MLADO JUTRO
Št. 19. V Ljubljani, dne 13. maja 1940 Leto XI.
■■■■■■■■швввпашнвиншиншшнана
.Boris Debeli" užene gusarje l°svSM1
»Klar za svoje dobrote se zanimaj, debeluh!« je posmehljivo pošepetal Marko rejenemu tovarišu v uho «Boris Debeli«, ki se ni nadejal tako slabega ravnanja, je ves zbegan sedel sredi hodnika na tleh. »Le verjemi, da bomo tudi brez tvoje pomoči pospravili naše malice«, se mu ie posmejal Igor. Med tem ko si je debelinko skušal pomagati nazaj na noge ,se je »Neustrašna četvorica« umaknila spet v svojo
sobo in je nadaljevala svoja posvetovanja.
Nekaj minut kasneje so bili naši štirje junaki že na poti k jezeru. Vaclav, sin bogatega lahkoživca, je nosil vabljivo košaro z vsakovrstnimi dobrotami. Med smehom in zabavnim prerekanjem so se približali pristanu za čolne; očitno so imeli o izgledih svojega izleta najlepše nade. Toda v njih živahen pogovor je nenadoma planil ropot motorja: presenečeni so molče obstali. Prvi se je osvestil in zasmejal
Vaclav: »Glej, glej I« je vzkliknil, »saj to so Gusarji! Ti pa nameravajo bržkone na kakšen roparski pohod«. Med njegovimi zasmehljivimi besedami se je pokazal na jezeru majhen motorni čoln, v katerem je sedelo pet večjih dijakov.
Pojav »Gusarjev« pa je našim junakom le pokvaril veselje: minila jih je prvotna brezskrbnost, ko se jim je kar samo zastavljalo vprašanje, kaj naj prav za prav pomeni to nenadno srečanje z njihovimi starejšimi tovariši. »Gusarji« je bil v dijaškem domu znan klub nekaterih dijakov višjih razredov
»Ah, kaj,« je kojčno zaničljivo vzkliknil Igor, »kaj pa je na njih takšnega? Se pred mesecem so se domišljavo nazivali »Metalci lasa«, nato so si pa kupili skrpucan motorni čoln, ki od
sv. Danij
Na Tolminskem in menda sploh na Goriškem je cerkev sv. Danijela najstarejša. Pravijo, da je bil tam paganski tempe!, imenovan »tempel v črnem lesu«, katerega so zidali baje sami ajdi, ki so neki bili do 5 m visoki, močni pa tako, da so metali velike skale preko Soče na tolminsko stran. Na steni, obrnjeni proti Mengoram, je še sedaj vzidana »ajdovska glava«
Sv. Danijel je sedaj solčansko pokopališče. Nahaja se na desnem bregu
P. B, dijak:
Ps: "тго^а
V prvi šoli smo imeli hudega profesorja za srbohrvaški jezik. Pri njegovi uri smo vedno bili mirni. Nekoč smo pisali prvo srbohrvaško šolsko nalogo. Soseda, ki je sedel zraven mene sem vedno spraševal, čez koliko časa zvoni. Ko je manjkalo 10 minut do zvonenja sem imel še malo napisanega. Začel sem packati. Končal sem potem, ko so učenci zvezke pobirali. Zadnji sem končal, a kako, za dvojko. Drugo uro je pnn~-sel profesor zvezke. Razdel li so zvezke, zagledal sem v zvezku slabo oceno. Profesor nam je naročil: »Ncsite dorrov zvezke in kdor je pisal slabo mora dati staršem podpisat, tudi ponravo morate iiapisati doma.« Kar malo me je skrbelo. Bil sem v zavodu. Prefektu nisem hotel dati podpisati. Skleni sem. da jo podpišem sam. šnl sem v stran'šče, tam sem napisal popravo in odločil sem se, da sam podpiJem. Vzol sem svinčnik, začel sem podpis tïisati. Ko sem ga s svinčnikom končal. s~m ga prevlMcel z nalivnim peresom. Ta podpis ni bil pre-fektovemu nič podoben. V šoli sem zvezek oddal. Profesorju sem se lagal, da
metuzalemske starosti ječi in škriplje, da te ušesa bolijo, ter so sj nadeli novo, romantično ime! Širokoustijo se, da so »Gusarji«, toda ime samo vendai ne pomeni še ničesar.«
(Dalje prihodnjič)
Soče med Volčami in Tolminoji. Pokopališče je bilo tu že v davnih časih. Celo iz Bohinja so nosili mrliče semkaj pokopavat. Ce niso mogli pozimi preko Razora, so počakali s pogrebom kar do pomladi. Stari očanci so mnogo govorili o zakladu, ki da je zakopan pri sv. Danijelu. Če ga je kdo dvignil, ne vem, pač pa se spominjam, da je bil spodnji del pokopališča na več mestih ves prekopan od vnetih iskalcev zakladov
je podpisal prefekt, a končno sem priznal, da sem ga sam. Zaradi tega sem iz srbohrvaščine na koncu leta padel. Takrat sem se postopil, a sedaj ne bom nikoli več. Povem sedaj vsem čitate-ljem »Mladega Jutra«, da je bolje če doma starši vedo za slab red. To je potem huje, če dobiš »ukor« ali na koncu leta »slabo oceno«.
Jakopič Alojzij, dijak:
Moia pF&f® s»of
rsa &lanšn@
Stopili smo iz vlaka in se napotili po ozki stezi v hribe. Ko smo tako hodili eno uro smo začeli plezati navzgor. Bil je prekrasen dan. Sonce je poliublialo stotere vršičke Kamniških planin. Prav narahlo je pihal vetrič in božal planinsko cvetje, ki se je klanjalo čez skalo, kakor da bi hotelo pozdravljati trudne popotnike. Lezli smo hitro, kakor, da nismo nič utrujeni. Iz grmovja je zletel škrjanček in zapel visoko gori v višavi rajsko melodijo. Kmalu smo dodeli na vrh. Utaborili smo se in jedli. Počivali
smo celi dan. Drugo jutro smo pregle-——— —————
m KRAJEV, KJER ŽIVO® SLOVENCI
Toni Mcï-elcov:
na Tolminskem
dovali okolico in trgali planinsko cvetje. Tako smo taborili cel teden in uživali ob pogledu na vrhove naših zvestih čuvarjev meje. Predno pa sem šel s planine sem še enkrat pogledal z vrha in še enkrat užival krasoto. Slavček je
pel v grmu in me mamil s svojo simbolično pesmijo. Vse se mi je zùeio tako lepo, praznično, vse tako bajno kakor v pravljicah. Do dna duîe s-m bil žalosten, ker sem moral zapustiti prekrasen planinski raj.
Menica:	mm
Če bi bila Majdka Zančku sestrica, bi ta dva otroka lahko imenovali dvojčka. Rodila sta se namreč na isti dan. Ali življenjske prilike so se kar precej razlikovale med njima. Dočim je Majdka domovala na najbogatejšem posestvu v vasi, je Zanček okušal vso trpkost siromašnega otroka, čigar ma ti je bila samo delavka.
Ta gmotna razlika pa ni kar nič motila živahnih otročičev, ki sta kot bližnja soseda v skupnem čebljanju in igra nju preživljala prvo srečno mladost. Tudi šolo sta posečala skupaj in drug drugemu pomagala pri domačih nalogah. Ob takih prilikah je Zanček odnesel marsikak brtevs belega kruha, ki mu ga je stisnila dobra Majdkina mati.
Tisto leto sta se že pripravljala na birmo. O j birma, ti srečna birma! Zanček je sanjal o krasnem mestu, piškotih in orgelcah. Majdka pa je hitela praviti o lepi masni knjižici z zlato ob-
ШПШ
rezo in čisto belimi platnicami, na katerih se bo svetlikal zlat križec. Poleg tega pa še to in ono, saj veste, birma ni kar tako.
Ali tudi v čašo, napolnjeno do roba najblažje detinske sreče, kane včasih kaplja pelina. In bridka preizkušnja je tedaj zadela zlasti ubogo Majd-ko. Tisti čas je namieč razsajala po okolici nevarna bolezen »gripa«, ki je poiskala kar oba naša otroka. Toda do čim je Zanček poležaval le par dni, je Majdko prijelo tako hudo, da je stalno obležala. Poklicali so zdravnika, ki je ukrenil vse potrebno glede njene bolezni. Pri tem pa je — na veliko žalost Majdkino — ugotovil, da to leto ni misliti na birmo.
No. kaj takega! Majdkine lepe modre očke so bile na mah polne solz. Seveda so bolnico vsi domači hiteli tolažiti, da bo zato birma drugo leto tem lepša in veselejsa.
Žanček — o ta pa. On je bil pa o Binkoštih že tak korenjak, da so ga lahko birmali. Bil je »prenovljen« od las pa doli do pet. Boter mu je kupil piškotov in orgelce. Vse kakor je pričakoval in kakor se spodobi.
Ko se je potem tisto popoldne Majd-kina mati mudila na dvorišču, je zagledala tam za ograjo Žančka.
»Kaj bi rad, Žanček?«
Deček je skočil bliže, potegnil iz žepa nekaj piškotov in orgelce:
»Tele piškote sem prinesel za Majd-ko in orgelce bi ji rad pokazal.«
»Ti si pa res dober otrok, ki misliš tudi na druge«, ga pohvali mati. »Ves kaj, piškote kar sam pojej. Majdka, čeprav se ji zdravje zboljšuje, še ne sme jesti sladkarij. Orgelce ji pa le pokaži, Ie! Kar z menoj pojdi!«
Majdka je sedela na postelji, zaslo-njena z blazinami. S smehljajočim obrazkom je pozdravila svojega malega tovariša. Vse natančno ji je moral obrazložiti, kako je bilo v mestu, kako v cerkvi, kakšen je škof in druge podrobnosti. Nato je zaigral na orgelce. Igral je seveda tako, kakor je pač znal ali obema se je zdelo neznansko lepo.
Naslednji teden je Žanček vsak dan prišel pokratkočasit Majdko. Pravil ji je o šoli, učitelju, učencih in ptičkih. Za dodatek je pa vedno eno ali dve zaigral na orgelce.
Za to svoje dobro delo je prejemal od darežljive gospodinje sproti lep kos belega kruha.
Majdka je kmalu dodobra okrevala.
Leto se je hitro zasukalo in spet prineslo s seboj Binkošti. Srečna Majdka je bila birmana. Poleg tega je od ra-
dodarne botrce prejela v obilni meri vsega, za kar je bila prikrajšana lansko leto.
Ko je potem birmanka vsa vesela v družbi svojih staršev in botrce sedela pri bogato obloženi mizi, je naenkrat tlesknila z rokami:
»Jej, lansko leto, ko sem bila bolna, me je obiskoval Žanček. Tako rada bi mu danes dala nekaj piškotov!«
»Lepo, da se spomniš onega, ki ti je bil v nesreči dober«, pokima oče. »Vedi pa, da sem že jaz sam mislil in poskrbel za to!«
Ni še dobro izgovoril, ko se prismeje v hišo Žanček. Mati ga brž posadi na stol, pomakne predenj krožnik in mu pošteno naloži vsega dobrega.
Po obedu pa Majdkin oče šegavo po-mežikne materi in botri. Nato veli dečku:
»Žanček, zaigraj nam eno na orgelce!«
Fantiček se prestraši:
»Oh. oče ne morem. Nimam več or-gelc. Pokvarjene so.«
»Jaz pa pravim, da boš igral, pa mir besedi! In takoj boš igral, ti pravim!«
Medtem ko postaja Žanček ves trd od strahu, seže oče v žep in že položi pred dečka blesteče, čisto nove orgelce, vse večje in lepše, kakor so bile lanske.
»Na, tvoje so. Zaslužil si jih pošteno, ko si lani bolni Majdki krajšal čas. Zdaj pa le zagodi!«
Žančku se je zazdelo, da je vnovič pri birmi. Ves srečen in poln hvaležnosti je nesel orgelce k ustom in glasno zaigral v počast birme1-»!''' !r» '-«pni navzočim
Mamica
Dobra ko kruhek je mamica moja ljubezen me njena upokoji, kadar sem žalostna me potolaži, kadar sem bolna, vso noč pri meni
sloni.
Lepa je zlata ko jutranja zarja, sonce so njene oči;
pesmi najmilejše so njene besede solze v očeh biseri.
Pridna je kakor čebela za mene noč in dan dela, tiha in mirna je v svojem trpljenju sladko se breme ji zdi.
Tanja Feigel, učenka v Mariboru ■■■■■■■■■■■■■I
Čarovnica
Pred nekaj leti je živela imenitna Čarovnica, ki je imela tri hčerke. Najstarejši hčerki so bili zlati lasje, srednji srebrni, najmlajši pa takšni kakor so moji in tvoji. Rjavi, kajne?
Čarovnica je bila seveda hudo ponosna na svojo najstarejšo hčerko. Dala ji je napraviti čeveljčke iz zvezdne svetlobe. Videti so bili kakor iz čistega zlata, in vsakdo, ki je srečal naj-
starejšo čarovničino hčerko, je dejal: »Kako lepa je!« In tako je bila vsak dan bolj ničemuina in zoprna.
Tudi na srednjo hčerko je bila čarovnica na vso moč ponosna. Zato ji je dala narediti prekrasne čeveljčke iz škrlatnega bleska. Vsakdo, ki jo je srečal, je rekel: »Kako ljubka je!« In tako je postajala tudi srednja hčerka vsak dan bol j ponosna in ohola.
N'a najmlajšo hčerko pa čarovnica ni bila ponosna in zato ji tudi ni dala napraviti čeveljčkov. Ubožica je morala bosa hoditi po gozdu. In ker je nihče ni pohvalil in se ji nihče ni prilizoval, ni mogla postati niti ohola, niti ponosna, niti ničemurna. Kljub temu
peš blodila po gozdu, za kratek čas pa je piskala na srebrno piščalko. Ker pa ni bilo poti ne v gozd ne iz gozda, je naposled sedla na velik kamen. Piskala je na srebrno piščalko, tiče s sosednih dreves so priletele bliže in se naslajale ob lepih zvokih. Sloni, opice, ži-rafe in druge živali so prihajale bliže in začele plesati. Tako se je deklica prav imenitno zabavala.
Prav tedaj se je odpravil mlad kraljevič v gozd. da bi si poiskal primerno ženico. Ko je prišel na kraj gozda, je zagledal nad seboj najstarejšo čarovničino hčerko, ki je jahala na metli. »Jej, jej«, kakšna velika zlata zvezda se je utrnila z neba!« je zaklical kralje-
vič. Zlati čeveljčki so se namreč v soncu tako svetili, da dekleta sploh opazil ni. Komaj je napravil nekaj korakov naprej, je uzrl drugo hčerko, ki je jahala na sulici. »Jej, jej,« je vzkliknil kraljevič, »kaj neki pomeni rdeči plamen na nebu?« Zakaj škrlatni čeveljčki so tako močno bleščali, da so bili podobni ognjenim zubljem. Mladega dekleta sploh videti ni mogel. Tedaj pa je zaslišal milo pesem iz gozda. »Oh ko bi našel dekle, ki bi znalo tako lepo piskati na piščal! Takoj bi se oženil z njo!« Komaj pa je izgovoril te besede je že zagledal med drevjem drobno, ljubko dekletce, ki je piskalo na piščalko in so jo vse živali poslušale.	(Dalje prihodnjič}
pa je bila najlepša izmed čarovničinih hčera.
Lepega dne je čarovnica umrla, in hčerke so še po svetu, da bi našle svojo srečo. Stara čarovnica jim ni mogla zapustiti nič drugega kakor metlo, sulico in srebrno piščalko Najstarejša hčerka je vzela metlo, srednja je pograbila sulico. Tako ni ostalo najmlajši nič drugega kakor srebrna piščalka v spomin na mater.
Prišle so do gozda, v katerem ni bi lo nobene poti. Najstarejša hčerka je zajahala metlo. Frrrk! in že je zletela visoko v zrak Srednja hčerka se je oprijela sulice, in tudi sulica jo je ponesla v višave. Tako ni preostalo najmlajši hčerki nič drugega, kakor cla je

Dragi strto Matic! Prvič se oglašam v Tvojem Kotičku. Pošljem Ti pet pregovorov, katere sem slišal med našim ljudstvom, ko s;mti bil dcma. Stričelc, upam, da ti bodo ti pregovori ugajnli, saj so iz našega. naroda, ta pa ima tako samo lepe in jedrnate pregovore. Pregovori so naslednji; Usta l*rez zob so kakor mlin brez kamnov. Po toči zvoniti je prepozno. Vrana vrani ne izkljuje oči. Da se resnica prav spozna, je treba čuti dva zvona. Od dobrih besedi se nihče ne zredi. — Lepo Te pozdravlja
Kovačič Milko, dijak Sv. Marjeta na Drav. polju.
Dragi stric Matic.! Ker je Tvoj novi natečaj zelo lahak, sem se tudi jaz odločil, da se ga udeierim. Tu Ti pošljem pet narodnih pregovorov, in sicer: Jabolke, hruške in druge cepe, cepi v mladosti za stare zobe. Naj človek pol sveta obteče. doma najboljši kruh se pače. Ljubi domek, če ga je tudi samo za en bobek. Ni vse zlato, kar se sveti. Kdor se dela boji, slabo živi.
Ce boš objavil tudi moje pismo, bom zelo vesel in se v. veseljem še oglasil.
Te lepo pozdravlja
Rant Janez, učenec IV. c r. L.' uhlja na- St ožice 161.
Dragi «trie Matic! Vedno berem «Mlado Juti o«, a še nikoli se nisem udeležila Tvojega natečaja, ker sem se bala Tvojega požrešnega koša. Napišem Ti pet slovenskih pregovorov, ki se glase: Kdor pod orehovo senco leži, oreha ne dobi Kdor visoko leta, nizko pade. Mladost je norost. čez jarek skače, kjer je most. čast je ledena gaz, ki hitro zvodeni. Lenega čak-> strg-fn rokav, palca beraška, pa prazen bokal.
Lepe pozdrave od Tvoje zveste čitatelji. ce »Mladega Jutra«
Zoreč Uda. dijakinja I. b razr. drž. realne gimnazije v Ljubljani.
Dragi stric Matic! V »Mladem Jutru« sem čitala Tvoj novi natečaj. Odločila sem se, da Ti napišem sledeče piegovore: Ko stari govore, otroci naj molče. Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade. Pohlep oslepi. Kdor s svojimi starši lepo ravna, časno in večno srečo ima. Prebrisana glava in pridne roke, boljše blago so ko zlate gore. — Te lepo pozdravlja Tvoja zvesta čitateljica »Mladega Jutra«
Soklič Zoriva, učenka IL mer. osnovne Sole, Bled.
Dragi stric Matic! Prvič se udeležim nagvad-ičga natečaja ter Ti pošiljam s.e-deće pregovore: Kdot prej premisli, kaj stori, кош se mu bati ni. Boljša je domača gruda ko na tuje.ii zl^ta ruda. Kdor vsako delo hvali, hvaleč nas včasih žali. Cesar se Janezek ni naučil, tegi tudi Janez ne zna. — Lepo Te pozdravl„a
Ju tir. E.-aiiko, dijak I. drž. r>ai. gimn. v Ljubljani. Dragi stric Maiic! Citai sem Tvoj novi natečaj in Te prosi.n, da ne vržeš mo.ega pisma v koš. Tvoj natečaj naroča, da Ti pošljem pel slovenskih pregovorov. Evo jih: Bolje vrabec v roki kakor golob na strehi. Roka roko umiva. Oče sina do praga, sin očeta čez prag. Kdor se zadnji smeje, se najbolje smeje. Ena lastavica še ne narecu pomladi. — Prisrčno Te po. zdravlja Tvoj	Mitja Kila r, učenec
II. razr. na Vrtači.
Dragi siric M.V.ic: Tudi jaz bi se rad enkrat oglasil in 1i odgovoril na Tvoj novi natečaj, in upam, da moje vrstice ne bodo romale v koš! Tukaj Ti pa pošiljam pet slovenskih pregovorov: Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme. Jutranja ura, zlata ura. Bog otroke rad ima, pridnim svojo srečo da. Krivično dejanje pri-poznaj, r.ikoli nič se ne vlagaj! človek obrača, bog pa obrne. Te pozdravlja
SeSck Ivan, dijak I. d гагг. drž. real. gimn. v Ljubljani. Drarri stric Matic! Ponovno se Ti oglašam. da ne boš mislil, da sem na Tebe po. zabil. Veš. učen-'a je dosti, časa za pisanje in kramljanje pr. malo. Vendar Ti pošiljam nekaj izrekov, da jih bo priobčil: Priden človek >ma kruha, glad mori samn lenuha.
Človek obrača. Bog obrne Boljši vrabec v roki kakor golob na strehi. Zrno do zrna pogača, kamen na kamen palača Rana ura, zlata ura — Lepo Te pozdravlja
ž-rek Г jul;Omlr. dijak H. razr. drž. real. gimn. v Ljubljani.
Škcrl Ada — <);'4kinia:
rrr f «m
V' raztrgani bajti pet otrok ječi. Kruha prosijo, lačni so hudo. Materi po licu solze teko, kruha pa ni in ni.
Oče išče zashižka. dela. išče dela za kruh svojih otrok. Povsod so lepih besed — praznih rok, nobena hiša ga ni sprejela.
Pogled mu je ves obupan, strt. Slednjič se odloči za sladko smrt. Doma ga čaka pet otrok, žena bleda.
On pa sanja v naročju valov. Nikdar več ne pojde domov. V bajti kruta beda poseda.
Listnica uredništva
I. S., dijak v Mariboru : Tvoje pismo z dne 20. p. m. sem pred nekaj dnevi prejel. V pismu omenjaš, da si že prej pisal, pa zaman čakal na odgovor. Vedi torej, da Tvojega prvega pisma doslej še nisem dobil v roke, sicer bi Ti bil seveda odgovoril kakor vsem drugim dijakom. Torej k stvari: V marsičem se strinjam s Teboj, posebno zastran »solnčec in zvezdic«, a lahko si misliš, da urednik ni vsemogočen in da ne gre zmerom vse po njegovi glavi. Zdaj pa glavno: Pošiljaj prispevke, ki bodo primerni za mladinski list, in puščaj med vrsticami dovolj presledka za popravke. Veselim se, če dobim prispevek v stroje-pisu, vendar mora biti med vrsticami nekaj »zraka«. To sem že mnogokrat nagla-sil, in kar velja za druge, velja tudi zate, čeprav si morda bolj nadarjen. Ogibaj se filozofiranja; misliti moraš na to, da je »Mlado Jutro« namenjeno mladini vobče, torej tudi majhnim otrokom, učencem ljudskih šol, in ne samo dijakom višjih razredov gimnazije. Prav zaradi tega mora Imeti vsaka številka raznovrstno gradivo: vsakemu nekaj. Naj bi Ti šle te besede do srca!
Marica in Ivanka, uč. P.: Vesel sem bil Vajine pozornosti. O priliki objavim obe pravljici, vendar morata nekoliko potrpeti; nabralo se mi je mnogo rokopisov mladih sotrudnikov, ki jih bom skušal spraviti pod streho.
★
Jelka Trampuž, dijakinja v Litiji, Vovk EUca in Praprotnik Marija, učenki v Ljubljani: Vaša radovednost bo takoj potola-žena. če pogledate 20. številko lanskega
leta! Prisrčno Vas pozdravlja stric Matic. ★
Jože Fertin, dijak na Jesenicah: Tvoje pismo me je zelo razveselilo. 2al Ti ne morem na vsa vprašanja zadovoljivo odgovoriti, ker bi porabil preveč prostora. V glavnem je važno tole: večbarvne slike tiskajo lahko samo tiskarne, ki imajo vse priprave za bakrotisk. Za časnike in revije kakor tudi za knjige, ki se ne tiskajo v takšni tiskarni, je treba napraviti risbe s tušem ali svinčnikom na navaden risalni papir. Velikost je poljubna, kajti v klišarni lahko sliko pomanjšajo ali pa povečajo, kakor pač terja potreba. O priliki mi pošlji kakšno risbo na ogled, da Ti podrobneje odgovorim. Obenem Te vabim, da si grideš o priliki pogledat našo tiskarno. Tako dobiš vsaj približen pojem o »črni
umetnosti«. Pozdravljen!
*
ft. J., dijak: Pesem o izseljencih objavim čimprej, ostali dve pesmi nista doVolj ogla-Jenl. Po«JI Se kaj!
Križanka
Besede pomenijo:
Vodoravno: 1. sad, 2. vrsta fižola, 4. os. zaimek, 6. ime v Milčinskijevi pripovedki, 8. industrijska rastlina, 9. znamka preje za ročna dela, 10. dva enaka so-glasnika, 11 jeza, 12. travnik v puščavi, 14. veznik, 15. nikalnica.
Navpično: 1. sad, 3. glasbeni instrument, 5. os. zaimek, 7. nadležna žuželka, 11. povratni os. zaimek, 13. denarna enota (okrajšano), 15. predlog, 16. prikuha.
Rešitev mreže
1	2	H
	0		B		P	
1 0	e	1	0	v	«	• 1
	1		ž		d	
h	0	ž	1	d	a	'1
	v		d		g	
1 »	e	d	a	g	o	g
	e		r		g