KOR MARIBORSKE STOLNICE
Samu Šteianac, Ljubljana
S svojo zapleteno stavbno zgodovino je mariborska stolnica eden najpomembnejših spomenikov srednjeveške arhitekture na Slovenskem, Prvi val zanimanja njo se je med tedanjimi strokovnjaki zbudil kmaiu po tistem, ko je leta 1859 Anton Martin Slomšek preselil sedež lavantmske škofije v Maribor, čemur jc sledila temeljita restavracija tn regotizaeija močno barokizirane cerkvc.1 Ob ponovni restavraciji v poznih tridesetih letih sta nastali za razrešitev problema stavbne zgodovine pomembni študiji Marjana MušiČa in Franceta Steleta,1 v novejšem času pa se je s tem problemom največ ukvarjal Joic Curk.J Ob tem pa ne smemo prezreti prispevka Ivana Komelja v okviru pregleda razvoja gotske arhitekture pri nas ter Emilijana Cevca, ki se je podrobneje posvetil predvsem stavbni plastiki.4
1 Navajam le nekaj najpomembnejše literature iz tega obdobja: I. Orožen: Das Bis-ihum und die Diozese la varit l, Marburg 18? p, 6; J. Graus, Dic Domklrche zu Marburg, Der Kirchenschmuck, 1883 (od tod citirano Craus; 1883) pp. 81-85; J, Pajek: Der Dom zu Marburg, Marburg 1897; M. Slckovec, Visitatio Ecclesiae Paro-chialis s. Joannis Baptistac in Civitaic Marpurgcnsi facta dic XVII novem bris anno MDCXXI, Voditelj v bogoslovnih vedah, 11/4, 1899, pp, 317-324 (ial omenjena vizi-tacija nc prinaša nobenega uporabnega podatka o sami stavbi, razen lega. da je bila p<> požaru obnovljena); A, StcgenSek, Prenovljene cerkve. Ljubitelj kričanske umetnosti 1. 1914, (od tod citirano StegcnSek: 1914), pp. 198-204.
1 M, Mužič, Gradivo iz dobe romanikc in gotike v mariborski stolnici, ČZN, XXXIV. 1939, pp. 197-201; td.: ČZN, XXXV, 1940 (od lod citirano MuSič: 1940), pp. 61-66; E Stelfc, Mariborska stolnica. ZU7., XIX, 1943 (od tod citirano Slcle: 1943), pp. 1-37.
1 J. Curk, Mariborska stolnica, Zbornik ob 750- letnici lavantinske škofije, Maribor 1973 (od Lod citirano Curk: 1978), pp. 194-212; id.; Mariborska stolnica, Ljubljana 1978 (Kulturni in miravm spomeniki Slovenije. 86); id,: Viri za gradbeno zgodovino Maribora Maribor 1985; id.. Oris 12 najpomembnejših gradbenih objektov v Mariboru 1. ČZN, 59 (n. V, 24)/1, J98B (od tod citirano Curk: 1988), pp. 119-145,
4 I. Komeij: Gotska arhitektura, Ljubljana 1969 (Ars Slovcniae) (od tod citirano Komeij: 1969), passim; id.: Gotsko arhitektura na .T/a^n.tiem, Ljubljana 1973 (od tod citirano Komeij: 1973). passim; E, Ccvc: Sretbtfeveika plastika na Slovenskem, Ljubljana 1963 (od tod citirano Cevc: 1963), pp. 166 ss.
37
Današnjo stavbno maso stolnice, ki ohranja bazilikaini značaj romanskega jedra cerkve, s svojo monumenlalno zasnovo in dimenzijami odločilno sooblikuje dolgi kor, ki je ena njenih najodličnejših sestavin. Kor mariborske stolnice jt: sploh eden najkvalitetnejših spomenikov gotske arhitekture na naših tleh, vendar se zdi, da prav ta vidik - kvaliteta tet pomembno mesto, ki ga zavzema v našem gradivu in tudi širše - v dosedanji literaturi doslej ni bil dovolj poudarjen. Vzrok za to jc iskati v radikalni regotizaciji ob koncu prejšnjega stoletja ter v različnih daiacijah dosedanjih piscev, a res je tudi, da celovite analize arhitekture in plastičnega okrasja kora doslej ni bilo.
V gotski dobi so triladijskemu romanskemu jedru župnijske cerkve sv. Janeza Krst ni ka prizidali nov prezbiterij. Gre za dolgi kor, kakrien se jc pri nas uveljavil s prihodom beraŠkih redov sredi 13. stoletja in so jih tako kot v drugih srednjeevropskih deželah kmalu prevzele tudi župnijske cerkve. Mariborski kor obsega v tlorisu tri prečno pravokotne obočne pole ter petosmin-ski zaključek, na severni strani pa mu jc dodana zakristija. Celotna zgradba, tudi zakristija, jc obdana z oporniki, ob skrajnem jugozahodnem oporniku pa je prislonjen osmerokoten stopniščni stolpič. Zanimiva jc obočna shema: jiiedtem ko jc zakristija obokana z dvema križnima obokoma, ima prezbiterij kitast obok. Zunanjščino zaznamujejo predvsem visoki in štirikrat stopnjevani oporniki, ki segajo skoraj do strešnega venca in so v zgornji partiji diagonalno obrezani ter dekorirani s slepimi trdisti (si. 1, 2). Tri visoka tridelna
38
okna s krogovičji so vgrajena v poligonalnem zaključku, tri pa v južni steni (brez okna je zahodna traveja, h kateri je prislonjen stopnišČni stolpič), V 17. stoletju so bila zazidana in jim je prvotno obliko vrnila regotizacija s Že ob prvi restavraciji 1. 1858 je dobila na vzhodni strani prizidek zakristija, prav tako pa so bila neogotsko prezidana tudi okna na njej,
V notranjosti loči prezbiterij od ladje obojestransko profili ran šil as t slavolok. Notranjščina ne učinkuje nič manj monumentalno kot zunanjščina. Poleg dimenzij in skladnih proporcev k temu odločilno prispeva sistem obočnih opor in členitev ostenja, ki jo te opore ustvarjajo skupaj z okni (si. 3, 4). Prav sistem opor si zasluži posebno pozornost: rebra hruškastega profila izhajajo iz tridelnih, prav tako hruškasto profiliranih sluinikov,' ta sistem pa je približno na tretjini višine prekinjen z baldahini v obliki fial, pod katerimi so figuralne konzole v obliki poprsij prerokov z napisnimi trakovi (si. 5, 6). Pod konzolami se sistem nadaljuje v obliki rahlo konkavnih kamnitih lizen do taL Do razlike prihaja v vzhodnem zaključku, kjer imajo služniki pod konzolami enak profil kot rebra. Sam obok ima v duhu visoke gotike sicer Se vedno močno šilast profil, vendar ga rombi temenske kite že opazno »mehčajo«, saj so cezure med travejami zaradi prekinjenih prečnih reber že krepko zabrisane, Stičišča reber so opremljena s sklepniki: na večjih štirih na temenu so reliefne upodobitve evangelistov z glavami njihovih simbolov, med ostalim! pa sta dva heraldična in štirje z rozetami. Omeniti moramo še profilirana portala vhoda v zakristijo ter v stolpič, posebne pozornosti pa so vredne bogato dekorirane sedemdelne sedilje na južni strani vzhodnega zaključka (si, 7). Tudi v zakristiji se je ohranil gotski obok: rebra, katerih profil je enak kot v prezbiteriju, nosi Šest konzof Na Štirih so upodobljeni simboli evangelistov, na dveh pa angela (si, 8). Od sklepnikov nosi eden reliefno podobo Kristusove glave, na drugem pa je upodobitev blagoslavljajoče božje roke.
Ob podatku, daje bila cerkev ob koncu prejšnjega stoletja temeljito rego-tizirana, si moramo najprej zastaviti vprašanje o avtentičnosti posameznih opisanih elementov. Tudi ob delih, ki so zanesljivo nastali ob restavraciji, se moramo vprašati, ali so bili posneti natančno po izvirniku ali pa so v celoti piod fantazije 19. stoletja, saj jih je potrebno v prvem primeru vsaj v kontekstu celote obravnavati kot izvirnike (v tem pogledu se tudi današnja načela Tcstavriranja ne razlikujejo mnogo, saj se pogosto zatečemo k nadomeščanju izgubljenih delov z reprodukcijami ohranjenih). O posameznih posegih pri regotiziranju mariborske stolnice sicer nimamo nadrobnejših podatkov, kljub temu pa je večino tedanjih intervencij mogoče prepoznati še danes. Predvsem ne more biti dvoma, da so neogotska krogovičja. Po njihovih oblikah in ponavljanju istih oblik bi lahko tudi soditi, da niso nastala po zgledu morda še ohranjenih izvirnih. Nasprotno pa je oblika in velikost samih oken po vsej verjetnosti dokaj zvesta rekonstrukcija prvotnih oken (morda je sploh šlo le
' Risbo m opis stanja pred rcgotizacijo prinaJa Graus (Graus: 18&3, p. 84},
4 Profil reber ustreza tistemu, ki ga objavlja Komelj (Komelj: 1973, p, 113, risba lll/e).
39
za odpiranje v baroku zazidanih). Nekoliko bolj zapleten je problem služni-kov in baldahinov, V literaturi ponavadi preberemo, da so nastali ob regoti-zaciji. Kljub temu pa že figuralne konzole, ki so prvotno nosile kipe dvanajstih apostolov, posredno potrjujejo obstoj baldahinov nad njimi že v gotski dobi. Hkrati pa na eni izmed ohranjenih risb dunajskega konservatorja Karla Hassa iz časa okrog 1860, torej še pred radikalnim posegom, najdemo narisan prav baldahin z vsemi podrobnostmi, ki se prav nič ne razlikuje od današnjih (si. 9, 10, 11).7 To dokazuje, da je nekaj baldahinov celo še izvirnih, novi pa so njihove kopije. Kot piše Curk,6 sta se delno ohranila baldahina na skrajnem vzhodu, kar je razložljivo tudi z vidika stavbne zgodovine: ko so v 17. stoletju postavili v ccrkev velikanski zlati oltar, ki je zasedel ves vzhodni del, sta se znašla dva baldahina za njim in ni bilo potrebe, da bi ju v skladu s Spremenjenim okusom odstranili Tako lahko izdelavo novih baldahinov razumemo predvsem kot rekonstrukcijo prvotne podobe prezbiterija, in ne kot regotizacijo v pravem pomenu besede. Tudi konzole se niso povsem izognile restavratorskim posegom. Danes so na njih za pozno 19, stoletje značilni kipi desetih apostolov in dveh angelov, na napisnih trakovih prerokov pa so vklesana njihova imena; prav ta so bila vklesana ob restavraciji. Že faktura črk kaže na okorno posnemanje gotske frakture, imena pa natančno korespondi-rajo z današnjo postavitvijo kipov. To potrjuje tudi primerjava z napisi na konzolah v zakristiji, ki so izvirni: ti so izklesani tako, da črke izstopajo s površine trakov. Dodajmo le še, da se je na eni od konzol z enakimi črkami podpisal eden od restavratorjev, mariborski kamnosek Rath (si, 5).^ Malo je verjetno, da bi restavratorski posegi zajeli tudi same figure na konzolah, odprto pa ostaja vprašanje služnikov pod njimi: ni namreč izključeno, da bi prvotno segali do tal tudi ob vzdolžnih stenah, in ne samo v vzhodnem zaključku. Odklesati bi jih utegnili že v IS. stoletju ob postavitvi Holzingerjevih kornih klopi, vendar o tem žal nimamo nobenih neposrednih dokazov. Gledano v celoti, je regotizacija ob koncu prejšnjega stoletja temeljito posegla v tedanjo podobo mariborskega kora, vendar mu je v kar največji meri vrnila prvotno podobo.
Nekaj pomembnih odkritij, ki zadevajo stavbno zgodovino kora mariborske stolnice, je v najnovejšem časti prispeval Jože Curk.11 Po ostanku strešine na ojačani severni steni prezbiterija je prišel do spoznanja, da je bila zakristija prvotno nadstropna, prav tako pa tudi veža na njeni zahodni strani, ki jo povezuje s severno stransko ladjo in je prav tako še iz gotske dobe (čeprav
7 Posnetke risb brani Republiški zavod za varstvo kulturne in nar;ivne dediščine v
Ljubljani, * Curk: 1978, p. 199
' StegenSek (Slegenšck: 1914, p. 202) omenja ime M;ilevža Rathii, Stelfr {Stcler 1943, p. 22) M. Ratha, na konzol i pod sv. Matejem pa preberemo Rath B.
10	Ccvc (Cevc: 106 J) dodaja v prilogi s popravki, da so konzole v celo i i nastale ob re-gotizaciji, česar pa njihova mudelacija ne potrjuje.
11	Curk: 1978; Curk: I9S8.
40
verjetno nekoliko poznejša od same zakristije). S tem je stavbna zgodovina kora dodobra pojasnjena, odprto pa ostaja vprašanje časa njegovega nastanka. Tukaj strokovnjaki doslej niso bili enotnega mnenja. Medtem ko so starejši pisci postavljali njegov nastanek okvirno v prvo polovico ali sredino 15. stoletja,11 ga je Štele prvi postavil v Čas okoli 1430 ali nekoliko prej.11 Pri tem se jc oprl na profil reber, krogovičja sedilij ter b&ldahine, katerih oblike je primerjal s tistimi s konca 14, stoletja, medtem ko je figuralnemu okrasju našel paralele v pojavih na Nemškem v dvajsetih letih 15. stoletja. Kot dodatni, a ne mnogo poznejši prizidek je označil zakristijo. V dopolnilo Steletu je Cevc tudi v plastičnem okrasju poudaril prvine, ki izvirajo še i2 poznega 14. stoletja in se bolj neposredno navezujejo na dejavnost Parlcrjcvcga kroga v Pragi, hkrati pa namignil na zahodne, sluterjanske vplive ter se odločil 2a okvirno datacijO v prvo četrtino 15. stoletja.14 V Se zgodnejši čas, pred leto 1400, je na podlagi analize arhitekturnih elementov datiral prezbiterij Ivan Komelj.1* Dataciji v pozno 14, stoletje (1380-90) seje pridružil Jože Curk,!i najnovejši čas pa je odkril za datacijo nadvse pomemben dokument: gre za listino iz leta 1400, v kateri Katarina, vdova po vetrinjskem upravniku Pavlu iz Trčove, daruje za zidavo ccrkvc 8 funtpfenigov.17 Ni dvoma, da se nanaša donacija na gradnjo prezbiterija, ki je moral biti prav tedaj v gradnji: skromna vsota darovanega denarja izključuje možnost, da bi bilo prav to lahko spodbuda za začetek gradnje, ampak jo moramo slejkoprej razumeti kot prispevek k že začeti gradnji, S tem je posredno potrjena Komeljcva in Curkova teza, saj se zdi še najbolj verjetno, da so začeli graditi v zadnjem desetletju 14. stoletja, v prvem ali drugem desetletju novega stoletja pa je kor najbrž žc stal.
Ob tako zoženem razponu možnih datacij je mariborskemu koru tudi nekoliko laže določiti mesto, ki ga zavzema v našem umetnostnem gradivu, Pri-zidava dolgega kora župnijski ccrkvi ni ob koncu 14. stoletja nikakršna novost, zato bi bil vsak ekskurz v arhitekturo beraških redov odveč, toliko bolj pa preseneča razkošna izvedba mariborskega kora. Opraviti imamo namreč z dosledno izvedenim ikonografskim programom: kipi apostolov, ki so stali pod baldahini na konzolah s preroki, se vsebinsko navezujejo na upodobitve apostolov na plečih prerokov - motiv, ki ga poznamo iz ponalne plastike. Program dopolnjujejo simboli evangelistov na sklepnikih ter simholične upodobitve treh levov m medveda na podnožju slavoloka, katerih izvor je treba iskati v Physiologu.n Sam program v svojem času ni presenetljiv: preseneče-
11 Cf. e. g. Graus: 1883, p, 83; StcgcnSck: 1914, p. 199.
IJ Štele: 1943, p. 15.
14 Cevc: 1963, p. 169.
11 Komelj: 1969, p. XVII; Komelj: 1973, p. 154.
16 Curk: 1978, p. ¡98: postavlja čas nastanku v desetletje 1380-1390.
11 J. Mlinarič; Gradivo za zgodovino Maribora V: Listine 1371-14/5, Maribor 1979, dok. 77 (1?, 3. 1400). Pavel iz Trčove je omenjen v zadnjih letih 14, stoletja zelo pogosto, vselej v zvezi s kakšnimi transakcijami (ibid,, dok. 65 ss.). Najdbo dokumenta je ŽC upošteval Curk (Curk: 1988, p. 126) in v skladu s tem predatiral prezbiterij.
11 Za ikonografsko razlago tega motiva cf. Cevc: 1963, p. 168 ss,
41
nje je, da ga v tako razkoini kamnoseško-k i pari k i izvedbi najdemo prav v sorazmerno skromni župnijski cerkvi. Podroben pregled sorodnih spomenikov pri nas in v bližnjih srednjeevropskih deželah nas namreč prepriča, daje zasnova dolgega kora z baldahinskimi nišami in kipi na služnikih na ravni župnijskih ccrkva prej izjema kot pravilo. Ne pn nas ne v Avstriji ne najdemo analognega primera mariborskemu. Podobno opremo srečujemo sicer dokaj pogosto, vendaT praviloma pri pomembnih romarskih cerkvah (npr Pdllau-berg), cerkvah in kapelah, ki so nastale kot donacija vplivnega plemstva (Štefanova cerkev in S, Maria am Gcstade na Dunaju, celjska kapela ŽMB) ter seveda pri katedralah," med župnijskimi cerkvami pa najdemo v razpoložljivem gradivu Se najbližjo paralelo v koru vsem znane župnijske cerkve sv. Martina v Landshutu na Bavarskem; celo tam pa so baldahini po svoji izvedbi skromnejši od mariborskih.2" V sorazmerno nepomembnem mestu, kot je bilo Maribor, si lahko lak pojav razlagamo le kot donacijo neke izredno pomembne osebnosti. Arhivskih listin, ki hi lahko priskočile na pomoč, žal nimamo; morda sta ključ do rešitve oba heraldična sklepnika na oboku, a tu se žal zatakne pri identifikaciji. Enega literatura pogojno pripisuje malteškemu viteškemu redu, ki je imel komendo v bližnjem Mclju, medtem ko ostaja drugi z upodobitvijo knežjega klobuka popolna uganka.^
Naslednja značilnost mariborskega kora je njegov obok. Kitasti obok bi lahko označili kot prehodno obliko med preprostim križnim in zvezdastim. Jedro oboka Se vedno tvorita diagonalni rebri, le prečno je na sredi prekinjeno in z dodatnimi rebri povezano s presečišči glavnih reber, Tako nastane na temenu oboka kita, ki delno zabrisuje cezure med posameznimi travejami. Na prvi pogled se tako zdi, da je kitasti obok neposredni predhodnik tiste sheme, s katero je Peter Parler obokal prehod skozi stolp na Karlovem mostu v Pragi, vendar ohranjeno gradivo tega ne potrjuje. Nasploh je kitasti obok zelo redka oblika in ga v deželah, v katerih je delovala katera od vej Parlerje-vih delavnic v drugi polovici 14. stoletja, sploh ne najdemo,22 S tem seveda ni rečeno, da Parlerjev krog te sheme ni poznal, saj je čisto mogoče, da primeri pač niso ohranjeni. Domnevo, da je bil kitasti obok znan v širšem srednjeevropskem prostoru, potrjuje tudi ena od risb v zbirki dunajske akademije.23
,s Cf c g. N. NtJlibjum: Deutscht Kirchenbaukunst der Gotik, Köln 1985, passim; R. Wagner- Rieger: Mittelalterliche Architektur in Österreich, St. Pölten-Wien 198S (od tod citirano: Wagner-Ricgcr 1988), pas s i m, G. Bruebcr: Optische Baukunst in Österreich, Salzburg-Wien 1990 (od tod citirano Brüchen 1990), passim.
20 Die Parier und der Schöne Stil ¡350-1400; Europäische Kunst unter den Luxemburger:
I, Kriln, 1978, p. 389 [r. L]: kor je bil zgrajen med leti 1389 in 1398.
il MuSii: 1940, p. 65 ss.: Stcli: 1943, p. 25; Curk: 1978, p. 199.
" V Mcncl: Ceskä architektura doby lucemburskö. Praha 1948. Ta obok lud i ni obravnavan v klasičnih delih o poznogotskih obočnih shemah. Cf. K. H, Clasen: Deutsche Gewölbe der Spätgotik, Berlin 1958. "H. Koepf; Die gotischen Planrisse der Wiener Sammlungen, Wien-Köln-Graz l%9, p. 7, fig. 33.
42
Spomenike, s katerimi lahko po tej plati primerjamo mariborski kor, pa najdemo mnogo bliže, na Zgornjem Štajerskem ter v Spodnji Avstriji. K<ir špi-lalske cerkve v Obcrwolzu na skrajnem severozahodu Štajerske je za travejo krajši od mariborskega, njegova obočna shema pa je mariborski enaka (si. 13). Skupen jima je tudi profil reber, ne pa konstrukcija služnikov, ki so v Obcrvvdlzu v vzhodnem zaključku preprosti, medtem ko so štirje ob vzdolžnih stenah opremljeni 2 nišami, ki pa so popolnoma drugačne od mariborskih. Poleg tega izhajajo rebra iz listnih kapitelov, celotno notranjost pa obteka horizontalni venec. Vse to seveda ne zadostuje, da hi lahko nastanek obeh ko rov tesneje povezali. Kor v Oberwolzu ni datiran: nenavadni ladijski del je, po vsem sodeč, nastal po letu 1430, kor pa je najbrž kako desetletje starejši; na to namiguje tudi nedavno odkrita freska na njegovi severni steni, ki jo lahko datiramo približno v čas med I42U in 1430.M
Tloris Špitalske cerkve v Oberwolzu
V okolici Brucka ob Muri je skupina treh spomenikov s kitastimi oboki, Niijmonumemalneje je zasnovan kor župnijske cerkve v Allerheiligen im Miir/tal, ki je po tlorisni zasnovi praktično identičen mariborskemu, le daje manjših dimenzij." Tudi tu se srečamo z istim profilom reber, a s preprostejšim sistemom služnikov, ki izhajajo tako kot v Obervviilzu iz vodoravnega zidca (si. 14). Dva sklepnika sta gladka, na dveh pa sta rozeti. Iste prvine
'' Österreichische Kunsttopogruphie XXXIX: Die Kunstdenkmäier des Gerichtsbezirkes Oberwölz, Wien 1973, pp, 122, 134: kor n;ij bi nastal za freisinškega škofa Nicnde-mus.i della Sealii (1421-43); Bruchcr: 1990. p. 257 ss. Po mnenju prof. dr. Höflerja grt ta delo lokalne äole: upodobljena je Marija na prestolu in d vsi svetnika, " J. Buchowituki: Die gotischen Kirchen Österreichs^ Wien 1952 (od tod citirano Buc-howieeki: 1952), p. 377 ss,; Uruchcr: 1990, p. 264. Žal so se doslej vsi pisci ukvarjali le s problemom nastanka ladje te cerkve.
43
Tloris župnijske cerkve, Allerheiligen in: Miirztal
prepoznamo tudi v dvopolnem koni župnijske cerkve v bližnjem Kapfcnber-gu, ki pa je zaradi številnih poznejših dozidav in prezidav opazno okrnjen (si. 15).14 Vsekakor se zdi, da sta kora nastala v medsebojni odvisnosti, teže pa je njun nastanek neposredno povezati z mariborskim korom, saj nimata bogatejše kiparske dekoracije, ki bi nam lahko priskočila na pomoč. Nekoliko drugače so izpeljani služniki v dvopolnem prezbiteriju pokopališke cerkve St. Ruprecht pri Brucku: le v vzhodnem delu segajo do tal, ob vzdolžnih stenah pa je obok naslonjen na preproste konzole (si. 16), Drugačen je tudi profil reber z obojestranskim žlebom in zaradi teh razlik spomenika ne moremo postavili v neposredno zvezo s prejšnjima.27 Kora v Allerheiligcnu in Ka-pfenbergu nista datirana in doslej tudi nista opazneje pritegnila pozornosti strokovnjakov, zato je toliko pomembnejši napis v notranjosti kora St. Ku-preehta, ki datira gradnji v leto 1415-1416 in ob katerem je Buchowieeki celo zapisal, da gre za najstarejši zvezdasti obok na Štajerskem.311 Ker sc tu srečamo že s sodobnejšim profilom reber, bi nemara lahko sklepali, da sta kora V Allerheilingenu in v Kapfenbergu nekaj let starejša od omenjenega in sta mu bila s svojo obočno shemo lahko tudi vzor.
Kot rečeno, se s kitastimi oboki srečamo tudi v Spodnji Avstriji in ni povsem izključeno, da bi v tej deželi nastali tudi najstarejši spomeniki te vrste.
w Dehio Hundbuch: Din Kvnsidenkmakr Čsierreichs: Steiemiurk. Wtcn 1982 (od tod
citirano Dehio: Stciermark), pp. 210-212,
11 Debiil: Stciermark, p. 57. B Buchowiccki: 1952, p, 372.
44
i_F*
Tloris župnijske ccrkvc v Kapfenbergu
V mislih imam m morilsko cerkev na Dunaju, kjer naj bi bil po nekaterih rekonstrukcijah s temenskim rombom kot zametkom kite prvotno poudarjen spoj severne ladje z njenim oltarnim prostorom m naj bi nastal že sredi 14. stoletja,Jl1 Vendar jc to v svojem času osamljen in ne v ecloti dokazljiv primer,
|Xl:jn ri rTr^E nTTTl Tloris župnijske cerkve v Schonhachu
R. K. Domn: Die Bellelordenskirthen m Österreich, Baden bei Wien 1935, p. 23K ss. (tloris fije, 54).
46
zato pa se skoraj stoletje kasneje - lorej prepozno, da bi ga lahko povezovali i. Mariborom - srečamo s kitastim obokom pri tako pomembnem spomeniku, kot je dvorna kapela dunajskega Hofburga,50 Vendar nastopa v vzhodnem zaključku namesto radialno razporejenih reber že zvezda; isto opazimo tudi v koru župnijske cerkve v Schbnbachu iz druge četrtine 15. stoletja.31
Primerjava s spomeniki zunaj naših meja je pokazala, da neposrednega vzora mariborskemu koru ni mogoče najti, hkrati pa opozorila na pomembno mesto, ki mu pripada v okviru arhitekturnega ustvarjanja južnega dela Srednje Evrope na prehodu iz 14. v 15, stoletje. Če se ponovno ozremo po omenjenih spomenikih na Zgornjem Štajerskem, se hitro zavemo, da predstavlja mariborski kor s svojimi dimenzijami, proporci, monumentalno zasnovo ter z hogatim in kvalitetnim kamnoseškim okrasjem enega ključnih spomenikov na tem področju. Ob spoznanju, da je bil leta 14(10 že v gradnji, torej je m ura I bili načrt zanj izdelan že ob koncu 14, stoletja, naj ne izzveni preveč drzno teza, da bi prav zasnova mariborskega kora lahko vplivala na obliko korov v okolici Brucka in v Oberw61zu, saj bi te stavbe lahko označili kot poenostavljeno interpretacijo mariborskega kora. Kar zadeva slogovna izhodišča zanj, pa bi veljalo z dokončnimi sodbami počakali na nadrobno analizo kiparskega in kamnoseškega okrasja. Tu sta temelje postavila že Stelfe in Cevc," novi podatek pa bo morda zahteval delno revizijo, čepTav zgodnejši čas začetka gradnje še ne izključuje možnosti nastanka posameznih delov, npr. sklepnikov, šele v dvajsetih letih, saj seje gradnja morda nekoliko zavlekla. Zdi se tudi, da je kiparsko okrasje kora delo vsaj treh rok: prvemu mojstru bi lahko pripisali konzole v zakristiji in glede na enak kamnoseški znak sedilje, drugemu konzole v samem koru in tretjemu sklepnike. VendaT ostaja vse to za zdaj le domneva, ki tudi ob možnosti, da seje gradnja zavlekla, ne spremeni dejstva, da moramo projekt celotc datirati Šc v pozno 14. stoletje. Navsezadnje potrjujejo to številni detajli: sam profil reber - hruška z dodanim pravokotnim trakom na temenu - jc ena najbolj razširjenih oblik druge pnloviee 14, m začetka 15. stoletja in jo srečamo pri mnogih pomembnih spomenikih tega časa, kot je kor aacbenske stolnice, praškega sv. Vida, v kri-zevi kapeli na Karlštejnu in končno tudi v koru Martinove cerkve v Landshu-tu Hansa iz Burghausna. Tudi sedilje so s svojimi krogovičji izvedene Še v duhu visoke gotike 14, stoletja in le na enem mestu se že pojavi ribji mehur kot nov motiv poznega 14. stoletja, ki velja za enega najznačilnejših znanilcev pozne gotike (si. 12),13 Prav tako kaže vso strogost visoke gotike oblika bal-dahinov in le obžalujemo lahko, da se niso ohranila prvotna krogovičja v oknih. Kljub vsemu naštetemu in ob upoštevanju strožjih meril naš kor ob
30	Wagner-Rieger: I9KH, p. 191.
31	Buchowiwki: 1952, p. 296 ss,
11 Stele: 1943. p. 14 ss, in 25 ss.; Ccvc: 1963, p, 166 ss,
11 H. G. Frau/, EniwicklungspEiasm der Architektur von 1370-1420, Internationale Gotik in Mitteleuropa ( = KunslhiSttnsches Jahrbuch Graz, XX] V), Graz 1990.
47
nastanku nikakor ni bil konservativna arhitektura, ampak dokaj značilen ¿nanilec nuvega sloga.
Nastanek mariborskega kora pada v čas izredno živahne gradbene dejavnosti na naših tleh in z njo povezanega naglega uveljavljanja poinogotskih arhitekturnih principov, zato je toliko bolj zanimiva primerjava z drugimi pomembnimi spomeniki tega obdobja. Kar zadeva arhitekturni tip, je našemu koru najbližja kapela Žalostne Matere Božje ob celjski opatijski cerkvi, katere tloris ustreza tripolnemu dulgemu koru. Notranjščina se odlikuje po bogatem kamnoseškem okrasju s figuralnimi konzolami in baldahini, stenskimi nišami in sediljami. Našteto okrasje se opazno razlikuje od mariborskega in pripada slogovni usmeritvi, ki odločneje uvaja nekatere poznogotske prvine. Krogovičja sedilij in relikviarijske omare nasproti njih so izvedeni z dosledno uporabo ribjega mehurja, še posebej značilni pa so bogato razčlenjeni stenski baldahini. Če bi mariborske baidahine lahko primerjali s tistimi v romarski cerkvi v Pöllaubergu, kažejo celjski že tisto stopnjo razvoja, ki jo predstavlja dejavnost kroga Michaela Chnaba na Dunaju in v okolici, v čigar opusu najdemo precej primerjalnega gradiva (baldahini v cerkvi S. Maria am Gestade in v Štefanovi cerkvi, svetilnik Spinnerin am Kreuz v Wiener Ncu-stadtu),jj| Dodajmo šc klinasti izžlcbljen profil reber, ki je oblika, značilna predvsem za 15. stoletje, in zdi se, da je celjska kapela po času nastanka nekoliko mlajša od mariborskega kora. Smiselna se zdi datacija kmalu po letu 1400, pri tem pa preproste križnorebraste obočne sheme ne smemo označiti za konservativno: gre pač za temeljno obliko, kije bila aktualna skozi vso gotsko dobo.15
Drugo pomembno skupino, ki jo moramo postaviti ob bok mariborskemu koru, tvorita stan kor župnijske cerkve v Hajdini in romarska cerkev na Ptujski gori. Spomenika se tako po arhitekturni zasnovi kot po stavbni plastiki dokaj tesno navezujeta na dejavnost Parterjev in pomenita v našem gradivu pomemben mejnik. Njuni obočni shemi kažeta dve najbolj razširjeni obliki parlerjanskih obokov: v Hajdini imamo t- i. »zvezdasti obok",34 na Ptujski gori pa dvojno paralelnega, prav tako pa je parlerjanski tudi profil njunih reber: močno zašiljen klin z bočnima palicama polkrožnega prereza. Izrazito parlerjanskc so tudi konzole s spakami, kakršnih ne najdemo ne v Mariboru tie v Celju, prav tako pa so na Ptujski gori drugače izvedena kro-govičja sedilij v koru ter četvero baldahinov nad njimi. Po naštetem lahko to*
" Wagncr-Ricgcr: 1968, pp, 152-164; Brucher: 1990. p. 124 ss.
11 Dntacije celjskc kapele so zelo različne: Cevc (Ccvc: 1963. p, 102) jo je postavil že v sedemdeseta leta 14. stoletja, Komeij (Komelj: 1973, p. 159) in Sto par (Opalijska cerkev V Celju, Celje 1971, p. 67) pa sta jo povezovala s konsakracijsko listino iz I. 1413. V novem vodniku (Mesto Celje in njegovi spomeniki, Maribor 1991, p. 28) je Stopar dopustil možnost nastanka kapele »na začetku 15. stoletja, morda kak dc-Cenij prej-.
54 Ime ni naj bo ¡j posrečeno, ker nc Rrc m pravo zvezdo. F. Damheck {Spčtgotische Kirchenbauten in Ostbayern. Passau 1940, p. 22) uvaja termin vierieiliger Rauten-siern.
48
rej sklepamo, da so samo na Južnem Štajerskem sočasno ali z malenkostnim časovnim zamikom delovale kar tri kvalitetne stavbarske delavnice sorodne, a vendarle različne slogovne usmeritve, o njihovih izhodiščih pa za zdaj ni mogoče izreči dokončne sodbe. Hajdina in Ptujska gora žal nista datirani: nastanek prve strokovnjaki ponavadi datirajo v čas okoli 1390, začetek gradnje druge pa prav tako na konec 14, stoletja/' torej takorekoč v isti čas kot mariborski kor in celjsko kapelo.
Ob tem se seveda odpira vprašanje o možnih povezavah med delavnicami. Tu nam prispevajo nekaj pomembnih spoznanj kamnoseški znaki, ki nas prepričajo, da vse tri delavnice vendarle niso delovale povsem izolirano druga od druge. Tako najdemo enak znak kot na rebrih celjske kapele tudi na Ptujski gori, in tO najbrž ne povsem po naključju prav na t. i. »Celjskem oltarju«.}! Če lahko ta pojav povežemo s celjskimi grofi kot naročniki, je večje presenečenje kamnoseški znak na rebrih marihorskega kora, ki ga najdemo tako na Ptujski gori kot tudi v Hajdini, enemu od znakov na Ptujski gori pa je zelo podoben znak v stopniščnem stolpiču ob marihorskem koru.^ To seveda ne dokazuje neposredne zveze med delavnicama ali cclo avtorstva istega stavbenika, pač pa dokazuje, da sta dva kamnoseka delala tako v Mariboru kot na Ptujski gori, eden od njiju pa tudi v Hajdini- Delovanje istega klesarja v dveh stavbami ca h ni nobeno presenečenje, saj so bile njihove migracije v času gotike dokaj pogoste.40 Sicer pa nam to spoznanje delno pomaga pri vzpostavitvi kronologije nastanka naših spomenikov. Posebno zanimiv je v tem pogledu znak, ki se pojavlja na služniku v Hajdini, na rebrih oboka v Mariboru in na več mestih na Ptujski gori. Prav ta namreč postavlja dela na vseh treh spomenikih v sorazmerno kratek časovni interval. Če izhajamo iz datacije hajdinskega kora okrog I, 1390, nam lahko ta znak potrdi tezo, daje J. 1400 gradnja mariborskega kora res že tekla. Za sodbo o tem, kdaj je omenjeni kamnosek delal na Ptujski gori, pa bi bil nujno potreben podatek o lokaciji znaka: pri tako veliki stavbi pač ni vseeno, ali je znak nekje v spodnjem delu ostenja, na oknih ali pa na oboku.
Primerjava je pokazala, da moramo mariborskemu koru v našem spomeniškem gradivu dodeliti enakovredno mesto celjski kapeli in Ptujski gori in ga tako uvrstiti v sani vrh gotske ustvarjalnosti na naših tleh, pa tudi v širšem srednjeevropskem prostoru. To hkrati priča o pomembni vlogi, ki jo je odigrala Južna Štajerska v tem obdobju, ko so se nove forme širile v naše kraje brez opaznejšega zaostanka za drugimi deželami. Ptujska gora in celjska ka-
JT Cevc: 1963, p. 111; Komelj: 1969, passim; Komelj: 1973, p. 176 ss,; M. Zadnikar: Ptujska gora, visoka pesem slovenske gotike, Ljubljana 19-87, p. 12. Kamnoseški /naki s Ptujske gore so objavljeni v: Komelj: 1969, si. 9, JU.
!» Mušič: 1940, p. 65. risba 6. znaka 1 in 3.
S Redki ohranjeni podatki o flukiuaciji kamnosekov kaiejo, daje lahko kamnosek v nekaj mcsecih večkrat zamenjal stavbarnico, v kateri je delal. ObSirncje o tem B, Schock-Wcrncr, Bauhütten und Baubetrieb, Die Harter und der Schöne Stil: Europäische Kunst unter den I.uxemburgen Hl, Köln 1978, pp. 55-5S [r. k,].
49
pela torej nista osamljena pojava, kar potrjuje tudi Številno nasledstvo teh arhitektur, ki postavlja Štajersko na mesto posrednika novih form na Kranjsko (ŠemrupeTt, Pleterje itd,). Žal smo ob pomanjkanju izčrpne dokumentacije še daleč od celostnega vedenja o tem nasledstvu. Zato bi se na tem mestu omejil na kratko omembo tistih spomenikov, ki imajo v koru kitaste oboke. Na prvem mestu velja omeniti kor župnijske cerkve v Ljutomeru, kije nastal še v prvi polovici 15, stoletja.1" Z mariborskim ga druži enak profil reber ter dokaj bogata izvedba s figuralnimi konzolami, zato se zdi vabljiva misel, da bi šlo celo za njegovo neposredno nasledstvo (si. 18). Notranjščina ljutomerskega kora je bila pred kratkim obnovljena in danes je vidnih tudi nekaj kamnoseških znakov, med katerimi je posebej zanimiv tisti, ki se pojavlja na portalu zakristije, na sediljah ter na opornikih. Gre za nekakšno trikrako vetrnico, kakršno najdemo tudi na Ptujski gori.41 Žal je precej znakov zaradi poškodovane površine kamna težko razberljivih: znak na slavoloku delno spominja na tistega na mariborskih sediljah, medtem ko se na opornikih večkrat pojavlja (žal vselej močno poškodovan) kamnoseški znak, podoben onemu v stopniščnem stolpiču v Mariboru. Iz omenjenega lahko torej sklepamo, da je tudi ljutomerski kor po vsej verjetnosti nastal v neposredni povezavi z gradnjo ptujskogorske cerkve in najbrž tudi mariborskega kora, to pa postavlja tudi njegovo datacijo še v prvo četrtino 15. stoletja. Omenimo še, da je obočna shema že nekoliko naprednejša od mariborske: v petosminskem zaključku tvorijo rebra že zvezdo."0
Podobno shemo ima tudi cnopolni kor župnijske cerkve v Bistrici ob Sot-li, ki je po Komeljevem mnenju nastal v drugi polovici 15. stoletja, vendar poslavlja letnica 1452 na freskah v notranjosti njegov nastanek vsaj v sredino stoletja." Nekaj kitastih obokov seje ohranilo tudi na Dolenjskem. Podružnična cerkev sv. Križa v Stehanji vasi je z letnico na zunanjščini datirana v leto 1449/5 sicer pa se odlikuje po dokaj kvalitetni stavbni plastiki, ki bi jo nemara lahko povezali s tisto pri sv. Ahacu nad Turjakom. Tudi cerkev sv. Barbare na Okrogu pri Šentrupertu je verjetno še ¡7 prve polovice stoletja: tu zbuja pozornost predvsem monumen talna zasnova d vo pol nega prezbiterija s stopnjevanimi oporniki ter gradnja iz pravilnih kamnitih blokov (si, 17)/S
41 Komelj: 1969. p. LXI; Komclj: 1973, pp. 199-201; datira nastanek v Čas okrog 1440.
" Cf, Komclj: 1969, rabla 10. Na portalu zakristije je opaziti zanimiv pojav: sl kamnoseškim znakom SO Označeni vsi kiimm razen dveh, ki tvorita figuralni konzoli. Ni sicer izključeno, da sta znaka na zadnji strani kamnov, torej v steni, zelo verjetno pa se zdi, da omenjeni kamnosek ni bil kvalificiran za izdelavo figuralnega okrasja. " Cevc{Cevc: 1963, p. 169) ugotavlja kvaliteto stavbne plastike ljutomerskega kora in dodaja, da ji V našem gradivu ne najdemo prave paralele. Njegova datacija na začetek stoletja se sklada z ugotovitvami ob kamnoseških znakih. Komelj: 1973, p. 287; Ivan Sto par: Bistrica ob Sotii z okolico, Ljubljana 1978, p. 6 ss.
Komelj: 1973, pp. 86, 286, Avtor zmotno navaja letnico 1443. " Ibid., p. 285.
50
Zadnji v tej vrsti je stan pTezbiterij župnijske ccrkvc v Mirni peči, ki je verjetno nastal šele proti koncu stoletja. Njegova posebnost je v tem, da prečna rebra v temenskih rombih niso prekinjena. To dokazuje, da stavbenik ni v celoti doumel konstrukcijske in estetske logike te obočne sheme.47 Naštetih spomenikov seveda ni mogoče kakorkoli povezati t mariborskim korom, pričajo pit vendarle o tem, da je bil tudi kitasti obok ena tistih zgodnjih oblik poznogoiskih obokov, ki je kot izročilo v stavbarniSkih delavnicah preživela več generacij.
DER CHOR DER MARlBORER DOMKIRCHE
Ahnlich wie bei zahlreichen anderen Kirchen in Mitteleuropa wurde auch bei der romanischen Pfarrkirche des Hl. Johannes des Täufers in Maribor in der Gotik ein ne*-ues Presbyterium in Form des sog. Langchors angebaut. Dieser umfaßt im Grundriß drei rechtcckigc Joche sowie einen FiinfaehtelabschluÜ und besticht außer durch harmonische Proportionen noch durch reiche Verzierung durch SteinmetzaTbeiten mit figuralen Konsolen und Baldachinen auf Diensten, mit Schlußsteinen und Sitznischen. Eine Besonderheit stellt das Kreuzgewölbe mit einer Reihe von Rhomben im Scheitel dar, kunstgeschichtlich eine Übergangsform zwischen dem traditionellen Kreuzgewölbe und den spätgotischen Sternge wölbe formen. Ende des 19. Jahrhunderts erfuhr das Gewölbe zwar eine radikale Regotisierung, bewahrte jedoch in seinen wesentlichen Bestandteilen den ursprünglichen Charakter: nur bei Maßwerk läßt sich nicht feststeF len, ob es nach dem Original restauriert oder neu konzipiert wurde. Die Chorda Gerungen in der Fachliteratur schwankten bishüT erheblich, nämlich zwischen 1380 und 1430, und erst eine kürzlich entdeckte Verla ssenschaftsurkünde aus dem Jahre 1400 ermöglichte eine genauere Datierung seiner Entstehung: da es sich um eine bescheidene Geldsumme handelt, liegt die Vermutung nahe, daß der Bau im Jahre 1400 bereits im Gange war, er wurde also wahrscheinlich im letzten Jahrzehnt des 14, Jahrhunderts begönnen.
Mit seiner monumentalen Anlage ist der Mariborer Chor eines der bedeutendsten Architekturdenkmäler aus der Zeit um 1400 in Slowenien, nimmt abcreinen bedeutenden Platz auch im Rahmen der Baukunst einiger österreichischen Länder, vor allem Steiermark, ein. Am deutlichsten zeigt das ein Vergleich mit einigen Baudenkmälern aus derselben Zeit, Am interessantesten vom Gesichtspunkt des Gewölbeschemas sind die Arehitekturdenkmaler in der Umgebung von Bruck an der Mur (Allerheiligen im Mürztal, Kapfenberg, St Ruprecht bei Bruck) sowie die Spitalkirche in Oberwölz. Leider ist keines von den erwähnten Baudenkmäicrn datiert außer der Kirche St. Ruprecht (1415), ihre bescheidenere Anlage deutet an, daß sie alle später als der Mariborer Chor oder sogar nach seinem Vorbild entstanden sind. In der Südsteiermark gab es um 1400 eine rege Bautätigkeit: im letzten Jahrzehnt des 14. Jahrhunderts entstand der alte Chor der Pfarrkirche in Hajdina, allem Anschein nach wurde auch mit dem Bau der Wallfahrtskirche aur der Piujska gora (Maria Neustift) begonnen, um 1400 entstand aber auch die MarienKapelle an der Stadtpfarrkirche St. Daniel in Cclje. Es handelt sieh um Denkmäler, die sich sowohl ihrer architektonischen Konzeption wie auch der Steinmctzkunsi nach untereinander stark unterschieden und auf den ersten
" Ibid., pp. 85,. 285. Podoben primer iz druge polovice 15. stoletja imamo v Rantnu blizu Oberwölza, kjer je v koru iupnijske cerkvc prav tako kitast obok z neprekinjenimi prečnimi rebri. Cf. Dehio: Steiermark, p. 388 ss.
51
Rliok scheint es, daß sie ganz unabhängig voneinander entstanden sind. Einige Stcin-metzzeichcn kommen jedoch sowohl in (lajdina wie auch auf der Ptujska gora und Maribor vor, was beweist, daß wenigstens einige Steinmetze bei allen diesen Bauprojekten mitwirkten, und bezeugt die Gleichzeitigkeit des Entstehens. In dieselbe Gruppe ¡aßt sieh auch der Chor der Pfarrkirche in l.jutomer einordnen, der auch noch im ersten Viertel des 15. Jahrhunderts entstanden sein muß. Der Ljutomcrer Chor steht dem Mariborer auch durch das Gewülbesehemiä nahe (Kreuzgewölbe mit Rhomben und Sternabschluß), und es ist nicht ausgeschlossen, dass er unmittelbar unter seinem Einfluß entstand. Das Kreuzgewölbe mit Rhomben ist zwar eine verhältnismäßig seltene Form, wurde dennoch im 15. Jahrhundert in Slowenien noch einige Male wiederholt; in ftisirica an der Sotla (vor 1452) sowie in drei Fällen in Dolenjska (Umerkrain): in Siehanja vas (1449), Okrog bei Scntrupert und m Mirna pei.
52