je torej, da pri arheološkem izkopavanju niso pomembne le lepe najdbe, ampak tudi najbolj neugledni ostanki (npr. hrane) ter celo zemlja (ostanki cvetnega prahu povedo, kakšno je bilo rastlinstvo določenega obdobja oz. kakšna je bila klima).
Za arheološka izkopavanja se je uveljavila nekakšna definicija-"sistematično uničevanje dokazov". Ker v resnici vsako poseganje v zemeljske plasti le-te uničuje, mora biti tisti, ki hoče iz izkopavanja dobiti kakršnekoli pozitivne informacije, uspo-sobijen za kar najboljše branje. Številne najdbe-predmeti so prav zaradi pomanjkanja spremnih informacij za arheologa povsem nekoristni in lahko v najboljšem primeru služijo kot okras stanovanja. Estetska vrednost predmeta s tem prevlada nad večinoma neprimerno pomembnejšo historično vrednostjo.
Morda lahko tu omenim še nekaj metod, ki so posledica izrednega tehnološkega napredka v različnih znanostih. Ena najbolj enostavnih je aerofotografija, ki s j>omočjo različnih filmov in filtrov omogoča ugotavljanje arhitektur, naselijitd., ki jih s prostim očesom na terenu ni mogoče prepoznati.
Podobno je ugotavljanje električne prevodnosti zemlje, ki nam lahko pokaže v zemlji skrite zidove; multispektralno merjenje, ki različne odtenke barv zemeljske površine pretvarja v umetne kontrastne barve in s tem omogoča enake rezulitate; ali pa proton-ska magnetomerija, ki ugotavlja magnetno diskontinuiteto zemlje in s tem odkriva skrito železo, požgana bivališča ali pa zasute jame in odlagališča.
Vendar so vse to le različne metoda za ugotavljanje ostankov človekovega bivanja in njih medsebojnih odnosov. Tovrstno ugotavljanje je le en del arheologije, tako kot je branje in ekscerpiranje starih kronik lahko le del zgodovine. Omenjene metode preskrbe arheologu šele podatke, ki tvorijo še neorganizirano osnovo za njegovo nadaljnje delo.
l)o pred nekako dvajsetimi leti se je arheologovo delo večinoma končalo že pri pravilnem razvrščanju dobljenih predmetov-podatkov ter njih opisovanju. Potrebno je bilo vzpostaviti pravilne časovne odnose, predmete urediti v logične skupine, pravilno prebrati stare napise ali ugotoviti, kaj določena figuralna skupina predstavlja. Vse to pa v upanju, da bo zbir pravih-pravilnih podatkov razkril podobo človekovega življenja v davni preteklosti, bio je za formalizacijo neke realnosti v obeh smereh. Povedano drugače, šlo je za prepoznavanje neke realnosti v ideologiji tedanjega časa.
Gledano s stališča vprašanja, ki smo si ga zastavili, ko smo spraševali po širšem pomenu arheologije,  je takšno proučevanje v današnjem času ne samo vprašljivo, ampak družbeno povsem neopravičljivo. Vsekakor je bilo v preteklosti nujno, ker je vzpostavilo tako strokovno kot znanstveno osnovo. Vendar pa je-danes prav s stališča znanstvene teorije in ideologije preseženo. Sedaj se mora arheolog spraševati ne le o pravilnosti časovne in tipološke uvrstitve predmeta-podatka, ampak predvsem, kako morejo ti podatki rekonstruirati načine, modele, spremembe, inovacije itd.
v življenju ljudi preteklih obdobij. Biti mora torej sposoben ne le opisovati življenje neke dobe, ampak to življenje tudi razložiti; sposoben mora biti govoriti o kulturnih procesih. Šele na tej točki se lahko arheolog zavestno sooči s časom,v katerem živi in šele sedaj lahko svojim sodobnikom nudi odgovore o logiki človekovega življenja ter konstantah, ki to življenje določajo. S tem pa postane njegovo delo tudi širšega družbenega pomena. Seveda mora za takšne odgovore arheolog izdelati (imeti) precejšnje teoretično znanje, ki mu šele omogoča globalno razumevanje svojega dela.
Govorim vse to zato, ker se še danes večina arheologov zadovoljuje le s pravilnim ugotavljanjem golih dejstev ter ne išče načinov za preseganje tega nivoja. Morda bi za slovensko arheologijo oz. arheologe .delno celo našli opravičilo za takšno stanje. V Sloveniji je arheologija relativno mlada veda, ki si je morala najprej izgraditi svojo institucionalno in kadrovsko osnovo. Arheološko društvo, muzeji, zavodi za spomeniško varstvo, Univerza in Slovenska akademija znanosti in umetnosti so danes tiste institucije, ki organizirajo tudi arheološko delo. To delo zaradi številnih praktičnih nalog pri ohranjevanju in ruše-vanju arheoloških ostalin razen v redkih primerih ni preseglo zgoraj omenjenega nivoja. Ker pa postane takšen pristop k arheološkim proučevanjem sčasoma neke vrste norma, so potrebni tako organizacijski kot vsebinski preboji. In zdi se, da lahko danes že opazimo vsaj začetke takšnih prebojev.
Ko mi je urednik Žirovskega občasnika predlagal, naj napišem krajši sestavek o arheologiji, me je še posebej opozoril na dokaj močno zanimanje za arheologijo v Zireh. Ker domnevam, da gre pri tem za konkretno zanimanje v okviru lokalne arheologije, sem skušal v tekstu nakazati tudi razlike med amaterskim, navadno ljubiteljskim zanimanjem, za arheologijo oz. arheološke ostaline in strokovnim arheološkim   delom. Problem, ki nastopi pri amaterski arheologiji,je iskanje arheoloških predmetov, katerih najdišča so domačinom običajno mnogo bolje znana kot arheologom. Kekel sem že, da arheološki predmet - najdba brez konteksta,v katerem je bil odkrit,arheologu ne pomeni veliko. Mnogo več mu pomenijo informacije o lokaciji najdišča ali pa zbrano ljudsko izročilo, ki takšne podatke ohranja. Toliko kar se tiče arheologa. Kaj pa naj stori amater, ki ga arheologija resnično zanima? Posebej še, ker v Jugoslaviji amaterska arheologija ni tako razvita kot v nekaterih drugih državah, predvsem Angliji. ^Tu je nekaj možnih odgovorov, zapisanih tako, kot so mi prihajali v misli:
- na Filozofski fakulteti v Ljubljani naj se vpiše na oddelek za arheologijo, ali
- včlani naj se v Slovensko arheološko društvo, Aškerčeva Id, Ljubljana, ali
- poveže naj se z muzejem (.v primeru da je iz Žirov s Skofjo Loko), ali
- ustanovi naj muzejsko društvo v kraju kjer živi, ali
- zbira sistematično podatke o arheoloških najdiščih na terenu, ali
- doseže, da Krajevna skupnost finansira arheološka izkopavanja na njenem področju pod vodstvom arheologa in ob sodelovanju arheologov-amaterjev, ali
- izdela zemljevid arheoloških najdišč in popis arheoloških predmetov (.po možnosti s fotografijo) pri zbiralcih, ali
- na osnovni šoli ali gimnaziji organizira arheološki krožek, ali
- pride k meni na Filozofsko fakulteto, soba 101, na pogovor o drugih možnostih in predlogih, itd.
RIMLJANI NA ŽIROVSKEM Franc Temelj
S pričujočim sestavkom želim nekako nadaljevati razpravo, ki jo je v lanski številki Loških razgledov objavil arheolog   amater Rajko Brank z naslovom "Sledovi nasipov poznoantičnih obrambnih zapor pri Novi Oselici". Moram reči, da smo se z vprašanjem o Rimljanih na Žirov-skem že prej ukvarjali skupaj z Antonom Beovic'em in Vanetom Moletom. Čeprav je tudi naše delo čisto na amaterski ravni, se nam vseeno zdi malce nerazumljiv zaključek prej omenjenega Brankovega pisanja, ko pravi: "Pri tem pa na zadnjem prehodu razvodja ob koncu Javor-jevega dola v Jarčjo dolino in Žirovsko kotlino ni nobenih podobnih sledov".
Če gremo iz Javorjevega dola po Jarčji dolini prCti Žirovski kotlini, potem nas pot vodi pod vznožjem hriba Kovk /628 m/, ki se na drugi strani spušča proti Ledinici. Greben Kovka, ki se spušča proti kotlini med Ledinico in Selom, pa domačini imenujejo "Grubleuce". V knjigi "Arheološka najdišča Slovenije" pa lajjko preberemo naslednje: "Ime Groblje /Grublje, Griblje, Grobelce, Grubelce, Grobelno, Grublica, Grobljenek, Grobnik/ predstavlja navadno rimska grobišča in ruševine".
V isti knjigi v poglavju Kasnoantične zapore, pa lahko preberemo sledeče:  "Po naših sedanjih predvidevanjih nam manjkajo zapore v območju Rovte - Godovič - Idrija - Cerkno, da bi bila zaporna vloga obzidja v celoti umljiva". Iz tega sklepamo, da se ostanki obrambnih zapor,
ki jih je Brank raziskoval od Cerkna do Javorjevega dola, od tam naprej tudi nadaljujejo in se je ta del zapore zaključil v Žirovski kotlini pri Ledinici.
V knjigi "Rimljani na Slovenskem" pa Iva Curkova piše sledeče: "Te zapore so usmerjale ves promet na cestne prehode, ki jih je nadziralo vojaštvo, onemogočale so posel tihotapcem in varovale vrata v Italijo. Če torej smatramo, da je bil tak prehod na Ledinici, ki je že nekak naravni prehod, moramo iskati nadaljevanje zapore na pobočju Žirka.
Če gremo po poti iz Tabora proti Gričerju, pridemo na sedlo, kjer se na levi strani prične greben Žirka. Po tem grebenu so vse od sedla pa do Velikega Žirka vidni ostanki škarpe. Od vrha Žirka naprej pa si sledijo ostanki škarpe vse do Tabra. Širina te škarpe je okrog 60 cm, višina      nekje tudi do 50 cm, nekje pa jo je že prekrila ruša. Je pa vseskozi precej zaraščena z grmovjem. Vrh Malega in Velikega Žirka sta umetno izravnana, nekaj metrov pod vrhomqobeh pa je okrog umetno splanirana, za pot široka terasa. Na grebenu pod vrhom Malega Žirka, kjer je malo ravnine^      je kup zloženega kamenja, ki po obliki spominja na tloris stavbe približno 3 krat 3 metre velike. Malo naprej       je nekaj metrov pod škarpo umetno izravnan plato velikosti približno 8 krat 4 metre. Če pogledamo v prej omenjeno knjigo, kako je izgledala rimska zapora, potem lahko preberemo sledeče:  "Zapore so bile zgrajene v obliki nekaj metrov visokega zidu, dopolnjevali pa so jih stolpi in trdnjavice pa tudi že nasipi in palisade". Iz tega lahko sklepamo, da omenjeni ostanki nekega človeškega dela predstavljajo del rimske zapore.
To možnost       je dopuščal že Jernej Lenček leta 1858» ko je v sestavku Žirovski svet napisal sledeče:  "Tudi tukaj so /s tem misli Žirk/ in sicer na zveršenini griča tode že obra-šeni ostanki starega zidu in razbiti mlinski kamni. Ljudje mnogo vgibljejo zastran teh ostankov; nekteri menijo, da je tukaj stal mlin na sapo, drugi govore od glažute na griču v neki Močnikovi dolinici, drugi zopet od starega velicega gradu in taborišča ter se opira-
L2
jo ha neko silo staro cesto, ki je po sledu soditi od tod na eno stran čez Versnik, Ravne in Zavrac proti Hrušici in stari Rimski cesti in na drugo stran proti Ledinici, Fužinam na Tre-bije vodila, kamor je nekdanja druga rimska cesta iz Tolminskega proti Soči čez Oslice prihajala in je dalje na Loko, na Krajn in na Koroško peljala. Morebiti je bila stara rimska cesta, ki je čez Hrušico na Emono deržala, z drugo, ki je iz Tolminskega čez Oslice na San-tikum peljala, ravno v teh krajih in po ti cesti, kakor po čez in v bližnico sklenjena. Ko bi to po daljšem preiskovanju obveljalo, bi bila tukaj na tem griču kakomajhna neimenovana rimska postaja s terdnim zidovjem, ktero je potem večkrat predelano v mnogotere namene služilo" .
Lenček je že pred dobrimi sto leti ugotovil, da bi bilo potrebno strokovno delo arheologov, toda ta ugotovitev se še do danes ni uresničila. Mogoče smo temu tudi sami krivi, saj se je med kopanjem žirovskega vodovoda zgodilo tudi sledeče: Kraj, kjer se končajo sledovi škarpe nad Tabrom^se imenuje Farovška njiva. Čez to njivo so kopali jarek za vodovodne cevi. Takrat je našel v globini okrog 2,2 m Anton Vehar /Žiri 43/ tri ognjišča. Bila so v isti črti odmaknjena drug od drugega približno 15 m. Ognjišča so bila v krogu približno pol metra, obdana s kamenjem, v sredini pa je bilo oglje. Pri tistem ognjišču, ki je bilo najbližje rezervoarju za vodo,      je našel med ogljem dve železni krogli premera kakšnih 10 cm, zraven ognjišča pa predmet čisto podoben kelihu, le da je bil visok samo okrog 5 cm. Vse to je vzel inženir /bil je Ljubljančan/, ki je takrat nadzoroval gradnjo vodovoda z izgovorom, da bo dal v inštitut. Ognjišča pa je ukazal razgrebsti in zasuti, da ne bodo prišli arheologi in ustavili gradnjo. Tone je prepričan, da je bil "kelih" zlat, ker ko ga je malo obdrgnil, se je svetil kot zlato. Kateremu narodu so pripadali dotični predmeti, bi lahko ugotovil le strokovnjak.
Da pa ne bi zaman iskali ostankov Rimljanov tudi na našem ozemlju, pa pričata dve najdbi iz okolice, ki ju hrani Narodni muzej v Ljubljani. To sta rimski zvonec, ki so ga našli v Smrečju in pa mozaični medaljon premera 3,5 cm, ki so ga našli v Rovtah, o katerem Iva Curk piše sledeče: " Danes ga vidimo v vitrini Narodnega muzeja, veseli pa bi ga bili v vsaki, tudi največji zbirki na svetu".
Mogoče se tudi v Žireh nahaja kje kak predmet, ki bi izviral iz tistih časov, samo da lastnik tega ne ve. Mogoče kdo ve kaj iz pripovedovanja starejših o Žirovski daljni preteklosti. Če bi kdo karkoli takega neznanega imel ali o čem slišal, bi bilo potrebno, da bi javil vodstvu Žirovskega muzeja, da bi poskrbelo, da se ta stvar pravilno ovrednoti in ne   zaide v roke prekupčevalcev. Če lastnik predmeta ne bi hotel oddati - ni nujno; glavno je, da se ga zaščiti pred propadom, ter da nam pomaga razvozlati košček krajevne zgodovine. Če pa bi se teh stvari nabralo kaj več, pa bi lahko tudi v Žireh imeli "bogato" krajevno muzejsko zbirko.
Literatura:
Slovenski romar, Koledar v poduk in kratek čas za leto 1858, drugi tečaj. V Ljubijani;založil Ničman.
Arheološka najdišča Slovenije, SAZU - Inštitut za arheologijo, Ljubljana 1975.
Iva Curk: Rimljani na Slovenskem. Ljubljana 1976.
Loški razgledi 26. Muzejsko društvo v Škofj i Loki. 1979.
Polhograjsko hribovje z okolico, Planinska karta, PZS.
Pripovedovanje Antona Veharja o ostankih Tabra in mlina na veter na Žirku, rokopis.
ŠE NEKAJ TEZ O MOŽNI PRIHODNOSTI ŽIROVSKE KULTURE Miha Naglic
"Kaj je kultura? Kateri pojem izraža ta beseda, ki je nam vsem tako domača in hkrati tako strašno tuja? Literatura, umetnost, znanost - to je le zunanji izraz, je le dokument narodove kulture, je dokument narodovega duševnega in materialnega blagostanja. Naša slovenska kultura, kakor je na današnji stopnji, je rezultat vsega našega duševnega in materialnega dela od začetka zavednega narodovega življenja do danes. - Zgodovina narodove kulture in zgodovina naroda samega je zgodovina njegovega političnega, družabnega in gospodarskega razvoja."
(Ivan Cankar: Slovensko ljudstvo in slovenska kultura.)
A. Prostori
I. Te teze se navezujejo na tiste, ki so bile objavljene v prvi številki Žirovskega ob-časnika. Od takrat se je v žirovski kulturi zgodilo nekaj bistveno novega: Zdi se, da je podla v vodo celovita adaptacija kulturnega doma.
II.
In vendar je skupščina krajevne skupnosti namenila 4 miljone tudi za ta namen. Z njimi bo mogoče in potrebno:
- popraviti tisto, kar je najnujnejše (streha, fasada)
- prenoviti samo veliko dvorano.
Vse ostalo se pusti, kakor je; ob možnosti, da se dela nadaljujejo v naslednjem petletnem obodbju.
III.
Zamišljeni kulturni center nam tako razpade na štiri prizorišča kulturnih dogajanj:
1. velika dvorana Svobode za odrske dejavnosti (s pisarno in knjižnico)
2. komorne prireditve bodo morale počakati na večnamenski prostor v novem delu šole
3. treba je nadaljevati z deli v stari šoli in postaviti še kakšno muzejsko zbirko
4. vsa razstavna dejavnost se prenese v Partizan.
IV.
Obe dvorani Partizana sta pravzaprav zelo primerni za razstave. Treba jih je samo temu primerno tehnično prilagoditi.
V.?
Vprašanje najemnine Partizana naj se rešuje sporazumno med upraviteljem in uporabniki. "Pametna" najemnina je tista, ki zagotavlja enostavno reprodukcijo dvorane. Kulturna dejavnost v ožjem smislu naj bi imela popust.
B. Dejavnost VI.
Bistven korak naprej je mogoč le ob načrtovanju kulturnih dejavnosti. Kakor povsod drugod je treba najprej vedeti, kaj bi sploh radi in koliko smo zmožni udejanjiti svoja hotenja. Nasa kulturna dejavnost mora postati udejanjcC finančno utemeljenih načrtov. Le tako bomo lahko zahtevali in tudi dobili več sredstev od občinske kulturne skupnosti in Zveze kulturnih organizacij.
Treba je okrepiti stike in vezi s posameznimi delovnimi organizacijami in jih zaprositi, naj prevzamejo pokroviteljstvo nad posameznimi kulturnimi prireditvami.
VIII.
Treba se je tesneje povezati z osrednjimi občinskimi kulturnimi ustanovami (Muzej na gradu, Knjižnica Ivana Tavčarja, Glasbena šola), ki so dolžne del svoje dejavnosti prikazati tudi v Žireh, ker slednje pač sofinancirajo njihovo dejavnost.
IX.
Sicer pa menimo, da je najvažnejša dobra volja vseh zainteresiranim
(Te teze povzemajo sklepe razprave na razširjenem sestanku 10 DPD Svoboda s predstavniki delovnih in družbenopolitičnih organizacij, 14. 1. 1981.)
edica
Valentin Poljanšek.     Bratstvo in kultura
Jože Peternelj
Vrnitev
Odlomek iz povesti
Žirovski pesniki
Mala antologija žirovske poezije
Miha Naglic
Zirovska krajevna bibliografija (Osnutek)
BRATSTVO IN KULTURA Valentin Poljanšek;
Ako nočemo pravilno presojati človeka posameznika, različne "voditelje" strank, narode in celokupno človeštvo, je treba, da poznamo temeljne naravne zakone ter z njimi nagone in lastnosti vseh živih bitij, ker ti zakoni urejajo vse dejanje in nehanje tudi pri ljudeh in v ljudski družbi.
Življenje na našem planetu je neprestan boj za obstanek, vsako živo bitje rabi za življenje in svoj obstanek druga živa bitja, bodisi živali ali rastline da se ž njimi preživlja in jih vsled tega brezobzirno izkorišča in uničuje. Ta boj ne pozna usmiljenja in rahločutnosti, divje besno se bojuje brez prestanka naprej.
Vsako živo bitje ima v sebi nagon samoohranitve in samoobrambe, kar je nujno potrebno za ohranitev posameznega bitja kakor tudi vrste, rodu; vsako bitje ima tudi lastnost in zmožnost prilagojevanja razmeram, v katerih živi, in se radi te lastnosti polagoma spreminja in spopolnjuje; ako pa te lastnosti primanjkuje, pa slabi in propade. Prebite in spodrinejo ga druge vrste rastlin ali živali.
Veda pozna nešteto vrst, katerih sledove nahajamo danes le v okameninah in drugo, ne pa več med živimi, ker so v boju za obstanek propadle. V istem boju za obstanek se nahaja tudi človek in celokupno človeštvo.
Boj za obstanek vseh živih bitij tako tudi človeka, se v glavnem deli na tri strani, na tri fronte: Hraniti se, braniti se in množiti se. Da se človek prehranjuje, potrebuje zraka in vode in neko množino rastlinske in živalske hrane. Pridobivanje hrane stane človeka posameznika kakor tudi celokupno človeštvo največ truda in dela; ako bi ne bilo treba skrbeti za polnitev krulečega želodca, bi se lahko vdajali lenarjenju ali drugim načinom tratenja časa. Najštevilnejši stanovi, poljedelci in živinorejci, kaker tudi pastirji in lovci na kopnem in morju se pečajo s pridelovanjem in pridobivanjem živeža, nadalje je cela vrsta obrtnikov, ki pripravljajo in predelujejo živila kakor: peki, mlinarji, kuharji, mesarji, itd. Ogromna večina ljudi ima glavno in največjo skrb, kako se bodo preživeli, to je prehranili. Glavni boj se bojuje v tej smeri.
Druga fronta: Braniti se, je še bolj umetna in komplicirana, ker se je treba bojevati na vse strani; v prvi vrsti se moramo boriti s svojimi sobrati, soljudmi, kar je pač najbolj žalostno v našem življenju in nas ravno to spravlja pod moralo živali.
Boriti se moramo nadalje proti vremenu, treba je obleke in stanovanja, boriti se proti različnim boleznim, ki nas na viden in neviden način ogrožajo. Boriti se moramo proti velikim in divjim ter strupenim živalim, še težji je boj proti malim in nevidnim stvorom, ki se skrivajo v obliki malih nevidnih trosov in bakterij ter nas mnoge od njih ogrožajo na zdravju in življenju, ker nam vcepljajo bolezenske in smrtne kali. Ako se skrivamo v zaprte prostore in se premalo izpostavljamo soncu in čistemu zraku, nas lahko napade jetika in druge nalezljive bolezni. Zunaj, pri težkem delu in drugih vremenskih neprilikah pa prežijo druge nevarnosti. Tudi naše telo se polagoma vsemu prilago-deva. Bolj ko se utrjujemo in gibljemo ter delamo na prostem, odpornejši smo. Bolj ko se varujemo, pretirano oblačimo in zapiramo v zaprte prostore, hitreje zbolimo in se prehladimo, ker postanemo slabotni in pomehkuženi. Bolj ko se človek oddaljuje od naravnega življenja, slabše je. Deželani so bolj zdravi in plodoviti kakor meščani.
Tretja fronta v boju za obstanek je: množiti se kar ima namen ohraniti vrsto, rod; posameznik je le minljiva prehodna oblika, življenjska pot človekova je kratka, le v svojih potomcih živi dalje in nadaljuje "večno" življenje. Vsled tega je prav tako naraven nagon v človeku želja po potomstvu, ki vzbuja želje in hrepenenje po drugem spolu, po ljubezni, ki vodi do rodbine in družine, do potomstva, po kojem se nadaljuje naše delo in življenje. Kakor je naravno, da moramo jesti in piti, je naravno da skrbimo za potomstvo.
Spolni nagon in medsebojna družinska ljubezen je prva stopnja k skupnosti, družina je prva stopnja in podlaga družabnosti in urejene družbe. Človekovo prirojeno samoljubje prehaja s tem in se preliva v bratoljubje, egoizem prehaja na širše polje, mož ljubi ženo, žena moža, oba skupaj otroke in potomce. Poedinec, posebno stariši ne delajo več samo za sebe, ampak za celokupno družino, za nasledstvo, ki ga želijo osrečiti. Sreča naravno razvitega normalnega človeka je večja v družini kakor v samstvu. Največjo srečo doseže človek le v ljubezni. Kadar ljubi in je tudi sam ljubljen ter ima zagotovljeno podlago za preživljanje in po možnosti svobodno življenje, doseže tisto notranje zadovoljstvo, mir in ravnovesje kar imenujemo srečo. Podlaga in pogoj družinskega življenja pa je gmotna podlaga, pogoj za preživljanje, da z rednimi dohodki krijemo tekoče potrebe.
Človek je družabno bitje, le družba mu je zmožna nuditi vse pogoje dostojnega in varnega življenja ter razkošja, ki je zahteva dandanašnjega človeštva. Od vsega početka prosto kulturnega človeštva so se ljudje združevali v rodoVe, narode in države, da so se lažje borili za življenske pogoje in odbijali sovražne napade. Počasi so nastajale države, ki so urejale medsebojni red kateremu se je moral in se še mora posameznik pokoravati. Vsak državljan ima določene pravice in dolžnosti, ki se z zakoni določajo.
Človeška zgodovina je zgodovina bojev in različnih družabnih in državnih oblik, ki so po različnih državah različne danes, kakor so bile v različnih prejšnjih dobah. Poznamo staroveško suženjstvo, srednjeveško tlačanstvo in novodobno izkoriščanje; vsakokratne medsebojne družabne razmere so odvisne od zavednosti ali nezavednosti večine. Pri nas ni več popolnega postavnega suženjstva, obstoji pa še danes po drugih delih sveta.
Naj se že karkoli imenuje zgodovinsko ali današnje izkoriščanje človeka po svojem so-bratu človeku, vedno je bilo in je tudi še danes krivo samoljubje, ki je utemeljeno v človeški naravi. Tega samoljubja ne more iztrebiti nobena vera, niti druge človekoljubne ustanove in organizacije, ki se borijo za splošno človekoljubje. Odpraviti ali vsaj omiliti bi ga mogla le celokupna družba, ki bi se podvrgla zakonom kakršni bi onemogočali izkoriščanje, onemogočili nadvlado posameznikov, da bi ne mogli na rafiun drugih kopičiti bogastva in prisvajati dobrin v škodo drugih.
Samoljubje je naravno in prirojeno, to je utemeljeno v naši naravi in je nujno potrebno v boju za obstanek, nemogoče ga je odpraviti in bi niti ne bilo dobro, ako bi ga ne bilo. Pač pa ga je mogoče preusmeriti in kultivirati. Ker je človek družabno bitje in mu le družba zamore nuditi udobno in srečno življenje, zaradi tega je egoizem, kakor ga večina razumeva, le znak omejenosti, znak ozkega obzorja in nepreračunljivosti; ako bi prevladovala resnična inteligenca (to je trezen razum), bi se morala iz čisto sebičnih in samo-ljubnih nagibov gojiti bratstvo in   splošno človekoljubje in bi se morala v tem smislu voditi in vladati celokupna družba vseh ljudi držav in narodov. Vsa   mladina bi se morala vzgajati v tem smislu. To učimo in zahtevamo socijalisti. Iz čisto sebičnih namenov bi morali biti vsi humani in človekoljubni. Ako hočeš uživati ljubezen jo moraš tudi sam dajati in izkazovati.
Ako hočeš imeti srečo v družini, moraš imeti rad svoje ljudi, svojega zakonskega druga, otroke in vse sorodstvo; ako potrpiš, se žrtvuješ, želiš in delaš vsem dobro, bodo tudi drugi s teboj dobri in vsi skupaj boste srečni. Kdor pa je bedasto samoljuben, osoren, požeruh ali pijanec, ki vsepovsod vidi samo sebe, dela s tem nesrečno vso okolico okrog sebe in je nesrečen končno tudi sam ker ga nihče ne ljubi in ne spoštuje. Ako mož in žena drug z drugim potrpita in si medsebojno postrežeta, delata oba za skupnost in se čutita kot povezana enota, skratka, če se ljubita, sta oba srečna, prav tako to vpliva na otroke, ki so vzgojeni v dobrih medsebojnih razmerjih vedno boljši družabniki in tovariši, dočim iz družin pijancev in prepirljivcev izhaja navadno manj vreden naraščaj.
Ako si dober s svojimi sosedi in tovariši, s katerimi je treba marsikaj potrpeti in jim povsod iti po možnosti na roko in jim v potrebi pomagati ter ako se izogibaš prepirov, bodo navadno tudi sosedje s teboj dobri in ti pomagali. Kdor pa se za vsako malenkost prepira ali celo tožari za stvari, ki bi pri trezni presoji ne bile vredne najmanjše žalitve, takega se vsak boji in ga sovraži. Dostikrat taki nesmiselni prepiri, ki jih rodi napačno umevano samoljubje, povzročijo spore in pravde, ki uničujejo srečo celih družin, dobiček pa ima kvečjemu kak advokat. Kakor pri posamezniku, v družini ali pri tovariših in sosedih, prav tako je v občini, društvih in samoupravah ter v državi in družbi sploh.
Ako bi vladalo pametno samoljubje, bi se iz njega razvilo bratstvo in človekoljubje, ki bi razdrlo umetne meje in vse zapreke med narodi in državami, bratsko bi se delile vse dobrine in delo vseh dežel, narodov in ljudi in vsi bi imeli vsega zadosti, vsi bi bili srečni in zadovoljni, saj dobra mati narava nudi vsega zadosti in sicer še v obilni meri. Le človeški egoizem je tako omejen, da prekaša v tem oziru vsako žival, ker ne privošči svojemu sobratu, sočloveku prostora na soncu in pri mizi; jemlje mu svobodo in kruh; vsaka žival ščiti in varuje svoj rod, le človek ne, oni človek, ki se v svoji domišljiji ponosno dviga in predstavlja za krono stvarstva in se čuti za "izvoljenca božjega", človek, ki čedalje bolj obvlada vso prirodo in ki se dviga s svojimi tehničnimi pripravami pod oblake in nad nje, ki vrta v osrčje zemlje in izkorišča bogastvo njene notranjosti, kakor tudi vsebino morja, človek, ki obvlada vidne in nevidne sovražnike, divje zveri in kužne bolezni, ki vpreza paro in elektriko, vodne in zračne sile in ki ume mehanično s stroji že skoro vse obdelati in se posluževati vseh pripomočkov, ki mu lajšajo in slajšajo življenje.
Vse obvlada človeški duh, le čudno, da ne zna in ne more obvladati samega sebe in svoje družbe? Ali ni za človeka nerazumljivo, da naravnost sramotno: Vsega blaga in živil je dosti in bi jih lahko bilo še neprimerno več, ljudje pa kljub temu stradajo in siroma-šijol Namesto da bi si narodi in države bratsko podali roke, odprli meje ter prosto izmenjavali pridelke   in delo, pa se oborožujejo in pretijo drug drugemu z uničenjem. Ali ni to blaznost? Na eni strani se dviga človeštvo s svojimi tehničnimi napravami nad vsa druga živa bitja, s svojim neumnim samoljubljem pa se ponižuje pod moralo vseh drugih živali.
Ne odprava samoljubja (to je nemogoče, ker je naravni zakon), temveč poglobitev samoljublja ter pravilno razumevanje in udejstvovanje njegovo bi moral biti naš cilj. Človek ni kakor krt ali jazbec, da bi lahko živel vsak za sebe v svoji luknji in bi bil radi tega srečen, tudi ni več prvotni priprosti človek, ki se je potikal po skalnih votlinah in drugih skrivališčih s svojo družino in se priprosto preživljal s sadeži in lovom. Današnja človeška družba je bolj podobna mravljam ali čebelam, ki delajo skupno in vzajemno, vsaka za sebe in za vse skupaj.
Le v skupnosti je rešitev in pogoj sreče. Zakaj ljubi mož ženo in žena moža? Zato, ker je to naravno, ker se lahko vsak zaveda in bi se moral zavedati, da mu bo ljubljeni drug ljubezen tudi vračal, in da je vsak posamezni srečen le, kadar sta oba skupaj srečna. Prav v medsebojni ljubezni in blagohotnem ravnanju je višek človeške sreče. Vzgoja k bratstvu in ljubezni je vzgoja k sreči in blagostanju.
"Ljubi bližnjega kakor samega sebe!" bi morala biti naša vodilna krilatica pri vseh udej-stvovanjih. "Ljubite se med seboj" naša najvišja zapoved in prvi temeljni zakon v družbi. Pametno samoljubje nas dviga, krepi, dela vzorne, nesebične požrtvovalne; dela nas srečne. Neumno samoljubje pa razdira, uničuje; dela zdražbe in prepire ter vodi v nesrečo in propast. Tako je pri posameznikih v družinah, tako je tudi v društvih in organizacijah.
Ako bi se vsak posameznik zavedal položaja, v katerem se nahaja, bi se brezdvomno oklenil svoje organizacije in po svojih močeh delal za njen prospeh in to lahko iz čisto pametnega sebičnega namena, ker bi se moral vsak posamezni zavedati, da si sam ne more priboriti boljših razmer, ker malo pomeni, ako pa so vsi razredni tovariši združeni in skupno nastopijo kot en mož, pa to pomeni nepremagljivo moč, ki se mora povsod upoštevatil
Kazredi in organizacije, ki nastopajo skupno, svoje zahteve tudi uveljavijo, kapitalisti so mednarodno in medversko organizirani in tako vladajo svet.
Različni, več ali manj pomembni stanovi, imajo svoja čvrsta stanovska društva in se jim radi tega, ker so složni, godi neprimerno bolje kakor neorganiziranim kmetom ali slabo združenim delavcem. Da omenim odvetnike, notarje, zdravnike, trgovce, itd.
Kjer so delavci v bojih s podjetji povsem složno nastopali in vztrajali, so dosegli zboljšanje; nasprotno pa so bili premagani tam, kjer so bili nezavedni, malenkostni in razdvojeni, kjer so bili posamezniki neumno sebični in so nasedli slepilnim vabam svojih nasprotnikov.
Razume se, da ne smemo nikdar videti samo svojih stanovskih tovarišev, vedno bi se morali zavedati, da so tudi vsi drugi delovni stanovi potrebni in da je skupna moč in blagostanje odvisno od vseh skupaj. Kakor ni pravično in pametno, da bi človek posameznik izkoriščal svoje sobrate in soljudi, prav tako ni prav, da bi katerikoli stan izkoriščal drugega in živel na njegov račun.
Isto velja za različne države in narode; vsi smo odvisni drug od drugega in bomo srečni le, kadar bomo vsi skupaj srečni.
Samoljubje je tista dinamična sila, ki goni in vodi vsa naša dejanja in nehanja, in ki ustvarja čudeže pri posameznikih in družbi. Neumno samoljubje pa vodi v pogubo in propast posameznike, cele družbe in države. Pametno samoljubje se imenuje človečanstvo, ozir do bližnjega, bratstvo, ali če hočete: srčna in umska kultura. Pravilno usmeriti človeško sebičnost in jo dvigniti na višjo razgledno točko je toliko kakor ozdraviti bolno ljudsko družbo in rešiti socijalno vprašanje. Kapitalistični družabni red je zgrajen na najslabšem človeškem egoizmu, socijalisti pa želimo uresničiti družabni red, ki bi sebičnost vpregel v voz splošnega napredka in bi ustvaril bratstvo in pravo kulturo.
Danes je morala taka, da vsak izkorišča svoje sobrate in soljudi, kolikor jih le more. Neumno samoljubje je pri večini ljudi skoro brezmejno; nikdar jim ni preveč bogastva, časti in slave.
Kapitalist, ki ima že vsega čez mero, še vedno dalje pridobiva, špekulira in računa brez ozira, je li to splošnosti in družbi všeč ali ne. Liberalni sistem neomejene osebne svobode v kopičenju bogastva in razpolaganja z imetjem je za družbo škodljiv, kakor tudi za soljudi in sodržavljane. Pravično in pametno urejena družba bi morala to preprečiti in deliti vse dobrine po sorazmerju dela in sposobnosti posameznika. Nihče bi ne smel izkoriščati drugih, nihče ne bi Brnel biti izkoriščen. Vsak delazmožen bi moral delati sebi in družbi v prid; to bi moralo veljati v zakoniti državi. Človekoljubje to zahteva.
Mesto tega pa je danes samo nekaterim izbrancem dano, uživati dobrine tega sveta, čeprav jih morejo užiti le do neke meje.
Vsak, tudi največji bogataš, more užiti le določeno množino dobrin; kar je več, nima zanj pomena in služi le samogoltni in nenasitni domišljiji. Čezmerno uživanje kakršnihkoli jedi, je škodljivo. Še bolj škodljive so drage alkoholne pijače; pravijo, da je po šampanjcu maček še hujši kakor po navadnem vinu. Ako resnično ljubim neko žensko, ne čutim potrebe občevati z drugimi. Največje bogastvo'mi ne more podaljšati življenja nad gotovo dobo. Ako imam dosti, da preskrbim svoje otroke, kaj rabim potem še več?
Bogastvo tudi ne nudi sreče; sreča je itak zelo nestaljen pojem; srečen je kdor je z danim položajem zadovoljen. Bogataš pa ni nikdar zadovoljen, ker le vedno več in več želi.
Ako bi država (družba) skrbela za vsakega poedinca, da bi bil preskrbljen za čas bolezni, starosti in onemoglosti, če bi bilo omogočeno in preskrbljeno, da bi se vsak otrok svojim zmožnostim primerno izobrazil, izuril in izučil za to, za kar je najbolj sposoben, čemu bi naj potem še bilo bogastvo posameznikov?
Višji uradniki so primerno plačani (pa danes še ti ne vsi) in so za te razmere preskrbljeni vsi; prav tako bi morali biti preskrbljeni vsi kmetje, delavci in sploh vsi. Sredstev za to je dovolj, zemlja rodi vsega zadosti, tehnika je dovolj razvita, da 3e zamore proizvajati brez prevelikega človeškega napora, in če bi bilo treba, koliko več bi se še lahko pridelalo po zanemerjenih krajih in poljih? Kaj vse bi lahko napravili brezposelni delavci? Vse to bi bilo lahko dosegljivo, samo ako bi večina hotela; da pa ni tako, je kriv edino le neumni egoizem in slepota posameznikov, in na tej podlagi zgrajen sedanji liberalno-kapitalistični red.
Prav tisto kakor s posamezniki, je tudi z državami in narodi. Nekatere države gojijo imperijalizem (željo po brezmejnem osvajanju tuje zemlje in bogastva) ter narodno prenapetost (šovinizem). V Nemčiji, Japonski in drugod z bedasto samoljubnostjo širijo vero in jo vsiljujejo drugim ljudem, da je njih narod prvi na sVetu, ki je naravnost poklican za gospodarstvo nad ostalimi. Iz tega sledi brezmejno oboroževanje in priprave za nove vojske, nova zasužnjevanja in pokolji ter razdejanja.
Namesto da bi se narodi in države pobratili, se pod vodstvom takih državnikov delajo nova nasilja in zastavlja pot pravičnejši ureditvi razmerja med narodi, v splošno blagostanje vseh skupaj.
Ali niso imperialistični državniki, ki so pri svojih narodih vsemogočni, prava nesreča za vse človeštvo in tudi za lastne narode, ker skušajo slepo in brezobzirno spraviti človeštvo v največjo nesrečo?
Bodimo vsi bolj pametno samoljubni kakor smo danes. Ali ni ta stavek ironičen? Ko vendar prav radi samoljubja posameznikov in družabnega reda, ki to podpira, danes vse trpi. To je res, toda trpi le, ker je to samoljubje nesmiselno, neumno, ker izvira le iz ozkega obzorja, iz napačne morale, napačne vzgoje nas vseh. Pametno samoljubje in človekoljubjej bratstvo in srčna kultura pa je pogoj sreče in blagostanja vsakega posameznika, kakor družine, občin, držav, narodov in vsega človečanstva.
Ako se združimo v kako društvo, zadrugo ali organizacijo iz neumno sebičnih namenov, da bi vsak posameznik tovariše in organizacijo samo izkoriščal in jih, če le mogoče, v navidezno svojo korist tudi oškodoval, potem taka organizacija gotovo ne bo dolgo uspevala. V zgodovini slovenskega zadružništva imamo dovolj vzgledov, ko so propadale zadruge, ki so bile osnovane z namenom pomagati članom; ker pa ni bilo pravega zadružnega duha, zraven pa še slabo ali nesposobno vodstvo, so take zadruge člane le oškodovale, namesto da bi jim koristile. Prinesle so razočaranje in gmotno in moralno škodo, kljub temu, da smo Slovenci jako "veren" narod.
Kakor se noč počasi preliva in poraja v dan, tako se tudi naravna sebičnost ob pravilnem razumevanju in pojmovanju polagoma preliva v bratstvo in pravilno kulturo. Glavno poslanstvo v tem razvoju pa smo prevzeli socijalisti, ki skušamo zverinsko primitivna čustva, ki se javljajo na najsurovejši način v borbi človeka proti človeku ne le pri posameznikih, temveč v celokupni današnji družbi, preusmeriti v splošen dobrobit in napredek celotne ljud3ke družbe.
Najvišja oblika nespametnega samoljubja ali organizirane sebičnosti se izraža v fašizmu ali nacijonalizmu, ki je posebno izrazit v Italiji, Nemčiji in na Japonskem. Ta krepko organiziran predstavlja tudi največjo nevarnost za svetovni mir in obenem za pravilen napredek in razvoj ljudske družbe v blagor vseh ljudi in vseh narodov.
Ali bi ne bil bolj pameten miren sporazum, kakor pa nasilni roparski pohodi v tuje dežele in zasužnjevanje tujih narodov?
Bodimo tako sebični, da bomo ljubili vse sobrate, vse ljudi vseh narodov. Vsi smo ena družba, ena družina, nesreča vseh pade na nas vse. Vzgajajmo se v bratstvu in ljubezni in stremimo k človekoljubju. Ne bodimo za bližnjega pijavke ali krvoločne zveri, temveč ljubeznivi prijatelji in bratje. Ta duh naj zavlada v vsem našem zasebnem in javnem življenju, zahtevajmo, da v tem duhu delajo tudi oni, katerim smo poverili svoje zaupanje. Vsi ljudski zastopniki, poslanci in vlade bi morale v tem duhu delati, zato moramo skrbeti, da bomo volili le take, ki bodo dosledno delali v tem smislu - če bomo še kdaj volili.
Človekoljubje mora zmagati, pa bo vsem dobro. Za vse narode je dovolj prostora in kruha, vsem ljudem se lahko dobro godi, človeštvu je treba premagati le neumno sebičnost. Ako je človek zagospodoval vsem drugim stvarem na zemlji, zakaj bi ne mogel še samemu sebi?
Že pred vojno je zemljepisec Ravenstein cenil vso za kmetijsko pridelovanje porabljivo zemljo na tem svetu tako-le:
2
Plodne zemlje je 75 milijonov kvadratnih kilometrov! stepe je 56 milijonov km . Plodna
2
zemlja lahko prehranja 75 ljudi, stepa 4, pustinja pa četrt človeka na km . Po tem računu bi se lahko prehranjevalo pet do šest milijard ljudi.
Danes živi na vsej zemlji le okrog dve milijardi ljudi.
Oppenheimer pa je že tedaj s svojimi proračuni prihajal še do mnogo boljših zaključkov in dokazuje, da bi pri prav intenzivnem obdelovanju mogla zemlja prerediti nad. sto milijard ljudi. Na vsak način še ni danes nobenega stvarnega razloga, da bi morali ljudje stradati in se pobijati za prostor. Da se to dogaja, je kriva le neumna samo-goltnost posameznikov, ki povzročajo, da vlada sistem, po katerem bi lahko stradali tudi, če bi bilo na vsej zemlji le en milijon ljudi.
Borba proti neumni sebičnosti, slepoti in nevednosti je toliko, kot borba za srečo posameznika in celokupnega človeštva. Da se to izvede, je potrebno, da večina ljudi to spozna, da se v tem smislu vzgaja; šele potem bo omogočeno uveljaviti take zakone, ki bodo onemogočali nenasitnim kanalijam izkoriščati večino in jo tirati v nepotrebne boje in trpljenje.
Kadar bo duh bratstva in resnične srčne in umstvene kulture prevladal pri vseh narodih, potem šele bo zavladalo splošno blagostanje, mir in resnična ljubezen. Sele potem se bodo mesto morilnih priprav in strojev izdelovale in ustvarjale dobrine v splošen blagor vsega človeštva. Potem se bo šele prosto razvijala znanost in umetnost in se bo človeštvo približevalo idealom, o kojih danes samo sanjajo različna verstva.
Dokler pa prevladuje na svetu divja špekulacija in brezobzirno izkoriščanje človeka po človeku, dokler se neprestano pripravljamo na ubijanja in uničevanja življenj in vsega kar je lepega in dobrega, tako dolgo se ne moremo imenovati resnično kulturni. Smo pač le civilizirani divjaki in barbari. Tehnično smo visoko razviti, resnične kulture pa nimamo.
Socijalizem, ki uči bratstvo med ljudmi in narodi, je največja kulturna misija; kdor dela za uresničenje njegovih idealov, dela ne le za splošno blagostanje, temveč tudi za največjo in resnično srčno in umsko kulturo.
Socijalisti nismo samo navadni borci za prekljanje s kapitalisti, naši ideali so lepši in vzvišenejši; mi smo najbolj kulturna struja, ki se bori za najvišje ideale vsega človeštva. Sele kadar bo povsod prevladoval socijalizem, se bo pričela doba bratstva in resnične kulture.
v
/Pripis uredništva: Pričujoči sestavek je avtor objavil kot uvodnik Vzajemni Svobodi (št. Z in 3/1938), mesečni ilustrirani kulturni in družinski reviji takratnih socialistov. Podpisal se je kot "J.P., kmet iz Žirov." Priobčujemo ga bolj zaradi zanimivosti kakor zaradi aktualnosti./
VENISEV
Jože Peternelj
Martin si je obrisal potno čelo od mučnih sanj, se pognal iz postelje in prižgal luč. Zbegano je pogledoval po sobi in v zagrnjeno okno.
"Kaj ti je spet, Martin?" je boječe zastokala Tona in se poskušala dvigniti. V križu pa jo je zabolelo in nezaželeni otročiček se je gibčno premaknil v napetem trebuhu. Nabrekle prsi, ki so že komaj čakale, da bodo hranile otroka, so se zganile v bolečini.
"0 sveti križ božji, kaj bo z nami?" je plaho zastokala in se spet vlegla nazaj po trdi postelji. Martin pa je zakričal kakor preplašena zver.
"Molči in ne kliči mi še svetnikov in hudičev skupaj, da.."
Stopil je proti vratom in še vedno boječe gledal proti oknu. Ugasnil je luč, legel v posteljo in s pridržanim dihom strmel v temo. Spet se mu je orosilo čelo in spet so se prikazale krvaveče postave žensk, ki se v temi plazijo proti njemu in kričijo: "Martin, pusti nas živeti. Martin, ne! Nismo krive."
"Martin, kaj je s tabo, da si tak?" je polglasno dejala Tona. "Martin, kmalu bova spet dobila otroka, ti pa se obnašaš do mene kot tujec. Pa tako surov si. Kam to pelje,saj bomo vsi ponoreli. Sem res vsega kriva? Da si se moral poročiti zaradi Tončke? Tisto s slakarjevim si zakrivil ti sam, zdaj pa me ubij z otrokom vred, če misliš, da sem kriva za tvoje težko življenje."
Martin je molčal, kakor da ni prisoten. Tona pa je drezala: "Martin, če me ne maraš in si tako nesrečen z mano, zakaj si mi pa napravil te otroke?"
"Molči in me pusti pri miru", je zarobantil. Bal se je budnosti, ker so ga posiljevale samomorilske misli. Trepetal je pred spancem, ki ga je pehal v svet blodenj in trpljenja. Komaj se je utrujen zamajal v spanec, že je bil tam za Tinino grapo. Blodil je med grobovi izdajalcev, ki pa niso bili mrtvi. Stezali so okostenele roke proti njemu in šklepet lobanj je poskušal očitajoče kričati nanj, ki je v smrtnem strahu iskal nedosegljivi izhod.
Premaknil se je v postelji in z glavo močno udaril ob rob postelje. Preplašeno se je prebudil in bolestno zastokal.
"Ubij se, pa bo konec vsega trpljenja," ga je opomnilo. "Obesi se," ga je priganjala zahrbtna misel. Ni več zdržal. Sredi noči je zbežal ven in v smrtnem, strahu zataval v noč.
"Bog se nas usmili, kako se bo vse to končalo?" je bolestno zastokala Tona in zdelo se ji je, da se ji je plod v trebuhu svarilno premaknil. Zbala se je prezgodnjega poroda.
Martin je odtaval proti svoji žagi. V tresočih rokah je stiskal težko sekiro in z njo brezumno mahal po zraku, da bi na silo razbil morečo tišino in razgalil temačne privide nočnih blodenj.
Prispel je do žage in jo od daleč opazoval, kako je objeta v zagrinjalo teme, in mu noče nuditi miru, kakršnega je poznal nekoč, ko je bil še mlad, zdrav in rogovilast. Približal se je vogalu žage, kot bi se približeval sovražnikovi zasedi.
Prisluhnil je v temo. Tišina. Le šumenje padajoče vode mimo kolesja. Stopil je do sprožilnega droga in poskušal pognati žago. Ni se mu posrečilo. S pogonom žage je želel spet priklicati nekdanje trenutke in se otresti samomorilskih misli. V temi je otipal jekleno žico in plombo na njej, ki je preprečevala pogon njegove žage.. Kezilo sekire je presekalo žico in se pobliskalo ob železnem vijaku v tramu. Voda se je zlila čez ostarelo kolesje. Počasi in močno škripajoče je rjasta žaga zanihala.
Martin se je oddahnil in si obrisal hladen pot s čela. Prižgal je staro laterno in se s sekiro umaknil v temo, kakor da bi nameraval ostati v zasedi. Gledal je iz teme, kakor preganjana zver in le s težavo si je poskušal obuditi spomin na nekdanje čase.
Jarem stare žage je še komaj držal, da se ni razletel v zaletavem praznem teku, ki ga je poganjal polni žleb vode, toda Martin se v svoji bolestni odsotnosti ni več menil za nepravilni pogon. Stal je v temi in boleče razmišljal, kako bo napadel, če se mu bo kdo približal. Nasprotnika je pričakoval iz teme in ves trepetal od strahu. "Na tisti osvetljeni tram bom zavezal vrv in se obesil. Da se bom umaknil vsem zasledovalcem, vsem, ki so mi kratili spanec in me pehali v smrt."
Noro je opazoval škripajočo ihtivost nabrušenih rezil. Ze je mislil, da bi podstavil svojo bolno glavo pod podivjano rezilo. V trenutku bi bilo vsega konec. Izbuljil je zbegane oči, se še močneje oklenil toporišča sekire in se počasi plazil iz teme, da bi odmaknil pogled od rezila žage, ki se je ihtavo prikazovala in skrivala slabotnemu soju brljive svetilke. Bližal se je le korakoma in trepetajo pogledoval za nihajočim rezilom.
Obstal je v obupu blaznosti, ko so se mu med zobci rezila prikazovale nepokopane žrtve. So to sanje ali resnica. Zdaj je čutil, da pada, zdaj da se s težavo pobira s tal, kjer ga je nekaj grabilo za noge in ga hotelo odvleči v hladno podzemlje okostenelih izdajalcev.
Ves se je tresel in se spet ovedel. Zatulil je nekaj nerazumljivega in se spet zagledal v ostro žagino.
"Martin, to si vendar ti, ki si znal ubijati zelence in izdajalce, zdaj pa oklevaš in nisi sposoben pokončati že mrtvega Martina," mu je šepetal tuj glas, kakor bi govoril njegov dvojnik.
"Martin, poženi se v smrt, da boš rešil sebe in Tono. Kaj oklevaš? Poženi se vendar in vsega bo v trenutku konec. Martin, zdaj, zdaj, zdaj..."
Zavrtelo in zabliskalo se mu je pred očmi, ko se je silovito pognal proti rezilu, za-mižal, z vso silo udaril s sekiro po nihajočem rezilu. Odlomljeno toporišče mu je silovito treščilo v glavo, da se je nezavesten zgrudil na tla. Obležal je ob jarmu, ki je neutrudno šklopotal, kakor da hoče Martina na silo prebuditi iz nezavesti. Ni vedel, koliko časa je ležal. Ko se je zdramil, se je ves tresel od mraza in bolečina v glavi ga je skeleče opozarjala na razbolelo odrgnino nad čelom.
Se vedno je bil zbegan in ni se mogel spomniti, zakaj je pravzaprav tam in kaj se z njim dogaja.
Ustavil je polomljeno žago, ugasnil luč in ves omotičen le odtaval k Toni. Zunanja vrata so bila še vedno odprta. Šele tedaj se je zavedel, kaj je z njim. Vstopil je in se napol oblečen zavalil k Toni v posteljo, da bi se ob njeni toploti vsaj za silo ogrel. Začutil je njeno toploto in zaslišal zaradi strupenega hlada njen pridržani dih. Ni se mu upala ugovarjati, da bi se čimprej pomiril in zaspal. Martin pa se je nenehno stresal, še potem ko se je ogrel, tako da ni vedela, ali se trese od mraza ali strahu. Toda Martinu se je ob nenadnem dotiku Tonine golote spet sprožilo ljubosumje, ki ga je že davno utapljal v pijači.
Zdaj je pomislil na Tono, zdaj spet na umorjeno žensko in že sta se mu vrteli v glavi. Zazdelo se mu je, da še komaj loči, kdaj sanja in kaj je v resnici z njim. Nežna Tonina toplota, njeno materinsko poslanstvo, pomor ljudi in še Slakarjev povrhu.
"Martin, že spiš?" je boječe prisluhnila Tona ob Martinovih čudnih vzdihih. "Pusti me," se je bolestor oddahnil.
Počasi se je umiril, zaspal in že spet blodil. Ves bolan je stal v sobi. Tona pa je ležala razgaljena na divanu v prostaško razuzdani pozi in ga zasmehujoče gledala, kako se muči s sramežljivimi pogledi nanjo in v zadregi drži v roki šopek rož, ki jih je prvič v življenju natrgal tam za žago in jih prinesel v znak ljubezni. Toda ta namen je ob pogledu nanjo brž spremenil.
"Le smej se lisica," je v razburjenosti srebnil in v blazni zavzetosti pogledoval konico noža, ki se mu je znenada začela dvigati iz rož in mu hlastno šepetala v obraz: Stisni me in poženi se nanjo, da ji prebodeš njen smeh, ki ga je pridobila v svoji nasladi, zdaj pa bo z njim uničila tebe, ki si bil vedno tako slep za njena umazana početja. Martin stisni ga in udaril Martin udari! mu je zabučalo v glavi. Zgubljal je moč, čakal je in okleval. Tona pa se je glasno zasmejala. Martin se je poskušal sunkovito poznati za njo. Toda noge so mu klecnile v roki pa je začutil skelečo bolečino. Opotekel se je, boleče zastokal, nož mu je sam smuknil iz roke, ko je pogledal krvavo roko.
Spet je zaslišal zloben Tonini smeh in nepremično je gledal v nož, da bi ga zgrabil in se pognal nanjo. Stegnil je svojo ranjeno roko proti nožu, da bi ga zgrabil, toda nož se je zmeglil in v hipu izginil. Martin pa je začudeno strmel za njim in od daleč zaslišal krohotajoč moški glas, ki se je prelival s Toninim.
"To je vse izdanol To je vse povezano! Vsi držite skupaj, da bi me umorili," je začel kričati. Pridobival je moč in začel se je dvigati. Stiskal in krčil je svoje krvave prste, blazno gledal in stopal proti Toni.
"Zdaj me ne boš več potegnila. Zdaj mi ne boš pobegnila, cipa umazana, Zdaj si zaprta v svojem brlogu. Kri moje bolečine se bo razlila po tebi, toda maščevana bo moja pravica. Strgal« se bodo tvoje spletke. Zdaj! Zdaj boš poginila v mojih rokah," je zakričal.
Tona pa se mu je nenehno smejala in pričakovala pomoči od moškega, ki se je še vedno krohotal nekje iz teme.
"Le smej se, saj boš poginila prav zdajl Zdajl Zdajl" je tulil in stegal tresoče roke proti njej."Zdaj bo konec tvojega početja", je blazno zakričal in se pognal proti oknu zgrabil nekaj rdečih ciklam in spet iskal v njenih cvetovih morilsko rezilo s katerim naj bi zadušil zlobni Tonini smeh.
Oči so mu begajoče iskale, kje se bo pokazal tisti tešilni nož, Tona se mu je zlobno režala, ko je videla, kako slaboten stoji ob njej. Martin pa je tako močno stiskal in mečkal v rokah nedolžne cvetove, da se mu je zazdelo, da ima krvave roke. Kri pa ga je spet spodbodla, zatulil je in se z okrvavljenimi rokami pognal na sirotno Tono, da bi jo z golimi rokami zadavil.
Njegov glas ga je prebudil in ves zbegan se je poskušal dvigniti. "Bog nas obvaruj I Kaj spet sanjaš, da tako kričiš?" je zaskrbljeno dejala Tona, ki je komaj zatisnila oči in se preplašeno zbudila. Zaskrbljeno je prijela Martina za čelo in spet zastokala; "Ja kakšen pa si. Saj si vendar ves premočen in treseš se, kakor preplašen otrok".
Nič ni. Sanjalo se mi je spet od vojne," se je poskušal zgovoriti in zbrati svoje misli, ki so še vedno tavale med sanjami, blodnjami in resničnostjo.
/Pripis uredništva; Pričujoče besedilo je odlomek iz povesti Jožeta Peternelja Vrnitev, ki izide marca v knjigi pri založbi Kmečki glas v zbirki Kmečka knjiga. /
MALA ANTOLOGIJA ŽIKOVSKK POLZIJL
Izbral Miha Naglic
200 let je minilo, odkar je v Žireh rojeni jezuit in profesor filologije Martin Naglic v Uevovih Pisanicah (1781) - prvem slovenskem pesniškem almanahu - priobčil svojo pesem Nečimrnost tega sveta. Ob tej priliki želimo na kratko predstaviti (vse) bolj ali manj znane Žirovce, ki so pisali ali še pišejo pesmi.
NKG1MRN0ST Martin Naglic (1748-1795)
Prijat'lji pravo skupaj zbirajmo bogastvo, k*ter' nas tud' s tega bode spremilo sveti.
Kaj bo po smrti teb' glas imenitni pomagal al' čast tega sveta, k'tero tak' silno želiš?
Kaj bodo tebi vsi šac' Hdečega morja na on' plat' groba dali za eno pomoč?
ZANIČEVALOKM PEVCEV
Anton Žakelj - Rodoljub Ledinski
(1816-1868)
"Jmu pevec poje", marsikdo vprašuje, "Saj dandanašnji nam ni petja mar; Od vseh se pevec, godec zasmehuje, Njegova pesem je pač prazna stvar."
Pa le kruljkUje grlica, le poje Slaviček, le se lije rožic sla, In tak* spolnjuj-jo dolžnosti svoje, 'Zročene jim od milega neba'.
0 vi, ki'z ust vam ide neprevdarno Beseda taka, sem stopite zdaj ln poslušajte skrbno me in varno, Vam na ušesa bom povedal kaj:
Tak' tudi poje in tak' tudi sluje V dnu pevčevega srca petja don; Za pesmi cilj in konec ne vprašuje In njen uspeh si v nemar pušča on.
Vprašajte grlico, 3mu pokruljkuje Tak*milo v znojni, trudapolni dan, Kfdar solnčni žar'kVdela skrb kušuje ln grlic glas je vsem neopaz'van.
Vprašajte slavca, črau tak' sladko guči V samotnem kraju sene in hladnih loz, Kadar srebros'jajne, mirodarne luči Na cvetja sen razliva lunin voz.
Vprašajte rožo, č'mu tak' blago dije,
Naj njen že duh kdo vonja ali ne,
Cmu vse to troje svovjo sladkost lije nam q£ ,
Tja v zrak - alMsebi, kdo to ve?
Vsesilna moč nadzvezdnega vlivanja Objema pesmonosno mu srci In brez skrbi do tuj*ga poslušanja Mu pesem klije, raste, v cvetje gre.
Častite ga tedaj al' zaničujte Njegovo pesem kakor prazno stvar, Le tega nikdar mi ne pozabljujte, Da njega pesem je nebeški dar.
Da z njo spolnjuje on, poslanec roku, Kar srcema naročil mu je Bog, Da on v čutilih src, v radosti, v joku Le božjo slavo poje krog in krog.
/Novice III (184-5). št.39/
KOMUR ŠE VERA V LASTNO MOČ NI VZETA Anton Žakelj - Rodoljub Ledinski
Komur še vera v lastno moč ni vzeta, Komur še željnost djanja v prsih dije, Ta ne obupa, če krog njega brije Nesreče grozna piš, vse zlobe vneta.
Ne mami ga kar nič tetiv napeta, Ki na njej se zavistna strela vije, Cakaje, da mu srca up razbije; ln v mar mu ni vragov hudoba kleta.
Junaško bije strastni boj življenja, Ak'ravno s čela kane vroča sraga, Od znoja nezrekljivih nuj rojena.
In premagalec stopi iz trpljenja,
Znajoč, da ves težave hrup premaga
Moč moža, z djanja željnostjo združena.
/Slovenska čitanka za peti in šesti razred srednjih šol. Celovec 1903./
0PRAVLJ1VCU (REPAT SONET)
Anton Žakelj - Rodoljub Ledinski
"Mu, mu" buči govedo tam na paši, "Hi, hi" razgeče nori konj na cesti, "Gri, gri" cverčijo murni v temnem mesti, "Kru, kru" pa kruli prasec v luži naši;
"Bai" tak laja pžs, kdar tata straši, "Pipi" pa čivka pišče, kdar ni jesti, "Ku, ku" zakuka kukovca na bresti, S "kikiriki" petelin noč odplaši;
"M/jav, mjav" ponoči maček z mačko mjavka, "K6, kd" tak koklja piščeta zvabijuje, "B8, b§" neumnih ovc bleklče čeda;
"kvar, kvar" vpije vrana černoglavka, "krč krč" se merhojldi vran sklicuje, "Iha" je oslov trapastih beseda:
Povej, kter' glas zmed teh se ti prileze? /Novice 1855, št. 82./
NOVO LETO 1941
Valentin Poljanšek - Krištof
Pošast ti gerdogllda, udem poštenje reže!
Novo leto nastopilo, staro se v preteklost zlilo. Je večni krogotok in čas, ki dviga, tare, nosi nas.
Prihaja žalost in bolest, razkraja zdrava se zavest, da smo tudi mi ljudje, da naš razum je in srce.
Na zemlji vojna se vrši,
Kaj prihodnost nam prinese,
da človeštvo vse nori.
nam še skrivajo zavese. Boljši ali slabši red? Danes je nejasen sled.
Nismo mi še vojujoči, smo nevtralni, mirujoči;
Dolgo, dolgo uničevanje ter veliko razdejanje;
vendar sega že do nas ves sedanji nori čas.
trpljenje narodov, ljudi, to današnje je dejanje.
Raste, dviga se draginja, kopni denar, iz žepov zginja. Dviga se visoko kruh, ga ne doseže, kdor je suh.
Tirani svetu vladajo, brez srca in brez vesti; s trpljenjem nas napajajo nesrečne "male" nas ljudi.
Se siromakom glad obeta; pravica do življenja sveta, prišla je ob vso veljavo, mori se, ruši kot za stavo.
Mi malike le častimo, se klanjamo, v nebo slavimo; če smo bedni, če smo lačni, pa se z njimi oslepimo.
/Iz: Loški razgledi XXII (1975), str. 241./
VOJNE SLIkE
Valentin Poljanšek - Krištof
V maju.
Ptičica žvrgoli,
iz dalje se zvon oglasi;
majsko sonce sije,
zemlja žarke pije.
Jaz pa v verigah tičim,
v robstvu temnem živim.
Mislim, premišljujem,
načrte razne snujem.
Lepa je zemlja kot raj -
človek na njej naj se muči,
zakaj?
Vse cvete, zeleni, življenja se veseli; edino človeški rod izjema naj bo povsod
Muči se in mori,
ne ve, zakaj živi?
Igra krvava se dalje igra,
telesa nam trapi, srce in duha.
Zunaj se spev glasi.
V dalji tam zvon zvoni. Jaz pa, Tantal prikovan,
sem na čustvih otožnih bolan.
/Iz: Loški razgledi IX (1962), str. 220./
V VALOVIH OASA Peter Naglic (1921 -)
Smo za
trenutek
obstali
sredi
viharne
noči -
v
samoti.
V
kržih
poslednjih se
toku
življenja upira -toda zaman.
Nje sok že
mladi, spet popje brsti.
Vsejano seme
že
kali in gre v
novo rast.
Pred nami
se
je
odprla praznina.
Žar
preteklih
moči
in
strasti vse duši, kar
novega zeleni.
Čas
teče,
z njim
prihaja
nov
zor
in
dan.
Duh časa se je že
nagnil v
novo pomlad.
Iz
osušenih
tal,
skozi
novo
zorano
brazdo,
že
klije kal
svežih moči.
V marcu 1976 /Prva objava./
ZE LETA NETOPIR Venceslav Merlak (1932-1980)
Slavko
Ze se spušča temna noč, kmalu pokrila bo dolino, dolino ljubavi sinje, pokrila bo moj rodni kraj.
Že hiše zginjajo v daljavi,
le medlo vidijo se njih obrisi,
sliši tam se glas jokavi
otrok, ki v njih porajajo strahov ga vtisi.
Po zraku sliši se že kril prhut znanilca noči poletne - netopirja, ki prihaja kot duh iz vsemirja, šumi, kot da ptičjo bi imel perut.
Zdaj temna noč prižiga luč, vsa okna so že zažarela kot na nebu zvezda pozlatela. - V vratih se obrne ključ.
/Prva objava./
KROSU
Jože Podobnik (1939 - )
DVOM
Jože Podobnik (1939 - )
Milijon puščic, moj Kros spusti vanjo,
zastrupi jo z ljubeznijo gorečoj
v»
naj vidim jo, naj vidim hrepenelo, enako meni: sužnju, mročim zanjo.
Naj srečam kdaj jo takšno, vso trpečo, v brezupnem snu, ki niti solz ne zmore, naj srečam jo, prikazen krvavečo, podobno meni: bolno, brez opore.
Urez smotra. Samo, v gneči hrupne sreče, in brez želja, ki ji ne bi bile strte -a kakor rože, ko pohodiš jih, nemrtve...
Potem, moj Kros, cvetu cvet pomore iz večnih senc, iz dantejevske more: potem srce si v srcu najde sled utehe.
Srce je umrlo. Kdo bi žaloval; mar kdo žaluje, če se zvezda utrne? Še isti hip uam   n#va jo zagrne, da spet nebo bo prejšnji sij obdal.
A utrinek sam? Ugasel, mar žaluje za zadnjim žarkom izgubljene luči? Naj mu verjamem, da se nič ne muči, ker da je nič, ki nič ne pričakuje.
/Delo-življenje, 4/1969./
/Delo-življenje 9/19/2./
ZBEGANI ŽIKOVEC Anton Žakelj (1937 - )
Ves zbegan in preplašen sem, kaj 3toriI naj bi, sam ne vem, kako naj se opredelim, da zopet blažen mir dobim.
V objemu sem logaškem zdaj^ pa k Loki spet želim nazaj, brez miru je in pokoja zdaj uboga duša moja.
Ce zgodovina nas uči, da k Loki smo pripadali, zakaj trditev ta velika, zdaj se tu pa tam zanika.
Ker geografski položaj, je tudi važen za naš kraj, me zdaj prepričati žele, naj k Loki bi pridružil se.
Le kaj naj revček zdaj storim, kako naj se opredelim, ko pride odločitve čas, in treba bo oddati glas.
Le ena misel še živi, ki more me tolažiti, tribuna javna nam pove, kako naj vsak odloči se.
Prišel trenutek bo napet, ko referendum bo nared in zgodovine nova stran zapisana bo na ta dan.
Izjasnil se bo naš občan,
bo šel li na gorenjsko stran, iS
al Notranjec bo se v naprej, kot bil je osem let doslej.
A drugi, skušeni možje, ta čas takole govore: "V Logatec vodi naša pot, iskati nimaš kaj drugod."
Takrat se bo za vekomaj Žirem določil položaj, končan bo vsakršen prepir, V Žireh bo spet zavladal mir.
/Pesmi A. Žaklja so izrazito priložnostne, vezane so na določene dogodke; tako z leti izgubijo aktualnost, ne moremo pa jim odrekati jezikovne in stilistične vrednosti .
Pesem Zbegani Žirovec je izbral sam, saj so dogodki v letu 1969 vsem Žirovcem še dobro v spominu. Objavljena je bila v Delo-življenje, 5/1969./
VENEC MLADKGA SRCA Prane kopač ml. (1953 - )
35
In ko je pozdrav venel in ovenel
in ko je bil potem grozen
pogled na puščavo človeške
dinastije, si šla po hribu
in govorila sama s seboj
in ne da bi šel kdo s teboj
in ne da bi šel kdo s teboj,
si me vendar nesluteno zaročila.
Zaljubljenost v tvojih očeh
je bila popolnoma
samosvoja,
tako nekako
gigantsko opredeljena
in je hoja jironicala
v ponikalnico
in osvobajala
profilne portrete
v luči
zaljubljene ljubezni, ker je že vprašanje nosilo svoj odgovor, ni bilo težko doumeti, ne prezreti čistinsko odo na potok zveneče melodije.
Z zeliščnim prahom
kaj si nakupila?
Zdravje njemu sem vrnila
Kako si življenje umrlo
poživila?
V srce sem ga ljubila.
36
Spominjaš me
na varanje s telesom
ali na pivotiranje
z eno nogo okoli svoje osi,
ko druga noga kopiči
odrivno moč, jo koncentrira
v centru razuma in čaka,
nestrpno čaka, da nasprotnik
v gibanju igranja naredi napako.
Kkspolzija celega bistva
se sproži po izrednih poteh
v iskrenost, v lovljenje žoge,
ki sedi, leži, se prisesa v naročje
kot me spominjaš, počakaj no,
počakaj,
kapaciteta v srcu je najvišja oblika mene do tebe. Poslušam te, poslušam in te obenem iskreno ne razumem.
37
Sanjala sem o tebi. Prebudim se'in te ni več.
Iščem te; srečujem ljudi
in jih sprašujem
o takem in takem fantu,
o mojem zaročencu;
on je moje srce, moja
zadnja pesem ljubezni.
Ljudje ne vedo ničesar,
začudeno me gledajo,
prav osuplo; ko odidem
od njih, stopijo v krog
in se sprašujejo: kaj je to srce,
kaj je ljubezen.
Kličem te, odgovora ni.
Veter ga je odnesel, vihar,
ki je razdivjal mojo srečo.
Vidim te in slišim,
ti, ki si o meni sanjala,
in ne morem hoditi,
srce mi je zaspalo v tej gnilobi,
ki ji vsi pravijo življenje.
Kot upornik sem moral umreti.
Vedi pa, da sem ujela žogo,
dodano
z atomsko energijo premikanja. Sanjala sem.
in kruto zahtevala, da oživijo te.
toda sem nem
/Prva objava./
BKSKDA 0 AVTORJIH
1. Martin Naglic
V Slovenskem biografskem leksikonu (II) je dr. France Kidrič o njem zapisal:
NAGLIC Martin, S.J.j filolog in sodelavec pri Pisanioah, r.l.nov.1749 v Žireh, u. 15.nov.1975 v Lj. V Lj. je študiral približno 1759-68 pač vse letnike gimnazije in filozofije, a 1/68 je postal jezuit ter bil menda 1768 - 70 novic na Dunaju, 1770-1 repetitor humaniorum v Leobnu, 1771-2 repetitor filozofije v Gradcu. V Lj., kamor se je vrnil 1772, je bil 1/72-3 na jezuitski gimnaziji učitelj v 1. razr., a ostal gimn.učitelj tudi po ukinitvi reda vsaj do 1782, ko je učitelje-val vi. humanitetnem razredu. Službo je opustil najbrž radi jetike (vsaj 1789 ga ni bilo več med gimn.profesorji). Ali je bil ord., ni znano. - N. je imel po vrnitvi v Lj. po vsej priliki stike s Pohlinom ter si pod vplivom besede in slovnice o.Marka osvojil preporodno miselnost. Do preporodne aktivnosti se je povzpel prvič 1/76, ko je dal Japelj lj. kapucinom pobudo za izdajo Hipolitovega slovarja. To namero je N. v 25.st.LW 1776 preprečil z dokazovanjem, da je delo za tisk prešibko. Očitku, ki je krivičen, je kumoval pač ozir ha Pohlinovo napoved slovarja. Drugič so pripravile N. do dejanstvenosti Devove Pisanice, za katerih 2. knjigo je napisal "NečCmernost tega svejta": v treh distihih z revno vsebino opominja razjezuit prijatelje, naj si nabirajo brez ozira na slavno ime in posvetno blago zaklade za drugi svet. Distihi so bili deležni časti, da jih je Denis 1785 ponatisnil v dodatku o šestomeru v zbirki "Ossians u. Sineds Lieder". Ali je imel N. še kaj več pesmi, ni znano. V isti dobi je bil v stikih tudi že s Kumerdejem in Japijem: ni izključeno, da je bil že med člani Kumerdejeve filološke akademije iz 1779. kakor je postal 1781 član obnovljene oficialne družbe operozov. Ti stiki so mu pač tudi pripomogli, da je postal po Sorčanovem odhodu v Innsbruck 1784- član komisije za revizijo Japelj-Kumerdejevega prevoda biblije, vendar ni znano, zakaj je bil sorevizor le 1786 za 2. del novega zakona. Izmed njegove korespondence je znanih le nekaj pisem Brbergu 1782-94, ki so pa za zgodovino preporoda brez pomena. - Prim.: Kidrič, Dobrovsk^   199,242, a k literaturi dodaj: Šlebjjsger, Pisanice (ponatis iz Izv.II.drž.gimn. v Lj. 1905/6) 20; Kidrič, Zgod. 177-8, 202, 215, 219.
2. Anton Žakelj - Rodoljub Ledinski
0 njem je pisal Josip Marn v svojem Jezičniku (XVII, 1879, 42-54).
Navajam odlomek:
"Med rodoljubi, ki so vneli se po "Kranjski Cbelici in po bližnji bratovski Hrovaški", slovi Žakelj Anton, rojen 14. oktobra 1816 v Ledinah pri Žireh nad Idrijo, odtod zvan Kodoljub Ledinski} v šolah bil nekaj časa v Karlovcu, v Novomestu, od koder prišel v licejo in v bogoslovje v Ljubljano, kjer je 1. 1839/40 v slovenščini učenec Metelkov popeval mu v Metelčici; mašnik posvečen 6. avgusta 1. 1842 je služil najprej v Gradcu pri Podzemlju med belimi Kranjci, potem v Kibnici, na Blokah, v Mirni Peči, v Poljanah nad Loko, pri sv. Križu poleg Kostanjevice, v Sostrem, p i sv. Duhu (v Velikem Ternu, Grossdorn) nad Leskovcem, kjer je umeri 26. aprila 1. 1868. In tu se je spolnilo, da je zemlja slovenska komej imela grob zanj - za pesnika slovenskega! Kar je nekdaj o Vodniku, popeval bi Prešern i o Ledinskem: "Preblečen sem kaplanček bil, - In rad sem pel, še raji pil" (Kr. Cbel. III.), in rekši: "Ledinski je bil Prešern duhoven" - povedal sem vse."
Ta sodba je stara 100 let. Naj bo karkoli že, dejstvo je, da je A«Žakelj danes povsem pozabljen. Je ena tistih slovenskih "pozabljenih" osebnosti, ki bi kazalo njih vrednost znova premisliti in utemeljiti.
3. Valentin Poljanšek
Prof. Krnil Cesar, ki ga je nekoč obiskal, je zapisal:
"Na svojem posestvu na Dobračevi pri Žireh živi širši javnosti malo znani Valentin Poljanšek, eden iz vrste ljudskih tvorcev, ki še danes ustvarjajo na Slovenskem. Njem gova pesem zaradi širine snovi ni ponarodela; močno pa se je približala ljudski miselnosti v letih narodnoosvobodilnega boja, saj je bil v teh letih v svoji rodni okolici glasnik novega časa. To njegovo delo odlikuje iskrenost, saj je našel v teh letih v njem sozvočje s svojimi političnimi prizadevanji v predvojni Jugoslaviji, z njim pa je skušal vplivati tudi na svojo okolico.
Kot bister, znanja željan mladenič je v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja začel z delom za kulturni dvig rojstne vasi. Pod vtisom podobnih prizadevanj je ustanovil na Dobračevi bralno in pevsko društvo, pozneje pa je bil tudi med ustanovitelji zadružne žage, opekarne, mizarske delavnice itd. Njegovo družbeno delovanje se je stopnjevalo z vključitvijo v socialnodemokratsko stranko, leta 1927 pa je bil v takratnem logaškem okraju izvoljen za oblastnega poslanca na listi JDS.
Poljanšek, ki se je bil že prej poskušal v pesmi, se je ob socialistični literaturi, ki jo je dobival iz Idrije, literarno vzgajal; njegova pesem je dobila vsebino, po večini borbeno, z jasno in premočrtno poiano 'mislijo. Že tedaj je dopisoval v Naprej, na katerega ga ni vezala le vsebina lista in njegovo svetovnonazorsko prepričanje, temveč tudi njegov urednik Anton Kristan, s katerim sta bila prijatelja. Od teh prvih dopisov ga je vodila pot preko Kodoljuba, Notranjca in pozneje Jutra v Brazdo, glasilo absolventov kmetijskih šolj Ljudski glas in Svobodo, kamor je pisal vzpodbudne članke. V dneh, ko so se že kazale grozote druge svetovne vojne, je objavila Svoboda kot uvodnik njegov članek Bratstvo in kultura. Večina prispevkov v teh listih je bila napisana v nevezani besedi, le včasih se je poskušal s pesmijo v pavlihovsko satirični obliki.
Njegova pesem je postala posebno pomembna v narodnoosvobodilnem boju. Je iskrena izpoved vere v vse tisto, v kar je vsa leta veroval in za kar se je boril, le s to razliko, da je ob razvijajočih se dogodkih postala ta miselnost stvarnejša in polnejša;
ker je načenjala velike politične aktualnosti ali spremljala vsakdanje dogodke, je bila tudi zanimiva. Z vzneseno prepričevalno besedo, polno vere v začrtano pot naše politične neodvisnosti in socialne enakosti, je govoril na mitingih in sestankih ter bral svoje pesmi. Zaradi neprikladne oblike in tudi zaradi snovi, ki je bila včasih predolgovezna in s tem ubijala vodilno misel, ali pa je bila presuhoparno podana, pesmi niso ponarodele. Ob prebiranju Poljanškovih pesmi se v človeku utrdi misel, da bi se ob morebitnem nesebičnem mentorstvu v mlados i razvil v socialističnega leposlovnega oblikovalca. Njegova pesem zajema iz doživetij prve svetovne vojne z vsemi njenimi težavami, ki so vplivale na nastanek trpko satiričnega ciklusa z močno socialno noto Vojne slike, do pesmi, ki so se ponekod približale ponarodeli pesmi.
/LK IX (1962), 219-20./
4. Peter Naglic
Kodil se je v Žireh (1921), kjer živi tudi danes. Je upokojenec, a še vedno aktiven družbenopolitični delavec. Veliko je pesnil že med NOB. Svoje novejše pesmi je začel objavljati šele nedavno v TV-15 in v Zirovskem občasniku.
5. Venceslav Merlak (1932)
kodil se je v Novi vasi, kjer je lansko leto tudi umrl. Bil je izučen čevljar in
je delal v Alpini. Zaradi očitnega pesniškega daru so mu prijatelji rekli kar Kajuh.
6. Jože Podobnik (1939)
kodil se je v Novi vasi, kjer živi tudi danes. Zaposlen je v Alpini. Pesmi objavlja v Obzorniku, Kmečkem glasu in v glasilu Alpine Delo-življenje.
/. Anton Žakelj (1937)
kodil se je na Dobračevi, kjer živi tudi danes. Zaposlen je v Alpini. Pesmi piše -kot pravi sam - zgolj priložnostno in ne iz neke notranje nuje. Objavlja jih v Delo-življenje.
8. Prane Kopač ml.
kodil se je na Dobračevi (1953), kjer živi tudi danes. Zaposlen je v Kladivarju. Pesmi objavlja v glasilu Kladivar in v Zirovskem občasniku.
ŽIROVSKA KRAJEVNA BIBLIOGRAFIJA /POSKUS SESTAVITVE/ Miha Naglic
Razširjeno je mnenje, da je o Žireh malo napisanega in da tudi Žirovci sami malo pišejo. Niti prvo niti drugo ne drži. Kvečjemu bi lahko rekli, da pišemo premalo.
Ta na hitro skupaj spravljena bibliografija je nepopolna tako vsebinsko, kakor tudi strokovno. Sicer pa popolnosti niti ne želi niti ne more doseči - zaenkrat. Zajela je, kolikor se je v kratkem času pripravljanja dalo zajeti.
Namenjena je vsem, ki iz kakršnihkoli razlogov potrebujejo pismene vire o Žireh.
Za naprej je stvar taka: v vsaki naslednji številki Žirovskega občasnika naj bi bila stalna bibliografska rubrika. Zajela bi vse ti.3to, kar se je o Žireh napisalo od izida za-dklnje številke in tisto, kar je ostalo še nezajetega ia prejšnjih časov. Tako bi lahko iz tega osnutka in njegovih dopolnil v naslednjih številkah - če jim bo dano izhajati -sestavili dokaj popolno žirovsko krajevno bibliografijo za Žirovski zbornik - če mu bo kdaj dano iziti.
PRVI DEL
ABECEDNI PREGLED TISKOV IN ROKOPISOV PO AVTORJIH
Kazalo prvega dela Navodila za prvi del
I.
Knjige (in druge sanostojne publikacije).
a) povsem žirovske knjige
b) knjige, v katerih se dosti piše tudi o Žireh
c) knjige, v katerih so zelo pomembne omembe nečesa žirovskega
d) samostojni žirovski tiski
e) knjige, ki so jih likovno oblikovali Žirovci
f) knjižne redkosti, ki se hranijo ali pa so bile najdene v Žireh. II.
Razprave (v zbornikih in strokovnem časopisju).
III.
Priložnostni zapisi (Pregled člankov v zbornikih).
Članki. (pregled člankov v dnevnem in revijalnom tisku). V.
Rokopisi
VI.
Pomembnejše ciklostirano in tipkopisno gradivo. VII.
Leposlovje. VIII.
Žirovsko časopisje. Navodila
1. Kolikor avtorja ni bilo mogoče ugotoviti, ali pa jih je več, navajam le naslov dela.
2. Tiski oz. rokopisi v posameznih skupinah so urejeni po abecedi in ne po časovnem zaporedju, pomembnosti ali stroki.
3. Črkax za naslovom pomeni, da tiste bibliografske enote nisem imel v rokah, temveč sem jo ugotovil iz literature, ocen ali reklame.
4. Priimek avtorja je natisnjen z velikimi črkami, naslov dela je podčrtan.
5. Avtorje označujem z vsemi atributi.
6. Impresum navajam le, kolikor se ga je dalo ugotoviti in formalno ne ustreza zmeraj izvirnemu zapisu.
7. Po impresumu si sledijo po vrsti navedbe obsega, formata in naklade - ali le nekatere od teh, če se vsega ni dalo ugotoviti.
8. Format sem po Avgustu Pirjevcu označeval takole:
16° = tiski do višine 15 cm M8° = tiski od 15 do 18,5 cm 8°    - tiski od 18,5 do 22,5 cm V8° = tiski od 22,5 do 25 cm 4°    = tiski od 25 do 35 cm f°    --- tiski od 35 do 45 cm Vf° = tiski nad 45 cm višine. 9- Podatkov o vezavi, ceni, zbirki, v katero spada neko delo, o vrsti črkopisa ali tiska ter bibliofilskih in vsebinskih podatkov ne navajam - razen, če se mi je to zdelo nujno potrebno za identificiranje nekega dela.
10. Okrogli oklepaji ( ) so prenos izvirnih oklepajev.
11. V oglatih oklepajih // navajam svoje pripombe in dodatke.
12. Latinske številke označujejo bibliografske skupine, arabske pa enote znotraj njih. 15. - ponavljaj na začetku bibliografske enote pove, da gre za istega avtorja kot pri
enoti pred njo.
I a. Povsem žirovske knjige:
1. Alpina. 5o let tovarne obutve Žiri. /Zbornik/. Izdala in založila Alpina. 1977- Natisnila tiskarna Slovenije v Ljubljani. 155 (+18).
4° .25oo.
I b. Knjige, v katerih se dosti piče tudi o Žireh.
2. BLAZNIK, dr. Pavle: Kolonizacija Poljanske doline. /Posebni odtis Glasnika Muzejskega društva za Slovenijo/. Izdalo in založilo Muzejsko društvo v Škofji Loki. 1938. Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. 62. 4°.
J. -: Urbarji freisinške škofije. Izdala SAZU. V Ljubljani. 1963. 472 + (4 zem.). V 8°.
4. -: Škofja Loka in loško gospostvo . (975-lSo3). Izdalo in založilo MD Škofja Loka. 1973. Natisnila tiskarna "Toneta Tomšiča" v Ljubljani. (XII) + 56o
+  (pril.), 8 . Jooo.
5. KOS, dr. Franc, c.kr.prof.: Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja. Izdala Slovenska matica v Ljubljani. 1894.  (VI) + 369. 8°. 27000.
6. Logaško okrajno glavarstvo. Zemljepisni in zgodovinski opis. /Zbornik/ Uredil Vojteh Ribni-kar. Izdalo "Društvo učiteljev in šolskih prijateljev okraja Logaškega". V Logatcu 1889.
7. Loški razgledi. /Zbornik/. Izdaja ga MD v Škof ji Loki vsako leto od 1. 1954 naprej.
8. MULLNEP, Alfons: Geschichte des ELsens in Krain, Gorz und Istrien.Goldmann. Wien und Leipzig. 19o9. (IX)  t 763. 4°.
9. PLANINA, France: Poljanska in Selška dolina. Izdala Mladinska knjiga v Ljubljani. 1962. Natisnila tiskarna Toneta Tomšiča. 148. M 8°.
10. -: Škofja Loka s JjjLjansko i.   Selško dolino. Izdal in založil Odbor za proslavo tisočletnice Loke. Decembra 1972. Natisnila in vezala tiskarna Toneta Tomšiča v Ljubljani 197« 8 . 15oo.
11. Slovenski romar. Koledar v poduk in kratek čas za leto 1858. Drugi tečaj. Založil Ničman. V Ljubljani.
12. Slovenski 30koloski koledar. Izdal in založil vaditeljski zbor Sokola v Kranju. 19o7-. Tisk J. Blasnika nasl. v Ljubljani. M 8°.
13. Gocialno-ekološke implikacije odpiranja RUŽV. /Avtorji: Silva Mežnarič, Joži Puhar, Tomo Štefe/. Izdal ISF v Ljubljani. 1976. 87. 4°.
14. Škofja Loka in njen okraj v luči gospodarskih in kulturnih prizadevanj. /Zbornik/. Uredila: dr. R. Andrejka in F. Planina. Izdal in založil Odbor za I. obrtno-industrijsko razstavo. Škofja Loka 1936. 80. V 8°.
I c. Knjige v katerih so zelo pomembne omembe nečesa žirovskega.
15. ARKO, Mihaei: Zgodovina Idrije. Izdala Katoliška knjigarna v Gorici. 1931- Natisnila Katoliška tiskarna v Gorici. (XII) + 252. V 8°.
16. BAVEC, Pranjo-Branko: Bazoviška brigada. Ljubljana 19?o.- (VII) + 585. 8°.
17. BOŽIČ, Lado: Naš idrijski kot. Ob 35-letnici ustanovitve in lo-letnici ukinitve prve slovenske realke. Izdalo in založilo Delavsko prosvetno in podporno društvo Tabor v Ljubljani. 1936. Tiskala Delniška tiskarna d.d. v Ljubljani, loo. V 8°.
18. BRILEJ, dr. A.: Priročnik za planince. II. izd. Ljubljana 1951. 336. 16°.
19. Catalo^us deri. Čematizem duhovnikov in duhov-nij v ljubljanski nadškofiji. /Letopis/. Ljubljana 1775-•
20. Cerkev na Slovenskem. Letopis. 1971. Izdal nadškofijski ordina-riat v Ljubljani. 1971. Natisnila Tiskarna Jože Moškrič v Ljubljani. 4-96 + (4 zem.). 8°.
21. Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja. Uvod. Poročila. Izdala raziskovalna skupnost slovenskih etnologov. Lj. 1976. 169. 8°. 3oo.
22. HRIBERNIK, Rudolf-Svarun: polomiti v NOB,. Lj. 1974. 7o5. 8°.
23. Idrijski razgledi. /Zbornik/. Izdaja Mestni muzej v Idriji. 1956-.
24. ISAKOVTĆ,Rado sav: Kosovelova brigada. 1973- (D + 854. 8°.
25. JAKOVSKi, Anatole: Peintres naffs./Leksikon naivnih slikarjev sveta/. Basel 1976.
26. KOSSMAT, dr. Franz: Erlauterun-gen zur Geologischen Karte. SW-Gruppe Nr. 91. Bischoflack und Idria. Verlag der k. k. Geologischen Reichsanstalt. Wien 191o. lol. 8°;
27. Krajevni leksikon Dravske banovine. Lj. 1937.
28. Krajevni leksikon Slovenije. I. zv. Lj. 1968.
29. Krajevni leksikon LRS. Lj. 1954.
30. LAURET, J.-C: La fete et les na?fs. Pariš 1979.
31. LESKOVEC, Karel: Križpotja I-III. Lj., Maribor.
32. MIKLAVČIČ, Maks: Predjožefinske župnije na Kranjskem v odnosu do plitične uprave. Inavguralna disertacija. /Posebni odtis iz Glasnika MD za Slovenijo XXV/ XXVI, 1944-45/. 1945. Natisnila tiskarna Ljudske pravice Lj. 64 + (2 zem.). 4°.
33. MIKUŽ,Metod: Pregled NOV v Sloveniji I-IV?   Lj. 1960-73. 8°.
34. Obširen imenik krajev na Kranjskem. Na svitlo dan po C.KR. STATISTIČNI CENTRALNI KOMISIJI. Wien 1884. /Rezultati ljudskega štetja v 1. I880/.
35. Oris kronologije delavskega gibanja na Slovenskem
1867-1968. Sestavili so ga sodelavci IZDG. Lj. 1969. 192. 8°.
36. PETELIN, Stanko-Vojko: Gradnikova brigada. Nova Gorica 1966. (II) + 522 + (pril.). 8°.
37. Med Triglavom in Trstom. Zgodovina XXXI. divizije NOV in POJ. Lj. 1963. /Ponatis 1964/. 57o + (1 zem.). 8°.
38. -: Prešernova brigada. Nova Gorica 1967. /2. izd. - Lj. 198o/. (II) + 646 + (pril.). 8°.
39. -i Vojkova brigada. Nova Gorica 1968. /2. izd. - Lj. 198o/. 548 +(zem.). 8°.
40. PLANINA, France: Slovenija in njeni kraji. L j. 1963. 254. M 8°. 45000.
41. PAUVELS, Louis: L'arche de Noe et les nagfs. Pariš 1977.
42. PREGL, Tatjana: Slovenska knjižna ilustracija. Lj. 198o. 298. 8°.
43. SCOPOLI, J.A.: Flora carniolica. /2. izd., I. zv./. Dunaj 1772.
44. Slovenci v desetletju 1918-1928. Zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine. Uredil dr. Josip Mal. Lj. 1928. (VI)
+ 776. 4°.
45. Slovenska zemlja... IV. del. Vojvodina Kranjska. Prirodoznanski, politični in kulturni opis. Spisal Fr. OROŽEN. Izdala Slovenska matica. 19ol. Natisnila J. Blasnikova tiskarna, v Lj. (VII)
+ 265 + (III). 8°.
46. -: IV. del. Vojvodina Kranjska. Zgodovinski opis. Lj. 19o2. (VI) + 211 + (VII). 8°.
47. Slovenski biografski leksikon I-III./Izdaja ga SAZU-. Doslej 11 zv./ L j. 1925-.
48. SMOLIK, <ir. Marijan: SemeniSka Knjižnica v Ljubljani. /54. zv. zbirke VODNIKOV "Kulturni in naravni spomeniki Slovenije"/. Lj. 1975. 3o. M 8°.
'19. Splošni pregled fondov državnega rirhiva LRG. L j. 196o.
'jO. Spominski zbornik Slovenije. Ob
dvajsetletnici kraljevine Jugoslavije. Lj. 1939. 7o3. 4°.
51. TOMAŠEVIĆ, Nebojša: Naivci o sebi. Beograd 1973.
52. -: Naivni slikari Jugoslavije. Beograd 1978.
53. TROŠT, .Janko:  Idrija   - naše najstarejše rudarsko mesto. Poljuden priročnik za izletnike, turiste in domačine. Idrija 1953. 49 i (1 zem.). 8°.
'A. VALVASOR, J.W.P. von: Die Ehre
des ilerzogthums Krain. L j . 1689. g /2. izd. Lj. 1877-79; 3. izd. -Lj. 197o-7 V-
55. Vodnik po arhivih Slovenije. Lj. 1965
56. Vodnik po župnijskih arhivih na ozemlju SR Slovenije I-I.l. L j. 1975.
57. ZAHN, Joseph: Oodex diplomat icus Austriaco-Prisingensis. Sammlung von Urkunden und Urbaren zur Geschi-hte der ehemals freisingischen Besitzungen in Osterreich. /V: l'ontes ronim austriacarum (Fra) II. Bde. 31, 35, 36/. Wien 187o-7i.
58. Zgodovina Slovencev. /Več avtorjev/. Lj. 1979. 964. V 8°.
d. Samostojni žirovski tiski
A.  "Zborniki" DO, ustanov, društev...
■■ I e
59. Alpiria. Tovarna čevljev Žiri. Ob
lo. obletnici delavskega samouprav-. 1janja kolektiva. Izdal delovni kolektiv tovarne Alpina. 196o. Natisnilo "OP Gorenjski tisk" v Kranju. 24. 8°.
60. Moški pevski zbor "Alpina" Žjri. /Ob XV. obletnici, zbora in ob LXXX. obletnici zborovskega petja v Žireh/. Izdala Alpina. 1979-Natisnila Etiketa Žiri. 6o. 8°.
61. Naše ro./jst/o in naš vzpon. 196o-197o. /Ob lo. obletnici Etikete/. Izdala Etiketa Žiri. 197o. Natisnila tiskarna Ljudske pravice v Lj. 51.
V 8°. 5oo.
62. Pihalna godba v Žiren. Napisal Miloš Bašin. Izdalo Godbeno-pevsko društvo Alpina v Žireh ob 3o-letnici pihalne godbe Alpina. Avgusta 1977. 28. 8°. 2ooo.
63. Planinsko društvo Žiri. 195o-198o. /Zbornik
ob Jo. obletnici ustanovitve/. Izdalo PD Žiri. 198o. Natisnila Etiketa Žiri. /Brez paginacije/. 8°.
64. 3o Jet tovarne elementov za avtomatizacijo Klad i var "ari. Izdal odbor za obveščanje. 1979- Natisnila tiskarna Mestnega muzeja v Idriji. 57. 8°. looo.
Razstavni Katalogi
65- Ivan Gluhodedov. /Katalog samostojne razstave ob 5o. obletnici Alpine/. Žiri 1977- Spremno besedilo: Mirko Jutjkšek.
66. Franjo Kopač (1885-1941). Katalog razstave. Izdal odbor za postavitev razstave. 1979. Natisnila Etiketa Žiri. 16. 8°.
67. Jože 1'eternelj. /Katalog samostojne razstave ob 3o. obletnici Alpine. Spremno besedilo: Ivan Sedej./ Žiri 1977. 4°.
68. Konrad Petemelj. /Katalog samostojne razstave ob 3o. obletnici Alpine. Spremno besedilo: Zoran Kržišnik/. Žiri 1977. 4°.
69. Janez Sedaj. /Katalog samostojne razstave ob 3o. obletnici Alpine. Spremno besedilo: Viktor Žakelj/. Žiri 1977. 4°.
Knjige, ki  so jih likovno oblikovali Žirovci.
Pranjo Kopač (1885-1941)
70. Smrt pred nišo, France Bevk Goriška matica, 1925
/Knjig, Ki so jih. likovno oblikovali Žirovci, ne navajam po lastnem poznavanju. Podatki o njih so prevzeti neposredno iz knjige Tatjane Pregl; Slovenska knjižna ilustracija. Lj. 1980; z izjemo K. Kopača. Odtod tudi drug način zapisa. - M.N./
Maksim Sedej
kojen 26. maja 1909 na Dobračevi pri Žireh. Umrl 15. maja 1974 v Ljubljani. Študiral je na zagrebški akademiji (1928-32) pri Beciću, Tartaglu in Kljakoviču ter nato ustvarjal v Ljubljani. Bil je (1938) med soustanovitelji kluba Neodvisnih. Šolsko leto 1943-50 je bil profesor na Soli za oblikovanje v Ljubljani. Kot redni profesor (od 1965) je tam ostal vse do leta 1973. Bil je slikar, grafik in ilustrator.
mi
71. Detinstvo, Maksim Gorki (Aleksej Maksi-movič Peskov)
Mladinska knjiga 194/
72. S poti, Ivan Minatti
Mladinska knjiga, 1947 (Mlada pota)
1948
75. Moje univerze, Maksim Gorki (Aleksej Mak-simovič Peskov^ Mladinska knjiga, 1948
74. 4000 (stiritisoč), Ivan Tavčar Slovenski knjižni zavod, 1948
1949
75« Med ljudmi, Maksim Gorki (Aleksej Maksimo-vič Peskov)
Mladinska knjiga, 1949 1^0
/6. Nas najmlajši, Marij Avčin
Ministrstvo za ljudsko zdravstvo LRS,1950 77- Naš otročiček, Marij Avčin
Ministrstvo za ljudsko zdravstvo LRS, 1950
/8. Naš šolar, Marij Avčin
Ministrstvo za ljudsko zdravstvo LRS,1950
19j>2
79« Grivarjovi otroci, France Bevk
Mladinska knjiga, 1952 (Bevkovo izbrano mladinsko delo)
80. Mali bolnik, Marij Avčin
Centralni higienski zavod LRS,1952
81. Nemška vadnica 2 za
razred niž-
jih gimnazij (od 1959 za 6. razred osnovnih šol)}Dora Vodnik Državna založba Slovenije,1952, 1959, 1962
82. Slike in pesmi o živalih, Matej Bor (Vladimir Pavšič) Mladinska knjiga, 1952 (Cicibanova knjižnica,1956 (Cicibanova knjižnica)
83. V deželi pravljic in sanj, Bogomil
Magajna
Mladinska knjiga, 1952 1953
84. Tisoč in ena noč
Mladinska knjiga, 1953,1963(Zlata ptica)
LEVSTIKOVA NAGRADA 1955 za ilustracije v knjigi TISOČ IN ENA NOČ
m±
85. Korejske pripovedke Mladinska knjiga, 1954
86. Račko in Lija, Bogomil Ma/gajna Mladinska knjiga, 1954 (Sinji galeb), 1965 (Moja knjižnica), 1971 (Moja knjižnica)
LEVSTIKOVA NAGRADA 1954 za ilustracije v knjigi RAČKO IN LIJA
mi
','/. Crtice, Ivan Cankar
Mladinska knjiga, 1955 (Sinji galeb), 1963 (Kondor), 190'/ (Kondor), 1974 ( Kondor)
lit',. Marelični sin,  japonska pravljica (izvirna litografija) Mladinska knjiga, 1953 (Čebelica)
lgJzŠ
89. Jurij Ko-/.jak, slovenski janičar, Josip Jurčič
Mladinska knjiga, 1956 (Kondor),1963 (Moja knjižnica), 1963 (Moja knjižnica), 19&9 (Moja knjižnica), I9'/i (Moja knjižnica, 1975 (Moja knjižnica)
JO. Otrok od spočetja do pubertete, Marij Avčin (ilustrirala Marjan Amaletti in MiSedej) Prešernova družba, 1956
Ji. Pastirček, istrska pripovedka
Mladinska knjiga, 1956 (Cicibanova knjižnica)
92. Potovanje v tisočera jezera, Langus (Vito-niil Zupan)
Mladinska knjiga 1956
LEVSTIKOVA NAGRADA 1956 za ilustracije v knjigah PASTIRČEK in POTOVANJA V TISOČERA MESTA
)3. Ropotalo in ptice, Matej bor (Vladimir Pa-všič)
Mladinska knjiga, 1956 )4. Tisočkratlepa, Ela Peroci Mladinska knjiga, 1956
93. V afriški puščavi, slikanica
Mladinska knjiga, 1956 (Cicibanova knjižnica)
1957
J6. Pepelka, Jakob in Wilhelm Grimm Mladinska knjiga,1957 (Čebelica)
)'/. Španske ljudske pravljice
Mladinska knjiga,1957 (Zlata ptica)
mi
JU. Čarovnik iz Oza, Lyman Prank Baum
Mladinska knjiga, 1959 (Cicibanova knjižnica), 1974 (Moja knjižnica)
1960
99. Divji pes Dingo ali Povest o prvi ljubezni, Rubin Isaov Praerman Mladinska knjiga,1960 (Sinji galeb)
100. Modra okna. Danko Oblak Mladinska knjiga,1960(Sinji galeb)
1961
101. Duma, Oton Župančič
Državna založba Slovenije,1961 (Večni sopotnik .,bibliofilska zbirka)
102. Naš otrok, Marij Avčin Državna založba Slovenije,1961 (Popularna medicina)
103. Volk Pogoltnik, Tone Seliškar Založba Borec, 1961
1965
104. Naš zdravnik. Pranj o Smerdu Prešernova družba, 1965
105.Otroci samote, France Bevk (6 ilustratorjev)
Mladinska knjiga, 1965
106. Učiteljica Breda, France Bevk Mladinska knjiga, 1965 (Sinji galeb), 1968 (Sinji galeb)
1970
107. Trije konji Vitomil Zupan Mladinska knjiga,1970 (Cicibanova knjižnica)
Tomaž Kržišnik
Rojen 9. februarja 1943 v Žireh. Na varšavski akademiji je študiral (1964-1968) slikarstvo pri Leonu Mic-halskemu, plakat pri Henrvku Tomaszew-skemu in knjižno ilustracijo pri Mar-oinu Szancerju. Tam je s knjižno ilustracijo končal tudi specialko. Po vrnitvi v Jugoslavijo je nekaj časa delal kot svoboden umetnik, nato pa nekaj let (1975-77) poučeval na šoli za oblikovanje v Ljubljani.
Kot svoboden umetnik oe ukvarja s scenografijo, plakatom, ilustriranjem in oblikovanjem knjig, slikarstvom, grafiko in risbo.
Živi v Žireh in v Ljubljani.
1971
108. Zlata ptica, 7 izvirnih barvnih sitotiskov v mapi k slovenski ljudski pravljici
Mladinska knjiga, 1971
109. Obraz, Ivan Minatli Partizanska knjiga, 1972
mi
110. Sodobna pobarvanka z navodili za po-slikanje
Partizanska knjiga, 1973
111. Srćovoc, Svetlana Makarovič Cankarjeva založba, 1973
112. Zajček gre na luno, Svetlana Makarovič Partizanska knjiga, 1973(l>astovke)
mi '
113. Aladinova čudežna svetilka, po pravljici iz Tisoč in ene noči,Svetlana Ma-karovič
Mladinska knjiga,1974(Velike slikanice)
ZLATNO PERO BEOGRADA 1974 za ilustracije v knjigi ZAJČEK GRE NA LUNO
mi
114. Laiala, Ela Peroci
Mladinska knjiga,1975 (Velike slikanice)
mi
115- Devet pravljic pa še ena za nameček od Jo-scfa čapka, Karel Gapek Mladinska knjiga 1976 (Biseri)
mi
116. Abecedna igra, Tatjana Pregl Partizanska knjiga,1978
/Iz: PREGL,T.:Slov. knj. ilustracija,Lj. 1980, str 168-170./
11/. Soneti nesreče, France Prešeren Cankarjeva založba,1980
/Zloženka. Tiskala in vezala Etiketa Žiri/
118. Soneti nesreče, France Prešeren Cankarjeva založba, 1980 /Bibliofilska izdaja/
If. Knjižne redkosti, ki se branijo ali pa so bile najdene v Žireh (UDK 09)
119. - 200.
Gre za 82 slovenskih knjig, najdenin v Zireh in okolici. Našel jih je Jernej Lenček, ki je v lotih 1852-39 služboval v Žireh kot kaplan. Popisal jih je in popis objavil v .Izvest,juh Zgodovinskega društva za Kranjsko, julija 1857. Glej fotoponatis! Naslov prispevka se slovensko glasi:
Popis starejših slovenskih tiskanih del kot prispevek k sestavitvi popolne slovenske bibliografije.
V opombi za drugo točko pravi:
"NB. Ti dve deli se nahajata v c.kr. Licejski knjižnici; naslednja so vsa najdena v goratem zirovskem svetu."
Danes so to knjige v Semeniški knjižnici v Ljubljani.
Prav je, da o tem zaslužnem literarnem delavcu in prvem zirovskem bibliografu povemo kaj več.
V Slovenskem biografskem leksikonu (II) je dr. Janko Slebinger napisal' o njem naslednji članek:
Lonček Jernej, pisatelj, r. 25 avg. 1827 na Brezovici, u. za jetiko 7« okt. 1861 pri Sv. Petru v fari Slavini, Študiral je gimn. (1810 do 1845) in bogoslovje v Lj., ord. 26- jul. 1851. Bil na Dunaju v Avgustineju, odkoder je prišel 1852 za kaplana v Žire Ln 1859 za ekspozita v St. Peter na Krasu. - Kot bogoslovec je objavil čuden "Nasvet novih mesečnih imen za vse Slovane" (N 1850, 196). Za tri mesece vsakega letnega ča3a (pomlad imenuje "oživen") je z ozirom na njih začetek (rast), sredino (vrh) in konec (pad) nasvetoval skovanko: ranoživen ali oživnorast (marec), sredoživen ali oživnovrh (apr.), poznoživen ali živnopad (maj), letorast (jun.), letovrh (jul.), letopad (avg.) itd. Novotarija, s katero je hotel podpreti slovansko vzajemnost, je ostala brez odmeva. Njegov prispevek za slov. bibliografijo pred objavo Čopovega knjištva: Verzeichniss alterer slovenisch gedruckter Werke (MHK 1857>89) je zabeležil 84 starejših slov. tiskov, za protest, dobo le dva iz   1584(Ta celi Catehismus in Keršanske lepe molitve), vsi ostali primerki v lj. licejki, in ki so objavljeni v Kopitarjevi slovnici, so mu neznani; pač pa je zasledil v Žireh in bližnjih hribih marsikatero knjižno redkost. Uredil je "Slovenskega romarja, Koledar v poduk in kratek čacV- za 1. 1837 in 1858, pri katerem so mu sodelovali tedanji nabožni pesniki Prolih, L* Dolinar, Hašnik, zgodovinar Hicinger, pisatelj Vari, Likar, J. Marn, Jož. Bevk, urednik sam pa je priobčil razen pesmi"Beii Ljubljani se limbar poda", "Ljubljansko močvirje" i. dr. več sestavkov nabožne vsebine in poziv Slovencem, da naj pridno podpirajo domačo književnost. Za Vodnikov spomenik 1859 je prispeval pesem Cvetlica "Operosa"    (str. 169), v kateri proslavlja zasluge obeh lj. akademij operozov z željo, da bi kmalu zopet vstaia "rožca mnogovrstnih ved". - Prim: Marn XkV, '/2; Novak, Zgodovina brezoviske župnije, Lj. 1907, 210; Lesar, V.BV 1916, 147«
V Ljubljanskem zvonu (1.1886, str. 186-87) je Lovro Žvab v sestavku Knjižne redkosti slovenske zapisal;
"Na tem mesti mi je izreči tri besede o moži, čegar ime je malo ne že izginilo iz našega spomina, morebiti'» ker ni pisal šegatajočih novel in razpustnih romanov; a vendar se je Jarnej Lenček bavil s pesništvom in sosebno z bibliografijo slovensko ter razglasil v "Mittheilungen des historisehen Ve&hs fiir Krain" obilo menj znanih knjig, katere čuva kranjsko zgodovinsko društvo; žal, da ne vemo ničesar več o spisih zabeleženih v "riitth. des hist. V. f. Krain" 1857. od 89. - 92. str. pod naslovom: "Verzeichniss alterer slovenisch gedruckter Werke als, Beitrag* zur Verfassung ciner vollstandigen sloven. Bibliografie. Von Barth. Lenček, Cooperator in Sairach."
C. g. Blaž Lenček, župnik v Starem trgi pri Loži, piše novembra meseca 1883. leta:
Tiittl)tiUw$tn
b c 6
h i ft u r i f d) c u SScrehtcš fiir Jlvatit
i m Stili 185 9.
Eftebigirt «om 33ereinS»©ecrttar unb ©efdjnftSleiter £thMn Hcinrich Costa,
Soctor bet gilofoju unij bet Oicdjit.
tlfrfaijuiij eiiicr uoUflau^igcn floucn. Bibliogrcifte *). 33oh SBacth. Uenccf, GooVctatot in S.iitart).
1) jfa celi Catehismtis, eni pfalmi inu teh vckfhih godov slare inu nove kerflunske peifmc od P. Truberja s Krellia inu od drugih shloshena inu sdostemi lepimi duhovnimi peifmi p o h u I f li a n e. V Bi-tembergi anno MDLXXX1II. 9Kit ©cfang3notcn unb mit tiner bciitfdjcu 93orvebe oon ©. ©almatiit.
2) Kerfhanske lepe Molitvo, sdaj pervizh is bukovskiga inu nemfhkiga jesika v nafh flovenski tolmazhen, sred enim regifhtrom vfih melilvi sadej na konzu letih buqviz. Skusi Jurja Dalmatina. 53etbud;lcin, ivinbifd). V Vitebcrgae anno MDLXXXIII.
Ml. Siffc jtoci SBerfc (tub in bet f. f. th)jcal-- StMiotficF votljanbeti; bic nadjfolsjtnbtn 3Bevfi linb aflc iti itn ©efcitrt,cia,rg<nbfH ©airadj'i geninben luorben.
3) Bratouske buquize sv. Roshenkranza u katerih ta pfaltcr .... preloshena skusi Matli i a Castelza, chorarja inu benef. s. rosherikir. u novim mestu. Stiskami u nemfhkim gradzu u. 1. 1678.
4) Nebofhki Zyl, tu je sv. ozhakov sveistu prcmifhlovanio .... ukupai sloshenu skusi 3'nth. Castelza, ch. benf. u novim mestu. Slifkanu u Lublani skusi J. Fr. Mayeria 1. 1084.
J>) Sac rum promptuarium singulis per annum dominicis ct fes t. sol. J. Ch. et b. Mariac V. praedicahilo erulum — roboralum ab V. P. F. Joane Bapt. a Sanct. Cruce, ard (T. miuoruin Capuc. Coucianatoro — slavo comp. idiomalo in duas pactes devisum. Venetiis anno MDCXCl cx off. Zahuriuo Gonzalli.
NJI. (Doti blefriit iimfaiia,rel<t)»n flovni. SBertc I/nbt irt) bifija ffmf 'X.i)dU in ffnif flfttfimitii fliofleu O-uatt »Danim jut (4ln(Irl)t Defomiimi.
*) (Sine »om (jflfdtlfii % f rt) o\> W\aii< ffrurn. l'ltrratur--(ii(fivirijt( bejfniet flrt) in ben J&anbm iti $«ru felHIolOrfm« .ffafMll|).
Ser Sitel be« ficticn Z\)t\U« Tautef:
0) Sacrum promptuarium, diversas pro div. oceas. conlinens sermones ab Y. P. F. Joane Bapt. a S. Cruce Vipaoensi — slavo comp. idiomate — in luc. ed. Labaci in typ. Mayriana.  I'ars IV. J1DCC.
7) Buquize od Slej d a inu navuka Ch. — tiga mosha Tomasha a Kempis — sedaj v' pervizh na slovenski krajnski jesik skus — mafhnika kapuzinarskiga fv. Fran-ziska ordna P. Hippolitusa s noviga mesta na svillobo dane. U Lublani 1710.
S) Pot fv. k ris h a J. Ch. skus dopufhcnie te wikfhe gofposke.   Labaci, typ. A. Fr. Reichhard 1723.
9) R o g e r i i P a I m a r i u m E m p y r e u m a P. Roger — Lab. et prov. Styria> Concianotore ex ord. Slinor. — Capuc. Tomus 1. ct
lom us II. Tom. II. 1727 elobor. ct edit. S)ief« jmeite %bcii ifi getuibmct Dem Jpevrit 9Iugufl (SoPoUi bc ■gnbjieiifelb — mit 602 ©citen im ©io0quort' fBaitbe. SBcvf cntbnli ba.3 2ebeit bev ^eiliflen in 126 flaoifdjen *prebigten bfarbeiter. Aprobalio Off. Epis Labac. anno 1743.
10) Catolifh. kerf h. Vuka Peifme ... katiro ... slasti per f. Francisco Xaverio na strashc gorniga gradu fare nužnu pojo. Pogmirane inu na sviti. d. v nemfhkim gradzu anno 1729.
iNB.   Sir Sieber finb mit adeii ^rfangeiitpffn totfflm.
11) S c i c n t i I a c Ignatianae sive----a Ga-
briele Hevensi f. J. Tyrnaviae, typ. Accadcmicis anno 1734. (©looenifdj, mit 297 ©citen.)
12) Concioncsjuxta libeli um cxerc. P. S. Ignatii — per Bartholom. Bafsar f. J. sacerdot. — id cst Pridige. Labaci, typ. A. F. Reichhard anno 1734 (mit S16 Sfitfii).
13) Pejfemske bukvize od Pr. Laurcnzhizh' f. J. (mie eS in ber SSorrcbe angebciitet roivb, uom 3.1740),; mit flltcn ©ffiinjtfnotcn oeriebcn. Bet Dem IjievortS ocfutt« beiien (Sjcemplrtvc fcbltc ba« ^itelbiott.
14) D u h o u n a B R A N U A .... shegni inu she-branje. (Pars I.) 23ci bcm bicvort« gcfunbcnm Gremplare fcbtte bn« Sttclblatt. (Scite 96 lieft man golgciibc«: 15 j7siuf| 38 — „Bodi h tur ozhafh, te bukelze mei žhries svatu noi srebru, bodi bouzhan ali Krainz, bel corosz, imei jo u zhesti, jcs tabc na ushele pouim." Dru-kane u Kolin am Rhain u tam lete 1740. — 9lm Gitbc ifi aiigrbangt: Duhovna Vahta u sazhci uri.
15) Duhovna b r a n u a prad duhovnah inu shnot-nah Nauarnoflnali sakobart per sebi nofiti. Is nemfhkiga u to suovensko fpraho sprevbrernjana inu drukana na Koln u tam lete 1740. (Pars II.)
16) To je ta pravi inu ta zieli Colemone Shegen, kateri je biv vkeleranje ($o(n am 9?bcin) ta prvevo bart vdrukan v tam lete 1321, noi v latinshzhci sprahei unkei dan: potam pa nanemfhko, sodci pa ta pravobart na so-venjo (jlou.) na novo kuhan inu frifhnu pazhan. — To bukve so skrivnah rezhi sapopadk u. f. u>. Siefcž 3Bcvfd)cn tli bcr 3. 2()ctl oom „Duhov, branua,« jcbod) l)icr bebcu-icnb i>crntcyrt unb itntcr einem cigcneu £itel: »Kolomonov Žegenj.« IKle 3 X\]dU cntbnlteu abergld'iibifd)c ^rnctntc uub bcrglctdjcn ©cbctSformeln, bcfonbcrS bcr 3. £beil ifi in biefcr ftinltd/l iittercifant, bcm einfalrigen gcmeincit abcr-glaubifdjcn SHaiinc jcbod; tmmcrbiit gefabrlid). 2lUc biefc 3 <X.l)Hk finb cinfadjc Ucbcvfftjungcit aufl almlidjcn beutfrben Slkrfni, roooou id) ciit Grcmplar jur ©tnftrfjt Ocfommcn lomite. (iS laittct: Geistlicher Shild gegcu ©cifi unb Icib-Iid;c ©cfabrltdjfcitcn allcjcit ki (id; 511 tragen, barin febr frćiftigc ©cbctl) mio (Stegen, fo vor ©ott b. ©t. šalteru unb oom Urbano VIII. votn. ^Japii nprobiret morbcn. Cum licentia sup. 1647. (Pars I.) ©cbrucft ju SDtoiiifc.
17) Ev angeli um Krainski____Aprob. Off.
Labac. Labaci a. 1741.
18) Suesti to v ar f h en ga fl. Christ. inu skus te Tobiove, bukve ... ukup sloshenu inu sdaj drugu v dru k dane skus eniga mafhnika isgorenske krainske ftrani. Labaci, lyp. A. F. Reichhard anno 1745.
19) E v a n g e 1 s k e bukve od leta 1754.
20) N e b e f h k u blagu ... Romarjem na krishni gori, fkusi Phil. Jacop. Repesha; v Lublani per M. Th. Heptnerze 1764.
21) Abeced i k a per Janes. Heptnerju 1705.
22) C a t e c h i s m u s, tu je bukvize tiga isprafhu-vania is 5 sinkov k. navuka —zh. p. Canisiussa. Zheter-tizh v druk dane inu pobolfhane. V Lublani. Se najdejo per J. F. Egerju. Buhdruk. a. 1766.
23) Svesti t o var f h en ga Sled 11. Christ. inu skusi te Tobiove bukve ali historio od Tobia — okupaj sloshene inu pobulfhane v druk dane skusi eniga mafhnika is gorenske krainske strani. Labaci, typ. F. Eger, anno 1767.
24) Moliloune bukuvze, per J. Egerju 1767.
25) Mcfe/. boshjc lubesni, v kate rimu fe sapopade visita le lubesni Boga prov lubiti, skusi Malh.
Castelza. Can. in benef. v novim mestu; sdei drugizh na fvitl. dan u Lublani per A. Raab. 1768.
20) Podvuzhenie inu Molitve sa vsakteriga is bukviz imenuvanih c.\ercitia s. o. Ignatia. Cum permissu sup. U Lublani pr. J. Egerju u lejt' 1768. (84 ©.)
27) K r a i j n s k a G r a m a t i k a per J. Egerju 1768 — ncu aufgelcgt, »erbefert (v. P. Markus).
28) Ta male k a t e h i s in u s P. Canisiussa. Dunaj 17F8 (0. P. Markus).
29) Limbarmed ternjam, na Duneju per Leop. Kalivvoda 1768 (p. P. Markus).
30) M a r i a n s k e K e m p e n s a r, ali dvoje bukuvze od pofn. Marije D. od Bost. Sailerja — sdej pak na krajn-sku prepifane inu od P. Marka, od f. Ant. Paduansk. ord. teh bossch Augustinarjov per zirkvi f. Joshefa na velikeh zhestah von dane. V Lublani. Stisk, per J. F. Egerju, d. buquestiskavzu v lejtu J769.
31) Popifuvanje fhivlenja f. Florjana, fv. Janesa inu Paula, f. Donata inu fv. Emygdija. Per Egerju 1769 (», P. Markus).
32) Sveta mifl, fa mertve moliti. Per J. Egerju 1769 (b. P. Markus).
33) Hitra inu gladka pot pruti nebessam. Se najdejo v Mahrburgi per Franzu Piterich, bukv. 1. 1770.
34) Sveti post: Chriftuf. terplenju pofvezhen, latinsko skusi P. Gabriela Hevenesia (f. J.; sdaj pak od Josh. Haslna) f. J. mafhnika na krainski jesik preloshen. Labaci (Al. Raab), lit. Egerianis 1770.
3i>) Romarsku drugu blagu, tuje24pefem, katere se ... na krishni gori pojo skus Phil. Jak. Repesha, orgatiista 34 lejt v Looshi. Labaci, Fr. Eger, bukv. 1770.
36) S. Postni Eva ng el iu mi, per J. Egerju
1773 („. P. Markus).
37) Bukuvze tega vselej terpeozhiga Molcnja tega prefv. Sakr. tega Oltaria; prest, inu pobolfhane. V Lublani se najdejo per Mih. Prompergcrju 1. 1773.
38) Kratki sapopadik kerft navuka sa otroke inu kmelifhkc Iudij.   Labaci, typ. J. F. Eger 1773.
39) Ta K r i T t. terpl. pofvezhcni poft, od vis. zh. Casp. Ruppnigg, fajmofhtra is Commifsarie nove zirkve svunei Cella. Labaci, impensis Mih. Prom-perger anno 1773.
40) Pet svetih petkov mefza fushza — shivl. f. Isidora kmeta, fv. Nothburge dekle. Ter Egerju
1774 (0. P. Markus).
41) Ofem inu fhestdeset f. Pcfem. V Lublani pri And. Raabu, lit. Egerianis anno 1775. Cum „imprimalur."
42) Romarske bukvize. Narprcd je en majhen vuk ... potem 12 peifmi. V Vuidiiu MDCCLXXV. Pri bratih Galicuhih. Od Ph. J. Repesha, organista v' Looshi.
43) Romarsku drugu blagu, tu je: 2> f. pefem ... na krishni gori, skus Ph. J. Repesha, org. v Looshi.   V Vuidnu MDCCLXXV.   Pri bratih Mufero.
NB. 93on biifVm Sfflerff ifi bolb barauf auđ) rine jhmtc Muf« loge bei fltaab in Saibađ) (obnt 3avr(«jnf)l) rrfdjimrn. 3U« Mnfjang ift bcigcfiigt tin ©tbet jur t). SJiuttcc Oottcđ in fctr ©ttrbfjlunbc.
44) Usakdane kruh, tu je: molituone bukuvze. K pervimu malu med ludij dane. V Lublani v lejtu 1777. So naprudaj pri Bernpaherju pod tranzho.
45) Molituone bukuvze — kakor ludi use-sorte »OfGciumi« — k zhetertimu malu med ludij dane v Lublani 1777.   Pri Bernbaherju, buquo. pod tranzho.
46) TavelkiCatekismuss sprafh. inu odgov.
V Lublani per J. F. Egerju (beittfd;<flo»cnifd)). 1779.
47) Skupspravlanje kraijnskih Pifaniz lepih umetnost, Wyteska pefem. Per Egerju 1780 (o. P. Markus).
48) Bukuvze sa Rajtengo od N. A. Y. L.
V Lublani p. Egerju 1. 1781 (u. P. Markus).
49) M a t h i a Shonberga Opravek tega zhlo-veka — is nemfhk u krajnsko prestavil Novus (P. Markus). Lublanske teh delavnih Modrine tovarfh. V Lublani na utrato Mih. Prompergerja a. 1781.
50) Tu malu besedishe treh jefikov: kraijnsko, nemfhku, latinsku. Per J. Egerju 1782 (o. P. Markus). V* Lublani.
51) S. Voiska, po navuku P. Laur. Scu-puii — v krainsko spraho prcstavlcnu skusi eniga mafh. Pelrinarja is gorenske ftrani v letu 1747, sdej k drugim malu natifneno. V Lublani pri A. Clemens. 1783.
52) Hitro inu gladka pot proti nebessam, sdaj zhetertizh v druk dane. V Lublani pri Aloj. Raabu 1783.
NB. Don biffcm OBtrfe, 4 Sfujf. 1783, ift nođ) rinc jttcitf Otuftagt trfdjicncn otjuc Stngabf bcr 3at)rfđjar)[.
53) Kerfhansku p r em i f h 1 u v a nj e k' podu-ihcnju od J. Stroja, v Lublanski duhovni hifhi mafhnika.
V Lublani per J. F. Egerju 1783.
54) Kraijnska Gramatika od P. Markusa. "V Lublani 1. 1783.   Drugi natis.
55) Luzh inu fenzha Vofra f. Mafhe fkusi Math. Crobat. So naprudaj v Lublani per Vine. Ruciezku. 1785.
NB. 3n ber Dorrrbc bttidjiet brr ftutor, bog »in Jtraincr fefjon frulm biffc« SB.rt in ber btutfdjcn ©pradjt r)«rau>J--gtgtbrn tjabc; fjimnit i|i ba< SJtoornifđjt čine ltcbcr = jf (j un g iti CDcutfcfjcii.
56) Dobro opominvnie na bolniko... na flov. preft. od eniga flov. Fajmofhtra v Zellu 1787. Pri J. Jenko.
57) K r a t k o z h a f n e uganke inu zhudne kunshte 1« W«le »holo od P. Kumrasa. So dobe v Lublani per Lovr. Bernbahfrju. Na Dunaju per Chrift. Grofscrju 1788.
88) Kerfliansku premifhl: sa uboge delovne ludij...od J. Stroja, sedaj fajmoshtra na Igu. K drugimu tun dunu. V Lublani utis: od Ign. Merka. ATa prudaj pri lUabu. 1702.
59) Ofem inu 60pefmnanovizh vKrainu. 1795.
60) Ta frezhna inu nefrezhna vezhnoft v* ti frej voli tiga zhloveka — sdaj pa k drugimu malu v krainski sprahi v druk dano, pobolfhano. V Lublani per Raabu. 1796.
61) Nauk od kose stavlenja Vinzcnza Kern, doktorja ranozelenja, uda sdravilske fhole na du-neju, zefarskiga uzhen'ia ranozelnistva v Lublani. Natifnen p. J. F. Egerju na Polanah. 1799.
62) Osem in 60 sv. Pefm, na novizh vun dane.
V Lublani p. M. A. Raab. 1800.   Cum re imprimatur.
63) Štiri pare kratkozhafnih Novih Pefm i, od „Paula Knobelna skovane — Inu Krajnzam v spomin dane." V Krainu per J. Kremsharju. 1801.
64) Kerfhanskiga navuka islagainepo katehismusi is lat. v. slov. prestavi, od Andr. Reja, fajmofhtra v Šibki na spod. Štajerskim. 1 bukve. 1801. Lublana, natis. Andr. Gafler.
65) Vezhna pratika od gospod: Vun danu od Ant. Brefnika, benf. v" Shavzi. V Lublani, se najde per And. Gaflerju, natiskavzu. 1803.
66) Ta frezhna inu nesrezhna vezhnoft v ti fraj voli ... poprej popifano od Janesa Mana f. J., sdaj pa k tretimo malo v krainski sprahi v druk dano.
V Lublani p. Ad. H. Hohn. 1803.
67) Kratki sapopadik kerfh. navuka sa otroke in kmctifhke ludij. V Lublani pri J. Retzerju. 1804.
68) Mali Katekiscm s prafh. inu odg. sa nar majnfhi otroke v zefarskih deshelah. V Lublani. Natis, per J. Rezerju 1805.
69) Zerkounu Ieitu, ali Evang. navuki od Fr. Xaveri Goriuppa, fajmofhtra inuComifsaria pri novi zerkvi nad Zcllam.  Labaci, impensis Ig. Liccht. a. 1806.
70) Abeceda s a fhole na kmetih. Is ncmfh. v Lublani 1806.  Natif. J. Retzcr 1806.
71) Kratki n avuki, regelze inu molitve sa sakr. f. Pokore od Janesa Debeuza, katehetu pri nunfkih fholah v Lublani. Petizh vun dane. Natifn. od Ressarja 1807 v Lublani.
72) Passion Jesusa K. inu Marije D., njih lozhcnje, v druk dane od Andreja Shuestarja Drabofsa, eniga poredniga Paura v Corotanu. 1811.
73) S. Krishov pot — tretizh na fvitl. poflan, v Lublani pri Hohnu 1812.
74) Pomozhik, Boga prav sposnati in zhastiti. Drusiga natifa. V Lublani pri J. W. Komu. 1816.
75) Molitne bukve sa Slovcnze. „Molito pres honjanja.«   V grazu per Jos. Kaiser 1816.
76) E n a 1 e p a h i s t o r i a o d G e n e f o f c. V Zelli pri žl. od Bacho 1818.
77) M o 1 i t v i n e b u k v u e sa gmejn folk f 1. jesika.
V Zelli p. Jos. žl. od Bacho 1818.
78) Vsak daj ni kruh, od Juria VVerdincka. V Zelli pri Joshef od Baelio 1820.
79) T o ni a s h a K o m p. h o j a s a K r i f t. Zhvetere bukve, v krainsk-illvrsk prestav. Janes Salokar, Spiritual v ljubi, duhovflmici. V Lublani 1840. — gcrncr fcmb id) iiod) fpfgcitbe (bicrortG iinuolIfMnblfle) 9Brrfc:
80) Dijnnje lep eh 7 bed nos t. (ffinbtfdjciiilid) vom P. Markus, mit ter SabrcSjat;. 1771.)
81) P r e m i f h 1 o v a n i e ter p t. Je s. Ivrift. sa usaki dan v postu, latinsko popifal J. G. Hcvenesi f. J., na krainsko prestavil Jos. llasl. f. J.
82) rti o I i t v i n e bukv i z o, k d e v o t i m u m a I u (Nr. 9) med ludij dano. So naprudaj pri Vino. Ruziezku pod tranzho.
83) Tobijove bukve, mit 307 ©eiten; n>nbr< frbciiilid) bie crffc Sluflaijc. $ct bi'fcn brci bicrort« aiifgc fuubcneit (Sjčmplorfii fcl;ltc tnS litfiblntt mit bcr 3nbrc8$eit.
84) Vađenje s a Brati v lise sorte pifarijc, sa Sholarje teh doshelfkih i'hol. V Lublani stiskane per And. Gaflerju, Sakladavzu od Normalfhulbukov. Sei btejem SGevfc, mclđjcđ cin uoflftd'nbigcfl £ttclblntt entl;dlt, i\t bic 3rtl;rcSjabl ni d; t aiigcgcben.
NEZHEMERNOST TEGA
5 VEJ TA.
P.
erjatli pravu skupej f birajmo vvOgntftvu K\\f nns tui!' s' tfga bodo sprcinilu svejta. Knj bo po smerti teb'glas imenitne pomagal: Al'/hali: tct*a svejta, k'tirorok' silnu fhclish? Knj bodo tebi vsi slin z' crdc/.hcga mu rja Na im' plat' groba dali fa eno pon107.l1 ?
Ar.#
(Drbett unb pfurren in Cruht.
801
J)farr Saijradi.
(5« geljort bie ^atv ©anradj (Stat* nerifdj Usheriach) unter bie .gjerrfdjafft Š3ifđ)off8taf unb ljat befjraegen ber 33t* fdEjoff con ^reftftngen fetbige ju praefen*
tiren. SDte ^farr* unb ^ittat = ^trdb;en, tmgteiđjeu be§ ^farrerS'jftamen, b,ab id) nidjt erfaljren fonnen.
/VALVASOR, J.W.P. von: Die Ehre des Herzogthuas Krain. Ljubljana 1689. VIII.knjiga, str.8ol./
"O svojem pokojnem brati Jarneji ni mi moči poročiti za gotovo dni in leta njegovega rojstva in dno' njega smrti, ker se tega dobro ne spominam; menim vender, da je bil rojen 25. avgusta 1827. 1. na Brezovici, in umrl je 7. oktobra 1861. v Šempetri pri Slavini kot eksposit. Šolal se je v Ljubljani na normalki, dalje na gimnaziji na Liceji ljubljanskem; oktobra meseca 1847. 1. je stopil v duhovsko semenišče v ljubljansko in bil v mašnika posvečen 1. 1851 v 26. dan julija. Rajni mil. vladika Ant. Alojzij Wol£ ga je odločil za višje bogoslovske nauke ter ga poslal la Dunaj, da se pripravi v Avgustineji za doktorat; a zbolel je in zaradi tega je moral iti po nasveti zdravnikovem v juniji 1852. 1. v Marijine vare na Češko, da ozdravi. Meseca avgusta se vrne domov, a potem ne gre več na Dunaj, temveč po svojej prošnji je bil duhovni pomočnik v Žireh, menim da koncem 1852. leta, kjer je delal v vinogradi Gospodovem do leta 1859 - ako se ne motim, - ko je (spet gradi Gospodovem do leta 1859 - ako se ne motim, - ko je (spet na svojo željo) postal ekspozit v Šempetri} a če mu uže dunajski vzduh in dunajsko obnebje nista bila v zdravje, koliko manj notranjska burja. Zaman je bilo moje odsvetovanje - šel je v Šempeter, kjer je bival do začetka oktobra meseca 1861. 1. in tam izdihnol svojo blago dušo - prerano! - Toliko na kratko o njegovem živenji in njegovi smrti.
Kar:se tiče starih knjig, o katerih bi bil Jarnej pisal v "Mitth. d. hist. Ver. f. Krain 1857." ne morem ničesar poveaati} le to vem, da je pokojni brat moj Jarnej izdajal koledarje in sicer - ako se ne motim - za leto 1857., 1858. in 1859.
Ti koledarji so izhajali pod naslovom: "Slovenski Romar." Zalagala sta jih menim da Giontini in Ničman v Ljubljani."
II. Razprave
201. BLAZNIK, dr. Pavle: Upori loških pod-ložnikov konec XV. in v začetku XVI. stoletja. LR II (1955), str. 65-70.
202. -: Popis kmetij na ozemlju loškega gospostva leta 1610. LR V (1958), 119-27.
205. -: 0 podeželski obrti na loškem ozemlju do začetka 16. stoletja. LR VI (1959), 91-97.
204. -: Reformacija in protireformacija na tleh loškega gospostva.
LR IX (1962), ?1 - 104.
205. -: Odmev velikega tolminskega punta na tleh loškega gospostva.
LR XI (1964), 45-49.
206. -: Loško gospostvo v času Kggenber-govega najema (1591-1604).
LR XI (1964), 43-49.
207. -: Struktura agrarne posesti na tleh
loškega gospostva do srede 18. stol. LR XII (1965), 25-29.
208. -: Prometne zveze preko Poljanske doline v freisinški dobi.
LR XIII (1966), 37-45.
209. -: Zahodna meja loškega gospostva po urbarju iz leta 1650 in po skici iz leta 1771. LR XVI (1969), 105-11.
210. -: Slovenica v arhivalijah freisin-škega loškega gospostva.
-    LR XXXXIII (1975), 7^-79.
-: O preselitvi loških podiož-nikov. LH 26(1979), 77-89-
-: Škofja Loka in njen okraj v preteklosti. SL, 9-17-
-: Gradovi na loškem ozemlju. Kronika 1(1955), 97-102.
-: Življenje na zirovskem ozemlju v preteklih stoletjih,ALP, 9-15-
BOŽIČ, Lado: Idrijsko čipkarstvo. IH 1956, 5-10.
BRANK, Hajko: Sledovi nasipov poz-noantičnih obrambnih zapor pri Novi Oslici. LR 26(1979),18-25.
GKVGjdr. Lmilijan: Umetnostni pomen Škofjeloškega okoliša.LR 1(195^), 65-76.
DKHEL J AK, dr.Tine: Kulturni delavci loškega okraja v preteklosti in sedanjosti. ŠL, 59-79-
DLMČAR, Vinko: Prispevek k zgodovini delavskega gibanja na škofjeloškem. LR XX1V(1977), 195-215-
DOLLNC, Janez: Anton Zakelj - Rodoljub Ledinski. (Odlomek iz mouqgraf1je), LR 111 U956), 205-16.
DOLKNC, dr. Milan: Nove 1judskomedicin-ske bukve z Gorenjskega in Notranjskega. LR 25(iy78), 140-48.
GUVKKAR, Vinko: Kronistični zapis o Zireh in Zirovcih med osvobodilnim bojem in ljudsko revolucijo I-III. LR XIII (1966), 11-30; X1V(1967), 18-47; XV (.1968), 11-38.
Heckenstaller' s ij'risingensia./Izbor iz arhivske zbirke/. MUK 1859, 41-44.
H1SZJLNGEB, Paul: i)ie freisingischen Sal-, Copial- und Urbarbucher in ihren Bezie-hungen zu Krain. MK 1862, 61-6/.
HiESIC, Svetozar: Škofjeloško hribovje. Geografski opis Poljanske in Selške doline. Geografski vestniK 1958, 48-98.
JAN, Rado: Partizansko šolstvo na loškem ozemlju. LR X(1965), 11-28.
2^7. JLLLOUSCHLK, Anton: Beitrage zur Topographie und Geschichte von Lack. MK 1956, 45-47.
228. JLNKO, Jože: Zgodovinski razvoj projekta železnice Škofja Loka-Divač*(Trst). LR XI (1964),82-101.
229. KOBLAR, A: Drobi ..niče iz furlanskih arhivov. IMK. /Aa Ziri: 1891,
55 in 1894, 77./
230. -: Loško gospostvo frizinških škofov. IMK 1891, 56-86.
231. KOS, dr.Prane: Zgodovinski pobirki iz loškega okraja, IMK 1892,1-29.
232. -: Loško gospostvo leta 1630. IMK 1897, 89-96, 125-50, 159-62,185-204.
255- KOS, Milko: "Vas" in "selo" v zgodovini slovenske kolonizacije. /Posebni odtis/.SAZU.Lj. 1966.
234. KOSSMAT,dr.Pranz:  Das Gebiet zwis-chen dem Karst und dem Zuge der Julischen Alpen.(Separat Abdruck aus dem Jahrbuch der k.k. Geol. Reichsanstalt. Bd.56, 2. Heft, /259-76/. Wien 1906.
235- -: Das tektonisehe Verhaltnis zwis-chen Alpen und Karst.(Vortragsexzer-pt. Mitth. d. Geol.Ges. in Wien.ll. Bd. 1909, 245-49.
236. LENČRK, Jernej: Verzeichniss alterer slowenisch gedruckter Werke als "Beitrag" zur Verfassung einer vollstandigen sloven. Bibliografie. MK 1857, 89-92 (+58).
237-       Žirovski svet. SR, 89-105.
238. MALOVRH, Ivanka: Razvoj ljudske oblasti med NOB v Žireh.
LR XX (1975), 255-54.
239. MARINČKK, Lojze: Gozdna vegetacija škofjeloškega pogorja.
LR XX (1975), 208-26.
240. MARN, Josip: Anton Zakelj-Rodoljub Ledinski. Jezičnik XVII, 42-54 in XXV, 72-75.
241. MIKUŽ,dr. Stane: Pranjo Kopač. /Tekst kataloga/.
242. MLAKAH, Ivan: Krovna zgradba idrijsko žirovskega ozemlja. Geologija. Razprave in poročila. 12. knjiga, Lj. 196?, 5-72.
245. NAGLIC, Miha: Prispevek k vprašanju urbanizacije Žirov. Korenine, leto 2, št. 1.
244. NOVAK., Anka: Nekaj posebnosti v kmetovanju Poljancev. LR V (1958),157-43.
245. NOVAK, Dušan: Nekaj hidrogeoloških raziskav na območju Žirovskega vrha. LR XXIV (1977), 149-65.
24b. OMALJLV,ing. Veljko in RAMOVŠ, dr. Anton: Rudišče urana v Zirovskem vrhu. LR XIV (1967), 106-15.
24/. PKCN1KAR, V.Anton: Zunanjetrgovinska dejavnost loškega gospodarstva. LR 26(1979), 157-48.
248. PLTKOVŠ\EK,dr. Viktor: Po sledovih prvih botanikov v Idriji in okolici. (Ob dvestoletnici Scopolijeve knjige). LR XIX (1972), 122-55.
249. -: Škofja Loka in naravoslovci iz dobe razsvetljenstva. LR 25 (1978),149-66.
250. PLANINA, Prance: Obrt in gostinstvo na loškem ozemlju. LR IV (1957), 79-94.
251. -: Reka Sora, njeno porečje in njen režim. LR VIII(1961), 57-74.
252. -: Zirovska pokrajina in Žirovci. LH XVII (1970), 175-79-
255. -: Obrtnost loškega okraja v povojinih letih. ŠL, 58-45.
254. -: Geografska podoba Zirov. ALP, 1-5.
255. -: POKORN, Pr.: Loka. Krajepisno-zgodo-vinska črtica. DS 1894.
256. RAČIG, Božo: Slovensko čipkarstvo s posebnim ozirom na škofjeloško ozemlje. LR XV (1968), 125-59.
257- RAMOVŠ, dr. A.: Razvoj gornjega perma v Loških in Polhograjskih hribih. Razprave SAZU IV (4. razred). Lj. 1958.
258. -: Nahajališča in uporaba okrasnih kamnov na škofjeloškem ozemlju.LR 1(1954),89-98.
259. -: Žveplo v zgornjepermskih apne-nicah pri Žireh. LR 111(1956),75-78.
260. -: Okamenelo življenje v loških hribih. LR V (1958), 111-18.
261. -: - II. LR VI (1959), 67-75-
262. SAVNIK, dr. Roman: Pomembni rojaki Poljanske doline. LR XIX (1975), 222-55.
263. SED£j, Ivan: Podobarstvo na loškem ozemlju v 19. stoletju. LR VIII (1961), 92-102.
264. -: K problematiki ljudskega stavbarstva na loškem ozemlju. LR IX
(1962) 149-70.
265. -! Socialna in likovna struktura; tipov kmečkega stavbarstva na loškem ozemlju v luči opredeljevanja
stavb. LR XXII (1975), 73-82.
266. Pregled judske umetnosti v Zireh in okolici. ALP, 17-19.
267. SICHLRL, Janko: Podnebje Škofje Loke, (Poskus meteorološke analize). LR I (1954), 99-lo6.
268. SIMONIČ, Primož: Kmetijstvo na loškem ozemlju nekdaj in danes.
LH IX (1962), 149-70. rSTAN6MK,rA<vWja:
269. Čipkarstvo v žirovski kotlini.
270. 271.
LR XVII (197o), 180--96.
-: Zgodovina žirovskega čevljarstva. LR XVIII (1971), 128-46.
O čevljarskem poklicu in o življenju čevljarjev v Žireh. LH XIX (1972), e!o6-21.
27^. -: Delo žirovskih čevljarjev. LR *x (1973), loo-ll.
275. -: Ledenice v Žireh. LR XXIII (1976), I09-I6.
274. -:  (Ob)up, Kavčičeve Pustote. LR 26 (1979), lo7-19.
275. -: Govor žirovske kotline in njenega obrobja. /Posebni odtis iz Slavistične revije, letnik 25, št. 2-5/.
2/6. -: Razvoj čevljarstva v Žireh ALP, 23-55.
277. STEKLE, Meta: barvarska obrt od srede 18. do začetkn ?o. stoletja na Loškem. LR 26 (1979), 95-lo6.
27R. GTRANETZKV, prof. Kajetan: Jame, brezdna in požiralniki na Vrsniku in okrog Ledin. Carniola 1913, lo5-14.
279. -: Jame in požiralniki okrog Žirov. Carniola 191/).
280. ŠIFRER, Metod: Vpliv strmca na razmestitev rib v Selščici in Poljan-ščici. LH II (1955), 176-79.
281. STEPE, Tomo: Dnevne migracije v občini Škofja Loka. LR XXIII (1976), 538-52.
282. TEMELJ,  Prane: Nastanek in razvoj Kovinarstva v Žireh, K 3o, 7-18.
285. VEIDER, Janez:  Umetna obrt na
škofjeloškem ozemlju. SL 25-57.
284. 7,AHN, J.:  Die Leistungen der freis-ingischen Unterthanen in Krain am Heginne des 14. Jahrhunderts.
MUK 1861, 1-7.
285. ŽAKELJ, Janez:  Prirodno geografska podoba žirovske kotlinice, LR XXIII (1976), 159-81.
286. -:  Družbeno geografska podoba žirovske kotlinice.  LH 25 (1978), 24 -'15.
?8/- ŽVAB,  Lovro: Knjižne redkosti slovenske. LZ 1886, 186-7, 246.
TTT.  Pr i ložnostn i zapisi
288. ALBREHT, Roman: Kako sem se spreobrnil v grnverja. ET lo, 39-45-
289. MiBROŽIfi, ing. Vence: Od leta 1968 nnprej. K 50, 27-3o.
290. ANDREJKA, dr. Rudolf: Tujski promet v škofjeloškem okraju. ČL, 46-52.
291«  BANOVEfi Tomaž: Planinskemu društvu Žiri ob obletnici. PD,
292. RENEDIK, Drag.  (učitelj): Ledine. LOG, 98-lo5.
293. BEOVIC, Anton, dipl. ing.:  Naše mesto v slovenski strojegradnji. K 5o, 41-42.
294. RERNIK, dr. Karel: Alpina ob njenem jubileju, ALP, 91-92.
295. RERNIK, Stane: Tomaž Kržišnik /Uvodni tekst kataloga za razstavo Uporabna grafika in vizualne komunikacije/.
296. REZEG, Karel: Na Gorah.  (Iz rokopisa "Doprinosi k zgodovini Idrije"). IH 1958, 79-8o.
297- BLAZNIK, Pavle:Otvoritev muzejske zbirke v Žireh. LR XX (1973), 315-17.
298. ROGATAJ Miha, Košarkarski klub Kladivar. K 3o, 51-56.
299. RLAZNIK, Pavle: Ob štiridesetletnici MD v Škofji Loki, LR XXIV (1977), 21-22.
5oo. BOGATAJ, Rado: Proizvodni program. K5o, 31-4o.
301. BOŽIČ, Leopold (nadučitelj): Žiri, LOG, 98-lo5.
302. BOŽIČ, Lado: Prva svetovna vojna, italijanska okupacija in ukinitev prve slovenske realke. IR 1972, 1-29.
303. -: Zgodba o idrijskih železnicah. IR 1975, 69-82.
304. BRAČKO, dr. Marija: Razvoj zdravstvene službe na območju Škofje Loke, Selške in Polja-nske doline v letih 1945-6o. LR VIII (1961) 213-17-
305. CANKAR, Mirko: Fotografija in planinstvo, PD.
306. CESAR, Emil: Ljudski pesnik Valentin Pljanšek. LR IX (1962), 219-21.
5o7- ČADEŽ, Milan: Obrtništvo v škofjeloški občini.
LR 26 (1979), 254-57.
308. ČAR, ing. Jože: Temeljno delo o geološki zgradbi idrijsko-žirovskega ozemlja. IR 1971, Ho-12.
309. ČEPLAK, Franc: NOB na Zirovskem. ALP, 55-61.
310. -:  Žiri in Žirovci, ET 16,8-14.
511. DEMŠAR, Vincencij: Žrtve NOB iz občine Škofja Loka, LR XXII (1975), 175-77, 212-15-
312. DIKLIĆ, Jelica: Delo družb enopolltienih or-Eani/,acij. ALP lo, 14-17.
313. DOLEITC, Mnrijan:  (Tta-inJd  ob lo. olO p1.n5r.-S "?.5rovf5ke repuTO :']•<>". ŽO 1 '1980).
514* Družbeni plan razvoja občine ŠkofjaiS Loka za družbene dejavnosti v obdobju 1976-So. LR XXIV (1977), 110-25,
311). Družbeni plan razvoja škofjeloške občinske kulturne skupnosti. LR XXIII (1976), 363-7o.
316. ENIKO, Tone (in M. Naglic): Ob 15. obletnici MPZ Alpina. MPZ A, 11-25.
517. ERZNOŽNIK, Janko: Seznam žrtve fašističnega nasilja v loški občini. (Žiri). LR XVII (197o), 26-29.
518. FERJANČIČ, Jakob (župnik): Zavrac. LOG, 95-97-
519. PILIPIč, Lojze: Dosedanji razvoj in perspektiva našega podjetja. ALP lo, 8-14.
320. GANTAR, Franc: Tehnološki razvoj Alpine. ALP, 67-71.
521. GOVEKAR, Vinko: Nastanek Alpine. ALP.
67-71.
522. GREGORČIČ, Jože: Pisatelj Pavel Perko. LR XVII (197o), 261-63.
323. GREGORČIČ, dr. Milan: Poplave v Poljanski dolini. LR XXII (1975), 264-7o.
524. JAN, Rado: Na rob Peterneljevi povesti "Ubiti zvon". LR XXIV (1977), 275-76.
325. JEREB, Franc: KO ZRVS Žiri ob razvitju svojega prapora. ŽO 1 (l98o).
7;2(>. JUSTIN, Tomaž: Kdaj smo začeli izvažati na vzhod in kdaj na zahod? ALP, 126-3o.
327. JUTERČEK, dr. Mirko: Akad. slikar T. Kržišnik, J. Bizjak. /Besedilo kataloga ob razstavi pečnic na Bledu, otvorjene lo. 11. 1978/.
328. JUZUNOVIĆ'. Redžep: 85 % jugoslovanskih etiketa. ET lo, 37-38.
329. KAVČIČ, Andrej: Nekaj utrinkov ob snovanju idejnega projekta doma "Svobode" v Žireh. ŽO 1 (198o).
530. KLEMENČIČ, Anton: Pregled proizvodnje skozi 3o let. ALP, 123-26.
331. KLINAR, Miha: Kratka kronika VII. SNOUB Franceta Prešerna. LR V (1958), 7-lo7.
332. KOLENC, Dušan: Znašel sem se med komercialisti, ET lo, 23-3o.
333. Konstituiranje organov SO okofja Loka ob začetku mandatnega obdobja 1978-82. Zbral Ferdinand Buh. LR 25 (1978), 306-08.
33't-. KOMAC, Karlo: Početak izgradnje trgovačke mreže. ALP, 73.
335. KOPAČ, Martin: Alpina med preteklostjo in sedanjostjo. ALP, 114.
336. KOPAČ, arh. Vlasto: Seznam del /F. Kopača. Katalog/.
337- KOPAČ, Pavel: Iz zgodovine žirovskega čevljarstva. ALP lo, 19-22.
338. KOS, dr. Franc: Nekaj za zgodovino Škofje Loke in njenega okraja. LZ 1887, 379-8o.
339. -s Denar in njegova vrednost okolo akofje Loke v minulih dveh stoletjih. (Poučen spis). LZ 1891, 361-63.
340. -: Črtice o priimkih. LZ 1893, 170-72.
341. -: Slovniške drobtine. LZ 1893, 47.
342. -: Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja. (Odgovor na   oceno: -k., O Kosovih Doneskih...). LZ 1895, 185, 247-48.
343. KOSMAČ, Zdravko: Prvi koraki Kladivarja. K 3o, 19-26.
344. KRISTAN, Cvetko: Simon Kavčič, pionir socialističnega gibanja v Idriji in v Ameriki. IR 1959, 31-33.
345. -: Paberki o kulturno-prosvetnem delovanju ■ idrijskih socialističnih rudarjev.
IR 1959, 56.
346. Kronološki pregled pomembnejših dogodkov Alpine. ALP, 136-37, 141.
347. LEVEČ, Fran: Ivan Belec. Nekrolog. LZ 1889, 447-48.
348. -: Kdo je mojster in kdo skaza. /O A. Ža-klju-Rodoljubu Ledinskemu in sežigu njegove zapuščine/. LZ 1884, 249-5o.
349. LOGAR, Srečko: Kronika prvega telesnokultur-nega društva v Idriji. IR 1957, 47-54.
350. MAJNIK, Stanko: Prometne in poštne zveze Idrije v preteklih stoletjih. IR 1969, 211-16.
351" MAUN, Josip: Jernej Lenček. Jezičnik xxv, 72-73.
352. MESESNEL, Janez: Tomaž Kržišnik.
/Besedilo kataloga ob rastavi slik v galeriji Labirint, otv. 27. 1.0.1977/.
355. M ROV L JE, Janko-Marko: Spomini na Poljansko in Žirovsko četo Gorenjskega odreda, LR X (1963), 29-44.
354. -: Nekaj o revolucionarni poti Pavla Ingliča - Bara. LR 26 (1979), 231-33-
3^5. NAGLIČ, Miha: tlsoda revolucije in njen odnos do umetnosti. Korenine, leto 1, št. 1.
356. -: Trojanski konj na Trebiji. Korenine, leto 2, št. 2.
3r>7. -: Literarna sekcija DPD Svoboda Ziri. ŽO 1 (1980)i
358. -: Teze o sedanjem stanju in videnju prihodnosti žirovske kulture.
ŽO l(l98o).
359. NOVAK, Dušan: Nekaj o radioaktivnosti voda v območju Žirovskega vrha.
LR XXIII (1976), 355-
360. OBLAK, Franc: Cvetje naših gora. PD.
361. PAVLOVEC, Andrej:  In memoriam dr. Milan Gregorčič. LR 26 (1979). 253-54.
}62. PECAR, Stane: ... temni., pretemni so talcev grobovi. LR II (1955), 43-62.
V,',.  1'EČELIN, Ivan: Kronika PD Žiri, PD.
364. PIRERNIK, Janko: Gospodarska razstava 1956. LR IV (1957), 158-61.
365. PLANINA,  France: Prebivalstvo mesta, krajevne skupnosti in občine Škofja Loka. LR XX (1973), 165-72.
366. POLAJNAR, Tone: Nekateri elementi družbenoekonomskega razvoja občine Škofja Loka v preteklih letih. LR 25 (1978), 45-56.
367. PODOBNIK, Nejko: Vlaganje v znanje se obrne največkrat. ALPj 131-32.
368. PODOBNIK, Vinko:  Žirovsko planinstvo doživlja že nekaj let nazaj velik razmah. PD.
569* POLJANŠEK, Slobodan: O petju in MPZ Alpina. MPZ   A, 53-54.
370i Prispevek h kroniki škofje Loke. /Sestavlja Janez Eržen/. LR XVI (1969)--
371. REVEN, Ivan: Prvi visokogorski izlet na Krn. PD-
372. -: Naše markacije« PD.
373. STANONIK, Marija: Muzejska zbirka v Žireh. LR XXI (1974).
374. STRLIČ, Edvard: Uspehi v proizvodnji in realizaciji v dobi zadnjih desetih let. ALP lo, 17-19.
375- STRLIČ, Emil: Brskam po spominih... ET lo, 15-22.
376. -: Jubilej, ki nas zavezuje... ET lo, 44-47«
377- STRLIČ, Olga: V številkah sem spremljala rojstvo in rast podjetja. ET lo, 31-36.
378. ŠLEBINGER, dr. Janko: Dr. Tad. Stan. Grabowski, Slowienski poemat na tle pols-kiem. (Anton Žakelj-Ledinski: Vilkovo). Književno poročilo. LZ 1913, 334-35-
379. STEPE, Tomo: Sociološke indikacije ob odpiranju RUŽV. LR XXIII (1976), 353-55.
380. ŠTUKL, France: Slikar Janez Anton Tušek (1725-98). LR XX (1973). 147-5o.
381. TEMELJ, Franc: Pregled spreminjanja števila hiš in prebivalcev v Žireh (178o-198o).
ŽO 1 (198o).
382. TOMAŽIČ, Tanja: Društva. IR 1975, 32-41.
383. TRČEK,Milena: Mladinski in planinski odsek.. PD
384. WIERZCHOWSKA, Wieslawa: Tomaž Kržišnik. /Besedilo kataloga ob razstavi knjižne ilustracije v Krakovai, nov.- dec. 1978/.
385. ZAJEC, Alfonz: Anton Jobst 8o-letnik. LR XXI (1974),
386. ZAVRL, ing. Janez: ČŠIC Žiri. ALP. 72.
387. ŽAKELJ, Anton: Nastanek in razvoj MPZ Alpina. ALP, 134-35.
388. -: -. /dopolnjeni ponatis/. MPZ A, 29-36.
389. -: in Viki Žakelj: Alpina je imela tudi mešani pevski zbor. MPZ A, 47-48.
390. ŽAKELJ, Milan-Žirovnik: Nekaj o osvobodilnem gibanju v žirovski dolini. LR III (1956), 39-44.
391. -: Srečanje s četniki. LR III (1956), 45-48.
392. -: Nekaj o delu komunistične partije v Poljanski dolini. LR VI (1959). 39-44.
393. - in Jože Nastran: Od krajevnih narodnoosvobodilnih odborov do sedanje komune. LR VIII (1961), 49-54.
594. ŽAKELJ, Viktor: Ob Alpininem prazniku. LR XXIV (1977), 173-75.
395. -: Ob 25-letnici Loških razgledov. LR 26 (1979), 171-72.
396. -: Slikarji samorastniki. ALPj 155. IV. Članki
Ta razdelek je tako nepopoln, da bi ga bilo zaenkrat bolje opustiti. Treba bi bilo pregledati vse dosedanje in sproti zasledovati tekoče časopisje - kar zaenkrat še ni mogoč e.
Tako navajam za pokušino le dokaj popoln pregled člankov o delu Maksima Sedaja in Tomaža Kržišnika - kolikor gre za oblikovanje knjig.
Maksim Sede j
397- Dobida Karel (K.D.): Slikar Maksim Sedej, Pionir, 1951:52, št. 7. str. 214-216 (Ilustr.)
1959
398. Sedej Maksim: Naš ilustrator Književni glasnik Mohorjeve družbe, 1959, št. 2, str. 16-17, (Ilustr.)
1969
399. Visočn.lk Vera: Slikar in grafik Maksim Sedej, Borec, 1969, št. 2, str. lol4-lol6.
1974
400. Mikuž Stane: Maksim Sedej Delo. 16. 5. 197't- (Ilustr.)
1978
401. Sedej Maksim: Slovenska slikanica in knjižna ilustracija za mladino, 1945-1975, Mladinska knjiga, 1978
1979
402. Sedej Maksim: Slovenska likovna umetnost 1945-1978, Mladinska knjiga, 1979 katalog I, str. 167 (Ilustr.)
Tomaž Kržišnik
1971
4o3. Breščak Peter: Zlata ptica (Osvežujoča novost na področju knjižne ilustracije Delo, 17. 12. 1971, str. 5.
1972
405. Breščak Peter: Knjiga je lahko ptica (Tomaž Kržišnik je iz pesniške zbirke
naredil pesniško slika.) TT, 13. 12. 1972
406. Zanimiva novost na področju knjižne ilustracije (0 izdaji mape ilustracij "Zlata ptica")
Knjiga, 1972, št. 1/2, str. 77-78
1973
407. Bornik Stane: Tomaž Kržišnik - Ivan Minatt Obraz.Sinteza, 1973, št. 26/27, str. 113-114
408. Mesesnel Janez: Poceni umetnina (Nov uspeh grafika Tomaža Kržišnika, ki je "knjižno" oblikoval pesniško zbirko "Srčevec" Svet-lane Marković)
Delo, 17. 12. 1973
1974
409. Košir Manca (M. K.) Nagrajeno umetnikovo prizadevanje
(Ilustracija Tomaža Kržišnika najboljša) ITD, 1974, št. 52, str. 11 (Ilustr.)
410. Kržišnik Tomaž: Beseda ustvarjalcev (Zapisal Iztok Ilich)
Knjiga, 1974, št. 9. str. 421-423 (Ilustr.
411. Mesesnel Janez (J. M.): Zlato pero Beograda 74 Slovencu
(Nagrajen je mladi slikar in knjižni oblikovalec Tomaž Kržišnik) Delo, 19. 12. 197^.. str. 8.
412. Rogelj Silvestra: Knjige so predrage (Pogovor s Tomažem Kržišnikom)
Mladina, 19. 3. 1974, str. 11 (Ilustr.)
413. Kladnik Darinka: Nov tip slikanja (Pogovor z Nikom Grafenauerjem in Tomažem Kržišnikom)
Ljubljanski dnevnik 18. 3. 1975, str. 9
415. Wierz<chowska Wieslawa: Ekspervmentv Tomaža Kržišnika. Projekt; (Warszawa) VI. 1975, str. lo9, str. 56-58.
1978
416. Babršek-Prosenc Meta: Slikanica je začetek (0 knjigi v TV Pisanem svetu)
Večer, R. 2. 1978
417. Kržišnik Tomaž: Slovenska slikanica in knjižna ilustracija za mladino
1945 - 1975
Mladinska knjiga, 1978 1979
418. Kržišnik Tomaž:Slovenska likovna umetnost 1945 - 1978
Mladinska knjiga, 1979, katalog I. str. 203
419. Mesesnel Janez . : Enakovredna medija (Ob majhni retrospektivi oblikovalskega opusa akademskega slikarja Tomaža Kržišnika v galeriji na škofjeloškem gradu - Knjižni projekti) Delo, 13. 12. 1979, str. 9
/Iz: Slovenska knjižna ilustracija, T. Pregl, Lj. 198o. Ss, 225, 169-7o./
V. Rokopisi (UDK o9)
420. Cerkeveni računi 1784-1887. /Žirov-ske fare/. NŠALJ.
421 Davčni zavezanci Žirov in okolice. /Hrani Polde Strlič/.
422. Gospodarska zadruga Ledine. Računska knjiga 1924-36. ŽA Ledine.
423. Gospodarska zadruga Vrsnik. Računska knjiga. ŽA Ledine.
424. Kronika Žirovskega Sokola 19o5-21. Pisala sta jo Ivan Stenovec in Alojzij Poljanšek.
425. Kronika 18o9-19o2, 1925, 1926-. ŽA Ledine
426. Kronika dvorazredne ljudske šole v Žireh, obsegajoča dobo od 1. 1817 -1937, Pričel Jos. Čerin.
427. Kronika šestrazredne osnovne šole v Žireh. Spomina:vredni šolski dogodki v šolskih letih 1937/38-1957/58.
428. MIKLAVČIČ, Ivan: Gradivo za kroniko. ŽA Zavratec.
429. MLINAR, Leander: Beležke o zirovskem čevljarstvu.
430. - in Davorin Kogej: Gospodarski razvoj kraja.
431. N.N.: Zgodovina železarstva v okoliših Za-vratca. ŽA Zavratec.
432. Oklici 1925-31. ŽA Žiri
433- Osebni dokumenti Janeza in Franceta Žaklja. 19. stol. ŽA Zavratec.
434. Oznanila 1843-. (11 knjig) ŽA Zavratec.
435. Oznanila 1867-1946.(3 knjige). ŽA Žiri.
436. Računska knjiga in razne listine 1771-1792. /Žirovske fare/.NŠALJ.
437. Red službe božje 1716. /Žirovske fare/. NŠ&LJ.'
438. Seznam škofjeloških podložnikov v okraju Idrija. 19. stol. NŠALJ.
439. Slovensko katoliško izobraževalno društvo. Ledine. Zapisnik 1912-. ŽA Ledine.
440. Sokolsko gledališče v Žireh. /Kronika/. 19o8-36.
441. Spisi. 19. stol. o,75 tm. ŽA''Ledine.
442. Spisi. 19- stol. l,5o tm. ŽA Zavratec.
443. Status animarum. 1879. 1882. ŽA Žiri.
444. Šolska kronika Državne osnovne šole v Bre-kovcah. Kronika se je pričela pisati dne 3o. 6. 1946 (-26. 6. 1956).
'445. šolska kronika Ljudske mešane šole v Račevi. Kronika se pričela pisati dne 3o. 6. 1946 (-26. 6. 1956).
446. Šolska kronika Državne nižje gimnazije v Žireh /danes Centralna osn. šola Padlih prvoborcev Žiri/. Kronika se je pričela pisati dne 17. 9. 1945 - /doslej 4 zvezki/.
447. Urbar župne cerkve v Žireh 1786-1848. NŠALJ.
448. Urbar in inventar župne cerkve v Žireh 1772, 1792-18o2. NŠALJ.
449. Urbar podružnice na Breznici 1786-1852. NŠALJ.
450. Urbar podružnice na Dobračevi 1773«.83, 1786. NŠALJ.
451. Urbar podružnice na Goropekah 1772, 1786-1852, NŠALJ.
4 52. Urbar podružnice na Ledinici 1786-1852. NŠALJ.
455. Urbar podružnice na Vrsniku 1786-1848. NŠALJ.
454. Urbar cerkve v Ledinah 1786. ŽA Ledine.
455- Urbar cerkve v Krnicah 1786. ŽA Ledine.
456. Urbar cerkve v Zavratcu 1786. ŽA Zavratec.
457- Ustanovna maša 172o. ŽA Zavratec.
45». ŽAKELJ, Anton-Rodoljuto Ledinski Osebni dokumenti in spigi. /TTivata/. ZA Zavratec.
459. ŽAKELJ, Janez (p.d. Treven iz Dol pri Idriji): Blagajniški dnevnik. 1844-81. ŽA Zavratec.
460. -: Gospodarski dnevnik. ŽA Zavratec .
461. -: Gospodarska navodila. ŽA Zavratec.
462. -: Knjiga vraž. ŽA Zavratec.
465. -: Popisovanje od kralja Matjaža in njegove vojske. 1864. ŽA Zavratec.
464. -: Razlaganje bolezni. ZA Zavratec.
4i.'». Žirovske vaje. /Literarni
zbornik/. Sestavili in spisali žirovski četrtošolci v šol. 1. 195V55. Uredila strokovna učiteljica Darinka Konc.
466. Župna kronika 19oo-41. ŽA Žiri. 1
V I.  Pomembnejše ciklostirnno in t .i. p k op 1 s n o g rad i v o
46?. Gledališki list. /Izdajala sta ga Studentski klub Žiri in SKUD "Oton Župančič" Žiri ob vsaki premieri. Izšel je štirikrat
v letih 1953/54:
1. Norman Krasna: Draga Ruth
2. Franc Žižek: Miklova Zala
3. Maurice Maeterlinck:
Stilmondski župan 4. Oskar Wiichner: Pastirček Peter. Urejal ga je Rado Jan/.
468. Javna tribuna v Žireh. /Gradivo. Izšlo v Logatcu, 31. 5. 1969/
469. MLAKAR, Andrej: Odstrel. /Scenarij in tehnična snemalna knjiga za kratki film, posnet v Žireh in okolici 1. 198o./
470. OBLAK, Anton: Industrijska cona Žiri. (Razvojni program gospodarstva v Žireh. Diplomska naloga). /Vezano/.
471. REVEN, Ivan: Ustanovitev in delovanje Gasilske pihalne godbe Žiri. 4 str.
472. Statut krajevne skupnosti Žiri. 1978. 32. 8°. :473. Zgradimo nove šole. Izdal INDOK v Škofji Loki, junija
198o. /Gradivo za samoprispevek/. 16.
. 12ooo.
474.
VII.
475.
476.
477. 478.
479. 4 80.
481.
482.
483.
Samoprispevek. Skupno glasilo osnovnih šol v občini Škofja Loka. /Gradivo za samoprispevek./ 198o. 17.4.° llooo.
Leposlovni prispevki (UDK 8)
Tudi ta razdelek je še v povojih. Skušali ga bomo izpopolniti do tretje številke. Dotlej le nekaj enot.
Anonimno pesništvo iz NOB v Selški in Poljanski dolini. Izbrala in uredila Marija Stanonik. LR XXII (1975), 241-60.
GREGORČIČ, dr. Milan: Spomini partizanskega zdravnika.
LR 25 (1978), 255-65.
JAN, Rado: Zemljanka. LR XI (1964), 195-2o2.
. PEČELIN, Matevž: Po samotnih poteh. PV 1976, 42o»24, 479-485.
. -: Moja romarska pot. PV 1977, 196-2oo.
. -: Žirovski naravni biseri. I. Smreško jezero z okolico. ŽO 1 (1980).
. Peternelj, Jože-Mavsar: Trikrat v enem dnevu. /Novela/ Borec 1966, 254-6o.
. -: Ubiti zvon. (Odlomek povesti). LR XXIV (1977), 259-7'+.
ŽUPANČIČ, Oton: Pismo SKUD "Oton Župančič" v Žireh, ŽO 1 (198o).
VIII. Zirovsko časopisje (UDK o7)
484
Delo-življenje. Glasilo delovne skupnosti tovarne obutve Alpina Žiri. Izhaja mesečno. 1962-.
48 486
Informator. /Občasno interno glasilo DO Alpina Žiri/. Iskrice. Glasilo Osnovne šole Žiri .
487. Kladivar. Glasilo DO Kladivar Žiri.
488. Korenine. Glasilo KŠPD. Izhaja občasno.Šol.1.77/78-.
489. Žirovski občasnik. 1980-.
DRUGI -DEL
PREGLED TISKOV IN ROKOPISOV PO STROKAH
Stvarno Kazalo skuša prikazati vsebinsko rezgibanost tiskov, rokopisov in drugih prispevkov iz prvega dela. Temelji na univerzalni decimalni klasifikaciji (UDK) — brez njene prevelike razdrobljenosti.
Zajema vse razdelke iz prvega dela razen:
- knjig, ki so ji likovno oblikovali Žirovci (le), saj nas njih vsebina tu ne
zanima
- člankov (IV), katerih je zbrano jjremalo.
Namen tega pregleda je v razvrstitvi knjig in rokopisov ter v razčlenitvi zbornikov in periodičnih publikacij (časnikov in časopisov) po strokah. Žal mi je doslej uspelo pregledati le nekatere zboz-nike in le nekatere strokovne publikacije - tiste, ki so po moji presoji za nas Zirovce najpomembnejše. Nerazčlenjeni pa so ostali še
skoraj vsi časniki in časopisi.
Prav tako mi še ni uspelo obdelati sicer bogatega likovnega gradiva (kolikor je
le-to objavljeno v zajetih tiskih in rokopisih). Mislim predvsem na risbe, zemljevide,
grafikone, fotografije...
Nekatere enote se v stvarjiem kazalu omenjajo dvakrat ali večkrat.
0 SPLOŠNO
01 Bibliografija
2^0. LENČEK, Jernej: Verzeichniss alterer slowenisch gedruckter Werke als "Beitrag"  zur Verfassung einer voll-stahdigen sioven. Bibliografie. MRK 1857, 89-92 (t58).
O'' Bibliotekarstvo
48. SMOLIK, ar. Marijan: Sememška knjiž-nica v Ljubljani. /54.zv. zbirke vodnikov "Kulturni in naravni spomeniki Slovenije"/Lj. 1575. 50. M 8°.
026 Vodniki., pregledi
54. Obširen imenik krajev na Kranjskem. Na svitlo dan po O.KR. STATISTIČNI CENTRALNI KOMISIJ 1.Wien 1884. /Rezultati ljudskega štetja v 1. 1880/.
4'j. Splošni pregled fondov državnega arhiva LRS. Lj. 1960.
55. Vodnik po arhivih Slovenije.Lj. 1965.
56. Vodnik po župnijskih arhivih na ozemlju SR Slovenije 1-11. Lj. 1975-
05 Leksikoni
27. Krajevni leksikon Dravske banovine. Lj. 1937
28. Krajevni leksikon LRS. Lj. 1954
29. Krajevni leksikon Slovenije I. zv. Lj. 1968
058.2 Letopisi
y
19. Catalogus eleri. Sematizein duhovnikov in duhovnij v Ljubljanski nadškofiji. /Letopis/. Ljubljana 1775-•
20. Cerkev na Slovenskem Letopis 1971. Izdal nadškofijski ordinariat v Lj. 1971« Natisnila Tiskarna Jože Moškrič v Ljubljani. 496 +(4 zem.). 8°.
059 Koledarji
11. Slovenski romar. Koledar v poduk in kratek ča3 za leto 1858. Drugi tečaj. Založil Ničman. V Ljubljani.
12. Slovenski sokolski koledar. Izdal in založil vaditeljski zbor Sokola v Kranju. 1907.- Tisk J. Blasnika nasl. v Ljubljani. M 8°.
06 Društva, kongresi, razstave
291. BAN0VE0, Tomaž: Planinskemu društvu Sidri ob obletnici. PD.
298. BLAŽNIK, Pavle: Ob štiridesetletnici
MD v Škofji Loki.LH XXIV (1977),21-22.
516. EN1KO, Tone (in M. Naglic): Ob 15. obletnici MPZ Alpina. MPZ A,11-25.
549. LOGAR, Srečko: Kronika prvega telesno-vzgojnega društva v Idriji. LR 1957, 47-54.
565. FEČELIN, Ivan: Kronika PD Žiri, PD.
569. POLJANŠEK, Slobodan: 0 petju in MPZ Alpina. MPZ A, 53-54.
4 59. Slovensko katoliško izobraževalno društvo. Ledine. Zapisnik 1912-. ŽA Ledine.
382. TOMAŽIČ, Tanja: Društva. IR 1975,52-41.
56 5- TRČKK, Milena: Mladinski in planinski odsek...PD
595. ŽAKELJ, Viktor: Ob 25-letnici Loških razgledov. LR 26(1979)« 171-72.
069 Muzeji
297- BLAZN1K, Pavle: Otvoritev muzejske z-birke v Žireh. LR XX(1973), 515-17.
575. STANONIK, Marija: Muzejska zbirka v Žireh. LR XXI (1974).
08 Zborniki
1. Alpina. 50 let tovarne obutve Žiri./Zbornik/ . Izdala in založila Alpina.197/. Natisnila tiskarna Slovenija v Ljubljani. 155 (+18). 4°. 2500.
61. Naše rojstvo in naš vzpon. 1960-1970. /Ob 10. obletnici Etikete/. Izdala Etiketa Žiri. 1970. Natisnila tiskarna Ljudske pravice v Lj. 51. V 8°. 500.
23. Idrijski razgledi /Zbornik/« Izdaja Mestni muzej v Idriji. 1956-•
7- Loški razgledi. /Zbornik/« Izdaja ga MD v Škofji Loki vsako leto od 1. 1954 naprej .
59. Alpina. Tovarna čevljev Žiri. Ob 10. obletnici delavskega samoupravljanja kolektiva. Izdal delovni kolektiv tovarne Alpina. 1960. Natisnilo "CP Gorenjski tisk" v Kranju. 24. 8°.
60. Moški pevski zbor "Alpina" Žiri. /Ob XV. obletnici zbora in ob LXXX. obletnici zborovskega petja v Žireh/. Izdala Alpina. 1979. Natisnila Etiketa Žiri. 60. 8°.
62. Pihalna godba v Žireh. Napisal Miloš Bašin. Izdalo Godbeno-pevsko društvo Alpina v Žireh ob 30-letnici pihalne godbe Alpina. Avgusta 1977« 28.8°.2ooo.
44. Slovenci v desetletju 1918-1928.
Zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine. Uredil dr. Josip Mal. Lj. 1928.  (VI) + 776. 4°.
50. Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici kraljevine Jugoslavije Lj. 1959. 703. 4°.
v
14. Škofja Loka in njen okraj v luči gospodarskih in kulturnih prizadevanj /Zbornik/. Uredila: dr.R.Andrejka in P.Planina. Izdal in založil Odbor za 1. obrtno-industrijsko razstavo. Škofja. Loka 1936. 80. V 8°.
64. 30 let tovarne elementov za avtomatizacijo Kladivar Žiri. Izdal odbor za obveščanje. 1979« Natisnila tiskarna Mestnega muzeja v Idriji.57. 8°.1000.
65. Planinsko društvo Ziri. 1950-1980. /Zbornik ob 30. obletnici ustanovitve./ Izdalo PD Žiri. 1980. Natisnila Etiketa Žiri. /Brez paginacije/. 8°.
465. Žirovske vaje. /Literarni zbornik/.
Sestavili in spisali žirovski četrto-šolci v šol.l. 1954/55. Uredila strokovna učiteljica Darinka Konc.
2 VERSTVO
282 Cerkev - rimskokatoliška
19« Catalogus cleri. Sematizem duhovnikov in duhovnij v Ljubljanski nadškofiji. /Letopis/. Ljubljana 1775-.
20. Cerkev na Slovenskem. Letopis 1971. Izdal nadškofijski ordinariat v Ljubljani. 1971- Natisnila Tiskarna Jože Moškrič v Ljubljani 496 +(4 zem.).8°.
52. MIKLAVĆIČ, Maks: Predjožef inske župni -je na Kranjskem v odnosu do politične uprave. Inavguralna disertacija./Posebni odtis iz Glasnika MD za Slovenijo XXV/XXVI, 1944-45/. 1945. Natisnila tiskarna Ljudske pravice v Lj. 64 + (d zem.). 4°.
420. Cerkveni računi 1784-1887./Žirovske fare/. NŠALJ.
425. Kronika 1809-1902, 1925, 1926-. ŽA Ledine.
428. MIKLAVĆIC, Ivan: Gradivo za kroniko. ŽA Zavratec.
452. Oklici 1925-51. ŽA Žiri.
454. Oznanila 1845-, (11 knjig) ŽA Zavratec.
455. Oznanila 186/-1946.  (5 knjige). ŽA Žiri.
456. Kačunska knjiga in razne listine 1771-1792. /Žirovske fare/ NŠALJ.
457- Red službe božje 1716. /Žirovske fare/. NŠALJ.
441. Spisi. 19. stol. 0,75 tm. ŽA Ledine.
442. Spisi. 19. stol. 1,50 tm. ZA Zavratec.
447. Urbar župne cerkve v Žireh 1/86-1848.NSALJ 44 8. Urbar in inventar župne cerkve v Zireh 1772, 1/92-1802. NŠALJ.
449. Urbar podružnice na Breznici 1786-1852 NŠALJ.
450. Urber podružnice na Dobračevi 1772-85, 1786. NŠALJ.
451. Urbar podružnice na Goropekah 1772, 1786-1852. NŠAiiJ .
452. Urbar- podružnice na Ledinici 1786-1852. NŠALJ.
455. Urbar podružnice na Vrsniku 1/86-1848. NŠALJ.
454. Urbar cerkve v Ledinah 1786. ŽA Ledine.
455. Urbar cerkve v Krnicah 1/86. ŽA Ledine
456. Urbar cerkve v Zavratcu 1/86. ŽA Zavratec. 457« Ustanovna maša 1/20. ŽA Zavratec
466. Zupna kronika 1900-41. ŽA Žiri.
3. DRUZBEHE VLDE 501 Sociologija
15. Socialno-ekološke implikacije odpiranja RUŽV. /Avtorji: Silva Mežnarič, Joži Puhar, Tomo Štefe/. Izdal ISP V Ljubljani. 1976.87.4°.
379. ŠTLPE, Tomo: ĆSociološke implikacije ob odpiranju RUŽV. LR XXIII (1976), 555-55.
51. Statistika
381.TEMELJ, Prane: Pregled spreminjanja števila hiš in prebivalcev v Žireh (1780-1980). ZO 1(1980).
281.STEPE, Tomo: Dnevne migracije v občini Škofja Loka. LR XXIII (1976), 538-52.
323 Delavsko gibanje
219. DEMŠAR, Vinko: Prispevek k zgodovini delavskega gibanja na Škofjeloškem. LR XXIV(1977), 195-213.
35.   Oris kronologije delavskega gibanja na Slovenskem 1867-1968. Sestavili so ga sodelavci IZDG. Lj. 1969. 192. 8°.
329 Politične stranke
512. DIKLIĆ, Jelica: Delo družbenopolitičnih organizacij. ALP 10,14-17.
325. JEREB, Prane: KO ZRVS Žiri ob razvitju svojega prapora. ŽO 1 (1980).
592. ŽAKELJ, Milan-Zirovnik: Nekaj o delu komunistične partije v Poljanski dolini. LR III (1956), 39-44.
33 Gospodarstvo
346. KAVČIČ, Andrej: Nekaj utrinkov
ob snovanju idejnega projekta doma "Svobode" v Žireh. ŽO 1(1980).
13. Socialno-ekološke implikacije odpiranja RUZV./Avtorji: Silva Mežnarič, Joži Puhar, Tomo Štefe/. Izdal ISP v Lj. 1976. 87. 4°.
594. ŽAKELJ, Viktor: Ob Aipininem prazniku. LH XXIV (1977), 173-75.
459. ŽAKELJ, Janez /p.d. Treven iz Dol pri Idriji): Blagajniški dnevnik. 1844-81. ... ŽA Zavratec.
460. -: Gospodarski dnevnik. ŽA Zavratec.
461. -: Gospodarska navodila. ŽA Zavratec.
554 Zadružništvo
422. Gospodarska zadruga Ledine. Hačunska knjiga 1924-56. ŽA Ledine.
425. Gospodarska zadruga Vrsnik. Hačunska knjiga. ŽA Ledine
336.2 Davki
421. Davčni zavezanci Žirov in okolice. /Hrani Polde Strlič/.
552 Občinska, krajevna uprava
514. Družbeni plan razvoja občine Škofja
Loka za :di'užbene dejavnosti,v obdobju 1976-UO. LR XXIV (.1977), 110-25.
468. Javna tribuna v Žireh. /Gradivo. Izšlo V Logatcu 51-5.1969/
v
555. Konstituiranj e organov SO Škofja Loka ob začetku mandatnega obdobja 1978-82. Zbral Perdinand Buh. Lit 25(19/8),506-08.
528. JUZUNOVIĆ", Redžep: 85 % jugoslovenskih etiketa. ET 10, 57-38.
566. POLAJNAR, Tone: Nekateri elementi družbenoekonomskega razvoja občine Škofja Loka v preteklih letih. LH 25(1978),45-56.
472. Statut krajevne skupnosti Žiri.1978. 32. 8°.
395- ŽAKELJy Milan-žirovnik in Jože Nastran: Od krajevnih narodnoosvobodilnih odborov do sedanje komune. LR VIII(1961),49-54.
5/. Vzgoja, pouk, šolstvo
226. JAN, Rado: Partizansko šolstvo na loškem ozemlju. LR X(1963),11-28.
426. Kronika dvorazredne ljudske šole v Zireh, obsegajoča dobo od 1.1817-193/. Pričel Jos. Cerin.
42/. Kronika šestrazredne osnovne šole v Žireh. Spomina vredni šolski dogodki v šolskih letih 1937/38-1957/58.
567. PODOBNIK, Nejko: Vlaganje v znanje se obrne največkrat.ALP,151-22.
4/5. Zgradimo nove šole. Izdal INDOK v Škofji Loki, junija 1980./Gradivo za samoprispevek/. 16.4 ,12.000.
4/4. Samoprispevek. Skupno glasilo osnovnih šol v občini Škofja Loka. /Gradivo za samoprispevek./ 1980 17. 4°. 11000.
444. šolska kronika Državne osnovne šole v Brekovicah. Kronika se je pričela pisati dne 50.6.1946 (-26.6.1956).
445. Šolska kronika Ljudske mešane šole v Račevi. Kronika se je pričela pisati dne 30.6.1946 (-26.6.1956).
446. Šolska kronika Državne nižje gimnazije v Žireh /danes Centralna osn. šola Padlih prvoborcev Žiri/. Kronika se je pričela pisati dne I7«9« 1945- /aoslej 4 zvezki/.
586. ZAVRL,ing.Janez: ČŠIC Žiri. ALP,72.
3/4 Ljudska prosveta
515.Družbeni plan razvoja škofjelb&tatj fib«.inske kulturne skupnosti. LR XXIII(1976), 565-70. 544. KRISTAN, Cvetko: Simon Kavčič, pionir socialističnega gibanja v Idriji in v Ameriki. IR 1959, 51-53-
356. NAGLIC, Miha: Trojanski konj na Trebi ji. Korenine, leto čl,št.2.
557- -: Literarna sekcija DPD Svoboda Žiri. ŽO 1(1980)
358. -: Teze o sedanjem stanju in videnju prihodnosti žirovske kulture. ŽO 1 (1980).
580.85 Turizem
Z°,0. ANDHEJKA.dr. Rudolf: Tujski promet v škofjeloškem okraju. ŠL, 46-52.
39 Etnografija
21. Etnološka topografija slovtnskega etničnega ozemlja. Uvod. Poročila. Izdala raziskovalna skupnost slovenskih etnologov. Lj.1976.169 8°. 500.
215. BOŽIČ, Lado: Idrijsko čipkarstvo. IR 1956, 5-10.
256. HAČIČ, Božo: Slovensko čipkarstvo s posebnim ozirom na škofjeloško ozemlje. LR XV (.1968), 125-59-
269. STANONIK, Marija: Čipkarstvo v žirovski kotlini. LH XVII(1970), 180-96.
5 PRIRODNE VEDE
55 Geologija in sorodne vede, meteorologija
246. OMALJEV.ing.Veljko in RAMOVŠ,dr. Anton: gudišče urana v Zirovskem vrhu. LR XIV (.1967), 106-13.
257- RAMOVŠ, dr.A.: Razvoj gornjega perma v Loških in Polhograjskih hribih. Razprave SAZU IV (4. razred). Lj. 1958.
258. -: Nahajališča in uporaba okrasnih kamnov na škofjeloškem ozemlju. LH 1(1954), 89-98.
259. Žveplo v zgornjepermskih apne-nicah pri Žireh. LR III (1956), 75-78.
260. -: OKamenelo življenje v loških hribih. LR V (1958),111-18.
261. -: II. LH VI(1959), 67-75.
267. SIGHERL, Janko: Podnebje Škofje
Loke. (Poskus meteorološke analize), LH 1 (1954), 99-106.
508. CAR, ing.Jože: Temeljno delo o geološki zgradbi idrijsko-žirovskega ozemlja. IR 1971, 110-12.
26.   KOSSMAT, dr. Franz: Erlauterungen zur Geologischen Karte. SW-Gruppe Nr. 91-Bischoflack und Idria. Verlag der k.k. Geologischen Reichsanstalt. Wien 1910. 101. 8°.
254. KOSSMAT, dr.Pranz: Das Gebiet zwischen dem Karst und. dem Zuge der Julischen Alpen. (Separat Abdruck aus dem Jahrbuch der k.k. Geol. Reichsanstalt. Bd 56, 2. Heft, /259-76/. Wxen 1906.
255. -: Das tektonische Verhaltnis zwischen Alpen und Karst. Vortragsexzerpt Mitth. d. Geol. Ges. in Wien. II. Bd. 1909, 245-49.
242. MLAKAR, Ivan: Krovna zgradba idrijsko žirovskega ozemlja. Geologija. Razprave in poročila. 12. knjiga. Lj.1969. 5-72.
24 5. NOVAK, Dušan: Nekaj hidrogeoloških raziskav na območju Žirovskega vrha. LR XXIV (1977), 149-65.
559- NOVAK, Dušan: Nekaj o radioaktivnosti voda v območju Žirovskega vrha. LR XXIII (1976), 555.
58. Rastlinstvo
239. MARIHČEK, Lojze: Gozdna vegetacija
škofjeloškega pogorja.
LR XX (1973), 208-26. 360. OBLAK, Prane: Cvetje naših gora. PD.
248. PETKOVŠEK,dr. Viktor: Po sledovih
prvih botanikov v Idriji in okolici. (Ob dvestoletnici Scopolijeve knjige), LR XIX (1972), 122-35.
45- SCOPOLI, J.A.: Plora carniolica. /2.izd., I.zv./. Dunaj 17/2.
6 UPORABNE VEDE 61 Zdravstvo
294. BERNIK, dr. Karel: Alpina ob njenem jubileju. ALP, 91-92.
504. BRAČKO, dr. Marija: Razvoj zdravstvene službe na območju Škofje Loke, Selške doline in Poljanske doline v letih 1945-60. LR VIII(1961);215-17.
■11. DOLENC,dr. Milan: Nove ljudskomedi-cinske bukve z Gorenjskega in Notranjskega. LR 25(1978), 140-48.
4'/G. GREGORČIČ*, dr. Milan: Spomini partizanskega zdravnika. Lic 25(1978), 255-65.
462. ŽAKELJ, Janez: Knjiga vraž. ŽA Zavratec. 464. -: Razlaganje bolezni. ŽA Zavratec.
b5 Kmetijstvo, gozdarstvo, rov, ribolov
244. NOVAK, Anka; Nekaj posebnosti v kmetovanju Poljancev. LR V(1958), 157-43.
208. SIMONIČ, Primož: Kmetijstvo na loškem ozemlju nekdaj in danes. LR ix (1962), 149-70.
280. SIFRER, Metod: Vpliv strmca na razmestitev rib v Selščici in Roljanščici. LR II (1955), 176-79.
65 Promet
505. BOŽIČ, Lado: Zgodba o idrijskih železnicah. IR 1975, 69-82.
228. JENKO, Jože: Zgodovinski razvoj projekta železnice Škofja Loka-Divača-(Trst). LH XI(1964), 82-101.
550. MAJN1K, Stanko: Prometne in poštne zveze Idrije v preteklih stoletjih. IR 1969, 211-16.
67/68 Obrt, industrija, tehnologija
288. ALBREHT, Roman: Kako sem se spreobrnil v graverja. ET lo, 39-43.
289. AMBHOŽIČ, ing. Vence: Od leta 1968 naprej. K 3o, 27-3o.
293.   BE0VIĆ, Anton dipl. ing.: Naše mesto
v slovenski strojegradnji. K 30, 41-42.
300.    BOGATAJ, Rado: Proizvodni program. K 3o, 31-4o.
215. BOŽIČ, Lado: Idrijsko čipkarstvo. IR 1956,5-lo.
307.    ČADEŽ, Milan: Obrtništvo v škofjeloški občini. LR 26(1979), 254-57.
319. PlLIPIČ, Lojze: Dosedanji razvoj in perspektiva našega podjetja. ALP/lo, 8-14.
320. GANTAR, Prane: Tehnološki razvoj Alpine. ALP. 67-71.
321. GOVEKAR, Vinko: Nastanek Alpine. ALP, 67-71.
326. JUSTIN, Tomaž: Kdaj smo začeli
izvažati na vzhod in kdaj na Zahod? ALP, 126-3o.
328. JUZUNOVIĆ, Redžep: 85 % jugoslo-
slovenskih etiketa. ET lo, 37-38.
330. KLEMENČIČ, Anton: Pregled proizvodnje skozi 3o let. ALP, 123-r26.
332. KOLENC, Dušan:Zhašel sem se med komercialisti. ET/lo, 23-3o.
334. KOMAC, Karlo: Početak izgradnje trgovačke mreže. ALP, 73.
335- KOPAČ, Martin: Alpina med preteklostjo. ALP, 114.
337- KOPAČ, Pavel: Iz zgodovine žirovskega čevljarstva. ALP lo, 19-22.
343. KOSMAČ, Zdravko: Prvi koraki Kladi*.*1. varja. K 3o, 19-26.
346. Kronološki pregled pomembnejših dogodkov Alpine. ALP, 136-37, 141.
8. MULLNER, Alfons: Geschichte des Eisens in Krain, Gorz und Istrien von der Urzeit bis zum Anfange des XIX. Jahrhunderts. Verlag von Halm und Goldmann. Wien und Leipzig. 19o9. (IX)+ 763. 4°.
429. MLINAR, Leander: Beležke o zirovskem čevljarstvu.
430. - in Davorin Kogej: Gospodarski razvoj kraja.
431. N.N.: Zgodovina železarstva v okoliših Zavratca. ŽA Zavratec.
47o. OBLAK, Anton: Industrijska cona Žiri. K (Razvojni program gospodarstva v Žireh. Diplomska naloga). /Vezano/
r PLANINA
253. -: Obrtnost loškega okraja v povojnih letih. ŠL, 38-45.
24/. PEČNIKAR, V.Anton: Zunanjetrgovinska dejavnost loškega gospodarstva. LR 26(1979), 137-48.
250. PLANINA, France: Obrt in gostinstvo
na loškem ozemlju. LR IV(1957), 79-94.
1656. UUVMB), 158- M.
pSTANONlK, NWij<x:
270. -: Zgodovina žirovskega čevljarstva. LR XVIII(1971)i 128-46.
271. -: O čevljarskem poklicu in o življenju čevljarjev v Žireh. LR XIX(1972),2o6-21.
272. -: Delo žirovskih čevljarjev. LR XX (1973), loo-ll.
276. -: Razvoj čevljarstva v Žireh. ALI3, 23-53.
277. STEKLE, Meta: Barvarska obrt od srede 18. do začetka 2o. stoletja na Loškem. LR 26(1979), 95-lo6.
374. STRLIČ, Edvard: Uspehi v proizvodnji in realizaciji v dobi zadnjih desetih let. ALP lo, 17-19.
375. STRLIČ, Emil: Brskam po spominih___
ET lo, 15-22.
;'»7C. -: Jubilej, ki nas zavezuje... ET lo,44-47.
577« STRLIČ, Olga: V številkah sem spremljala rojstvo in rast podjetja. ET lo, 31-36.
2 52. TEMELJ. Prane: Nastanek in razvoj Novinarstva v Žireh. K 30, 7-18.
304. ŽAKELJ, Viktor: Ob Alpininem prazniku. LR XXIV(1977), 173-75.
7, UMETNOST IN ČPORT
71 Urbanizem
243.   NAGLIC, Miha: Prispevek k vprašanju urbanizacije Žirov. Korenine, leto 2, št. 1.
72 Arhitektura
329.   KAVČIČ, Andrej: Nekaj utrinkov ob snovanju idejnega projekta doma "Svobode" v Žireh. ŽO l(198o).
264. -: K problematiki ljudskega stavbarstva na loškem ozemlju. LR IX (1962).149-70.
265. -: Socialna in likovna struktura tipov kmečkega stavbarstva na loškem ozemlju v luči opredeljevanja stavb. LH XXII(1975), 73-82.
73/75     Kiparstvo, umetna obrt, slikarstvo
295.   BERNIK, Stane: Tomaž Kržišnik.
(Uvodni tekst kataloga za razstavo Uporabna pjrafika in vizualne komunikacije/.
217.   CEVC, dr. Emilijan: Umetnostni pomen škofjeloškega okoliša. LR 1(1954), 65-76.
65.    Ivan Gluhodedov,/Katalog samostojne razstave ob 3o. obletnici Alpine/. Spremno besedilo: Mirko Juterrek. Žiri 1977.
327.   JUTERŠEK, dr. Mirko: Akad. slikar T. Kržišnik, J.Bizjak. /Besedilo kataloga ob razstavi pečnic na Bledu, otvorjene lo. 11. 1978/.
25.   JAKOVSKi, Anatole:  Peintres naifs. /Leksikon naivnih slikarjev sveta/ Basel 1976.
' 66. Franjo Kopač (1885-1941). Katalog razstave. Izdal odbor za postavitev razstave. 1979. Natisnila Etiketa Žiri. 16. 8°.
356. KOPAČ", arh. Vlasto: Seznam del /P. Kopača. Katalog/.
50.    LAURET, J.-C: La fete et les naifs. Pariš 1979-
41.    PAUWELS, Louis: L'arche de Noe et les naifs. Pariš 1977.
552. MESESNLL, Janez: Tomaž Kržišnik.
/Besedilo kataloga ob razstavi slik v galeriji Labirint,otv.2/.10.1977/.
241. MIKUZ, dr. Stane: Pranjo Kopač. /Tekst kataloga/.
67«    Jožo Pctemelj. /Katalog samostojne razstave ob 30. obletnici Alpine. Spremno besedilo: Ivan Sedej/. Žiri 1977- 4°.
88. Konrad Peternelj. /Katalog samostojne razstave ob 50. obletnici Alpine. Spremno besedilo: Zoran Kržišnik/. Ziri 197/. 4°.
e!65. SEDEJ, Ivan: Podobarstvo na loškem ozemlju v 19. stoletju. LP VIII (1961), 92-102.
286. -: Pregledljudske umetnosti v Zireh in okolici. ALP, 1/-19.
t>9. Janez Sedej. /Katalog samostojne razstave ob 30. obletnici Alpine. Spremno besedilo: Viktor Žakelj/. Žiri 197/.4°.
280.STUK1, Prance: Slikar Janez Anton Tušek (1/25-98). LH XX (1975), 147-50.
31. TGMASEV1Č, Nebojša: Naivci o sebi. Beograd 19/3.
52. -: Naivni slikari Jugoslavije. Beograd 19/8.
584. W1EHZ0H0WSKA, Wieslawa: Tomaž Kržišnik. /Besedilo kataloga ob razstavi knjižne ilustracije v Krakowu,nov-dec. 19/8/.
596.'ŽAKELJ, Viktor: Slikarji samorast-niki. ALP, 155.
/7 Fotografija
505. CANKAR, Mirko: Fotografija in planinstvo. PD.
/8 Glasba
569. POLJANŠEK, Slobodan: 0 petju in MPZ Alpina, 5^-54
4/1. REVEN, Ivan: Ustanovitev in delovanje Gasilske pihalne godbe Žiri. 4 str.
58/. ZAKELJ Anton: Nastanek in razvoj MPZa; Alpina. ALP, 134-55
588. -: -. /Dopolnjeni pouatis/MPZ A, 29-56.
589. - in Viki Žakelj: Alpina je imela tudi mešani pevski zbor MPZ A, 4/
79 Sport
298. BOGATAJ, MtUa: Košarkarski klub
KUAivar. K 30, 51-56-
424. Kronika žirovskega Sokola 1905-21.
Pisala sta jo Ivan Stenovec in Alojzij Poljanšek
5/1. REVEN Ivan: Prvi visokogorski izlet na Krn. PD.
/92 Gledališče
467« Gledališki list./Izdajala sta ga studentski klub Žiri in SKUD Oton Župančič Žiri ob vsaki premieri. Izšel je štirikrat v letih 1955/54:
1. Norman Krasna: Draga Huth
2. Franc Žižek: Mikiova Zala
5. Maurice Maeterlinck: Stilmondski žu pan
4. Oskar Wiichner: Pastirček Peter Urejal ga je Rado Jan./ 440. Sokolsko gledališče v Žireh.(Kronika). 1908-36.
8 jezikoslovje, leposlovje bo Jezikoslovju
fSTANON.K.MAv.JA
275.-: Govor žirovske kotline in njenega obrobja. /Posebni odtis iz Slavistične revije, letnik 25, št. 2-5/.
82.b Pisma
485. Zupančič, Oton: Pismo skud "Oton
Župančič v Žireh. ŽO l(l380).
886.2 - 09 Slovenska literarna zgodovina in kritika_
'u'M. JAN, Kado: Na rob Peterneljevi povesti "Ubiti zvon". LR XXIV (1977),
rLfcVfcC.Trah :
348. -: Kdo je mojster in kdo-skaza.
(O A Zaklju-Rodoljubu Ledinskemu in sežigu njegove zapuščine). LZ 1884, 249-50.
' ^* Stanonik Marija:(Ob;up Kavčičeve Pustote. LR 26(1979), 107-19.
578. SLEB1NGER, dr. Janko: Ur. Tad. Stan. Grabowski, Slowienski po-emat na tlo polskiem (Anton Ža-kelj-Ledinski:Vilkovo). Književno (»oročilo. LZ 1915, 554-55»
287. ZVAB, Lovro: Knjižne redkosti slovenske. LZ 1886, 186-7,246.
886.3- 1 Slovenska poezija
475. Anonimno pesništvo iz NOB v Selški in Poljanski dolini. Izbrala in uredila Marija Stanonik. LR xxii (1975)» 241-60.
88b.5-5   Slovenska proza
476. GREGORČIČ, dr. Milan: Spomini partizanskega zdravnika. LR
25(1978), 255-65
47/. JAN, Rado: Zemljanka. LR xi iyo4), 155-202.
469. MLAKAR, Andrej: Odstrel.(Scenarij in tehnična snemalna knjiga za kratki i'ilm, posnet v Zireh in okolici 1.1980).
478. PEČELIN, Matevž: Po samotnih poteh. PV 1976, 420-24, 479-485.
479. -: Moja romarska pot. PV1977, 196-^00.
480. -: Žirovski naravni oiseri. I. Smreško jezero z okolico. ZO 1 (1980).
481. Peternelj, Jože-Mavsar: Trikrat v enem dnevu. (Novela.) Borec 1966, 254-bO.
482.-:Ubiti zvon (odlomek povesti.) LR XXIV
(1977), 259-74.
9 ZEMLJEPIS IN ZGODOVINA 908 Domoznanstvo
292.BENELIK, Drag. (učitelj): Ledine. LOG, 98-105.
501. BOŽIČ, Leopold (nadučitelj): Žiri. LOG, 98-105.
18. BRILEJ, dr. A: Priročnik za planince. II. izd. Ljubljana 1951. 555.16*
510. ČEPLAK, Prane: Žiri in Žirovci. ET , 10,8-14.
218.DEBELJAK, dr. Tine: Kulturni delavci loškega okraja v preteklosti in sedanjosti. SL, 59-79.
518. PERJANCIG, Jakob (župnik): Zavrac. LOG, 95-97.
525. GREGORČIČ, Jože: Pisatelj Pavel Perko. LR XVII (1970) 261-65.
227. JELLOUSCHEK, Anton: Beitrage zur Topo-grapnie und Geschichte von Lack. MK 1956, 45-47.
424. Kronika žirovskega Sokola 1905-21. Pisala sta jo Ivan Stenovec in Alojzij Poljanšek.
425. Kronika 1809-1902, I925, 1926-. ZA Ledine.
359. KOS, dr. Prane: Denar in njegova vrednost okolo Škofje Loke v minulih dveh stoletjih (Poučen spis). LZ 1891,561-65.
540. -: Crtice o priimkih. LZ 1895,170-72.
541. KOS, dr. Franc: Slovniške drob-tine. LZ 1693, 4/.
v
54c;. -: Doneski k zgodovini Skoije Loke in njenega okraja. (.Odgovor na oceno: -k., 0 Kosovih Doneskih...). LZ 1895, 185, 247-48.
v v
25/. LLNCLK, Jernej: Žirovski svet.
Sfi, 89-105.
6.      Logaško okrajno glavarstvo. Zemljepisni in zgodovinski opis. /Zbornik/. Uredil Vojteh Kibnikar. Izdalo "Društvo učiteljev in šolskih prijateljev okraja Logaškega". V Logatcu. 1889.
428. M1KLAVC1C, Ivan: Gradivo za kroniko.
ŽA Zavratec. 480. PP.ČLL1N, Matevž: Žirovski naravni
biseri. I. Smroško jezero z okolico.
ZO 1 (1980).
249. PLTKGVŠKK, dr. Viktor: Škofja Loka in naravoslovci iz dobe razsvetljenstva. LR 25 (1978), 149-66.
255. POKORN, Fr.: Loka. Krajepisno-zgodo-vinska črtica. DS 1894.
40.   PLANINA, France: Slovenija m njeni kraji. Lj. 1965. 254. M 8°. 45000.
9.    -: Poljanska in Selška dolina. Izdala Mladinska knjiga v Ljubljani. 1962. Natisnila tiskarna Toneta Tomšiča. 148. M 8°.
10.    -: Skofju Loka s Poljansko in Selško
dolino, izdal in založil Odbor za proslavo tisočlctnice Loke. Decembra 19/2 Natisnila in vezala tiskarna Toneta Tomšiča v Ljubljani. 19/. 8°. 1500.
565« -: Prebivalstvo mesta, krajevne skupnosti in občine Škofja Loka. LP XX (1975), 165-72.
3/0. PODOBNIK, Vinko: Prispevek n kroniKi Škofje Loke. /Sestavlja Janez ±ržen/. LK XVI (1909)-.
5/2. RLVLN, Ivan: Naše markacije. PD.
458. Seznam škofjeloških podložnikov v okraju Idrija. 19.stol. NSALJ.
45.    Slovenska zemlja... IV. del. Vojvodina Kranjska. Prirodoznanski, politični in kulturni opis. Spisal
v
Fr. OROZKN. Izdala Slovenska matica. 1901. Natisnila J". Blasnikova tiskarna v Lj. (VII) + 265 +(II1),80.
40.    -: IV. del. Vojvodina Kranjska. Zgodovinski opis. Lj. 1902. (VI) + 211 + (VII). 8°.
262. SAVNIK, dr.Roman: Pomembni rojaki Poljanske doline. LR XIk(19/5),
222-25.
2/3. STANONIK, Marija: Ledenice v Žireh. LR XXIII (1976), 109-16.
445. Status animarum. 18/9, 1882. ŽA Žiri.
52. TROŠT, Janko: Idrija - naše najstarejše rudarsko mesto. Poljuden priročnik za izletnike, turi3te in domačine. Idrija iy55.49+(l zem.;.8°.
54.    VALVASOR, J.W.P. von: Die Lhre des
lierzogthums Krain. Lj. 1089. /2.izd. -Lj. 18/7-/9; 2.izd.-Lj. 19/0-74/.^°.
46p. ZAKLLJ, Janez (p.d. Treven iz Dol pri Idriji): Popisovanje od kralja Matjaža in njegove vojske. 1864. ŽA Zavratec.
400. Župna kronika 1900-41. ŽA Žiri.
91 Zemljepis
225. HiESlC, Svetozar: Škofjeloško hribovje. Geografski opis Poljansko in Selške doline. Geografski vestnik 1958, 48-98.
251. PLANINA, France: Reka Sora, njeno porečje in njen režim.
Ui Vili  (19bl), 57-/4.
252. PLANINA, France: Žirovska pokrajina in žirovci.
lh ara (iyyo), 175-79.
254. -: Geografska podoba Zirov. ALP, 1-5.
278. SIEAHKDZKY, prof. Kajetan: Jame, brezdiia in požiralniki na Vrsniku in okrog Ledin. Garniola 1915, 105-14.
279. -: Jame in požiralniki okrog Zirov. Garniola 1916.
281.  ~'i.v,Kr,, Tomo:  Dnevne migracije v občini Škofja Loka. Lit XXIII C1976), 550-52.
v
285. ŽAKELJ, Janez: Prirodno geografska podoba žirovske kotlinice.
LH XXIII (.1976), 159-81.
286. -: Družbeno geografska podoba žirovske kotlinice. le 25(1978), 24-45.
92 Biografijo,  biografski podatki iSELLC IVAM
547. LKVKC, Pran: Ivan Belec. Nekrolog. LZ 1889, 447-48.
GKEG0UC1C DR. MILAN
361. PAVLOVPO, Andrej: ln memoriam ar. Milan Gregorčič. LR ^6(1979), 255-54.
1NGLJČ PAVEL - BAR
554. MKOVLJE, Janko-Marko: Nekaj o revolucionarni poti Pavla Ingliča - Bara. LR 26(1979). 251-55.
J0BS1 ANTON
585. ZAJEC, Alfonz: Anton Jobst 80-letnik. LH XXI (1974).
KAVČIČ SIMON
544. KRISTAN, Cvetko: Simon Kavčič, pionir socialističnega gibanja v Idriji in v Ameriki. IR 1959, 51-55.
LENCEK jernej
551. marn, Josip: Jernej Lenček. Jezičnik XXV, 72-75.
287. ŽVAB, Lovro: Knjižne redkosti slovenske. LZ 1886, 186-7, 246.
PERKO PAVEL
522. GHEGOHCIČ, Jože: Pisatelj Pavel Per-ko. LR XVII (1970), 261-65.
POLJANSliK VALENTIN
506. CESAR, Emil: Ljudski pesnik Valentin Poljanšek. LH IX (1962), 219-21.
ZAKELJ ANTON - KODOLJUB LEDINSKI
220. DOLENC, Janez: Anton Zakelj - Rodoljub Ledinski. (Odlomek iz monografije), LK III (1956), 205-16.
240. MARN,J osip: Anton Žakelj-Rodoljub Ledinski. Jezičnik XVII, 42-54 in XXV, 72-75.
950.26 Arheologija slovenskega ozemlja
2Ib. BRANK, Hajko: Sledovi nasipov pozno-antičnih obrambnih zapor pri Novi Oslici.
Ui 26 (1979), 18-23.
949.71?    Zgodovina Slovencev
296. BEZEG Kral#: Na Gorah. (Iz rokopisa "Doprinosi k zgodovini Idrije"). IH 1958. 79-80.
15. ARKO, Mihael: Zgodovina Idrije. Izdala Katloiška knjigarna v Gorici. 1931. Natisnila Katoliška tiskarna v Gorici.  (XII) + ?5?.V 8°
?. BLAZNIK, dr. Pavle: Kolonizacija Poljanske doline. (Posebni odtis Glasnika Muzejskega društva za Slovenijo). Izdalo in založilo Muzejsko društvo v škofj i Lokil938. Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. 62. 4°.
3. BLAZNIK, dr. Pavle: Urbarji freisinške škofije. Izd-dala SAZU v Ljubljani. 1963. 472 + (4 zem.). V 8°.
4 - : ŠKofja Loka in loško gospostvo (973-1803). Izdalo in založilo MD Škofja Loka. 1973. Natisnila tiskarna "Toneta Tomšiča" v Ljubljani. (XII) + 560 + (pril.) 8°. 3000.
201. -: Upori loških podložnikov konec XV. in v začetku XVI. stoletja. LR II (1955), str. str. 65-70
202. -: Popis kmetij na ozemlju loškega gospodarstva leta 1610. LH V (1958), 119-2?.
203. -: 0 podeželski obrti na loškem ozemlju do začetka
16. stol. LR VI (1959), 91-97.
204. -:  Reformacija in protire-forraacija na tleh loškega gospodarstva. LR IX (1962), 71^104.
205. -: Odmev^velikega tolminskega punta na tleh loškega gospodarstva. LR XI (1964), 43-49.
206. -: Loško gospostvo v času Eggenbergovega najema (1591-1604). LS XI (1964), 43-49.
207. -: Struktura agrarne posesti na tleh loškega gospostva do srede 18. stol. LR XII (1965), 23-29
208. -: Prometne zveze preko Poljanske doline v freisinški dobi. LR XIII (.966), 37-*3.
209. -: Zahodna meja loškega gospostva po urbarju iz leta 1630 in po skici iz leta 1771. LR XVI (1969), 105-11.
210. -: Slovenica v arhivalijah freisinškega loškega gospostva. LR XXXXIII (1975), 7^-79.
211. -: 0 preselitvi loških podložnikov. LR 26 (1979), 77-89.
212. -: Škofja Loka in njen okraj v preteklosti. ŠL, 9-17.
213. -'• Gradovi na loškem ozemlju. Kronika 1 (1953), 97-102.
214. -: Življenje na zirovskem ozemlju v preteklih stoletjih ALP, 9-15.
17. BOŽIČ, Lado: Naš idrijski kot. Ob 35.-letnici ustanovitve in 10-letnici ukinitve prve slovenske realke. Izdalo in založilo Delavsko prosvetno in podporno društvo Tabor v Ljubljani. 1936. Tiskala Delniška tiskarna d.d. v Ljubljani. 100. V 8°. 302. -: Prva svetovna vojan, italijanska okupacija in ukinitev prve slovenske realke. LR 197? 1-29.
219.  DEMŠAR, Vinko: Prispevek k zgodovini delavskega gibanja na škofjeloškem. LR XXIV (1977), 195-?13.
223- Heckenstaller's i'risingensia.(IZbor iz arhivske zbirke). MHK 1859, 41-44.
??4. HITZINGER, Paul: Die freisingischen Sal-Copinl-und Urbarbiicher in ihren^ Beziehungen zu Krain. MK 1862, 61-67.
229. KOBLAR, A. Drobtinice iz furlanskih arhivov. IMK.  (Ad Žiri:  1891, 35 in 1894, 77.)
230. -: Loško gospostvo frizinških škofov. IMK 1891, 56-86
5. KOS, dr. Prane,c.kr. prof.: Doneski k zgodovini škofje Loke in njenega okraja. Izdala Slovenska matica v Ljubljani 1894. (VI) + 369.8°. 27 000.
?31. KOS, dr. Franc: Zgodovinski pobirki iz loškega okraja, IMK 1892, 1-29.
232. -: Loško gospostvo leta 1630. IMK 1897, 89-96, 123-30, 159-62, 185-204.
338. KOS, dr. Franc: Nekaj za
zgodovino Škofje Loke in njenega okraja. LZ 1887, 379-8o.
233. KOS, Milko:  "Vas" in "selo"
v zgodovini slovenske kolonizacije. /Posebni odtis/.SAZU. Lj. 1966.
32. MIKLAVČIČ, Maks: Predjožefinske škofije na Kranjskem v odnosu do politične uprave. Inavguralna disertacija. /Posebni odtis iz Glasnika MD za Slovenijo XXV/ XXVI, 1944-45/. 1945. Natisnila tiskarna Ljudske pravice Lj. 64 + (2 zem.). 4°.
57. ZAHN, Joseph: Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis. Sammlung von Urkundan und Urbaren zur Ges-chihte der ehemals freisingischen Besitzungen in Osterreich. /V: Fontes rerum/austriacarum (Fra)
II. Bde. 31, 35, 36/. Wien 187o-71.
284. ZAHN, J.:  Die Leistungen der freisingischen Unterthanen in Krain am Beginne des 14. Jahrhunderts. MHK 1861, 1-7.
58. Zgodovina Slovencev. /Več avtorjev/. Lj. 1979. 964. V 8°.
949.712 "1941/45" Zgodovina NOB Slovenije
311. DEMŠAR, Vincencij: Žrtve NOB iz občine škofja Loka. LR XXII(1975), 175-77,212-13.
313. DOLENC, Marijan: Utrinki ob 10. obletnici "žirovske republike". ŽO 1(1980).
317. ERZNOŽNIK, Janko: Seznam žrtev
fašističnega nasilja v loški občini . (Žiri) .LR XVII(l970);26-29.
222. GOVEKAR, Vinko: Kronistični zapis o Žireh in Žirovcih med osvobodilnim bojem in ljudsko revolucijo I - III. LR XIII(l966),ll-30i XIV(1967), 18-47; XV (1968),11-38.
22.    HRIBERNIK, Rudolf-Svarun:Dolomiti v NOB. Lj. 1974 705. 8°.
24. ISAK0VIĆ, Radosav: Kosovelova brigada 1973. (I) +854. 8°.
226. JAN, Rado: Partizansko šolstvo na loškem ozemlju. LR X(l963),11-28.
331. KLINAR, Miha: Kratka kronika VII. SNOUB Franceta Prešerna. LR V(1958), 7-107.
31.    LESKOVEC, Karel: Križpotja I-III. Lj.,Maribor.
238. MALOVRH, Ivanka: Razvoj ljudske oblasti med NOB v Zireh. LR XX(1973), 235-54.
309. CEPLAK, Franc: NOB na Zirovskem. ALP, 55-61.
MIKUŽ, Metod: Pregled NOV V Slovenj j, I-IV. Lj. 1960-73. 8°.
36?. PEČAR, Stane:...temni, pretemni so talcev grobovi. LR 11(1955), 4J-6?.
56. PETELIN, Stanko-Vojko: Gradnikova brigada. Nova Gorica 1966. (II) + 5?? +(pril.). 8°.
57*    -■ Med Triglavom in Trstom. Zgodovina XXXI. divizije NOV in POJ. Lj.
1963. /Ponatis 1964/. 570 + (1 zem.), 8°.
58.    -:  Prešernova brigada. Nova Gorica
1967. /?. izd. - Lj. 1980/. (II) + 646 + (pril.). 8°.
39.    PETELIN, Stanko-Vojko: Vojkova brigada. Nova Gorica 1968. /2. izd.-Lj. 1980/. 548 + (zem.). 8°.
390. ŽAKELJ, Milan-Žirovnik: Nekaj o osvobodilnem gibanju v žirovski dolini. LR 111(1956), 39-44.
391. -: Srečanje s četniki. LR 111(1956), 45-48.
39?. -: Nekaj o delu komunistične partije v Poljanski dolini. LR VI(1959), 39-44.
Seznam bibliografskih in drugih kratic
ALP Alpina. 50 let tovarne obutve Žiri. /Zbornik/
ALP 10 Alpina. Tovarna čevljev Žiri. Ob 10. obletnici... /Zbornik/
t.T 10 Naše rojstvo in nas vzpon (1960-/0). /Zbornik/
lii' Idrijski razgledi
IMK Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko. Lj. I(1980)-XiX (1909).
K 50 30 let tovarne elementov za avtomatizacijo Kladivar Žiri. /Zbornik/
LOG Logaško okrajno glavarstvo
LR Loški razgledi
LZ Ljubljanski zvon. Lj. I(1881)-LXI(1941).
MU Muzejsko društvo
hllK Mittheilungon des historischen Vereins Cur Krain. Laibach 1(1846)
- XXIII (1868).
MPZ A Moški pevski zbor Alpina Žiri /Zbornik/
NŠALJ Nadškofijski arhiv v Ljubljani
FV Planinski vestnik. Glasilo SPL. lj. 1(1895)-.
I 'D Planinsko društvo Ziri (1950-1980). /Zbornik/
SR Slovenski romar
Ši; Škofja Loka in njen okraj. /Zbornik/
ŽA Župnijski arhiv
ZO Žirovski občasnik
Ce je v tem seznamu navedeno samo ime neke enote, pomeni da je treba podrobnejše podatke poiskati v pričujoči bibliografiji.
K LIKOVNI PRILOGI Miha Naglic
Rekli bi lahko, da sestoji naš časopis iz treh delov: aktualnega, zgodovinskega in leposlovnega.
Temu konceptu sledi tudi naša likovna priloga. Prinaša aktualne fotografije, muzealne fotografije in posnetke zgodovinskih dokumentov ter posnetke likovnih del.
Tako objavljamo v tej številki:
I. umetniške fotografije nekaterih članov fotosekcije PD Žiri (na straneh 3-4- in 9-lo)
II. zgodovinske posnetke (na srednjih štirih straneh)
III. posnetke risb Tomaža Kržišnika in Staneta Kosmača
Ad I.
Avtorji in naslovi fotografij: Sonja Poljanšek: On (str. 3) Marjan Praprotnik: Vogal (4) [^ranc Temelj: Zlato (9) Mirko Cankar: Košenina (lo)
Pojav fotografov amaterjev je ena najprijetnejših novosti na žirovski kulturni sceni. Povezani so v fotosekciji Planinskega društva Ziri. Svoje delo so prvič celovito prikazali n a razstavi v mali galeriji Stare šole za časa prvomajskih praznikov 193o. Njihov mentor Vlastja Simončič je ob tej priliki zapisal:
"S to razstavo se javnosti prvič predstavlja grupa mladih Žirov-cev, ki svoj prosti čas posvečajo fotografskemu ustvarjanju. Z izredno vztrajnostjo so v kratkem času dosegli uspeh, ki je dovolj zgovoren v njihovih delih. Z veseljem sem jim pomagal, saj sem prepričan, da bodo dajali naši ustvarjalni kulturi še bogat prispevek."
Ad II.
1. Franjo Kopač: Požar na Dobračevi (lo.9.19o3).
52x7o cm, svinčnik, 19o3. Lastnik: Gasilsko društvo Dobračeva.
Je prvo evidentirano delo našega rojaka, akademskega slikarja F. Kopača (1305 - 1941). Ob priliki njegove prve retrospektive (1979) je dr. Stane Mikuž zapisal v katalogu (med drugim):
"Kopačevi slikarski začetki ne presežejo naivnega poznavanja stvarnosti in me spominjajo nekako na Gasparijeve kamniške "kompozicije". V to vrsto "prvencev" spada n.pr. slika "Požar na Dobračevi", kjer je Franjo z vso zgovornostjo opisal divjanje naravnega elementa in človekovo borbo z njim. Podobne slike smo videli nekoč po vsej Poljanski dolini in so predstavljale ponavadi človeško življenje od rojstva do smrti. V to zbirko prištevamo tudi "portrete" Žirovcev, ki jih je Kopač risal po fotografijah bolj ali manj natančno z večjim ali manjšim znanjem."
Vinjeta nad sliko je delo istega avtorja in je vzeta iz Koledarja Družbe sv. Mohorja za navadno leto 1923.
2. Pravila bralnega društva (183o)
Hranijo se pri Tinetu v Žireh (št. 86). - Doslej se je navadno mislilo, da segajo začetki organiziranega slovenskega kulturnega življenja v Žireh nazaj v prva leta tega stoletja (gasilski
društvi, prosvetno društvo, pevski zbori, sokoli, orli.......).
Ta nedavno "najdena" pravila pa pričajo drugače: da je naše javno in organizirano kulturno delovanje staro že vsaj loo let.
3. Slovensko katoliško "jegralno" društvo (SKJD), slikano pred svojim domom na Dobračevi, leta 1912, ob priliki predstave "Naša kri".
Na fotografiji so (od leve proti desni):
Spredaj ležita: Janez More (Kovač) in Jakob Strlič(ev).
V prvi vrsti sedijo: Slavko Erznožnik, Marija Zaje (Matičkova, por, Erziiožnik), Ivan Seljak (Home), Francka (Voušarjeva), Tone Žakelj (Balčkov), Janez Erznožnikf(Krošl), N.N. (delal je v Konzumni zadrugi).
V drugi vrsti stojijo: N.N. (iz Oslice), Andrej Šifrer (iz Oslice), Leopold Naglic (Arharjev), Polde Mlinar (iz Lavrovca), Vinico Peternelj (Cene Kovačev), N.N. (bil je krojač pri Boštjanu),
Janez Primožič (Semonov).
V tretji vrsti stojijo: Ivana Pečelin (Polonkarjeva), Franca Majnik, Marija Erznožnik (por. Seljak), Mici Kovačeva (por. pono-marenko) in Katarina Kavčič (z Bedriha, por. Malavašič).
Stare Ziri (čas nastanka in avtor fotografije neznana, verjetno konec 19. stol.). Fotografija v spodnjem levem kotu kaže pogled po glavni trški cesti od križišča pri Stari šoli proti Sori. Hiše na levi strani so po vrsti: pri Špicarju, pri Peku, staro župnišče (ga ni več). Fotografija v desnem zgornjem kotu pa kaže pogled na Stare Žiri s staro cerkvijo (danes le še en del ladje, predelan v skladišče). Vinjete na tej strani so Kopačeve iz prej omenjenega koledarja, ki nam ga je skupaj z obema fotografijama dal na razpolago Alfonz Zajec.
Ad III.
Risbe akademskih slikarjev Tomaža Kržišnika (1,2) in Staneta Kosmača (11,12).
Že v prvi številki Žirovskega občasnika smo objavili od vsakega po eno risbo. Te risbe niso ilustracija besedil, so povsem samostojna umetniška dela, nekakšna likovna poezija. Z objavljanjem posnetkov likovnih del bomo nadaljevali tudi v tretji številki - jeseni 1981 ob priliki krajevnega praznika. Takrat bomo objavili "malo antologijo" žirovske risbe. Zajela bo dela obeh navedenih, Franja Kopača, Maksima Sedeja in dela slikarjev samorastnikov, ki pripadajo t.i. "žirovski šoli". Tako želimo prikazati pogled na našo bogato likovno ustvarjalnost in tradicijo - z enega novih vidikov.
SG&M
I
jtfct//     ,&t&e/tyey*i>*ye^'jjct^ a&ltl&. MoJ /le Xau*e%£ /*a/mc*y fel,*r*t4će /itt drtj*^y/titi'.
cJsOhi<<*->■" t/U/te /<xM/ćyt/)so£»ćA i/tt&tHJi., ?*atoa& '^/^^/*n^ae^u 'ct/t '/tttAri^e*?*'^at^ft/t'&r»ty ' /tM&a/*f#t%#* .Dja-n)^ tfetc/aJtJtA^fcjLOt^i'£j/^tc3*»ifjdi'y ^.jJj^'/^/fX^^đ^^'^
Are/i oirtei^ć ct**cJ%VU *K***i£/ čjjZejp, ^'<!t^t^y^^^^^^^U9jOt^P
jf S ■ AJ//at»£^&r*/e. ^fouJ+&4tciMCL. ■^rre^»t^Kefyči'^> ^'^^(M^a;.«^^ (^fc*^^
9
£ar q &t,^£ć' ^ a^uM,ruz
,£AAi'^ A* ' ^ .»^A*t^^<*A^AA&f<<yA , ,sft<**y ^a-c^^^^i^^jt^^ ^^^^
$[cy+*^ A<r a c* ^ f?-  ~An or      d pjz^sđ J ^-VA^^-s^c^^ <^, OtAs' y<-cAAt>/t ^A*~<s
rTJ   /-^tAf-O&Au ^*~0 '^r^t-/t^*-l^ ^4lA^^('    *lfV''< < ac.At'  rp, r' c£) »c-/  r9 6 <• r*~r '^,A> f *■' \ ŠA&JOL ^i^Oc^C^^tt^aj^^-/ y, Ot   V<* '1rL*roy"r1 ^^s~o-Ar
(e , Ae -if-^tc, cUte. .j/rej*-**/V .^ "'J *       ^<* -t-^-***;rn.*^tAi-0 .
Domoznanstvo in potopisi
Matevž Pečelin Žirovski naravni biseri
II. Žirovnica
Marjan Praprotnik        3500 km po Peruju
j
ŽIROVSKI NARAVNI BISERI II. ŽIROVNICA
Matevž Pečelin
Žirovnica je ozka in globoka dolina, ki se zajeda v hribovje kake štiri kilometre južno od Zirov. Dolga je približno pet kilometrov in leži v smeri zahod-vzhod. Ta dolina velja za najbolj odmaknjen in zakoten svet v bližnji okolici Žirov. Se danes jo imajo tisti
ne
Žirovci, ki je poblizeipoznajo^za ozko^mracno m odbijajočo grapo, katera ne pozna sonca in je daleč od civilizacije, kdor pa se je z njo seznanil podrobneje, bo vedel, da je Lo eden najlepših in najmirnejših kotičkov na Zirovskem, ki v sebi skriva par naravnih lepot, katere si je vredno ogledati. 2"iroVnica se prične tik pod znanim prelazom Razpotje in ta začetek z vso pravico lahko imenujemo grapa. Nato se grapa razširi v ozko dolino, ki se zlagoma spušča in vijuga proti vzhodu. V Brekovicah se pri zaselku Sovra združi s Poljansko dolino. Na levi jo zapirajo gmote ledinskega in vr-sniškega hribovja, na desni pa se dvigajo nad njo strmine ldrška, Kovka in Raven« Po dolini Lece dokaj močan potok, ki je včasih gnal več mlinov in žag, dandanes pa. poganja še samo en mlin. Vredno si je ogledati te zakotne in odročne kraje. Pa pojdimo na sprehod v Žirovnico in si jo oglejmo z očmi ljubitelja narave 1
Naš sprehod naj se začne na Malem Kovku, ki kraljuje visoko gori nad Žirovnico. Tja gor smo še v jutranjem mraku prilezli iz doline Crna, katera je prav tako vredna ogleda. Bilo je lepo zgodnjepomladansko jutro. Sonce je pravkar pozlatilo pokrajino, zrak je uil oster in mrzel, da se nam je kadilo iz ust. Kovk ima dva vrhova. Višji je ves poraščen z bukovo hosto in z njega ni razgleda. Zato pa je razgled toliko lepši z nižjega, koničastega vrha. Nanj so Italijani med zasedbo Primorske postavili mogočen bunker z meter debelimi zidovi in okroglo kupolo za obrambo pred letali. Ta utrdba sicer nikoli ni služila svojemu namenu, moramo pa priznati, da so Lahi dobro izbrali mesto. Obvladuje daleč naokrog vso pokrajino ob nekdanji krivični italijansko-jugoslovanski meji. Stojimo na betonski kupoli in vpijamo vase vso to neznansko lepoto, ki se nam odpira pred očmi. Pogled nam drsi prek raztresenega Zavratca proti Rovtam. Eevo od njih kraljuje Vrh s svojo cerkvico. Na drugi strani brekovške doline prepoznamo samotne domačije Izgorij, Opal in Goropek. Cisto zadaj se kopa v zlatu jutranjega sonca dolgi hrbet Žirovskega vrha. Tik pod nogami nam gnezdi na planoti zaselek Kavne. Obrnemo se proti severu in pred nosom se nam razbohotita oba Vrsnika, v ozadju se nam pokroviteljsko nasmiha Blegoš. Za njim se še vsa v snegu blešči veriga Julijcev. In glej, kako ponosno kipi proti jasnemu nebu, sredi belih očakov, naš slovenski simbol Triglavl Proti zahodu se tam za ldrškom dviguje ves mrk koničasti Jelenk in še bolj mrki, razdrapani Golaki. Pod nogami pa nam zija še vsa v senci temna, grozeča, dolga in ozka zajeda; to je naša Žirovnica.
fot je še dolga, zato hitro zapustimo ta izredno razgledni vrh in utonemo v starih hostah na zahodni strani. Kakšne smreke! Visoke, ravne kot sveča in gladke, vesel bi jih bil vsak gozdar. Kmalu pridemo iz gozda na košenice in že smo pri prvih kmetijah, ki spadajo že pod Dole. Tu povprašamo "za pot", kar v našem jeziku pomeni vse kaj drugega. Glej ga šmenta, stara ženica nas je razumela in nam postregla z žganjem. Odkurimo jo naprej po obrobnih strminah nad Žirovnico. Že smo pri zadnji kmetiji "na Preski". Od tam naprej ni več poti in steza. Udarimo jo skozi gozd kar na slepo. Svet postaja čedalje bolj divji in neprikladen. Na desni previsni skalni robovi, ki se spuščajo v Žirovnico, na levi goščave in vrtače.
Kmalu obstojimo na strmem skalnem pomolu. Pot nam je prerezala globoka prečna grapa. Na drugi strani že opazimo domačije v ideršku. Ubidemo previsno skalno grbo in se pričnemo spuščati navzdol. Treba je biti previden, a trudna je huda, v senci se nahajajo zaplate trdega snega, pod skalami so tla poledenela, varno stopinjo pa ogroža tudi debela plast bukovega listja, na katerem kaj hitro pomoliš svoje krake navzgor in preizkusiš svoje sedalo.
Tukaj naletimo na prvo naravno zanimivost, ki jo skriva v sebi svet okrog Žirovnice. To je iglavec tisa, ki je v Jugoslaviji že zelo redko drevo. V bližnji in daljni okolici Žirov jo najdemo edino v Žirovnici, krošnja je podobna naši jelki, deblo pa mlademu javorju. To drevo je zaradi svoje redkosti tudi zaščiteno, se pravi, da ga ne smemo sekati, izkopati ali poškodovati. Vendar pa nekateri ljudje to še vseeno počenjajo, zlasti moram pograjati naše vrle lovce. Tisovo deblo ima namreč izredno lep, kostanjevorjav les. Lovci iz njega izdelujejo podstavke za svoje trofeje. Kakšna brezvestnost! Namesto, da bi lovca pekla vest, ker je uplenil krasnega srnjaka v najboljših letih, pa njegovo trofejo nabije na tisov - zaščiten - les in jo celo javno razkazuje. Mislim, da se podstavki za trofeje lahko izdelujejo iz kakega drugega lesa, ki ni zaščiten, a prav tako lep kot je tisovina.
Tu smo naleteli še na eno zanimivo grmovnico, ki sicer ni zaščitena, je pa v naših krajih vseeno precej redka. To je črni dren. V žirovski okolici ga je najti le v Žirovnici, nekoliko tudi v Berbovnici in Kopačnici. Uren je zelo krivenčast, a i uredno trd in žilav les. Včasih so iz njega izdelovali zobe za grabije. Tudi tesarji so iz njega delali kline, ki so jih uporabljali namesto žebljev za zbijanje ostrešij. Zaradi svoje odpornosti je prišel celo v pregovor: "Trden je kot dren!" 0 njem kroži celo bajka, ki se nanaša na njegovo krivenčavost. Takole pripoveduje: Nekoč je bil dren raven in gladek, da ga je bilo veselje pogledati. Le njegovi plodovi -to so jagode - so bili kisli in pusti, kakršni so še danes. Pa so jagode zamikale medveda. Ker pa so bile tako kisle, jih je moral izpljuniti. Misleč, da še niso zrele, je odšel in se vrnil šele pozno jeseni. Tudi sedaj drenove jagode niso bile nič boljše. Medved se je razjezil in s svojimi šapami zmikastil drenov grm tako, da niti vejica ni ostala cela. Od takrat je dren kriv in zavit bolj kot svinjski rep.
Kmalu smo bili na dnu grape. Po njej je igrivo poskakoval živahen potoček. Bil je ves uklonjen v led. Sklenemo, da bomo sledili njegovemu toku vse do izliva v Žirovnico. Sprva je grapa položna, skoraj ravna. Potoček pohlevno žubori med skalami, se zvija med ledom in skaklja iz tolmuna v tolmun. Po grapi je speljan celo nekakšen razdrapan kolovoz, ki pa je že zdavnaj odslužil. Potem pa nenadoma zaslišimo grmenje, bučanje in šumenje. Kmalu obstanemo vrh skalnega praga, preko katerega se potok ruši v globino. Takoj nam je jasno, da stojimo vrh Kaskavca, divje grape, ki nima para v bližnji in daljni žirovski okolici. Na tem mestu se grapa nevarno zoži in se požene strmo navzdol proti Žirovnici. Na desni strani se sklanjajo nadnjo visoki skalni previsi in tod je prehod nemogoč. Splazimo se v levo, preplezamo nekaj skokov in že smo ob vznožju slapa. Ves je okovan v led. Nekaj sončnih žarkov, ki so se po čudežu prebili v grapo, je ustvarilo na ledenih svečah prelestno iskrenje. Kakšen motiv za umetnike slikarje in fotografe!
Vendar pa smo kmalu nehali občudovati prekrasni prvi slap, ker se je v nas naselila skrb, kako se izmuzniti iz objema divjega Kaskavca. Ce ne bi bilo ledu in bi imeli vrv, bi to bila igrača, tako pa smo resno premišljevali, če ne bi rajši pobegnili v strmo levo pobočje. Zmagala pa je želja, da bi Haskavcu prodrli v drobovje in ga spoznali do obisti. Plezali smo navzdol, zdaj po levih pobočjih, zdaj po zaledeneli strugi.
Vrstil se je slap za slapom, eden lepši od drugega. Spremljalo nas je samo bučanje vode. Z desne strani se nad Haskavec sklanjajo visoke prepadne stene in če hočeš z očmi ujeti košček modrega neba, si skoraj zlomiš vrat. Spust po Raskavcu bi bil pravi užitek, ee ne bi bilo zahrbtnega ledu. Tako pa je treba paziti na vsak korak. Kmalu pa se potok umiri v zadnjem tolmunu, grapa se razširi in že stopimo iz goščave na položne trate, ki nas pripeljejo v dno Žirovnice, kaskavec izvira nekje pod Dolom, izliva pa se v Žirovnico v bližini Demšarjeve domačije. Prvi del je položen in pohleven, drugi del pa je divji in nepristopen. \ftedno si ga je ogledati, le škoda, da ga pozna tako malo Zirovcev. Po drugi strani pa je to sreča, saj vemo, kaj prinaša množični obisk: onesnaženje in oskrunjenje deviške narave. Zatorej naj kaskavec le buči, grgra in šumi, svoje lepote pa naj razkazuje resničnim ljubiteljem narave in njenih čarov.
V bližini Demšarja prekoračimo potok in se napotimo po dolini navzgor. Sedaj smo v osrčju Žirovnice in naše zakoreninjene predstave o njej se razblinejo. Povprečen Zirovec si predstavlja, da je to pusta, ozka, mračno senčna grapa, ki se nahaja nekje "bogu za hrbtom". V resnici pa je to prav prijetna dolina, ki niti ni tako ozka, po njej žubori dokaj močan potok, severna stran doline je celo zelo sončna. Hitimo navzgor ob igrivem potoku kar po ozki cesti, katero smo podedovali od predvojne Italije, kmalu smo pri domačiji, poleg katere stoji žaga. Žaga še deluje, vendar pa ne več na vodni pogon. Vodno silo jo zamenjal elektromotor. Ozka cesta nas vodi ob potoku navzgor, mimo domačije, travnikov, gozdičkov...V potoku, ki je čist kot solza, opazimo celo nekaj postrvi, se ni tako dolgo, ko se je v njem kar trlo postrvi,klenov, lipanov. Ribji stalež v žirovskih vodah upada. Za Soro je to razumljivo, saj so opravili svoje pralni praški, čistila, industrijske odplake, razni pesticidi...Ni pa razumljivo za stranske pritoke, kot so Žirovnica, Račeva, Osojnica. Ti potoki so še dokaj čisti, rib v njih pa je zmerom manj.
Hitimo po dolini navzgor. Na levi nas pozdravlja star,  zapuščen mlin. Njegova kolesa se že zdavnaj več ne vrtijo, roje so napol zasute, kmalu smo na koncu doline. Tu se je vgnezdila domačija, ki je zadnja v Žirovnici. Takoj za hišo se dolina zoži v ozko in zaraščeno grapo, cesta se konča, naprej vodi le star kolovoz. Pri tej domačiji še deluje mlin, poganja ga vodna turbina. Vendar pa ne bo dolgo, ko bo tudi ta obstal. Preprosto zato, ker ne bo imel kaj mleti. Kdo pa v današnjem času še seje pšenico':' V žirovski okolici bi lahko na prste preštel tiste domačije, kjer še jedo domač kruh.
Požre nas zaraščena grapa. Potoček pohlevno žubori po njenem dnu. Sledimo njegovemu toku po ruzritem kolovozu, ki pa ga kmalu zmanjka. Prebijamo se naprej kar na slepo srečo. Tedaj zaslišimo šum padajoče vode. Kaj pa je tO? Hitro smo dobili odgovor. Grapa se je namreč končala z blizu tridesetmetrsko skalno pregrado. Sredi previsne stene zijata dve luknji.iz katerih bruha voda in pada v zelen tolmunček pod skalo. To je izvir Žirovnice, "Pod oknom" imenovan. Prelep je pogled na veličasten slap, ki vre na dan iz žive skale. Dolgo opazujemo to naravno mojstrovino. Kaj se nahaja za izvirom':' Bi se dalo prodreti po luknji v notranjost skalne gmote? Večje, zgornje okno nam vlije upanje. Sklenemo, da počakamo na sušo, ki bo posušila gornji izvir, potem pa poskušamo prodreti vanj. Steno obidemo po desni strani. Še kratek, a strm vzpon in že se znajdemo na Razpotju, kjer se naš izlet po Žirovnici konča. Kot za-
V
nimivost naj omenim, da je Razpotje razvodje med Jadranskim in Crnim morjem. 0 tem priča tudi stara tabla na vogalu nekdanje gostilne. Na njej piše: "Razpotje (704 m). Razvodje med Jadranskim in Črnim morjem". To tablo je postavilo Slovensko planinsko društvo še pred prvo vojno in ima danes že muzejsko vrednost.
Bilo je nekaj mesecev kasneje. Vreme je bilo že dalj časa lepo in vodostaj žirovskih voda se je močno znižal. Čas je bil zrel, da preizkusimo srečo Pod oknom. Zropotali smo torej na Hazpotje, se Otovorili z opremo in že smo se spustili po hudi strmini. Zgornje okno je bilo suho, le iz spodnjega je prsel tanek curek. Se teden dni lepega vremena, pa bo pobralo tudi njega. Navezali smo prvega na vrv, jo ovili okrog bukve, ki je rastla nad steno in ga spustili navzdol. Eden je stal v nasprotnem bregu za zvezo. Kmalu je zveza sporočila, da je poskusni zajec dosegel okno. Ko se je odvezal, smo izvlekli vrv in na vrsti je bil naslednji. Kaj kmalu smo se znašli trije v mračni luknji sredi stene. Privezali smo vrv za skalni rogelj, da nam je ne bi nepridipravi "po pomoti" izvlekli. Prižgali smo žepne svetilke in se pričeli plaziti v notranjost. Luknja je pri vhodu visoka meter in pol, široka pa kak meter. Vendar pa se kmalu zoži in zniža. Na nekaterih mestih se je treba plaziti po vseh štirih. Kmalu smo mokri, kajti po tleh so stale luže vode, ki se jim nismo mogli izogniti. Tako smo napredovali kakih trideset metrov, mogoče malo več, razdalje pod zemljo so namreč zelo varljive. Tedaj se je rov razširil, vendar nam je pot zaprl vodni sifon. Od tam se je cepil drugi rov, ki je držal v spodnje okno. Po njem se je mogoče splaziti po trebuhu vendar le nekaj metrov. Sliši se pretakanje vode. Ker skozi sifon ne moremo, se vrnemo k izhodu, nožno je, da bi se ob kaki res izredni suši dalo prodreti tudi skozi sifon.
Navežem se in zveza kriči onim zgoraj naj potegnejo. Ko obvisim na vrvi, se pojavijo težave. Okrog bukve ovita vrv ima preveliko trenje, ne morejo me izvleči. Vlačilci so to težavo rešili pri priči. Namesto da bi me vlekli navzgor, so me preprosto spustili pod steno. Samo ne vem, kako bi se izteklo, če bi bila vrv prekratka. Kmalu smo vsi trije varno na dnu.
Včasih so ženske z Razpotja prihajale Pod okno prat perilo. Lahko si zamislimo njihovo trpljenje, ko so s težkimi škafi sopihale v strmo grapo in izpirale perilo v iedenomrzlem tolmunu. 0 tem kraju in o Žirovnici nasploh je pisal tudi znani idrijski domoljub in planinec Lado Božič. Njegov članek je izšel v Planinskem vestniku 1977. leta v prvi številki. Poglejmo, kako je opisal izvir Pod oknom La-do Božič. Takole piše: "Kmalu sem bil na cilju. V bregu globoko pod žirovsko cesto sem zagledal mogočen blok skrilastih skladov, naloženih drug na drugega in porinjenih V strmine brega. Skalnata masa štrli iz bregov in z veliko odprtino zija v zrak. Zdi se mi, da bulji vame velikanska zver s strašnim žrelom. Približam se prirodni mojstrovini. Pod žrelom je še druga odprtina. Ko voda naraste v podzemeljskih rezervoarjih, oživita tudi odprtini. Najprej zaživi spodnja, nato pa zabobni še iz gorenje. Trije izviri se združijo v enega mogočnega, ki bruha na dan toliko vode, da bobni po dolini. Zadaj za temi okni so baje mogočne dvorane, o katerih se širijo še danes šte- ( vilne bajke. Pri polnih vodah je prizor zares veličasten, a tudi grozeč. Prirodna zanimivost pa bo gotovo privabila še kakšnega zvedavega občudovalca in raziskovalca naših skritih prirodnih biserov..."
Zares tihi, samotni in divji so ti kraji. Upajmo, da bodo kljub vsesplošnemu napredku taki tudi ostali.
5500 KM PO PKKUJU Marjan Praprotnik
/Prispevek je bil napisan že v 1. 1980 - op.ur./
Ze lansko leto je Akademsko planinsko društvo iz Ljubljane načrtovalo alpinistično odpravo v peruanske Ande, vendar je le-ta iz več razlogov odpadla. Sklenjeno pa je bilo, da se gre na pot letos. Kandidatov za odpravo je bilo v društvu kar precej, toda nekateri so morali odstopiti zaradi pomanjkanja časa ali denarja. Na seznamu za odhod nas je na koncu ostalo le /• Vse stroške odprave smo krili udeleženci sami. Spomladi smo se sestajali v društvenih prostorih in si izbirali primerne cilje. Poleg izrazito alpinističnih smo nekateri želeli obiskati še džunglo. In kolikor nam bi čas dopuščal, še druge zgodovinske in kulturne zanimivosti Peruja. Preskrbeti smo si morali tudi vize, s katerimi ni bilo nobenih problemov. Za prevoz smo si izbrali francosko potovalno agencijo Le Point, ki nam je ponudila najboljši aranžma.
V Andih
Na pot smo krenili d'). junija."»Zberemo se na ljubljanski železniški postaji. Z ogromnimi nahrbtniki se podamo na vlak. Preko Avstrije prispemo v Švico. Po n0či, ki jo prespimo na železniški postaji v Zurichu, se odpeljemo na letališče. Vkrcamo se v avion JJC-8 in odletimo Južni Ameriki naproti. Prvič pristanemo v Lisboni. uskrbimo se z gorivom za let čez Atlantik. Drugič pristanemo na Barbadosu. To je otok v skupini Malih Antilov. Tokrat zapustimo avion in se sprehodimo po letaliških prostorih. Prebivalci tega otoka so v glavnem črnci, potomci afriških sužnjev.
Z iBarbadosa poletimo v Limo, kamor prispemo pozno zvečer. Na letališču dobimo hitro nazaj našo prtljago, zatakne pa se pri potnih listih. Te nam odvzamejo in nam obljubijo, da jih zjutraj že lahko dvignemo na ministrstvu za tujce. Seveda s tem ni nič in moramo nanje čakati d dni. Nastanimo se v hotelu OSCAR, ki leži v tipični italijanski četrti. Hotel je precej udoben, temu primerna je tudi cena, saj stane prenočitev z zajtrkom 14 dolarjev. Ta dva dneva, ko smo prisiljeni na čakanje, izkoristimo za nakup živil, ki jih bomo potrebovali med bivanjem v hribih. V stik stopimo tudi z italijanskim alpinistom Salvettijem, ki že 15 let živi v Peruju. Da nam več napotkov glede prevozov, hribov in podobno. Vsi pa nestrpno čakamo, da se odpeljemo iz Lime, saj je predel, kjer stanujemo, zelo nezanimiv. Končno nastopi ta trenutek.
Petek zvečer je. Potni listi so v naših žepih in vse imamo urejeno za odhod. Z avtobusom zapuščamo Limo, to veliko obmorsko mravljišče, in se vozimo proti severu. Šofer je star maček, zato avtobus s polnim gasom drvi po ovinkasti cesti. Še dobro, da je zunaj noč, da prepade, ki so pod cesto, samo slutimo. Sprva smo se čudili, zakaj na avtobusno vozovnico napišejo ime in priimek, starost, poklic in številko potnega lista, vendar 3mo pozneje izvedeli, da to storijo zaradi tega, ker sem ter tja kak avtobus zgrmi v prepad in tako laže identificirajo žrtve. Zjutraj prispemo v Gharaz. Za nami je 450 prevoženih kilometrov. Stopimo iz avtobusa, zunaj precej zebe, tako da oblečemo vestone. Smo pač že 2500 m nad morjem. Toda ko čez nekaj časa posije sonce, je že srajca skoraj odveč. Nad mestom se vzpenjajo v nebo drzne piramide Huandovev. Zdijo se ti tako blizu, da bi človek mislil, kako jih je mogoče doseči v enem dnevu. Toda videz vara, pa tudi višinska razlika je okrog 4000 m. Odpravimo se na tržnico.
Čeprav je majhna, imaš na njej marsikaj zanimivega videti. Prodajajo vse stvari, kar si jih moreš zamisliti, pa naj bodo uporabne ali ne. (Opazili smo tudi sveže morske ribe in čeprav je morje precej daleč, imajo dobro organiziran prevoz.J Na posebnem delu trga pripravljajo tudi hrano in to na poseben način. Zjutraj jo skuhajo, nato pa jo naložijo na pladnje in imajo razstavljeno, dokler se ne poje. Muhe imajo seveda prost dostop. Ko pride gost, mu hrano servirajo na krožnik in pogrejejo. Tak način prehranjevanja je zelo razširjen po vsem Peruju, zlasti med nižjimi sloji prebivalstva. Tudi mi smo se na trgu dobro podprli in ker je bila hrana močno začinjena, se je hladno pivo kar prileglo. Za nadaljevanje poti si najamemo majhen kamion, ki nas odpelje proti dolini Santa Cruz. Pot, po kateri se vozimo, je ponekod vklesana v živo skalo, pod njo pa sama globina, vendar ograj tu še ne poznajo. Prispemo v Casapampo. Tu je konec vožnje, naprej bo treba peš. Vas kaže značilno podobo indijanskega življenja, ljudje v glavnem živijo od kmetijstva. Junija in julija pa nekaj denarja zaslužijo, ko tovorijo odpravam prtljago do baznih taborov. Življenje je precej skromno. Vsak kos zemlje skrbno obdelajo. Pridobijo pa 2 žetvi na leto in to na višini 3000 m nad morjem. V vasi imajo agencijo za nošenje prtljage odpravam. Med tem časom, ko se mi dogovarjamo za ceno in osle, se okrog nas nabere vse polno otrok različnih starosti. '
Starejši kažejo s prstom na nas in kričijo; "Gringol Gringol" Mlajši, nekateri izmed njih so komaj shodili, pa se sramežljivo skrivajo za njimi. Neka starka nam prodaja Coca-Colo. Stane približno 80 solesov, to je okrog 8 NI). Če ji daš več denarja, samo skomigne z rameni in noče nič slišati, da bi dala drobiž nazaj. Parkrat nas prav lepo ogoljufa, potem pa smo je vsi siti in jo nekam pošljemo...
Končno se sporazumemo za ceno. Mario, ki bo naslednja dva dneva naš gonič, hitro nabavi 7 oslov. Nanje spravimo našo prtljago in odrinemo iz vasi. Zavijemo v ozko dolinico. Na začetku je velika tabla z napisom, ki nas opozarja, da prihajamo v nacionalni park Huascaran. Steza se strmo vije navzgor, naš Mario pa ima dovolj dela z osli. Pokrajina bi bila zelo pusta, če je ne bi oživljala ledeniška reka. Ko prispemo malo više, pa nam narava nudi prekrasne poglede na strme piramide, odete v večni sneg. Na stezi srečujemo veliko domačinov, ki hodijo nazaj v dolino in nas prijazno pozdravljajo: "Buenos tardes!" Steza se počasi položi, prihajamo v gornji del doline na velike travnate površine. Tu Indijanci pasejo svojo živino. Dolino poživljata dve jezeri, od katerih je eno sinjemodre barve in me spominja na našo Sočo. V njem Indijanci lovijo ribe, vendar vidimo, da nimajo posebnega uspeha. Nekaj časa še hodimo po dolini navzgor in občudujemo vedno nove lepote, nato pa zavijemo v stransko dolino. Steza je tu strma in nevarna za osle. Kden se nam prevrne in se parkrat obrne po bregu, vendar se kmalu pobere. Po strmini navzdol pa se vali bela torba, ki je padla z osla. V njej so zdravila - nič kaj prijetna zadeva, vendar ko Koman prinese torbo nazaj, na našo veliko srečo ugotovimo, da ni večje škode, tudi naš ariero se oddahne. V nedeljo popoldne prispemo v bazno taborišče. To je lep kraj ob bistrem ledeniškem potočku. V naši bližini tabori že več drugih odprav iz Francije, ZKN in ZDA. Smo 4J00 m visoko. Nad nami se strmo dvigujejo šesttisočaki. Ob vznožjih pa so zelo razbiti ledeniki, ki prežijo s svojimi razpokami na alpiniste.
Prvi dan v taboru se odločimo za počitek, naslednji dan se razkropimo po okolici in hodimo na aklimatizacijske ture. Od višine me malo boli glava, tudi ponoči bolj slabo spim. Tretji dan počivamo, le Janez je zaposlen s kuhanjem. Se je sam določil za baznega kuharja in je zelo vesel, če ga pohvalimo, da je dobro skuhal. Sicer pa jemo v glavnem čorbe, makarone in rižote. Naslednje dneve se pokvari vreme. V taboru dežuje, višje pa sneži. Mi smo prikovani v šotore. Da nam ne bi bilo dolgčas, se spomnimo na tarok. Ker pa smo karte pozabili doma, jih naredimo kar iz papirja - je pač boljše kot nič.
Po dveh dneh se taroka naveličamo. Na srečo se izboljša tudi vreme. Odločimo se za vzpon na Kitaraju, 6040 m visok vrh, ki ni alpinistično preveč zahteven. Vzpon je opravljen v dveh dneh. Jaz sem se vrhu moral odpovedati, ker se nisem najbolje počutil. Po desetih dneh bivanja med hribi se znova pokvari vreme, zato se odločimo za povratek v dolino.
Na razpolago imamo samo dva osla, zato večino stvari nosimo sami, tako d.a nas tovori kar precej zdelajo. Ob prihodu v dolino se poslovimo in se ločimo med seboj. Janez, Hudi in jaz se odpravimo v džunglo, v porečje Amazonke.
Na Amazonki (Ucayali)
iz Lime se odpravimo v porečje Amazonke, največje reke na svetu. Z avtobusom se odpeljemo proti 850 kilometrov oddaljeni Pucallpi. Iz Lime odhajamo s 4-urno zamudo, pa še avtobus pelje samo do Huanuca, ki je približno na polovici poti. Avtobus nima ogrevanja; zato nas, ko se vozimo čez visoke andske planote, pošteno zebe, saj so stekla vsa zaledenela. Domačini pa so vsi zaviti v tople deke. Tudi sneženje nas pozdravlja, tako da imamo celo nekaj težav z vožnjo. V Huanucu ni časa za postanek, takoj se s tovornjakom odpeljemo do Tingo Marie, majhnega mesteca, ki leži tik na robu mogočnih pragozdov. V Tingo Marii si skupaj s še tremi domačini najamemo taksi do 300 km oddaljene Pucailpe. Taksi je poceni. V stari ameriški limuzini se nas pelje šest in vsak odšteje taksistu 2^00 solesov; to je približno 25 starih tisočakov. Ko prispemo na cilj, nam taksist pove, da imajo v Pucallpi svoj praznik -"fešto" - kot jo imenujejo. Vsi hoteli v mestu so zasedeni, zato nam taksist da za prenočevanje kar svoj avto. Naslednje jutro pa nas odpelje na obalo majhnega jezera, kjer nudijo turistom svoje usluge čolnarji za vožnjo po reki Ucayali. To je najdaljši tok Amazonke - od izvira do izliva preteče 6280 km. Hitro se z nekim čolnar-jem zmenimo za petdnevno potovanje po reki Ucavali. Takoj si nabavimo hrane za 5" dni in se odpeljemo novim dogodivščinam naproti; spoznavat način življenja, ki ga nudijo ti tropski kraji.
Glavna prometna žila v teh krajih je reka s svojimi neštetimi pritoki in kanali* Gest in avtomobilov tu ni več. Narava je te kraje obdarila s "polnim žakljem", če se lahko tako izrazim. Reka je polna rib, zato samo vržeš mrežo, pa že imaš kosilo ali večerjo. Skozi vse leto       zori razno sadje. Namesto krompirja uporabljajo za prehrano kar banane. Pečene banane so bile všeč tudi nam, kuhane pa niso bile preveč dobre. Za gradbeni material domačini nimajo težav tako kot pri nas. Hiše so zgrajene iz desk in kolov ter pokrite s trsjem. Vse pa so dvignjene od tal zaradi deževne dobe. Takrat reke ogromno narastejo in tudi po zemlji je veliko vode. Drugače podnebje v tem predelu še ni preveč vlažno, dnevne temperature so okrog 50°C, nočne pa malo nad 20°C. Z nočjo pa pride "na dan" tudi glavni zoprnik teh krajev. To so komarji mrzličarji. Za obrambo proti njim so učinkovite le posebno goste mreže. Mrežo razpneš med 4 kole, v obliki kvadra in greš pod njo spat. Hkrati z nočjo se v pragozdu oglasi nešteto ptičev, in za ufeo je ni lepše glasbe od tega žvrgolenja. V reki živijo tudi delfini. In kar precej smo jih videli med našo vožnjo, ko so se dvigovali iz vode. V teh vodah živi tudi južnoameriški krokodil - aligator. Vendar so to plašne živali, ki jih le težko opaziš na suhem, saj že ob najmanjšem šumu pobegnejo v vodo. In ker je naš čolnar imel s seboj tudi lovsko puško, smo se neko noč podali na lov za aligatorjem. Naše plovilo je počasi plavalo s pomočjo vodnega toka. Z baterijo smo osvetljevali obrežje. Ko smo zagledali aligatorja, je čolnar pomeril in ga ustrelil s prvim "šusom". Naslednji dan smo aligatorja razkosali. Prednje in zadnje noge smo spekli in pojedli, rep je čolnar odpeljal domov, trup in glavo pa je vrgel nazaj v vodo za fcrano ribam. Ce bi bila z nami kakšna dama, bi se ji verjetno s tožilo po lepi torbici iz krokodilje kože.
Kar prehitro je minilo teh 5 dni našega potovanja po pragozdu Peruja in polni vtisov smo se odpeljali nazaj v Limo. Ker smo imeli še nekaj dni časa, smo se podali še v Nazco. To je mestece v puščavi, 400 km južno od Lime. Tam smo videli ruševine starega mesta, ki je bilo središče civilizacije Nazca, katera je cvetela od leta 500 pred našim štetjem do leta 700 našega štetja. Po dveh dneh bivanja v Nazci se vrnemo v Limo. Naslednji dan pa zapustimo Peru in se vsi srečno vrnemo domov.
pil:......
TOVARNA OBUTVE
ŽIRI
ljubljanska banka
97
Dokumenti
Janko Mrovlje     Selitev se je
sprevrgla v zločin
Tone Eniko Odlomki
iz hišne kronike
SELITEV SE JE SPREVRGLA V ZLOČIN Janko Mrovlje
Dne   28. januarja 1981 bo minilo 38 let, ko so Nemci v Žireh in Javorjih izseljevali družine borcev - partizanov.
V noči od 26. na 27. januar 1943 je patrola Poljanske čete tretjega bataljona Gorenjskega odreda pod vostvom komandirja voda Pavla Ingliča - Bara požgala most preko reke Sore na Trebi-ji. Dejanje naj bi preprečilo izseljevanje ljudi iz Zirov. Ker mostu ni bilo mogoče hitro usposobiti, so Nemci preusmerili promet iz Trebije po cesti proti Sovodnju. Na Fužini so razširili in okrepili dva manjša lesena mostova in tako odprli cesto proti Žirem.
Po seznamu naj bi Nemci izselili družine, ki so imele tedaj sinove med borci Poljanske čete tretjega bataljona Gorenjskega odreda. Izselili naj bi naslednjih družine:
- Maks Oblak, po domače Prime, Nova vas 22, kmet, (sin Alojz v NOV)
- Marija Kopač, po domače Jurncova, Nova vas 12, delavka, (sin Alojz v NOV)
- Franc Kavčič, po domače Kamšk, Nova vas 2, kmet, (sin Karol in zet Franko v NOV)
- Ana l^iraožič, po domače Mrovcova, Opale 8, kmetica, (sin Stanko v NOV)
- Frančiška Žakelj, po domače Balčkova, Goropeke 7, kmetica (sin Anton v NOV)
- Franc Istenič, po domače Keber, Dobračeva 33, čevljar (sin Milan v NOV)
- Franc Kavčič, po domn?e Mrovc, Stara vas 52, kmet, (sin Leopold v NOV)
- Matevž Govekar, po domače Trčkov, Stara vas 47, čevljar, (sin Janez v NOV)
- Anton Kržišnik, Stara vas 5, trgovec, (sin Anton in Jože v NOV)
- Frančiška Erznožnik, po domače Kočarjeva, Žirovski vrh 45, kmetica (sin Anton v NOV)
- Venčeslav Pivk, po domače Petelin, Žirovski vrh 48, kmat, (pastorek Franc v NOV)
- Marija Kristan, po domače Pepelca, Ledinica 12, dninarica, (sin Pavel v NOV)
- Katarina Dolinar, po domače Krogarca, Ledinica 2, kmetica, (sin Ferdinand v NOV)
- Tomaž Mrovlje, po domače Kokelj, Ledinica 4, kmet (sin Janko in Jože v NOV)
- Matija Ponamarenko, Žiri 71, čevljar, (sin Stane v NOV)
- Jakob Strlič, Žiri 11, čevljar, (sin Janez v NOV)
•Jože Pivk, po domače Javornik, Nova vas 6'+, kmet (sin Pavel v NOV) in
•Martin Dolinar, po domače Podbregar, Javorje 17, kmet (sinova Franc in Anton v NOV)
Nemška policija iz Škofje Loke se je z avtobusi in spremstvom pripeljala v Žiri v četrtek 28. januarja 1943 zjutraj. Od družin, ki so bile na seznamu,so izselili samo dve, vse ostale pa so se pred Nemci poskrile. Žrtvi izšeljevalnega oddelka sta postali družini:
Venclja Pivka, po domače Petelina iz Žirovskega vrha. Z njim so bili izseljeni, žena Leo-poldina, hči Ivanka, Milka in sinovi Aleksander, Zdravko in Ivan.
Izseljena je bila tudi družina
Martina Dolinarja, po domače Podbregarja, iz Javorij.nad Poljanami. Z njim so bili izselje žena Marija, sinova Janez in Jože ter hčerke Frančiška, Terezija, Marija, Katarina, Ana in Pavla. Ob selitvi Podbregarjeve matere ni bilo doma. Ko se je vrnila^je našla le opustošenje. Zaradi mladoletnih otrok je tudi sama odšla v zbirno bazo Goricane in se pridružila družini.
Naslednji dan je finančna patrola presenetila na cesti v vasi Selo Rada Kosmača (po domače Kokljevega) iz Ledinice in ga odpeljala v izseljeništvo. Vse imenovane so Nemci izselili v Nemčijo.
Odboru Osvobodilne fronte v Žireh je pripisati uspeh, ki ga je imelo pravočasno skrivanje obveščenih družin. Obvestili so tudi Petelina v Zirovskem vrhu, vendar se gospodar ni nadejal, da bodo švabi prišli tako visoko v hribe. Nemci so bili zaradi neuspeha zelo razkačeni. Svojo maščevalno strast so sproščali v ropanju. Po zapuščenih hišah so ropali vse od premičnin do živeža.
Zelo zgovorna je izjava mojega očeta iz leta 1944 ob najinem srečanju: "Veš, ko so selili, so odnesli celo mojo leseno žlico!" Takrat ga je docela minila"kmečka konservativnost" in je začel jesti s kovinsko žlico.
Nemci so z naropanimi premičninami družin, ki so se umaknile pred selitvijo, opremljali orožniške postojanske po dolini. Po vojni so del naropanega lastniki dobili nazaj.
Na dan selitve 28. januarja je pri vasi Selo patrola nemških finančnih stražnikov ubila devetletnega dečka. Ta se je vračal domov, ker v šoli ni bilo pouka. Njegova sestra Marija Frelih (poročena Rupnik), Dobračeva št. 55, je dogodek opisala takole:
Dne 28. januarja 1943 jo z bratom Francem odšla zjutraj v OBnmvno šolo, kjer se je začel pouk ob 8. uri. Stanovala sta v Zabrežniku št. 2. Domačija - po domače pri Zakroženu, kjer sta stanovala, je bila približno uro hoje oddaljena od šole. Otroka sta kar dolgo pešačila. Spotoma sta v vasi Dobračeva v Kovačevem klancu srečala žensko, ki pa se je ne spominja. Ta jima je povedala, da tega dne pouka ne bo. Svetovala jima je naj se vrneta domov. Marija je vseeno odšla v Žiri; odšla je v zadrugo, kamor je odnesla naklek-Ijane čipke, brat Franc pa se je sam vračal domov. Iz vasi Selo je nadaljeval pot v hrib po bližnjici, stezi do križpotja na Brdu nad Selom. Na tem križpotju sta se pogo-
var (jala Franc Mrovije (po domače blosarjev) iz žabrežnika in Janez Bogataj (po domače Kodoma)  iz vasi Solo. Franc je z njima začel pomenek. Opazili so, da so po kolovozni poti iz doline približuje nemška patrola. Hitro so se razšli. Mrovlje proti Zabrežniku, Bogataj ne bližnjo njivo svojega posestva, Franc pa je krenil po drugi poti proti domu. Nenadoma je otrok začel teči. Nemci so to opazili in naščuvali psa, ki je otroka ustavil. Hkrati so streljali. Otrok je bil smrtno ranjen v trebuh in glavo. Ranjen je kričal in po nekaj urah trpljenja umri. Priča zločina je bil danes že pokojni Janez Bogata. Ko Bo Nemci ugotovili, da so streljali na otroka, so nagnali svojce po zdravnika v Žira, vendar ta otroku ni mogel rešiti življenja. Zlofcin se je pripetil nekako ob 9, uri dopoldne. Na matičnem uradu Ziri hranijo mrliško knjigo. V knjigi iz leta 1943-na peti strani.je zapisano, da je Freiih Franc, rojen 16.11.1933 umrl za posledicami strelne poškodbe 28. januarja 1943 ob 13. uri.
Zločin je močno odjeknil med prebivalstvom, vsi so obsojali gnusno dejanje. Tudi med samimi Nemci je prišlo do negodovanju. Ugotovljeno je, da je streljal finančni stražnik lians Albert, vodju patrolo. Bil je znan kot zagrizen nacist. Zanimivo je, da je kljub mladosti imel nalogo kontrolirati starejše stražnike. Tukoj po zloeinu je izginil,  bil je prestavljen, in to neznano kam.
S selitvijo 28. januarja Nemci niso uspeli. Družine na seznamu za selitev so 15. aprila l.9'i '> ponovno iskali. Dne 14. aprila zvečer se je pripeljalo v Žiri voč policistov in dva gestapovca iz Škofje Loke. Aktivisti 01' so v času, ki so ga imeli na razpolago, obvestili prizadete družine, naj zapustijo domove in se poskrijejo. V ,jutru 15. aprila ob tretji uri so Nemci v Stari vasi že razbijali po vratih Trčkovoga Matevža. Trčkovi so se pravočasno skrili pri sosedih, vendar so jih Nemci odkrili in odgnali v izseljeništvo.
izselili, so Matevža Govekarja, ženo Ano, sina Milana in hčerko Meri, ki so jo aretirali v skol'ji Loki. Ta dan so tudi presenetili Ualčkovo družino v Goropekah, mater Franoičko Zakelj_in njenega mladoletnega sina Avguština. Le-ta je v Žireh neopazno pobegnil Nemcem iz avtobusa in se tako rešil izseljeništva. Iz Žirovskega vrha so selili Kočarjevo mamo Frančiško Lrznožnik. Mnoge družino so Nemcem srečno ušle. Tako jo bila zaključena selitev, ki se je pričela v samem začetku leta, končala pa z neuspehom in umikom Nemcev iz Žirov, 25. oktobra 1945.
Nemci so se takrat umaknili iz Žirov s skupino talcev zaradi pritiska in obkoljevanja partizanskih enot. Tako je v tistem času v občini Žiri nastalo prvo osvobojeno ozemlje na Gorenjskem. Ob osvoboditvi, so Žirovci takoj izvolili Narodnoosvobodilni odbor. Svoji sedež je premestil v Žiri tudi Pokrajinski komite za Gorenjsko. Nastanjen je bil pivi Kokl.ju na Ledinici.
V i r i.:
L. Zbornik dokumentov in podatkov o NOV VI/4, dokument 144, stran 402.
(Maks Krmelj-Matija, sekretar pokrajinskega komiteja za Gorenjsko, poroča o požigu mostu na Trebiji, selitvi v Zireh in streljanju dečka, ki je ranam podlegel).
2. Zbornik dokumentov in podatkov o NOV VI/5, dok. 150, str 450, oznaka g in k ter stran 452, oznaka k in n.
(Dne 29.1.1943 nemški orožniški komandant na Gorenjskem,polkovnik Handl,poroča o požigu mostu na Trebiji in pobegu kakih 100 družin iz Žirov v gozdove, iz strahu pred j.zseljevanjcm) .
3. Dokumenti ljudske revolucije (19/8), knjiga št. 5, dokument 115, stran 338. (Poročilo Maksa Krmolja - Matijo, sekretarja pokrajinskega komiteja za Gorenjsko).
'I. Vinko Govekar: Kronistični zapis o Žireh in Zirovcih med osvobodilnim bojem in ljudsko revolucijo II. Loški razgledi št. 14, letnik 196/, str. 24 in 25. (Podatki o preseljevanju iz Žirov 25. aprila 1943).
Srttv
5. Seznami 1'ašističnega nasilja v Loški občini, Loški razgledi št. 16, leto 1969»  str 82. (Izseljeni v Burghausen - Nemci.ja, družina Martina DolinaTTiz Javorij).
6. Seznam žrtev fašističnega nasilja v Loški občini, nadaljevanje. Loški razgled.i št. 1/, leto 1970, str. 28.
(Izseljeni v Burghausen in Starmberg - Nemčija, družina Vencija Pivka in Matevža Govokai'ja) .
/. V Loških razgledih št. 10, leto 1965, na str. 57, je razvidno, da so bili v sestavu patrole Poljanske čete, ki je v noči od 26. na 2/.1.1943 požgala most na Trebiji. naslednji; Pavle Inglič-Bar, komandir voda, Anton Zakelj-Gašper, mitraljezec; Ferdinand Dolinar-Miklavž, Jože Mrovlje-Jurček, Leopold Kavčič-Svarun, Janez Strlič-Orlov, Alojz Kopač-Pepe, Anton Brznožnik-Sulc.
Ustali podatki: Rado Kosmač Stara vas 63, Žiri, ustni vir
- Jože•Miklavčič, Cerkno 66, pismeni vir in fotografija družine Venclja Pivka
- Janez Dolinar, Škofja Loka, Hafnerjevo naselje 33, ustni vir,
- Anton Dolinar, Batuje 26, Crniče, ustni vir in fotografija družine Martina Dolinarja
- Marija i£upnik, roj. Frelih, Dobračeva 55» ustni vir
- Spomini avtorja, borca Poljanske čete, januarja 1943 v Zirovskem vrhu.
ODLOMKI IZ HIŠNE KRONIKE Izbral Tone Eniko
Prikazani odlomki so iz hišne kronike, ki je začela nastajati leta 1881, torej pred sto leti. V njej so zabeleženi predvsem pomembnejši dogodki, ki so se zgodili v družini sami ali Žireh in okolici. Zapisanih je tudi nekaj dogodkov, ki so se zgodili izven Žirov, a so bili tako ali drugače pomembni za naš kraj. Tudi ti, iz kronike izbrani zapisi so taki, ki presegajo družinski okvir. Teh podatkov ne prikazujemo zaradi kakšne posebne pomembnosti, ampak bolj zaradi zanimivosti.
Kroniko je od leta 1881 pa do leta 1933 (do svoje smrti) pisal Anton Erznožnik, Dobračeva 24 (takratna številka), od tu dalje pa Viktor Eniko, Dobračeva 128, ki kroniko še vodi in jo tudi hrani.
28. 6. 1881       So pripeljali novo uro na Dobračevo iz Javor, 160 gld.
26. 7. 1881       Je pogorela vas Dobračeva, 17 hiš, začelo pri Potočniku. Zgorel sin Martin Potočnik
7- 6. 1883
15.	7.	1883
3.	8.	1883
12.	8.	1883
26.	8.	1883
		1885
1.1
, 3. 4. 1886
12. 5. 1887
februar 1890
19. 9. 1891
16. 7. 1892
21. 7. 1892
21.10. 1892
14. 3. 1895
18., 19. 8. 1895
23. 7. 1896
1.	8.	1897
15.	3.	1898
26.	3.	1898
29.	6.	1898
Pogorela cerkev v Goropekah, od strele in je ubila tri delavce, ki so turn popravljali: +Janeza Bogataj, + Martina Trček in + Nikolaja Sedej, n. v   m. p.
Cesar Pran Josip v Idriji
Umrl slikar in podobar Pavi Pleskov
I. tombola v Žireh v "Petronovem kozolcu" Cesar daroval za cerkev na Dobračevi 200 gld.
To leto vedno deževalo - slaba letina. Rojenih 125, umrlo 48 ljudi, poročenih 30 parov.
v
Stelnga prvič v Idriji
Pripeljali mašino za šivanje iz Loke oz. z Dunaja
Ta mesec jih je 20 umrlo - splošna bolezen povsod "gripe".
Požar v Stari vasi:  "Bahač, Home in Liker"
Začela voziti pošta Žiri - Gorenja vas.
Izvoljen za župana Anton Sedej "Kamšk"
Že padel prvi sneg
Zvečer ob 11.30 potres.... Ljubljana
So šli vojaki skozi Žiri, 87. in 97« Eeg. Nove zvonove peljali v Ledine
Sva šla z očetom v Ljubljano po očala Pripeljali novo brizgalno v Žiri Novi g. knezoškof v Ljubljani - Ant. Bonoventura So prišli prvi Sokoli iz Idrije
27. 8. 1898 So      .peljali stare zvonove na Dobračevi (I. 1775, II. 1751, m. 1836)
4.10. 1898 Dobili nove zvonove na Dobračevi. Izvedena lepa slovesnost..
16. 8. 1899 Je prišel knezoškof v Žiri na ogled za novo cerkev.
17. 5. 1903 Slavnostni blagoslov brizgalne na Dobračevi ?0. 7. 1903 Umrl Sv. oče papež Leon XIII.
10. 9. 1903 Gorelo na Dobračevi
18. 2. 1906 Prva Sokolska veselica pri Katri
22. 4. 1906 Veselica prvega "Pevskega društva" na Dobračevi
19. 8. 1906 Šla na sv. Višarje Mar. dr. Žirovska
12. 9. 1906 So začeli zidati novo farno cerkev v Žireh
18.11. 1906 Blagoslov temeljnega kamna za novo cerkev
14. 5. 1907 Volitve za državni zbor.
25- 8. 1907 Druga Sokolska veselica v Novi vasi
3. 5- 1908 Blagoslov gasilskega doma v Žireh
26. 7. 1908 Ustanovni škod izobraževalnega društva na Dobračevi
4. 8. 1908 Začetek učnega tečaja za krojače in čevljarje - 1 mesec 30. 8. 1908 Otvoritev Sokolskega doma v Stari vasi
16. 9. 1908 Obisk poslancev za vodovod na Dobračevi
17. 1. 1909 Veselica bralnega društva v Žireh pri "Petronu"
18. 3. 1909 Veselica izobraževalnega društva na Dobračevi pri "Županu"
23. 5. 1909 Veselica Orlov na Dobračevi
20. 7« 1910 Pregled stare cerkve v Žireh - vse zanič 20.11. 1910 Blagoslov nove farne cerkve v Žireh
25. 3- 1913 Dobili električno razsvetljavo na dom, napeljava 70 kron.
27. 7- 1914 Mobilizacija - vse k vojakom ....
8. 4. 1916 To leto že pela kukavica in listje se vidi
10. 6. 1916 So se povratili Dalmatinski begunci kteri so bili tukaj na Dobračevi v nekdanji "Tomincovi" hiši, od avgusta 1914. Bilo jih je 35 in je ena ženska pokopana na Dobračevi. Bili so sicer priprosti pa še vljudni.
21.11. 1916 Umrl, Nj. vel. cesar Pran Josip I.
1917   Hudo pomanjkanje: petroleja, kave, sladkorja, koruze, moke, za kar pa še niso cene previsoke, kakor pri: blagu, cvirnu in usnju. Cvirn velja že od 3 - 5 kron, navadni cajh za hlače od 18 - 21 kron. Konteni-na za srajce 9-10 kron, podloga pa 8 - 9 kron. čevlji silno dragi, po 70 - 80 kron. Štefletnov in sploh podplatov ni za dobiti. Coklje moderna noša.
Hudo pomanjkanje semenske repe, en liter velja 55 - 60 kron. Draginja vedno večja. Kamg. obleka vredna 165 - 200 kron.
26.,27.,28. 2.    1917   Vrgli zvonove po vseh podružnicah fare. Dali smo 19 zvonov. Samo ta
večji farni je ostal. Žalostno.
8. 10.1917   Urml dr. Janez Ev. Krek, drž. in dež. poslanec itd. itd.
30. 12.1917   Se je dobil prvič to jesen in zimo petrolej, ki je tudi na karte -za družino poljkg na mesec
sept.    1918   Ta mesec začela splošna bolezen po vsej Evropi, z imenom:"Španska bolezen". Ni je hiše brez bolnika, tudi mrjejo zlo, bolj ženske in otroci.
3. 11.1918   Ob treh pop. sovražnosti ustavljene - premirje
avgust 1920   Ta mesec in do 10. sept. razsaja huda bolezen "griža". Po naši fari večkrat 5-6 mrličev na dan.
3.    2. 1921 Popisovanje ljudi in živine
2. 6.    1921 Določena meja med Italijo in Jugoslavijo. Po Rapalski pogodbi smo izgubili: oba Vrsnika, Korita, Breznico, Osojnico - žalne zastave-
12.10.    1924 Blagoslov nove elektrarne na Fužinah
1924 in 1925 Mokrotna leta. Povsod mnogo brezposelnih, denarna kriza. Čevljarstvo pada, čipke ne gredo. Zastoj povsod.
27. 9. 1926   Katastrofa za našo faro. Povodenj, kakršnega ne pomni nobeden. Plazovi vsepovsod - pri Homcu gorelo.
Elektrika pri Fužini zopet uničena. Voda odnesla 16 hiš, jezove, mostove, žage, mline, kozolce. Gesta na Škofjo Loko pokvarjena. Zasutih mnogo njiv in travnikov ter uničenih gozdov - grozno razdejanje.
10.10. 1926 Drugič povodenj
22. 1. 1928 Občni zbor Konzumnega društva Žiri, deleži po 1000 din.
6. 1. 1929 Ustava odpravljena - vlada brez parlamenta.
22. 1. 1929 Vse stranke razpuščene
15.12. 1930 Prodana parna žaga v Žireh
15- 8. 1932 Se ukine cestna razsvetljava
1. 7- 1935 Vsi cerkveni obredi, razen sv. maše v slovenskem jeziku
9.10. 1934 Atentat na nj. v. kr. Aleksandra
5.10. 1936 Otvoritev mlekarne v Žireh, prvi dan 72 1 mleka
12. 6. 1938 Prosvetni tabor v Žireh, mnogo ljudi, tudi ban dr. Natlačen.
16. 3. 1941 Igrali vojaki igro "Občinski tepček"
3. 4. 1941 Dali skoraj vse konje in veliko volov za vojsko
6. 4. 1941 Jugoslavija v vojni z Nemčijo
etiketa žiri
SLOVEUS
SLOVENIJA LES-TRG O VINA
TOZD STANOVANJSKA OPREMA, VELEPRODAJA LJUBLJANA, TITOVA 1
Drobtine
Ob stoletnici požara na Dobračevi (1881)
POŽAR NA DOBRAČEVI 1881 /Iz Zgodnje Danice/
Na Dobračevi, 27. mal. serp. (Požar.) Žalostno novico Vam imam pisati. Včeraj, 26. mal. serp., nastal je pri eni hiši na Dobračevi ogenj, ki se je na vse kraje razširil. Zgorelo je 15 hiš, 2 hleva, 16 kozolcev, nekaj dervarnic in pa hlevi, ki so se s hišami stikali; dva hleva sta bila posebej zidana, in eden je bil posebno velik in naj lepši v celi fari, bilo je na njem nad 30 vozov sena in še druge klaje dosti. Ker je bil včeraj ravno praznik sv. Ane, so bili ljudje veči del v cerkvi, ko je začelo goreti, razven tega pa je bila v pol ure skoraj vsa vas v ognji. Gorelo je še celo noč in še danes ni nehalo popolnoma goreti, dasi je po noči dež pomočil.
Vedni požari! VDobrač evi pri Žireh je končanih 15 hiš z vsimi poslopji in pridelki, obleka itd. in celo en bolan mladeneč.
Na Dobračevi v tiiroh Žirovski fari je pogorela podružna cerkev sv. Lenarta, vsi trije zvonovi so poškodovani in se morajo preliti; končana ura je bila še le letos nova in še ni bila plačana; zgorelo je cerkvene obleke za 400 gl.; samo oltarji so ostali. Zavarovani so bili vsi razun 4, se ve, da ne za toliko, kolikor je škode.
l'otrdilo in zahvala. Naslednji prečastiti gospodje, oziroma farni vradi, so darove za pogo-relce na Dobračevi podpisanemu naravnost poslali: Matija Jeriha, spovednih v Loki, 10 gl.; Janez Demšar, župnik v Ledinah, 12 gl.; Karol Tedeschi, čupnik v Gorjah, 10 gl.; J. Sušnik, kaplan v Selcih, 5 gl.; A. Stenovic, kaplan pri sv. Križu, 2 gl.; Jernej Ramovš, župnik v Poljanah, /0 gld.; A. Jamnik, župnik v Sorici, 6 gld.; J. Jereb, župnik v Dragi, 10 gl.; L. Škufca, župnik v Leskovici, 8 gl. 40 kr.; Primož Peterlin, župnik pri sv. Lenartu, 4. gl. 95 kr.; Primož Ribnikar, župnik v Zatičini, 5 gl.; Farni vrad v Dobrepolju, 2 gl. 93 kf».; H.  Lavrič, župnik v Novi Oselici, 8 gl.; Fr. Boncelj, duhovni pastir v Dražgošah, 10 gl.; S. l'ristov, kaplan v Ribnici, 5 gl.; Vincencij Majer, župnik v Selcih, 6 gl. 51 kr.; J. Primožič, duh. pastir na Gorah, 7 gl-; Dr. Jurij Sterbenc, župnik v Hrenovicah, 10 gld. 20 kr.; Martin Slibar, dekan na Verhniki, 8 gold.; Al. Stare, duh. pastir na Rovi, 3 gl. Skupaj 203 gl. 99 kr. - Za vse te dobrote vsem imenovanim prečastitim gospodom in njihovim faranom prav iskreno zahvalo naznanujejo pogorelci na Dobračevi in njihov duhovni pastir
V Žireh, 20. kim. 1881. J. Vidmar.
/Pripis uredništva:
Pričujoči odlomki so bili objavljeni v "katoliškem cerkvenem listu" Zgodnja Danica, leto 1881, ss. 247, 250, 253, 314.
Objavljamo jih ob loo. obletnici velikega požara na Dobračevi (27.f-. 1881). V likovni
prilogi na gredi našega časopisa objavljamo tudi risbo akademskega slikarja Franja Kopača "Požar na Dobračevi 19o3", ki slikovito ponazarja drugi veliki požar v tej vasi. .
Ti "vedni požari" so bili gotovo ena od spodbud za ustanovitev Gasilskega društva Dobračeva* letos praznuje 80. obletnico svojega obstoja in uspešnega delovanja/.
Tovarna elementov za avtomatizacijo
POlJkS žiri
tel. (064) 69 320, 69 223
kmetijsko gozdarska zadruga
»SORA" zin
in ne 30, kakor je zapisano na ovitku! Zakaj? Ker so se stroški prav v zadnjem času povzpeli visoko nad načrtovane. Dejanska cena, ene številke je namreč 90 dinarjev; pri čemer so upoštevani samo materialni stroški (tisk, vezava...) "brez vsakršnih avtorskih in uredniških honorarjev. Tako bi radi s prodajo pokrili vsaj slabo polovico vseh stroškov. Preostalo krijejo društvena dotacija in reklame delovnih organizacij.
K likovni prilogi;
V zadnjem trenutku smo bili zaradi drugačnega načina vezave prisiljeni spremeniti vrstni red strani v likovni prilogi na koncu sredice. Če boste brali komentar pred njo, spreglejte navedbe strani in vrstnega reda, ki jih vsebuje. Spremenjeni vrstni red je namreč takle:
1. fotografije članov fotosekcije PD Žirij
2. risbe Staneta Kosmača in Tomaža Kržišnika; 3- zgodovinski posnetki.
Razvrstitev znotraj teh rubrik je enaka prvotni.
Redakcija te številke je bila zaradi pomanjkanja časa nepopolna: lektorat je pomanjkljiv in mnogo je tehničnih slabosti. Toda, ker se na napakah učimo, obljubljamo, da bomo v jesenski številk:] tudi v teh zadevah bolj natančni. Upamo, da nas v vaših očeh opravičita vsebinska in likovna moč te številke!
Uredništvo