LETO i@2!© — ŠTEVILKA. 17.
Pred lessnsko setvijo.
Vsak kmet dobro ve, da mu samo dobro zagnojena zemlja vrže pridelek, ki ga zadovolji. Vsak peti slovenski kmet je prepričan, da mu umetna gnojila znatno povečajo njivske žetve in travniške košnje. Komaj pa vsak deseti slovenski kmet se poslužuje umetnih gnojil. In vendar brez njih ne bomo nikdar dosegli toliko pridelkov, da bi mogli dobič-kanosno gospodariti.
Poglejmo malo okoli po državah, ki korakajo naprej v kmetijstvu. Povsod vidimo, da je začel napredek šele tedaj, ko so se oprijeli z vso silo gnojenja z umetnimi gnojili. Tako je na primer Nemčija uporabila lani 736.000 vagonov umetnih gnojil, Japonska nad 250.000 vagonov, Italija okrog 320.000 vagonov itd. Ali mislite, da bi kmetje v teh državah uporabljali v taki meri ta sredstva, če se ne bi že davno prepričali, da zamo-rejo samo ž njimi dobičkanosno go-| Spodariti in da se jim ž njimi vloženi kapital ne samo vrača ampak tudi dobro obrestuje. Koliko je pa Slovenija lani uporabila umetnih gnojil? Samo okrog 650 vagonov. To je odločno premalo; posebno če pomislimo, da je bivša Kranjska pred vojno na-rocevala letno že blizu 100 vagonov.
Zakaj pa se - toliko priporočajo nmetna gnojila? Zato ker se samo s tem sredstvom, v zvezi z dobrim obdelovanjem zemlje, more zvišati pridelke zemlje in s tem znižati stroške za pridobivanje zemeljskih dobrin.
Naš kmet leze stalno v dolgove. Njegovo gospodarstvo propada in pride dan, ko mu pojde vse na boben. Kako pa se more rešiti? Samo na ta način, da kolikor mogoče zmanjša stroške pridelovanja, istočasno pa poveča pridelke. Zemlja njegova je
vsled stoletnega obdelovanja že izčrpana, mu torej ne more veliko več dati sama od sebe. Domačega gnoja ima premalo. Mora ga torej vsaj deloma nadomestili z umetnimi gnojili-Ta nudijo rastlinam dovolj hranil, ki jim jih zemlja ne more več dati. In ž njimi bodemo lahko zvišali pridelke vsaj za polovico več nego jih sedaj dobimo. Dokaz temu so številna uzor-na posetva dobrih, umnih in izobraženih kmetovalcev, ki iim njih zemlja da večkrat še enkrat toliko kakor nemarnemu in starokopitnemu sosedu. Če pisana in živa beseda ne zaleže, naj pomagajo vsaj ti zgledi, ki jih je po deželi povsod dovolj.
Marsikateri kmet bo pa ugovarjal, češ, poskusil sem umetna gnojila, pa na moji zemlji niso učinkovala. To sredstvo je morda za druge zemlje, za mojo ne. Ali pa je gnojilo slabo.
Ni gnojilo krivo, če ni učinkovalo, ali pa celo škodovalo-, ampak kriva je slaba uporaba in pa morda tu pa tam tudi vremenske ali druge razmere. Če si pognojil travnik s superfosfatom in kalijevo soljo, pa je prišla voda čez, seveda je umetno gnojilo zgubljeno. Ali pa če si gnojil samo s kalijevo soljo travniku ali žitu, tudi ne boš imel uspeha, ker je zemlji predvsem manjkala fosforova kislina v Tomasovi žlindri oziroma v superfosfatu ali pa še celo dušik v čilskem solitru.
Umetna gnojila, ki se izdelujejo v državi ali ki se uvažajo, so vsa dobra in učinkovita, kajti so pod državnim nadzorstvom in morajo imeti določeno množino redilnih snovi. Če ne učinkujejo, je kriva nepravilna uporaba, ob nepravem času ali k nepravim rastlinam.
Bliža se jesenska setev ozimine:
pšenice, rži in ječmena. Kako bode-mo tem gnojili? Pri nas sejejo ta žita navadno po detelji ali po krompirju, potrebujejo pa največ fosforove kisline. Ta snov je v superfcsfatu, v Tomasovi žlindri ter kostni mcki. — Ker pa ti zadnji dve gnojili prepočasi učinkujeti, niso prikladni za žita. Za nje je najboljši superfosfat, ki se hitro razstopi in ga rastline lahko užijejo. bodemo k vsej ozimini že pred setvijo potrošili po zorani njivi do 300 kilogramov superfosfata na hektar, oziroma 170 kg na oral ali joh. Jesensko gnojenje ozimine s superfosfatom da obilo klenega zrnja.
To pa ne zadostuje vedno. Ker primanjkuje večini naših zemlja tudi kalija bodemo ob istem času potrosili polovično množino kalijeve soli. Ta bo znatno pospeševala zoritev žita v prihodnjem letu.
Pšenica in ječmen sta žiti, ki potrebujeta tudi precej dušika, posebno v začetku svojega razvoja, če ni zemlja premočno gnojena. Tedaj potrosimo štirinajst dni po setvi na suho zeleno setev 80—100 kg čilskega solitra na hektar. Dušik v tem gnojilu pride takoj v korist rastlinam, ki se bodo bujno razvile, krepko vkoreničile in razkošatile, da bodo zimo lažje prestale.
Tako moramo gnojiti ozimnim žitom, če hočemo dobiti visoke pridelke.
Zatirajte predenico.
Letos opažamo na deteljiščih zelo mnogo predenice, ki ogroža ne samo košnjo detelje, ampak še toliko več pridelovanje semena. Proti tej škod-ljivki se moramo boriti z vsemi sredstvi. če hočemo ohraniti naše njive neokužene in dobiti čisto seme. Ne zadostuje pa, če se posameznik bori proti tej zajedalki naše detelje, ampak proti njej morajo nastopati vsi pridelovalci detelje in lucerne.
Država že skrbi s tem, da nadzira prodajo semena, ki mora biti popolnoma čisto predeničnega zrnja. Toda
s tem še ni vse doseženo. Predenica se širi na različne načine: ptice jo nosijo iz ene njive na drugo; z gnojem pride na njive in se na ta način razširi; veter jo zanese iz sosedove njive ali iz travnikov; človek jo prinese na čevljih ali obleki iz enega zemljišča na drugo itd. Torej okuže-nje je težko popolnoma zabraniti.
Pač pa lahko omejimo škodo tedaj, ko se je predenica pojavila na njivi. Takoj ko zapazimo to zajedal-ko med deteljo, vsekakor pred cvetjem, skrbno in previdno pokosimo okužena mesta in še približno en meter okrog ter pograbimo vso košnjo. Nato jo spravimo v vrečo, odnesemo z njive in sežgemo. Vsaka raztresena bilka je lahko izhodišče za novo oku-ženje.
Toda na steblu detelje ali lucerne, ki je ostalo na njivi, so se še ohranili deli nitkastega stebla predenice. Da uničimo tudi te ostanke, moramo okužena in pokošena mesta politi ali z raztopino čilskega solitra ali pa z enako raztopino zelene galice, ki sta oboje izvrstni sredstvi proti temu plevelu. Če se je predenica začela šele razvijati, zadostuje desetodstotna raztopina navedenih sredstev (1 kg ns 10 litrov vode). Če se je pa že močno razrasla in stvorila ob zemlji debelo plast svojega steblovja, tedaj moramo rabiti močnejšo raztopino, to je deset litrov vode in 1 in pol do 2 kilograma sredstva.
Ta raztopina uniči razen predenice tudi gornje dele detelje, pozneje pa požene ta zopet iz korenin.
Če je pa predenica napravila že seme, tedaj to sredstvo ne pomaga mnogo, ker se seme ohrani v zemlji. Tedaj pokosimo deteljo ali lucernos jo pustimo, *da se posuši na mestu, pogrnemo še s slamo, polijemo s petrolejem in zažgemo. Ogenj in njegova vročina ne umori samo predeničnega steblovja, ampak tudi seme. čim močnejši je ogenj, tem večja je verjetnost, da bo uničeno vsako zrno za-jedalke. Na ta način požgani prostor
moramo pa nanovo zasejati, kajti z ognjem smo uničili tudi deteljo. Boljše je pa, če ga zasejemo s travo, ker ji predenica ne škoduje.
Če je pa predenica napadla skoraj vse deteljišče, tedaj nimamo pravega sredstva, da bi jo mogli popolnoma zatreti. V tem primeru nam ne preostane drugega, kakor da tak prostor pokosimo, deteljo na njem posušimo in na njivi sežgemo. Tako pogorišče preorjemo in ga nekaj let držimo v takih kulturah, ki ne trpijo po predenici: okopavine in žita.
Zelo je letos paziti pri pridobivanju deteljnega semena iz okuženih deteljišč. Odbirati je deteljo za seme samo iz takih njiv in takih prostorov, na katerih je detelja še zdrava. Če pa pridobivamo deteljno seme samo za dom in imamo okuženo njivo, tedaj je edina pomoč ta, da na njivi od-biramo samo deteljne glavice iz zdravih mest in si od teh dobimo potrebno deteljno seme.
Vsi kmetovalci morajo po svojih mcceh skrbeti, da se škoda po tej zajedalki kolikor mogoče omeji. Gospodarska obvestila.
Če boste sadili.
Vsako delo se s pridom opravi, ako se izvrši o pravem času, s potrebnim prevdarkom in po temeljito premišljenem načrtu. Kako pa dela še večina naših sadjarjev? Ko se bliža pomlad, ali pa celo že potem, ko je sv. Gregor ;>zemljo odklenil«, šele začno misliti, da bi bilo dobro, posaditi kako sadno drevo. Drugi se pa spomnijo na to šele slučajno, ko vidijo na sejmu sadno drevje na prodaj, ali pa, ko opazijo soseda pri tem poslu. Seveda je potem vse skaženo, ker se dela brez prevdarka, brez načrta in prepozno.
Zato pa zopet in zopet opozarjamo sadjarje, ki imajo kaj zmisla za napredek, da začno misliti na nove nasade že sedaj poleti, ali vsaj zgodaj na jesen. Da bo pa ta prevdarek
lažji, naj dobro premislijo sledeča vprašanja:
1.	Kje bomo sadili? Najvažnejše vprašanje je to in torej potrebno da ga proučimo najprej. Poiskati in preiskati je treba prostor, ki bi se dal z dobrim uspehom izkoristiti s sadjarstvom. Takih prostorov je še dovolj po majhnih in večjih posestvih, ker bi morali vedeti, da sadno drevje uspeva tudi drugod po posestvu, ne samo okrog hiš, kakor mislijo staro-kopitni gospodarji. Koliko je še travnikov, košenic, pašnikov, meja po polju, ob njivah, ob potih itd., kjer bi lahko rastlo sadno drevje brez škode za druge pridelke. Prav tako bi v ugodnih legah lahko zasadili večje njive, prav posebno pa že opuščene vinograde in tudi tiste, ki jih mislite opustiti. Sedajle je čas, da pregledate posestvo in se odločite za prostor, ki ga hočete najprej zasaditi.
2.	Kakšen mora biti prostor, da bo uspeh že vnaprej zagotovljen? Tu moramo vpoštevati najprej lego in potem zemljo. Zavetne, tople lege so najugodnejše. Takih leg pa nima vsakdo, zato bomo zasajali tudi sla-bejše lege, ki jim bomo pa prilagodili sadno pleme in sorto. Zemlja naj bi bila po možnosti globoka in ne premokra, pa tudi ne presuha. Nekoliko bolj vlažne lege so pa vedno boljše nego presuhe, zlasti velja to za nas, ki gojimo sadno drevje v travnatem svetu. Po kakovosti tal bomo izbirali sorte. Vendar pa to ni vedno odločilno, ker z obdelovanjem in gnojenjem lahko izboljšamo najslabša oziroma najneugodnejša tla.
3. Kaj bomo sadili, ali jablane ali hruške ali koščičarje? Kakor rečeno, je tu merodajna pred vsem lega in zemlja dotičnega prostora. Odločimo se — če le mogoče — za tisto pleme, ki ima v sadni trgovini največjo veljavo in prihodnjost. Če hočemo pa pridelovati sadje samo dom, odločuje uporaba. Težje je pa
vprašanje sort. V tem oziru je mero-dajna bližnja okolica in pa sadni izbor za Slovenijo, ki ga je določilo in izdalo Sadjarsko in vrtnarsko društvo v Ljubljani. Izbrati je malo sort, toda take, o katerih smo prepričani, da bodo dobro in zdravo rastle, kmalu in obilo rodile in katerih sad bo imel veljavo v trgovini ali pa bo zelo uporaben za domače izdelke. Pri izberi sort je jako koristno posvetovati se s sosednjim sadjarjem ali s kakim strokovnjakom.
4.	Kje bomo dobili drevje? Tu je mogoč samo en odgovor: V kaki zanesljivi drevesnici, ki prevzame jamstvo za pristnost sort in za lepo vzgojeno drevje. Ako se gre za večjo množino drevja, se vedno izplača, da ga gremo osebno izbirat. Temeljno načelo pri nakupu pa naj bo, da ne gledamo samo na nizko ceno, vse drugo pa pregledamo. Tudi tu velja stari pregovor: Najcenejše blago je najdražje. Prvo je kakovost, cena naj bo bolj postranska stvar. Sicer pa je sadno drevje pri nas razmeroma zelo poceni. Za 12—15 Din dobimo že prvovrstno triletno drevo, iz državnih drevesnic pa še ceneje. V Nemčiji je mnogo dražje, ker stane tako drevo 2—4 marke = 28—56 Din. Takoj, ko se odločite za nasad, izberete pleme in sorte ter število dreves, poiščite dobavitelja in ko se pogodite, takoj naročite drevje. Naročila se izvršujejo brez izjeme po vrsti kakor dohajajo. Kdor prej pride, ne samo da prej »melje«, ampak tudi boljše »melje«, ker dobi prvovrstno robo. Pozni zimski ali celo spomladni ia-ročniki ali ne dobe nič, ker je blago že razprodano, ali pa izbirek, ki je še zastonj predrag.
5.	Kdaj bomo sadili, v jeseni ali spomladi? V tej zadevi je težko odločno svetovati. Vendar pa velja v obče pravilo, da je jesenska saditev boljša nego spomladna. Zlasti naj ve jeseni sadi v višjih legah s toplo, bolj lahko zemljo. V nižavah z vlažno težko zemljo, kjer je nevarnost pozebe
posebno velika, je pa spomladna saditev bolj priporočljiva.
Sadjarji! Napravite si po navede« nih točkah nemudoma načrt za sadi' tev! Gotov uspeh bo plačilo za Vaš trud. Začnite takoj! Še dva meseca, pa bo tu čas za jesensko saditev.
S.
Mova pota kmetske izobrazbe.
Najcenejša, pa najbolj uspešna šola v sedanji dobi je za našega kmeta brez vsakega dvoma — radio.
Ko smo Slovenci dobili svojo radijsko postajo v Ljubljani, se nam je ž njo odprl nov vir ljudske izobrazbe, nova možnost širjenja potrebnih naukov in prosvete sploh. Mnogi so to že doumeli, veliko pa jih je, ki še niso.
Zlasti kmetskemu ljudstvu, ljudem na deželi je radio v vsakem slučaju dober učitelj in svetovalec. Lani je potom radia slovenski kmet poslušal mnoga in mnoga strokovna predavanja, ki gotovo niso bila brez haska. Na postajo naslovljena pisma pričajo o tem. Žuljave roke so pisale ta pisma, sama hvala je v njih!
Za letošnjo dmo je že sestavljen načrt za ponovna takšna kmetska strokovna predavanja. Skupno bo dano 60 predavanj iz živinoreje, si-rarstva, mlekarstva, poljedelstva, čebelarstva, vrtnarstva, gozdarstva ter iz gospodarstva sploh. Predavali bodo prvovrstni strokovnjaki, ki jih dosedanji poslušalci radia že poznajo. Novi poslušalci pa jih bodo koj spoznali in vzljubili, ko zaslišijo njih besedo pred mikrofonom. Samo aparata jim je treba, takšnim, ki ga še nimajo.
Hitite v Ljubljano, pa naravnost v radijsko prodajalno na Miklošičevi cesti, kjer dobite najboljši in najce\ nejši radijski aparat.	F. S.
V vs/-KO HIŠO »DOMOLJUBA«!
Boj ietikii
Slabe stanovanjske razmere, težak gmotni položaj, vedno bolj se razširjajoča industrija, alkoholizem in pomanjkanje higienske izobrazbe povzročajo vedno večje širjenje jetike. Jetika postaja splošna ljudska bolezen, ki vsako leto uniči na tisoče človeških življenj; jetika čimdalje bolj razjeda zdravje naroda, širi se pred vsem med industrijskim delavstvom, ki živi v težkih socialnih, neugodnih higienskih razmerah ter nima sredstev, da bi se ščitilo proti okužitvi. Jetika je nalezljiva bolezen, ki se širi iz delavskih stanovanj na vse strani in ne prizanaša niti onim, Ki žive v boljših gmotnih razmerah. Kad 250 iisoč ljudi v državi boleha stalno za jetiko, letno umrje nad 80.000 prebivalcev za to boleznijo. Tudi v Sloveniji sami razmere niso boljše, nad 20.000 oseb stalno boleha na pljučnih boleznih.
V vseh kulturnih državah so se združili vsi merodajni činitelji, katerih dolžnost je ščititi ljudsko zdravje, k skupnemu delu za pobijanje te ljudske bolezni, ki je pod ugodnimi pogoji ne samo ozdravljiva, temveč je mogoče s primernimi odredbami uspešno omejiti njeno razširjenje. — Uspehi takih smotrenih, na najširši podlagi izvedenih akcij so bili veliki. Število novih obolenj je padlo, smrtnost se je zmanjšala. Po vseh državah, kjer se je vodil velikopotezen boj proti jetiki sta se združila v skupnem udejstvovanju država s svojimi zdravstvenimi ustanovami ter zasebno prizadevanje potom zdravstvenih društev, ki so svoje delovanje razširila v najširše plasti ljudstva; mreža boja proti jetiki se je razpletla do zadnje vasi in do vsakega posameznika.
Tudi pri nas mora boj proti jetiki dobiti splošen ljudski značaj. Le takrat bo uspeh pobijanja te bolezni zajamčen, ako bo skupno z oblastmi, državo, zdravstvenimi ustanovami, občinami sodelovala tudi najširša jav-
nost. Zaseben podvig in volja morata postati odločilna; z vsestransko pomočjo oblasti se mora izvesti vsesplošen ljudski pokret proti tej strašni bolezni. Zadnji čas je, da se po zgledu v drugih državah tudi pri nas osnuje dobro organizirano vsenarod-no protituberkulozno društvo.
V Mariboru posluje že dalj časa z lepimi uspehi in veliko požrtvovalnostjo protituberkulozna liga. Radi nezanimanja širših krogov naroda in radi nedostajanja denarnih sredstev to društvo ne more dovoljno razširiti svojega delovanja. — Za ustanovitev protituberkulozne lige v ljubljanski oblasti hoče dati pobude Okrožni urad urad za zavarovanje delavcev. S sodelovanjem oblasti, društev, stanovskih korporacij, zdravstvenih zavodov ter posameznikov hoče organizirati protituberkulozno ligo, ki naj razširi svoje delovanje na vso Slovenijo. S posebnimi dopisi je pozval ta urad korporacije in društva, da sodelujejo pri ustanovitvi protituberku-lozne lige. Odzvalo se je že veliko število društev in stanovskih zvez, vse one, ki se temu povabilu še niso odzvale, pa prosimo, da prijavijo omenjenemu uradu pripravljenost sodelovanja. Istotako pa vabi urad tudi vse posameznike, ki so pripravljeni sodelovati pri ustanovitvi protituber-kulozne lige, da priglase svoj pristop. Slovenci smo gotovo sposobni in tudi vredni, da po zgledu drugih narodov organiziramo tako protituberkulozno ligo, ki bo z uspehom izvedla boj tej ljudski bolezni. Upamo, da se bo vsa javnost z razumevanjem in podporo pridružila temu delu. Pričakujemo pred vsem od gg. zdravnikov, da bodo podprli naše tozadevno prizadevanje, saj se ne borimo le za delavske interese, temveč za splošne interese narodnega zdravja. Okrožni urad za zavarovanje delavcev v Ljubljani.
Na politirani mizi se hitro pozna, ako smo na njo postavili vročo posodo. Ti madeži se odstranijo, ako jih namežemo s oarafinom.
Študiran kmet.
(Dalje.)
2. »Tako pa ne!« I.
Končana je bila pravda, in Modras je bil obsojen — prvič v življenju.
Nekaj doslej nezaslišanega. Saj je imel mož nekaj soli v glavi, sai se je znal izgovarjati in zagovarjati, da mu niso prišli kmalu do konca. Dolgoletna izkušnja mu je odprla tudi pogled v kraljestvo paragrafov — in vendar...
Obsojen, ponižan... In plačati bo treba vse stroške... In veljavo bo izgubil pred ljudmi, pred sosedi. Kdo se ga bo še bal? Kdo bo pred njim trepetal? Kdo ga bo še volil v občinski odbor? Doslej je kar ukazoval: »Takole boš volil, pa bo pa...,« in ljudje so vedeli, kaj pomeni ta grožnja. Radi ljubega miru je marsikoga ustrahoval, no, marsikoga pa tudi spravil pred sodišče in v krem-klje advokatov — seveda ne takoj po volitvah, ampak šele čez leto in dan, da mu nihče ni mogel dokazati kakšnega volilnega nasilja, pač pa je moral vsakdo priznati, da se Modras bori edinole za pravico.
Samo za pravico. Ali ni to lep in plemenit boj?
In danes je bil prvič obsojen v imenu pravice in resnice. 0, ti pokora ti taka!
Ves razburjen je krenil k Lipetu in si naročil pijače. Tako je storil vselej, ko se je v hiši pravice boril za svojo čast in dobro ime, za blagor svojega posestva in za popravo storjene krivice, t ako je storil tudi danes. Ni hotel pokazati, da je premagan, da je ponižan, da mu je pravica obrnila hrbet, nič ni hotel pokazati, kako so mu stopali na prste, kako ga je nasprotni advokat davil in krivil, kako je sodnik z zadovoljstvom bral njegovo obsodbo, kako se je sodni dvor nekam zadovoljno in
prikrito nevoščljivo muzal, ko je ponosna postava mogočnega Modrasa klonila v dve gubi, ko sta prehajala njega mraz in vročina radi tistih nesrečnih besedi: Zato sodišče zavrača tožiteljeve predloge kot neosnovaae, — zato se je sodišče prepričalo, da se je tožiio7:u dokaz resnice ponesrečil ..., zato se po §§ ... obsoja lo-žitelj...«
Ne, danes bo pil kakor drugič. V luči rujnega vinca, ki ga je dan _>s dvakrat tako potreben kakor sicer, bo presodil svoj položaj, bo pozabil svojo sramoto, bo domačim vsaj za hip prikril svojo nesrečo in bo premislil, kaj bo storil.
Presodil, pozabil, prikril, premislil ...
Vse to bi storil, toda ... Ali nima Tržinar tudi jezika? Kako ponosno je pa šel danes iz dvorane! Prvič zmagovalec in prvi zmagovalec nad Modrasom. Ali ne bo kar brž zapre-gel svojega Pramčka, da bo prej vsa vas vedela, kaj se je zgodilo. In ko se bo vračal domov, bodo vanj zijali izza oken in izza plotov, bodo delali za njegovim hrbtom skrite opaz.te, se mu bodo zaničljivo režali in po-smehovali, oh, oh... In vsega tega on ne bo videl, ne bo mogel precej drugi dan k sodišču, da bi napravil, ovadbo radi razžaljenja časti.
»Ne bo tako! Kanal je k
Pa je sklenil, da ga pred nočjo tu* bo domov. Ne bodo ga videli pobitega in potrtega, ne bodo se mu smejali, ne bodo mu oslov kazali, nikdar, nikoli. Vsem bo prekrižal račune. Drugo jutro pa bo stopil ponosen pred svoje sosede, pred vso vas in bo oznanil na ves glas: »Ni še vselt dni konec. Šlo bo naprej. In zmaga bo naša, mora biti naša!« Potem naj pa kdo vstane in naj se mu posmehuje! —
Naprej! Da! To je modra beseda. Pa novega advokata mora dobiti. Ta ni zanič. Reva! Saj še ust ni upal odpreti, ko je njega, Modrasa, njegov nasprotnik izmival in mu vest izpra-
seval, kakor bi stal pred njim bore šolarček in ne on, Modras, posestnik dveh kmetij in lastnik štirih bajt. Nobene besede ni imel zanj. Prav nobene. Nekaj je sicer jecljal, nekaj je prosil sodnike, nekaj moledoval. Prosil v imenu svojega klienta, Modrasa, j Ali Modras sploh kaj prosi! Kdaj in koga je še prosil! Modras samo zahteva, ukazuje, zapoveduje, ta šleva pa gre v njegovem imenu prosit. Seveda so ga potem sodniki morali obsoditi.
Plačal je svojo mero, vprašal je, kdaj gre vlak v Ljubljano, pa jo je mahnil na kolodvor. Poiskal je pisarno advokata in obrazložil svojo zadevo.
Gospod doktor je poslušal, kimal, pisal, vpraševai, spet pisal in nazadnje obljubil, da si bo dal še predložiti ves sodnijski akt njegove obsodbe, potem bo šele vedel, kaj in kako treba začeti oziroma nadaljevati. Upanja ni dajal, pa ga tudi ni jemal. Kako naj pa drugače počenja.
Z večernim vlakom se je vrnil domov. In ko je stopal proti domači vasi, je večino hiš že objemalo sladko spanje.
Le pri Tržinarju je bila še luč in culo se je glasno govorjenje. Tudi svoje ime je večkrat slišal in v taki zvezi, da je kar v dno duše začutil, kako mu vsi privoščijo. Tiho, prikrito in prihuljeno se je plazil mimo hiše; v srcu pa je klel, da se je na vse strani ogenj kazal.
Le počakajte! Še vsi boste objokovali nocojšnjo noč! Ti, Tržinar, in Boštjan, pa ti tudi, seveda, Gnido-vec, in ti Porobkar pa še ti, hinavec grdi, Mihevec. V obraz se mi laskaš, danes pa si najbolj glasan. Le počakajte! Pratika se bo obrnila in vsi boste škripali od jeze, boste klečali na kolenih pred menoj in iskali moje milosti, kanal je! Nocojšnjo noč se bo roka še otepala.<
Dvignil je pesti in izginil. Doma ga je čakala žena.
»Kje pa vendar hodiš? Tako me že skrbi.«
»Za Modrasa se nikar ne boj. On že ve, kje hodi in kaj dela.«
»Ko so pa drugi že toliko časa doma.«
Naj bodo. In se bahajo, kaj nek
»Kar sram me je, tako vdelujejo.«
»Nič naj te ne bo sram. Ni še vseh dni konec.-Prišel bo čas, ko bo Tržinar jokal in stokal, Modras pa bo še nosil glavo pokoncu.«
»France! Nikar! Pusti, odjenjaj. Poglej! Z vso vasjo si sprt, nobeden ne mara zate, vsi ti privoščijo to nesrečo. Francfe, boljši je dober prija-telj, kakor močna gosposka.«
»Žena! Ti vsega tega ne razumeš. — Večerjo prinesi, potem pa k počitku!«	(Dalje.)
Denar.
g Vrednost denarja dne 13. t. m. V denarnih vrednotah na svetovnem trgu ni v zadnji dobi opaziti nikakih posebnih sprememb. Vse valute so več ali manj stalne in se opaža manjše valovanje samo tam, kjer nastane nekoliko večja ponudba ali povpraševanje. — V Curihu notira naš dinar 9.1275 centimov. Na ljubljanski borzi se pa plačuje tuje valute po teh-le cenah: 1 angleški" funt 276.37 Din, 1 ameriški dolar 56.87 Din, 1 holandski goldinar 22.82 Din, 1 nemška marka i3.58 Din, 1 švicarski frank 10.96 Din, 1 madžarski penga 9.95 Din, 1 avstrijski šiling 8.02 Din, 1 belgiiski belg 7.92 Din,l italijanska lira 2.98 Din, 1 francoski frank 2.23 Din, 1 češka krona 1.69 Din. V denarnih zavodih so cene nekoliko višje oziroma nižje.
Cene.
g Ljubljanska blagovna borza. — Kupčija na ljubljanski blagovni borzi je bila v zadnji dobi bolj mrtva in se omejujejo nakupi samo za dnevno uporabo. Valovanje žitnih cen na svetovnih tržiščih ne dopušča špekulacije. Tu navedene cene veljajo veči-

noma za ponudbe blaga v polnih vagonih, večinoma postavljenega fran-ko na slovensko postajo in sicer za 100 kg: pšenica baška stara 275 do 277.50 Din, baška nova, uzančno blago 275—277.50 Din; moka >0« fran-ko Ljubljana, plačljivo po prejemu 400—402.50 Din; koruza baška zdrava, rešetana, plačljivo 30 dni, mlev-ska tarifa 280—262.50 Din, navadna tarifa 267.50—270 Din; ječmen baški ozimni 270—275 Din; oves baški, navadna tarifa 265—275 Din.
g Žitno tržišče. Vsled prvotno izredna ugodnih vesti o bogati letini pšenice, ki se obeta v Ameriki, so cene tako nizko padle, kakor še nobeno letarpo vojni. Izkazalo se je pa, da letina nikakor ne bo tako obilna in posledica je bila zopetni dvig cen. — Vendar je bilo zvišanje primeroma malo, ker se ni dopustilo špekulaciji, da bi ta položaj tako izrabila. Tako vidimo, da so cene pšenice dandanes še vedno držijo nizko in so spremembe bolj neznatne. Na jugoslovanski trg to valovanje ne učinkuje, ampak je položaj precej neizpremenjen.
g Tržišče jajc. Položaj na tržišču jajc postaja v zadnji dobi vedno slabši. Povpraševanje v inozemstvu je pa precej popustilo in tudi cene so povsod nekoliko nazadovale. Nakupna cena pri nas je 1.05 do 1.10 Din za komad.
g Mleko in mlečni izdelki. Mleka je dovolj po deželi, ker je bila prva košnja bogata in tudi druga obeta dobro. Živinorejci dobijo v mlekarnah po 2—2.30 Din za liter, postavljen v mlekarno. V Ljubljani se prodaja v mlekarnah po 2.75 Din, dostavljeno na dom pa 3 Din liter. — Maslo se pri nas vsled razvoja letoviščne se-zije uporablja vsako leto več. Vzlic znatnemu povpraševanju cene niso previsoke: čajno maslo iz mlekarn po 45—48 Din kg, kmečko maslo 30 do 35 Din za kg. Cene v nadrobni prodaji za 15 odstotkov višje. — Sira se zeio veliko uporabi in ker se ga je malo proizvajalo, je prišel popolnoma
mlad v promet. Sele sedaj se obeta vsled večje produkcije, da se bo nekoliko uležal. Na debelo se plačuje po 27—32 Din kg, na drobno pa »i 40—45 Din.
Živina.
g Ljubljanski živinski sejem 7. t. m. Prignanih je bilo 300 konj, 86 volov, 104 krave, 40 telet in 77 prašičkov za rejo. Dogon je bil radi dokončanih poljskih del precej znaten, zlasti je bilo mnogo krav. Cene za vole so zopet nazadovale, med tem ko so cene za druge živali ostale neizpre-menjene. Za 1 kg žive teže se je plačevalo: voli prvovrstni 11 Din, II. po 10 Din in III. po 9 Din; krave debele 5.50—7.50 Din, klobasarice 4—5 Din, teleta 14—15 Din; konji in prašički za rejo po kakovosti in velikosti. — Prodanih je bilo 60 konj, 39 volov, 45 krav, 28 telet in 73 prašičkov. — Okrog 15 vprežnih konj je bilo prodanih za izvoz v Italijo-Trst.
g Mariborski prašičji sejem 2. t. m Pripeljali so na ta sejem 227 prašičev, ki so se prodajali po naslednjih cenah po komadu: Mladi prašiči 5 do 6 tednov stari 125—150 Din, 7 do 9 tednov 250—300 Din. 3 do 4 mesece stari 350—400 Din, 5 do 7 mesecev ; 450—550 Din, 8 do 10 mesecev 700 do 850 Din, 1 leto 1000—1200 Din. 1 kg žive teže 10—12.50 Din, mrtve 17—18 Din. — Prodanih je bilo 128 prašičkov.
g Zadnji zagrebški živinski sejem je bil zelo poln živine, toda kupčija je bila slaba. Kmetje pred letino nimajo potrebne gotovine za nakup živine. Cena goveji živini je padla za 1 Din pri kg, pri prašičih za 50 para , do 1 Din pri kg. Tudi konji so se pocenili za 500—750 Din pri paru.
Vinske in madeže od sadja moramo odpraviti čimpreje. Vzemi parno posodo ter napni zamazane dele prta, srajce itd. nad posodo, natresi nekoliko boraksa ter polij s kroDom. Ako še ne izginejo, ponovi.