Štev. 2. V Ljubljani, dne 27. oktobra 1Жу/ Leto L Nekaj o ženskih ročnih delih. Umetnost ženskih rok je ena najstarejših umetnosti. Skoraj bi si ne mogla misliti deklice, katera bi do enega ali drugega ročnega dela ne imela posebnega veselja, spretnosti in vstraj-nosti. Hočem vam napisati nekaj o razvoju ročnih del, ker upam, da bodete tudi o tem rade kaj zvedele. Že v starodavnih časih spletali so iz stebel različnih trav, vrb in bičja raznovrstne stvari. Po srečnem slučaju seznanilo se je, da postanejo vlaknata stebla rastlin s tarenjem mnogo volne-ja in to je bil prvi korak do predenja. Bilo je pa potreba še marsikaterih poizkusov, predno se je prišlo do kolovrata. Že ob Mojzesovem času predle so hebrejske žene in dekleta. V Egiptu predlo se je pa še prej. V davnem staro-veku zaslule so v predenju arabske, perzijske, kitajske, hebrejske, grške in rimske žene in dekleta, a pozneje tudi Slovanke. Lan in kolovrat je bilo znamenje njih pridnosti in poštenosti. Tudi žene in hčere najvišjih rodov bavile so se z vso pridnostjo s predenjem, bilo jim je v največjo čast, ako jih je našel gost pri preji. Kaka hvala je bila, ako je znala roka deklice upresti tanko in enakomerno nitko. Iz teh časov tudi izvira beseda »preja«, ker so se zbirale dekleta v dolgih zimskih večerih, da bi pri petju in veselih govorih pridno predle. Imamo štiri vrste tvarin, iz katerih lahko predemo niti: svila, lan, volna in pavola. Prvotno domovje svile je Kitajsko kjer so poznali že 4000 let pred Kristusom svilo. Sviloprejčevo gosenico so gojile in predle svilene niti, ne le žene in deklice priprostega stanu ampak tudi one cesarskih rodovin. Domovje lanu se imenuje Egipt. Egiptovske mumije se najdejo ovite v tanko platno, kar nam dokazuje, da so tkali platno že v najstarejših časih. Tudi na Kranjskem so naše stare mamice pridno sejale lan in vrtile kolovrat, bilo jim je najljubše delo, posebno v dolgih zimskih večerih. Danes so nam naše prababice vzor neumorne pridnosti, ako pomislimo, da so pridne roke kranjske gospodinje, mimo druzih gospodinjskih del, pripravile platno za celo rodbino in napolnile skrinje s platnenim perilom, katero je bilo pripravljeno za balo dorasli hčerki. Danes je uvoz pavolnatega blaga že skoraj popolnoma izpodrinil lepe platnene tkanine. Volna je povsod doma, kjer živi človek, ki se peča z rejo ovac. V zgodbah svetega pisma beremo na mnogih krajih, kako so pasli svoje črede ovac. Pavola ali bombaž je ravnotako velikega pomena v obrti sploh, kakor posebno pri ženskih ročnih delih. Radi svoje nizke cene in mnogih drugih prednosti, postala je neobhodno potrebna tudi v najrevnejši koči. Vže malo 6-do 71etno dekletce, si ovija pavolnato nitko okoli malih drobnih prstkov. Pletenje. Začetek pletenja v našem smislu je bilo spletanje predivnatih trav, bičevja itd. Šele, ko so se jele presti iz različnih tvarin niti, upletla se je prva nogavica. To delo so izvrševale iz začetka le imenitne gospe, dvorne dame pletle so nogavice za svoje vladarice. Koncem 16. stoletja razširilo se je pletenje nogavic po celi Evropi. V sramoto je bilo dekletu, ako ni znalo sple-sti nogavic. Tudi danes, ko se izdela s strojem velika množica nogavic, ne šte- je se dekletu v čast, ako ne zna splesti nogavice, pač pa v sramoto, ako nogavice ne zna popraviti, priplesti stopalo ali vplesti peto. K pletenju v širšem smislu spada tudi pletenje kit za slamnike. Pri nas na Kranjskem je ta obrt razširjena na Gorenjskem okoli Domžal. Pletenje košev, pletenic itd. tudi lahko prištevamo v to stroko, a tega dela pri nas še ne opravljajo ženske. Kvačkanje. Prvo ročno delo malih deklic v šoli, ko še jako neokretno sučejo svoje male ročice, je kvačkanje. V kratkem času, ko postanejo njih prstki malo bolj spretni, priljubi se jim to delo in iz skušnje vem, da jim je veliko ljubše kvačkanje nego pletenje. Ako-ravno kvačkanje ni tako potrebno, kakor pletenje, vendar si lahko skvačka-mo raznovrstne, tudi koristne stvari, kakor rute, krila, čepice, jopice, prte, zagrinjala, zastore in še mnogo drugih umetnin, s katerimi ozaljšamo perilo in dom. Zato, deklice, posvetite svoje proste ure tudi temu lepemu ročnemu delu ! Šivanje. Med vsemi ročnimi deli, katere sem do sedaj navedla, je najbolj potrebno za nas žene in dekleta šivanje. Tudi za šivanje spočetka ni bilo vse tako preskrbljeno, kakor dandanes. Šivanke v tej obliki, kakor jih imamo danes, začele so se šele v 16. stoletju. V starih časih je bilo šivanje zelo težavno. Prebadali so tkanino z ostrimi šili, kar je bilo zelo trudapolno. Tudi danes preide šivanka v tovarni najmanj trideset rok, predno jo dobimo mi v roke. Zato tudi zasluži šivanka, da pride v roke delavne in vestne žene. GLHS1L0 SLOVENSKIH GOSPODINJ IN DEKLET Velik prevrat v šivanju je napravil izum šivalnega stroja. Leta 1851. razstavil je Elias Howe prvi šivalni stroj na svetovni razstavi v Londonu. Koliko časa in dela si prihranimo s šivalnim strojem, ve povedati vsaka šivilja. Zato se je tudi v manj nego v pol stoletja razširil po celem svetu. Naj demo ga v mestih in na deželi. Dobrota šivalnega stroja je neprecenljiva, v kratkem času in primeroma z malim trudom je narejena nova obleka, v še krajšem času popravljena stara. A stroj sam vsega dela ne premaga, treba mu je pomoči, in ta mu bode tvoja krepka in spretna roka, vrla gospodinja. Želela bi, da bi se šivalni stroj udomačil tudi v naši kmetiški hiši. V dolgih zimskih večerih so naše prababice predle, izdelovale platno za celo družino, tega dela sedaj, z malimi izjemami, ni več, cenejša pavola je izpodrinila platno. Naše babice so pletle ter preskrbele družino z nogavicami. Razun podpletanja prevzel nam je stroj to delo. Tudi šivalni stroj naj prevzame mučno in dolgotrajno delo z roko, zato naj ne manjka v nobeni hiši. Na vas, deklice, čaka umetnost šivanja na šivalni stroj. Izkoristite to, kar ste se naučile v šoli, skušajte si izpolniti svojo vednost. Alco dovedete sebi in svojim domačim udrževati vse potrebno perilo v dobrem stanu z lastno pridnostjo, imele bodete prijetno zavest storjene dolžnosti in ne zaostajale bodete za svojimi prababicami in babicami. D LISTEK p o D _ Predpogoji k pravi sreči. Sreča je podobna fino obrušenemu demantu, ki nas očara- s svojim vedno se izpreminjajočim leskom. Čimbolj ga sučemo in obračamo, tembolj se izpre-minja in blišči. Vsak si predstavlja srečo po svoje. Enemu velja bogastvo in čast, drugemu slava in lepota, bolniku zdravje, samotnemu skrbeča ljubezen, revnemu in zatiranemu prostost in uživanje. Vse vrvi in drvi za njo. Kolikor glav, toliko misli, kolikor src, toliko različnih želja. Ena sama velika misel, ki drvi kot mogočni val vsa srca v eno pristanišče, je .hrepenenje po sreči! Pot do sreče se nam zdi težavna in skrita, težko jo je najti. Kako malo jih je pravzaprav srečnih na svetu. To pa zato, ker je njih srce nenasitljivo, njih upi previsoki in dalekosežni. Pogostokrat bega naša koprneča duša v daljave, medtem pa prezremo bilko sreče, ki zeleni pred našimi nogami. To nestrpno pričakovanje in kopr-nenje naše duše je nevarno, ker nam vzame veselje do dela in greni življenje. Delo pa je najboljši tolažnik po-101 trtega in žalostnega srca. Ako hočemo najti ključ, ki nam odpre skrivnostna vratica do sreče, mora brezpogojno so delovati tudi naša volja. Ni res, da je pot skozi življenje vseskozi trnjeva in polna težav. Najdejo se še cvetke ob nji, ki nas mimogrede prav prijazno pozdravljajo, bistri studenčki in senčnata drevesa, ki nam slajša j o potovanje. Ako pomislimo, koliko dobrot nam je Bog naklonil brez zasluženja, po-vedla nas bode hvaležnost in spoznanje gotovo najprej na ono skrivnostno pot, ki pelje k sreči. Vzgojimo naše srce zanjo! S tem, da osrečimo mi druge, postanemo srečni sami. Osrečiti pa zamore-mo vsak trenotek, vsako uro, celo življenje. Siromaka z malim darilcem, prijazno besedo, daljnega prijatelja s sočutnim pismom, s smehljajočo odpovedjo v korist našega bližnjega, bolnika s tolažilno besedo ali malo cvetko. Vse to se nam zdi malenkostno, vendar je osrečujoče za nas in one, ko-jim smo se ljubeznjivi izkazali. Čimbolj se trudimo bližnjega osrečiti, tem ljub-kejše in zadovoljnejše se nam smehlja naše življenje. Pot do sreče ni več trnjeva, kjer je postlana z dehtečim cvetjem naših dobrih del. Denar in lepota izgine lahko črez noč; zato bogastvo, ki se razumno ne uživa, in lepota, ki v samoti ovene, ne osreči onih, ki oboje imajo. Dušo je treba vzgojiti za ono srečo, ki ni odvisna od vnanjega sijaja in ni podvržena premembi. Prava sreča biva globoko v nas in vsak človek jo lahko doseže, če ima trdno voljo in moč sam sebe nadvladati in svoje želje krotiti. Tebi pa, mlada gospodinja, veljajo besede modrega Siraha: »Kakor svetu vzhajajoče solnce na božjih višavah, tako je lepota dobre žene njeni hiši v krasoto.« Kakor solnce razširja svojo svetlobo in toploto, tako naj žarki tvojih čednosti v zvesti ljubezni prešinjajo tvojo družino, tvoja dobra dela pa sip-ljejo srečo tudi na vnanje. Ti bodi srce svojej družini, ljubezen pa temelj, na katerem naj sloni vse tvoje delovanje. Vsa tvoja dela v krogu tvoje družine naj bodo mirna, brezšumna, kajti najboljša žena je gotovo ona, o kateri se najmanj govori. Ljubezen premaga vse, tudi vse pretrpi. Vedi, da so v tvojem blagem srcu skrita ona skrivnostna vratica, skozi katere popelješ sebe in svojo družino do one prave, nezvenljive sreče, ki se nam vsem obeta po smrti v nebesih. Tu na zemlji uživaš le odlomke one sreče, ako si čistega srca in imaš dušo pokojno. Le ko dosežeš cilj življenja, približaš se gomili svoji. Takrat konec vsega bo trpljenja, mir bo duši tvoji. — Do tedaj pa srce koprneče zaman si išče sreče. Ker na zemlji sreče ni, — sreča prava v Bogu spi. Ne strašite otroki Prirojena bojazljivost otrok se večkrat rabi, da bi se jih privedlo k pobolj-šanju. Otroci se strašijo z raznimi strašili, žapirajo se mnogokrat tudi v temne prostore, zato da bi se tam bali in da bi jim bil prestani strah v kazen. S tem se otroku škodi na zdravju, otrok se priuči bati teme, katere se v življenju nikdar ogniti ne more. Kako je vendar nerazumna taka kazen! Mesto da bi se otrok polagoma privajal na to, kar mu je neobhodno potrebno, se mu strah do teme še povečuje. Zelo koristno je otroke spodbujati k pogum-nosti in srčnosti in k temu spada tudi to, da se ne boji teme. Neki Anglež pripoveduje nam iz svojega življenja žalosten primer o nasledkih take nespametne kazni. Poznal sem otroka, lepega, zdravega, razumnega, kateremu se je v tretjem letu popolnoma zbledlo, ker ga je dekla zaprla v temno sobo, ko ga v svojem joku ni mogla hitro potolažiti, Črez pet minut gre nerazumna dekla k otroku v sobo, najde ga sključenega v kotu. Vzame ga v roke, ali otrok je bil od tega časa popolnoma zmeden, njegove veselosti in razuma ni bilo več nazaj. Ko so se starši črez dva dneva vrnili od potovanja, reklo se jim je, da je bil otrok cel čas bolan. Po desetih letih ležala je služabnica na smrtni postelji, prosila je mater nesrečnega otroka k sebi, priznala ji je svoj greh in prosila odpuščanja. □циаииаааааарасзаа D □ □I-------—^_ia □□□□□□anaaanaam] Kuhinja EAJ MORA GOSPODINJA VEDETI O PRAVILNI RAZDELITVI JEDIL. Kaj naj danes opoldne skuham? Kaj naj pripravim za večerjo? To so vsakdanja vprašanja vsake gospodinje. Dobro skuhati, porabiti ostanke prejšnjega dne, v kolikor se porabiti dajo, in malo potrošiti, to ji mora služiti za jedno prvih pravil. Ozirati se mora v prvi vrsti na jedila, katera ima hišni gospodar najrajši in tudi na jedila, katera družina rada je. Ako ima malo časa, treba ji je pomisliti, kaj naj skuha, da bo o pravem času gotova. A to vse še ne zadostuje, treba ji je pomisliti, kakšno delo opravljajo ljudje, za katere mora kuhati. Za ljudi, ki opravljajo težka dela, kakor kovači, zidarji, tesarji, nekateri delavci v tovarnah itd., je treba drugače kuhati, kakor za ljudi, ki si stioje ali sede služijo svoj kruh, kakor krojači, črevljarji, pisarji, šivilje itd. Gospodinja mora tudi skrbeti, da se jedila menjavajo. Tudi to je zelo važtno. Najljubša in najboljša jed postane zzo-perna, ako je dan na dan na mm. Več dni zaporedoma fižol, ali več dni kislo zelje s krompirjem, zamore zagreniti dobro voljo tudi najboljšemu možu in ,vrhu tega tudi škoduje^ zdravju. Naš želodec je tako ustvarjen, da rabi pre-membe. Najboljše je, ako gospodinja še zjutraj pomisli, kaj bo čez dan kuhala, še boljše pa je, ako za cel teden sestavi jedila. Pri težkem delu je neobhodno potrebna tečna hrana. Tečna jedila so stročje, kakor fižol, grah, leča, bob; dobro naložene zelenjave, kislo zelje, kisla repa, najbolj tečno pa je meso. Kdor ima sredstva, naj si privošči košček mesa ali klobase, jajca ali sir s kruhom tudi za malco. Kjer primanjkuje sredstev za boljša jedila, opomore se s stročjem, katero se pogosteje uživa. K mastnemu mesu naj se vzame ;vselej za prikuho krompir in zelenjavo, kakor ohrovt, zelje, korenje, repa, špi-aiača itd. Zelo napačno je mnenje nekaterih ljudi, ki mislijo, da obstoji moč !juhe v masti, ki po vrhu plava. Juha je močnejša in ložje prebavljiva, ako meso ni tako mastno. Preveč zabeljena jedila škodijo želodcu, ker jih težko prebavi: Pri rabi zabele mora gospodinja zelo paziti, da vzame vedno pravo mero. Premalo zabeljena jed ravno tako malo tekne, kakor preveč zabeljena. Zelo škodljivo je tudi preveč se najesti naenkrat, akoravno jedi, ki jo imamo najrajši. Ako je želodec prenapolnjen, ali ako smo užili premastna jedila, čutimo to, ker nas jed v želodcu tišči. Ponavlja se prenapolnjenje želodca mnogokrat, lahko nastane dolga in huda želodečna bolezen. Pri lahkem delu, posebno pri delu, katero se stoje opravlja, so zgoraj navedena jedila tudi priporočljiva, le tetročevja in mastnih jedil moramo vzeti v manjši meri. Težko prebavljiva, [tečna jedila so tudi pri lažjem delu re-dilna, ako se ima pri delu mnogo hoje in gibanja na svežem zraku, drugače je boljše vzeti jedila, ki so navedena za osebe, ki mnogo sede. Odsvetuje se pa stročevje in premastna jedila, boljše služijo jedila, katerim pridevljemo jajca, riževo, ječmenovo in druge podobne juhe. Mesto stročja vzame se krompir, korenje, repa, koleraba, sploh sveža zelenjava, košček govejega, ne premast-nega mesa, ravno takega prešičjega ali teletino, zelo mehko kuhana jajca (3 minute v vreli vodi) in le malo špeha. Mnogokrat povzroča ljudem, ki mnogo sede, prepogosto uživanje črne kave, sadja, presladkih peciv, sladkorja želodečno bolezen, ker se želodečna kislina prehitro zbira. Ravno tako škodljiv za take ljudi je sir, izvzemši sir iz polnega mleka, trdo kuhana jajca, vse vrste salate, sveži črni in beli kruh. Posebno pozornost pa rabi hrana otrok. Prepogostokrat pokore se ljudje celo življenje, ker so v mladosti uživali hrano, ki ni bila primerna šibkemu telesu. Ne dajajmo otrokom preveč in prepogostokrat krompirja, posebno ne za večerjo. Za ceno, katero stane krompir, dobimo lahko zadostno množino mleka, ki s koščkom kruha popolnoma nasiti otroka in mu zadostuje za večerjo. V mleku so vse redilne snovi, katere posebno rabi otrok. Zelo zdravo za otroka je zrelo sadje, katero se poleti in jeseni lahko in poceni dobi. Sadje s koščkom kruha je najzdravejša malca za otroka. Skrbeti moramo, da dobe otroci že v zgodnji mladosti fižola in drugo stročje, ker taka hrana utrjuje in pospešuje rast kosti. Otroci in taki ljudje, ki težko delajo, hrano hitro prebavijo, zato morajo večkrat jesti. Preveč jesti pa je vedno škodljivo. KAKO SE SOLI IN SUŠI PREŠIČJE MESO. Velike važnosti, posebno pri gospodinjstvu na deželi, je sušenje prešičjega mesa. Treba je tu mnogo pazljivosti in skušenosti. Meso ne sme biti preveč in tudi ne premalo slano, zato je treba na določeno množino mesa tudi določeno množino soli in za okusno meso določeno mero začimb. Za sušenje se pripravlja meso na različne načine. Po sledečem načinu pripravljeno meso priporoča skušena kuharica. Za 50 kilogramov mesa se pristavi na ogenj 36 litrov vode, 4 kilograme soli, 10 dekagramov popra, 20 dekagra-mov solitra, 5 srednje velikih zrezanih čebul, 5 zrezanih glavic češnja in četrt kilograma sladkorja, vse se pusti četrt ure vreti. Meso se trdo vloži v kad in sicer večje kose na dno, manjše na vrh ter polije s pripravljeno shlajeno vodo, katera stopi čez vloženo meso. Mali kosi se puste 3 tedne, večji 5 tednov v tej vodi; med tem se mora meso štirikrat preložiti. Predno se obesijo kosi mesa v dim, ali sušilnico, pusti se meso, ko se vzame iz vode, odteči in zbriše do suhega s čedno suho ruto. Zelo paziti je treba, posebno v sušilnicah, da ne pride preveč dima in prevroč dim na meso. Koliko časa ostane meso v dimu, je odvisno od ognja, kateri se rabi v kuhinji. Kjer se mnogo kuha, menj časa, kjer se malo kuha, dalje časa. Pri srednjem dimu zadostuje za male kose približno 14 dni, za večje kose štiri tedne. Klobase, katere se kmalu porabijo, se lahko vzamejo črez 2 dni z dima; klobase, katere hočemo hraniti do poletja, pustimo 4 do 5 dni. Ko je meso suho, je nabolje obesiti ga na zračen suh prostor, kamor ne pridejo muhe in drugi mrčes. V mestih navadno kupujemo pre-kajeno prešičje meso. Pri kupovanju moramo paziti, da je meso, katero kupimo, dobro. To spoznamo, ako ga pre-bodemo z iglo do kosti. Če ima igla, s katero smo ga prebodli, prijeten duh, je to znamenje, da je meso dobro, nasprotno pa skvarjeno. DIVJAČINA. Najnavadnejša divjačina v naših krajih je srna in zajec. Zelo priljubljeno je meso srne, ka^ tero se lahko j6 celo leto, najokusneje je poleti, tudi meso jelena je zelo okus* no, a ne tako fino, kakor meso srne. Zajec je najboljši od septembra do fe-< bruarja. Vsako divjačino je pustiti odle-žati, poleti krajši, pozimi dalje časa in to najboljše v koži, zato, da postane meso krhko. Mnogo gospodinj ima navado vsako divjačino dati v kvašo, akoravno meso mlade divjačine v kvaši ni tako okusno. Vloži naj se v kvašo le meso starejših živali. Meso mlajših naj se pusti viseti nekoliko dni ali pa se pomoči v dobro olje, v katero se je dalo nekoliko limonovega soka, ali nalilo malo belega vina, potrosi s stolčeno dišavo in zrezano zelenjavo. Tako naložena divjačina se da v lonec, pokrije in vsaki dan obrne. Divjačina, katera je bila ravno ustreljena, odrgne se s stolčenimi bri-njevimi jagodami, h katerim se je dalo malo soli, vloži v globoko glinasto, če jo je več, v malo leseno posodo, pokrije s pokrovko in obteži. Po zimi lahko leži tako tri tedne, le enkrat ali dvakrat se jo obrne. \ KVAŠA (PACA). V glinasto posodo nalije se kisa ali vino, lahko tudi od vsakega nekoliko (mera po velikosti divjačine), v to se da na sirovem maslu odušeno narezano čebulo, poper, lavorjevi list, klinček, limonova lupina, timian in brinjevo zrno, to se pusti nekoliko časa vreti in se gorko vlije na divjačino, katera se dobro pokrije in na hladnem prostoru pusti toliko časa stati, dokler se ne potrebuje. Lahko se pripravi tudi takoj, le toliko časa se mora počakati, da se meso shladi. Drugi način. Kuhaj v vodi, v katero si vlila nekoliko jesiha, zreza-ne čebule, češenj, peteršilj, zelene, malo korenja, klinčka, popra, muskatove-ga cveta, oreška, timijana, limonove lupinice, bazilike, malo lavorjevega lista in rožmarina. Pusti nekoliko časa vreti, potem ohladiti, mrzlo vlij na divjačino. Dobro je, ako se kvašo vsak dan prevre, shladi in zopet mrzlo vlije na divjačino. Divjačino in sploh nikakega mesa se ne sme soliti, predno se ga dene v kvašo, pa tudi kvaše ne. ZAJEC. Predno govorimo, kako se zajec pripravlja, moramo povedati, kako ga oderemo, ker to delo mora navadno opraviti tudi kuharica sama. Zajec se obesi na zvezani zadnji nogi, potem se z ostrim nožem prereže koža od repa črez trebuh do členkov prednjih nog, ne da bi se meso kaj po-škodilo. Okoli členkov se koža odreže ter pozorno potegne s telesa. Prednji nogi se odrežeti, ravnotako ušesi prav tik glave, potem se s pomočjo ostrega noža odstrani koža z glave. Nato se mu pozorno odvzame drob, odloči jetra, srce in pljuča, katera se porabi za oba- 111 ro, ravnotako prednji del, glava, vrat in sprednji nogi. Zadnji del in zadnji nogi se peče ali duši. Meso mladega zajca je mnogo okus-nejše, nego meso starega zajca, zato je tudi boljše, ako kupimo malega zajca, nego velikega, ki je navadno star. Starost zajca se približno tudi spozna na krempljih zadnjih nog. Enoleten zajec ima črne, ostre kremplje, ako so kremplji sivkasti in topi, je zajec star. Pečeni zajec. Zadnji del mladega zajca, kateremu so se odrezale kožice in odsekala mala rebrca, se zelo gosto pretakne s slanino in bsoli. V podolga-sto ponev se pripravi 10 do 14 dekagra-mov sirovega masla, eno čebulo, katero se na koleščka razreže, nekoliko popra in en lavorjev list. Ko se to speni, vloži se pripravljeni zadnji del zajca, katerega se med pečenjem pridno zaliva. Mladi zajec je v 30 do 40 minutah gotov. Ko je pečen, odrežejo se mu najpr-vo nogi, hrbet se razdeli po sklepih na pet ali šest enakih delov, kateri se zopet zlože, kakor bi bil hrbet še cel, iz stegen izreze se kost, razreže meso na nekoliko delov in zopet zloži na kost, katera fc pritisne na hrbet, tako da pride zajec v svojej prvotne j obliki na mizo. K pečenemu zajcu se podaja različna solata, brusnice ali drugo vkuha-no sadje. Zajcc s smetanovo omačko. Očiščeni, osoljeni in s slanino pretaknjeni zadnji del mladega zajca se da na ponev, v katerej se je na sirovem maslu ali dobri masti dušila na koščke zre-zana čebula, zelena, petršel, korenje, poper, klinčki, timijan, lavorjev list in košček limonove lupinice. Zajec se pusti v iem peči, med pečenjem se poliva z juho. Cvez pol ure zalije se z gosto kislo smetano, pusti še peči in pridno zaliva. Ko je zajec pečen, zreže se na , krožnik in precedi nanj omačka. K zajcu s smetanovo omačko se podava jo makaroni, rezanci, cmoki in drugo podobno. Starejši zajci se dajo za dva dni v kvašo. Pri pečenju se poliva s kvašo, drugače se pripravi ravnotako, kakor mladi zajec. Zajec v oliari. Prednji del zajca, srce, pljuča in jetra porablja se navadno za obaro, katera se pripravlja na sledeči način: Meso zajca zreži in daj kuhati v vodo, kateri si prilila nekoliko kisa, in pridala zrezane čebule, korenja, lavorjev list, celega popra, ingverja, limono-vili lupinic in timijana. Na pol kuhano meso Členi v rumeno prežganje in zalij z juho, v kateri se je kuhalo meso. Pri-deni tudi malo dobre kisle smetane. RIŽ Z ZELJEM NA MESNI JUHI. Zreži zelje, kakor za solato in daj ga pražit na razpaljeno mast. Mešaj toliko časa, da postane malo rumeno, prideni riž in zopet malo praži, nato zalij z juho, a ne mešaj več, pusti tako dolgo počasi vreti, da postane riž me-12; hak. Ako imaš parmesanskega sira, naribaj ga in daj v juho. RIŽEVA POSTNA JUHA. Skuhaj nekoliko olupljenega krompirja. Ko je skuhan, ga odcedi in vodo shrani v lončku, krompir pa dobro zmešaj ali pretlači. Potem nalij nanj vodo, katero si odcedila, in ravno toliko mleka, daj na ogenj ter večkrat premešaj, da se ne pripali. Ko zavre, daj kuhati riž, za vsako osebo približno eno pest. Zdrobi strok česna s soljo in daj v riž. Ko je riž mehak, zabeli ga s svet-lorumenim prežganjem, katerega si naredila na dobrem maslu ali masti. Ako je juha pregosta, prilij še mleka. SLADKO ZELJE. Osnaži zelnato glavo, izrezi storže ter zreži zel nate liste na male koščke; operi jih v vreli vodi in daj kuhati v krop. Vse zelenjave kuhajo se vedno v nepokritem loncu. Med kuhanjem pridaj prav drobno zrezanega peterši-la in česna. Ako hočeš, lahko daš vmes kuhati zrezanega krompirja, kar je prav dobro. Naredi svetlo rumeno prežganje in s tem zabeli zelje. Tudi soliti ne pozabi. Ako imaš, daj v zelje, ko je gotovo, pečenega kostanja, ker da zelju zelo dober okus. POSILJENO ZELJE. Zreži zelnato glavo, kakor za solato, daj ga v kozo, vlij nanj nekoliko vode in kisa, potresi s kimeljnom in osoli, to pusti počasi pražiti. Naredi prežganje na zabeli, v katero si dala nekoliko stolčenega cukra (na razbeljeno mast daj cuker, ko požene penice, pridaj moko) ter s tem zabeli zelje. SLADKA REPA. Repo zreži na tanke koleščke, po-pari in daj kuhati v krop. Ivo je na polovico kuhana, pridaj drobno zrezanega krompirja in soli. Naredi bledo-ru-meno prežganje ter zabeli repo. JABOLČNA GIBANICA (ŠTRUDELJ). Približno četrt kilograma moke se zadela, z enim beljakom, z mlačno vodo, s koščkom sirovega masla, orehove velikosti, ali z žlico dobrega laškega olja in malo soli, v testo. Ko je gladko zgneteno, se potrese z moko,pokrije z gorko kozo in pusti odpočiti. Medtem se zrežejo dobra kisla jabolka na tanke listke, zriba košček suhega belega kruha, stolče sladkor in pomeša s stolčenim cimetom. Testo, katero se je med tem časom odpočilo, se malo razvalja po prtu, ki mora biti potresen z moko, pokapa s segretim sirovim maslom in krog in krog zleče z rokami. Ko je razvlečeno pomaže se še s sirovim maslom, potrese z jabolki, cu-krom in drobtinicami ter zvije in da v namazano kozo. Predno se da v pečico ali peč se namaže z jajcem ali mlekom. Razsvetljava in snaženje svetilk. Kako prijeten čut se nam vzbudi, ako stopimo jesenskega ali zimskega večera v sobo, ki je primerno topla, v, kateri je čist zrak in katera je prijetno razsvetljena. V naših časih pač ni težko razsvetliti, saj imamo pri vsaki, še tako revni hiši svetilko, v katerej| gori petrolej. Razun petroleja nam služi še mnogo drugih tvarin v razsvetljavo. Imamo sveče, različna olja, bencin, špirit, po mestih je vpeljana zelo udobna električna in plinova razsvetljava. Ako pomislimo na čase, ko je bila edina razsvetljava le ogenj na ognjišču ali leščerba, to je stojalo, na katerem je gorela smolnata treska, (take leščerbe lahko še danes vidimo v ljubljanskem muzeju; lojena sveča bila je že nekaka potrata, katere si ni mogel vsak privoščiti), tedaj šele spoznamo, kako velikega pomena je za nas svetilka. Da nam pa jasno in brez nevarnosti gori, treba jo je vsaki dan skrbno očistiti. Ravno to delo naše gospodinje tako rade pozabijo ali zanemarjajo. Prav žalostno je videti, ko se stopi v sobo, na mizi umazano svetilko, z zakajenim cilindrom in motnim plamenom, po sobi pa neprijeten duh po petroleju. V malo minutah se lahko od-i stranijo vse te neprijetnosti. Ako je svetilnica zelo zanemarjena, je najr boljše, ako se cela umije v lugu, dru-i gače se to delo najboljše opravi zjutraj, ako s snaženjem svetilke čakamo do večera, nas gotovo noč prehiti. Že radi opreznosti ne smemo čistiti svetilke pri drugi luči. Petrolej, posebno ako nI čist, se zelo rad vname in prigodile so se že mnogokrat strašne nesreče. Ruto, popir, palčico, katero rabimo pri snaženju cilindra, je najboljše, ako spravimo vedno na isti prostor, tako da imamo vse takoj pri rokah in ne zamujamo časa z iskanjem. Cilinder in senčnik se mora osnažiti znotraj in zunaj z mehkim papirjem ali z ruto, tako da je popolnoma čist. Tudi gorilnik se ne sme opustiti, oglje, ki pada z dušice nanj. mora se vsaki dan obrisati. Dušica je lahko okrogla ali ploščata. Okroglo dušico se nikdar ne o