kuliurno - politično glasilo
■■			
7. Eelo/številka 24		V Celovcu, dne 16. junija 1955	Cena 1 šiling
KMETIJSKA ZBORNICA V NOVEM DOMU
V nedeljo, dne 12. junija, je 'koroška Kmetijska /'bornica /opel prevzela svoj obnovljeni doni v Museumstrasse v Celovcu.
Svoječasni deželni kulturni svet, ki se je leta 1932 preobrazil v ..Kmetijsko zbornico" služi v prvi vrsti strokovnemu napredku koroškega kmetijstva in ima nalogo, da pri vladi zastopa interese kmečkega stanu. Kmetijska zbornica je ustanova, ki daje nasvete oblastem in v gotovi meri tudi odločuje o cenah kmetijskih pridelkov, o poti, ki jo hodi koroško agrarno gospodarstvo. Ta naloga postaja tudi v današnjih razmerah vedno težja. Število ljudi, ki je zaposleno v kmetijstvu, stalno pada in je danes v deželi le ena petina prebivalstva, ki služi zemlji in tako skrbi za prehrano cele dežele. Napredek v načinu obdelovanja zemlje je popolnoma preobrazil kmetijsko gospodarstvo da daje pri zmanjšani uporabi delovne sile večje donose.
. Ob povrnitvi Kmetijske zbornice v svoj •dstni dom pa moramo povedati še nekaj drugega. Žal moramo ugotoviti, da je Kmetijska zbornica le s priprtim očesom gledala na potrebe južnega dela dežele, medtem, ko je na potrebe severnega dela imela odprti obe očesi. Dejstvo pa je, da je južni tlel dežele za prehrano vsega prebivalstva izredne važnosti, ker njegova produkcija mnogih pridelkov prekaša celo domače potrebe in nudi previške za izvoz. Prav dobro vemo 'iz svoje lastne izkušnje, da je Kmetijska zbornica sistematičnemu pospeševanju kmetijstva povsod drugod na Koroškem posvečala mnogo več pozornosti, kakor na juž. Koroškem. Dobro vemo, da v povojnem času, ko so bili na razpolago koroško kmetijstvo ogromni milijoni iz iondov ERP, južni del dežele ni dobil niti otl daleč tega, kar bi mu pripadalo po rtjegovi gospodarski važnosti in tudi z ozi-v’'om na zapostavljanje v prejšnjih dobah.
Pa milijoni niso vse. Gospodarski pouk in strokovno šolstvo je še važnejše. S trmastim nerazumevanjem je Kmetijska zbornica stala ob strani, ko smo se Slovenci trudili, da bi ravno na gospodarskem polju in s strokovnim šolanjem mladine doprinesli svoj delež k splošnemu gospodarske-tnu napredku dežele. Skoraj 50 let že ima-mo dve gospodinjski šoli, kateri bi morala Kmetijska zbornica ne samo moralno, mar-v'eč .tudi gmotno podpirati. Ti dve šoli nista samo nadomestili dve javni šoli in tako razbremenjevali deželni in državni prora-čtin, marveč sta dajali ženski mladini gospodarski pouk že v času, ko v deželi šol za kmečko gospodarstvo in gospodinjstvo skoraj ni bilo.
Tako smo Slovenci v deželi s svojimi davčnimi prispevki sovzdrževali nemške šole, za svoje šole pa nismo dobivali niti najmanjšega prispevka iz javnih sredstev. Tu je ena največjih krivd Kmetijske zbornice, ^e samo, da zbornica iz svojega ni nič napravila in storila potrebnih korakov, ona Je celo leta in leta zavirala rešitev, za ka-tero so kazali pristojni krogi na Dunaju dosti večje razumevanje.
Tudi v naših naporih za gospodarsko šo-‘‘trije fantov je Kmetijska zbornica stala ob strani in celo ovirala tam, kjer bi morala Pomagati. Je res značilno, da se je predstav-^'k Kmetijske zbornice na javnem zboro-vanju izgovarjal in priduševal, da Kmetij-ska zbornica ni kupila neki slovenski gospodarski šoli traktorja, čeprav bi ravno to bi-‘l njena dolžnost.
Planeš je Kmetijska zbornica v novem d°mu. Spremljali bomo njeno delo in pričakujemo, da ga bo preveval nov duh, ki pravičen vsem delom dežele, če se Kme-Ujska zbornica tudi v bodoče te svoje velike naloge za celo deželo in vse prebivalstvo ne bo zavedala, tedaj bo pač morala pre-' ,'eti nase vso odgovornost za posledice.
Vojska bo podrejena zveznemu kanclerju
Na Dunaju so izdali uradno sporočilo, ki pravi, da bodo avstrijske vojaške sile podrejene neposredno zveznemu kanclerju, in je ing!. Raab predložil ministrskemu svetu zakonski osnutek v tem smislu. Ministrski svet je že odobril osnutek, ki bo nato predložen parlamentu. Po tem osnutku ne bo ustanovljeno posebno obrambno ministrstvo, temveč bo vojaške zadeve vodil urad zveznega kanclerja.
Narodni svet pa bo poslal posebno parlamentarno komisijo v Švico in na švedsko / nalogo, da prouči ureditev vojske v teh dveh nevtralnih državah. V komisiji bodo trije zastopniki OeVP in SPOe in eden zastopnik VdU.
Po tem sklepu vlade bo začel svoje delo
poseben privravljalni štab, vendar se o osebah, kL ga bodo tvorile še ni nič podrobnega izvedelo.
V zvezi z vzpostavitvijo avstrijske vojske se bo parlament v kratkem moral baviti z nasledil j,kni vprašanj i:	trajanje vojaške
obvezne službe, dolžnosti in pravice bodočih vojakov, ustroj vojaških edink, uprava in druge zadeve.
Posvetovanja o vojaškem zakonu med strankami so se že začela, ker ima vlada namen, da ga spravi še pred to zasedanje Narodnega sveta, ki bo predvidoma o njem razpravljal sredi julija. V Narodnem svetu samem je bil ustanovljen poseben poslanski odbor za državno obrambo.
Preganjanje katoličanov v Argentini
Iz Buenos Airesa poročajo, da je diktator Peron prepovedal procesije za sv. Reš-nje Telo. Zato so se pa katoliški verniki v soboto po prazniku zbrali v stolnici in opravili telovske obrede. Po končanih obredih se je pred stolnico nabralo okrog 30.000 ljudi, ki so prišli peš, z vlaki, tovornimi in osebnimi avtomobili. Množica je naredila obhod po mestu in je na več krajih popolnoma ustavila promet, šla je pred parlament, kjer je bil pred nekaj dnevi, sprejet zakon o ločitvi Cerkve od države ter o odpravi verouka v državnih šolah. Nosili so napise: ,,Dol s Peronom”, „Živel Kristus Kralj”. Baje so, 'kot nam pravi poročilo peronističnega notranjega ministrstva, so „zažgali argentinsko zastavo in dvignili na drog zastavo neke tuje države” (Vatikana, on. ur.) Obenem so razbili nekaj avtomobilov in popisali z napisi proti Peronu palače, v katerih tiskajo vladne časopise.
V teku noči se je Peron sestal s svojim notranjim ministrom.
Naslednji dan pa je Peron preko režimskih organizacij poslal na ulico drhal, ki je obkrožila katedralo ter hotela vanjo vdreti. Organizirani demonstrantje so nosili napise proti Cerkvi in je na več krajih prišlo do spopadov med verniki in nahujskano množico, ki j,e vpila: ,,Hočemo Perona, a farjev ne”. Poskušali so tudi vdreti v nadškofijsko palačo, ko se je tam ravno vršila
časnikarska konferenca. Policija je zelo obzirno nastopala proti demonstrantom, zaprla pa je 500 vernikov.
Na časnikarski konferenci v nadškofijski palači so predstavniki katoliške Cerve zanikali trditve vlade, češ da so verniki izzvali sobotne izgrede ter so poudarili, da so se verniki pri božji službi obnašali tako, kot se pri verskem obredu spodobi, in da so jih protiverski nestrpneži izzivali.
S posebnim odlokom argentinske vlade sta bila pomožni škof Manuel Tato 'im kanonik Ratnon Novoa, ki sta govorila v imenu katoliške Cerkve na časnikarski konferenci, odstavljena.
Glasilo Sv. stolice „Osservatore Romano” bridko obsoja razmere, v katerih sedaj žive argentinski katoličani. Peronov režim ima v oblasti vsa sredstva za informacije javnosti, kot radio in časopisje, tako da se katoličani ne morejo braniti pred blatenjem in neresničnimi obdolžitvami.
Po najnovejših, sicer še nepotrjenih vesteh namerava Sv. stolica izobčiti Perona iz katoliške Cerkve zaradi popolnoma neutemeljene in protipostavne odstavitve omenjenega škofa in kanonika.
Sovjetska zveza je privolila, da vrne ameriškim Združenim državam 62 manjših ladij, kii jih je dobila med vojno na podlagi pogodbe o najemu in posojilu, vendar ni povedala, kdaj bo to obljubo izvedla'.
Avtomobilska nesreča - 82 mrtvih
Le Mans (Francija). Na krožni dirkalni progi v Le Mansu se je v nedeljo zvečer pripetila najhujša nesreča, kar jih pomni zgodovina avtomoibiskih dirk. Na zadoblje-nih poškodbah je doslej že umrlo 82 oseb, a 105 ranjencev so morali odpeljati v bolnico.
Dirkalni avtomobil ..Mercedes" je eksplodiral in je njegove kose vrglo med gledalce.
Nesreča se je zgodila dve uri po pričetku dirke, ki ji je prisostvovalo okoli 200 tisoč gledalcev. Na ovinku, kjer sta dva vozača skušala prehiteti eden drugega, ju je dohitel še tretji Francoz Levcgh, ki je vodil nemški avtomobil ..Mercedes” z br-/ino 200 km na uro, in se zaletel v enega izmed vozov pred njim. Nastala je strahotna živa gmota .prekopicujočih se vozov, pri kateri je ..Mercedes” eksplodiral in je brzina njegove goreče razbitine vrgla s strahotno silo med gledalce.
Vodstvo dirke je pustilo, da so preostali vozači nadaljevali, tekmo, 'ki traja 24 ur. Proti večeru je pa vodja skupine »Mercedes” naročil še preostalim vozom svoje skupine, d'a se umaknejo iz tekme z ozirom na nesrečo, katere žrtve so iz minute v mi-
nuto rasle. Ropot motorjev in hrup zvočnikov je prevpil stokanje ranjencev in umirajočih. Več osebam, med njimi tudi vozaču nesrečnega avtomobila, je odtrgalo glavo. Povsod naokoli so ležali raztrgani deli človeških trupel. Zvočniki so pozivali, da se javijo darovalci krvi za transfuzije in duhovniki za deljenje odveze. Dvajset avtomobilov Rdečega križa in drugih vozil, ki so jih stavili na razpolago kmetje iz okolice, so prevažali ranjence v bolnico in mrtvece v mrtvašnico.
Vodstvo dirke, ki je pustilo, da se je tekma nadaljevala do konca, je izjavilo, da je zato ni prekinilo, ker bi odhajajoče množice zaprle vse ceste in onemogočile odvoz ranjencev v bolnice.
Naslednji dan so na kraju nesreče brali tri naše za mrtve, eno za Francoze, eno za Nemce in eno za Angleže.
Na dirkališču v Le Mansu se je pripetilo že več nesreč, ker je dirkalna proga zelo nevarna in tekma sama je zelo naporna, traja namreč 24 ur. Resno časopisje je postavilo zahtevo, da je treba najti pravo mejo med športom in brezobzirnim fanatizmom, 'ki z zdravim športom nima ničesar opraviti in je treba take tekme odpraviti.
KRATKE VESTI
Na meji med Egiptom in Izraelom je
zadnje čase napetost popustila, poroča dopisnik londonskega »Timesa”, ki je obiskal obmejno cono pri Gazi, 'kjer so se v maju mesecu odigrali krvavi incidenti. Po vaseh se igrajo otroci, kot da se ne bi nič zgodilo in vsakdanje življenje po naseljih ima normalen izgled. Vendar bi zadostovala le iskra, da stare strasti znova vzplamtijo.
Velika Britanija, ki je v predvojni dobi bila največja izvoznica premoga, kupuje sedaj premog v Kanadi, da krije lastne potrebe. V Kanadi pa j,e proizvodnja premoga tako narasla, da imajo previške in so morali začasno ustaviti delo v nekaterih rudnikih v pokrajini Nova Scotia. Ker cene, ki so jih Angleži voljni plačati, ne krijejo tudi prevoza, bo za transport dala kanadska vlada posebno podporo.
Poletno zasedanje Ustavnega sodišča na Dunaju se bo začelo 20. junija in bo trajalo do 2. julija. Na dnevni red je vpisanih 50 razprav.
175-letnico obstoja je prejšnji teden praznoval znani švicarski časopis »Neue Ziircher Zeitung”, katere uredništvo je prejelo ob tej priliki čestitke iz. celega sveta, v katerih so poudarjali dolgoletno službo lista javnosti. Med drugimi je brzojavil tudi ameriški predsednik Eisenhower.
Predsednik Eisenhower je izjavil, da bodo Združene države po izvrstnih uspehih, ki jih je pokazala na poskusnih vožnjah podmornica »Nautilus”, ki je zgrajena na atomski pogon, gradile tudi trgovske ladje na atomski pogon. Za sedaj pa imajo pristojne oblasti več načrtov. Po enih načrtih b inaj najprej zgradili nekako »vzorno ladjo”, ki bi stalno plula po raznih morjih in bi na nje bila stalna razstava atomske energije. Po drugem načrtu pa bi naj takoj pristopili h gradnji atomskega velepar-nika za prekooceanski potniški promet.
Max Petitpicrre, državni predsednik Švice, je prisostoval 10. junija položitvi temeljnega kamna za gradnjo instituta za raziskovanje atomske energije, v katerem bodo sodelovali strokovnjaki 12 evropskih držav. Pri otvoritvenem govoru je Petritpierre dejal, da bodo raziskovanja tajna, a izsledke bodo objavili v korist vsemu človeštvu.
Beograjska vlada je te dni objavila, da je pozvala dopisnika »Neue Ziircher Zeitung”, da zapusti deželo dne 12. junija, ko mu izteče vizum, čigar podaljšanje so oblasti odbile z motivacijo, da je »nestvarno, sovražno in namenoma tendenčno poročal o Jugoslaviji”. Iz istih razlogov ne bodo več dovolili listu, da pošlje novega dopisnika v Beograd.
Ladja v plamenih Rokavskem prelivu
Blizu Ramsgate v Rokavskem prelivu, ki loči angleške otoke od evropskega kontinenta, se je prejšnji teden pripetila huda pomorska nesreča, v kateri je zgorela švedska petrolejska ladja »Johannishus” in je izgubilo življenje 20 mornarjev.
Do nesreče je prišlo, ker je v megli vanj trčil panamski tovorni parnik »Buccaneer”. Ob trčenju se je vnela nafta v petrolejski ladji, ki je bila kmalu spremenjena v orjaško gorečo ibaklo. Le majhen del posadke, med njimi edino žensko, ki je bila na krovu, so rešili. Mornarji goreče ladje so bili povečini Nemci in so jih doslej le dvajset rešili, ostali pa so po vsej verjetnosti našli smrt v plamenih ali v valovih. Med pogrešanimi je tudi kapitan petrolejske ladje. Na pomoč sta prišla dva rušilca iz angleškega pristanišča Ramsgate, ki se pa nista mogla niti približati ognjeni pošasti; tako je namreč izglodala goreča ladja.

Politični teden
Po svetu ...
Ozračje v mednarodnem svetu je razgibala nova sovjetska poteza. In sicer je sovjetska vlada pretekli četrtek nenadoma
povabila kanclerja Adenauerja v Moskvo na razgovore, Čeprav so po avstrijskem obisku v Moskvi, hitrem sklepu državne pogodbe in sovjetskem obisku v Beogradu bili že navajeni na presenečenja s sovjetske strani, je novi sovjetski korak, ki ni v za-padnih prestolicah prišel popolnoma nepričakovan, Zbudil resne skrbi. Najprej Nemci niso vedeli, kaj naj napravijo, kajti sovjetska nota je bila tako kratka, da niso iz nje mogli potegniti jasnih zaključkov. Sovjetska vlada pravi, da ima namen priznati bonnsko vlado in z njo navezati redne diplomatske in trgovske stike.
Bonnska vlada se je znašla v škripcih. Vabila odkloniti ni mogla in ne bi imelo smisla, a brez nadaljnjega ga pa tudi ni mogla sprejeti, predvsem ker 'bi s tem pristala, da ostaneta obe Nemčiji razdeljeni.
Spričo tega' je Adenauer preko svojega tiskovnega urada podal izjavo, da je za razgovore pripravljen, vendar je treba predhodno razčistiti nekatera vprašanja.
V zapadnih prestolicah so novi sovjetski korak sprejeli z mešanimi občutki. V Parizu so bila mnenja zelo deljena. Zagovorniki že davnaj pokopane ..Evropske ob-jambne skupnosti” so upravičeno trdili, da bi Sovjeti tega koraka ne mogli napraviti, če bi bila Francija svoj čas izglasovala »Evropsko obrambno skupnost”, v kateri bi imela takrat Nemčija roke vezane in bi se mogla s Sovjetsko zvezo pogajati le preko te skupnosti, a sedaj, pa bo Zapadna Nemčija dejansko sama določala o tern, kam se nasloni. Da pomiri Francoze, je sovjetska vlada naslednji dan
povabila tudi Faura in Pinav-a v Moskvo
in sovj. zun. min. Molotov se je na poti v St. Francisco (USA) ustavil v Parizu in šel k francoskemu zunanjemu ministru Pinay-u na zajterk, kateremu je prisostvoval tudi minlstr. predsednik Faure. Vsi pariški časopisi posvečajo temu dogodku veliko pozornost, ker se je zgodilo prvič, da je našel sovjetski minister čas, da pride na zajtrk k svojemu francoskemu kolegu v njegov urad na Quai d’Orsay. Vse to je v znamenju nove sovjetske politike, ki hoče svetu pokazati, da so Sovjeti spravljivi ljudje in da niso tako hudi, kot izgledajo.
Tudi v Londonu so nemirni,
čeprav tega na zunaj ne kažejo. Ne zato, ker gre Adenauer v Moskvo, temveč zaradi tega, da ima Sovjetska zveza še vedno poli-
tično iniciativo v svojih rokah. Predvsem jih skrbi, da ne ostanejo brez kart v rokah napram Nemčiji. Kajti doslej so zapadne sile Nemčiji že skoraj vse dale, kar so mogle dati, in so ji pomagale, da se je na noge postavila. Sedaj pa pridejo Sovjeti, ki hočejo na samem z Adenauerjem govoriti, in nihče ne ve, kaj mu mislijo ponuditi. Da napravi za Adenauerja pot v Moskvo še bolj privlačno, je v ponedeljek sovjetska vlada demantirala vzhodno nemško vlado, v imenu katere je Ulbricht izjavil, da tudi če bi prišlo do zedinjenja obeh Nemčij in do volitev, se ne bi hoteli odpovedati »pridobitvam” sedanjega režima.
V	Moskvi je zastopnik zunanjega ministra izjavil, da je to pač Ulbrichtovo zasebno mnenje, a da nihče — ne Ulbricht in ne Adenauer — ne moreta vedeti, kako bi bilo po volitvah.
V	nedeljo je odpotoval
Adenauer v Washington, kamor ga je ameriška vlada že pred časom povabila na obisk. Pričakujejo, da se bodo poleg točk, ki so jih že prej imeli na programu, predvsem razgovarjali o novem sovjetskem vabilu. Ameriški predsednik Eisen-hower je izjavil, da ima popolno zaupanje v Adenauerja in njegovo poštenje ter zvestobo Zapadu. Vendar Adenauer je 80 let star in nima sebi vrednega naslednika, kar tudi ameriške vladne kroge navdaja z resnimi mislimi,
... in pri nas v Avstriji
Avstrijska vlada se je zelo potrudila, da je spravila državno pogodbo dokončno pod streho. Tako je minuli teden
avstrijski parlament ratificiral državno pogodbo. Ob tej priliki so državnozborski poslanci' podali izjave v imenu svojih strank. Vsi so naglašali, da pogodba sicer ni idealna, da pa prinaša to, kar se je pač v danih razmerah dalo doseči. OeVP je izrazila nezadovoljstvo nad določbami glede nacistov in glede Habsburžanov. Poudarila je, da se te določbe ne skladajo popolno s suverenostjo in so vrhu tega nepotrebne, češ da je naš državni ustroj' itak pristna demokracija in da je sam po sebi izključen povratek nazaj v fašizem ali pa v habsburško monarhijo. Vendar pa se je v sami debati pokazalo, da so še živi zli duhovi preteklosti. Tako je govornik VdU-ja — kar listi sicer niso objavili in je bilo slišati le v prenosu po radiu — zastopal mnenje, da je poniževalna za nemške Avstrijce prepoved priključitve k Nemčiji. Nagla-šal je, da je tu in tam isti narod in ista tisočletna kultura in da so bili za združitev celotnega nemškega naroda tako socialde-
mokrati leta 1918 in pozneje odločilni zastopniki kršč. socialne stranke.
Z OeVP in SPOe vred pa so glasovali tudi komunisti in VdU (razen poslanca Stuberja) za državno pogodbo v celoti. Govorniki vseh strank so pa pred glasovanjem še poudarili, da Nemčija ne more zahtevati odškodnine za nemško premoženje, a Jugoslavija pa da ponuja prenizko odškodnino za avstrijsko premoženje.
V tej zvezi se je izvedelo, da so pogajanja med
Avstrijo in Jugoslavijo
glede odškodnine za zaplenjeno avstrijsko premoženje že v teku. Avstrija zahteva nad 108 milijonov dolarjev, Jugoslavija pa je pripravljena dati le dva milijona dolarjev. V tem stanju pa so pogovori zastali.
Ob priliki debate v državnem zboru so se vsi govorniki bavili tudi z vprašanjem
Južne Tirolske.
Zaradi poskusov italijanske vlade, da poitalijanči deželo, je Južno-tirolska ljudska stranka začela odkrit boj proti tem italijanskim nameram. V tej zvezi so napovedali, da bo suverena Avstrija odslej mogla kot podpisnica sporazuma Gruber—De Gasperi bolj energično zahtevati uvedbo avtonomije v duhu enakopravnosti obeh narodov.
Sovjetska zveza je ratificirala avstrijsko državno pogodbo takoj par dni potem, ko je podpisal avstrijsko ratifikacijsko listino prezident dr. Korner. Obe listini — sovjetska in avstrijska — sta bili shranjeni v moskovskih arhivih, kot določa državna pogodba sama.
Zapadne velesile
so v svojih parlamentih tudi že začele postopek za ratifikacijo in pričakujejo, da bo v prihodnjih tednih zadeva zaključena. V Washingtonu so Vladni krogi izjavili, da bo Avstrija imela svojo armado, ki bo njeno nevtralnost lahko ščitila; po duhu pa da Avstrija pripada itak zapadnem taboru.
Zavezniški svet
na Dunaju je sprejel nekaj nadaljnjih sklepov, ki vodijo k likvidaciji njegovega delovanja. Med drugim je dovolil civilno zrakoplovstvo in Avstrija bo v tem pogledu odslej imela proste roke.
V Celovcu
so medtem v socialistični stranki poravnali spor, ki je razdvajal njene vrste že nekaj tednov, in sicer nasprotstvo med predsednikom Delavske zbornice, drž. poslancem P. Truppe-jem in sekretarjem stranke Simo, katerega je podpiral tudi sam deželni glavar Wedenig. Višji funkcionarji stranke iz Dunaja so morali priti, da so spor uredili. Odpustili so si eden drugemu in obljubili, da se ne bodo več medsebojno napadali, sicer je pa ostalo vse pri starem, vsak na svojem mestu in stolčku.
K gostovanju Slovenskega narodnega gledališča iz Maribora
„Cavalleria rusticana“ in „Lectovo srce“
»Slovenski vestnik” nam je zadnjič očital, da smo gostovanje mariborske opere z nekaj vrstami odpravili, a kocert njihove »Prosvetne zveze”, da smo pa kar zamolčali.
Resnici na ljubo pa moramo povedati sledeče: Vsako leto smo o gostovanju slovenskega gledališča prinesli najprej primemo reportažo o predstavah v naslednji številki recenzijo našega gledališkega sotrudnika. In tako tudi letos.
Kar se pa zamolčanja tiče, pa pripominjamo, da je »Tednik” že pred gostovanjem z mastnim tiskom povabil javnost na obe prireditvi tako »Rusticana” kot »Prodane neveste”, ne da bi bil zato naprošen od »Prosvetne zveze”, ki je slednjo priredila, čeprav velja v kulturnem občevanju dolžnost, da se za take objave prosi, in posebej glede pevskega koncerta, da se pošlje program.
Za nas kultura ni omejena s političnimi plotovi in zato čakamo, kdaj bo »Vestnik” prelomil svoj dolgoletni grobni molk o kulturnem delu tvornih sil izven »Prosvetne zveze".
Uredništvo
Na sporedu sta bili dve zvrsti gledališke umetnosti: opera in balet — prav tisto, kar je poznavalce postanka in tradicije mariborskega gledališča najbolj presenetilo. Nekdanje mariborsko mestno gledališče je imelo nedvomno drugi najboljši dramski oder v Sloveniji, dramsko gledališče je od časa do časa dosegalo umetniško raven ljubljanskega državnega gledališča, vrsta odličnih dramskih igralcev, kot so bili Vladimir Skrbinšek, Kraljeva, Nakrst in drugi, je bila hrbtenica tega na pol javnega, na pol amaterskega gledališča, kjer so bile gaže nižje, a dela in žrtvovanja Taliji toliko večja. Mnogo mariborskih gledaliških umetnikov je dobilo angažmaje na večjih odrih, v večjih kulturnih središčih in tudi kot filmski igralci so se uveljavili.
Mariborsko gledališče je vedno bilo vsaj velik poizkusen oder res nadarjenih igralcev z velikimi individualnimi tvornimi silami, oder, ki je, zemlje-
pisno, bil na meji, pa je s svojo kakovostjo vzbudil tudi priznanje sosednega nemškega kulturnega kroga. Pod vodstvom dr. Brenčiča je dobil sem in tja tudi dotacijo države in banovine. Z izbruhom vojne se je končalo tudi delovanje tega gledališča. Umetniki so se razbežali, v kolikor jih ni zadela usoda koncentracijskih taborišč, kot n. pr. režiserja Milana Košiča, ki je bil v Mauthausenu, bil v času svojega umetniškega delovanja v Mariboru tudi vodja »Celjskega študija”, kjer sem imel priliko imeti v njem odkritosrčnega prijatelja in navdušenega slovenskega gledališkega umetnika.
Mariborsko dramsko gledališče je torej bilo že takrat na zavidljivi višini. Z opero ali baletom pa ni bilo kaj prida početi. Toliko bolj razveseljivo in presenetljivo je zato bilo njegovo celovško gostovanje z opero »Cavalleria rusticana” in baletom »Lcctovo srce”. To sta dve deli, ki stavljata prav vsak in tudi največji oder vedno znova pred nove probleme, kajti vedno živo snov predvsem »Rusti-cane” je treba tudi vedno znova preobleči in jo »aktualno” pred vesti.
»Cavalleria rusticana” — »viteštvo” ali »viteška čast na kmetih” bi bil slovenski prevod naslova črtice, katero je napisal italijanski pisatelj Giovanni Verga, po rodu Sicilijec, rojen v Cataniji 1. 18-10. Izredno nadarjen pisatelj, ki pa je z vsem srcem živel s svojo zemljo, podnebjem, šegami in navadami svojega naroda, da sc je v njih izčrpal. Čeprav je sijajno obvladal in kot priložnosten časnikar pisal v najlepši leposlovni italijanščini — toskanščini —, je v novelah in črticah ostal namenoma primitiven in zato izviren v svojih zgodbah iz sicilskega kmečkega življenja, ki jih je imenoval »Novelic ru-sticanc”. Ena takih črtic »Cavalleria rusticana” je navedla skladatelja Mascagni-ja, da je po njeni vse-
bini uglasbil istoimensko opero, s katero je 1. 1890 dobil prvo nagrado. Oba: Verga in Mascagni sta bila zastopnika naturalistično-veristične umetniške smeri (ki prikazuje resničnost, toda v izčiščeni estetski obliki), ki je takrat bila v Italiji na višku.
Zanimivo in značilno pa je, da sta oba — Verga in Mascagni — imela mednarodni in trajni uspeh samo z opero »Cavalleria rusticana”. Mascagni je napisal mnogo oper, toda uspeha ni imel več.
Mariborčani so se s to opero predstavili kot odlični zastopniki nove šole slovenskih gledališč — mislim izpopolnjeni stil, kjer scena, orkester in igralci tvorijo celoto, kjer je vsa uprizoritev eno samo stremljenje ponazoriti in iskreno in izvirno oživeti figure, katere je opisal pisatelj ali libretist in jim dati dušo, kakršno je v tonih izrazil skladatelj. Operni stil, kakršnega smo videli ob gostovanjih ljubljanske opere in zdaj — v tem smislu — njene sestre iz Maribora — je moderen, nov in ima veliko prednost pred odri, kjer uspeh ali neuspeh predstave zavisi od enega ali dveh znanih pevcev.
Posebne važnosti za operne predstave je zbor in ta je bil prvovrsten. Zbor je matica vsake opere in s tem tudi jamstvo za bodoče sezone.
SE VEČJE PRESENEČENJE KOT OPERNI ANSAMBEL, PA JE BIL BALET
Nekaj balerinov in balerin ima vsak mestni odet — tako za operetne vložke n. pr. baletni ansambel mariborskega gledališča pa je kultivirana, izšolana umetniška skupina plesalcev, ki so telo zase. Balet je pravzaprav najviišja gledališka umetnosti, ker zahteva popolno obvladanje telesa, ritma, glasbe in mimike. Balet je prispodoba mladosti v življenju, to je zdravja, moči, zagona v plemenitem estetičnem okviru.
V nedeljo dopoldne:
„Prodana nevesta“
»Klicar vstajenja in borec za domačo glasbeno umetnost proti tuji navlaki je bil Smetana. Poln
Svetovni tisk k beograjskemu obisku
\VALL STREET JOURNAL V NEW VORKU »Kot je treba zaključiti iz poročil in komentarjev, nista Hruščev in Bulganin dosti, če vobče kaj, opravila na potovanju v Beograd. V smislu namreč, da se jima ni posrečilo, da bi Tita takoj pripeljala nazaj v satelitski tabor, je to bil neuspeh. Morda pa nista kaj takega niti pričakovala. Njun cilj je bil, da uravnata pot za dokončno zedinjenje tako, da sta Tita privedla bliže Kremlju in ga oddaljila od Zapada. V tej točki je težko presoditi, ali so Sovjeti uspeli.
Tito se je že dolgo časa, preden so Sovjeti prišli k njemu, nagibal na Vzhod. Naše mnenje je, da bo prav, če diplomatski in vojaški strokovnjaki pri svojih načrtih ne jemljejo preveč na lahko obisk sovjetske delegacije v Beogradu. Washing-ton mora ravno tako jasno videti, kaj je naravna osnova Jugoslavije, kot to vidi Beograd.”
VVASHINGTON POST (U. S. A.)
»Večina točk skupnega komunikeja je ali brezpomembna ali pa ponavlja že znana stališča...
Bilo bi pa seveda nesmiselno iz tega sklepati, da Sovjeti niso ničesar dosegli. Imeli so priliko, da se pred svetom pokažejo kot bolj dostopni in v mnogih ozirih bolj voljni za sporazumevanje.”
SAZBURGER NACRICHTEN
»Ena zunanjost pa zasluži, da jo denemo pod drobnogled: zadržanje jugoslovanskega prebivalstva, in zadržanje tiska v državi. Niti najmanjšega znamenja kake suženjske uslužnosti, nobenega navdušenja, nobene prisrčnosti, nobenega toplega stiska roke — prijazno, ampak v gotovi razdalji, kot sc to spodobi za ponosna ljudstva, ki znajo svojo neodvisnost ceniti.”
»V tem, da si celo tiste skupine prebivalstva, ki so napram Rusom najbolj prijateljsko razpoložene in vidijo v Moskvi svoj Rim, ne pustijo dopasti nobenega nadutega ravnanja, obstoji jedro Titove neodvisne zunanje politike. Tako so dvomi, ki sc tu pa tam na Zapadu pojavljajo, da sc utegne Ti' J\ nekega dne povrniti nazaj v vzhodni tabor, vsaj V ' mirnem času brez osnove. Kot vsak diktator je tudi on prisiljen, da razpoke notranje politike prekriva z apnom zunanjepolitične aktivnosti. On ve, da si bo obdržal na svoji strani glavni del jugoslovanskega prebivalstva najbolj s tem, da ne zapusti tal zapadne politike.”
JOURNAL DE GENEVE (Švica)
pa prinaša uvodnik Rene Payota, ki ugotavlja, da »Hruščev in Bulganin sta opustila doslej nedotakljivo sveto načelo enotnosti akcije komunizma. S tem, da so Sovjeti povrnili vse časti Titu, ki je bil v času njegovega odpada leta 1948, označen kot izdajalec, so priznali upravičenost njegove ločitve. Dogma o nezmotljivosti Moskve je s tem postala stvar preteklosti.
Toda ne moremo razložiti, zakaj so se sovjetski voditelji odpovedali ideološkemu monopolu, ki so ga njihovi predhodniki z vsemi silami hoteli obdržati. Morali so vendar vedeti, da se maršal Tito ne bo pustil več kar tako vključiti v sovjetski si j stav. Ali so morda mislili, da sc bodo jugoslovanski komunisti, ki so se uprli stiskanju, na dolgi rok dali pridobiti nazaj z velikodušnostjo. To upanje pa samo na sebi ne bi upravičevalo koncesij, ki so jih Sovjeti napravili. Izgloda pa, da Sovjeti želijo, da Tito ostane nevtralen, ker računajo nanj pri izvajanju razkrojcvalnc politike, ki so jo začeli, z namenom, da razrahljajo atlantski sestav, da oslabijo atlantsko zavezništvo. Ne vidimo druge razlage njihovega zadržanja: ko že sami ne morejo zbuditi zaupanja, iščejo neodvisne advokate, na katere bodo mogli opreti svojo novo taktiko.”
živega zanosa je kot dirigent, pianist in skladatelj posvetil vse svoje sile koristi in razvoju samostojne češke glasbe in tako utrl pot samoniklosti pri svojih vrstnikih in učencih...” — Tako pravi o njem mariborski režiser Nino Uršič v mariborskem »Gledališkem listu”. In »Prodana nevesta” je še danes in bo še dolgo najpopularnejša slovanska opera. Potem ko je bila prva predstava leta 1866 v Pragi, je nastopila zmagoslavno pot po evropskih odrih. Prevedena je že v 24 jezikov.
Zborovske točke slovenskih narodnih in umetnih pesmi pod vodstvom skladatelja in dirigenta Pavla K e r n j a k a so bile lep in primeren uvod k operni predstavi, saj vsa Smetanova glasba črpa iz narodne pesmi. Kcrnjakov zbor je od leta do leta boljši in predstavlja danes izglajeno pevsko enoto s prav dobrim pevskim materialom.
Kakor je bila »Cavalleria” na višku, je »Prodana nevesta” žela še več odobravanja. Je pač tako, da isti umetniki ob sorodni duši zmorejo še več dati iz sebe in so še pristnejši in še bližji živi umetnosti. V tem so si bile soglasne tudi vse ocene celovških nemških listov, ki so nadvse pohvalno in obširno poročali o pomembnem kulturnem dogodku, kakršno je bilo gostovanje mariborskega gledališča. Kultura in umetnost pač ne sineta poznati meji in predsodkov družabnega ali celo zgolj političnega značaja.	f-f'
Tuji opazovalec v Beogradu
Ob priliki obiska sovjetskih oblastnikov v v Beogradu je prišlo tja mnogo tujih novinarjev.
Prinašamo v okrajšani obliki članek dopisnika velikega milanskega lista „Corriere del-la Sera” Indra Montancllija.
Sovjctsko-jugoslovansko zbliževanje je Italijane navdalo z skrbjo, da v primeru jugoslovanske nevtralnosti ali celo priključitve vzhodnemu bloku dobijo znova rdečo armado na svoje meje. V tej luči je treba razumeti pričujoči članek.
Beograd, junija. Na sprejemu, ki ga je priredilo sovjetsko veleposlaništvo po podpisu jugosl.-sov-jetskega dogovora, kot sc je splošno razvedelo, sc Hruščev ni posebno branil pijače.
Sprejem na sovjetskem poslaništvu
Nihče ga ni vitici, kajti na slovesnostih v sovjetskih hišah imajo vedno dva bife-ja, eden je rezerviran za hišne gospodarje in za ministre tuje vlade, za katere je bil sprejem prirejen, in za te ne štedijo z vodko, kaviarjem in šampanjcem; drugi bife pa je za ostale povabljence, ki jim pa nudijo bolj skromno hrano, in sicer obložene kruhke, pecivo in oranžni sok.
Hruščev je tisti večer imel na sebi plavo obleko, a pustil je doma odlikovanje Zlate zvezde Leninovega reda. Od začetka je kazal nekoliko pust obraz. Pravijo, da se obnaša vedno tako, dokler ni spravil vase neko gotovo količino alkohola. Vsekakor, ko je imel to količino v sebi, je naenkrat postal zelo vesel, živahen, naravnost eksploziven. Lotil se je dopisnika „New York Herald Tribune” Franka Kcl-leya, ki seveda ni mogel želeti boljše priložnosti zase. Začela sta napet razgovor, ki ga je prevajal Hru-ščevov osebni tolmač (spremlja ga povsod kot mračna senca z nepredirnim izrazom):
»Hej, tovariš Amcrikanec, kaj pa ti počenjaš v Beogradu?” je vprašal sovjetski oblastnik.
»Jaz sem časnikar”, je odgovoril Kelley.
'l »Časnikar! Zakaj pa ne prideš v Moskvo? Moskva je večja in tam je več novic...”
»To že, ampak ne sme sc jih poročati...” je odvrnil Kclley. »In potem, saj mi ne daste vizuma,” je nadaljeval.
»Kdo ti ne da vizuma!” je vprašal prizadeto Hru-ščev. »Sem s potnim listom!... Ti bom pa jaz dal vizum” in že je potegnil svinčnik iz žepa. Toda nekdo, — menda Mikojan, — ga je prijel za roko in ga odvedel vstran.
Tito in Hruščev si napivata
Tito, ki skoraj nič ne pije, je baje šest večerov, ko je imel pri sebi sovjetske goste, trpel peklenske muke, da je odgovarjal na vse zdravice Hruščeva, ki je vedno dvigal kozarec — in ga zlival v grlo. Vendar izgleda, da se je izmazal le s kakim »mačkom”, ne da bi pri tem izgubil svoje običajno ravnotežje. Njegova treznost je baje še svoj čas razočarala Stalina, ki je, čeprav sam ni mnogo pil, imel neko simpatijo do dobrih pivcev.
Nič manj ni bil razočaran Hruščev, ki — po tem, kar pravijo drugi, in po tem, kar smo videli — je prepričan v svojo sposobnost ustvariti okrog steklenice dobre pijače tisto veselo in tovariško razpoloženje, ki je po mnenju Rusov najltoljše gnojilo za rast političnih prijateljstev. Tito mu je nekaj
časa sledil v pitju. Poslaniki zapadnih sil, ki so bili na večer prvega sprejema, ki ga je priredil maršal Tito v nekdanjem dvorcu kneza Pavla, pri-puščeni v malo dvorano, kjer so se zbrali Tito, Hruščev, Bulganin in Mikojan, so odhajali domov precej zaskrbljeni zaradi bučnega veselja in prisrčnosti, ki so jo na družbici opazili.
Vesela družba
V družbi Angležev in Amerikanccv ni bilo nikdar videti, da bi se Tito tako dobro počutil, bil tako vesel in zadovoljen. Nihče izmed zapadnjakov ni sicer razumel pogovorov omizja v ruščini, a vsi so čutili in slutili, da si pripovedujejo dovtipe, da švigajo duhovite puščice, da padajo dvoumni izrazi. Videlo sc je, da goste in gostitelje druži ne le jezik, ampak še marsikaj drugega. In mnogi so se zaskrbljeno spraševali, ali ne bodo te skupne poteze prevladale nad nasprotstvi, ki so se pokazala takoj ob prihodu sovjetskih oblastnikov.
Komunistična vzgoja pusti tudi v tistih, ki so obrnili hrbet uradni moskovski liniji, neizbrisne sledove. Niti potem ko je bil izgnan iz Komin-forma, Tito ni nikoli izjavil, da se je odločil za Za-pad in njegove ideale. In nikoli se ni izvedelo, ali in v koliko ne žaluje za svojo staro »vero”. Hruščev, na primer, je bil prepričan, da je maršalu zelo žal zanjo. Malo preden je odhajal iz Jugoslavije, je to priznal in je z obžalovanjem dodal, da je živel v utvarah. »Ni eden izmed naših,” se je potožil nekemu diplomatu, ki predstavlja v Beogradu eno izmed satelitskih držav. — »Morda nikoli ni bil...”
Menim, da je razočaranje zavedlo Hruščeva k preostri sodbi. Če morda danes Tito ni več »njihov”, gotovo ni res, da bi prej nikoli ne bil. Iz nekaterih drobnih zaupnih informacij o privatnih razgovorih med obema sem si mogel ustvariti sliko, kako je do tega nesporazuma prišlo.
Na primer, na dolgi poti iz Beograda na Brione sta Tito in Hruščev bila ves čas sama v avto-
Atomska pilota sta
V ibenediktinskem samostanu blizu španskega mesta Bilbao je bila posvetitev movo-mašnikov kot vsako leto. V tihoti samostanske cerkve so obredu običajno prisostvovali samo najbližji sorodniki novih duhovnikov. Letos se pa je ob tej, priložnosti zbralo nenavadno veliko število tujih gostov v vojaških uniformah in med obredom so švigali bliski magnezije fotografov in med množico so bili tudi dopisniki mnogih listov iz Amerike in Evrope.
Prvi novoposvečeni mašnik je bil že mož v zrelih letih, vojaškega Obnašanja. Ko je šel mimo skupine gostov v uniformah, so ga po vojaško pozdravili. Bilo jih je dvanajst, bili so člani posadke ameriškega bombnega letala tipa B 25, a novomašnik je bil njihov bivši poveljnik.
Eden izmed dvanajstorice je pristopil k novomašniku in mu dejal: »Kapitan, pater Robert bo v tej uri v duhu z vami. Naročil
mobilu. Rus ul govoril o drugem, kot o »starih lepih časih”. Tito je tudi obujal spomine. Toda čim bolj sc je Hruščev zatapljal v razgovor, prepričan, da je našel gorivo, s katerim bo mogel razgreti domotožje v maršalu, je Tito prihajal do spoznanja, da imata v mislih različne »lepe stare čase”.
„Lepi stari časi" —
niso bili isti za oba
Hruščev sc je spominjal pisalne mize, za katero je delal svojo kariero, ki je šla navgor s pomočjo povišanj »za posebne zasluge”, vendar na koncu kariera birokrata in uradnika. S tem nočem reči, da ni bila brez nevarnosti, prestal je srečno Stalinove »čistke”, baje je bil enkrat že na tem, da gre v Sibirijo, a ga je v zadnjem hipu rešil Malcnkov. Vendar, to so nevarnosti kabinetov, to ni bil odprt boj, ampak intrige po hodnikih in predsobah ministrstev, boril sc je s peresom in ne z bombo ali puško. Treba je pogledati samo Hruščevove roke. So blede, okrogle, oblazinjene z mesom, skratka roke malomeščanskega uradnika, ki se je šele nedavno povzpel do sedanjega položaja in je zato zelo ljubosumen na svojo oblast in položaj; ki v svojih dogmah ne trpi ugovora.
Titova preteklost pa se je odigravala v podstrešnih sobah, v konspirativnih sestankih, v ječah in podtalni borbi.
Dejstvo je, da je večina sedanjih voditeljev Sovjetske zveze revolucijo »podedovala” in da so med njimi le nekateri, kot Molotov in Bulganin, ki so v njej aktivno sodelovali, a ti so v manjšini. Obraten je položaj v satelitskih državah. Čeprav je tu pa tam na oblasti še kak preostanek stare »komin-formovske garde”, ki predvsem skrbi za to, da izpolnjuje do pičice povelja iz Moskve, je ob njih in preko njih zrastla mlada generacija vodstvenih kadrov, ki so zrastli iz revolucije v domovini. In s temi se Hruščev ne more razumeti.
Govor Hruščeva na letališču je bil čudno podoben »priznanjem”, s katerimi so njegovi predhodniki obtoževali same sebe na procesih, tako da iz-gleda, kot da to spada v slog sovjetskega političnega življenja. Samo da je Hruščev trkal, namesto na svoja prša, na prša mrtveca.
stopila v samostan
mi je, da naj vam to sporočim.”
»Hvala”, je odgovoril novomašnik.
O tej novomašniški posvetitvi je uradno glasilo Sv. stolice »Osservatore Romano” prinesel naslednje poročilo:
»Letalec ameriških zračnih sil Henry Bernal, ki je spustil prvo poskusno atomsko 'bonfbo na maši zemlji, je zapustil vojaško služibo in je postal duhovnik, da najde mir pred groznimi predstavami, ki se mu porajajo ob mislih na strahotne posledice atomskih ibomibardiranj. Že nekaj časa pred njim je njegov vojni tovariš, znani pilot Robert Gewis, 'ki je'vrgel atomsko bombo na Hirošimo, doživel živčni zlom in si je opomogel šele, ko je zapustil svet in se zaprl za zidove nekega trapistovskega samostana”.
Henry -Bernal pravi, da je njegovo sedanje samostansko življenje njegovo drugo življenje. Potem ko je .zvedel, da je njegov
tovariš Robert vrgel bombo na Hirošimo, se je zavedel, da je on s svojim odmetom poskusne bombe nad puščavo Los Alamos praktično pomagal pri tem, da je prišlo do bombardiranja Hirošime. Ta zavest mu ni dala miru. Ker je bil po rodu iz Španije, se je vrnil nazaj v domovino. Tu je postal menih in duhovnik v benediktinskem samostanu v Bilbao.
Prav tako hud duševni pretres je doživel njegov tovariš Robert Lewis. O svojih občutkih po izvršeni misiji nad Hirošimo je sam dejal takole:
»Ko sem videl dviganje dima atomske eksplozije v obliki velikanske gobe in ko so mi prihajala na uho poročila radijskih postaj, da je moj podvig izvrstno uspel, sem se zavedel, da te dimnate gobe ne bom nikoli pozabil, posebno pa ne tega, kar je moja vest pod to podobo videla: stotisoče raztrganih trupel nedolžnih bitij, ki so se krivila v ognju in v strupu, — katerim sem jaz to prizadejal. Zavedel sem se, da je atomska bomba raztrgala tudi mojo dušo.” Malo nato je stopil v trapiš to vsk-i samostan.
Slovenec je v Rimu reševal Žide pred nacisti
V dunajski radijski postaji „Rot-\Veiss-Rot” so v začetku maja posvetili posebno oddajo preganjanju Židov med vojno v Italiji in zadnja številka uradne židovske časopisne agencije v Avstriji ISKULT prinaša celotno besedilo omenjene oddaje o izredni slovesnosti, ki se je vršila v Milanu.
»V teh dneh, ko obhajamo desetletnico konca nacionalsocialističnega terorja, je židovska skupnost v Italiji podelila zlate medalje v priznanje vrsti italijanskih človekoljubov, ki so si v takratnih dneh groze pridobili posebne zasluge.
Vseh 23 zlatih medalj niso mogli izročiti osebam, katerim so bile namenjene, kajti nekaj, izmed njih je že umrlo, od teh nekateri ravno zaradi njihovega pogumnega zadržanja v času preganjanja. Na mesto Cirila Kotnika so izročili medaljo njegovi vdovi. Izročitev je spremljala utemeljitev, iz katere je razvidno, kako se je ta mladi slovenski diplomatski uradnik junaško zavzemal za preganjane Žide v Italiji. Kot ataše pri jugoslovanskem poslaništvu pri Sv. stolici se je Kotnik neutrudljivo zavzemal za rešitev ogroženih Židov vseh narodnosti, tako da so ga Nemci — kljub temu, da je imel pravico do posebne diplomatske zaščite — zaprli in je bil izpuščen na svobodo šele na energično intervencijo Vatikana. Kotnika so v zaporu tako trpinčili, da je kmalu po prihodu zaveznikov v Rim umrl na posledicah zadobljenih poškodb.”
Nadalje omenja agencija še nekega italijanskega generala, ki je rešil več tisoč ljudem življenje, in posebno pa kapucinskega patra Benadetta, ki je svoj rimski samostan izpremenil v pravo skrivališče za preganjane Žide in so mu zaradi tega nadeli častni naziv »oče Židov”.
FRAN ERJAVEC, PARIZ:
koroški Slovenci
(i(42. nadaljevanje)
XXI.
KOROŠKI SLOVENCI OB KONCU SREDNJEGA VEKA
Kolikor nam je sploh ohranjenih slovenskih beležk iz poznega srednjega veka, so to le neznatni drobci zapiskov za zasebno rabo. In zopet nam je znan najvažnejši tak zapisek iz konca srednjega veka ravno s Koroškega, To je tako imenovani »Celovški rokopis”, ki ga je 1. 1880. slučajno našel med starimi, že na pol zavrženimi papirji tedanji tajnik celovškega zgodovinskega društva in opozoril nanj prof. Šketa. On je potem ugotovil, da je ta nekoč tvoril zadnji list srednjeveške rokopisne knjige, na katerega si je neznan gorenjski ali koroški duhovnik zabeležil na prvi strani v slovenskem jeziku očenaš, zdravo-Riarijo in vero, na zadnji strani pa tedanje člane Marijine bratovščine v Ratečah na Gorenjskem. Med temi so lepe slovenske oblike raznih krstnih imen, kakor Svetka, Janez, Jera, Neža i. dr. z raznimi pridevniki v latinščini. Iz tega sklepajo, da je nastal ta rokopis sredi \V. stol. na Gorenjskem, a sodeč po navedenih molitvah morda tudi na Koroškem.
#
Podobno kakor v kulturnem pogledu, je bilo tudi v socialnem. V zgodnjem srednjem veku je tvoril jed-ro našega naroda svobodni slovenski kmet s svojimi lastnimi starešinami in s svobodno izvoljenimi knezi, toda nemško politično gospostvo je že v visokem srednjem veku ta staroslovenski pravni in socialni red popolnoma zrušilo in uveljavilo svojega lastnega, fevdalnega. Svobodni slovenski kmetje so s staroslovenskim plemstvom Vrcd skoro popolnoma izginili in ob koncu srednjega ve-
ka je obstajal naš narod zgolj še iz brezpravne mase podložnikov tujih fevdalcev, ki so bili obenem tudi eden izmed glavnih nositeljev germanizacije, ker so skoro onemogočali vsako slovensko narodno obrambo. O slični vlogi tuje meščanske plasti smo pa že govorili.
Oboji so zviška in s preziranjem gledali na množice slovenskih kmečkih tlačanov, a socialni pritisk obojih je povzročal ponemčevanje tudi večine tistih slovenskih okoličanov, ki so se naseljevali v mestih. Ko so prišle slovenske dežele pod oblast Habsburžanov, je bilo slovensko ljudstvo politično, kulturno in socialno že tako o-mrtvičeno, da se za vodilne plasti jezikovno vprašanje sploh ni več postavljalo in se je začelo le trenje med latinščino in nemščino, pri čemer se je iz čisto naravnih razlogov morala prva počasi umikati slednji. Zlasti stanovi so veljali za »nemške korporacije”, dočim je Cerkev žilavo branila postojanke latinščine.
V takih okoliščinah je kaj lahko razumljivo, da je živelo slovensko kmečko ljudstvo čisto samosvoje duhovno življenje, ki ni imelo nobenih notranjih zvez z nemškim. Iz opisov Ulrika Liechtensteinskega in iz starih popisov ustoličenja nam je znana celo njegova tedanja noša: moški so se oblačili v dokolenske hlače in se ogrinjali v plašče, oboje iz sivega lodna, obuvali so opanke, privezane na noge z jermeni, a glave so si pokrivali s sivimi klobuki. Suknja je imela zadaj razporke in je segala čez kolena. — Dekleta so si spletala lase v dve dolgi kiti, ki sta jim viseli po hrbtu, omožene pa so si jih opletale okoli glave, a na glavi so oboje nosile 'bogato okrašene »šaplje”. Svojo vrhnjo obleko so ženske nazivale „go-deže”.
Duhovno se je izživljalo naše ljudstvo z okraševanjem svojih oblek, orodja in bivališč, zlasti pa v narodnih pesmih in pripovedkah. Posvetna slovenska narodna pese m je proti koncu srednjega veka naravnost zacvetela in ravno ona nam predstavlja tudi višek tedanjega oblikovanja slovenske besede. V svojih tegobah je našlo
slovensko ljudstvo globoko uteho zlasti v živem verskem življenju, zato so se ravno v tistih dobah razvila, razen že starejše Gospe Svete in Krke, še druga božja pota, kakor Podgorje, Št. Janž v Rožu, Sveče in zlasti Sv. Višarje, a večkrat so romali tudi daleč na tuje. Samo to svojsko in živo duhovno življenje je našemu koroškemu Slovencu tudi omogočilo, da je preživel, popolnoma osamljen, žalostno dobo svojega najglobljega ponižanja ob koncu srednjega veka.
Toda niti tedanje njegovo politično in socialno brezpravje ni moglo zadušiti v njem težnje po osvoboditvi. Čeprav ni imel slovenski koroški kmet ničesar skupnega z zgoraj opisanim razvojem tuje gospode pri nas, je pa ves duh tedanjega časa našel vendarle močan odmev tudi pri njem. O tem nam najzgovorneje pričajo ravno kmečki u p o r i , ki so se začeli pojavljati prav ob koncu srednjega veka. Oni so bili znanilci nove dobe, ki je napočila tudi za naše ljudstvo ob pričetku novega veka. Po več stoletjih je skušal tudi naš kmet zopet dvigniti svojo glavo, se otresti gospostva pokvarjene gospode in vzeti svojo usodo sam v roke.
Tedanji čas vsekakor še ni bil ugoden za tako osvoboditev, toda verjetno je, da bi si bil svojo usodo vsaj jako izboljšal, ako bi bil bolje organiziran, ako bi se bil povezal s še večjim krogom svojih rojakov po ostalih slovenskih deželah in ako bi se bil pokazal odločnejšega, kajti z begom pred sovražnikom (1. 1478. pri Kokovem!) se ni rešil, temveč si je svoj položaj samo še poslabšal.
Dolga in trnova je bila še pot do osvobojenja našega ljudstva. Toda čeprav je bila ravno doba ob prelomu srednjega in novega veka doba njegovega najglobljega ponižanja, je pa bila to vendarle tudi doba, ko je po dolgdr stoletjih prvič pokazalo, da noče umreti, ter je dokazalo svojo nezlomljivo življenjsko silo.
KONEC PRVEGA ZVEZKA
CELOVEC
Hudo se je ponesrečil .pekovski mojster iz Celovca — Waidmannsdorf z avtom g. Štefan Kac. Zdravi se v 'bolnici za ponesrečence. Kot zvestemu naročniku našega lista mu želimo skorajšnje okrevanje.
VEČNA VES
Zadnji teden pa je ipri nas res bilo živahno! Skrijarjev križ so poslikali na novo, va-šlk,i križ so na novo prekrili, sedaj, ga obdelava s čopičem Mirko Jerina. Starodavno župnišče smo prekrili in pozidali, da se sedaj. lepo sklada z ostalim poslopjem.
Na binkošitni ponedeljek se je poročil v šmihelski farni cerkvi Stanko Božič, ipd. Ptratnekar, z Milko Breitnegger, pd. Mlinarjevo s K o ml a. Za pričo sita bila Matej Smrečnik, pd. Jomer v Mali vesi, in Jožef Breitnegger, kmet v Cirkovčah. šmihelski mešani cerkveni zbor je bil polnoštevilno zbran in je s svojim ubranim petjem povzdignil cerkveno slovesnost. Krasno so peli pri poročni sv. maši ter pri poročnih obredih, najlepše Marijine pesmi so zbrali in so tako obenem mogočno zaključili letošnji majnik.
Poročne obrede je opravil domači g. župnik. Položil je ženinu in nevesti na srce predvsem ljubezen do Boga, medsebojno ljubezen ter ljubezen do potomstva. Svatbo so obhajali pri Šercerju. Kar šest duhovnikov je prišlo voščit srečo in božji blagoslov v novem stanu! Poleg domačih mil. g. prošt Trabesinger in g. Janko Valjavec kot dušna pastirja1 neveste, č. g. prof. Komar iz
Leta in leta smo že gojili željo, da si nabavimo nove zvonove, ker nam je stare vzela vojna. Letos spomladi pa se je začelo zares, odbor .za zvonove je bil pridno na delu, ker si je zastavil nalogo, da morajo še to poletje tudi pri nas zapeti novi zvonovi. Zavedali smo se v polni meri, da bodo prišle razne težave in bo morda hudo spraviti za zvonove potrebni denar skupaj, ker naša fara je majhna. V resnici pa je šlo lažje kot smo si mislili, predvsem kar se tiče denarja. Pri tem gre največ zaslug in priznanja komiteju za zvonove in cerkvenim ključarjem, ki niso prej mirovali, dokler niso zbrali potrebnega denarja za nakup bronastih božjih klicarjev v stolpu. Za njih agilnost in požrtvovalnost smo jim farani zelo hvaležni.
Posebno razveseljivo je pa dejstvo, da je pri nakupu zvonov bila v fari na j lepša eno-dušnost. Na poziv g. župnika je vsa fara sodelovala, se žrtvovala in prispevala; vsakdo po svojih močeh bodisi z denarjem ali z delom. Naj bi ta pripravljenost za delo v prid fare ostala tudi vnaprej.
Iskreno hvaležnost pa moramo izreči domačinu č. g. župniku Blažu W o 1 f 1 u. Sicer že v pokoju, ko je pa šlo za zvonove, je pa njegovo srce spet pomladilo kot takrat, ko je še preživljal svoja mlada leta v svoji domači štebenski fari. Hvala Vam in Bog Vam' daj zdravje še mnogo let!
Dekleta so prevzela skrb za vence, fantje oz. požarna bramba pa skrb za mlaje, ki so, kot vidite na sliki, skoraj tako visoki kot cerkveni stolp. Redko se dobijo taki lepi mlaji, toda naši podjetni fantje so šli k posestnikom gozdov in tako dolgo izbirali, da so našli najvišja in najbolj vitka debla.
I
Ponosni mlaji pred farno cerkvijo so pozdravljali prihajajoče
Celovca kot sorodnik in č. g. Fr. Posch iz Globasnice.
Sedaj, ko je postala slovenščina tudi državni jezik, pa se bodo morale tudi natakarice in strežnice polagoma že privaditi, da 'bodo vsaj domače ljudi z domačo govorico nagovorile, ker drugače bi mislil, da smo kje v Nowaves-i pri Berlinu (tako se namreč imenuje eno izmed predmestij Berlina), a ne v Šmihelu.
Stanko Božič je bil dosedaj marljiv kulturni delavec, igral je v Globasnici kakor tudi pri1 našem prosvetnem društvu dn je ponovno pokazal svoje igralske zmožnosti. Leta sem je vodil blagajniške posle. Upamo, da tudi sedaj kot mož svoj,ih talentov ne bo pustil ležati neizrabljenih, ampak bo svoje znanje vedno rad uporabil v prid občestvu bodisi na kulturnem, bodisi na gospodarskem polju. Ostani zvest narodu dn Bogu, potem „boš res trta svojemu rodu” na grudi svojih pradedov!
Stanku zares čestitamo, da je dobil tako dobro in plemenito nevesto. Bila je leta sem Mlinarjevi hiši skrbna gospodinja in
Težko je tudi bilo jih spraviti v dolino. Zato so pa bili tembolj ponosni, ko so stali, ravni kot sveče, da so jih vsi občudovali. Bilo jih je deset, ki so pozdravljali vernike. Dekletom in fantom gre vse priznanje in zahvala, tako pa tudi kmetom, ki so žrtvovali najlepše smreke iz svojih gozdov.
V nedeljo, dne 5. junija je bila težko pričakovana slovesnost. Že zgodaj zjutraj so topovi oznanjali začetek tega farnega praznika. Zjutraj je sicer precej deževalo. Pred-no se je ob 10. uri pričela slovesna asistirana maša, ki so jo opravili mil. g. prošt in častni kanonik Aleš Zechner, se je zjasnilo in je zasijalo toplo sonce, tako da se je sv. maša vršila na prostem pred župniščem. V globokih in ognjevitih besedah so nam g. prošt orisali pomen blagoslovitve zvonov za faro in nam želeli, da naj bodo novi zvonovi glasniki pravega krščanskega življenja na vasi.
Po maši smo se podali na pokopališče, kjer sta visela zvonova in so mil. g. prošt Aleš Zechner ob asistenci petih duhovnikov izvršili blagoslovitveni obred. Deklice in fantje so z deklamacijami želeli, da bi prinašala zvonova v našo farno skupnost mir, srečo, ljubezen in blagoslov. N a vmes pa sta prepevala domači mešani in moški zbor. Da bi svečanost še bolj povzdignili, je prišel na pomoč tudi giobaški cerkveni pevski zbor pod vodstvom Janeza Petjaka.
Kar je sosednim faranom padlo posebno v oči, j,e bilo to, kar so „pogruntali” naši cerkveni ključarji: nismo iskali širom Koroške magnatov in milijonarjev, ki bi jih prosili za botre, ampak vsak mož in fant v fari je bil boter ali, kakor pravimo pri nas. ,,gotej” in vse naše ženske, razen malih
mlajšim sestricam skrbna in dobra mati; tako 'Sinemo upati, da je dobil Stanko ravno tako skrbno in dobro gospodinjo in ženo ter da bo Milka dobra in ljuba matj svojim otrokom! — Milademu paru obilo sreče in božjega blagoslova in na mnoga mnoga leta!
Čestitkam se pridružujeta tudi Kršč kulturna zveza in Kmečka gospodarska zveza v Celovcu.
DEKAN JERNEJ HAFNER - UMRL
V nedeljo, 12. junija, ob 11. uri ponoči je umrl v taborišču v Spittalu preč. g. župnik Jernej Hafner, bivši dekan v Moravčah pri Litiji. Star je bil 67 let.
Zjutraj je še maševal, popoldne pa je naenkrat dobil tako vročino, da ni bilo več rešitve. Pokopan je bil v sredo ob 10. uri v Spittalu.
O priljubljenem, organizatorično in dušnopastirsko delavnem in splošno znanem g. župniku bo „Naš tednik - Kronika” v prihodnji številki več poročal.
Zvestemu služabniku božjemu naj zasveti večna luč!
deklet, ki' so bile družice, ,,gotce”, kajti je prej, ko je bilo treba delati in darovati, bila vsa fara povezana v eno družino, potem je prav, da se izkaže vernikom tudi s tem zahvala in čast, da kot botri in botre izvršijo prvi udarec na zvonovih in jim izvabijo mogočne glasove. To zamisel smo pozdravili vsi.
Prejšnje zvonove je vzela vojna. Samo eden je prestal dve svetovni vojni, toda je sameval v stolpu. Klical je in vabil vernike v cerkev, žalostno pel pri pogrebih rajnim zadnje slovo. Želel si je seve druščine in ubrane harmonije pri zvonjenju in to željo smo mu tudi izpolnili. Na kratko vam še opišemo oba zvonova: veliki je težak čez 700 kg, ima glas „Fis”, v njegovo površino so vlite slike farnih patronov sv. Štefana in Lovrenca, katerima je posvečen ter je namenjen v spomin padlim in pogrešanim in nosi napis: ,,Kar nam vojna je pobrala, je tlobra roka zopet dala”. Drugi zvon je posvečen Materi božji in nosi njeno sliko, težak je 295 kg ima glas „His” in nosi napis: ,,Brezmadežno Srce Marijino, bodi naše re-
šenje.” Oba zvonova pa imata še državni, deželni in škofijski grb, pečat firme Pfund-ner na Dunaju ter St. Stefan in letnico.
Po končanih obredih je bil mojster Ignaz Koren s svojimi tesarskimi delavci na vrsti, da potegne nove klicarje v stolp.
Sredi popoldneva so nam že zapeli prav lepo in ubrano v splošno zadovoljstvo vseh faranov. Glasovi se lepo ujemajo, kljub temu da je mali zvon že precej star.
Ob koncu še izrečemo toplo zahvalo g. župniku Poschu, ki so se zavzeli za zvonove, livarni Pfundner na Dunaju, ki nam jih je dobavila celo teden dni pred domenjenim časom. Splošno zahvalo izrekamo vsem, ki so na kakršnikoli način pomagali pri nabavi zvonov in doprinesli svoj delež k temu lepemu dnevu.
VELIK ŽIVLJENJSKI PRAZNIK
je obhajal na bin-koštni ponedeljek t. 1. knjigovez Mohorjeve tiskarne v Celovcu g. Jožef VVoschitz, ki je pripeljal pred poročni oltar svojo izvoljenko Mihaelo Turnšek. Poroka se je vršila v farni cerkvi v Klan-čah v Podjuni, vesela svatba pa je bila v gostilni Sugic v Encelni vesi. V prijetnem razpoloženju številnih svatov je potekel dan.
Želimo mlademu paru v zakonskem stanu mnogo sreče in obilo božjega blagoslova. Čestitkam se pridružujejo tudi uslužbenci in sodelavci Mohorjeve tiskarne in uredništvo „Nasega tednika-Kronike”. Bilo ' srečno!
Žalna slovesnost v Vetrinju
V	nedeljo, 26. junija, bo v Vetrinju spominska proslava ob desetletnici vetrinjske žaloigre: spominski dan vseh slovenskih žrtev vojne in revolucije, vseh padlih protikomunističnih borcev in mučencev. Ob 10. dopoldne v vetrinjski cerkvi odkritje spominske plošče, nato slovesna maša za žrtve revolucije in žalno opravilo „Libera”. Popoldne skupno romanje na Žihpolje. K j spominski proslavi so vabljeni vsi Slovenci, posebno pa tisti, ki so tedanje dogodke so-doživljali.
Napredek elektrifikacije koroških železnic /11
Minister \VaUlbrunner je otvoril novo električno progo Beljak-Podroičica. — Prihodnje leto bo elck-trifieiranih še 110 km — Gradnja glavne tranzitne linije tudi v Jugoslaviji.
Ko je bila s progo Spital — Beljak — Trbiž vzpo- j stavljena zveza z Italijo, so takoj šli na delo, da obnovijo progo, ki veže Avstrijo z Jugoslavijo, da ustrežejo zahtevam močno naraščajočega prometa.
V	petek, dne 10. junija, je bila otvoritev clek- ■ trificirane proge Beljak — Podrožčica v prisotnosti zveznega ministra dipl. inž. \V a 1 d b r u n n e r j a. Proga meri 21 km. Kakor je omenil v svojem govoru minister Waldbrunner, bo kmalu elektrificirana tudi proga Podrožčica — Jesenice ob sodelovanju jugoslovanske železniške uprave. Proga Beljak — Podrožčica je velikega pomena za vzpostavitev zveze s pristanišči Trst in Reka in omogoča j stik z vzhodnimi deželami, številke pa kažejo, da je ta proga tudi velikega prometno-političnega pomena: na železniški progi Beljak—Podrožčica vozi vsak dan 8 brzovlakov, med temi sta turski in novi jugoslovanski brzovlak. V poletni sezoni bo po njej j1 vozil tudi Jadranski brzcc. K temu je treba dodati še 10 osebnih vlakov in povprečno 20 tovornih vlakov dnevno. Ker gre prevoz sadja in zelenjave iz balkanskih držav v Švico, v države Beneluks in v Anglijo skoraj izključno čez Podrožčico, je promet na tej progi poleti znatno narastel.
Ob 10. uri dopoldne je pripeljal okrašeni posebni s lak povabljene goste iz Dunaja, Celovca in Beljaka v Podrožčico, kjer jih je pričakovala velika množica in železniška godba. Otvoritvene svečanosti so se udeležili med drugimi deželni svetnik Scheiber, ki je zastopal deželnega glavarja, namestnik deželnega glavarja Ferlitsch, zastopniki jugoslovanskih železnic in jugoslovanskih konzularnih uradov, zastopniki državne in deželne vlade, finančnega in prometnega ministrstva, avstrijskih železnic, pošte, deželne varnostne direkcije, zastopniki glavnih koroških listov in radia, katere je pozdravil na lej«) pripravljenem z venci in zastavami okrašenem jnostoru v Podrožčici prezident, dvorni svetnik dipl. inž. dr. VV e i B.
Nato je podal glavni ravnatelj avstrijskih železnic dvorni svetnik tir. S c b a n 11 poročilo o izvršenem delu. Stroški elektrifikacije železniške proge Beljak — Podrožčica znašajo 10 milijonov šilingov. Ta izdatek bo v prihli/no petih letih amortiziran. Pri električnem obratovanju bodo prihranili letno 6000 ton premoga, kar pomeni velik prihranek, ker tega jiremoga ne bo treba uvažati iz tujine. elektrifikacija avstrijskih železnic pomeni brezdvomno veliko olajšavo avstrijskega gosj>odar-stva, če pomislimo, da nam primanjkuje premoga, medtem ko je dežela bogata na vodnih silah.
Če bo jirihodnjc leto preurejen še ostali del karavanške proge Podrožčica — Jesenice na električni pogon, bo od 21 obmejnih prehodov v omrežju avstrijskih železnic, 11 prehodov elektrificiranih. Med temi so tudi glavni prehodi v Nemčijo, Švico, Italijo in Jugoslavijo.
Avstrija je s jvolno elektrifikacijo novih tranzitnih prog brezdvomno veliko doj)rinesIa k zboljšanju gosjiodarskih in kulturnih vez evropskih narodov.
•mr
(l) citeJmu m zapeli nooi zaonooi
Že osem let izboljšujem travnike
(Konec)
Kjer je bilo iv-eliko mahu, je ‘bil travnik po brana n j n gol. Zaradi globokega jarka, [X) katerem je voda odtekala, se je zemlja že toliko osušila, da smo po njej lahko vozili gnojnico. V vsak sod smo primešali ne-kaj kg superfosfata, ker fosfornih snovi gnojnici primanjkuje in del travnika dobesedno zalili z gnojnico tako, da jo je zemlja komaj sproti vpijala. — Del travnika, bliže ceste, smo pa na debelo posuli s cestnim blatom, ki smo ga kupili od cestarja občinskih cest. Vso zimo smo vozili na travnik to blato ter ga v vigredi razmetali. Nato pa smo travnik dobro prebranali in blato t grabljami povsod enakomerno porazdelili. Tudi na tem mestui je bila trava zelo redka. V kašči smo imeli nekaj vreč detelj nega semena (črne detelje) v mešičkih. To deteljno seme smo redko posejali po tem delu travnika in čez še navozili gnojnico. Že prej ko v 14 dneh je bujno pognala redka trava. Sena je bilo malo. Zopet smo travnike polili z gnojnico. Kmalu po košnji' je bilo nekaj dni trajajoče deževje. Trave so se obrastle in zgostile. Otava je dala bogato košnjo. Na tem delu blizu ceste je pognala tudi mlada detelja, kj je skupno z otavičem dalai še eno košnjo, ki smo jo porabili za v isilos. Trud je bil bogato poplačan. Uspeh, ki smo ga imeli1, nas je tako navdušili, da smo vsako nadaljnje leto obnovili nov del travnika. Vsako leto je bilo več dobrih travnikov in dobre krme. Izboljšane dele smo naslednja leta pognojili z umetnimi gnojili, ^er smo gnojnico in kompostno zemljo ter cestno blato porabili za izboljšanje najslabših delov travnika.
Marsikje je 'bilo na travnikih precej jelenskega podleska, ki v jeseni cvete in v se-
nu požene velike liste. liste smo meseca majnika potrgali tako, da smo jih nizko zagrabili pri zemlji, da se je globoko v zemlji odtrgal. Prvo leto smo tega strupenega plevela nabrali velik gnojni koš in potem vsako leto manj. Tudi grmovje smo izkopali in jame zravnali1. Danes, po osmih letih ni nikjer več nobenega plevela, jam in grmovja.
Največ uspeha pri obnovi travnikov smo imeli ravno s cestnim blatom in kompostno zemljo. V cestnem blatu so živinski odpadki, listje, kjer so ceste ob gozdu, in cestni' prah - pesek v katerem je precej apnenih snovi. V kompostni zemlji je največ humusa, ki je najboljša hrana za rast trave.
še eno naj omenim. V jeseni v mokrem nismo pasli po travnikih. Živina zrahljano zemljo 'potlači in, kjer je strmo, se „zadrsa” ter na tistem mestu travo izruje s koreninami ter jo uniči.
Osem let je trajalo izboljševanje naših travnikov. Danes redimo na isti površini par konj, osem dobrih krav molznic in nekaj mlade živine. Za zimsko krmiljenje imamo vsako leto poln silos dobre skisane krme, poln senik sena in detelje; v kleteh in zasipnicah peso in korenje. Pri hiši ni več stiske za krmo in hlevski gnoj;. Krave dajejo veliko dobrega mleka, lepa in zdrava teleta. Dobre žrebetne kobile, s katerimi lahko obdelamo vso našo orno zemljo, pa nas od časa do časa razveselijo s svojim naraščajem. Tudi prašičerejo smo spravili na tako višino, da imamo v hlevu redno več plemenskih svinj, ki dajejo lepa in zdrava gnezda mladičev. Velik trud in denar, ki smo ga vložili v izboljšanje naše zemlje., se nam dobro obrestuje.
Jugoslovansko gospodarstvo in Francija
Potovanje sovjetskih državnikov in nedavni obisk francoskega državnega podtajnika za gospodarstvo M. Pierre Abelina v Beogradu sta znova usmerila zanimanje na Jugoslavijo.
Kljub prelomu z vzhodnim blokom — prelom, ki je kvarno vplival na petletni načrt, ki so ga določili sodelavci Tita — je jugoslovansko gospodarstvo znatno napredovalo v primeri s predvojnim stanjem.
Industrija
V	začetku tega leta se je industrijska proizvodnja v celoti več kot podvojila napram letu 1939. če označimo stanje leta 1939 s 100, znaša sedanji industrijski indeks za osnovne industrije 785 (nad sedemkratna povečava); za predelovalne industrije 193, a za proizvodnjo potrošnih dobrih 184.
Različni gospodarski načrti so predvidevali v isti dobi štirikratno povečavo industrijske proizvodnje in z ozirom na ta cilj pomeni sedanji rezultat pravzaprav neuspeh. Toda z ozirom na prelom z Moskvo, ki je pretresel gospodarstvo, ker je bilo treba prekiniti industrijske spremembe in povečati izdatke za oboroževanje, so doseženi rezultati kljub vsemu znatni.
Da je Jugoslavija mogla celo prehiteti ..ljudske demokracije” v industrializaciji in velikih javnih delih, je to delno pripisati pomoči, katero je Jugoslavija po letu 1951 prejemala od Zapada, posebno od Združenih držav Amerike.
Kmetijstvo je šibka točka
V	kmetijski proizvodnji pa je položaj manj zadovoljiv. Čeprav predstavljajo poljedelski proizvodi le 45 odst. celotne državne proizvodnje, se še vedno 65 odst. prebivalstva bavi s kmetijstvom, dočim je v industriji in rudarstvu zaposlenih le 8.5 odst. (665.000 oseb) prebivalstva.
Razlogi, ki izvirajo iz politične doktrine, pa tudi dejstva sama so preprečili večji razvoj poljedelstva. V začetku je odpor kmetov proti novi gospodarski politiki imel ra posledico zmanjšanje obdelovalne površine. Po tem so pa hude suše — leta 1950, •952 in 1954, zmanjšale pridelke, ki so bili leta 1952 za 30 do 40 odst. , a včasih celo ra 60 odst. nižji kot pred vojno.
Pomembnejši napredek je bil le dosežen v pridelovanju sladkorne pese, katere produkcija se je podvojila.
To so razlogi, zaradi katerih je Tito prosil Zapad neprestano za veliko pomoč in raradi česa je spremenil tudi svojo gospodarsko politiko glede kmetijstva in je v tem pogledu šel mnogo dalje kot Rusija. Najprej je uvedel manj strog režim na kolek-
tiviziranih poljedelskih obratih in leta 1953 se je skoraj popolnoma odpovedal kolektivizaciji. Površine, ki so bile obdelovane po kolektivnem sistemu in so leta 1951 znašale 10 odst. celotne obdelane površine, so lani padle na 2,5 odst.
Slabe žetve so povečale dolgove Jugoslavije napram Zapadu in 'to je eden izmed razlogov, ki je pripomogel k zbližan ju z Moskvo.
Zunanja trgovina
V trgovini pa je danes Jugoslavija široko odprta napram Evropi, ker oddaja na to področje 68 odst. svojega izvoza in v njem kupuje 50 odst. svojega uvoza. Za Združenimi državami Amerike je Nemčija na prvem mestu, kateri sledi Anglija, Italija, Avstrija in potem Francija.
Francija bi ždela — četudi zgolj iz političnih razlogov — razširiti svoje trgovinske stike z Jugoslavijo. Toda za dosego tega cilja bi bilo treba najprej odpraviti nekatere ovire: ureditev starih jugoslovanskih dolgov „na prinositelje”, in obveznosti izvirajoče iz ,,nacionalizacij", nadalje bolj točne dobave izdelkov, ki jih je obljubila beograjska vlada.
(Pierre Locardel v pariškem „Figaru”)
Alkohol ne povzroča „mačka“ pijancev
Prijatelji vinske kapljice ali žgane pijače poznajo „mačka”, ki ga imaš drugo jutro, kadar si prejšnji večer pregloboko v kozarček pogledal. In vsakdo krivi ta presneti alkohol in v takem grenkem trenutku stori sklep, da ga ne bo nikoli več poskusil. . . do prihodnje prilike.
Zdravniški list »American Journal of Proctology” objavlja znanstveno poročilo, iz katerega izhaja, da ni alkohol, ampak druge snovi, ki so v sicer neznatnih količinah primešane pijačam, ki povzročajo glavobol, ščipanje in slab občutek v želodcu. Iz. tega vzroka tudi »vodka” (rusko žganje), ki vsebuje skoraj čist alkohol, povzroča manj »mačka”, kot druge žgane pijače, na primer rum, gin ali whisky.
Skupina zdravnikov v mestu Boston je izvedla poskuse na 100 osebah in ugotovila, da celo uživanje »zmernih” količin čistega etilnega alkohola ne povzroča nobenih neprijetnih posledic. Druge primesi, kot smole, tanin, olja in razne kemične snovi, ki kljub destilaciji (žganju) v sicer malenkostnih količinah ostanejo v alkoholnih pijačah, so po mnenju zdravnikov povzročilci teh škodljivih posledic. (AND)
Ameriški zdravniki ljutomerčana in slivovke niso preskušali in zato ne vemo v koliko ti zaključki tudi zanje veljajo.
Našim gospodinjam
Nekaj nasvetov kuharicam:
O nalaganju in garniranju jedil
Za vsako, tudi najskromnejšo jed se moramo potruditi, da je okusno in pravilno skuhana. Nato jo lično in vabljivo zdeva-mo v posodo. Zelo moramo paziti1, da je posoda čista. Tudi notranji rob posode mora biti čist.
Nobene jedi ne smemo naložiti toliko na krožnike ali napolniti sklede, da bi bilo nevarno, da posamezni kosi popadajo ven ali da tekočina pljuskne čez rob.
Važna za jedi je pravilna toplina. Tople jedi naj bodo res tople, če treba celo vroče, mrzle jedi pa naj bodo vedno dobro ohlajene.
K vsaki jedi moramo dati pripadajoč strežni pribor.
MESO,
ki je narezano na enakomerne kose, polagamo na krožnik tako, da posamezni kosi pokrivajo drug drugega, kakor opeka na strehi. Na ta način ostane meso dalj časa toplo, lepo ga je videti in lahko se jemlje.
Pečenko polijemo s sokom ali z omako, kuhano govedino pa z juho.
PEČENKE
obložimo z raznimi prilogami, n. pr.: s pečenimi krompirčki, z grahom, s karfijolo, s slanim maslenim pecivom, s pastetkami, z rižem itd.
Tudi poleg govejega mesa moremo razvrstiti različno zelenjavo, n. pr.: zelen fižol, grah, praženo zelje, nadevane kolerabe, nadevane paradižnike, karfijolo, korenček, črni koren, kisle kumarice, kisle gobice, redkvico, slane sardele i. dr.
Pri sestavljanju in oblaganju MRZLIH NAREZKOV imamo lepo priliko, da pokažemo svojo bujno domišljijo in okus. Kot narezek nam služi ena ali več vrst hladnih mesnih jedi', kakor so n. pr. gnjat, prekajen jezik, razne paštete, klobase, nadevan želodec, telečje pečenke itd. Pri oblaganju narezka uporabljamo: kisle kumarice, trdo kuhana jajca, raznobarvno strjenino, strjeno majonezo, presno maslo, razne ribje konzerve, karfijolo, peso, solato, hren, peteršilj i. dr. Naša
naloga je, da izberemo iz naštetih in sličnih jedi to, kar je za tisto priliko najbolj prikladno in vse razvrstimo v lepih skupinah.
OCVRTO MESO okrasimo z ocvrtim peteršiljem.
Limona se prav dobro poda k raznim zrežkom, posebno k ocvrtemu mesu, zlasti k ocvrtim ribam. Narežemo jo na kolesca ali na krhlje.
ZELENJAVO
obložimo z boljšim mesovjem, n. pr. z majhnimi ^klobasicami, z ocvrtimi možgani, s praženimi jetri in ledvicami, s pastetkami iz maslenega testa, z ocvrtimi jajci, pečenimi krompirčki ali sličnim.
SOLATO,
endivijo, kumare, kisel krompir, zeljnato solato, solato iz zelene in podobno postavljamo na mizo v globokih, če le mogoče steklenih skledah.
POGAČE IN KOLAČE potrosimo z drobnim sladkorjem. Pri drobnem pecivu pazimo poleg okusa tudi na ličnost in barvo. Razvrstimo ga v lepih oblikah.
S KIPNIKI - PUDINGI ponudimo hkrati izbrane omake ali penja-ve. Okrasimo jih z, vkuhanim sadjem ali pa s tolčeno sladko smetano.
SADJE
Razne jagode damo na mizo potresene s sladkorjem. Češnjam peclje nekoliko porežemo. Jabolka in hruške operemo ter zbrišemo. Naložimo jih na steklene krožnike ali v plitve steklene sklede. Tu in tam vtaknemo kak zelen list, po možnosti 'istovrstnega sadja. Na isti način postrežemo tudi s smokvami, češpljami, breskvami in marelicami. Grozdju prej izstrižemo s škarjami vse slabe jagode in prazne peclje.
Pomaranče serviramo cele v lupini ali pa jih olupimo, očistimo belih kožic in s sladkorjem potresene krhlje naložimo v lepi obliki' na steklen krožnik.
Psi potepuhi - delajo veliko škodo
Skoro vsak dan beremo v časopisih, da napadajo potepajoči psi ovce, jih podalvijo in požre). Ravno tako je tudi s srnjadjo, posebno v zimskem času v visokem snegu je uboga gladujoča divjačina iahek plen teh požrešnih potepuhov, škoda, ki jo povzročijo potepajoči se psi kmetom na drobnici, je zares občutna in znatna je tudi škoda, ki jo narede na divjačini. Kako pride do tega? Postala je že skoraj morda moda, tla imajo pri vsaki kajži psa volčjaka ali volčjega križanca, dočim so imeli prej za čuvaje razne manjše psičke. Volčjak potrebuje mnogo več hrane in je izrazit mesojed. Volčjaku ne zadostuje samo malo kake juhe, ostankov jedi ali pomije, in vsake kvatre par kapljic mleka. Ne, on rabi več. Česar mu gospodar ne da, si poišče sam tako, da davi in žre kmetom ovce in lovcem divjačino. Volčjak je velik krvo-lok, je najbližji sorodnik volka, zato je njegova slast po krvi in mesu .mnogo večja kot pri drugih psih. Volčjak mora biti privezan na verigo, posestniki takih psov pa delajo ravno nasprotno, že mladega ga vodijo s seboj v gozd in povsod, kamor ne spada. Pa tudi kadar je na verigi, ga spuste, ko se naredi noč, da si poišče hrane, ker doma ga ni mogoče »nakrmiti”. Vsi opomini organov javne varnosti, da morajo biti taki psi privezani, so navadno brez haska. Vsakdo trdi: »Ja, naš Volfi (ali kakor mu je že ime) je tako miroljubna živalca in ne naredi nikomur nič žalega, pa tudi ne gre nikamor od hiše, on samo čuva dom in kure.” 'Da je pa v pretekli noči' na uro ali dve oddalijienem pašniku podavil in požrl par ovac alf srno, tega ne morejo verjeti! Kmetje in lovci si bodo morali brezpogojno sami pomagati in ubiti vsakega takega potepuha. Orožništvo in poklicno lovsko osobje ima itak nalog vsakega potepajočega psa ustreliti, lastnika pa prijaviti okrajni oblasti. Pa tudi, kmetje-lovci so upravičeni potepajoče pse postreliti. To so
pa le skrajna sredstva. Ljudje posebno na deželi bi morali razumeti, da take pse ni mogoče imeti, ako pa jih kdo že ima, bi morali tako vse potrebno ukreniti, da ne bodo delali škode.
PETROLEJ V BAVARSKEM ALPSKEM PREDGORJU
Lani so poskusna vrtanja v bavarskem in v bavarsko-švabskem alpskem predgorju po dolgoletnih neuspehih dala ugodne rezultate. Iz vrelcev pri Frohnhofenu, Scher-stettenu in Heimertlingenu so v prvih štirih mesecih tega leta načrpali 1370 ton petroleja in 57.000 m3 zemeljskega plina (metana). Prvi, sicer skromni uspehi so poživili iskanje in so v teku nova vrtanja.
Nova petrolejska ležišča v Sovjetski zvezi
Pred nekaj tedni se je vršil v Rimu svetovni kongres petrolejskih strokovnjakov, ki so se ga poleg zapadnih držav, ki so največje proizvajalke petroleja na svetu, udeležili tudi zastopniki Sovjetske zveze. Slednji so zbranemu tehničnemu svetu objavili, da je Sovjetska zveza odkrila na področju Urala-Volge nova velika ležišča mineralnega olja in jih je že začela industrijsko izkoriščati ter je s pomočjo teh novih naprav znatno dvignila svojo petrolejsko produkcijo. Krstili so ta polja za »Novi Baku” in pravijo, da bo njih donos prekosil pravi Baku, ki je doslej bil največje proizvajalno središče za petrolej v Sovjetski zvezi. Z ozirom na to je tudi razumljivo, da so se Sovjeti z razmeroma lahkim srcem odločili, da »odstopijo proti odškodnini” Zistersdorf Avstriji.
število zaposlenih oseb v Združenih državah je doseglo nov rekord letos v mesecu maju in je znašalo 62,793.000, ter je bilo za poldrugi milijon večje kot v maju lanskega leta.
Šesta številka „VERE IN DOMA”
Teorija in praksa
Zastopnik nek« knjižne založbe je na svojem potovanju po deželi obiskal tudi neko kmetijo in ponudil gospodarju v nakup neko izvrstno knjigo o poljedelstvu. Toda kmet ni hotel o tem nič slišati.
Knjižni zastopnik, misleč, da je bila 'kmetu cena knjige previsoka, mu je potem ponudil drugo knjigo, tudi dobro knjigo, ki pa je bila za polovico cenejša.
„Hvala,” je odvrnil kmet, „vaše knjige me ne zanimajo.”
,,Pa zakaj ne,” je hotel vedeti knjižni zastopnik.
„Čemu mi ho teorija, v življenju velja le praksa,” je pribil kmet.
*
Tako je kmet opustil lepo priložnost, da si za malo denarja nabavi koristno knjigo. Kolikokrat smo tudi mi zavrgli take prilike, bodisi iz lenobe, ker se nam ni ljubilo doprinesti tisto majhno žrtvico, ki hi bila potrebna, bodisi — in to je najbolj pogosti slučaj — iz domišljavosti, češ saj o stvari itak že dovolj vemo.
Zgolj' tičanje v knjigah je gotovo brez haska, ker pogosto ljudje, ki preibirajo le knjige, se oddaljijo od vsakdanjega življenja, ki gre svojo pot mirno in preko njih naprej. Zato je majvečji slovenski pesnik Prešeren o takem človeku dejal, da je dihur, „ki dan in noč žre knjige, a od sebe ne da nobene lige”.
V življenju je pa treba odkazati pravo mesto obema, teoriji in praksi, kajti le na obeh temelji napredek. Predvsem teorija odpira nova pota tako, kot jih potem praksa preizkuša, izboljšuje in izpopolnjuje. Zavedajmo se, da so vse stvari na svetu nepopolne in da pripada človeku naloga, da jih izboljša.
Le domišljavi bedak misli, da je vso modrost z veliko žlico pojedel In da se mu ni treba nič več učiti.
Moder človek pa se zaveda svojih nepopolnosti in vedno stremi k izboljšanju. Bodimo Bogu hvaležni za vse prilike, ki nam jih nudi, da naše znanje izpopolnimo in izkoristimo jih, četudi je to združeno s trudom in materialnimi žrtvami. Zavedajmo se, da bomo zato želi stoteren sad.
Upravičeno sc poudarja, da je mladina upanje vsakega naroda. Veseli smo idealne mladine, ki je nravno dobra; polni upanja pričakujemo njenega dela v življenju; žal pa nam je za pokvarjeno mladino in s strahom gledamo v njeno temno prihodnost. Kdor ima mladino za seboj, ima v rokah bodočnost naroda. Zato se razne struje z vsemi silami trudijo, da pridobe mladino za svoje načrte. Mladini je treba torej vzgoje za nravno dobro življenje!
Izšla je junijska številka „Vere in doma”. V rubriki „Kje, domovina, si... ?” najdemo Čretnikov opis življenja Slovencev v Franciji. Po Slovenskem Jadranu, Beneški Sloveniji, po obisku pri Slovencih na Holandskem Čretnikov opis lepo izpopolnjuje podobo slovenskega življenja v Franciji, ki se zanimivo bere in bo morda marsikoga nagnil k premišljevanju o naši bodočnosti. Tehtna je njegova zaključna misel: „Zgodovina nas je tepla in nas še tepe, pa zato morda nismo znali vedno ceniti svoje narodne veličine, ker so nam naši gospodarji dopovedovali, da so oni več vredni, pa smo celo sami, podzavestno verjeli v to laž. Ta miselnost dostikrat pospešuje hitrejšo asimilacijo, kot bi jo bilo pričakovati po naravnem razvoju. Kjer pa ponos in zavest še obstoji, in tega je še dosti, temelji kot v domovini na preprostem slovenskem delovnem človeku in na požrtvovalnem delu naših duhovnikov.”
Erik Kovačič je prispeval pesem Domovini, iz katere diha domotožje in ponos Slovenca, ki v veliki prestolnici (VVashington, USA) obuja spomine na daljno, majhno, a lepo domovino.
Cela vrsta mladih koroških in primorskih so-trudnikov pa je prispevala pripovedne prispevke in pesmi, ki kljub mestoma še ne popolnoma izklesanemu izrazu kažejo, da stopajo v slovensko književnost novi ljudje iz novih pokrajin. Branko Ko-rotaj opisuje koroško pokrajino, Vijolico Fonda iz Trsta pa v sočni črtici podaja živo sličico življenja v solinah tržaške okolice, Kristo S. nadaljuje izvirno povest izpod Dobrača „Pastir Ciril”.
IVERI
Prejšnji mesec so v ameriški prestolici v Washingtonu izvolili novega predsednika Časnikarskega društva (Press Club).
Državni predsednik general Eisenhovver, ki ima zaradi svojega uradnega položaja mnogo opraviti s 'časnikarji, mu je poslal pozdravno pismo, v katerem je bilo zapisano tudi tdle:
„Pa še na nekaj vas moram opozoriti sedaj, ko ste 'bili izvoljeni, da opravljate neko uradno funkcijo. To se pravi, da bodo odslej vaši nekdanji tovariši pričakovali, da boste znižali društveno članarino, da boste odpravili dolg, ki ga društvo ima, in da jim boste nudili obilnejša kosila in druge jedi ter iboljše pijače po temeljito znižanih cenah. Če vam bo to uspelo, vas lepo prosim, da me o vsem natančno obvestite.”
Nadalje prinaša ta zvezek osmrtnico pokojnemu pesniku Limbarskemu ter objavlja eno izmed zadnjih pesmi pokojnika. Marija Matkova je napisala lep spominski sestavek o babici. Pesmi so v tej številki prispevali še Ljubka Šorli, Gorazd Gosposvetski, Slavko in Bruna Pertotova. Pavle Slapar je prispeval temeljit članek o veri in poštenju, ki načenja eno izmed, osnovnih vprašanj življenja. Jože Peterlin pa je napisal članek o slovenskem kulturnem udejstvovanju izven meja osrednje Slovenije, ki daje številki posebno vrednost in pomen. Ugotavlja, da so v tej povojni dobi, ko je kulturno ustvarjanje v osrednji Sloveniji zašlo v začarani krog doktrinarnih omejitev in usahnilo, pokrajine pa, ki so ostale politično izven meja Slovenije, sc duhovno vključile v ustvarjajoči slovenski kulturni svet in da je ravno ustvarjalna svoboda tista, ki omogoča tem silam, da ustvarjajo same iz sebe, brez sleherne podpore, ustvarjajo resnične umetnostne vrednote. Del te ja kroga so tudi kulturni ustvarjalci v obeh Amerikah in Zapadni Evropi.
Pestra je tudi kronika kulturnih prireditev na Tržaškem, Goriškem in Koroškem, med katerimi je treba posebej omeniti poročilo o igri tržaških višješolccv „Roxi”, nadalje poročilo o misteriju „Brczmadcžna”, ki ga je doslej videlo na Koroškem okrog ‘1500 ljudi iz vseh dolin slovenske Koroške, ter poročilo iz Ukcv v Kanalski dolini, ki so sc s tem prvič oglasile v „Vcri in domu”.
Svcžilno okrepčilo v vročih dneh .. .
KSAVER MEŠKO:
Sosedov VeticeU
(Nadaljevanje)
..Stric, kdaj se ženijo iptički?”
„Na god sv. Valentina.” —
Bog ve, kolikokrat sva izpraševala v teku zime strica kovača po ženitvi ptic. Tega dne sva se veselila prav posebno, tako ali še 'bolj' kakor šapanja (god nedolžnih otročičev) in Velike noči.
Na dan sv. Valentina, ko obhajajo ptice gostijo, smo šli vsako leto, ako ni bil prevelik sneg, gor ob potoku ter smo iskali darov, ki so nam jih tam pustili ptički. Vsaki-krat je šel kdo z nami deco, oče, mati, navadno pa stric kovač.
In kaj vse so nam pripravile in pustile ptice v grmovju! Tu lep bel pšenični kolač, ki se je kar tajal v ustih, če si ugriznil vanj, v drugem grmu zavitek orehov, v tretjem škatlico s sladkorjem, fige, rožiče, jabolka in tako dalje — res, prijetno gostijo obhajajo ptički...
„In kako dobri so, niso pozabili na nas! Toliko so nam še pustili!” —
„A kdo jim peče te kolače, stric?”
„Vse dobijo iz neba,”
„Ah — a da so mislili ptički tudi na nas!” „Zato pa tudi mi ne smemo pozabiti njih, ampak jim moramo dajati v hudi zimi
jesti.”
„In gnezd jim ne smemo razdirati, kajne stric?” je pritegnil še Petiček.
„Bog ne daj! Bil bi greh. In ko imajo
gostijo, nam ne bi dale nikoli več kaj!” —
#
škode nisva naredila samo staremu skopuhu Korenu, ko sva mu posekala smreke, včasih tudi drugim. Prevrtala sva kje kako bučo, da jo napolni voda, ko bo spet deževalo; v koruzi sva natrgala graha in fižola, ga izluščila in ga posejala po cesti, češ, zakaj ne bi rastel tudi tukaj. Vse to priznavam s skesanim srcem, ker sva storila res vse te hudobije.
Kradla pa sva le enkrat.
Maj cen o v Janezek je našel v gozdu čmrlje. Izkopal jih je in jih spravil z zemljo in z mahom vred v star lonec, Poveznil ga je na deščico, prav kakor čebelarski panj, spodaj je izvrtal v lonec luknjo, da bi čmrlji hodili ven in noter. In res so hodili ven in noter, odletavali so na pašo, prinašali so domov medu in ob piskrčku so brenčali prav glasno in prav dobre volje, da se je smejalo Janezku srce od radosti in ponosa.
A mama se ni smejala. Težko nama je bilo, zavidala sva ga.
Čmrlji so naju spremljali povsod, vse najine misli so se pletle vdeno ob njih, se vedno vračale k njim nazaj, najsi sva bila tudi daleč stran, najsi sva hodila kjerkoli. Govorila sva morebiti bogve o čem, a hipoma sva umolknila in se zamislila.
„A!i si videl tistega, ki je največji izmed vseh in tako lepo rumen?” — „Ali čmrlja?” — „Seveda!”
Najine misli so se srečale in se našle, ker
so hodile ene in iste poti, ker so imele isti cilj.
Spominjam se, da so me vznemirjali Janezovi čmrlji še v spanju. Sanjal sem večkrat o njih, da sedim na primer pred panjem ob lesu za Majcenovo hišo in strmim v lonec. Janez sedi ob meni.
„Kaj ti dam zanje, Janezek?” — že dostikrat sem ga vprašal isto, mu ponujal vse mogoče, a vedno je imel le en odgovor: „Ne dam!” — A zdaj, glej, je zamahnil malomarno in nebrižno z roko.. . ,,Pa jih vzemi!” — Zaprlo mi je sapo, od začudenja nisem mogel dolgo povprašati: ,,A kaj ti dam, Janezek?” — „Nič! Kar odnesi jih, dam ti jih zastonj.”
Planil sem k loncu, boječ se, da si Janez premisli in se skesa. Pograbil sem piskrc z obema rokama, a glej, komaj sem ga prijel, se je zdrobil na male koščke, kar raztopil se je, čmrlji pa so se razleteli na vse strani.
Postalo mi je hudo in bridko, skoraj sem jokal in vzbudil sem se... Ah, bil sem doma, v postelji — čmrlji Janezovi pa — vem, ne da mi jih nikoli za nobeno ceno ne...
Tudi Petrček je sanjal o njih. Da je pre-vrgel panj, je sanjal neko noč; prevrgel ga je sam rad, nalašč; lonec se je razpočil in razsul, čmrlji pa so planili vsi nanj in ga pikali, da je bil ves zabuhel v lica.
,,Kaj, če bi mu res prevrgla in potrla lonec?”
„Ne!” — Petrček ni maral. Bal se je, da bi se zgodilo isto, kar je sanjal tako živo, da je zaplakal ob tem, ker so ga opikali razjarjeni čmrlji...	(Dalje prih.)
MLADINA PIŠE :
v
Spatnitei na Si. jakab
Kakor vsako leto, sem tudi letos z velikim veseljem pohitela v št. Jakob na razstavo in zaključno prireditev z željo, da bi tam srečala tudi kako prijateljico in svojo sogojenko.
Posebno veliko novega je na razstavi ročnih del. Z majhnimi izdatki in skromnimi sredstvi lahko vsako dekle izdela lepa ročna dela, s katerimi si potem doma uredi privlačen in prijeten dom. Kako je lahko potem vsaka ponosna na svojo lastno umetnost!
S kakšnim veseljem prestopi človek prag samostanske hiše, v kateri si preživel presrečne dni v mladostnih letih.
Kakor vsako leto, so se poslovile tudi letos od samostanske hiše dekleta, smo se poslavljale nekoč 'tudi me, gojenke zimskega tečaja leta 1947-48. Presrečni so nam bili dnevi in lepe urice, ko smo smele bivali pod samostansko streho v naših mladostnih in brezskrbnih letih. A precej let je že minulo od tegai. In večina izmed nas že lahko zapoje pesem ,,Zabučale gore, za-šumeli lesi, oj mladost ti moja, kam si šla, oj kje si.” Da, moje drage gojenke, časi, zlati časi, so bili za nas, ko smo se strinjale okrog naših dragih č. sester in naše drage učiteljice ge. Marinke, v samostanu v št. Jakobu.
Šele sedaj se vsaka zaveda, kako dragoceni so bili naluki č. sester in znajo ceniti njihovo dobro voljo ter potrpljenje z nami.
Oh kaj bii si me vedele povedati, ko bi se še mogle vse enkrat skupno zbrati in si seči v roke kot pred leti.
Kje ste, drage Ziljanke, Podjunčanke, Rožanke in ljube Selanke Milka, Katica, Justi, Mici in Marta? -
Večina od vas, moje drage sogojenke, ste že poročene in ste že postale skrbne in pridne gospodinje vaših lepih domov. Morda je katera izmed vas tudi v tujini.
Morda se ti bo, draga sogojenka, zasvetila solza v tvojih očeh, ko boš pustila prosto pot tvojim mislim in boš primerjala tedanji brezskrbni čas s sedanjim bremenom, ki ti ga je Bog naložil.
Lahko, da imaš že par ljubkih otrok. Pa zavedaj' se, da je to usoda' človeka in da je ta tvoja naloga, ki. jo smeš vršiti velika in sveta, da smeš biti prava vzgojiteljica in vzor prave krščanske matere na tvojem vzglednem domu. Ti pa draga sogojenka, ki bivaš v tujini se boš gotovo po letih vrnila v toplo okrilje ljubljene domovine, in spet ti bo sladak domači kruh, kateri ti je bil velikokrat grenak v tujini.
Moj iskren pozdrav na vas drage sogojenke naj nas poveže še enkrat v skupni venec, in tudi vama, dragi sogojenki Mici in Urši, doma s sončnih Radiš, ki sedaj' bivata v Trstu in se smeta šteti v vrsto srečnih, ki so od Boga izvoljene, da sta postali č. sestri in nosita redovniško obleko.
To vam vsem iz srca kliče vaša prijateljica in sogojenka
Kati iz šentjanških Rut.


Iz mojega dnevnika
Neki mlajSi dopisnik je nam poleg drugega poslal tudi naslednje vrstice, ki jih je iztaknil v dnevniku svoje šolske prijateljice Julke P. Iz tega razvidimo, kako skrbno vodijo celo nekateri mladi ljudje svoj dnevnik. Gotovo obnašanje spodaj opisane „pi-jandure” ni bilo nekaj vsakdanjega, ampak za otroške oči nekaj čisto nenavadnega.
Ko sem prišla popoldne iz šole, sem šla na pošto. Z menoj sta šli součenki Cilka in Vika. Ko smo se vrnile s pošte, sta nas poklicali Mici in Pavla in nam pokazali moža, ki je bil ,popolnoma pijan. Pripeljal se je bil s poštnim avtom in meril cesto proti domu. Ko je prišel pred zadrugo, se je zvalil v jamo, v kateri je apno. Ves je bil bel od apna. Ko nas je zagledal, je začel kričati: „Ali sem kaj dolžan? Ali nisem vsega pošteno plačal?” Me smo se ga bale in smo šle proč. Ko smo prišle do Brusove trgovine, je kričal za Viko: „čakaj, tvojemu očetu bom že nekaj povedal!” Tako je grozil Viki, četudi mu ni nobena ničesar rekla. Nazadnje je še kričal za nami, da smo neumnejše kot on. Me pa smo šle dalje in si mislile: „Ne neumnejše, temveč mnogo pametnejše smo, ker smo abstinentke in nam ne more škodovati in nas zmešati alkohol, kakor je njega.” — Ta pijanec je zapravil vse premoženje, ki mu ga je zapustil oče, in dela nečast sovaščanom.
P * I * S * /\ * N * O * B * R * /\ * N * J ^ E
Luis Goloma:
Jlo o e e mi smjt
V Mehiki, kjer je priroda tako radodarna s svojimi darovi, je neko mestece Hočana, glavni sedež Michoacanske pokrajine. V njegovi okolici žive potomci Špancev in Indijancev, ki ravno zaradi te radodarnosti matere zemlje žive brez velikih skrbi in so pri tem preprosti, gostoljubni, plemeniti in hrabri.
Konec Ida 1868. je obiskal novi michoa-canski nadškof najprej cerkvico sv. Janeza v Huacani'. Preprosti prebivalci so se v množicah zgrinjali v mestece, eni peš, drugi jež, vsi pa vzradoščeni kakor majhni otroci, da bodo mogli videti nadškofa, za katerega je vsak nosil s seboj, kak darček.
Nadškof jih je sprejel kakor svoje otroke in bil je ganjen nad njihovimi darovi, ki so jih stali, kakor je vedel, mnogo žrtev. Ker so bili tako ubogi, njihovih darov ni mogel1 sprejeti, a v skrbi, da z odklonitvijo ne bi ranil njihovega občutljivega srca, se je domislil in jih prosil za malo sadja, ki ga je bilo tamkaj v takem izobilju, da je bilo treba po njem samo stegniti roko.
Nekega dne potem, ko je bil prelat delil sv. birmo, je v bližini opazil pohabTjen-
OBUPANI ROMAR
V	mislih blodi mi srce, težak korak me žalosti.
Kar vidim, mi sovražno je, pogin mi skoraj vse želi.
Oj, muči nočna me tema, objema kakor mrzla smrt.
Nikjer, nikjer miru ne da, satanski veje vame srd.
V	življenja čaši je le strup temno zelen, grenak; kipeč; prilit strašan je še obup. —
Umrl je zame svet cvetečl
Kaj človek zdaj še naj počnem, ko svet kot/črva me tepta? —
Le eno upati še smem: na morje milosti brez dna!
Tam ni teme, tam ni noči, Ljubezen sveto uživa vse!
Vse stvarstvo tam Boga slavi, dan bolj kot sonce svetel je!
Franbo
ca, ki je potrpežljivo čakal, da bi ž njim govoril. Nadškof ga pokliče k sebi in ga začne izpraševati o njegovem znanju v ve-ronauku, nato mu pa vljudno de:
„Od kod si prišel, moj sin?”
,,Oče,” odgovori hromeč, hoteč s tem nagovorom izkazati škofu svojo otroško ljubezen, „prišel sem z gore, petdeset milj daleč od tod.”
„A kako si prišel semkaj?”
„Na mezgu.”
„Ali si oženjen?”
„Vdovec sem z dvema majhnima hčerkama, oče.”
„A s čem se pečaš?”
„Lovec sem, oče.”
„Ti lovec?!” se je čudil prelat in premagoval smeh.
„Da, oče,” je resnobno odgovoril hromeč.
„In kaj, pa loviš?”
,,Srne.”
„Srne? Toda, človek božji, saj, to ne more biti!” de prelat, ne vedoč, ali govori z blaznikom ali lažnivcem'. A njegov sum se je hitro razpršil in prevzela ga je napeta radovednost, ko je hromeč skomignil z rameni in dejal:
,.Seveda ne bi moglo biti, če ne bi mi .pomagal nebeški Oče.”
Presenečen nad tem odgovorom, ga je prelat prosil, naj mu pripoveduje v svojem življenju.
„Vaša milost,” začne nato hromeč s pre-
Veliki modrec Kuang-Fu je imel na starost samo še tri lase na svoji glavi. Treba je bilo skrbne nege, da bi jih ohranil. Tako je tedaj iz cesarskega mesta Pekinga naročil slugo, ki je bil na glasu kot velik las-ničarski umetnik.
Dokaj let je sluga z neizmerno ljubeznijo negoval tri lase. Vsak dan jih je spletal v kito. Nekega dne pa je globoko pretresen padel pred svojega gospoda na kolena in zaklical: „Modri Kuang-Fu, nisem vreden, da me sonce obsije! Prekolni me, enega tvojih las sem izpulil!”
Kuang-Fu je prebledel. Ko se je zopet zbral, je rekel: „Odpuščam ti, moji zvesti
prosto resnostjo, »kakor sem vam bil malo prej rekel, sem vdovec, — tega je zdaj že več let — in imam dvoje deklic. Dneve, ki mi jih daje Bog, preživljam na ta-le način: Zjutraj zarana vstanem, pomolim k nebeškemu Očetu, potem pojem, kar mi otroci pripravijo in nato odlezem na piano. Komaj se malo oddaljim od svoje kočice, je že tu srna, za katero sem bil molih Ustrelim jo; deklici prihitita in jo rdečela domov. Za meso in kožo utržimo toliko, da moremo živeti.”
Nadškof je bil nad preprosto zgodbo ganjen in je želel, da bi hromeč pred njim ponovil molitev, ki jo vsak dan moli za srno, a ta se je branil, češ da ga je sram.
»Toda, moj ljubi sin, saj to molitev vsak dan govoriš pred Gospodom!”
»Seveda, oče; a te molitve se nisem naučil iz knjige in me je tudi nihče drug ni naučil.”
»Pa te vendar prosim, da mi jo poveš,” je rekel vljudno prelat.
»No, oče, ker tako zelo želite, vam jo pa zdaj. povem. Ko v svoji hišici pokleknem, pravim takole: Ljubi Gospod in Bog, Ti si mi dal ti deklici in Ti si dopustil to mojo 'bolezen, da ne morem hoditi. Skrbeti moram za svoje otroke, da Te ne bi žalili. Ljubi Oče nebeški, pošlji srno blizu moje koče, da jo morem ustreliti in bo tako družina preskrbljena.”
Nadškof je pozorno poslušal in se čudil, bedni hromeč je pa preprosto dovršil:
»To je moja molitev, oče; in ko odrno-lini in se vlečem na piano, sem gotov, da bom našel, za kar sem prosil nebeškega Očeta! V teh dvajsetih letih, odkar ne hodim kakor drugi ljudje, mi ta pomoč ni bila še nikdar odrečena, ker je Bog, v katerega zaupam, tako milostljiv.”
sluga; posihdob mi boš spletal v kito samo dva lasa.”
Sluga je podvojil svojo nežnost, s katero je negoval lobanjo svojega gospoda. Tedaj se je zgodilo, da je po nerodnosti izpulil še predzadnji las z modre glave. Sluga je glasno zaplakal: »Dobro vem, gospod, da mi zdaj tvoja milost, tvoja dobrota in tvoja potrpežljivost ne bodo več pomagale! Izgubljen sem!”
Toda znatna mera let je bila dala Kuang-Fu-u tisto stoično trdnost, ki ohranja ravnodušnost nasproti vsem udarcem usode. Nekoliko je pomislil, potem pa dejal: »Pomiri se! Poslej bom nosil lase razpletene!”
Arkadij Averčenko:
DLta tkooidnosi
Jaz sem kratkoviden. Čeprav je kratkovidnost fizična hiba in se ne smemo norčevati iz fizičnih napak, bom izpregovoril o kratkovidnosti nekaj besed, zakaj pogosto sem opazil, da tisti, ki dobro vidijo, izrabijo vsako priliko, da se iz nas kratkovid-nežev ponorčujejo.
Da zakrijem svojo kratkovidnost, sem se nekoč izneveril svojemu prepričanju.
Jaz sem moderno misleč človek in stojim na stališču, da moramo s služinčadjo strogo, prijazno, a ne preveč po domače občevati.
Nekega deževnega dne sem obiskal neko družino. Moji prijatelji so prišli v prednjo sobo in so me najprisrčneje pozdravili. Moral sem vsem navzočim stisniti roke. Ko sem sedmič stiskal roke, sem stal pred mlado damo, ki je nosila bel predpasnik. Komaj sem ji podal roko, jo je že izmaknila, se skrila v kot in ni hotela na noben način zapustiti svojega skrivališča.
Ko sem hotel ujeti njeno roko, je dejala gospodinja smehljaje:
„To je vendar Daša ... naša služkinjal”
Nastala je mučna zadrega, iz katere sem se skušal rešiti z nobleso:
»Milostljiva,” sem dejal, »to nič ne dč. Hotel sem vendar tudi gospodično pozdraviti. Gospodična je pravtako človek kot mi vsi. Čas je že, da zginejo meje med služinčadjo in gospodo!”
Daša mi je obotavljaje se padala svojo ročico, nato je glasno zaihtela in zbežala.
Od tedaj so me razkričali med znanci za čudaka. Če pridem v tisto hišo, kjer sem Daši stisnil roko, stisnem — v občudovanje vseh gostov — tudi vratarju in slugi roko.
»To je čudak," pripomni tedaj, gospodi-
nia-
Tako govore ljudje, ki dobro vidijo.
Nikoli ne bodo dojeli kratkovidnega človeka. Dragi čitatelj — imej vsaj ti sočutje z nami!
Filozof in časnikar
O španskem pisatelju in filozofu (modro-slovcu) Salvadoru de Mariaga, ki je dolga leta živel v Angliji, pripovedujejo, da se je nekoč pošalil z nekim novinarjem:
»Novinarji ste svojevrstni ljudje. Mislite, da znate vse lepo razložiti, ne da bi razumeli, za kaj vobče gre.”
Časnikar pa mu je hitro vrnil milo za drago. »Res je. Ravno narobe pa je s filozofi, ki vse razumejo, a ne znajo ničesar razložiti.”
TRIJE LASJE
(Iz kitajščine)
Ladja morskega roparja
Prevod iz angleščine
(20. nadaljevanje)
V malo minutah, ne da bi bili iz-pregovorili besedico, so bili vsi z ladje in Francisco je zopet odplul, ravno ko je začel ogenj švigati skozi okna kajute. Splav, na katerem je bilo sedaj, dvanajst oseb več, se je obrnil zopet proti severu. Kmalu potem, ko so rešencem postregli z vodo, po kateri so zelo hrepeneli, je zvedel Francisco nekoliko več o njih. Ladja je plula iz Kartagene v Južni Ameriki v Lisbono z nekim don Cu-ntanosom na krovu, ki je imel tam velika posestva. Obiskal je svojo družino in se vračal preko Kanarskih otokov, kjer je tudi 'mel posestva, v Južno Ameriko. Na tej poti jih je zagnal veter proti jugu, kjer so srečali ladjo »Avenger”. Ker pa je bila ladja ^on Cumanosa precej hitra, jo je ujel razbojnik šele po dolgem zasledovanju. Ko so se je polastili in niso našli na njej skoro nobenih vrednostnih stvari, ker je bila naložena le s pohištvom in z raznim orodjem za <lon Gumanosa, so se razjarili in najprej uničili vse čolne, nato pa ladjo zažgali in Pazili, da mornarji čim dalje mogoče niso mogli gasiti ognja. Nato so pa razbojniki Prepustili nedolžne in nesrečne ljudi njih usodi.
Francisco je z zanimanjem poslušal pripovedovanje Cumanosovo ter mu nato povedal, kako je sam prišel z razbojniške ladje. Francisco je sedaj predvsem gledal Ua to, da bi kar najhitreje prišli do suhe 'endje. Veliko število ljudi na splavu in Pa dolga doba, ko so bili na njem, ga je
silila, da je varčeval z vodo. In po vseh teh preizkušnjah je imel naposled vendarle srečo. Tretjega dne se je prikazala ladja, ki jih je zapazila. Obrnila se je proti njim ter jih rešila. Bila je ladja, ki je ob obrežju nabirala zlati prah in slonovo 'kost. Ugodne ponudbe don Cumanosa pa so pripravile kapitana do tega, da je opustil svojo pot in krenil preko Atlantskega oceana v Kar-tageno. Franciscu je bilo prav vseeno, kam gre, in don Cumanosa je spoznal za zvestega in odkritosrčnega prijatelja.
»Vi ste bil. moj rešitelj,” je rekel Spanec, »dovolite, da vam povrnem svoj dolg — pojdite in živite pri meni.”
Ker je bil tudi Francisco zadovoljen z don Guma nosom, je rad sprejel njegovo ponudbo. Končno so prišli srečno in varno v Kartageno in se od tam napotili na Gumanosova posestva ob Magdalenski reki.
Dvanajsto poglavje POROČNIK
Ko smo zadnjič govorili o Edvardu Tem-plemoru, smo omenili, da je bil takrat poročnik admiralske ladje v zapadnoindij-skih vodah ter poveljnik pomožne ladje z imenom »Enterprise”, ki je bila skupno z neko drugo zgrajena v Baltimoru. Obedve sta se odlikovali po svoji lepoti in svoji dobrih lastnostih, a obedve sta služili popolnoma nasprotnim namenom. Prvotno sta bili zgrajeni za trgovino s sužnji. Sedaj pa je ena nosila angleško zastavo ter križarila pod imenom »Enterprise”, druga pa je imela črno zastavo in plula po raznih morjih kot »Avenger”.
»Enterprise” je bila zgrajena in opremljena prav tako, kakor smo že popisali nje-
no ladjo družico, to je z enim dolgim topom iz medi sredi ladje in še več drugimi ob straneh. Glede števila moštva pa sta bili zelo različni, zakaj »Eniterprise” ni imela več kakor petinšestdeset angleških mornarjev, ki so pripadali admiralski ladji. Uporabljali so »Enterprise”, kakor so sploh takrat uporabljali take pomožne ladje, včasih za spremstvo admiralu ali pa tudi v bojne namene, ako je tako zahteval admiral; včasih pa tudi v druge važne svrhe.
Edvard Templemore je včasih tudi iskal sreče po morju in je pred kratkim po Iju-tem boju ujel jako lepo razbojniško ladjo. Zaradi junaškega čina se je nadejal 'povišanja1. Admiralu se je pa zdel še premlad in zato je na prihodnje izpraznjeno višje mesto postavil svojega vnuka, dasi je bil še mlajši, kar pa je admiral najbrže pozabil.
Edvard se je smejal, ko je po svojem prihodu v Fort Royal slišal o tem, in admiral, ki je mislil, da se bo ta pri svojem posetu in izporočilu držal bolj kislo, je bil tako zadovoljen z njegovo dobro voljo, da je obljubil Edvardu prihodnje prazno višje mesto. To obljubo je admiral seveda zopet pozabil, posebno ker je bil Edvard, ko je bilo izpraznjeno neko drugo višje mesto, slučajno ravno na dolgem potovanju.
Z ozirom na vse to se je prigodilo, da je bil poročnik Templemore skoro dve leti poveljnik »Enterprise” in to brez godrnjanja. Bil je namreč, kakor znano, jako srečnega značaja in je imel sploh jako srečno življenje. Witherington je bil jako dober z njim ter mu je dovolil, da je po volji podpisoval dolžna pisma. Zato je imel vedno dovolj denarja zase in prijatelja, M ga
je potreboval. Zabave tudi ni'pogrešal. Med drugim se je zaljubil čez glavo. Na enem svojih izletov je pomagal španski ladji, ki je imela na krovu novega guvernerja Porto Rico z njegovo družino, ter se je zavezal, da jih srečno in varno izkrca na otoku. Za to uslugo je prejel angleški admiral lepo pismo, ki se je končavalo s skromno željo, naj bi Njegova Ekscelenca živela še tisoč let, Edvard Templemore pa je prejel povabilo, naj obišče guvernerja, kadar utegne; povabilo pa je bilo, kakor so sploh taka povabila, le bolj izraz vljudnosti nego resna želja. Slučajno pa je imel ta guverner jako lepo in edino hčer, ki sta jo skrbno nadzirala neka duena ali odgojiteljica in neki menih. V to dekle se je Edvard Templemore do ušes zaljubil.
Bila je res jako lepa in kakor vse njene rojakinje jako živahna. One dni, ko je bila na krovu ladje s svojim očetom in jih je »Enterprise” spremljala do pristanišča, je bilo dovolj, da sta se vneli dve srci, ki se tako lahko vnameta kakor sta bila Klara d’Alvarez in Edvard Templemore. Menih je ostal na krovu španske ladje, ker na »Enterprise” ni bilo prostora niti za dueno, niti zanj, njen oče don Feliks de Masos de Cobas pa je imel preveč opravila s svojimi cigaretami, da bi bil pazil na hčer.
Po prihodu na suho je bil Edvard Templemore povabljen h guvernerju na posestvo zunaj mesta ob krasnem zalivu na južni strani otoka. Stanovanje v mestu je bilo. pridržano za uradne posle in razne slovesne prilike. Bilo je pa sicer tudi pretoplo za trajno bivanje in guverner je vsak dan prebil tam le nekoliko ur.
(Dalje prihodnjič)
V ŽRELCU - EBENTAL PRIJETNA IN MODERNA IZLETNIŠKA GOSTILNA
„SchloBwirt” je staroznana gostilna v Zre len in spada v posest grofa Goess-a. Zdaj so jo popolnoma prenovili in je postala moderna a pri vsem tem je vendarle domača, tako, da se v njej dobro počutijo ne samo številni izletniki, ki pridejo v zeleni Žrelec iskat kratkega oddiha in se v prijetni družbi zabavajo tudi domačini iz bližnje in daljne okolice sc zdaj še raje ustavljajo v njej ob dobrem pivu in odlični vinski kapljici. Ni pretirano rečeno, da je „SchloBwirt” zdaj eden najlepših in najudobnejših gostinskih obratov na Koroškem sploh, gostilniška restavracija, kjer so prostori tako urejeni in opremljeni, da sta združeni sodobnost in tradicija, komfort sedanjosti in častitljivost okusa preteklosti. Na delu so bili tukaj strokovnjaki. Arhitekt Hannes Sandler je ob sodelovanju grofa dr. Leopolda Gocssa ustvaril malo umetnino notranje arhitektonske opreme, ki bo zlasti za izletnike iz drugih krajev izredno atraktivna.
Seveda so morale tudi vse sodelujoče domače obrti z vsem znanjem sodelovali in pripomoči k
uspehu. Tukaj je treba omeniti podjetje Hans Ehart iz Žrelca, stavbeno in pohištveno mizarstvo, ki je izdelalo vrsto oken in vrat ter notranje opreme. To podjetje je tudi strokovnjak za opremiie-nje kmečkih sob. Tvrdka Austro-Polar, katere zastopnik je v Celovcu Erich Hochmiiller avtomatično hladilno napravo.
V veliki vitrini za pijače so tudi žganja in likerji domače tvrdke iz Žrelca — „Adria-Getranke” (R. in K. Barišič).
Mizarska tvrdka Adolf Mirnig iz Celovca, Sieben-hiigelstrasse 72 je z vso solidnostjo izvršila stavbarska dela.
Električne inštalacije, ki posredujejo primerno in moderno osvetlitev je izvršila strokovnjaško znana in cenjena firma ing. Christoph iz Celovca, Vil-lacher Ring.
Tvrdka Karl Lugner iz Celovca, Karfreitstrasse 17 jeizvedla tlakovanje poda z rdečo trdo plastično podlogo nemške tovarne LinoleumAVerke. Doba
vila je tudi ostalo gostilniško opremo kot namizne prte itd. V kuhinji pa je betonski pod zeleno lo-ščen in na prehodih pokrit s trajnim, neuničljivim Thelonom.
Vsa steklarska dela pa je izvršila poznana doma-
ča tvrdka Karl Leti iz Celovca, Burggasse, tvrdka, ki uživa radi svojega kvalitetnega dela najboljši sloves.
Stoli, lepi in udobni pa so izdelek po vsej Avstriji znane firme Thonct-Mobel.
STAVBENO IN POHIŠTVENO MIZARSTVO HANS EHART ŽRELEC - EBENTAL RUF 41-1-10		/i J • il	•• v »dtcL^ia pijače R. in K. Barišič Žrelec - Ebental pri Celovcu, Fabrikstrasse Nr. 1 likerji — žganja — sadni šoki
		
ELEK1' RO -IN STA LACIJ E Ing. Franz Christopii konces. elektrotehnik CELOVEC-KLAGENFURT, Villacher Ring 23 Telefon 50-33		Karl Lugner Hotelska oprema — tekstilije itd. CELOVEC - KLAGENFURT, Karfreitstrasse 17 — Tel. 45-98 Dobavimo in položimo: DLW-plošče in linolej, Thelon in plastic podloge za tla.
ERICH HOCHMULLER
CELOVEC - KLAGENFURT, lO.-Oktober-Stra sse 15. — Telefon 33-43	,
..Austro^Polar", Hladilne in točilne naprave, gostilniške opreme, pekarske ur globoko- hladilne naprave. Plačila na obroke do 25 mesecev.
Malo zna, kdor Schleppe ne pozna
Karl Leitl
STEKLARSKI MOJSTER Celovec-Klagcnfurt, Burggasse 7. Tel. 47-07
Stavbeno in pohištveno mizarstvo
Adolf Mirnig
Cclovec-Klagenfurt, Sicbenhiigelstr. 72. Tel. 21-39
4
ZAHVALA
Za tako številne dokaze iskrenega sožalja, za številne vence in cvetice, poklonjene na grob našega ljubega soproga in očeta
Josef-a Formanek-a
trgovca
in za spremstvo na njegovi zadnji poti izrekamo vsem sorodnikom, prijateljem in znancem svojo najiskrenejšo zahvalo. — Posebno zahvalo preč. g. prof. Mullenu za nagrobni govor, g. dr. Hinrichs-u (Villacher Baurngman) in dr. Ebner-ju (Kaufmannischcr Gcsangs-verein Villach) in zastopniku koroških godb na pihala za časti, katere so izkazali pokojniku. — Naša posebna zahvala še ..Villacher Baurngman”, beljaškemu trgovskemu pevske mu društvu in beljaški mestni godbi na pihala za sodelovanje pri pogrebu, s čimer so mrtvemu izkazali posebno čast.
Betjak-Villach, dne 10. junija 1955.
Priska Formanek, soproga Sicglindc in Barbcl, otroka v imenu vseh sorodnikov.
AVI-JHOBEI rPomni kupi,
iA). kdo-r kvaliteto kupi !
^(Ivceni kupi, kdor frN^-JHUbel kupi !
AVE-MOBEL je kvalitetno pohištvo iz največje avstrijske specialne tovarne za spalnice. Tovarna in zaloga: SteinfeUl/ Drau. — Podružnici: Celovec—Klagcnfurt, Gctreidcgasse 1, Beljak—Villach, Moritschgassc, nasproti Parkhotcla.
CELOVEC-KLAGF.NFURT STADTTHEATER
17. do 20. G.: „Der Raub der Sabinerinnen”
21. do 23. 6.: „Das Lied vom Ver-rat”, (ni za mladino)
PRECHTL
17. do 23. G.: barvni film: „Saa-dia”, (ni za mladino)
VOLKSKINO
17.	do 20. G.: „Zwischen!anduug in Pariš”
21.	do 26. G. barvni film: „l)er Graf von Monte Christo”, I, del
PLIBERK
18.	do 20. G.: „Dcr Haflingersepp”
22.	do 23. G.: ,,Dueli in der Sonne”, (ni za mladino)
OČALA OD SEKERKA drž. izpr. optik. Dobavitelj vseh bolniških blagajn. Celovec-Klagen furt, St.-Ruprechter-Strasse 18
Osi za priklopnike, železna platišča (Felgen), vzmeti, enoosni priklop niki, rabljeno, poceni pri:
Nakup rabljenih avtomobilov. Schrottvertricb Rumtvolf, Klagcnfurt, Flatschacher Strasse 18, telefon 37-78.
Vsak teden nove pošiljke raznih avto vozov iz Nemčije; najugodneje samo Autozcntrale Potuznik Celovec-Klagenfurt, St. Ruprechter Strasse 4. Velika razstavna dvorana: Gabelsbergerstr. 7 (Autohof).
Plašči iz balonske svile, dežni in za motoriste najceneje v strokovni trgovini V. TARMAN, Celovec-Klagenfurt, Volkermarkter Strasse Nr. 16.
INGSTE WERKE, Klagcnfurt, 10, Oktober-Strasse 4. Električne stvari motorje, inštalacijski material, stroje za kuhinje, umivalne stroje. Izdelek Graz Werndorf.
Damski puliji od	25.60
Otroški puliji od	15.60
Kopalne obleke	
za dekleta od	19.90
Kopalne obleke	
za fante od	od 8.90
pri Tekstilvvaren	
FERTALA
tekstilna roba
ŠMOHOR
ŽENITEV
Fant srednjih let, domačin, želi spoznati pošteno kmečko dekle, ugledne zunanjosti Okrog 30 let. Naslov na upravi lista pod „maj-nik”.
Sanitarne naprave, centralne kurjave, vodovodne napeljave ANDLINGER, Celovec Adler-gasse, tel. 20-52. Strokovni nasveti in brezplačni proračuni. Dobave po tovarniških cenah. Električne črpalke. Vse na zalogi.
TVOJE MOTORNO KOLO samo od tvrdke Potuznik, tovarniško novo in rabljeno. Majhno napla-čilo, ostanek v 25 mesečnih obrokih. Celovec-Klagenfurt, St. Rup-rechter Strasse 4.
Črke za portal pri Jcnoch, Klagcnfurt, Herengasse 14.
RADIJSKI APARATI, ELEKTR. POTREBŠČINE, DVOKOLESA, ŠIVALNI STROJI. - Na obroke!
KLAGENFURT,
BURGGASSE, TEL. 24-01
Dvokolesa (bicikli) od 780.— S naprej in več kot 60 drugih modelov najdete pri
Truppe & Ermann
BELJAK-VILLACH, IVidmang. 41
Vogal Kirchenplatz.
WALCHER
CELOVEC-KLAGENFURT, lO.-Okt. Str.
PRISTNE narodne DEČVE (Dirn-dl) gotove in po meri
Ferguson-
|raMor
je pravi traktor za gospodarstvo
dobavljiv v najkrajšem času
Deželno zastopstvo:
Kurt Narktl & Co.
CELOVEC-KLAGENFURT St. Peter - Volkermarkter Str. 117
Gumijaste plašče (Be-reifung) vseh vrst za kolesa dobite pri
Kolesa, motorji, lastna delavnica za stroje, delo solidno in poceni v znani celovški mehanični delavnici.
Zanesljivi odjemalci dobijo tudi na obroke.
Johann Novak
MEHANIK IN KLJUČAVNIČAR KLAGENFURT, Fcldmarschall-Konrad-Platz 1
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
Nedelja, 19. 6.: 7.20 Duhovni nagovor. 7.25 S pesmijo pozdravljamo in voščimo. — Ponedeljek, 20. 6.: 13.55 Poročila in objave. — Slovenske pesmi. 18.45 Za našo vas. — Torek, 21.6.: 13.55 Poročila in objave. — Zdravniški vedež. — Zabavne melodije.
—	Sreda, 22. 6.: 13.55 Poročila in objave. — Za ženo in družino. 18.45 Mali leksikon. — Četrtek, ?3. G.: 13.55 Poročila in objave. — Razvojne črte slovenske proze. (XIX. poglavje.) — Petek, 24. 6.: 13.55 Poročila in objave. — Trdi orehi. 18.45 športni obzornik. — Sobota, 25. 6.: 9.00 Od pesmi do pesmi. 18.30 Po dolinah in planinah naša pesem sc glasi. — Nedelja, 26. 6.: 7.20 Duhovni nagovor. 7.25 S pesmijo pozdravljamo in voščimo.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiHiiiimitiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiimimi
Indijskemu ministrskemu predsedniku so v Moskvi priredili zelo slovesen sprejem. Sedaj potuje po notranjosti Sovjetske zveze in si je meti drugim ogledal Stalingrad ter odšel naprej na Krim.
Jugoslovanska letalska družba „JAT” bo začela dne 19. junija redni potniški promet v poletni sezoni na progi Dunaj — Celovec
—	Reka — Split — Dubrovnik. Vsak ponedeljek bo letalo odletelo ob 7. uri zjutraj z dunajskega letališča Schvvecbat in prispelo opoldne v Dubrovnik. 1/ Dubrovnika bo pa odlet vsako nedeljo ob 8. uri. Obenem bo vpeljano na redni progi Dunaj — Zagreb — Dubrovnik še eno letalo.
VABILO
Farna mladina na Gorenčah uprizori v nedeljo, dne 26. t. m., ob 15. uri v Srednji vesi pri Favn igri: „Na Visokem” in „Kje je meja?” Obe igri sta zelo poučni, vzgojni in zabavni.
K prireditvi prisrčno vabimo vse farane in pa tudi vse prijatelje in ljubitelje lepe igre iz bližnje in daljne okolice.
Farna mladina na Gorenčah
i,
List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom: „Naš tednik—Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno 4 šil. za inozemstvo 4 dolarje letno. Odpoved za en mesec naprej. — Lastnik in izdajatelj Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Janežič, Leše pri St. Jakobu. — Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. — Tel. štev. uredništva in uprave 43-58.