Štev. 13.
V Ljubljani, dne 30. marca 1907.
Uto I.
:23E
UREDNIŠTVO IN UPRAVNIŠTVO JE V LJUBLJANI.
POSAMEZNE ŠTEVILKE PO 10 VINARJEV.
^E
NOVII DOBU
NAROČNINA ZA CELO LETO 8 K. ZA POL LETA 4 K, ZA ČETRT LETA 2 K.
V LJUBLJANI S POŠILJANJEM NA DOM ISTE CENE.
^E
GLASILO SLOVENSKE GOSPODARSKE STRANKE.
IZHAJA VSAKO SREDO IN SOBOTO. — ZA OZNANILA SE PLAČUJE OD TROSTOPNE PETIT-VRSTE PO 15 H, ČE SE OZNANILA TISKA ENKRAT, PO 12 H, CE SE TISKA DVAKRAT IN PO 8 H, ČE SE TISKA TRIKRAT ALI VEČKRAT. — DOPISE IZVOLITE FRANKOVATI. — ROKOPISOV NE VRAČAMO. — NA NAROCBE BREZ ISTODOBNE VPOŠILJATVE NAROČNINE SE NE
OZIRAMO. — UPRAVNIŠTVU BLAGOVOLITE POŠILJATI NAROČNINE, REKLAMACIJE, OZNANILA, T. J. ADMINISTRATIVNE STVARI.
Šušteršič-Jakličev poraz v Ribnici.
Slovenska Ljudska Stranka — obsojena!
Katoliško	politično	društvo	v Ljubljani je sklicalo v
pondeljek, 25.	t. m., ob	3. uri popoldne v	Eibnici vo-
lilni shod.
V	boljšo	ilustracijo tukaj	navedenih,	popolnoma
resničnih dejstev navajamo dotično vabilo doslovno:
„Vabilo na volilni shod. Katoliško politično društvo v Ljubljani priredi dne 25. marca t. 1. ob treh popoldne v Ribnici v dvorani hranilnice in posojilnice volilni shod, h kateremu se vabijo vsi somišljeniki Slovenske Ljudske Stranke, ki imajo volivno pravico za državni zbor. Na shodu se bode predstavil kandidat S. L. S. g. Franc Jaklič, podpisani predsednik pa bode poročal o političnem položaju in pa o novem krošnjarskem zakonu.
—	V Ljubljani, sredi	marca	1907.	—	Dr. Ivan
Šušteršič, t. č. predsednik/
Dr. Šušteršič s svojim adjutantom Štefetom, kandidatom S. L. S., nesrečnim učiteljem Jakličem, kateri pač ni slutil, kaka sodba ga danes čaka ter še z nekim drugim atašejem, se je pripeljal v Ribnico že z dopoldanskim vlakom. Ko so se peljali mimo cerkve, pred katero je stala množica kmetov čakajoč dopoldanske božje službe, so se vsi na vozu sedeči pred cerkvenimi vrati ponižno odkrili; a od kmetov, stoječih kot v špalirju od lipe do konca cerkve, ni nobeden pozdravil vsegamogočnega klerikalnega voditelja, kateremu so še pred leti roko po-Ijubovali — komaj 30 korakov naprej pred Rusovo hišol
Shod se je vršil ob določeni uri v veliki dvorani klerikalne hranilnice, v kateri je prostora za nad 400 ljudi in ki je bila nabito polna. Udeležili so se shoda kmetje iz eele ribniške doline.
Dr. Šuseršič pozdravi navzoče, poudarja z veseljem •gromno udeležbo, ter z mogočnim zmago oznanjujočim glasom opozori, da so vabljeni le somišljeniki S. L. S.; kdor se takim ne prišteva, naj raje zapusti dvorano. Na te besede je takoj odšel iz zborovalne dvorane ribniški župan dr. Schiffrer, rekoč da ni somišljenik S. L. S. in nima tedaj na tem shodu, po takem izzivu, ničesar več iskati!
Navzoči zborovalci so zahtevali volitev predsednika, kar pa dr. Šušteršič ni dopustil češ, on sam je predsednik shoda in ostane. Hotel je dati takoj besedo kandidatu S. L. S. Jakliču. A naletel je na mogočen odpor, kateri mu je kar sapo zaprl. Navzoči kmetje po govornikih Andreju Honigmanu iz Lipovca in Francetu in Karlu Ilcu iz Goričevasl — so odločno zahtevali, da se naj da prva beseda kovaču in posestniku Francetu Lovšinu, p. d. Petrovemu iz Goričevasi. Ad praeparandum je začel dr. Šušteršič govoriti naglašujoč svojo naklonjenost napram ljudstvu posebno napram krošnjarjem, koliko potov da je že on za iste storil na Dunaju in drugod. A že tukaj je naletel na odpor. Slišal se je klic: „Saj nismo v ribniški dolini sami krošnjarji, a ne ti ne drugi nismo bili dozdaj deležni tvojih dobrot, nasprotno se ravno krošnjarjem vedno slabše godi!“ Ribniški kaplan Škubic je hotel duhove pomiriti ter je izjavil, da se naj ukrepom S. L. S. vsi pokorijo, ker to zahteva disciplina.
Začel je zopet govoriti dr. Šušteršič ter udeležnike zaklinjal, da naj ne delajo volilci S. L. Stranki sramote, katera je soglasno postavila za ribniški-velikolaški-žužen-berški okraj Jakliča kandidatom.
Nastal je pri tej Šusteršičevi izjavi grozen hrušč, da Jakliča pod nobenim pogojem ne marajo poslancem, da on ni njihov kandidat, da se ni S. L. S. prav nič na nje ozirala i. t. d. Med največjim upitjem in razgrajanjem so vsi zahtevali, da naj govori kmet Lovšin iz Goričevasi, kateri zahtevi se je dr. Šušteršič moral morebiti prvič v svojem političnem življenju — udati! Postajal je vedno bledejši. Kovač Lovšin, z živio-klici burno pozdravljen, je ua kratko pozval navzoče zborovalce, da naj tisti, ki niso
zadovoljni z od S. L. S. postavljenim kandidatom Jakličem, ki temveč hočejo drugega, katerega on predlaga v osebi kaplana Skubica, — roke vzdignejo, na kateri poziv so kot en mož — vzdignili vsi roke. Na Lovšinov poziv, da naj dotični, ki so za Jakliča, roke vzdignejo ni nobeden — in prav nobeden glasoval za njega 1!
Prepičani smo, da ne bode dr. Šasteršič tega nikdar pozabil! Nezaupnico od svojih lastnih pristašev, od kmetov, kateri so se mu do zdaj slepo pokorili, ob tako važni priliki, to je tudi za od različnih rivier okrepčane živce klerikalnega voditelja preveč!
A priprosti kovač Lovšin ni imel usmiljenja z njim! Z odprtim čelom in donečim glasom je očital dr. Šušteršiču, da ni S. L. S. nobenega od volilcev vprašala, kedo bodi kandidat, ter je preko njih postavila skrajno nepriljubljenega Jakliča in to sedaj, ko je ravnokar razglašena splošna in enaka volilna pravica.
To je samovoljno, graje vredno postopanje predsedstva S. L. S., a ribniški kmetje niso dobrepoljski kimovci. Pisal je govornik več pisem dr. Kreku v imenu volilcev ribniške doline, v katererih je bilo odločno povedano, da isti ne marajo Jakliča, a dr. Krek je vse to gotovo imel le za predpustno Šalo. Zdaj S, L. S. žanje, kar je sejala — iiamreč razpor!	*
In — dr. Šušteršič — čujte in strmite se je ponižno in ves bled izgovarjal napram preprostemu kmetu, da on o tem ni nič vedel, češ, da je bolehen bival „na morju“ (?). Začel je hvalisati Jakliča, katerega dobro pozna, ter mu mora dati vso hvalo; imenoval ga je steber S. L. S., kazal na dogodke v deželnem zboru, ko je v boju s Heinom bil Jaklič njegova desna opora in pomoč.
Podrezal je pa s tem dr. Šušteršič nehote v sršenovo gnezdo. Vsestranski hrušč: „Jaklič ne bode nikdar več naš deželni poslanec, mi ne maramo njega in tudi ne njegove hvale!“
Ves bled je začel dr. Šušteršič prositi, da ga naj za božjo voljo ubogajo, saj on vse stori v korist ljudstva, — a je bil zopet prekinjen z besedami: „Saj je to tudi tvoja dolžnost, za to smo te tudi volili, a ne pozna se nobenemu od nas, da si že kaj storil za nas."’
Še enkrat je dr. Šušteršiču vskipela kri in zahreščal je z mogočnim stentorskim glasom: „Kdo je to rekel". Neustrašen se oglasi kmet Lesar: „Jaz, ali misliš, da se te kaj bojim?“
Dr. Šušteršiču je vedno bolj lezlo srce v hlače in začel je milo jadikovati: ^Križajte me, ubijte me, tukaj sem!" Še enkrat je skušal svoje, do sedaj vedno tako poslušne volilce pripraviti na pravo pot ter obljubljal, da bode pri prihodnjih deželnih volitvah prišel on sam ribniške volilce. vprašat, katerega hočejo imeti za poslanca, samo sedaj se naj udajo in glasujejo za Jakliča. Samo zdaj še, da se ne bodo nasprotniki na^i rogali nedisciplini
 a zopet ga je prekinilo vsestransko vpitje: ..Jakliča
nikoli in nikoli ne, mi smo volilci, dosti imamo te samohvale, zato smo vas volili, da delate, ne maramo več slišati ne dr. Šusteršičevega in ne Jakličevega hvalisanja.” Gotovo nehote je dal kaplan Škubic zadnjo klofuto S. L. S. ter hotel dr. Šušteršiča do cela prepričati, da so le somišljeniki S. L. S. navzoči. Pozval je namreč Škubic navzoče: „če je kateri liberalec vmes naj roko vzdigne"
—	na kar je res eden roko vzdignil ter smeje dvorano zapustil. Na njegov zopetni poziv, če je morebiti Še kateri „©d mladih" vmes, je zopet eden roko vzdignil, stisnil kapo ter smeje odkorakal iz dvorane. Zdaj se Še Škubic zahvali za zaupanje in izjavi, da ne prevzame kandidature, ker je treba varovati disciplino.
Dr. Šušteršič — ves potrt in bled, zaprosi še enkrat prav milo, naj se udajo in naj ne delajo veselja nasprotnikom — a zavrnil ga je zopet klic: „To nam nič mar, Jakliča ne, pa ne!“
Dični kandidat Jaklič je mej tem cel čas bil skrit za kulisami ter se niti prikazati ni upal.
Nazadnje je še dr. Šušteršič zaklical polagoma odhajajočim zborovalcem. „Boste videli, da boste propadli*
—	a ponosno so mu odgovorili kmetje soglasno: »Aka propademo, naj propademo, saj bomo propadli skupno!“ Kako veselje je vladalo po celi Ribnici raditega odločnega odpora, tega ni mogoče popisati! Zvečer so kmetje sami govorili, da so radovedni, kako bosta o tem shodu poročala „Slovenec“ in ..Domoljub" in da bosta v zadregi, poročati resnico. No, mi smo prepričani, da ne bosta r zadregi, jima bodo že pomagali izvestni gospodje. Naša dolžnost pa bodi, da pride ta popolnoma nepristranski sestavljen dopis vsem zborovalcem in drugim Jakličevim vo-lilcem v roke.
Značilno je pa, da je vsegamočnega in ošabnega dra. Šušteršiča ravno v Ribnici, v njegovem rojstnem kraju popolnoma zapustil oni sv. Duh, kateri ga je, kakor znano po njegovi lastni izjavi, bil razsvetlil.
Pred deželnozborskimi volitvami prvi udarec, zdaj pa popolnoma osamljen med lastnimi pristaši, na katere je računal z gotovostjo.
Sic transit. ..
Tujci na slovenskih tleh.
Ako pomislimo, da se naseljujejo tujci med nami samo vsled tega, ker si obetajo od tega bogat dobiček, nam je takoj umljivo, kdo je naš najvefji nasprotnik na zemlji. In v resnici imajo danes vsa največja, najlepša in najplodonosneja podjetja na slovenski zemlji tujci v svojih rokah. Naš gospodarski trg so si osvojili Nemci in Italijani. Odtod je prišlo, da si Slovenci že kar ne moremo misliti kot podjetnika druzega, razen — tujca.
Res je, da Slovenci dolgo nismo imeli niti sposobnih oseb niti potrebnih denarnih sredstev, da bi si ustanovili svoja gospodarska podjetja. Naši rudokopni zakladi, naša vodna sila naši ugodni kraji, naša cenena delavna moč je služila samo tujcu, da je obogatel med nami. Ali danes lahko rečemo, da imamo ne samo svoj kapital, ampak tudi osebe, ki so zmožne osnovati in voditi večja podjetja. Samo da so te moči raztresene po celem svetu — zopet služi slovenska vrlina tujemu kapitalu. Na Dunaju, Berolinu, Njujorku itd. imamo polno rojakov, ki so se zkazali sijajno v največjih podjetjih. Zato bi svetovali, naj se osnuje pri Slovenski Gospodarski Stianki ne samo poseben odbor, ki bi popisal ves slovenski kapital, ki bi natančno zapisaval vse gibanje tujcev na naši zemlji, ampak, ki bi vodil tudi statistiko vseh naših rojakov, ki stoje v tujih podjetjih na odgovornejših mestih. Kajti predvsem je treba dati priliko le-tem, da vporabijo svoje znanje na slovenski zemlji. Razkropljene po svetu je treba privabiti v domovino nazaj. Njih izkušnje in znanje je prav tako važen del slovenskega kapitala.
Pravi paraziti ua slovenski zemlji so Nemci in Italijani. Zlasti vpoštev prihajajo prvi, kajti razpredli so se med nami kakor mreža. Vsakdo si je izbral svoj kot, kjer nas izkorišča. Tako dobimo v Domžalah tovarne, ki plačujejo slovenske delavce po 10—15 vinarjev od ure in se morajo živeti ti delavci ob svojem a ravno iste tovarne imajo na Dunaju velike zaloge, kjer prodajajo svoje izdelke v primeru za nje izdanega denarja za naravnost ogromue svote
—	bi ne bilo mogoče, da bi se ustanovilo tako podjetje, ki bi bilo v slovenskih rokah, recimo na zadružni podlagi?
Zopet imamo v Ljubljani nemška prodajalniška, knji-garska in tiskarska podjetja, kjer plačujejo šefi slovenske moči z večletno prakso po 25—30 vinarjev od ure in se morajo le-te moči živeti ob svojem — a nemške moči, naročene bogvekod iz Prusije plačujejo 2—5 krat tako dobro, čeprav se morajo ti Nemci učiti poslovanja često šele pri Slovencih. Imamo prav konkrete slučaje pred seboj, kjer se izkorišča Slovenec neizmerno, a protež' ra . e tujca, ker je ta iste narodnosti kak< “njegov gospodar. Spominjamo se na slučaje, ki1 so' nam znani o rumunskih Židih: za
ravnoisto delo dobi Žid po 25—75 odstotkov več plače nego Bumun-domačin.*)
Seveda smo krivi v mnogem zopet mi Slovenci sami, da se more kaj takega prigoditi med nami: sprejemamo nemške listine od trgovcev; v prodajalnah si dado postreči zlasti takozvane narodne dame po nemški; slovenski trgovec, pa znaj še tako malo nemščine, se muči na vse pre-tege z nemškim agentom itd.
V	tem oziru moramo posnemati prav odločno Cehe. Poglejmo inserate v dunajskih listih: vedno se iščejo češki korespondenti, ker češki trgovec, kmet, obrtnik, delavec, uradnik itd. vrne vsako listino, ki ni v njegovem materinskem jeziku. Na Nižjeavstrijskem je neka tovarna za hdelovanje tiskarskih barv. V ceniku, ki ga je poslala češkim tiskarnam se je nahajalo nekaj tiskovnih pomot: in glej, skoro vsi ceniki so romali nazaj, če pa jih je prinesel agent osobno, so ga povsod ošteli. In kaj je storilo to podjetje? Najelo je nekega češkega visokošolca, ki oskrbuje vse njene češke listine. Samozavest čeških tiskarjev ni izvrševala samo pravilno pisanih cenovnikov, ampak je priskrbela tudi revnemu akademiku kruha.
Pri nas Slovencih ne vrne nihče niti najbolj spake-dranih cenikov in pisem, ki jih dobimo od tujih podjetnikov, na in izven naše zemlje. Pri tem bi še enkrat spominjali na značilni članek, ki je izšel nedavno v „Novi dobi“: Naš jezik — naša moč.
Tujstvo podpiramo tudi po drugih straneh. V obmejnih slovenskih krajih, kakor v mestu Maribor, Celje, Celovec, Beljak itd., dobimo tu več tam manj slovenskih podjetij večjega obsega, a ta podjetja, dasi se nekatera tako bobneče imenujejo narodna, ne opravljajo druzega nego svoje kapitalistične naloge.
Cirilova tiskarna v Mariboru ne kliče slovenskih tiskarjev, ki naj bi tvorili moštvo slovenske omej ne trdnjavice — kakor se je godilo v Gorici, kjer so klicali slovenske trgovske pomočnike, obrtne itd., ki bi bili ali pevci ali telovadci — ampak nastavlja Nemce v svojih podjetjih; v Mohorjevi tiskarni v Celovcu dobiš v kakem oddelku osobje, ki ne zna ničesar slovenskega.
Torej ne samo, da se ustanavljajo med nami tuja podjetja; že v tistih redkih, ki so slovenska, nastavljamo mi sami tujce in to celo v tako izpostavljenih mestih, kakor je naša meja!
Tam kjer smo preslabi, da bi si postavili podjetje z lastno močjo, bodisi da nam manjka podjetnih mož, bodisi ker nimamo v tej stroki izvežbanih domačinov, pokličimo pač tujce, a izključno le Slovane, v prvi vrsti Čehe. čehi-ziranja slovenskih pokrajin se nam ni bati, otroci Čehov postanejo že Slovenci — germanizacija pa je naša narodna Bmrt. Posnemajmo v tem oziru Madžare: zapodili so vse Nemce iz svoje dežele z bojkotom, ostali Nemci so se pod tem pritiskom pomadžarili (prosili so celo za premembo svojih priimkov, prejšni Kčnig se piše zdaj Kiraly; ta primera iz Oršove). Madžarski voditelji pa kličejo še danes angleške in francoske podjetnike v deželo, bogato jih podpirajo s subvencijami, ker vedo, da se od teh tujcev nimajo v narodnem oziru ničesar bati, ker že drugi rod postane navadno pristen Madžar. Ne tako Nemec: on ima zadaj mogočno zaslombo, vzpodbuja ga k vztrajanju mogočna politična organizacija izražena v znanem Drang nach Osten, in kjer ni drugače jih podpre celo materielno i nemška vlada iz rajha, kakor ve o tikih primerih tudi naša c. kr. vlada, da so se zgodili v Trstu.
Tujec in slovenski narod si stojita v istem gospodarskem nasprotju, kakor kapitalist in proletarec. Učimo se iz proletarske organizacije, kako velikih bojev ni napovedala svojim izkoriščevalcem in jih dejanski iz voj e val a. Tak velik boj proti tujcem na Slovenski zemlji bo treba pričeti tudi nam. Brez boja ni zmage: brez zmag]e nam ni življenja. Ali — Ali.
*) Slučaji is tovarne aa »delovanje vrvarskih izdelkov v (Jalacn, katere lastnik Z. je neki ogrski žid.
Meščanska šola v Ribnici.
Občinski zastop v Bibnici je sklenil soglasno v eni svojih zadnjih sej, da prične potrebno akcijo za ustanovitev meščanske šole v Bibnici. — Namen takih šol je, dajati mladeničem, ki so namenjeni za dom, za trgovino in obrt ono strokovno izomiko, ki presega učni smoter splošnih ljudskih šol. Sprejemala bi učence, ki stremijo za višjo izobrazbo, vendar ne mislijo, ali ne morejo obiskovati srednjih šol.
Po drž. zakonu z dne 14. maja 1869 bi se moralo ustanoviti redno za vsak sodni okraj po eno meščansko žolo. Da se to dosedaj ni zgodilo in da imamo na Kranjskem do danes samo dve meščanski šoli: v Krškem in v Postojni, dočim jih imajo na češkem že blizu 300, izvira iz tega, ker nalaga kr. dež. zakon od 29. aprila 1873 vsa bremena takih šol dotičnim šolskim okrajem.
Ob sebi umevno je, da s tem pogojem tudi v Bibnici ne nameravamo ustanoviti meščanske šole. Pogoj za to bi bil, da prevzame dežela plačevanje učiteljstva, kar je dež. zbor sklenil dne 13. avgusta 1906 za Postojno.
Ako pogledamo v sosedno Kočevje, kjer imajo višjo gimnazijo in srednjo obrtno šolo, koji šoli vzdržuje država,
vidimo, da je ribniški okraj v primeri s Kočevjem prav slabo preskrbljen s šolstvom.
Kdor hoče obiskovati meščansko šolo, mora iti na nemško meščansko šolo v Krško, ali pa na slovensko v Postojno.
Korist meščanskih šol se kaže najbolje na češkem. Učenci, ki so dovršili kako mešč. šolo, lahko takoj prestopijo v učiteljsko pripravnico, trgovske in obrtne šole, poljedelske in gozdarske šole, dalje v šole za umetno mizarstvo, zidarstvo, za različne mehanične stroke itd.
če bi ustanovili res potrebno meščansko šolo v Bibnici, bi ne imeli koristi od nje le trg in bližnje vasi, marveč tudi občine, ki niso preoddaljene od Bibnice, v prvi vrsti Dolenjavas in potem občine ob železnici, ker bi dobili učenci znižane vožne cene po železnici. Važna bi bila meščanska šola v našem okraju zlasti za izboljšanje domače industrije: lončarstva in rešetarstva, koje oboje nazaduje vsled primitivnega izdelovanja in velike konkurence.
Stvarnih letnih potrebščin za meščanske šole danes še ne moremo prav natančno določiti, vendar bi ne bile prav izdatne. V Postojni so bile preračunjene na 1200 K.
Ako se pomisli, da bode prispevala največ domača občina, bi bili letni prispevki vnanjih občin prav neznatni. Na podporo računamo tudi od denarnih zavodov.
Dobro vedoč, koliko zanimanja kažejo za razvoj šolstva naši nemški sosedje, trdno upamo, da bodo tudi slovenske občine podpirale ustanovitev meščanske šole v našem okraju, ki bi bila slednjič v korist vsemu slovenstvu.
Kake krivice se godijo Slovencem v kočevskem sodnem okraju.
(Dalje.)
Tudi v političnem oziru se Slovencem v Dragi in Travi ne godi najboljše. — Na jesen lanskega leta so se vršile v Travi tik hrvaške meje volitve v občinski zastop. Združenim zavednim slovenskim glasovom se je posrečilo, da so dobili Slovenci občinsko upravo v roke. Naravno obsebi umevno je, da je nastal krik in vik v nemškem taboru. Prebrskali so vse in slednjič našli menda par malenkostnih formalnih napak, kar pa je seveda zadostovalo, da je vlada nemški manjšini ugodila in volitev razveljavila. Omeniti moramo, da je vodil dotično volitev sam prejšnji glavar Gstettenhofer, za kar je bil seveda mastno plačan. In zdaj se pa dela na vse preteze, da se razpišejo volitve v kratkem, ko ne bo slovenskih volilcev še doma. ki si zdaj med zimo služijo težki svoj kruh v hrvaških in ru-munskih šumah. In na ta način si upa pripomoči nemški misli v slovenski Travi zopet do zmage. Enako se je godilo lansko leto pri občinskih volitvah v Dragi. Ubogo slovensko ljudstvo! 1
Največje zasluge za razširjanje nemštva v Dragi in Travi imajo brezdvomno knezovi logarji. Gospoda! Zapo mnite si tole: L. 1848. je minilo. Kmetu ni več potreba nositi desetine v grad. Da pa so ljudje še dandanes sem-tertja odvisni od graščin, zlasti v krajih, kjer imajo graščine velike gozdove, je čisto naravno. Pravično bi bilo in odgovarjalo bi duhu današnjega prosvetljenega časa, če bi se grajsko oskrbništvo dobro razumevalo z ljudstvom. Ljudje, ki so imeli toliko sreče, da so se kulturno povspeli na višje stališče, naj bi delali v humanitarnem smislu za povzdigo ljudstva, s katerim občujejo, ne smejo pa delati tako kakor delajo knezovi logarji v Podpreski pri Dragi.
Samo par slučajev!
Pred petimi leti je meril uradnik iz šneperske graščine novo cesto iz Lazeča pri Dragi čez Novi Kot v Prezid. Vsi kme'je so bili veseli te novo projektirane komunikacije, ki bi bila v splošni blagor cele občine. Z veseljem so bili kmetje pripravljeni pomagati bodisi z dlanjo ali z živino in odstopili so tudi svet, po katerem naj bi se izpeljala nova cesta, le prejšnji graščinski logar Eiselt ni dovolil, da bi šla ta cesta čez knezovi gozd. in sicer iz tega enostevnega vzroka, ker bi služila v prvi vrsti slovenskemu prebivalstvu. Stroški so bili preračunjeni na 15.000 K. Nemški kulturonosecje preprečil, da se ni napravila cesta, ki bi tamošnje prebivalstvo v kulturnem in gospodarskem oziru visoko dvignila.
Logar Eiselt je dobil sebi popolnoma vrednega naslednika v osebi logarja KUnzla. Ta mož hoče dvigniti nemški prapor v Dragi in Travi sila visoko. V dosego tega namena so mu dobra različna sredstva. Kmete terorizira. Kdor ga ne vboga, mu preti, da ne dobi nobenega zaslužka od graščine, bodisi kak težak v gozdu ali pa kot voznik hlodov in druzega lesa. Vmešava pa se tudi na debelo v zadeve Podpreščanov in Dražauov. — Naslednje dobro osvetljuje njegovo visoko nemško kulturo:
L. 1903. so, zgradili v občini Podpreska pri Dragi vodovod, ki — mimogrede omenjamo — občini izborno služi, saj se napaja do 100 parov vprežne živine vsak dan.
V	pokritje stroškov za ta vodovod so se združili interesi-rani posestniki in pooblastili nekega posestnika Miheliča, naj vzame pri posojilnici v Loškem potoku posojilo okrog 3000 K. V sejnem zapisniku so se vsi podpisali kot solidarni plačniki vzetega posojila. In kaj se zgodi?
Ko je bila volitev v Dragi, pride logar Ktinzl k Miheliču in ga vpraša, kako bo volil v občinski zastop. Mi-
helič, zaveden narodnjak, mu odvrne, da bo volil slovensk« zvest svoji narodnosti. To je bil seveda hud tobak za nemškega logarja Pa maščevanje je imel že pripravljeno. Zagrozi Miheliču in res je dosegel pri nemško mislečih posestnikih, da nočejo zlepa plačati stroškov za vodovod, četudi so se v navedenem sejnem zapisniku vsi za to izrekli. Treba se bo tožariti, nastali bodo veliki stoški, prehoditi bo treba dolga in težavna pota in kreg in sovraštr« se bo zaneslo v doslej mirno občino, čegava zasluga bo to ?!
Gospod knez Auersperg kandidira sedaj v naših krajih. Mi apeliramo nanj, naj bo pravičen tudi nam ubogim Slovencem v Dragi in Travi, postavi naj se na višje humanitarno stališče, na stališče, da mi Slovenci nismo manj vredni nego naši nemški sosedje.
Obenem pošiljamo žalostni svoj klic v celo Slovenij« in prosimo vas brate, da nam pomagate, da ne vtonem« v nemškem morju, da ne bodo naši potomci Nemci, če pade Draga in Trava, pade z njima tudi kos slovenske zemlje. To zemljo pa moramo tudi čuvati in varovati. Obračamo se zlasti na vas, slovenski poslanci, brez razlike političnega naziranja, pomagajte nam v pravičnem in hudem našem boju, zavzemite se z vso odločnostjo za nas, da se bodo upoštevale upravičene naše želje.
Delovanje ptujskega »Štajerca".
(Ponemčevanj* štajerskih 81ovenoev s slovenski*
listom.)
Pred osmimi leti so ustanovili ptujski nemški im renegatski krogi v slovenskem jeziku pisan list „Štajerc“, katerega namen je, privabiti slovenskega štajerskega im koroškega kmeta v nemški tabor. Da so mogli izvesti t« svojo namero na ta način, se imamo zahvaliti predvsem tistim slovenskim političnim voditeljem v omenjenih deželah
—	posvetnim in duhovniškim prvakom — ki so šiloma zatrli vsako ustanovitev nove, svobodoljubne in napredne stranke zaradi ljubega miru in sloge, češ da stopamo zedinjeni proti narodnemu nasprotniku. Slednje se ni zgodil«, kajti Slovenci smo na Štajerskem in Koroškem v zadnjih letih silno nazadovali. Občinski zastop za občinskim za-stopom je padel v nemške roke, celo taki kakor Brežice, Celje, itd.
Dejstvo, da smo imeli obmejni Slovenci samo en« stranko, po nazorih nazadnjaško, po delovanju brezplodno, so izrabili kaj spretno Nemci. Vedeli so, kako se kmet na tihem pesti in jezi nad svojimi voditelji, ki so ga izkoriščali samo v svoj osebni hasek; vedeli so, da ideja napredka prevladuje po celem širnem svetu, zato so nastopili oni pod krinko napredka, pod katero se je prav nerodno in očividno skrivala prava tendenca lista: najprej zatreti v Slovencu narodni čut in samozavest. S tem pa je storjeno že vse. Ker so vešči Slovenci ob meji obeh jezikov, se odvrnejo tudi od materinščine, kot jezika nazornih nasprotnikov, kot jezika tistih mož, ki so slovenskega kmeta in delavca samo izkoriščali.
Da delovanje „Štajerca“ dolgo ni bilo tako uspešn*, kakor bi se lahko zgodilo; je pripisovati največ dejstva, da so stali na uredniških mestih samo ljudje najnižjega žurnatistovskega znanja. Ako pa so mogli celo ti list tak« razširiti — kako velika je torej na Štajerskem in Koroškem potreba po napredni in svobodoljubni stranki. In vendar s« dobiti celo še danes v teh krajih klerikalni krogi, ki skušajo z vso silo ubiti vsako slovensko napredno misel, dasi je očividno, da tirajo s tem napredno mislečega kmeta in delavca v narodno-nasprotni tabor, t. j. delajo posredno na ponemčevanje Slovencev! Da je mesto politične nestrpnosti malo več politične previdnosti in modrosti, bi morali cel« štajerski in koroški klerikalci podpirati napredni pokret s slovenske strani, kot edino enakovredno bojno orožje proti „Štajercu“. Storiti bi morali namreč to tedaj, če postavljaj« interes slovenskega naroda pred interesom klerikalizma. Ako pa jim je za svojo stranko več kot za narod, potem je seveda samo posledica tega naziranja, ako tako strupen« pobijajo vsako malo bolj svobodoljubno misel.
»Štajerc" ima torej jako ugodna tla za razvoj svojega dela: saj mu pomaga vbijati edinega nevarnega tekmeca
—	slovensko napredno stranko — njegov narodni in politični nasprotnik, slovenski klerikalizem.
Popolnoma nov veter pa je zavel iz Ptuja, ko je prevzel uredništvo *Štajerca“ mladi a jako nadarjeni Karol Linhart.
Karol Linhart je sin nemške rodbine, a v svoji pridnosti se je priučil slovenskemu jeziku tako, da je govori! na vse polno slovenskih shodov, predaval je tudi t ljubljanskem slovenskem ^Splošnem Ženskem Društvu* ustanovil je dosedaj edino in prvo slovensko socialn« revijo „Naši Zapiski", In gotovo bi bilo, da bi postal Linhart še v slovenskem javnem življenju prav pomembna oseba, a njegova nebrzdana strast, nepremišljenost, trdoglavost in vsako nepoznanje discipline ga je privedi« na pot, ki mu je bivanje v slovenski družbi skoro onemogočila. Iskal je kruha, našel ga je pri tujcu.
Prišedši k „Štajercu" je pričel takoj z organizacij«. Ustanovil je ,,Tiskovno društvo", „Napredno zvezo" i. t..d. Vse seveda 8 tendenco, ki ji mora slediti: ponemčevanje
ne mogel. Eajše bi poslušal, nego pel, ali pa bi hotel, da bi peli vsi, vsi, cela cerkev, zidovje, vse na okoli. A tako poje on sam . .. Zato je šel vselej prej v krčmo, kajti vse drugače je, ako človek stori vse po navadi, ne čuti toliko in to je velika sreča, kajti najhujše je mnogo čutiti, da človek ne ve, ne kaj ne kako. Zavil je torej v krčmo, kakor po‘navadi. Sedeli so tam pivci, kakor po navadi. In vprašali so ga, kakor po navadi:
„Ej, Bormej, danes boš zopet pel.“
„Boru zopet. “
„Pa kaj razumeš latinsko? . . .“
To je bilo, kar je Bormeja bolelo. Kaj bi dal, ko bi razumel! Nihče bi mu na mogel nič reči, a sedaj se smejejo. »Tudi mi bi tako znali, kakor ti“ mu pravijo. Zdelo se mu je sicer, da že pesem, kakor prihaja iz srca, je na slavo božjo, vse drugo pa si človek misli. A drugi niso mislili tako. Zakaj poje to, kar je zapisano v knjigah, in ne ve, kaj poje. Zato je bil Bormej sedaj zopet v zadregi, kakor vsako leto v teh velikih dneh. Veselil se jih je vselej, ko so prihajali od daleč in videl je, kako se vsi pripravljajo na nje, toda ko so prišli, je bil žalosten, da bi bil sedel cel teden v krčmi, da bi ne mislil na vse to, kar se godi ž njim.
„Ej, nič ne razumeš, Bormej, toliko kot jaz“, je rekel kmet v kotu, »na pij".
„So mi gospod vse razložili", se je izgovarjal Bormej. Izgovarjal so je tako vsako leto, dasi je vedel, da ni res in je vedel da drugi vedo, da ni res.
Vendar je skoraj sam sebi verjel, da ve, kaj poje. Prišle so tam besede, ki jih je razumel: deus, meus, cithara, organo in takrat se mu je zdela, da razume vse, a šli so zopet celi psalmi in ni razumel nič. In tako sam sebi ni verjel, da ve, kaj poje, in očital si je, da ne dela prav.
„Eden mora peti", je rekel drug kmet pri mizi, »kaj bo cerkev na veliki teden brez petja, saj nismo brezverci? .. .“
To je bila za Bormeja tolažilna beseda. Eden mora. Ako ne bom jaz, bo drugi in istotako ne bo razumel nič. In morda niti v srcu ne bo imel visoke misli za slavo božjo. Samo zato bi morda pel, ker bi moral, da bi ostal za cerkovnika, da bi dobil bero.
»Seveda", je pritrdil, eden mora".
„Ampak ti praviš, da razumeš", je rekel prvi kmet, »pokaži sem bukve, pa dokaži, da znaš..."
„Vsega ne znam", je ugovarjal cerkovnik in pil, da bi se rešil zadrege. „Ne pravim, da razumem".
»Vidiš, tako je", se je smejal kmet,, vesel na tem, da je njegova beseda zmagala.
„Zato ga plačamo, da poje, on mora," je rekel kmet, ki je sedel pri drugi mizi, »ko bi ne pel, bi ga ne plačevali!"
aTako je" so pritrdili drugi. A Bormej ni pritrdil. Ni mogel reči, da poje samo zato, ker mora, ker je plačan, tudi sicer bi pel, in rad bi pel, ko bi razumel. Razumel bi rad zato, da bi ne mogli ljudje govoriti neprijetnih reči. Pel pa bi že zato, ker prihaja veliki čas in polni srce tako, da mora na dan in ko bi ne pel v cerkvi, bi šel ven, na polje, v gozd in bi pel tam. Pel bi kakor bi šlo iz srca, brez bukev, brez vsega.
„Ampak to je čudno, da Bog samo po latinsko razume", je rekel zopet prvi kmet, ki je rad govoril prepirljive besede. Vsi so utihnili, ker niso vedeli, kaj bi rekli. Enim se je zdelo, da je greh, kar govori njih sosed, drugim pa se je zdelo resnica.
»Saj razume tudi po naše. ampak ..."
Cerkovnik Bormej ni vedel, kaj bi odgovoril. Njemu se je zdelo to tako kakor vselej: glavna stvar je, kaj misliš, potem pa poj in govori, kakor hočeš, če je lepa misel v srcu pride, sama po sebi lepa pesem na dan, če pa poješ samo za denar, govoriš besede brez misli in nimaš od tega, ti nič in Bog nič. Zdelo se mu je mnogokrat tako, a reči si ni upal nikoli nikomur.' Zato ga je bolelo, da so mu očitali vedno isto, da ne zna latinsko, da ne razume,	da poje, ker mora, ker je plačan.	Rad bi
jim bil povedal	vse to,	a smejali bi se, ne verjeli	bi	mu.
Zato je rajše molčal.
„Prišel bo čas", si je mislil, in bo še slabše, „da bodo še bolj nevredni stali pred oltarjem in peli." In zabolela ga je v	srcu ta	misel in pomislil je, kako	bi	bilo,
ko bi on sedel	v klopi	in bi drug prepeval psalme	pred
oltarjem. »In mislil bi o njem, kakor zdaj drugi mislijo o meni. In oni bi morda imel iste misli kakor jaz. Hm, kako je vendar to?" je pomislil. »Kdo vidi v srce in kdo naj sodi? In kako, da pojem samo jaz in drugi morda žele peti in molče po klopeh in mislijo nelepe misli ter obsojajo . f.“
»No, nič se ne jezi, Bormej, na pij, pa poj, kakor hočeš, samo, da je v cerkvi vse v redu", mu je rekel kmet. ki mu je bilo žal Bormeja. Bormej je pil, da bi izginile vse te misli, ki so prihajale vsako leto in so tako težile veliki čas. Kajti lep je čas zunaj, vreden pesmi in psalmov, ko bi ne bilo težkih mislij pri tem.
Kazalci na uri so se bili pomaknili na dve.
„Treba bo iti...“ je šepnil sam sebi. In vstal je nerad, s težkim srcem. Rad bi jim bil vse povedal, kako misli, a smejali bi se mu.
»Le pojdi, pridemo poslušat, lep glas imaš še, Bormej", mu je rekel kmet.
Bormej je odšel. Čutil je nekoliko pijače v glavi in si je očital, da ni lepo, toda čutil je, da je lažje pri srcu, da so postale motne one težke misli. »Bodi, kakor hoče, peti moram" je pomislil. »Poslušaj kdo, ali ne poslušaj, samo da preidejo zopet trije dnevi in potem bo celo leto mir ... In drugo leto zopet, zopet... Pa morda umrjem do takrat..." In zaželel si je naenkrat, da bi umrl, da bi ne bilo takih težkih misli. Jasen pomladanski dan je sijal nad vasjo, da je izvabljal pesem iz prsij, kajti sem s polja se je čul Škerjanec.
»Šel bi tja na polje in pel bi, pel, veliko slavo, veliko pesem ..."
V zvoniku so zapeli zvonovi. Odšel je v zakristijo, med vrsto otrok, ki so čakali zunaj cerkve s klepetci in ropotci.
»In vsi ti, vsi ti ne bodo razumeli nič, letali bodo po cerkvi in ropotali", je pomislil. Otroci so ga začudeno gledali, kakor na višjega človeka, ki bo danes pel latinske psalme.
»No in kaj sem več kot oni in tako neumno gledajo njih oči!. . .“
Stopil je v hladno cerkev. Neprijeten, zaduhel zrak je počival med zidovi. Temota je ležala nad vsem. Prižgal je svečo in se ozrl po cerkvi. Starke so klečale po klopeh, otroci so se zbirali za vratmi. Sedel je na stol poleg oltarja in je začel peti. Vedno mu je prihajal na misel veliki čas, ki je zunaj, kako se blesti polje pod solncem, kako žare komaj ozelenele trate, kako hrepeni življenje od zemlje do solnca. Zdelo se mu je, da je tam doma ta pesem. Temno so odmevali glasovi psalmov pod nizkimi cerkvenimi oboki in kakor da so padali neznani in nerazumljivi nazaj, njemu na srce, s tisoči vprašanj, s težkimi mislimi
»Ko bi razumel, ko bi razumel vse to, ne samo besede, ampak vse, vse, da bi ne bilo tako težko v duši, ko je zunaj tak lep lahan pomladanski dan ..."
Bolj in bolj zatopljena je postajala njegova pesem. Skoraj ni več videl besedi, izgovarjal je samo še zadnjo v vsakem psalmu in jo na dolgo zategnil.
»Kaj si vse mislijo o meni", je pomislil. »In res ne razumem nič. čemu torej pojem, kdo ima kaj od tega, ne Bog, ne jaz, ne drugi, ki poslušajo? ..." In zastal mu je glas v grlu . . . Zunaj krog cerkve se je čulo žgoljenje ptic . .. »Vse poje, poje, kakor ve in zna, brez bukev, kakor prihiti iz srca ..."
Spogledale so se ženske v cerkvi.
»Spotaknilo se mu je."
»Star je, ne vidi..."
»V krčmi je bil zopet..."
»Saj je vendar vajen, včasih je lepo pel."
Bormej jih ni videl, kako so stikale glave. Naj so dijo, kakor hočejo." Otroci so tekali po cerkvi in zdaj pa zdaj so se oglašali glasovi klepetcev in ropoteev. »In moram do konca, moram", je pomislil, »ali ni Bogu na čast. Kaj bi storili ljudje? ..."
In je pel dalje. Pomislil je na veliki čas, kako je prihajal od daleč, kako ga je vse pričakovalo, kako se je vse vzradostilo, ko se je približal. In postaviti ga hočejo ljudje. In ni hotela, ni hotela iz prs velika pesem, ki bi bila vredna velikega časa. In zakaj ne? Bog ve.
Odpel je zadnji psalm, zaprl je bukve in odšel je izpred oltarjal. Naravnost v krčmo je odšel, kajti polna je bila duša, da ne veš, kam in kako bi. V polje bi šel, na prosto, razmislil bi si, a kdo naj misli vse te tak6 težke misli ? . . .
V cerkvi je nastal ropot klepetcev in ropoteev, nekaj otrok se je spustilo v jok, drugi so veselo bežali po vasi in nadaljevali ropot.
Nagibalo se je na večer pomladansko solnce, in po zemlji je ležala tiha slutnja velikih dnij.
Tuji dom.
Novela. — Spisal M. R. P.
(Dalje.)
Bertina mati je sedela v temnem kotu za gardino ob oknu, in ko je tako mirno tam slonela in podpirala glavo, je bila videti še mlada. Ne štirideset let, ampak morda trideset let stara, še sanjajoča o življenju, še upajoča na bodočnost. Tisti polmrak je zabrisal ostre poteze po njenem obrazu in zastri vsakdanji blesk zelenkastih in vodenih oči.
Kimež je gledal vanjo iz srede sobe in iz svitlobe in tudi njega je varal polmrak.
»Pomladili ste se ... Bože moj 1
In vljudno se je nasmehljal in pravil potem o trgovcu, o bogatem posestniku Mirtiču. O njegovem sinu je pripovedoval, ki se je sestal nekoč z Berto in je ne more pozabiti. In Berta je poslušala in se je domislila, kdaj je to bilo.
»Dolgo je od takrat" — je rekla — »dolgo, leto dni." In mislila je in se ni mogla natančno spominjati. »Na slavnosti je bilo, na nekakšni slavnosti. Jaz se ne spominjam več, kaj je bilo."
Solnce je zašlo, počasi se je delal mrak, in Kimež je govoril o mladem Mirtiču, ki ljubi Berto. In Bertina mati je poslušala in se je veselila.
»Ti si srečna" — je rekla — »srečo imaš v življenju, Berta."
In naročila je izročiti Mirtiču pozdrave in povabilo. In tudi Berta je naročila. Veselila jo je vest, da jo nekd* ljubi že leto dni; že dolgo, dolgo vrsto dni in noči nekd* nanjo misli in o njej sanja. In hrepeni v daljo, v temo, v polnočni čas. Skušala si je natančno predočiti v duh* tisti obraz, vso zunanjost. Rjave oči, rjave lase, visok* postavo, zarjavelo lice in na njem par prijaznih potez.
In tisti večer	je sanjala	dolgo v	noč o bodočnosti
in zdela se ji je	lepa kot silno	zanimiva	novost. Kot rože,
ki cveto na jugu. In domislila se je na sorodnika-študenta, ki jo je nekoč poljubil. Zgodilo se je sramežljivo in boječ* in nepopisno sladko, kakor je videla nekoč na sliki. Pastirček je bil menda naslikan, ubog in kuštroglav, ki je poljubil zunaj sredi poljane pastirico, čisto revno, čisto drobno in nežno. In to vse je bilo lepo kakor pesem, ki vstane zunaj, kadar je noč, in pride v sobo popolnoma rahla in sanjava, človek se vzbudi iz polsna, ne odpre oči, ampak samo na-lahko vzdihne. In preko srca gre nekaj kakor sreča. 04 daleč je prišla,	od	bogvekod	in gre	daleč, bogvekam. *
Ampak življenje	je	lepo, ker	pride včasih sreča in gre
preko srca.
Bertina mati je bila vesela, srečna in ponosna. In tudi Mirtič je bil vesel in srečen in ponosen. Vedel je, da je sreča posameznika raztresena po svetu in po življenju. In kdor zasledi njen del, si ga vzame Kdor zbere vso svojo srečo živi zadovoljno, in tudi tisti je zadovoljen, ki je najde morda samo polovico. Sicer pa je življenje žalostno. Iskanje brez konca, boj brez uspeha, hrepenenje brez plodov in brez ciljev.
Mirtičev oče	pa	je bil trd	starec in zato ni bil	zaradi
dogodka ne vesel,	ne	srečen in	ne ponosen.
»Oženil se boš?" — je vprašal sina, in ko je vprašal v drugo, se je začudil.
»Mestno dekle boš poročil?"
In zmajal je z glavo in se čudil dalje.
„Ali si pomislil? Mestno dekle na eni strani in naš dom na drugi strani! Ali si pomislil?"
»Pomislil" — je rekel sin in je mislil na srečo, ki leži razmetana po svetu, in na tistega, ki jo najde in je srečen.
»Dobro je, če si pomislil."
In starec je	molčal in ni	več govoril o tem.	Sin pa
je	sanjal o Bertinem	obrazu, ki	je lep kakor jutro.	Njena
postava je drobna in vitka, njena hoja je lahka, njene oči so modre kakor nebo meseca maja, kakor zlato klasje so njeni lasje in njena lica so kakor teje: tako mehka in tako nežna. A njene ustne so kakor divji mak, ki cvete p* širokih poljih: tako rdeče, tako divje rdeče.
m.
Zima je bila minila; kakor mine vsako leto, sneg se je stajal, po nebu je podil jug težke spomladanske oblake in po gozdnih obronkih, po mejah nad potoki, tuintarn med prisolnčnim grmičevjem so se že svetili zvončki. Kadar je dahnil med nje jug, je bilo videti, kakor bi vsi pozvonili, ampak tiho pozvonili, kakor se pozvoni pač veliki in sladki skrivnosti, ki jih obdaja. Ta skrivnost je razlita nad vso spomladansko naturo, ki se drami iz smrti ia napravlja v novo življenje.
Kostanji so pričeli polagoma zeleneti, sto grmov je cvetelo pod njimi, vsa lepa prošlost se je vrnila, dehtel je jasmin kakor v davnih, v večnem spominu ohrabjenih nočeh. Prišle so ptice, od jutra do mraka so pele p« gozdu, ki je zašumel zopet po dolgem času v sapi spomladanskega večera, čuti je bilo, kakor bi teško sopel, globoko dihal vase vse novo življenje, ki je plalo bogato okrog njega. Preko polja so šli fantje, krog vratu so se prijeli, na klobuke so deli spomladansko cvetje in peli staro pesem o novi pomladi in o novi ljubezni.
Vrstili so se solnčni dnevi; prišel je majnik, in sredi njega se je poročila Berta. Njena poroka se je vršila tiho in brez slovesnosti, in na večer istega dne jo je peljal mladi Mirtič v novo domovanje. Pri vežnih durih sta čakala tast in Nežulja, ki je držala v rokah krožnik z blagoslovljen* vodo in oljkino vejico. Ko je vstopila Berta, je pokleknila, molila je in škropila nevesto. Starec jo je vsprejel skoro hladno, a ženin Mirtič, ki je šel poleg v svetli črni obleki, je hodil kakor v sanjah. Kakor bi imel kopreno prek* obraza in preko oči, da bi ne videl ničesar krog sebe razen nekakšnih kontur, nekakšnih sanj, ki jih duša nejasno občuti ob pozni polnočni uri.
Starec je pripovedoval v obednici o svojih mladih letih, a prenehal je nenadoma, kakor bi se zazdel sam sebi smešen. Mladi Mirtič je sedel na mestu, večerje se je komaj dotaknil, včasih je pokusil vino, potem se nagnil k nevesti, kakor bi ji hotel povedati veliko skrivnost.Berta se mu ja včasih nasmejala, pripovedovala je neke dogodke iz svojega življenja in se tuintarn mahoma zamislila. Ko je bil stari Mirtič odšel iz sobe, je prenehala pripovedovati in se ozrla skoro plašna v ženina, ki je sedel bled in strmel vanjo a motnimi očmi. Vzdihnil je takrat, kakor bi se bil prebudil iz sanj, razprostrl je roke in jo stiaail potem v svoje naročje.	  (Sledi).
Velikonočna priloga „Novi Dobi“
Velikonočna povest
Vladimir Karalenko.
Bilo je na veliko soboto leta 188*.
Večer je pokrival zemljo, ki se je zdela, kakor da diha ložje, ker jo je črez dan ogrevalo pomladno solnce. Iz tal so puhtele megle proti nebu kakor oblaki dima iz kadilnice. Oznanjevale so velike praznike, motno se svetlikajoče v srebrni luči visokih zvezd. Pokojno je bilo na zemlji.
V	vlažno meglo zarito je ležalo mimo gubernijsko mestece N., težko pričakujoč prvega udarca iz visokih lin. Toda ni bil to mir spanja; kajti iz teme in senc praznih tihih ulic se je dvigalo vendarle neko pričakovanje. Le redkokje je hitel po praznih cestah kak zapoznel delavec, ki so ga zalotili prihajajoči priznaki pri težkem in truda-polnem opravilu; le redek je bil voznik, ki je tiho pognal svoje konjiče po izumrlih ulicah, da je poluglasno odmevalo peketanje konjskih kopit in drdranje voznih koles — potem zopet brezmejna tihota. Vse je hitelo s cest in ulic v hiše, v bogate palače in borne koče — mesto, cela zemlja je dihala vstajenja in zopetnega porajanja.
Še je ležala luna za obzorjem in nad mestom je plavala senca griča, na katerega vrhu je stalo temno odurno poslopje. Neprijazno so se razločevali enakomerni obrisi zidine na svetlem obzorju. Starodavne duri so se kakor izgubile v temi zidovja. Le štirje stolpiči so liki strašilu moleli proti nebu.
Tu se je oglasil z vrha katedrale prvi zvon in neizmerno mehko se je izlival njegov glas v tiho noč . . . tu drugi, tretji ... z vseh stolpov so zapeli zvonovi. Njih glasovi so 'se stapljali v harmonično celoto. Svečana je bila melodija, napev mogočen in dvigaje se proti nebu je zapuščal v ozračju prekrasne akorde. Tu je zapel tudi iz tega temnega poslopja medel glas, slab in opomogel. Skušal je kakor drugi dvigniti se više, vzpeti se do neba, da bi tudi njegov glas zapel pesem o veselju, ljubezni in usmiljenju s človeštvom — a zaman je bilo:	trepetaje
je omahnil njegov glas nazaj na zemljo in porazgubil se je v vlažuem vzduhu.
Zvonovi so utihnili.
Že davno je umolknil zadnji odmev, a zdelo se je, kakor da še vedno trepeta nekje skrivnostno nevidljiva struna. Po hišah je bilo temno, le visoka okna v cerkvi so bila razsvetljena. Vse se je na zemlji pripravljalo, da začuje v 188* pot besede miru, ljubezni in bratstva.
Škripaje se odpro duri starega poslopja. Oddelek Vojakov prikoraka iz veže. Glasno ropoče z orožjem na potu k svojim mestom. Šli so okrog visokega zidu in menjali straže. Na zapadni strani je stal na straži še mlad rekrut.
Vse kretnje so še kazale na kmetsko okornost, v njegovem obrazu je še ležal izraz novinca, ki stoji prvikrat na odgovornem mestu straže. Okrenil se je z obrazom proti zidu, vzel puško na rame, zasukal se v polukrogu in stopil poleg straže. Podčastnik je mehanično izkliceval obična povelja. „Straža — stopaj! — pozor! — ne spati!
—	ne dremati!" je govoril hitro. Napeto pa je poslušal rekrut; v njegovih modrih očeh je ležala kakor globoka žalost. „Bazumel?" ga je vprašal podčastnik. „Na po-velje!“ „Torej pozor!" je dejal strogo in potem nadaljeval s prijaznim glasom: »Strahov se vendar ne bojiš?" „Ne,“ je odgovoril rekrut, „samo okrog srca mi je nekaj tako čudno." — Pri tej otročji opombi so se vsi vojaki poluglasno zasmejali. „PaČ še materinski otrok!" je mrmral zaničljivo podčastnik in poveljeval nato glasno: „Puške na rame! Desno — stopaj!" Vojaki so izginili za oglom in kmalu so se porazgubili tudi odmevi zadnjih enakomernih korakov. Rekrut, je vrgel puško črez ramo in stopal počasi sem in tja.
*	*
*
Z zvonovi se je oglasila tudi jetnišnica k prav čudnemu nenavadnemu življenju. Kakor da so prinesli glasovi iz lin v resnici prostost na zemljo, so se pričele odpirati tudi celice in izstopali so njih Stanovniki v dolgih sivih jopičih, z onimi pomembnimi čveterokoti na hrbtu. Uvrstili so se v pare in korakali nato po dolgem mostovžu v bogato razsvetljeno cerkev. Od desne in leve, od zgoraj in spodaj so prihajali jetniki. V odmeve njih enakomernih korakov se je pomešavalo ropotanje verig in orožja. Podala se je ta dolga vrsta bledih mož v cerkvi na svoje zamrežene prostore, umolknila je — o, tudi tu so bili železni križi in zapahi na oknih.
V	ječah je bilo vse prazno. Le v stolpih, kjer so bile celice za poedine jetnike, so korakali ti jezno in čemerno sem in tja, tuintam je obstal kdo njih pri vratih, kjer je željno vlekel na uho posamične glasove, ki so prihajali do sem iz cerkve od ubranega petja.
Tam je še	ena celica. Na	trdem ležišču leži bolnik.
Nadzornik se je	podal k njemu,	ko	je čul,	da je eden v
samotnih celicah nenadoma obolel. Ko so korakali jetniki v cerkev, je slonel nad tem bolnikom nadzornik in mu gledal v oči, iz katerih je odseval vroč ogenj, in ki so zrle tako nepremično, neznano kam.
„Ivanov! čuj, Ivanov!" mu kliče nadzornik, toda jetnik ostane nepremičen; le nerazločni glasovi mu prihajajo iz grla. Njegov glas je bil oduren; vroče ustnice 'so se le jedva odpirale. „Jutri v bolnico!" je zapovedal nadzornik in poslal v celico čuvaja, da ostane pri bolnem. Nekaj časa je gledal čuvaj ležečega, potem	pa je dejal:
„Hej skitalec, si	se pač nablodil	po	svetu ?"	Prepričan, da
je tod nepotreben, zapusti celico in gre na prag kapele, kjer posluša popovo propoved. Od časa do časa se skloni do tal in poljubuje mrzli kamen.
V	celici je bilo vse tiho, le včasi se je oglasil bolnik v svoji vročinski fantaziji. Sanjalo se je temu ne še staremu, močnemu možu o minulih dneh. Trpel je velike bolečine, in ta notranja bol se je izraževala v izrazu njegovega obraza. Huda je bila njegova usoda: na tisoče vrst je prehodil, po gorah in dolinah, pretrpel je tisoč pomankanj, lakoto in žejo, mraz in vročino — in vse to zaradi tega, ker je bilo njegovo srce domotožno. Bilo je pekoče notranje hrepenenje, vrniti se v domačo hišo. Omagal bi tisočkrat, a to blaženo upanje, preživeti v krogu svojcev en sam mesec, en sam dan, eno samo uro — to hrepenenje mu je dajalo vedno nove moči. Naj bi se zgodilo potem kar bi se hotelo, naj bi ga poslali zopet nazaj v daljne sibirske rudokope — karkoli. Komaj sto vrst pred ciljem pa so ga prijeli in vrgli v ječo . . .
Nenadoma se izpremene poteze na bolnikovem obrazu, široko se mu odpro oči, prsi dihajo prosteje — zdi se, da mu vstajajo v glavi vesele misli in podobe. . . gozd šumi. Pozna to šumenje. Bazume te glasove: veličastna smreka se oglaša tam visoko v svojem temnem zelenju že blizu oblakov, jelke šepetajo skrivnostno, melodično se zibljejo vitke veje listnatega drevja in bojazljivo, trepeče listje jasikov. Visoko v zraku žvrgole ptice, potok žuburi preko kamenja in peska, dela nizke vodopadce in tam gori pod nebom slede jate ptic begunu iz rudokopov sibirskih, bežečemu in tavajočemu sredi neprodirne šume.
Kakor pomladni zrak prevara bolnika; izravna se, globoko zasope; oči zro pazljivo na okrog — zdajci se zasvetijo veselja in neverjetnosti: on, blodeči skitalec, neprestani begun pred strogimi postavami te dežele, on je prost — pred seboj vidi nekaj neverjetnega — odprte duri!
Pozabil je na bolezen vsled mogočne želje po svobodi. Znaki vročnice izginejo, ko vidi, da je sam in ima pred seboj odprte duri ... V naslednjem trenotku vstane. Zdi se, da mu leži vsa vročnica možgan zdaj v izrazu svojih oči, ki gledajo polne groze in otrpnelosti pred se.
Nekdo je moral stopiti iz kapele, kajti duri so bile za hip odprte in jetniku so udarili na uho glasovi oddaljenega a zato tembolj vplivajočega petja. Na bledem obrazu se nabere izraz mehkosti, oči so zalite solz in pred njim vstaja podoba, ki si jo je že neštetokrat slikal v svojih mislih: tiha, jasna noč, smreke šepečejo in se sklanjajo s svojimi temnimi vrhovi kakor v obrambo nad domačo cerkvijo, nad celo vasjo, nad domačimi ognjišči ob bregu, znane reke, ravno tako petje — hiti proč, da vidi to podobo v resnici, hiti domov, k svojim. — Pobožno moli med tem čuvaj na pragu kapele.
*	*
*
Mladi rekrut stopa s puško na rami na svoji straži sem in tja. Pred njim se razteza punta, obširna ravan, s katere je šele nedavno skopnil zadnji sneg. Lahen veter se igra z visoko ozenelo travo v stepah. Glasovi tega prečudnega šumenja prihajajo do sem in napolnjujejo tudi srce mladega vojaka s hrepenenjem in otožnimi misli. Obstoji tik zidu, nasloni se na puško in tako se vtaplja v razna premišljevanja. Ne more prav pojmiti čemu so ga postavili le sem — v tej sveti in svečani noči, z moril-nim orožjem v roki, pred to pusto ravnino ... Še dosti drugega mu je nerazumljivega, čemur so se drugi vojaki že davno privadili. Mnogo še no ve kar mora znati vsak vojak in zato ni čuda, če se njegovim vaškim navadam in mislim tovariši tako često smejejo. Še ne davno tega je bil samosvoj gospodar, posestnik in obdelovatelj svojih njiv — in zdaj! Njegova mlada duša je polna bojazni in nerazumljivega mu strahu, ki se ga ne more raztolmačiti, ki ga zasleduje korak za korakom.
Zdaj pa je sam. Dolgočasno polje, ki se razteza pred njim in enakomerno piskanje vetra iz step — oboje ga hoče usmrtiti. Pred očmi mu plavajo domače podobe. Tudi on vidi v svojo vas, cerkev je bogato razsvetljena in tudi tu se sklanjajo nad njo vrhovi smrek.
Zopet pride včasih do zavesti, otrese se tega poluspanja, in potem sprašujejo njegove oči: Kaj je vse to? čemu polje, čemu puška, čemu ta zid? Zakaj sem na svetu? Potem pa se zopet zaziblje v snu, kjer vidi vstajati znane podobe iz svoje vasi. Mladi stražar se ziblje naslonjen na cevko svoje puške v lahnem spanju ...
Ne daleč od tam, kjer stoji rekrut na straži, se prikaže na vrhu zidu nekaj temnega; glava je človeška, glava našega skitalca. Gleda daleč po polju, kjer stoje tam zadaj gozdovi — prsi mu zasopejo krepkeje svežega zraka.
—	Prime se z rokami zidu, zdriči na tla in se plazi ob zidovju naprej . .,
*	*
*
Veselje oznanjujoči zvonovi zapojejo sredi tihe noči. Vrata ječe so se odprla in na dvorišče stopa procesija s sv. križi, banderci in ikonami. Čuti je ubrano petje ... Vojaka zgane, z glave sname kučmo, da se more pošteno prekrižati — roka mu otrpne: skilatec je skušal ubežati proti visoki stepni travi.
„Stoj — prosim te — stoj!" je klical vojak, Strahoma dvigne puško više. — Vse kar ga je navdajalo tako dolgo z grozo in trepetom, — vse to ima zdaj pred seboj v tej podobi bežečega jetnika. „SIužba, dolžnost, odgovornost!" to so	one tri	strašne besede,	ki	so mu udarile kakor blisk v	glavo.	Hitro zgrabi	za	puško, zamiži in ne da bi	kam	pomeril, sproži	s tresočo des-
nico . . .
Zopet se oglašajo nad mestom zvonovi v krasnih veselih akordih in zopet zapoje motni in onemogli glas zvona iz jetnišnice,	zaman	želeč dvigniti	se	do neba;
kakor ptica s strtimi peruti omahne ria zemljo nazaj. In vmes se oglaša svečanostno petje zbrane občine in prelestni klic hiti celo tja daleč v stepo: Hristos voskrese! — Krist je vstal!
Tu — nenadoma pokne za zidom strel in žalostno zaječi nekdo... Za nekaj hipov umolkne vse. Samo daljni odmev strela se razgrinja po stepi in izginja v daljavi., .
Veliki čas.
Vaška slika. — It. La h.
Približal se je veliki čas, počasi in slovesno. Čutili so ga vsi in so se ga razveselili. Dolgo so ga že slutili, od daleč, ko je prihajal. Solnce je svetilo bolj in bolj, kakor da bi ga oznanjevalo, vsa priroda je jasno ozelenela, da bi jo našel svečano opravljeno, ko bo prišel, in vse življenje v njej ga je s hrepenjenjem pričakovalo. Kajti že od sredi posta sem so si upali starci na vas, gospodarji so hiteli na polje ic otroci so se ozirali po cvetlicah, ki so klile na dan, kjer je količkaj pozelenela trava ru-javo ledino. Petelini so letali visoko po ograjah in gredah okoli vrtov in si odgovarjali s svojim kikirikanjem. Po drevesih so pele ptice in se pripravljale na veliki praznik. Zemlja sama je ležala kakor v polspanju, kajti niso še zašumeli gozdovi in žarki solnca so bili usnivajoči, budeči hrepenenje po dnevu. In naenkrat je nastala svečana tišina, kakor priprava k prazniku. Prišel je veliki čas.
Veliko sredo popoldne je stopil cerkovnik Bormej na vas in je čutil svečano tišino. Otroci so stali na vasi in poskušali svoje klepetce in ropotce. Njih glasovi so bili v takem soglasju s tišino na vasi, da je niso motili, kajti oznanjali so samo, da komaj čakajo, da bi zaropotali.
Stari cerkovnik se jb ozrl na uro. Bila je ena.
„Danes zopet, zopet", je pomislil in čudno čustvo mu je napolnilo prsi. Mislil je na to, da bo danes zopet pel latinske psalme v cerkvi, kakor jih je prepeval že, odkar je bil postal cerkovnik, dolgo vrsto let. Vselej je imel pri tem tisti občutek, ko človek ne ve, ali bi se zjokal, ali kaj, da bi ne bilo tako težko v prsih. Pa zakaj ? Bog ve. Pride tako in je. Nerazumljivo je, zakaj je in odkod je človek poje psalme in se mu zdi nekaj velikega, mogočnega. Glasovi so taki, da bi pel v celo večnost in bi se ne naveličal. Nema strmi cerkev nad pevcem in po nji odmevajo neznani glasovi, ljudje molijo po klopeh in otroci se zbirajo za vratmi. A on je sam osamljen in povišan nad vse, ker edini on sme peti. Peti.. . Človek bi pel in iskal najlepših glasov, kajti hotel bi zapeti tako, da bi bilo vredno velikega časa. A vse ostaja neznano in nerazumljivo. „Boš zopet pel, boš?" se oglasi sosed za cerkovnikom.
„Da, danes zopet, prišel je čas."
„Da, prišel je."
In sosed je odšel dalje.
Sedaj se je cerkovnik Bormej spomnil, da bo storil, kakor po navadi. Ko bi šel človek kar tako pet psalme, zgodilo bi se morda, da bi zmanjkalo glasu in bi utihnil. Zakaj ? Bog ve. Tako polno bi postalo v prsih, da bi dihatt
znatno opomogel k pobegu Kare Mustafe in njegov^ vojske.	I
Tudi Vatikan je proznoval to dvestoletnico sijajno: postavljena je bila v vatikanski veliki dvorani znana kolo-salna podoba, ki kaže osvoboditev Dunaja s poljsko vojsko. Ob tej priliki se niso združili samo papež in poljski voditelji — papež je potreboval poljske katoličane proti pruskim protestantom, zato je tudi podpiranje poljske stvari, ki pomenja tu katoliško, umevno — ampak poudarjal je ob tem velikem praznovanju tudi ves poljski narod, da se je treba združiti proti skupnemu nemškemu nasprotniku kakor en mož. Plemstvo in meščanstvo, kmetje in rokodelci, duhovniki in proletarci — vse se je združilo v eno falango.
Potreba enotne narodne politike je bila v resnici velika. Kakih pet let prej se je namreč ustanovila s strani Nemcev kraljev, pruska naseljevalna komisija, ki je imela nalogo, ponemčiti vse poljske dele Prusije. Dobilo je to društvo naprej 100 milijonov mark na razpolago, in ko ta velika svota ni izdala, še dvakrat po 100 milijonov. Toda vse je bilo brez uspeha: Poljakov je bilo vedno več, poljske posesti so se množile in ne krčile. Še prej kot ta kraljeva komisija, je dala za ponemčenje Poljakov Ostmarka (od leta 1865 ), seveda brez najmanjšega rezultata.
Ob praznovanju Sobielskega pomoči Dunaju, ko so se Poljaki na Nemškem res združili v eno veliko nacionalno stranko, so gledali Nemci s strahom rastočo moč tega slovanskega plemena. Zbrali so se tedaj trije pozenski Nemci Hausemann, Kennemann in Tiedemaiin in ustanovili novo ponemčevalno društvo s približno istimi tendencami, kakor jih ima na Slovenskem „S(idmarka“. Poljaki so imenovali to novo društvo po začetnicah ustanoviteljev »Ha-ka-tisti". Seveda je vse to ponemčevalno prizadevanje ob čuječnosti in veliki agilnosti Poljakov na Nemškem brez vsakega uspeha, dasi je izdala Nemčija v ta namen vsega vkup nad dve milijardi mark. S premišljenim proti-odporom so znali obrniti ta denar celo v svoj prid.
Da Poljaki od leta do leta napredujejo, nam kaže tudi izid vsakih volitev. Navajamo uspehe glavnih volitev od leta 1877.—1907.:
leta	1877.	glasov: 216.200 poslancev: 14
„	1887.	„	220.000	„	13
„	1898.	„	244.100	„	14
»	1903.	„	347 800	„	16
„	1907.	»	450.000	„	20.
Da so Poljaki pridobili tekom zadnjih let več kot sto tisoč novih glasov, se je zahvaliti v veliki meri dve leti obstoječemu poljskemu društvu »Straža". Delovanje tega, 22.894 članov broječega društva, je k ul tur el n o (predavanja, izleti, podpore dijakov, knjižnice), pravno (v minulem letu je posredovalo brezplačno v 1300 slučajih preganjanje Poljakov po Nemcih), gospodarsko (ustanavljanje narodnih trgovin in obrtnij tam, kjer so le nemške, propagiranje gesla »Svoji k svojim", redne objave v vseh poljskih dnevnikov glede prostih služb pod naslovom „kruh za naše") statistično (»Straža" ima svoj urad, ki zbira gradivo poljskim poslancem in vodi natančne zapiske o vsem poljskem in nemškem posestniškem gibanju, zapiske o poljski trgovini in industriji). Delovanje tega društva je torej res zelo obsežno.
Zadnje praznike je imela »Straža", ki ji načeljuje člana pruske gospodske zbornice, dr. Jožef Koscielski*) v Poztnu svoje letno zborovanje, na katerem se je sklenila reorganizacija društva v svrho večje gibčnosti. Organizira se na način, kakor je n. pr. »Slovensko planinsko društvo" ali naša šolska »Družba sv. Cirila in Metoda".
Poudarjalo se je ob tej priliki tudi, kako važno je, da preneha z ozirom na pretečo skupno nevarnost germanizacije vsa strupenost posameznih poljskih strank, vse notrkpje razprtije in osebni antagonizem. Izmed poročil naj omenjamo še, da je imela blagajna lani 23..000 mark dohodkov, .12.000 izdatkov,- torej prebitek 11.000 mark; Zauimivo je tudi,- da se je na tem zborovanju povedalo, da je aktivno sodelovanje pri tem društvu, ki se giblje zgolj v postavnih mej&h, po načelih samopomoči,, duhovščini prepovedano. Morda je to posledica zopetnega bližanja Vatikana in nemškega protestantskega cesarja v zadnjem času!	i
*) Koscielski je bil pred nekaj dnevi obsojen zaradi skrivnega združevanja na denarno globo. Delikt je zagrešil s tem, ker se je zbralo na njegovem domu več — rodoljubov.
Dnevne vesti
t	,	I:’	1
a)	domače.
—	Popolna zmešnjava v liberalni stranki. Znano je, da je dr. Triller na shodu zaupnikov liberalne stranke v imenu Jzvrševalnega odbora proglasil, da se je s socialisti sklenil kompromis glede občinskih volitev v Ljubljani in glede državnozborskih volitev. »Bdeči Prapor", glasilo socialne demokratske stranke, je na to pisal, da dr. Triller-jevega kompromisa nikjer ni. Krvavo se norčuje iz otročje politike liberalne stranke. Najhujši udarec pa je priložil liberalni stranki — »Slovenski Narod", ki sedaj naenkrat trdi, da ni uradno glasilo narodno - napredne stranke. To trdi »Sl. N." vkijub nekemu dogovoru med
uredništvom »Sl. N." in izvrševalnim odborom narodno-napredne stranke. Morda je zopet prejenjal biti glasilo, a to se je moralo zgoditi prav v zadnjem času. »Sl. N." piše med drugim: »Na volilnem shodu je dr. Triller pro-klamiral dr. Etbina Kristana, ki je najstrupenejši sovražnik takoimenovane buržoazije, ki bi slovenske meščane najraje v žlici vode vtopil, za mestni zbor ljubljanski ter zahteval od narodno-naprednih volilcev, da naj ga volijo v tretjem razredu. Odkrito povemo, da smo se malo čudili, ko smo čuli o tej kandidaturi . . .'Vzemimo, da je bil res sklenjen tak kompromis, potem je bilo več kot nediplomatično, tako stvar na javni zvon obešati! Danes pa je dognano, da se kompromis v resnici ni sklenil. S prirojeno strupenostjo pobijajo socialci dr. Trillerja in kompromis, za katerega ima dr. Triller sam odgovornost nositi. — In sedaj se norčujejo iz narodno-napredne stranke tako klerikalci, kakor socialci. In marsikdo je na svetu, ki mora pripoznati, da to norčevanje ni brez podlage... Nekaj pa je, kar moramo naglašati: pri takih slučajih moramo varovati decorum svoje stranke! Nikdar ne smemo pozabiti, da smo v svojem jedru meščanska, ali — da govorimo brez ovinkov — buržoazijska stranka... Obžalovaje pa moramo pripoznati, da je Kristanova kandidatura preklicano podobna metanju narodno-napredne stranke za internacionalno socianalno demokracijo." Tako »Sl. N.“. Mislimo, da lahko opustimo vsako razmišljanja o tem uvodniku »Sl. N."; saj si lahko sam napravi svojo sodbo o zmešnjavi, ki vlada v liberalni stranki. Zapomniti pa si je treba priznanje, da je liberal. stranka le samo stranka buržoazijcev, meščanov. Kaj ima potem ta stranka opraviti na kmetih, kaj med delavci, kaj med malimi obrtniki in malimi trgovci, ki so na koncu koncev tudi le proletarci? Kako se sklada s tem priznanjem pisani program narodno-napredne stranke? Eno ali drugo je neresnica, slepilo, laž! Uvodnik »Narodov" je pisal neki —r. Pravijo, da je to dr Tavčar. Ne verujemo, ker je članek pisan brez »krepkih" izrazov. Gotovo pa je, da sedi mož, ki je pisal članek, v izvrševalnem odboru liberalne stranke, kateri odbor je imel v petek pred shodom še svojo sejo. Torej zmešnjava nad zmešnjavo.
— Ljubljana in dr. Tavčar. V »Sloven. Narodu" čitamo: »Vsakdo je pričakoval, da pride Ljubljana pri razdelitvi uradnih sedežev glede aktivnih doklad v II., ako ne v I. razred. To bi bilo tembolj potrebno in pravično, ker tlači uradništvo v Ljubljani draginja hujše, kakor po velikih centralah. Da pa ostane vladni sistem dosleden napram Ljubljani, potisnili so jo seveda v 111., t. j. zadnji razred, kjer so mesteca kakor Baden, Neunkirchen, Beljak itd. Po lanskem štetju je imela Ljubljana le nekaj manj kot 40.000 prebivalcev. Inomost ima le 26.866 prebivalcev, vendar je prišel v II. plačilni razred." — Kdo je bil poslanec Ljubljane? Dr. Ivan Tavčar! In kdo je predložil rezolucijo v državnem zboru, da bi prišla Ljubljana v višji činovni razred? Klerikalci! In kaj so storili liberalni poslanci za slovensko stolno mesto? Ne vemo! Le žal da je vše tako.
Nasvet »Slovenskemu Narodu". Celjska »Domovina" objavlja daljši dopis iz Ljubljane, kjer piše neznani avtor proti koncu tako-le: »...je razvidno, da je politična moč napredne stranke zaigrana. Njeno glasilo »Sloven. Narod" se bo pa vzdržal in uspeval kakor n. pr. v Gradcu »Tages-pošta" tudi brez stranke. Želeti bi bilo, da bi »Slovenski Narod" svoj vpliv, kolikor mu ga Še ostane, posvetil na-rodni organizaciji in utrjenju narodne zavesti, kajti to je celo v »slovenski metropoli" fes zelo nujna potreba." — Nekaj enakega je priporočal svoj čas tudi »Naš List".
— Uredništvo »Učiteljskega Tovariša" si žele pre-nešeno iz Idrije v Ljubljano zlasti štajersko učiteljstvo. Predsednik »Učiteljskega društva za celjski in laški okraj" Armin Gradišnik je podpiral to željo tudi na zadnjem rednem zborovanju tega društva.
— Ivan Cankar se je pripeljal na veliko soboto v Ljubljano. Kakor znano, kandidira pisatelj Ivan Cankar v litijskem okraju proti klerikalnemu kandidatu Franu Povšetu,
— Režiser Anton Verovšek, član slovenskega gledališča v Ljubljani, je sodeloval pri veseloigri »V Ljubljano jo dajmo", ki jo je uprizorila šišenška čitalnica. Mi sodelovanje našega najboljšega igralca na diletantskih odrih iskreno pozdravljamo, ker nam je znano iz ust mnogih diletantov, katerim je prišel na pomoč s svojo vedno mlado igro gospod Verovšek, kako mnogo so se naučili v enem samem večeru. »Več kot prej v enem letu", nam je dejal neki tržaški diletant. Igranje je nezmernega pomena, zato je iskreno pozdraviti vsakogar, ki na katerikoli način pomaga našim diletantom. Zlasti o režiserju Verovšku nam je znano, na kako mnogih odrih je že pomagal, bodisi kot soigralec, bodisi kot tihi zakulisni svetovalec!
— Bivši član slovenske opere baritonist Avgust Polašek je umrl v Ljubljani na sušici. Bolezni se je nalezel na vojaških vajah. Moral je v najlepših letih pod zemljo; koliko jih ni že spravila vojaška suknja v zgodnji grob!
— Visoka starost. V Žireh pri Idriji je umrl neki mož v starosti 92 let. Bodil se je tistega leta, ko je za-
pustil Napoleon otok	Elbo	in	iznova poskusil svojo	srečo
kot	svetovni cesar,	a je	bil	ujet in pregnan na	otok
Sv. Heleno.
— Umor med	brati.	V	noči od 18. na 19. t.	m. je
ubil	Filip Kopač iz	Žirov	pri	Idriji svojega edinega	brata
Franca Kopača iz Nove vasi. Zadal mu je z nožem šest velikih ran, tako da je brat v pol ure umrl. Vzrok: pijača in v pijanosti prepir.
— Akademični planinski krožek v Pragi razpošilja naslednjo okrožnico: Slovenci, ustanovimo dijaška prenočišča. Vsakdo ve, kako velikega pomena je za mladega človeka potovanje, bodisi da si gre ogledat lepote in zanimivosti sveta, ali pa da proučava na licu mesta krajevne razmere. Pred vsem pa je potrebno, da potuje dijak, ki ima za potovanje najlepšo priložnost in največje veselje, ob počitnicah po svoji domovini, da si ogleda nje naravne krasote in da obenem spozna gospodarske, narodnostne in kulturne razmere po raznih krajih. Tako lahko porabi dijak čas počitnic za primerno zabavo, ogleda si domačo zemljo in spozna narod, njegovo mišljenje in stanje po vseh pokrajinah svoje domovine. To važnost so že zdavnaj spoznali čehi, ki so v namen, da olajšajo dijakom potovanje, ustanovili po vseh občinah dijaška prenočišča. Dijak torej, ki koče potovati, si lahko že doma sestavi pot, ki jo bo hodil od prenočišča do prenočišča, posebno pa je s tem omogočeno potovanje revnejšim dijakom. S prenočiščem, ki ga preskrbi občina v svojih eventualno v šolskih prostorih ali pa naroden gostilničar v svoji hiši, je v zvezi tudi priprost obed in večerja za primerno ceno. Tudi pri nas se je že hotela vpeljati ta koristna institucija, žal da so se na poziv v »Slovenskem tehniku" odzvali le nekateri domoljubni gostilničarji in hotelirji. Po osebni intervenciji se je dozdaj ustanovilo okolo 40 prenočišč, največ po Goriškem. To pa ne zadostuje, ampak potrebno je, da je z dijaškimi prenočišči premrežena cela slovenska zemlja, d^ bo odprta mladini pot na vše strani. »Akademični planinski krožek" v Pragi se torej obrača tem potom na vse domoljube in prijatelje mladine, posebno na narodne gostilničarje in hotelirje ter na vse slovenske občine, da blagovolijo odstopiti mal kot v svojih ali občinskih prostorih, ki naj bi bil med počitnicami na razpolago potujočim dijakom vseh slovanskih na-rodnostij. Na češkem je 400 prenočišč, na katerih je slovenski dijak, ki si hoče ogledati češko zemljo in narod, prav tako dobro, če ne boljše sprejet, kakor češki. Naša lepa domovina bi vabila k sebi posebno hrvatsko in češko mladino, pokažimo tudi njim svojo slovansko gostoljubnost. Dijaki, ki se bodo posluževali dijaških prenočišč, se zglasijo pri »akademičnem planinskem krožku", ki jim da legitimacijo, s katero se izkažejo na prenočišču ter dobe obed in večerjo za določeno ceno. Želeti bi bilo seveda, da bi imela m'adina v vsakem kraju takih prijateljev, ki bi ji i prenočišče i drugo potrebno oskrbeli kolikor mogoče zastonj. Vse one prijatelje mladine, ki spoznajo veliki pomen naše akcije, prosimo za gmotno in moralno podporo. Vse narodne gostilnice in hoteli, ki se priglasijo, dobe napis z naslovom »dijaško prenočišče", kar naj bo znak narodne hiše. Dijaštvu priporočamo, da posreduje r svojem kraju in pri znancih, da se ustanovi tam dijaško prenočišče, ter pomaga nam izvršiti akcijo, ki je namenjena dijaštvu. Upamo, da slovenska javnost ne prezre našega poziva; zanašajoč se na prijatelje mladine in na naše narodne gostilne, upamo kar v najkrajšem času z njihovo , pomočjo izdati seznam dijaških prenočišč ter omogočiti mladini potovanje že v teh počitnicah. Posebno prosimo za podpiranje naše akcije zavedne narodne gostilničarje na naših obmejnih krajih, da si mladina lahko ogleda razmere na meji in da pride »svoj k svojemu". Odprimo domovino svoji mladini, da jo bo znala ceniti in ljubiti, odprimo jo vsem slovanskim dijakom, ki bodo gotovo tudi v poznejših letih radi prihajdi v lepi naš planinski svet.
— Slovenska kmetijska šola za Štajersko je že dovoljena. Štajerski deželni zbor je sprejel brez ugovora tozadevni predlog.
— Ormoški sodni kandidat. Klerikalna stranka na Štajerskem je ponudila kandidaturo za ptujsko - ormoški okraj dr. Preskerju, sodniku iz Ormoža. Dr. Presker je ponudbo sprejel. Ta okraj je zastopal doslej dr. Fr. Ploj*
—	kje kandidira dr. Ploj sedaj ?
— Svoji k svojim — v Mariboru. Celjski »Narodni List" javlja, da ne zahajajo dr. Korošec in ostali klerikalni voditelji v Mariboru nič več v »Narodni dom" ampak izključno le nemški hotel Erzherzog Johann.
— Kandidatje klerikalcev na Štajerskem, kjer služi v pospeševanje klerikalizma po dr. Korošcu ustanovljena »Kmečka Zveza", so glasom objave v »Slov. G." sledeči: Fran Boškar, posestnik v Št. Jurju v Slov. goricah in deželni poslanec v volilnem okraju Maribor levi breg Drave, Št. Lenart, Gornja Eadgona in Ljutomer. Fran Piše k, posestnik in župan v Hotinji vasi v volilnem okraju Maribor desni breg Drave, Slov. Bistrica in Konjice. Dr. Anton Korošec, urednik v Mariboru, v volilnem okraju Šmarje, Bogateč, Kozje. Dr. Jožef Povalej, veleposestnik v Šent Juriju ob juž. žel. in finančni komisar v Mariboru, v volilnem okraju Celje in Vransko. Franc Bobič, deželni
Slovencev, kajti zato ga plačujejo ptujski Nemci in ne saradi njegove naprednosti, ki izvira pri Linhartu iz prepričanja. Istega duha je bil on že kot učenec na ljubljanski realki.
Stranka „Štajerca“ — ki piše na naslovni strani, da je razširjen v 15 000 izvodih — je imela v zadnjem času ie svoj četrti shod, in sicer se je vršil ta kot prvi shod na Koroškem, namenjen za Sinčavas, Kapljo, Pliberg, Dobrlavas in okolico.
V	nemškem in slovenskem jeziku je vabil Linhart v tabor Štajerca tako prepričevalno, da je dobil še istega dne za ..Štajerca" iz teh okrajev nad 70 novih naročnikov. Ako pomislimo, da bi pridobila vse te lahko kaka slovenska politična organizacija, ki bi si jemala za vzgled agilnost „Štajerca", moramo tem strože obsojati strast in tembolj •bžalovati kratkovidnost slovenskih klerikalnih krogov, ki tako brezmejno pobijajo napredni pokret s slovenske strani.
Delovanje in uspehi „Štajerca" so torej znamenje časa, znamenje naše kulture, ki hoče zadušiti vsak svobodoljuben veterc. Ako pa ne bodo uspehi „Štajerca“ pod Linhartom z ozirom na duševni nivo njegovih prednikov v primernem razmerju, ni tega kriv Linhart, ampak dejstvo, da si je vzlie vsemu preganjanju in zaničevanju s slovenske klerikalne strani napravila pot v slovensko politično javnost slovenska napredna misel Ona zmagovita vzame „Štajercu" ves pomen in odvrne obenem nevarnost germanizacije, ki jo ta list tako dosledno zasleduje. Doslej je veljalo „slove-nisch geboren, deutsch gesinnt“ *) kot enakopomembno s ^Slovenec naprednega mišljenja". Ta naprednost pa se je obenem izvrševala z rabo nemškega jezika kot od te strani tako poveličanega.
Naprednost obmejnih Slovencev smo torej drago plačevali z germanizacijo, čim imamo slovensko napredno stranko, pa je nevarnost germanizacije odpadla : sloga obmejna ne pomenja za nas nikake narodne pridobitve ampak očitne izgube. To nas uči — „Štajerc“.
*) Po rojsttu Slovenec, po mišljenju Nemec.
  0
Proces Tatjane Leontijevne.
(Ruska revolucionarka pred švicarskim sodiščem.)
Lani 1. septembra je ustrelila v hotelu Jungfrau v Interlakenu v Švici mlada ruska študentinja Tatjana Leon-tijevna, hčerka ruskega generala in guvernerja-namestnika Leontijeva, bogatega pariškega bankirja, ker ga je zamenjala vsled slične zunanjosti z ruskim ministrom za notranje aadeve Durnovim.
Ta proces je v veliki meri značilen, ker je uprav kakor kopija ruskih razmer in mišljenja ruskih revolucionarnih krogov.
Znano je, da se je sklenilo teroristično načelo v Snsiji leta 1879 pod zagovorstvom Žabljabova, na strankarskem shodu naradovoljcev. (Stranka, imenovana tako vsled svojega gesla *narod i volja’ — narod in svoboda.) Žabljanov sam je v plamtečem govoru branil to načelo, češ, da je mogoče priti ruskemu absolutizmu samo tedaj do živega, če se mu pobije njega glavne nositelje. S tem letom so se pričeli na Buškem zistematični umori velikih državnih funkcionarjev. Kot eden prvih je padel car Aleksander II. (1881). V krogu stranke socialistov-revolu-cionarjev so se ustanovili tajni odbori „bajevdja družina" imenovani, ki so vodili in še vodijo vse teroristično gibanje. Seveda so se od pristašev tega nasilnega boja kmalu mnogokateri ločili, tako Plekanov, ki je napisal nato znano študijo „Anarhizem in socializem".
član takega odbora dobi naročilo, da ima pokončati 4ega ali onega. Vpogled v organizacijo takih družin nam daje izjava Jegor Sazanova, ki je napravil smrtonosni napad na Pleveja. Sazanov je napisal v svojo opravičbo v pariški „ Lis to k osvoboždenija" (št. z dne 12. januarja 1905): Ja imjel čest prinadležat k partij soc. revol. i imjel *est bit členom jeji b&jevoj arganizacij, po paručdniju jeja ubil g. Pleve". (Imel sem čast, pripadati h stranki Bocial-i>ih revolucionarjev in imel sem čast, biti član njene bo-jevne organizacije, po katere naročilu sem ubil gospod Pleveja.)
K taki tajni organizaciji, po katere določilu je imel pasti Durnovo, je spadala tudi Tatjana.
Tatjana Leontijevna je živela svoj čas v najvišjih peterburških krogih. Ko so streljali vojaki v Gaponov sprevod neoboroženih delavcev, so govorili, kakor je izpovedala Tatjana pred sodiščem, takole: nO, saj so izmed ubitih in ranjenih samo delavci in študentje!"
Pristop je imela kot hčerka generala tudi na carski dvor, a že tedaj je bila v zvezi z revolucionarnimi krogi, ki jim je skrivala v svoji sobi razna razatreljiva, ker ni menila, da bi bila preiskava na domu njenih staršev mogoča. Toda policija je za njene tajne zveze čula, udrla je t njeno stanovanje in našla v postelji skrita raz-atreljiva. Tatjana se je mudila baš tedaj na dvornem plesu v Peterburgu, ko jo odvedejo od tam vsled izida preiskave » Petropavlovsko ječo ob Nevi, kjer je ždelo že na tisoče drugih političnih kaznjencev. Vplivu svojega očeta se ima zahvaliti, da so jo črez dva meseca pustili iz ječe pod pogojem, da odide v tujino. Tatjana se je naselila z materjo v Švici, kjer je bila vpisana na medicinskem oddelku
ženskega vseučilišča, oče pa je ostal še nadalje v Rusiji na svojem visokem mestu.
V	Švici, kjer je bilo nekdaj pravo torišče ruskih revolucionarjev, živi še danes mnogo ruskih izgnancev. S temi je imela mlada Tatjana ozke zveze. Ko jo je nekdo opozoril, kakih posledic zna imeti njena družba na njenega očeta, ki je vendar ruski general, je dejala: „Kaj mi je na tem? Na eni strani 180 milijonov Rusov, na drugi moj oče — odločiti se torej ni težko."
Dobila je naposled naročilo, naj umori Durnova, ki se je pripeljal v Švico. Zahvaliti se je le slučaju, da je ostal mož živ. (Takoj nato se je odpeljal Durnov nazaj v Rusijo.) Tatjana se zagovarja pred sodiščem, češ, da je bila namera atentata na tega ministra upravičena, ker nastopa on doma s tako grozovitostjo proti svojim političnim nasprotnikom in ker je zakrivil on že stoterim nedolžnim smrt. Da je ustrelila mesto njega francoskega bankirja, se ni zgodilo namenoma; pa tudi tega umora ne obžaluje, ker je bil mrtvi bankir iz družbe kapitalistov, ki izsesavajo delavske sloje.
Pa še nekaj je v tem procesu jako značilnega. Zagovornik obtoženke je s porazumom porotnikov — med porotniki so štirje kmetje, dva krčmarja, en črevljar, en tesar in štirje inteligenti — dosegel, da je sklenilo sodišče naprositi v Parizu bivajočega profesorja Reusnerja, ki pozna rusko politično gibanje jako dobro, da razloži sodišču in porotnikom, kakšen je notranji položaj v Rusiji in v kaki zvezi je nameravani atentat z dogodki v tej deželi. Toda profesor Reusner je dobil nekaj dni pred obravnavo iz Peterburga brzojavni poziv, da mora svojo službo takoj nastopiti. Izvedenec Reusner se je odpeljal v Rusijo. V zadnjem hipu je predlagal zagovornik drugega izvedenca, inženirja Vladomirova.
Vladimirov je najprej povedal, da se je nahajal do najnovejšega časa v Rusiji, kjer je opravljal najvišje vladne naloge, spadajoče v njegovo stroko. Gibanje revolucije je proučaval tudi znanstveno in je videl lanski punt v Moskvi na svoje oči. Z vednostjo in ponaročiluministia Durnova je artilerija postreljala nebroj mož, žena in otrok. Vojaštvo je počenjalo nepopisne grozovitostt. Petnadstropne hiše so razstrelili s topovi tako, da ni ostal kamen na kamenu. In vendar še vse to ministru, ki ga je nameravala Tatjana ustreliti ni bilo dovolj: ukazal je sestaviti posebne kazenske ekspedicije, ki so zopet postrelile več sto mož, žena in otrok, največ samo nedolžnih ljudi.
Izvedenec je omenja tudi slučaj 19 letne Marije Spiridovne. (Marija Spiridovna je bila ruska učiteljica, ki je napravila pred letom dni atentat na tambovskega guvernerja. Planili so sredi ceste na njo policaji in kozaki, pretepali jo neusmiljeno in vso krvavo naposled odnesli v ječo. Ker ni hotela izdati sokrivcev, so jo slekli do golega in pretepali kar se je dalo. Hrabro dekle se ni udalo. Nato jo je neki kozaški oficir, ki jo je imel prepeljati k drugemu sodišču, v železniškem vozu uklenjeno posilil in ker je bil mož sifilitičen, je dobila to bolezen tudi učiteljica.)	,
Spiridovna je bila obsojena na smrt — je nadaljeval izvedenec pred sodiščem — a ruske sodnije se vsled razkritij, ki so jih zvedeli tudi v inozemstvu, niso upale izvesti smrtne sodbe in so se zadovoljile z njenim odgonom v Sibirijo.
Seveda je vzbudil ta proces Tatjane Leontijevne veliko pozornost vse javnosti. Oglasilo se je 700 študentev za vstopnice k obravnavi, a vseh kart je bilo izdanih komaj 100, od katerih jih je dobil velik del krog zastopnikov in poročevalcev vseh evropskih velikih listov.
Obtoženka je bila obsojena na štiriletno ječo v prisilni delavnici. Pri obravnavi se je vedla jako mirno. Jako značilno za ruske razmere je tudi sledeče: ko je bila Tatjana v Peterburgu se je udeležila zarote proti Trepovu, v katerega hiši je pogosto občevala. V zaroto je zapletla celo obe Trepovi hčerki — proti njih lastnemu očetu. Trepov je bil, kakor znano, zelo nasilen general in glavar prestolnega mesta. Na tisoče ljudi je spravil v Sibirijo, mnogo v smrt. Nedavno je umrl sam naravne smrti.
Politični pregled.
Kmetska vstaja v Rumuniji.
Transilvanske Alpe meje Avstro-Ogreko monarhijo od Rumunske kraljevine. V temno obraščenih gozdovih gre pot železnice iz Kronstadta skozi prelaz Tčm8s, v višini kakih tisoč metrov nad morjem. Iz predora v predor tu najdaljši 837 m dolg — in hlapon stoji na rumunskih tleh. Brez pare hiti železnica navzdol v Valahijsko nižino, ob strani peneče se Prahove, ki si je globoko zajedla svojo pot. Ob straneh krasne panorame skalnatih gor, visoko nad železnico se vije široka vozna cesta in ob njej letna bivališča bogatih Bumuncev. Predeal, Azuga, Bru-šteni, Sinaia — samo vile pri vili. Tuintam izrabljajo razne tvornice vodno silo, da jo pretvarjajo v zveneče denarce.
Naenkrat so gore zadaj in pred nami leži prostrana Valahija, mirna in krotka — a v teh dneh stoji v ognju; razjarjene kmetske mase pokončujejo lepa polja.
Prvotno le p roti židovskim špekulantom naperjeno gibanje je zavzelo najširši obseg: revni kmetje so se zbrali v velike čete, da se z mečem in puško v roki maščujejo za ono krivično razmerje, v katerem je razdeljena rumunska zemlja med kmeta in bogatina.
Eumunija je razmeroma bogata dežela, ki prideluje zlasti mnogo pšenice in turšice. (Vsakega tega na leto okrog 20 milijonov meterskih stotov, torej pšenice za 8, turšice za 16 milijonov več nego Avstrija.) Tudi ima živinorejo zelo veliko, zlasti mnogo	govedine,	ovc,	koz,
konj in prašičev. Stopaj po žetvi	ob	galaški luki in	vidiš
ladjo za ladjo odhajajočo z žitom; pojdi v valahijsko ali moldavsko nižino: čete volov po	500 glav in	več	vidiš
pasti se po neizmernih ravninah.	Ali	od vsega	tega	nima
kmet ničesar: s svojim delom je omogočil sicer izvoz teh pridelkov, sam pa strada, ker so ti pridelki zrastli na tuji zemlji, do katere nima on nobene pravice. Delati mora samo za pičli kruh — dobiček shrani v žep njegov gospodar. Zato je videti med kmeti malokatere dežele toliko revščine, kakor v Rumuniji. Pisatelj teh vrst je videl rumunske kmetske fante, ki so avstrijski 4 krajcarski tobak za pipe zavijali v cigaretni papir in našega duhana niso mogli dovolj prehvaliti: za bore bane, ki jih premore Rumun, mu tudi vlada posebnega tobaka ne more nuditi.
V	Moldaviji, visoko tam gori v skrajnem severu Rumunije, tik ob bukovinski meji so se pričeli nemiri, in dejali bi, preko noči se je razširila vstaja proti jugu tja do Valahije, ki jo namaka reka Dunav s svojimi pritoki.
Bivše ministrstvo je demisioniralo in stopili so na vladno krmilo možje naprednejših nazorov. 75 let stari Sturdza je postal ministrski predsednik. Takoj je izdala nova vlada odredbe, ki imajo namen, vstajo nadušiti. Mnogo županov je odstavljenih, rezerva je sklicana pod zastavo, v nemirne vasi je odrinilo vojaštvo, da varuje last in življenje velikih posestnikov. Novi naučni in stavbeni minister sta se podala sama v najbolj nemirne kraje v Moldaviji, da osebno posredujeta pri kmetih. Kmetje so pokončali tudi obširna posestva rumunskega poslanika na Dunaju. Na ubiti govedeni, pokončanih poljedelskih strojih, sežgan: mrvi in slami je škode za dobro tretjino milijona frankov. Drugje je zopet kakih dva tisoč kmetov napadlo kompa-nijo vojakov. Streljali so z obeh strani, naposled so se morali vojaki umakniti.
Uporno gibanje pospešuje zelo tudi dejstvo, da ima lahko v Rumuniji vsakdo orožje doma, ne da bi moral imeti za to orožni list Tudi ima v tej deželi vsakdo lovsko pravico.
Mnogo preganjanih bogatašev in velikih posestnikov, od katerih jih je ogromna večina židovske vere, išče zavetja v sosednjih državah. V habsburški monarhiji in v Bolgariji. Obmejne oblasti so dobile nalog, iti begunom kolikor mogoče na roko.
Medtem pa se plamen kmetske vstaje po Rumuniji neprestano razširja .,.
Agrarne reforme v Rumuniji.
Izprva se je menilo, da je kmetska vstaja namenjena samo Židom. Danes je gotovo, da so dali oni le neposredni povod k splošnemu izbruhu. Kmetje so napadli tudi nežidovska veleposestva. Tako židovske kakor krist-janske najemnike — ker oboji so enako neusmiljeno odirali revnega kmeta.	/
Vsled te splošnosti kmetske vstaje je prišla tudi vlada v največjo zadrego, tembolj, ker ni bila niti najmanj poučena, kaj se pripravlja po deželi. Saj se je kralj pripravljal celo na potovanje, avstrijskega poslanika tudi ni bilo v deželi; in je prišel v Bukarešto šele en dan po izbruhu nemirov.
Ker je bila takorekeč preko noči cela dežela v ognju, je uvidela vlada resnost trenutka in zato je izdal kralj manifest na narod, v katerem zagotavlja najobširneje reforme kmetskega vprašanja v Bumuniji. Ali je bilo spoznanje neznosnega kmetskega položaja, ali strah pred gibanjem — skratka, vlada se je odločila do prav energičnih korakov. Od letošnje najemščine je plačati kmetom največ eno tretjino, manipuliranje z najemščino je onemogočeno s tem, da ne sme imeti nihče niti posredno niti neposredno več kakor 4000 hektarov sveta, ki bi ga dal v najem, s postavo bp določena najvišje mogoče odmerjena najemna vsota, ki se jo sme tirjati od kmeta za vsak hektar; državnega sveta se ne sme oddajati kmetom nič več s posredovanjem raznih špekulantov; najemščine ni mogoče ne tirjati drugače, ne plačati drugače nego v zvenečem novcu; tudi bo določeno, koliko največ se sme zahtevati delavnih ur na dan od poljedelskih delavcev.
Gotovo je, da ostanejo te reforme ne samo za celo Bumunijo največjih blagodejnih posledic, ampak bodo vplivale tudi na dogodke v Busiji, kjer se vlada tako silno upira reformi kmetskega vprašanja in se vedno izgovarja, češ, saj je tudi v Bumuniji tako
Poljaki na Nemškem.
Leta 1883. ob splošnem praznovanju osvobodenja Dunaja od turskega obleganja so imeli tudi Polaki svoj veliki narodni praznik: saj je njih kralj Janez Sobieski
)
•dbornik v Gradcu, v volilnem okraju Marnberg, Slovenj-gradec, Šoštanj in Gornjigrad. Dr. Ivan Benkovič, odvetnik v Brežicah, v volilnem okraju Brežice, Sevnica in Laško in dr. Miroslav Ploj, dvorni svetnik na Dunaju, v volilnem okraju Ptuj in Ormož.
— Žrtev svojega poklica, pod lokomotivo je prišel v Celju železniški mojster Pr. Zah rad ni k. Obležal jena mestu mrtev.
— Umor ali samomor? V Studencih pri Mariboru je živel 28 letni delavec Anton Sl a če k s 30 letno ločeno ženo Marijo Mlinarič. Živela sta v večnem prepiru. Pretečeni petek je prišla Mlinarič k orožnikom naznanit, da jo je Slaček zvabil v klet, kjer jo je napadel s sekiro, a mu je vendar ušla z neznatnimi ranami. Orožniki so našli nato Slačka mrtvega v kleti. Imel je veliko rano v trebuhu in zadi razklano glavo. Našli so v kleti tudi krvav kuhiniski nož in krvavo sekiro, vendar Mlinarič taji, da bi mu bila ona zadala rane.
— Varujte se alkohola. Zidar Franc Klančič, oženjen brez otrok, jedva 35 let star, doma v Novi vasi pri Ptuju, imel je grdo navado, vsak dan se opijaniti z žganjem. V četrtek 14. marca je taval pijan ponoči domov, zgrešil pot, padel v globoke Merčevo mlako in utonil. Po dolgem iskanju so ga v pondeljek potegnili z železnim kavljem iz ♦menjene mlake.
— Tatovi so vlomili v nedeljo večer, 10. t. m. v hišo Krefta v Očeslavcih v ljutomerskem okraju (Štajersko) ter •dnesli perila, obleke, posteljne oprave itd. v vrednosti nad 700 K. Pred tremi leti so ravno temu posestniku tatje odnesli raznega blaga iz iste hiše, vrednega okoli 600 K.
— Umor novorojenca. Minnlo nedeljo so našli otroci pri Melju v Mariboru truplo novorojenca. Otrok je imel zadaj na glavi in v trebuhu rani, ki sta mu bili zadelani z vato. Iz tega se sklepa, da je bil otrok umorjen.
— Morilec in požigalec — prijet. Dokazalo se je, da je ranil in oropal dotičnega Jerneja Šejšeka, ki so ga našli v noči od 3. do 4. marca napol mrtvega ležati v vinogradu poleg goreče njegove hiše v Kozmincih, neki Tomaž Koren. Dognalo se je namreč, da je ta mož vzdignil dan po enem dogodku v ptujski slov. hranilnici 255 K, katere je imel Šejšek tam naložene. Našli so pri Korenu še 200 K, katere je Šejšku vzel. Zaprli so tudi Korenovo ieno, ker leti nanjo sum, da je pomagala možu pri groznem žinn.
— Družinski prepiri. Najneznosejše je v življenju, če ne vlada v rodbini soglasje. Do kakih posledic utegnejo privesti družinski prepiri, nam kaže tudi slučaj, ki se je zgodil blizu Mariboru. Pismonoša Miha Tajuikar iz Krčevine pri Mariboru si je pognal v srčno stran prsi tri kroglje iz revolverja in se je zrušil nezavesten na tla. Mož je težko ranjen. Prepeljali so ga v bolnico.
— Nemški dnevnik na Koroškem. »Karntner Wochen-blatt", zdaj glasilo koroških svobodoljubnih Vsenemcev je pričel izhajati kot dnevnik.
— Strojne puške, Gorski oddelek strojnih pušk je postavljen pri 17. pešpolku v Celovcu. Oddelek ki ima dve strojni puški, sestoji iz dveh častnihov, deset mož in štirih mul. Praktična uporaba tega oddelka se poizkusi pri tretjem zboru letos prvič pri jesenskih vajah. Za ta oddelek izvežbajo posebno moštvo. Bavno taki oddelki strojnih pušk so postavljeni tudi pri tirolskih polkih cesarskih lovcev. Tudi goriški polk dobi 6trojne puške.
— Sodni tajnik Jožef Fon kandidira kot pristaš goričke klerikalne stranke v goriški okolici.
— Goriški knezoškof krsti. Devinska kneginja je porodila krepkega dečka. Novorojenca krsti sam knezoškof.
— Onemogočeno zborovanje. V nekaterih listih či-tamo, da je bil za torek minulega tedna napovedan klerikalen	shod v Štanjelu na	Goriškem.	Shod	se pa ni mogel
vršiti,	ker noben domačin	ni hotel dati prostora zanj. Ker
»o nam znani goriški naprednjaki vobče kot zelo odločni možje, utegne biti vest resnična.
— Roparski napadi	v Trstu.	Trije	roparski napadi
v eni	noči so se zgodili v	soboto v	Trstu.	Napaden je bil
med drugim 27 letni kmet Jožef Martinčič iz Renč in 28 letni Anton Vrtovec iz Rihemberga. Obema so roparji pobrali, kar sta imela denarja.
— Nemci V Trstu jako napredujejo. Ustanovili so si «edaj celo svoje politično društvo. Priznati moramo, da Nemci v Trstu mnogo bolj napredujejo nego Slovenci. Danes so v njih rokah že cele vrste naj večjih gospodarskih podjetij v Trstu. A Slovenci?
— iz Trsta. Kmeta Matevža Kržiča sta v Trstu zvabila dva neznanca h hazardni igri, v kateri je zaigral 40 K, Ko sta videla, da ima Kržič v denarnici še 40 K, iztrgala sta mu jo in izginila. — Zadušil bi se bil skoraj Josip Maljovec, korporal 97. polka, ker je vdihaval svetilni plin. V jako opasnem položaju so ga prepeljali v bolniščnico. — V morje je skočil 58 letni knjigovez A. Kocmur, a so ga še o pravem času rešili. — Prijeli so 24 letnega uradnika turske veletrgovine'Peter Nikolaj Dimtza na Dunaju Jožefa Blenonija iz Žiželic na Češkem, ko je hotel dvigniti na ček 8763 K na škodo svojega gospodarja.
— Slovenci v Zagrebu. V Zagrebu živeči Slovenci si ustanove pevsko društvo, ki se bo imenovalo »Lipa1*. Kakor znano, živi v Zagrebu 6000 Slovencev.
b)	tuje.
* Celo zaroto anarhistov so odkrili baje v Bolgariji pri preiskavi o zadnjem atentatu. Anarhisti so imeli svoje pristaše tudi med nekaterimi vladnimi uslužbenci. Zlasti so skušali pridobiti mladino, posebno gimnazijsko. V višjih razredih gimnazij je dobivalo mnogo dijakov anarhistične brošure. Vlada je zelo v strahu, zato hoče policijo zlasti v Zofiji, kjer stoluje knez, zdatno pomnožiti.
* Veliki knez Mihael, brat ruskega carja, se je tako zaljubil v nekega preprostega dekleta, da so vsi dvorni krogi jako v »strahu" za mladega kneza. Carica mati je že odšla v Anglijo, da poišče Mihaelu primerno nevesto, a kakor pravijo listi, noče veliki knez o vsem tem ničesar čuti.
* Ženske demonstracije v Londonu v prid splošni in enaki volilni pravici tudi za ženske, se ponavljajo v zadnjem času jako pogosto. V sredo so hotele demon-strantinje udreti v parlament, da bi govorile ministrskega predsednika. Policija je pravočasno vse dohode zaprla. Vršili so se dejanski spopadi, tako daje policija 65 žensk aretovala, med temi tudi nekatere jako znane dame.
* Veliko električno železnico med Tiflisom in Vladi-kavkazom prično graditi Rusi. Proračun kaže 15 milijonov rubljev potrebščin.
* Papež se je našemu vladarju prisrčno zahvalil, ker je posredoval pri francoski vladi, da je le-ta vrnila nekaj aktov Vatikanu nazaj. Cesar se je obratno odzval zahvali. Ob tej priliki so dobili štirje avstrijski diplomati papeževe redove.
* K štrajku v Belgradu. Pri pogrebu onih delavcev, ki jih je žandarmerija ustrelila, je prišlo do hrupnih demonstracij, vendar redu ni nihče kalil. Sprevoda se je udeležilo blizu 3000 delavcev, ki so nosili za pogrebom vse polno rdečih zastav. Policijska prefektura je obhod dovolila šele, ko so socialisti izjavili, da hočejo red strogo varovati. Razen klicanja „doli s policijo! proč z morilci!" se ni zgodilo nič posebnega.
* Umor turskega paše. Neki častnik v turskem Trapezuntu je umoril svojega zapovednika, Hamdi pašo, iz maščevanja, ker mu le-ta ni izplačal vse — plače.
* Moskva brez luči. Ker stavkajo delavci v rnoskavski plinarni, je na večer celo mesto v temi. Vojaštvo in policija patrulira po ulicah, kjer ni videti skoro nobenega drugega pasanta.
* Sloviti francoski kemik Berthelot je umrl vsled kapi, ki ga je zadela, ko je čul, da mu je umrla soproga. Mož je imel že 80 let. Delaven je bil zlasti na polju fizikalne kemije. Spisal je kakih 15 obširnih naučnih knjig. V učenjaških krogih je bil priznan kot ena prvih glav.
Prosveta.
Ivan Cankar: Martin Kačur. (Nadaljevanje in konec). Ubit, nesposoben, da bi ga moglo zopet vzdramiti novo življenje, je došel Martin Kačur na svoje novo mesto. „Prišla je rešitev, in ko je prišla, je bil ves osupel in prestrašen. Radost ni mogla več v to srce, ponižano, z blatom do vrha napolnjeno.”
A še ni ugasnila zadnja iskrica upanja v njem. Mislil je, da prične živeti novo življenje, tukaj, kjer so široke ceste, in svetle hiše, in drugi ljudje. In mislil je, da se morda okrene sreča tudi pred njegovim domom, in da vstopi pod njegovo streho.
»Tončka" ogovoril je ženo ... »To bo zdaj novo življenje, vse drugačno! — — Rada se bova imela, kakor nekoč... 1“
A žena mu veli: »Pojdi norec!" in se zasmeje.
Martin Kačur pa, tisti Kačur, ki ni nekdaj znal ni kriviti hrbta, ne čuti v sebi več nobene samozavesti in nobene kosti. On, ki se ni nekdaj nikomur klonil, klanja se sedaj, ko so se nehali drugi že davno kloniti. In tako so pritlikavci vzrastli čez noč preko njega.
In takoj sedajo v krog in prično soditi, ljudje, katerih moralo je napravil čas in ne njihovo srce in njihova p&štenost. Toliko in toliko Kačurjev je moralo pasti kot žrtev, da se je množica mogla povspeti na lestvi človečan-8tva za par klinov višje. Ko pa so zavzeli ta mesta, pozabili so na mrtve junake, in pozabili tudi na Kačurja med njimi. In ker so bili, ki so padli, res junaki, ni jim postavljalo ljudstvo spomenikov, ampak obsojalo in sramotilo jih je po smrti celo, umirajočim pa se je rogalo.
In rogalo se je neusmiljeno, kakor so živalske tolpe vedno neusmiljene, tudi Martinu Kačurju tedaj, ko se je brezsolnčni njegov dan vedno bolj nagibal k zatonu.
Nekdaj je bila noč krog njega, a v njem je svetilo in žarilo veliko solnce; sedaj pa je bil krog njega velik dan, a v duši njegovi temna črna noč.
„ . .. Stal je s povešeno glavo, luč mu je slepila oči. srce se je dvigalo z veliko bolečino, kakor da bi se trgalo iz prsi...“ »Tudi jaz sera nekoč živel v taki svitlobi... Ni še dolgo tega... Kdaj je bilo? Kaj ne bi mogel? ... Kaj ne bi mogel v luč nazaj ? ...“
Toda v luč nazaj ne more več. Njegova domačija je gostilna, in njegov prijatelj je žganje. In edino, kar mu
je ostalo od življenja,	je njegovo	ubogo revno dete,	njegov
na smrt bolan sinček	— Lojz.
Nima je poti več, s katere bi se mogel zateči drugam, kakor k svojemu pojedincu. Ostali so se mu odtujili, zgubljeni so zanj, kakor je že davno zgubljena zanj njegova žena. Zgodilo se je ž njo, kakor se je zgoditi moralo. Kar je od nekdaj tvorilo njeno dušo, razvilo se je nalik cvetici, katero presadiš iz peščenih na mastua tla. Ali česar v kali ni bilo, tudi tla niso mogla privzgojiti. Ostala je nekdanja žival; samo kri ji je mogočnejše plala po razkošnem telesu, katerega v strastni nečimernosti ni prenehavala zavijati v svilo in rože. Odjemalci pa so se našli, ko se je rušil Martinu Kačurju nad	glavo bedni, trhli	dom.
Še dvakrat se je ojunačil,	preden	je telebnil	na	tla
omahujoč pod križem življenja. Vsa nesreča njegova ni mogla v njem povsem ubiti moža, in nekdanji ponos se je oglasil v njem, četudi le hipoma. Pokazal 'je vrata sra-motilcu svoje hiše in ga vrgel čez prag, in zadnjikrat se je še dvignil, da je povedal to, kar je mislil, ljudem v obraz, iz oči v oči. Ferjan, kot tipični zastopnik »dostojnih in poštenih ljudij" je napravil svojo karijero, in še tisti košček sramu je izginilo iz njega, kar ga je posestoval nekdaj. Usedel se je prešerno na dostojni prestol znane poštenosti vseh lumpov in pripravljal se učiti drugih — morale.
A tedaj mu je povedal Kačur, da ni druzega nego nizek klečeplazec. »Obrni naju narobe, sebe in mene — in kaj se bo zgodilo? Za klafi.ro bom višji od tebe, kaj za klaftro, za sto klafter! Ti si danes steber — o siromašni steber! Kdo pa ti je dal kamen, da stojiš na njem, če ne jaz s svojim trpljenjem? Ti si bil cunja in klečeplazec in pijanec, ko sem jaz dolbel v krvavem potu tisti kamen, ki si se zdaj tako moško postavil nanj I — Kar si ti danes, sem bil pred petnajstimi leti ? Zakaj ? Ker nisem smel biti, ker je bilo trpljenja potreba... Kar sem jaz gnojil s svoj o krvjo, si ti požel!... Tat!"
A Ferjan mu ne more odgovoriti. Vendar se je pripravil nalik zlobnemu morilcn na	zadnji sunljej.	Hladnokrvno zabode mrzlo jeklo Kačurju	v srce:
»Ali vidiš svojo ženo? .. . Tudi jaz sem jo že poljubil ... na večer tvoje poroke!“
Kačur mu je zalučil kozarec	v obraz,	in	se	opotekel
k ležišču umirajočega svojega otroka.. .
Ondi je presanjal svoje zadnje, trpke sanje; polne grenkobe so bile, polne solza, polne blata in iz njih ni bilo čuti drugega nego: Kamenajte ga!. .. In ko ga jo vzbudil iz njih zadnji pridušeni vzklik umirajočega deteta: »atal", prestavil ga je tudi v tisto temno noč brez konca in kraja, brez zvezd in brez cest.
V	tej temni noči pa je pograbila še temnejša postava kamen s tal in ga vrgla v Kačurja. V neznosni svoji bolesti, potrt in razdvajen, je zalučil pred svojim sinom svoji ženi besedo »vlačuga" v obraz... A Čudo — kamen je priletel nazaj nanj, in roka ga je udarila v lastno lice.
Potem pa je odšel brez slovesa. Zunaj je bil veter in sneg, njemu pa je bilo čudno toplo.
»O, zdaj ne bom pel čredo, kadar je gloria! . .. Po času se mora ravnati človek, ne po sebi ... čas dela zanj.. .*
To je: jeseni sem mislil sejati in žeti spomladi!"
Alkohol ga je utešil. Korakal je po cesti in opotekal se trudoma dalje, dokler ni ob težkem padcu zadel ob kantonskem kamnu, ter nasadil v sneg krvavordečih rož.
„In tisti kovač, ki je bil obležal ob cesti s preklano glavo, se je sklonil k njemu ;. . . bled je bil njegov obraz, in usmiljeno, po čelu, čez oko, mu je curljala kri.. .”
Hodili so vsi isto pot, in hodili jo bodo vso večnost, vsi kovači in vsi Kačurji, in umirali bodo na cestah . . . zakaj tako jim je usojeno, in tako stoji zapisano ... t knjigi usode.
*	* * —
Martin Kačur je jedno najboljših del Ivana Cankarja, če ne njegovo najboljše. Pri tekmovanju pride edino povest »Na klancu" še v poštev. Vsekakor pa je biser slovenske literature in morda najboljše slovensko pripovedno delo. Umetniška vrednost tega Cankarjevega umotvora je tako velika, da bi delo delalo čast vsaki svetovni literaturi. Rast« pa še ta vrednost s tem, ker je Martin Kačur pisan tako, da mu je pristop ugotovljen tudi v najširše kroge.
Poleg vseh znanih Cankarjevih vrlin, krasote jezika in sloga, ženijalnega načina njegovih orisb, njegove čudovite kompozicije in fino cisehranih značajev pa vpliva na čitatelja z neodoljivo silo tudi to, da je Cankar vse to Martin Kačurjevo življenje notranje do zadnje vlakni preživel, preživeti moral. To ni vse samo opazovano, to ja prežito, in je pisano s srčno krvjo.
Zato so tudi Cankarjeve besede ob vsi svoji pripro-stosti tako mogočne; zato prepričujejo, ker prihajajo iz srca; zato izsiljujejo solze, ker jih je rodila res prava, velika bolečina. Svobodoljubja, moštva, velikodušnosti, poštenosti, požrtvovalnosti in drugih takih vrlin cedečih se literarnih produktov nam Slovencem ravno ne manka, posebno ne onih v samozaložbi izišlih. Ali njihovi junaki so reflekti svojih avtorjev: lepih besedij pijani ljudje, katerih strasti so umetnini ogenj, katerih lica so barvana s šminko, katerih oko iskri pod vplivom atropina, katerih
bolest je slabo prebavljanje, in katerih visokodoneča navdušenja niso dragega nego osladna pena, puhla fraza in licemerski, lažnjivi patos. Prijetno pa je za pisatelja, vzlasti ie ni samo pisatelj, ako ima tudi lepe besede v eni svojih raznih štacun. Filister jih časih rabi, in pošlje ponje, in potem je dobro, ie se jih ima.
Cankar pa ni druzega nego umetnik, tako bogat, tako velik umetnik, da je njegova prosta beseda res pravo, iisto zlato.
V	tehničnem oziru je Martin Kačur dobro pogojena povest. Vendar se mi zde osebe okrožnega zdravnika in občinskega pisarja zasnovane za dosti širši okvir, nego ga ima povest v resnici. Za sam situacijski orisek vidijo se mi premočno izrisane — zato se čutijo radi njih tudi vrzeli, ko pozneje kar na lepem izostanejo in jih ni več na pozorišče.
Povest mrgoli tiskovnih, zmisel jako motečih napak, ki ne korumpirajo samo posameznih besed, ampak kar cele stavke. Menda bi se vendar dalo doseči, da se najboljša „Matičina" dela poverjajo samo zanesljivim tiskarnam, in da hi se manjvredne stvari oddajale podjetjem, katere utegnejo biti kos samo drugovrstnim stvarem.
Dr. Ivan Bobida.
Gospodarstvo.
Nova knjiga. — O prvinah in spojinah. Osnovni nauki iz kemije, rudninoznanstva in briboznanstva. S posebnim ozirom na hranitbo pitomih rastlin spisal Frančišek Š tu par, tajniški pristav c. kr. kmetijske družbe kranjske. Ljubljana. Natisnila * Učiteljska tiskarna".
37	podob. 144 strani.
Že zdavnaj se je v kmetijsko-strokovni literaturi živo čutila potreba po knjigi, ki bi kmetovalcem podajala vsaj najvažnejše nauke iz kemije. Kmetijski pouk, in sicer usten, v časopisih in v knjigah, se je zadnji čas tako lepo razvil in je obrodil toliko sadu, da vedoželjni kmetovalci z veseljem sezajo po poučnih strokovnih spisih, če jih le morejo dobiti. Pogosto pa se čujejo tožbe, in tudi časopisi so pisali o tem, kako jako se čuti nedostajanje sicer poljudne, a vendar toliko temeljite knjige o kmetijski kemiji, da bi se kmetovalec mogel iz nje naučiti vsaj temeljnih pojmov. Kolikokrat se sliši in čita o hranilnih snoveh, o dušiku, fosforovi kislini, kaliju i. t. d., ki jih potrebujejo rastline; o dušičnatih in nedušičnatih organskih snoveh i. t. d., ki jih potrebujejo živali, a kaj so te reči, iz česa so, kako so sestavljene, kje se nahajajo, kako se presnavljajo, o vsem tem se kmetovalci ne morejo poučiti, ker ni nikake take slovenske knjige.
Zgoraj omenjena knjiga je odpomogla temu nedo-statku. Knjiga sicer ni obširna, vendar obseza vse, kar je kmetovalcu treba vedeti, posebno glede rastlinske hrane.
V	uvodu knjiga čitatelja uvaja v pouk. Kaže mu prirodo v vsi raznovrstnosti, navaja prirodne sile ter razmotriva telesa, jih razstavlja in sestavlja, da pojasnjuje bistvo kemijskega pouka. Tako pripravljen čitatelj v naslednjem delu spoznava 14 najvažnejših prvin in nekoliko spojin, ki jih delajo te prvine ter so za kmetijstvo večjega ali manjšega pomena. Kolikor je mogoče, se ta razmotrivanja naslaujajo na znane prikazni v prirodi ter se pojasnjujejo s kemijskimi znaki. Kemijska pisava je sploh porabljena kot dobra pomočnica pri umevanju kemijskih spojin, a še bolj pri tolmačenju kemijskih presnov, ki bi jih bilo brez kemijskih črtežev Ie težko umeti. O presnavljanju je najprej navedenih nekaj splošnih primerov, da je mogoče razumeti presnove v zemlji, ki so koj za njimi obrazložene v knjigi. S tem je Čitatelj spoznal mnogo snovi v zemlji in njih pomen, naslednja dva dela mu pa popisujeta rudnine in hribine, ki pri tvorjenju zemlje najbolj hodijo v poštev. Pri rudninah in hribinah se v prvi vrsti ozira na njih sestavo, iz česa so, kako prhne, kako se presnavljajo, kako razpadajo in kakšno zemljo dajo, torej je povsod povedano, kar kmetovalca najbolj zanima. Zadnji del pojasnjuje organske spojine, če se že 'prej knjiga vseskozi ozira na sestavo posameznih snovi, je v tem delu ustrojstvo spojin še natančneje obdelano, ker je sestava organskih spojin bolj zamotana. Od preprostejših spojin knjiga polagoma prehaja do bolj sestavljenih, jih sporeja po podobnih skupinah, razmotriva njih ustroj ter obenem navaja njih pomen za življenje in posebno za kmetijstvo. Da je mogoče dobiti vsaj nekoliko pregleda čez to snov ter jo spoznavati tudi v notranjosti, je bilo treba privzeti nekaj spojin, ki bi s strogo kmetijskega stališča mogle izostati, a so sicer važne za življenje.
Iz tega pregleda je razvidno, da bo knjiga koristila onim kmetovalcem, ki so spoznali, da dandanes ne zadošča, da bi bil kmetovalec samo delavec, marveč mora biti preudaren gospodar, ki se ne zadovoljuje s tem, da bi videl le posledice, ampak hoče poznati tudi vzroke; služila bo
pa tudi učiteljem, ki poučujejo kmetijstvo, in učencem kmetijskih šol. — Knjigo toplo priporačamo.
Knjiga ae dobiva v »Učiteljski tiskarni" v Ljubljani, Gradišče št. 4, ter stane v tiskarni 1 K 50 h, po pošti pa 1 K 66 h.
Francoski in švicarski kapital v Avstriji. Dunajske združene barvarne za svilo so se zedinile z nekaterimi francoskimi in švicarskimi podobnimi podjetji, da napravijo novo družbo, ki postavi tudi več novih tvornic za barvanje svile in sicer v vseh vrstah, česar do sedaj v Avstriji ni bilo in so morali dostikrat barvati našo svilo na tujem. Novo podjetje si zgradi svojo prvo tvornico v Stadlavu pri Dunaju. Proračunjene so prve potrebščine na milijon kron.
Sladkor se podraži vsled soglasnega sklepa zastopnikov naših sladkornih rafinerij. Podražitev utemeljujejo z draginjo premoga, papirja in vreč. — Pri nas je sladkor nesramno drag: davka plačamo pri vsakem kilogramu
38	h, dočim je en kilogram sladkorja vreden komaj 20 h.
Tuja podjetja med Slovani. Italijanska cementna tvornica v Bergamu ,Societa Anonime Cemente del l’Adri-atico* je kupila blizu dalmatinskega Splita se nahajajočo Zambonijevo cementarno in jo primerno razširi, tako da bo izdelovala na leto vsaj za 3000 vagonov portlandskega cementa. — Blizu Splita se nahaja še neka druga italijanska cementarna, last Gilarde & dr.
Živnostenska banka pro Čechy a Nloravu s sedežem v Pragi in s podružnicami v Brnu, Budjevicah, Iglavi, Pardubicah, Plznu, Taboru, Ostravi, Prosnicah in na Dunaju izplačuje letos vsled dveh milijonov čistega prebitka v letu 1906. šest odstotno dividendo na vsako akcijo. Ta banka je ustanovljena v letu 1869. in jako lepo uspeva. Uplačanega ima denarja na delnicah za 25 milijonov, rezervni in varnostni zaklad znaša 10 milijonov. Zdaj pa pomnože delnice korakoma za novih 25 milijonov kron, in sicer bodo izdane delnice v zneskih po 200 kron. Dividende v obrestih so znašale:
1869. 6	%	1884.	3	%
1870. 8	»	1885.	—	m
1871. 12	n	1886.	2	n
1872. 15	n	1887.	27,	n
1873—6. 4	n	1888.		n
1877. 5	m	1889.	4	n
1878—9. 3	n	1890.	5	»
1880. 5	9	1891-	-2. 6	n
1881. 3	n	1893-	-9. 7	v»
1882. 4	n	1900.	8	*»
1883. 5	91	1901.	7	n
		1902-	-6. 6	»
Delniški kapital pa je		naraščal tako:		
1890—1891.		6 000.000		K
1892—1895.		10,000.000		n
1896-1898.		16,000.000		n
1899—1904.		20,000.000		n
1905—1907.		25,000.000		n
1906—		50,000.000		n
Francosko podjetje na Ogrskem. Francoska predilnica Tiberghien sezida v Trenčinu na Ogrskem s pomočjo visoke podpore ondotnega trgovskega ministrstva novo suknarno, barvarno in suknarsko apreturo. Statev postavijo v novi tvornici najprej 100, v nekaj letih pa jih pomnože na 300.
Govorilnica.
G. A. V. v Metliki. Za večje gospodarstvo, v katerem pa posamezna poslopja niso preveč oddaljena druga od drugega Vam priporočamo acetilensko razsvetljavo. Elektrika pride le v poštev, če imate na razpolago v bližini lastno vodno silo. V tem slučaji je pa ta seveda cenejša.
Gospod P. P. v Radovljici. Kakšnega političnega prepričanja da bo Vaš kandidat čez leto dni, s sigurnostjo ne moremo povedati, svetujemo Vam pa, da se poclužite kot orakla dveh krajcerjev, po vzgledu znane fantovske igre „mož in številka". „Mož" Vam naj znači eno stranko, „številka" pa drugo; potem vrzite krajcarja v zrak; če sta pdtem oba obrnjena na „mož“ ali pa oba na „številko“ bo omenjeni kandidat drugo leto pripadnik te ali one stranke, če pa padeta krajcarja vsak na drugo plat, potem kandidat drugo leto zopet sam ne bo vedel, kaj da je.
Gospodična B. Z. iz Ljubljane. Kolesarenje, če se ne pretirava, samo na sebi ni škodljivo, če pa se javljajo pri Vas znaki, kakor jih popisujete v pismu, je najbolje, da ta šport saj začasno opustite. Skoraj gotovo bo to malokrvnost ali slabokrvnost in v takem slučaji je vsako le količkaj naporno delo škodljivo.
Gospodična M. V. iz Ljubljane. Glavobol ima lahko tako različne vzroke, da Vam res ne moremo ustreči s preciznim odgovorom. Poskusite kako domače sredstvo n. pr.: mrzle obkladke, črno kavo, dobro je
včasih nizko vzglavje v postelji. Če ne bo bolje, obrnit* 80 na vsak način na svojega zdravnika.
Gospod S. L., Krško. Nemška literatura je poln* poljudnih spisov o tem predmetu. Skoraj rešil pa je t* vprašanje s svojimi stvarnimi, originalnimi, najnovejšimi dodatki znan ljubljanski zdravnik na zadnji seji zdravniškega društva kranjskega. Kdor bo za njim še o spolnem vprašanju govoril, res nima več mnogo povedati.
Gospod E. B., ljubljanski Nemec. Zahtevate naj iz pravičnosti upoštevamo takozvano nemško posestno stanje. Naše mnenje je, da se pri nas na Slovenskem sploh ne bi smelo govoriti o nemškem posestnem stanju a priori. Sploh pa tudi Nemci vsako na novo priboreno stališče smatrate za posestno stanje; tako postopanje morate tudi nam dovoliti vsaj na naših tteh. Potem pa je splošen boj dovoljen in upoštevanje posestnega stanja je odveč. Kaj pa k temu pravite, da nosi Miklavž izven sezije mladim nemškim zdravnikom a nalašč za nje ustanovljena mesta? Tudi otročjo bolnic* vzdržujejo edino le Slovenci. Ali je mar to, kar prispevajo kranjska hranilnica in različni nemški veli-kaši, kaj drugega, kakor iz slovenskih rok iztrgani in za nemško propagando porabljeni denar? Škandal je za nas, ki trpimo, da navidezno vsaj pred svetom vdržujejo Nemci pri nas dobrodelne zavode, in da si upajo ti tuji pritepenci še z njimi ponašati in uporabljati jih kot svoj« trdnjave proti Slovencem.
Nad strankami stoječi K.N. iz Kamnika. Besnico hočete zvedeti o zadnjih kompromisih? Evo jo! Naša stranka je samo zato pretrgala vsako pogajanj® s klerikalci, ker nismo hoteli verjeti njihovim obljubam; bilo jih je namreč res malo preveč. Vse kaj drugega pa je bilo med liberalci in socijalnimi demokrati. Zadnji s* namreč še mladi in najivni, še sramežljivosti dostopni. In res, sredi pogajanj postalo jih je sram, oblila jih je rude-čica, to se pravi; postali so zopet popolnoma rudeči in ven je bilo s pogajanjem. Vsa rafiniranost v zapeljavanjo in vsa koketnost od strani liberalne stranke ni nič pomagala; deloma je prestara deloma pa pregrda. — Ono zabavljanje na socijalne demokrate v nekem uvodniku od strani negativne količine, nekega ostanka „—r“ pa ne smemo smatrati resnim. To je ista povest, kakor base* o lisici in o grozdju, ki ji je bilo prekislo, ker je bilo za njo nedosegljivo.
„Eni za vse" iz Ljubljane. Žal, da nam danes ne dostaja prostora za obširnejši odgovor na Vaše vprašanje. Obljubimo pa, da storimo to prihodnjič in sicer jako natančno; morda Vam lahko ustrežemo s čim drugim. Beremo namreč med vrsticami, da bi se eventualno žrtvovali v toliko za narodov blagor, da bi vzeli narodnega moža po našem receptu. Mogoče, da 'si ga celo nekoliko želite. Če bo kaj pripravnega radovoljno prevzamemo posredovanje.
Corrigendum. V zadnji govorilnici moti smisel tiskovna napaka, ki so jo bralci po večini že sami popravili. V drugem odstavku na začetku šeste vrste naj so bere strahovi mesto stanovi.
Zdravstvo.
Izšla Je v Lav. Schwentnerjevi zalogi brošurica: Spolne bolezni. Ljudstvu v pouk in svarilo. Napisal dr. J. Demšar. Da je za javno zdravstvo največja vasnosti splošno spoznavanje bistva bolezni in načina njih pridobitev smo že povdarjali. Da to spoznavanje tudi ugledu in praksi zdravnika more le koristiti, smo tudi dokazali. Zato tudi z veseljem pozdravljamo ravno kar izšlo poljudno pisano brošurico, ki v kratkih potezah, pregledno in lahko razumljivo podaja najpotrebnejše podatke o spolnih boleznih, ki se tudi pri nas vedno bolj širijo. Besnost in socijalen pomen posameznih bolezni sta dobro označena; edino čemur bi se dalo nekoliko ugovarjati je malo pretirano vzbnjanje strahu pred entingentalno infekcijo./ Ta strah je že itak v marsikaterih krogih prevelik in ravno vsled Čitanja poljudnih spisov pogosto neopravičeno pretiran do patologičue stopinje. Zato bi bil v naših nervoznih časih marsikje potreben od zdravniške strani celo pomirjevalen upliv proti pretiranemu strahu pred infekcijo.
Brošurica pa ima še drug važen pomen, če tudi poljudna, vendar je strokovno znanstvena knjiga v slovenskem jeziku, in kot taka nam prinaša del slovenske znanstvene terminologije. Ker se je v tem oziru pri nas še jako malo storilo, zasluži Demšarjevo delo vse priznanje. Slovarček, ki zbira pregledno vse v knjigi rabljene termine, nam prinaša po večini same lepe izraze odgovarjajoče popolnoma slovenskemu duhu.	|
Delo ni bilo lahko, zato se tudi ne moremo spodtikali na mestoma malo neoglajenem jeziku.
Knjižica v celoti odgovarja namenu in jo toplo priporočamo.
Qirrkfl2 Iz cuniSm f Kupujte samo pri narodnih tvrdkah! Trgovci, ne naro-OVUJI IV aVUJllll« čajte blaga pri protislovanskih tvrdkah! -
Odgovorni urednik: Franjo Feldstein. Izdaja konzorcij „Slov. gosp. stranke". Lastnina „Slov. gosp. stranke". Tisk „ Učiteljske tiskarne" v Ljubljani.