Lelo III.	Celovec, 20. firniia 1947	Šlevilka 26
Pomoč za Evropo
V	sole novega duha!
V	vrsti naših razmišljanj o šoli in pouku slovenščine se nam zdi potrebno spregovoriti še nekaj besed o ozračju, ki naj bi vladalo na šolah.
Vsem nam je znano, da obstajajo v,državi zakoni, ki zadevajo vse državljane v enaki meri in da pred zakonom ni razlike med bogatimi in revnimi, niti med Izobraženci in preprostimi državljani. Prav tako kot to, pa tudi dobro vemo, da ni pravica v vseh primerih enako odmerjena, pa naj bo to komurkoli. Drži namreč, da ni dokončni rezultat pravice zakon, temveč merilo, s katerim posamezniki, ki so zato postavljeni, to pravico dele. Zakon je le suhoparno besedilo, kateremu je treba šele dati vsebine. In to daje tisti, ki zakon izvršuje. Isto je tudi pri šoli. Koliko lepih in koristnih stvari je zapisanih v raznih šolskih zakonih in odredbah, vendar se skoro na vsaki šoli izražajo v drugačni obliki; na nekaterih celo v popolnoma nasprotni, kot je mislil tisti, ki je zakon sestavljal. Učiteljeva notranjost je tista, ki v največji meri vpliva na uspeh ali neuspeh šolske vzgoje in pouka.
Vloga učitelja na dvojezični šoli na Koroškem je mnogo težja in odgovornejša kot na kakršni koli drugi šoli. Učitelj kot neposredni in objektivni posrednik kulture med narodom in mladino mora skrbeti pri posredovanju znanja otrokom tudi za vzbujanje narodne zavesti v mladini. Ni dovolj, če se naša mladina nauči v šoli književne slovenščine, pa pri tem ne ve, da je to jezik naroda, kateremu tudi sama pripada in je dolžna za njegov napredek v svojem poznejšem življenju tudi nekaj žrtvovati. Šola, ki bi dala slovenski mladini samo znanje slovenščine, ne bi mogla zadovoljevati slovenskih narodnostnih teženj zaradi tega, ker bi odtujila narodu mladino; to se pravi: postopoma uničevala narod. Nikomur ne more priti na misel, da bi od kateregakoli naroda kaj takega zahteval, najmanj pa od našega, ki je na račun šol pretrpel že toliko izgub. Prav iz te upravičene bojazni se Slovenci tako živo zanimamo za šole in dogodke v njej sami, pa tudi okoli nje.
Na Koroškem primanjkuje učiteljev, ki bi bili sposobni poučevati slovenščino na dvojezičnih šolah. Veliko bolj kot teh, pa primanjkuje učnih moči, ki bi kot učitelji mogli in hoteli izpolniti svojo dolžnost tudi do slovenskega naroda,- vcepiti v slovensko mladino slovensko narodno zavest. Problem slovensko zavednih učiteljev je na Koroškem gotovo najtežji in ga bo tudi najtežje rešiti. Razmere so danes še žal take, da bi slovensko zaveden učitelj na šoli naletel na največji odpor, če ga ne bi celo onemogočili. Zakaj? To je drugo vprašanje, na katerega bomo tudi v bližnji bodočnosti poizkusili odgovoriti.
V	nekaj tednih bo prišlo s celovškega učiteljišča večje število mladih učiteljev, ki bodo v jeseni zaorali svojo prvo brazdo na dvojezičnih šolah. Upravičeno upamo, da bomo ob tej priliki dobili nekaj dobrih učiteljev, ki bodo tudi v narodnostnem oziru prinesli na naše šole novega duha. Zal, bodo taki učitelji v manjšini .vendar jih bo le nekaj. Sčasoma jih moramo dobiti še več. Če hočemo pa to doseči, moramo predvsem skrbeti za dober učiteljski naraščaj in za zadostno število slovensko zavednih učiteljiščnikov. Ko bodo sprejemni izpiti na učiteljišče, je dolžnost vse sposobne in zavedne slovenske mladine, ki izpolnjuje predpogoje za vstop na učiteljišče, da se k sprejemnim izpitom prijavi. Kar imamo najboljšega, to moramo poslati na učiteljišče, ker je ravno ljudska šola tista ustanova, ki nam lahko v največji meri popravi v preteklosti utrpelo narodnostno škodo. Za popravilo te škode pa moramo imeti svoje ljudi, ker le ti bodo zmožni in pripravljeni storiti vse za našo boljšo bodočnost.
Toda tudi pri tem delu ne moremo biti bami. V prvi vrsti je poklicana prosvetna
V zvezi s predlogom, katerega je stavil ameriški zunanji minister Marshall za združitev vseh gospodarskih virov vseh evropskih držav v korist obnove Evrope, se bavijo ameriški krogi tudi z možnostmi ruskega sodelovanja pri tem načrtu. Pri tem kažejo na to, da bo udeležba Sovjetske zveze dalekosežno vplivala tudi na trgovske pogodbe, katere je sklenila z državami Vzhodne Evrope, ker predvideva Marshallov načrt, da se stavi presežke posameznih narodov na različnih področjih na razpolago vsem udeležencem načrta. Tako bi višek pridelka žita Romunije ne bil samo v korist Sovjetske zveze, marveč bi moral služiti za podporo vseh evropskih držav, katerim primanjkuje žita. Upati je, da bo Sovjetska zveza soglašala z načrtom.
Združene države bi v okviru tega načrta stavile na razpolago žito, premog in bombaž, ki primanjkuje evropskim državam.
IZREDNI ODPOSLANEC TRUMANA
Predsednik Truman in zunanji minister Marshall sta pooblastila državnega podtajnika Claytona, da prouči v Londonu in drugih evropskih glavnih mestih možnosti za pomoč Združenih držav za Evropo po smeniicah, katere je Marshall podal v svojem govoru.
Clayton je izjavil: . 'Ameriška pomoč predstavlja prijateljsko pomoč, Jasno je, da bodo storile Združene države vse, kar je v njihovi moči da pospešijo povratek k normalnim, zdravim gospodarskim razmeram na svetu, brez katerih ne more biti politične stalnosti in zagotovljenega miru.«
oblast, da nas pri našem stremljenju podpira in da z uredbami uzakoni pravice našega naroda. Ne očitamo današnji šolski oblasti, da je pomagala potujčevati našo mladino, vendar bomo prisiljeni pridružiti se temu očitku, če pri njej ne bomo našli razumevanja in podpore za naše upravičene tež-nje.Dokazati hočemo, da smo del kulturnega naroda, ki se mu ni treba pred nikomer sramovati, ki brani svoje do zadnjega, obenem pa spoštuje tudi to, kar je sosedovega. Ce bodo našo borbo za dobro šolo prosvetne oblasti jemale s te strani, nam gotovo v
BEVIN POZDRAVLJA NAČRT
Bevin je pri nekem tiskovnem sestanku označil Marshallov govor na Harvardskem vseučelišču za najpomembnejši govor v svetovni zgodovini in pozdravil dejstvo, da je Amerika' vključila v načrt za pomoč tudi Sovjetsko zvezo. To dokazuje, da pri tem načrtu nasprotstva v svetovnih nazorih ne bodo upoštevali. Če gradijo Združene države most med Vzhodom in Zapadom, potem bi bilo usodno, če bi se jim onemogočilo to delo iz svetovno nazornih ali drugih vzrokov.
Kakor je Bevin nadalje izjavil, proučuje britanska vlada možnosti, kako bi se najbolje udeležila ameriške pomoči. V to svr-ho pa mora stopiti v zvezo s Francijo. Tudi z drugimi evropskimi državami je pričela britanska vlada s posvetovanji.
Nadalje je Bevin izjavil, da je odločno za ustanovitev neposredno izvoljenega svetovnega parlamenta. Sam sicer ne bo več doživel te ustanove, toda kljub temu se bo še nadalje zavzemal za to.
Glede perečih svetovnih vprašanj, katere je treba danes rešiti, je Bevin izjavil: »Nikoli še ni bilo tako težko ustvariti mir, kakor danes. Tokrat je prizadet ves svet, ves svkt je treba nanovo zgraditi. Če napravimo iz vsega, o čemer se pogovorimo, izhodišče propagande, če ta ali oni minister na dolgo in široko govori, namesto da razišče znanstveno in nepristransko vsa vprašanja, potem bo postala naša naloga, da dovedemo do svetovnega miru, še težja.«
nobenem primeru ne bodo odrekle pomoči. Avstrijci se morajo prikopati do prepriča nja, da je pošten in zaveden član slovenskega naroda koristnejši človeški družbi kot narodni odpadnik, če tudi trobi v njihov rog! Ljudje, ki svoje prepričanje obračajo po vetru, so vredni le toliko kot klopotec v vinogradu. Dokler je veter, ropoče in odganja nepoklicane tatove, ko pa se zrak umiri, si na njem napravijo ptiči gnezdo, da imajo bliže do jagod. Takih „klopotcev" si naš narod ne želi, če jih hočejo pa drugi, prosto jim!
BEVIN V PARIZ
Britanski zunanji minister Bevin se je v torek podal v spremstvu Hall-Patcha, namestnika državnega podtajnika za gospodarska vprašanja v zunanjem ministrstvu, v Pariz, kjer bo razpravljal s francoskim ministrskim predsednikom Ramadierom in zunanjim ministrom Bidaultom o nameravanem načrtu za pomoč Evropi. Francoska vlada je povabila sovjetsko vlado, da se sestanejo zastopniki obeh vlad in pogovorijo o tem načrtu.
EVROPSKA KONFERENCA?
Francoski poslanik v Washingtonu je stopil v zvezo z ameriškim zunanjim ministrstvom, medtem ko je stopil Pariz istočasno v zvezo z Moskvo, da poizve v kakšni meri je Sovjetska zveza pripravljena sodelovati pri načrtu. Medtem pa je prispela iz Holandije v London vest, da so Belgija, Luksemburška in Holandija, ki bodo v kratkem sklenile carinsko zvezo, že zaključile pogovore o Marshallovem načrtu.
Treba bo poživiti evropsko proizvodnjo, da bo Evropa končno enkrat lahko zopet stala na lastnih nogah. Marshallov načrt dejansko ni ničesar drugega kakor poziv Evropi, da si sama pomaga. Konferenca med evropskimi državami, ki se hočejo po-služiti ameriške ponudbe za pomoč, je verjetna.
Pri vseh teh težnjah igra Anglija, ki je zemljepisno most med Ameriko in Evrope^ odločujočo vlogo. Izjavo ameriškega zunanjega ministra, da bo tudi Sovjetska zveza deležna te pomoči, so v Angliji sprejeli z največjim zadovoljstvom, predvsem že radi tega, ker vodi Velika Britanija s Sovjetsko zvezo in večjim številom držav Jugovzhodne Evrope trgovinska pogajanja.
Moskovska »Pravda« je objavila prvi sovjetski komentar na Marshallovo ponudbo. Sovjetsko glasilo se je izjavilo proti načrtu, ker predstavlja vmešavanje v notranjepolitične zadeve drugih držav in ga označilo za ponovitev Trumanovega načrta, ki hoče izvajati političen pritisk s pomočjo dolarja.
200.009 mornarjev stavka
Okoli 200.000 mornajev je v Združenih državah stopilo v stavko, ker so odklonili njihovi delodajalci, da jim povišajo njihove mezde in skrajšajo delovni čas na 40 ur tedensko. Mornarji tudi nočejo izključiti onih ladij, ki vozijo lahko pokvarljive stvari, živilske pošiljke in tovore za armado. S tem dejstvom stopa prehrana za Avstrijo v odločujoč trenutek, ker ta stavka zadene tudi devet ladij, ki so natovorjene z žitom za Avstrijo.
16. junija je avstrijska strokovna zveza zaprosila v neki brzojavki predsednika ameriške mornariške zveze Currana, da napravijo izjemo z ozirom na položaj avstrijskih delavcev. Istotako je 17. junija avstrijski ministrski-svet sklenil, da pošlje brzojavko mornariški zvezi, da izjemoma natovori in odpremi še onih devet ladij, ki so pripravljene za prevoz živil za Avstrijo.
S to stavko so ustavljene vse železniške pošiljke, ki so prišle v luke in bile določene za izvoz preko morja. Vlada je odposlala v San Frančiško in New York svoje najbolj sposobne može za pogajanja. Železnice so napovedale, da bodo prisiljene ustaviti vse prevoze v luke, če stavka v 48 urah ne bo prenehala. Mornarji sledijo takozvani »strategiji stavke sedenja«, ki obstaja v tem, da ne zapustijo ladij in ne pričnejo dela preje, prednb ne bo sklenjena nova pogodba. Mornariška strokovna zveza izjavlja, da stavka že 100.000 mornarjev, a 245.000 jih bo še stopilo v stavko, s čimer bo 2000 ladij obležalo v lukah. Cenitve stavkujočih so zelo različne.
Anglija o Madžarski
Govornik britanskega zunanjega ministrstva je 17. junija izjavil v Londonu, da je vlada pooblastila britanskega zastopnika v Moskvi, Sir Maurice Peterson-a, naj pripravi nadaljnji sestanek s sovjetskim zunanjim ministrom Molotovom in mu preda memorandum, v katerem je obrazloženo britansko stališče napram sovjetskemu postopanju glede zadnje krize na Madžarskem.
Memorandum odločno zavrača trditev Molotova, katero je izrekel 9. junija britanskemu poslaniku, da se je Velika Britanija vmešavala v notranjepolitične zadeve Madžarske.
Kakor je govornik nadalje izvajal, so poslaniku še enkrat dali nalog, da ugotovi, da je Velika Britanija bila na podlagi sporazuma, ki je bil sklenjen v zavezniški nadzorstveni komisiji, popolnoma upravičena zahtevati objasnila. Tako je bil baje predvsem tudi sovjetski član nadzorstvene komisije, general Sviridov, znatno udeležen pri dogodkih na Madžarskem.
Na neko vprašanje v britanski Spodnji zbornici je državni tajnik v zunanjem ministrstvu Mayhew izjavil, da zahteva britanska vlada slej ko prej nadaljnje infor-cije b dejanskih dogodkih na Madžarskem. Izjavo v moskovskem radiu London nika-
kor ne smatra za dokončen odgovor. Čeprav niso sklenili, katere korake je treba podvzeti, izjavljajo v Londonu, da »položaj ne more ostati takšen, kakršen jtf sedaj.«
Britanski poslanik v Moskvi Peterson pred objavo moskovske izjave v radiu ni imel drugega sestanka s sovjetskim zunanjim ministrom Molotovom, kakor je to bila javila neka ameriška poročevalska agencija.
MADŽARSKA PRIPRAVLJENA,
DA STAVI NA RAZPOLAGO PODLAGE ZA POJASNILO DOGODKOV
Kakor poročajo madžarski politični krogi, bodo izključili nadaljnjih sedem odposlancev stranke malih kmetov iz stranke in sicer v okviru mer, da izčistijo desno krilo stranke.
Socialistični minister za pravosodje Istvan Riesz je v ponedeljek v neki izjavi dejal, da bo Madžarska, če to želijo velesile, rada stavila, na razpolago material glede udeležbe Nagy-ja, Kovacs-a in Bele Vargas-a pri zaroti preiskovalni komisiji Organizacije združenih narodov. Nadalje je izjavil, da bi Združene države, če bi vedele za dejanski položaj, izgnale Ferencz Nagy-ja in bivšega madžarskega poslanika Tiborja Ekharta.
Po zemeljski obli j
BOLGARIJA
Bolgarski zunanji minister Georgijev je v četrtek izročil britanskemu diplomatskemu zasto-pniku Sterndalu Bennettu odgovor na neko britansko noto, v kateri je Velika Britanija zahtevala pojasnilo, zakaj ne bi smeli izhajati bolgarski opozicionalni listi. Zunanji minister je izjavil, da bolgarska vlada ne ovira izhajanja opozicionalnih listov. List »Svoboden narod« je bil 29. aprila prepovedan že en mesec zato, ker ni objavil člankov o oddaji živil. Če od tega časa ni več izhajal, ni to ovira s strani vlade. Kakor pravi bolgarska nota v odgovoru, je vzrok v spontani odklonitvi tiskarjev, da bi delali za liste »Svoboden narod« in »Narodno zemedelsko zname« tako dolgo, dokler ti napadajo delavcem svete stvari. Zunanji minister je tudi izjavil, da je vlada kljub zasebnemu značaju spora delavcem rekla, naj se držijo potrebnih meja. Končno je bilo ugotovljeno, da ustavitev opozicionalnih listov ni bil noben odlok vlade, ampak je ta bila v soglasju z zakonom od aprila 1946.
JUGOSLAVIJA
Jugoslovanski zunanji minister je po stalnem delegatu pri OZN Jožefu Vilfanu obvestil tajnika OZN o incidentu, ki se je dogodil 13. junija ob Dojranskem jezeru, ko sta dve grški letali pri streljanju na jugoslovansko ozemlje ubili poveljnika ob-mejmh straž ter ranili 1 vojaka in 1 telefonista. Jugoslovanska vlada je zaprosila Trigve Lyeja, naj zadevo izroči Varnostnemu svetu in naj zahteva takojšnjo preiskavo.
14. junija je v Zagreb prispela skupina 180 Jugoslovanov, ki se vračajo iz raznih taborišč na zahodnih področjih Nemčije.
FRANCIJA
Tekom železničarske stavke je bilo razširjeno mnenje, da bo Ramadier prisiljen pritegniti v vlado tudi komuniste. Do tega sicer ni prišlo, toda opaziti je, da je med najvažnejšimi strankami, ki bodo tudi v bodoče odločale o usodi Francije, nastalo zatišje. Vsaka od njih hoče napraviti iz zadnje preizkušnje svoje zaključke za bodočnost, preudariti svoje bodoče zadržanje in se zlasti pripraviti za bodoče občinske volitve, ki bodo oktobra meseca.
Tako je sklicala komunistična stranka za konec junija na posvetovanje vse svoje
krajevne delegate in kmalu nato se bo vršil kongres stranke v Strassburgu. Istotako pripravljajo socialisti kongres za mesec avgust in pričakuje se, da bo verjetno prišlo med socialističnim levim in desnim krilom do nesoglasij, ki bi mogla povzročiti težkoče celo Ramadieru, ki izhaja iz njihovih vrst. Istotako se pripravlja za kongi-es stranka MRP — to je francoskih demokristjanov.
Kakor že znano, se vrši trenutno stavka nameščencev javnih uradov. Toda njen pomen niti daleč ne dosega pomena zadnjega železničarskega spora. Pri tej priliki francosko časopisje s posebnim poudarkom osvetljuje koristni nastop franc, sindikatov, ki imajo za dosego sporazuma med vlado in železničarji ter za obnovitev dela največje zasluge.
Medtem sta imela Ramadier in Jouhaux kot zastopnik splošnega udruženja dela razgovor glede mezd in cen. Vsi zastopajo stališče, da je treba zaščititi francoski frank pred grožnjo morebitne inflacije.
Udruženje uradnikov je sporočilo, da bodo bančni uradniki pričeli stavkati z dnem 19. junija. V Alžiru se je raztegnila stavka na delavstvo, zaposleno v raiineri-jah sladkorja.
NEMČIJA
Kakor poroča AFP iz Berlina, je povzročila odredba ruskih zasedbenih oblasti, po kateri bi se morali prijaviti vsi pripadniki nekdanjih nemških oboroženih sil, množičen beg. Tako je zaradi tega v zadnjih dneh pribežalo v ameriški zasedbeni pas na Bavarsko okrog 2000 ljudi. Po nekem poročilu nemške obveščevalne agencije so francoske zasedbene oblasti izselile 1500 oseb iz Saarskegä področja. Kot vzrok so navedli, da te osebe predstavljajo nevarnost za javno varnost in za zasedbene oblasti. Šele intervencija nemških uradov je preprečila, da niso izselili še nadaljnih 500 oseb.
Dr. Friedrich, min. predsednik Saksonske, je v Dresdenu v starosti 55 let umrl.
ROMUNIJA
Juliu Maniu, predsednik romunske narodne kmečke stranke in Konstantin Pe-trescu, vodja neodvisne socialistične stranke, obe opozicijski stranki, äta se zavzela za razširitev Trumanove doktrine za gospodarsko pomoč celi Evropi. Maniu je mnenja, da je Trumanova doktrina edino
modalno in duhovno sredstvo, ki lahko
✓
zagotovi svetovni mir. Nadalje je dejal, da je ameriška pomoč Grčiji in Turčiji potrebna, da se ustali mir v Evropi. V jugovzhodni Evropi so narodi radi vojne izčrpani in trpijo radi posledic vojne. Vsled tega je razširitev ameriške pomoči na ostalo jugovzhodno Evropo nujno potrebna. To pomoč pa se mora, kakor je dejal Maniu, dati demokratičnim vladam in ne diktatoričnim, katere so deželam vsilili iz inozemstva. V Romuniji gospodari vlada, katero so postavili proti volji naroda in ni demokratična. Njena takojšnja odstranitev je vsled tega najvažnejši predpogoj za gospodarsko obnovo in neodvisnost Romunije.
ITALIJA
Italijanska narodna skupščina je z večino od 73 glasov dala novi de Gasperijevi vladi jasno zaupnico proti komunistični in drugim levičarskim strankam, ki so hotele z neko obtožbo radi poneverb živil proti enemu ministru strmoglaviti celo vlado.
Vodja italijanske socialistične stranke Nenni je grajal sklep ustavodajne skupšii-ne, ki hoče podaljšati rok svojega delovanja do konca leta, s čimer bi se zavlekle splošne volitve. Nenni je izjavil, da nobena poedina stranka nima pravice, da vlada sama, predno niso izvedene volitve in pozval ministrskega predsednika de Gasperija ter njegovo krščansko demokratično stranko, da sestavi ljudsko vlado.
Stroške za prehrano Nemčije v obeh vzhodnih področjih v prvih petih mesecih letošnjega leta cenijo na 180 milijonov dolarjev.
*
Bivši madžarski ministrski predsednik Nagy je pred časnikarji izjavil, da je prišel v Združene države, da bi se zavzel za madžarski narod.
*
Češkoslovaški minister za prosveto, Jaroslav Stravansky, je prispel v London, kjer bo podpisal kulturni sporazum z Veliko Britanijo.
*
Pri zasedanju komisije za avstrijsko pogodbo na Dunaju niso dosegli še nobenega uspeha.
*
Britanski visoki komisar v Avstriji, generalni poročnik Sir James S. Steele je bil odlikovan s francoskim redom častne legije in vojnim križcem (Croix de guerre).
LJUDSKI OBIČAJI O KRESU
Sveti Janez Krstnik — 24. junija
Eno napriljubljenejših in najsplošnejših lovenskih imen je Janez. V pretežni večini imajo naši Janezi svoj god na Šentjan-ževo ali Ivanje, na praznik sv. Janeza Krstnika, ,24. junija, ko se obhaja njegovo rojstvo. Ko je namreč rimska Cerkev praznik Kristusovega rojstva ustalila na dan 25. decembra, t. i. na rimski praznik Nezmaglji-vega sonca (Soliš Invicti), ki prav takrat začne zopet rasti, je spričo evangeljskega angelovega sporočila ob Marijinem oznanjenju, da je tudi Marijina teta Elizabeta že šest mesecev noseča, povsem naravno praznik rojstva Janeza Krstnika postavila za šest mesecev pred praznik Jezusovega rojstva. Prav takrat, okrog 24. ali 25. junija, pa tudi v naravi sonce doseže (prav za prav že preseže) najvišji vrh in je bilo ob tem času pri vseh narodih nekoč v navadi izredno slovesno praznovanje sonca, tega najmočnejšega pospeševatelja vsega življenja. Sonce, čudovito nebesno znamenje, je mnogo narodov celo pobožilo in ni čuda, da se je o kresu tudi pri nas ohranilo dokaj vsevrstnih običajev in vraž, ki jih je sv. Cerkev le deloma mogla s praznikom sv. Janeza Krstnika pokristjaniti. Res so bili naši predkrščanski predniki, kot priča mnogo narodnih pesmi in pravljic, veren narod in so izza vesoljnega potopa ohranili čist nazor o enem najvišjem Bogu, Stvarniku in Daritelju, »Daždž-Bogu«, kot so ga sami imenovali, vendar so v teku stoletij pod vplivom tujih kultur in verstev tudi naši dedje več ali manj »zamenili božjo resnico z lažjo in so častili ter molili rajši stvari ko Stvarnika«. Kljub nekakšnemu poboženju nebesnih znamenj in letnih časov se pri njih vera v enega edinega najvišjega Boga, kot pričajo nova dognanja, le ni zabrisala.
S praznikom sv. Janeza Krstnika, ki velja Slovencem za zavetnika zoper blisk in točo, je sv. Cerkvi uspelo, da so dobile nekatere kresne, nekoč poganske šege in vere krščansko vsebino in krščanski značaj. Sv. Janez Krstnik se je Slovencem silno priljubil, za sv, Miklavžem, pri nas najbolj ljud-
skim svetnikom, s 193 cerkvami, je sv. Janez Krstnik prvi. Posvečenih mu je 162 cerkva in podružnic. Njegov god praznuje naše ljudstvo na mnogotere načine. Vsak kraj ima kaj svojskega, kakor je pač že v poganskih časih imel svoje posebnosti.
ŠENTJANŽEVO NA KOROŠKEM V Zilji dan pred kresom natrgajo po travnikih raznih cvetic, zlasti kresnic, ki so v sredi rumene, ob strani pa obrobljene z belimi peresci in od vseh rož najbolj podobne soncu. Z njimi posejejo »jispo« (izbo) in vežo ter ju tako nastlani puste do drugega dne. Tudi v duri vtaknejo toliko kresnic, kolikor je ljudi v hiši. Še iz poganskih časov se je ohranila vera, da tisti, katerega cvetlica čez noč najbolj po-vene, najprej umrje. Toda te vere ne jemljejo resno. Že pred sto leti je zapisal Matija Majar Ziljski, da Slovenci niso praznoverni. »Za to so,« pravi, »preveč pametni in te šege (o kresu) izvršujejo bolj za kratek čas kakor iz praznoverja!« Poleg kresnic zatikajo za kres v Zilji v okna in vrata tudi cvetje bele praproti, medtem ko za druge praznike devajo pred duri in okna le lipove, brezove ali trepetlikove vejice. Praprotno cvetje pustijo na oknih in vratih vse leto, dokler samo ne odpade. Nekoč je bilo to varovalno sredstvo zoper zle duhove. Danes del teh posušenih rož tako v Zilji kot tudi v Podjuni, n. pr. v Št. Vidu, Kapli in na Beli, ohranijo in ob hudi uri mečejo na ogenj. V Podjuni si za kres trgajo tudi oslad, lomijo leščevje, tudi hrastove vejice, najrajši pa vežejo v šopke kresnice, kaduljo, orlice, žavbelj in praprot. Te šopke zatikajo za late na hiši in gospodarskih prostorih zoper ogenj in strelo. Leskove šibe je treba pozatakniti na vrata, hišna in hlevska, ih to še pred sončnim vzhodom, da huda ura ne bo imela moči in ne bo živina obolela. Tudi divji pelin trgajo v Labodski in Dravski dolini in ga mečejo v ogenj. V Slovenskem Plaj-bergu si iz srebotja pletejo vence in jih obešajo zunaj na hišna vrata, da bi nobena
hinavščina ne mogla noter. Pravijo, da edino to zadržuje tudi »gorskega moža«. V Št. liju ob Dravi gredo na kresni večer vaški otroci na bližnje ledine, kjer si izbere vsak toliko kresnic, kolikor je v družini ali rodovini ljudi. Ob izbranih rožicah pozorno čakajo glasu, ko zvon oznani »večno luč«. Brž ko zvon prvikrat udari, si utrgajo izbrane cvetice in zdirjajo z njimi domov, kajti še med večernim zvonjenjem morajo biti pod streho. Razstavijo jih po mreži pred oknom, za vsakega družinskega uda po eno. Drugo jutro jih gredo še pred sončnim vzhodom pogledat. Pravijo, da bo tisti, kateremu cvetlica ovene, najprej umrl. V Slovenskem Plajbergu si vsak ud družine sam položi na okno na suho desko po eno kresnico. Čigar kresnica je zjutraj najbolj »vedla« (ovela), tisti bo moral najprej na oni svet. Isto vero imajo tudi v Železni Kapli.
Poleg krasitve domov je na Koroškem druga važna prvina kresnega večera — kres. Že pred sto leti je Matija Majar Ziljski dejal, da je bil kres nekoč pri Slovencih »eden od največjih praznikov k če-sti ‘sonca« ... Že takrat so dobro vedeli, da je bil kres od nekdaj sem nekak bogoslužni ogenj. Kres je razširjen od Indije pa do Atlantskega oceana ia znan pri vseh indoevropskih narodih. Nekdanji človek je bil v strahu, bo li sonce, ki v juniju doseže svoj višek, obdržalo svojo moč in svetlobo. Hotel ga je izpodbuditi k nadaljnjemu dajanju luči in toplote, in to toliko bolj, ker si ga je predstavljal kot poosebljeno bitje ali celo kot božanstvo. Ob njegovem višku so mu v sivi davnini prirejali svete obrede, naredili so mu sveti, zasilni ogenj, ki naj bi sonce držal v teku. Od novega, čistega zemeljskega ognja naj bi tudi nebeški ogenj sonca dobil novo moč luči in toplote. Saj je od tega odvisno vse uspevanje rastlinstva in ves kmetov pridelek. Ob ognju, ki so si v njem predstavljali nekako utelešeno sonce, so tudi plesali v kolu, da bi sonce, ki v svojem teku nekako hoče obstati, zopet pognali v tek. V Zilji si že več
Drobne novice
Po poročilih ankarskega radia bodo edi-nice britanskega ladjevja obiskale v ponedeljek 21. junija Istambul. Eskadra bo sestavljena iz ene križarke, dveh letalonosilk in dveh rušilcev, in se bo zadržala v Istambulu nekaj dni.
*
Moskovski radio je objavil poročilo nekega dopisnika Tassa, po katerem naj bi Velika Britanija dobila od UNRRE več, kakor pa ji gre. Poročilo pravi, da je Velika Britanija dobila petkrat večjo podporo kot Ukrajina, Bela Rusija, Poljska, Jugoslavija in Albanija. Poročila iz Londona pa pravijo, da Velika Britanija sploh ne dobiva podpore od UNRRE.
*
Bivši ameriški podpredsednik Wallace je zahteval od predsednika Trumana in zunanjega ministra Marshalla ,naj povabita generalisima Stalina in Molotova na konferenco v Berlin. Na konferenci naj skušajo doseči sporazum glede Avstrije in Nemčije.
*
Po neki izjavi ameriškega vojnega ministrstva bodo dobila vsa vojaška poveljstva v Združenih državah in Prekomorju politično poučne spise, v katerih opozarjajo vojake pred nevarnostmi komunizma. Spisi bodo služili kot podlaga za pouk čet v vseh deželah. Med drugim se glasi, da podpirajo komunisti v Združenih državah in povsod Sovjetsko zvezo in mrzijo ameriško armado, ki brani ustavo proti vsem sovražnikom in predstavlja dragoceno zaščito proti vsem poizkusom za odstranitev vlade. *
Po nekem poročilu radia Moskva so razrešili ministra za lesno industrijo njegove dolžnosti in mu poverili druge naloge. Njegov naslednik je Bovin.
*
Palestinski odbor Združenih narodov sc je 16. junija sestal v Jeruzalemu k prvi seji, da obravnava vprašanje delovnega sporeda. Ob tej priliki so stopili Arabe cele Palestine na povelje visokega sveta palestinskih Arabcev v enodnevno stavko.
* *
Avstrijski notranji minister je pred ministrskim svetom poročal, da se nadaljuje dotok beguncev iz Vzhoda v Gradiščansko. Zunanji minister dr. Gruber je s tem v zvezi dejal, da na avstrijsko noto Bolgariji, Madžarski, Jugoslaviji in Romuniji v tej zadevi še ni odgovora.
dni prej na pösebnem kresišču, strnišču ali prosišču, — proso in kaša sta simbol rodovitnosti — navadno na kakem holmu ali hribu znašajo grmado drv. Na Bmci vsa-de na kresišču več metrov dolg drog, ki je na vrhu okrašen s cvetjem in svilenimi trakovi, okrog njega pa napravijo iz dračja veliko kresno grmado. V Rožu zažgo to grmado že ob prvem mraku. Kres mora ponekod zažgati nedolžna deklica. Na Koroškem je svoje dni, preden so kres zažgali, krožil prej iz roke v roko vrč šentjanže-vega žegnanega vina. Kresa se na Kor o-š k e m udeleži oče gospodar, predvsem pa seveda mladina, fantje in tudi dekleta. Kres napovedo in zažgo tako, da v sredo kupa zasade dolg drog, obdan s škopniki slame; ko to dogori, se užge kres. V Rožu so svoje dni netili kresove dekleta zase in fantje zase, vsakteri na svojem hribu, vendar tako, da so drug drugega kres videli. Dekleta so pri svojem kresu silno lepo prepevala, si podajala, roke in v kolu okoli kresa skakljaje rajala. Fantje pa so na drugem hribu pevaje odgovarjali.
V	Zilji mora pastir z bičem močno pokati. Tudi skakati je treba čez kres, da bo večji lan.
V	Rožu so svoje dni peli pri kresu posebno kresno pesem, v kateri se opisuje zaroka sončnega sina — junaka z neko si-rotico, ki je plesala okoli kresa. Tudi v spodnji Žili je ohranjen ostanek zanimive kresne pesmi o soncu, ki priča, da je bil nekoč kres v čast soncu.
V	neki drugi koroški pesmi, ki je znana tudi po vsej Sloveniji, seveda v raznih inačicah, pa na spodbujanje.
»Oj sijaj, sijaj sonce, oj sonce rumeno«
to nebeško znamenje odgovarja:
»Kako bom sijalo, sim zmiram žalostno.
Prav ta dvogovor ali pogovor med kresovale! in soncem, to poosebljanje sonca nam priča, da so imeli naši predniki sonce za nekako nižjevrstno božanstvo ali vsaj za posebnega nebeškega junaka. To nam potrjuje tudi rožanska pesem, ki opisuje izredno zaroko, zaroko samega sončnega sina s preprosto sirotico. Ta sončni junak, ali nemara tudi sončno -božanstvo, je bilo dobrotno bitje. V krščanski dobi je pri kresu kmalu zamenila pogansko božanstvo
ali nebeškega junaka krščanska blagovest. Tako n. pr. pri Sv. Štefanu v Zilji med kresom pojo:
»Kries le gori, kries le gori na sredi morja siunoga,
Ko kresu hodijo dcčle tri, liepo pojo kriesujejo.
Ko kriesu hodi oj Marija na roči nosi oj Jezusa! ■
,JSprelubi Jezus smileni...«
To^Sfesem, v kateri se poleg treh dečel, ki pri kresu lepo pojo, kresujejo, omenja tudi Marija z Jezusom na roki, moremo razumeti le, če upoštevamo, da so bile na Koroškem, kot pripovedujejo v Rožu, posebne kresnice, ki so po gričih kresovale kar po več tednov in silno lepo prepevale, tako lepo, da je celo kraljevič v deveti državi čul njih glas. Še danes je v Rožu rek, da je troje petje najlepše: glas žegnanih zvonov, glas drobnih ptic in glas čistih devic. V Rožu tudi pravijo, da sp bile tedaj, ko se je tako kresovalo, dobre letine, da je izpod neba padal celo neki »plimb«, to je seme, ki so ga plevice že velikokrat dobile. Tudi pripovedujejo v Rožu, da so te deklice kresnice pele v čast »svetnikov, kateri se imenujejo kresniki«, z drugo besedo, po tem sporočilu je čisto jasno, da so na Koroškem nekdaj v kresni dobi, k o zori žito, ponoči prepevale posebne »svečenice«, »čiste device«, ki so s svojim milim petjem motile ali mečile »svetnike«, duhove »kresnike«, da niso utegnili škodovati polju ali da so tudi sicer opustili škodo, ki bi jo lahko naredili polju in posevkom. — Kajpak je bila v krščanski dobi, ko so kresnice pevke na Koroškem še dolgo, tudi v novi vek ostale, poleg njih najmogočnejša varuhinja polja — Marija z Jezusom. Ali so na Koroškem pri kresu peli tudi kake druge pesmi, ni'znano..
Pred sto leti so imeli na Koroškem, zla-t sti v Zilji, in imajo deloma še danes pri kresu posebno igro, ki je deloma nabožna, deloma zabavna, namreč »metanje šib«. »Šibe« so tam, kot nam poroča Matija Ma-jar Ziljski, četverooglate iveri iz bukovega lesa, dva palca dolge in dva široke, na. sredi pa imajo jamico (luknjico). Tudi okrogle ploščice iz smrekovega ali bukovega lesa so v navadi. Tako »šibo« nataknejo na palico in jo podržijo v kres (ogenj), da se dobro yžge. Ne daleč stran od ognja imajo kvišku postavljeno desko, bolj položno, kakor če bi dolgo klop postavil na noge. Ko »šiba« v kresu zagori, jo vzamejo iz ognja in gredo z njo, vihteč jo navpično v krogu, da iskre lete na vse strani, drug za drugim k deskij jo polože nanjo, pri tem pai glasno kličejo, komu .na . čast ali zdravje bo ta ali oni vrgel šibo. Vsakdo noloži'palico ha desko tako visoko, da gleda šiba precej preko nje. Nato z, levico palico snodaj trdno tišči k deski, z desnico pa palico zgoraj potegne k sebi in jo nato urno izpusti, da udari nazaj na desko. Medtem seveda »šiba« s palice v velikem žarečem loku odleti po zraku dol po hribu in travniku. Više ko »šiba« leti, tem lepši lok napravi. In tako mečejo te »šibe« drug za drugim. Vsako »šibo« pospremijo s posebnim rekom. V sivi davnini je bil s tem metanjem »šib«, sodijo nekateri, menda združen tudi namen kresovanja. S temi žarečimi šibami so baje hoteli na videz za-
stalo sončno kolo (sonce), ki v tem času doseže najvišji vrh, zopet pognati v tek. Tako, n. pr. še danes v severnem delu Koroške pravijo, nekako takole:
»Hoo, šibica, šajbica,
da bi šibica, šajbica dobro šla.«
Želijo, da bi povzročila dober začetek in dober konec. Prvo »šibo« zažene po navadi hišni gospodar, posestnik kresisea, in sicer v čast svetniku domače cerkve ali v čast sv. Janezu Krstniku. Nn Brnci jo zažene takqle:
»Šiba, šajba, let, let, v čast svetemu Šentjanž prlet!«
Na Višarjah vržejo prvo »šibo« v čast Mariji Devici. Kjer kurijo kres še pred Petrovim, 28. junija, je prva »šiba« vedno posvečena svetemu Petru. Za hišnim posestnikom se vrstijo drugi. Vsak mladenič zažene eno šibo v čast svoji izvoljenki ali kaki drugi osebi, želeč, da bi prinesla srečo tistemu, kateremu v čast je vržena. Öe kdo vrže šibo v čast svojemu prijatelju, potem po navadi omeni tudi njegovo izvoljenko, n. pr.:
»Šiba, šiba tota pojde
na zdravje Hribarjevemi Mihalu in
Županovi Miciki!«
Slede tudi šibe z reki, ki razodevajo vse skrivne in smešne dogodke različnih ljudi v preteklem letu, predvsem zadeve »prijateljstva«. Ob tej priložnosti se fant zma-ščuje nad dekletom, ki ga je odbila, ali nad fantom, ki mu , jo je prevzel. Tako v Zilji v takem primeru pospremi fant šibo s temile besedami: '
»Totla šiba gre za to in to Mojco,
da se njebe vačva po vseh stogah--------
šib, šajb — šabot.«
Ali:
»Totla šiba gre za to in to Mojco, da njebe letava za tem in tem fantom —.«
Fantu, ki mu je prevzel dekle, prevarani fant v velikovški okolici zagode, naj »Franci le še dolgo na Miciko čaka«.
Seveda fantje dekletom, ki malo stran kje v gozdu ali sirku skrite prisluškujejo, tudi ponagajajo. Tako povedo,.s kom se bo katera poročila itd.
Matija Majar Ziljski pripominja, da se sicer dostavi marsikaj smešnega, pa nikoli nič nespodobnega.
Pri metanju šib je veliko zabave in smeha. Tu se odkrivajo dobre in slabe lastnosti tega in onega, te in one. Pri metanju šib je treba tudi spretnosti. Če leti šiba lepo in napravi pravi lok, potem je prav in je šiba'res tistega, katereimi je bila poslana, če pa slabo, je met za nič in je samo za »pod klop«. Ge šiba noče zleteti s palice, potem je to, pravijo, slabo znamenje. Metalec bo moral še dolgo čakati na poroko. Kajpak je ob tem veliko smeha; Tudi smer, v katero se šiba obrne, je važna. Tjale se morata fant in dekle obrniti po svojega življenjskega druga. Če se šiba med metom zdrobi, pomeni po stari veri to nesrečo za tistega, ki je vrgel šibo.
Sploh je še med ljudstvom veliko ostankov nekdanje praznovernosti! Tako pravijo v Zilji, da si je pri kresu treba dobro hrbet pregreti, ker to prežene skrnino. Za dobro žetev so v. kres metali cvetne vence.
Da si ohranijo dober vid, mečejo v ogenj marsikje na Spodnjem Koroškem divji pelin in ostrozhik, skozi katerega prej gledajo v plamen. Marsikje ženejo preko dogorelega kresa tudi živino. Po starem iz-' ročilu varuje kresna žerjavica pred boleznijo in nesrečo. Pepel in ostanki lesa odvračajo od polja točo. od hiše strelo, od vrtov mrčes in prav tako varuiejo pred boleznim.:, z,k sli očesnimi in sončarico. Glav-nje, ogorke od kresa, poneso v Zilji domov in vtaknejo v kapusišče, ker to prežene go-senide. Matija Majar Ziljski pripominja, da, pri ljudeh to ni prazna vera, se pravi, da delajo to samo iz navade ali pa iz izkustva, češ da cglje gosenicam smrdi in zato ne pridejo blizu. Pa ne samo ogorke od kresa, tudi ostanke žarečih palic, ki so jih svoj-čas rabili pri potakanju ognjenega kolesa, so nekoč nosili domov kot varnostno sredstvo za hišo in pelje. Na Srednjem Koroškem so namreč še sredi prejšnjega stoletja fantie na kresni večer kotalili no travnikih kolo, ki je, opletemo s predivom in r ' im dračjem, gorelo z velikim plamenom. Seveda so imeli skozi kolo potegnjeno os. Po navadi so na enem koncu držali fantje, na drugem na dekleta in se kajpak za kolo tudi trgali in se opletali s plamenečimi palicami. katerih ostanke so potem ponesli domov. Tudi to kotaljenje žarečega kolesa je bilo nedvomno nekoč soncu v čast. S tem so na videz zastalo sonce hoteli zopet pognati v tek. V Beljaku je bila še pred desetletji navada, da so kresove sežigali tudi na vodi — Dravi. Razne zaboje, sode in slamnike so napolnili s skobiinnci in smelo in spustili po deroči, reki. Čudovit je bil pogled na to v kresni noči.
Kresna noč je tudi polna skrivnosti. Pq domnevi naših prednikov se je to noč mogoče narediti nevidnega in zvedeti za usodo. Zlasti mladi svet je stikal po gozdu za praprotjo in si jo deval v čevelj. Praprotno seme, so dejali, naredi človeka nevidnega. Seme je treba nabrati od bele praproti. Ob sončnem vzhodu ga je treba ujeti v belo rutico, ki jo je snrela sedemletna t. j. nedolžna deklica. Predvsem ovčjo čredo so želeli narediti nevidno pred strašnim volkom. Bajali so, da je treba nabrati drobne praproti in jo nastlati po staji. Vsako jagnje, ki se nanjo uleže, je treba s praprotjo drgniti in še tri dni mora jagnje na njej ležati. Toda kakor je razvidno iz težkih pogojev, so o tem le govorili in so kvečjemu kaki pastirji poskušali take čarovnije.
Tudi mladino so starejši radi dražili glede njene bodočnosti. Svetovali so ji, naj gre v kresni noči na kopice sena in tam »vleče na uho«, kaj bo z njo. Takrat je namreč prav košnja, in med. senom je večkrat tudi »čudežna« praprot. Mnogo »nasvetov« so imeli zlasti za poroke željna in zvedava dekleta. Taki nasveti so bili, da je treba praprotno seme dati v čevelj; v drvarnici, kot se glasi poročilo iz Zilje, hitro nabrati »brieeljnov« (polen) in jih prešteti, se li njih število konča »na par«, potem bo poroka; iti v vodo gledat, se li v vodni gladini ne odraža kak »obraz«; med večernim zvonjenjem, tako poročajo za Rož in Ziljo, vreči na drevo, grm ali nizi:o streho venec rož in paziti, da že prvič gori ostane, sicer se poroka zavleče za toliko
let, kolikorkrat dol zdrkne; med večernim zvonjenjem se umiti v tekoči vodi ali v studencu in neobrisan molče dom.ov priteči, potem da se v sanjah že prikaze »pravi«; uleči se v zelnik ali v cvetoč lan, so svetovali v Lobniku pri Železni Kapji, in se v njem trikrat povaljati in tretjič^ seči pod glavo in izpuliti šop lanu, zakaj če bo število bilk na par. bo še do leta gostija; sobo pomesti med večernim zvonjenjem in na mizo hleb kruha in nos dati itd. Zlasti običajen je bil nasvet tako v Rožu k~t v Podjuni, da je treba iti med večernim zvonjenjem cvetoč bezeg trest ali vsaj nanj trkafi in govoriti:
»Bez beza, daj moža, kar ena stara, kar ena mlada, koj ena srednjega.«
Kako norčavo dekle je. morda tudi še do poslednjih časov segalo kje po tem ali onem čaru, toda gotovo s strahom in skrivaj, da bi se ji pametni ljudje ne smejali. Verjetno so pa bile v starih poganskih časih te stvari zelo žive. Nekateri narodo-pisci skušajo te običaje, zlasti nagovor bezga, tako razlagati, kakor da so naši predkrščanski predniki verovali v posebne čarodejne duhove, ki naj bi mladim ljudem poskrbeli življenjskih drugov. V bezgu, ki je res od cveta, listja in sadu pa do skorje in korenine koristen in zdravilen, naj bi baje bival poseben plodonosen, človeku prijazen mogočen duh, ki da je ženina željni nevesti mogel poiskati pravšnega moža. Morda je bilo res pri naših poganskih dedih kaj take vere!
Zvedavosti v čudoviti kresni noči pa ni podlegla sama rtiladina, marveč tudi odrasli svet. Verjetno so nekoč prav zares »ve-deževali«, ugibali svojo usodo iz raznoterih' oblik, ki so nastale, ko so v kozarec vode vlivali vreli svinec ali vtrli jajce. Na razne vesele in žalostne dogodke so sklepali tudi iz metanja čevlja brezpetnika.* Srečo ali nesrečo so si skušali v prihodnjem letu ugotoviti po dveh čebulnih stebelcih, ki so ju zvečer enako prirezali, zjutraj pa šli gledat, katero je bolj zraslo, ali »srečno« ali »nesrečno«. Zelo rade so na Spodnjem Koroškem gospodinje na kresni večer narezale tri kupčke česna, enega za veselje, drugega za žalost, tretjega za zasmehovanje ,vse tri v enaki višini, in si dobro zapomnile, v kakšen namen je bil narezan vsak kup. Skrbno so opazovale, kako rastejo posamezni kupčki, kateri drugega prehiteva in česa bo v prihodnjem letu največ: veselja, žalosti ali zasmehovanja. Najbolj so se bale zasmehovanja, zakaj to gre križem svet, Čez sedem let pa pride spet nazaj v krilo sest.
V skrivnostni kresni noči je moči razumeti tudi govor živali, pravijo na Koroškem. Seve je to dano le tistemu, ki v čevlju nevedoma nosi praprotno seme, trdijo po starih sporočilih. Nekoč so to noč hodili ali vsaj svetovali iti na križpotje, če je kdo želel denarja. Vendar je bil denar »vražji« in zato verni ljudje niso tvegali takih pustolovščin.
Na kresni dan na Koroškem »strojijo«, tedaj težaško delo in tudi nekatera druga dela počivajo.
vhi/dš/a
13.
Posebno skrb je posvetil šolstvu. in je zato postal leta 1844 tudi višji šolski nadzornik (za vse šole lavantinske škofije). Kot tak je postal oče in voditelj vsega vzhodnoštajerskega šolstva. Na izrečno priporočilo škofa Kuntara je dobil opatsko mesto v Celju. Ko je pa škof kmalu nato umrl, se je uresničila želja premnogih vernikov:
Slomšek je bil leta 1846 posvečen za škofa.
Med največje zasluge, ki si jih je pridobil Slomšek kot škof in ki so velikega pomena za razvoj slovenstva na Koroškem in štn-io-ube je	-
tinske škofije iz Št. Andraža v Maribor leta 1859 leta. Tako je dobila severna Slovenija slovenske duhovnike in učitelje ter se je mogla uspešno ustavljati germanizaciji.
Če pregledujemo Slomškovo književno delovanje, vidimo, da je pričel najprej bot vesel pesnik ter dospel z mladinskim in nabožnim pisateljevanjem do poučnega pisatelja v svojih zadnjih letih. S svojim delovanjem je zbližal Slovence s Štajerske z onimi na Kranjskem in Koroškem. Od njegovih pesmi je mnogo ponarodelih, kot n. pr. že omenjena »En hribček bom kupil« , ter »Glejte že sonce zahaja«. Izdal je pravljice in mnogo poučnih spisov za mladino, več molitvenikov, pesmaric ter prevedel nekaj del nemškega mladinskega pisatelja Schmida.
Leta 1845. je vložil prošnjo za ustanovitev »Slovenske matice«, ki bi naj izdajala in zalagala knjige za Slovence. Ustanovitev ni bila odobrena, zato še je odločil za izdajo zbornika, ki bi izhajal vsako leto in prinašal različne poučne in zabavne spise, primerne šoli in domu Ta sklep je izvršil še isto leto, zbral gradivo in največ Sam napisal in za novo leto 1846. izdal prvi letnik »Drobtinic«, ki so celo vrsto let opravljale med Slovenci na severu isto delo kot na Kranjskem »Novice«. Svoje misli za ustanovitev družbe za izdajanje slovenskih knjig je uresničil že leta • 185.?.. ko je z Andre 'om Einspilerjem in Janežičem ustanovil »Mohorjevo družbo«.
Slomšek je zelo ljubil petje. S profesorjem Ahacljem je že leta 1833 izdal »Pesme po Koroškim ino Štajerskim znane« z notami. Leta 1852. je izšla njegova »Šola veselega petja«.
VI.
Leto 1848. je slovenski zgodovini eden najvažnejših mejnikov. Ko je 13. marca 1848. izbruhnila na Dunaju revolucija proti Metternichovi diktaturi, je cesar Ferdinand odpravil cenzuro in izdal ustavo, ki je jamčila vsem narodom enakopravnost v narodnostnem in jezikovnem oziru. Slovenci smo v tem času vsaj za nekaj časa dobili politično in kulturno svobodo. V 'tej dobi so slovenski zastopniki tudi prvič jasno in odločno zahtevali uresničitev naše nacionalne težnje po Združeni Sloveniji. Žal je niso dosegli, ker je manjkalo priprave in sloge med političnimi strankami. Vendar so dosegli, da je prišla slovenščina v urade in šole. Nastala pa je nova težava. Za uvedbo slovenskega pouka je primanjkovalo slovenskih knjig in ni čuda, da zaradi tega niso mogli danih ugodnosti dovolj izkoristiti.
V tej dobi je zajel Slovenijo val narodnostnega prebujenja. V Ljubljani so osnovali »Slovensko društvo«, ki je izdajalo knjige, brošure in letake, prirejalo predavanja in seznanjalo Slovence s sodobnimi vprašanji. Pod okriljem tega društva so ustanovili tudi odbor slovenskega gledališča, ki je prirejal igre in koncerte.'Podobna društva so ustanavljali tudi drugod po Sloveniji. V Trstu so ustanovili »Slovensko društvo«, v Gorici »Slavjansko bralno društvo«, podobno tudi na Koroškem in Štajerskem. Najbolj so ljudstvo razgibali s tabori, mogočnimi zborovanji na prostem, kjer so priznani govorniki razlagali politične, gospodarske in kulturne probleme naroda. V tej dobi sta se oblikovali na Slovenskem dve politični stranki, ki sta tudi v literaturi pustili močne sledove: katoliška in liberalna.
vr
Kot drugod po Evropi, je prišlo tudi pri nas do ostrega preloma med starejšim in mlajšim rodom (Staroslo-venci in Mladoslovenci). Mladoslovenci so sprejemali liberalistično miselnost, ki se je takrat šHla po Evropi, Staroslovenci pa so se proti njej sklicevali na tisočletno
kulturo in tradicijo katoličanstva pri Slovencih. To svojo idejo so hoteli braniti tudi v slovstvu, Vendar največkrat brez notranjega prepričanja in zgolj iz osebnih razlogov.
vr
5.	julija 1843. leta se je uresničila želja po slovenskem časopisu. Na ta dan so pričele v Ljubljani izhajati »Kmetijske in rokodelske Novice«. List je izdajala Kmetijska družba in so imele namen poučevati kmete in jih seznanjati z novimi gospodarskimi pridobitvami. Ker so bile edini slovenski list, so prinašale razen člankov gospodarske vsebine tudi leposlovne, narodopisne, zgodovinske in podobne članke. Širile so veselje do branja in krepile narodno zavest.
.V.
Po pravilih Kmetijske družbe je postal urednik družbenega časopisa družbin tajnik dr. Janez Bleiweis (1808 — 1881). Doma je bil iz Kranja; gimnazijo je dovršil v Ljubljani, zdravništvo in živinozdravništvo pa je študiral na Dunaju. Ko se je po daljšem službovanju na Dunaju vrnil v Ljubljano, je postal profesor na kirurgičnem in živinozdravniškem učilišču, pozneje vodja podkovske šole- Kmetijske družbe. V »Novicah« je objavljal predvsem svoje strokovne članke, ki kažejo njegovo temeljito strokovno usposobljenost. Svojih rojakov pa ni hotel samo strokovno izpopolniti, hotel jih je tudi nravno poboljšati; zato je nastopal proti pijančevanju, zapravljanju, vražam in drugim.slabim razvadam. Ko je našel Koseskega, je odprl list tudi leposlovju. Z mlajšimi je irnel neprestane boje, ker so hoteli irgeti prvo besedo tudi v slovstvu.
Leto 1848. je prineslo Bleiweisu politično vodstvo, za kar pa žal ni bil najbolj primeren, ker 'mu je manjkalo podjetnosti in odločnosti. Njegovo geslo je bilo: vse za vero, dom, cesarja. Kot deželni poslanec se je boril za pravice slovenščine v šoli in uradih.
Vzporedno z Bleiweisom moramo omeniti sourednika »Novic« Franceta Malavašiča (1818 — 1863), ki je prevajal Ble.bveisove članke in mu pomagal pri ure-"y-’r.iu časopisa (Bleiweis v začetku ni obvtedal slovenščine).	(Dalje prihodnjič).

t)offana\
“"■'“• CESTAR OŽBEJ
Ožbej je cestar. Bog vedi, koliko časa že. Saj še sam najbrže ne ve več. če bi ga vprašali, bi bržkone rekel: »Dolgo bo že,« in bi se popraskal za ušesom. »Od takrat, ko so umrli ranjki cestar šimej, moj mojster. Bili so možak. Bog jim daj dobro!« .»Kdaj pa je bilo to, Ožbej?«
»I tedaj, ko je pogorelo pod Voglovim lesom. Da, takrat, ko smo kopali temelj za Oničev skedenj in smo naleteli na kopico kosti. Pa noži in sablje so*ležale poleg še neiztrohnjenih okostij. Pravili so, da so bile turške.«
»Kdaj pa je bilo to, Ožbej, kdaj?«
»Saj pravim — takrat!«
S tem je opravljeno. Pokrije oguljeno kapo in preloži grebljico na drugo ramo. »Pa srečno!« pravi in utone za oglom. Bilo bi zaman, če bi še silili vanj. »Takrat,« je rekel in konec. Eh, ta Ožbej.
Odmerjeni del ceste pozna kot svoj žep. Od Pliberka sega pa skozi Drvešo ves, mimo Voglove domačije preko mostiča čez Bistrico do kolodvora in še skok proti Šmihelu. Ni mnogo, pa se pozna, človek se utrudi, posebno če ves dan nasiplje drobni zeleni portir. Sicer skrbi Ožbej zato, da ni nikoli konjskih odpadkov na cesti, da ni jarek zaraščen in da je vedno dovolj peska pri roki. Tega dovaža v polomljeni cizi, ki ni mlajša od njega.
Ni pretežko, kar počne Ožbej, vendar je delo. Poleti je križ, ko je cesta razbeljena, da ti puhti v obraz. Pozimi ni huda, seveda če ne bi bilo ledenega vetra, ki se zaganja od Pece in obirske strani.
S tem vetrom sta si bila že od nekdaj navzkriž. Ko je bil Ožbej še vajenec, ni imel kaj prida suknje. Na delo je šel s privihnjenim ovratnikom. Roke pa je tiščal v žepih. Čeprav je delal, ga je vedno treslo kot »cucka«. Zaradi tega se je hodil ogrevat h kmetom ob cesti. K Potočniku, Brezniku, Voglu, k Buhvaldovi mami in še drugam. Tiščal je roke v peč in šklepetal z zobmi.
»Hej Ožbej!« so rekli, »mrzlo je, kaj ne. No, le pogrej se,« in so mu pomolili steklenico črničevca. In Ožbej je potegnil. Pri tej hiši, potem še pri oni in tako naprej. Tu manj, tam več, kolikor so pač dali.
Sprva se je branil. Tako mlad! Saj se res ne spodobi. Toda pri takem mrazu! še Bog bi zamižal.	v
Tako se je Ožbej navadil pijače. Poleti je pil zaradi vročine. Na pomlad je krotil z njo kašel, jeseni pa. koliko. Če bi mu ponudil jabolčnika ali pa hruševca, bi le pokusil. »Dober je, dober. Pa ga vseeno ne bom. Prerado me zavija po njem. Shranite ga rajši, žanjicam bo prijhl. No pa hvala in zbogom!«
Ne, z jabolčnikom ga ne bi bil privezal. Še na zlat stol ne.
To edino slabost je imel Ožbej. Drugih bi mu tudi še taka jezičnica ne mogla obesiti.
Z veseljem je Ožbej opravljal svoj posel. Cesto je ijubil nad vse. »Pravijo, da so me pobrali s ceste. Tik ob mostiču čez Bistrico, da so me našli,« je mnogokrat pravil. »Sam Bog ve, zakaj me mati ni pustila za komolec naprej ... ne bi se mi bilo treba pehati za to ubogo življenje.«
Pa ni bil vedno tako črnogled. Takole je modroval:
»Mati je bila s ceste, jaz tudi. Cesta je moja rednica, če nje ne bi bilo, bi še tega ne zaslužil. Bog ve, kako bi le bilo, če ne bi držala tod mimo. Čez polje bi nosili mrtvece v Libuče. Ne h krstu, ne k ženi-tovanju bi se ne mogli peljati. Pusto bi bilo, res da.
Pa jo kolnejo ljudje, če je ledena in pada konj na njej. »Prekleta cesta,« jezikajo, če se jim avgusta lepi asfalt na podplate. To so divjaki, ki ne vedo, da je vse od Boga.«
Ožbej ve javne in skrite reči o svoji cesti. Pomni še čase, ko je bolezen podirala ljudi, da so jih trumoma vozili v mestno bolnišnico, pa tudi na libuško in pli-berško pokopališče. V ušesih mu še zvene topi koraki vojakov, ki so gonili ljudi v ječe in na streljanje. Mnogo ve Ožbej.
Če leže na večer ob cesti, ugane že od daleč, kdo prihaja: ali ostareli Markej, ki je čuvaj v pivovarni, zaljubljena dvojica, ali kmetica od majniške pobožnosti. Za vsakogar ve.
Cesta poje čisto drugače pod okovanim čuvajevim čevljem. »Cenk, cenk,« pravi in čez čas se pozdravita z Markejem.
Drugače, kadar se vrača stara dvojica s sejma, drugače zopet, če gresta zaljubljenca brezskrbno na izprehod.
»Tlask, tlask,« poje cesta pri prvih, »tink, tink« pri drugih dveh.
»Ej. cesta ve mnogo,« je ponosen Ožbej. Namaie "leda Ožbej na svojo cesto ob nedeljah z bližnjega hriba. Pred njim leži
kot srebrnkasto modra jegulja in se poti od vročine.
Ljudje hite k maši in so drobni .kot mravljice. In kak slučajnostni koleselj ni večji od škatlice. Zeleni so travniki. Polja žare in ajda rdi kot dekletovo lice. Vmes pa se vije cesta, svetla in bela kot nevestin venec.
E j cesta, oj cestica!
Med ljudi Ožbej ne hodi rad. Posebno še, ker so ga zadnjič užalili. Smejali so se, ko je pravil:
»Cesta je kot človek. Dela in zato si tudi rada počije. Ljudje pa tega nočejo verjeti. V nedeljo se še pes rad oddahne. — Pa so se pripeljali na avtu izletniki, ravno na praznik. Na ovinku pod gozdom so treščili v skalo, ker se je vozniku nenadoma zazdelo, da se tam cesta cepi. Zapeljal je na levo, namesto naravnost. Ubilo se jih je deset, ker se je cesta razhudila.«
Takrat se je jezil.
Danes se ne bi menil več. Do ničesar mu ni. Kašlja in kašlja, že od Božiča.
Kresna noč, čarobna noč! Praprotno šerpe, ki ti zaide v škorenj, odpre tvoje uho živalski govorici v tej noči. Gozd je poln skrivnosti, poln vilinskih duhov in starih bajk.
Žive iskre —- kresnice mi osvetljujejo pot skozi polnočni gozd. Z drevja visi mah, — ne, to so brade prastarih gozdnih škratov, ki se zibljejo na vejah. V mesečini se lesketa pajčevina na smrekovih iglah, — nežna tenčica ljubke vile in tam za skalo, ono rumeno, kar izgleda kakor goba lisička, to je zlat čeveljček, ki ga je izgubila vilinska kraljica Titanija pri igri s svojimi družicami.
Sedel sem na skalo, obraščeno z mahom in zasanjal sem se v to čudo srebrnih senc in začaranih zvokov. Bil sem srečen. Pozabil sem na mesto, polno mržnje, zavisti, prepirljivosti. Pozabil sem na malenkostno in neznačajno strankarstvo, na časopise, na ves svet.
Le enega nisem pozabil: rdečih nageljnov na oknu svoje Mojce in milega zvoka slovenske pesmi. Zato sem postal žalosten.
Mesec se je skril med smrekovo Vejevje, na iglah je trepetala svetloba ko milijoni srebrnih solz. V grlu me je zaskelelo. Čudno mi je postalo v srcu m nenadoma sem si zaželel umreti.
Sedel sem z zaprtimi očmi in prisluhnil pesmi v svojem srcu. Zazibala me je, sladko me je uspavala in ponesla na rožnatih oblakih v daljavo. In drobna kapljica čarobne rose mi je oškropila veke ter začarala v moje oči ono, kar sem doslej gledal le v sanjah in koprnečem hrepenenju.
Videl sem mesto, vasi, kmečke domove, bele ceste in ozke poljske stezice. Videl
(Posvečam to črtico
Ožbovka pričakuje osmega otroka. Sedem jih je že, pet bučmanov in dve punčari, kar ne more si misliti, da jih je že toliko. Frone je že v šestnajstem letu, ostalo pa je še bolj pri tleh. Toda raste, da jih je veselje videti. Kakšen brus je že Tonče. Pa je bil šibek ob rojstvu. Hajman, ki mu je bil za botra, je že ob krstu obupal nad njim. Pa se je le napravil. Pep je droban, toda močnih kosti. Kot bi ga iz grče izrezal. Nace je v šoli najbolj priden. Gregor se je komaj hlač navadil. Ves dan kobali okrog bajte. Punčari sta pridni. Loj-zika materi pomaga, Anica pa Gregorja varuje.
Ožbovc je revež. Po očetu je podedoval bajto v grapi, laze, ki vise ßrav tja v potok, nekaj borne zemlje in precej okleščeno gmajno. Za slabo četrt gruntka je bilo vsega. Ožbovc še je trudih z dnino, s košnjami, sekal les Potokarju, ponoči se ubadal z mislimi in miloval ženo, ki jo je nosečnost na moč težila.
»Bojim se, da nekaj ni v redu,« je večkrat potožila, »še pri nobenem mi ni bilo tako.«
»Misliš, da bo kaj napak? Bog ne zadeni! Kaj pa na/ počnem z drobižem?«
Ožbovka ga je gledala z otožnimi očmi. Saj sama na to misli. Zavoljo otrok bi ne mogla umreti. Jezes, tako rada bi jih videla dorasti! Frone se uči mizarstva. Priden fantič, mojster ga vselej pohvali. Vsi so pridni. Včasih jo z vriščem in z jokom res spravijo v slabo voljo, toda kaj zato. Po palici seže, pa so si precej bot. še prav,
Nalezel se ga je in je obležal ob cesti. Prepihalo ga je. Prebudila ga je šele rosa. »O zlodej,« je rekel Ožbej. Mrazilo ga je. Potem je legel. Vstal je šele na pomlad. Pa ni bil več stari Ožbej. Le še tako iz navade je prekladal grebljico z rame na ramo — le še iz dolgega časa. Opravil ni kaj veliko več.
Ožbej sloni na grebljici in briše slino z ust. Ta kašelj!
Nekam čudno mu je. Tudi cesta je druga. Ziblje se, valovi. Zdajci se zgrbi v visok klanec, tako da lete vse hiše na kup. Potem se zopet zravna in hiše se vozijo vsaksebi.
Ožbej si mane oči. Odstira meglo, ki mu leži na očesu. Z rokami sega predvse, kot da bi koga podil. Pa ne otiplje ničesar.
Peca se nagne čisto k njemu, potem pa zopet zbeži, Obir rjove in Uršla gora bobni. Bobni, šumi, piska. Potem si podajo še vsi drugi hribi roke in zarajajo okrog njega.
Ožbej drsi ob greblici na tla.
»Hej, Ožbej!« se mu smejejo otroci, ki •hite v šolo, »si se ga zopet naluckal? Ej, Ožbej, Ožbej!«
Ožbej jih ne čuje več.
Obleži z obrazom na cesti, kot da bi jo poljubljal. Ob ustih cvete na asfaltu rdeča roža.
Na cesti, na njegovi cestici.
sem ljudi, — našega človeka Slovenca, z veselim, nasmejanim obrazom. Naše fante v starih hribovskih nošah na okinčanih konjih, videl sem brhka dekleta, ki so se v naškrobljenih krilih vrtele v raju pod lipo. Stare slovenske običaje sem gledal in milo slovensko pesem sem čul. V šole sem pogledal, kjer so otroci črkovali slovensko besedo in kjer jih je učitelj v njihovi materinščini pokaral, če so bili nepazljivi. In pod oboki vaške cerkvice sem se ustavil in prisluhnil molitvi, obredu in pesmi v mili domači govorici. Bilo mi je, kakor da je sam Bog poljubil ta košček zemlje in odgnal z njega vse mračne in krute sile. človek je bil zopet človek in brat. Mnogo so videle moje oči v tej noči, vse, kar sem si že sto in stokrat sam v duhu slikal.
Srce mi je postalo lahko, zaukal bi od sreče. Na vrh najvišje planine bi se povzpel in zaklical svetu, da je prišla Pravica na zemljo, med naš ubogi živelj, da je bila vsa mržnja, zatiranje in krivica le težka mora v temni noči,..
Črna vrana, odkod si se vzela? Kaj se grohočeš ?
Sonce pošilja prve žarke izza pobočij. Moji udje so otrpli in glava mi je težka kakor po prečuti noči, a v dušo se mi plazi mraz.
Kje so vasi, poljske stezice, cerkvice, ljudje, ki sem jih gledal? Kje je peserri in govorica, ki sem jo čul ?
Kresna noč mi je ustvarila privide, fato morgano vseh slovenskih src. Ö, zakaj si me prebudilo, sonce, s svojim bahavim bleskom!
Le grohotaj se, črna vrana...
vsem slovenskim materam)
da se malo zravsajo, so potlej še bolj prijatelji.
Ožbovko je zgrabilo zgodaj zjutraj, še daniti se ni dobro začelo. Po oknu je Ožbovc uganil, da mora biti okrog štirih.
»Je hudo?« je pogladil Ožbovc ženo po laseh. Samo prikimala je.
— »Ali bi stopil po Rebrovko, Anca?«
Glas se mu je tresel.
»Prezgodaj je še. Kaj naj počne tukaj? Samo slabe volje bo. Saj veš, kaj so ženske.«
»Kakor misliš,« ne ve Ožbovc, kaj bi naredil. »Toda morda bi le vedela kaj svetovati.«
Okna so se počasi danila. Ožbovka se je kar naprej obračala na postelji. Ožbovc je videl, kako tišči roke v pest. Najraje bi vekal.
Potlej je vstal in vzdignil Fronca. Da ne bo zaležal. Brž mu je zavrel nekaj mleka. Frone je še na pol zaspan prisluhnil. Mati vzdihujejo v kamri.
»Ali jim je hudo?« je težko hrknil pred očetom. »Ne vem, kako bo,« je bil kar plašen Ožbovc.
Kar nerad je fant odšel na delo.
»Če bo kaj, te bomo že poklicali. Ne misli med delom, da ne bodo v delavnici hudi, ko nč boš mislil na delo.«
S praga je Ožbovc gledal za fantom. »Tudi vanj je že legla skrb. Saj drugega mu ne bom imel dati. Bog nam pomagaj.«
Stopil je v kamro.
»Anea, noče nič odleči?«
»Nič, Frone; kakor da mi hoče hrbet zlomiti. Še nikoli mi ni bilo tako hudo.«
Poletna noc
Zavita je priroda v mrak, nadela si je nočne halje, ■ ustavile so zdaj korak vse poti čez livade v dalje ...
Obmolknil je trpljenja vzdih, počivat stvarstvo se odpravlja. Nad zemljo plava božji dih, ^ „ ki greje nas in blagoslavlja,
Zazibal se je žitni klas na plodni njivi v mirno spanje, le »petpedi« brni še glas ter mu sladi skrivnostne sanje.
Le spi, pšenička moja, spi! —
Saj ko se zjutraj boš zbudila, brž ko danica obledi, ti zarja klas bo pozlatila.
Limb arski
Težko se je oddihavala.
»Anca, ko bi vendar stopil po Rebrovko. Nemara bi ti le pomagala.«
Ožbovka je odkimala.
»Povedala bom, kadar bo čas. Saj ni daleč. «
Ožbovc sam ni vedel, kaj bi naredil. Sta! je ob postelji in gledal v stisnjene ženine roke.
»Anca, pa bi vseeno stopil. Skrbi me.«
Toplo ga je pogledala izpod prepotenega čela.
»Tudi mene,« je dihnila. »Toliko otrok je.«
Prestrašeno je zrl vanjo.
»Pa ne misliš, da bi...«
Vedela je, kaj je hotel reči.
»Ne mislim, zgodi se pa lahko. Otrokom skuhaj, Frone, da ne bodo lačni. Tonče in Lojzika imata zjutraj šolo.«
»Vem, Anca.«
Odklamal je v kuhinjo.
Še pred dvanajsto je prišla Rebrovka. Koj se je ustrašila. Ožbovca je napodila v hišo. Tudi otrokom se ni nikamor dalo. Kar očeta so se tiščali.
Iz kamre je prihajalo vzdihovanje in redke besede skušene Rebrovke.
Ožbovc je z očmi božal otroke. Kakor da so mu pripeti na samo srčno žilo. Toliko je že pregani zanje, da bi že od samih žuljev lahko živeli, če bi tudi kruha še pokusili ne.
Ko sta prišla iz šole Tonče in Lojzika, so jedli. V oblicah krompir in kislo mleko. Najmanj kuhe je bilo.
Iz kamre je bilo včasih slišati glasen krik. Otroci so posedli po klopeh in z očmi viseli na očetu. Samo Gregor je kobalil od Tončeta do očeta in marnjal otročarije.
»Priden bodi,« ga je tiho opomnila Lojzika. »Mama so bolni.«
Na glas nihče ni upal reči besede.
Počasi so tekle ure. Ožbovc se je kar naprej oziral v kazalce. Kakor da Se ne premikajo. Toda nihalo niha. Medeninasta ploščica se zaganja v desno in levo.
Ob šestih je prišel Frone. Ko je stopil v hišo, je najprej pogledal v kamrine duri.
»Nič?« je boječe pogledal očeta.
»Nič,« je težko izdavil Ožbovc,
Vzdihovanje v kamri je postajalo z vsakim hipom glasnejše. Ožbovc ni mogel več sedeti. Kakor da ga ženini vzdihi prebadajo.
Odprl je vrata v kamro.
»Anca, ko bi Frone s kolesom bruhnil v Kranj po dohtarja? Reci.«
»Ne, Frone. Kakor je božja volja.«
Ožbovc je omahnil nazaj v hišo. Z očmi je obletel otroke. Kakor da pri njih išče pomoči.
Frone je bil bled in je tiščal glavo v kolena. Tonče in Lojzika se nista ganila. Pep in Nace sta skoraj že vekala, Ančka ja krotila .Gregorja.
Počasi se je mračiio. Zunaj je bilo še dokaj svetlo, toda nizka okenca niso več mogla piti luči.
Potlej je Ožbovc nažgal petrolejko in jo zanesel v kamro. Ančin obraz je bil spačen, z rokami se je trdo okleoala stranic.
»Anca,« je skoraj vekal Ožbovc.
Samo pogledala ga je. Rebrovka je porinila moža skozi vrata.
»Da se voda na štedilniku ne ohladi.«
Tudi v hiši je nažgal luč. Otroci se niso premaknili.
Potlej so slišali, da mati vekajo.
Koj nato je Rebrovka na glas rekla:
»Hvala Bogu in brezjanski Materi božji.
Ožbovc se je vzdignil od mize in stekel v kuhinjo. Ko se je vrnil z vodo, je bilo že slišati otroški vek.
Nobeden otrok ni več sedel.
Rebrovka je odprla vrata v kamro in brez besede vzela vodo. Ožbovc je videl, da ima solzne oči.
»Ata, nikar ne vekajte,« je smrknil Frone.
Ožbovc gladi drobiž okrog sebe.
»Spet smo nekaj kupili, Tonče. Slišite?«
Iz kamre je prihajalo cviljenje.
Ožbovc se že nasmiha.
Ej, bajtarska ljubezen je močnejša, kot .gruntarska. Iz samega srca raste.
Liubläa: SEN KRESNE NOČI
Mauser Karel
OTROCI
LEPILO, KI LEPI VSE
Odkar je človek pričel z iznajdbami, je vedno skušal ustvariti tudi takšno lepilo, s katerim bi bilo moči neločljivo spojiti vsakršno snov, in sicer prav tako trdno kot z različnimi vijaki in žeblji. Iznajditelji so se celo bavili z mislijo, da bi iznašli takšno lepilo, ki bi trdno držalo skupaj celo hišo, letalo ali avtomobil, s čimer bi .mogli prihraniti mnogo časa in materiala. V zadnjem času je neki S. Gordon Saun-der pri Chrysler Corporation (tovarna avtomobilov) odkril lepilo, s katerim upajo, da bodo mogli uresničiti gornje zamisli.
Ko so novinarji obiskali njegov laboratorij, je preprosti in skromni 40-letni inženir dejal, da bo pokazal neko novo lepilo. Od nekod je potegnil posodo, v kakršni navadno hranijo lepila, z neko tekočino namazal dve veliki pločevinasti plošči ter ju za nekaj minut vložil v električno ogrevano stiskalnico. Krepak mehanik je vzel dleto in kladivo in skušal ločiti oba kosa pločevine. Trudil se je toliko časa, da ga je oblil pot, toda vse je bilo zaman.
Nato je Saunders pokazal dve tenki in dolgi aluminijasti ploščici, ki sta bili zlepljeni z istim lepilom, Vendar nista točno pokrivali druga druge, ampak sta vsaka na eni strani štrleli preko druge. Obe plošči je zložil v posebni stroj, ki je postopno izvajal pritisk na oba konca zlepljene plošče. Kazalec je označeval na lestvici številko kilogramov, ki so odgovarjali sili pritiska. Šele ko je kazalec dosegel 1.400 kg — skoraj poldrugo tono — sta se končno obe plošči ločili.
To senzacionalno lepilo, ki ga imenujejo cyeleweld, pa ni samo kaka posebnost laboratorijev. Ne lepi samo kovine s kovino, ampak zelo hitro in trdno spoji kovino z lesom ali plastičnim materialom, steklom, naravnim kavčukom in mnogimi sintetičnimi snovmi. Pred dvema letoma so ga začeli uporabljati v tovarnah vojnega materiala, s čimer' so prihranili mnogo dela, surovin in tisoče vijakov. Posebno v letalski industriji so z njim prihranili silno veliko zakovic.
V tej 'industriji je cyeleweld še posebno cenjen, ker je izredno odporen proti tresljajem. Kovinska krila za lovska letala P40 zlepijo v 18 minutah; ker pri tem ne uporabljajo zakovic, prihranijo štiri ure dela in eno tretjino stroškov. Prej so uporabljali za krila 1.200 zakovic, zdaj pa jih rabijo samo še 300; vse to nadomestim z novim lepilom, ki ga po sestavnih delih razmažejo s posebnim razpršilcem ter jih rato. stisnejo v vrači stiskalnici.
Nato jim je inženir pokazal letalski stabilizator. Še pred nekaj meseci so za njegovo namestitev uporabljali 5.500 zakovic. Zdaj jih uporabljajo samo 30, vse ostalo pa opravi cyeleweld. Krila so ravno tako vzdržljiva, če ne celo bolj kot tista, ki so jih gradili po starem postopku; stroški so pa samo za eno desetino večji.
Cyeleweld je iz sintetične smole ter zaradi tega pripada istim kemičnim spojinam kot bakelit, galalit in drugi. Naravno je, da njegov točni sestav drže v največji tajnosti.
Saunders je novinarjem pokazal tudi neki drugi model, in sicer leseni spoj, ki je sestavljen iz številnih plasti lesa, ki jih zlepijo s cycleweldom in stisnejo v električno ogrevanih stiskalnicah. Različne plasti lesa polagajo drugo na drugo tako, da se lesene žile križajo; takšni leseni oporniki vzdrže ravno tolilco, kot če bi bili iz jekla.
Prvič so novo lepilo industrijsko izrabili za spajanje izolirnega materiala pri jeklenih avtomobilskih strehah; v avtomobilski industriji bo še nešteto možnosti za njegovo uporabo. Nova snov za spajanje bo utegnila popolnoma spremeniti zunanji videz avtomobila bodočnosti, ker bodo z njeno pomočjo močno zmanjšali debelino vogalnih in drugih ooornikov, kar bo omogočilo proizvajanje lažjih, močnejših in bolj aerodinamičnih avtomobilov.
Končno bodo lahko izdelovali avtomobile s streho iz prozornega plastičnega materiala, česar do zdaj niso mogli, ker bi tresljaji zdrobili vezi med streho in njenimi oporniki.
Saunders pravi: »Vse to je šele začetek. Ko smo končno ustvarili lepilo, s katerim je moči spojiti najrazličnejša gradiva, njegova uporaba ne bo poznala prav za prav nikakih meja in ovir.«
PREPROSTA MISEL — POVOD IZNAJDBE
Industrijski kemik univerze v Kansasu Saunders je prišel h Chrysler Corporation kot strokovnjak za lake in sintetične smole. Nekega dne se je začudil, zakaj se lak tako močno prime na kovino. Saunders je pomislil, kako težko je strgati lak samo s površine nekaj kvadratnih centimetrov pločevme. Ali ne bi bilo mogoče ugotoviti pravega vzroka, in izsledke uporabiti za sestavo novega superlepila?
V začetku leta 1943. so cyeleweld razkazali 200 zastopnikom letalske industrije. Zastopniki so bili nad uspehi navdušeni
in kmalu zatem je zastopstvo letalske industrije kot svet za vojaške iznajdbe v Wright Fieldu in svet za mornarico v Phi-ladelphiji priporočil uporabo tega čudovitega lepila za gradnjo letal.
če bo novo lepilo v gradnji kovinskih letal pomenilo pravo revolucijo, potem bo njegova bodočnost v gradnji lesenih letal še bolj senzacionalna. Saunders je zasnoval lovsko letalo, ki bo spojeno samio s cycleweldom in ki bo skoi*aj popolnoma leseno. Novo letalo bo tehtalo samo eno tretjino in stalo samo eno četrtino toliko kot podobno letalo iz kovine ter bodo za
»Kaj?! Mušjereja! Kaj pa je zopet to?« Tako se bo vpraševal ta in oni, ki bo bral naš naslov. »Mušjereja?! Poznamo zajčje-rejo, kokošjerejo in še razno drugo rejo. Toda mušjerejo?!« In vendar je dandanes tudi na svetu poleg živinoreje, svinjereje, kokošjereje, zajčjereje, tudi mušjereja, čeprav mnogim ni poznana. Pa še važna je! Goje muhe najrazličnejših vrst in velikosti: take s kratkimi in take z dolgimi krili, goje črne in sive z belimi in rdečimi očmi.
Toda, vprašujete, čemu jih goje? Kakšno korist ima človek od muh ? Doslej smo bili prepričani, da je muha vsaj nadležna, če ne škodljiva žival in da ima, kdor jih največ uniči, največjo zaslugo za človeštvo. Za uničenje muh so si ljudje izmislili najrazličnejša sredstva in ni človeka, tudi naj-krotkejšega ne, ki bi v svojem življenju ne ubil nadležne muhe. Torej, čemu goje ljudje muhe?
Čemu? Takoj bomo odgovorili na to važno vprašanje.
Mislimo, da ni človeka, vsaj izobraženega ne, ki bi ne vedel, da se bodisi pri rastlinah kot pri živalih in tudi pri človeku, dedujejo lastnosti in znaki in da veljajo za dedovanje posebni, za vsa živa bitja enaki zakoni. Ni neznano, da so se ljudje vede in nevede posiužili tega dejstva in se z njim okoristili. Tako so prišli do boljših rastlinskih in živalskih pasem.
Vemo, da se v bitjih vežejo dobre in slabe lastnosti. Tako n. pr. ima neka vrsta žita lastnost, da hitro dozori, toda bilke so krhke in se rade drobijo, pri drugi pa zrnje rado izpada, a ima trdne bilke itd. Vprašanje je, kako združiti v bitju dobre lastnosti in odpraviti slabe. In temu namenu služi gojenje muh. Kako, si hočemo ogledati.
Vsako živo bitje je iz stänic: v vsaki Staniči'je" jedro in v jedru so predrobne niti,
njegovo dovršitev porabili samo eno četrtino časa kot za prejšnja letala.
Nova iznajdba odpira široko obzorje tudi stavbni industriji in proizvodnji pohištva —- izdelki bodo lažji, trpežnejši in cenejši, ker je s cycleweldom moči spojiti vsakovrstno gradivo. Za sestavljive hiše so že začeli izdelovati tlake iz upognjene pločevine, v katere vdelajo tenke plasti lesa in vse skupaj spojijo s cycleweldom. Kljub temu, da je novi tlak skoraj ravno tako debel kot dosedanji, je vendar mnogo lažji in odpornejši in tako trden, da porabijo polovico manj prečnih latev.
pentlje (hromozoni), v katerih so dedne zasnove. Od teh zavisijo znaki, oziroma lastnosti. Neka dedna zasnova n. pr. Vpliva na razvoj velikosti semena, druga na njega trdnost, trstja na trdnost bili itd. Tako ima neka muha, imenujemo jo Drosophila, po naše ji pravimo ocetna muha, 8 pentelj; v vsaki pentlji, sodijo, je približno 4000 dednih zasnov. Ena teh vpliva na razvoj rdečih, druga črnih oči, druga na črno, tretja na rumeno, četrta na belo barvo trupa, druga na dolga in zopet druga na kratka krila itd. Vsaka muha je prejela po eno dedno zasnovo od očeta, po eno od matere. Zdaj pa pride najvažnejše: učenjaki se vprašujejo, bi li ne bilo možno izbrati najkoristnejše dedne zasnove, ki jih imata oče, oziroma mati, jim pomagati do razvoja in preprečiti, da se razvijejo kvarne? Vprašujejo se, kako^bi bilo možno združiti (kombinirati) najboljše dedne zasnove? Doseči, da bi se lastnosti, ki na-stariejo po taki kombinaciji, dedovale?
Zato poizkušajo učenjaki z vsemi mogočimi sredstvi vplivati na pentlje in dedne zasnove, jih drugače kombinirati, jih, če možno spremeniti in tako doseči nove oblike, ki bi bile koristnejše in boljše od sedanjih. Delajo z rentgenskimi žarki, z električnim tokom ,pa tudi z noži. In uspeh ? Marsikaj so že dosegli, več pa še upajo doseči. S parjenjem in izbiranjem najboljših oblik so dobili tisoče novih pasem in oblik muh. zlasti Drozophile — ocetne muhe. Učenjaki posvečajo študiju dedovanja, družinskih sličnosti mušjih družin veliko pozornost. Tako upajo, da jim bo poznanje teh omogočilo ustvarjati nove rastlinske in živalske pasme, ki bodo človeku koristnejše, nego so današnje . Seveda smo še daleč od cilja, vendar smo na poti k njemu.
MUŠJEREJA
UatiukMmmmamum
MNMnMHMPMl
KDO JE NAJELEGANTNEJSI MOŠKI
Našim bralkam se bo morebiti zdelo nekoliko čudno, da danes pišemo v »Ženskem kotičku« o' moških. Saj nam bodo opro-rtile, če se hočemo enkrat nekoliko priku-Piti tudi »močnemu spolu« in nekaj napisati o njem. Morebiti ho radovednnost premagala tudi kakšno ženo, da bo prečitala, kdo je najelegantnejši moški.
Nekaj časa je bil na glasu kot najbolj eleganten moški Waleski princ, sedanji Windsorski vojvoda. Njegova eleganca je bila podedovana in povezana z družino, iz katere je izšel. Pred začetkom tega stoletja je slovel zaradi elegance angleški kralj Jurij VI. Imel je hudega tekmeca v gospodu Georgesu Brummelu, vnuku znanega drogista. Skozi deset let je gospod trummel očarjal Evropo s svojimi nadi-Čjvljenimi robčki, visokimi petami in za-lizci.
Lord Brummel je navadno nosil temnomodri suknjič z belim telovnikom in čr-tiimi brezhibno krojenimi hlačami, en sam toda res dragocen kamen, nežno belo perilo, svilene nogavice in cilinder. Kljub Vsemu temu je gospod Brummel umrl v Skromni podstrešni sobici in ob svoji zad-hji uri mrmral imena visokih osebnosti, ki so ga nekoč občudovale zaradi izredne elegance in pri katerih je bil dobrodošel gost V salonih.
V današnjih časih bi bilo nekoliko težje osvojiti svet samo z eleganco; če gledamo Površno, se nam tudi zdi, da je moška obleka tako enolična, da ne dopušča fantaziji Posebne prostosti in izbire. Veliki možje Pašega časa so vsi več ali manj enako oblečeni.
General De Gaulle, bivši predsednik francoske vlade, nosi temno obleko s tremi ITurabi, klobuk z zapognjenimi krajci in Čevlje iz neblesteče telečje kože.
Raya Millanda, znanega in slavljenega filmskega igralca, so videli v New Yorku s soprogo v neki elegantni restavraciji. Na ®*ebi je imel mehko srajco, modro obleko, kravato z diagonalnimi črtami in dobro vi-
den robček v žepu na levi strani. Zvečer je padel v oči njegov frak z dvema gumboma in robček v levem žepu.
Gospod WinSton Churchill, bivši angleški ministrski predsednik se odlikuje po svojem izzivalnem »metuljčku« z belimi pikami. Kdo pa ne pozna njegove znamenite cigare ?
Slavni grški pianist Dimitri Mitropolus je znan po svojih posebnostih. Doma nosi temne pižame z ogromnim izvezenim mo-nogramom DM, ali pa srajce podobne žen-
Po vrtovih rdečijo češnje, čeprav nam južnjaki očitajo, da smo v vrtnarstvu in poljedelstvu vedno za mesec dni odzadaj. Božje škropilnice tudi letos dobro skrbe, da se sočivje in zelenjava lahko bohoti, kakor morda še dolgo ne. Prav je tako, bo vsaj mogoče ob nčdeljah in praznikih pripraviti boljše kosilo, ki si ga naš človek s trdim delom tudi pošteno zasluži.
ČEŠNJEV ŠTRUKELJ Napravi vlečeno testo iz V:\ moke, kavne žlice soli in mlačne vode. Ko je počivalo vsaj pol ure, ga tanko razvleci, potresi z drobtinami, ki si jih poprej spražila v surovem maslu, nato s češnjami brez koščic, sladkorjem in cimetom. Zavij ga od obeh strani, pomaži z jajcem in speci na pločevini. Lahko potreseš tudi limonovih lupin, (če hočeš varčevati z maslom, lahko potreseš kar z drobtinami, ne da bi jih poprej pražila na maslu, seveda tako okusen potem štrukelj ni.)
ZELO DOBER ČEŠNJEV ŠTRUKELJ Napravi vlečeno testo iz L1 moke, koščka presnega masla, soli in mlačne vode. Potem vmešaj 2 žlici presnega masla, 2 rumenjaka, 2 žlici sladkorja K 1 sladke ali topljene smetane in dodaj sneg iz dveh
skim bluzam z velikim odprtim ovratnikom.
Francoskega filmskega igralca Pierrea Blancharja so videli v obleki z velikimi kvadrati, ki so novost v moški modi.
Delegati na konferenci Združenih narodov, sami starejši' in ugledni gospodje, so imeli temne obleke in poltrde ovratnike.
Samo en mož je v zadnjih letih bil znan po svoji eleganci: Anthony Eiden, bivši angleški zunanji minister. Združil je dediščino gospoda Brummela in Waleskega princa ter blestel nekaj časa kot vzor elegance. Eden je nosil kašmirske kravate in vsi so jih pričeli nositi. S časom je pa tudi Ede-novo zvezda obledela. Danes njegovi klobuki, dežniki in kravate ne vzbujajo več občudovanja in mladi gospodje ga več ne posnemajo. Žal nam je, da so ostali brez vzora in vodstva. Pa naj le malo potrpe in pokažejo, kaj znajo, dokler se ne bo pojavil novi vzor.
beljakov. Nato testo tanko razvleci, ga pomaži z nadevom ter potresi s češnjami brez koščic in z žlico sladkorja. Rahlo zvij, pomaži z jajcem ter peci na pločevini. Pečenega razreži na poševne koščke in potresi s sladkorjem.
O o p o m b a : Na oba načina lahko pripraviš štrukelj tudi iz višenj, prideni le nekoliko več sladkorja.
RABARBARIN ZAVITEK
Pripravi vlečeno testo kot navadno in ga pusti počivati. Medtem pa olupi mlada stebelca rabarbare, jih zreži na 1 cm dolge koščke. V kozico deni nekaj vode, dodaj sladkorja po okusu, par žlic vina, stresi v to pripravljeno rabarbaro in jo duši do mehkega. Testo tanko razvleci, pomaži z drobtinami, ki si jih prepražila v maslu. Nato namaži dušeno rabarbaro in potresi vse skupaj s pestjo zmletih orehov. Rahlo zvij in peci v pečici približno % ure. Pečen zavitek razreži na poljubne kose, potresi s sladkorjem in daj še vročega na mizo.
RABARBARA KOT KOMPOT
Še prav mlada stebelca rabarbare olupi, razreži na koščke, jih prevri v kropu in od-
cedi. Medtem pa deni v kozico za 1 kg rabarbare 20 dkg sladkorja, košček cimeta, malo limonove lupine, eno šestnajstinko 1 vina, ali par kapljic rumove esence in 14 1 vode. Ko že zavre, odstrani cimet in limono ter prideni stebelca. Pusti jih, da nekoliko vrejo, razpasti pa ne smejo. Nato jih poberi v skledo, sok pa še nekoliko pokuhaj, potem ga vlij na rabarbaro ter daj mrzlo na mizo.
GRAHOVA PAŠTETA
' Skuhaj poldrug liter mladega zelenega graha, potem ga še s presnim maslom in zelenim petršiljem prepraži ter shladi. Nato zreži drobno 30 dkg telečje ali kake druge pečenke; mešaj 5 dkg masla, primešaj 4 rumenjake in sneg iz beljakov, nazadnje pa še pečenko prav rahlo primešaj. Potem razvaljaj tanko že prej narejeno krhko testo, položi ga v namazan model ali kozico, da bo viselo kroginkrog za'3 prste čez, nato deni vanj nadev. Zgani testo, pomaži z jajcem in počasi peci v pečici. Pašteto lahko serviraš pri večjih pojedinah za predjed, drugače pa kot glavno jed.
KAKO LAHKO »GOLJUFAŠ«
Z MARMELADO
Operi pol kilograma mladega rdečega korenja, ga olupi in nastrgaj na strgaini-ku ali zmelji v stroju za meso. Prilij nekoliko vode in prav mehko skuhaj, da razpade. V to še toplo kašo deni marmelado (češpljevo ali jabolčno) in dobro zmešaj. Takšna marmelada se dobro obdrži, je okusna in bogata na vitaminih, poleg tega pa jo je na ta način več.
OMARICA ZA METLE IN ČISTILNI PRIBOR
Kolikokrat slišimo gospodinjo razdraženo vpiti; »Kje je moja krpa za prah, kje sidol, kje metlica?« ko hiti pospravljati, pa ne najde tega in onega.
Zelo praktična je trikotna omarica, ki jo postavimo v kot predsobe ali kuhinje. Lično izgleda in skoraj nič prostora ne zavzame. V to omarico obesimo metle in metlice, vanjo položimo krpe za brisanje tal in pohištva, pripomočke za čiščenje lesa in kovine itd. Tako imamo vso to »kramo«, ki pa je v vsakem gospodinjstvu ne-obhodno potrebna, lepo pospravljeno, otroci ne morejo do nje in večnega iskanja je konec.
KUHARSKI NASVETI
Prepelica pedpedika, kosa je sklepana, trava je že zdavnaj dozorela za košnjo, večinoma je že tudi pokošena. Tudi v planinskih krajih ne smemo odlašati predolgo s košnjo. *
Kakor mora kmet poznati in tudi razlikuje dobro pšenico od slabe, kakor bi moral skrbeti in tudi navadno skrbi, da dobi zdrave in rodne sorte krompirja, tako bi moral poznati tudi rast svojih travnikov. Ti travniki dajejo dobro in obilno ali pa tudi slabo in pičlo krmo njegovi živini.
Najprimernejši čas, da spoznamo trave naših travnikov, je čas pred prvo košnjo, nato pa tudi čas do druge košnje. Po sestavi rastlinstva na travnikih so travniki zelo različni; že sam bežen pogled od daleč nam to pove. Saj so nekateri travniki tako lepo pisani, da se na njih prelivajo vse barve od bele do rdeče, rumene in modre pa do zelene. Večkrat se zelena barva trav kar izgubi v bujnosti drugih trav.
Lepi za oči so taki pisani travniki, pa slabi za krmo. Kažejo že od daleč ti travniki, da so slabo oskrbovani, slabo ali nepravilno gnojeni, da na njih dobre trave ne morejo uspevati. Mogoče so očem manj prijetni samo enobarvni zeleni travniki brez vsakih drugih barv, so pa navadno najboljši, ker dajejo navadno najboljšo in največ krme.
Pa tudi teh zelenih travnikov ne moremo kar od daleč oceniti kot dobre, dokler nismo posebej preiskali in ugotovili, katere vrste trav sestavljajo rušo travnikov. Zaradi svoje koristi bi moral vsak kmet poznati najvažnejše vrste trav in bi moral vedeti, koliko časa trajajo, kako rastejo in se razvijajo, kakšna zemlja jim najbolj ugaja, kolik je njihov pridelek in kakšna je krma, ki jo dajejo. Kdor tega ne ve, kdor ne pozna kmetijskih lastnosti glavnih krmnih rastlin, tudi ne more krme pravilno pridelovati, ker jo pridelovati ne zna.
Zato bomo v kratkih poglavjih pregledali naše krmne rastline. Vsak kmet, pa tudi oni , ki imajo s kmetovanjem in z delom v kmetijstvu opraviti, bi morali to o krmnih rastlinah vedeti.
Pri nazivu raznih trav bo najpreje na,-značeno slovensko ime. nato pa v oklepaju nemško ime in končno še latinsko ime rastline. To pa zato, ker so za isto rastlino večkrat razni slovenski in nemški nazivi, latinsko ime pa vedno točno označi, katero rastlino mislimo.
Po samem opisu je trave težko razpoznati, temu pomaga slika. S pomočjo slike se bo mogoče vsakemu naučiti razpoznavati najvažnejše trave.
1.	Mačji rep (nem. das Wiesen — Liesch- oder Timothegras, lat.: phleum pratense).
Mačji rep je trajna visoka trava, ki cvete šele koncem junija, pozneje kot vse ostale trave. Je to ena najboljših naših trav. Rasti je visoke in precejšnje trajnosti ter daje izvrstno seno, ako je pravočasno po-
košena. Pozno pokošen pa daje mačji rep zelo trdo in slabo krmo. Ker se počasi razvija, daje glavni odkos šele pri drugi košnji in s tem pomnožuje pridelek otave.
Mačji rep je ena najboljših trav za težke in globoke ilovnate in glinaste zemlje, kjer je dosti vlage, Na suhih travnikih slabo obrodi.
Mačji rep dela bolj goste šope in tvori zato bolj redko rušo. Ni primeren zato za čisto setev, tembolj pa za travne mešanice.
2.	Lisičji rep (nem.: der Wiesen-Fuchsschwanz, lat.: alopecurus pratensis).
Lisičji rep je mačjemu repu zelo podobna trava, lastnosti pa ima različne od mačjega repa. Zelo zgodaj cvete, navadno že sredi maja in je tako ena najzgodnejših dobrih trav. Zaradi svoje visoke rasti in izvrstne podrasti daje po dve do tri bogate košnje na leto. Ako to travo kosimo zadosti zgodaj, daje prav dobro krmo.
Lisičji rep poganja kratke podzemne izrastke, dela rahle šope, slabo se obrašča in zato sam zase ne stvarja sklenjene ruše. Ima kratke korenine in zahteva zato za dobro rast rodovitno, težko, zadosti vlažno zemljo; ne prenaša pa premokre, kisle zemlje, še manj pa puste, rode in suhe zemlje. Na takih tleh kmalu izgine.
Lisičji rep dobro prenaša mraz, zato se more uspešno pridelovati tudi v visokih in mrzlih legah, ako je tu zadosti vlage. Lisičji reo obrodi najboljše šele po tretjem letu, sejemo ga navadno le v travnih meša-
mačji rep	lisičji rep
nicah za stalne travnike. Pri teh pa je nato izvrstna vrhnja trava. Dober je tudi za pašnike. Posebno primerna trava pa je lisičji rep v mešanici z italijansko ali laško ljuljko in s pasjo travo v sadnih vrtovih.
3.	Angleška ljuljka (nem.: das englische Ray — oder das deutsche Weidelgras, lat.: lolium perenne).
Angleška ljuljka je zelo trajna nizka trava. Stvarja goste grmičaste šope s številnimi kratkimi poganjki in je zato primerna zlasti za pašnike. To je zgodnja tra-
va, ki daje prvovrstno, zelo redilno in okusno seno, ako jo seveda pravočasno kosimo.
Angleški ljuljki najbolj ugaja težka sveža zemlja v vlažnem podnebju, zadovoljuje pa se z vsako zemljo, da le ni presuha in preroda. Za mraz angleška ljuljka ni preveč občutljiva in tudi zmerno sušo še dobro prenaša. Sejati jo moremo zato še uspešno tudi v višjih, bolj sušnih legah, kjer pa je zadosti padavin.
Angleška ljuljka je izvrstna zlasti za napravo pašnikov, zelo izvrstna pa je tudi za vrtove in javne nasade.
angleška ljuljka	laška ljuljka
4.	Italijanska ali laška ljuljka (nem.: das italienische Raygras, lat.: lolium italieum).
Laška ljuljka je zelo podobna navadni njivski ljuljki, ki pa je plevel. Laška Ijulj-.ka je dvo- do triletna in srednje visoka trava. Tvori goste in grmičaste šope in zraste bolj visoko kot angleška ljuljka. Ima resaste ali osinaste, le redkokdaj gole semenske klaske. Po tem se tudi razlikuj najlažje od angleške ljuljke, ki nima res na svojih klaskih.
Laška ljuljka uspeva najboljše na težkih ilovnatih tleh, pa tudi na lažjih tleh, ako je zadosti vlage in je dobro gnojeno. Laška ljul 'ka hitro dorašča in se že v letu po zasetvi tako močno obraste, da daje največji pridelek. Drugo leto je pridelek že manjši, po tretjem letu pa popolnoma opeša in kmalu izgine, ako je nismo znova zasejali.
Vsled svoje hitre, in bujne podrasti daje ta trava po tri in tudi štiri košnje letno' Daje torej tako visoke pridelke kakor nobena druga vrsta trave. Seno od te trave je sočno, okusno in zdravo. Laška ljulika je torej izvrstna trava, traja pa samo dve do tri leta.
5.	Francoska ali visoka pa-hovka (nem.: das französische Raygras, lat.: arrhenatherum elatius).
Visoka pahovka ima latje podobno ovsenemu. Ta trava je izredno visoke rasti, dolgotrajna je in daje obilo krme. Raste v šopih, ki so pa bolj rahli. Ne stvarja trdne, dobro sklenjene ruše, ker ima kratke odrastke. Dobra je ta trava zato posebno v
mešanici z drugimi travami, ker razvije tedaj močne bilke s številnimi listi. Najbolje obrodi v drugem letu po zasetvi, nato pa polagoma peša in premine. Njena krma je izvrstna in zelo redilna, ako jo kosimo pravočasno, to je, še pred cvetenjem. Obilna je zlasti košnja sena, manj pa ota-ve.
Francoska pahovka ljubi srednjetežka in lahka apnena tia, uspeva pa tudi na težki ilovnati zemlji in v senci sadnega drevja. Na suhih tleh pa ostane ta trava nizka ter-daje malo pridelka, seno pa trdo in malo
visoka pahovka	zlata pahovka
sočno. Za pašnike ta trava ni primerna, ker paše ne prenaša.
Francoska pahovka je precej občutljiva za mraz in zato v visokih mrzlih legah bolj slabo uspeva.
6.	Zlata pahovka (nem.: der Goldhafer, lat.: avena flavescens).
Zlata pahovka je po svoji rasti in obliki prav podobna francoski pahovki. Je pa veliko nižja, bolj nežna in šibka, ima tudi bolj drobno in bolj svetlo latje kot francoska pahovka.
Zlata pahovka je trajna nizka trava. Raste v rahlih, srednjevelikih, grmičastih šopih in požene zelo številne z listi bogato obrastle bilke. Za dobro rast zahteva mnogo svetlobe. Uspeva dobro na svežem tlu kakor tudi na suhi zemlji, da je ta le bogata z ilovico, glino in apnom. Zelo slabo prenaša močen mraz, trajno vlago in trajne poplave.
Zlata pahovka daje izvrstno krmo, ki ima zelo mnogo hranilnih snovi in jo ži- ', „ vali zelo rade žrejo. Druga košnja te trave je obilnejša od prve. Paša ji škoduje, zato zlata pahovka ni primerna in priporočljiva trava za pašnike. (Dalje prih.)
iiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiMiiiiiMiiiiiiiiiiituiiimii
Za dobro voljo
Eno vprašanje
Profesor:	»Kdo mi zna odgovoriti na
eno vprašanje in sicer:
Koliko las ima odrasel človek na glavi?«
Neki dijak: »187.643«.
Profesor: »Kako pa to veste?«
Dijak: »To je pa že drugo vprašanje.«
JANEZ JALEN:
ÖlvmvC’ Mačka
3.
Nenadoma se je domislila: »Kaj, če pride volk, ko nimam nič psa v tropu. Marko, naredi mi psa; pa ne iz slame, lesenega, da bb imel močne čeljusti in hude zobe. Okovane zobe mu naredi.«
»Danes ne, Manica. Danes je nedelja in še cvetna. Kar kdo v nedeljo narezlja lesa, mu bo na sodnji dan na rokah zgorel.«
»Pa jutri. Tudi gradanico mora imeti, da mu volk ne bo mogel pregrizniti vratu.«
Pod noč je prišel Podlipnik. Prinesel je Jerneju polič vina in kos pogače, da je imel izgovor za svoje poizvedovanje. Jerneja ni hotel žaliti, saj je pasel pri hiši že za njegovega očeta, sam pa tudi ni maral, da ^bi moral nazadnje najeti slabega ovčarja. Za dobre, je vedel, se bodo letos že davno pred svetim Jurjem gospodarji kar spopadli.
O vremenu in živini, o zdravju in bolezni, o planini in dolini, o vsem sta se že pogovorila, le o tistem, zavoljo česar je Podlipnik pravzaprav prišel, nista mogla začeti.
Jernejec ni več prenesel negotovosti. Zaobrnil je besedo naravnost. Kar bo, bo:
»Če ti je prav, bi letos pasla oba: Marko in jaz'. Veš, da ga do dobra izvadim in mu kraje razkažem. Plačo boš dal pa kakor druga leta samo zame.«
»Prav. Denarje kakor lani. Hrano dam pa rad za oba. Samo —- če bi ti čisto opešal, bi meni ostal sredi trde planine neizkušen ovčar in pri takem tropu.«
»Tak, do poletja ste mi še prisodili življenje?«
»Oh, kaj prisodili; kakor je vse mogoče. Res nisi več trden.«
»Če bi ti hotel biti dober, bi fant tudi sam lahko pasel, ko ima psa, da mu ni daleč naokoli takega.«
»Volkun je zares dober pes in vajen planine. Marko je pa ni. Lahko mi pol drobnice zapase.«
»Takole narediva. O svetem Klemenu, ko bo odpasel, bosta zračunala, koliko glav izgube bo padlo na vsakih sto živine, če bi bili vsi jarci v srenji en sam trop. Potem bosta natančno vedela, koliko glav ti mora prignati v ovčjak. Če jih bo manj, mu jih pri plači odtrgaj, če jih bo več, bodo pa njegovi. Lahko se zaneseš. Nisva praznih rok.«
»Iz hiše vas ne bom podil. Saj nisem Jud.«
»Ali ne vidiš, da jo bodo snedli, preden odrastejo, če Marko ne bo zaslužil kruha za vse tri.«
Iz glasu je spoznal Podlipnik, kako je stisnila bridkost starcu grlo: »Kakor si rekel, tako bo. Vseskozi si držal z našo hišo, jaz bom pa z vašo.« Pristopil je k peči in segel Jerneju v roko.
»Bog naj ti povrne, Cena.«
Pa Cena bi se ne bil tako hitro vdal, če bi ne bil s tem, da je Marka sprejel sa ovčarja, ponagajal Podrobarju, ki naj sedaj išče za srenjo drugega tretjineka. In Volkuna je privezal k svoji živini. Preklicano ga Marko zlepa ne bo pustil od tropa, če bo zverina trgala jarce pravzaprav njemu, ne gospodarju.
Vsem je ponagajal. Zakaj pa niso njega postavili za župana.
Otroci so se umeknili v hlev. Večja dva sta vedela, o čem govorita oča in Podlipnik, in jih je hudo skrbelo. Manica se je brezskrbno igrala z jagnjičkom, Rozalka je molzla kozi in Marko je nametal krme v jasli. Ko je dvignil škaf, da bi še vode prinesel, ga je poklical Podlipnik:
»Marko!«
Rozaiki je skoraj žehtarec padel iz rok in mleko je pljusknilo čez rob in se v belih kapljah razlilo po črnem predpasniku.
Marko je postavil škaf nazaj v kpt, pomiril Rozalko, »Mislim, da bo,« in odšel.
Podlipnik je premeril njegovo postavo, kakor bi ga ne bil še nikoli videl: »Saj si večji, kakor sem mislil. Za ovčarja boš letos pri nas, če boš kaj skrben.«
»Poskušal bom biti.« Srce mu je od razburjenja in veselja bilo prav v vratu.
»Pa boječ ne boš smel biti. Še medveda se ne boš smel bati.
»Se ga pa ne bom.«
Ko je Podlipnik že odhajal, se je domislil dopoldneva in cerkve: »Marko! Zakaj pa si na beganico navezal pomarančo?«
Marko ni umeknil pogleda, fant, ki je pravkar obljubil, da se tudi medveda ne bo bal:
»Zato sem jo, ker je rajnki ata vozil do morja in bom jaz tudi, če Bog da.«
»No, če boš, kakor gre, te bomo pa iz ovčarja povišali v vozarja.«
»Bom prosil, dokler ne bom. imel svojih konj.«
»O, hudimana, korajže ti ne manjka. Kje si pa dobil pomarančo?«
»Vaš Cenek mi jo je sam ponudil za pe-rišče šišk, ki sem jih mimogrede nabral v Goričici.«
Podlipnik, sam drzen, je bil vesel Markove drznosti. Naročil mu je: »Kadar bo skopnel kajžarski gnoj, boš kar kmalu gnal v Reber. Nekaj pa živina le ugrizne, ko krme manjka. Ti bom že posebej plačal, kar boš pasel pred svetim Jurijem.«
S prijaznimi obrazi so se vsi poslovili od njega. Še Volkun mu je pomahljal z repom
Niso zapele podkvice na Podlipnikovih petah po kamenju. Za štiri prste je že ležalo južnega snega. Vse je bilo tiho.
Manica se je prva oglasila:
»Kajne, Marko, kadar boš Podlipnikov ovčar, se te bodo pa vsi fantje bali?«
Marko se je zasmejal, Jernej je pa osorno posvaril: »Kaj govorita neumnosti.«
Zjutraj je zopet posijalo sonce. Sneg novinček se je topil in rahljal revežem zemljo. Ptiči so se zopet oglasili. Vsaka vejica je nosila svojega pevca. Potisnil jih je sneg iz Zavrha v vasi.
In kakor rdeča preproga ob velikih praznikih pred velikim oltarjem je od Krniške-ga roba do Straže znova zažarelo resje, na sedem barv razcvetelo. Med njimi so pošu-mevale bečele in se obešale na drobne cvete.
Pomlad je prišla.
2.	REBER ZELENI
Za Podlipnikovimi konji veliki teden niso cvrkali težko obloženi parizarji. Ne. Kolca so cvilila in črtalo in lemež sta hreščala po peščenih njivah.
Med konji in koši, drevesi in branami je presipal gospodar žito in sejal sam in so sejali drugi.
V Jarše je prišel orat Podrobar. Ko ga je Podlipnik ugledal, mu je zaigral v levem
Številka 26 — Stran 7
Slovensko pesem v gledališču
Skoro ni bilo mogoče verjeti, da je res. Štirideset let že stoji celovško gledališče, pa se kaj takega še ni zgodilo, so si mislili ljudje, ko so nasmejanih obrazov zapuščali svoja polja in hiteli v Celovec, da se udeleže dneva slovenske pesmi. Ta dan ni bilo nujnega dela, a če je bilo, je moralo počakati. Slovenski koncert v Celovcu, to ni kar tako. In res ni bilo. 14. junij 1947, ko je bil prvi slovenski koncert v tukajšnjem mestnem gledališču, bo ostal z vidnimi črkami zapisan v naši kulturni zgodovini.
Že pred drugo uro je bilo mestno gledališče napolnjeno. Večji del so ga napolnili Slovenci, pa tudi Nemci so prišli kar v lepem številu. Mogočno je zadonela veličastna pesem „Od Urala do Triglava" in vžgala duše vseh, ki so čutili njen pomen Roka je kar sama udarila ob roko, ko je bila pesem odpeta in tudi noge niso mogle mirovati. Nato so sledile pesmi, druga za drugo. Vsaka je odkrila novo lepoto naše melodije in pokazala košček lepe slovenske duše. In ko je prišla prekrasna Kernjakova „Pojdamo v Škufče", se navdušenje kar ni hotelo poleči. Pesem, ki je privrela iz dna duše naših pevcev, je vzbudila tako navdušenje, da pevcem ni preostalo drugega, kot da so jo
ŽELEZNA KAPLA
Ker smo bolj odmaknjeni od velikega sveta, se le redko pripeti kak pomemben dogodek, ki bi naš kraj spravil do posebnega slovesa. Moramo že precej hrupa zagnati in precej visoko dvigniti zastave ali pa krepelce, da se o nas kaj sliši v Celovec, to pa še posebno, ker že bližja oblast v Velikovcu tudi vedno željno pričakuje »dogodkov« iz našega kraja. Odkar smo se zadnjič tepli in zmerjali, smo se že večkrat spet poravnali, večkrat pa spet pride kaj navzkriž, da nam ni dolg čas. Zdaj je nekaj časa v modi, da se vrše vsa zborovanja v treh: najprej prvi, potem drugi, končno tretji. Kadar vsi vse povedo, se navadno vrnejo govorniki pisat poročila o uspehih v Celovec, organizatorji in nekateri udeleženci ter oblast v Velikovec, kjer Se vse zopet zapiše ter shrani papir in ljudi za nove prilike, ostali udeleženci pa vsak na svoje: eni v tovarno na Reberco, drugi v hosto, kmetje na polja, tihotapci pa za mejo — oprezovat, če so še cigarete na karte ali ne več. Da bi šlo ljudem boljše ali slabše kot prej, ni opaziti, razen pri tistih, ki odnesejo bunke.
Drugače nam tu vsak teden prinese kakega novega občana z druge strani. Katerim smo mi všeč, ostanejo pri nas, drugi pa gredo naprej ali nazaj, kakor je pač zapisana njihova usoda v »zvezdah«.
Pri obnovljeni hranilnici smo imeli občni zbor in izgleda, da se vsaj ta nežna vejica naše zadružne organizacije počasi obuja k novemu življenju.
Kakor drugod po naši deželi je zadnji čas tudi pri nas zbiranje avtogramov (pod-
se enkrat zapeli. Navdušen izraz na obrazih poslušalcev je izpričeval neskončno ljubezen do narodne pesmi in pripravljenost do obrambe dediščine, ki smo jo prejeli od svojih prednikov in ki je tudi nas, kot nje v najtežjih dneh življenja bodrila k vztrajnosti in borbi ter nam vlivala upanja v boljšo bodočnost.
Predsednik Slovenske prosvetne zveze, ki je ta pevski nastop priredila, je v svojem nagovoru povdaril. da imajo tudi koroški Slovenci pravico nastopati v celovškem gledališču, saj je bilo zidano z davki in žulji slovenskih kmetov. Žalostno je le dejstvo, da je minilo štirideset let do dneva, ko je med oboki gledališča zadonela šele prvič slovenska pesem..
Razveseljivo je, da je bila zamisel o slovenski prireditvi v gledališču pobuda ravnatelja gledališča g. Knappa^ Čudili smo se
le, da pri prvi slovenski prireditvi ni bilo zastopnikov deželne vlade, niti zastopnikov britanske civilne oblasti.
Pevski nastop naših zborov je zapustil nepozaben vtis in vsi želimo, da ta nastop ne bi bil zadnji in da bi 14. juniju sledili še drugi dnevi slovenske besede v gledališču.
pisov) v visoki modi. Ker je skoraj nevljudno, da bi človek na prijazno vabilo odklonil svoj podpis v kak poseben spomin, smo se tako navadili, da vsem podpisujemo vse, kar kdo želi. Seveda denarja na naše podpise nihče ne dobi bog ve koliko, ker smo reveži in ne bi znali z njim ravnati.
Vendar pa zopet nismo tako čisto pri kraju, da ne bi zmogli stroškov za dobro vzgojo našega mladega naraščaja. Zato imamo pred »dvojezično« šolo še otroški vrtec, ki naj jezične malčke užuga še pred šolo tako daleč, da na njej šolske uredbe o ločenem pouku ne bodo več potrebne. Uredba velja namreč samo za prve 3 razrede ljudske šole. Če pa slovenske sestre, ki bi z ljubeznivo skrbjo pripravile otroke na bridkosti prve šole, v našem tako izrazito slovenskem kraju že v otroškem vrtcu postavijo v kot ter nastavijo »vzgojiteljico« z izrecno germanizacijskimi tendencami (namerami), potem res ne vemo, ali je »Bog previsoko ali cesar predaleč«, da ne zagrabi gorjače in ne razžene vse tiste bratovščine, ki ji je nacistična miselnost še vedno tako globoko ukoreninjena v izkvar-jenih srcih. Seveda je le v soglasju z vsem tem, da je pouk slovenščine na šoli manj kot slaba karikatura jezikovnega pouka in smo se vsi oddahnili, ko so se zaradi bolezni zaprla vrata hiše, iz katere namesto resnične prosvete prihaja naša mladina z iznakaženo podobo ter s strtimi srci. Naš protest proti tako potvorjenemu tolmačenju šolskih odredb ter proti vsem odkritim ali zakritim poskusom nadaljevanja germanizacije naj se čuje ne le do županstva, temveč tudi do vseh osrednjih obla-
sti in naj nas nihče ne sili, da bi se morali kot nekoč proti Turkom, zopet utrditi na naših starih turških okopih pod Kaplo, zajeziti na Taboru našo bistro Belo ter jo spustiti na vse, kar prihaja med nas od oblasti, pa naj bodo to odredbe, dekreti, davki, učitelji ali žandarji.
Naš kraj je tako privlačen, da vedno kdo pride od drugod. V obirske gozdove se je priklatil nov »Ausländer«, ki se do sedaj še ni javil pri nobeni oblasti, da bi dobil dovoljenje in povedal, od kod je in zakaj je prišel. Medved kosmatinec se je najbrže priklatil iz kočevskih gozdov in tisti, ki se sedaj pregovarjajo za njegovo domovinsko pristojnost, so se za enkrat zedinili, da je najbrže »Volksdeutscher«, ker je prišel s Kočevskega, če se drugače ne pokaže. Mrcina ima navade, kakor vsi njegovega rodu. Za gostoljubnost, ki jo uživa v novi domovini je raztrgal pri Šeinu tri ovce in pri Cimpasu tudi tri, ne da bi dal odrezke za meso. Sicer je velik gospod in se do sedaj še ni nobenemu pokazal. Po sledovih njegovih šap ga cenijo na 120 kg, kar je za današnje čase, ko nam pošiljajo hrano čez morje in se še vmes lahko marsikaj zgodi, kar lepa teža. Verjetno je to najtežji »Ausländer«. Zadnji kosmatinec se je pojavil v naših gozdovih leta 1938, ki je delal škodo in jo zaradi kosmate vesti popihal čez mejo proti jugu in ker so doli že od nekdaj bolj vroče krvi so mu takoj upihnili luč življenja, šape pa zaplenili in pojedli, ki so menda dobra jed, posebno če so zastonj.
Naša cerkev je bila že potrebna novega oblačila. Zato smo se odločili, preobleči jo. Ko smo dobili apno, smo začeli tekati za čopiči, ki smo jih tudi srečno staknili in sedaj pridno drsamo z njimi po stenah, ki dobivajo novo, sveže lice in bo potem za nekaj časa mir. Upajmo, da bodo takrat, ko bo spet potrebna preoblačila, že boljši časi in bo treba manj predpriprav in truda ter skrbi, kje dobiti to in ono.
Okolica pri nas je res privlačna in nič čudnega, če te noga zanese malo okrog. Hoditi okrog je pa že od nekdaj pametna in koristna zadeva, v današnjih časih pa sploh najbolj priporočljiva, ker če se vse-deš na vozilo, nikdar ne veš, kam boš prišel, če se boš sploh premaknil z mesta. No in če se potrudiš malo v okolico našega »mesta« in snečaš otroke ter jih yprašaš, ali hodijo v šolo, ti bodo korajžno odgovorili, da hodijo in da se učijo slovenščine, ki pa je ne razumejo dobro, pa ne zato, ker bi od doma ne razumeli, kjer govorijo slovensko, to se pravi po, domače, ampak zato, ker jih v neki šoli učijo neke vrste »deljeni« jezik. Pravili so, da jim je pozimi dal učitelj nalogo, menda je bil prost spis in‘napisal na šolsko tablo: »Danes je padla prva snega.« Ker je učitelj učitelj in otroci otroci, ki morajo ubogati, je »snega« pač »padla« in nihče ni šel ugotavljat, ali je letošnja »snega« res ženskega spola. V taki šoli imajo otroci najlepšo priliko naučiti se neke včste rokovnjaščino in ko bodo veliki, bodo približno takole govorili: »Muti, glej mačka tička fresen.« Mi želimo, da bi take ljudi, ki tako učijo naše otroke, čim prej kdorkoli »pofresal« in ga po možnosti več na svitlo ne dal. Za enkrat samo toliko, pa še drugič kaj.
še nič nismo poročali, da se je smrtno ponesrečil pred dobrim mesecem osemlet-
ni fantek Dornik Anton, ko je hotel na skali utrgati rožo in se je skala utrgala. Obvisel je na nekem drevesu in so le s težavo prišli do njega ter odpeljaU v bolnišnico, kjer pa mu niso mogli več pomagati, ker so bile notranje poškodbe^ prehude. To se je zgodilo na takozvanih šancah. Zanimivo je, da. je družino skozi preganjala nesreča. Fant si je že dvakrat zlomil nogo, njegov oče se je ubil na Obirskem in tudi njegov stric se je smrtno ponesrečil.
SELE
Letos 18. junija obhajajo naš gospod župnik 60-letnico. K tej slavnosti jim prav iz dna srca želimo, da bi jih Bog ohranil še mnoga leta v čvrstem zdravju, posebno pa, da bi še nadalje ostali naš zvesti Selški dušni pastir. Že 32 let pastirujejo v Selah in mnogo lepih dni so preživeli med nami, pa tudi dosti grenkih kapljic je padlo v njih kupo življenje, posebno v letih izgnanstva. Bog daj, da bi svoj večer življenja preživeli v miru in boguvdanosti med svojimi zvestimi ovčicami in da bi jim mogli mi farani odslej njih življenje le sla-dti in ne greniti. Zato jim kličemo še enkrat: »Bog Vas živi še mnogo let!«
NA DRAVI
Letošnji dan češčenja v naši župniji — 5. junija — je prišel ravno na praznik sv. Rešnjega Telesa. Zato pa je bil tako veličasten, da ga naša župnija do sedaj še ni doživela. Imeli smo 156 sv. obhajil, čeravno je v naši župniji le 520 vernikov! V prejšnjih letih pa je bilo le 70 ali 80 obhajil. — In letos smo imeli tudi večerno sv. mašo in samo pri tej je bilo 62 obhajil! Vsa cerkev je bila nabito polna in vsi so skupaj lepo peli! Na pomoč so prišli na ta dan češčenja štirje duhovniki: č. g. Wor-nik iz Pečnice, župnik Nagele iz Žile, kaplan dr. Trdan iz Perave in p. Odilo iz Celovca — ta pater je pravi junak in slavni pevec in pridigar! — Pri procesiji (pran-ganju) je bilo na ta praznili 350 ljudi: tudi pri popoldanskih svetih urah je bila udeležba jako dobra in vse je glasno molilo in pelo. --- Ta letošnji dan • češčenja naše župnije je bil dan posebnih božjih milosti za vso našo župnijo! Ne bomo ga pozabi! nikdar!
ŠMARJETA V ROŽU
Čeprav smo precej visoko in gledamo nr celovško kotlino zviška, ne smete misliti da srno kar tako. Sicer ne vemo,, ali imate v Celovcu že gledališke počitnice. Pri na» jih že imamo. Dvorano smo zaprli in bomo počakali jeseni, ko bo več časa in počitka. Ta čas bomo pa kam drugam skočili pogledat, kaj in kako igrajo. Tudi šolsko leto gre h kraju in šmarjerški trdoglavci bodo z veseljem spravili knjige v najbolj skrit kotiček. Pri šolskem pouku pogrešamo petje slovenskih pesmi v taki meri. kakor bi bilo želeti in da bi otroci čim več pridobili pri slovenskem pouku. Tako šolskega otroka najprej in najlažje pridobiš in mu vzbudiš zanimanje. Če so se lahko naučili toliko nemških pesmi, mislimo, da bi se tudi lahko naučili prav toliko slovenskih pesmi. Prav bi - bilo, če bi imeli note, kar pa bo -najbrže bolj težko, ker nam primanjkuje drugih še bolj potrebnih (Nadaljevanje na 8. strani.)
kotu ustnic nasmeh. Kmalu nato je pomežiknil postaranemu Jožu, ki je kmetoval doma, kadar je bil sam na cesti, pomežiknil z levim očesom, in tako, kakor je znal samo on. Na sredi njive mu je, ko sta se Srečala s sejavnicami v komolcih. Joža je vedel, da je Cena spet nekje nekaj napeljal, nad čimer se bodo vsi jezili, reči pa ne bo nihče mogel nič. Da bi se mu le posrečilo. Gospodar se bo široko smejal in'bo dobre volje in bosta za praznike miza in polič Polna.
v Na ozarah ga je ustavil: »Joža! Po ju-2ini pojdi k Primožu in vprašaj starega Jerneja, kaj misli letos sejati na svojo njivo. Popoldne naj Miha zapelje nekaj košev gnoja izpred našega hleva. Saj iz Gstih kozjih bobov, ki jih je Marko pozimi s samotežnicami navozil na njivo, na tisti Pesek, še plevel ne more rasti po godu. Raztrosil bo že Marko sam, zjutraj pa 2orjita in vsejta, kakor se bosta z Jerne-tan dogovorila.«
, »Vse bova naredila, da bo prav.« Joža le motril gospodarjev obraz, pa ni mogel Pgeniti, kako jo bo Cena zagodel. Nič. Z Pjive mu je še ukazal: »Seme vzemi kar
naše kašče.« Spet je pomežiknil.
• »Bom.« Takrat je ugenil, da jim bo Pod-Jipnik ponagajal s Primoževimi. Samo kako?
Med ozdmino se je črnilo čimdalje več Ponovo preoranih njiv. Ob njih je že ze-enela trava na mejah.
Podlipniku se je obraz pomračil: »če mi J® Primožev ne bo preveč zapasel, da se .°do ob svetem Klemenu drugi meni smejali.«
^ Zaokrenil je nekako s skrbjo obraz proti uebri. Na Knrškem robu je stol moški, katerega je prepoznal za Marka. In Vol-
kuna je imel s sabo. Opazoval je s polja, kako je Marko prehodil vso Reber in kako se je najdlje pomudil na Poljanah in v Logu: »če stikuje za travo, ima v sebi dokaj krvi starega Jerneja.«
Znova se je Podlipnik nasmehnil. Domislil se je, kako bo v jeseni, če bo M?rko dobro prepasel jarce.
»Da bi jih le za silo. Nagajali mu bodo, kar mu bodo mogli, posebno Rotijin Tevž. In drugi mu bodo, zato mu bodo, da bi meni dali pod nos. E, bomo že videli; saj bo imel s sabo Volkuna. Le kaj išče sedaj v Rebri? Če ni šel iz same baharije postopat,« se je v negotovosti vznemirjal Podlipnik.
Zvečer pa, ko mu je Marko prišel povedat, da v zatišnih dolinicah in ob vodi trava že raste in da drugi dan že lahko žene na pašo, ga je potapljal po rami:
»Kar všeč si mi, Marko.«
In spet je v nasmehu podrhtel levi kot njegovih ust.
*
Pa Marko drugi dan ni gnal tropa na Reber. Podlipnik ni hotel: Seveda! Da bi mu oponesli, kako nima nič več poklasti jarcem. Izjedi, ki so padale iz parn konjem v korita, je nosil Miha v ovčjak. In poljsko listje iz listjaka je pelo. Se bo že pretolkla drobnica čez praznike. Saj ni stiskal zanjo soli v pesti. Dovolj je je pripeljal V jeseni od morja.
Ovce, ki so jagnjetile, so pri Podlipniku vedno posebej pripirali in jih krmili z otavo.
»Bo že, eh!«
In čez praznike vendar ne more pognati Marka v Reber, ko ne bo vse poletje slišal božje besede,
»Saj nisem lutrš vere.«
Za veliko noč je tudi Jernej zlezel izza peči. Poklical je k sebi Volkuna, mu otipal bodico za bodico na gradanici okrog vratu, mu jo skušal odpeti, pa ni imel v prstih več toliko moči, da bi bil stisnil kaljeno jeklo. »Marko, odpni Volkunu gradanico; nabrusiti jo morava, če ne moreš z roko, vzemi klešče.«
Vso moč, kar jo je imel, je napel Marko, preden je odvzel psu železje izza vratu. In v roko se je zbodel.
Bodico za bodico sta nabrusila; vseh šest in šestdeset; po tri so štrlele iz vsakega člena.
»Preklicano bo zmeknil volk, če hlastne Volkuna za vrat.«
Nabrusila sta tudi sekirico na robevni-ci. In oča mu je razložil in pokazal, kolikor je pač mogel, kako prebiješ z robev-nico — pastirsko helebardo '— volku črepinjo in kako ga odrineš od sebe. še medveda se obraniš, če znaš prav zamahovati: »Pazi pa vedno, da ne dobiš pritlehnega okovanja v trebuh. Zato odskoči kakor maček vselej, kadar boš usekal.«
Vesel je odšel Marko iz nizke hiše. Postavil je med drevje na vrtu tesarski stol in ga napadal, da so treske letele od njega tako dolgo, da se je ves uznojil in na-dražil Volkuna, da se je zakadil v lesenega volka.
V podstrešje je poslal Jernej Marka po brezovo krevljevino, katero je moral vpričo njega na prvo roko obtesati. Nato mu je ukazal stopiti nanjo. Zarisal je okrog noge in se lotil izrezavanja, da bo Marko čimprej mogel obuti cokle kljunače.
In vitre je moral nesti namakat v močilo.
Za klobučevino pa je že več let sam zase/ hranil obnošen kastorec.
Ni 'gnal Marko tropa v Reber, pač pa so na veliki četrtek prebijali pri Podlipniku jarcem ušesa. Seveda,.Marko je bil zraven.
Odrasli so večinoma že vsi imeli v desno uho vsekano krniško znamenje — kolobar in črto zraven. Nekaj jih je pa Podlipnik čez zimo nakupil, da pleme ne posnetnja-vi. Tem so izrezali iz ušes prešnje znamenje in vsekali krniško.
Dve ovci sta bili s koroške strani, kakor sta tudi dve Podlipnikov! ostali za Stolom. Tem je Joža poleg starega znamenja vsekal še krniško; morda se zamena letos izravna.
Jagnjeta pa je Marko drugo za drugim pritiral k tnali. Otožno, kakor bi se bala bolečine, so bleketala. In matere ovce, okrog vimen okrvavljene, so preplašene tekale po dvoru, kakor bi hotele skriti svoje ljubljence.
Podlipnik je hodil med drobnico in jo ogledoval, prijel tu, prijel tam in spet mu je v levem kotu drgetal v hudomušen nasmeh: »Je pastirska kri v Marku, je.« In glasno ga je pohvalil: »Dovolj dobro se obračaš, Marko.«
Krničani so se pa Podlipniku hudomušno smejali. Še niso prepoznali njegove namere: »Preklicano se bo Cena urezal, Če misli, da bo Jernej še mogel gnati čez Vrh. Izza peči k peči je res prišel, naprej pa ne pojde več daleč.«
»Kar bo ta še trave potlačil, se je še od vimena jagnje več ne napase.«
Cena je vedel, kaj mislijo, in jim je privoščil zmoto. Najrajši bi bil prelomil post in prinesel Jožu in Mihu in Marku in sebi jesti in piti:
»Se ne spodobi, saj nismo lutrš.«
Okrog ogla se je prismukal Rotijin Matevž:	(Dalje prihodnjič.)
učnih knjig. Od mnogih stvari, ki nam ležijo na srcu je še ta, da vsakega, ki se pokaže zavednega Slovenca in ga ni sram priznavati se k svojemu narodu, označijo kot p roti državni element.
Iz našega kraja je še precej takih, ki se niso vrnili iz vojne in veljajo za pogrešane. Svojci se na tihem upajo, da se bo ta ali oni oglasil, ker do sedaj ni imel prilike. To se je tudi v več primerih zgodilo. V zadnjem času pa je prišlo nekaj žalostnih poročil, ki sporočajo, da so pogrešani mrtvi in je umrlo tudi upanje domačih. Tako je prišlo poročilo za Jakoba Veračnika, po domače Partla iz Dolenje vasi, da je umrl oktobra 1945 v Pančevu, za Andreja Tratnika, po domače Cačov, da je umrl 191-5 v Rusiji in za Martina V/utteja, po domače Tomijev iz Zg. vasi. da je umrl januarja 1915 v Belgiji. To je ljudi, ki še do danes niso dobili nobenega sporočila o pogrešanih, potrlo in navdalo s skrbio, vendar ni treba izgubiti še upanja, ker gotovo se bo ta ali oni še. oglasil. To dokazuje dejstvo, da so se nekateri oglasili, o katerih so bili domači prepričani, da so mrtvi.
GLOBASNICA
Sedaj smo se že začeli ozirati, kako bo z letino in kaj bomo imeli od svojega dela. Na splošno smo še kar zadovoljni, zlasti z
žitom in upamo ,da kruha nam ne bo primanjkovalo. Zlasti Rinkolčani bodo imeli žita, da jim ne bo treba skopariti pri kosu kruha. Največje revice so solnčnicc, ki jih je črv ponekod tako zdelal, da so jih morali še enkrat sejati. Ta svojat, črv, misli, da bomo jedli solato brez olja. To je po našem mnenju sabotaža in mi mu bomo že pokazali, če mu bomo mogli. Slabše je s sadjem in letos ne bomo pridelali toliko sladkega mošta kakor lansko leto. Bomo pa bolj vodo pili, saj pravijo, da je tudi zdrava, mokra je pa tudi. Bolj srečni so v Podrojah, kjer bodo imeli dosti jabolk, ker so pozneje cvetela, ko je dež že minil. Ker v Podrojah niso slabi ljudje in ti nič nočejo, če tja ns prideš, bodo pa na posodo dali in jim bomo drugo leto vrnili.
BELA
Iz našega kraja se malokdaj oglasimo in še sedaj, ko se, moramo sporočiti le žalostno vest. Po nesrečnem naključju se je ustrelil 15-1 etni Gašperc Jože, po domače Tišlerjev iz Bele, sin mizarja. Nesreča se je zgodila v stanovanju nekega financarja ter je bil fant takoj na mestu mrtev. Smrtna nesreča mladega fanta je ves kraj globoko pretresla in vsi sočustvujejo z nesrečno družino, ki je tako nenadoma in tragično izgubila fant ,ki je bil pri hiši že v veliko pomoč.
RADIČ CELCWEC
Šloronstia zaiini/iia /Min »a Karoškeio
Te dni je dobila zveza od deželne vlade važen odlok, ki urejuje razmere slovenskih posojilnic, katere so se po nalogu Ge-stapo-a morale spojiti z nemškimi kreditnimi zavodi. S tem odlokom je vzpostavljeno staro stanje pri 21 posojilnicah in pri Gospodarski zadrugi v Sinči vasi. 16 kreditnih zadrug, ki so se samo prelevile v nemške, ali so likvidirale, se ta odlok ne tiče. Odlok je datiran z 22. majnikom 1947, štev. 41.858/7. Besedilo se nanaša v glavnem na sledeče:
Pri navedenih zadrugah so po nalogu Gestapo-a upostavili komisarično vodstvo z navedenimi komisaričnimi oskrbniki. Nato so na podlagi pogodb o združitvi spojili spodaj navedene zadruge. Prve so predale, druge prevzele. Slovenske zadruge so v zadružnem zapisku črtali.
1.	Posojilnica v Sinči vasi, raifaisnovki v Dobrli vasi. Komisar Koberer.
2.	Posojilnica v Borovljah — »Sparkasi« v Borovljah. Komisar Fanzoi.
3.	Posojilnica v Glinjah — »Sparkasi« v Borovljah. Komisar Fanzoi.
4.	Posojilnica v Galiciji — »Darlehen-kassi«. Komisar Wolte.
5.	Hranilnica Vovbre — raifaisnovki v Grebinju. Komisar Geissner.
6.	Posojilnica v Hodišah — raifaisnovki v Hodišah. Komisar nadučitelj Arnold.
7.	Posojilnica Celovec — raifaisnovki Celovec. Komisar Geissner.
8.	Posojilnica v Kotmari vasi — »Kas-senvereinu« v Kotmari vasi. Komisar Ha-rih.
9.	Posojilnica Marija na Zilji — raifaisnovki v Marija na Zilji. Komisar Mayerhofer.
10.	Posojilnica Škofiče — »Darlehen-kassenvereinu« v škofičah. Komisar trafikant Kopeinig.
11.	Hranilnica na Želinjah — raifaiznov-ki Važenberg. Komisar nadučitelj Kortin.
12.	Posojilnica Št. Jakob v Rožu — raifaisnovki v Št. Jakobu. Komisar Ferdinand Schuster.
13.	Posojilnica v Slov. Šmihelu — raifaisnovki v Škofjem dvoru. Komisar Geissner.
14.	Posojilnica v štebnu na Zilji — s Darlehenkassi« v Štebnu. Komisar Man-dritsch, uradnik pri deželnem svetu v Šmohorju.
15.	Hranilnica v Štebnu pri Beljaku — raifaisnovki v Maloščah. Komisar občinski tajnik Müller.
16.	Hranilnica pri Sv. Tomažu pri Celovcu — raifaiznovki v Škofjem dvoru. Komisar Geissner.
17.	Hranilnica Podljubelj — »Sparkassk r Borovljah. Komisar Fanzoi.
18.	Hranilno društvo v Selah —- »Sparkasse v Borovljah. Komisar Geissner.
19.	Hranilnica Sv. Lenart — raifaiznov-ki Podklošter. Komisar ni zapisan.
20.	Hranilnica Velikovec — raifaiznovki Velikovec. Komisar Johann Weiß.
21.	Posojilnica v Št. Juriju na Zilji — nemški raifaiznovki v Št. jurju. Komisar Fischer iz Labijenč.
22.	Gospodarska zadruga v Sinči vasi —-nemški kmetijski zadrugi v Dobrli vasi. Komisar Geissner.
Deželna vlada je 18. decembra 1946 sklenila, da sklepe o združitvah razveljavi in da zopet uradujejo upravni in nadzorni
odbori, ki so delovali, predno je Gestapo upostavila komisarično vodstvo. Nadalje je sklenila, da se naj v zadružnem zapisku zopet zapiše zadružni naslov, ki je bil pisan, predno je prišla zadruga pod komisarično upravo.
Odloke, s katerimi je Gestapo uvedla komisarično vodstvo in sklep o združitvi zadrug je deželna vlada proglasila za neveljavne. Na podlagi tega odloka deželne vlade podpisujejo za omenjene zadruge zopet odborniki, ki so podpisovali, predno so bili imenovani komisarji. Če je treba voliti nove odbornike, naj stari Odbori skličejo občne zbore in zaprosijo trgovsko sodišče za vpis nanovo izvoljenih odbornikov v zadružni register.	•
Radi obračuna naj se obrnejo zadruge preko obeh deželnih zadružnih zvez na zadruge, ki so svojčas premoženje prevzele. Trgovsko sodišče je deželna vlada zaprosila, da na podlagi tega odloka vzpostavi pri navedenih zadrugah stari pravni položaj.
S tem odlokom od 18. decembra 1946 imajo slovenske zadruge, ki so navedene .v. njem, prosto pot. Odloka popreje A rimo poznali. Da se je stvar tako dolgo zavlekla, je pač vzrok v tem, da je bilo treba pritegniti tudi sodnijsko oblast. Po vsej verjetnosti pa menda v tem, da so pristojni krogi izjavljali: zopetna ustanovitev slovenskih zadrug je nemogoča. Čeprav je danes birokracija na višku svoje slave, moramo le pripomniti, da je ravno v gospodarskih vprašanjih danes rešitev vedno tudi v interesu oblasti. Vsled tega bi tudi rešitev tega vprašanja bili lahko pospešili. Upajmo, da bodo sedaj na podlagi odlokov obračune po možnosti čim preje izvedli. Od danes na jutri to seveda ne bo mogoče — toda v doglednem času z malo dobre volje se lahko reši tudi to vprašanje.
Cefovec
Nedelja, 22. 6:
7.23: Jutranja glasba.
19.30- Polurna oddaja.
20.15: Poročila.
Ponedeljek, 23. 6:
7.10: „Prav vesel v šolo grem", pouk slovenščine.
20.13: Poročila.
Torek, 24. 6:
7.10: Politični in socialni red „staroslovenske dobe", zgodovinsko predavanje.
20.15: Poročila.
Sreda, 25. 6:
7.10: Aktualni komentarji.
20.15: Poročila.
Četrtek, 26. 6:
7.10: „Prav vesel v šolo grem," pouk slovenščine, nadaljevanje.
18.45: Polurna oddaja.
20.15: Poročila.
Petek, 27. 6:
7.10: Iz slovenskega slovstva.
20.15: Poročila.
Sobota, 28. 6:
7.10: Literarno predavanje.
20.15: Iz slovenske kulturne zakladnice. Morebitne spremembe v času bomo objavili po radiu.
KONEC FRANKOVSKEGA GOSPOD-
STVA V PANONIJI IN KARANTANIJI (Nadaljevanje.)
Ali leta Arnulfovega gospodstva v vzhodnem delu njegovega »karantanskega kraljestva« so bila šteta. Madžari vedno močneje pritiskajo v Podonavje in odtod na eni strani proti Veliki Moravski in Karantaniji, na drugi strani pa proti Bolgariji. Blodeč po panonskih in obrskih pustinjah si z lovom in ribištvom iščejo vsakdanji kruh —- tako piše frankovski leto-pisec za leto 889, nato pa vdirajo v pogostih sovražnih navalih preko meja Karantancev, Moravanov in Bolgarov. Sprva se ta nomadski narod še ne naseli za stalno, še je jeziček na tehtnici nasprotujočih si sil v Podonavju: Bolgarije, Velike Moravske in Karantanije. Kot so bili že v letih 883-—884 po vsej priliki skriti zavezniki Svetopolkovi v nemško-moravskem sporu, tako se bojujejo leta 892. na Arnulfovi strani v vojni, ki so jo Nemci sprožili proti Veliki Moravski. Kralj Arnulf, kakor je bil eden najsposobnejših med vladarji iz rodu Karolingov ,ni uvidel nevarnosti, ki si jo je nakopal z madžarskim zavezništvom. Da je bil to pot nemški kralj, ki je Madžare poklical proti Svetopolku, o tem so si vsi viri edini. Prav radi tega nemško-madžarskega zavezništva je že čez nekaj let, ko so Madžari s svojimi napadi pritisnili z vso silo proti Nemčiji in Italiji, nastala trditev, da je posredno kralj Arnulf kriv zla, ki je skoraj prišlo nad krščanski svet. Poleg Madžarov si je pa Arnulf pridobil šs drugih zaveznikov.. Na Hengst-feldu blizu Wildona, na današnjih štajerskih tleh, se je sestal s hrvatskim knezom Braslavom, ki je kot vdan nemški prijatelj gospodoval okoli Kolpe in Save, nekako tam, kjer nekdaj knez Ljudevit. Preko Braslavove zemlje pa stoji Arnulf v zvezi še z močnejšimi zavezniki na jugu, Bolgari. Svetopolk pa šteje pristaše med nezadovoljnimi grofi v Arnulfovi Karantaniji.
Tako si je torej frankovski kralj Arnulf ustvaril leta 892. močno koalicijo, ki naj bi izrinila gospodstvo Svetopolkovo in Velike Moravske iz srednjega Podonavja ter z močno karantansko kneževino utrdila oblast Nemcev od Moravske do Srema.
Dva kmalu zatem nastopivša dogodka pa sta povsem izprevrgla Arnulfove in Sve-topolkove politične račune in načrte v Podonavju. Najprej je leta 894. umrl Sveto-polkz 'njim je zginil s politične pozomi-ce najnevarnejši nasprotnik Arnulfov na Vzhodu. Drugi mnogo pomembnejši dogo-. dek je pa bil. preokret v zadržanju Madžarov, ki se odrečejo nemškemu zavezništvu in vderejo leta 894. preko Donave v deželo svojega zaveznika od včeraj, v Panonijo. »Moške in stare žene so pomorili, mlade device pa kot vprežno živino vlekli s seboj, da bi služile njihovi pohotnosti, celokupno Panonijo so pa opustošili do uničenja«. Bil je to prvi velik vpad Madžarov na ozemlje panonskih Slovenov, ki je deželo silno opustošil, ni pa zaenkrat še uničil tamkajšnjega frankovskega gospodstva. Da bi rešil, kaA* bi se še rešiti dalo, je izročil Arnulf Panonijo z Blatogradom v varstvo zvestemu zavezniku, hrvatskemu knezu Braslavu. Za Kocljem zagospodari ob Blatnem jezeru zopet knez domače krvi. Mogoče je nemški vladar računal, da bo domačin znal bolje od tujih grofov braniti domačo zemljo. Ali ti in taki ukrepi že niso več pomagali. Usoda panonske Slovenije je bila zapečatena.
Leta 898.. ko se zadnjikrat imenuje v virih knez Braslav, priderejo Madžari z ogromno vojsko prvič v Italijo; njihovi pohodi se v naslednjih letih še ponavljajo.
VOJAŠKO SODIŠČE V VELIKOVCU
Pred vojaškim sodiščem v Velikovcu so bili tekom meseca maja t. 1. obsojeni:
Johann Pibater iz Male vasi na mesec dni zapora, Avgust Grolič iz Humč na mesec dni zapora pogojno, Franc Jerlich iz Bele na 4 mesece, Peter Močnik iz Žamanja na 3 mesece in Jože Lube iz Velikovca na 6 mesecev zapora, ker so posedovali orožje brez dovoljenja.
Jugoslovan Johann Schumach na 2 tedna zapora in dva meseca pogojno in Jugoslovan Albin Mirč na 9 mesecev zapora od tega tri mesece pogojno, ker sta brez dovoljenja prekoračila mejo. Mirč je poleg tega še brez dovoljenja nosil samokres.
Rus Mihael černišev, na 3 mesece zapora in tri mesece pogojno,ker je ukradel živila in grozil .^ojemu delodajalcu; Rusa Emila Romanenka in Pavla čurčina, oba iz taborišča D v Celovcu, na 3 meseca pogojno, ker sta prekoračila mejo 10 kilometrov.
Pavlo Petek iz Lobnika na 4 dni zapora in globo 50 šilingov, ker je razširjala neresnične vesti.
0.&U6U (i& cas&pMu
Pot tjakaj jih je vodila preko slovenske zemlje. V teh zadnjih letih 9. stoletja so propadle upravne in cerkvene uredbe v Panoniji in v območju potov, ki vodijo odtod preko slovenske zemlje v Italijo. Že leta 900. pišejo bavarski škofje, da ni v ceh Panoniji niti ene krščanske cerkve več.
Za pohodi v Italijo se vrste navali proti Karantaniji in Bavarski. Obdonavska po: se je nekoliko dlje upirala madžarskemu pritisku kot panonsko-italska. Bitka pri Bratislavi (Brezalauspurc), 5. julija 907, je pa predrlo krščansko fronto tudi ob Donavi in odprla Madžarom pot na nemška tla. Bavarsko vojsko doleti v tej veliki in odločilni bitki strahovit poraz. Kratke in klene besede sodobnih virov dajo slutiti velikansko katastrofo, ki je takrat zadela krščansko armado, v kateri so se nedvomno borili tudi Slovenci. »Celokupno vojsko Bavarcev so pobili Madžari«, piše neki le-topisec. Drugi beleži le na kratko »pokol; Bavarcev«, tretji govori o »najhujši bitki Zadnji upravnik Karantanije Luitpold salzburški nadškof in dva škofa obleže na bojnem polju.
Madžarom je poslej odprta neovirana pot proti zapadu. Preplavijo in zasedejo Panonijo notri do alpskega obrobja, odkoder se v dveh mogočnih tokih cepijo njihovi navali v krščansko Evropo. Slovenska zemlja je pri tem silno trpela, kajti tok gre preko nje v Italijo, drugi za Donavo navzgor v Nemčijo. Kakor na polotoku med dvema strujama so se edino v gorati Karantaniji obdržale še naprej politične in cerkvene uredbe frankovske dobe. Nemška kolonizacija na slovenskih tleh zastane. V notranjih alpskih predelih le še s težavo vzdržuje skromno kontinuiteto, v Panoniji, ob Donavi, na zgornji Savi in ob Savinji pa preneha popolnoma. V zgodovini germanizacije slovenske zemlje pome-njajo madžarski navali zaključek prvega obdobja. Drugo se pričenja po zavrnit-Madžarov.	(Dalje prihodnjič^.
MAHU OC,ILA\§l’
Mlad mizarski pomočnik dobi takoj delo: hrana in stanovanje v hiši. Mizarstvo z malo kmetijo se nahaja na deželi.
Ponudbe poslati na upravo „Koroške kronike", Celovec, Funderstraße 1.	309
Zaposlitev dobi izučen sodar, pošten in vajen vsega, v sodarsko stroko spadajočega dela.
N. Viternik, sodarstvo; Pliberk, Glavni trg 25 (Bleiburg).	312
Nudim brezplačno oskrbo starejši in zanesljivi ženi na deželi za pomoč pri oskrbovanju trgovske hiše, — Ponudbe poslati na upravo lista pod „Slovenka".	315
Planinsko posestvo 46 ha, z gospodarskim poslopjem in lepo lego ter veliko površi no doraščajočega gozda zamenjam za manjše gospodarstvo v ravnini. — Dopisi na ÖWG Celovec, Alter Platz 1. Pod „Izredna priložnost", 5811.
Planinsko veleposestvo v zapornem pa su sprejme ob dobri oskrbi in plačilu dekle k otrokom in za pomoč pri hišnem delu Ponudbe na upravo lista pod „Planine"
313
Krščansko vzgojeno dekle, pošteno, z vese Ijem do dela in znanjem obeh deželni! jezikov, sprejme trgovina z mešanim blagom (južno od Drave) s 1. VIII. 1947. Vsa oskrba v hiši. — Ponudbe na upravo liste pod „Zaporni pas“.	314
Slovenec - elektrotehnik
lil
star 27 let, veselega in prikupnega značaja, želi zaradi ženitve spoznati Slovenko, staro od 18 — 24 let. Prednost imajo dekleta iz Celovca in okolice. — Samo resne ponudbe s sliko na upravo lista pod „Srčna kultura”.
311
PÜODAM
dobro ohranjen 4 cevni radio-aparat. Ogled samo ob nedeljah dopoldne. — Jerčin Jože, Dravlje 15, p. Št. Jakob v Rožni dolini.	317
„Koroška kronika" izhaja vsak petek.
List izdaja Britanska obveščevalna služba. — Uredništvo lista je v Celovcu, Völker markier Ring 25/1. Telefon 3651/02. — Uprava in oglasni oddelek v Celovcu, Funderstraße 1. Telefon 3651/38.