Revija SRP / Svoboda, Resnica, Pogum/ Letnik 25, oktober 2017 shtevilka 135 — 136 Izdajatelj revije Naslovnica Izbor likovnih del Postavitev za tisk Urednishtvo Urednishki odbor Narochila, prodaja Izposoja na dom Izdajo omogochajo ISSN Revija SRP, Ljubljana e.m. urednishtvo@revijasrp.si i.a. http:/ / www.revijasrp.si Tone Kralj: Oche, 1929 Damir Globochnik Revija SRP, Ljubljana Revija SRP, Prazhakova 13, 1000 Ljubljana Peter Amalietti Ivo Antich Lev Detela Damir Globochnik Jolka Milich Rajko Shushtarshich Knjigarna KONZORCIJ, Zalozhba Mladinska knjiga, Slovenska 29, 1000 Ljubljana Slovanska knjizhnica, Einspielerjeva 1 p.p. 2670, 1001 Ljubljana sodelavci v reviji 1855-8267 2 Revija SRP Vsebina B o zhidar Flegerich Prekmurski glasovi 4 Vanja Strle Ubila me bo kri 7 Lev Detela Nochna vozhnja v Jeruzalem (Sinaj 2017) 9 Matja%h Jarc Nekaj zarimanih zgodb (II) 19 Ivo Antich Secretsax (epigramizmi) 35 Peter Amalietti Feniks, Praga, Amsterdam (tri zgodbe) 39 Andrej Lutman Spis kot zgodba ... 49 Ivo Antich Relax (horror dvogovor) 53 Andrej Lutman Vratarka (igra) 55 Prevajalnica Eugene Guillevic prev.: Ivo Antich Dezhela menhirjev 79 Ren%o Cigoi prev.: Jolka Milich Poti planinskih domov 85 Vladimir Foerster Pesnishtvo dekadence 93 prev.: avtor Sallj Feldman prev.: Nadja Jarc Shahovske republike 99 Likovna priloga Damir Globochnik Likovni svet Toneta Kralja 106 Tone Kralj Likovna dela /reprodukcije/ 114 Damir Globochnik Podboj kostanjevshki 123 3 Revija SRP Esejnica Peter Amalietti Andrej Lutman Za zgodovinski spomin Milan Shtruc Peter Amalietti Ivo Antich Poskus povzetka geneze slovenskega naroda 126 Zvezdarski izvzetek 131 Sveto rimsko cesarstvo in slovenski jezik 135 Mar se pishe kasha ali kaša? 142 Butalci in Zaplankarji /Ob 100-letnici Butalcev in 150-letnici njihovega avtorja ter ob 60-letnici avtorja Zaplankarjev/ 146 Iz zgodovinskega spomina Damir Globochnik Damir Globochnik Milan Shtruc Spomenik Davorinu Jenku v Cerkljah na 152 Gorenjskem Fotograf in kinematografski podjetnik Davorin Rovshek 161 Najvechja zmota v evropski zgodovini 172 Vprashalnica Jolka Milich Pesnishki pogovori /Izmenjava pisemc med pesnikom — pravzaprav pesniki — in prevajalko brez ... filtra/ 181 Franjo Franchich Morje zhaluje z umrlimi pesniki: nich, nich, nich, manj kot nich ... 190 Dokumenti Ivo Antich Chetrt stoletja »svetokletja« (25 letnikov 191 Revije SRP) 4 Revija SRP Bo^hidar Flegerich PREKMURSKI GLASOVI DOMACHI GLASOVI (3) Dokler ne prezhene dneva tmina, — ne mirujem; Dokler mi podeljena mladina, — ne mirujem; Dokler meni je mogoche pesmi peti, Kar je meni vedno slast edina, — ne mirujem; Che doma sem, ali che od zavichaja V sebi dalech me drzhi tujina, — ne mirujem. Koder koli hodim tozhen krizhem sveta, V skrbi za-te draga domovina — ne mirujem. Zora, 1874, sht. 2 MEDJIMURSKI IZDIHLJAJI (7) Glej! pri bistri Muri Je zelena trata, Na zeleni trati Lipa je koshata. In prek bistre Mure Sever veter tuli, Lipo jako giblje, Pa je ne izpuli. Che pognal je narod Chvrste korenine, Vech ga gadno tujstvo Z lehka ne spodrine. Zora, 1874, sht. 15 5 Revija SRP PREKMURSKI GLASOVI (1) Tozhna, zhalostna krajina, V kteri vlada tuja pest; Med slovenskimi jedina, Kder se ne budi zavest! Zobci svoje ostre brane Naglo begajochi chas Zarezuje strashne rane, Sveta zemlja! v tvoj obraz. Brez poguma, brez kreposti, Radosti, navdushenosti, Kakor da bi bil zaklet, V suzhnjost je tvoj rod zapet! (2) Neprijazno je v samoti, Kder chloveku vechni led V mrzli severni praznoti Vedno zhalosti pogled. Strahovito je v pushchavi, Kder ne veje hladni dih; Pusto, prazno je v dobravi, Kder nij pesnic slavchevih. Strahovito, neprijazno, Bolje pusto, bolje prazno She je v kraju, kder en rod Drugemu je strog gospod! (3) Nad teboj si, ravno polje! Prost shkrjanec zhvrgoli, On je tukaj dobre volje, Mene pa srce boli. Revija SRP Ptica poje in ne chuti Narodovih bolechin, Ki oshabnosti naduti Voljno je udan trpin. Pevaj tica, mene blazhi, Tozhno mi srce tolazhi! Saj jaz z narodom trpim, Zhalosten zhalujem zh njim! Zora, 1878, sht. 5 6 BOZHIDAR FLEGERICH (1841, Vodranci pri Sredishchu ob Dravi - 1907, ibid.), pesnik, pisatelj, prevajalec. Gim. v Mariboru, matura v Varazhdinu, v Gradcu shtudiral klasichno in slovansko filologijo, leta 1871 suplent na gim. v Osijeku, zaradi pijanchevanja odpushchen, nato kratek chas v odvetnishki pisarni v Ptuju, potlej zhivel v rojstnem kraju boemsko kot »deseti brat Slov. goric« (B. Borko, 1926). S slovanstvom in slovensko lit. so ga seznanili profesorji v gim., v vishjih razredih se je uchil franc., ital. in angl., pesmi zachel objavljati zhe kot dijak, pozneje je objavljal zlasti v lit. chasopisu Zora (izh. v Mariboru dvakrat mesechno, zalozhnik in urednik Janko Pajk, filolog in filozof), izdal zbirko Grajenske pesmi (Ptuj, 1880), naslov po potoku Grajena pri Ptuju. Objavil vech biografij (Sh. Modrinjak, F. Mikloshich itd.), prevedel odlomek iz Byrona (Childe Harold), iz ital. filozofski spis Dober ra^um in dobro srce (avt. Cesare Cantu). Sodeloval tudi v nem. listih; zlozhil shtevilne prigodnice ob razlichnih dogodkih, praznovanjih ipd. Doma v predelu Shtajerske, od koder izvira vrsta izjemnih osebnosti, je Flegerich zgodaj pokazal nedvomen literarni dar, a se je pozneje kljub izvrstni izobrazbi izgubil v stereotipnosti (nepresezheni vplivi Presherna, Jenka, Stritarja, Vraza, zgledovanje po srbsko-chrnogorski epiki) in »vechnem popotnishtvu«. Njegove pesmi so sicer jezikovno in oblikovno solidne (poleg obichajnih kvartin tudi gazela, stanca, sonet, distih), vsebinsko pa so le skromne variacije tedaj sploshnih motivov (narava, ljubezen, domovina). Pesmi je vechkrat zdruzheval v cikle, med temi so v ospredju trije: Domachi glasovi (1-3), Medjimurski i%dihljaji (1-12), Prekmurski glasovi (1-6). Tretja pesem (gazela) prvega cikla je v bistvu povzetek avtobiografije: jedro njegove z nemirom prezhete bivanjske izkushnje so pesnishtvo, popotnishtvo in domoljubje; slednje dosezhe kvalitativni vrh v drugih dveh ciklih, kjer v preprostih in preprichljivih kiticah izrazi prizadetost ob tedanji madzharizaciji obeh naslovnih pokrajin. Izbor in opomba o avtorju Ivo Antich 7 Revija SRP Vanja Strte UBILA ME BO KRI IZ OSTANKOV JAZA Razpeta chez nebo ubijam kozmos; to je takrat, kadar se gibljesh s smrtjo v sebi, suvash me v smeri tal in sonce neusmiljeno sveti. V MENI Tvoje telo iz mnoshtva nog na meni, po meni, v meni, krichim, ubila me bo kri. ZEMLJA JE SHE GLOBOKO SOPLA Zemlja je she globoko sopla, ko si mi rekel, dovolj mi je bil tale dotik nebes, zdaj lahko umrem. 8 Revija SRP GLEJ, ZVEZDE SE PRIZHIGAJO Glej, zvezde se prizhigajo in ugashajo in jaz sem mirna v svojem trajanju in ti prihajash in odhajash in ne more biti drugache. TIHO V tishino stopam, tiho tiha vrata se odprejo, tiho je srce in tiha luch, ki lije nanj in pot in chas in snov, spravljeno je vse. 9 Revija SRP Lev Detela NOCHNA VOZHNJA V JERUZALEM (Sinaj 2017) Prva ura »obrat v temó med goro in pushchavo zarisano med rezke utripe mrzlih zvezd ne bo sprehod za slabe zhivce in obchutljiv zhelodec« nam pravi ahmed a ti ne odgovorish si hladen kamen na strmi poti skozi trdo noch v razmajanem vozilu naprej med druge kamne ishchoch svetlobo za robom divje pushche med peskom in pod vzboklimi grebeni na sveti kraj kjer jezus je vstal iz groba da je vedno z nami zakaj sem si naprtal ta podvig na rame ? saj zdaj je chas vrtnih opravil in cvetja raje bi stopil k stari vrbi ob potoku in mirno chakal da kukavica me pokliche po imenu glasno in vabeche in nagradi me greshnika z domachnostjo in pirhi a vse zaman zapik in konec prelepa varnost in dobre misli so splavale po vodi sedish v avtu in razmishljash zakaj vse to a dobro vesh da taka je tvoja pot ker mora se izpolniti usoda ropoche avto skozi gosto noch »a mirno kri ker zagotovo pridemo na cilj h grobu v skali z odvaljenim kamnom« nas opogumlja ahmed in bodri ja aleluja aleluja! Druga ura ob meni mozh nizke rasti s chrnimi brki pobozhno sklanja glavo v tihi molitvi se tu in tam nasmehne pohvali dobra dela legio mariae je znan dobrotnik ponizhanih in bolnih src 10 Revija SRP iz italije je in vnet privrzhenec svetega patra pia po vsej evropi prosi za blagi mir med narodi in ljudstvi na sedezhu za njim pa zhivo nasprotje vedno pijani herman iz salzburga s prostashkimi namigi in dovtipi z mamili prekupchuje in z zhenskim mesom saj je lastnik treh dunajskih bordelov vendar je nekaj v njem kar mu ne da miru zato je zdaj odshel na pot v dezhelo sveto druzhbo mu dela neugnani edmund iz new yorka ki ga zanimajo vse zhenske od severa do juga rad uganja norchije in brije norce stojech na eni nogi zanimiva pustolovshchina je zanj ta nora nochna vozhnja zato bodo posledice morda usodne na taki poti je marsikaj narobe kot obe mladi dami tam tesno na levi ochitno lahkozhivki na romanju v boljshe zhivljenje prva z ustnicami kot zrele cheshnje in druga vsem na ocheh z odpeto bluzo »ti zviti znanki iz hermanovega zabavishcha nam bosta delali zgago in zverizhili zhivljenje« premishljujem a morda nimam prav in je popolnoma drugache pustimo zato chasu da se izpolni chas ker vanda pravkar sanja angela s pozavno ko se agata pogovarja z glorijo na nebu ja aleluja aleluja! Tretja ura »vsekakor se izmazhemo iz te slabe kashe« se smeje ahmed in nam kazhe fige »vse smo si sami zakuhali bedaki smej se baiazzo in reci bobu bob in dobro jim je na vekov veke kot grahu ob domachem plotu amen« miru ni vech na tem nesrechnem svetu v porushenih mestih je bratu brat sovrazhnik za goro se bliskata vsepovsod groza in nevarnost ko je chlovek chloveku volk so na begu chez morja in pushchave shtevilna ljudstva 11 Revija SRP »je pach tako« modruje ahmed »a stokati res prav nich ne pomaga zaman je ves ta vik in krik in stalno hudovanje ker sta pravichnost in modrost zaspali in je politika slepa za vse kar se dogaja« she naprej nam ahmed deli nasvete in pripoveduje »nekje imate prav vi romarji nesrechni saj je pri akabi in eilatu res vse zelo narobe vrtoglavica razsaja tam in strah kljuva po kosteh a brez skrbi saj islamist v zasedi she ni dvignil pushke nich se mu ne mudi she dolge brade si nikoli ne obrije« levo in desno prah in noch v pushchavi da se zavesh kot pravi ucheno pismo da chrv si in kup smeti med nichem v praznem koshu zato lepo naprej na bozhji grob ko avto tuli trde litanije in se podi v prazno temó vendar zhivljenje teche dalje kot se spodobi cheprav je pozno in vseeno zelo zgodaj bo srechen tisti ki najde ob prvi zori varno zatochishche »na vsak nachin bom storil vse kar je v moji mochi da stvar se dobro izteche vi kristjani a jeruzalem je zhal she dalech« spet reche ahmed ga sploh she kdo poslusha v tej nochni uri avto se bolno trese in je treba potrpeti cheprav zhelodec vedno bolj nagaja saj od nikoder she ni nove zemlje in angela z mochnim glasom zato je potrpljenje bozhja mast in prichakovanje ja aleluja aleluja! Chetrta ura ves chas zhe vztrajamo v tej zverizheni nesrechi pogumno kot obe sladki zhenski tu na levi ena je izgubila modrc in druga nogavico v tej pozni nochni uri ko levica she ne ve kaj si bo izmislila desnica 12 Revija SRP »zhenske nikoli ne povedo resnice« se smeje ahmed in zbija sredi nocM neumne shale »pa tudi moshki ne vedo kaj je pravica pazi da se ne izgubish tu v pushchavi« vsenaokoli spijo prashne sence in krivi upi za trudnimi ustnicami se druzhi sichnik v shalo s slabimi naglasi noch she ne ve da marsikdo izgublja svojo dusho na strmi poti k sedmim glavnim blagrom »vsekakor pridemo na cilj« nam pravi ahmed niso od muh njegovi pametni izreki prijetno bozhajo obe zhenski po njunem toplem mesu ki se tako radostno na vse strani razdaja cheprav je strogi post in chas za kes je in pokoro ja aleluja aleluja! Peta ura pobozhni mozh iz rima je vedno bolj nemiren prevech ga muchi nespodobnost chasa boji se grehov in srdite bozhje jeze a nihche v avtu se ga ne usmili zapre ochi in v duhu moli rozhni venec arabcu ahmedu je vse to res prevroche nemirno gleda hotni zhenski in avstrijca svari gospe naj se vedeta spodobno krichi na norca naj se pametno umiri »chemu tak vik in krik« se mrshi herman »saj so samo shtiri voljne dojke za sedem odpetih gumbov in nekaj gole kozhe solit se naj gredo vsi moralisti« nemirno dviga glavo se huduje »le kje zhivite vi smeshni kisjeglavci vas res ni nich vech v hlachah usraneti zhivljenje je lepo vendar ga treba je zhiveti in brez skrbi saj bodo uporabili kondome she greshnici je jezus odpustil in amen« 13 Revija SRP »neumne stvari pochenjate kristjani« se spreneveda ahmed in nas grdo gleda »bolje bi bilo zdaj jesti sadje in uzhivati solato na nashi vratolomni nochni vozhnji poglejte raje nas prave muslimane meso je drago in ni zdravo sredi ramadana chemu torej to sladko vasovanje ob postu so prepovedani uzhitki« »prav ima ta chlovek ostrega islama graditi bi morali ceste in chuvati otroke tkati platno in pridno shivati obleke pobirati olive gojiti zhito in zidati mostove se druzhiti z vsemi ljudmi dobre volje« se sprashujem besede so vchasih slepe za vse pametno in dobro in vendar je premishljena beseda chudezhna vrednota nevidna sicer kakor duh in vendar vidna ko se pretvori v meso in kri nashega zhivljenja zhuzhelka kamen steber in cipresa ob obali oblak svetilnik in lisica za prashnim grmom so pojavi nashega vsakdana a vech je upanje za pot v prihodnost ki jo prinashata v slozhni navezi noch in dan skozi vse chase nashega zhivljenja iz volje in mochi duha vechnega ustvarjalca v mozhgane nas ubogih bitij pretvarjajoch zablodo v svetlo pot zato she ni vse izgubljeno dragi bralec saj mnogim niso tuji vsi svetniki zajahati znajo konja toda she bolj jim je ljubo che jezdijo v jeruzalem na oslu sredi cvetja poboljshajmo se zato vsi na tej chudni zemlji ja aleluja aleluja! Shesta ura kam gre zdaj pot mi nemirno zhuga levi prst v leni polsvetlobi ko desni prst navzkrizhno kazhe v nebo in se obracha kot razgreta glava sredi bednega veselja proti vzhodu v prichakovanju da za ovinkom se prikazhe jutro s svetlim soncem 14 Revija SRP smrt hodi med tem po pesku in nihalo na uri je odpadlo kaj bo ostalo od nas ubogih bitij v tem mrachnem shtirikotniku zhivljenja takrat na koncu ob zadnjem vzdihu pri rozhnem vencu in gorechi svechi saj smo ves chas obirali sosede doma ob topli juhi in krozhniku krompirja s prijazno druzhico kranjsko klobaso res dolga je in prashna ta nasha cesta bezhi navzdol in gre navzgor na skrajni rob se vije vsemu v porog v neznane kraje zabrede v temo brez dna in konca vendar ne premishljuj prevech nemirni romar pogumno zdaj naprej v dezhelo sveto med upi dvomi uroki in skrivnimi prividi spodaj v nahrbtniku pri nogah ki cepetajo kot blodna misel srechen bo tisti ki zdrav dosezhe cilj na tezhkem potovanju ja aleluja aleluja! Sedma ura ne razumem vsega kar se dogaja sedim v avtu in nich mi ne pomaga che se slabo pochutim ko stari svet se rushi a v tem ni nich magije cheprav so ovce na pashi od nekdaj pogumne in pravo darilo za bozhjega pastirja mozh s tristo obrazi ki pravijo mu adam narejen iz gline in peska v davni dobi me nenadoma vznemiri v polsnu s chudnim petjem kliche v zhivljenje mi vse ki so umrli v kristalni chashi mi ponuja chudezhno zdravilo voda sol mavec kis in steklo se druzhijo z lilijo poprom in karbidom in v sanjah spredaj in pod oknom vzadaj med nich in nich vidim vse polno cvetja sredi dishav in bengalichnega ognja toda kaj je pravzaprav ta svet in zrak in raj in morje? 15 Revija SRP uboga mati ki me kot dete ljubeche je nosila od severa do juga v senci ponosnega oreha stoji v polmraku prvega ovinka in strogi oche se mi spet smehlja s triglava cheprav je le senca sredi neusmiljene pushchave vsi mrtvi so zdaj mirne dushe v nochnem razpolozhenju ko sanjam utrip otroshkih let in njih lepoto ki je zvenela skozi otozhnost starega bezga pri domachi hishi a zdaj je nekdo ker se avto zelo trese izgubil chevelj in so mu popustili zhivci zdi se mu da bo kmalu pogubljen v prepadu mu niso prav nich vshech vroche ponudbe obeh veselo norih zhensk skrajno na levi ki se dobrikata z razgaljenimi stegni cheprav zhelita tudi sami chimprej priti v sveti jeruzalem k milostni mariji prostashki herman spet divje razsaja krichi o davkih in koruptni vladni kliki brezglavo zamotan v svoje vroche telo ne ve vech ne naprej in ne nazaj ja aleluja aleluja! Osma ura vse se je sfizhilo in je neumno vroche pobozhni italijan je ves iz sebe »cosa e successo, perché ridono?« toda kaj je to? ga trka luna? nihche se ne smeji le odpeta zhenska bluza spet nagaja chudna je ta pot o nasha dobra mati sveta marija zrak je nabit od tezhke vozhnje in slabih dovtipov ker nesramna agata ves chas po turshko razsaja in na pol slechena vanda grde shale nabija ruki cuki hohoho puci muci vsi v nebo paci maci hopsasa ljubi me in dobro ti bo 16 Revija SRP noch neumno utripa z vetrom in polno luno migota zrak in zvezde se lesketajo v trudnem srcu ko se obe zhenski pogovarjata o denarju in zlatem nakitu dobra druzhba je zanju herman s chutarico vina ni blagega spanja ki bi umirilo dusho telo naslanja se ob vzburjeno telo belo in rdeche po grlu klokotata razvrat in vino meso se lushchi od dushe in pada v temo herman je pravkar izgubil obleko jo hoche najti med nogami v svojem votlem peklu zhe chutish da smo ranjeni in nevidno krvavimo v brezbrizhnem svetu chakamo na odreshenje vendar ni ne baptisterija in ne chudezhne apside tu v temi med razpokami zhivljenja a nochem biti kar sem bil ven hochem k soncu in k svetlobi cheprav mi je vse she nerazumljivo in tezhko razbiram chudno abecedo vendar te klichem dobri angel zhivljenja spusti se z neba sem v ta nash svet zaprasheni chutim tvoj bronasti glas iskrivo zvenechi ko prihajash med nas v belem mladostnem svitu z nedoumljive strmine z vabechim klicem polnim miru in mile lepote ja aleluja aleluja! Deveta ura dani se in po cesti ziblje se kamela iz prvih hish puhtita mira in kadilo med kamenje in trdo rezko travo prshi molitev na vstali svet in trudni chas tu ljudstva so odkrila dezhelo sveto ko mi v avtu she vedno ishchemo kar smo izgubili a so trenutki ko bog premakne morje in vulkane da topi se predramijo v vstajenje in se prerokba izpolni v chasu in prostoru 17 Revija SRP sicer pa mi odgovorite na vprashanje kako je to z jezusom in sveto tovarishijo zakaj je resnica in srecha v tem da moramo trpeti je to prava pot v zvelichanje od smrti v nebesa che se ne motim a vi molchite trese se avto in trese se zhivljenje med upanjem in strahom pod obzorjem ujetim v trnje in v protislovja in v sol in sladkor vzadaj za trudno glavo nenadoma se razpre svetovje se shiri dviga pada k jeruzalemu in moja dusha se predrami dvigne krila kot da se je spomnila da treba se je spremeniti leti nad oljkami in nakodranim zelenjem kot dobra ptica k blazheni svetlobi raztreseni na vse strani po shirnem nebu rumena zarja nad prebujenim svetom je razpoznavni znak za nasho pot k prostoru dovolj velikem za tiho srecho v miru in ljubezni kjer se spreminja vino v zhivljenje jutro odpre pogled na staro mrtvo morje na vzhodu se zasveti pet rozhnatih oblakov sonce obsije strehe chudezhnega mesta she dobro da ni prishlo med vozhnjo do nesreche zdaj ko postaja nebo vedno bolj svetlordeche ja aleluja aleluja! Deseta ura kdorkoli si prav je da si pod cedro umirish napete zhivce za svet z nekom za katerega je vredno zaobljubiti se in zhiveti zato pihlja z neba zhe ljubeznivi vetrich ves chas te bozha in treplja po rami in vedno znova te tolazhi dobri bog zhelech ti da gresh na cesto se igrat z nedolzhnimi otroki smehlja se aleluja izza vitke ciprese z veselim sporochilom da bodo kmalu mandeljni se razcveteli 18 Revija SRP in v mladem soncu se bo zasvetilo vse mesto z desetkratno mochjo zharel bo beli kamen taka je moch boga sredi narave na skrajnem robu mesta pri stari pivnici in bujnem oleandru zato pozabi na chasopis z novicami praznega obdobja kjer je prevech besed o kozi ki se pecha s filozofijo in o banchniku ki ga pogoltnila je riba v silovitem morju ne muchi se z votlim chlankom o striptizu na trapezu in o sleparju na drugi strani tretje galaksije pochasi se bo razgrnila zavesa in dusha se bo napolnila z veseljem cheprav si she utrujen od nochne vozhnje ki te je premetavala kljub vsem zablodam po prashni cesti sem in tja proti sredini prijazno sonce ti zhe poshilja balade in romance odpresh ochi in vidish chudezhne prizore med kamni in nad nizkim grmom za starim zidom nastopi nenavadni chas in se odpre pogled v neznano s shiroko kroshnjo starodavnega drevesa kjer gnezdijo dobri angeli in ostrovidne ptice zhe zazveni svechano blago petje ko se prikazhejo apostoli z mladim cvetjem in sladkim sadjem v kosharicah in vrechah in v krogu iz krogov blaga luch zasveti naravnost do srca o dobri moj Gospod ja aleluja aleluja! Sinaj, februar 2017 / Dunaj, marec, april, maj, junij, julij, avgust 2017 Tekst je delno nastal po resnichnih dogodkih ob obisku najstarejshega she obstojechega krshchanskega samostana Sv. Katarine pod Mojzesovo goro na zaradi terorizma nevarnem obmochju Sinaja. V blizhnjem obmorskem mestecu Dahab mi je arabski vodich 6. februarja 2017 pri kosilu nenadoma rekel: »Sicer pa se lahko zvecher od tu odpeljemo z miniavtobusom chez Sinaj do izraelske meje. Zjutraj smo zhe pri Mrtvem morju in kmalu zatem v Jeruzalemu, svetem mestu Judov, kristjanov in muslimanov. Nekoliko naporno, ampak nadvse zanimivo. Ni drago in zares ni nevarno. Mi domachini zhe vemo, kako se pride tja, da ni nobenih problemov. Res ni problemov. Aleluja! Aleluja!« Op. L. D. 19 Revija SRP Matjazp Jarc NEKAJ ZARIMANIH ZGODB (II) Domoljubna zgodba » Usodni veter nad Egejem vrtinchi penaste valove razmishljam, vchasih se %asmejem ko Eolposhkropi bogove tedaj z Olimpapoletijo utrinki in nebeshke strele ozvezdja tiho govorijo da so poti v nebesa bele in ladja pluje med otoke kot chrnaptica med oblake ajazpoljubjam te med boke ker ti na svetu ni enake« tako je Damir pisal zheni ko z ladjo Triglav so drseli v megli, do zob oborozheni zhe spet so akcijo zacheli ki Nemchija ji poveljuje in ladja Bonn tik turshke meje kot kit po grshkih vodah pluje iz Stoltenbergove ideje da Nato z ladjami, letali bi strgal tihotapske mrezhe vojaki pa bi tu ostali dokler se vojna ne polezhe »kako grozljivi so valovi che jih ne vidish, ko buchijo kako megleni so bregovi ko tukajshnji vetrovi spijo poslushash ladijske motorje nekdo ti nekaj ukazuje pod tabo je globoko morje ne bom tezhil, a vedno huje 20 Revija SRP je v vojski sluzhiti denarju pogresham te in mojo malo in chrtam dneve v koledarju she sedem tednovje ostalo« nedelja, Damir je na strazhi neurje Triglav premetava morda to morje ga sovrazhi poglej, v valovih nekaj plava na vodi pleshejo telesa chetudi nich vech ne zhivijo vihar ubogo ladjo stresa in veter zhvizhga simfonijo o mrku neke prazne glave ki maloprej je she sijala o chudu milostne narave ki smislu je zhivljenje dala »med trupli na reshilnem pasu Pozejdon sam se je usmilil tepunchke, jazpa v njenem glasu zachutil moch sem in zakrilil Z rokama, kot da bil bi ptica odvrgelpushko, skochil v morje in mala, chrna lepotica vrnila se je chez obzorje minljivosti, ki smrt ji vlada ko sva na ladjo se povzpela Za hip me je imela rada ker mi je v rokah prezhivela« a Damir ne bi smel skochiti drugachni so bili ukazi na strazhi moral bi paziti in javiti, che kaj opazi nikakor ne bi smel posechi v dogajanje na tej odpravi saj zveza Nato v vojni gnechi samo obveshcha dve drzhavi potem pa Ankara, Atene odlochita se, kaj storiti morda pa v taktichne namene dejanje mirno opustiti 21 Revija SRP zhe vech kot teden chaka zhena ne prejme niti sporochila prestrashena in zaskrbljena se je k ministru napotila da je v priporu, so ji rekli aprila bodo mu sodili ker vsi postopki so zhe stekli o vsem jo bodo obvestili ne ve se, chesa je obdolzhen vse skupaj je vojashka tajnost mogoche bo celo nedolzhen che ne prevlada druga skrajnost »vesh, ljuba moja, ta pravila sem moral, hotelprekrshUi che ne, bipunchka utonila res nisem mogel je pustiti che bi pomislil, da bo tebe in mojo malchico ranilo verjemi, shel bi preko sebe in vse to ne bi se zgodilo ne vem, zakaj zhivljenje hoche me za chlovechnost kaznovati povej, kako je sploh mogoche otroka v vojni zhrtvovati?!« prav ta odgovor so iskale v temini zhalosti globoke ko v zavetishchu so chakale gospe, pristojne za otroke saj z avtobusi so jih dvesto zhe zjutraj z meje odposlali zavili so na pravo cesto do sem pa niso pripeljali sam Bog ve, kam so se zgubili in kaj se revchkom zdaj dogaja verjetno so jih ugrabili za mafijo, ki jih prodaja »in mala, chrna lepotica se je v neznano odpeljala she chutim njena drobna lica 22 Revija SRP pogled, tik preden je zaspala me spremljalje, ko so sodili mi chastniki za to dejanje po shestih mescih me spustili a so razblinili mi sanje da bom na Triglavu po morju razshirjal mir chez oceane da zasijal bi na obzorju kot Sonce, ko ponovno vstane« tako so ga upokojili brez njega Triglav skoz valove z raketami v prihodnost sili nad vojne vihre vedno nove a on po Kranju se sprehaja na svojo hcherko budno pazi zelenega odganja zmaja ki se v zavest chloveshko plazi v srce njegovo sta se skrili charobni, chudezhni darili: za hcherko, ki ga nezhno bozha — ljubezen pod sinichja krila za zheno — zhivordecha rozha ker ga edina je ljubila. Sanjska zgodba Sinochi so me sanje, moreche, a vsakdanje peljale v Hisho belo, kjer sem ugledal Shpelo predsednikovo zheno, nikoli potesheno blondinko, manekenko, po rodu pa Slovenko ki v svoji garderobi je zbirala za hobi odrezane kravate, predvsem pa spodnje gate le-te so prej nosili in njej jih podarili drzhavni poglavarji, predsedniki, vladarji ko so se pri soprogu v prijaznem dialogu kaj tehtnega zmenili, prodali, kaj kupili potem pa jih je Shpela iz rok mozha prevzela jim vzela spodnje gate, a tudi brez kravate so shli iz Hishe bele, po volji nashe Shpele 23 Revija SRP tedaj pa pride Vinko, slovenski mamin sinko ki zna kot shef drzhave v dolini pasti krave pomagati zidarjem, krojachem in mesarjem Slovenci kremeniti trepljajo ga po riti she najstnice norijo, tako si ga zhelijo no, Vinko je veselo vkorakal v Hisho belo poljubil poglavarja, ki dal mu je denarja she tri je posojila Slovenija dobila potem pa pride Shpela, da bi mu gate vzela nerodno jo odrine, da padla je z vishine ker sreche ni imela, je z glavo v rob zadela vse zvezde je preshtela, mochno zakrvavela nato pa she zaklela, iz sobe oddrvela »chez uh sem jih dobila,« je mozhu govorila mu rano pokazala, debelo se lagala »ko sem ga povabila, da bi ga pogostila capin se je kar tajal, tako me je osvajal ni mogel umakniti pogleda z moje riti potem pa je, nadloga, brez vsakega razloga obrcal moje machke in mi ukradel hlachke mi eno, dve pripilil in me grdo posilil!« predsednik ji verjame, prijazno krinko sname izhode da zapreti in Vinkota prijeti in ko ga kakor zajca obesijo za jajca se ziblje pred ekrani, ki vsi so naravnani natanchno v Bratislavo, pred Vinkotovo glavo predsednik komandira, Slovashka eksplodira in bomba sredi dneva chez pol Evrope seva od Cheshke in Bavarske do Avstrije, Madzharske chez Poljsko, Ukrajino, she v srbsko Vojvodino v Panonijo, Prekmurje atomsko gre neurje poveljstvo zveze Nato reshilo bi zagato a kaj, ko nima sreche, ker nase bombe meche zhe ruski generali na Krimu so se zbrali atomski arzenali so v ZDA pristali ko dobra ura mine, povsod so rushevine drzhave ponorijo, rakete izstrelijo na Rusijo Britanci, na vzhodu Pakistanci so v Indijo streljali in vso jo razdejali 24 Revija SRP podmornice, letala je Francija poslala chez afrishke drzhave, nad dzhungle in pushchave in izraelska sila Arabce je pobila od Jemna do Irana vsa tla so razorana Japonci pa Kitajce pobijajo kot zajce in Kanada pomaga, jih z bombami zalaga she Severna Koreja z raketami ureja pacifishko vprashanje kot svoje davne sanje Avstralijo razsuje, vsa srechna unichuje Sibirijo in Tajsko, Zelandijo, Kitajsko tedaj se je zgodilo — iz Pekinga z vso silo so preko Zemlje cele rakete poletele Amerika je juzhna obsevana in kuzhna ves sever je s planeta odshkrtnila raketa kjer bombo so dobili, takoj so dve vrnili a kar je kje ostalo, je sevanje zravnalo takole temeljito je vse bilo pobito in tudi Hisha bela do tal je pogorela pod kupom pa svinchene, zelo debele stene pred sevanjem branile so zadnje tri debile predsednikov dvojico in eno lepotico bila je huda drama, trojica namrech sama brez vsakih informacij in brez komunikacij lahko je le slutila, kaj vse je povzrochila pri neonski svetlobi so vsak v svoji sobi chemeli in chakali, nichesar dochakali najnujnejshe zaloge zaprle so uboge nesrechnike na srecho le v dozhivljenjsko jecho kjer srca bodo bila in usta jedla, pila a pljucha bodo plala, kisik predelovala za liste zimzelene, temi prilagojene podzemno zaklonishche premore she stranishche kot hrano za mozhgane pa lepe knjige zbrane kaj Vinkotu pomaga, che v hlachah nosi vraga s seboj pa nima zhene in tajnice nobene podobno tudi Shpela je zhe zahrepenela predsednik pa v teh letih oplel je pri dekletih in vendar she zahteva, da mu je zvesta, reva cheprav bedi in sanja, tako jo zhe razganja in Vinku spolovilo ni nich vech uplahnilo odkar ga ona gleda kot lachnega medveda 25 Revija SRP a ker je zdaj predsednik samo navaden bednik ki nima ne drzhave ne moshke vech narave je Shpela popustila, na Vinka navalila »pochakaj, mozh te gleda!« se Vinko she zaveda »vseeno, jaz grem nate,« mu vzame spodnje gate in tam se je izpelo, kjer se je vse zachelo Kmechka zgodba Za zidovjem iz antike kjer so hishe prevelike sonchni prah se siv otresa chez osamljena drevesa vrashchena v betonske shpranje skoz zamolklo ropotanje se po ulicah hitecha gmota, ravna vrsta, gnecha zliva v megatrgovine med artikle, med dobrine mrezho pletejo antene skozi zrak in skozi stene skoz lobanje, skoz mozhgane zharki sevajo v meshchane s strahom polnijo jim glave v mraku javne razsvetljave le korak iz tega mesta te pripelje stara cesta preko grichev do poljane kjer so njive zhe zorane travo zaljsha prvo cvetje in tishino ptichje petje ob robovih pa gozdovi in pred cerkvijo grobovi kot globoke korenine tega kraja, te doline kjer spomin drsi v pozabo se prikazhejo pred tabo za ovinkom rastlinjaki in brstechi sadovnjaki ob potoku pa kmetija Grcharjeva domachija 26 Revija SRP stari Grchar se poslavlja v onostranstvo se odpravlja zhena zhe predolgo chaka kdaj v nebesa prikoraka tukaj pushcha dva sinova da kmetija bo njegova v dobrih rokah se krepila rasla in se she razvila kot pod njim ta dolga leta od tedaj, ko od ocheta je prevzel jo in povechal mislil, delal, ji posvechal dragoceno energijo zdaj pa dvomi ga tezhijo komu kljuche izrochiti kajti moral bo oditi »ti dve jagodi vzemita in takole naredita: vsak naj eno si izbere in jo s solzami opere v njiju so semena brina komur zrasla bo rastlina iz prsti, kjer bom pochival ta bo na kmetiji bival in skrbel, da bo poshteno vse storjeno, urejeno drugi naj dobi prihranke ki so spravile jih banke tisto naj bo vse njegovo da zachne zhivljenje novo che pa brina bosta dva gospodarita oba« kmalu ga je smrt pobrala in sinova sta jokala brat starejshi kot sirena a le mlajshemu iskrena solza se je potochila in na jagodo kanila vendar pa starejshi, Jure chaka slabe shtiri ure vtakne jagodo v gomilo 27 Revija SRP da bi seme chim prej vzklilo vsak dan dvakrat h grobu hodi moli k bogu in usodi da mu zrasla bi rastlina ena sama in edina toda mlajshi bratec, Jaka ta potrpezhljivo chaka njemu bi se dobro zdelo che bi Juretu uspelo uresnichiti vizijo in turistichno kmetijo iz posestva narediti mnozhico ljudi gostiti sam pa bi skrbel za njive in zhivali ljubeznive poskrbel bi za gozdove pashnike in za vrtove »naj kar Jure gospodari« misli, toda ne lenari a iz fotrove gomile so le travice vzkalile chas je, da poskusi Jaka jagoda na oknu chaka on pa molze, orje, seje pa kosí in zhaga veje s kosom pesmi pozhvizhguje in prav nich ne premishljuje kdo naj si lasti kmetijo Grcharjevo domachijo le da vse je narejeno zdravo, sito, urejeno da se delavce izplacha in zasluzhek se obracha Jure pa bi vse prihranke dvignil naenkrat iz banke novo hisho si postavil dva hotela bi napravil velik travnik asfaltiral in s turizmom profitiral zraven pa she pizzerijo 28 Revija SRP pa bazen in drogerijo avtodrom in golf igrishche za potokom pa strelishche za petichnezhe, meshchane ki prishli bi iz Ljubljane Grcharji bi zasluzhili da se jih sam bog usmili! chrni kos pa to poslusha zaboli ga ptichja dusha z okna jagodo ukrade z njo nahrani koske mlade ko pokljuvajo, ztletijo in tri kakce naredijo prvi pade na planjavo drugi Juretu na glavo tretji pade zraven groba tega prezhari svetloba dezh ga v mehko prst porine in ko nekaj chasa mine kal pognala je rastlina steblo Jakovega brina Grchar se iz groba smeje v gozdu bozhajo se veje zemlja se nalahno stresa ko zapleshejo drevesa v shtali so zapele krave pesem matere Narave veter vzburil je pshenico tete pechejo potico in zhe mrak polega v loge Jure vzel je pot pod noge da si v mestu kupi hisho si poishche trzhno nisho kajti zanj je kramarija ne pa kmechka domachija pa poglej chez eno leto ko zhivljenje, kot zakleto ga pokoplje pod dolgove she za pizzo ni osnove ker izgubil je imetje 29 Revija SRP zdaj pa gradbeno podjetje z mezdami ga poplachuje v mrzli sobici zmrzuje ker za drva nich vech nima chaka, kdaj zhe mine zima Jaka mu prinese hrano eure poshlje mu v Ljubljano on pa noche se vrniti chesh da sluga noche biti a v resnici tu uzhiva ko mu megla temno siva sinjo luch neba zakriva ko se med zidove skriva in kljuchavnice zaklepa ali pa se kje potepa in poslusha ropotanje sredi dneva sanja sanje ko se v mnozhici sprehaja in ga beli svet obdaja pa pri mizici v kavarni ko vsi srechni in vsi varni se drug drugemu smejijo kaj povejo in molchijo. Zadnja zgodba Ni bele, nezhne mesechine svetloba se je spremenila ogromna zvezda iz blizhine je nasho Zemljo razsvetlila ni Sonca, Lune v galaksiji in zvezde vse so razmetane akord ljubezni v harmoniji zveni chez kozmichne poljane Kreator z delovno skupino s te zvezde Zemljo opazuje nesmrten srka vechno vino nachrt za novo stvarnost snuje za blesk zamrzlih oceanov za prashne zemeljske celine 30 Revija SRP za molk kamnitih velikanov in hrum viharjev iz praznine Ljubljana, New York, Moskva, Rio Lusaka, Teheran, Milano in druga mesta ne zhivijo ker vse do tal je razdejano zdrobljeno v prah in raztaljeno razrushene so rushevine zhivljenje pa je pogubljeno za vse zhivali in rastline ker magma je zaledenela Kreator je prizhgal plamene da Zemlja v jedru bo gorela stopila vode bo ledene razlila shirne oceane in reke prek celin peshchenih razvnela rdeche bo vulkane zharela iz ochi ognjenih skupina z zvezde zdaj kreira mochno izboljshan tip chloveka ki ne pochiva, ne umira in ni zverina, ni pokveka iz vode srka energijo iz zraka pamet in ideje Kreator mu vrodi vizijo in chud, da joche in se smeje potem ga polozhi na travo pogled usmeri mu k izviru in dihne bitju v lepo glavo naj tu zhivi in biva v miru no, bitje se je zahvalilo Kreatorju za to, da biva potem se vode je napilo svetloba pa mu radozhiva iz zraka vdahne she idejo da to ni vse, kar mu je dano cheprav je poteshilo zhejo imelo rado bi she hrano in od Kreatorja zahteva da to je treba urediti 31 Revija SRP pa so mu spletli dolga chreva dodali odprtino v riti nato pa zlate so chebele poslali, da ga preskrbijo takoj, ko bodo priletele s hranljivo, slastno sladkarijo »ne vem, zakaj si to zmishljuje,« Kreator se ob tem sekira »saj voda vse snovi vsebuje, da tako bitje funkcionira!« a kaj, ko ljubi, kar ustvari in svoje bitjece razvaja cheprav chrevesje vse pokvari v trebuhu chisto snov razkraja iz blata naj pach zraste cvetje da bodo pasle se chebele na Zemlji pa naj bo poletje da rozhe bodo bolj dehtele! z neba zaslishi se brenchanje kamniti panji zadishijo in bitje sklanja se nad shpranje kjer zlate kaplje se cedijo presito od medu bi spalo a zrak ne da mu te ideje le to, da hrana je premalo da je she nekaj, kar ogreje mu hladno chud, ki bridko joche nesrechno tone v depresijo trpi, jechi, ne ve, kaj hoche na zvezdi pa ugotovijo da to chloveshki so simptomi osamljenosti in pokore Kreatorja pestijo dvomi da bitje bivati ne more zato mu — kakor zna — pomaga she eno bitje skonstruira ki naj tegobe z njim premaga saj samo skorajda umira »prevech spominja na chloveka« Kreator reche zaskrbljeno »in to usodna je prepreka 32 Revija SRP da bi zhivljenje spremenjeno prineslo Zemlji mir in srecho saj chlovek sam si vse pokvari s to svojo dusho hrepenecho po vedno novi, drugi stvari in ne po tem, kar mu je dano ko je svoboden, ishche meje cheprav ni lachen, hoche hrano ne zna si pogasiti zheje po tistem, kar je vech od vsega a Zemlje nochem kar pustiti preprazna bi bila brez njega zato pach moram to storiti« to, drugo bitje imenuje preprosto — po chloveshko: Jana in da lahko ju razlikuje she Jan dobi ime Zemljana lepo, lepo je lepi Jani ko se v Kreatorjevi dlani pochasi Zemlji priblizhuje uzre tam doli bitje tuje in ko na tla je odlozhena je cela Janu prepushchena a on ne ve, kaj z njo naj dela tedaj pa zlata mu chebela zapichi zhelo v belo rito tako odlochno, silovito da mora revezh poskochiti in neha solzice tochiti pod chelom se mu nos napihne podaljsha, otrdi kot skala od sreche Jan prav nezhno vzdihne ko Jana ga je v usta dala najraje bi ga snedla, zmlela odgriznila mu nos kamniti che v ustih zobe bi imela a ni jih hotel narediti Kreator, ker zverin ne mara in med lahko brez zob se lizhe zato pach Jana nekaj chara da Jan zaslishi mile vizhe 33 Revija SRP kot da jih angelchki igrajo in pojejo v njegovi glavi tedaj skoz nos mu pricurljajo semenchki beli, rdechi, plavi in ni ga vechjega chudesa — zhivahno bitjece dvoglavo se Jani zlushchi iz telesa na pol si razdeli postavo in zhe se nova dva Zemljana po tleh dishechih zapodita iz shpranj ju vabi zlata hrana iz vrelcev voda chudovita pokrajino prekriva cvetje srebrna zvezda jima sveti razvnema toplo ju poletje prijetno jima je zhiveti po spolu pa sta si razlichna ko njega v rit chebela pichi mu nos polizhe gospodichna in zhe so novi tu mladichi a ker na Zemlji zdaj ni chasa se v istem hipu vse dogaja mnozhi se postchloveshka rasa in pije, lizhe in razgraja Kreator pa si kremplje grize na zlate se jezi chebele ne ve, kako bo iz te krize pripeljal vse Zemljane cele zdaj zdaj bo zmanjkalo prostora za mnozhico nenadzorljivo che hoche ali noche — mora ustvariti she zver strashljivo da bo chebele polovila ki pikajo, kot bi znorele in mnozhico bo ukrotila kar konec dobe bo vesele zverina namrech ni prijazna ukine vechnost, smrt zaseje da Zemlja kmalu skoraj prazna pod Zvezdo se usodno greje a ko zverina je morila 34 Revija SRP Kreatorjeva pomochnica se je zelo razzhalostila: »resnica je, a ni pravica!« je shefu se pritozhevala razdrla delovno pogodbo in z zvezde v noch odpotovala konchala tole kratko zgodbo na zvezdi luch je ugasnila Kreator tolche se po glavi ker se zamisel je skazila in z zvezdo se na pot odpravi nad Zemljo ni vech luch prizhgana v neskonchnost orbita jo vodi na njej zverina razdivjana rjovi, po chrni temi blodi chebele zlate je pobila pozhrla med, skalila vodo in prezhivele uklenila le dva ushla sta na svobodo: nash Jan in pa njegova Jana skrivaj zhivita pri izviru kjer vchasih stala je Ljubljana v ljubezni bivata in miru z velike zvezde tam v daljavi ju zaskrbljeno opazuje Kreator, ki si v nori glavi nachrte nove izmishljuje. 35 Revija SRP Ivo Antich SECRETSAX (epigramizmi) SECRETSAX Bistvo JV tranzicije so razlichne pozicije: enim je padla sekira v med, drugim potonila je v sekret. JV OPANKI Jugo-vzhodni opanki so copat ostanki: shirshi ali tanki — zmeraj so v lastni zanki. SKLEP Po tranziciji sodech, se kazhe sklep, ki ni odvech: ideal komunizma je praksa kapitalizma. (S)NEZHNA KEPA Sami nashi v nashi kashi na beli pashi pri chrni mashi. LAGERDRAHT (uri/nation) Volkovi mejno pravico oznachujejo z urinom, ljudje pa s pushko, konfinom in dobrososedsko zhico. 36 Revija SRP »STRAH HODI PO EVROPI« »Evropa,« je rekla Angela, »se mora zanesti le nase.« In Evropa je prebledela pod senco nove nemshke mase. MIGRANTI (in flagranti) Evropa jih potrebuje, da si svoj standard vzdrzhuje. In vchasih se v grozi zbuja: ob njej lezhi faca tuja. PRISPEVEK Iz sanj balkanskih banan prispeva Shentflorjan amerishko kraljico s papeshko potico. AUFBIKS Da je nevaren za celoten svet? Seveda, saj je hud slovenski zet. COWBOY Tajkun iz elitnega velemestnega kvartirja deluje v stilu pristnega govejega pastirja. FASTFOOD (kot stud) Obama se rima s slama, Trump se rima s kramp. Vse gre skoz masmedijski vamp kot puhla krama. 37 Revija SRP QATAR Trumpovi suniti, Putinovi shiiti — orozhje kot bozhji dar za krvavi katar. »GLOBAL VILLAGE« (Trumpkin) Z gobo si grozita vnuk in ded. S to zhogo strashita vashki svet. KURJA (ZA)DEVA Kokoshja zadeva: hkrati biti Nata baletna copata in praruska deva. NALOGA KROGA Slovenski vojaki kot pigmeji zahodne vojske na ruski meji? V istem krogu: zhe od Korzichana, Habsburga, Adolfa — drajna znana. JUGOKOR(OV) Agrokor-Mercator: hrvashko-slovenska zveza, ki se v greznico pogreza kot avtopredator. RESHILNO RUSHILNO Obstaja tudi taka reshitev, ki se vase zgrudi kot stvarna zrushitev. 38 Revija SRP ZMAJ ZDAJ Lahko je biti pameten za nazaj, a v Zdaja riti je vse en sam vprashaj. BREZGLAVO Z GLAVO Nauk zgodovine je chist: nacija hoche drzhavo, marsikak nacionalist pa pri tem izgubi glavo. SVOBODA Kdor je v zgodovini zmeraj posiljen, mu je celo mini preobrat vsiljen. (junij 2017) 39 Revija SRP Peter Amalietti FENIKS, PRAGA, AMSTERDAM (tri zgodbe) FENIKSOV KRAKOT Bil je ptich kot vsi drugi, bi rekel, s krili, kljunom in perjem, kot se za pticha pach tudi spodobi. Che zanemarimo dejstvo, da ornitologija pozna rod feniksov zgolj iz zgodovinskih legend, bi nihche ne vedel, da je ta ptich — med stotinami drugih okrog nas — nekaj posebnega ne samo za rod ptic, marvech tudi za vsa druga bitja. Ko sem ga opazil prvich, nisem poznal njegovega imena. Njegova izjemnost namrech na prvi pogled ni bila ochitna. Priznati moram, da je bil njegov videz nekakshna meshanica pava, papige, flaminga in orla. Na prvi pogled se torej prav nich ne razlikuje od sploshne predstave pticha. Tudi prelivajoche se barv njegovega perja, nikoli enakega, delujejo zelo pristno. V sonchni svetlobi to perje zhari kot zlato, kot sem videl ob drugi prilozhnosti pri luninem svitu, je sijalo kot srebro, nenehno prelivajochi se odtenki drugih zhivopisnih barv pa so dopolnjevali ochesu nadvse mil prizor mogochnega in velichastnega pticha. Ko sem ga uzrl prvich, me je misel, da je ta ptich edini svoje vrste, hudo pretresla. Takoj mi je bilo jasno, da takshnega pticha nisem videl she nikoli prej. V meni zhivi velik ljubitelj ptic (poleg vseh drugih ljubiteljev, katerih, priznam, res ni malo), in ta mi je svetoval, naj poskusim z njim navezati stik. Sedel sem na leseni klopi v parku, ptich pa je tichal na veji najblizhje platane. Kdor bi rad navezal stik, mora najprej nekaj dati. Preden se odpravim posedat na klopco v parku, si zhepe vselej napham s ptichjo picho, koruznimi ali zhitnimi zrni. Peshchico teh zrn sem vrgel proti njemu. Nisem imel obchutka, da je ptich mojo darezhljivost sploh opazil. Vedel sem sicer, da ptichi opazijo chisto vse, da so nadvse budni in pozorni zhe zaradi prezhivetvenega nagona. Zhdel je na veji in si mirno trebil peruti. Zdel se je tako zaverovan v svoje pochetje, kot da je na svetu sam. Njegova velikost mu je z velikim in ostrim kljunom ter dolgimi kremplji nedvomno nudila precejshnjo varnost. Recimo za machko bi bil zhe obchutno prevelik zalogaj. Tudi sokoli, kragulji, srake in vrane bi se mu ponizhno umaknili s poti. Edino orel bi se lahko kosal z njim. A ti v mestu ne zhivijo. Pomislil sem, da je ta chudoviti ptich morda ujeda in ga zhitna zrna sploh ne zanimajo. Nisem ornitolog, a zaradi njegovega izredno pretanjenega videza sem sklepal, da je vegetarijanec. Tudi sam sem vegetarijanec in kakor le genij prepozna genija, tudi vegetarijanec prepozna vegetarijanca. Zato sem mu vrgel she nekaj pesti zrn. Sicer pa se mi ni prav nikamor mudilo. Sonce je prijetno ogrevalo svezh pomladni zrak in imel sem dopust. Vzel sem si ga prav za to, da bom lahko nekaj 40 Revija SRP dni mirno presedel na klopi sredi bujne spomladanske narave in poslushal iz dneva v dan glasnejshi ptichji Woodstock. Feniks si je prenehal trebiti peruti, a je she naprej mirno zhdel na veji. Klop je imela kolikor toliko udoben naslon in zleknil sem se nanj. Zgrabila me je mochna zaspanost. Bil je shele prvi dan mojega dopusta. Zato sem bil she hudo zdelan od minulih dni, prepolnih obveznosti in opravkov. Ritmichno oglashanje chrichkov, pomeshano z glasovi ptichjega zbora in brenchanjem zhuzhelk — zaradi rahle sape, ki je vlekla skozi drevesne kroshnje, pa je shumelo listje — vse to me je pochasi zazibalo v sladek sen. Spomnim se, da je bila moja zadnja misel vprashanje, ali bo feniks pozobal zrna. Potem sem zachel sanjati. Sanjal sem, da sem v razkoshni spalnici, polni chudovitih vonjav in cvetja. V tej veliki palachi stojim pred ogledalom in zrem vanj. A v ogledalu ni mojega odseva, marvech feniks, prav takshen kot malo prej na veji v parku. Hudomushno mi pomezhikne z levim ochesom in pozdravi: »Dobrodoshel v mojem Zrcalnem kraljestvu, dragi prijatelj! Pri nas ne vidimo veliko obiskovalcev. In kjer je malo gostov, je vsak toliko bolj dobrodoshel in dragocen. Chloveshko telo je prevech snovno, premalo prechishcheno, da bi se lahko stlachilo skozi shpranjo med vashim in nashim svetom, ki je v vsakem ogledalu. Prav zato se nashe kraljestvo imenuje Zrcalno. Ogledalo je edini vhod iz vashega sveta v nashe kraljestvo in tudi izhod iz njega. Pred chloveshko iznajdbo ogledala pa so bila nasha vrata v vashe kraljestvo mirne gladine jezerskih voda ali rechnih potokov. A prehod iz enega v drugo kraljestvo je skozi ogledalo precej udobnejshi, predvsem pa bolj suh. V tistih davnih chasih sem se kar nekajkrat grdo prehladil, ho, ho, ho.« Njegov smeh je bolj spominjal na vranji krakot, a sem se presherno nasmejal z njim. Smeh zblizhuje ljudi, zakaj ne bi tudi ljudi z zhivaljo, she zlasti, che je ta bozhanskega izvora. Vprashal sem: »Pravite, da ste torej zhiveli zhe takrat, ko chlovek she ni poznal ogledala?« Ptich se je odhrkal, mi pomezhiknil z desnim ochesom in rekel: »Vidim, da me pozorno poslushash. Zato ti tudi zaupam, da je tvojih tisoch let zame en sam dan. Pri tem pa sem tudi nesmrten. V vash svet prihajam vsakih nekaj milijonov chloveshkih let, torej zgolj obchasno, in she to na pochitnice. Rad imam namrech vashe Sonce. Sveti precej blazhje od nashega, ki ga odsevi zrcalnih povrshin nashega planeta toliko pomnozhijo, da premochna svetloba vsakogar povsem zaslepi. Kljub temu da je pri nas zelo svetlo, ne vidimo niti pedenj pred sabo. Pravzaprav je najbolje, che na prostem raje mizhish. Nasha bivalishcha pa so tesno zagrnjena, da si lahko odpochijemo v njihovem mraku. Da, da, celo nash zrcalni svet, ki je sicer popoln, ima nekaj pomanjkljivosti. Pri vas pa je podnevi temneje in primerneje, zemeljske nochi pa so sploh ena sama krasota. 41 Revija SRP Tudi sij zvezd se odbija od zrcalnih povrshin nashega sveta, zato so nashe nochi svetle kot vashi dnevi. Takrat zavese odgrnemo.« »Ali pri vas kdaj dezhuje?« sem kar tako, da bi ohranjal pogovor, sprasheval naprej. Tako zelo prijetno mi je bilo namrech poslushati njegov lep in chist baritonski glas. »Svet v zrcalu ni iz snovne narave in prav zato potrebuje snov, v kateri se lahko zrcali. Zato je tudi nashe vreme nesnovno in se odrazha zgolj vidno, in to v spremembah odtenkov svetlobe in mraka. Potrebe so povezane s snovjo, le snov ima namrech potrebe, duh je popoln in zato prav nichesar ne potrebuje. V nashem svetu ni nuje, sile, prisile, nagonov ne potreb. Edino snov vselej nekam stremi, duh pa je nenehno zhe na cilju in je tukaj in zdaj. Kot vse pa ima tudi ta nasha nesnovnost poleg vseh prednosti tudi nekaj slabosti. A o domachih nadlogah se gostom ne spodobi govoriti, zato bom o tem molchal. Morda se bova schasoma bolj spoznala in zblizhala. Takrat ti bom marsikaj zaupal in razkril. Resnica potrebuje blizhino. Resnica je namrech snovna, cheprav se chloveku zdi to malo drugache. V vashem svetu je resnica, nich manj pa tudi pravica, nekaj zelo abstraktnega, oddaljenega, meglenega in nejasnega. Prav nasprotno kot recimo kamen, ki je otipljiv, tezhek in hladen. Pri nas vlada duh, zato sta resnica in pravica prapochelo vsega stvarstva. Duh je namrech zachetek in konec vechnosti, ki nima konca. Chlovek je, recimo temu tako, opredmeteni in ozemljeni duh, ki s svojo dusho po navadi zhivi skupaj na koruzi. Le redkokdaj se namrech duh in dusha v chloveku tudi porochita. Vechinoma sta si tujca, chetudi zhivita v isti hishi, namrech v istem telesu. Chutilo tipa se je razvilo samo v vashem zemeljskem svetu, drugod pa, torej v bitjih drugih svetov, je ostalo zakrnelo kot odvechno in nikoli uporabljeno. Prav to chutilo je tudi vir slepila vseh Zemljanov. Obenem pa je za vas to tudi ena od poti osvoboditve. Snovnost vashega sveta dokazujejo tudi sence, ki jih vsi predmeti in bitja mechejo. V nashem svetu ni senc, kot tudi ni temachnih ali zlih misli. Chistost bitij je neomadezhevana in vechna.« »Ali je bila nasha Zemlja torej od vselej nekakshen rezervat zla v vesolju, ali je tako samo zadnje chase?« sem vprashal feniksa, ne da bi se zavedal absurdnosti polozhaja oziroma tega, da se pogovarjam z zhivaljo, cheprav bozhanskega izvora. Feniks mi je prijazno odgovoril: »Dragi prijatelj, v svetu svetlobe in senc je dvojno vse. Zato ima tudi dobrota v zlu svoje nasprotje in eno z drugim z roko v roko vshtric hodita. Veliko zlo ima lahko veliko razlichnih posledic in prav vse res niso zle. Z dobroto je enako. Tudi dobrota dela shkodo in je vchasih lahko celo nevarna.« »Zakaj bi chlovek torej moral vselej stremeti k njej?« sem se iskreno zachudil. »Dobrota je mati pravice in resnice. Edino zlo, ki ga chlovek more in mora zatreti, je tisto, ki se skriva v njem samem. Che bi namrech vsak pometel pred svojim pragom, bi bil svet zhe zdavnaj chist. A ni dovolj pomesti pred svojim pragom, 42 Revija SRP pomesti moramo tudi po lastni hishi. Pravzaprav se vsako chishchenje zachenja od znotraj navzven. Chlovek, zachni popravljati sebe in popravil bosh svet!« je s skoraj ukazovalnim glasom konchal svojo misel ptich feniks. »Hvala vam za vash lep in dragocen nasvet,« sem vljudno odvrnil. »Tudi napake so del vashega sveta in na vishji ravni sploh niso napake, marvech pot k boljshemu. Kogar bogovi ljubijo, temu prinesejo tezhave in bolezen. Brezskrbno bivanje je namrech proti vsem zemeljskim predpisom. Recheno je bilo: 'Bival bosh v krvi, znoju in solzah', ali tako nekako, mar ne?« je nesmrtni ptich modroval naprej. »Mislim, da je to obljubil Britancem njihov ministrski predsednik v zelo tezhkem in obchutljivem zgodovinskem trenutku,« sem mu hitro pritrdil. »Hm, da, Churchill je znal marsikaj, a od steklenice se ni znal lochiti. Da imajo veliki ljudje velike napake, mali ljudje niti ne pomislijo. Ti imajo namrech napake velikih ljudi za del njihove zhivljenjske mojstrovine. A pustiva vse te marnje. Ti si moj dragoceni gost in rad bi ti naredil kakshno uslugo. Ker v Zrcalnem svetu vemo prav vse o vashem svetu in njegovih prebivalcih, te ne bom sprasheval o tebi. Vse zhe vem. Vem, kdo si, kaj si, kaj si bil in kaj bosh she postal. Vse to je zapisano na tvojem obrazu. Chlovekovo usodo je mogoche prebrati z njegovega obraza, le poznati je treba posebno veshchino, ki se je pri nas nauchimo zhe v vrtcu. Podobno kot pri vas v tistih letih odkrijete semafor in njegovo charobno moch, da za nekaj chasa ustavi vsa vozila na ulici. Ta veshchina nam pomaga pri obchevanju z vashim svetom. Ne moremo se namrech prikazati prav vsakemu, saj se vechini zato kar zmesha. Zato smo se vsi nauchili prepoznavati ljudi in razlochiti tiste, ki bodo znoreli, od vseh drugih. Verjemi mi, da med ljudmi tistih, ki bodo (ali pa so zhe) znoreli, sploh ni tako malo, kot bi chlovek sodil po zasedenosti lezhishch v psihiatrichnih ustanovah. Najhujshih norcev pa sploh nikoli ne odkrijejo. Z norostjo je namrech enako kot z genialnostjo. Da prepozna norost, mora biti chlovek malo nor. A zate vidim, da te je mati Norost zavrgla zhe kot majhnega in te nikoli vech noche videti. Zato se pogovarjam prek ogledala s tabo, ne pa s kom drugim. Dovolj si razsoden, da te je mogoche nagovoriti, a hkrati tudi toliko odtrgan, da ostajash pred ogledalom. Vechina treznih glav bi namrech zhe zdavnaj — tudi zgolj v sanjah — skochila od ogledala proch in si rekla, no, zdaj se mi je pa zhe zachelo malo meshati. Raje bi jo kar pri prichi ucvrli iz sobe z ogledalom. Onstranstvo ni na voljo slehernemu chloveku, dokler je zhiv. Po navadi mora prej umreti, preden ga spozna. A mi smo vselej tukaj. Smo tista vechnost, o kateri sanjarijo vashi pesniki, in se kot nochna mora pojavlja v sanjah preudarnih ateistichnih buch. Tudi vasha znanost she ni priznala vechnosti. Raje se zateka v bajke o praeksploziji — chesa in kje — o rojstvu vesolja — rojstva iz nicha sicer ne priznava, skratka, nich manj ni izgubljena, 43 Revija SRP kot je bila pred stoletji, ko je zachel Carl Linné odkrivati zhivalske vrste in jih razvrshchati. Predalchkanje imen s pravim svetom in zhivljenjem nima prav nobene zveze, in ni nakljuchje, da se je ubogemu Carlu na starost skisala pamet. Vasha znanost je danes uchinkovita zgolj pri izumljanju unichevalnih orozhij in orodij z unichevalnimi posledicami. Zdaj ne zhivite vech v zhelezni dobi, temvech v jekleni, a tudi ta bo minila,« je zatrdil feniks. Njegove besede so me pomirjale, hkrati pa sem postajal vse radovednejshi. Vprashal sem: »Pri vas pa ni minevanja niti nastajanja. Mar se zato kdaj tudi dolgochasite?« »Tako vprashanje lahko postavi samo Zemljan. Drugje v vesolju dolgchasa ne poznajo. Dolgchas je namrech posledica izchrpanosti chutov. Pri nas pa se nihche ne izchrpa, zato se tudi dolgochasiti ne more. Nashi svetovi se v marsichem razlikujejo, a nekaj stvari imajo tudi skupnih. Kot so si ljudje podobni v tem, da je vsak drugachen, je enako tudi z razlichnimi svetovi. Kar je v enem zakon, je v drugem prepovedano, kar je v tretjem zapoved, v chetrtem she niso nikoli niti slishali. Che pomislish, kako pisan in raznolik je vash svet na prav vseh ravneh, si lahko predstavljash tudi pisanost in raznolikost svetov, vzporednih vashemu. Le malo pa je prebivalcev v vseh svetovih, ki lahko prestopajo iz enega sveta v drugega. Mi, prebivalci Zrcalnega sveta, se lahko zrcalimo v vseh svetovih, ki poznajo svetlobo. V tiste najtemnejshe dele vesolja pa niti mi nimamo dostopa. A si tja tudi nihche posebej ne zheli. Tam ni namrech prav nichesar zanimivega ali uporabnega, zgolj tema, praznina, tishina ... Ta del vesolja je pach chisto nasprotje nashih zhivih in pisanih svetov in vanj se umaknejo umrli svetovi. Tudi svetovi se namrech rojevajo in umirajo znotraj neskonchnega chasa in prostora. Nash Zrcalni svet pa je vechen, le vsakih nekaj milijonov svetlobnih let se preselimo v drugi del vesolja, pach v tistega, kjer je tedaj zhivahneje in prijetneje. Tega vsi skupaj enoglasno izberemo, pospravimo svoje nesnovne stvari v nesnovni zhep, in se, breztelesni, preselimo, kamorkoli pach je to. Tako potovanje bi bilo naporno in dolgotrajno za takega, ki ima telo. Telo je chlovekov blagoslov, a hkrati tudi veriga, ki ga priklepa v svet snovi. Brez telesa je zhivljenje preprostejshe in prijetnejshe. Mi telesnih radosti sicer ne poznamo vech, a jih tudi ne pogreshamo. Radost je namrech nevarna. Tisti, ki se najbolj radosti, bo namrech tudi najhuje zhaloval. To pa je zelo naporno, ne samo za okolico, marvech tudi za telo zhalujochega, ki se v krchih zvija, njegove celice pa se utapljajo v strupenih solzah ... « Takrat se je njegov glas izgubil v zavijanju sirene reshevalnega vozila, ki se je peljalo na ulici ob parku, v katerem sem zadremal. Ta nadlezhni zvok tuje stiske me je prebudil in odprl sem ochi. Feniksa ni bilo vech na veji, le trije vrabchki so veselo kljuvali zrna na travi. Torej niso bile vse sanje in sem ta zrna res maloprej vrgel nenavadne mu ptichu. 44 Revija SRP ATA NOR, MAT' KURBA In zhe smo na zhelezni ali pa beli cesti, ki povezuje Prago in Trbovlje v metafizichno enost Pragovlja. Peter Klepec, Jan Hus, Martin Krpan in H. T. Massaryk sedijo ob vrchku temnega piva v pivnici Flek, ki jo bo pozneje svetovno proslavil Josef Shvejk. Klepec in Krpan sta malo prej odshla v stranishchne prostore, velike kot vechji konjski hlev, in Klepec je podprl Krpana, da je lazhe izbljuval cheshke knedlichke. Ko je zdaj Martin olajshan sedel pri naslednjem pivskem vrchku, se mu je milo stozhilo po lipovem chaju, kakrshnega so mu znali pripraviti edino rajnka mati. Jan Hus se je z Massarykom zapletel v zapleteno politichno debato, pri kateri sta govornika vedela le eno — da se v prav nichemer ne strinjata. V pirovske rozhice odet je Peter Klepec sam pri sebi klepal vesele stihe prihodnje slovenske Zdravjice, a ko jo je hotel recitirati Krpanu, je bil ta prevech pijan, da bi mu lahko sploh prisluhnil. Zato jo je Peter pozabil in zdaj imamo Slovenci eno zdravljico manj. Ko sta Jan Hus in Massaryk zachela slozhno obdelovati priljubljeno slovansko kost — Nemce — se jima je prikljuchil tudi Peter, ki je tudi sam izrekel marsikatero pikro na njihov rachun. Martin Krpan, ki ga je pri srcu grela trikrat potrjena cesarjeva pisarija z dovoljenjem za prekupchevanje s soljo, je molchal. Za svojega cesarja bi she enkrat storil isto, kar je zhe enkrat — che bi bila sila, bi zanj posekal tudi tisoch turshkih glav. Martin je bil namrech toliko zvest kot mochan, kar — kot vemo iz nadvse podrobnega Levstikovega porochila — resnichno ni bilo malo. Medtem so trije slovanski podlozhniki dunajskega cesarja v utopichnih pijanskih fantazmagorijah spremenili politichni zemljevid srednje Evrope, vendar pa se nikakor niso mogli poenotiti glede vprashanja, che naj bo meja med Cheshko in Slovenijo na Semmeringu ali pri Gradcu. Peter Klepec je bil odlochno za to, da bi cheshko-slovenska meja stala na Semmeringu, Jan Hus je prisegal na pravichnost meje, ki bi razdelila Gradec na cheshko in slovensko stran, Massaryk — kot sloviti pragmatik in hudo praktichen politik — je ponudil — kot se mu je zdelo, za obe strani sprejemljiv popravek, da bi v parnih letih na grashki mestni hishi visela cheshka zastava, v neparnih pa slovenska. Tedaj pa je Martin Krpan, ki je spet prishel k sebi, ker je snedel veliko porcijo cheshkih knedlichkov, po katerih Flek slovi, s pestjo silovito udaril po mizi, da se je stresla vsa pivnica: »Prmejdush, najprej so nam Gradec vzeli avstrijski cesar, zdaj pa nam ga hochejo vzeti she Chehi! Pri Sveti Trojici prisegam, da ne bo nobene cheshke zastave v Gradcu niti na Semmeringu — ob prestopnih letih bo cheshka zastava visela na Dunaju, ki bo postal glavno mesto Slovenije, da bomo tako blizhe nashim ljubim bratom Chehom in njihovi lepi prestolnici Pragi.« Ko je Martin Krpan omenil Prago, se je Peter Klepec spomnil najprej na Pragovlje, malo zatem pa she na rodne Trbovlje. Ob misli na hude chase, ki bodo doleteli njegove Trbovlje v ne tako daljni prihodnosti, se mu je storilo milo pri dushi in ochi so se mu zalesketale od tiho pogoltnjenih solz. Vzhichen od spomina 45 Revija SRP na Trbovlje je zagreto predlagal: »No, in v Trbovljah ima lahko Cheshka svoj konzulat!« Do hujshih napetosti je pri zgodovinskem omizju prishlo tudi pri vprashanju Solnega grada ali Salzburga. Chehom primanjkuje soli in so se zelo gnali zanj. A so konchno pri tem vprashanju popustili in mejo sporazumno prestavili na severovzhodno Bavarsko, tako da so obdrzhali vsaj Monakovo. Vendar so kot odshkodnino za izgubljeni Solni grad zahtevali vechno dovoljenje, da lahko njihovi umetniki delujejo v Sloveniji, hkrati pa si je — kot za nekakshno protiutezh — tudi Martin Krpan izprosil dovoljenje za uvozno-izvozne posle, pa ne zgolj s soljo, temvech tudi z angazhiranjem cheshkih umetnikov in umetnic v Sloveniji. Napeta pogajanja so vsake toliko prekinili z napitnicami, pri katerih se je najbolj odlikoval sladkobesedni sadilec rozhic in politik Massaryk. Popecheni kruhki, natrti s svezhimi chesnovimi stroki, so jim nenehno spodbujali zhejo. Pivo je teklo v potokih. Med tem razburljivim dogajanjem sploh opazili niso, da se pri sosednji mizi neki moshki otozhnega pogleda z milim glasom pogovarja z velikim hroshchem, ki ga je imel na zlati vrvici polozhenega na klop zraven sebe in mu vsake toliko glavo namochil v peno svojega vrchka. To sta bila Franz Kafka in g. Samsa, nekdanji. Bila sta sorazmerno mirna gosta, she zlasti, che ju primerjamo z naslednjim omizjem vechje zakljuchene druzhbe ducata Prazhanov, tipichnih predstavnikov meshchanskega razreda, ki so se pred svojimi hishnimi poshastmi (soprogami) zatekli v pivnico, od koder se drznejo oditi domov shele, ko so tako pijani, da lahko drugo jutro tolazhilno ugotovijo, da so bili tako pijani, da sploh niso vedeli, kaj delajo, in so samo zato prishli domov k svojim hishnim brontozavrom, ki jih osrechijo edino, da najdejo krivca za svojo nesrecho. Ta pa so seveda prav prirochno njihovi pijani mozhje, ki so se nocoj tako veselo zapijali, ob tem pa prepevali kvantashke pesmi, kakrshnih se pred svojimi matronami ne drznejo ponoviti niti v mislih, kaj shele na glas. No, petje in pitje sta jih tako zaposlila, da niso opazili niti nenavadnega Kafkovega spremljevalca niti nashih petih narodnih junakov. Zvon je odbil zhe drugo uro po polnochi in vsa dvorana je odmevala v pijanski ekstazi vech zakljuchenih druzhb. »Mat kurba,« je dejal Peter Klepec, »chas je za sladico vechera — za sladko, malo Chehinjo, garnirano na parishki nachin.« Jan Hus niti ni vedel, da na glas govori svoje misli: »Atanor bi zadostoval; samo atanor in prave sestavine, pa bi dobil negorljivo zashchito.« Menda je zhe takrat vedel, da ga bo papezh na koncu skuril na grmadi. »Che je politika kurba — che gre verjeti Goetheju — potem politik potrebuje kurbo. In jaz sem velik politik!« je Massaryk preprichano in strastno zagotovil preostalim trem. Martin Krpan pa je zhelel s tovarishijo obujati svoje najlepshe spomine na njegovo kobilico, vendar se mu je od pijanosti in ganjenosti jezik zhe tako zapletal, da je raje umolknil in do konca nagnil svoj vrchek. 46 Revija SRP Jan Hus je narochil novo rundo na svoj rachun. Massaryk se je medtem spomnil, da so telefon zhe izumili in je stopil telefonirat svojemu dobremu prijatelju Edvardu, ki je vzdrzheval pravo zhrebcharno raznih lepotic ob povsem sprejemljivih cenah in z mozhnostjo odplachevanja v vech obrokih, hkrati pa so Massaryku — kot dobri in redni stranki — dajali tudi poseben drzhavni popust, placheval pa je lahko tudi z drzhavnimi obveznicami, za katere so sicer zhe ptichki na strehah chivkali, da ne povrnejo niti glavnice, kaj shele kakshnih obresti. Kljub temu so lastniki bordelov Massarykove obveznice sprejemali po njihovi nominalni vrednosti. Potrebovali so Massaryka nich manj, kot je on potreboval njihove radodajke — obupno in brezmejno. Res pa je tudi, da je Massaryk she vsako lepotichko vrnil celo, v enem kosu in le malo obrabljeno. Shkodil jim res ni, obenem pa je bil pravi kavalir, ob katerem so se cipe — po vseh mesarskih vajencih in hishnikih — prav spochile, pa she samozavest se jim je okrepila. Massaryk je res znal delati z njimi, tudi che zhe ni tako zelo spretno obdelal njihovih muc. Pred vechjimi ali pomembnejshimi javnimi nastopi je kot mnogi poklicni tovarishi narochal te prelestne dekline in jim ticha porival v usta — nekakshno ogrevanje pred pravo stvarjo, ko je z zavitim besedichenjem namesto deklet v glavo jebal obchinstvo. Razen seveda Jana Husa, ki se je pivskim tovarishem opravichil, chesh da se mu mudi prevajat Biblijo, so v bordel odshli vsi — chastil je Massaryk, ki je imel poln hlachni zhep obveznic. POPOLDAN V AMSTERDAMU Evropska (v nekaterih primerih pa tudi svetovna) prestolnica diamantov, spolnosti, mamil, okultizma, satanizma rechne plovbe, vrhunskega profesionalizma in biznisa, kondomov, mode in kulture, tega najbolj odprtega mesta tulipanov in cvetja sploh na svetu, v katerem lahko na isti ulici vsak trenutek srechash ali uzresh ljudi, ki sta jim skupna le chas in kraj, sicer pa vsak od njih zhivi v lastnem svetu — eni v paradizhu, drugi v peklu. Seveda pa ima vsak raj svoj pekel in vsak pekel svoj raj. V svoj srebrno sivi rolls-royce vstopa diamantni judovski mogotec, ki se ga pod roko drzhi nekakshnaplaygirl of the month. Vrata jima pridrzhi uniformirani voznik, na blizhnjem plochniku mlada chrnska sluzhkinja potiska vozichek z dvema v svilo zavitima dvojchkoma kitajskih potez mimo opitega brezdomca, udobno nameshchenega na pragu razkoshne trinadstropne, seveda pa ozke hishe s pozlachenimi kljukami na vhodnih vratih. V njej je skrivni tempelj okultne zdruzhbe. Ta na svojem oltarju ob vsaki polni luni zhrtvuje otrochichke. Z njimi jih oskrbuje okrozhni zastopnik hells' angelsov — te mednarodne hudodelske zdruzhbe, ki se v A'damu pochuti bolje kot v Los(t) Angelesu, svoji pradomovini. 47 Revija SRP Mimogrede, ustanovitelj teh peklenskih angelov je bil menda chlan posadke amerishkega letala B52, ki je vrglo atomsko bombo na Japonsko. She vedno sedim v ozki ulici za trgom Damm tik poleg Kraljichine palache. Diamantni mogotec in njegova sladka in slastna prilezhnica sta se pravkar udobno namestila v avtu, ko se mimo na kolesu pripelje zombi in mi skozi odprto okno moje alfe, iz katere opazujem mesto, zasika, da bi pritegnil mojo pozornost. Ko mu to uspe, mi s povsem osteklenelim pogledom mrtvega osla ponudi koko. Ko v mojem odzivu ne vidi zanimanja, mirno odpelje naprej. Pri tem brezchutno preseka pot procesiji pokvechenih turistov, oveshenih s fotoaparati, ki vsi sedijo na motornih invalidskih vozichkih in zachudeni strmijo v to noro mesto. Vendar pa na plochniku lezhechega beracha s kartonskim napisom AIDS niti ne oshvrknejo s pogledom, kaj shele, da bi mu privoshchili kak kovanec. Skozi odprto okno mojega avta se vsiljivo skloni stara Indijka ali ciganka in mi v shepavi angleshchini razlozhi, da potrebuje en sam gulden za avtobus in da sem zhe shtirideseti, ki ji ga nochem dati. Dobila je nemshko marko, cheprav me je njen videz, in she zlasti pogled, preprichal, da denar potrebuje za kaj pomembnejshega kot pa za avtobusno karto. Dokler je bila mlajsha (lepsha), se je prodajala. Ko za njen kos mesa nihche ni hotel plachati 50 guldnov, je zachela krasti. Zasvojenost s heroinom jo je postopno spremenila v zombija, zhivega mrtveca, ki ne more vech niti krasti. Zdaj ji drugega kot berachenje niti vech ne preostane. V zhivordechem osvetljenem izlozhbenem oknu ob stari hishi s pozlachenimi kljukami se pred redkimi pogledi mimoidochih nasladno zvija precej mlajsha in lepsha prodajalka ljubezni, lahko bi rekli popolnih oblin. Razen sicer shtevilnih turistov, ki se ves dan valijo po sredishchu mesta, se Amsterdamchani nanjo in na njene kolegice niti ne ozrejo vech, saj so zaradi vsenavzochnosti spolnosti v tem mestu spolno zhe skoraj otopeli. Samo na tej ulici, ki se imenuje Grossaoveraubeek, in stoji na obrezhju kanala na levem bregu — lahko na kratki razdalji 150 korakov srechamo te usluzhnostne dejavnosti — pri chemer se bom omejil zgolj na uradne usluzhne dejavnosti, ki so jasno oznachene z bleshchechimi tablicami nad vhodom, ali pa kako drugache. Zraven hishe s pozlachenimi kljukami (tempelj satanske sekte se ne oglashuje na prochelju) sta brez lokalov v pritlichju, do koder mi sezhe pogled, le she dve navadni meshchanski hishi. Vse druge lepe starinske hishe pa imajo v pritlichju trgovske in gostinske lokale ali pa izlozhbe z golimi lepoticami — in v nizu se pred menoj vrstijo: delikatesa, kjer skupaj s prvovrstnimi delikatesami prodajajo tudi cigaretne papirchke, ob velikanskem pornoshopu stoji sloviti amsterdamski coffe shop Nostradamus; naslednja trgovina ima v izlozhbah barvite poletne obleke po najnovejshi modi, njena soseda pa v zhivopisni izlozhbi razstavlja kichaste kipce in slike in obeske in ne vem kaj vse she v slogu muffetov, Tolkienovih ilustracij, Andersenovih pripovedk in srednjeveshkih charovnic; zraven nje je majhna prodajalna cvetja, ki je svoj del plochnika zasedla s shtevilnimi lonchki s trajnicami. 48 Revija SRP Pred mano pochasi pripelje avtobus, poln japonskih turistov, ki zavzeto poslushajo vodichko, in se ustavi. Japonci organizirano in v urejeni vrsti zapustijo avtobus in se napotijo v pristan. Tam jih chaka turistichni gliser in panoramska vozhnja po kanalih Severnih Benetk. Ti gliserji s steklenimi strehami kot za stavo plujejo gor in dol po kanalih in neshtetokrat se mi je med tistim celodnevnim sprehodom po mestu zgodilo, da sem med opazovanjem mestnega vrvezha nenadoma zachutil, da me nekdo opazuje — pogledal sem proti kanalu in videl, da me je pravkar s pogledom oplazil neki potnik na tej ladji. V A'damu namrech opazujejo tudi opazovalce. To mesto je res nekaj nenavadnega. Naslednji lokal ponuja turshke chevapchiche — shishkebab ali kebap. Domachini somi vnaprej odsvetovali, da bi jih poskusil, sicer pa me je zhe pogled na zanemarjene in umazane natakarje odvrnil od vsake take zamisli. V tem chasu so mi vsaj she trije chrnski zombiji ponudili kokain, tako da sem se zhe vprashal, che je morda z mano kaj narobe. A sem se hitro spomnil, da sem zaradi prechute nochi med vozhnjo v te zahodne Benetke najbrzh malce bledichen, za kar pa ti zombiji po svojih izkushenj sklepajo, da sem bled zato, ker mi manjka nekaj, kar imajo na srecho oni. Zaradi njihovega nadlezhnega sikanja sem se navelichal sedeti v avtu. Raje sem se sprehodil po tej ulici, ki vam jo poskusham pricharati. Ta ulica s kanalom je pravzaprav skoraj zhe avtocesta, kajti ista ulica se razteza na obeh straneh kanala, po njeni sredini pa je v obe smeri prevozen tudi kanal — torej ima ulica kar shtiri vozne pasove — to pa je menda zhe avtocesta, vsaj v Sloveniji. Ta nasha ulica je na obeh cestah posuta z drevesi in grmovjem, vsakih nekaj sto metrov pa cesti iste ulice povezuje strm mostichek, ki je vselej dovolj visok, da ne ovira ladij, ki plujejo po kanalu. Res genialni in vrhunski urbanizem! Ptice pojo, iz blizhnjih trgovskih in drugih lokalov se oglasha razlichna glasba, vonj po orientalski kuhinji in zachimbah, hashishu in travi se mesha z izpushnimi plini shtevilnih vozil, ki po obrezhjih kanalov obupano, a vztrajno ishchejo prazen parkirni prostor. Ker sije sonce, je senca visokih dreves in hish nadvse dobrodoshla. Sprehajam se mimo vseh teh lokalov, in ko naletim na prvega z mizami na plochniku, sedem, da bi v miru zauzhil ta prelestni prizor strogo estetskih oblik srednjeveshke arhitekture, ki iz A'dama dela pravljichno mesto, polno mitov in legend. Obenem pa v sebi ne vem, che si morda vseeno ne zhelim kar najhitreje nazaj, nazaj v planinski raj in neokrnjeno lepoto narave. 20. avgusta 1994 49 Revija SRP Andrej Lutman SPIS KOT ZGODBA ... Na planoti, ki meji na kraj, kjer prebiva lik, ki je nagnjen kakor steklenica, kakor plastenka, kakor pijacha, ni druge mozhnosti, kakor nagon in nagnjenje. In nagnjenost k popivanju ter prebiranju. Pa nagibanje k zaljubljenosti. Ne v vsakrshno, da bi ga ljubkovala v njegovih vzvishenih stanjih, ki jih nudi pijacha, popivanje. Zaljubljen v eno in edino, kar goji pobozhno, predano, trmasto in zaletavo. Deklina mu ljubezni ne vracha v polni meri, marvech ga suklja s svojimi zheljami, zahtevami ter pretiravanji, s svojimi nagibanji, pa mu vracha tudi z nagnjenostjo do preobremenjenosti z lastno osebnostjo. Zaljubljenost v par ... Oba, nagnjenec in deklina, sta lika, ki sta najraje sama, v vsakdanjosti, enolichnosti, v zaprtosti vase. Zhivita zhivljenji, s katerima nimata kaj posebnega za pocheti, pa se zatekata k najrazlichnejshim dejavnostim, da ga vsaj na videz popestrita. Lik belezhi dogodke, ki naj bi bili usodni za zaljubljenost. Da pa bi bil bolj seznanjen z usodo, se obchasno zateche she k enemu liku, k razlagalcu usode, zvezdarju. Ta ga seznanja s pomeni, ki jih vidi v nebnih svetilih, in odgovarja na njegova poizvedovanju o chasu in nachinu dogajanja. Predvsem ga privlachi spolnost, ki mu predvsem zaradi nagnjenosti do samotnega popivanja in samozadovoljevanja predstavlja tezhavo, kar skusha reshevati s hlinjeno sramezhljivostjo. Z lastno navelichanostjo povzrochi, da med njima pride tudi do tovrstnega stika, ki pa je zdalech od popolnosti. Raje kot obchujeta, popivata, potujeta, predvsem pa se zavzemata za dejavnost dajanja utehe v obliki borbe za pravichnost v odnosih znotraj chloveshke rase. Vse pa v smislu oblike pijache, imenovane ta kratki oziroma shilce zhganice. Pretochnejshe, skoraj brez vmesnih pozhirkov. Obchasno sta se udelezhevala druzhenj zdruzhenj z najrazlichnejshih podrochij, s katerimi sta se od zunaj ali od znotraj ukvarjala. Besedila za take primere, ki so izhajala v spletni obliki, da so bila takoj na razpolago za bolj ali manj umestne komentarje, strinjanja ali she pogostejsha sprenevedanja o avtorjevih ugotovitvah, sta sestavljala v jutrih in suhih ust. Svoja izhodishcha sta strnila v misel, ki se nahaja v naslovu: Poskusi umeshchanja plemena v jecho. Shlo pa naj bi se za drzhavno ureditev (belezhi le she daljna zgodovina), ki lastnega plemena ne umeshcha vech na polozhaj vira drzhavne ureditve, kar pa je na nachin sprotnega objavljanja na svetovnem spletu, kjer ne shtejejo vech dnevi kot pri dnevnem tisku, ampak le she sekunde oziroma enote za 50 Revija SRP kar najmanjshi mozhen prostorski podatek, precej tvegano pochetje, morda celo protidrzhavno, protiplemensko. Spletne strani je mozhno v kar najhitrejshem chasu zapolniti s kar najvechjim mozhnim shtevilom podatkov, pa postaja njihova uchinkovitost sorazmerna trenutnim odzivom. Ob tem se pojavlja upravicheno chudenje, da je nujna tajnost zapisa in trajnost zaupanja dolochenim snovem oziroma nosilcem spomina. A vseeno je knjiga v papirni obliki s stalishcha shranjevanja pomembnejsha za zgodovinjenje plemenskih veshchin. Poseg v besedilo ... Zapis ne predstavlja popachenega besedishcha ali skladenjskih napak ali povrshnega urednishkega pregleda besedila za mozhno objavo ali she chesa primerljivega. Odrazha sodobnost izraznih tvorb osebice, ki bo nekoch morda strastna bralka, morda celo pisateljica. In morda bo nekoch tudi imela prilozhnost za pomenek, za obnovo vseh bolj ali manj pomembnih pripetljajev na poti po dezheli, kjer govore zelo razlichne oblike knjizhnega jezika. V ospredju izraza je pretochna slovenshchina, stkana iz pogledov na odrashchanje, na dozorevanje, na poizvedovanje za svetom, ki v obiskih prihaja naproti, na spoznavanje z govorico, govorom in govorjenjem. Pogostost tovrstnih obiskov je seveda nakazana z opisi obrednih nachinov potovanj, ko se knjizhni lik soocha s prilozhnostmi za zaznamke, iz katerih se razshirijo chrtice, zgodbice, skorajda pripovedke. Na raznovrstnost izraznega nachina opozarja z rekom: iz malega v she manjshe. Kljub oznaki zgodbe je v izchishcheni pisavi nujno prepoznati globino, kar nakazuje shirjenje pripovednega obzorja v podstat. Morda je pomenljivo, da bi se lahko dolzhino enega zapisa dalo primerjati s chasom ene vozhnje z zhe starodavnim prevoznim sredstvom, vozom. Ali pa s chasom, ki je potreben, da se odlozheno v spomin prebere na glas, ko je zbranost poslushalstva ob prilozhnostnem prebiranju obchinstvu she obvladljiva, se pravi, da ustaljenost oziroma navajenost bralstva na utechene vsebine naredi prichakovanje, zajeto v zgodbe, sveto. Poznejshi pomenki pa za gotovo prinesejo spoznanje, da so zgodbe skorajda chasopisni chlanki, ki naznanjajo, da je sodobnost pestrejsha od spominov. Poseg v poseg ... Odrazha se bivanjska stiska, predstavljena na nachin ravnodushja in s poudarjanjem nasprotujochih si pesnishkih podob. Razmishljanje o mestu pesnishke besede v pokrajini brez smisla in cilja se koncha z opredelitvijo za stalno preseganje lastne in druzhbene bede, za zhivljenje navkljub vsemu. In tu je na mestu posmeh, ki meji na zasmeh, kar pa ne gre v nasmejanost, v smeh, ki bi trajal. Je prej obramba pred zhalostjo, pretvarjanje, da je vse she kar nekako znosno, celo zanosno, pa cheprav se ve, da ni tako. Zanesljivost, pogojena s pogrezanjem v nepredstavljive razsezhnosti, zaznamovane in omejene s samostalnikoma nebo in dno, ki sta srednjega spola, je nichna. 51 Revija SRP Izpostavi gibanje. Zibanje zamenja kopnenje. In dalje ... che je zibanje omejeno z nebom in dnom, je kopnenje pogojeno z ustno votlino v drugachnem smislu: govor, ki se giblje v toploti ustnega izdiha, povzrocha pomlajevanje, povzrocha, da se da zaznati prihajajocho spremembo. Popreprostiti velja svoje ugotovitve, ki ne prinashajo kakshnih posebnih novosti v smislu ugotavljanja koprnenj, pach pa zaokrozhijo temeljna razmishljanja o polozhaju izrazhanja, ki je zaznamovano s pripadnostjo slogovnemu izumljanju v zhlahtni obliki govorice in njenega zapisa. Vse to se dogaja na stopnji, ko govor ni obremenjen s pretnjo po izginotju in tudi ni edina zdruzhitvena sila ljudstva, ki se ponasha z majhnostjo. Neizogibnost zaradi zgodovinskega trenutka, kar je prepoznavno prav po tem, da se je v njem dogajalo zasichevanje pritiskov glede zgledne domachinshchine. Zaman bi se iskalo kakshen poseben skladenjski lok ali usad, a tudi nametanost ni pravshnji opis za zlozhenosti. Edina oznaka, ki vzdrzhi, je ponavljanje enega in istega v mnogih delih in na mnoge nachine. V primerih ... Ljubezen je stanje preobremenjenosti, zaljubljenost pa dopushcha vech prostosti, saj je ljubezen chustvo, ki odnos nekako ovije, ga naredi sicer trdnega, a ga osiromashi za zvedavost, lahkotnost. O njem se pesni, ko pa je she toliko drugih stanj, stvari in oseb, na katerih pushcha svoje takte, svoje zloge, svoje zapise. In tudi o stvari, ki ga dela. To je pesem. Ena od velikih skrivnosti pesnishtva je slutnja. Slutnja, s katero zapisano besedilo povzema lastnosti chloveshke izrazne zmozhnosti, da poleg tistih osnovnejshih nagibov, nagonov in potreb izrazi she nekaj, kar prihaja, kar se dogaja, kar je izrocheno v prichakovanje. Pesnik ni vech znanilec brezizhodnega, brezciljnega, temvech tistega, kar pesnishka ustvarjalnost pogresha: igrivosti, oplemenitene s stalno zaljubljenostjo. Pesmi s spremnim besedilom sta vech kot pomenljiv primer dopisovanja. Kako si dopisujeta? S pesmimi povzema skladenjski lom, ki nastane, ko se pesnik odlochi, da bo prichel s svojim skladenjskim nachinom, pa spremno besedilo tako zastavi, da povzame drugachno obliko oziroma videz zapisa. Videz zapisa narekuje nachin sprejemanja temeljne vpetosti skladenjskih vzorcev pisave. So pesmi, ki vsebujejo igrive zasuke in igrna darila. Igrivi zasuki se kazhejo v neustaljeni skladenjski postavitvi. Kar pa povzrochi takshen neustaljen dogodek, pa je sama sestava izreka. Toliko o igrivih zasukih. O igralnih darilih pa sledeche: pesnitve, s katerimi potrese skladnjo domachinshchine, so napisane za vrhunsko usposobljeno izvajanje, se pravi prebiranje oziroma ozvochevanje chrk. Kaj ustavlja dih, kaj stori, da se dih, zaustavljen, potisne v govor, ki je pesem? Vprashanje ni namenjeno le vedi o sposobnosti telesa, ko pa naj bi vsebina diha prishla iz okolja. Namenjeno je predvsem prostoru, kjer lahko pesem tako zadiha, da z njo zanihajo tudi prostor, tudi dolochitve tega prostora, se pravi, da pesem dobi odmev. Pesem, she edini dokaz za obstoj prostora, kjer se lahko pojavi nekaj 52 Revija SRP razprostranjenega, nekaj, kar je dolocheno s premikanjem, na chemer pesnjenje izvaja dir svezhega ter drznega poskakovanja domachinshchine. Pesmi se med seboj ne razlikujejo, ampak se stopnjujejo, se prehitevajo, pa nastane sprevod, sestavljen s prikazni, ki sicer svoje poreklo vlechejo iz preteklosti, ki je v svetlobi, in nadaljujejo s stopicanjem na mestu, izginjajoche v narashchajocho temachnost. Takshen nachin stopnjevanja povzrocha spevne nize pesnishkih smislov, kar se odrazha v trojki: chud, dusha, zavest. Sprozhi se okamenitev, dogodi se slikovitost, dobi svoj pomen: pesnik se nasloni na kamen, na kip, na najbolj trpezhno snov, pa chetudi porozno, in dobi she en pomen: vrtacha, oblika tal, ki kljubuje tako vetru kakor tudi vodi in shchiti zemljo. Obsojanje medchloveshkih odnosov, ki so vsaj pripomogli, che ne tudi povzrochili razpad, o katerem se pesnik izreka. Klenost se iz pesmi izvije kot seme, ki ga burja zatolche v kamen. In tam skoraj nima mozhnosti, da vzklije. Ti liki zhivijo zhivljenje, ki je omejeno na nevsakdanje izkushnje, pa cheprav je njihovo zhivljenje docela vsakdanje. Za prispodobo lahko sluzhi mravljishche, katerega lega se spreminja, a notranja urejenost ostaja stalna in predvidljiva glede na lege. V ospredju je lahko izpoved v tretji osebi ednine, ki pa je uporabljena na tak nachin, da deluje kot prva oseba ednine. Opisi so namrech tako izdelani, da bralstvo temu liku pravzaprav gleda pod prste, tako rekoch v ochi, skorajda sobiva z njim ... 53 Revija SRP Ivo Antich RELAX (horror dvogovor) — Danes je svetovni psihotrend — sproshchenost. Zhe popevke nudijo nasvete: relax! don't worry! be happy! Panaceja: kdor ni sproshchen, je zgreshen. Ne bodi suzhenj kompleksov! Bodi potenten in chustveno inteligenten! Ne obupuj, pozitivne vibracije sooblikuj! Sproshcheno deluj, nakupuj in potuj! Chetudi si prekerec v mishji luknji in strgani suknji ... Kaj je sploh sproshchenost? — Zlochinska vseenost. — Mar je vsaka sproshchenost zlochin? — Che ni zlochin, je otrochja vznesenost ali pijanska zanesenost. — Torej bi bila sproshchenost skupni imenovalec zlochinca, otroka in pijanca? — Vsak od teh treh »tipov« nekje prestopi mejo namishljene sproshchenosti. Pri tem je vazhno, da ni zlochinec le fizichni morilec, otrok ni le shkrat v plenicah, pijanec ni le alkoholik ali narkoman. Umori lahko beseda ali molk, otrochji so lahko odrasli, pijan si lahko od strasti ali ideje. Skupni imenovalec je element infantilnosti. — Je morda morilec infantilen? — Umor je v jedru nezrela, presezhna reakcija. Ex abrupto. — Kot eksplozija. Ali je mozhna sproshchenost kot implozija? — Menishka zasvojenost. — Z vrlino? — Rekluzija kot ideja ne-deja. — Suha veja? Nefunkcionalnost? — Tudi to je po svoje funkcionalno. — Pijanost od strasti ... Umetnishka strast je kreativna, mar ne? — Le deloma, ker je tudi destruktivna. Nagib negativizma je zhe umetnishka iluzija upora zoper temeljni ontoloshki zakon anihilacije ali minljivosti. Afektacija »exegi monumentum«. Sploh je v marsikateri (re)akciji umetnikov element deviantnosti in infantilnosti. — Kaj pa otrok? — Iz otrok, zlasti iz »sproshchenih« najstnikov, lahko naredish najhujshe morilce. — In pijanci? — Po psihoanalizi je alkohol za alkoholike »nezavedni« nadomestek za materino mleko, ki ga pogreshajo. Zraven gre kajenje kot nadomestek za sesanje dojke. Pa 54 Revija SRP tudi obsesivno blebetanje kot rudiment literature izvira iz zachetne (oralne) razvojne faze. — Ima potemtakem v chasu vsesploshne negotovosti in povsod prezhechega terorizma pojem sproshchenosti sploh kakshen smisel? — Zmeraj je tak chas, le z modifikacijami. — Zahodnjakinja reche, da se pochuti sproshcheno v mini krilu. Kako je torej s sproshchenostjo pri zhenskah? — Razstavljanje repro-sekrecijskih organov naj bi bilo erotichno spodbujevalno. V jedru je (b)analno. — Ali je vsaj fotogenichno? — Afektirano higienichno. Reklamno nesramno. Vserabno ogabno. Atrakcija kot distrakcija. Infantilnost prehaja v imbecilnost. — Francoska prva dama, ki je »babica« svojega mozha, pride v javnost v mini krilu. Je kaj takega mozhno na primer v islamskem okolju? — Tam se pojem dostojnosti ochitno she ni izgubil v »sproshchenosti«. — Muslimanka reche, da se pochuti sproshcheno v burki ali feredzhi. Kaj to pomeni? — Globalna shizofarsa: pol sveta zhensko razkriva (do spodnje luknje), pol sveta pa jo zakriva (vchasih ji zakrije tudi luknjo za ochi). Mimogrede: beseda feredzha izvira iz arabske faradzh (zdravilo, udobje, sproshchenost). — Ali obstaja kak arbiter elegantiae, ki bi lahko razsodil glede takih nasprotij? — Zmeraj je mozhna kakshna arbitrazha kot shtafazha. Kakshen je njen uchinek v praksi, je stvar geo-bio-psiholoshkih okolishchin, ki vplivajo na »sproshcheno« razmejitev med rupo in luknjo. Med zgornjo in spodnjo strgano suknjo. (jun./jul. 2017) 55 Revija SRP Andrej Lutman VRATARKA Glasovi: vratar;pripravnik; %henska; nadzornica; voznik; vratarka;podjetnik; upravnica Tihi zvok sprejemnika, ki je ozadje glasovom. Vratar: Kako: prvich, pa zhe zamujash. Zamudim na vecherjo. Che si nov, she ne pomeni, da nisi odgovoren. Pripravnik: Prishel sem si le ogledat, kako bo ... kje bom zachel. Nisem she na razporedu. Vratar: Kako ne?! Pa ga poglejva. Kaj ne pishe tukaj: uvajanje. Izvolijo ... Pripravnik: Res. Nisem vedel. Vratar: Ha! Dolzhan si mi vsaj pol ure. V lepi vratarski navadi je, da pridesh vsaj chetrt pred uro ... che se je kaj za pomeniti. Toliko za vnaprej. Ko bi prishel malo prej, bi zhe opravila. Pripravnik: Res nisem vedel, da sem zhe v sluzhbi. Tudi malice nimam ... Pa zgoraj ... she delajo? Vratar: So zhe konchali. Mir bosh imel. Morda kak tovornjak ... Zapishi shtevilke in uro. Z mrakom prizhgi luchi. Pridi, pokazhem ti stikala. Pa seveda ure. Hitro, zamudil si. Pripravnik: Pa menite, da res kar delam? Ne morem se spomniti, da bi se bil zhe domenil. Vratar: Si tukaj ali nisi? Torej? Pripravnik: Vseeno ... Vratar: Je mar prishel kdo drug? Ura bo pol. Toliko nihche ne zamuja. Oglasil bi se. Pripravnik: Prav, saj poznam to podjetje in to vratarnico. Ena od bolj vrochih. Obchasno sem tukaj. Vem tudi za stikala in kje so ure. Lahko odidete. Le chudno, da sem tako nastopil ... Vratar: No, kaj sem rekel? Mi je pa ostal kruh, sir in hrushki. In mleko. Prezhivish. Nadzornik je bil popoldan zhe tukaj. Morda pa kaj zadremljesh. Ukrasti tu nimajo dosti. Srechno! Pripravnik: Srechno! She to: kdo me zamenja? Vratar: Bosh zhe videl, ha! Pripravnik: Chakajte, chakaaajte! Tu je nekaj, notri, pod mizo. Vratar: Kaj pa je? Pripravnik: Ne vem, diha. Vratar: Pojdi stran, da pogledam. Svetilko mi daj ... tam, pri vratih na steni je. Pripravnik: Vem, kje je ... tukaj. 56 Revija SRP Vratar: Hm, pa je res nekaj. Aha, vesh, kaj je? Ha, strah je. Le kaj prestrashi: zhival je. Pripravnik: Zhival. Jo poznate? Vratar: Seveda. Zhe od malega se ukvarjam z razlichnimi zhivalmi. Imava mleko in hrushki. Vesh kaj! Prej se she vpishi, da bo vse urejeno, che se kdo pojavi. Pa tisti krozhnik mi daj, da ji postrezhem. O-o, kakshen lepotec. Malo prestrashen, a ne prevech. Nalahno in pochasi se premikaj, da ni napeto, pa chimmanj korakov. To je redek gost. Pripravnik: Kako pa se imenuje? Vratar: Imenuje. Kar vprashaj, morda se ti pa predstavi. Pripravnik: Nisem mislil ime ... Tako ... no, h kateri vrsti pripada. Vratar: Kolikor vem, k zhivalski. Pripravnik: Vem, vem, mislil sem drugache. Vratar: Rad verjamem. Pripravnik: Naj ga pogrejem? Mleko. Vratar: Ni treba, saj ni bilo v hladilniku. Kar na krozhnik ga malo zlij, pa en hrushkin krhelj zraven. Da se pocedijo sline, che jih ima. Pripravnik: Kakshna zhival je to? Mislim, da je she nisem videl. Vratar: Rad verjamem. Hoohoj! Poglej, jesti bo zachelo. Ne slini se, kolikor lahko vidim. Ho, zhe pije, glej. To je dobro znamenje za tvojo sluzhbo. Tak obisk ni prav pogost ... sam se imel zgolj dva, se mi zdi. Ta bo tretji, skupen nekako. Ja, kdo bi si mislil, da se bova tako zvezala. Z zhivaljo. Si ti kdaj kaj takega pomislil? Pripravnik: Oh, ne vem. She vedno mislim, da sem nocoj po pomoti v sluzhbi. Vratar: Nikakor. Pa saj jo vidish. Poglej, se je zhe hrushke lotilo, poglej! Pripravnik: Vidim ... da, lepa zhival je. Pa menite, da je to res kako znamenje? Vratar: Vsekakor, verjemi mi. Pripravnik: Prvich vidim nekaj takega. Jih je dosti tod okoli? Vratar: Tega pa ne bi vedel. Pripravnik: Kako? Saj ste rekli, da ni prvich. Vratar: To zhe, a s tistim nisem misli tega. Pripravnik: Ne razumem ... Pa spole menjujete, pa ... Vratar: O, drek, poglej, naa, koliko je zhe ura. Prevoz sem zamudil. Dobro, da je she eden. Vidish, kaj se zgodi, che zamudish. Namesto da bi se ti sam ukvarjal s tem, se pa oba. Kako potem to ne bi bilo znamenje? V navezi in zavezi sva si, kaj hocheva. Bilo bi seveda precej enostavnejshe za oba, posebej pa she za zhival, che bi se ti sam z njim ukvarjal. Sicer pa: kaj bi pa ti storil, che bi bil sam s tem? Pripravnik: Ne vem. A mislim, da bi se prej ali slej domislil chesa podobnega. Ko bi me minil strah in bi sploh videl, kaj je. Jaz ne bi shel tako zraven. Verjetno bi ga s kako metlo preplashil in bi zbezhal ... Vratar: No, no, si kar mislim. She dobro, da si zamudil. Nisi mi vech dolzhan pol ure. Kako bi se potem le konchalo za zhival in vse nas, che bi jo ti morda poshkodoval, a? Si pomislil tudi to? Ne? Si kar mislim. 57 Revija SRP Pripravnik. Kaj pa bi se zgodilo? Vratar. Kaj pa bi se zgodilo? Ne vem, kako naj pa vem. A zgodilo bi se. In preprichan sem, da nich prav prijetnega. Koliko chasa pa zhe vratarish? Pripravnik. Ja ... s presledki bo kakshnih ... no, dobro leto. Vratar. Aha. No, v tem chasu si gotovo zhe naletel na kako chudno stvar ali dogodek. Nekaj, kar te je vzburilo ... Pripravnik. Ne vem, ne morem se chesa takega spomniti ... Ne vem, che je bilo kaj takega, mochnega ... Vratar. No, ko bosh o tem gubal chelo, pa pojdi do ur. Chas je za obhod. Pripravnik. Ne bi shla skupaj, da bo zhival imela mir? Vratar. Dober predlog. Tudi sam si moram pretegniti nogi, ko pa sem se zasedel ob chakanju nate. Pripravnik. Pretiravate, se mi zdi. Greva? Vratar. Pretiravam? S chim le? Greva. Opa, pochakaj, glej! Zhival tudi gre. No, pa je zunaj. Odlichno, she eno dobro znamenje, kdo bi si mislil! Pripravnik. Ja, kdo bi si le lahko mislil. Vratar. Zajedljiv si, pa kaj ti morem? Opa, poglej ga, kako koraca. Prav pochasi, nich ne bezhi. Kako je to jasno. Sam vidish, kako gre. Pa kaj mislish, da to niso znamenja? Kako si prevzeten. Pripravnik. Ne vem, o chem govorite. Vratar. Ne vesh? To si rekel? Hm, ti je dolgchas? Kdo bi si mislil. Popolnega tepca mi poshljejo, a? Chesa vse ne dozhivish. Pripravnik. Ne razumem. Nisem hotel biti zhaljiv, oprostite. Vratar. Prav brigajo me tvoje zhaljivke in vse ostalo. Ne prepoznash, to je. To je tisto, kar me zachenja skrbeti. Kako bosh vrataril, a? Ne vidish znamenj. Kakshno bo tvoje vratarjenje, se sprashujem. No, si se zhe spomnil kakega podobnega trenutka, znamenja, kot je bilo to? Pripravnik. Ne she. Vratar. Kaj morem. No, pa je odkoracalo. Da vesh, to ti pach she moram povedati, da so vse odshle v isti smeri kot pravkar tale. Hmm, morda sem ti pa to moral sporochiti, morda pa ... hm, to bi pa shlo ... Pa saj niti ni tako pomembno. Pomembno je, da se je na takshen nachin zgodilo. Pridi, greva k uram. Pripravnik. Je zhe mimo, zamujava, ho. Vratar. Nich zato. To se uposhteva. Preprichan sem, da se ne opazi. In tale pravkar je bil mochan. To pomeni, da od uprave ne dobiva opomina z zagovorom, kar sodi k taki zamudi pri urah. Zato pa zdaj le hitro, da ne zamochiva she bolj. Pojdi zdaj do ur. Pridem za tabo. Ej, pa kakshen dolgchas je bil. In kaj naredi zamuda ... pa pravish, da nocoj nimash sluzhbe ... Pripravnik, od dalech. Mojster, mooojster, pridite! Hitro, mojster! Vratar. Uh, kaj neki pa je? Pa ne, da se nadaljuje? Ja! Slishim! Pridem! Pripravnik. Nekdo je v manjshi stavbi zadaj. Videl sem postavo. 58 Revija SRP Vratar: Si preprichan? Veter in sence naredijo marsikaj tam zadaj. Pripravnik: Ne, nisem se zmotil. Notri sem videl luch, za hip, nato pa postavo, ki se je premikala. Nato sem vas poklical. Vratar: Morda bi bilo bolje, da me nisi. Morda te je she kdo slishal. Pripravnik: Zdaj pa vas sumim, da si vse skupaj krepko domishljate in se delate norca iz mene, pripravnika. Vratar: In zato naj bi zamudil na vecherjo in, che bo shlo tako naprej, tudi zadnji prevoz? Mislish, da si res tako duhovit? Zhivci te izdajajo. Prevech hrupno in vidno delujesh. Morash biti prikrit, da te napad ne dobi s presenechenjem. Vidish: po zhivali postava v stavbi. Imash svetilko? Hitro ponjo. Pochakam te. Svojo sem vzel. Da si mi takoj nazaj. Zhenska, od dalech: Tukaj sem, pridi. Pridi, kaj chakash, tu sem. Konchno si me dochakal. Pridi, preden se mladec vrne. Druge ni, zdaj vesh. Sem le jaz, ki te chakam. Vsako noch in vsak dan. Tukaj. Mladi me je videl le kot senco, tebi se kazhem popolna. She malo chasa imash, da stechesh k meni. Nato se mladec vrne in izginem. Ne najdeta me, a kar ishchita, bo preprichljivejshe. Zanj in zame, ha. A pridi, pridi, che imash chas. She malo. Pridi! Pridi ... Vratar: Kdo si? Kaj delash tukaj? Zhenska: Pa kaj zdaj sprashujesh ... Dobro vesh zame. Ne sprenevedaj se, pridi sem, ti pravim. Pa izvesh vse ... Vratar: Se mi blede? Vem, nisem dovolj prespan, vedno dremljem in bedim. Nisem naspan, vem. Pravili so mi o tem. Kar zgodi se, kar pojavi se ... Lepo, da je to v obliki tebe. Vshech si mi. Zhenska: Zdaj pridi sem. Mladec se vsak hip vrne. Vratar: Zdaj ne. Ko bo vech chasa in ko bom sam. Naslednjich sem tudi nochni. Tedaj zaplesheva, prav? Zhenska: Aha, bojish se. Takshen si torej. Slabich. Samo napihnesh se. Pa nich. Zdaj ali pa nikoli. Hitro, che hochesh. Vratar: Izsiljujesh. Kaj bom imel od tega? In kaj ti? Zhenska: Izgovoril si se. To je vse, kar zmoresh. Pa nich. Vratar: Pochakaj ... Pripravnik: Mojster, sem zhe tukaj. S kom pa se pogovarjate? Vratar: Nisi videl? Pripravnik: Kaj? Vratar: Postavo. Z njo sem govoril. Pripravnik: Pa kaj se norchujete iz mene? Zhe ves chas me hochete v nekaj vplesti. Vratar: Le v kaj naj bi te vpletal? Pripravnik: Ne vem ... Morda v to, da mi hochete vsiliti svoj pogled na dolochene dogodke ... Po svoje razlagate svet in hochete, da ga she sam tako. Vratar: Kaj si pa domishljash? Kdo ti kaj hoche? Dozhivela sva pach to, kar sva, in to je vse. Kako pa vse skupaj ti razlagash? 59 Revija SRP Pripravnik: Ne vem, che je prav zdaj chas za to. Kaj pa postava v stavbi? Vratar: Je ni vech. Saj prav z njo in o njej sem govoril. Pripravnik: Kdo je bil? Vratar: Pochakal bi, pa bi videl. Ko bi imel svetilko, se ne bi vrachal ponjo, in bi videl obiskovalko. Pripravnik: Obiskovalko? Vi ste me poslali po svetilko. Vratar: Seveda. In to je tudi razlog, da sumim v tvoje sposobnosti vratarja. Nisi obchutljiv, to je. Premalo chutish. Mislish, da o vratarjenju zhe vse vesh. To prav mogoche, da res. A res je tudi, da ne chutish. Ko bi bil prejle chutil, ne bi nasedel mojemu skoraj ukazu, da pojdi po svetilko. Uprl bi se mu. Verjetno res nisi za vratarja. Nich zato. Bodi vesel, da sem ti sploh povedal. Bosh pach pochel za denar kaj drugega. Tu ne bi bil zadovoljen. Postal bi raztresen, in tako pochasi brez odgovornosti. Pripravnik: Kako morete kar tako oceniti ... Vratar: Ha, kako. Vratar sem vsaj zhe toliko let, kot ti zhivish. Nekaj chasa sem bil tudi nadzornik, a sem se vrnil v vratarnico. Ljubshe mi je. Tu sem prezhivel na tisoche nochi. Pa da se neham hvaliti ... Pripravnik: Kam je pa odshla ... postava. Vratar: Tja, od koder je prishla. Iz senc v sence. Imel sem prav, ko sem ti bil prejle rekel, da veter in sence gospodarijo v tem predelu zemljishcha. Tu je bilo nekoch mnogo ljudi. Bilo je zabavishche. Ne za dolgo, a dovolj, da je stavba dobila drugachen pechat. Tu so se bili zbirali kar najrazlichnejshi ljudje, se druzhili, prepirali, sovrazhili, predvsem pa ljubili, tako ... dobesedno. Ne vem, kako je bilo, saj nisem bil z njimi. Le slishal sem jih, videl redko, saj je zemljishche imelo tedaj she eno vratarnico. Prav za tiste ljudi. Sam sem vedno vrataril v tejle. Slishal pa sem marsikaj ... Ti, bi skoraj pozabil, si opravil z urami? Pripravnik: Oh, ne. Pohitim. Vratar: No, vidish, kako ti ne gre od rok. Morda pa se morash bolj potruditi. Morda pa bosh s trudom dosegel, da ostanesh tu. Vesh, s trudom se vse dosezhe. Tudi chutenje okolja, kar je osnovna lastnost dobrega vratarja. Pripravnik: Pa vseeno: videl sem luch in postavo. Mimo tega ne morem. Vratar: Pojdi, greva skupaj okrog ur. Videl pa si tisto, kar si hotel videti. Tako gre to. Pripravnik: Uh, ko zdaj pomislim ... da, strinjam se. Kako veste? Je tudi z vami tako? Vratar: Tudi. Tako je bilo, dokler nisem neke nochi zachutil, da je nekaj tukaj. Prav sem bil premishljeval o tem, ko sem zachutil nekakshno prisotnost, ki je drugje na tem zemljishchu ni bilo. Hodil sem bil tod okrog, obseden. Pa sem se domislil: nekako sem ocenil, kje je chudnosti, da tako rechem, najvech. Tja sem postavil uro, jo do konca navil in pustil. Naslednji vecher sem jo vzel s tal in jo primerjal z drugo. Razlika je bila ochitna. No, kaj pa o tem mislish? Pripravnik: Oh, verjetno je zaradi vlage zaostala ... 60 Revija SRP Vratar: Od kod ti podatek: zaostala? Sam ti ga nisem dal. Bedno sklepash. No, kakorkoli, prehitevala je. Za skoraj chetrt dne, si mislish? Pripravnik: Ne verjamem. Vratar: Pa nich. A si jo vseeno videl, doli, v stavbi. Pripravnik: Mmh, che pomislim, da na tem delu tudi ure ni, imate morda she prav, da je nekaj tukaj. Vratar: Glede ure ... Bila je na zachetku. A je ves chas nekaj nagajalo, so rekli in jo odstranili. Tako je to najdaljshi odsek na obhodu brez ure. Tudi stavbi v tem delu sta brez uporabe, propadata. Sta zhe motechi za vse, tudi za lastnika. Kmalu bo tod drugache, se mi dozdeva. Pripravnik: Pa mislite, da se kaj tu ... spreminja? Vratar: Se. To je tisto. In tisto je to. Narashcha. Mochni se. Vsaj tako chutim. Razrashcha se, tako. In postava je vedno mochnejsha, mlajsha, polnejsha. Kmalu se lahko odlepi in zazhivi. Pripravnik: Odlepi od chesa? Vratar: Oh, samo tako si predstavljam: da je she v stopnji razvoja, pa da je nekako priklenjena na ozemlje. Ko se dovolj okrepi, bo pach prekinila vez in prosto zazhivela. Pripravnik: Je zhenska? Vratar: Meni se tako kazhe. Sochna stvar. Tebi se lahko pokazhe kot kak stvor. Videl si senco, kaj pa vem ... Bolj samski sem, pri tebi zna biti drugache. Imash dekle? Pripravnik: No, hmm, imam, a ne za stalno. Vratar: She menjavash, ha? Pripravnik: Pa ni ravno tako ... Vratar: No, pustiva. Tu bosh lahko marsikaj v tej smeri tudi sam s seboj pochel, he, he, he. Pripravnik: Ni me potrebno zhaliti. Ne odlochate vi o tem. Vratar: To imash pa prav. Lahko pa o tem izrechem karkoli, se ti ne zdi? Pripravnik: Lahko, a se morate odgovorno zavedati posledic vsega. Vratar: Ja, da se ne poshchijem, kaj pa klobasash. Che hochesh biti tu in sluzhiti denar, morash prebiti z mano she slabo uro pripravnishtva, in na podlagi vsega bom presodil, kaj sporochim naprej. Od mene je odvisno, ali ostanesh tu ali ne. Jasno? Pripravnik: Kaj vi odlochate? Vratar: Kdo pa lahko? Vidish she koga, ki je s tabo? Pripravnik: Kaj pa postava? Vratar: Ona te zaznava ne glede na vse. Odlocha pa she ne, ha. Ha, mogoche bi bila pa ona najboljsha sodilka, kdo je sposoben za vratarjenje in kdo ne. Pripravnik: Uh, ni to zhe malo ... blaznost? Vratar: Blaznost? Ti ... pa mi povej, kaj ni blaznost? Katero nashe dejanje ali pochetje ni blaznost? Pripravnik: To je pa tezhko vprashanje ... Bi odgovoril z: pravilno zhiveti. 61 Revija SRP Vratar: Odlichno si odgovoril. Dodal bi le, da je to najvechja blaznost, a to je le opomba. Aha, da ne pozabim, te kljuche poglej. Vchasih jih pride kdo iskat. Pa tu se mora podpisati in napisati, chemu jih potrebuje. Tam mora biti nekaj pomembnega. Nisem she odkril, kaj. Vse je zelo skrivnostno okoli tega. V vsem tem chasu, ki ga prebijem tu, mi she ni uspelo tega izvedeti, si mislish. Mora res nekaj biti tam, za tistim kljuchem. Tudi ne vem natanchno, kje se nahajajo prostori, ki jih ti kljuchi odpirajo. Vstopa v tiste prostore nimamo odobrenega, ne glede na karkoli. Le obvestiti je potrebno. Tu je shtevilka. Smo le vratarji, nich vech in nich manj. Nimamo popolne odgovornosti, kar je morda tudi lepo v tem poklicu. Le opazujemo, zapiramo in odpiramo duri, kaj zabelezhimo, pa gre. Pripravnik: Kaj pa sploh pochno tu? Vratar: Menim, da nekaj za vojsko. Ne vse, a dobrshni del gre tja. Vesh, vsi tu so zelo skrivnostni. She chistilke in chistilci. In tudi ne moresh kar tako priti sem, na obisk ali morda v sluzhbo. Nismo namrech varnostniki, to morash lochiti, cheprav se nas vchasih mesha z njimi. No, tudi tebe so izbrali na podlagi dolochenih podatkov, sicer ne bi prishel na to mesto. Ne pride vsak sem. Pripravnik: Pretiravate. Prav lepo sem shel do posredovalnice del, kjer mi je bilo predlagano vratarstvo, pa sem zachel, takrat. Vmes pa nich, po chemer naj bi me preverjali. Vratar: Kako pa mislish, da bi te preverjali? Tihe vaje in nareki? Opazovali so tvoje delo. Kolikokrat si zadremal, zamudil, bil povrshen ... Tudi uchni uspeh je dejavnik. Pa so te sestavili in na podlagi vseh podatkov se je rodila odlochitev, da bosh smel tu vratariti. A vse se je zgodilo nekajkrat hitreje od chasa, ki sem ga porabil, da sem ti to povedal. Imajo nas v rachunalniku, to mislim. Pa nas ocenjujejo in razporejajo. A vseeno, obchutka she nimash. Morda pa ti ga prav nocojshnji dogodki prinesejo ali obudijo. Pripravnik: Uh, je to vse tako zapleteno ... morda pa res nisem za take stvari. Vratar: Ne obupaj prehitro. Vrniva se v vratarnico. She s to uro opravish, pa sva konchala. Pripravnik: Prilegel bi se chaj, hm. Vratar, sreba chaj: Dobrega si skuhal, mochan je. Pripravnik: Nauchil sem se od nekega starega vratarja. Bil je zhe v pokoju, a je she hodil tja. Popoldan. Moja prva vratarjenja. Tudi dremati me je uchil. Vratar: Kaj pa vratarke? Pripravnik: Ho, ne poznam. Nobene. She najblizhji sem si bil s snazhilkami. Vratar: Tudi to je pomembno. Vchasih so edini vir dolochenih podatkov. Pripravnik: Glej, premene svetlobe. Vozilo se priblizhuje. Vratar: Morda tovornjak ... Nadzornica: Dober vecher! Vratar in pripravnik: Dober vecher! Vratar: Ste novi?! 62 Revija SRP Nadzornica: In stalna. Je kaj novega? Vratar: Nich, razen uvajanja. Nadzornica: Je pa zhe krepko chez uro. Ne gre? Vratar: Gre, gre; malo sva se razgovorila. Ne mudi se mi. Dva dni sem prost. Nadzornica: Vse je urejeno. Srechno. Vratar in pripravnik: Srechno! Pripravnik: In kaj bova zdaj? Vratar: Le kako naj vem za oba? Zase vem, da zadremljem, to tudi tebi predlagam, saj se nadzornica verjetno ne vrne, sploh pa sedaj, ko sva oba tu. Pripravnik: Pa ure? Vratar: Prav vseeno je. Bolj proti jutru, mislim, da bo zadostovalo. Ne preverja se na drobno, razen che ni kaj izjemnega ali zanimivega. Poznam primer, ko je shlo skozi tudi brez ur. A to je izjema. Je pa tu vsekakor zemljishche, ki ima vpliv na vse, kar je na njem ali v stiku z njim. Toliko ti povem pred dremezhem. Pa tudi dremezh je tu drugachen. Poskusi. Pripravnik: Vse to je spet eno veliko pretiravanje. Vratar: Tudi mogoche. Pripravnik: Hmmm ... Vratar: Nich, a si za to, da si ogledava tiste prostore, ki jih imajo tam tako skrbno pod nadzorom? Res me mika tja. V dremezhu, seveda. Skupaj nama nemara uspe. Sam ne pridem skozi. Imajo polje, ga chutim, mochno polje, vsaj zame. Skupaj pa greva skozi, se mi zdi. Pripravnik: Ne vem, o chem govorite. Vratar: O dremezhu, o potovanju v bedenju. Kaj se nisi tega uchil pri starem? Pripravnik: Ja, tudi o tem mi je govoril, zdaj se spominjam. Kot bi bil to zhe popolnoma pozabil. Potovati v dremezhu, ja, tudi to sva pochela s starim vratarjem. In varovanje zemljishcha v dremezhu, tudi to. Vratar: No, vidish, le spomniti se je bilo treba. Pripravnik: Lahko vidim, vsega sem se spomnil, le ne vem, kako sem lahko vse to tako preprosto pozabil. Vratar: Se zgodi pogosteje, kot bi si chlovek lahko le mislil. Predvsem takshne stvari se kaj zlahka pozabi. Mislish, da je igra, da je zapravljanje chasa, pa ni. Pravzaprav je tako, da ti mora kdo vse skupaj spet obuditi, pa se zgane spomin in je. Delujesh. Tako to gre. Pripravnik: Nekako vam kar verjamem. Vratar: Nekaj chasa bom she vodil sam, da se spet privadish, nato pa prevzamesh. Ko bova zhe notri. In za ven. Tudi vzvratno polje naj bi bilo tam. Pripravnik: Po tem, kar pravite, zna biti, da so tam res prave stvari. Vratar: Udobno se namestiva ... Tu imajo res prave stole za dremezh. Predlagam, da se dobiva pri prvi svetilki, takoj za drugo uro. Pripravnik: Velja. She ugasnem stropno luch, privijem sprejemnik ... 63 Revija SRP Vratar: Da, pa tudi to okno spredaj zapri, pa onega zadaj pripri, pa samo zgoraj, toliko, da se slishi od zunaj ... Pripravnik: Takoj. Vratar: ... da, svetilka je dobro izbrana ... Pripravnik: ... hitro sva se nashla ... Vratar: ... chutish napetost ... Pripravnik: ... polje ... Vratar: ... kozhico ... Pripravnik: ... in skozi greva: zdaj! Pripravnik: Mojster, ste tu?! Vratar: Mhmm. Pripravnik: Mojster! Me slishite? Sledite mojemu glasu! Mojster! Sem pridite ... Vratar: Aha, a-ha, ti si to, he, he ... Pripravnik: No, je zhe dobro. Vratar: No, si jo videl? Pripravnik: Sem. Vratar: In? Pripravnik: Nekakshno neumnost bom izrekel: znana mi je, poznam jo; bila sva zhe skupaj, nekje. Ne vem, nich ne vem. Grozno je. Vratar: No, pa si se obesil, he, he ... kot smo se vsi. Vse je znano, zhe videno, pa srechujemo v budnosti. Dremezh je le preizkus: che znash potovati v dremezhu, lahko obishchesh vse to kadarkoli. In da vesh, zdaj je oklic: postal si pravi vratar! Pripravnishtvo je tako rekoch mimo. Pripravnik: Hja, kaj pa vse to pomeni? Vratar: Mirno se posmehuj. Pomeni, da vesh za vrata in da znash do tja in skozi. Ostalo in nadalje prevzame tisto, kar se ti kazhe kot ona. Pripravnik: Se kazhe kot ona?!! Vratar: Tochno. Kaj mislish, da je res ... ona? Imash tezhave s spolnostjo? Tudi ti? Nekaterim se namrech ne kazhe vech kot ona. Nekateri vidijo polje drugachnosti. Pripravnik: Kako? Vratar: Zhe izvesh od njih, che izvesh; che jih srechash. Pripravnik: Kako ... che jih srecham ... kje? Vratar: Vse ob svojem chasu, che ta chas bo, he, he ... Pripravnik: Spet pretiravate. Vratar: Ja, che chlovek tako pogleda, se zgodi, da se prichne prva zora kazati, poglej! Pripravnik: Kako, bo zhe jutro? Vratar: Kmalu, kakopak. Pripravnik: Pa koliko chasa sva bila notri, v dremezhu? 64 Revija SRP Vratar: To je lahko zelo razlichno. Natanchno se ne da dolochiti. Kdo bi potem she ukvarjal z urami? Vse to se uposhteva, vsaj tako se kazhe. Pripravnik: Kako je torej vse to narejeno? Vem, sanjam, vem, zakaj sem kar naenkrat nastopil sluzhbo. Pravzaprav tu she nisem bil. Le znano mi je. Kot ona ali ono ali karkoli zhe. Morda pa je to vratarska blaznost. Poglejte! Zhival se je spet pojavila. Vratar: O, o, kaj pa je to? Nich, tega bo pa treba odgnati, jutranje je. Pripravnik: Odgnati? Vratar: Da. Vzemi metlo, da ne poshkodujesh. Pripravnik: Metlo? Kako, prej ste drugache govorili. Vratar: Drzhi, a s tem je drugache. Morda ... che bi imel rokavice ... Ne! Vzemi brisacho, pa notri zavij, pa prenesem. Pripravnik: In zakaj je jutranji takshen, da ga — Vratar: Pozneje o tem. Daj, ovij ga, she spodaj, tako ... zdaj mi pa podaj. Uf, prav tezhko je. Tolstezh, ha. Shkoda, da je prishlo ob zarji. No, greva, da odneseva stran. Vratar: Tu, pri svetilki ga spustim. Pripravnik: Bo pomembna smer njegovega odhoda? Vratar: Mislim, da bolj najina zanj. Na, zhival, izvoli, tu bodi. Zdaj se pa kar hitro vrniva v vratarnico. Vratar: Tole jutranje je hinavsko. Ne reshish se jih zlepa. Zalezhejo se v tvoje zhivljenje in hochejo vedno vech pozornosti. Pripravnik: Spet pretiravate. Kako bi takshna zhival lahko postala tako mochan dejavnik? Vratar: Uh, kako izborno izrazhanje. Pa ja ne mislish, da bi ti bilo stalno za petama? Ne, ni zhival tisto, kar bi poseglo v zhivljenje. Bil pa bi dolochen splet dogodkov, ki bi jih lahko povezal le z zhivaljo. Pa dovolj o tem, da se ne vrne. Saj si videl, od kod je bilo prishlo. Pripravnik: In imelo je nekakshno senco pred sabo. Vratar: Oho, dobro opazujesh. Prav ta senca bi bila lahko usodna, che se je ne bi pravochasno znebila. In senca bi rasla, se prilepila na naju in sprozhila dolochen tek dogodkov. Pripravnik: Bi umrla? Vratar: Ah, tudi lahko. Kako si temachen. Lahko bi se zaljubila v kako usodno zhensko. Ali pa kaj drugega. Kdo bi vedel. Pripravnik: Da, nikoli ne izveva. Vratar: Ne, tega nikoli. A zdaj vsaj vesh, s chim imash lahko tu vse opraviti. Tole z urami je she najmanj. A zapomni si: z urami se morash ukvarjati, che ni posebnih dogodkov in s tem ukrepov! O vsem pa natanchno zapishi. Pripravnik: Tudi to nocoj? Vratar: Ja kaj pa mislish? Sem mar jaz v sluzhbi? Kar zachni, grem do ur. Morda pa bo zdaj malo miru. Revija SRP 65 Pripravnik. Tudi sam pojdem na svezhi zrak. Vratar. Hm, ne vem, che ti bo koristil, zgodaj je she. Pochakaj, da se skoraj zdani. Najbolj bi bilo, da si skupaj s prvim sonchnim zharkom stopita naproti. Zdaj rajshi zapishi, saj ni treba na dolgo. Pripravnik. Hm, veliko je tega. Ne bi raje skupaj? Vratar. Ne izmikaj se. Te je strah? Pripravnik. Ne, ni to, le prevech je vsega. Ko kaj od tega poskusim povezati v stavek, me tako chudno spreleti. Vratar. Ja, so pach nove izkushnje. Se bosh moral kar navaditi. Po domache pa se temu reche, da si postal obchutljivejshi. Torej. pishi; grem do ur. Pripravnik. No, ja, drzhi ... Nadzornica. Dobro jutro. Pripravnik. O, o, ja, dobro jutro, kje ... oh, ste me presenetili, hm, pishem, bilo je toliko ... Nadzornica. Naj vidim; ho, kar dolgo porochilo. Ni na dolgo ... Kako, notri sta bila? Povej, imajo she tisti velik ribnik? Pripravnik. Imajo. Skakal sem vanj ... oh, ne vem, ne verjamem vech, zdaj, ko to govorim, se mi zdi, da lazhem, da si sproti izmishljujem. Nadzornica. Tako je to urejeno. Ne zdi se nam verjetno, pa se s tem ali takshnim ne ukvarjamo. Ta vratarnica je redkost, ki si je ne zasluzhi vsakdo. Je zachetek nechesa, kar presega vsakrshno vratarstvo. Pripravnik. Kako, ne razumem. Nadzornica. Ja, kako pa mislish, da se napreduje? Pripravnik. No, o tem pa she nisem razmishljal. Nadzornica. Saj ni potrebno. Pomembno je le, da odgovorno opravljash svoje dolzhnosti, ko si tu. Pa da si tochen in zanesljiv. Ostalo po dogovoru. Sicer pa ti vech o tem pove, ko se vrne od ur. Imash pa srecho, da si je cel delavnik vzel zate. Pripravnik. Bila naj bi taka znamenja, pravi. Zhival in ostalo. Kot sem zapisal. Vratar. Oho, kaj spet nadzor? Tretjich danes. Drugich vas vidim. Je kaj narobe? Nadzornica. Ne, nikakor. Le dogaja se, kajne? Na upravi sem izvedela, da bo tu uvajanje. Pa je bilo kar uspeshno, kot lahko zasledim iz porochila, ki pa she ni dokonchano in verjetno tudi ne dokonchno. Opazila sem namrech precej nedorechenosti. No, veselo na delo. Odhajam. Vratar. Ne, prosim, imel bi par vprashanj. Nadzornica. Za par naj bo, a ne vech. Vratar. Dorecheno. Nadzornica. Torej? Vratar. Mlad je she, pa zhe nalagash toliko smisla. Nadzornica. Pa kaj! Si ga priuchil ali ne? Vratar. Seveda, a vendar — 66 Revija SRP Nadzornica: Nich vendar. Kolikor mi je znano, je do zdaj she vedno zamochil. She dobro, da je sploh prishel na razpored. Che bi imela vpliv, dvomim, da bi ga ponovno sprejela. No, pustiva. She vprashanje? Vratar: Kako — Pripravnik: Oprostita, da se vmeshavam, a me zanima, ali se o meni pogovarjata? Nadzornica: Ha, pogovarjava se o meni, ne o tebi. Za zamenjavo gre. Nadaljuj! Vratar: Torej: kako mislish, da je potrebno prirediti porochilo, da bo shlo skozi? Nadzornica: Prirediti? Vratar: Seveda. Pa menda ne mislish, da bi shla v podrobnosti, ki se kasneje lahko izkazhejo za postranske zadeve? Nadzornica: Menim, da sprashujesh neumnosti. Saj vendar nisi zachetnik. Koliko takshnih porochil si zhe napisal? Vratar: Vem, a vendar ... Pripravnik: Pa saj se prav o meni pogovarjata! Vratar: Dobro poslushaj: v lepo vratarsko navado sodi tudi to, da se ne vmeshavash v stvari, ki se te ne tichejo. Pripravnik: Pa saj se me tichejo! Nadzornica: Pojdi na obhod, da se s tvojim predpostavljenim v miru pogovorim. Koliko vem, bo potrebno odpreti glavna vrata za vozila in postoriti vse v zvezi s tem. Tovornjaki morda zhe kmalu pripeljejo. Dani se. Ura je zgodnja. Pripravnik: Pa naj bo. Kaj je zhe treba postoriti? Vratar: Kaj mi nisi bil zagotavljal, da si zhe bil na tem delovnem mestu? Pripravnik: Seveda, a preverjam, ali to drzhi. She vedno me namrech moti, da sem morda po pomoti tukaj. Vratar: Ne zachenjaj spet. S takimi dvomi sva opravila. Si tu ali ne? Pripravnik: Ne vem vech. Na trenutke me ima, da sploh nisem tukaj. Nadzornica: Kaj pa je s tabo? Si preutrujen? Daj, poglej, kdaj je naslednjich na razporedu. Vratar: Trenutek ... Pojutrishnjem popoldan. Mirno se spochije. Torej: na obhod! Pripravnik: Pa che grem kar lepo domov? Vratar: Te mika? Nadzornica: Dovolj vaju imam. Uprava prichakuje natanchno porochilo. To pa je tudi vse, kar se mene tiche. Vratar: Ne, pochakaj! Ti pa na obhod! Pa ne hodi prehitro nazaj. Pripravnik: Trenutek. Kolikor vem, imam tu jaz zdaj glavno besedo. Sem namrech sam odgovoren za vse dogajanje na tem ozemlju. Drzhi? Nadzornica: Ne drzhi povsem, a sprejemam takshen ugovor. Greva midva? Vratar: Kaj pa vem ... Gre mi zgolj za to, da bo porochilo delovalo, saj vesh. Nadzornica: Odlochi se zhe. Revija SRP 67 Vratar: Dobro, ostanimo tukaj, ti fant pa molchi, da se dogovorim. Gre se tudi zate in tvojo prihodnost. Porochilo bo osnova za nadaljnje ukrepe v zvezi z dogajanjem na zemljishchu, kamor nimamo vstopa. Potrebujemo namrech dolochene podatke, ki pa jih od podjetja ne dobimo. Uprava meni, da so za nas nujni, a podjetje trdi, da ni tako. Pripravnik: Zdaj vaju pa imam! Nadzornica in vratar: Ven! Pripravnik: Ne grem. Vidva pojdeta. Predvsem pa zahtevam od vas, nadzornica, kake papirje, da ste res nadzornica. Nadzornica: Mislim, da sva se prenaglila. Vratar: Strinjam se. Ti pa mirno lahko odidesh. Odgovornost za vse poslej prevzemam nase. Prvi obchutek me ni prevaral. Nisi sposoben. Pripravnik: Usposobljen pa sem. Nadzornica: Za kaj le? Pripravnik: Vi oziroma ti nisi nadzornica. Vam pa povem, da se mi dozdeva, da ste imeli prav glede tiste sence v stavbi. Ozhivela je. Vratar: Ho, postajash zabaven. Lahko ostanesh, a odgovornosti ne preklichem. Nadzornica: Kdo da sem? Vratar: Aha, nisi she natanchno prebrala porochila, ki ga je napisal. Che bi ga, bi vedela, na kaj misli. Nadzornica: Ni mi bilo potrebno. Pa tudi ni dokonchno. Sicer pa se mi dozdeva, da tudi sama potrebujem pochitek. Morda mi odobrijo celo bolnishko. Zhe dolgo nisem bila. Tudi na dopustu ne. Pozna se mi. Pripravnik: Vem, da sem vaju prepoznal. Vratar: Le po chem? Pripravnik: Prvich sta se vikala, zdaj se zhe ves chas tikata. Nadzornica: Kako? Aha, pa saj vesh: Najprej se vika, nato tika. Se dogaja tudi obratno? Vratar: Meni se je zhe. Enkrat. Nadzornica: Res? O tem mi nisi nikoli govoril. Pa se dolgo poznava. Pripravnik: No, prav na to sem mislil. Ko ste ali ko si sinochi prishla na prvi nadzor, sta se vikala. Drzhi? Nadzornica in vratar: Kdo bi to vedel ... Ti? Pripravnik: Kako skladno govorita. Sta se nauchila na pamet? Nadzornica in vratar: Seveda. In she mnogo drugega. Tudi plesheva skupaj. Pripravnik: Pokazhita! Tovornjak. Vratar: Menim, da kar ti odpleshesh. Bosh omogochil tovornjaku vstop? Pripravnik: Lahko. Kaj zhe je potrebno postoriti? Vratar: Si zmeden? 68 Revija SRP Pripravnik: Che zhe sem, sem zaradi vaju. Begata me. Kako naj bom potem zbran in ostalo, kar sodi zraven. Nadzornica: Si ga slishal? Kar ne morem verjeti. Vratar: Po vsem she to dozhiviva. Morda bi moral tudi jaz zaprositi za kak teden — Hupanje tovornjaka. Vratar: Ali dva — Hupanje tovornjaka. Vratar: Hm, nich ne bo. She izgovoriti ne uspem, kaj shele da bi dobil odobreno. Nadzornica: Vseeno poskusi. Kako besedo zate rechem. Pripravnik: Kdo bo pa zame kaj rekel? Vratar: Odpri zhe vrata, vendar. Pripravnik: Takoj. Tako, je v redu? Nadzornica: Priden. Vratar: Zdaj ga pa she usmeri na prostor, kjer odlozhi tovor. Pripravnik: Kje je ta prostor? Vratar: Pa o chem se zhe ves chas pogovarjamo? Nadzornica: Imam obchutek, da se spreneveda. Vratar: Si slishal? Pripravnik: Kje je prostor? Nadzornica: Preprichana sem, da se spreneveda. Vratar: Pustiva zdaj to. Tovornjak chaka. Torej: gresh ali ne? Pripravnik: Rad, a ne vem, kam. Vratar: Pridi torej, pokazhem ti. Lahko she toliko pochakash, da se vrneva? Nadzornica: Menda, a ne odlashajta. Imash kje kak chasopis? Vratar: Seveda. V torbi. Postrezi si. Voznik: Kaj pa imate spet tam? Vratar: Dobro jutro. Nich, nich, le pripravnik ni she utechen. Pripravnik: Le izgovarjajte se. Voznik: Pohitita. Polno imam. Vratar: Seveda, takoj. Ti pa utihni in glej, che te she zanima ta sluzhba. Pripravnik: Naj premislim ... Voznik: Ta pa hitro dojema, kaj? Vratar: Hm, ne bi zdaj she o tem. Pripravnik: Brez zamere, a res ne vem, ali ima to sploh she kak smisel. Vratar: Ima, ima, a morda ne zate. Pripravnik: Saj prav na to sem pomislil. Vratar: Ne duhovichi in poglej: ta gumb je za luch znotraj, tako pa odpresh she notranja vrata. Za ostalo ne skrbi. Ko koncha, pridesh sem, zopet zapresh in ugasnesh luch. Bo shlo? Revija SRP 69 Pripravnik: Naj poskusim ... Voznik: Bo zhe kaj? Nimam dosti chasa, pohitita. Vratar: Ne sitnarite vendar. Uvaja se. Voznik: Pa kaj jih zdaj uvajate cele nochi? Vratar: Ta je izjema. Voznik: Tako nadarjen ali kaj? Vratar: Pravzaprav se ne motite, a pustimo to. Pripravnik: Nadarjen? Kaj pa govorite! Prav nasprotno — Voznik: Bo kaj ali postorim sam? Pripravnik: Takoj. Oprostite. Voznik: Tako se govori! Tovornjak spelje. Vratar: Ti, poslushaj! Ima me, da te kar napodim stran, domov. Si se prishel sem izzhivlj at? Pripravnik: Ne, ne, oprostite. Vratar: To je zhe bolje. Stopiva hitreje. Chaka naju. Nadzornica: Konchno. Sem zhe hotela stopiti do vaju. Se zapleta? Vratar: Ne bi rekel. Pripravnik: Koliko chasa pa naju ni bilo? Nadzornica: Vsekakor predolgo, che zhe vprashash. Sicer pa bi te nemara zanimale ponudbe za delo. V tem chasopisu jih je polno. Pripravnik: Hvala enako. Vratar: Nemogoch si. Pa tako pohlevno si se sinochi priblizhal vratarnici. Kdo bi si mislil, ha. Pripravnik: Kot bi shel v hlev, kaj? Nadzornica: Oho, predrzen postaja. Imash kaj proti hlevom? Kaj nisi prej popil skoraj celega kozarca mleka? Pripravnik: Kje je tu povezava? Vratar: Pa spet sprenevedanje. Ko tako razmishljam, postanem skoraj preprichan, da me uprava preizkusha. Morda pa me hochejo predchasno upokojiti. Sem slishal, da se pripravljajo neke spremembe. Drugachni pristopi ali nekaj takega. Nadzornica: Res? Nich ne vem o tem. Od kod ti podatki? Vratar: Nich ne vesh o tem? Hm, morda sem se pa zagovoril — Pripravnik: Ali celo izdal. Vratar: Kaj pa imash ti s tem? Pripravnik: Vech, kot si lahko mislite. Nadzornica: Poslushaj, poslushaj ga. Vratar: Pa res: kaj si pochel prej, preden si zachel vratariti? 70 Revija SRP Pripravnik: Bil sem mizar. Izdeloval sem odlichne mize. Nato pa sem se preusmeril na vrata. Veste, koliko vrat sem izdelal? Nadzornica: Nich vech ne razumem. Morda je bolje, da vaju zapustim. Skoraj bo dan. Vratar: Pochakaj, pochakaj. Imam obchutek, da she kaj izveva. Nadzornica: Me ne zanima. Dovolj imam vsega. Se zhe domenita. Glede porochila pa ne skrbi. Zavzamem se. Pripravnik: No, pa mi povejta, koliko vrat sem izdelal? Nadzornica in vratar: Nobenih? Pripravnik: Odgovor pravilen. Kako vesta? Vratar: Pa kdo mislish, da bi pri tebi narochil vrata? Nadzornica: Se ti vidi, da komaj drzhish kozarec. In ti naj bi mizaril? Le za koga naju imash? Pripravnik: Na to pa nisem pomislil. Dobra sta. Pa nich. Vratar: No, povej, kaj si pochel prej? Pripravnik: Potoval sem. Nadzornica: Kakshen poklic pa je to? Pripravnik: Nisem povedal do konca. Bil sem trgovski potnik. Prodajal sem pohishtvo. Vratar: No, to je zhe bolje. Imash she kaj stikov? Potreboval bi gugalnik. Lahko rachunam nate? Nadzornica: Tu je vratarnica, ne pa trgovina. To se zmenita potem. Vratar: Se strinjam. Zaneslo me je. Pripravnik: Lahko uredim. Ga potrebujete za tu? Bilo bi prijetneje dremati, se strinjam. Nadzornica: Kar konchajta! Sicer postane porochilo vprashljivo. Vratar: Zdaj pa ti izsiljujesh. Nadzornica: Izsiljujem? Morda si pa res zhe za pokoj. Kaj si pa mislish! Pripravnik: Morda pa zdaj zaplesheta? Nadzornica in vratar: Pa dajva. Pripravnik: Trenutek. She pravo glasbo najdem ... tako. Izvolita. Voznik: Kaj pa imate tukaj? Plesne vaje? Pripravnik: Tudi sam se sprashujem podobno. Sta vedno taka? Voznik: Prav briga me! Tam se je nekaj zataknilo. Pomoch potrebujem. Nadzornica, vratar in pripravnik: Kaj pa je? Voznik: Kako kaj pa je? Gre kdo ali ne? Pripravnik: Mene zhe ne vidish tam. Voznik: Od kdaj se pa tikava? Vratar: Nehajta. Verjetno moram jaz tja. Pochakaj she toliko. Nadzornica: Naj bo. Nadzornica: Zdaj, ko sva sama, mi pa povej: si bil res trgovski potnik? Revija SRP 71 Pripravnik: Chemu pa vas to zanima? Nadzornica: Po vsem tem me mirno lahko tikash. Pripravnik: Bolj me sicer mika dotikanje, a za zachetek naj bo. Nadzornica: Sem ti nemara vshech? Pripravnik: Niti ne, a nikoli se ne ve. Nadzornica: Lahko poskusiva s plesom. Glasba je prava. Dobro si izbral. Pripravnik: Pa dajva! Vratarka: Dobro jutro. Kaj pa se dogaja? Koga zamenjam? Nadzornica in pripravnik: Pusti naju! Vratarka: Trenutek. Kdo pa sta vidva? Nadzornica in pripravnik: Kdo pa si ti? Vratarka: Kdo pa sem jaz? Prishla sem v sluzhbo. Kaj pochneta tukaj? Nadzornica in pripravnik: Se pridruzhish? Vratarka: Pa kaj she! Ven se mi spravita. Pa vrata pustita odprta. Chudno zatohlo je tu notri. Kaj se dogaja? Vratar: Dobro jutro. Si pa zgodnja. Vratarka: A ti si tukaj. Sem zhe mislila, da je kaj narobe. Vratar: Kaj bi pa bilo lahko narobe? Vratarka: Ah, nich, nich. Samo tako ... chudno je. Nadzornica in pripravnik: Chudna si ti. Vratar: Ohoho! Sta se ujela? Prav lep par sta. Tovornjak Vratarka: Odpiram! Vratar: Le hitro. Nadzornica in pripravnik: Ne, upochasniti je treba. Lahko zamenjash glasbo? Vratarka: Poslushaj, kaj pa je zdaj to? Vratarnica ali plesishche? Nadzornica in pripravnik: Kakor za koga. Vratar: Tochno tako. Tudi midva lahko zaplesheva. Nekaj pochasnega, jutranjega. Vratarka: Ne razumem. Voznik: Poglej, poglej, veselica. She vedno se zatika. Vratar: Pusti me zdaj. Ona je prevzela, nanjo se obrni. Voznik: Pleshesh? Vratarka: Kdo pa ste? Voznik: Se me ne spomnish? Vratarka: Od kod? Voznik: S plesishcha vendar. Nadzornica in pripravnik: Pridi, sladko bo. Vratarka: Zdaj pa tako: ven ali pa ukrepam! 72 Revija SRP Vratar. Nikar. Lahko nam je lepo. Che se ne motim, je od zadnjich ostalo she nekaj ... Tovornjak. Voznik. Kaj pravish? Nisem slishal. Vratarka. Dovolj bo. Dovolj! Ven! Voznik. Ah, ne pretiravaj. Kaj pa je z njo? Vratar. Kako bi rekel. ni navdushena. Voznik. To vidim, a vendar ... Vratarka. Upravo poklichem, prav res. Nadzornica in pripravnik. Odlichno. Nas bo vech. Pa prigrizke narochi. Vratarka. Molchita. In nehajta, pa kar zhe pochneta. Tako. Dovolj je bilo glasbe in vsega. To je zadnji opomin. (Ugasne sprejemnik.) Voznik. Ne bodi no chudna. Zavrtiva se vendar. Vratarka. Se vam vrti zhe brez tega. Voznik. Seveda. She od zadnjich. Se res ne spomnish? Vratarka. Od kod? Voznik. S plesishcha vendar. Nato sva shla do ribnika — Vratarka. Nehajte! Vratar. Je to ona, o kateri si pripovedoval? Voznik. Seveda. Lepotica, se ti ne zdi. Vratar. To vem zhe dolgo. Nadzornica in pripravnik. Nama se pleshe! Daj glasbo! Vratarka. To pa presega zhe vse meje. Vas pa kar upravi prijavim. Vratar. Kaj ti pa je? Si res vse pozabila? Nadzornica in pripravnik. Kako je mogoche, kako? Vratar. Zdaj se zhe ona spreneveda. Chesa vse ne dozhivim! Voznik. Zhivljenje je kruto. Veselimo se torej, dokler se lahko. Podjetnik. Dobro jutro. Kaj pa imate tukaj? Kak praznik? Nadzornica, vratar in pripravnik. Vsak vash obisk nam je praznik. Pridruzhite se. Ljudje smo veseli, imamo se dobro, le kaj nam she manjka? Voznik. Glasba vendar. Podjetnik. Kdo je tu glavni? Nadzornica, vratar, pripravnik in voznik. Kdo drug, kakor vi, o nash gospodar. Podjetnik. Pa kaj ga zdaj zhe tu serjete. Spravite se mi ven, sicer bo hudo. Vratarka. Zhe ko sem nastopila sluzhbo, je bilo tako. Podjetnik. Ti torej ne spadash zraven? Nadzornica, vratar, pripravnik in voznik. O, spada zraven, spada. Se je ne spomnite? Glasbe nam manjka, o nash gospodar. Podjetnik. Imeli boste glasbo, prav kmalu. Poklichi, ne gre drugache. Vratarka. Vashe ali nashe? Revija SRP 73 Podjetnik: Vashe. Vi ste za to odgovorni. Nadzornica, vratar, pripravnik in voznik: Odgovorni smo vsi, se vam to ne zdi, o nash gospodar? Podjetnik: Pohiti, dokler je she chas. Vratarka: Smem z vashega? Podjetnik: Izvoli. Nadzornica, vratar, pripravnik in voznik: Glasbe ni, zapojmo sami, o gospodar, zapleshi she ti. Vratarka: Dober dan! Klichem s podjetja. Lahko nekoga poshljete? Da, spet so tu ... Kako? Vcheraj je bilo v redu, danes pa vse po starem ... Da, da, seveda, razumem. Pohitite! Podjetnik: Urejeno? Nadzornica, vratar, pripravnik in voznik: Rajajmo, o rajajmo, malo ponagajajmo, pridita she vidva sem, da nam bo lepo! Vratarka: Oprostite, da vas s tem morim, a vseeno: mi morda vi lahko poveste, za kaj tu pravzaprav gre? Che veste seveda. Podjetnik: Ne bi vedel. Ko sem podjetje kupil, je bilo vse, kot je treba. Menim, da bo uprava bolje vedela. Pochakajva, da se kdo oglasi tukaj. Uprava je skrbela za ta del zhe pred mano. Preprichan sem, da obstajajo listine o nadzoru. Vsaj morale bi. Nadzornica, vratar, pripravnik in voznik: Koga briga in skrbi, rajshi rajajmo vsi, pohitimo, pohitimo, gospodarja veselimo, juhej! Vratarka: Joj, dosti jih imam. Vas lahko prosim, da me za hip nadomestite? Malo se sprehodim. Podjetnik: A na kratko. Pochasi moram v pisarno. Chaka me neki dogovor. Vratarka: Brez skrbi. Hitro bom nazaj. Tovornjak. Podjetnik: Hej, pochakaj. Kako se odpre vrata? Vratarka: Tukaj. Bom sama. Che pa she kdo pride, vas prosim, da vi to postorite. Podjetnik: Vsekakor. Pa vseeno pohiti. Vratarka: Brez skrbi. Nadzornica, vratar, pripravnik in voznik: Zdaj smo tukaj, gospodar, nich ne vrne nas nazaj, hitro zavrtimo se, saj tako nam je lepo. Stopi, stopi semkaj ti, ki se rado ti vrti, in pozheni se med nas, saj tako nam je lepo, saj tako nam je lepo, hej, hej, hej, o hej, hej, hej! Podjetnik: Pa res ne mislite nehati? Uprava vas kmalu dosezhe. Le od kod se vzamete? Nadzornica, vratar, pripravnik in voznik: Spusti krepko glasbo nam chimprej, pridi in veseli se brez mej, in ko — Podjetnik: Imate prav. Komaj vas poslusham. Tako. Bo prava? (Vklopi sprejemnik.) 74 Revija SRP Nadzornica, vratar, pripravnik in voznik: Pleshemo vse naokrog, hitrih smo in dolgih nog, pa podaj — Podjetnik: To pa ne gre. Glasba in vashe petje, to pa ne gre. Kaj ne slishite, da se razhaja? Pravzaprav ste popolnoma brez posluha. Za glasbo in she za kaj drugega. Pa kaj sploh hochete? Upravnica: Vam jaz povem. Dober dan. Oprostite, che ste me tako dolgo chakali. Kje pa je vratarka? Nadzornica, vratar, pripravnik, voznik in podjetnik: Nam je zagotovila, da se kmalu bo vrnila, stopi she ti v ples, vidish vse in kar ni res. Upravnica: Dovolite ... Kaj se pa greste? Pridruzhili ste se jim? Drago vas bo to stalo, pa chetudi ste bili do zdaj vzorna stranka. Vratarka: O, dober dan. Samo da ste prishli. Bilo me je zhe prav strah, da ostanem sama z njimi. Res ne vem, kako postopati. Kaj takega pa she ne! Vi imate izkushnje s tem. Upam. Upravnica: Kje si pa bila? Ne bi smela kar tako oditi. Poglej, tudi lastnik se jim je pridruzhil. Koliko chasa si bila odsotna? Vratarka: Ne dolgo. Morda chetrt ure ... Upravnica: Za tokrat naj bo ... Lepa skupina, se ti ne zdi? Tudi mochna. Zbor za skozlat, med nama recheno. Vratarka: Oprostite, da podajam svoje mnenje, a zdi se mi, da ni dobro, che jih zhalite. Prav lepo pojejo. Upravnica: Se ti zdi? Hm, chudni okusi, pa kaj bi. Se jih lotiva? Vratarka: Se strinjam, a ne vem, kako. Nimam dovolj izkushenj s tem. Poslusham vas. Upravnica: To pa ne bo drzhalo. Kot pripravnica si morala dati to skozi, mar ne? Vratarka: Mislite? Ne spomnim se. Upravnica: Si preprichana? V spominu imam, da si imela takshne tezhave kmalu po nastopu sluzhbe. Nadzornica, vratar, pripravnik, voznik in podjetnik: Hitro ven odpleshimo takoj, pa pridruzhi se she ti nocoj, ko bo noch spustila se nad nas, vse nas vzame kratek chas, vse, prav vse nam dobro bo storilo, saj imamo se lepo, res nam je lepo, da nam bi she kar bilo, bilo ... Upravnica: Kako pa se sploh lahko v takem kaj spomnish ... Pridi, stopiva ven, da bo mir. Vratarka: Takoj ... Joj, nisem se she zabelezhila. Pa do ur bi morala. Vas lahko she za hip pustim tu? Upravnica: Pustish tu? Nekam predrzna se mi dozdevash. Brez spomina in ukazovalna. Vratarka: Brez zamere, a zdi se mi, da pretiravate. Upravnica: Takshne sodbe ohrani zase. Odgovornost za ta prostor je res tvoja, a to je pa tudi vse. Vratarka: Kaj pa za zemljishche v celoti? Revija SRP 75 Upravnica: Kaj pa imash ti s tem? Ne pozabi, da si zgolj vratarka. In che hochesh to she ostati, ukrepaj v skladu z navodili, ki jih imash. Vratarka: Seveda, oprostite ... Upravnica: Da te ne zanese vech. Naslednjich ti gre od plache. Vratarka: Razumem. Oprostite. Upravnica: Dobro. Pustiva zdaj to. Tovornjak. Vratarka: Tale gre pa ven. Prvi danes. Samo she shtevilke zapishem ... tako. Zdaj sem vam popolnoma na razpolago. Nadzornica, vratar, pripravnik, voznik in podjetnik: To pa res besede so za ushesa nasha, ko predanost stvari se razglasha na ves glas, na ves glas, kdaj le prideta med nas, che ne kar takoj, res takoj, ples zapleshi svoj, hej, hej, juhej! Upravnica: Sprashujem se, kako se sploh da v takshnem poshteno vratariti. Morda sem bila pa prejle prestroga. Razmishljam o dodatku k plachi. Vratarka: Jaz pa o proshnji za premestitev. Upravnica: Rada verjamem. No, pustiva: Si pripravljena? Vratarka: Kot sem zhe rekla ... Upravnica: Najprej izklopi sprejemnik. Ta glasba jim ustreza. Ali pa poishchi kak govorni prispevek. Morda jih besede malo ohromijo. Vratarka: Katero postajo priporochate? Upravnica: Kar sama izberi ... Dobro bo ... to pusti. Govorni prispevek iz sprejemnika se mesha s pesmijo. Nadzornica, vratar, pripravnik, voznik in podjetnik: Nas pa nich ne zmoti vech, radi rajamo vse dni in v nochi, ko zhe vsi smo chisto mimo ... Upravnica: Ne vem, ali je bil ta poseg pametna odlochitev. Nadzornica, vratar, pripravnik, voznik in podjetnik: ... treba drv bo za zimo in poleti prav tako ... Vratarka: Smem predlagati zachetek? Upravnica: Pa naj ti bo. Vratarka: Najprej poskusiva z voznikom. Nekam znan se mi zdi. Nadzornica, vratar,pripravnik, voznik in podjetnik: ... rajati, o rajati, dolge zimske vse nochi ... Upravnica: Voznik! Voznik! Voznik: Zhelite. Upravnica: Kako to, da si se jim tudi ti pridruzhil? Voznik: Po pravici vam povem, da tega niti sam ne vem. Vratarka: O, dobro se odziva. Upravnica: Voznik! Tovor te chaka. Voznik: Kaj me briga tovor, ko pa slishim spet tvoj govor. Upravnica: Nisem preprichana, da razume. 76 Revija SRP Vratarka: She sama poskusim. Smem? Upravnica: Le. Vratarka: Voznik. Tovor te ne chaka vech. Voznik: Kaj?! Kam pa je shel? Upravnica: Odlichno. Tega se sama ne bi domislila. Voznik: Kaj je tu odlichnega? Kje je moj tovor? Vratarka: Tovornjak je vendar prazen. Lahko zapustish podjetje. Voznik: Oh, konchno. Prav lepa hvala, draga vratarka. Tega pa zlepa ne pozabim. S sposhtovanjem in nasvidenje. Vratarka: No, enega sva ugnali. Nadzornica, vratar, pripravnik in podjetnik: ... rajamo, she rajamo, tudi che spet manj nas je, ne uzheneta nas she! Upravnica: Kar nadaljuj! Vratarka: Nadzornica! Nadzornica: Kdo pa zdajle kliche me, ko pa rajam she pa she? Vratarka: Vratarka vendar. Slishala sem, da odidesh na dopust, pa — Nadzornica: Dopust?! Si to izrekla? Dopust ... kaj je zhe to ... Vratarka: Upravnica je tu, pa se lahko kar domenita. Upravnica: Seveda. Kar z mano se zapelji na upravo. Nadzornica: Pa moje vozilo? Upravnica: To bo poslej moja skrb. Nadzornica: O, kako rada to slishim. Upravnica in nadzornica: Na svidenje in lepo se imej, pa se she in she nasmej. Vratarka: Enako, hvala, tudi vama. Vratar, pripravnik in podjetnik: Kam pa kam sta shli, z njima bi lahko veselo vsi zarajali. Vratarka: Ha, ha, ljubchki moji, zdaj vas pa imam. Vratar, pripravnik in podjetnik: To si mislish kar tako, primimo se hitro za roko! Vratarka: Pripravnik! Sluzhba je konchana. Pripravnik: To lahko si mislish ti, ko pa slishish vse stvari, bosh — Vratarka: Pripravnik! Naloge niste dobro opravili. Niste sprejeti na to delovno mesto. Pripravnik: Kako? Kaj zdaj zhe ti o tem odlochash? Vratarka: Od kdaj pa se tikava? Vratar in podjetnik: Je dotik in je odmik, to je plesa strashni mik. Pripravnik: Oprostite. Lahko torej zapustim to podrochje? Vratarka: Mirno. In za zmeraj, kar se mene tiche. Pripravnik: Smem popiti she to mleko, ki je ostalo? Tako suha usta imam. Vratarka: Che ni zhe skisano ... Pripravnik: Ne, she je dobro. Hvala in prav lep pozdrav. Vratarka: Enako. Pa veliko sreche drugod. Revija SRP 77 Pripravnik: Hvala, potreboval jo bom, po vsem tem tu. Vratar in podjetnik: Srecho ishchi kje drugje, kjer se rajati ne sme. Pripravnik: Zhe grem. Zdravo! Vratarka: Seveda, zdravo! Vratar in podjetnik: Sama tudi plesheva, a she rajshi s tabo bi, pa pridruzhi nama se — Vratarka: Si lahko kar mislita! Vratar in podjetnik: Misliva si, misliva, to pa si domislila. Vratarka: Podjetnik! Stranka vas chaka. Pri glavnem vhodu. Jo spustim noter? Podjetnik: Stranka? Saj res. Dogovor imam. O, skoraj bi pozabil. Pa tako lepo je bilo. Seveda, odpri. Vratarka: Ne tikaj me pred njim. Saj vesh ... Podjetnik: Oprosti-te! Oprostite. Grem kar gor. Malo she pochakajte, nato jo napotite v pisarno zraven. Vratarka: Razumem. Podjetnik: Ne, premislil sem si. Odslovite jo. Izmislite si nekaj. Bo shlo? Vratarka: Bo pach moralo ... Podjetnik: Prav lepa hvala. Pa brez zamere. Vratarka: Je zhe v redu. Bilo mi je v uzhitek. Podjetnik: Tega sem se zbal, ko sem v tvoje se ochi dokonchno vdal. Vratarka: Te spet prijemlje? Podjetnik: Kar tikanje si privoshchite. Od kdaj pa? Vratarka: Joj, oprostite. Ushlo mi je. Podjetnik: Naj bo, a naslednjich pazite. Na mojem ste, toliko. Vratarka: Seveda, seveda. O, poglejte. Stranke ni vech. Podjetnik: O, vech kot odlichno. Tako se zmeniva: danes vse odslovite. Poslovno sem zadrzhan. Vratarka: Razumem. Podjetnik: Za vas sem pa zgoraj, (zashepeta) che bosh hotela ... Vratarka: Razumem. Kot vedno. Konec govornega prispevka. Glasba. Vratarka: Kaj pa ti? Ne bosh vech prepeval? Vratar: Kar molchi. Vse si pokvarila. Pa tako sem pripravljal. Sama vesh, da sem se tokrat res trudil. Vratarka: To drzhi, a kaj pomaga? Vratar: Si se z njim domenila? Vratarka: S kom? Vratar: S podjetnikom vendar. Vratarka: Kaj ti pa je? Vratar: Zashepetal ti je. Vratarka: Dobro slishish. 78 Revija SRP Vratar: Seveda. Sluh me she ni zapustil. Poslushaj, bi ti dokonchala porochilo? Vratarka: Raje ne. Mislim, da sem ga zhe prevechkrat. Lahko pride do suma, potem pa sam vesh, kako gre. Vratar: Bi ga skupaj? Vratarka: Skupaj? Ha, kaj si pa mislish ... No, morda pa. Plesna glasba. Vratar: Bi? Res bi? Vratarka: Pa dajva! Glasba je prava. Vratar: Glasba res je prava, dobra bo zabava — Vratarka: Chakaj, chakaj, kaj se pa gresh? Vratar: Porochilo skupno bo, zdajle pa zarajajmo! Vratarka: Vratar! Mojster! Zbudite se vendar! Kaj vam pa je? Vratar: Oh? Kaj je? Vratarka: Menjava. Zaspali ste. Vratar: O, sranje, pa take lepe sanje ... Vratarka: Kaj pa budnica? Vratar: Lepsha od nje je le she buditeljica. Vratarka: No, no, ste zhe pri sebi. Kaj novega? Vratar: Ne da bi vedel. Ustaljeni dolgchas tu notri. Vratarka: Rada verjamem. Danes sem si prinesla pletenje. Vratar: Pletenje? Vratarka: Da. Tako hitreje mine. Dnevi so tu hujshi od nochi, kaj pa se zdaj tebi zdi? Vratar: Zdi se mi, da je chas, da se poberem od tod. Srechno. Vratarka: Srechno hodi mi: od zmot do zmot. Vratar: Ha, lahko se je tebi shaliti. Vratarka: Seveda. Kaj pa je s priporochilom, ki ste mi ga obljubili? Vratar: Joj, nisem she utegnil. Do kdaj potrebujesh? Vratarka: Chimprej. Rok se mi izteka. Vratar: Pa kaj te je pichilo, da hochesh postati nadzornica? Vratarka: Pichilo? Aha, seveda. Kaka zhival morda. Ne morem se spomniti. Vratar: Kaj ni tu lepshe, kot pa se voziti naokoli in nadzorovati nas, nochne. Vratarka: Vsaj poskusiti moram. Kdaj bo torej priporochilo? Vratar: Naslednjich ga prinesem. Obljubim. Zdaj pa grem ... Porochila. Vratar: Pravzaprav ... She ta porochila da slishim. Vratarka: Seveda. Grem pa kar do ur, che boste she tukaj. Vratar: Kar. Porochila. Glasba. Revija SRP 79 Prevajalnica Eugène Guillevic DEZHELA MENHIRJEV KAMEN Pridi she enkrat k posvechenju kamenchek na mizo v svetlobi ki se ti prilega, naj bova kot che bilo bi da se nikoli ne koncha. Polozhena bova v ozrachje lenobnosti ki bo ostala. CAILLOU Viens encore une fois Te consacrer caillou Sur la table dans la lumière Qui te convient, Regardons-nous Comme si c'était Pour ne jamais finir. Nous aurons mis dans l'air De la lenteur qui restera. MEN Deu aman c'hoaz eur wech D'en em ouestla da ven 80 Revija SRP War an daol e-kreiz ar skerijenn A zo dlouzout, Sellom ouzom E-giz pa vefe Da jom heb echui morse. Lakêt or-bo en êr Eur horregez hag a bado. Pesem Kamen je za ilustracijo poleg slov. prevoda tudi v franc. izvirniku in v bretonskem prevodu; iz dvojezichne zbirke Zareze (Encoches / Askennou), 1975; prevajalec v bretonshchino je Pierre-Jacques Hélias / breton. Pêr-Jakez Helias (1914-1995), dvojezichni breton.-franc. knjizhevnik, etnolog. (op. I. A.) CARNAC (iz zbirke) *** Morje na robu nicha ki se mesha z nichem za boljshe poznavanje neba, obrezhij, skalovij, za njih boljshe sprejemanje. *** Igral sem na kamen s svojimi pogledi in s svojimi prsti in pomeshan z morjem, gredoch k morju, vrachajoch se ob morju, sem verjel v odgovore kamna. *** Se ne bova igrala nikdar niti kakshno uro, vsaj nekaj minut, o svechani ocean, Revija SRP 81 ne da bi ti imel to ozrachje zavzeto s samim sabo vsepovsod? *** Zhelim te imeti she raje, nedolochljivi ocean, te zalive ki jih pretvarjash v slana mochvirja. Tam sem te videl spati skupaj z drugimi ochitki vesti. *** Morje brez starosti, brez rane ki naj se zapre, brez trebuha ochitno *** Od morja do menhirjev, od menhirjev do morja, ista cesta z dvema nasprotnima vetroma in ta od morja poln umora drugega. *** Sonce, morje, kateri od vaju dveh se trudi pomiriti drugega s pomochjo chesa? *** Zmeraj ista zemljishcha za bozhanje zmeraj nikoli kakshnega novega telesa da poskusish z njim. 82 Revija SRP *** Da ohranish svoje nochi, ali si moledoval kdaj pa kdaj skalovja? *** Tvoj oche: molchanje. Tvoja dolzhnost: gibanje. Tvoj odpor: megla. Tvoje sanje. *** Razvrshcheni, menhirji, kot da bivanje v vrsti mora dajati pravice. *** Ti, to prazno in dokonchno jaz ki sem sanjal da ustvarjam ravnotezhje. MENHIRJI (iz ciklusa) *** Moralo je biti to morje, ta obala kjer si odpochije, misli nase, razmishlja o gibanju, vesla proti nam. Revija SRP 83 *** Mi smo nepremichno v gibanju. Mi presekavamo trajanje. *** Mi smo to trajanje ki se je ustavilo da bi videlo kako mineva. ZUNAJ-ZNOTRAJ (iz ciklusa) *** Zunaj sebe vidim tisto kar je v meni, v sebi tisto kar je zunaj mene. ZLOCHIN (iz ciklusa) *** Svet ni le to drevo pred tabo in to kar ga obkrozha. Svet je ocean zlochina. 84 Revija SRP EUGÈNE GUILLEVIC (1907, Carnac, Bretanja - 1997, Paris), francoski pesnik, prevajalec (svoja dela podpisoval le s priimkom; izg. Gijvik ali Gilvik); po maturi iz matematike ekonomski inshpektor (od 1935 v Parizu, ministrstvo za finance) do upok. Dve leti star zaradi ochetove sluzhbe (orozhnik) zapusti Bretanjo, kamor se poslej vracha le obchasno, a je praktichno ves njegov opus posvechen njej; odrashchal v Alzaciji (Ferrette, nem. Pfirt, tromeja franc.-shvic.- nem.), kjer se je nauchil nemshchine in njenega alzashkega narechja; prevajal zlasti nemshke, pa tudi (v sodelovanju) ruske, madzharske, arabske, makedonske pesnike ... Bretonsko ni znal, oznacheval se je kot »bretonski pesnik francoskega izraza« (tudi izjava: »Jaz nisem pesnik ... jaz sem poshast.«); tudi oznaka »pesnik kamna«, podobno Mak Dizdar, bosanski pesnik stechkov. Objavil nad 30 zbirk pesmi, preveden je v ok. 40 jezikov, prejel vech franc. in mednarodnih nagrad. Eno od ducata imen (Claudel, Valéry, Perse, Michaux, Ponge, Char, Bonnefoy .) moderne francoske poezije, ki jim je mesto na svetovnem vrhu pripravil »magichni kvartet« 19. stoletja Baudelaire, Mallarmé, Verlaine, Rimbaud (nobena druga nacionalna lit. nima take ekipe pesnishkih velikanov). Najpomembnejshe zbirke: Terraqué (1942), Exécutoire (1947), Carnac (1961), Motifs (1987). Prvi dve sta zaznamovani z 2. sv. vojno, med katero je bil avtor pripadnik odpora in chlan kompartije (terraqué = lat. terra + aqua kot asociacija obal Bretanje; tudi fr. traque, traqué -gonja, preganjani; nekateri breton. nacionalisti sodelovali z Nemci); v drugi zbirki je ciklus Les charniers (Grobishcha), na to temo unikum v svetovni lit. Carnac in Motivi sta magistralno uveljavili avtorjev ekonomichni, lapidarni izraz, podoben tankam in haikujem (sicer je napisal tudi nekaj sonetov, shansonov in pesmi za otroke), z vsako besedo kot vrezano v kamen, tj. v menhir (neolitski kultni artefakti pri Carnacu); ciklusi Menhirji, Zunaj-%notraj in Zkchin so iz zbirke Motivi, kjer varianta »poésie brute« (Valéry) ali t. i. chosisma (predmetnost; prim. Ponge) ni vech le »opis« ali nagovor od zunaj, temvech govori od znotraj, z glasom stvari kot fenomenov (tudi pesem z nasl. Choses — stvari, predmeti). Ad hoc o »simptomalnosti« Bretanje: v ocean shtrlech polotok, danashnja regija je zmanjshana zgodovinska, regionalna kultura, literatura v bret. zlasti od 19. st. dalje, od 1951 dvojezichne bret.-franc. osnovne shole (pred tem otroci kaznovani za govorjenje v bret.); ok. 2 mil. Bretoncev, potomci v 5. stol. iz JZ Anglije priseljenih Keltov (sorodni Valizhani, Irci, Shkoti), so pa tod zhe prej zhivela keltska plemena, eno od njih Veneti / Vendi; ob slednjih se zlasti v toponimih, deloma tudi v besedishchu, kazhejo mozhnosti slovanskih sledov: npr. Breizh (o/brezhje) — bret. ime za Bretanjo; Carnac (slov. krn / okrnek; krnec = nozh; shrv. krnjak), mesto Brest (isto v Belorusiji), menhir (bret. men hir — ka/men shir/ok, velik); Guillevic (vzhodnoslovanski priimek Gulevich, Gilevich; znani beloruski pesnik Nil Gilevich) itd. Kanadsko-slovenski raziskovalec Anthony Ambrozic je v knjigi Gordian Knot Unbound (Toronto, 2002) napis, vrezan na steli v bretonskem kraju Plumergat (departma Morbihan, tam tudi Carnac), deshifriral kot arhaichno obliko slovenskega jezika. Izbor, prevod in zapis o avtorju Ivo Antich Revija SRP 85 Ren%oo Cigoi POTI PLANINSKIH DOMOV HARMONIA MUNDI Chrni kruh, sir in belo vino. Tihotnost ledenika in tanek vetrc na vrhu kot mila sopranska flavta v Largu Vivaldijevega Koncerta 443 v c-duru: neskonchna harmonija trenutka na vrhu Triglava, potem ko sem prestal nekaj malih smrti na Kugyjevi poti. Ne vemo she, da bo jutri vishja cena grozechega rezila poshevne svetlobe ob somraku na Shpiku nad nosom,* kjer se demon porogljivo krohoche in zhe zheljno chaka pod skalovjem grebena, da zagleda nad praznino spodrsljaj gojzarja, ki bo omahnil in zgrmel v prepad. * V italijanshchini je temu vrhu (2531 m) v Julijskih Alpah ime Foronon del Buinz. NA BREGU ZAJZERE* Kar nas za roko drzhi, je pesem potoka, medtem ko na vecher ves srebrn med dragocenimi kamni izgovarja besede, ki jih mi ne znamo vech. Zdruzhuje nas shelestenje temachnega in globokega gozda, prasketanje ognja, ki nam govori, in mi tiho okrog njega, povsem omamljeni od lepote. *Istoimenski potok v dolini Zajzere, ki se po italijansko glasita Val Saisera in torrente Saisera. 86 Revija SRP DEJANJE KRVNIKA Morda vechnost kot zharechi trenutek »je vedno tukaj in zdaj«, katerega spomin na preteklost, ujetnik sedanjosti, ki visi nad slutnjo prihodnosti, je beg brez konca in kraja v chrno luknjo; arhiv duhovne zavesti; ki ni samo nash spomin, marvech je last tudi onih, ki so bili pred nami doslej in so izstopili iz neizmernega morja. Vechnost kot odsev Chasa, spomin vode in vseh tesarjev, izdelovalcev godal, kartografov, pomorshchakov, astrologov, krvnikov in obeshencev, svetnikov, vojshchakov in kraljev. Oni so figure vseh retablov, ki nam v tishini katedral, varuhi kadila in skrinj svetih dishav, porochajo o letopisih sveta. MANIFEST Pokonchajte vse pesnike, sleparske shahiste, iskalce jezikovnih bonsajev, lovce balzamiranih misli, klasifikatorje izumrlih rastlin in zhuzhelk, katalogizatorje oblachnih oblik, sestavljalce zor in sonchnih zahodov, specialiste v cmeravosti maminih scrkljanchkov in v togotljivih morah, eksperte gorskih sten, mater vseh gamsov, polic, okvirjev, zvonikov in luninih prelazov, pevcev Mostarskega mostu, opisovalcev zasnov moljev in ljubezni v chasih ajdsa! Pokonchajte pesnike, ki oskrunjajo tishino katedral iglavcev, one, ki pojejo o shelestenju stvari in o chloveshkih korakih, Revija SRP 87 ki ishchejo pota planinskih domov! Pokonchajte te arkebuzarske Solone, mojstre vsakrshnega orozhja, te zbiratelje praznih lupin in izumitelje nesramnih sanj, te rachunovodje navadnih in snezhnih plazov, in gojitelje zvezdnega prahu, goljufe, ki na kocke izzovejo Bozhanstvo kot zhigoloji v sluzhbi tiranov, ti zvodniki nesmrtnosti in presushni sadezhi Bogov! Pokonchajte vse te Molohe darovalce besed, ki pozhrejo same sebe, medtem ko govorijo o travnih morijah in morskih pokopalishchih, o pijanih cholnih in obleganih mestih, ki marnjajo o ochetih nevest in o Machu Picchuju, o krematorijih, premirjih in holokavstih, o baladah starih mornarjev, o krajshnicah in povesticah in sipinih kosteh in starih omarah babic, ob petih zvecher in o Jupitrovih satelitih, o zlatu spominov, o obmorskih gradovih, o belih damah, temnih zemljah, kraljichnah in toaletnem milu! Pokonchajte vse te opolzke koprive in zle rastline z bolnimi cvetovi! Drugache vam bodo onanistichni duhovniki boginje semantike, pozhreshne enajstercev in perifraz, vechno ponavljali, da ni svet narejen samo iz trpljenja. DALJNI SPOMINI Oborozhen z donnersteinom,* takratno atomsko bombo, chlovek od nekdaj udarja reko na bregu, ne da bi razbil spomin vode. saj ima na molekulah tetovirane svoje spomine, kot to pochenjajo nashi kromosomi, da ga celovito ponovno vrnejo v njegov dom ob morju. 88 Revija SRP In po dolgem potovanju proti zahodu, za nas na frachi povodenj in potopov, se bo vrnil na vzhod v pozhirku studenchnice. Morda, kdove, kdo bi sploh to lahko rekel, da njegov spomin nismo mi sami in neurja, pa nevihte s tocho, ledenishki drobci ali snezhni zameti? To mislimo o gorah, kjer je vodovje opralo obrezane divje peteline mlake krvi in odprte gnojne rane, ki so razveljavljale same sebe v upanju, da bi postale brazgotine. * Prazgodovinsko kladivo iz kremena. BREZ BESED »Le kam se je skril bard, pevec teh chudovitih vrhov, sochutno pero, ki pripoveduje gorske tragedije?« Vprashanje nam pride na misel s silo, ki jo povzrochi zhensko telo; medtem ko jih osvajamo, oprijeti na njihova nedra, in nam usode ni mar; in kolikor bolj ocharani obchudujemo njihovo bridko lepoto v sijaju gorskega sveta, tem bolj — kot zapechateni v sumljivo skrivnost — se nemo obrnemo k Usodi in jo prav milo prosimo, naj nam prizanese, tudi che ne najdemo besed. VETROVI VETER, Veter, veter . ubijalski veter na stenah belega Mangarta v Julijcih, ki razsaja nad Belopeshkimi jezeri;* vetrovi grebenov, gorskih vrhov in visokih planot, Revija SRP 89 globokih jarkov in slapov; veter sotesk in gorskih prelazov, veter, ki shepeche in klofuta zhive in umirajoche, ki stresa, ruva, tlachi in spodkopava, veter, ki kleshe in brusi vrhove, veter dolin, ki najprej rohni in nato se nasmehne; veter, ki se kovinsko in stekleno rezhi, ki drobi granitne in ledenishke ploshche, travnishki in gozdni veter, zhebljev in cepinov, veter vrvi in trepetanja, derez, kavljev, napenjachev in bistrih misli, veter vzdihov kot rahle stenske sapice, zvonkih fug na klaviaturah; veter ochitkov vesti in kesanja kot nostalgije po osebah in proshnjah, avgustovski veter, decembrski in pomladni ob odjugi, veter gorskih polic, brezen in prepadov, srca in pameti, veter hudournikov in snezhnih viharjev, ki hrumech nanosi miselne snezhinke v potrto dusho; veter, ki vznemirja iz gladke na gladko steno in oznanja z lahnim dihanjem prisotnost Gospoda elijziskih poljan: okamnela shtrlina, most, v potrpezhljivem prichakovanju zhivljenja, ki bo poletelo nad snezhno odejo-sudarijem kot bela golobica, ko bodo utrujene roke zaman iskale sicer zhe vklesano, a okrnjeno Zmago. *Po italijansko laghi di Fusine. JUZHNO POBOCHJE SVETIH VISHARJEV* S potochnega proda do she vedno obsijanih vrhov, pochasi ob sonchnem zatonu se senca povzpne na pobochje in ovije gozdove in steze v somrachni spanec, medtem ko graniti grebenov, obrashcheni z lishaji, obdani z zvezdami in rushevjem nad temnim otokom gozdov, 90 Revija SRP she vedno zharijo kot lestenci. Ampak ob prvem prebujenju luchi, ko ob zori noch postane svetla, bo pot navzdol potekala v senci. * Po italijansko ( Monte) Lussari SONATINA Ko se zvecheri, se dan pochasi prevesi v umirajoche sonce: vaza z gorechkami na gorski okenski polici; in kot neshteto svetilk za bedenje obsije skale, grebene in borove gaje; in perutnice sokola na intki bizantinskega papirja zhe izrezujejo spirale in chrne kose z otozhnimi klici obzhalovanja. Zrak postaja negiben, vse je zhe bolj hladno in v tihem prichakovanju: samo zhuzhelke s chirikanjem in zhivina, ki se vracha s pashe, kot nekakshno slutnjo oznanjajo prihod nochi. LEGENDA V charobnem vrtu, ki ga ishchemo med najvishjimi vrhovi Triglava, rastejo rdeche vrtnice, od gamsov varovane in od njihovega kralja zlatoroga. Jate chrnih planinskih kavk zhagajo prostorje sredi ohropelega krakanja vran. S silovitimi potoki nebesnih cest voda krushi in rushi strehe v dolini s temnimi oblaki, ki so se zapletli v vrshichke smrek; vreshche se spreletavajo hudourniki in lahne srebrne chaplje, da ti dih zastane, kot dim gorechega gozda, Revija SRP 91 medtem ko se daljni zvonci oglasijo v ledeni tihoti legend. Pred mnogimi leti je zlatoroga neki lovec skoraj smrtno ranil: kar nekaj tednov je jezno teptal po tistem magichnem vrtu, in iz njegovih kopit so nastali tezhko prehodni triglavski vrhovi. KNJIGA o sijanju Kot oblak velika cedra je sestopila z libanonskih vrhov, shla mimo Salomonove hishe in se ustavila pred mojimi vrati, da se nadiham prijetnega vonja njenih igel. Od jutra do vechera njena kroshnja shepeche: »Zhalostno je misliti na chloveka, ki je preprichan, da bo sonce vedno vzhajalo, medtem ko ga nekega dne — jutri, chez deset ali sto let —, ko bo stopil k oknu, ne bo videl vech, kako vzhaja za gorami«. OH, PRIJATELJ Steliu Mattioniju* Oh, prijatelj, ko bi vedel, kako te pogresham! Kako te pogresham, prijatelj ... Ne bo vech dolgih dopoldnevov v tvojem zakajenem domu z na stezhaj odprtimi okni nad zaledenelim divjim kostanjem in najinih besed, ki poletijo onstran gricha Svetega Vida. Zdaj sem nem: zdaj, ko sta se najina ugasla tobaka lochila in tudi naju lochila, se mi utrinjajo neshtete misli, ne da bi naletele na enega samega misleca, ki bi mu kaj pomenile. 92 Revija SRP Oh, prijatelj, kako te pogresham, ne bom potozhil nikomur, razen tvojim posmrtnim ostankom v vetru spomina, ki veje med temi tako ljubljenimi gorami. * Znan trzhashki pisatelj (1921-1997). Po njem so poimenovali tudi eno izmed trzhashkih mestnih knjizhnic. O avtorju Italijanski pesnik, publicist in scenarist Renzo Cigoi se je rodil v Trstu leta 1931 in tam tudi zhivi. Do upokojitve je bil programski rezhiser na italijanskem radiu in televiziji. Napisal je vech izvirnih televizijskih iger in pripravil niz radijskih kulturnih oddaj. Pri rimski zalozhbi Semar je leta 1996 izdal knjigo Quattrocento domande a un vecchio ebreo triestino (Shtiristo vprashanj staremu trzhashkemu Judu), ki je prava poslastica za poznavalce italijanske trzhashke literature. Leta 1991-92 je z romanom Biblion prishel v finale za nagrado Italo Calvino. Pri videmski zalozhbi Campanotto je leta 1995 objavil zbirko pesmi Il satellite di Giove (Jupitrov satelit) z uvodom Valentina Braitenberga, direktorja tubinshkega inshtituta za bioloshko kibernetiko, kmalu nato pa je uredil in komentiral knjigo Le tracce del sapiente (Sledovi uchenjaka) o trzhashkem pisatelju Giorgiu Vogheri in knjizhevnem svetovalcu Robertu Bazlenu. Pri istem zalozhniku je leta 2002 izdal pesnishko zbirko Riva dei Capitani (Obrezhje Kapitanov), s spremno besedo znanega trzhashkega pisatelja in pripovednika Stelia Mattionija, ki pa je medtem zhe umrl. Njemu je posvetil zadnjo pesem v zbirki Le vie dei rifugi (Pota planinskih domov / zatochishch), ki je izshla lani pri Talos edizioni v Castrolibero na italijanskem jugu. Leta 2003 je izbor njegovih pesmi izshel dvojezichno, skupaj z izbori pesmi Anne Santoliquido, Elia Andriuolija, Guida Zavanoneja in Silvana Demarchi, v antologiji Pet sodobnih italijanskih pesnikov / Cinque poeti italiani contemporanei v mojem prevodu pri ljubljanski zalozhbi Aleph. Leta 2013 je izdal v Rimu pri zalozhbi Opposto knjigo Basso continuo (e altri racconti) — Basso continuo (in druge zgodbe). Tukaj prevedene pesmi so iz zadnje, zgoraj zhe omenjene zbirke Le vie dei rifugi. Izbor, prevod in zapis o avtorju Jolka Milich Revija SRP 93 Vladimir Foerster PESNISHTVO DEKADENCE (...) Naj priobchimo tu ob koncu razprave she nekaj vzgledov dekadentnega pesnishtva iz cheshke, francoske, lashke in nemshke literature. Slovenski prevod se tesno naslanja na izvirnike, oziroma na cheshke prevode, objavljene v cheshkem mesechniku »Moderni Revue«. Ker zanima chitatelja zlasti spoznati, kake so misli dekadenta, in pa kako in s kakimi besedami jih izrazha, je bilo treba podati kolikor mochi vesten prevod. Opustila se je zato v slovenskem prevodu rima tudi pri pesmih, v katerih je izvirno. Nasilno utesnjevanje prevoda v rime bi bilo le v kvar vsebini ter besedilu prevedenih stihov. Tudi Chehi podajejo prevode dekadentne literature brez rime in prezirajo dostikrat celo ritem, prirejajoch prevod zgolj v obliki proze. Otokar Brezna TIHOTA Chemerna tihota, oblaki pepelnati, prichakovanje, razlito po drevju premrlem, po barvah uvelih in v tesni zgoshchavi vod, tihost pokopalishch, kjer tisti lezhe, ki prijateljev niso imeli, tihost cerkva, kjer she se kadi iz ugasnjenih svech, kjer zadnje molitve ostale dehte iz tezhkega zraka, lilij vrtovi, v katerih medleli so oni, ki pili opojni so dih, padanje somraka onim na slede, ki: »z Bogom« so klicali, tihost utrujenih dush! Vashi pogledi zaletajo liki prozorni metulji v prijatlov se lica, smehljajev ishchejo tam, pochitka razburkani vnemi; klichete: Vdarite le v klavirje, zmikastite speche jim ritme, vzkrikne da strast jim, in blaznost kipeche krvi brizga naj jim iz tonov! Bojite se glasov, ki spe v tihoti molchechi, kakor za somrakov tlechih vecherno zvonjenje oddaljenih mest, tarnanje morij neznanih, mrtvecev vashih kjer vzkliki se penijo v valov kipenju: Klici zaman so: Udarite le v klavirje, zmikastite speche jim ritme, vzklikne da strast jim, in blaznost kipeche krvi 94 Revija SRP brizga naj jim iz tonov! Zhgoche ozrachje tihote uspava vzburkane ritme, tonov sesa veselost srebrno, in vdusheno vene v nji, kar je z jeziki plamenimi shvigalo v cvetju strastnih melodij. Ko mehka preproga, dushi ki sovrazhne korake, se shiri okoli tishina. Mrzel na licu vi chutite vzdih in v dushi lastno ime, v krozhechih valovih se vtapljate chasa in zhali neznanih, iz kojih je stopala dusha vam nezavedna od veka do veka, svetlikajocha ko mezga iz korenin rodov pokopanih bolestne setve Najvishjega, iz ogonov vechne tihote. Aloisius Bertrand ZOPET POMLAD Vse misli in vse strasti, ki vzburkavajo smrtnikov srca, so suzhnji ljubezni. Coleridge Zopet pomlad — zopet kaplja rose, ki se bo zibala trenotek v mojem grenkem kelihu, in ki se iz njega izgubi kakor solza. O moja mladost! tvoje radosti so pozeble od poljubov chasa, a tvoje bolesti so prezhivele chas, katerega so udushile na svojem nedriju. In ve, ki ste oskuble svilo mojega zhivljenja, o zhene! che je kdo v romanu moje ljubezni varal, nisem to bil jaz, in che je bil kdo varan, niste bile ve! O pomlad! mala ptica preletalka in vendar le nash gost, ki pojesh melanholishki v vejevju hrastovem! Zopet pomlad — zopet zharek majskega solnca na chelu mladega pesnika, v svetu, na chelu starega hrasta, v gozdu! Paul Verlaine SOMRAK MISTISHKEGA VECHERA Spomin s Somrakom plamti rdeche in drgeche na obzorju tlechem Nadeje v plamenih, ki se oddaljuje, ki narashcha kakor stena tajinstvena, kjer se mnogi cveti — dahlija, lilija, tulipan in zlatica — spenjajo po mrezhah in vijo Revija SRP 95 z bolehnim puhom tezhkih in gorkih vonjav, katerih strup — dahlija, lilija, tulipan in zlatica — moje chute, mojo dusho in moj razum preplavljajo, v brezmejno omotico meshajo Spomin s Somrakom. (Poèmes saturniens) Gabriele d'Annun%io SLEDOVI In ti se vrachash, Zhivljenje? Vrachash se k meni s smehljajem zagonetnim, v rokah uvele nosish vence. In ti se vrachash, Ljubezen ? Skrivaj se vrachash in v rokah ponarejenega vina spet staro mi chasho ponujash. De zhivljenje: — Ozri se nazaj, na stare sledove za sabo! De Ljubezen: — Pij! — in stare zopet besede ponavlja o opojenju novem in o neznanem charu. Moja dusha de: — Zaman me vabita. Sen zadnji sem dosnila. Nikak me sen nov vech ne vname. A vendar zre nazaj, ozirajocha se v stare sledove. O tihi gozd posusheni in mrtvi, ki ga ni zabiti mochi! Jiri Karâsek EKSTATISHKI SONET Le zmeraj vishe k nebu v svetnika koprnenju speti! In brez madezha, Gospod, slediti Tebi! Umirati v opojni beloti nedotaknjenih lilij in v svetih radostih razcvitajochih se nedolzhnih popkov! V hrepenenju po belih bajilih drgeche mi dusha liki monshtranca, ki je zastrta v blede dime kadila, ko tistih sen, ki gredo k prvemu obhajilu, ki jim ni she dihnila mrzlo v lice dvomov kalna senca. O najbledejshe srebro, ki tvorish krste svetcev v gotishkih cerkvah, kjer lampe medli kristal gori kakor v tesnem srcu utrujena togotnost! Ekstaza sveta! vzplamteti v luch chiste lampe in v medli svit kristala v tvojem, Kriste, svetishchu, bolj kot kadila vonj, bolj kot Skrivnosti slava! 96 Revija SRP Antonin Sova PRETEKLOST Chrno sem videl vodovje skoz drevje, upognjeno k zemlji, doge so mrtve zharele, vanje negibni so stolpi shtrleli. Tam ni zhivelo nich, vzdihnilo ne in ne vzcvetelo, megle zamokle valijo se in taja se zholtasti sij. Izza trohneche globine cureli so s somrachnim zorom puhori, sence potapljale so se v puhu, razprshenem dalech na milje. Dol po stopnicah, po stezah skoz mesechno modre dobrave potniki v belih odejah stopali so v globino ob molitvah duhovnov, vonju kadilnic, kropilnic rozhljanju, upirajochi poglede navzgor — nad njimi se ziblje valovje ... Vse, kar cvetelo na pomlad tisochih je let, tu gnije, v zmesi posechenih cvetov rdechih in belih plove tu vrhu vodovja, devam krog glav in kolen, krog pasov, krog prsi mrtvih, starcev ob truplih zelenih in bledih; v vrvenju plovochem letina gnila ovochja, listov odpadlih in smradljivih rib, zhito zhetev tisochih polni in kuzhi tu vzduh ... Proga se zlata nad vsem bleshchi iz Neznanega, pada v globine in shviga na kupe mrlichev, shiri v smrtno vodovje nejasen in shiren se svit, a vse je tam spalo, ni mozhno, ni mozhno, ni mozhno nikogar zbuditi. Alfred Jany VAMPIR Ziblji se v kelihu na tokih rozhnatega olja, potapljaj se v kelihu na tokih bledega olja, tresi se od groze v kelihu na tokih chrne nochi, luchica nochna, in bodi lampa mrtveca! Angelji strazhniki, obsevani od zvezd, odnashajo svoje lampe. Revija SRP 97 Spava, in njegovo telo, njegovo telo emajlasto z zhilicami Sevreske modrine, pochiva prav mirno na velikem zamolklem lezhishchu. Ziblji se v kelihu na tokih rozhnatega olja, luchica nochna, in razlij svoj sladki sij, vonjavi sij na speche dete. Slushajte! Noch trga svoj plashch. Zdajci je nekaj vzkriknilo na okenski shipi. Nemirne zavese, napnite hitro svoja pernata krila na jasnem steklu. Umirajocha nochna luchica, potapljaj se v kelihu na tokih bledega olja. Noch se je ponorila kakor sivi dezh. Vampir se je priplazil kakor chrni polzh. Prelivaj solze, okenska shipa, grenke solze absinta. In, okno, dvigni svoj veliki krizh, med tem ko se plazi, ko shkriplje in se rezhi veliki krempljezh. Bitje grozno in nedolochno, noch v besnosti ga je izbljula kakor tezhak val, ki plove in ki se lomi ob kamenje majaka. Shipa okna se trese, a njegovo oko se od groze shiri. Nochna luchica, umirajocha, potapljaj se v kelihu na tokih bledega olja. Dete spi. Njegovo emajlasto telo z zhilicami Sevreske modrine pochiva povsem mirno na velikem zamolklem lezhishchu. Ziblji se v kelihu na tokih bledega olja, luchica nochna, in razlij svoj tezhki sij v zhvepleno paro nad spechim detetom. Okenska shipa prasketa. Telo polzha drgeche v senci. Dete se prebuja, in velike veje njegovih ochi, upognjene v noch, spushchajo svoje peruti. Trepechi od groze, luchica nochna, in bodi lampa mrtveca! Teme so mrezha, polna brezimenih poshasti. Zvezdnate okenske shipe so na svojih jasnih mestih zastrte s podjedi. Ni vech kelih drugo nego vaza, polna smole. Angelji strazhniki, obsevani od zvezd, so ugasnili svoje lampe. (LZ, 1897/2) Prevedel Vladimir Foerster 98 Revija SRP VLADIMIR FOERSTER (1868, Pchery, Cheshka - 1942, Ljubljana), pravnik, glasbenik, publicist, prevajalec, planinec (sin cheshko-slovenskega skladatelja Antona Foersterja, avtorja »prve slovenske nacionalne opere« Gorenjski slavchek in planinske himne V hribih se dela dan). Srednja shola v Ljubljani, shtudij prava (z doktoratom) na Dunaju, sodnik v Ljubljani, Metliki in Novem mestu, od upokojitve (1934) zhivel v Ljubljani. Chlan Slov. plan. drushtva od ustanovitve (1893), pisal v Planinski vestnik (potopis po Shvici, 1901), sodeloval s Cheshko podruzhnico Slov. plan. drushtva v Pragi. V njegovem opusu je posebnost po tematiki in shirshem pomenu razprava Dekadenca, nova literarna smer (Lj. zvon, 1897, sht. 1, sht. 2); kot priredba po cheshkih virih je prva slovenska temeljitejsha predstavitev prelomnega gibanja v evropski literaturi okoli prehoda 19./20. st. Gre za inovativno dogajanje pod razlichnimi oznakami (dekadenca, simbolizem, impresionizem, nova romantika, moderna, fin de siècle, belle époque, secesija), ki je vechjim in starejshim evropskim literaturam prineslo dolochene idejno-formalne novosti, manjshe literature, zlasti na JV Evrope, pa so z njim sploh shele postale kolikor toliko profesionalne. Cheprav so se slovenski literati tedaj seznanjali z novostmi v glavnem iz nemshkih publikacij (zlasti Cankar in Zhupanchich v kavarnah na Dunaju), je bila Foersterjeva razprava pomembna tudi zanje, shirsho publiko pa je solidno seznanila z znachilnostmi nove smeri. Na koncu razprave, ki predstavlja t. i. dekadenco kot vase obrnjeni (psiholoshki) naturalizem, obarvan z depresivno-morbidno fantastiko, je Foerster za ilustracijo dodal svoje pionirske prevode treh cheshkih (Brezina, Karasek, Sova), treh francoskih (Bertrand, Verlaine, Jarry) in enega italijanskega pesnika (D'Annunzio). Ta prevodni del je tukaj predstavljen v prvotnem jeziku, brez lekture. V oblikovnem pogledu velja pozornost primerom t. i. pesmi v prozi (Bertrand, Karasek, Jarry), sploshno znachilne za obdobje simbolizma, zlasti v Franciji (Baudelaire, Rimbaud, Mallarmé itd.), v slovensko lit. sta jo pri koncu 19. st. vpeljala Janko Kersnik in Anton Funtek, pozneje Cankar, Kosovel, Pregelj, Kocbek itd. Vsebinsko-tematsko pa izstopa »vampir« (Jarry), znachilna romantichna in novoromatichna metaforichna figura (Baudelairova pesem Vampir; istega leta kot Foersterjeva razprava v Angliji Stokerjev roman Dracula in Kiplingova pesem The Vampire, zhe leta 1894 pa Stenbockova novela Resnichna zgodba o vampirju); tudi v likovni umetnosti: Toulouse-Lautrecova La goule (Vampirka, var. 1891-1892), Munchov Vampir (var. 1893-1895); v slovenski lit.: Murn (pesem Vedomec), Cankar (Vedomec, novela, 1903; v prvotnem osnutku naslov Vampir), Bevk (Vedomec, roman, 1931), Gradnik (Vampir, pesem, LZ 1907). Pojasnila k nekaterim redkim, starinskim besedam: ogon (Brezina) = del njive med dvema razoroma; bajilo (Karasek) = charovno sredstvo pri bajanju; puhor (Sova) = vodeni mehur, bula; ovochje (Sova) = sadje; majak (Jarry) = svetilnik; podjéd (Jarry) = lichinka hroshchev, ki objeda korenine in gomolje rastlin. Izbor in opomba Ivo Antich Revija SRP 99 Sally Feldman SHAHOVSKE REPUBLIKE Shahovska igra korenini v razumu. In je kot razsvetljenstvo, sila, ki osvobaja ali zatira.V Iraku so letos, tako kot vsako poletje, organizirali shahovsko prvenstvo. Shahovski turnir se je odvijal v mestu Kufa, blizu Nadzhafa. To je bilo pomembno tekmovanje, ki so se ga udelezhili regionalni shahovski zmagovalci iz vse drzhave. Na turnirju je vladalo slovesno in veselo vzdushje, kajti za kratek trenutek je skozi prevladujocho potrtost posijal zharek optimizma. Dogodek je imel she poseben pomen, kajti le malo pred tem je vplivni shiitski duhovni vodja, veliki ayatolah Sistani, izrazil svoje preprichanje, da bi bilo treba shah absolutno prepovedati. In to v dezheli, ki velja za domovino te moderne miselne igre. Shah naj bi namrech zacheli igrati pred desetimi stoletji v Bagdadu, na dvoru kalifa Haruna al Rashida. A medtem, ko v Kufi vlada karnevalsko razpolozhenje kot proslava v bran svobodi, je shah lahko tudi orodje za zatiranje. V majhni, opustosheni ruski republiki Kalmikiji shah dozhivlja nesluten razcvet. Kljub veliki brezposelnosti in hudi revshchini je njen ekscentrichni predsednik, Kirsan Iljumzhinov, vlozhil kar 25 miljonov dolarjev v gradnjo kompleksa »Shahovskega mesta«, na obrobju mesta Elista. Uvedel je tudi obvezne lekcije shahovske igre za vse otroke, stare vech kot 6 let, in she posebno shahovsko sholo za najobetavnejshe. Iljumzhinov, ki med ljudmi velja za podkupljivega diktatorja, je znan tudi kot predsednik Svetovne shahovske zveze, to pa je chastni naslov, iz katerega se njegovi obrekovalci delajo norca. »On je patoloshki lazhnivec, obremenjen s hudimi dushevnimi motnjami,« je povedal Semjon Atejev, varuh chlovekovih pravic v Kalmikiji. »Nobenega gospodarskega razvoja nimamo, ker ves svoj chas posvecha le organiziranju shahovskih turnirjev.« Shah je torej lahko zgled najplemenitejshih chlovekovih prizadevanj in primer njegovih najhujshih zablod. Ta boj med vrlinami in tiranijo, med resnico in hinavshchino, se sijajno zrcali na shahovski deski, z dvema stranema, ki si vechno stojita nasproti v konfliktu med dobrim in slabim, chrnim in belim. To je predvsem igra golega razuma, pri kateri srecha, nakljuchje ali subjektivnost ne igrajo nobene vloge, zato je vedno pritegovala k sebi upornike in svobodomiselnezhe. Privlachila je pisatelje, znanstvenike, skladatelje in druge umetnike in bila zanje vedno vir, iz katerega so chrpali svojo moch. Njeni privrzhenci so bili Pushkin pa 100 Revija SRP Tolstoj, Einstein in Shostakovich. Ocheta konceptualne umetnosti, Marcela Duchampa, je tako navdushila, da je postal profesionalni shahist in je v zachetku 30-ih let prejshnjega stoletja celo igral v francoski drzhavni ekipi. Leta 1940 je v francoskem obalnem mestecu Arcachonu, kamor je zbezhal pred nacisti, s Samuelom Beckettom v kavarni ob morju igral neskonchno dolge shahovske partije. David Shenk v svoji novi zgodovini shaha Nesmrtna igra pishe, da shah znanstvenikom in filozofom v dobi razsvetljenstva ni pomenil zgolj miselne zabave, temvech je predstavljal uteleshenje dobe razuma. »Morda se je bolj kot v katerikoli poprejshnji dobi notranja logika same igre prepletla z nachinom razmishljanja zagovornikov racionalizma,« pojasnjuje Shenk. »Isti duh, ki je vodil tedanje mislece pri shahovskih potezah, je bil udelezhen tudi pri reshevanju filozofskih problemov.« Voltaire, Diderot in Leibniz so bili vsi ljubitelji shahovske igre. Leta 1754 sta se judovski filozof Moses Mendelssohn in protestantski dramatik Gotthold Lessing ob shahu tako spoprijateljila, da je Lessing po Mendelssohnu oblikoval lik dramskega junaka — Nathana Modrega. V drami je shah prispodoba proshnje za strpnost, ki jo skozi dogajanje na shahovski deski izrazhata oba: modri Jud in razsvetljeni muslimanski sultan. Tudi Benjamina Franklina je prevzela shahovska igra. V svojem eseju Moralnost shahovske igre zatrjuje, da shah krepi chloveshke kvalitete, kot so predvidevanje, previdnost in vztrajnost. Ko je v chasu amerishkega boja za neodvisnost v Franciji igral shahovsko igro, se sploh ni zmenil za napovedani »shah«, ker ni hotel braniti svojega tiranskega kralja. »Vzemite ga, che hochete,« je rekel svojemu nasprotniku, »ne potrebujem ga, lahko se borim do konca tudi brez njega, po republikansko!« Podobno »deklaracijo republikanskih nachel« srechamo pri she enem shahovskem gorechnezhu, Jeanu Jacquesu Rousseauju, ki se je hvalil, kako je nekoch, kljub hudemu nasprotovanju dvorjanov in ostalih navzochih, premagal francoskega princa de Contija — v obrambo chlovekovih pravic proti monarhiji. Tudi poznejshe generacije intelektualcev in radikalnezhev so ljubile shah. Marx je spravljal v obup svojo zheno, ko je vechkrat kar izginil za nekaj dni na shahovsko »krokariado« in ga je igra tako prevzela, da je pozabil na chas. Prokofjev se je znal tako zatopiti v igro, da je njegov najhujshi tekmec Stravinski nekoch izjavil, da je »njegov um polno zaposlen edino takrat, kadar igra shah«. A shah je bil priljubljen tudi med dvomljivejshimi revolucionarji. Maksim Gorki pishe, da je bil Lenin zelo resnoben shahist, ki se je hudo razjezil, kadar je izgubil partijo in se je celo kujal kot kakshen otrok. Ko se je razshirila vest o zmagi Trockega v revoluciji, je glavni natakar v dunajski kavarni Central pripomnil: »Ach, to bo pa verjetno nash Herr Bronstein, iz shahovske sobe!« In tako je shah, ki je bil dolgo chasa sinonim za radikalnost in nekonformizem, v 20. stoletju postal nosilec usodnejshih vsebin, ko je, kot meni David Shenk, »shah postal simbol narodnjashkega ponosa totalitaristichnih Revija SRP 101 rezhimov, ki so hoteli — tudi z njim — dokazati svojo moralno in intelektualno superiornost.« Boljsheviki so zhe zelo zgodaj ugotovili, da je shah idealno sredstvo za krepitev nove komunistichne ideologije. »Shah je bil zanje nazoren prikaz dialektichnega materializma, in ker temelji na principu, ki izkljuchuje slepo srecho, je bila ta igra zelo blizu strogim usmeritvam partijskega vodstva,« je preprichan Daniel Johnson, avtor knjige Beli kralj in rdecha kraljica: zgodovina shaha med hladno vojno. »Shah so prisodili brezrazredni druzhbi, brez madezhev burzhoazne ideologije, in kot tak je bil primeren, da pouchuje mlade proletarske kadre o novih socialistichnih vrednotah.« In tako — pojasnjuje Johnson — se je zachel eksperiment brez primere: vkljuchevanje shaha v uradno kulturo komunistichne revolucije. Tudi nacisti so si shah hitro prisvojili in ga ustolichili kot simbol nacionalnega ponosa. Konec 30-ih let so celo posneli propagandni film, v katerem so razkazovali nemshke otroke — shahiste kot idealne pripadnike arijske rase. Edina tezhava je bila, da so bili najodlichnejshi shahisti — Judje. Zato so nacisti svetovnega prvaka Aleksandra Aljehina, ki je bil po rodu Rus, preprichali, da je judovski nachin igre oznachil kot strahopeten in zastarel. V svojem eseju Arijski in judovski shah je shel celo tako dalech, da je sramotil prejshnjega svetovnega prvaka, Emanuela Laskerja, ki je leta 1933 pred antisemitskim preganjanjem zbezhal iz Nemchije. Do podobnih napetosti je prihajalo tudi v Sovjetski zvezi, kjer so bili prav tako skoraj vsi najboljshi shahisti — Judje. Kot zhe carji pred njim, je bil tudi Stalin, ki se je shaha navdusheno posluzhil kot sredstva za ustolichevanje sovjetske oblasti, zagrizen antisemit. Johnson opozarja na to, da so bili Judje diskriminirani in so jim prisojali dvojno lojalnost celo she v obdobju Brezhnjeva. Tudi judovskim shahovskim velemojstrom, cheprav so prav oni v 50-ih in 60-ih letih izdatno pripomogli k temu, da je SZ postala shahovska velesila. To se je zgodilo v glavnem zaradi tega, ker so nacisti pobili ali pognali v pregnanstvo skoraj celotno srednje-in vzhodnoevropsko judovsko populacijo. Nova sovjetska drzhava je Jude potrebovala, a jih je tudi sama preganjala. Pa vendar so v prvih letih tega stoletja judovski komunisti upali, da bo nova socialistichna drzhava presegla protijudovsko rasno gonjo, zhe stoletja vtisnjeno tudi v rusko dusho, in konchala osovrazhene pogrome carskega rezhima. Zdelo se je, da bi bil shah lahko kljuch te osvoboditve. To je tudi ozadje novega romana Ronana Bennetta Zugzwang, ki se dogaja v Petersburgu leta 1914, na predvecher mednarodnega shahovskega turnirja. Zgodbo pripoveduje psihiater, ki ga prijatelj in shahovski kolega nagovarja, naj enega od udelezhencev turnirja, Avrama Rozentala, psiholoshko obdela in mu tako zagotovi zmago. 102 Revija SRP »Ali vesh, kaj bi pomenilo prvo mesto poljskega Juda na turnirju? Si predstavljash!? Rusi nas komaj she prishtevajo k chloveshki rasi, ostalemu svetu pa je za nas tako vseeno. Prezirajo nas, Otto, dvojno, prvich, ker smo Poljaki, in drugich, ker smo Judje!« Johnson je ocharan nad shahovsko premochjo evropskih Judov: »Ni jasno, ali je sposobnost Judov, da briljirajo v shahu, genetsko pogojena ali pa jih shahovska deska privlachi zato, ker se ta intelektualno zahtevni in izredno tekmovalni shport v sedechem polozhaju lepo ujema s prevladujochim judovskim stereotipom Evrope v 19. stoletju,« meni. Nedvomno pa ima to, kar Gerald Abrahams imenuje shahovska pamet — kombinacija spomina, logike in domishljije — mnogo skupnega s sposobnostmi, ki so bile in so she vedno znachilne za judovski intelekt. Vechina komentatorjev zanika, da je nadarjenost za shah chloveku dana sama po sebi ali genetsko pogojena. Polno je primerov priuchenega bistroumja — ne nazadnje to potrjujejo ogromna sovjetska vlaganja v urjenja igralcev, ki so v obdobju med 40. in 60. leti prejshnjega stoletja ustvarila na milijone shahistov in naredila iz njih na stotine velemojstrov. Vedno vech pa je tudi chastihlepnih starshev, ki so uspeli napraviti iz svojih otrok superprvake. Susan Polgar, prva zhenska shahovska velemojstrica, se je zachela uchiti shahovske igre pri shtirih letih. Njen oche, madzharski psiholog, je s poskusom svojih hchera dokazal, da si chlovek genialnost lahko pridobi. Susan, ki je igrala z najvechjimi shahovskimi velemojstri, lahko vodi pet iger hkrati, in to brez shahovske deske. Vse tudi kazhe, da sta njeni sestri enako veshchi shahovske igre. Che si torej shahovsko sposobnost lahko pridobimo z vajo, kaj torej govori v prid tezi, da so Judje v shahu ves chas boljshi od drugih? Morda to, da je shah zelo prilagodljiva igra, ki jo lahko igrash kjerkoli, in zato zelo primerna za razlashchence, pregnance, begunce in zapornike. John McVicar, nekdanji poshtni ropar, se spominja, da se je v zaporu vedno razveselil utajevalcev davkov, vohunov in financhnih goljufov, kajti bili so odlichni shahisti. Radha Jain, angleshka shahovska prvakinja iz razreda do 9. leta, prihaja iz indijske priseljenske druzhine. Njen brat Akash je trenutno angleshki prvak v razredu do 13. leta. Marx, Duchamp, Beckett in Freud so vsi strastno igrali shah v izgnanstvu. Judje po Evropi, ki so bili izkljucheni iz nacionalnih razvedril drugih vrst, so se seveda nagibali k igri, ki ni imela nacionalnih, kulturnih ali ekonomskih barier. To pa je tudi glavna tema romana Michaela Chabona Judovska zveza policistov. Delno izmishljija, delno grozljivka se dogaja v mitski dezheli na Aljaski, ki so jo Judje dobili v dar po holokavstu kot varen pristan, a le za 60-letno obdobje, ki se v zgodbi izteka. Sledovi umora vodijo k nedokonchani shahovski partiji, ki jo Revija SRP 103 najdejo ob umorjencu. Zhrtev, ki si je izbrala za svoj psevdonim ime shahovskega velemojstra Emanuela Laskerja, je zahajala v shahovski klub, poln starih Judov. Izkazhe se, da je bil mrtvi shahovski genij mesijanski lik, ki so ga kot odreshenika chastili v neki sekti, a se je pozneje vdal mamilom in na koncu se mu je omrachil um. Pravo uteleshenje shaha, ki lahko bodisi okrepi in izboljsha chlovekov um ali pa ga stre. Napol avtistichna pamet shahovskih genijev je tema, ki se v literaturi obchasno znova pojavlja; neuravnoveshena obsedenost s shahom pogosto simbolizira razkrajanje morale ali razpadanje politichnega sistema. Razpet med nasprotujoche si struje predrevolucionarne Rusije, se Avron Rozental, moteni shahovski prvak v (Bennettovem) romanu Zugzwang, pogreza iz nevrotichne zbeganosti v blaznost. »Fanatichno zazrt v shah, je bil to chlovek, ki v nichemer drugem ni videl niti najmanjshega smisla, razen che je shlo za omejevanje njegovih mozhnosti za shahovsko igro; obstoj drugih ga je zadeval edinole kot pojav, ki je spodbujal ali oviral to njegovo obsesijo.« Luzhin, glavni junak v romanu Nabokova Luzhinova obramba, je shtorkljavi asocialni chudak z eno samo odliko — za shahovsko desko je nepremagljiv. Tudi on lovi ravnotezhje na meji razuma, dokler ga shah ne potegne v samomorilsko norost. In Stefan Zweig v svoji noveli Kraljevska igra postavi nasproti dve vrsti shahistov. Prvi, skrivnostni in elegantni junak, se je izmojstril v letih, ki jih je prezhivel v samici, kamor so ga zaprli nacisti, in ga je razcepljeni um prignal do zhivchnega zloma. Uspe mu premagati grobega in brezchutnega shahovskega prvaka, kmeta, ki se je povzpel do neverjetne velichine, kakrshno navadno povezujemo s pojavom Hitlerja. Vsi ti liki zelo spominjajo na Grenouilla, grotesknega junaka romana Parfum Patricka Süskinda. V podtonu tega romana se skriva sporochilo, da pretirano zanashanje na razum vodi v holokavst. Grenouille je chlovek brez chustev in sochutja, predstavnik kulture razuma brez chlovechnosti. Podobni njemu so tudi fiktivni liki shahistov, upodobljeni kot izobchenci, ki zaradi svoje zasvojenosti izgubijo obchutek za sochloveka. V nasprotju z Grenouillem imajo enake osebnostne motnje in so zmes cele palete resnichnih shahovskih zhrtev, ki se jim je v zadnjih dveh stoletjih zaradi shaha omrachil um. Paul Morphy na primer, amerishki shahovski fenomen 19. stoletja, je pri 26-ih letih nenadoma nehal igrati, postal je samotarski in paranoichen ter je konchal na cesti, kjer se je pogovarjal z nevidnimi ljudmi. Nekega drugega genija, Avstrijca Wilhelma Steinitza, so navsezadnje poslali v moskovsko umobolnico, saj je vztrajno zatrjeval, da je po telefonu shahiral z bogom in — zmagal! Primer sodobnejshe in slavnejshe zhrtve shahovske igre je Bobby Fischer. Po briljantni, chetudi ekscentrichni in zgodnji karieri, je postopoma zachel propadati, obtozheval je Jude, da pijejo chloveshko kri, in sprejel vest o napadu na manhattanska dvojchka kot »chudovito novico«! 104 Revija SRP Tesna zveza med shahom in norostjo sprozha shtevilna vprashanja o chlovechnosti nasploh. Vsi ti umetniki, politichni radikalnezhi, misleci in disidenti, ki jih je zapeljevala shahovka igra, so jo jemali kot mikaven pobeg ali kot ocharljiv hobi. A kakor koli zhe so bili strastni Marxovi shahovski vecheri, Duchampovi turnirji ali Franklinovo pridiganje ob shahiranju — ni bilo pri tem nobene pretirane zasvojenosti. Nihche od njih ni dovolil, da bi shah zasenchil njihovo delo, druzhbene obveznosti ali jim celo nachel osebnost. Samo nekdo, ki vidi v shahu edino kvalifikacijo in zatochishche, njegova osebnost pa ne vsebuje nichesar drugega, je nagnjen k dushevnim boleznim. Na dolochen nachin je podoben stroju, ki so ga programirali zgolj za eno dejavnost. Pred desetimi leti je shahovski svet vznemirila novica, da je IBMov rachunalnik Deep Blue premagal velikega shahovskega prvaka Garija Kasparova. Razvnela se je mrzlichna debata o tem, kaj naj bi to pomenilo. Che lahko stroj dosezhe ta najbolj sposhtovani intelektualni status — naslov svetovnega shahovskega prvaka, do katere mere je potemtakem stroj lahko chloveshki? Nekateri se strinjajo z Noamom Chomskym, ki gleda na tak rachunalnishki dosezhek kot na »dejstvo, da buldozher pach lahko dvigne vech kot kakshen dvigalec utezhi.« Toda v eni zadnjih shtevilk mesechnika Technology Review filozof Daniel Dennett zavracha — kot romantichno — mnenje, da je moral rachunalnik na neki nachin igrati drugache kot Kasparov, da torej med ljudmi in stroji obstaja neka temeljna razlika. Avtor chlanka s kanchkom ironije citira uvodnicharja New York Timesa, ki razglablja o tem, kaj je tisto, kar nas dela chloveshke: »Radi verjamemo, da nas od strojev, ki jih upravljamo, nekaj lochuje. Morda se ta razlika nahaja v konceptih, kot so: ustvarjalnost, intuicija, zavest, estetska in moralna presoja, pogum ali celo nasha zmozhnost, da nas prestrashi rachunalnik Deep Blue. Nihche ne more z gotovostjo trditi, da zaradi teh sposobnosti presegamo stroje, cheprav bi radi verjeli, da smo sposobnejshi od njih. O teh svojih sposobnostih namrech vemo veliko premalo.« Dennett ne vidi razloga, zakaj teh kvalitet stroji ne bi mogli posnemati, in chesa takega tudi ne pojmuje kot grozhnjo. »Zakaj nam je prijetno tako misliti? Zakaj nam ne bi bilo raje ljubo ali she ljubshe misliti, da bi nam, chloveshkim bitjem, uspelo izoblikovati in razviti pametne otroke, ki bi bili she chudovitejshi kot nashi bioloshko spocheti otroci?« Zaenkrat pa Deep Blue in podobni shahovski programi she ne delujejo enako kot chloveshki mozhgani — so preprosto samo odlichni inshtruktorji, ki skupaj z mozhgani lahko reshijo zapleteno nalogo. In naj nas nikar ne skrbi narashchajocha sposobnost teh strojev, da se vedejo kot ljudje. Dosti bolj nas ogrozha izguba chlovechnosti tistih, ki zavrzhejo vse druge kvalitete, da bi se lahko vedli kot stroji, pa naj gre za shahovske fanatike ali diktatorje, samomorilske bombashe ali papezhe. Revija SRP 105 Sally Feldman je angleshka publicistka, profesorica na univerzi Westminster (predstojnica oddelka za medije, umetnost in oblikovanje); je chlanica urednishtva revije New Humanist in skrbnica ustanove Rationalist Association, ki izdaja to revijo. Na BBC ureja Zhensko uro (Radio 4). Chlanek Shahovske republike (Check republics) je bil objavljen v angleshki reviji New Humanist. Iz predstavitve revije: »... V chasu porasta fundamentalizma je revija NH svetilnik jasne misli, ki nagovarja globalno skupnost bralcev, ki se zavzemajo za razum, sekularnost in za svobodno raziskovalno misel ...« Revija NH je bila ustanovljena v Londonu leta 1885, prevedeni chlanek pa je bil v njej natisnjen leta 2007 (let. 122, zv. 6; nov.-dec.), toda vsebina je she vedno aktualna, tehtna in zanimiva. Prevod in opomba Nadja Jarc She nekaj podatkov o osebi, omenjeni v chlanku: Kirsan Nikolajevich Iljumzhinov (kalm.: Ulmcin Kirsan; r. 1962, Elista, Kalmikija), sovjetsko-ruski politik, shahist; po razpadu SZ obogatel kot poslovnezh, predsednik Republike Kalmikije (avtn. v RF) 1993-2010 in predsednik FIDE (Svetovna shahovska zveza) od 1995 do danes; s 14 leti shahovski prvak Kalmikije (tudi boksar: zasnoval »shahboks«). Z odliko maturiral, leto dni monter v tovarni, dve leti vojak na Kavkazu, po shtudiju na Inshtitutu za mednarodne odnose (Moskva) specialist za Japonsko. Govori kalmishko, rusko, angleshko in japonsko, manj tudi korejsko, mongolsko in kitajsko. Avtobiografija Predsednikova trnova krona (rus. Moskva, 1995; angl. 2011, ZDA). Vodilo: »Nisem demokrat, nisem diktator, sem le chlovek, ki hoche pomagati chloveshtvu.« — Zgradil vech pravoslavnih, katolishkih, islamskih, judovskih in budistichnih cerkva; kot vechina Kalkmikov je budist (prijatelj dalajlame). Svetovno odmevna je bila njegova izjava, da so ga 8. 9. 2007 iz stanovanja v Moskvi odpeljali Nezemljani na neki daljni planet in ga potem vrnili ter da je shah verjetno prishel na Zemljo iz vesolja. (Op. ur. I. A.) 106 Revija SRP Likovna priloga Damir Globochnik LIKOVNI SVET TONETA KRALJA Za umetnishko oblikovanje slikarja, grafika, kiparja in ilustratorja Toneta Kralja so bili najpomembnejshi napotki, ki mu jih je v mladostni dobi posredoval pet let starejshi brat France (1895—1960). Toneta so doma sicer namenili za duhovnika in ga poslali na sholanje v shkofijsko gimnazijo v Ljubljani, medtem ko naj bi France postal umetnik. Domache je o odlochitvi za shtudij kiparstva obvestil shele, ko je zhe zachel obiskovati prashko likovno akademijo.1 France in Tone Kralj veljata za najpomembnejsha predstavnika ekspresionizma v slovenski likovni umetnosti, vendar pri tej opredelitvi velja poudariti, da sta secesijsko-simbolistichne formalne vzore povezala z ekspresivnimi poudarki. Rado Kregar je leta 1920 menil, da ju zato ni mogoche oznachiti kot ekspresionista, temvech kot simbolika, ki veliko pozornost namenjata dekorativnemu videzu svojih del.2 Podobno je razmishljal dr. France Stele, osrednji likovnokritishki podpornik mladih umetnikov-ekspresionistov: »Umetnost obeh Kraljev se najblizhje priblizhuje /.../ ekspresionizmu, da, celo vech: ona je zhe v polnem pomenu ekspresionistichna. Oznachuje jo enkrat podrejenost vsega dekorativnemu principu, — po katerem je vsaka umetnina individuj zase, ki ima samostojno organizacijo z lastnim estetskim ravnotezhjem, iz katerega edino je razumljiva in upravichena. Vsako naturalistichno merilo tu odpove /.../; drugich izrazitost oblik, posebno pa linij; umetnik pa sistematichno stremi za takozvanimi ekspresivnimi linijami, ki govorijo, ki se prilagajajo v svoji strukturi kar najtesneje temu, kar zheli umetnik izraziti, temu za izrazom stremechemu principu podreja umetnik i naravo, dela ji silo, che se mu zdi potrebno in vposhteva edino dekorativno — estetsko ravnotezhje svoje umetnine.« 3 Brata Kralj sta ekspresionistichne, secesijske in druge formalne vzorce uporabljala za podkrepitev vsebinske intenzivnosti likovnega dela oziroma za posredovanje notranjih dozhivetij, chustvenega naboja in zlasti religiozne duhovnosti. Odmike od naturalistichne deskriptivnosti in pravilnih telesnih razmerij upodobljenih figur so narekovale duhovne tezhnje, povezane s krshchansko mistiko. Tone Kralj je leta 1930 poudaril: »Che pa slikam religiozen motiv, ga moram realizirati le s pomochjo mistike. Ne morem povdarjati absolutne snovnosti, ker je bistvu religije nasprotna. Vsebinsko jedro mojih 'cerkvenih' slik je v misticizmu ...« 4 France Stele je oznachil Toneta Kralja kot »vizionarnega mistika«.5 »Tonetova dela so slikana in v les rezana filozofija v mistichnem smislu poglobjenja v vechno skrivnost zla in trpljenja v zgodovini chloveshtva in chloveka; to mislim, da je tudi vzrok da je Tone nekako dostopnejshi obchinstvu in da so ga celo nasprotni kritiki skushali nekako protezhirati pred bratom, chesh da je bolj talentiran.« 6 Citirano Steletovo mnenje je bilo dokaj osamljeno, razlikuje se tudi od drugih njegovih besedil o bratih Kralj, saj je starejshi brat France veljal za naprednejshega in radikalnejshega ter za mochnejsho ustvarjalno Revija SRP 107 osebnost. Francetu Kralju naj bi pripadla vloga iskalca novih potov, oblik in idej, je menil Marijan Marolt, lazhje razumljivi Tone Kralj pa je bil tisti, ki je novo (ekspresionistichno) umetnost uspel monumentalizirati.7 Zgodnje religiozno slikarstvo Toneta Kralja je bilo zaradi tezhnje po upodabljanju duhovne oziroma religiozne vsebine vzporednica mishljenju katolishko usmerjene mladine in katolishkim ekspresionistom v literaturi,8 med katere je sodil tudi pesnik Anton Vodnik. Cheprav sta France in Tone Kralj v dvajsetih letih preteklega stoletja pogosto razstavljala na skupnih razstavah, je bila likovna javnost vselej pozorna na razlike med umetnikoma. Anton Vodnik je poudaril: »Stremljenja obeh bratov se vedno bolj diferencirata, posebno kar se tiche slik. Dochim se posluzhuje Tone K vidnih, seveda nerealno spremenjenih, poduhovjenih, ekspresivnih oblik, je znak Frana K nagibanje k vedno vechji breztelesnosti (abstraktni ekspresionizem) ...«9 Pri Francetu Kralju je likovna kritika opozorila na barvni simbolizem, ki je vodil v priblizhevanje k abstrakciji, medtem ko je Tone ohranjal stik s figuralnim motivnim repertoarjem. Tako je France v simbolno-dekorativno zasnovano poslikavo Akademskega kolegija (Ljubljana, 1923) vkljuchil tudi nekatere Tonetove slikarske kompozicije (»Sv. Pavel«, »Na rushevinah«, »Revolucija«).10 Nekaj razlik med bratoma je bilo tudi po formalni plati. France je bolj izpostavljal risbo (na XVII. umetnostni razstavi je sodeloval s plastikami, risbami in z eno samo sliko) in pozornost namenjal ilustraciji. Toneta pa je pritegnila grafika, s katero se je zachel ukvarjati med shtudijem v Pragi. Z Bozhidarjem Jakcem sta stanovala v prashkem predmestju in grafike tiskala na Jakchevi zasilni grafichni tiskalnici. Med Tonetovimi zgodnjimi grafichnimi deli kot osrednje velja ciklus jedkanic »Zhivljenje« (1921). Kmalu je zachel izdelovati grafike vechjih formatov v tehniki lesoreza, po letu 1929 tudi v tehniki litografije. Grafike Toneta Kralja vsebujejo znachilnosti, ki jih srechamo tudi pri njegovih prvih vechjih slikarskih kompozicijah, vechinoma neohranjenih. Lahko jih razumemo kot likovnikov odziv na prvo svetovno vojno in chas po njej (»V potu svojega obraza«, 1919, »Greshni rod«, 1920, »Krizhanje«, 1921, »Zaton zhivljenja«, 1921, »Revolucija«, 1921, »Nevihta«, 1922— 1923). Razmishljanja o chlovekovi usodi so Toneta Kralja usmerjala k simbolistichnim zasnovam. Na vplive findesieclovskega simbolizma poleg deformacij razpotegnjenih figur opozarjajo tudi erotichni motivi. Smisel za kompozicijsko skladnjo in monumentalnost figuralne kompozicije je Tonetu Kralju omogochal, da je izdeloval slike velikih formatov, s katerimi se je predstavil na prvi samostojni razstavi skupaj z bratom Francetom v Akademskem domu septembra 1921. Kiparstvu Toneta Kralja je likovna kritika praviloma posvetila manj pozornosti kot njegovemu slikarstvu in grafiki. France Stele je ob prvi samostojni razstavi bratov Kralj opozoril na eno temeljnih potez Tonetovega kiparstva, t.j. na sposobnost, da je kiparske motive — chloveshke figure — prepletel z naravnimi oblikami drevesnega debla (»Zlochin«, 1918, »Glad«, 1920, »Tri dobe«, 1921) ali da je podoben vtis ustvaril tudi v kamniti plastiki »Spoznanje« (1920) s klopchichem nagih teles, ki se 108 Revija SRP zdijo, kot da bi pognala iz kamna. »Vse njegove plastike imajo formalno neko elementarnobizarno potezo, kakor da so zrastle, kakor da jih je rodila narava sama in samo sluchajno vtelesila vanje idejo, kije pa na drugi strani izrazhena zopet tako ekspresivno in rafinirano, da ostrmish.« 11 O tej bratovi lastnosti je v spominih pisal tudi France Kralj. Karel Dobida je sredi tridesetih let 20. stoletja menil, da je Tone Kralj »v bistvu rojen kipar« in je v plastiki dosegel popolnejshi izraz kot v drugih zvrsteh.12 Zdi se, da je na Toneta Kralja bolj kot shtudij v Pragi ali nemshki ekspresionisti vplivala dunajska secesijska umetnost. Med formalnimi vzorniki so bili Gustav Klimt, Ferdinand Hodler, Ivan Meshtrovich, Franz Metzner, Egon Schiele idr. France Stele v oceni XVII. umetnostne razstave v Jakopichevem paviljonu leta 1920 poudarja: »... brez Klimta in njemu sorodnih, brez poznavanja takozvanega ekspresionizma,pa mogoche tudi brezMeshtrovicha, bi njuna umetnost ne bila mogocha.« 13 Tone Kralj je sicer samozavestno opozarjal na samoniklost lastnega likovnega izraza: prvo Meshtrovichevo delo naj bi videl shele leta 1921 v Narodni galeriji, Klimtova dela si je istega leta ogledal na Dunaju, v Domu in svetu pa je videl reprodukcije Hodlerjevih del. »O njem rechem samo to, da mi je ugajal (linija, stilizacija). Do mature nisem poznal teoretichno ne impresionizma, ne ekspresionizma. Ustvarjal sem naivno, nezavedno, brez kakrshnekoli spekulacije — izvajanja kakshnih 'programov' in 'naukov' mi ne more torej nihche ochitati.« Omenja, da je med domachimi likovnimi umetniki nanj imel najvechji vpliv Fran Tratnik. Leta 1922 je tudi izjavil, da najbolj ceni tista lastna dela, ki so nastala pred in deloma po maturi na zavodu sv. Stanislava. »Ustvarjal sem naivno ... nezavedno, kakor se je samo izlilo na platno. Ta 'raj' porushi ozki stik s svetom z borbo iskanja. Nazaj ni vech mogoche. V naprej. Toda pod intelektom trpi prisrchnost. Zato so mi dela, kakor. Marijino oznanjenje (slika), Samson in Dalila (slika), V potu svojega obraza (slika), Na begu (plastika), Tuzhni rod (plastika) itd. — najljubsha. Izpoznejshih ciklus: 'Zhivljenje'.« 14 Pomemben vtis je nanj pustila tudi starokrshchanska in zgodnjesrednjeveshka umetnost (gotska krizhanja in Fra Angelico). Vpliv gotike lahko zasledimo pri veliki kiparski kompoziciji Passio (1923), pri kateri je v les prenesel simbolichne elemente, podobne tistim na slikarskih reshitvah v religioznem opusu brata Franceta. Kot recheno, je bil ekspresionizem Toneta Kralja povezan s secesijsko linijo in stilizacijo ter s simbolistichnimi poudarki. Omenjene znachilnosti zasledimo pri jedkanicah manjshih formatov, pri vechjih lesorezih, slikah in plastikah, ki jih je Tone Kralj ustvaril v prvem ekspresionistichnem obdobju, segajochem od leta 1920 do leta 1924, nakar se je zachel priblizhevati novi stvarnosti. Kubichne oblike na sliki »Delavca pred tovarno« (1924) opozarjajo na vpliv kubizma, ki je pospremil Tonetov premik v novo stvarnost. Figure z jajchastimi glavami in skorajda geometrijsko stiliziranimi telesnimi deli so delovale tuje, odtujeno tako v odnosu do motivnega izhodishcha kot do sicershnjega slogovnega razpona tedanje slovenske umetnosti. Karel Dobida je v njih videl »koncesijo chasovnemu okusu«. »Vzbujata pa ti dve figuri prej vtis bolnih velikomestnih blazirancev, nego dvoje delavcev.« Na sliki »Tezhaki« (1925) je z podobnimi stilizacijskimi in shematizacijskimi Revija SRP 109 postopki upodobil kmechki prizor. »Slika, ki predstavlja orache na njivi, naj ponazori vso tezho morechega trpljenja, ki druzhi ljudi z zhivalmi. Tak je res njen izraz. Vprashanje pa je, che je s tako reshitvijo problem najuspeshnejshe izchrpan. Globlje ideje in konchnega spoznanja o upodobljenem dogajanju slika ne nudi: vidish le odbijajocho podobo muke, ki te napolni z obchutkom zopernosti — nich vech. Presenecha chloveka pri tem za umetnika-misleca tako neprichakovani pogled na poljedelchevo delo, ki je izmed vseh chloveshkih nehanj she vedno najblizhje naravi in chloveku.«15 Na sliki »Kmechka gostija« (»Slovenska svadba«) iz leta 1926 je upodobil svatbeni obichaj v domachi vasi (motiv je v vechjem formatu ponovil leta 1932). Obdobje od leta 1927 do zachetka druge svetovne vojne je v Kraljevem likovnem svetu zaznamovala nova stvarnost. Secesijsko stilizacijo in primitivistichne deformacije je nadomestil z zaobljenimi, kompaktnimi oblikami figuralnih sestavin. Osrednje znachilnosti so bile spoj dekorativne stilizacije in monumentalnosti, znachilno tipiziranje figur in realistichni elementi. Hotenje po izrazhanju plastichnosti naslikanih monumentalnih figur bi lahko povezali s Tonetovim kiparstvom. Hkrati ima slikarstvo Toneta Kralja »linearni« znachaj. Motivi so opredeljeni z linijami, ploskve med njimi pa so poslikane z enotno barvo. Volumen figur je podkrepljen s tonskim stopnjevanjem. Uporaba presojnih barv je vodila k dematerializaciji prizorov. Jure Mikuzh opozarja na filmski znachaj ene od osrednjih Kraljevih slikarskih kompozicij »Moj oche«.16 Oche je v nadnaravni velikosti in v dopasnem izrezu naslikan na veliko platno, ki spominja na filmsko platno, prav tako razporeditev figur v troje planov. V ospredju kompozicije oche, ki je bil umetnishko nadarjen (s slikarstvom se je ukvarjal tudi stric), rezlja figurico. Desno v ozadju Tone Kralj slika prizor iz domache vasi (na belem platnu je komaj zacheta kompozicija s kozolcem in zhensko), v zadnjem planu pa sta zhenska in mozh, ki seka drva. Vse figure so predstavljene v zaustavljenem gibanju, kot da bi bila pred nami filmska slichica. Tone Kralj je bil od leta 1927 dopisni chlan Hagebunda.17 Jeseni 1934 se je odlochil preseliti na Dunaj.18 Razstava Toneta in njegove soproge Mare Kralj, ki je bila pripravljena spomladi 1935 v dunajskem Hagebundu, naj bi obiskala tudi Berlin. Dunajski chasniki Reichspost, Völkisch Beobachter in Wiener Neuer Nachrichten so opozorili na sorodnosti Kraljevega slikarstva z avstrijskim slikarjem Albinom Egger-Lienzom, pri kiparstvu pa so omenjali vplive Barlacha, Metznerja in Meshtrovicha. V nasprotju z domacho kritiko so opazili tudi socialne vidike Kraljevih del (npr. grafichni ciklus »Cesta«, 1932). Reichspost 21. 4. 1935: »Njegov Pasijon je v izvedbi odlichen, v izrazu pa delo, ki prime. Monumentalne so slike iz delavskega zhivjenja, socialne, satirichne in groteskne radiranke. Njegovi 'Bratje' so delo jugoslovanskega Egger-Linza.«19 Tone Kralj je v recenzijah razstav lahko prebiral misli o velikem vplivu brata Franceta, npr. v Steletovi oceni razstave obeh bratov leta 1922: »Zhal mi je za Toneta, ki je po mojem precej razlichne dushevne kompozjaje kot Franc, kar dokazuje od samega zachetka njegov vizionarno-mistichni znachaj, da se skusha kosati zh njim na racionalistichnem polju simbolike n. pr. v Golgati. Nobena formula (in vsaka umetnishka struja 110 Revija SRP ni nich drugega kot zachasna ali mogoche celo samo prehodna formulacija kakega umetnishkega [izraznega] problema), da bi ji bilo treba zhrtvovati samega sebe; formule ne ustvarjajo problema, ampak problemi si ishchejo in ustvarjajo formule. Do chesar je po logichnem razvoju prishel Franc, ne more in ne sme biti nujnost tudi za brata, che noche postati manirist.« 20 — »Najzanimivejshi je tam, kjer dela brez direktne zveze z bratovo umetnostjo, tako v cerkvenih stvareh, v vizijah Zemlje in Mrtvecev, v svojih radirankah in posebno she v lesorezih.« 21 Dokonchna osamosvojitev Toneta Kralja od vplivov brata Franceta (razkol) se je zgodila po sredini drugega desetletja 20. stoletja s prevzemom cerkvenih del v Strugah v Suhi krajini (shtirje prizori iz zhivljenja sv. Avgushtina v ladji, evangelisti v prezbiteriju, 1927; ta poslikava je unichena) ter z drugimi cerkvenimi poslikavami, ki so sledile, pa tudi s slogovnim premikom v novo stvarnost. Tone Kralj se je intenzivno posvetil cerkvenemu slikarstvu, pri katerem je lahko do polnega izraza prishla njegova monumentalna figuracija, delno pa tudi hotenje po celostnem umetnishkem delu, kakrshno lahko samo zaslutimo iz zasnove njegovega ljubljanskega ateljeja. V intervjuju iz leta 1930 lahko preberemo umetnikovo izjavo: »Vesh, zaenkrat se mi zdi, da je cerkev za umetnika she vedno najbolj idealno polje udejstvovanja: izrazhash se kot arhitekt, kipar, slikar vse ob enem. Ampak kar jaz delam, je prav dalech od tega idealnega. Arhitektura je v cerkvah, ki sem jih poslikal, zjpe davno opravljena rech. Meni ostane le mozhnost kake malenkostne preureditve, tu pa tam kaj odstranim in skushamprilagoditi v kolikorje to mogoche — cerkveno lice slikam, kijih delam in — narobe tudi. Vse skupaj pa naj nosi pechat sedanjosti, moderno naj bo ...« 22 France in Tone Kralj sta prvi nachrt za cerkveno poslikavo pripravila skupaj. Poslikava zhupne cerkve sv. Krizha v Dobrepoljah je ostala neuresnichena, saj leta 1920 odbor Drushtva za krshchansko umetnost osnutkov ni odobril. Nachrtovala sta, da bo Tone poslikal ladjo v pripovednem, France pa prezbiterij v vizionarnem in simbolichnem smislu.23 Tonetu Kralju je prva cerkvena poslikava uspela leta 1921. Poslikal je stranski nishi cerkve sv. Helene na Premu. V eni od nish je naslikal Marijino oznanjenje v nenavadni ikonografski reshitvi. Na desni prerok Izaija porocha o bodochem dogodku, desno je njegovo videnje: proti klechechi Mariji se spushcha angel Gabrijel z lilijo v roki. Napis iz prerokbe o oznanjenju je sestavni del kompozicije. V drugi nishi sta upodobljena slovanska svetnika sveti Ciril in Metod, na stranskih stenah in svodih kapel pa angeli. France Stele je Oznanjenje oznachil kot »genialno zasnovano«, v Tonetu Kralju pa je videl mozhnega preroditelja cerkvenega slikarstva.24 Poleg omenjenih znachilnosti, kot so dekorativne stilizacije, tezhnja po izrazhanju duhovnosti in dematerializacija motivike, je Tone Kralj pomembno vlogo pri upodobitvah sakralnih motivov namenil simbolichnim gestam svetih in svetnishkih oseb. Tone Kralj je danes najbolj znan po svojih cerkvenih poslikavah. Poslikal je vech kot shtirideset cerkva, za katere je snoval tudi notranjo opremo, liturgichno posodje in posamezne slike. Do neke mere je s predelavo cerkvene arhitekture spreminjal znachaj cerkvenega prostora. Slikal je v tehniki freske na suh omet, zato Revija SRP 111 so poslikave kmalu zachele propadati. Nekateri svetopisemski in svetnishki prizori so naslikani na lesonitni podlagi. Tako kot razstavni opus bratov Kralj so tudi cerkvene poslikave Toneta Kralja v zachetku naletele na nasprotovanja. Pisec v trzhashki Edinosti opozarja, da so Kraljeve poslikave vnesle neenotnost v notranjshchino novozgrajene zhupne cerkve sv. Lenarta v Volchah pri Tolminu (poslikava 1926—1927). »Ritem chrte Zveni«, vendar manjka »nepopisna moch barve«, »muzikalnost barve, kri barve, njena prostost, ki vse vezhe, — a v svobodi«.25 Na Primorsko so Kralja povabili duhovniki, ki so pripadali mladokatolishkemu krogu; preprichale so jih objavljene reprodukcije njegovih religioznih del, medtem ko ga je vishja oziroma starejsha duhovshchina v celoti zavrnila.26 Gorishki nadshkof Franchishek Borgia Sedej je v shkofijskem glasilu Folium ecclesiaticum Archidioecesis Goritiensis leta 1928 Kraljevo nadaljnje delo po primorskih cerkvah tako rekoch prepovedal.27 Nadshkof Sedej naj bi bil sprva, med ogledom Kraljevih poslikav septembra 1927, nad njimi navdushen. »Ko smo prishli do oltarja Matere bozhje v kapelici je vzkliknil: 'Marija je Slovenka!' Ko je gledal pri krstnem kamnu Janeza Krstnika, je rekel: To je pravi Janez Krstnik, tako je bil oblechen.' Ko smo prishli k oltarju v drugi kapeli, je vech chasa gledal sliko Srca Jezusovega. Rekel je, da je pred njo tezhko moliti. /.../ Pri kosilu je g. Makuz zachel Kraljeve slike kritizirati, a nadshkof je kritiko takoj ustavil.« 28 »Duhovnik« (avtor chlanka v Edinosti) je bil najbrzh gorishki nadshkof Sedej, ki se je oprl na nasvete ljubljanskega shkofijskega kanclerja in umetnostnega zgodovinarja Josipa Dostala (ta je zavrnil osnutke poslikave cerkve v Dobrepoljah): »Jaz ne najdem pri najboljshi volji na njegovih slikah nich monumentalnega niti v zamisli niti v kompoziciji niti v oblikovanju. Zlasti odbijajo vchasih — oblike. V slikah zhupne cerkve v Volchah ni posebne novosti in prikupljivosti. Pri sliki Srca Jezusovega kar odbijajo chloveka tisti nagi hrbti in obupni izrazi prosilcev, klechechih pred Kraljem Jezusom, ki se drzhi strogo in oblastno kakor kak vojashkipoveljnik. Tudi barve niso dovolj zhive in prikupljive. Kako vse drugache slikajo moderni slikarji, tudi najmodernejshi umetniki, katerih slike prinasha n. pr. monakovska revija 'Die christliche Kunst'! Take slike razume ljudstvo in so mu v vzpodbudo. /.../ Kdor hoche napraviti kak versko-cerkveni umotvor, ki naj bi zares vplival na vernika, mora sam globoko in versko chastiti. Nadalje mora imeti zdrav umetnishki okus, in ne kak bolestni chut, ki ga nashe zdravo ljudstvo ne razume. Slednjich mora umotvor odgovarjati resnici in predstavljati ljudi kot podobe bozhje, ne pa kot mrshave, na pol nage proletarce ali obupane socialiste.« »Duhovnik« je imel v mislih shtiri klecheche figure prosilcev (prostitutka, mati z bolnim otrokom, invalid, slepec), ki jih je Kralj naslikal na sliki »Srce Jezusovo«. Svoje razmishljanje je kritik sklenil z besedami: »Pod Kraljevimi slikami ni mogoche moliti. Potemtakem take slike niso primerne ne za vernike ne za cerkve.« 29 Virgil Shchek je povabil Kralja, naj poslika cerkev v Avberju na Krasu, ki je pripadal trzhashki shkofiji (prezbiterij 1927, ladja 1928). Do konca druge svetovne vojne je Kralj poslikal she naslednje cerkve: Tomaj na Krasu (1928—1930), Mengore (1929/1930), Svete Visharje (1930), Katinara (1931), Pevma (1934), Most na Sochi 112 Revija SRP (1939/1940), Shentvishka gora (1941), Hrenovice (1942/1943), Lokev (1942/1943), Slivje v Brkinih (1943/1944), Dekani (1944), Socha pri Bovcu (1944) in Trenta (1945). Tone Kralj je poslikaval cerkve na povabilo primorske Tajne krshchanskosocialne organizacije. Ustvaril je svojevrstno narodnoobrambno »markacijo« slovenske etnichne meje, ki naj bi potrdila slovenski znachaj tega prostora in obsodila nasilje fashistichnega rezhima. Kraljeve poslikave primorskih cerkva poenostavljeno lahko opredelimo kot narodnoobrambno delovanje z likovnimi sredstvi, oziroma recheno z umetnikovimi besedami. »Prepovedano slovensko besedo naj bi nadomestila slika, ki bi bila po stilu in vsebini nasha — slovenska.« 30 Najbrzh so pomembno vlogo pri nastajanju ogromnega opusa cerkvenega slikarstva imeli tudi Kraljeva osebna religioznost, umetnikovo hotenje po celostni umetnini in njegovo angazhiranje pri pridobivanju narochil za poslikave. Simbolno sporochilo nekaterih prizorov je zakrito. Krizhev pot v cerkvi na Katinari, naslikan leta 1931, lahko razumemo kot trpljenje slovenskega naroda pod italijanskim fashistichnim rezhimom. Poslikave so nastale v letu po usmrtitvi shtirih chlanov ilegalne primorske protifashistichne organizacije TIGR v Bazovici. Na oblachilih pozitivnih svetopisemskih in svetnishkih oseb, med katerimi sta pogosta slovanska svetnika Ciril in Metod, vechkrat zasledimo barve slovenske trobojnice, negativne figure imajo oblachila v italijanskih narodnih barvah, opremljene so s fashistichnimi in nacistichnimi atributi, njihove obrazne poteze so prilichene potezam vodilnih predstavnikov fashistichnega gibanja. Tone Kralj je subverzivna sporochila religioznega slikarstva intenziviral v shtiridesetih letih. Najbrzh je precej te prikrite simbolike nerazumljive danashnjim opazovalcem Kraljevih cerkvenih poslikav nerazumljive. Tone Kralj se je odzval tudi na grozote druge svetovne vojne, na primer na slikah »Beg« (1943) in »Cirkus Nazi« (1944). V letih 1942/1943 je pripravil poslikave za cerkev v Lokvah na Krasu. Judezh na prizoru »Zadnje vecherje« in hudich-sejalec na prizoru »Jezus-sejalec« spominjata na fashista Gabriela d'Annunzia. Na prizoru »Kristus Samarijan« Jezus drzhi v rokah ranjenca, oblechenega v barve slovenske trobojnice, za antichnim templjem se skrivata razbojnika (svetlolasec v nemshkih oblachilih, temnolasec ima fashistichno kapo). V ozadju gori vas Lokev, ki jo je okupator pozhgal. Na prizoru »Kristus dobri pastir« Jezus reshuje jagnje, ki se je ujelo v bodecho zhico, z leve prihajajo trije volkovi, v ozadju so goreche brkinske vasi. Na prizoru »Kristus Kralj« so negativci upodobljeni kot predstavniki sil osi Rim-Berlin-Tokio. Tone Kralj je pri monumentalnem cerkvenem slikarstvu religiozno noto sprva iskal v okvirih lastnega poduhovljenega ekspresionizma, ki je temeljil v povezavi dekorativne stilizacije in monumentalnosti. Po letu 1930 je postopoma vechjo vloga namenil realistichni stilizaciji oblik. Pri Kraljevem stiliziranem realizmu oziroma monumentalnem realizmu so bili prisotni tudi vplivi italijanske renesanchne umetnosti. Po drugi svetovni vojni je z enako intenzivnostjo nadaljeval s cerkvenim slikarstvom, pri chemer je she bolj okrepil njegovo pripovedno-ilustrativno plat. Revija SRP 113 Mara Kralj je s soprogom sodelovala vsaj pri nekaterih cerkvenih poslikavah, njen ustvarjalni delezh pri posameznih izvedbah pa vechinoma ostaja nejasen. Umetnishki transfer, prenos likovnega oblikotvorja, ki ga je bil delezhen od brata Franceta, je Tone Kralj ponovil pri soprogi Mari Kralj. Devetnajstletna Mara (r. Jeraj) je takoj po poroki pomagala soprogu poslikati cerkev v Tomaju na Krasu (1928) ter izdelati nachrte za stavbo in poslikavo nove cerkve v Mengorah. »Soustvarjanje z mozhhem je mladi gospej silno koristilo. Razvila se je v umetnico, kakrshnih nam je usoda Slovencem malo naklonila. Resje, da kazhe mnogo sorodnosti s Tonetom Kraljem, resje pa tudi, da skusha ustvariti iz sebe poseben tip v nashi likovni umetnosti.« 31 1 France Kralj, »Brat Tone«, Spomini slovenskega umetnika, Ljubljana, 1996, str. 91. 2 Po: Rado Kregar, »Nastop narashchaja«, Jugoslavija, 1920, sht. 278. 3 France Stele, »XVII. umetnostna razstava«, Dom in svet, 1920, sht. 7/8, str. 198. 4 s. sh. (Sasha Shantel), »Pomenek s Tonetom Kraljem«, Slovenec, 1930, sht. 67. 5 France Stele, »Umetnostna razstava bratov Kraljev«, Slovenec, 1922, sht. 77. 6 France Stele, »Razstava bratov Kraljev«, Slovenec, 1921, sht. 200. 7 Po: Marijan Marolt, »Cerkvena dela Toneta Kralja«, Dom in svet, 1928, sht. 7, str. 208. 8 Po: Milchek Komelj, Slovensko ekspresionistichno slikarstvo in grafika, Ljubljana, 1983, str. 80. 9 Anton Vodnik, »Slovenska mlada umetnost«, Jugoslavija, 1921, sht. 197. 10 Po: Milchek Komelj, Slovensko ekspresionistichno slikarstvo in grafika, Ljubljana 1983, str. 65. 11 France Stele, »Razstava bratov Kraljev«, Slovenec, 1921, sht. 200. 12 Po: Karel Dobida, »Nova dela Toneta Kralja«, Mladika, 1934, sht. 6, str. 232. 13 France Stele, »XVII. umetnostna razstava«, Dom in svet, 1920, sht. 7/8, str. 198. 14 Po: Anton Vodnik, »Pogovor s slikarjema Kraljema« (iz Almanah katolishkega dijashtva za l 1922), Mladika, 1922, sht. 10, str. 317. 15 Karel Dobida, »Umetnostna razstava bratov Kraljev«, Ljubljanski zvon, 1926, sht. 1, str. 73. 16 Po: Jure Mikuž, Nema zgovornost podobe / Telo in slovenska umetnost, Ljubljana 1995, str. 192. 17 Po: R., »Slovenski umetnishki par razstavlja na Dunaju«, Jutro, 1935, sht. 73. 18 Po: A. G. (Ante Gaber), »Kipar Tone Kralj nas zapushcha«, Slovenski narod, 1934, sht. 211. 19 Po: td, »Uspeh Toneta Kralja na Dunaju«, Slovenec, 1935, sht. 107. 20 France Stele, »Umetnostna razstava bratov Kraljev (Dalje)«, Slovenec, 1922, sht. 78. 21 France Stele, »Umetnostna razstava bratov Kraljev«, Slovenec, 1922, sht. 77. 22 s. sh. (Sasha Shantel), »Pomenek s Tonetom Kraljem«, Slovenec, 1930, sht. 67. 23 Po: Alenka Klemenc, »Sedej & Dostal kontra Kralj / Kritika Toneta Kralja ob poslikavi župnijske cerkve v Volchah«, Arhivi 29, 2006, sht. 2, str. 254. 24 Po: France Stele, »Umetnostna razstava bratov Kraljev«, Slovenec, 1922, sht. 77. 25 Po: Tr., »Kraljeve slike v Volchah«, Edinost, 1927, sht. 266. 26 Glej: Alenka Klemenc, »Sedej & Dostal kontra Kralj / Kritika Toneta Kralja ob poslikavi župnijske cerkve v Volchah«, Arhivi 29, 2006, sht. 2, str. 253—262. 27 Stylus artis modernae, 1928, 15, po: Alenka Klemenc, »Sedej & Dostal kontra Kralj / Kritika Toneta Kralja ob poslikavi župnijske cerkve v Volchah«, Arhivi 29, 2006, sht. 2, str. 254. 28 Po: Lojzka Bratuž, »Slikar Tone Kralj v spominih volchanskega župnika«, Koledar (za leto 2004), Gorica 2003, str. 74. 29 »Duhovnik« (Franchishek Borgia Sedej), »Za napredek cerkvene umetnosti«, Edinost, 1928, sht. 68. 30 Tone Kralj, »Moja življenjska pot« (rokopis), 8. 8. 1970, po: Tone Kralj — Retrospektiva, Moderna galerija v Ljubljani, 1998, str. 12. 31 »Mara Kraljeva«, Nash rod, 1932/1933, sht. 8, str. 236. 114 Revija SRP Tone Kralj LIKOVNA DELA /REPRODUKCIJE/ 1 Judita, okrog 1934, olje, platno, 185 x 142 cm (Zbirka Toneta Kralja, Galerija Bozhidar Jakac, Kostanjevica na Krki) 2 Na rushevinah (Na razvalinah), 1922, olje, platno, 115,5 x 115,5 cm (Zbirka Toneta Kralja, Galerija Bozhidar Jakac, Kostanjevica na Krki) 3 Tezhaki (Kmechko delo), 1929 (1925), olje, platno, 98 x 98 cm (Narodni muzej v Beogradu) 4 Lastna podoba z zheno, 1932, olje, platno, 140 x 100 cm (Zbirka Toneta Kralja, Galerija Bozhidar Jakac, Kostanjevica na Krki) 5 Moja zhena, 1930, olje, platno, 132 x 111 cm (Umetnostna galerija Maribor) 6 Pozhar, 1957, barvni lesorez, papir, 64 x 69 cm (Zbirka Toneta Kralja, Galerija Bozhidar Jakac, Kostanjevica na Krki) 7 Nevihta, 1957, barvni lesorez, papir, 68,2 x 66 cm (Zbirka Toneta Kralja, Galerija Bozhidar Jakac, Kostanjevica na Krki) 8 Pustni sprevod, 1962, olje, platno, 290 x 141 cm (Slovenski etnografski muzej, Ljubljana) Na naslovnici: Podoba slikarjevega ocheta, 1929, olje, platno, 147 x 183 cm (MGML - Mestni muzej, Ljubljana) Slikar, kipar in grafik Tone Kralj se je rodil 23. avgusta 1900 v Zagorici pri Dobrepoljah na Dolenjskem v kmechki druzhini kot predzadnji od shestih otrok. Ljudsko sholo je obiskoval v letih 1906-1912 na Vidmu-Dobrepolje. V letih 1912/1913 je zachel obiskovati Shkofijsko gimnazijo Sv. Stanislava v Ljubljani (uchitelj risanja Gashper Porenta). Leta 1917 je bil mobiliziran. Maturiral je leta 1920. V dijashkih letih je z ilustracijami sodeloval v dijashkem glasilu Domache vaje. Kot osmosholec shentvishke gimnazije se je leta 1920 prvich predstavil javnosti na XVII. slovenski razstavi v Jakopichevem paviljonu. Na priporochilo Riharda Jakopicha ga je v svojo specialko sprejel Jan Shtursa, direktor akademije v Pragi, kjer je nato v letih 1920 do 1923 shtudiral kiparstvo. Leta 1923 se je vrnil iz Prage in nameraval shtudirati pri arh. J. Plechniku. V Ljubljani je zachel zidati atelje. V letih 1921 (1922) do 1928 je bil chlan Kluba mladih, ki ga je vodil njegov brat France. Leta 1924 je s chlani Kluba mladih razstavljal v Mariboru in v Hodoninu na Moravskem. V letih 1926, 1928 in 1930 je razstavljal na Bienalu v Benetkah. Leta 1928 se je porochil z Maro Jeraj, ki je na ljubljanski Tehnichni srednji sholi obiskovala Oddelek za keramiko (prof. France Kralj), pozneje kot Mara Kralj znana slikarka (1909-2010). Leta 1930 je sodeloval na Jugoslovanski razstavi v Londonu in na razstavi religiozne umetnosti v Antwerpnu. Leta 1931 je razstavljal v Ljubljani, Padovi in Milanu. Leta 1932 se je rodila hchi Tatjana. Razstavljal je v Leipzigu (1932, razstava Hundert Künstler der Welt huldigen Goethe) in na razstavi jugoslovanske umetnosti v amsterdamskem Stedelijk Museumu. Leta 1935 se je predstavil na skupni razstavi z zheno Maro Kralj v razstavishchu umetnishkega zdruzhenja Hegebund na Dunaju. Leta 1936 je pol leta bival v Parizu in razstavljal v parishkem Tuillerijskem salonu s skupino Independants. Kraljeva poslikava cerkve v Mostu na Sochi (1939/1940) je vzbudila pozornost italijanske policije, zato se je umaknil v Benetke, kjer se je vpisal na visoko sholo za arhitekturo. Leta 1940 je s shtudijem arhitekture nadaljeval v Rimu. Jeseni 1945 je na razstavi v Jakopichevem paviljonu prikazal pregled desetletnega dela (mnogo njegovih del je bilo unichenih ob nemshko-domobranski zaplembi premozhenja). Leta 1948 je postal predsednik stanovskega drushtva v Ljubljani. Leta 1950 je prejel Levstikovo nagrado za ilustracije Pravljice o cesarjevichu Jeruslanu Igorja Shiliha. Najbolj znane so Kraljeve ilustracije Levstikovega Martina Krpana (1954). Leta 1954 je ponovno sodeloval na Beneshkem bienalu. Leta 1970 je bila prirejena njegova retrospektivna razstava v Kostanjevici na Krki. Leta 1972 je prejel Preshernovo nagrado za zhivljenjsko delo. Leta 1974 so v Kostanjevici na Krki odprli stalno zbirko njegovih del. Umrl je 9. septembra 1975. Revija SRP 115 116 Revija SRP Revija SRP 117 118 Revija SRP Revija SRP 119 120 Revija SRP Revija SRP 121 122 Revija SRP Revija SRP 123 Damir Globochnik PODBOJ KOSTANJEVSHKI Satirichni list Brencelj je leta 1873 predstavil okrajnega sodnika v Kostanjevici na Krki Jozhefa Podboja na karikaturi »Podboj kostanjevshki« (sht. 3/4). Pred sodnikom se klanja slovenski zhupan: »Kako doleti mene chast, gospod Podboj?« Podboj ima veliko glavo in majhno telo, vendar pretirano okrogel trebuh.1 V levi roki drzhi nozh in vilice ter pravi zhupanu: »Kako? Me lipoznate?« Zhupan pojasni Podboju: »Jazprav za prav ne, toda ker moja pishcheta tako bezhe in ishchejo zakotja, si mislim, da ste Vi gospod Podboj. Sicer se pred nikomur ne skrivajo.« Podbojevo karikaturo, ki jo je po navodilih urednika Brencja Jakoba Aleshovca najbrzh narisal neznani ilustrator na Dunaju, so ocenile Novice: »Da je kostanjevishkega gosp. Podboja podoba izvrstno naslikana, to je zasluga podobarja; al da ga zhupan, ki ga nikoli ni videl, kar brzh spozna, to je pikantna iznajdba 'Brencejnova', kakor je pikantno she marsikaj druzega v tem listu, kar sicer ni s podobami ilustrirano, a prav po natori posneto.«2 Podlistkar Slovenskega naroda pisatelj Janko Kersnik (1852—1897) je leta 1873 zapisal, da so kostanjevishkemu okrajnemu sodniku Podboju v njegovih shtudentovskih letih pravili »pratca«, »sedaj pak nosi ta postavni mozh tam doli v Kostanjevici glasovito ime: 'kurji britof!'«.3 Janko Kersnik je za nemshkutarja Podboja uporabil tudi vzdevek »kurji krishtof«.4 Jozhef (Jozhe, Josip) Podboj je bil rojen leta 1816 v Ribnici. Bil je slovenskega rodu, »mozh prave slovenske korenine«, kot ga je oznachil Anton Ocvirk. Tako kot marsikateri uradnik je postal vnet nemshkutar.5 Njegov brat Janez, posestnik v Ribnici, pa je ohranil slovensko zavest. Zanimivo je, da je bil Jozhef Podboj leta 1870 sprejet med chlane Slovenske matice6 in da je chlanstvo ohranil do smrti. Podboj je leta 1869 kot pristav v Trebnjem sprozhil preiskavo proti dr. Valentinu Zarniku zaradi Zarnikovega govora pred volitvami v Trebnjem (24. 5. 1869), ki naj bi po § 65 kazenskega zakonika predstavljal kaljenje javnega miru.7 Za okrajnega sodnika v Kostanjevici na Krki je bil imenovan septembra 1869.8 Novice so leta 1871 zapisale, da v Kostanjevici vsi sodni in davchni uradniki »nemshkutarijo« (izjema je sodni pristav Janez Bric, ki je med chlane Slovenske matice prav tako kot Podboj vstopil leta 1870). Za Podboja pa so Novice trdile, da »lomi le 'kranjsko' ribnishko shpraho«.9 »Kapitan nemchurske stranke« in »dusha tukajshnjega nemchurstva« Podboj je leta 1871 kot chlan volilne komisije v Novem mestu deloval proti izvolitvi slovenskega kandidata Jozheta Zagorca za poslanca. Pred volitvami je nagovoril volilne mozhe z besedami: »volite si jeniga gospoda za poslanca, kteri bo saj kaj za vas govoril«. S tem je najbrzh mislil nase, so dodale Novice.10 »Al volilni mozhje so se mu smejali, vedoch sicer, da 124 Revija SRP g. Podboju tolsta pishcheta, purani, dobra stara zelenika in chrnina po farovzhah jako dobro dishchijo; al za dobrega govornika na javnem odru ga nihche ne pozna.« Narodnjak Jozhe Zagorec je prejel 71 glasov, Podboj pa le shtiri.11 Nemshkutar in liberalec Jozhef Podboj se je iz Kostanjevice preselil v Novo mesto, kjer je deloval kot notar. Umrl je 27. novembra 1879 v Novem mestu.12 Brencej je vechkrat smeshil Podbojevo nagnjenje do perutnine in dobrega vina. V 4. shtevilki iz leta 1871 so Trebenjchani odgovarjali na Podbojevo proshnjo, da bi postal predstojnik njihovega okraja: »Z oziroma na to, da so tam, kjer ste Vi, vsepishke, kapuni in pure v nevarnosti, — in da ni mogoche, da bi se ohranil mir med Vami in perutnino, — dalje da imamo rajshi pishke v trgu kakor Vas, se Vam naznanja, da se Vasha proshnja ne more uslishati. Ostanite tam, kjer ste, a mi obdrzhimo svoje pishke in kapune.«13 Ko bi Podboj zachel uradovati v slovenskem jeziku, mu je Brencelj namesto tedenskih ene, dveh ali celo treh pishk in vchasih kopuna obljubil dati »odpustek«, da sme jesti, kolikor se mu bo zahotelo.14 Podbojevo oziroma »slovechega pridigarja Bojpoda Ali Zelenikarja« snedenost, ljubezen do vina (zelenika je belo vino iz grozdja z velikimi zelenimi grozdi) in nemchurstvo je osvetlil tudi daljshi sestavek, ki naj bi ga napisala »Muha kostanjevishka« (urednik Aleshovec): »Tiste dni je bilo, da dva nemchurja in liberalca napravita pojedino in povabita ljudi, ki naj bi pogache jedli in vino pili; zraven pa poshtenost zajedli in pamet zapili. Ljudje so sicer pogache jedli in vino pili; in to je bilo dobro; she bojshe je pa bilo, da niso zajedli poshtenosti (ker jo prevech sposhtujejo), in da niso zapili pameti (ker so prevech pametni za to). Na pojedino je bil pa tudi povabljen nemchurski in liberalski glavar Bojpod; ta naj bi gostom pushchal poshteno slovensko kri in jim v zhilo vlil nemchursko sokrico in jih uchil zhiveti po njegovem evangeliju. Ta pridigar trikrat na debelo pogoltne kuretine in desetkrat z vinom oplahne grlo in svoje usta na ves stezaj odpre in po svetu spusti svoj nauk v sledechih glasovih: 'Posluh, bratje moji! Saj menda vsi veste, kaj da sem jaz? Pravite, da sodnik. In prav pravite. Sodnik sem. Vse sodim, kar pride pred mene; naj bodo zhe ljudje ali zhivali. In ko bi moja sodba bila sem ter tje pishkava, gotovo velja veliko, kedar je govorjenje o kuretini in vinu. Kdo izmed Vas — prasham — kdo izmed Vas boljshe kakorjaz presodi: ktero vino je izvrstnejshe, in ktera pechenka je okusnejsha? Nobeden! Po vsi pravici in resnici sem dober sodnik. — In kdo izmed Vas je toliko kur kakor jaz obsodil v meseno jecho? (Tu pokazhe svoj trebuh, ki se vzdiguje kakor Gorjanci, pobozha ga na rahjlo in se blazhen nasmeje.) Nobeden! In kdo izmed Vas je toliko vina kakor jaz obsodil in zlil v brezen svojega trebuha? In zopet moram s ponosom rechi: Nobeden! — Po vsem tem soditi sem dober in hud sodnik. V5 Sestavek Jakoba Aleshovca v Brencju se nanasha na shod in pojedino, ki jo je o binkoshtih 1873 v Krshkem priredil predstavnikom nemshke stranke nemshkutar Martin Hochevar. Na tem banketu sta bila tudi Jozhef Podboj in Jozhef Zagorc, gostilnichar v Shentjerneju na Dolenjskem, ki je bil v letih 1861 do 1873 slovenski dezhelni poslanec. Leta 1873 je tudi Zagorc iz slovenskega tabora preshel k nemshkutarjem. Pri tem naj bi imel pomembno vlogo Podboj.16 Revija SRP 125 Novice so objavile izmishljen Zagorchev govor na banketu in opozorile na novo politichno zaveznishtvo med Podbojem in Zagorcem (»Iz Novomeshke okolice 17. jun.«, Novice, 1873, sht. 26). Aleshovec pa je Podboja osmeshil tudi v »Jedilnem listu pri 'banketu' volilne reforme«, ki naj bi se odvijal v ljubljanski kazini (Brencej, 1873, sht. 5/6). Podboj kostanj evški. Brencelj, 1873, sht. 3/4 1 Karikatura se uvrshcha v t. i. karikaturni tip glavonozhcev, ki se je razvil v tridesetih letih 19. stoletja v Franciji. Pri nas ga prvich srechamo na naslovnicah Levstikovega satirichnega lista Pavliha iz leta 1870. 2 »'Brenceljna' zadnji ...«, Novice, 1873, sht. 15. 3 Po; Janko Kersnik, »Nedeljska pisma II.«, Slovenski narod, 1873, sht. 141. 4 Po. Janko Kersnik, »Nedeljska pisma XIII.«, Slovenski narod, 1873, sht. 206. 5 Po. Anton Ocvirk, opombe k. Janko Kersnik, Zbrano delo, Peta knjiga, Podlistki / Chlanki / Ocene / Dodatek, Ljubljana 1952, str. 449-450. 6 Po. »V 17. seji Matichinega odbora ...«, Novice, 1870, sht. 39. 7 Po. Valentin Zarnik, »Poslano / Nekoliko besedi gosp. dr. J. Bleiweisu, glavnemu in pravemu uredniku 'Novic'«, Slovenski narod, 1873, sht. 26. 8 Po. »Imenovanja«, Slovenski narod, 1869, sht. 105. 9 Po. »Od kostanjevishkega okraja 16. grud.«, Novice, 1871, sht. 52. 10 Podboj naj bi v mestni hishi v Novem mestu priporochal Hrvata iz Shentjerneja. Za Zagorca pa se je vpricho zbranih volivcev potegnil neki duhovnik (po. »Iz Novomeshke okolice 17. jun.«, Novice, 1873, sht. 26). 11 Po. H. Zh., »Iz Dolenskega 17. grudna / Pogled v novomeshke homatije pri volitvah«, Novice, 1871, sht. 52. 12 Po. »Bolesti polni javljamo ...« (osmrtnica), Slovenski narod, 1879, sht. 275. 13 »Gospodu Podboju«, Brencelj, 1871, sht. 4. 14 Po. »Gospodu Podboju v Kostanjevici«, Brencelj, 1871, sht. 7. 15 »Slovechi pridigar Bojpod Ali Zelenikar«, Brencelj, 1872, sht. 13. 16 Po. »Iz Novomeshke okolice 17. jun.«, Novice, 1873, sht. 26. 126 Revija SRP 126 Esejnica Peter Amalietti POSKUS POVZETKA GENEZE SLOVENSKEGA NARODA Seveda vsak normalen chlovek dobro ve, da preteklosti ni mogoche spreminjati — kar je bilo, je pach bilo — vendar pa tudi tu velja enako, kot ko rechemo, ni pomembno, kaj se chloveku zgodi, temvech kako on tisto sprejme in kako se odzove na tisto, kar se mu je zgodilo. Rechi hochem, da ni mogoche spreminjati preteklosti, lahko pa in si jo tudi moramo drugache tolmachiti. Vsak rod si mora zgodovino napisati na novo in jo razlagati v skladu s svojimi hotenji in potrebami in vem, da je zdaj naposled nastopil tisti chas, ko si moramo Slovenci natochiti chistega vina in si svojo lastno zgodovino (torej sodbo o nas samih in nashih prednikih) napisati znova. Vsak opis je namrech obenem tudi tolmachenje ali razlaga. Pri nashi rekonstrukciji zakrite in zamolchane slovenske zgodovine she najbolj zaslepljuje bralca nepregledna kopica oziroma mnozhica imen ljudstev, plemen in narodov, katere sicer lahko prav vse shtejemo za nashe prednike. Kot je ugotovil zhe Jurij Venelin, so ta imena lahko po kraju, poglavarju, prednikih ali pa so to celo tuja imena. To zmedo je zhe v svojem chasu povsem nachrtno shiril na primer Julij Cezar, ki je v svojih propagandnih porochilih iz galskih vojn svojim glasovalcem v Rimu pisal nekako takole: »Zjutraj smo premagali pleme Prulchanov, popoldne smo imeli veliko delo z odporom Trnovchanov, Shishkarji so bili trd oreh in tudi Bezhigrajchani, kljub njihovemu imenu.« [Op. avt.: glej mojo knjigo Ko lazhpostane resnica, pogovor z Marjetko Manfreda in Bojanom Vrechkom.] Tezhave preshtevilnih imenovanj ljudstev in plemen lahko lepo ponazorimo s plemenskim imenom Pikt, za katere vemo, da so pred zachetkom nashega shtetja zhiveli v zahodni Franciji in so bili vindelicijski Slovenci, ki so jih starogrshki pisci imenovali Piktoni. Vendar pa se je nato to ime Pikt pojavilo v tretjem ali chetrtem stoletju nashega shtetja med starorimskimi pisci, ki pa so ga uporabili za tiste severnjashke Brite, ki so zhiveli onkraj Hadrijanovega zidu, cheprav ni nobenih podatkov, da bi se pleme Piktov kdaj preselilo v Anglijo, kljub temu pa so s tem imenom zacheli oznachevati prav vse tiste Brite, ki niso zhiveli pod rimsko peto in so za stare Rimljane seveda bili divjashki barbari in pogani. Nekaj podobnega je nashe poimenovanje prachloveka — neandertalec, ki se je prijelo zgolj zato, ker so prvega chloveka izkopali v dolini Neanderthal in takshno Revija SRP 127 ime ne sporocha prav nich drugega. Veliko vech pove izraz prachlovek, saj takoj vemo, da gre za chloveka pred sodobnim chlovekom. Kot dokazuje nash materni jezik in shtevilne stare legende in prichevanja, smo Slovenci neposredni potomci prvih ljudi, ki so se po starogrshki mitologiji na Zemlji prvich pojavili v severni Anatoliji ob Chrnem morju in so se imenovali Pelazgi ali Pelagijci. Ti prvi ljudje na svetu so se s chasom razmnozhili in se razselili po vsej mali Aziji, grshkih otokih in celini, pri tem pa so eni she dolgo ohranili svojo prvotno ime, drugi pa so prevzeli imena po krajih, vladarjih ali pa Trojni Materi Boginji, ki so jo chastili Pelazgi in se je imenovala Kar. Pozneje so se Pelazgi v svoji matichni domovini preimenovali v Karce oziroma Karijce, sosednja plemena, prav tako Pelazgi, pa so se ena po prefriganem Frigiju preimenovala v Frigijce, druga pa v Lidijce. Karci so prvi naselili tudi Kreto in pozneje Mikene. Na Atiki zhivechi Pelazgi so se preimenovali v Jonce. Do prihoda Helenov oziroma Dorcev na zachetku zhelezne dobe v vsej Grchiji ni bilo Grkov in se je ta zato she v bronasti minojski in mikenski dobi, dobi junakov, imenovala Pelazgija in tudi Paflagonija, Korint pa Karint. Ime Karija se je s chasom in po vech selitvah pri nas naposled preoblikovalo v Karnijo, iz katere izvirajo imena Karantanija, Karintija in Korotan, pozneje pa tudi Kranj in Kranjci. Po trojanski vojni so se namrech shtevilni Karci preselili v severno Italijo in nashe kraje, kjer je zhe zhivelo kolishcharsko evgansko ljudstvo, ki pa je govorilo zelo podoben jezik. Starorimski zgodovinopisci so tiste migrantske Karce imenovali Veneti. [Op. avt.: Ime Evganci je najbrzh slabo zapisano ime Izhanci. Izhanci so bili prebivalci Iga, ki je bil osrednja evropska kolishcharska prestolnica.] Vse to sem lahko ugotovil potem, ko sem si povsem neobremenjeno in nepristransko v zhivljenju she tretjich prebral vse stare antichne zgodovinarje s Herodotom na chelu. Shele za tem sem zachel prebirati stare slovenske avtorje, ki vsi uchijo podobno, in mnoge med njimi vam v tej skromni knjizhici tudi predstavljam s kratkimi navedki. Sodech po prvi sicer skromni in ljubiteljski genetski raziskavi Slovencev, Slovenci ne izviramo iz enega samega plemena, temvech smo velika meshanica najmanj treh ljudstev in she shtevilnih drugih. Kot vemo, je bil pri Slovencih zato vselej jezik tisti, ki je opredeljeval narodnost. Podobno lahko sklepamo tudi iz predstavljenih navedkov, v katerih kar mrgoli razlichnih imen razlichnih ali pa istih ljudstev, pri chemer prednjachi Valvazor, ki je obenem tudi najstarejsha slovenska knjiga, ki jo tukaj predstavljamo, katera pa chrpa iz Schonlebna. Vendar pa sta o nashi pravi zgodovini enako uchila celo cesarjeva Slovenca na Dunaju — Kopitar in Mikloshich, da o vseh drugih v njunem chasu niti ne govorimo. Sicer pa tudi zdrava pamet in logika kazheta, da so bili ljudje v devetnajstem stoletju blizhe daljni preteklosti, kot so tisti v dvajsetem stoletju, ko je ideologija povsem prekrila vso zgodovinsko vednost in jo zmanipulirala. 128 Revija SRP 128 Pri nachrtno prikriti zgodovini she toliko bolj velja, da che nisi videl celote, ne moresh razumeti niti njenih sestavnih delov. In to celostno sliko nam dogma uradne zgodovine zakriva, zato jo je treba odstraniti iz uma in se prepustiti nashim najvechjim in najbolj znamenitim Slovencem ter se na novo pouchiti o nashi slavni preteklosti, o kakrshni v nashih sholskih uchbenikih zdaj ni niti govora. Valvazor se ne more motiti, niti Presheren napachno uchiti, Mikloshich ima vendar skoraj vselej prav, Trdina ni svojim bralcem nikoli lagal, Ashkerc pa je prepeval, kar je imel za resnico. Ko si bosh, dragi bralec, prebral izbrane navedke iz slavnih knjig slovitih Slovencev, pa si v duhu predstavljaj tehtnico in na eno stran postavi vsa ta slavna in silna imena, na drugo pa anonimne »profesorje« zgodovine (od Hauptmanna do Shtiha), in se vprashaj: komu neki lahko bolj zaupam? Mar tistim, ki so se s svojimi dejanji in deli izkazali kot pravi domoljubi in veliki Slovenci, ali pa nekim obskurnim pisunom, ki se skrivajo za svojo dogmo? Na katero stran se bo premaknil kazalchek resnice, skoraj ni mogoche dvomiti. Dobrodoshli torej v klub ljubiteljev zgodovinske resnice! Kot je jasno, da resnice ni mogoche spoznati in ne predati, pa je mogoche poustvariti zgodovinsko resnico in jo obnoviti, saj che je resnichna, to ve genetski spomin nashih prednikov, ki je v vsakem od nas nekje globoko v nezavednem. Zgodovinske resnice si ni namrech treba izmisliti ali si jo predstavljati, zadostuje le, da se je spomnimo. V nashem kolektivnem nezavednem spominu namrech chaka, da jo prebudimo! Kaj mislite, kako bi se pochutili, che bi vam bilo na primer sedemdeset let in se za prvih shtiriinshestdeset let sploh ne bi spominjali, kaj ste bili in delali? To je lahko znamenje starostne demence in tedaj takshna odsotnost ni zares huda stvar — seveda za bolnika, saj je ta namrech tudi pozabil, da je pozabil. Pri slovenski zgodovini je to drugache, saj v njej vlada kolektivna amnezija. Chlovek zares pozabi shele potem, ko tudi pozabi, da je nekaj pozabil. Shele tedaj gre tisto zares v pozabo. Uradna zgodovina uchi, da ni nichesar, kar smo Slovenci pozabili o svoji preteklosti, njena doktrina je zelo preprosta in jasna. Vendar pa dandanes zhe Rusi odkrivajo, da je Slovenija njihova matichna dezhela, iz katere namrech tudi izvirajo, kar potrjuje ne le nasha stara slovenska legenda o Lehu, Mehu in Chehu, temvech tudi najstarejsha ruska zgodovinska knjiga Nestorjeva kronika, ki prav jasno pove, da so se Rusi v svojo domovino preselili iz juzhnih obmorskih krajev (natanchneje iz okolice Krapine), ne omenja pa nobenega Zakarpatja. [Op. avt.: glej knjigo Andrej Shishko, Slovenske legende in znamenja, 2011.] Zhivo nasprotje slovenski zgodovini je na primer zgodovina Japonske, ki v svojih analih podrobno opisuje vsa dogajanja za vsako leto posebej ne le na dvoru, temvech tudi po dezheli zhe od petega stoletja naprej. V tiste listine nihche ne dvomi, ker za kaj takega tudi ni nobenega razloga. Seveda pa je Japonska samo ena in je tako in tako nekaj posebnega. A zakaj Japonci poznajo svojo zgodovino, Slovenci pa ne? Vse do leta 1945 ni Japonske zasedel prav noben tuj narod, Slovenijo pa so prav nasprotno neshtetokrat. In vsakich ko pridejo zavojevalci, Revija SRP 129 najprej unichijo vse dragocene arhive podjarmljenega ljudstva in mu zgodovino sami napishejo na novo. To smo Slovenci v zadnjih tisoch letih dozhivljali vedno znova in dandanes je nasha zgodovina podobna razbitemu ogledalu. Cheprav sicer prav nobena trditev ni stoodstotno resnichna, pa so nekatere trditve resnichnejshe od drugih. V zgodovini velja, da so resnichnejshe trditve tiste, ki jih potrjujejo — podobno kot na sodishchu — stvarni materialni dokazi. In teh se nam, ki grajamo uradno slovensko zgodovino, sploh ne manjka, medtem ko njeni zagovorniki mahajo z eno samo knjigo, pa she tisto je napisal velik judovski izdajalec in hinavec, pravi judezh, Jozhef Flavij. Valvazor je nash velik junak preteklosti, prvi, ki je v svojem chasu shiril slavo Kranjcem in Kranjski. Njegova Slava vojvodine Kranjske nima premca v tedanji svetovni knjizhevnosti, njena izvirnost, lepota in temeljiti opisi so neprekosljivi, pred tem pa je zhe napisal shtudijo o Cerknishkem jezeru, ki mu je pridobila chlanstvo v angleshki Kraljevi znanstveni druzhbi, tedanji najvishji evropski akademski ustanovi, che drugih chasti ne omenjamo. Na ta njegov veliki podvig mecheta temno senco le dve dejstvi, da je namrech Valvazor za to knjigo zhrtvoval skoraj vse svoje bogastvo, za nash narod in njegov kolektivni spomin pa je she huje, da so nam, Slovencem, pri prvem prevodu sprva prikrili oziroma izpustili njegovo prvo in peto knjigo, ki obravnavata zgodovino Kranjcev od vesoljnega potopa naprej, in to z izgovorom, ki so ga opravichevali vsi od Grafenauerja do Kmecla, da ti dve knjigi vsebujeta prevech barochnih izmishljij, da bi jih bilo vredno prevesti in objaviti oziroma kot je v uvodu zapisal prevajalec te prve izdaje dr. Mirko Rupel: »To pisanje (namrech prva knjiga) je nepomembno in brez vrednosti.« (sic!) Ali pa Bohorich — vsi slovenisti ga visoko cenijo, obenem pa njegove zgodovinske trditve raje kar spregledajo, enako pa je tudi z Linhartom — vsi hvalijo njegovo Zhupanovo Micko, nihche pa ne uposhteva njegove knjige o slovenski zgodovini. Seznam nima konca. Podobno je pri Kopitarju in Mikloshichu — nashi jezikoslovci sicer kujejo oba v nebo, njune zgodovinske eseje pa ignorirajo, ker pach trdita enako, kot zhe prej omenjeni. Kljub veliki slavi pa vsi nashteti ne dosegajo vesoljne slave Franceta Presherna med slovenskim narodom. Le redko kdo pa ve, da je France Presheren svojo edino pesnishko zbirko izdal v samozalozhbi (mislim, da v manj kot shtiristo izvodih) in da jih za zhivljenja ni prodal niti dva ducata. Koliko jih je razdelil, tudi ni podatka. No, France je nash najvechji pesnik, njegova Zdravica je postala nasha himna, France zanima vse in o njem se ve skoraj vse, pa vendar se nihche od poklicanih ali pa za to plachanih ni she nikoli poglobil v pesnikove trditve, ki zadevajo slovensko preteklost in ki jih v njegovem sorazmerno majhnem opusu sploh ni malo. Naslednji nash veliki klasichni pesnik Anton Ashkerc v svoji bogati epski poeziji obdeluje vech zgodovinskih tem, utemeljenih na staroveshkih 130 Revija SRP 130 pogledih na zgodovino Slovencev, ko nihche ni govoril o kakshni selitvi juzhnih Slovanov. Ta staroveshki pogled na nasho zgodovino so v 19. stoletju izpostavljali in opisovali shtevilni pisci v revijah in chasopisih, nekateri pa tudi v knjigah. Izbrane med njimi vam bom predstavil z nekaj navedki. V tej knjigi sem sklenil na enem mestu zbrati vedenje nashih domachih velikanov in che prikaze njihovih pogledov zachenjam s Herodotom, se nisem prav nich oddaljil od svoje prvotne zamisli, kajti Herodot je bil po ochetu sicer res Grk, vendar pa je bila njegova mati karskega rodu in tudi njegov rojstni kraj Halikarnas je bil karsko mesto. (Kot boste she videli, pa so Karci eni od nashih prednikov.) Herodot zato tudi malce odstopa od sicershnje tradicije starogrshkih in rimskih piscev, saj svojega opisovanja ni dosledno omejil na zgolj zgodovino grshkega naroda, temvech veliko pove tudi o ljudstvih v stari Grchiji, ki so tam zhivela zhe veliko pred prihodom Helenov in tudi pozneje. Poglavje iz knjige Kje so tiste stenice (2016) Revija SRP 131 Andrej Lutman ZVEZDARSKI IZVZETEK Slovenshchina pozna za nebesna svetila naslednje izraze: Sonce, Mesec, Jutranjica in Vechernica. Sonce je srednjega spola, Zemlja zhenskega, Mesec moshkega. Zhenskega spola je tudi Dvoobzornica, Jutranjica ali Danica oziroma Vechernica ali Nochnica, prav tako Zarnica oziroma Zornica. Obzorje pa je srednjega spola in tudi nebo je srednjega spola. Zvezda je svetilo zhenskega spola. Zemlja, obdana z obzorjem, lebdi pod nebesnim svodom. Meja je obzornica v daljavi. Dolochata jo para svit in zora ter zarja in mrak. Svetilo, ki je najblizhje Soncu, se lahko poimenuje po moshko Hitrezh. Nahaja se med Soncem in Dvoobzornico. Najsvetlejshi je Mesec v shchipu. Prvo vidno svetilo, ki se giblje onkraj Meseca v shchipu in razmejuje notranje od zunanjega osonchja, sveti rdechkasto in se lahko imenuje Varovalo. Drugo vidno svetilo, skoraj tako svetlo kot Dvoobzornica v svojih dveh skrajnih legah, sveti rumenkasto in obkrozhi notranje osonchje v priblizhno dvanajstih Sonchevih letih. Poimenuje se lahko tudi z oznako Obilje. Med Varovalom in Obiljem se nahaja mnozhica le s pomagali vidnih svetil. Prostemu ochesu skoraj vidno je svetilo s poimenovanjem Zrno. Za drugim s prostim ochesom vidnim svetilom se nahaja tretje, ki prepotuje zunanje osonchje v priblizhno tridesetih Sonchevih letih oziroma v chasu med osemindvajsetimi in dvaintridesetimi leti, in se lahko poimenuje z oznako Chasno. Oddaja modrikaste odtenke svetlobe. Z njim se zameji zunanje osonchje. Na meji med zunanjim in odprtim osonchjem se nahaja svetilo, ki je she komaj vidno in prepotuje notranje in zunanje osonchje v nekako shtiriinosemdesetih letih. Poimenuje se lahko z oznako Mejno. Odprto osonchje se prichne s svetilom, ki je vidno le s pomagali. Lahko se poimenuje z oznako Valujoche. Odprto osonchje se nadaljuje v vesolje. Vsebuje nebesno telo, ki je del osonchja in she komajda svetilo, prostemu ochesu ni vidno, a je zaznavno z kakovostnimi pomagali. Ustrezno temu se lahko poimenuje z oznako Skrito. Osonchna svetila prehajajo v zvezde. (Sploshneje sprejeta poimenovanja so: Sonce, Merkur, Venera, Zemlja, Luna, Mars, Cerera, Jupiter, Saturn, Uran, Neptun, Pluton.) V nocheh, ko je naravnih svetil vse manj, saj leteche opazovalne postaje pa letala in ostala osvetljena letecha telesa ter umetne razsvetljave vseh vrst s tal, streh in stolpov presvetljujejo nebes, v takshnih nocheh je zvezd vse manj. Tezhje jih je zaznati, pa cheprav si na oko stavimo daljnoglede vseh vrst in kakovosti, pa proti naravnim nebnim svetilom in med njih poshiljamo kar najrazlichnejshe izstrelke. Na Zemlji vlada osvetljenost, povzrochena z brezshtevilnimi izsevali: svetilke, zharometi, zharkovni iskalniki. Ob pomanjkanju zvezd pa je vse vech Soncheve 132 Revija SRP 132 svetlobe, saj poganjala in stroji za svoje delovanje porabljajo vse vech zraka; ozrachje se redchi, postaja prepustnejshe za delovanje Sonca. In naravni pojavi na nebu postajajo le she liki, ki jih opazujemo z vse pogostejshih zaslonov in zaslonchkov, s strojnih slik in prikazovalnikov. S prostim in preprostim ochesom opazujemo le she sebe v svoji svojosti. Pred ochesi si postavljamo kar najrazlichnejsha pomagala, ki so pravzaprav ovirala, da bi morda doumeli, kam v vesolje potuje Zemlja. In kaj potuje okoli nje, in kaj potuje k njej in nanjo. Tudi opazovanje Meseca in mesechine postaja redkost. Da pa bi se nashlo chas za zvezdarstvo? ZVEZDARSTVO ali usoda na nebu, ko zvezdogled uchi zvezdarja. Usoda je zbirka poti iz rojstva v smrt, morda od zaploda do ponovnega uteleshenja. Naravni zakon, ki je predpostavka: sochasnost vseh dogodkov se prizna za dejstvo. Ugotoviti je potrebno dolochena chasovna zaporedja, ko se primerljive sochasnosti dogode. Iz ponovljivosti se lahko predvidi naslednje dogodke dokaj natanchno, tako natanchno, da se tem predvidevanjem lahko zaupa, verjame. Che Sonce vsako jutro vzide, se predvidi, da bo vzshlo she vsaj nekaj juter, z zavedanjem, da je tudi mozhnost, sicer majchkena, da neko jutro ne vzide ali vzide nekje drugje kot obichajno oziroma prichakovano. Che ne vzide, jutra pach ni. Seveda se takoj pojavi sprashevanje: kako in glede na kaj predvideti; kaj predvideti; kako dolochiti pomene opazovanim in ponavljajochim se dogodkom, ki so lahko znanilci pojavov in dogodkov v prihodnje? Zvezdarstvo, veda, ki se ukvarja s predvidevanjem pojavov in dogodkov na osnovi razporeda nebesnih svetil, na takshno sprashevanje odgovarja glede na svetlobo zvezd in osonchja. Osonchju je zvezdomerstvo rachunsko predvidelo poti osonchnih svetil, prav tako zvezdam, in zvezdarstvo jim je glede na dogodke na Zemlji pridodalo pomene. Opazovanje neba naj bi torej napovedovalo dogodke na Zemlji. Razpored nebesnih svetil naj bi dolochal red in niz pojavov, ki se jih lahko z opazovanjem in primerjanjem izlochi od ostalih obrobnih pojavov. Obstaja pa she predpostavka, da poleg usode deluje tudi namera po svobodi. Svoboda je tako dopolnitev in tudi protiutezh usodi. Njun medsebojni delezh rachunsko ni dolochljiv. Namera po svobodi je tezhnja, da se lahko osvobodi od predvidljivosti, kar je usoda. Tako zvezdarstvo lahko dolochi chas in nachin, ko se lahko izvrshi postopke, ki osvobajajo od usode. S tem pa so vkljucheni tudi obrobni pojavi. Nebo in Zemlja Najsvetlejshe svetilo na nebesu je Sonce, ki se ga oznachi s krogom in piko v sredini. Dolocha dve najkrajshi chasovni dobi: dan in noch. Pa tudi daljsho chasovno dobo: leto. Glede na svetilnost mu sledi Mesec, ki se ga oznachi z vechjim in manjshim polkrogom, ki se stikata, da nastane krhelj ali krajec oziroma polkrog. Mesec se Revija SRP 133 giblje med Zemljo in ostalimi obsonchnimi telesi, Zemljo obkrozha in ji dolocha daljsho chasovno dobo: mesec. Najsvetlejshe nebesno telo poleg Sonca in Meseca je Dvoobzornica. Oznachena je s krogom in krizhcem na spodnji strani. Od Sonca se, gledano z Zemlje, lahko oddalji za priblizhno polovico pravega kota. Giblje se med Zemljo z Mesecem in telesom, ki je med Soncem in njo. To telo je Hitrezh. Od Sonca se oddalji za malo manj kot dvajset kotnih stopinj, kar botruje dejstvu, da ga ni prav lahko videti. Oddaja tudi manj svetlobe kot Dvoobzornica. Hitrezh je obsonchno svetilo, ki je najblizhje Soncu. Oznachen je s krogom, krizhcem na spodnji strani in polkrogom na zgornji strani, ki se dotika kroga na nasprotni strani. Svetilo, ki obkrozha Sonce, Hitrezha, Dvoobzornico ter Zemljo z Mesecem je Varovalo. Sveti v rdechkastih odtenkih, a shibkeje od Dvoobzornice, pa mochneje od Hitrezha. Oznachi se ga s krogom, ki ima zgoraj pridodan znak za shtevilo ena. Je prvo svetilo, ki je med Zemljo z Mesecem in ostalim osonchjem ter vesoljem. Pet svetil obkrozhi priblizhno v chasu dveh Sonchevih let. Po oddaljenosti od Sonca sledi svetilo Obilje. Sonce in svetila med njima obkrozhi v priblizhno dvanajstih Sonchevih letih. Oznachi se ga z znakom za shtevilo dve, a ima spodnjo ravno chrto prekrizhano in tej pravokotnici dodan krogec. Je drugo veliko nebesno telo med Zemljo z Mesecem in je skoraj tako svetel kot Dvoobzornica. Ima rumenkast sijaj. Med Varovalom in Obiljem je she manjshe nebesno telo, ki je izredno redko vidno prostemu ochesu, che sploh. To je Zrno. Oznachi se ga lahko s polkrogom, ki ima v sredini piko, spodaj krizhec in zgoraj pushchico. Med Varovalom (Strazharjem) in Obiljem (Svetezhem) se nahaja she mnogo manjshih in s prostim ochesom nevidnih nebesnih teles. Najvechje in najoddaljenejshe telo od Sonca, ki je she dobro vidno prostemu ochesu, je Chasno ali tudi Chasnezh, ki je glede na hitrosti zhe nashtetih svetil tudi Pochasnezh. Oznachen je z znakom za shtevilo tri, spodnji polkrog pa ima krogec. Je tretje s prostim ochesom vidno osonchno svetilo, shteto od Zemlje z Mesecem. Na meji vidnega oziroma s svetilnostjo zvezd se nahaja she telo, ki tudi obkrozha Sonce. Osonchje obkrozhi v priblizhno shtiriinosemdesetih letih. To telo se poimenuje Mejno, lahko tudi Dvakratdrugo, oznachi pa z veliko chrko M, ki se ji na sredi spodaj doda krogec in pushchico, izhajajocho iz tega presechishcha. Za Mejnim se nahaja veliko nebesno telo, ki je tudi del osonchja, a prostemu ochesu nevidno. Njegov vpliv je sporen. Poimenuje se Valujoche. Oznachi se z veliko chrko V, ki se ji spodaj na sredi doda krogec in navzgor prezhecho 134 Revija SRP 134 pushchico, izhajajocho iz presechishcha. Obhodni chas okrog Sonca je tako dolg, da od odkritja she ni naredilo obkrozhenja. Telo, ki je she dlje in tudi prostemu ochesu nevidno ter katerega vpliv je she spornejshi, je telo, poimenovano Skrito. Oznachi se ga z veliko chrko S, ki se spodaj koncha s krogcem, zgoraj pa s pushchico. Je na dolgi krozhnici in poti okrog osonchja. Na svoji poti se najbolj oddali od Soncheve poti v smeri sever oziroma jug. Ostala osonchna svetila se oddaljijo za priblizhno osem kotnih stopinj. Tako je dolochena mnozhica, ki sestavlja osonchje, pomembno za zvezdarstvo: Sonce, Hitrezh ali Tekach, Dvoobzornica, Zemlja z Mesecem, Varovalo ali Strazhar, Zrno, Obilje ali Svetlezh, Chasno, Mejno, Valujoche in Skrito. Po mochi, ki naj bi jih imela nashteta svetila na zhivljenje na Zemlji, pa se lahko razvrste: Sonce, Mesec, Dvoobzornica, Strazhar, Svetlezh, Tekach, Chasnezh, Mejno, Zrno, Valujoche in Skrito. Pogled Nebo se z ochesoma in pomagali opazuje z Zemlje. Zemlja je potemtakem sredishche za opazovanje vsemirja. In s tega opazovalishcha Sonce potuje po nebesnem svodu v nekakshnih lokih od vzhoda do zahoda. Tochki, kjer vzide ali zaide Sonce, imata dvakrat najskrajnejshi legi na obzornici: enkrat proti jugu, drugich proti severu; dvakrat pa Sonce vzide na tochki, ki je na sredini obeh skrajnih leg. Seveda se prvo dogaja za poletni in zimski soncestoj, drugo pa ob enakonochjih, spomladi in jeseni. Ob poletnem soncestoju je Sonce najvishe na nebu in se nato preko jesenskega enakonochja prevesha do zimskega soncestja, ko je noch najdaljsha in je Sonce najnizhe nad obzornico. In spet se Sonce iz spodnjega zastoja prichne dvigovati proti severu in ob pomladanskem enakonochju je nekje na sredini poti do ponovnega poletnega soncestoja, ko je v nadglavishchu. In she podrobnost: Sonchevo leto se lahko prichne poleti, ko je Sonce najvishje. Soncheva pot, navidezna chrta oziroma krozhnica je izhodishche za opazovanje leg osonchnih svetil. Sonchna svetila se lahko gibljejo spodaj oziroma juzhno od nje, ali pa zgoraj oziroma severno od nje. Ko se Sonce in kako svetilo srechata tako blizu, da se prekrijeta, nastane srechanje. Najbolj uchinkovit je Sonchev mrk, ko ob mlaju Mesec zavzame lego med Soncem in Zemljo. V takshno lego lahko prideta tudi Dvoobzornica in Tekach. Tedaj se gibljeta kot tochki preko Soncheve ploskve. Ostala osonchna telesa pa se lahko srechajo le za Soncem. Revija SRP 135 Za zgodovinski spomin Milan Shtruc SVETO RIMSKO CESARSTVO IN SLOVENSKI JEZIK Pri nas she vedno velja teorija o nekakshni naselitvi slovenskih prednikov, ki naj bi se v obliki »Alpskih Slovanov« z nekakshnim »slovanskim« jezikom ob koncu 6. stoletja pritepli izza karpatskih oziroma pripjatskih mochvirij in oblecheni v zhivalske kozhe, bosonogi in oborozheni s preprostimi sulicami, unichili Rimsko cesarstvo1 kot najvishje razviti imperij tistega chasa. Seveda danes v svetu na podlagi izsledkov najnovejshih raziskav vedno mochneje prevladuje preprichanje, da gre pri »priselitveni« teoriji za eno najvechjih potvorb v evropski zgodovini. Zato je prav, da se ob podobnih dilemah podrobneje seznanimo she z dokumenti, ki govorijo o vlogi slovenskega jezika v Svetem rimskem cesarstvu. Sveto rimsko cesarstvo je trajalo od leta 800/962 do 1806, ko ga je Napoleon Bonaparte na podlagi bratislavske pogodbe razpustil in je moral zadnji sveti rimski oziroma nemshki cesar Franc II. po porazu pri Slavkovem (Austerlitzu) odstopiti.2 Franc II. seveda ni bil od muh in si je zhe pred tem omislil nov naslov avstrijskega cesarja. O vlogi slovenskega jezika v Svetem rimskem cesarstvu bomo seveda zaman iskali chlanke ali razprave, saj takshne vloge slovenski jezik pach ni smel in ne sme imeti. Ne glede na to pa lahko pri prebiranju starodavnih originalnih dokumentov hitro najdemo dovolj dokazov za zanesljivo trditev, da je bil slovenski jezik eden izmed shtirih najpomembnejshih jezikov Svetega rimskega cesarstva. Med ohranjenimi dokumenti je tudi risba z upodobitvijo predstavnic shtirih kraljestev Svetega rimskega cesarstva, ki naj bi se okoli leta 1000 poklonile svetemu rimskemu cesarju Otonu III. Nad predstavnicami so zapisana imena kraljestev Sclauinia (Slovenija), Germania (Germanija), Gallia (Francija)3 in Roma (Italija). Velja opozoriti, da ima samo predstavnica Slovenije, ki se poklanja poslednja, na glavi znachilno kraljevsko krono, v roki drzhi vladarski simbol sonchnega diska in je edina, ki pozdravlja z dvignjeno roko. Vendar poklon kraljestev she zdalech ni edini dokument, ki v Svetem rimskem cesarstvu omenja shtiri narode v takratnem pomenu besede, med njimi navaja tudi slovenski narod in med jeziki tudi slovenshchino. Poglejmo, kaj o tem pravi Zlata bula cesarja Karla IV., ki je najpomembnejshi imperialni dokument tistega chasa. 136 Revija SRP 136 Zlata bula cesarja Karla IV. iz leta 1356 Temeljni dokument, s katerim je bil podrobneje dolochen nachin izvolitve svetega rimskega cesarja, vloga volilnih knezov, notranji ustroj cesarstva in jeziki, v katerih so se morale odvijati razprave o najpomembnejshih zadevah imperija, predstavlja Zlata bula cesarja Karla IV. iz leta 1356, ki v skladu z danashnjimi pojmi pomeni nekakshno ustavo Svetega rimskega cesarstva. Za nas je posebej pomembno, da je bila s to »ustavo« tudi slovenshchina dolochena med tistimi jeziki, ki so se jih morali obvezno nauchiti sinovi kraljev in posvetnih volilnih knezov. Zato se ne smemo chuditi, che se je moral tudi karantanski knez in kasneje koroshki vojvoda ob svojem ustolichenju zavezati, da se bo v primeru spora pred cesarjem zagovarjal v slovenskem jeziku. V postopku prenosa oblasti s kmeta na vladarja je kmet bodochega vladarja »z rahlim udarcem«4 simbolno opozoril na njegovo obveznost sposhtovanja sprejetega dogovora, torej z gesto, ki je bila kasneje nekaj popolnoma nepredstavljivega. Jeziki, ki so se jih morali obvezno nauchiti kraljevski in knezhji sinovi volilnih knezov, so bili dolocheni v XXX. poglavju Zlate bule. Ko Karl IV. odlocha o tem vprashanju, lahko samo obchudujemo, s kakshnim sposhtovanjem do jezikov, navad in obichajev svojih ljudstev se cesar obracha na svoje volilne kneze. Njegov slog se za svetlobna leta razlikuje od ponizhevalnega odnosa do podobnih vprashanj po prenehanju vladavine luksemburshke dinastije in njenih zadnjih dveh predstavnikov, Karla IV. in Sigismunda Luksemburshkega. Dolochila XXX. poglavja dobro ponazarjajo razmere v Svetem rimskem cesarstvu v chasu, ko je nastajala Zlata bula Karla IV. Za primerjavo smo zato naredili prevod navedenega poglavja v slovenski jezik iz besedila v »visoki nemshchini« in nato she iz njegove angleshke razlichice, ki je nastala skoraj dvesto let kasneje. Zavedati se moramo, da gre pri Zlati buli cesarja Karla IV. za politichni dokument, ki je bil podvrzhen shtevilnim kasnejshim spremembam v odvisnosti od vsakokratnih interesov vladajochih struktur. PrevodXXX. poglavja Zlate bule iz besedila v visokinemshchini5 »Dolochilo o jezikih, kinajse vnjih pouchujejokraljevskiinknezhjisinovi: § 1. Ker temelji chastitjivost Svetega rimskega cesarstva na razlichnosti narodov, obichajev, zhivljenjskih navad in jezikov / in se mora to odražati v ustreznosti zakonov in usmeritev / mi pozornost in sposhtovanje do nasveta modrecev nalaga / da zahtevam od volilnih knezov, ki so stebri in temelji imperija / in se v razlichnih govorih in jezikih seznanjajo z zadevami in o njih pouchujejo / da razumejo in so tudi sami od vseh razumljeni / ko v shtevilnih razlichnih pritozhbah / cesarju pomagajo s svojo usposobljenostjo / in to svoje delo opravljajo z vso temeljitostjo. § 2. Zato zhelimo in dolochamo, katere jezike naj se uchijo sinovi posvetnih volilnih knezov / da presvetli knezi in gospodje / kralj cheshki / palatin renski / vojvoda sashki / mejni grof Revija SRP 137 brandenburshki / sinove volilnih knezov / ali njihove dediche in potomce / karje v bistvu isto / in jim je pogovorni nemshki jezik prirojen in privzgojen / ali so se ga tudi od otroshtva uchili / prichnejo s sedmim letom starosti uchiti (nemshki),6 latinski/ welshki in slovenskijezik / in se do svojega shtirinajstega leta / po milosti bozhji / tega tudi nauchijo. To ni samo koristno / temvech je v prej navedenih zadevah tudi nujno. Kajti navedeni jeziki se v pretezhnem delu koristijo in se v vseh pomembnih zadevah Rimskega cesarstva uporabljajo in uposhtevajo. § 3. Da bi ustrezni nasvet usmerili in udejanjili / naj bo prepushcheno odlochitvi starshev glede sinov / che jih imajo / ali po njihovi zhelji tistih, ki naj bi nasledili njihovo knezhevino / da jih poshljejo v mesta / kjer se bodo takshnega jezika nauchili / ali pa naj jim na svojih domovih dolochijo praeceptorje (mentorje) in dodelijo druge druzhabnike / prek katerih bodo napotke / druzhbo / in znanje spoznali / in se v teh jezikih vadili in poduchili.«7 Cheprav je prevod v pretezhnem delu vsebinsko skladen s prevodom iz angleshke razlichice, pa kljub temu ugotavljamo nekaj zanimivih razlik. V prevodu Zlate bule v tako imenovani »visoki nemshki jezik« leta 1713 je she vedno izrecno navedeno, da gre za slovenski jezik, medtem ko je v angleshkem prevodu iz leta 1896 latinski jezik zhe postal italijanski, slovenski pa slovanski. Razlike v prevodih zato kazhejo, kako se je s chasom in z vsakokratnimi interesi spreminjalo besedilo istega izvirnega dokumenta. PrevodXXX. poglavja Zlate bule iz angleshke razlichice8 31. »Ker mora velichanstvo svetega rimskega cesarstva uveljavljati zakone in vladati razlichnim narodom, ki se razlikujejo po svojih obichajih, nachinu zhivjenja in jezikih, je ustrezno in po presoji vseh modrecev koristno, da se volilni princi, ki so stebri in nosilci tega imperija, pouchijo v razlichnih narechjih in jezikih: da bodo tisti, ki pomagajo cesarski vzvishenosti pri uresnichevanju zhelja tako velikega shtevila ljudstev in so postavljeni za tak nadzor, sami razumeli in bodo razumljeni v najvechjem mozhnem obsegu. Zato smo se odlochili, da morajo sinovi ali dedichi in nasledniki presvetlih volilnih knezov, in sicer kralja Cheshke, palatina renskega, vojvode sashkega in mejnega grofa brandenburshkega, od katerih se s polno verjetnostjo prichakuje, da so naravno pridobili nemshki jezik in so se ga nauchili od svojega otroshtva, - s sedmim letom svoje starosti pricheti z uchenjem slovnice italijanskega in slovanskega jezika tako, da se she pred svojim shtirinajstim letom po bozhji milosti, ki jim je dana, te tudi nauchijo. To smatramo ne le za koristno, ampak iz prej omenjenih vzrokov kot najbolj nujno, saj je zhelja, da se ti jeziki najvech uporabljajo v sluzhbi svetega imperija ter v njih potekajo razprave o najpomembnejshih zadevah imperija. Glede na zgoraj navedeno dolochamo naslednji nachin, ki ga je treba uposhtevati, pri chemer je prepushcheno odlochitvi starshev, da poshljejo svoje sinove, che imajo katere - ali njihove sorodnike, za katere menijo, da jih bodo verjetno nasledili v njihovih knezhevinah - v mesta, kjer se bodo nauchili teh jezikov, ali v svojih domovih zagotovijo uchitelje, inshtruktorje in mlade kolege, ki so usposobljeni v teh jezikih, da bodo s pogovorom in z uchenjem tudi sami postali v teh jezikih enako usposobljeni.««9 138 Revija SRP 138 Medtem ko Zlata bula v originalnem latinskem jeziku in tudi v najstarejshih prevodih pravilno navaja latinski in slovenski (Wendisch) jezik, angleshki prevod govori samo she o uchenju slovnice, latinski jezik postane italijanski in slovenski slovanski Zanimivo, da je v angleshkem prevodu nemshki jezik naveden kot German language, slovenski jezik pa je postal samo Slavic tongue. Karel IV. Luksemburshki niti v Zlati buli, niti v svojih drugih dokumentih, nikakor ni mogel imeti v mislih slovanskega jezika. Tako na primer v svoji diplomi o ustanovitvi samostana sv. Hieronima v Pragi izrecno razlikuje med slovenskim in cheshkim jezikom, ko govori o slovenskem jeziku (»lingua Slauonica«) in ljudskim jezikom svojega cheshkega kraljestva (»nostri regni Boemie idioma«). Na dejstvo, da je Karel IV. jasno razlikoval razlichne jezike v svojem imperiju, kazhe tudi njegova navedba v istem dokumentu, ko ugotavlja, da »... je Hieronim razbistril ljudski jezik bohemskega kraljestva s slovenshchino kot njegovim izvorom.«110 Ko je Primozh Trubar potreboval chloveka na najvishjem polozhaju, ki bi na Dunaju razumel slovensko, je svoje slovenske prevode poslal na vpogled kasnejshemu cesarju MaksimiljanuI. Pri tem je moral Trubar seveda dobro poznati Zlato bulo Karla IV. in njena dolochila, po katerih se je moral tudi cesar Maksimiljan nauchiti slovensko, in ne kakshnega drugega slovanskega jezika. Danes vemo, da je bil njegov mentor in uchitelj slovenshchine Tomazh Prelokar,11 ki je za pomoch pri uchenju jezika v ta namen celo prvi pripravil nemshko-slovenski slovar in prvo slovensko slovnico. Primozh Trubar se je skliceval na slovenski jezik iz Zlate bule tudi v svojih pismih volilnim knezom, ko jih je prosil za financhno pomoch pri tiskanju slovenskih knjig. V svojih pismih jih je izrecno spomnil na dolochila Zlate bule cesarja Karla IV., po katerih so se morali sinovi kraljev in posvetnih volilnih knezov nauchiti slovensko. Kako se je slovenski jezik iz Zlate bule kasneje spreminjal v »slovanshchino«, vidimo tudi iz pisanja Mirka Rupla o Primozhu Trubarju. Ni nobenega dvoma, da je bil Trubar zelo natanchno seznanjen z izvirnim besedilom Zlate bule, preden si je v svojih pismih, naslovljenih na volilne kneze, dovolil pisati o njihovem obveznem znanju slovenskega jezika. Pri navajanju konkretnega jezika si nikakor ni smel dovoliti napake. Ne glede na to je Mirko Rupel nekaj stoletij kasneje o Trubarju zapisal, da je v pismih volilnim knezom napachno zapisal slovenski, namesto slovanskijezik 12 Takshno Ruplovo naknadno popravljanje Trubarjevega besedila s strokovnega vidika ni le neprimerno, ampak je mochno zavajajoche. V originalnem dokumentu Zlate bule o kakshnem »slovanskem« jeziku seveda ni nobene sledi, saj takshen jezik niti v chasu Karla IV., niti v chasu Trubarja, niti danes she vedno ne obstaja. Prashki zgodovinar Josef Dobrovski (1753-1829) je kasneje kot slovansko poimenoval celotno jezikovno skupino. K temu je zanesljivo prispevalo njegovo sodelovanje z nashim jezikoslovcem Jernejem Kopitarjem; skupaj s Pavlom Jozhefom Shafarikom vsi trije veljajo za utemeljitelje Revija SRP 139 znanstvene slavistike. Njihov izbor imena slovansko, ki ga je kasneje prevzela tudi svetovna znanost, dokazuje slovenski izvor navedene jezikovne skupine. Razmere v Svetem rimskem cesarstvu so se po smrti zadnjih predstavnikov luksemburshke in celjske dinastije bistveno spremenile.13 S smrtjo cesarja Sigismunda Luksemburshkega leta 1437, drzhavnega kneza Hermana II. Celjskega leta 1435, cesarice Barbare Celjske leta 1451, z atentatom na drzhavnega kneza, vrhovnega poveljnika in regenta Ogrske Ulrika II. Celjskega leta 1456 ter z zastrupitvijo14 ogrskega in cheshkega kralja Ladislava V. leta 1457 se je zakljuchilo pomembno obdobje v zgodovini Svetega rimskega cesarstva. Tudi Carigrad kot prestolnica tega, kar je she ostalo od nekdanjega Rimskega cesarstva,15 je leta 1453 padel pod turshko oblast. Takoj po smrti cesarice Barbare Celjske leta 1451 je bil za novega cesarja okronan Habsburzhan Friderik III. (V.). Morilec drzhavnega kneza Ulrika II. Celjskega Matija Korvin (madzharsko: Hunyadi Matyas) je leta 1458, torej samo dve leti po umoru, postal ogrski kralj.16 Isto leto je tudi Jurij Podiebrad,17 ki naj bi bil vpleten v umor ogrskega in cheshkega kralja Ladislava V., postal cheshki kralj in Enea Silvio Piccolomini rimski papezh Pij II. Novi rimski papezh je med svojimi prvimi ukrepi odpravil omejitve iz chasa cesarja Sigismunda, sprejete na koncilu v Konstanci (Kostnici), s katerimi so preprechevali nadvlado posameznega naroda v cerkveni organizaciji. Z odpravo takshnih omejitev se je imenu Sveto rimsko cesarstvo schasoma prichelo dodajati she »narodnostno« oznako samo enega naroda in iz vechnacionalne skupnosti je nastalo nekakshno Sveto rimsko cesarstvo nemshke narodnosti. To je bilo seveda v popolnem nasprotju z dolochili Zlate bule, ki je dolochala, da temelji Sveto rimsko cesarstvo »... na m%Iichnosti narodov, obichajev, zhivjenjskih navad in jezikov, kar se mora odrazhati v ustreznosti zakonov in usmeritev ...«18 Cesarska posvetna oblast je s tem za dolga stoletja preshla v domeno enega, obvladovanje cerkvene hierarhije pa v domeno drugega naroda. Za chas po navedenih prelomnih dogodkih je veliki pesnik France Presheren zapisal, da v tem obdobju »le krvavi punt poznamo, boj Vitovca in ropanje Turchije«.19 Po vsem svetu je sledilo obdobje unichevanja celotnih velikih etnichnih skupnosti. Tudi nash pesnik pa si seveda ni mogel predstavljati, da se bo takrat vzpostavljena nova vladavina konchala shele z dvema svetovnima vojnama20 in s katastrofalnimi posledicami za vse chloveshtvo. Ko cesar Karl IV. odlocha o jezikih v svojem imperiju, lahko samo obchudujemo njegovo sposhtovanje navad in obichajev svojih ljudstev. Zhal je tak odnos schasoma nadomestila vse vechja netolerantnost, poizkus ustvarjanja nekakshnih »nadnarodov« z delitvijo na izmishljena zgodovinska in nezgodovinska ljudstva ter spodbujanje nestrpnosti med narodi. 140 Revija SRP 140 1 Rimskega cesarstva ne smemo zamenjevati s kasnejshim Svetim rimskim cesarstvom. 2 Holy Roman Empire, Wikipedia, https://en.wikipedia.org/wiki/Holy_Roman_Empire; zadnja sprememba 1. 5. 2017 ob 19:47. 3 Gaul (Latin: Gallia), Wikipedia; http://en.wikipedia.org/wiki/Gaul; zadnja sprememba 6.6.2014. 4 Navedeno, kasneje popolnoma nepredstavljivo gesto lahko razumemo kot kmetovo pravico, da vladarja tudi s silo zamenja, che ta ne bo sposhtoval svojih obveznostih iz sprejetega dogovora o prenosu oblasti. To je bila tudi legitimna podlaga za kasnejshe kmechke vojne, v katerih so kmetje od svojih vladarjev zahtevali sposhtovanje svojih starodavnih pravic, ki so jih imenovali »stara pravda«. Habsburzhani so temu nasprotovali na podlagi listine Privilegium maius, ki pa je bila seveda v celoti potvorjena. 5 Zlata bula cesarja Karla IV., Wikisource, Goldene Bulle Neuhochdeutsche Übersetzung, 1713, http://de.wikisource.org/wiki/Goldene_Bulle_(Neuhochdeutsche_%C3%9Cbersetzung,_1713) 6 V zgodnjem visokonemshkem prevodu in v latinskem originalu se nemshchina izrecno ne pojavlja. 7 Poudarjena besedila v prevodu so narejena po avtorjevi presoji. 8 The Golden Bull of the Emperor Charles IV 1356 A.D.; http://avalon.law.yale.edu/medieval/golden.asp; Pravna fakulteta Univerze Yale; Altmann u. Bernheim, stran 39; Vir: George Bell and Sons, 1896. 9 Poudarjena besedila v prevodu so narejena po avtorjevi presoji. 10 Shtruc, Milan: Najstarejshe slovensko sveto pismo; SRP 133/134, str. 166 11 Tomazh Prelokar (tudi Thomas Prelager de Cilia, Thomas Berlogar ali Tomazh Celjski) je bil leta 1477 tudi stolni prosht pri Sv. Shtefanu na Dunaju in leta 1491 shkof v Konstanci (Kostnici), ki je bila v tistem chasu ena najpomembnejshih shkofij v imperiju. 12 Rupel, Mirko: Primozh Trubar, zhivljenje in delo; Ljubljana, 1962, stran 106. 13 Habsburzhani v tem chasu niso imeli nobene pomembnejshe vloge v Svetem rimskem cesarstvu in tudi nikoli niso bili med volilnimi knezi. Prav tako se jih je she vedno drzhal slab sloves zaradi vechkratnega izgona iz Shvice zaradi roparstva, kot tudi zaradi stalnega ponarejanja dokumentov, s katerimi so si »pridobili« posebne pravice. Med najbolj znane potvorbe sodi listina vojvode Rudolfa IV., ko je cesarski pechat iz listine Privilegium minus uporabil za izdelavo potvorjene listine Privilegium maius. 14 Nekateri nashi zgodovinarji she vedno trdijo, da je sedemnajstletni kralj Ladislav V. umrl naravne smrti, cheprav Enea Silvio Piccolomini v svoji knjigi Europa zatrjuje: »Nemshki zdravniki (kralja Ladislava) ... so preiskali njegov urin in v njem nashli nedvoumne znake smrti zaradi zastrupitve.« 15 Rimskega cesarstva z nekdanjim sredishchem v Rimu in od zachetka 4. stoletja do leta 1453 v Carigradu ne smemo zamenjevati s Svetim rimskim cesarstvom iz obdobja 962 do 1806. 16 Po nekaterih trditvah naj bi bil Matyas Hunyadi menda celo slavni Kralj Matjazh iz nashega (ljudskega) zgodovinskega spomina. 17 Enea Silvio Piccolomini v svojem delu Europa meni, da je bil Jurij Podiebrad vpleten v smrt kralja Ladislava V. Zanimivo, da Wikipedija (George of Podebrady) brez navedbe vira in v oklepaju navaja nekakshno raziskavo iz leta 1985, ki naj bi kot vzrok smrti ugotovila levkemijo, https://en.wikipedia.org/wiki/George_of_Pod%C4%9Bbrady; zadnja sprememba 25. 4. 2017. 18 Zlata bula cesarja Karla IV., prevod v visoko nemshchino, 1713. 19 Danes je znano, da po nashih dezhelah ni ropala redna turshka vojska, temvech roparske vojske iz sosednjih krajev pod turshko oblastjo. 20 Druga svetovna vojna je bila samo logichno nadaljevanje prve svetovne vojne, ki so jo sprozhili Habsburzhani s svojo vojno napovedjo Srbiji. Revija SRP 141 Poklon kraljestev cesarju Otonu III.; original hrani Bavarska drzhavna knjizhnica v Munchnu Pechat na Zlati buli cesarja Karla IV. iz L 1356 https:// en. mikipedia. org/ miki/ Golden_Bull_of_1356 142 Revija SRP 142 Peter Amalietti MAR SE PISHE KASHA ALI KAŠA? Vsako jezikovno obdobje ima svoje dileme in vprashanja, ki jih pisci reshujejo, kakor pach vedo. Glede nashe pisave se je Presheren s tovarishi prepiral v devetnajstem stoletju, naravi in potrebam takratne knjizhevnosti in tiska nasploh pa je besedishche bolj ali manj zadostovalo. Trubar si je slovenshchino kot pisani knjizhni jezi dobesedno izmislil. Domachi dolenjski sintaksi je pridruzhil besedishche Ljubljanchanov. Jezik je nato organsko rasel skupaj s kolektivno narodovo vednostjo. Obenem je vechina slovenskih izobrazhencev svetovno knjizhevnost prebirala kar v izvirnikih, torej v nemshchini, francoshchini, rushchini ali italijanshchini. Domachi prevodi tujih del so bili redki in njihov konzervativni izbor ni zahteval kakshnega posebnega jezikovnega fonda (denimo prve prevode Nietzscheja in Schopenhauerja smo Slovenci dobili shele tik pred koncem dvajsetega stoletja). Z izbruhom industrijske revolucije in njenimi sploshnimi posledicami so si nashi predniki morali izmisliti nove besede — vlak, kolodvor, parnik, shtedilnik, elektrika, telefon, avto, kino, che nashtejemo le tiste najbolj sploshne in najbolj zgodnje. Zaradi gospodarske odvisnosti od nemshko govorechih smo vechino novejshih obrtnishkih izrazov prevzeli od Nemcev zhe v prejshnjih stoletjih.1 Da ne bom ostal samo pri slovenshchini, bi denimo opozoril na navzochnost srbohrvashkih in slovenskih besed predvsem za kmechka orodja, ki so jih Madzhari, ki so v Panonsko nizhino prishli kot nomadsko pleme, pobrali neposredno od premaganih domachinov, staroselcev. To so hkrati tudi edine madzharske besede, ki jih razumemo vsi Slovani, tudi che ne znamo madzharsko. Madzhari, ki so precej vechji narod, so denimo zhe zdavnaj sprejeli zakone, po katerih morajo vsem tujim komercialnim napisom dodati madzharski prevod. Podobno so Francozi in njihova akademija zhe pred nekaj leti dvignili veliko prahu zaradi onesnazhenja francoshchine z angleshchino (t. i. franglais). Dvajseto stoletje sploh, she zlasti pa velikanski napredek tehnologije po drugi svetovni vojni je povechal fond tujk, ki so se vrinile v vsakdanji besednjak Slovencev. Seveda pa je vprashanje strokovnih tehnichnih izrazov in tujk zgolj eno od shtevilnih odprtih vprashanj. Sam sem kot pisec in prevajalec nekaterih specialnih podrochij zhe od samega zachetka svojega knjizhevnega delovanja marsikdaj v polozhaju, ko mi zmanjka nabojev (slovenskih besed). Navadno se namrech zanimam za bolj marginalne in obskurne teme, denimo jazz, magijo, bojevnishke veshchine, zadnje chase pa she zlasti veliko pishem o zgodovini Daljnega vzhoda in prevajam tamkajshnjo knjizhevnost, posvecheno duhovnosti. Nikoli ne bom pozabil dneva, ko sem kot mlad, zagnan pisec knjige o zgodovini afroamerishke glasbe sklical sestanek lektorjev in slavistov na FF v Ljubljani, da bi Revija SRP 143 mi pomagali reshiti jezikovne dileme, povezane z uporabo tujk. Pisalo se je davno in slavno leto 1985. Najprej sem bil nadvse presenechen nad veliko udelezhbo povabljenih chlanov lektorske sekcije in nad njihovim izprichanim velikim zanimanjem za moje jezikovne dileme. Tudi nasha razprava je bila nadvse prijetna in temeljita, a zaradi razlichnosti predlozhenih reshitev navzochih slavistov sem se navsezadnje kot avtor moral odlochiti sam, kako bom zadeve reshil. Neenotnost glede reshevanja posameznih dilem vam bom ponazoril s primerom, ki mi je takrat delal velike tezhave: ride cymbal (ime za chinelo v bobnarskem setu, na katero pri swingu bobnar igra eno od stalnih poliritmichnih fraz). Prof. dr. T. je svetoval, naj mirno obdrzhim kar izvirno angleshko ime, prof. dr. D. pa neposredni prevod »jezdna chinela«. Mogoche je bilo tudi prav nasprotno in ni zdaj to niti pomembno. Drugih predlogov ostalih navzochih se vech ne spominjam. Ta sestanek z lektorji sicer ni reshil nobene od mojih dilem, me je pa nauchil, da je vprashanje izrazoslovja povsem v avtorjevi domeni in neposredno odvisno od njegove jezikovne razgledanosti, predvsem pa mora biti avtor odlochen, in ko se odlochi, tudi dosleden. Marsikdaj mu pri tem prebiranju in izbiranju besedishcha lahko pomagata urednik in lektor. Vendar pa sem tudi uvidel, da izrazito strokovnih izrazov ni smiselno sloveniti, vse tisto, kar se razshiri v sploshno rabo, pa bi morali, che je to seveda sploh mogoche, posloveniti. Ride cymbal in podobne jazzovske slengovske izraze sem nazadnje v svoji knjigi ohranil v angleshkem izvirniku. Pri nas so namrech izkljuchno del slenga domachih jazzistov in drugih glasbenikov, vsega skupaj zgolj peshchice ljudi. S to drobno anekdoto sem zhelel ponazoriti tezhave, s katerimi se srechujemo vsi tisti, ki poskushamo v nash slovenski jezik (v njegov praktichni, uporabni del) vnesti nove vsebine, ki potrebujejo tudi nove besede. Marsikdaj tudi she tako velik in shirok besednjak ne zadostuje avtorju ali prevajalcu strokovnih del ali pa fikcije — a tudi ta razmejitev je delno postavljena pod vprashaj, saj denimo nekateri romanopisci tako realistichno podajajo tehnichne detajle (denimo pisci sodobnih uspeshnic), da se morajo literarni prevajalci takrat zachasno preleviti v strokovne. Velja pa tudi nasprotno: kdaj pa kdaj tudi v prirochnikih (she zlasti psiholoshke narave) nastopi tudi fikcija, ki navadno tudi she ni bila prevedena v slovenshchino in jo zato prevajalec mora prevesti kot vse drugo v knjigi. Seveda se ne pritozhujem: vsako specializirano delo zahteva specializirana znanja in to velja seveda tudi za prevajalstvo. Hkrati pa mora prevajalec (ne-strokovnega) besedila poznati in uposhtevati tudi sinhrono rabo jezika sedanjosti. Kadar pa prevaja vsebine, ki so nove v slovenskem kulturnem prostoru, pa se praktichno nima kam opreti. Razen seveda na svojo domishljijo, preudarnost in zgled drugih, sorodnih podrochij. Razvoj rachunalnishtva je drug tak izrazit zgled za dejstvo, da vsakdanja raba vselej prehiteva teorijo, pa tudi, da uporabniki rachunalnikov, ki se morajo pogovarjati o teh strojih in njihovih lastnostih, v pomanjkanju slovenskih izrazov uporabljajo izvirna tuja (angleshka) imena in s tem v vsakdanjo rabo nenehno vnashajo nove tujke. S pojavom le-teh v tiskanih medijih hitro pridejo tudi v poshtev za 144 Revija SRP 144 katalogizacijo, ki deluje zelo stvarno in uposhteva vse natisnjene kot samo po sebi umevno, ne da bi preverila upravichenost rabe posameznih besed. Seveda zahteva sleherna katalogizacija veliko strokovno usposobljenost in specializacijo, to pa samodejno zhal spremlja tudi zozhitev zornega kota gledanja slehernega specialista, jezik kot zhiva tvorba pa se razvija naprej. Podobno se tudi nashi slavisti redko strinjajo o chemerkoli in njihova slavistichna specializacija onemogocha objektivno razumevanje vprashanj rabe strokovne terminologije, ki pa se z vse vechjim publiciranjem in razshirjenostjo — v tem primeru rachunalnishtva — pochasi prebija tudi v sploshno besedishche. Po pravilu, da je prvi vtis najmochnejshi, je povsem logichno, da se strokovnjakom, ki prvich spoznajo neki novi predmet svojega zanimanja, njegovo izvirno ime mochno vtisne v spomin in ga le stezhka pozneje she kdaj zamenjajo z ustreznim slovenskim. Ker pa strokovnjaki seveda nove besede vnashajo v vsakdanjo, sploshno rabo, je tujk iz dneva v dan vse vech. Na univerzitetnem (akademskem) podrochju je zadeva seveda she bolj skrajna — vsaka posebna veda ima pach svoj poseben jezik in marsikdaj je vpeljana raba nekaterih strokovnih izrazov sicer povsem sprta z vsako jezikovno logiko in celo s slovnichnimi pravili, pa vendar se je izrazje zhe prijelo in »funkcionira«. Hkrati pa onesnazhuje jezik, z njim pa tudi nashe okolje. Che bodo stvari shle tako naprej, Slovenci chez nekaj let ne bomo vech imeli navade rechi, da smo bili sinochi v gostilni, ampak da smo bili v Kentucky Chicknu, mogoche pa tudi Kentakichiknu, a je to manj verjetno. Jezik Slovencev je bil vselej ogrozhen: tisoch in vech let so ga zatirali tuji gospodarji in vladarji, v chasu obeh Jugoslavij pa je izgubil primat celo v svoji ozhji domovini. Vse bolj ga je zachela prekrivati srbohrvashchina. Zdaj pa, ko smo Slovenci ustanovili svojo drzhavo, pa zaradi danih gospodarskih in kulturnih okolishchin in globalizacije nash jezik ogrozha predvsem angleshchina. Ker pa ima angleshchina veliko svojih besed (predvsem strokovne narave) izpeljanih iz latinskih korenov, nam je ta pravzaprav germanizirana latovshchina nekako blizu, kot nam je pach genetsko blizu latinshchina kot stoletni liturgichni jezik nashih prednikov, hkrati pa kot temelj znanosti in vsega, kar je iz njenega nastanka sledilo.2 Za primer si oglejmo besedo »komunikacija«. Ker sam prevajam knjige o uspeshnem sporazumevanju in jih tudi izdajam, sem seveda naletel na to vprashanje tematske klasifikacije in mimogrede odkril to njeno pomanjkljivost. To besedo so prvich v nash jezikovni prostor vnesle druzhboslovne znanosti, izhajajoch iz latinshchine, kot je bilo pach v znanosti v navadi. Dokler gre za strokovni, bolje recheno, akademski jezik, je to menda povsem na mestu. Tudi che komunikologija govori o komunikaciji. Vprashanje pa je, zakaj nashe stvarno kazalo izhaja iz besede komunikacija kot primarnega pojma, ne da bi vsaj omenilo nasho lepo in pristno besedo »sporazumevanje«. S tem zanemarja jezikovni razvoj knjizhne slovenshchine, ki je edina pravi arbiter za svojo domeno. Knjizhni jezik namrech ni niti novinarski niti strokovni niti akademski, marvech je knjizhni, kot je razvidno zhe iz samega imena. Njegovo besedishche je seveda bolj Revija SRP 145 zahtevno in izbirchno. Tujke se pri nas pojavijo ali v novinarskem jeziku ali v akademskem ali pa v strokovnem, shele nato — z njihovo razshirjeno rabo in sploshnim sprejemom ter vpeljavo pa stopijo v fond knjizhnega besednjaka. Seveda nihche ne namiguje na dejstvo, da bi moralo tematsko razvrshchanje v stvarnem katalogu izvirati strogo iz knjizhnega besedishcha (ker pach to vsebuje she marsikaj drugega), res pa je, da ga na nekaterih podrochjih ne bi smeli spregledati na rachun strokovnega ali akademskega besedishcha. Sicer iskalcu ne bo uspelo najti vsega, kar je imel v mislih. Narodni knjizhni fond zaobjema vse narodovo zhivljenje (v dolochenih izsekih). Zato je izdelava stvarnega kataloga po svoje nikoli konchana zgodba, skorajda Sizifov trud, a mar ni takshno tudi zhivljenje slehernika? Za nerazdelanost omenjenega podrochja nikakor ne krivim marljivih in vestnih katalogizatorjev, ki so se za nas lotili popisati nash svet, pa so bolj povrshno pogledali v ozko dolinico, ne da bi se tudi zavedali, da se ta iz dneva v dan vse bolj shiri. Knjig o medchloveshkem sporazumevanju je namrech iz leta v leto vech, a vech pomagal za sporazumevanje ima chlovek na voljo, shibkejshi postaja v samih temeljih sporazumevanja. V hitenju na naslednjo razprodajo vse prehitro pozabimo, da zhivljenje posameznika lahko obstaja zgolj v chloveshki skupnosti, v njej pa veljajo zakoni, o katerih nas drzhavno sholstvo ne nauchi, v najboljshem primeru nas chesa nauchijo le zgledi posameznih pedagogov. Amerishki pravniki so ugotovili, da je vech kot shtiri petine vseh pravnih sporov posledica nesporazuma — komunikacijskega shuma, kot to imenujejo komunikologi — skratka, uspeshno sporazumevanje s soljudmi je kljuch k chloveka dostojnemu zhivljenju. Sicer se ne sporazumevamo samo z besedami, a za sestavljavce stvarnega kataloga so besede vsebina njihovega dela. Pravilna izbira besed v tem katalogu je zanje enako pomembna,kot je pravilna izbira besed v pesnitvi pomembna za pesnika. Edino zato se tudi sam oglasham — ne kot bog ne daj kritik — le chevlje sodi naj kopitar — marvech zgolj in edinole v vednost in (skromno upajoch) da tudi v pomoch tem junakom danashnjega chasa, ki v pustih pisarnah uro za uro z rachunalniki lovijo neulovljivo resnichnost. Kot je nekoch Carl Linne, menda she preden se mu je zmeshalo, popisal vse cvetlice in drugo zelenjavo, tako zdaj nashi popisovalci postavljajo kazhipote, ki bodo prihodnje iskalce v knjizhnem rachunalnishkem sestavu vodili k novim zadetkom.3 1 Moji pogledi na slovenshchino so se od devetdesetih let, ko sem to pisal, pa do danes sicer povsem spremenili. Zdaj nobenega sploshno sprejetega dejstva o mojem maternem jeziku ne sprejmem kar tako, na lepe ochi, kot rechemo. Zato tudi ne verjamem, da smo Slovenci karkoli dobili od Nemcev. Ti so nam namrech tisoch let jemali (ne samo besede) in kradli, in to menda pochenjajo tudi danes. 2 Danes vem, da je latinshchina svoj prvotni besedni fond prevzela naravnost iz etrushchanshchine, da je latinshchina pravzaprav latovshchina; denar je denimo poimenovala denarius, dom domus ipd. 3 To sem sredi devetdesetih let napisal na povabilo za glasilo knjizhnicharjev, vendar pa chlanka potem nisem oddal. 146 Revija SRP 146 Ivo Antich BUTALCI IN ZAPLANKARJI (Ob 100-letnici Butalcev in 150-letnici njihovega avtorja ter ob 60-letnici avtorja Zaplankarjev) Vprashanje smeha je filozofska »zadreha« (recheno po »primorsko«). Mnogi misleci od antike dalje so skushali definirati smeh in komichnost; Platon v dialogu Filebos po/smeh izvaja iz jeze ali zavisti, Aristotel v Poetiki pravi, da je smeshnost le del grdega (»toû aishroû esti to geloion morion«), Napoleon je po porazu v Rusiji rekel, da je med vzvishenim in smeshnim le korak (izrek je bil v Franciji znan zhe pred njim, tudi z dodatkom, da je med smeshnim in zhaljivim she manj kot korak). Vendar »konchni odgovor« ostaja bolj ali manj neujemljiv; filozofi, sociologi, psihologi glede smeha v bistvu she vedno nihajo med mrko (»pesimistichno«) Platonovo in milejsho (»optimistichno«) Aristotelovo oznako. Med Francozi, ki veljajo za duhovit narod, se je z refleksijo smeha vidno ukvarjal Henri Bergson, stilsko briljanten pisec in akademski retorik, nekoch »popularen« in vpliven, z literarno Nobelovo nagrajen (1927), sicer pa ne posebno izviren filozof. Vse temeljne postavke njegove filozofije so variantno znane zhe od antike; njegov opus je v bistvu maniristichno eleganten »digest«, ki naj bi pod krono »filozofske intuicije« povezal znanost in metafiziko. Smehu je posvetil knjigo (Smeh, 1899/1900; slov. prev. 1977; kritichna ocena F. Veber, LZ 1920), med filozofi redko dejanje; danes je ta spis v glavnem videti kot belespritsko samovshechno rezoniranje s poanto, da je smeh druzhbeno-pedagoshki korektiv ali obrambna reakcija zoper (nevarno) neusklajenost posameznika. Bergsonovo ne le smeshno, temvech kar groteskno-infantilno izhodishche za analizo komichnega je namrech »nekdo, ki teche po ulici, se spotakne, mimoidochi pa se zasmejejo«. Tako je Smeh simptomalna »krona« Bergsonovih paradoksov od osebe kot biohistorichnega fenomena do avtorskih filozofsko-literarnih konsekvenc. Rojen skoraj istega dne kot njegov nesrechni »kontravzporednik« francosko-nemshki (alzashki) Jud Alfred Dreyfus v »trinozhni Franciji« (den Dreifuß schlagen — kozo biti; fig. greshnega kozla izlochiti); »najbolj francoski od vseh francoskih filozofov« in mojster francoske proze, poljsko-angleshki Jud, jezik matere angleshki, torej eden neredkih piscev, ob katerih se relativizira »mistika materinshchine« (Chamisso, Conrad, Unamuno, Przybyszewski, Kafka, Goll, Tzara, Nabokov, Julien Green, Canetti, Beckett, Camus, Kundera, Agota Kristof, Ishiguro, indijski pisci v angl., afrishki v fr. / angl., Kersnik, Voranc, Adamich itd.; najpomembnejshi turshki pisatelj Jashar Kemal je bil Kurd); kot kritichni skeptik glede znanosti in ideolog vitalistichnega intuicionizma je svojo obravnavo smeha imel za strogo znanstveno. Revija SRP 147 Ob esencialni nemochi mishljenja pred radikalno resnico je Nobelova za literaturo filozofu (tudi Camus, Sartre) vsekakor utemeljena vsaj s tem, da filozofijo uvrshcha v okvir literature kot »poseben zhanr« (prim. fr. izrek: ce n'est que la littérature). Kolikor je Bergson za nekatere »najvechji pesnik med filozofi in najvechji filozof med pesniki«, bi ta oznaka neprimerno bolj ustrezala njegovemu sodobniku (in zgodnjemu sotvorcu »Lebensphilosophie«) Nietzscheju, ki mu je stik filozofije in poezije pomenil »veselo znanost« (njegov izrek: ne z jezo, ubija se s smehom). Nasploh so s fenomenom smeha povezani razlichni stereotipi in predsodki, ki sicer izvirajo iz dolochenih izkushenj, a je njihova vrednost vseeno dokaj relativna. Che Francozi, Chehi (cheshko poreklo Milchinskega, vodilnega slovenskega humorista), Irci, Judi slovijo kot duhoviti, nasprotno Nemci ali Japonci menda sploh ne vedo, kaj je smeh. Manj globalno, a podobno nasprotje v prostoru exYU: Slovenci naj bi bili brez pravega smisla za humor, »juzhni bratje« pa naj bi bili tako rekoch rojeni duhovitezhi. Toda Nemci premorejo od ljudskega izrochila do pisane literature zakladnico vsakrshne duhovitosti (Carmina burana, burke Hanswurst/Kasperl, Till Eulenspiegel, J. Fischart, S. Brant, H. Sachs, A. Gryphius kot zachetnik »komike absurda«, C. M. Wieland, G. A. Bürger z zgodbami o lazhnivcu Münchhausnu, A. Kotzebue s komedijami, L. Tieck, H. Heine, W. Raabe, W. Busch kot pesnik-pisatelj in karikaturist, F. Wedekind, C. Morgenstern, G. Kaiser, B. Brecht, E. Kästner, F. Dürrenmatt itd.); nemshke grafike in shtevilnih karikaturistov (legendarni münchenski satirichni list Simplicissimus, 1896-1967) ter dunajske komichno-operetne tradicije (Raimund, Nestroy) tukaj niti ne kazhe podrobneje omenjati. Japonski smisel za humor se sicer razlikuje od zahodnega, saj so pri tem mozhni medsebojni nesporazumi, a obstaja tisochletna tradicija japonskega komichnega teatra, zen budizem goji posebne oblike besednega in likovnega humorja, shtevilni karikaturisti (tudi poulichni portretisti) v tradiciji ukiyo-e, zachetki pesnishke oblike haiku so »neresne« besedne igre (tudi svobodnejsha cinichno-chrnohumorna »podzvrst« senryu), satira je opazna pri marsikaterem literatu (npr. utemeljitelji japonske moderne proze S. Natsume, R. Akutagawa, K. Nagai — slednji avtor romana Reisho, tj. Porogljivi smeh, 1909, itd.). Kljub temu, da med Slovenci ni redko mnenje, da je slovenska literatura revna glede humorja, je tudi to le povrshen stereotip, ki ga ne kazhe jemati brez pridrzhka. Od ustnega ljudskega izrochila do zachetkov in vrhov pisane besedne umetnosti sega solidna zaloga slovenske humorno-satirichne duhovitosti. K smehu v zapisanem korpusu so prispevala mnoga imena od Svetokrishkega, Jankovicha, Linharta, Vodnika, Knobla prek Presherna, Levstika, Mencingerja, Jurchicha, Milchinskega, Murnika, Cankarja do Petana, Mikelna, Partljicha itd. Tudi slovenski likovni humor (ilustracija, karikatura, strip) ima svojo tradicijo z nemalo vrhunskih dosezhkov od Gasparija, Smrekarja, Podrekarja prek Mustra, Roglja, Kosa do vrste sodobnih mojstrov, vkljuchno z mojstrico Aljano Primozhich. V skrajni vrednostni redukciji so najvishja trojica slovenskega satirichnega humorja Preshernova pesnitev Nova pisarja, Levstikov »kratki roman« Martin Krpan in Milchinskega zbirka zgodb 148 Revija SRP 148 Butala (slednji dve deli sta praktichno ponarodeli ter tako postali del shirshe kulturne identitete). Che sta mojstrovini Presherna in Levstika praktichno od zachetka kanonizirani, pa je bila izrazito drugachna usoda Butalcev. Avtor jih je vrsto let obchasno objavljal kot pravljice (Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice, 1917) ali »nedolzhne« zabavne shtorije v mladinski periodiki in po radiu, prva knjizhna izdaja shele leta 1949, dve desetletji po njegovi smrti (1867-1932). Tako se je zgodilo, da ga je »prehitel« Jozha Vovk (1911-1957), duhovnik in knjizhevnik, s knjizhno izdajo svojih Zaplankarjev (Kranj, samozalozhba 1941), izbranih osmih zgodb, ki so v 30-ih letih izhajale v mladinski reviji Vrtec. Knjigi sta deloma vzporednici, tako tematsko kot po opremi: mladini namenjena humorno-satirichna literarna podoba rustikalne province z ilustracijami dveh vrhunskih mojstrov grafichne groteske (priimka se celo rimata): k Zaplankarjem je ilustracije prispeval Hinko Smrekar, k Butalcem pa France Podrekar. Vovk z Zaplankarji ni imel posebne sreche; v zachetnem letu vojne taka knjiga ni mogla biti odmevna, pa tudi sicer gre za skromno, brez posebne invencije variirano »vashko satiro« (vas Zaplanke), ki ima v slovenski literaturi dokajshnjo tradicijo. Mestoma se Zaplankarji »pokrivajo« z Butala, npr. karikirani zhupan ali gasilci, a shepajo za njimi tudi s poskusi humorno znachilnih imen; Vovkov »zhupan Teleban« evocira vas Telebanovo iz Murnikove povesti Matajev Matija (1909); prav tam tudi vas Zaplana, sozvochnica Zaplank. Vovk je sicer profesionalno soliden v jeziku in kompoziciji zgodb, najboljsha je najkrajsha Kako so Zaplankarji kozo obesili. Ta je uvrshchena v zbornik Slovenski smeh (2005), antologijski pregled slovenskega pesemskega, proznega in delno dramskega humorja, kjer pa o Butalcih ni sledu; Milchinski je predstavljen le z zgodbo Ignacija Kanacija, ki je danes »out of time« karikatura podezhelske bigotnice. V zborniku je sicer she vech »presenechenj«: Presheren je le s pesmijo Sveti Senan, Janez Mencinger, med drugim pisec izvrstne humorno-satirichne proze, pa le s pesmijo Pesnika srce, ki je po Preshernu prirejena, danes brezpredmetna »jezikoslovna« satira zoper koseskizem; Petanov obsezhni opus zastopa le nekaj aforizmov; marsikoga ni — npr. J. Suchy, S. Samec, A. Papler, B. Shömen; uvrshchena nista Gustav in Gregor Strnisha — prvi je izdal solidne, danes mestoma prav aktualne prozne Satire (1938, 1939), ki jih je podobno kot Zaplankarje ilustriral Smrekar, v poeziji drugega je tudi »satira menippea«. Vovk je v celoti ostal na literarnem obrobju, Zaplankarji pa pozabljeni globoko v senci Butalcev; slednji so se z obrobja tako nacionalne literature kot avtorjevega opusa postopoma s ponovnimi izdajami povzpeli k vrhovom ter postali njegov sredishchni dosezhek. Njih dokonchna kanonizacija je integralna izdaja, ki jo je uredila Barbara Simoniti (2015, MK, Kondor, zv. 350); dodala je nekaj novih, knjizhno she ne objavljenih »butalskih« tekstov in obsezhen spremni aparat (druga polovica knjige), v katerem Butalce reflektira z vidika t. i. nonsens literature. S tem angleshkim zhanrom Butala seveda nimajo neposredne zveze; tudi v njih so sicer izjemne jezikovno-stilistichne »igrivosti«, zlasti z imeni oseb (v teoriji: Wortspiel, Namenwitz); tovrstnih stilistichnih variacij je dovolj zhe v nemshki humorno- Revija SRP 149 satirichni literaturi 16. stoletja (npr. Johann Fischart), ki je bila verjetno vsaj deloma znana Milchinskemu. A poglavitni »smisel« Butalcev je unikatna satirichno-naturalistichna groteska »pro domo sua«, nekoch zastrta pod oznako dobrodushno zabavne pravljichnosti, ki pa se je schasoma vse razvidneje razkrivala kot zhgocha, celo strashljiva metaforika o skrajno zozhenem »zacharanem krogu« etnodeterminizma na mitropsko-balkanski (butalsko-tepanjski) meji. Asociativnost Butalcev je seveda odprta, poetichno izmuzljiva; tudi Swiftov Guliver, ena najvechjih satir v svetovni literaturi, je bolj znana kot pravljichna priredba za mladino. Cheprav o sijajnih straneh Butalcev ni (vech) nobenega dvoma, pa kljub poznemu poskusu »integralizacije« ostaja dejstvo njihove avtorske nedorechenosti. Zdi se, da niti Milchinski ni imel izchishchenega odnosa do njih, kot bi jih pisal po obchasnem »navdihu« brez posebnih ambicij; morda je k temu prispevala sprotna kritika, ki jih je imela za ceneno duhovichenje, dogajali pa so se tudi cenzurni posegi. Tako so Butala ostali razdrobljeni v zapise, neizenachene tako po vsebinski tehtnosti kot po obsegu (ob bisernih humoreskah tudi zgolj »belezhke«), brez avtorskega knjizhno formiranega sklepa. Literarna zgodovina jih je komajda omenjala; v Zbranih spisih, ki sta jih uredila Anton Slodnjak in njegova zhena Breda (hchi Frana Milchinskega), niso bili uvrshcheni. Za raziskovalce in razlagalce je seveda zanimivo, kakshne idejno-formalne spodbude in »vplivi« so v ozadju nastanka Butalcev. Ponujajo se razlichni drobci, a nich pomembnejshega ali oprijemljivega v smislu slavnega vzklika butalskega policaja: »Hop, Cefizelj, te zhe imam!« — Podobno kot Milchinskega Muhoborci (prim. Muhabran pri Trebnjem) imata tudi meni Butalcev (tj. butcev) in njihovih sosedov Tepanjcev (tj. tepcev) sicer nekaj realnih toponimnih vzporednic: Butajnova pri Horjulu, Butari pri Kopru, Butoraj pri Chrnomlju — Tepanje, Tepanjski Vrh pri Slov. Konjicah, Tepe pri Litiji; she posebno zaselek Butale pri literarno legendarni Muljavi (po nekaterih virih naj bi se v zaselku mudil Tito pred 2. sv. v.). Med slovenskimi priimki so sorodno zvenechi: Butala, Budal, Budau, Buttolo; vsi bolj z zahodne, primorske strani, verjetno zveza z ital. buttala (obeshalnik), buttare (suvati, vrechi). Sploh je koren but/a- (etimoloshki prakoren bat-, bet-, bot-) s sorodnimi pomeni zaslediti v blizhnjih in daljnih jezikih: shrv. butati = bosti; mak. buta = suvati, butalo = palica; bolg. butalo = bat; rus. butkat' = suvati; polj. buta = nadutost; madzh. buta = tepec; angl. butt = bosti, suniti; fr. butor = tepec, buter = suniti; jap. buta = prashich); v Indiji bhut / bhuta pomeni vampir, zli duh (lahko je tudi shaljiv), bhutastan je svetishche za pomiritev vampirjev; sosednja drzhava Bhutan; afrishki toponim Buta (Zaire), Butare (Ruanda); v BiH naselje Butmir pri Sarajevu (arheoloshko najdishche iz neolitika), v Makedoniji naselje Butelj (Skopje) ... V tematskem pogledu so sorodnosti Butalcev s t. i. norchevsko literaturo: na primer Brantova pesnitev Ladja norcev (Das Narrenschiff, 1494), Wielandov roman Abderiti (Die Abderiten, 1774) kot parafraza starogrshkih zgodb o butastih prebivalcih mesta Abdera v Trakiji. Zgodbe o medsosedskem zanichevanju in norchevanja iz prebivalcev kakega kraja ali dezhele so del svetovne folklore. V Franciji je 150 Revija SRP 150 pokrajina Auvergne sinonim za omejene provincialce (hrvashki satirik Vilim Korajac s povestjo Auvergnanski senatori, 1867), nemshke zgodbe o Schildburgerjih ter etikete o Shvabih (SchwabenhaB; tudi shirshe po Evropi) ali »zabitih« Tirolcih; ruski pisatelj in »ezopovski« pravljichar Saltikov-Shchedrin je avtor satirichnega romana Zgodovina nekega mesta (1869), slovenski prevod Zgodovina mesta Glupova (1955); prevajalec Janko Moder je rusko ime za to posebno ljudstvo golovotjapi (= tepci; po ruskem pravopisu etnonimi z malo zachetnico) poslovenil v »Butalci«, ker so imeli prebivalci Glupova navado »butati« z glavo ob vse, kar se jim je znashlo na poti, nenehno pa so se tudi ravsali s sorodnimi, podobno nadarjenimi sosedi. Kaj od omenjenega je bilo znano Milchinskemu, ni zanesljivo. Njegov prvi priseljeni prednik Butalcev se sicer imenuje Kozmijan Buta, ki je imel — podobno kot Glupovci — navado, »da je z glavo butal kakor kozel« (cit.). Bolj gotovo je, da je Milchinski poznal Jurchicheve satire o Vishnji Gori, Trdinovo folklorno prozo o Gorjancih, Mencingerjevo prozno parodijo Cmokav%ar in Ushperna (1883), Cankarjev ciklus o Shentflorjancih, zgoraj zhe omenjeno Murnikovo povest Matajev Matija (znana humorna idila brez izrazitejshe satirichne tehtnosti; prvo knjizhno izdajo leta 1955 je ilustriral M. Gaspari na ravni Smrekarja in Podrekarja). V slednji je nekaj vzporednic z Butalci, poleg tega, da so bili prvich objavljeni v knjigi z delno sozvochnim naslovom Tolovaj Mataj (1917). Matajev Matija na primer pravi o sebi. »Telebanovci imamo kaj trde buche. /... / Trde buche imamo, posebno pa jaz, he he! /.../ Trkal bi se lahko z vsakim kozlom! /.../ Na Telebanovem smo vsi tako modri. /... / Menda nam je zato svet tako grdo nevoshchljiv in se tako zarobljeno norchuje.« (Posebno se iz Telebanovcev norchujejo v sosednji Zaplani.) Vendar ob presezhni avtentichni invenciji in suvereni ekspresiji Butalcev vse mozhne »zveze in naveze« ostajajo postranske. Posebno zanimivost ponuja primerjava ilustracij v Zaplankarjih in Butalcih; cheprav so slednje ilustrirali tudi drugi (I. Vavpotich, G. Justin, M. Bambich, Bozho Kos, Urosh Hrovat), so besedilom kongenialen unikum le Podrekarjeve iz prve knjizhne izdaje leta 1949 (te so tudi uvrshchene v integralno izdajo). Smrekarjeve vizije Zaplank so distancirane, celostranske, strogo uokvirjene, drobnolinijsko po vsej povrshini obdelane, z mnozhico karikiranih oseb natlachene »fotografije« mrakobno ujete zagatnosti (na platnicah in pred vsako zgodbo po ena; sledijo jim drobne vinjete ob inicialkah). Podrekarjeve perorisbe so prav tako klasichno precizne, vendar svetlejshe, bolj variabilno umeshchene v besedilo, mestoma neuokvirjene, osebe so tudi v blizhnjih planih, vselej imenitno ekspresivno individualizirane; tako rekoch univerzalno vrednost ima podoba butalskih »demokratichnih volitev« z legendarno odlochilno volivko, ki je obchinska ush Shprinca Marogla. P. S. Da v podnaslovu omenjeni obletnici Milchinskega in Vovka nista brez zveze z Bergsonom, »simptomalno« kazheta tudi 90-letnica njegove Nobelove nagrade in 40-letnica slovenskega prevoda njegove razprave o smehu. (avg. 2017) Revija SRP 151 France Podrekar: ilustracija iz knjige Fran Milchinski, Butalci (1949) 152 Revija SRP 152 Damir Globochnik SPOMENIK DAVORINU JENKU V CERKLJAH NA GORENJSKEM Spomenishki odbor za postavitev spomenika slovenskemu in srbskemu skladatelju Davorinu Jenku (1835—1914) v Cerkljah na Gorenjskem je vodil cerkljanski rojak, stolni dekan in kanonik dr. Franc Kimovec (1878—1964). V odboru so bili poleg domachinov predstavniki Glasbene matice in pevskih organizacij.1 Spomenik so odkrili v nedeljo, 20. septembra 1936 (ob stoletnici Jenkovega rojstva). Spomenik so postavili pred kaplanijo. Spomenishki podstavek je zasnoval arh. Ivan Vurnik (1884—1971). Na krozhnem podnozhju iz umetnega kamna je stal skoraj tri metre visok steber, ki je bil spredaj zaokrozhen in na treh straneh raven. Vrh podstavka je bil doprsni kip Davorina Jenka (vishina 0,70 m), ki ga je izdelal kipar Lojze Dolinar (1893—1970). »Pogled nanj je kar slovesen. Cerklje z njim veliko pridobe; saj bo spomenik tudi na zunaj kazal izredno pomembnost nashe zhupnije za jugoslovansko glasbo sploh, za nasho slovensko pa she posebej. Che se nedeljo popoldne odkrije spomenik najvechjemu nashemu glasbeniku, je s tem izpolnjena nasha narodna dolzpnost pred domom in svetom in she pred Bogom; saj nam slavne mozhe slaviti naravnost veleva (Modr. 44. 1.).«2 Lojze Dolinar, ki je bil tudi avtor kipa Davorina Jenka pred Glasbeno matico v Ljubljani, je izdelal kip skladatelja v nadnaravni, skoraj dvojni naravni velikosti; predstavil ga je v starosti shestdesetih let, z odlikovanjem, ki mu visi okrog vratu. Kip je nastal po fotografiji Davorina Jenka. Cerklje so bile na dan odkritja okrashene z mlaji, zastavami, shopki in venci, ki so jih spletle domacha dekleta. Chasnik Slovenec je porochal: »Cerklje so se dolgo pripravljale na ta slavnostni dan, saj she zhivi rod, ki je Jenka poznal, ko je she kot shtudent hodil v Cerklje na pochitnice, vedno molchech, vase poglobljen, kakor da se hoche nauzhiti polj in duha gozdov, kar je pozneje v tujem svetu tako zelo pogreshal. Takrat so se zbrali v Cerkljah trije, ki so povzdignili slovensko pesem: uchitej Vavken [op. Andrej Vavken (1838—1898), uchitelj in zhupan v Cerkljah], Davorin Jenko in mladi dijak Kimovec, ki se je zhe zelo pechal z glasbo, pa v njihovi drushchini nikdar ni bilo pogovora, da so to trije skladatelji. Govorili so o vseh mogochih stvareh, o domovini, o narodu, samo svoje glasbene zhilice niso razodeli drug drugemu.« Proslava je potekala ves dan. Dopoldne je bil cerkveni del, na katerem so zheleli posebej opozoriti na Jenkovo delo na podrochju cerkvene glasbe, popoldne pa posvetni del, na katerem so predstavili Davorina Jenka kot slovenskega in jugoslovanskega skladatelja. »Vsa proslava je bila izrazito ljudska slavnost. Ves dan je sodelovala vechina kmetskega ljudstva, utrujenega od tezhkega poletnega dela pri vrochini, ki pa Revija SRP 153 je pokazalo toliko smisla za pravo in globoko kulturo, zlasti za nasho glasbo v ljudski pesmi, da morajo vsi, ki so nash narod v tem smislu vzgajali in izpbrazhevali v zadnjih 10 letih, biti tega dne resnichno veseli. Ljudstvo je obenem pokazalo, da zna ceniti kulturno delo nashih mozh, cheprav so svoje veliko delo ustvarjali vechidelizven domachih tal.«!3 Uvod v slavnost je bila dopoldanska masha v nabito polni cerkvi. Masho je daroval predsednik Prosvetne zveze, univerzitetni profesor Franc Ksaver Lukman, o cerkveni umetnosti in glasbi je pridigal zhupnik Miha Jenko iz Most pri Ljubljani, pri mashi je prepeval zdruzheni pevski zbor cerkljanske fare, s katerim je nekaj tednov vadil dr. Kimovec. Na orglah je petje spremljal cerkljanski organist in kapelnik domache godbe Koshnik. Zbor je zapel tudi dve pesmi Davorina Jenka iz »Liturgije sv. Janeza Zlatousta«: »Kerubinskaja pesma« (»Kerubinska pesem«) in »Blagoslovljen« (obe za sedemglasni moshki in meshani zbor), ki ju dotlej she noben slovenski zbor ni izvajal. »Ubrano petje je tudi pri razvejanih ushesih ostavilo globok, nepozaben vtis.« Zbor je bil tako velik, da so morali del kora podreti in ga razshiriti. Po petih litanijah z ljudskim petjem, ki so se zachele ob 14. uri, so se na tribuni ob zastrtem spomeniku zbrali zastopnik kralja zastavni podpolkovnik Jaklich, zastopnik vojnega ministra podpolkovnik Paunovich, odposlanec komandanta dravske divizijske oblasti kapetan inzh. Golubich, zastopnik Srbske akademije znanosti in umetnosti prof. Fran Ramovsh, zastopnik vlade podban dr. Stanko Majcen, zastopnik parlamenta poslanec kranjskega okraja dr. Franc Shemrov, zastopnik senata kraljevine Jugoslavije minister Ivan Hribar, zastopnik prosvetnega ministra ravnatelj Simon Dolar iz Kranja, zastopnik univerze prof. dr. Milko Kos, zastopnik Hubadove zhupe Jugoslovanske pevske zveze Zorko Prelovec, zastopnik uchiteljskega zbora skladatelj Emil Adamich, zastopnika Udruzhenja gledalishkih igralcev Lojze Drenovec in Mencin, zastopnik opere direktor Mirko Polich, zastopniki opernega orkestra Matija Bravnichar, Anton Neffat in Fran Stanich ter drugi predstavniki kulturnih, zlasti pevskih drushtev, mdr. predsednik Slovenske matice dr. Dragotin Lonchar. Pred spomenik, ki ga je obdajala cheta gasilcev, so v sprevodu prishli: odbor, sholska mladina in drushtva z zastavami. Moshki zbor pod vodstvom Cirila Moharja iz Kranja (Kranjsko okrozhje Pevske zveze) je zapel Jenkovo »Molitev«. V imenu domachinov je govoril dr. Bohinjec. Dr. Kimovec je »v izklesanem, poljudnem govoru ogromni mnozhici raztolmachil pomen D. Jenka za jugoslovansko glasbo« ter (kot zastopnik ljubljanskega shkofa) blagoslovil spomenik. Domacha godba je zaigrala »Naprej« in »Bozhe pravde«, cerkljanski zhupan je prevzel spomenik v obchinsko varstvo.4 Iz govora dr. Franca Kimovca: »Che smo danes veseli vsi Slovenci da je nash najvechji pevec za 100-letnico rojstva dobil viden spominik nash najvechji pevec — ali ni prav che smo posebej ponosni mi, njegovi ozhji rojaki Cekjanje, da je nasha zemlja rodila mozha, ki je s svojim delom nasho glasbo obogatil s tako odlichnimi pa hkrati tako prisrchnimi deli. 154 Revija SRP 154 Pa che se ga radujemo Slovenci, se z njim she veliko bolj ponashajo bratje Srbi. Saj jim je Jenko bil vse, jim je dal, jim je v glasbi ustvaril vse. Ni she davno, ko mi je ugleden srbski kapelnik razlagal: 'Vi she malo ne morete vedeti, kaj je Jenko nam. Nash Jenko — tako je s ponosom poudarjal — nash Jenko nam je bil v glasbi bog. Na rokah smo ga nosili. Saj smo imeli she druge ugledne glasbenike, pa to, kar nam je bil Jenko, nam niso bili, kar nam je Jenko dal, tega nam oni niso mogli dati.' Pa che je Davorin Jenko bil najvechji slovenski in skladatelj svoje dobe, je med glasbeniki tudi she danes ko svetopisemski Savel 'za glavo vishji kakor kdorkoli iz ljudstva« (I Kr. 9. 2). Danes — 20 let po smrti — to velichino posebno jasno vidimo. Ali se mar Jenkove skladbe v Jugoslaviji ne pojo in igrajo najvechkrat? Ali se po sholah, vojashnicah, ob najrazlichnejshih drzhavnih in narodnih slovesnostih ne razlega vselej na chastnem mestu napev nashe drzhavne himne 'Bozhe pravde'? Himne, ki je tako lepa, mogochna, da dosega himne najmochnejshih narodov, vechino njih pa kar mochno presega? Ali nam prav dan za dnem ne sega globoko v srce Jenkova mila nagrobnica 'Blagor mu, ki se spochije', pa naj jo pojo rajnikom v slovo veliki izvezhbani zbori v mestu ali preprosti fantje v hribovski vasi in z njo v potrta srca lijejo tolazhbo? Ali je potem she treba omenjati Jenkovo ognjevito 'Naprej, zastava Slave!', kije takrat, ko jo je Jenko zavihtel kakorplamen shvignila in zajela ves svet? /.../ Naj zato ta spominik odkrijem v imenu Jugoslavije, ki jo je Jenko tako proslavljal, v imenu domovine, ki jo vsi tako iskreno ljubimo; naj ga odkrijem v imenu Slovenije, ki je Jenka dala Slovencem, ga dala Srbom in Jugoslaviji; naj to plemenito glavo odgrnem v imenu Jenkove ozhje domovine v slavo Jenku, v ponos slovenskemu narodu, v chast nashi lepi Jugoslaviji. — Zastava dvigni se!«5 Spomenik v Dvorjah pri Cerkljah Dolga povorka z godbo na chelu se je podala do hishe v Dvorjah pri Cerkljah, v kateri se je rodil Davorin (Martin) Jenko. Na mestu njegove rojstne hishe (Pri Podjedu) je stal valjchni mlin v lasti Jenkove sorodnice Helene Jenko, ki je dala postaviti spomenik oziroma »spominsko piramido« v posebni ograji. Po govoru domachina Cirila Hudobivnika je spomenik blagoslovil dr. Kimovec. Pevski zbori so zapeli »Tiho luno« in »Lipa zelenela je«, godba je zaigrala D. Jenkovo »Strunam« (v priredbi vishjega kapelnika dr. Josipa Cherina). Pri Jenkovi hishi je potekal koncert Jenkovih pesmi, ki sta jih izvajala pevski zbor Glasbene matice in zbor Kranjskega okrozhja Pevske zveze. »Na veselishchnem prostoru se je nato zachelo veselo gibanje do poznih vechernih ur, dokler se niso mnozhice zadovoljne z lepo proslavo zachele z avtobusi, vozovi, kolesi inpesh razhajati na svoje domove. Cerklje menda she nikoli niso dozhivele tako prisrchne slavnosti, na kateri je narod zasluzhno pochastil spomin svojega nesmrtnega rojaka. Spomenika sta v velik ponos njegovega rojstnega kraja in fare in zheleli bi, da dobi D. Jenko chimprej tudi na svojem grobu pri Sv. Krizhu v Ljubljani nagrobni kamen.««6 Revija SRP 155 Obelisk iz cementa s piramidnim zakljuchkom ima na vseh shtirih straneh bronaste ploshche. Napis na chelni strani: NA TEM MESTU / JE STALA / ROJSTNA HISHA / SKLADATELJA / DAVORINA JENKA. Na desni strani je relief z lovorovim vencem, trakom in krizhem, levo lira in pod njo notni zapis. Napis zadaj pod krizhem: DAVORINU / JENKU / SKLADATELJU / HIMEN. / NAPREJ ZASTAVA / SLAVE. / BOZHE PRAVDE. / 1835-1935. Obelisk obdaja elipsasta cementna ograja, v katero so vdelana okna z mrezhami iz kovanega zheleza in vrata stare, podrte hishe.7 Shpelca Chopich ugotavlja, da je bil spomenik v Dvorjah morda narejen po Vurnikovem nachrtu.8 Odkritje obnovljenega spomenika v Cerkljah Zaradi nevarnosti, da bi nemshki okupatorji spomenik komponista slovenske narodne himne »Naprej« in srbske himne »Bozhe pravde«9 unichili, so domachini Dolinarjev kip odstranili in ga skrili.10 Podstavek je bil med vojno unichen, zato je arhitekt Jozhe Plechnik (1872-1957) izdelal nachrt za nov podstavek. Stozhec iz belega kamna in sivega lehnjaka ima vrezano polkrozhno nisho na chelni strani, v kateri je kip na manjshem podstavku. Pod hermo je pipa s kotanjo z vodo. Obnovljeni spomenik so slovesno odkrili 17. oktobra 1954 (ob shtiridesetletnici Jenkove smrti). Jenkov spomin so na predvecher odkritja pochastili s svechano akademijo in baklado, ki jo je priredila sholska mladina. Na odkritju 17. oktobra 1954 ob 11. uri dopoldne se je zbralo okrog tri tisoch ljudi. Po Jenkovi himni »Naprej«, ki jo je zaigrala domacha godba, je predsednik pripravljalnega odbora in chlan izvrshnega sveta LRS Tone Fajfar pozdravil nekatere ugledne predstavnike druzhbenega in kulturnega zhivljenja, predsednika republishkega zbora ljudske skupshchine dr. Jozheta Rusa, zveznega poslanca za kranjski okraj Borisa Ziherla, republishkega poslanca Franca Popita, predstavnike okrajne in obchinske ljudske oblasti ter zastopnike kulturnih organizacij, dr. Danila Shvaro kot predstavnika Zveze komponistov Jugoslavije, dr. Dragotina Cvetka kot predstavnike Drushtva slovenskih skladateljev in Akademije za glasbo ter Jakoba Grcharja, predstavnika Glasbene matice. Prebral je pozdravno brzojavko predsednika Srbske akademije znanosti in umetnosti dr. Aleksandra Belicha (Davorin Jenko je bil chlan Srbske akademije znanosti in umetnosti). Na kratko je opisal zgodovino spomenika, ki ga je razdejal nemshki okupator, in poudaril: »Novi spomenik, kije bil zgrajen obpomochi izvrshnega sveta ter okrajnih in lokalnih faktorjev in ki se odkriva v shtiridesetem letu Jenkove smrti, je mnogo lepshi in monumentalnejshi od starega.« Tone Fajfar je spomenik odkril, v varstvo ga je sprejel predstavnik cerkljanske obchine. Zvezni poslanec Boris Ziherl je v svojem govoru oznachil Davorina Jenka za skladatelja, ki je znal prisluhniti duhu ljudske pesmi. »Svojo zgodovinsko zaslugo sije pridobil zlasti s tem, da je postal utemeljitelj srbske umetne glasbe ter eden izmed pionirjev tesne kulturne povezave slovenskega naroda z drugimi jugoslovanskimi narodi. Bil je med prvimi v 156 Revija SRP 156 slovenski kulturni preteklosti, ki so v vsej globini dojeli usodno povezanost Slovencev z drugimi Jugoslovani in ki so kot pravi patrioti za to bratstvo in enotnost zastavili tudi vse svoje delo. V tem smislu moramo Jenka she danes chastiti kot zasluzhnega pionirja in zgodovinskega vzornika.« Jenkovo zhivljenje in delo je predstavil muzikolog in skladatelj dr. Dragotin Cvetko (1911—1993). Ob zakljuchku uradnega dela slovesnosti je moshki pevski zbor »France Presheren« iz Kranja pod vodstvom dr. Petra Liparja zapel nekaj Jenkovih pesmi. Praznichno razpolozhenje, za katero so skrbeli domachi glasbeniki in gasilci ter shtevilne narodne noshe, se je nadaljevalo tudi popoldne, ko so bili na sporedu razni folklorni in glasbeni dogodki.11 Spominski park z doprsji glasbenikov v Vegovi ulici Na pobudo Glasbene matice, ki je v letih 1931/1932 pripravljala proslavo shestdesetletnice svojega obstoja in prvi slovenski glasbeni festival v Ljubljani, so zacheli preurejati Vegovo ulico v Ljubljani. Tehnishki oddelek banovinske uprave je brezplachno prepustil deset kosov nabrezhinskega kamna za nameravano postavitev pregraje pred poslopjem Glasbene matice. Arhitekt Jozhe Plechnik je napravil nachrte za regulacijo Vegove ulice in obnovo poslopja Glasbene matice. Kmalu so opustili idejo o pregradi; v park pred zgradbo naj bi postavili spomenik Davorinu Jenku, za katerega je dal denar minister Ivan Hribar.12 Davorin Jenko je bil chastni chlan Glasbene matice. Arh. Plechnik si je pred stavbo Glasbene matice zamislil herme slavnih skladateljev. Glasbena matica je bila zadovoljna z glavo Davorina Jenka v mladih letih, ki jo je zmodeliral Lojze Dolinar, zato so mu dali v izdelavo glave drugih slovenskih skladateljev in enega hrvashkega in enega srbskega skladatelja (Jakop Petelin Gallus, Vatroslav Lisinski, Benjamin Ipavec, Davorin Jenko, Stevan Mokranjac, Franc Gerbich, Matej Hubad in Hugolin Sattner). Shpelca Chopich kot okvirni chas nastanka glav navaja obdobje od leta 1927 (zachetek Plechnikovega dela pri regulaciji Vegove ulice) do leta 1932 (odkritje kipov).13 Podstavke so po nachrtih arh. Plechnika izklesali v kamnoseshkem podjetju Alojzija Vodnika, kipe so vlili na umetnostni akademiji v Zagrebu.14 Osem herm so slovesno odkrili 15. maja 1932. V letih 1937 in 1938 so dodali hermi Antona Foersterja in Emila Adamicha. Dolinar je Sattnerja in Hubada modeliral po naravi, ostale po razlichnih risbah in fotografijah, Gallusa pa po grafichni predlogi. »Ni treba poudarjati, da so kipi zelo podobni, pach pa to, da veje iz vseh obrazov idealna zanosnost, ki kazhe, da je Dolinar delal na njih z veliko ljubeznijo, razumevanjem in znanjem.«15 Dolinarju je uspelo ujeti ravnovesje med portretno podobnostjo, stilizacijo fiziognomichnih potez in monumentalnostjo v dvakratni naravni velikosti izdelanih portretov. Kipe so na podstavke zacheli postavljati 13. maja 1932. Slovenec je porochal, da so postavili shest kipov, podstavka z napisoma p. Hugolina Sattnerja in ravnatelja Revija SRP 157 Mateja Hubada, torej obeh zhivechih skladateljev, bronastih herm tedaj she nista dobila.16 Na dan odkritja 15. maja 1932 je bilo postavljenih vseh osem herm.17 Jutro je v oceni gaja skladateljev poudarilo: »Veliko delo, ki ga je nash rojak izvrshil za povzdigo srbskega glasbenega zhivljenja she ni dovolj raziskano in ocenjeno. S spomenikom v Ljubljani se je izpolnila stara zheja nashih rodoljubnih krogov, da se vidno pochasti spomin skladatelja 'Naprej zastava slave' in 'Bozhepravde', ki se zdaj ubrano zlivata z Mihanovichevo 'Lepo nasho' v himno Jugoslavije.«1^ Publicist Ludvik Push (1896—1989) je v reviji Mladika zapisal, da bi tudi Srbi morali v drzhavni prestolnici postaviti dostojen spomenik skladatelju srbske himne Davorinu Jenku in proslaviti stoletnico njegovega rojstva.19 Spominski steber na Kolodvorski ulici v Ljubljani Mestna obchina je na pobudo Glasbene matice ob stoletnici skladateljevega rojstva dala vzidati spominsko ploshcho na hisho Kolodvorska ul. sht. 11, v kateri je Davorin Jenko umrl. Arh. Jozhe Plechnik je menil, da nobeno mesto na hishi ne bi bilo primerno za vzidavo ploshche. Narisal je nachrt za steber, ki so ga izklesali kamnoseki v podjetju Alojzija Vodnika.20 Jenkov spominski steber so odkrili 10. novembra 1935. Na steber je vklesan napis: SKLADATELJ NAPREJ ZASTAVE / SLAVE IN / BOZHE PRAVDE / DAVORIN JENKO / ROJ. 10. NOV. 1835 / V DVORJAH PRI KRANJU / UMRL V TEJ HISHI / 25. NOV. 1914 / MOL / MCMXXXV. Leta 1963 so steber prestavili v preddverje Krizhank. Leta 1995 so ga vrnili na prvotno mesto (danes Mala ulica, stavba Kolodvorska ul. 11. je porushena). Nagrobnik na ljubljanskih Zhalah Glasbena matica je leta 1936 na ljubljanskih Zhalah uredila grobnico slovenskih skladateljev in prenesla na to mesto tudi posmrtne ostanke Davorina Jenka, saj je bil njegov grob zanemarjen. Akcija zbiranja denarja za Jenkov nagrobnik, ki jo je sprozhila Zveza slovenskih pevskih drushtev, namrech kljub podpori ministra dr. Nika Zupanicha ni bila uspeshna. Nachrt za nagrobni kamen je izdelal arh. Shpinchich (najbrzh arhitekt in oblikovalec Ivo Spinchich, 1903—1985), poprsni kip Davorina Jenka je delo Lojzeta Dolinarja (dvojnik poprsja za Cerklje). Spomenik iz pohorskega granita je Glasbeni matici za grobnico skladateljev daroval veleposestnik in lastnik kamnolomov v Josipdolu inzh. Milan Lavrenchich.21 158 Revija SRP 158 Odkritje spomenika v Dvorjah pri Cerkljah (v: Jutro, 1936, sht. 219) Revija SRP 159 i A ill LU5TR1EAMI %Mmmmj& TiDBMSKi- PRILOGA SLOVENCA Prenovljeno poslopje Glasbene matice, podstavki so she brez kipov (v: Ilustrirani Slovenec, 1932, sht. 20) Spominski steber na Kolodvorski ulici (Slikovna in kartografska zbirka NUK) 160 Revija SRP 160 1 Po: »Jenkova slavnost v Cerkljah«, Jutro, 1936, sht. 219. 2 »Jenkova slavnost v gorenjskih Cerkljah«, Slovenec, 1936, sht. 214. 3 Po: »Davorin Jenkova proslava v Cerkljah«, Ponedeljski Slovenec, 1936, sht. 38. 4Po: Z. P. (Zorko Prelovec), »Jenkova slavnost v Cerkljah«, Jutro, 1936, sht. 219, »Jenkova proslava v Cerkljah«, Domoljub, 1936, sht. 39, »Davorin Jenkova proslava v Cerkljah«, Ponedeljski Slovenec, 1936, sht. 38, in »Jenkova slavnost v gorenjskih Cerkljah«, Slovenec, 1936, sht. 214. 5 Po: »Ob slovesni stoletnici Dav. Jenka«, Slovenec, 1936, sht. 218. 6 Po: Z. P. (Zorko Prelovec), »Jenkova slavnost v Cerkljah«, Jutro, 1936, sht. 219, »Jenkova proslava v Cerkljah«, Domoljub, 1936, sht. 39, in »Davorin Jenkova proslava v Cerkljah«, Ponedeljski Slovenec, 1936, sht. 38. 7 Po: »Jenkova stoletnica v Cerkljah na Gorenjskem«, Domoljub, 1936, sht. 38. 8 Po: Shpelca Chopich, »Spomenik Davorinu Jenku«, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, Ljubljana 2000, str. 341. 9 Himno leta 1919 ustanovljene jugoslovanske drzhave so sestavljale tri najpopularnejshe pesmi z drzhavnim ali narodnim znachajem: poleg obeh omenjenih Jenkovih pesmi she hrvashka »Lijepa nasha domovino«. 10 Po: Chrtomir Zorec, »Kipar Lojze Dolinar in Kranj«, Snovanja (priloga Glasa), 1970, sht. 6, str. 53-54. 11 Po: »Lepa pochastitev Davorina Jenka«, Slovenski porochevalec, 1954, sht. 245. 12 Po: Ksenija Rozman, »Ljubljanski javni spomeniki«, Kronika / Chasopis za slovensko krajevno Zgodovino, 1965, sht. 3, str. 201. 13 Po: Shpelca Chopich, »Katalog del«, Lojze Dolinar 1893—1970, Moderna galerija v Ljubljani, 1996, str. 186. 14 Po: »Galerija slovenskih glasbenikov«, Jutro, 1932, sht. 101. 15 Po: »Osem novih kipov pred poslopjem Glasbene Matice«, Jutro, 1932, sht. 113. 16 Po: »Kipi pred Matico«, Slovenec, 1932, sht. 110. 17 Po: »Okrashena Vegova ulica«, 1932, sht. 111. 18 »Osem novih kipov pred poslopjem Glasbene Matice«, Jutro, 1932, sht. 113. 19 Po: Ludovik Push, »Davorin Jenko (1835-1914)«, Mladika, 1935, sht. 10, str. 393. 20 Po: Ksenija Rozman, »Ljubljanski javni spomeniki«, Kronika / Chasopis za slovensko krajevno Zgodovino, 1965, sht. 3, str. 201. 21 Po: »Na ljubljanskem pokopalishchu«, Jutro, 1936, sht. 254, in Slovenec, 1936, sht. 252. Revija SRP 161 Damir Globochnik FOTOGRAF IN KINEMATOGRAFSKI PODJETNIK DAVORIN ROVSHEK Davorin Rovshek je bil rojen 17. oktobra 1867 v Gabrjah pri Moravchah. Njegovo krstno ime je bilo Martin, vendar tega imena nikoli ni uporabljal. Oche Andrej Rovshek (1836—1903) je bil podobar. V druzhini so se poleg Davorina rodili she tri sestre in pet bratov. Podatki o tem, kje je Davorin Rovshek pridobil osnovno fotografsko znanje oziroma se izuchil za fotografa, niso znani. Najbrzh je bil vajenec oziroma pomochnik v enem od fotografskih ateljejev, samostojno poklicno pot pa bi lahko zachel kot potujochi fotograf. Iz notice v glasilu Slovenskega drushtva v Ljubljani Rodoljub, ki je izhajalo kot priloga Slovenskega naroda, izvemo, da se je Rovshek leta 1892 izpopolnjeval v dunajskem fotografskem ateljeju Pokorny. »Znani slovenski fotograf, kateri je do zdaj jedini, ki ima na svojih kartonih samo slovenski napis in je letos z najvechjim uspehom po slovenskih dezhelah deloval, podal se je na Dunaj, da se nadalje izobrazuje v svoji stroki v svetovnoznanem ateljeju 'Pokorny'.«1 Aprila 1894 je Slovenski narod porochal, da je Rovshek »zjako lepim uspehom konchal svoje shtudije na Dunajskem c. kr. uchilishchu in vezhbalishchu za fotografijo« (Wiener Lehr-und Versuchsanstalt für Photographie) ter se vrnil v Ljubljano, kjer je v izlozhbi Kollmannove trgovine razstavil fotografije, izdelane v razlichnih tehnikah: »>in sicer slike na porcelanu in papirju in druge slike v raznih barvah na takozvanem pigmentu«2 Davorin Rovshek je prvi fotografski atelje imel v Moravchah. 6. aprila 1896 je odprl nov atelje v Ljubljani. Paviljon, ki je stal na vrtu kamnoseka Vodnika na Kolodvorski ulici sht. 32—34 (nasproti poznejshega kina Sloga), je Ljubljanchanom predstavil z oglasom v Slovenskem narodu: »Atelje je popolnoma opremljen z najnovejshimi v fotografsko stroko spadajochimi pripravami in dekoracijami. Na razpolago so tudi sobe za vsprejem in toaleto. Svoje zhe bogate skushnje v tej stroki spopolnil sem she na c. kr. uchilishchu za fotografijo na Dunaju, tako da bodem zamogel slavnemu obchinstvupostrechi razun z navadnimi slikami tudi z vsemi drugimi najnovejshimi izdelki, tako zfotografjami v raznih barvah na steklo, porcelan, platno, svilo, les itd. v platin- in pigment-tisku. Izvrsheval bodem tudi vsakovrstne reprodukcije inpovechanje slik do naravne velikosti. Priporochevaje se za obisk in podpiranje prve narodne fotografske tvrdke, z zaupanjem, da me bode slavno obchinstvo kot zachetnika gotovo podpiralo, zagotavljam, da bodem vse, tudi najsmelejshe zahteve tochno in solidno izyrshil« 162 Revija SRP 162 Med oglasi v Slovenskem narodu iz naslednjega leta naletimo tudi oglas, s katerim je Davorin Rovshek iskal sobo v blizhini kolodvora.3 Rovshek je na fotografsko spretnost opozarjal tudi s posameznimi uspelimi fotografijami. Maja 1896 je fotografiral »zhivi podobi« (»zhivi sliki«)4 oziroma alegoriji Milosrchnost in Rozamunda, ki sta bili izvedeni na dobrodelni predstavi v dezhelnem gledalishchu. Pobudnica dobrodelnih predstav v prid med potresom poshkodovanemu zavetishchu Jozefinumu je bila baronica Heinova. Organizacijo predstav je prevzel odbor, ki ga je vodila Franja Tavcharjeva. Fotografiji je bilo mogoche narochiti pri Miljutinu Zarniku, Poljanska cesta sht. 9.5 »Zhivi sliki« sta »priredila« Miljutin Zarnik (1873—1940) in tedaj vodilni domachi kipar Alojzij Gangl (1859—1935). Prva »zhiva slika« je bila zasnovana pod geslom »Umetnost se poklanja dobrodelnosti«. »Zhiva slika« Turjashka Rozamunda je imela za predlogo ilustracijo dunajskega slikarja Adolfa Karpellusa za novo izdajo Preshernovih Poezij, ki jo je pripravljala knjigarna Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg.6 Kostume za »zhivi sliki« je dal brezplachno na razpolago intendant narodnega gledalishcha v Zagrebu dr. Stjepan pl. Miletich, nekaj kostumov je bilo v privatni lasti. Dekoracijo je po nachrtih Miljutina Zarnika (obiskoval je likovno akademijo v Münchnu, leta 1896 je v Gradcu doshtudiral pravo) izdelal slikar Kramarchich, baldahin je prispeval arhitekt in dvorni zalozhnik Mathian. Rovshkovi fotografiji »zhivih slik« za zdaj nista znani. V Slovenskem narodu se je ohranil podroben opis obeh »zhivih slik«, v katerih so nastopali chlani ljubljanskih meshchanskih druzhin. Pri Turjashki Rozamundi so nosili kostume iz Wagnerjeve opere Tannhäuser. »Podoba je bila jako poetichna. Pod mogochnim hrastom sredi plemenite druzhbe je stala Rozamunda (gospchn. Alma Souvanova), istinito krasna rozha, poleg nje pa je sedela nje teta (gospa dr. Jenkova). Posode na mizi kazhejo, da 'Turjachan spet gostuje Rozamundine snubache'. Konec mize, naslonjen na mech, je sedel impozanten vitez, grof Turjashki (gospod Jerman), kakor bi se ne menil za mladi svet. Za njim je stal star vitez (g. Karbo) in blizu njega sta bila zapletena v zhivahen pogovor dva viteza snubacha (gg. Rus in Jakopich), dochim je tretji snubach (g. Vesel) stal poleg hrasta. Proti sredi odra je sedel precej nezhenirano vitez (g. Grichar) in kraj njega na tleh lezhecha chasha je prichala, da je zavrshil morda zhe prevech vinske kapljice. Za njim, kakor da je ravnokar planil kvishku, je stal 'cvet junakov', Ostrovrhar (g. Leon Stare). Z desno se je upiral ob mech, leva je slonela na stolu. Srepo je zrlpredse, kakor da so ga zbodle besedeplavolasega, sredi scene sedechega in strune svoje harpe prebirajochega pevca (g. Bojan Drenik). Zachudena sta zapustila dva dechka (Ivan in Franek dr. Tavcharjev) svojo igro in ogledujeta zvedavo tujega pevca. Na drugi strani so stale dvorne dame Rozamundine. Dve sta sedeli na klopi (gospch. Kollmanova in gospch. Vodushkova) ter kazali mali deklici (Pipici dr. Tavcharjevi) lepega pevca. Za tema so stale she tri dvorjanke. Jedna (gospch. Marica Vencajzova) je slushala zamishljeno trubadurja, drugi dve (gospa Vida pl. Bleiweisova in Mila Martinkova), naslonjeni druga ob drugo, pa sta gledali nekako shkodozhejno na Rosamundo. Kraj njiju je stal zal mlad pazh (g. Franc Zupanc), dochim se je v ozadju nabralo nekaj grajskega ljudstva, da poslusha, in sicer star vitez (g. Revija SRP 163 Petrovchich) in dva pazha (gg. Boris Zarnik in J. Omersa). Ob grajskih vratah sta stala dva strazharja s helebardami (gospod Zhirovnik in Drch), blizu njiju pa star grajski vratar (g. Ferjanchich), lovski hlapec (g. Gross) in mlad vitez (g- Jereb). Dva druga pazha (gospoda Shavnik in Senekovich) sta zapustila svoje delo in gledala skrivaj iz loggje na imenitno gospodo. Ko se je zavesa tretjich dvignila, izginil je bil grajski zid. V ozadju so se videli oblaki in nad oblaki — kakor sèn — 'solnce vse lepote', 'divna Lejla' (gospch. Ema Povshetova), kraj katere sta stala v znak nje neprostopnosti dva turshka strazharja s prekrizhanimi rokami (gg. Cirar in Zhuzhek).«1 Davorin Rovshek je stranke pridobival tudi s sklicevanjem na narodna chustva. Tako je njegov fotografski atelje chlanom slovenskih drushtev ponujal nekoliko nizhje cena kot drugi (nemshki) fotoateljeji v Ljubljani.8 Kartoni, na katere so bile nalepljene Rovshkove fotografije, so imeli slovenski napis. Jeseni 1896 je prisluhnil predlogu trnovskega zhupnika Ivana Vrhovnika in fotografiral Ljubljano z zvonika trnovske cerkve. Nad fotografijo je bil navdushen chasnik Slovenski narod: »Kar smo videli slik, je Rovshkova najlepsha. Lepshe perspektive kakor z visokih zvonikov trnovske cerkve, ne moresh si zheleti. Pred teboj razprostira se vse mesto, natanchno se razlochujejo hishe, zjasti dobro vse vechje stavbe. Zelo se vidijo ljudje, ki delajo po ljubljanskih vrtovih. V ozadju se vzdiguje Shmarna gora, a she dalje kipe k nebu krasne nashe planine. Kakor recheno, fotograf si ni mogel izbrati lepshe tochke, s katere bi nam podal toli lepo sliko.««9 Aprila 1891 je Rovshek v izlozhbi Kollmannove trgovine razstavil »akvarelne« fotografije, mdr. fotografiji »Slovenija« in »Veslarice«. Slednjo je posnel na Sokolovi mashkaradi, prva pa bi bila lahko fotografija istoimenske »zhive slike«. To naj bi bile prve akvarelne fotografije, ki jih je izdelal slovenski fotograf.10 Ob desetletnici kluba slovenskih biciklistov »Ljubljana« leta 1891 je Rovshkov fotoatelje izdelal veliko skupinsko fotografijo kolesarjev (44 x 52 cm).11 Leta 1898 so bile v ponudbi prodajalnice tiskovnega drushtva tudi Rovshkove fotografije ljubljanskih cerkva v kabinetnem formatu.12 Rovshek je decembra 1898 zalozhil dve razglednici v korist Druzhbi sv. Cirila in Metoda. Na eni je bila veduta Shmartinske vasi pri Litiji, na drugi pa fotografija slavnosti ob odkritju spominske ploshche na rojstni hishi pesnika Jovana Vesela Koseskega. Razglednici so prodajali trgovec Ivan Razborshek iz Shmartnega, beneficijat v Shmartnem Ivan Krstnik Trpin in narodnjakinja Ljudmila Roblek v Litiji.13 Marca 1898 je odprl podruzhnico fotoateljeja na Wolfovi ulici sht. 6b (na vrtu ob Knafljevem prehodu med Wolfovo ulico in Slovensko cesto). Fotografski atelje Adèle je ob odprtju blagoslovil franchishkan p. Hugolin Sattner. Slovenec je zapisal, da je Rovshkov atelje Adèle brez dvoma najlepshi in najelegantnejshi fotografski atelje v Ljubljani. Rovshkov reklamni oglas je navajal: »Zaposlovanje v filijalki sem preskrbel najsposobnejshih mochij, ki bodo mogle tudi ob moji nenavzochnosti vsem 164 Revija SRP 164 Zahtevam odlichno zadoshchati. Atelje je elegantno opremljen z vsemi potrebnimi prostori. Na razpolago imam med drugim fino urejeno sobo za toaleto in dve chakalnici. Sploh sem se Z upejavo najnovejshih izumov potrudil, da bode moja filijalka uspeshno in v sploshno Zadovoljnost delovala na polju fotografske umetnosti.«14 Avgusta 1899 se je porochil z Minko Mastek, nechakinjo trgovca Jakoba Chika.15 Marca 1901 je v ateljeju na Kolodvorski ulici 34 zachel ponujati fotoaparate, ploshche, kemikalije in druge fotografske potrebshchine. »Prodajal bodem vedno svezhi papir, vse kakorshne uporabljam sam za svoje izdelke. — V zalogi bodem imel raznovrstne kartone in passepartouts ter najnovejshe priprave za izdelovanje razglednic. P. n. gg. amaterji-fotografi imajo na razpolago brezplachno temnico za vlaganje ploch, kakor tudi razna navodila k fotograf ji. Retushiranje, vzbujanje ploch, izdelovanje slik po nizki ceni. Daje tudi pouk novincem.«16 Kot fotografski pomochnik je bil pri Davorinu Rovshku zaposlen njegov brat Radoslav Rovshek (+1902).17 Brat Andrej Rovshek (1864-1907) je bil kipar; od leta 1894 je imel podobarski in pozlatarski atelje na Kolodvorski ulici 20 v Ljublj ani. Davorin Rovshek je sredi leta 1905 preuredil atelje na Kolodvorski ulici. Opremil ga je z najnovejshimi aparati, »najmodernejshimi prospekti (ozadji) in krasnimi dekoracijami«.1,8 Oktobra 1906 je zaprl podruzhnico na Wolfovi ulici.19 Istega leta je kupil hisho na Kolodvorski ulici 35.20 »Prvo stalno gledalishche za zhive slike«21 Davorin Rovshek je leta 1906 postal prvi slovenski fotografski podjetnik.22 Zachel je prirejati predstave »zhivih fotografij«. Projekcijski aparat (Kinematograph, teatroskop, elektro-kinoskopp) in filme je v tem letu nabavil v Parizu, kjer si je tudi ogledal izdelovanje filmov in preuchil delovanje kinematografov.23 »Velik napredek na polju iznajdb je ustvaril v novejshem chasu aparat, kateri je, ko se je o njem zvedelo, vzbudil velikanski hrup in brezimno pozornost. Ta aparat je 'electro-kinoskop' ('Kinematograph') za gledalishcha takoimenovanih zhivih slik. V nekaterih vechjih mestih domachih in tujih dezhel nahajajo se zhe te senzacijonalne razstave, ki so si pridobile in si zavarovale sploshno priljubljenost inprivlachnost. — Tudi Ljubljana dobi v najkrajshem chasu to znamenitost. Tukajshni, za umetnost vneti fotograf, gospod Davorin Rovshek, bode ustanovil v Ljubljani stalno gledalishche za zhive slike. On je zhe v posesti velikanskega in najboljshega 'kinematografa' ('teatroscop'), kateri skrajno tochno deluje in s pomochjo katerega se bodo izvajali sijajni gledalishki prizori. Ne le domache slike, tuje dezhele in shege, prizori iz zgodovine, fantazije, pravljice in bajke, temvech tudi celotne gledalishke igre se bodo predstavljale v gledalishki razstavi g. Rovshka, kateri se ni ustrashil ogromnih stroshkov, preskrbeti si aparat, kateri bode za Ljubljano trajna znamenitost I. reda.«24 Prvi, poskusni predstavi Rovshkovega Elektrokinoskopa sta bili v veliki dvorani hotela Union 21. in 22. aprila 1906 ob osmih zvecher.25 Predstavi sta bili kombinacija kinematografa in skioptikona. Med odmori oziroma med kratkimi Revija SRP 165 filmi (mdr. »Parnik«, »Visoko pluskajochi valovi«, »Skubenje perja«, »Kepanje«, »Od muhe nadlegovani gost«)26 je Rovshek prikazoval »zrachne skioptichne slike« v velikosti 5 do 6 metrov, kot jih do takrat v Ljubljani she ni bilo mogoche videti. »Izvrshene so elegantno-umetnishki in se odlikujejo po finem razvrshchenju barv, so chiste in jasne do popolnosti.«21 To so bile pobarvane fotografije na steklu. Slovenski narod je za skioptichne slike uporabil tudi izraz »Nebelbilder«28 (»meglene podobe«), kar govori o tem, da so se med projekcijo fotografije prelivale ena v drugo. Na otvoritveni predstavi 21. aprila so Ljubljanchani lahko videli deset »slik zhivih podob« (kratki igrani prizori oziroma skechi) in 60 skioptichnih slik Petrograda in Moskve,29 na drugem vecheru pa serijo 60 slik o Avstraliji in njenih prebivalcih. »Posebno velike skioptichne slike so tako chiste in krasne, da se kaj takega vidi le v velikih mestih. Upamo, da bo obchinstvo to domache podjetje podpiralo z obilno udelezhbo, da bo zavod napredoval v chast Ljubljani.« Slovenec je predlagal, naj Rovshek poskrbi tudi za komentarje k slikam oziroma za »kratke, poljudne razlage, ki naj bi bila dostojno in razumljivo prednashana.«30 Stroshki najema tedaj najvechje ljubljanske dvorane so bili visoki, zato so bile vstopnice predrage (od 1 krone 60 vinarjev za najboljshi prostor do 40 vinarjev za stojishche). Nekatere izmed starih filmov, ki jih je predvajal Rovshek, so Ljubljanchani zhe videli. Rovshek se je odlochil za enomesechni najem cenejshe dvorane v hotelu Ilirija na Kolodvorski ulici. 16. maja 1906 je svoje »Gledalishche zhivih slik« preselil v stransko dvorano Hotela Ilirija.31 Na programu prve predstave so bili smeshni prizori »Na carinskem uradu«, »Raztreshenec«, »Zverinjak«, »Opica«, »Charovnica pomladi«, »Amerishki stroj za klobase« in »Zhenitovanjsko potovanje«.32 Rovshek je uvedel redne dnevne predstave in mochno znizhal vstopnino. »Zhive fotografije« je predvajal petkrat na dan, ob vikendih celo devetkrat na dan. Sedezh v prvi vrsti je bil 25 krajcarjev, v drugi 15 krajcarjev. Vojaki so za drugo vrsto plachali samo 10 krajcarjev. Vstopnica za otroke v spremstvu starshev je bila 15 ali 10 krajcarjev.33 Poseben pouchen program je pripravil za otroke in sholarje.34 Povezal se je s tujimi podjetji za dobavo filmov. Rovshek je s predvajalnim aparatom (elektrokinoskop)35 prikazal tudi naslednje kratke filme: »Izbruh Vezuva«, »Okradeni fotograf«, »Gasilci ob nastalem pozharu«, »Rodbinska drama«, »Pozabljena v parni kopeli«, »Zanimivosti iz zrachne perspektive« idr. Na sporedu je bilo 26 »zhivih fotografij«. »G. Rovshek se je res potrudil, da poda lepe slike, ki so mnogo jasnejshe, nego so bile one tujega podjetja, ki je toliko chasa, s starimi slikami, pod katere je dal le nove naslove 'zabaval' obchinstvo. Obchinstvo naj bi podpiralo Rovshkovo domache podjetje, ki bo vsak teden podajalo nov spored. Tako bo za Ljubljano zadoshchalo to domache podjetje in magistrat bo lahko odklonil kakemu tujemu podjetniku prostor, ker tujega podjetja denar nese le iz Ljubljane ter obchinstvo le izkorishchuje.«36 166 Revija SRP 166 Zadnja predstava je bila 15. junija 1906. »Pri tej prilozhnosti moramo to podjetje vsestransko pohvaliti,« je zapisal Slovenec. »Naravnost ocharalo nas je ne le dejstvo, da so bili programi posameznih predstav nad vse zanimivi, temvech tudi okolnost, da smo imeli prilozhnost, opazovati v tem gledishchu naravne, natanchne in resnichno chiste slike. Imeli smo priliko, obiskati enaka kazalishcha v vechjih tujih mestih, ker nas pa je zelo motilo neprijetno blesketanje in zamolklost slik. Tudi med Lifkovim in Rovshkovim gledishchem opazila se je pri nekaterih slikah, kakor. 'Shestero sester Dainnef, 'Mali pekovski navihanec' i. dr. precejshna razlika. Bile so te slike v Rovshkem gledishchu veliko lepshe in bojshe. Senzacijske in interesantne novosti D. Rovsheka gledishcha so obchinstvo vedno dobro zabavale. Ne moremo drugache, nego da priporochamo to senzacijonalno znamenitost kar najtopleje ter smo z nje lastnikom vred trdno preprichani, da se bode pri nas dobro obnesla.««31 Rovshek je obljubljal, da se bodo predstave jeseni 1906 (po pochitnicah) nadaljevale, najbrzh kar v prostorih v njegovi hishi,38 kar pa se ni zgodilo. Julija 1901 je Rovshek zhelel vzeti v najem za dobo desetih let del Lattermannovega drevoreda (t. i. »prater« proti Shishki), v katerem bi imel svoj paviljon za kinematografske predstave. Ljubljanski obchinski svet je odklonil Rovshkov predlog, da nihche drug v »pratru« ne bi smel postaviti kinematografskega paviljona.39 V letu 1901 je preselil svoje »kinematografsko gledalishche« z novim imenom Cinématographe-théâtre français (Kinematographe-Theàtre-Francais) v veliko dvorano nekdanjega Katolishkega doma na Turjashkem trgu sht. 1. Rovshek se je povezal s francoskim podjetjem Pathé fréres iz Pariza, s pomochjo katerega si je lahko priskrbel novejshe filme. Na povezavo je opozarjalo tudi francosko poimenovanje kinematografa. Prva predstava je bila 31. avgusta 1901.40 Rovshek je k ogledu kinematografskih predstav ponovno povabil shole, katerim je ponujal znizhano vstopnino. »Ker je to kinematografsko gledalishche edino domachepodjetje te vrste, se dovoljujem prositi slavno sholsko vodstvo, da bi se blagovoljno oziralo na moj zavod ob prireditvi sholskihposetov kinematografskega gledalishcha in gapriporochalo tudi sicer. /.../ Vzpored se menja vsako sredo in soboto. Pri predstavi igra strokovnjak na klavir. Kot domachin bom daroval tampatam od chistega dobichka primeren znesek za Uchiteljski konvikt v Ljubljani.««41 Rovshek se je trudil, da bi izboljshal svoje kinematografske predstave, ki so trajale vech kot uro. »Vse slike so jasne in tudi odmori med posamezni prizori so postali veliko krajshi. / Vse slike tega podjetja so izvanredno mirne in chiste, ter nikakor ne trudijo ochesa.«« Znizhal je ceno vstopnic in uvedel abonentne vstopnice s posebnim popustom za drushtvo Merkur in chlane Dramatichnega drushtva.42 Slovenec je poudaril, da Rovshkove predstave v nichemer ne zaostajajo za predstavami velikega kinematografskega podjetja The Royal Vio,43 ki je gostovalo v Ljubljani julija in avgusta 1906. Med kratkimi filmi, ki jih je predvajal Rovshek, so bili komichni in drugi prizori »Vsiljivi upnik«, »Tezhavna aretacija«, »Snazhilec oken«, »Kdor pije enkrat, pije vedno«, »Shpijonka«, »Bamboula — hishni sluga«, »Drvarjeva hchi«, »Otrok reshi ochetu chast«, »Rokoborski rekord«, »Kopalna lopa«, »Stari in moderni plesi«, »Pogled v vsako nadstropje«, »Opica Avgust«, Revija SRP 167 »Neprilika vratarjeva«, »Mali palchek«, »Zhrtve nevihte«, »Dezerter«, »Odda se stanovanje«, »Avtomobil na prodaj«, »Prinesem kruha«, »Le zeta ne!«, »Moderni cestni roparji«, »Otroshka kopel«, »Chudezhni album«, »Zacharana ljubimca«, »Gori, gori!«, »Sladkosnednezh«, »Pes in machka«, »Pierrotovo mashchevanje«, »Nadlezhna brada«, »Lovski list, prosim!«, »Tat voznih koles«, »Vesele perice«, »Ponochno krokanje«. »Roman pevke« je bila projekcija v vech delih. Eno izmed tochk (»Prepovedan sad«) je Rovshek moral izpustiti iz programa.44 Razlog bi bila lahko lascivnost prizora ali pa zamuda pri dostavljanju filmov. Rovshek je tako dal objaviti, da bo predstava 15. decembra 1907 odpadla, ker filmi niso prispeli pravochasno.45 Janko Traven, ki je podatke o Rovshkovih predstavah pridobil od nekaterih obiskovalcev, pishe, da je Rovshek spremljal nekatere filme z zvochnimi uchinki. Najel je klaviaturista. Vchasih so mu pomagali tudi vajenci v fotografskem ateljeju s tem, »da %a platnom hrumé z razbijanjem posodja, kadar se na filmskih podobah pojavijo prizori s takimi izzivajochimi domiskki prvih po gibanju tako %elo zhivahnih filmskih komikov«.46 Toda tudi drugi Rovshkov poskus, da bi Ljubljana dobila prvi stalni kinematograf, ni uspel. Ljubljana je bila premajhna za vech kinematografov, ki so se med seboj borili za gledalce. Tedaj sta kinematografske predstave ponujala tudi Kinematograf Edison (od maja 1907) in The American Bioscop (od oktobra do konca leta 1907), ki je bil v lasti neke trzhashke druzhbe. Operater pri kinematografu The American Bioscop je bil Adolf Prachek, pri Slovenec z opravljenim izpitom za kinematografskega operaterja.47 Rovshkov Cinématographe-théâtre français ni postal prvi stalni kinematograf na obmochju danashnje Slovenije. Prehitel ga je Kinematograf Edison, ki je bil v lasti podjetnika iz Pule Antona Deghenghija. Edison je deloval v zgradbi na vogalu Dunajske in Sodne (danes Tavcharjeve) ulice. Rovshek je januarja 1908 prodal svoje kinematografsko podjetje Cinématographe-theatre français. Razlog naj bi bila prezaposlenost z vodenjem obeh fotoateljejev in drugimi posli. Novi lastnik je 12. januarja zachel predvajati predstave pod novim imenom The Royal Biograph.48 Kinematograf je kmalu zaprl svoja vrata.50 Davorin Rovshek je leta 1908 z mlajshim bratom Shtefanom ustanovil prvi domachi »potovalni kinematograf«, s katerim je obiskoval mesta in trge na Kranjskem. Janko Traven domneva, da je Rovshek svoje potovalno podjetje najbrzh prodal zhe med letoma 1908 in 1909.50 Traven tudi navaja, da Rovshek ni uspel uresnichiti svoje prvotne zamisli, da bi sam zachel snemati filme.51 Soproga Marija Rovshek, ki je imela trgovino za izgotovljene obleke, oblachila in blago v Rovshkovi hishi na Kolodvorski ulici 35, je umrla marca 1908 stara komaj 27 let.52 Rovshek se je leta 1912 porochil s Pio Lenche.53 Med prvo svetovno vojno je bil vojni fotograf na soshki fronti. 168 Revija SRP 168 Pred Rovshkovim fotografskim objektivom so se zvrstili shtevilni znani Slovenci.54 Tudi Rovshek je izdajal fotografske razglednice z vedutami slovenskih krajev. Leta 1922 je zalozhil razglednico s fotografijo kralja in kraljice na oknu dvornega vlaka ob prihodu v Ljubljano.55 2. januarja 1928 je Rovshkov fotografski atelje v Kolodvorski ulici z vechino opreme pogorel. Rovshkov paviljon je bil vechinoma zgrajen iz lesa, samo prizidek na levi strani je bil iz opeke. Zgorela je tudi vechina fotografske opreme, mdr. najvechji aparat (dimenzije 90 x 90), ki ga je Rovshek uporabljal za fotografiranje skupin,56 ter dokumentacija o Rovshkovem fotografskem in kinematografskem delovanju. Rovshek je atelje obnovil. Nov atelje je postavil nasproti gostilne pri Starem tishlerju. Kasneje ga je prevzel fotograf Franc Kunc. Davorin Rovshek je umrl 28. januarja 1949 v Ljubljani. Zadnja stran kartona z obema Rovshkovima fotografskima ateljejema Revija SRP 169 170 Revija SRP 170 1 »Znani slovenski fotograf g. Davorin Rovshek ...«, Rodoljub, 1892, sht. 277. 2 Po: »Fotograf Davorin Rovshek«, Slovenski narod, 1894, sht. 79. 3 Po: »Ishchem sobo«, Slovenski narod, 1897, sht. 231. 4 Uprizarjanje »zhivih slik« oziroma »zhivih podob« (prizorov, v katerih se igralci ne gibljejo in ne govorijo, nem. lebende Bilder, fr. tableau vivant) je v 19. stoletju veljalo za priljubljeno zabavo. Najpogosteje so bile zasnovane po delih znanih slikarjev ali svetopisemskih dogodkih. »Nastopajochi« so v sklopu »zhivih slik« s svojimi negibnimi pozami, kretnjami in kostumi chimbolj zvesto ponazarjali vzdushje slikarskega izvirnika ali se postavili v kakshen drug pripovedno-slovesen prizor. 5 Po: »Prosim!«, Slovenec, 1896, sht. 113. 6 Po: »Slovenska dobrodelna predstava«, Slovenski narod, 1896, sht. 104. 7 Po: »Dobrodelni predstavi v dezh. gledalishchi dne 9. in 10. maja t. l.«, Slovenski narod, 1896, sht. 106. 8 Po: »Narodnim drushtvom v preudarek«, Slovenski list, 1897, sht. 5. Glej tudi: D. Globochnik, »Svoji s svojim«, Revija SRP, oktober 2015, sht. 123/124, str. 128— 129. 9 »Fotograf Davorin Rovshek«, Slovenski narod, 1896, sht. 241. 10 Po: »Akvarelna fotografija«, Slovenski narod, 1897, sht. 85, in »Zopet napredek«, Slovenski list, 1897, sht. 16. 11 Po: »Slika kolesarjev«, Slovenski narod, 1897, sht. 265. 12 Po: »Slike ljubljanskih cerkev«, Slovenec, 1898, sht. 199. 13 Po: »Nove prav lichne razglednice«, Slovenski list, 1898, sht. 63 14 Po: »Novi fotografski zavod 'Adele'«, Slovenec, 1898, sht. 58, in Slovenski list, 1898, sht. 21 15 Po: »Porochil se je danes ...«, Slovenec, 1899, sht. 189. 16 Oglas v Slovencu, 1901, sht. 60. 17 Po: »Zahvala«, Slovenski narod, 1901, sht. 90. 18 Po: »Fotografija!« (oglas), Slovenec, 1905, sht. 166. 19 Po oglasu v Slovencu, 1906, sht. 229. 20 Po: Janko Traven, Pregled razvoja kinematografije pri Slovencih (do 1918), Ljubljana 1992, str. 100. 21 Za kinematografske predstave se je pri nas sprva uporabljal tudi termin »zhive slike« (po omenjenih mirujochih »predstavah«) oziroma »zhiveche fotografije«. Izraz opozarja na dejstvo, da se prvi filmi bratov Augusta in Louisa Lumière (dolzhina 15-20 sekund) in drugih snemalcev niso zgledovali po gledalishchu, temvech po fotografiji. 22 Prvo javno filmsko predstavo sta brata Lumière pripravila 28. decembra 1895 v Kavarni Grand Café des Capucines v Parizu. Zhe naslednje leto so zacheli delovati potujochi kinematografi. Prva filmska predstava na ozemlju danashnje Slovenije je bila oktobra 1896 v Pivnici Götz v Mariboru. Potujochi kinematograf Edisonov Ideal je zatem novembra 1896 obiskal Celje in Ljubljano. 23 Po: Janko Traven, prav tam, str. 97. 24 Po: »Senzacijonalna znamenitost za Ljubljano«, Slovenski narod, 1906, sht. 71, in Slovenec, 1906, sht. 71. 25 Po: »Senzacijonalna znamenitost za Ljubljano«, Slovenski narod, 1906, sht. 86, in Slovenec, 1906, sht. 86. Kinematografi so sprva gostovali v raznih dvoranah. Leta 1899 je kinematograf Bioskop za mesec dni postavil shotor v Lattermannovem drevoredu, v katerem so letni kinematografi gostovali do prve svetovne vojne. Revija SRP 171 Prvi stalni kinematograf je zachel z delovanjem leta 1902 v Los Angelesu v ZDA. Na Dunaju so prvi trije stalni kinematografi zacheli delovati leta 1903, v Trstu so prvih shest stalnih kinematografov odprli leta 1906 (po: Janko Traven, prav tam, str. 102-103). Aprila 1906 je v Lattermannovem drevoredu v Ljubljani podobne kinematografske predstave kot Rovshek ponujal tudi potujochi Elektro bioskop Karola F. Lifka (po: »Lifkov elektro-bioskop«, Slovenec, 1906, sht. 95). 26 Po: »Senzachna znamenitost za Ljubljano«, Slovenec, 1906, sht. 89. 27 Po: »Elektro-kinoskop«, Slovenski narod, 1906, sht. 92. 28 Po: »Senzacijonalna znamenitost za Ljubljano«, Slovenski narod, 1906, sht. 86. 29 Po: »Senzachna znamenitost za Ljubljano«, Slovenec, 1906, sht. 89. 30 »D. Rovshkov elektro kinoskop«, Slovenec, 1906, sht. 93. 31 Oglas za kinematografske predstave, Slovenec, 1906, sht. 120. 32 Po: »Rovshkov elektrokinoskop!«, Slovenec, 1906, sht. 113. 33 Po: »Prvo ljubljansko gledalishche zhivih slik«, Slovenec, 1906, sht. 118. 34 Po: »D. Rovshkov 'Elektrokinoskop'«, Slovenec, 1906, sht. 128. 35 Rovshek je uporabljal starejshi aparat, ki je imel zbiralno lecho s stekleno bucho z vodo. Zaradi mochne oblochnice je zachela voda v buchi vreti, kar je povzrochilo migotajoche valovanje v sredini povechanih podob na projekcijski steni. Da bi preprechili vrenje, so vlivali v vodo neko tekochino za pomiritev vrenja. (po: Janko Traven, prav tam, str. 117). 36 Po: »Prvo ljubljansko gledalishche zhivih fotografij«, Slovenec, 1906, sht. 118. 37 »D. Rovshkovo gledalishche zhivih fotografij«, Slovenec, 1906, sht. 135. 38 Po: »D. Rovshkovo gledalishche zhivih fotografij«, Slovenec, 1906, sht. 135. 39 Po: »Obchinski svet ljubljanski / Ljubljana, 15. julija 1907«, Slovenec, 1907, sht. 161. 40 Po: »Cinématograpfe-théatre français«, Slovenski narod, 1907, sht. 201. 41 Uchitejski tovarish, 1907, sht. 45, str. 525. 42 Po: »Cinematographe theatre francais«, Slovenec, 1907, sht. 214. 43 Po: »Cinematograph Theatre Francais«, Slovenec, 1907, sht. 225. 44 Po: »Cinématograpfe-théatre français«, Slovenski narod, 1907, sht. 203, »Cinematograph Theatre Francais«, Slovenec, 1907, sht. 214 in 225, in Slovenski narod, 1907, sht. 249 in 284. 45 Po: Cinématograpfe-théatre français na Turjashkem trgu«, Slovenski narod, 1907, sht. 290. 46 Janko Traven, prav tam, str. 112. 47 Adolf Prachek (1879-?) je filme predvajal s projekcijskim aparatom, ki ga je sam skonstruiral (po: Janko Traven, prav tam, str. 117). 48 Po: »Prodal je g. Rovshek ...«, Slovenski narod, 1908, sht. 11. 49 Po: Janko Traven, prav tam, str. 118. 50 Po: Janko Traven, prav tam, str. 171. 51 Po: Janko Traven, »Davorin Rovshek«, Slovenski biografski leksikon: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi521178/. 52 Po: »Umrla je nenadoma ...«, Slovenski narod, 1908, sht. 70. 53 Po: Marta Gorjup, »Davorin Rovshek«, Novice iz Moravshke doline, 2004, sht. 8, str. 30. 54 Anton Ashkerc, Karel Bleiweis, Izidor Cankar, Fran Saleshki Finzhgar, Vekoslav Holz, Anton Bonaventura Jeglich, Ernestina Jelovshek, Franc Kimovec, Fran Levec, Janez Mencinger, Jakob Missia, Janko Mlakar, Anton Mrkun, Marija Murnik, Anton Nedved, Hinko Nuchich, Luka Pintar, Maks Pletershnik, Stanko Premrl, Albin Prepeluh, Bogumil Remec, Tomo Zupan. 55 Po: »Slike kraljeve dvojice«, Slovenski narod, 1922, sht. 136. 56 Po: »Nov velik pozhar v Ljubljani«, Jutro, 1929, sht. 2, in »Velik pozhar v Kolodvorski ulici«, Slovenski narod, 1929, sht. 3. 172 Revija SRP 172 Milan Shtruc NAJVECHJA ZMOTA V EVROPSKI ZGODOVINI Slovenci smo bili dolgo chasa politichno izpostavljeni pritiskom shtevilchno mochnejshih in agresivnejshih sosedov, ki so vedno povelichevali svojo zgodovinsko vlogo, da bi si s tem zagotavljali pravice, ki jim sicer ne bi pripadale. Temu cilju je ustrezalo tudi zmanjshevanje vloge slovenskega naroda, ki je bil v milejshi obliki prikazan kot narod brez zgodovine, v bolj sovrazhni obliki pa je shlo za tipichen primer viktimizacije z vsemi posledicami za zhrtve takshnega procesa. Posledice navedene »vloge« obsegajo po H. B. Braikerju1 med drugim obtozhevanje samega sebe, izrazit obchutek brezupnosti, sramote, krivde, pasivnost, pesimizem, negativno mishljenje in podobno. S tem je mozhno lazhje razumeti, zakaj je toliko Slovencev zhrtev stereotipov in ponizhno sprejema svojo vlogo. To velja med drugim tudi za vsako omembo slovenske zgodovine, ki ne ustreza ustaljenim stereotipom in je zato navadno sprejeta s skepso ali kar posmehom. She tako utemeljena in dokumentirana dejstva v takshnem okolju nimajo nobene tezhe. Celo nastanek slovenskega naroda se vedno na novo postavlja v kasnejshe obdobje in se je po »nekaterih ugotovitvah« premaknil zhe kar v leto 1991, o chemer bomo spregovorili kasneje. Tudi zato se ne smemo chuditi, che vechina strokovnjakov pri nas she vedno vztrajno zagovarja sporno teorijo, ki postavlja prihod Slovencev na obmochja, kjer zhivijo danes, na konec 6. stoletja. Takrat naj bi se v obliki nekakshnih Alpskih Slovanov bosi in oblecheni v zhivalske kozhe pritepli iz Pripjatskih mochvirij ter oborozheni z loki in sulicami unichili mogochni rimski imperij,2 unichevali na tem prostoru obstojecho visoko razvito kulturo ter kot pogani seveda porushili krshchanske cerkve. Na novoosvojenih ozemljih naj bi se naselili v svoje tipichne zemljanke, kot je bilo to prikazano na razstavi Tu mo — slovanska poselitev Prekmurja.3 Po sedanji teoriji naj bi prishli Slovenci na svoja danashnja naselitvena ozemlja v chasu znachilnih »vpadov Hunov, Slovanov, Arabcev in Normanov na obmochje Evrope v zgodnjem srednjem veku«.4 Pri tem nikogar ne moti enachenje prihoda Hunov, Arabcev in Normanov s prihodom Slovanov, cheprav obstaja nekaj ochitnih dejstev, ki izrazito nasprotujejo takshnemu »skupnemu prihodu«. Posamezni zagovorniki vedo celo to, da naj bi Slovenci v te kraje prishli »kot podaniki Avarov«.5 Shtevilni novejshi izsledki o prostorski razporeditvi genetskih markerjev,6 o njihovi povezavi z razporeditvijo jezikov ugotovitvami na podlagi arheoloshkih raziskav z Revija SRP 173 uporabo najsodobnejshih radio-karbonskih in drugih novejshih tehnik danes omogochajo popolno zavrnitev teze o pozni slovenski naselitvi na sedanja ozemlja. Napachnost navedene teze pa bomo v nadaljevanju zavrnili she s primerjavo slovenskih krajevnih in ledinskih imen z imeni iz chasa rimskega imperija.7 S tem bomo zavrnili ne le tezo o »skupnem prihodu Slovencev kot podanikov Avarov«, temvech bomo dokazali, da gre pri Slovencih za staroselce, ki so na teh ozemljih zhiveli zhe dolgo pred rimskimi osvajanji. Slovenski staroselci so krajevna in ledinska imena vedno povezovali s kakovostjo zemljishcha, s konfiguracijo terena, z opozorili na mozhne nevarnosti, s prisotnostjo ali odsotnostjo vodnih virov, s pomembnejshimi dejavnostmi, z znachilnimi zgradbami in podobno. Sploshno je znano, da obstaja tako na blizhnjih kot tudi na bolj oddaljenih obmochjih po Evropi na stotine krajevnih in ledinskih imen, ki v slovenskem jeziku opisujejo njihove znachilnosti, medtem ko v jeziku danashnjih prebivalcev nimajo nobenega pomena. Gre za dejstvo, ki bi ga morali evropski in predvsem slovenski znanstveniki sistematichno raziskati in razlozhiti, saj bi to v veliki meri prispevalo k razumevanju ne le slovenske, temvech tudi evropske zgodovine. Raziskava, s katero bi pojasnili navedeno posebnost, vse doslej ni bila nikoli narejena. Karkoli je bilo doslej narejeno na tem podrochju, je bilo delo nekaj slovenskih ljubiteljskih raziskovalcev. Iz tega bi lahko sklepali, da dokazi o slovenskem staroselstvu niso v interesu raziskovalcev v Evropi niti pri nas. Da bi vnaprej zavrnili vse ugotovitve, ki bi temeljile na shtevilnih slovenskih toponimih po vsej Evropi, si je zhe Franc Mikloshich (1813-1891), ki velja za »najvechjega slovenskega slavista vseh chasov«,8 omislil nekakshno pravilo, ki se ga strokovnjaki vse do danes krchevito oklepajo. Zadevno »Mikloshichevo pravilo« pravi, da »preden neko krajevno ime proglasimo za slovansko, mora biti neodvisno od slovansko zvenechega imena znano, da so tam zhiveli Slovani.« Peter Jandachek je tak Mikloshichev nesmisel slikovito zavrnil, ko pravi, da po njem ne bi smeli obravnavati slovensko zvenechih krajevnih imen, » ... dokler ne bi nashli ... okamenelega chloveka z napisom na telesu ali pridanem predmetu, da je Slovenec.«9 Podobno razmishlja Lubek, ko pravi: »Po istem "Mikloshichevem pravilu" bi nikdar ne prodrli v globine vesolja, saj pisni viri nichesar tam dalech ne opisujejo.«10 Zaradi sploshnega vztrajanja na navedenem Mikloshichevem pravilu bomo pri obravnavi slovenskih toponimov uposhtevali le tiste, ki »zvenijo slovensko« in so istochasno na poselitvenem prostoru, kjer nedvomno zhivijo Slovenci. Temu pogoju ustrezajo imena na ozemlju danashnje Slovenije ali v blizhnji okolici, kjer she vedno zhivi slovenska manjshina, in v teh primerih Mikloshichevo pravilo seveda ne velja. Kadar navedena imena opisujejo znachilnosti toposov in poznamo tudi njihova poimenovanja iz chasa rimske oblasti, ki pa v latinskem jeziku ne odrazhajo krajevne znachilnosti ali celo nimajo nobenega pomena, lahko zanesljivo sklepamo, da so izvorno poimenovanje naredili slovenski staroselci, rimski toponimi pa so samo naknadno latinizirana oblika. Takshni primeri 174 Revija SRP 174 dokazujejo, da v 6. stoletju na rimska ozemlja niso vdirali nekakshni »Alpski Slovani« temvech da so slovenski staroselci zhe pred tem naseljevali ozemlja, na katera so vdirale rimske tolpe in jih osvajale. O takshnih rimskih vpadih ter vechjem shtevilu rimsko-slovenskih vojn je podrobneje pisal zhe Jurij Venelin v svojem delu Starodavni in danashnji Slovenci.11 Tudi v svetovni zgodovini je znano, da so novi priseljenci pogosto prevzeli izvorna krajevna in ledinska imena staroselcev ter njihovo obliko samo prilagodili svojemu jeziku. Takshen nachin ni nich novega in ga poznamo skozi vso zgodovino in po vsem svetu.12 Prilagajanje staroselskih imen jeziku novih naseljencev je na dolochen nachin celo pozitivnejshe od izmishljanja novih imen, saj se tako prek jezika staroselcev navadno ohranja tudi pomenska povezava z geomorfoloshkimi znachilnostmi toposov. Rimska osvajanja danashnjega slovenskega ozemlja naj bi potekala postopno od 2. stoletja do leta 15 pred nashim shtetjem, torej skoraj dve stoletji. Takrat naj bi prishle pod rimsko oblast alpske in predalpske dezhele vse do zgornje Donave,13 s tem pa tudi tako imenovana keltska14 in ilirska plemena na nashih tleh. Za razumevanje zgodovine ni odlochilno, kako se je imenovalo staroselsko prebivalstvo na obmochjih, ki so jih osvojile rimske legije, saj vemo, kako hitro se spreminja poimenovanje narodov in ljudstev ob nastajanju novih drzhav.15 Za to, da bi lahko razumeli pomen, ki ga imajo toponimi, je pomembneje, kateri pogovorni jezikje bil znachilen za ljudstva na teh prostorih pred rimskimi osvajanji. Prichnimo kar z Jadranskim morjem, za katero poznamo tudi njegovo rimsko ime Mare Adriaticum oziroma Mare Hadriaticum.16 Vemo, da so slovenski staroselci imena krajev ali voda vedno povezovali z njihovimi znachilnostmi in je zato tudi Jadransko morje svoje znachilno poimenovanje dobilo iz slovenske besede jadrati Takshno ime nesporno pojasnjuje, da gre za morje, kjer je jadranje mozhni in zato tudi znachilni nachin potovanja. Nasprotno ime Hadriaticum ne odrazha nikakrshne znachilnosti morja niti v latinskem niti v grshkem jeziku. Pravzaprav je beseda celo brez vsakega pomena. Hkrati lahko dokazhemo, da so Rimljani to ime prevzeli iz slovenske besede jadrati. Chrka J se pogosto spremeni v chrko H in v shpanskem jeziku, ki je med najblizhjimi latinshchini, se she danes Jizgovarja kot H. Prav tako vemo, da so Rimljani besedam, ki so jih prevzemali iz drugih jezikov, dodajali znachilne konchnice, da bi bile slishati bolj latinske, v tem primeru —cum (z). Ob uposhtevanju teh dejstev dobimo iz slovenske besede jadrati s spremembo chrke J v H najprej Hadr(i)ati in nato z dodano konchnico -cum she Hadriaticum kot rimsko ime za Jadransko morje. Cheprav smo torej Slovenci zhe v davni preteklosti dali ime Jadranskemu morju, ki so ga Rimljani nato samo polatinili, she vedno poslushamo o prihodu Slovencev na obale Jadranskega morja v obliki nekakshnih »Alpskih Slovanov« v 6. stoletju n.e. Namesto izvirno slovenskega imena naj bi menda ime celotnemu Jadranskemu morju dalo neko mesto »Adria« na jadranski obali.17 Po imenu tega kraja Adria naj bi nato tudi Slovenci ob svojem prihodu v tukajshnje kraje poimenovali morje, Revija SRP 175 cheprav ime Adria nima nikakrshnega pomena niti v latinskem niti v grshkem jeziku. Podobna znachilnost se nanasha na mesto Trst. Tudi v tem primeru gre za izvirno slovensko ime ter za njegovo rimsko preimenovanje. Tako Trst kot tudi rimsko ime Tergeste sta izpeljanki iz slovenskih besed trg, trzhishche ali narechno terg. Beseda trg je tudi sploshno ime za kraje, ki so obichajno vechji od vasi in manjshi od mesta. Mesta s podobnim pomenom so na primer Trbizh, Trzhich, Stari trg in podobno. Gre za tipichno slovensko poimenovanje, povezano s posebnostmi kraja, medtem ko beseda v latinskem jeziku nima nobenega pomena. Tudi v tem primeru gre zanesljivo za naknadno prilagoditev izvorno slovenskega imena v jezik kasnejshe rimske drzhave. Primerjajmo she slovensko ime za mesto Grad(ezh) ob blizhnji jadranski obali z njegovim latinskim imenom Gradus, danes italijansko Grado. Najverjetneje je zhe v davnih chasih na tem mestu stal grad, po katerem so kraj poimenovali staroselci. Slovensko ime Grad so kasnejshi rimski priseljenci ob prihodu v te kraje sprejeli kot svoje in mu samo dodali znachilno latinsko konchnico -us. Poizkus, da bi slovenski izvor imena pojasnili kot izpeljanko iz drugih »starejshih« jezikov, se navadno koncha s smeshnimi domislicami. Med podobne komichne primere sodi nedvomno dokazovanje, da naj bi ime izhajalo iz besede »grazie« v pomenu »hvala«. Zaradi svoje naivnosti navedena razlaga pochasi izginja iz resnih etimologij. Med kraji, ki dokazujejo svoje izvorno slovensko in predrimsko ime, je tudi Postojna s kasnejshim rimskim imenom Postumia. Gre za kraj, kjer je morala biti zaradi njegove izjemne strateshke lege zhe davno pred rimskimi osvajanji postaja, na kateri so se potniki ustavljali pred tezhko prehodnimi postojnskimi »ridami«, zamenjevali utrujene konje in si odpochili. Zato so prvotni prebivalci kraj ustrezno poimenovali kot postajo, rimsko ime pa je mlajshe in pomeni samo prilagoditev starejshega imena jeziku novih prishlekov. Eno izmed vechjih rimskih mest, ki ima znachilno slovensko ime, je tudi Celje, pravilneje Cele. Chrka j je bila v ime mesta vrinjena she ne tako dalech nazaj. Chrko c naj bi Latinci izgovarjali kot k medtem ko je bila slovenska izgovarjava s. Zato je izvirno ime mesta Sele, ki samo pomeni, da je shlo za trajno naseljen prostor. Podobna imena v slovenshchini so she Sele, Selo, Selce, Selnica, pa tudi nekateri blizhnji kraji — Celovec v pomenu Selovec, Maria Zell kot Marijino Sele ali Zell am See v pomenu Selo na jezeru. Brez dvoma gre za slovenski izvor imena, saj rimsko ime Celea oziroma Kelea v latinshchini nima nobenega pomena. Podobno velja za mesto Ptuj, ki je bil zhe v davnini pomemben prehod chez Dravo. Rimsko ime Poetovio oziroma Potovione izhaja iz slovenske besede potovje v pomenu krizhanja ali razcepitve cest v vech smeri, kar je bila vsekakor zhe v 176 Revija SRP 176 davnini znachilnost danashnjega mesta Ptuj. Tudi v tem primeru rimsko ime v latinskem jeziku nima nobenega pomena. Zanimiv dokaz o prvotnosti slovenskih toponimov nudijo primeri, ko rimski prevodi temeljijo na napachnem razumevanju slovenskih besed. Med drugim je tak primer Hrushica, ki se je tako imenovala zhe pred prihodom Rimljanov. Kasnejshi rimski priseljenci so besedo Hrushica napachno razumeli kot hrushka in so ime kraja prevedli v Ad Pirum, kar dobesedno pomeni Pri hrushki. Ime Hrushica ali Hrushevje seveda ne izhaja iz hrushke, temvech pomeni obmochje, za katero je znachilno krushenje zemljishcha, grushchnata tla in suho obmochje brez vode. Takshno slovensko ime je staroselcem pomenilo opozorilo na znachilnost tal, danes pa kazhe le she en primer napachnega prevajanja iz prvotnega slovenskega poimenovanja v latinshchino in s tem dokaz, da je slovensko ime starejshe, torej iz chasov pred rimskimi osvajanji. V vseh navedenih primerih imena krajev v slovenskem jeziku odrazhajo znachilnosti toposov, medtem ko so rimska imena le njihova latinizirana oblika in v latinskem jeziku nimajo nobenega pomena. V nekaterih primerih so celo posledica napachnega prevajanja. Ker lezhijo vsi omenjeni kraji na obmochju, kjer prebivalstvo she danes govori ali je dokazano v preteklosti govorilo tudi slovensko, je »Mikloshichevo pravilo« v vseh teh primerih brezpredmetno. Tudi che bi shlo za en sam tak primer, bi morali resni raziskovalci zanj poiskati sprejemljivo razlago. Tako veliko shtevilo primerov pa nesporno dokazuje, da je shlo pri rimskem poimenovanju za naknadno spreminjanje izvorno slovenskih imen v jezik tistih, ki so vdirali na zhe poseljena obmochja. Zhe samo nekaj izbranih primerov izmed izjemno velikega shtevila jasno dokazuje, da so staroselci kraje v slovenskem jeziku razumno poimenovali po njihovih znachilnostih zhe dolgo pred prihodom Rimljanov. Zato je treba tezo o »znachilnih vpadih Hunov, Slovanov, Arabcev in Normanov na evropsko ozemlje« nadomestiti s teorijo kontinuitete slovenske naselitve in z vpadi Rimljanov na takrat zhe naseljena obmochja s prebivalci, katerih pogovorni jezik je bil lahko le slovenski. Zato lahko v celoti zavrzhemo absurdno tezo o slovenskem osvajanju predhodno rimskih ozemelj ob koncu 6. stoletja in jo nadomestimo z rimskim osvajanjem obmochij, na katerih so pred tem zhiveli slovenski staroselci. Navedimo she nekaj primerov napachnega prevajanja prvotnih slovenskih toponimov v jezike drzhav, pod katere so v dolochenih obdobjih prishli slovenski kraji. Med takshne sodi ime Schwarz Finger, kjer gre za napachen prevod starejshega slovenskega imena Chrna prstin je bila beseda prst v pomenu zemljishcha (nemshko: Erde) napachno prevedena kot prst na roki (nemshko: Finger). Kraj Pech na Ogrskem je bil namesto v Pechina ali Skala preveden v kasnejshe nemshko ime Ofen, to je Shtedilnik. Podobno je Visoka pech postala Visoki shtedilnik (nemshko: Hohes Ofen). Pleshivec je zaradi podobnosti besed plesha in plesati (nemshko: tanzen) postal Plesni breg (nemshko: Tanzenberg), namestopleshasti, torej Golibreg. Revija SRP 177 Tudi na obeh straneh nashe severne meje poznamo kar nekaj primerov napachnega prevajanja, ki dokazujejo, katera imena so bila starejsha. Tako na primer slovensko ime Shpilje oznachuje kraj s shtevilnimi shpiljami in ne gre za Igralno polje (Spielfeld) zaradi nemshke besede spielen = igrati, Strazha ali Strazhni grad nista Cesta ali Cestni grad (Strass ali Strassburg) zaradi nemshke besede Strasse = cesta in kraj Strnishche pomeni polje, kjer so pridelki zhe pobrani, ne pa Zvezdna dolina (Sterntal) zaradi nemshke besede Stern = zvezda. Tudi pri shtevilnih smucharskih sredishchih, ki jih poznamo samo she po danashnjih imenih, bomo pogosto ugotovili njihovo prvotno slovensko ime, saj je na primer Cortina d'Ampezzo izvorno Krtina pod Peco, prvo zapisano ime kraja Schladming je bilo Slapnik zaradi blizhnjega slapa, Crans Montana pa je seveda Kran(j)ska gora. Teorije o slovenski naselitvi danashnjega ozemlja ob koncu 6. stoletja ter rushenju rimskih mest in krshchanskih cerkva si seveda niso izmislili sedanji zagovorniki. Kdaj se je zgodila ta potvorba evropske zgodovine, bi bilo potrebno she raziskati. She pred nekaj stoletji teorije o »slovenski priselitvi« ob koncu 6. stoletja ni bilo. Ko je na primer cesar t. i. Svetega rimskega cesarstva Karl IV. leta 1347 ob tisochletnici rojstva sv. Hieronima (347-419) v njegovo chast v Pragi ustanovil slovenski samostan, je poudaril njegovo veliko delo zdruzhitve svetih spisov v enotno Sveto pismo in prevod le-tega v slovenski jezik v 4. stoletju. Iz dopisovanja med cesarjem Karlom IV. in avignonskim papezhem iz sredine 14. stoletja tudi izhaja, da je obstajala v Hieronimovem rojstnem kraju na obmochju danashnje Ljubljane zhe v 4. stoletju18 mochna krshchanska skupnost. Torej o kakshnem slovenskem prihodu iz zakarpatskih mochvirij v 6. stoletju in pokristjanjevanju »Alpskih Slovanov« shele v 8. stoletju19 sredi 14. stoletja she papezhi niso vedeli nich. Slovensko naseljenost in prisotnost krshchanstva na nashih tleh zhe pred domnevno »priselitvijo« dokazuje tudi najdba shtiriindvajsetih bronastih chelad v kraju Zhenjak v Slovenskih goricah. Na eni izmed njih je napis, ki je najverjetneje nastal v chasu od 2. do 3. stoletja n.e. in ga lahko dobro razumemo v slovenskem jeziku.20 To ne zavracha le priselitve Slovencev ob koncu 6. stoletja, temvech besedilo dokazuje tudi prisotnost krshchanstva na tem obmochju zhe nekaj stoletij prej. Zato bo tudi za rushenje krshchanskih cerkva, ki naj bi ga ob svojem prihodu zagreshili poganskiprishleki, potrebno poiskati druge vzroke! Na danashnjem slovenskem ozemlju je bilo odkritih veliko napisov iz predrimskih in rimskih chasov, ki jih je mozhno razumeti v slovenskem jeziku. O takshnih napisih je samo Vinko Vodopivec objavil vech knjig, v katerih predstavlja njihova slovenska besedila.21 Tudi najnovejshe raziskave v populacijski genetiki dokazujejo kontinuiteto slovenske naselitve. Tako Anton Perdih med drugim pishe o primeru moshke haploskupine N, ki je v Zakarpatju, od koder naj bi se Slovenci priselili v 6. stoletju, udelezhena z okoli 10 %, pri nas je pa sploh ni.22 Che bi veljala 178 Revija SRP 178 slovenska priselitev izza Karpatov, bi jo gotovo morali priseljenci vsaj nekaj gotovo prinesti tudi v nashe kraje, pa je niso. Tezo o pozni naselitvi Slovanov in s tem Slovencev na danashnje ozemlje je zavrnil tudi italijanski znanstvenik prof. dr. Mario Alinei, eden najbolj priznanih lingvistov, chlan Shvedske kraljeve akademije in shtevilnih drugih svetovno pomembnih institucij. Na podlagi izsledkov o genetskih markerjih, razporeditvi jezikov in novih arheoloshkih raziskav ugotavlja: »Popolnoma absurdno tezo o tako imenovanem "poznem prihodu" Slovanov v Evropo mora nadomestiti scenarij slovanske kontinuitete od paleolitika dalje ...« (The totally absurd thesis of the so called 'late arrival' of the Slavs in Europe must be replaced by the scenario of Slavic continuity from Paleolithic ...). Absurdnost teze, kot pozno naselitev Slovencev (Slovanov) imenuje Alinei, smo tokrat poleg drugih dokazov zavrnili she s primeri slovenskih predrimskih imen. Gre za primere, ki v slovenskem jeziku opisujejo znachilnosti toponimov in so jih rimski priseljenci prevzeli v latinizirani obliki, vendar v latinskem jeziku nimajo nobenega pomena. Slovensko priselitev v 6. stoletju n.e. pa je v novejshem chasu nadgradila she teza, da naj bi Slovenci shele leta 1991 chez noch iz naroda postalinacija. Zhe bezhen pogled v ustrezno literaturo, kot je Slovar tujk ali Slovar slovenskega knjizhnega jezika, s prostim dostopom na internetu namrech pokazhe, da gre pri besedah narod in nacija za besedi z istim pomenom.23 Tudi angleshki naziv za mednarodno organizacijo United nations v slovenshchino prevajamo v Zdruzheni narodi, v drugih juzhnoslovanskih jezikih pa v Ujedinjene nacije. Ne glede na to pa je omenjena teza nashla svoje mesto celo na prvi strani chasopisa Frankfurter Allgemeine Zeitung, ki je leta 2006 v posebni izdaji predstavil vse nove chlanice ob njihovem vstopu v Evropsko unijo. Ob omembi Slovenije je kot njeno posebno znachilnost zapisal, da slovenskega naroda nikoli ni bilo (»Slovenia is the nation that never was«). Tako smo zhe z uvodno predstavitvijo sporochili drugim evropskim narodom, da so Slovenci brez zgodovine in edini narod, ki je nastal shele leta 1991. Takshna predstavitev zhe takoj v svojem izhodishchu ne zagotavljanja enakopravnega polozhaja Slovenije v Evropski skupnosti. Predvsem pa pri tem ne smemo pozabiti na misel francoskega zgodovinarja, specialista za srednji vek, Jacquesa le Goffa:24 »Narod brez zgodovine je brez preteklostiin prihodnosti. Kajtidanes izhaja iz vcherajin jutrinastane iz preteklega.« Revija SRP 179 1 »The psychological profile of victimization includes a pervasive sense of helplessness, passivity, loss of control, pessimism, negative thinking, strongfeelings of guilt, shame, remorse, self-blame and depression. This way of thinking can lead to hopelessness and despair..« Wikipedija, Blame, https://en.wiklpedla.org/wikl/Blame#Self- blame; Braiker, H.B., Who's Pulling Your Strings? How to Break The Cycle of Manipulation (2006); zadnja sprememba: 24.4.2017 ob 11.03. https://en.wikipedia.org/wiki/Blame - cite_note-braiker-5 2 V takshnih »oblachilih« in s takshnim orozhjem so bili prikazani »Slovani«, ko so prihajali na svoje danashnje ozemlje, na razstavi NMS pod naslovom Od Rimljanov do Slovanov. 3 Razstava Narodnega muzeja Slovenije z naslovom Tü mo o slovanski naselitvi Prekmurja, Ljubljana, oktober/november 201, so bile prikazane zemljanke, v katere naj bi se naselili »slovanski prishleki, ki so se v drugi polovici 6. stoletja naselili na obmochju sedanjih poj juzhno od Murske Sobote.« 4 Srednji vek, iz Wikipedije, proste enciklopedije, chas zadnje spremembe: 14:49, 10. maj 2016. »Prva groba delitev obdobja razlikuje med zgodnjim in poznim srednjim vekom. V prvi del (od petega do desetega stoletja) so vkjucheni vpadi raznih narodov na evropsko ozemlje, na primer Hunov, Slovanov, Arabcev in Normanov.« 5 Geschichte von Graz, https://de.wikipedia.org/wiki/Geschichte_von_Graz, »Im 6. Jahrhundert drangen Slawen als Untertanen der Awaren in das dünnbesiedelte Land ein ....« 6 Perdih, Anton: Izvor Slovencev in drugih Evropejcev, Ljubljana, Jutro, 2013 7 Rimskega imperija oziroma Rimskega cesarstva ne smemo zamenjevati s Svetim rimskim cesarstvom, ki je dokonchno prenehalo obstajati shele leta 1806. 8 Granda, Stane: Mala zgodovina Slovenije, Drushtvo Mohorjeva druzhba, Celje 2008, stran 176. 9 Perdih, Anton: ibid. (2013), stran 21. 10 Lubek: Veneti = (slo)VEnetCI; http://www.lunin.net/forum/index.php/blog/226/entry-3822-veneti-slovenetci/; 26.8.2008. 11Venelin, Jurij: Starodavni in danashnji Slovenci, Zalozhba Amalietti & Amalietti, Ljubljana, 2009 12 Bistveno neprimernejshe je izmishljanje novih imen, ko so na primer morjeplovci novo odkrite kraje poimenovali po svojih kraljih ali celo po praznikih na dan »odkritja«. K izginjanju zgodovinskega spomina je prispevalo tudi spreminjanje toponimov v imena svetnikov, s chimer so bila izgubljena starejsha krajevna in ledinska imena, ki so zanesljivo temeljila na znachilnostih kraja ali terena. 13 Kos, Milko. Zgodovina Slovencev, Ljubljana, 1955, stran 16 14 Kos, Milko: ibid. (1955), stran 14. Med Kosovimi navedbami je sporna tudi teorija o naselitvi nekakshnih »Keltov«. 15 Valentin Vodnik v svoji Iliriji ozhivljeni preprosto in jasno pokazhe na spreminjanje poimenovanja, ko pravi: »Ilirsko me kliche / Latinec in Grek / slovensko mi pravjo / domachi vse prek.« 16 Jadransko morje so Rimljani imenovali Mare Adriaticum oziroma Mare Hadiaticum. Adriatic Sea, »https://en.wikipedia.org/wiki/Adriatic Sea#Name, zadnja sprememba 24.5.2017 ob19.22. »The origins of the name Adriatic are linked to the Etruscan settlement of Adria, which probably derives its name from the Illyrian adur meaning water or sea. In classical antiquity, the sea was known as Mare Adriaticum (Mare Hadriaticum, also sometimes simplified to Adria);« 11 Adria, from Wikipedia; https://en.wikipedia.org/wiki/Adria; zadnja sprememba 4.10.2016 ob 15.27; »Adria is a town and commune in the province of Rovigo in the Veneto region... Adria may have given its name during an early period to the Adriatic Sea«. 18 Shtrukelj, dr. Anton: Papezh Benedikt XVI. »Sveti Hieronim rojen v Ljubljani« in Avdiencapapezha Benedikta: http://w2.vatican.va/content/benedict-xvi/de/audiences/2007/documents/hf_ben-xvi_aud_20071107.html 19 Pokristjanjevanje Alpskih Slovanov, https://sl.wikipedia.org/wiki/Pokristjanjevanje_Alpskih_Slovanov; chas zadnje spremembe: 11. maj 2016 ob 22:26. 180 Revija SRP 180 20 Shtruc, Milan: Novo tolmachenje negovskih napisov, Vojnozgodovinski zbornik, Vojni muzej Logatec, 2008; stran 9 in Slovenski napis na negovski cheladi, 2012, stran 22. 21 Poleg prispevkov Mateja Bora, Ivana Tomazhicha in Jozhka Shavlija moramo posebej opozoriti na dela Vinka Vodopivca: Starejsha slovenska etnogene%a, Ljubljana, 2010; Jezikovni temelji starejshe slovenske etnogeneze, Ljubljana, 2010 in Slovenci praprebivalci Evrope, Ljubljana, 2012, vse v zalozhbi Jutro, Ljubljana. 22 Perdih, Anton (2016) in Skulj J, Sharda J C, Sonina S, Narale R, 2008, Indo-Aryan and Slavic linguistic and genetic affinities predate the origin of cerealfarming, Zbornik sheste mednarodne konference Izvor Evropejcev (Proceedings of the sixth international topical conference Origin of Europeans), Jutro, Ljubljana, 5-39. 23 »nacija —e zh (lat. natio rojstvo; rod; narod, iz nasci roditi se) narod«; Verbinc, France: Slovar tujk, Cankarjeva zalozhba v Ljubljani, 1968, str. 471; »nacija -e zh (a) publ. skupnost ljudi, navadno na dolochenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest; narod«; Slovar slovenskega knjizpnega jezika, ge= nacija; http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=ge%3Dnacija&hs=1 24 Piccolomini, Enea Sivio, De Europa: »Diese gravitätischen Sätze stammen vom Doyen der französischen Mediävistik, Jacques le Goff: »Einegeschichtslose Nation wäre ohne Herkunft und Zukunft. Denn das Heute entstammt dem Gestern, und das Morgen entsteht aus dem Vergangenen.« Jrnnffurler^llfleineinE ZU1UM0 MS St L HLWD Frankfurter Allgemeine Zeitung 9.5.2006; posebna izdaja za predstavitev novih chlanic, ki so 1.5.2004 vstopile v Evropske unijo. Revija SRP 181 Vprashalnica Jolka Milich PESNISHKI POGOVORI (Izmenjava pisemc med pesnikom — pravzaprav pesniki — in prevajalko brez ... filtra) draga Jolka, brskam in brskam, pa ne najdem ... imash morda ti kako pesem Vena Tauferja v italijanshchini? Letos 14. avgusta bo na pesnishki poti pod Repentabrom eden od treh romarjev: tja zaide kar 3-4 desetine ital. someshchanov, prebrali bi vsaj dve tri pesmi tudi v jeziku soseda ... V tvojih izborih prevodov ga ne najdem. Morda pa ga skrivash pod kako rjuho? Poshlji, s hvalezhnostjo te bomo javno pozlatili. Lep pozdrav Marko Dragi Marko, pesnikov ne skrivam pod nobeno rjuho, niti ne stlachim v omaro z okostnjaki, pach pa jih izpostavljam kot duhovnik monshtranco na najbolj vidno in vzvisheno mesto, da je te milosti delezhno chimvech ljudi. Venu povej, naj odpre chetrtkovo Delo z dne 20. 8. 1998 in se bo zagledal she povsem dopadljivega in ocharljivega v notici Veno Taufer v italijanshchini. V reviji LA VALLISA sht. 49 za april 1998 — s predgovorom Anne Santoliquido (da bo videti chim lepshe in ga bodo nashi sosedi rajshi brali, ben s'intende) bo nashel te pesmi: Malinconia del secondo scaglione 1, 2, 3, 4, 5; Poesia degli eroi; I tuoi uccelli; Orfeo; Il settimo giorno. Naj odpre tudi Litterae slovenicae 1. 1999. XXXVII. 94 Poems in notri pod Oscillazioni del silen%io bo nashel kar kup prevodov, kakih 30 pesmi. Nato naj odpre zbornik Vilenica 99 in bo nashel dodatno she tri nove pesmi. Italijansko revijo sem mu poslala kmalu po izidu, ostali dve publikaciji pa sta izshli v drushtvu in verjetno tudi on ima doma svoja izvoda, che ju ni pozimi pokuril ali zavil jajca v njune strani. Kolikor pa v drushtvu te robe ne hranijo, ker nimajo prostora, v najhujshem sluchaju jo najde na kakshni polici v NUKu. Si lahko natipka kar vech pesmi v slovenshchini in prevodu in med branjem na Repentabru jih porazdeli med poslushalce, ki so obichajno zelo dovzetni za take 182 Revija SRP 182 male pozornosti, prosili ga bodo potem she za kakshen avtogram, to vem iz izkushnje. Lep pozdrav obema, hotela sem napisati tudi njegovi zheni, pa si me pravochasno opozoril, da je medtem zhe preminila — kako smo krhki! — in da je od njene smrti preteklo zhe skoraj pet let, kar inako se mi je strilo, saj takrat je bilo kaj takega she za devetimi gorami in vodami in she dlje, z njo sva pozneje pred mnogimi mnogimi leti dokaj perspektivno nachrtovali kakshno Venovo zbirko v Italiji, a ni mogla sploh dojeti, da bi si moral sam poiskati kakshnega sponzorja, ki bi poskrbel za plachilo tiska, ker so na Zahodu popolnoma drugachne uzance, zdalech manj ugodne in radodarne od nashih, ki smo jih na srecho podedovali od socializma, demokracija pa jih kar naprej klesti, strizhe in krchi, a takrat je bilo shele na zachetku strizhenja, klestenja in krchenja, in da bi si moral nich manj kot bivshi drushtveni predsednik sam poiskati sponzorja, je bilo naravnost svetoskrunsko. Torej najina perspektivnost in prizadevanja so shla neizbezhno v franzhe, shkoda. A se zgodi. Lepo se imej (ta) jolka Marko Kravos Venu Tauferju 12. julija 2017 ob 7:55 Veno, zgoraj mi Jolka navaja, kje vse si se v njenih prevodih pojavljal. Ni hudich/toifel, da mi ne bi poslal troje pesmi v italijanshchini ... Sam navedenih publikacij nimam ... nekaj jih ima gotovo DSP v svojem arhivu, che zhe ti nimash vsega na urejenih policah pri roki. Lepo se imej Marko Veno Taufer Marku Kravosu 12. julija 2017, eno minuto pred poldnem Dragi Marko, Jolka je ena fejst gospa. Sem nashel en shopek njenih prevodov, poslala mi jih je nekoch in obsegajo pesmi od Melanholije drugega eshalona do nekaj pesmi iz Vodenjakov in she ene kasnejshe zbirke. Tule ti jih pripenjam, vendar sem opazil, da je nekaj zatipkanih besed. Kdor zna italijansko, bo, domnevam, zlahka opazil, katera chrka je shla po svoje. Sicer bo pa najbolj vedela, kaj je narobe Jolka sama, che bosh v dvomih. Predlagal bi, da si preberesh in vzamesh tiste, ki se ti zdijo najprimernejshe. Potem mi pa sporochi svoj izbor, da bom bral iste v originalu. Revija SRP 183 Jolki bom ob priliki povedal, da nisem nich klobase zavijal v njene prevode, pach pa imam tako shtalo od nereda, da ne vem, kje je kaj. Saj ona to dobro razume. Po tebi ji poshiljam najlepshe pozdrave. Tebi pa kajpak tudi. Prisrchno, Veno Marko Jolki 23. julija 2017, 37 minut kasneje Draga Jolka, Veno se mi je zhe oglasil: priponka v pismu, ki ti ga preposhiljam, pa obsega celo zbirko tvojih prevodov. Ima res kar nekaj »kacad«, morda lahko ti precheshesh, da ne bo Taufer she kam poshiljal tvoje sadezhe z napako. In se jaz ne bom muchil z iskanjem izvirnikov. Lahko noch Marko *Da bodo bralci razumeli: Kacada v triestinshchini in cazzata v italijanshchini, pomeni pizdarija, kozlarija, bedastocha. Che Veno zve, kako Marko privatno imenuje njegove mojstrovine s pogreshkami, je nevarnost, da ga s kolom po glavi, in prav mu bodi, in adijo zamejski pesnik. Jolka Marku dve uri kasneje Dragi Marko, jaz sem mu prevedla she vech, nekaj pesmi je v zborniku Vilenice, med njimi je tudi nekaj zhe objavljenih, ti bom poslala vse skupaj, ti pa njemu povej, naj da na en sam kup tiste samo enkrat objavljene. Sedem prevodov pa ne najdem ne v tvojem kupchku in niti v Vilenici, v knjigi pa so pesmi oznachene kot prevedene, reci mu, naj jih poishche. Che ni zavijal vanje, kot pravi, klobas, in niti uporabil v stiski namesto toaletnega papirja, mora imeti te prevode, in sicer: Balada o dezhevni dobi / Ballata del periodo di pioggia, Ljubezen I / Amore I, Vodnjak / La fontana, Kenguru / Il canguro, Kaj dash / Che cosa dai, Stopinje / Impronte in Mrtvashka kost III /Osso di morto III. Naj ne pozabi, tudi ti ga spomni, da je bil nekoch davno stoodstotno preprichan, da mu bo zastonj (povero illuso!) objavil Guido Leotta, glavni pri Mobydicku iz Faenze (krasen zalozhnik, umrl je pred tremi leti, ta hip sem prebrala in zvedela iz spleta, niti 57 let star!!!!! Dusha me je zabolela. Pripravljal se je z vsem zharom, ki ga je bil sposoben, na 30 letnico kulturnega vsestranskega delovanja. Res, nadvse 184 Revija SRP 184 ljubezniva in razgledana oseba, kar se da prisrchen, ni mi vseeno, da ga ni vech.) Pri njem sem tiskala kar tri dvojezichne zbirke: Braneta Mozeticha, Parole che bruciano / Besede, ki zhgejo; Vanjo Strle, Quale fuoco / Kateri ogenj in Aljo Adam, La danza del mandorlo / Ples mandljevca. No, zato sem Venu toliko prevedla in she polno nedokonchanih prevodov imam med stranmi v njegovih zbirkah. Bil je tako sveto preprichan, da bo Italija kar padla vznak, da je she mene uveril, da se lahko zgodi kakshen chudezh, pa se ni. A ko bi bil pripravljen primakniti kakshen drushtveni tolar — saj je bil tam bog in batina — ko bi prostovoljno zhrtvoval kakshen svoj centek, bi se dalo scimprati kaj hvalevrednega. Shkoda, da se ni. A take pershone, imenovane kulturni pocarkljanchki na kvadrat in kub, hochejo vse zastonj, pa she hvala naj jim rechemo, ker niso imeli nich proti, da se mi — uboga raja kot marljivi palchki — ukvarjamo z njihovimi muzami in prevajamo njihove mojstrovine, od tebe imenovane malodane nesposhtljivo ... saj vesh kako. Fant, dosti si upash. Kaj pa che bi tudi Veno imenoval tvoje pesmi s kakshnim shkratom »kacade«? Kako bi sprejel metodo milo za drago, filter gor, filter dol? Zveni pa hecno, da je kaj. In malo manj kot prisrchno. Upam, da sem popravila vse, sem zhe malo slabovidna, in je mozhno, da sem kaj spregledala. Che kaj opazish, me pocukaj za rokav. Ja, ta povsem neprichakovana novica o Guidovi smrti v Faenzi me je prav presunila. Bo tudi Vanjo, ki jo je pred nekaj leti povabil na vechji festival in je prishla domov vsa vesela, skoraj vzhichena. Krasno se je imela, mi je povedala in sem se z njo veselila. Alja Adam pa se ni vzhivela, spet shkoda, najvech je bilo krivo, mislim, neznanje italijanshchine in da je bila med samimi lashkimi povabljenci, lahko bi se pridruzhila Vanji, omenila sem ji, da bo tudi ona, pa je menda ni v sili in potrebi niti poiskala, italijanski pesniki in pesnice pa angleshko bolj slabo govorijo, che jo sploh, in se medsebojno niso znali kako drugache animirati. Skratka polomijada na celi chrti. Zgodi se. Morda je Alja prevech prichakovala, se sama nich potrudila in vsa razocharana odhitela domov chisto na zachetku. Verjetno, morda pa se motim, ker smo le razlichno zapecheni, eni premehko, drugi pa bolj gosto zameseni, vajeni na slabo vreme. No, pika, zaneslo me je. Pa saj sem ti v bistvu povedala vse. She to. Za namechek. Ker nisem vedela, ali bom Venove pesmi nashla, on pa she manj, sem chez chas pisala Anni Santoliquido v Bari, naj ona poishche v neki zhe davni shtevilki njihove revije Tauferja, che ni prenaporno zanjo brskanje po urednishkem arhivu in seveda, che se she spominja. Chez nekaj dni sem prejela iz Apulije pesmi Tauferja v separatu, prekrasno prezentirane z njenim predgovorom, z vsemi podatki in s platnicami revije, kjer je izshlo. V spremnem pismu pa te prijazne besede, jih bom skrajshala in prevedla: Seveda sem nashla pesmi Vena Tauferja, ki se ga dobro spominjam. Se spominjam tudi njegove zelo simpatichne Revija SRP 185 zhene in prijaznega lipishkega vzdushja. Jutri ti vse fotokopiram in ti poshljem po navadni poshti. Nadvse prisrchno ju pozdravi v mojem imenu. Ta privlachen separat — 12 strani v italijanshchini, katerim bi Veno lahko dodal she pesmi v izvirniku, bi bil zelo primeren za nastop na Repentabru. Navzochim — slovenskim in italijanskim poslushalcem se bi pesnik prav zapisal v spomin in z njim seveda slovenska poezija. Pa se ne bo. Poznavshi nashe obichaje, bo Veno zdrdral nekaj svojih pesmi, Roberto Dedenaro pa iste zdrdral, pardon, prebral v italijanshchini in bog te zhivi nastop, nima smisla, da bi se za slovenske »kacade« s shkrati ali brez kaj prevech trudili in prizadevali, ko chisto zadostuje, da nekaj pach zdrdrash. Saj drdranje, v pomanjkanju boljshega, lahko shtejemo za nekakshen surogat muzike. In navsezadnje rajshi njen nadomestek kot nich. Lep pozdrav jolka Pa she to, bralcem ... tudi brezfiltra Neki moj prijatelj slavist in primerjalec, vsakich ko me srecha ali obishche, me spotoma tudi radovedno vprasha: Ali se she vedno tako vneto ukvarjash s tistimi tvojimi abotnostmi (!), ali se je z leti vnema do slovenske poezije le nekoliko ohladila? Ko mu odvrnem: She vedno in she z vechjim zharom, — se malo manj kot skremzhi, kot da bi pozhrl zhlico ricinusa, in nejevernost se mu zapishe kot debel klicaj na obrazu. Ne smem mu povedati, njemu zhe ne, da Marko njegove abotnosti za mojo poezijo imenuje she slabshe, saj ko bi slishal za »kacade«, bi se verjetno abotnostim pri prichi odrekel in jih tudi sam nadomestil s trzhashkimi pizdarijami in mi jih potem tako aranzhirane serviral ob vsakem naslednjem srechanju tja do smrti. Se moram zavarovati pred to hudo uro. In she to kot zakjuchek Ochividci so mi povedali, in tudi v cajtengih je pisalo, da se je na repentabrsko lirichno slavje — navkljub neznosni pripeki, ki zhe dolgo pesti tudi Kras — zbralo nenavadno veliko ljudi, kakih 150, in med njimi tudi veliko Italijanov, procesija do treh kipov (Srechka Kosovela, Iga Grudna in Umberta Sabe) z bralnim ritualom je trajala kar nekaj zhivahnih in sproshchenih ur, pogreshali so le ozvochenje, se pridushali, da prihodnje leto ne sme izostati, da bodo poezije — tako ali drugache imenovane — delezhni vsi, tudi tisti bolj oddaljeni od prizorishcha, ne le najblizhji, skratka ... manifestacija, kot se shika, vredna, da je po nemarnem nisi zamudil, pach pa bil zraven. In to chloveka moje sorte, ki je vse svoje zhivljenje tako rekoch 186 Revija SRP 186 zatavshal za poezijo — abotnost gor, pizdarija dol — neznansko veseli. Domnevam, Marko, tudi tebe in vse po vrsti, kar nas je ... ljubiteljev poezije. In spet vsaj delno o shkratih in podobnih netochnostih, pa odvechnih povrshnostih in drobnarijah, ki so jih nashe knjige polne (Le na nekoliko drugachen nachin: o takih, ki se za tvojim hrbtom pritihotapijo in tebi se niti ne sanja o njih, oni pa kar naprej tiskano preobrachajo in napishejo, kar se njim zdi, pa che je prav ali narobe. Preverjanje redko komu she lezhi, itak s(m)o vsivprek nezmotljivi, shkoda chasa.) Ti pa se potem znajdi, tudi med pravljicami, ki si jih pogosto zelo radi javno pripovedujemo. In nekaterniki vanje tudi verjamejo ali se tako delajo. (O Marcu Alynu kdaj drugich, ne pozabi!) Zaradi lepshega ali grshega, ve samo gospod bog. Nam se same od sebe odlepijo z jezika in stechejo kot informacije iz prve roke med bralce in poslushalce. Pa me vprashajo: Ti, ki o Srechku Kosovelu in njegovih najblizhnjih sorodnikih vesh kar precej, ali je Srechkova sestra Karmela, izsholana pianistka, res zhivela v ... Shvici? To sem nedavno brala v knjigi Josipa Ostija Duhovi hishe Heinricha Bolla. Odgovorila sem znanki: Ne, ni res. Prekrasen roman in vech kot roman, ki ga je izdala lani Mladinska knjiga, in v romanih lahko napishesh karkoli. Si lahko to in ono poljubno izmishljujesh in prodash za chisto zlato. Glavno je, da zveni verjetno, da ne obvisi v zraku in ni za lase privlacheno. Mislim pa osebno, lahko se motim, to mi lahko pove le avtor, da se ni shel izmishljevanja, enostavno se je zmotil, v naglici namesto Avstrije se mu je zapisala Shvica, kot se marsikateremu tujcu napishe Slovashka namesto Slovenija in obratno, ker v zemljepisu nismo ravno odlichnjaki, zhal. Urednica Nela Malechkar in jezikovni pregledovalki Nusha Mastnak in Alenka Kobler pa najbrzh tudi niso v kosoveliani povsem doma, nich hudega, nihche od njih tega ne zahteva, knjiga navkljub tej shvicarski pegici ostane prekrasen roman in vech kot roman, en sam bralni uzhitek. Saj konec koncev nismo nezmotljivi papezhi, imamo sveto in posvetno pravico, da se tu pa tam tudi motimo, pri nas bi celo kazalo, da nam pravico do zmote napishejo v ustavo, ker jo — brez tega — predramatichno dozhivljamo, ko se nam ta nezgoda pripeti. Tega nemalokrat ne moremo sprejeti, prevech boleche, da potem rajshi vztrajamo v zmoti kot priznamo na glas: sem kiksnil, pa kaj za to? Prava rech. Mimogrede recheno: kiksnili sta tudi lektorici, ki nista — pa bi morali — narochili tiskarni, naj na strani 353 chisto na zachetku popravi v naslovu ostrosstrelce. Da se jih znebijo v kakshnem ponatisu. No, pa she to omenimo: v tej knjigi, na strani 309, je Osti, tokrat iz chiste ali gole povrshnosti navedel narobe celo ime zalozhbe — Venila editrice, namesto Venilia editrice, in ime njegovega najbolj odprtega in velikodushnega italijanskega zalozhnika Giacoma Luzzagnija iz Padove, ki ga je preimenoval v Lazagnija. Ko Revija SRP 187 bi pa samo odprl splet in sebe pa svojo trijezichno zbirko dopadljivo navedel, saj mu jo je ta zhe pokojni sicilijanski zalozhnik in priseljenec v severno Italijo, v okolico Padove, prvi objavil, bi ob branju in navedbi pravilnih podatkov ter ob pogledu na zhivost te she vedno vsestransko razgibane in dinamichne zalozhbe, ki redno she vedno izdaja tudi dolgoletno ... (novo) literarno tribuno (La Nuova Tribuna Letteraria), lahko tudi obzhaloval, da si je bolj po ne-vednem kot po nemarnem zapravil velikega prijatelja, ki bi mu vrata v Italijo ne samo odprl na stezhaj in mu nesebichno pomagal do kar se da nagle afirmacije, marvech bi poleg njega lahko promoviral s kakshno izchrpno antologijo tudi slovensko in bosansko literaturo. Bili so ochitno vmesni chasi in marsikomu — recimo kruhu kruh, in vinu vino — Drushtvu slovenskih pisateljev — ni bilo she povsem razvidno, kam bo — po zatonu Juge, v katero smer — (s)krenila karavana, ki ji zadnja desetletja pravimo Evropa, in mi smo njen del(chek); in vchasih se zdi, kot da roma ali blodi brez kompasa. Kam? Bogsigavedi, a prej ko slej bomo zvedeli vsi. Boljshe je, da ne mislim — bo, kar bo — in obrnem stran in se zbogam z danostjo, ki navsezadnje, kljub napakam, ki so bile storjene, ni chisto zgubashka. Ponovno priporocham bralcem, naj le sezhejo po knjigi Josipa Ostija Duhovi hishe Heinricha Bolla. Jim bo skoraj gotovo vshech. Ko gredo v knjizhnico, naj na hrbtni strani knjige preberejo pesnitev Borisa A. Novaka Kdo se smeje med Duhovi hishe Heinricha Bolla. Che jih nisem jaz preprichala, da odprejo knjigo, jih bo gotovo ta Novakova popotnica romanu v chast s silno posrechenimi in domiselnimi igrami besed. Zhelim prijetno branje. Ista nachitana znanka, ki me je sprashevala po Karmeli Kosovel, me je vprashala tudi, kako se je konchala ... malce neprijetna shtorija z dvojezichno zbirko menije lep ta svet / a mepiace questo mondo Toneta Pavchka, s kar bogatim dodatkom pesmi njegovih otrok, in sicer pokojnega Marka in hcherke Sashe. Zbirka je izshla pri ZTT-ju v Trstu izpod mojega peresa, s spremno besedo Sashe Pavchek. Ne vem pa she vedno, zakaj, in to shele po izidu knjige in njeni predstavitvi v Ljudskem vrtu v Trstu, kjer je celo sama nastopala in brala ochetove, bratove in svoje pesmi, je Sasha na vsem lepem prepovedala njeno prodajo, dokler v notici o bratu sploshnoznani in resnichni podatek, da je ... rojen 21. 3. 1958 v Ljubljani, 11. 9. 1979 sije vzel zhivjenje v Sechi. Pokopan je v Ljubljani, ne zamenjamo z ... rojen 21. 3. 1958 v Ljubljani, umrl 11. 9. 1979, pokopan je v Ljubljani. Sprva je bilo celo recheno, da che omenim samomor, moram zamolchati kraj Secho, che pa omenim Secho, moram zamolchati samomor. Ochitno je za tem Sashin odvetnik (nota bene iz odvetnishke pisarne Cheferin — kar malce strashljivo!), ki je pisal trzhashki zalozhbi kot Sashin zastopnik o prepovedi prodaje, dokler ne zadosti njeni zahtevi. Saj od takrat je z mano, glavno krivko — jaz sem namrech izbrala pesmi, jih prevedla in uredila knjigo, njo pa prosila za spomin na ocheta — pretrgala vse 188 Revija SRP 188 prijateljske in diplomatske stike, kot da me ni, kar je zame, ki sem chustveno precej mehko zapechena in dokaj ranljiva, zlasti presenetljivo in domala neverjetno. Od chasa do chasa preberem njeno spremno besedo k ochetovi zbirki, kjer je kar prevech stavkov posvechenih meni in zvenijo, ne boste verjeli, kot slavospev ali ljubezenska deklaracija. Che to zharko naklonjenost primerjam z drugimi bolj ali manj ali le za silo vrochimi, ki sem jih bila tekom zhivljenja delezhna, moram priznati, da je bila ta najkrajshe sorte. Niti dobro ni zagorela, ko se je sesula v pepel. Jaz pa sem mislila, da bo trajala vechno, tlela kot neugasljiv luminchek she po smrti. Chudne prijatelje si izbiram, me je preblisnilo, obljubljajo mi monti e mari (mi bi rekli bolj kmetavzarsko: rit in glav'co), dajo pa bolj malo, in she tisto si vchasih vzamejo kar zgrda nazaj. Pochutim se — nich manj? — kot Jezus Kristus: tudi on si je izbral kar nekaj pridanichev za prijatelje in sodelavce, pa she vsevedni bog je bil. Eden ga je prodal za 30 zlatnikov, drugi zatajil she preden je petelin trikrat zakikirikal, tretji je in ni vanj verjel, moral ga je obvezno potipat, che je ta pravi ali kakshen simulant, podtaknjenec, in shele potem se bo izrekel, chetrti, ki ga je sprejel shele post mortem, je na zachetku, ko so bili za to chasi ugodni, kar dolgo preganjal njegove privrzhence, potem pa plashch s cajti obrnil in je, kot je tipichno za ... vechino konvertitov, v gorechnosti in tudi fanatizmu prekosil vse. Znanki sem rekla, da me veseli, da mi je postavila to vprashanje, a da ne vem, kaj je Sasho prijelo ali pichilo, da se je, ne da bi nas vnaprej opozorila, zatekla k odvetniku (drag shpas!) z zahtevo, da zamolchimo nekaj, kar se je resnichno zgodilo: samomor, o katerem chivkajo zhe vrabci in shkorci na strehi, in brez katerega — bodimo iskreni — bi bila tako njegov oche kot ona, pesnishko vzeto, domnevam pol manj zanimiva in vsekakor chisto drugachna. Edini, ki bi morda profitiral, che bi pisal potem vsaj tako dobro ali malo boljshe, kot je zachel, bi bil Marko, a o tem ne bomo nikoli nich zvedeli, ker si je s samomorom zbil pero iz rok in se prikrajshal za vse druge mozhnosti. Vinko Moderndorfer je o posledicah tega dejanja silno tenkochutno spregovoril v pesmi z zelo dolgim naslovom, ki ga bom prav zaradi tega preskochila: zhhiveti kratko ali krotko je rekel se odlochil za kratko in ni rachunal da zadnjich ne more biti vech prvich da ni nujno da konec pomeni zachetek nechesa nepredstavljivo novega ni mislil tako dalech ostal je na drugi strani nakljuchja mogoche pomote ali samo objestne nesreche che pa je tekel in spreminjal strugo spremenil goro nespremenljivo obrnil na glavo kajti samo nekaj pa cheprav Revija SRP 189 krotko lahko sanja diha se dotika zbuja in odpira ochi v neznano ostalo je dolga praznina ki sploh ne ve da obstaja Znanki sem shaljivo dejala, da Sashi ne bi zamerila posega odvetnika, che nam bi ga poslala na vrat, ker smo zagreshili oziroma spregledali dva shkrata, ki prav klicheta po popravku, in sicer na strani 159 na koncu navpichne opombe ossessione (manjka en s) in na koncu strani 229 nismo popravili letnice izida Angelov,, ki ni 2011, pach pa 2012. Mea culpa, prosim, popravite. Da nas pa ustrahuje s tozhbo, ker sem poshteno navedla resnichen podatek, to pa je zhe skregano z zdravo pametjo in povsem navzkrizh s pojmom pravne drzhave, kjer je to mozhno in celo uresnichljivo, ne pa vnaprej izkljucheno. No, kar je, je, zalozhba — z mojim zhegnom — je pristala na popravek za Pavchke oziroma imetnike Markovih avtorskih pravic ochitno motechega podatka, ker si ne more privoshchiti zgube chasa s takimi malenkostmi in nonsensi, in je knjiga spet na prodaj. Jaz pa se s tem ne mislim vech obremenjevati. Tu in tam se bom le chudila, zakaj si je Sasha to knjigo brez vsake potrebe nekoliko ali precej zagrenila, namesto da bi se je samo veselila, in z nami celo delila radost, saj je chisto spodobno delo zlasti v njihov prid. Moj prijatelj Renzo Sanson, nedavno upokojeni novinar trzhashkega dnevnika Il Piccolo, nadarjen pisatelj in publicist, chlovek shirokega obzorja, se mi je o njej in o vseh treh Pavchkih razpisal s samimi superlativi. Bil je na predstavitvi, kjer le mene ni bilo, ker sem obolela, in si kupil zbirko, ki je ne more prehvaliti. Obljubila sem mu, da bom, ko utegnem, pismo prevedla in ga kje objavila, kopijo s prevodom pa poslala tudi Pavchkovi vdovi in hcheri, kar jima bo verjetno vshech, pa... pa pa pa ... mi vedno zmanjka chasa, ali kaj bolj nujnega ali neodlozhljivega ima pach prednost. Torej kdaj drugich, upam. 190 Revija SRP 190 Franjo Franchich MORJE ZHALUJE Z UMRLIMI PESNIKI: NICH, NICH, NICH, MANJ KOT NICH ... Bil sem tam, v dvorani pozabe, Gregor Strnisha je sedel z rokami v narochju, brez pogleda zapisa, samo iz spomina verzi je ritmichno nizal Vesolja podobe, nich, nich nich, manj kot nich ... enako kot Jure Detela, ki je imel fotografski spomin, govorili smo, pa kaj, che nam pozhgejo knjige Dostojevskega, Rilkeja, Jenka, ki ga je tako ljubil, Jure ima vse te verze vtisnjene v spominu, v mali zvezek je zapisoval roman z naslovom: Plachilo za moje stoletje, ki se je izgubil v vetru pozabe, nich, nich, nich, manj kot nich ... Feo Volarich je za prezhivetje delal kot krovec, ne spomnim se, da bi kdaj imel za pest drobizha, pach Desperado Tonic Water in tisti verz: najlepsha jutra so zjutraj, nich, nich nich, manj kot nich ... neshteto je zgodb, neshteto podob in morje zhaluje za umrlimi pesniki, pochasi, ko chas pelje chez nas, pride jesen, zima se naseli v krvi, hud mraz je, Gregorjeva pesem nosi naslov Delirij, sam, v leseni uti v breznu vil Rozhne doline, brez luchi in ognja, kot zadnji brezdomec, v krchih prividov umira, nich, nich, nich, manj kot nich ... Jure v mrzlem februarju strada 34. dan, zlato rumen v obraz me trdno drzhi za roko, pridi, pridi kmalu reche, zadnji pesnik absolutuma ugasne, v polivinilasti vrechki zapusti tri male kovance, nich, nich nich, manj kot nich ... Feo, izgublja boj z zharecho lavo, izmuchen, prezharchen, brez pravih zhigov, uradniki so mu odrezali obe roki in glavo, dva dni pred njegovo smrtjo, bolnishko posteljo zapeljejo na Maistrovo 10, da skupaj z Gregorjem in Juretom gleda, kako uradniki rajajo, zhile so vse bolj napete, kalno stekleni slepi pogledi, ne vidijo Jureta, Gregorja, Feota, mnogih drugih, ki so berashko odshli, oropani zadnjega dostojanstva, zato morje zhaluje za umrlimi pesniki, nich, nich nich, manj kot nich ... Revija SRP 191 Dokumenti Ivo Antich CHETRT STOLETJA »SVETOKLETJA« (25 letnikov Revije SRP) S prichujocho shtevilko (135-136/2017, letnik 25) Revija SRP ali poenostavljeno Srp zaokrozha chetrt stoletja svojega izhajanja. Gre torej za »srebrni jubilej«, ob tovrstnih chasovnih simptomih pa je primeren nekakshen inventurni povzetek kot razmislek o prehojeni poti. Tukaj seveda ne gre za praznovanje (iubileum = lat. veselje, vriskanje), ki neredko deluje kot bolj ali manj »p(o)razne marnje«, temvech gre zgolj za skico delovnega postanka, ki naj »izmeri daljo in nebeshko stran« (recheno po Otonu Zh.). Srpova dosedanja pot se kazhe kot »trnova«, in to na specifichen politekonomski nachin (tudi v ozadju vseh pojavov v kulturi sta pach njeni pol/sestri politika in ekonomija). Njegovih petindvajset let pokriva svojevrstno, tako rekoch ekscesno medijsko zgodbo, katere izvor je v starejshi predzgodbi iz »svinchenega chasa« Juge, ki si je vsaj deklarativno prizadevala za t. i. socializem s chloveshkim obrazom. Srpova 25-letnica je namrech skoraj natanko vzporedna z enako obletnico osamosvojene (z odjugo od-juzhene, razdruzhene) Slovenije, se pravi s slovensko varianto JVevropske (v glavnem slovanske) tranzicije iz socializma (nazaj) v kapitalizem. Kolikor je tranzicija sinonim za demokracijo, ta pa za (demokratichni) kapitalizem, gre spet za (deklarativno) iskanje »chloveshkega obraza« socialnega sistema; vprashanje, ali je kapitalizem »chloveshki obraz« socializma ali fashizma, tukaj seveda ostaja ob strani. Predzgodbo z zachetka 80-ih let preteklega stoletja naslavlja Bilten SShP (Sluzhba za shtudij programa) RTV Ljubljana (od leta 1990 RTV Slovenija). Vsaka revija je nacheloma in v svojem daljshem praktichnem delovanju skupinska zadeva, vendar je potreben tudi individualni spiritus agens, ki je radikalno osebno zavzet za dolochen medijski projekt. She posebno to velja, che gre za (pre)drzen projekt eksplicitne neodvisnosti zunaj obichajnih politichnih, komercialnih in slavohlepnih interesov, kot je zasnovan Srp. Rajko Shushtarshich, sociolog s posebnim posluhom za filozofijo in literaturo ter likovno umetnost, je taka kljuchna, pogonska oseba zhe od biltenske predzgodbe na RTVL, kjer je bil usluzhbenec, zlasti pa nato skoz vso zgodbo Srpa (cheprav spochetka kot odgovorni urednik ob glavnem Franciju Zagorichniku; nekaj chasa je bil odg. ur. tudi Matjazh Hanzhek). To njegovo skoraj polstoletno medijsko delovanje je v bistvu en sam, obojestransko nepopustljiv boj med individuumom in institucijo, med formiranim 192 Revija SRP 192 »jazom« in formiranim »nadjazom«. Etnos, ki hoche presechi stanje folklorne chrede, v procesu avtorealizacije kolektivne identitete potrebuje razlichne institucije (prosvetne, verske, obrambne itd.), ko pa so te vzpostavljene, se znotraj njih neizogibno pojavljajo antagonizmi med posameznikovo nekonformistichno kritichno refleksijo in rigidno pragmatiko institucionalne mashinerije. Shushtarshichev spopad z institucijami ni bil le obichajno lepodushnishko, bolj ali manj orokavicheno »izrazhanje nezadovoljstva«, temvech je shlo — in she vedno gre — za kruto dramatichen boj z »windmills« (angl. oznaka je primerna zaradi univerzalnosti orwellizma z lokalnimi modifikacijami), v katerem so ga doletele sankcije institucionalnih centrov mochi zhe pri Biltenu, kasneje so bile vchasih perfidno primitivne (na primer prozorna finta s »pomanjkljivo dokumentacijo« ob prijavi Srpa na razpis ipd.), ob sedanjem »jubileju« pa so kulminirale v sodno-dacarsko hajko povampirjene birokracije. Po preimenovanju »Sluzhbe za shtudij programa« (RTVL) v »Sluzhbo za raziskovanje programov« (RTVS), ko je bilo jasno, da z menjavo imen institucije le »menjajo dlako«, se je Shushtarshich odlochil za avtonomno, v jedru samizdatno revialno publikacijo kritichnih refleksij delovanja masmedija RTVS zunaj te institucije. Kratici SRP je dal nov pomen z izzivalnim poudarkom vrednot (svoboda — resnica — pogum; sicer sploshno »brezpredmetnih«) in zasnovani reviji postopoma izoblikoval smernice: od kritike enega samega medija-institucije (RTVS) kot »vzorchnega primera« h kritiki vseh hierarhij v sistemski mashineriji mochi (diskurzivni sakrilegij, svetokletje: hieros gr. svet, posvechen), shiritev kroga sodelavcev in vsebin v vse zvrsti literature ter v likovno umetnost (tudi fotografija, karikatura, strip — Srpova likovna priloga je revialni unikum, z urednikom Damirjem Globochnikom je postala slovenska likovna antologija), prehod v izvirno slovensko pisavo (posodobljeno) bohorichico, aplikacija interneta z e-publikacijami in naposled she dodatni dvojezichni (slovensko-angleshki) obchasnik LIVES Journal., namenjen posebej izbranim tekstom z isto likovno prilogo. Tako se Srpova zgodba pokazhe kot maratonska hoja po robu ali skoraj idealno realizirana izkushnja »roba kot zaloge« za »marginalno analizo« kot proizvodnjo kritichne refleksije na obrobju hierarhichnega sistema (refleksija z roba hkrati sama sproti proizvaja ta rob, zato je tudi »derridajevski« rob filozofije, mishljenja, literature, pisave); pri tem niti oznaka alternativnosti, ki je bolj ali manj obrabljena, ne zadoshcha. Bolj bi shlo za »podzemeljsko« vztrajnost ali kontinuiteto »izvrzhenosti«, aktualizirano z izkushnjo kontinuitete tranzicije ne kot preloma, temvech kot kameleonsko pragmatichnega nadaljevanja predhodnega konteksta, iz katerega so mnogi disidenti »tranzicirali« z elitnih pozicij na she elitnejshe, nekateri so se sploh tajkunizirali. Srp pa je vztrajal v svoji ves chas skrajno neugodni, zdrsljivi in izmuzljivi, odprto problematichni situaciji, v kateri je izid vsakega zvezka, vsaj glede na obichajno logistichno logiko, tako rekoch neprichakovan chudezh. Kljub vsem administrativnim poskusom onemogochanja »nebodigatreba«, kljub zasmehu in ochitkom o ekskluzivnosti, hermetichnosti, kontroverznosti, trmoglavosti, psihopatstvu, anahronizmu in anarhoidnosti ter ogrozhanju slovenskega jezika s Revija SRP 193 »tujo« pisavo — je ob/stal (Trubar: »stati inu obstati«) na svojem delu roba v outsiderskem »blackoutu« ali v kontumacu, kjer je poleg obichajnih prispevkov dajal mozhnost (ponovno) spregovoriti — izvirno ali v prevodih — tudi pozabljenim, spregledanim, zavrzhenim, odrinjenim avtorjem, ki pa nakazujejo marsikatere zanimive, nekonvencionalne, mestoma celo preroshke poglede. Srpovih 25 letnikov, ki so tudi za vechino milostno sprejemajochih knjizhnic le chudashki balast, prej ali slej namenjen chishchenju polic, vsemu navkljub zhe z vidika golega dejstva pomeni markanten — natisnjeni in elektronski — publikacijski opus. 194 Revija SRP 194 Svojskost Revije SRP Vodilo Revije SRP so tri vrednotne orientacije individua, tega ne nepomembnega drobca v sistemu institucij. Te vrednote so: Svoboda, Resnica, Pogum. Pomembne so, vsaka od njih posebej, pomembno je prezhemanje teh vrednot. Tak namen ima tudi urednishtvo Revije SRP, ki izhaja v posodobljenem prvotnem slovenskem chrkopisu bohorichici, katere utemeljitev predstavlja Zbornik 2001 Bohorichica. Revija SRP 195 Sama ustvarjalnost in avtonomija, njuna utemeljenost v raziskovanju, nachelno in sploshno nista vprashljivi, nihche, skoraj nihche ne bo nasprotoval takim usmeritvam. Problem se pojavlja shele na konkretnem nivoju, kot tak je nerazviden in skrit ali zhe prikrit in s tem tezhko reshljiv. Problem ukinjanja ustvarjalnosti (in avtonomije) se kazhe v shtevilnih, a na videz nepomembnih malenkostih. Lahko jih ne vidimo ali pa se moramo spustiti na nivo konkretnosti, to je na nivo ukvarjanja z malenkostmi in postati malenkostni. Institucija brez spomina je kakor podjetje brez knjigovodstva, mochni in mogochni v njej pochno, kar jih je volja, ker vse, kar pochno, utone v pozabljivi zavesti chasa. a ne gre za chas, ampak za dejstva zavesti, kjer chasa ni, je samo trajanje, obche vrednote so neposredna dejstva zavesti, vsakomur dojemljive, preverljive, nihche jih chloveku ne more ne dati ne vzeti, ne sistem ne institucija ne propaganda, tudi kulturna ne, samo che to sam hoche, jih bo nashel le v sebi, sebstvu svojem. 196 Revija SRP 196 »Torej vsako bitje, ki obchuti svojo eksistenco, obchuti zlochin pokorjenosti in tezhi k svobodi; che se she zhivali, ki so udomachene za sluzhenje chloveku, lahko podrede shele potem, ko jim zatro nasprotno zheljo, kakshna nesrecha je to lahko za chloveka, ki je edini resnichno rojen zato, da zhivi svobodno. Napravila ga je nenaravnega do te mere, da je izgubil praspomin na svoje prvobitno stanje, in na zheljo, da ga ponovno ozhivi ... Vedno pa se najdejo eni, srechnejshi od drugih, ti, ki so rojeni pod srechno zvezdo, ki obchutijo tezho jarma in ne morejo vzdrzhati, da bi ga ne stresli, ti, ki se nikoli ne navadijo na jarem ... Ko bi bila svoboda povsem izgubljena, zunaj tega sveta, bi jo ti ljudje ozhivili v svoji predstavi, obchutili bi jo v svojem duhu in jo she vedno uzhivali. Suzhenjstvo nikakor ni po njihovem okusu, celo ko je to okrasheno, ne! ...« Ftienne de LLa Boetie