111
Kronika
VITOMIL   ZUPAN,   IGRA  S HUDIČEVIM REPOM
Odmev, ki ga je najnovejši Zupanov roman Igra s hudičevim repom*, zbudil med bralci, tudi zaradi dokaj spretno pisane in ustne reklame, nas v ničemer ne zavezuje, da bi se morali pridružiti toku agitacijsko pritrjevalnega aparata, zlasti še, ker je prvemu »šoku« že sledila »streznitev«, pritrjevanjem kritičnost in hvalam tudi kritika (zlasti v primerjavi z drugimi najuspešnejšimi Zupanovimi deli, na primer Menuetom za kitaro ali Potovanjem na konec pomladi).
Zupanovemu tekstu in zlasti temi se ne puščamo zavesti, ne pustimo se ujeti v past, ki jo je tokrat avtor hote nastavil  našemu pretirano  (vz)gojene-
(*Vitomil Zupan, Igra s hudičevim repom, Pomurska založba Murska Sobota 1978, opremil Lojze Logar, str. 367)
mu malomeščanskemu publikumu, mu ponudil njenim »valovnim dolžinam« prikrojeno zgodbico, z vsem spretnim pisateljskim instrumentarijem, kot ga rutinirani avtor brez dvoma obvlada. Spregledali smo avtorjeve nakane pisati za publiko, se pravi njeni bizarni domišljiji, vajeni nenavadnih tem (predvsem iz prevodov tuje dr. in druge literature), ustrezno bohotno, skonstruirano, ne preveč prepričljivo, a spet ne nad mero odvratnega, pa čeprav je ves tekst na tem robu. Sadomazohistična tematika moralno praznega pripovedovalca (prva oseba ga obvaruje pred neopredeljivo sploš-nostjo in s tem zagotavlja videz odkritosti — se pravi le neke vrste poštenosti do bralca) je nemara ena izmed najpomembnejših prvin Igre s hudičevim repom, pa čeprav v svetovni literaturi ta tema ni nova (nekaj sorodnega bi zasledili v Remčevem Sončnem obratu),   kaže   pa   na   nekatere   premike
Književnost
112
znotraj razvoja tematike v sodobni slovenski prozi in o nji bi nemara še največ morala povedati sociologija literature. Zupanov tekst je bolj pisan zanjo kot pa za bralca in kritika. Vprašanje, kaj tak tekst sploh omogoča, glede na sedanjo družbo in njeno literaturno konzumnost, prepuščamo njim — sociologom.
V Igri s hudičevim repom ne gre prezreti za pisatelja Zupanovih desetletnih pisateljskih izkušenj nenavadno obotavljajoč se, neroden, po nenehnem utemeljevanju, samoprepričevanju in samodokazovanju težeč uvod v celi vrsti »predgovorov«, kot da bi avtor šele zbiral potrebni pogum, da bi nam brezobzirno razkril vso svojo intimo (pokvarjenost). Ali ni tudi to del pasti in prefinjenega instrumentarija v prepričevanje bralca in sebe? Moralistično refleksivni predgovori o ljubezni in zakonu, esej znotraj proze, traktat o ne-poeziji ljubezni, neposredno dotikanje bralčeve sodobne in žive (lastne) skušnje po principu »jaz sem tak, morda pa ste tudi vi taki!«
Pripovedovalec zgodbe ugotavlja: »z Lido pripadava sloju, ki mu ni slabo, ki je primerno zaščiten in ima družbeni ugled v naši družbi!« In kdo, ki se postavi pred to Zupanovo ogledalo, ne bi utegnil pomisliti nase! In od tu naprej je zgodba le rezultat in iskanje odgovora na vprašanje: kje tiči krivda? Kajpada je krivda v obeh, v njuni naveličanosti, sebičnosti, pomanjkanju samospoštovanja in časti, razrahljanim moralnim normam, visokemu standardu, porušenih družbenih vrednotah. In če je končna Džekijeva smrt le v funkciji moralke — »pravici je zadoščeno«, je kajpada nov dokaz, da gre v Igri s hudičevim repom le za dokaj spretno konstruiran tekst, brez ljubezni v »ljubezenski« temi, zato pa ostaja ob koncu nezadosten, neprepričljiv, ponavljajoč se vedno v novih kombinacijah medsebojnega sovraštva in spletkarjenja ter kruto-usodni telesni zavezanosti med obema junakoma.
Marijan Zlobec
Marijan Zlobec