SOLIDARNOST V CASU KRIZ Globalne krize si sledijo in po pandemiji covida-19 se soocamo z vedno hujšimi posledicami podneb­nih sprememb tudi v našem prostoru. Avgustovske poplave, ki jih imamo za najhujšo naravno nesreco v zgodovini Slovenije, so v severnem in osrednjem delu države mocno prizadele prometno in energetsko infrastrukturo, mnogi domovi so bili uniceni, številne družine so izgubile vse. Slovenci smo se izkazali s pomocjo prizadetim v poplavah, ko smo solidarnostno skupili skupaj in pomagali pri sanaciji škode. Vlada je v ta namen celo dolocila dela prost dan, to je bil solidarnostni ponedeljek. Tesnoba in strah za prihodnost, ki se porajata ob naravnih nesrecah, se ob oboroženih konfliktih samo še povecujeta. Poleg rusko-ukrajinskega, ki se je zacel lani februarja, je oboroženi spopad oktobra izbruhnil še na Bližnjem vzhodu med Izraelom in Palestino. Oba konflikta imata seveda precej daljšo zgodovino in kompleksno ozadje. Pogosto crno-belo prikazovanje obeh ne samo poenostavlja situacijo, temvec tudi razdvaja družbo in škoduje vsem stranem, saj se mir tako vedno bolj odmika. Razdvojenost, ki smo ji prica, je le eden od simptomov individualiziranja družbe, ki namesto solidarnosti in skrbi za drugega poudarja delovanje zgolj za lastno korist – in s tem izgublja svojo clovecnost. Vprašanje solidarnosti in skrbi za drugega oz. njuno pomanjkanje prežema, pa ceprav morda ne na prvi pogled, tudi tematski sklop te številke Glasnika Slovenskega etnološkega društva, ki v zgodovinski per­spektivi naslavlja obdobje starosti. Dragica Cec obravnava spore pri uresnicevanju preživitka kot oblike ekonomske regulacije v 18. in 19. stoletju na Kranjskem, ko so razlicni sloji podeželskega prebivalstva v zameno za delno ali popolno oskrbo za cas delovne nezmožnosti predali svoje imetje sorodnikom ali drugim. Družbena vprašanja, povezana s starostniki, se vedno navezujejo na dojemanje starosti, kar z obravnavo podob o starostnikih v ljudski in uradni medicini 19. stoletja v Istri pokaže Urška Bratož. Ali je lahko naše življenje hkrati dolgo in srecno, ce nimamo podporne mreže in socialne varnosti? Meta Remec analizira navodila za zdravo in srecno starost nemškega zdravnika Christopha Wilhelma Hufelanda, ki je že v 19. stoletju odgovornost za kakovostno staranje prenesel na posameznika. Solidarnosti se dotika tudi besedilo Sare Cosic, ki analizira spomine preživelega na vsakdanjik v koncentracijskih taborišcih Keraterm in Trnopolje, ki sta delovali v 90. letih 20. stoletja v Bosni in Hercegovini. Poleg orisa nepredsta­vljivega trpljenja in travmaticnih izkušenj je bivanje v taborišcih dolocala tudi solidarnost. Sklop znanstve­nih clankov pa zaokroži besedilo Ane Slavec in Maše Kavcic o razmerah hranjenja predmetov v depojih slovenskih muzejev. Solidarnost bo ostala vodilna tema Glasnika tudi v prihodnjem letu. Spomladanska številka bo sicer odprta za raznovrstne prispevke, jeseni pa se bomo posvetili vprašanju dekolonizacije, ki danes zaznamuje raz­prave na številnih podrocjih: v izobraževanju, muzealstvu, zdravstvu, družbenih vedah in celo astronomiji. S tematsko številko želimo osvetliti vpliv zapušcin kolonializma na konstrukcijo znanja, prakse in zamišljanje prihodnosti, hkrati pa razmisliti o možnostih njihovega preseganja. Dekolonizacijo v najširšem smislu razu­memo kot pripoznanje in vkljucevanje znanj in praks zgodovinsko in trenutno podrejenih družbenih skupin ter oblikovanje pravicnejših in bolj participativnih alternativ. Pri tem nas bo zanimalo predvsem, kako se Slovenija umešca v razprave o dekolonizaciji, uredništvo pa je odprto tudi za prispevke, ki analizirajo ta vprašanja v drugih geografskih kontekstih. Glasnik Slovenskega etnološkega društva tudi z novim uredniškim odborom – spodaj podpisanima urednica­ma pomagajo še Daša Licen, Alenka Bartulovic, Nina Vodopivec, Martina Piko-Rustia in predsednica društva Tanja Roženbergar – ostaja prostor za objave raznolikih znanstvenih, strokovnih in poljudnih clankov s po­drocja etnologije, antropologije in sorodnih ved, prav tako pa za recenzije knjig, porocila o razstavah in drugih dogodkih, opise konservatorskih izzivov, intervjuje s strokovnjaki in novice o drugih etnološko pomembnih oz. zanimivih temah. Prenovljena navodila za pisanje prispevkov najdete na koncu Glasnika. Tina Palaic Saša Poljak Istenic Kazalo Table of Contents Izkušnje starosti v 19. stoletju Experiences of Old Age in the 19th Century 5 Dragica Cec Izkusiti starost v 19. stoletju: Strategije, identitete in družbeni status Uvod v tematski sklop o zgodovini starosti Experiencing Old Age in the 19th Century: Strategies, Identities and Social Status Introduction to the Thematic Section on the History of Old Age 7 Meta Remec »Živeti dolgo ali živeti srecno?« Christoph Wilhelm Hufeland in njegov vpliv na dojemanje starosti in staranja v dolgem 19. stoletju “To Live Long or to Live Happily?” Christoph Wilhelm Hufeland and His Influence on the Perception of Old Age and Aging in the Long 19th Century 22 Urška Bratož Podobe starosti v ljudski in uradni medicini 19. stoletja Images of Old Age in Traditional and Official Medicine of the 19th Century 31 Dragica Cec Funkcije preživitka in družbena realnost preživitkarjev The Functions of Subsistence and the Lived Social Reality of Alimony and Subsistence Arrangements 46 Sara Cosic »Nisem se smel ubiti, a tako smo si želeli smrti«: Spomini preživelega na vojne zlocine in vsakdanjik v taborišcih Keraterm in Trnopolje (Bosna in Hercegovina) “I Wasn’t Supposed to Kill Myself, but We Desperately Wanted to Die”: Memories of a Survivor of War Crimes, and the Everyday Life in the Keraterm and Trnopolje Camps (Bosnia and Herzegovina) 58 Ana Slavec, Maša Kavcic Razmere hranjenja in uporaba embalažnih materialov v depojih slovenskih muzejev Storage Conditions and Use of Packaging Materials in Slovenian Museums Depots 75 Blaž Bajic Ana Hofman, Tanja Petrovic (eds.): Affect’s Social Lives: Post-Yugoslav Reflections Ana Hofman, Tanja Petrovic (ur.): Družbena življenja afekta: Postjugoslovanski razmisleki 78 Marjeta Pisk Nataša Rogelja Caf, Špela Ledinek Lozej: Hodopisi: Zbirka etnografskih esejev z metodološkimi premisleki o hoji in pisanju Nataša Rogelja Caf, Špela Ledinek Lozej: Hodopisi: A collection of ethnographic essays with methodological reflections on walking and writing 80 Mirjam Milharcic Hladnik Vanja Huzjan: Materialni svet otroštva Vanja Huzjan: The Material World of Childhood 82 Andrej Šumer Miha Kozorog (ur.): Mladi podjetniki: etnografije politicnega, ekonomskega in moralnega subjekta Miha Kozorog (ed.): Young Entrepreneurs: Ethnographies of the Political, Economic, and Moral Subject 83 Ingrid Slavec Gradišnik Bojana Rogelj Škafar (ur.): Slovenski etnografski muzej: Prvih sto (1923–2023) Bojana Rogelj Škafar (ed.): Slovene Ethnographic Museum: The First Hundred (1923–2023) 86 Milan Vogel Oto Luthar, Marta Verginella, Urška Strle: Užaljeno mašcevanje: Spomini na italijanska fašisticna taborišca Oto Luthar, Marta Verginella, Urška Strle: Insulted Revenge: Memories of Italian Fascist Camps 88 Milan Vogel Jernej Komac: »Srce se mi trga od žalosti«: Vsakdanje življenje prebivalstva na Bovškem med véliko vojno Jernej Komac: “My Heart Breaks with Sadness”: Everyday Life of the Population in Bovec during the Great War 89 Milan Vogel Keith Lowe: Ujetniki zgodovine: Kaj nam spomeniki drugi svetovni vojni povedo o zgodovini in o nas Keith Lowe: Prisoners of History: What Monuments to World War II Tell Us About Our History and Ourselves 90 Tatiana Bajuk Sencar Blaž Bajic, Ana Svetel, Veronika Zavratnik (ur.): Razgledi treh dolin Blaž Bajic, Ana Svetel, Veronika Zavratnik (eds.): Views of the Three Valleys Ana Svetel, Veronika Zavratnik, Blaž Bajic (ur.): Pogledi od blizu: Mladi, prihodnost in zamišljanje razvoja na Solcavskem Ana Svetel, Veronika Zavratnik, Blaž Bajic (eds.): Close-up Views: Youth, the Future and Imagining Development in the Solcavska Region 94 Neža Kokot Belo zlato: Zgodbe o bombažu. Recenzija razstave v Slovenskem etnografskem muzeju White Gold: Stories of Cotton. Review of the Exhibition at the Slovene Ethnographic Museum 97 Manca Filak Poletna šola vizualne etnografije, Ljubljana, 8.–16. julij 2023 Summer School of Visual Ethnography, Ljubljana, 8–16 July 2023 99 Daša Licen Vracanje kulturne dedišcine: Porocilo z okrogle mize, 16. maj 2023 Restitution of Cultural Heritage: A Report of the Round Table, 16 May 2023 101 Urša Valic Kulturna dedišcina iz perspektive spola: Porocilo okrogle mize ob Dnevih enakosti spolov na Filozofski fakulteti 2023 Cultural Heritage from a Gender Perspective: Report of the Round Table on the Occasion of Gender Equality Days at the Faculty of Arts 2023 105 Manca Gorenc Ima Ljubljana podeželje? Da! – Tudi rigidni sistem mestne uprave omogoca veliko kreativnosti in delo etnologa: Šmitkov vecer z Maruško Markovcic, Ljubljana, 28. oktober 2022 Does Ljubljana Have a Countryside? Yes! – Even the Rigid System of City Administration Allows for Much Creativity and the Work of an Ethnologist: Šmitek's Evening with Maruška Markovcic, Ljubljana, 28 October 2022 107 Jelka Pšajd Gormerkanska kniga The Gormerkanska Book 111 Uši Sereinig Promocija »slovenske« kulturne dedišcine avstrijskega spomeniškega varstva Promotion of the “Slovenian” Cultural Heritage of the Austrian Monument Protection 115 Iztok Ilich Štrekljeva nagrada Nužeju Tolmajerju The Štrekelj prize to Nužej Tolmajer 117 Mateja Habinc O šarmu stroke in sloju, ki se spozna na vse: Intervju s prof. dr. Janezom Bogatajem On the Charm of the Profession and the Know-it-All Class: An Interview with Prof. Dr. Janez Bogataj 123 Manca Gorenc Delo etnologinje v mestni upravi na podrocju razvoja podeželja: Intervju z etnologinjo Maruško Markovcic The Work of an Ethnologist in the City Administration in the Field of Rural Development: Interview with Ethnologist Maruška Markovcic 126 Marija Klobcar Mirko Ramovš (1935–2023): In memoriam Mirko Ramovš (1935–2023): In memoriam 128 Drago Kunej Dr. Bruno Ravnikar (1930–2023) Dr. Bruno Ravnikar (1930–2023) 131 Manca Filak »DEF na Danskem«: Sestanek mreže CAFFE in mednarodni festival etnografskega filma NAFA 2023, Křbenhavn, Danska, 23.–26. avgust 2023 “DEF in Denmark”: CAFFE Network Meeting and NAFA International Ethnographic Film Festival 2023, Copenhagen, Denmark, 23–26 August 2023 133 Mojca Ravnik Strokovna ekskurzija k blumarjem v Benecijo, 19. februar 2023 Professional Excursion to Blumarji in the Venetia, 19 February 2023 136 Adela Pukl Pogovor s Tomažem Simetingerjem, avtorjem knjige Ponikovske mackare: Etnološki vecer, Slovenski etnografski muzej, 4. maj 2023 Conversation with Tomaž Simetinger, Author of the Book Ponikovske Mackare: An Ethnological Evening, Slovene Ethnographic Museum, 4 May 2023 138 Marko Smole Mednarodna etnološka raziskovalna delavnica SED in Palcave šiše 2023 International Ethnological Research Workshop SED and the Palcave Šiše 2023 140 Irene Rožman Pišek Pogovor z dr. Marijo Mojco Tercelj, Murkovo nagrajenko leta 2022: Etnološki vecer, Slovenski etnografski muzej, 7. december 2022 A Conversation with Dr. Marija Mojca Tercelj, Murko Prize Winner 2022: Ethnological Evening, Slovene Ethnographic Museum, 7 December 2022 141 Tomaž Simetinger Murkova nagrada, priznanje in listina za leto 2022/2023: Utemeljitve Komisije za Murkova priznanja The Murko Award, the Murko Special Recognition Award, and the Murko Certificate for the year 2022/2023: The Murko Award Judging Panel’s Explanation of the Selection Process 143 Lectarstvo, medicarstvo in svecarstvo na Slovenskem Honeybread, Honey Products, and Candle Making in Slovenia 153 Navodila avtorjem Instructions for Authors Razglabljanja Reflections Knjižne ocene in porocila Book Reviews Kazalo Table of Contents Muzejske strani Museum Pages Porocila Reports Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Slovenians Living beyond the Borders of the Republic of Slovenia Intervju Interview Nekrolog Obituary Društvene strani Society Pages Kazalo Table of Contents Društvene strani Society Pages Etnologija je povsod Ethnology is Everywhere Julija Bevc, Ajda Cizl, Tina Zavec Stojanovic Razno Miscellaneous Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Cec* IZKUSITI STAROST V 19. STOLETJU: STRATEGIJE, IDENTITETE IN DRUŽBENI STATUS Uvod v tematski sklop o zgodovini starosti Tematski poudarek tokratne številke je zgodovina staro­sti. Ceprav se na trenutke zdi, da so se sodobni starostniki deloma izvili iz primeža negativnih stereotipov, ki jih je temu obdobju pridala zgodnja industrijska družba 19. sto­letja, je pandemija covida-19 pokazala zmotnost tovrstnih prepricanj in globoko zakoreninjenost nekaterih vecstole­tnih stereotipov. Upokojenci so se naenkrat iz zaželene po­trošniške skupine, ki »uživa v življenju«, ceni vse, kar je dobro, in hvaležno kupuje sredstva, ki podaljšujejo njiho­vo storilnost in vitalnost, prelevili v breme, saj so postali najvecja in najbolj opazna ranljiva skupina prebivalstva, zaradi katerih sta se omejevali svoboda in produktivnost tistih, ki jih virus ni tako ogrožal. In pred tisto zgodnjo pomladjo leta 2020 smo na razpis, ne po nekem srecnem nakljucju, ampak s trmastim prepricanjem o pomembnosti raziskovanja kulturnih in družbenih reprezentacij starosti, oddali projekt, ki je naslavljal mnoge probleme »staranja v 19. stoletju«. Ta vprašanja je nato cez nekaj mesecev ponovno naplavila kriza – vprašanja o vzpostavljanju me­hanizmov za vznik socialne države, ki je zrasla iz ideje vzajemne solidarnosti, o heterogenosti izkušenj starosti, razlikah v položaju žensk in moških v starosti, ranljivosti starostnikov v casu kriz in o skritem starizmu v razlicnih družbenih in kulturnih praksah. Ce je mešcanska družba 19. stoletja tožila zaradi izgube kmeckih samozadostnih in solidarnih vecgeneracijskih družinskih jeder (Troyansky 2015), ki so bila pogosto prej utopija kot praksa, in pri tem pozabljala na vse družbene probleme, ki so bili povezani s staranjem, tudi sodobna družba kaže nagnjenost k podobno utopicnim idejam o ca­su, ko je bilo starostnikov malo in ti domnevno niso pred­stavljali takšnega politicnega, ekonomskega oz. družbene­ga problema. Prvi zgodovinarji, ki so naslovili vprašanje zgodovine starosti, so bili predstavniki zlasti treh usmeri­tev v zgodovinopisju. Demografsko zgodovino so zanima­le družbena struktura in oblike družin ali pa se je ukvarjala z institucijami, zlasti socialnimi. Zelo pomembno je bilo tudi preucevanje razvoja socialne države. Med študijami reprezentacij so kljucno mesto zavzele študije o povezavi smrti in starosti, magije in starosti ter religije in obredov prehoda (vkljucno z rituali »dobre smrti«) (Thane 2005; Troyansky 2015). Antropološke in kulturne interpretacije upodobitev življenjskih obdobij so razkrile zlasti ideolo­gijo medgeneracijskih odnosov, staranju kot posebnemu življenjskemu obdobju pa niso namenile enake pozornosti kot drugim obdobjem. Po drugi strani je bilo zelo poudar­jeno raziskovanje fluidnih družbenih in kulturnih oznace­valcev, ki so dolocali prehod v starost: bioloških, kronolo­ških in funkcionalnih (Thane 2003). Pod vplivom razvoja gerontologije (Higgs 2023) so bili posebne pozornosti deležni medicinski vidiki staranja v preteklosti, historicne ideje o vecni mladosti in nesmr­tnosti, manj pa kulturne reprezentacije znanja in izkušenj v starosti, povezane tudi z vprašanji avtoritete, oblasti, (družbenega) statusa, nacina življenja in sprememb v po­klicu, da se je delo (in z njim preživetje) prilagodilo fizic­nim spremembam posameznika. Pod vplivom kulturnega obrata se vedno bolj poudarjajo viri, ki bi omogocali po­gled od spodaj: kako so ljudje izkorišcali možnosti, ki so jim jih nudili družbena ureditev, institucije in rituali, ka­ko so dojemali lastni proces staranja in svojega življenja, oblikovali medgeneracijske odnose in dolžnosti, urejali prenos posesti in kakšne odnose so ohranjali/vzpostavljali v družbi. Ob pluralnosti odnosov in postmodernisticnem prevpraševanju velikih naracij se avtorji sprašujejo, kako sploh razumeti in sistematizirati kompleksne naracije o starosti. Eno od rešitev ponujajo tri polja analize izkušenj starosti, ki jih spodbuja sodobna gerontologija in so osre­dotocene na vkljucenost (medgeneracijske in delovne od­nose), dobrobit (tako v smislu preživetja kot socialnih in­stitucij) in status posameznika (Johnson 1998). Zagotovo jim je treba pridati še analize kolektivnih in individualnih custev, saj te bistveno vplivajo na prve tri kriterije. Cetudi naj bi v splošnem veljalo, da je clovek ohranjal status v družbi, dokler je bil (delovno ali funkcionalno) aktiven, to vsekakor ni univerzalno. Ravno zgodovinske študije so potrdile, da se dolocene bi­ološke in fizicne lastnosti starajocega se cloveka že vrsto stoletij izrazijo med 60. in 70. letom, pri nekaterih pa zaradi genskih in okoljskih dejavnikov in samega nacina dela že nekoliko prej. Vsi prispevki tega tematskega sklopa opozar­jajo, da sta tako mešcanska družba 19. stoletja kot sodobna družba starajoce potrebovali v organizaciji družinskega in individualnega življenja, vedno pa so bili zaželeni tudi zara­di svoje ekonomske moci, izkušenj in socialnih mrež. Zelo dolgo so imeli pomembno funkcijo v pravnih in gospodar­skih razmerjih v skupnosti kot celoti. A je družba obenem isto starostno skupino ovila s celim arzenalom stereotipov, ki so povezani s strahom pred lastnim minevanjem in so se­veda lahko vplivali na posameznikov položaj v družbi in skupnosti, odnose, samoreprezentacije, na njegovo življenje in veckrat tudi preživetje (Thane 2005). Stereotipi in kul­turne prakse kažejo na globoko zakoreninjene kolektivne strahove, povezane z lastnim minevanjem in nemocjo, ki povzrocajo tudi ambivalentni odnos do medgeneracijske in drugih oblik solidarnosti kot primarnega kolektivnega cu­stvovanja (Cec 2012). Povezuje se jih tudi z vecstoletnim prepricanjem, da lahko pogled na pohabljeno telo vpliva na zdravje »zdravih«, ter z razumevanjem odnosa med tostran­stvom in onostranstvom ter ljudmi, ki so bližje tej meji. Od poznega 18. stoletja se proces staranja prikriva in odriva z medikalizacijo življenja, s socialno izolacijo in z zapiranjem za zidove totalnih institucij, s socialno marginalizacijo, z idejami napredka in samoodgovornosti, a tudi z vzposta­vljanjem podob »železnih« starostnikov, ki do zadnjega dne aktivno kljubujejo nezadržnim mehanizmom biološkega minevanja (prim. Makarovic 1994: 25). Za tematski sklop smo zato izbrali tri teme, ki so umešce­ne v kulturne prakse razlicnih družbenih skupin, a nasla­vljajo odnose in usmeritve, ki se vedno znova pojavljajo kot kljucne za razumevanje staranja razlicnih družbenih skupin ter predstavnic in predstavnikov razlicnih spolov, ras in religij. Za razliko od sodobnih antropoloških razi­skav je raziskovanje historicnih fenomenov omejeno z raz­položljivostjo virov. Sledenje izkušnjam staranja mnogih družbenih skupin zahteva metodološka orodja, s katerimi je mogoce preseci raven diskurzov in dostopati do posa­meznikov iz družbenih skupin, ki bi bile sicer zaradi nepi­smenosti komaj opazne ali spregledane. Prispevek Mete Remec (2023) se tako ukvarja s spremem­bami v percepciji odnosa do podaljševanja življenja, ohra­njanja vitalnosti in staranja. Gre za teme, ki so bile sicer prisotne že od antike, najprej med družbenimi elitami, a so jih okrepljeni procesi individualizacije, racionalizacije in medikalizacije življenja oznacili kot problematicno stanje, simptom, ki ga je treba prepoznati, z njim »upravljati« in ga zdraviti. Obenem se dolocen del diskurza ni povsem seku­lariziral ter se ni izvil iz moraliziranja in socialnega discipli­niranja predvsem nižjih družbenih slojev. Medicinski pri­rocniki, kakršnega analizira Remec, so vzpostavljali ideal zdravega, produktivnega in neodvisnega dolgega življenja. Takšno ukvarjanje s fizicnimi in biološkimi procesi staranja je v 19. stoletju vzpostavilo novo »religijo zdravja«, ki je spodbujala razlicne medicinske in psevdomedicinske pra­kse za ohranjanje zdravja, vitalnosti in mladostnega izgleda. S procesi medikalizacije, družbenega discipliniranja in modernizacije v 19. stoletju, ki izkorišcajo negativne ko­notacije starosti, je povezan tudi prispevek Urške Bra­tož (2023). Tudi ona ugotavlja precejšnjo razširjenost custveno zaznamovanih stereotipov o staranju in starosti. A fokus avtorice je veliko širši: pokazati kompleksne percepcije in izkušnje starosti med razlicnimi družbenimi sloji in predstavniki oz. predstavnicami razlicnih spolov v medicinskih praksah, kjer se izkaže, da prav vse družbene skupine kot pomembno vrednoto cenijo izkušnje, ki so bi­stven kriterij dolocanja socialnega statusa izvajalca. To ne sovpada povsem z idejo napredka in novih znanj, ki naj bi bistveno zaznamovala tudi odnos do starosti v 19. stoletju. Prispevek Dragice Cec (2023) se dotika zmotnih pojmo­vanj starosti v preteklih zgodovinskih obdobjih kot casa pasivnosti in nedela, ki ga je temu obdobju pridala soci­alna zakonodaja z univerzalnim pokojninskim zavarova­njem. Obenem odpira širša vprašanja družbenega položaja starostnika na podeželju ter njegove vloge v družini, sku­pnosti in družbi. Z analizo konfliktnih situacij se ne spra­šuje zgolj o pomenu avtoritete in prikritosti družinskega – medgeneracijskega nasilja, ampak razkriva strategije in aktivnost posameznikov v zadnjem obdobju življenja, ki aktivno branijo avtoriteto, avtonomijo, družbeni položaj in vpliv tudi v primeru, ko se jim s predajo premoženja ta položaj bistveno spremeni – in tudi v že zelo visoki staro­sti. Obenem je analiza potrdila vpliv dolocenih zunanjih dejavnikov na družine in medgeneracijska razmerja ter od­nos do tistih, ki so jim pojemale fizicne in mentalne moci. Literatura in viri BRATOŽ, Urška: Podobe starosti v ljudski in uradni medici­ni 19. stoletja. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 62/2, 2023, 22–30. CEC, Dragica: »Srce vsakega je treba pripraviti za dejavno udejanjanje zapovedi ljubezni do bližnjega«: Zacetki sistemske oskrbe revnih in pomen kulture osebne dobrodelnosti. V: Andrej Studen (ur.), Pomisli na jutri: o zgodovini (samo)odgovornosti. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2012, 37–70. CEC, Dragica: Funkcije preživitka in družbena realnost preži­vitkarjev. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 62/2, 2023, 31–44. HIGGS, Paul: Social and Cultural Gerontology and the Impor­tance of the Ageing Body. V: Christian Alexander Neumann (ur.), Old Age before Modernity: Case Studies and Methodolo­gical Perspectives, 500 BC-1700 AD. Heidelberg: Heidelberg University Publishing, 2023, 263–278. JOHNSON, Paul: Historical readings of old age and ageing. V: Paul Johnson in Pat Thane (ur.), Old Age from Antiquity to Post­-Modernity. London in New York: Routledge, 1998, 1–18. MAKAROVIC, Marija: Kultura na vasi in njena vloga v razvoju podeželja. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 34/ 4, 1994, 23–26. REMEC, Meta: »Živeti dolgo ali živeti srecno?« Christoph Wil­helm Hufeland in njegov vpliv na dojemanje starosti in staranja v dolgem 19. stoletju. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 62/2, 2023, 7–21. THANE, Path: Social Histories of Old Age and Aging. Journal of Social History 37/1, 2003, 93–111. THANE, Path (ur.): The long history of old age. London: Tha­mes & Hudson, 2005. TROYANSKY, David: Aging in World History. New York in London: Routledge, 2015. * Dragica Cec, dr. znanosti, višja znanstvena sodelavka, Znanstveno-raziskovalno središce Koper; dragica.cec@zrs-kp.si. Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Cec Izkušnje starosti v 19. stoletju Meta Remec* »ŽIVETI DOLGO ALI ŽIVETI SRECNO?« Christoph Wilhelm Hufeland in njegov vpliv na dojemanje starosti in staranja v dolgem 19. stoletju Izvirni znanstveni clanek | 1.01 Datum prejema: 14. 8. 2023 Izvlecek: V clanku obravnavam spremenjen odnos do starosti in staranja v 19. stoletju, ko je prišlo do prehoda od usmerjeno­sti v onostranstvo k usmerjenosti v zemeljsko življenje ter izo­gibanje trpljenju. Na podlagi obravnavanih medicinskih, polju­dnoznanstvenih, filozofskih in proznih del ter dnevniških zapisov prikazujem vpliv Christopha Wilhelma Hufelanda kot tipicnega predstavnika predmoderne medicinske misli ter njegovih na­vodil za zdravo in srecno starost, ki so v 19. stoletju preplavili družbo. Predstavljam tudi percepcijo Hufelandovih idej pri slo­venskih avtorjih in takratnih vodilnih evropskih intelektualcih, zlasti Immanuelu Kantu in Giacomu Leopardiju. Kljucne besede: Christoph Wilhelm Hufeland, Immanuel Kant, Giacomo Leopardi, starost, staranje, dolgoživost Abstract: The article analyses the changing attitudes towards old age and aging in the 19th century, when there was a transition from an orientation towards the afterlife to an orientation towards earthly life and the avoidance of suffering. Based on medical, popular, philosophical, prose and memorial literature, the influ­ence of Christoph Wilhelm Hufeland as a typical representative of pre-modern medical thought and his instructions for a healthy and happy old age, which permeated society in the 19th century, is examined. It also shows how Hufeland’s ideas were perceived by Slovenian authors and the leading European intellectuals of the time, especially Immanuel Kant and Giacomo Leopardi. Keywords: Christoph Wilhelm Hufeland, Immanuel Kant, Gi­acomo Leopardi, old age, aging, longevity Uvod Hiter pregled medijskih objav in novo objavljenih monogra­fij razkrije poplavo clankov, prirocnikov in nasvetov vseh vrst, ki potrošnikom obljubljajo daljše, bolj zdravo in aktiv­no življenje, zamikanje ali celo ustavljanje procesa staranja ter pomlajevanje organizma. Obsedenost z vecno mladostjo in vitalnostjo ter tabuiziranje bolezni, starosti in smrti je proces, ki se je stopnjeval zlasti v drugi polovici 20. stoletja, njegove korenine pa je zagotovo mogoce postaviti vsaj v 18. stoletje, ko se je zgodil prehod od religioznosti in usmer­jenosti v onostranstvo k usmerjenost v zemeljsko življenje ter izogibanje trpljenju in smrti. Slednje pa ne pomeni, da se pred tem s temi idejami niso ukvarjali. Nasprotno, zdi se, da ljudje nikoli niso bili zares sprijaznjeni s svojo usodo in da so bili od nekdaj nezadovoljni z lastno smrtnostjo ter krat­kostjo in determiniranostjo lastnih življenj. Minljivost je ob staranju postajala še toliko bolj ocitna, zato je bilo odlaganje staranja dojeto tudi kot podaljševanje življenja (Boia 2004: 7–9; Cole 1992: 96–97). Filozof Immanuel Kant je v svojem delu Spor fakultet (Der Streit der Fakultäten; 1994 [1798]) zapisal, da sta bila med glavnimi cilji in željami cloveštva dolgo življenje in zdravje, zato ne preseneca, da so se v zahodni miselno­sti skozi stoletja oblikovala številna prepricanja in prakse o pomenu prehrane, posta, higiene, gibanja in izogibanja razvadam, ki so postali del kolektivne zavesti in ki so zdravje in dolgo življenje pripisovali odlocitvam in obna­šanju posameznika (Cole 1992: 96; Kant 1994: 183). Sta­ranje in dolgoživost sta bila osrednjega pomena v zahodni philosophia naturalis vse od njunega izvora v klasicni Gr­ciji. Grška medicina je oblikovala idejo, da je zdravje od­visno od skladnosti clovekovega telesa, pa tudi od pravilne porazdelitve in uravnoteženosti prvin, ki ga sestavljajo in obdajajo v okolju, saj je bil clovek del narave: narava ga ni zgolj obkrožala, bila je tudi v njem. Te prvine so ze­mlja, zrak, voda in ogenj, vsaka pa ima svojo znacilnost – suhoto, mraz, vlažnost in vrocino – in svoj »telesni sok«. Grški anticni zdravnik Hipokrat (ok. 460–370 pr. n. št.) jih je identificiral kot kri, sluz, crni in rumeni žolc. Grški zdravnik in filozof Galen je v 2. in 3. stoletju našega štetja nato razvil to Hipokratovo doktrino ter oblikoval obrise teorije staranja in režima za ohranjanje zdravja v starosti. Galenski kanon, formaliziran v Aleksandriji, so kasneje revidirali in razširili zdravniki in filozofi iz islamskega sveta. Rezultat je bila teoreticna nadgradnja, ki povezu­je znacaje, elemente in štiri lastnosti. Te so predstavlja­le osnovo življenja, njegovega razvoja, zatona in konca. Zunanje okolišcine sicer niso bile neposreden vzrok, bile pa so povod, saj so lahko vplivale na štiri telesne sokove, vsako neravnovesje med njimi pa je vodilo v bolezen. Ta »nadgradnja« je bila v srednjem veku dodatno izpopolnje­na in revidirana, kar je zagotovilo teoreticno osnovo za higienska in dieteticna pravila, ki so bila zapisana in obja­vljena v renesansi (Canguilhem 1987; 20; Katz 1996: 28; Gilleard 2015: 507). Ceprav sta »znanstvena revolucija« 17. stoletja, še bolj ocitno pa razsvetljenska miselnost postavila pod vprašaj ideje galenske medicine, so številni njeni vidiki preživeli do modernega obdobja, ko so se spojili s katoliškimi mo­ralisticnimi prepricanji, ki so posameznikovo odgovornost interpretirali povsem drugace od anticnih mislecev. Za slednje je bilo staranje proces z naravno osnovo, katerega vzrok je bila izraba zaloge življenjske energije, s katero se je rodil vsak posameznik. Kršcanstvo je temu dodalo novo duhovno in moralno dimenzijo. Starost, bolezen in smrt niso bile del prvotnega božjega nacrta, saj naj bi Adam in Eva živela v stanju vecne odraslosti in naj se ne bi starala vse do izvirnega greha. Fizicno in duševno pešanje, ki je veljalo za sestavni del staranja, je bilo predstavljeno kot kazen za upor proti božjemu nacrtu, s cemer sta se medi­cina in morala popolnoma povezali. Ker se je Adam uprl Bogu, se telo sedaj upira cloveku. Neposlušnost telesa je kazen za neposlušnost prvega cloveka, bolezni, staranje, fizicna in psihicna dekadenca pa kazen za neposlušnost sodobnega cloveka, ki vedno znova podlega vsakovrstnim skušnjavam. Tako kot v anticni miselnosti je bil clovek tu­di v tem primeru skrbnik in upravljalec casa, ki mu ga je zaupal bog, njegova dolžnost pa naj bi bila, da ga s svojimi dejanji ne skrajša, nikakor pa svojega bivanja na Zemlji ni mogel podaljšati (Cole 1992: 8–9; Katz 1996: 33; Božovic 2003: 75–77, 86; Gilleard 2015). Pricujoci clanek se osredotoca na spremembe, do katerih je prišlo v 18. ter zlasti v 19. stoletju, ko je pod vplivom seku­larizacije zacelo prevladovati prepricanje, da lahko clovek prevzame stvari v svoje roke ter doseže sreco in popolnost že na tem svetu. Ne samo da ljudje niso vec želeli umreti in v smrti niso vec videli odrešenja od zemeljskih muk, ni­ti postarati se niso vec želeli (Boia 2004: 7–9; Troyansky 2005: 175). Pisci, ki so se ukvarjali s temi problematikami, so zagovarjali tezo, da naj bi bila priprava na starost vseob­segajoca, telesna in duševna, idealno pa naj bi obsegala tudi ekonomsko neodvisnost. Obravnavani viri pa kažejo, da so se ljudje s temi problematikami zaceli ukvarjati šele ob po­javu prvih znakov staranja ter se v zadnjih letih življenja za vsako ceno oklepali življenja, kar verjetno velja še danes (Cole in Edwards 2005: 254; Troyansky 2005: 61). V središce analize postavljam dve izdaji dela Umetnost po­daljševanja cloveškega življenja (Die Kunst, das menschli­che Leben zu verlängern; 1797, 1826) zdravnika Christopha Wilhelma Hufelanda (1762–1836),11 Christoph Wilhelm Hufeland je bil eden najpomembnejših zdravni­kov, higienikov in družbenih reformatorjev svojega casa. Posvecal se je zlasti zdravstvenim in higienskim reformam v Prusiji, s svojim de­lovanjem pa je vplival tudi na razmere zunaj meja nemškega cesar­stva, saj so tudi v avstrijskih deželah prav pod vplivom njegovih idej zaceli s širšimi reformami takrat že popolnoma zastarelih ureditev iz casa Marije Terezije (Lesky 1959: 179–180). Hufeland sodi med pio­nirje medicinske periodike, je avtor vec kot štiristo publikacij, veliko pozornosti pa je posvecal tudi boju proti nalezljivim boleznim. Raz­širjal je uvajanje obveznega cepljenja proti kozam, ustanovil je vec dobrodelnih zdravstvenih ustanov ter poudarjal pomen preventive za ohranjanje zdravja (Marcon 2007: 51–52). enega najpriljubljenej­ših piscev zdravstvenih, higienskih, dieteticnih in makrobi­oticnih prirocnikov tistega obdobja, ki je s svojimi tezami zaznamoval zlasti nemško govoreci, pa tudi širši srednjee­vropski prostor (Pfeifer 2000; Lempa 2007). S kriticno ana­lizo takratne znanstvene in poljudnoznanstvene literature prikažem Hufelandovo vpetost v dotedanje miselne tokove, na katerih je utemeljil svoja navodila za zdravje, podaljše­vanje življenja in srecno starost, ter njegov vpliv na druge avtorje, ki so se v 19. stoletju ukvarjali z odnosom do sta­rosti oz. staranja ter z idejami o možnostih podaljševanja življenja. Posebno pozornost posvecam analizi vsebine in diskurza slovenskih higienskih in zdravstvenih prirocnikov ter predvsem prevodu Hufelandovega dela v slovenšcino, za katerega je poskrbel zdravnik Matija Prelog (1813–1872), pri cemer pokažem na posege v besedilo, s katerimi je Pre­log poskušal slednjega prilagoditi slovenskemu bralcu ter njegovim domnevnim potrebam in zanimanjem. Prilagodi­tve kažejo tudi na vpliv katoliške morale na Slovenskem, ki je narekovala cenzuro delov besedila o masturbaciji, spol­nosti in spolnih boleznih, ki jim je Hufeland sicer posvecal precej pozornosti (Prelog 1864). Namen clanka je poleg tega opozoriti, da Hufeland s svo­jimi tezami ni navdihnil zgolj številnih avtorjev prirocni­kov in pratik, ki so po njegovem zgledu delili nasvete o tem, kako živeti, ampak je razburkal tudi misli takratnih vodilnih intelektualcev in mislecev. Z analizo filozofskih in proznih del ter dnevniških zapisov Immanuela Kanta (Kant 1798, 1994) ter filozofa, esejista in pesnika Giaco­ma Leopardija (Leopardi 1921, 1959) prikažem percepci­jo Hufelandovih idej pri vodilnih evropskih intelektualcih, pri katerih je spodbudil razmišljanje o problematikah, po­vezanih s starostjo in staranjem, pa tudi nasploh o življe­nju v vsej njegovi kompleksnosti. Dolgo 19. stoletje22 Dolgo 19. stoletje je izraz za 125-letno obdobje, ki se zacne z zacet­kom francoske revolucije leta 1789 in konca z izbruhom prve svetov­ne vojne leta 1914 oz. z njenim koncem leta 1918. Prvi ga je uporabil ruski pisatelj Ilya Ehrenburg, pozneje pa ga je populariziral britanski zgodovinar Eric Hobsbawm. Koncept je prilagoditev pojma »le long seizičme sičcle« Fernanda Braudela iz leta 1949 (»dolgo 16. stole­tje« 1450–1640) in izraža misel, da »miselno 19. stoletje,« njegovi tokovi, ideje in mešcanski ideali presegajo okvire kronološkega 19. stoletja (Blackbourn 1998). je bilo tako tudi po zaslugi Hufelanda in piscev, ki so mu sledili ter bodisi nadgradili bodisi zavrnili njegove teze, preplavljeno z nasveti o higieni ter doseganju dolgega in zdravega življenja, ki kažejo na spremembo v miselnosti ter na spremenjen odnos do starosti. Slednja se je izrazito medikalizirala in patologizirala ter je iz samoumevnega procesa postala problem, ki ga je bilo treba obvladati in rešiti (Cole 1992: XXII). Je življenje mogoce podaljšati? Že pred razsvetljenskim obdobjem so izhajali prirocniki, ki so obravnavali zdravstvene tematike, zdravo prehra­no in priporocljiv življenjski slog ali pa so se posvecali problemom, ki so zadevali posamezne družbene sloje in skupine, pri cemer dolgoživost še ni bila izpostavljena kot primarni cilj. Razsvetljenstvo je spodbudilo razvoj medi­cinske znanosti, ki naj bi temeljila na racionalnih in stro­go znanstvenih dokazih ter pripeljala do prakticnih metod preventive in izboljšanja življenjskih razmer prebivalstva ter do razširjanja znanja in osvešcenosti med cim širšimi sloji prebivalstva (Durante 1614; Magner 2005: 345; Tro­yansky 2015: 44). Pisci so želeli preseci omejenost takra­tne medicinske misli in razviti disciplino, ki bi se usme­rila na preventivo, upoštevala potrebe cloveka kot celote – njegovo telesno in duševno sfero – ter presegla omejen pogled in obsedenost s simptomi brez upoštevanja njiho­vega konteksta in specificnih karakteristik vsakega posa­meznika. Med najbolj znacilne »predmoderne avtorje« (Katz 1996: 40) tega obdobja, ki so v svojih delih mešali klasicne, galenske in sodobne znanstvene pristope, socio­log Stephen Katz, ki se ukvarja s kriticnimi študijami sta­ranja, uvršca tudi Christopha Wilhelma Hufelanda in nje­govo delo Umetnost podaljševanja cloveškega življenja iz leta 1797. Hufeland je namrec sledil idejam Aristotelovega vitalizma in je bistvo cloveškega življenja videl v vitalni energiji, ki je ni bilo mogoce zreducirati na gole fizikalne zakone, saj je bila odvisna od zunanjih in notranjih dejav­nikov (Boia 2004: 90–92; Lempa 2007: 29), kljub temu pa je prispeval k oblikovanju diskurza o staranju, ki je presegel individualni pogled na starajocega in je staranje postavljal v širšo perspektivo telesnih, duševnih, socialnih in ekonomskih faktorjev (Katz 1996: 40). V želji, da bi presegel omejitve dotedanjih medicinskih publikacij in oblikoval lastno disciplino, ki jo je poimeno­val makrobiotika, je vsebino svojih predavanj strnil v ene­ga najznamenitejših dieteticnih prirocnikov, ceprav sam pojma »dietetika« skoraj ni uporabljal (Canguilhem 1987: 60; Bergdolt 1999: 277; Lempa 2007: 27). Hufeland je bil torej eden od piscev, ki so tradicionalno dietetiko vkljucili v svojo novo znanstveno disciplino. Ta se je od obstojecih razlikovala po glavnem cilju, ki ni bil ozdravitev, temvec preventiva in dolgoživost (Hufeland 1826: IV). V skladu z Galenovo idejo, da je vloga medicine tako zdravljenje bolezni kot njeno preprecevanje, je želel oblikovati novo znanost, ki naj bi se locila od terapije in patologije. Njene vloge ni definiral v negativnem smislu, kot obrambo pred ali zdravilo proti, temvec kot nekaj pozitivnega, kar naj bi oplemenitilo in izpopolnilo cloveško naravo (Lempa 2007: 28; Gilleard 2013: 197). Ideje, ki so navdihnile pisce po vsej Evropi in zaznamo­vale miselnost celotnega dolgega 19. stoletja, niso bile Hufelandov »izum«. Podobne teorije so pred njim pred­stavili številni avtorji (glej Gilleard 2013: 190–193) od 15. stoletja dalje, med katerimi velja omeniti dva Bene­cana – posestnika, mecena in pisca Lugija Cornara (1464 ali 1467–1566), ki je leta 1583 objavil knjižno uspešnico Kako živeti sto let: razprave o treznem življenju (L’arte di vivere a lungo: discorsi sulla vita sobria; glej Cornaro 1905), ter zdravnika, botanika in pisca Castorja Duranteja (1529–1590), avtorja dela Zaklad zdravja (Il tesoro della sanitŕ; glej Durante 1614) – pa tudi zdravnika, filozofa in profesorja na univerzah v Bologni in Padovi, Veroncana Gabriela Zerbija (1445–1505), ki je že leta 1489 objavil delo Gerontologija (Gerontocomia; glej Zerbi 1988). Iz 16. stoletja velja omeniti tudi angleškega misleca Francisa Ba­cona (1561–1626) in njegovo delo Zgodovina življenja in smrti (The History of Life and Death; glej Bacon 1683) ter v Kopru rojenega zdravnika Santoria Santoria (1561–1636) in njegovo delo O staticni medicini (De statica medicina; glej Santorio 1614). Med Hufelandovimi sodobniki iz 18. stoletja pa velja zagotovo omeniti zdravnika Augusta Fri­dericha Heckerja (1763–1811), ki je svoje teze predstavil v delu Generalna terapija (Therapia Generalis; glej Hecker 1789), ter dva škotska zdravnika, Georga Cheyneja (1672–1743), avtorja dela Esej o zdravju in dolgem življenju (An Essay on Health and Long Life; glej Cheyne 1724), in Joh­na Browna (1735–1788), avtorja dela Elementi medicine (The Elements of Medicine; glej Brown 1804). Podobno kot Brown, ki je bil preprican, da je zdravje mo­goce ohranjati z nadzorom intenzivnosti vzdraženja in porabe energije, je Hufeland svoje misli ponazoril s staro­davno metaforo o sveci, ki izgoreva in naj bi bila simbol omejene kolicine življenjske sile, dane na voljo vsakemu posamezniku; porabo slednje naj bi bilo mogoce pospešiti ali upocasniti, posameznikova odgovornost pa je bila, da s svojo svobodno voljo vpliva na to, da bo njegova ener­gija trajala kar najdlje (Canguilhem 1987: 36; Rey 1996: 196, 233–234; Gilleard 2013: 198). Ta teorija je bila ta­ko razširjena, da so nekateri avtorji izdelali celo lestvico stopenj vzdraženj oz. izgorevanja življenjske sile in dajali terapevtska navodila, kako na pravilen nacin vzdraženje tudi zmanjšati. Le redki pa so, tako kot Hufeland, odlocno izražali optimisticno prepricanje, da je bilo vitalno ener­gijo mogoce tudi krepiti – da ne gre le za zalogo energije, ki se zgolj troši. Ker se vitalna energija torej tudi rege­nerira, je življenje mogoce podaljšati (Canguilhem 1987: 37; Unna 2012: 281).33 Ta teza se je med avtorji prirocnikov izjemno ukoreninila. Še tik pred drugo svetovno vojno lahko zasledimo misel, da bolj kot je izgore­vanje energije pocasno in skromno, dlje bo življenje trajalo (Pitkin 1940: 18). Hufeland je bil v svoje teze tako preprican, da je, ob njihovem popolnem upoštevanju, pri­cakoval celo regeneracijo in obratni proces, ki naj bi na­stopil v najvišji starosti, ko naj bi ljudem ponovno zrasli zobje in lasje (Boia 2004: 95). Ni verjel v cudeže, carov­nije in cudežne eliksirje, ki naj bi proti naravi podaljševali »životvorno moc«, temvec v življenjsko silo, ki pa po nje­govem mnenju ni iracionalna, ampak povsem znanstveno dokazljiva naravna sila (Hufeland 1826: 50–55; Pfeifer 2000: 100–101). Hufeland je poudaril, da bo makrobiotika pomagala v polnosti izkoristiti cas, ki je cloveku na Zemlji dan od Boga, da pa je ta veliko daljši od starosti, ki jo je takrat dosegal povprecen clovek (Hufeland 1797: 77–81). Ce si clovek torej ne želi skrajšati bivanja na Zemlji ter predcasno porabiti življenjske moci, ki mu je bila dana pri rojstvu, naj bi sledil predvsem glavnemu nacelu makrobio­tike: zlati sredini v vsem (Hufeland 1797: 200–204). Hufeland je bil eden od piscev, ki so v 17. in 18. stoletju pisali besedila, iz katerih je ocitno, da starost sama po sebi še ni veljala za bolezen in patološko stanje, in v katerih so poskušali odkriti skrivnost dolgoživosti ter sestaviti sistem prehranskih, higienskih in obce življenjskih pravil, ki bi bila splošno veljavna. Bralce so poucevali, kako naj upravljajo z lastnimi telesi: predpisovali so prehranske re­žime ter dajali nasvete o pomenu pocitka, gibanja, rednega izlocanja, primerne obleke, higiene in snage. Pogosto so vsebovali tudi razmisleke o vplivu podnebja na zdravje, zmernosti v spolnosti in njeni vlogi v življenju cloveka ter o »umetnosti podaljševanja življenja« (Hufeland 1797) na splošno. Skupno jim je bilo optimisticno prepricanje o pomenu izobrazbe in osvešcanja ljudi ter o možnostih izboljšav tako na ravni posameznika kot družbe (Katz 1996: 36–39: Gilleard 2013: 190). Hufeland in njegovi so­dobniki so se strinjali tudi v pristopih za doseganje zdravja in dolgoživosti. Znacilno je, da niso priporocali popolne askeze in odpovedovanja, temvec predvsem zmerno po­rabo življenjske moci in samonadzor (Katz 1996: 34–36; Lempa 2007: 30–31). Hufelandov pogled na podaljševanje življenja je bil od­raz sprememb v pogledu na staranje in starost, do katerih je prišlo v 18. stoletju. Še v 16. in 17. stoletju si povpre­cen posameznik ni želel podaljševanja življenja, temvec le cimprejšnjo odrešitev od muk tega sveta, zato ideje o podaljševanju življenja nikakor niso bile množicno razšir­jene. Dolgo življenje je status vrednote dobilo šele v 18. in 19. stoletju, in tudi po Hufelandovi zaslugi je prizadevanje za dolgo in zdravo življenje postalo pravo ljudsko giba­nje, ki je zajelo razlicne sloje in poklice (Borscheid 1987: 196–201; Cole 1992: 48). Vsebinsko je njegovo delo raz­deljeno na dva dela, na teoreticni in prakticni del, name­njeno pa je bilo tako srednjemu mešcanskemu sloju kot tudi preprostemu ljudstvu in mladini, in ne zgolj zdravni­kom, intelektualcem in ekonomski eliti, kot je to še veljalo za podobna dela v casu renesanse. Prav to je bila najbolj ocitna sprememba, ki jo je bilo mogoce opaziti v Hufe­landovem casu: ne gre torej toliko za revolucionarnost in prelomnost idej, temvec bolj za to, komu so bili ti priroc­niki za samopomoc namenjeni in kdo je bil sploh vreden pozornosti piscev (Pfeifer 2000: 96–127; Gilleard 2013: 195). Prav obrat k širšim ljudskim množicam je tisto, kar dela Hufelanda tako inovativnega in originalnega, saj so se avtorji pred njim, npr. Johann Peter Frank (1745–1821), nemški zdravnik, higienik in reformator na podrocju jav­nega zdravstva in higiene, ter švicarski zdravnik Samuel Auguste André David Tissot (1728–1797), vecinoma po­svecali dolgim, podrobno napisanim in zapletenim priroc­nikom, ki niso bili namenjeni ljudstvu, ampak nosilcem državne oblasti: ti naj bi te predpise razumeli, jih pojasnje­vali ljudstvu ter seveda poskrbeli za njihovo izvajanje v praksi (Lempa 2007: 33). Po Hufelandovem mnenju naj bi vse bolezni in vsi simp­tomi prezgodnjega in patološkega staranja pravzaprav iz­virali iz prizadetosti in iztrošenosti življenjske sile (Studen 2007: 504), pri cemer se – v nasprotju z njegovim sodobni­kom, filozofom Augustom Comtejem – še ni obremenjeval z vprašanjem, kaj je še normalno in kaj je že patološko (Canguilhem 1987: 31; Studen 2007: 504). Hufelandov pogled na cloveka je torej materialisticen, kljub temu pa je njegov vitalizem pomenil ponovni vstop morale na po­drocje medicine, ki po krajšem prelomu, znacilnem za ob­dobje mehanizma v 17. stoletju, zacneta ponovno stopati z roko v roki (Rey 1996: 196, 252). Slednje je pripeljalo do dejstva, da so se meje med telesnim in moralnim pov­sem zabrisale, da se je uveljavilo prepricanje o odvisnosti zdravja telesa tudi od spoštovanja moralnih norm ter da je za doseganje fizicnega zdravja in dobrega pocutja nujno uvesti reforme obnašanja, navad in mišljenja. Medicina in zdravljenje torej nista bila vec edina zaslužna za zdravo življenje, povsem enako pomembna sta bila tudi morala in razum, ki naj bi cloveka vodila do spoštovanja družbenih pravil. Clovekovo dolgo življenje naj bi bilo pogojeno z moralnimi razlogi, saj naj bi bil le clovek sposoben upora­bljati razum ter po potrebi življenjsko silo celo obnavljati z nadzorom nad strastmi in nagoni ter zmernim življenjem. Stroga moralna drža in dolžina življenja sta bila po Hufe­landu torej nelocljivo povezana (Biscuso 2006: 4). Hufelandova navodila za dolgo življenje Osnovni Hufelandov cilj je bil postaviti jasna dieteticna nacela na znanstveni podlagi in racionalnih temeljih ter sistematicno predstaviti in podati norme in pravila, ki naj bi jim ljudje sledili. Na tak nacin ni tega storil še nihce pred njim, ob cemer se je Hufeland popolnoma zavedal tudi prelomnosti lastnega dela (Marianetti 1999: 19). Na­mesto zmedene zbirke preventivnih in kurativnih nasvetov je želel narediti delo, ki bi na enem mestu združevalo vse znanje in relevantne informacije, povezane s tem podro­cjem (Lempa 2007: 31). Poudarjal je pomen izobrazbe in osvešcanja cim širših slojev prebivalstva, informacije je podajal na pregleden, jasen in nedvoumen nacin (Pfeifer 2000: 172–173). Upoštevanje njegovih nasvetov naj bi prineslo dodatna leta telesne, duševne in mentalne aktiv­nosti ter zdravo, krepko starost s spolno aktivnostjo do za­dnjih dni (Boia 2004: 94). Na pricakovano življenjsko dobo naj bi bilo tako mo­goce vplivati predvsem na štiri nacine: s povecevanjem življenjske sile in skrbnim upravljanjem z njo, z utrjevanjem organov, z zmanjševanjem porabe ter z nacrtnim obna­vljanjem potrošenih moci in energije (Hufeland 1826: 51). Zlasti pri povecevanju življenjske sile naj bi se dogajalo najvec zlorab in izkorišcanja naivnosti ljudi, ki so v obu­pu posegali po »zlatih tinkturah, zvezdnih soleh, kamnih modrosti, eliksirjih življenja, elektriki in živalskem ma­gnetizmu44 Ideja o živalskem magnetizmu temelji na tezah, ki jih je v poz­nem 18. stoletju postavil italijanski fiziolog, anatom in fizik Luigi Galvani (1737–1798), ki je eksperimentiral z žabjimi kraki in po­stavil temelje elektrokemije. Povezavo med kemijsko reakcijo in elektriko je opisal v delu O vplivu elektrike na gibanje mišic (De Viribus Electricitatis in Motu Musculari Commentarius). Kot prvi je izpostavil povezavo med kemijsko reakcijo in elektriko ter poskušal dokazati, da živalsko tkivo vsebuje (do tedaj prezrto) vitalno silo, ki aktivira živce in mišice. Slednjo je poimenoval »živalska elektrika« oz. »živalski magnetizem«. Verjel je, da je dokazal obstoj nove sile, ki je oblika elektrike, ter jo postavil ob bok »naravni elektriki«, ki jo povzrocajo bliski, in »umetni elektriki«, ki jo je mogoce ustvariti s trenjem ustreznih teles (Grdenic 2007: 571). «, namesto da bi razmislili o pravilni prehrani, okolju, ki jih obdaja, in lastnem življenjskem slogu (Hufe­land 1826: 191–193). Razumno mejo dolžine clovekovega življenja je Hufeland sicer postavil zelo visoko, saj naj bi clovek lahko realno dosegel kar 200 let, kar je izracunal tako, da je dobo odrašcanja in rasti, ki naj bi pri clove­ku trajala 25 let, pomnožil z osem. Vsi, ki umrejo pred to starostjo, naj bi umrli prezgodaj. V družbi, kjer je bilo starejših od 60 let zgolj od 6 do 10 odstotkov prebivalstva, se je to zdelo kot nedosegljiv sen (Hufeland 1826: 78, 152; Troyansky 2005: 175). Dolgo življenje je bilo po Hufelandu v prvi vrsti odvisno od zmernosti, nato pa tudi od cistoce – osnove so bile cistoca kože, odstranjevanje vseh telesnih izlockov, cim pogostejše menjavanje vsega, kar prihaja v stik s kožo (po­steljnina, perilo), zlasti s kožo bolnika, vsakodnevno umi­vanje po vsem telesu ter tedensko kopanje v mlacni vodi. Hufeland si je prizadeval za ponovno obuditev kopališc, najbolj pa je zagovarjal kopeli v morju, ki naj bi najbolj poživile cloveka in regenerirale njegovo energijo. Prav tako naj bi clovek nosil obleko, ki ne ovira dihanja kože, opustil naj bi nošenje krzna in se na splošno ne oblacil prevec (Hufeland 1826: 386–388). Ljudem naj bi skraj­ševale življenje številne kužne bolezni in »strupi« (arze­nik, svinec, živo srebro, fosfor itd.), enako nevaren pa naj bi bil tudi onesnažen in z monoksidom zastrupljen zrak zaradi neprimernega ogrevanja bivalnih prostorov (Hu­feland 1826: 272–282). Proti mnogim kužnim boleznim bi se lahko borili že z osnovno snago in higieno, vendar ljudje tega niso prakticirali zaradi lastne lenobe in nemar­nosti ali pa zato, ker so jim užitki pomenili vec kot njihovo lastno življenje. Nekatere življenjsko nevarne snovi so bi­le torej prisotne v okolju, druge je clovek nacrtno iskal z obiskovanjem gostiln, kajenjem, prenajedanjem in še cem. Ljudi je bilo kljub vsemu lažje ozavestiti, da je bilo življe­nje v prenatrpanih, neprezracenih, temnih, tesnih, vlažnih (mestnih) stanovanjih izjemno škodljivo za vse dele or­ganizma, kot jih prepricati o nevarnostih nezmernosti pri hrani in pijaci (Hufeland 1826: 284–286). Namesto da bi se ljudje držali pravila, da bi z uživanjem hrane preneha­li, dokler so še nekoliko lacni, so se ljudje »prenažirali«, dokler niso cutili bolecin v želodcu, postali zaspani ali pa jim je bilo celo slabo. K temu naj bi jih napeljevala prevec »umetelna« kuhinja, ki je z dodajanem zacimb in vedno novih okusov cloveka napeljevala k užitkom pri hrani. Ce bi posegali po naravni, skromno kuhani prehrani medlega in nežnega okusa, naj se to ne bi dogajalo. Mati – kuharica naj bi bila torej tista, ki je škodila vsej družini. Škodljive naj bi bile seveda tudi alkoholne pijace, posebej »tekoci ogenj« oz. žgane pijace, ki naj bi dejansko ožgale notranje organe (Hufeland 1826: 248–250, 255–256). Pri hrani in pijaci je svetoval zmernost ter zavedanje, da cloveka hrani tisto, kar prebavi, in ne vse tisto, kar poje in popije. Kdor hoce biti star, mora jesti veckrat po malo, bolj skromno kot bogato, nikoli biti zares sit ter paziti, da si cim dlje ohra­ni zdrave zobe: jesti meso z veliko zelenjave, se izogibati sladkorju ter si vzeti cas za žvecenje, piti vodo ter le izje­moma pivo (Hufeland 1826: 396–400, 408–410). Med sovražnike dolgoživosti je prišteval tudi fizicno in moralno mehkužnost, ki naj bi izvirala iz preobilja in razvajenosti v otroštvu. Prelog je natancno prevedel Hu­felandovo misel, da naj cloveku ne bi nic bolj gotovo skrajševalo življenja, kot ce ga v otroštvu »vsakega naj menjšega vetrica varjemo, naj menje jedno leto v perje zakapamo, in kakor pišiko v toplem plodenju redimo«, ter ce ga »brez mere z hranami pitamo, in s kavo, cokola­do, vinom, dišavami« (Prelog 1864: 111). Organi takega otroka postanejo tako obcutljivi, da lahko dve leti takega življenja skrajša življenjsko dobo na vsega 60 let. Tako otroštvo je kot življenje v rastlinjaku: clovek bo neodpo­ren na zunanje dejavnike in bo v resnicnem življenju hitro opešal. Otrok, ki je prevec ljubljen in vzgajan s preveliko skrbjo, bo ravno tako opešal kot tisti, ki živi v necistem ali celo zastrupljenem okolju, zato je Hufeland svetoval »siromaško, prosto in trdo« vzgojo ter navajanje otrok na trpljenje in delo, ki ga prinaša življenje (Hufeland 1826: 227–229; Prelog 1864: 111). Po njegovem mnenju naj bi se prezgodnje staranje zacelo že v najnežnejši dobi – za­radi draženja cutil naj bi zlasti v velikih mestih otroci pre­hitro odrašcali, dosegli spolno zrelost že pri osmih letih in že pri tridesetih letih popolnoma ostareli. Ce se otroci prevec miselno obremenjujejo, prevec delajo, premalo spijo in plešejo (zlasti dekleta), se v odrasli dobi prehitro postarajo (Hufeland 1826: 301–303). Izjemno pomemben naj bi bil že trenutek spocetja – stan in stanje staršev ob spocetju otroka – ter nato celotno obdobje nosecnosti, ki naj bi potekala mirno, v zdravem okolju, ob spoštovanju moža. To naj bi bila dedišcina, na katero ni mogoce vpli­vati. Starši naj bi bili zdravi, brez jetike in sifilisa, dobro prehranjeni, ne premladi (moški ne pred 24. in ženske ne pred 18. letom starosti), zato bi pri izbiranju žene morali biti pozorni na njene živce, duševno zdravje in krepkost telesa, ne pa na njeno lepoto in doto (Hufeland 1826: 303–310). Najboljši temelji za dolgo življenje naj bi bili pravil­na vzgoja v prvih dveh letih, pravilna prehrana v otroštvu (malo mesa, pivo samo v krajih, kjer ni zdrave pitne vode, vino samo, ce tako odloci zdravnik), snaga, mirno oko­lje, trdna in odlocna vzgoja, dojenje ter primerna oblacila (Hufeland 1826: 320–325). Pravilna, klena vzgoja naj sle­di tudi pozneje, otroci naj se navajajo na delo, saj je dol­gocasje odlicna podlaga za razvoj grešnih misli, izogibajo naj se prezgodnji spolnosti v mladosti in naj raje posegajo po telesni aktivnosti, na vsak nacin pa naj ohranijo svojo cistost, ki bo najboljša osnova srecnemu zakonu, ki že si­cer sili cloveka k delavnosti, redu in odgovornosti, saj je neposredno odgovoren za nepreskrbljene potomce. Otro­ci, ki odrašcajo v srecnih družinah, so notranje trdni, znali se bodo upreti skušnjavam v življenju in bodo po zgledu svojih staršev tudi sami znali dobro vzgajati svoje potom­ce (Hufeland 1826: 350–358). Zakonska zveza daje mir in stabilnost, obenem pa je obramba pred nezmernostjo v spolnosti (Hufeland 1826: 355). Od vseh dejavnikov, ki naj bi vplivali na dolžino življenja, je bila najbolj usodna ravno »razuzdanost v ljubavi«, saj naj nic ne bi izcrpalo organizma bolj kot spolna aktivnost (Prelog 1864: 113). Ta naj bi bila še posebej škodljiva za dekleta pred 18. in fante pred 20. letom starosti, ce poteka prepogosto, po jedi ali med boleznijo (Hufeland 1826: 230–235), nikjer pa av­tor ne navaja, da bi bila spolnost bolj škodljiva, ce poteka izven zakonske zveze. Enako škodljivo kot prekomerno izkorišcanje telesnih mo­ci in spolnega nagona naj bi bilo tudi »premocno nape­njanje duševnih moci« in prevec intenzivno intelektualno delo. Hufeland zato svetuje ravnovesje med telesnim in intelektualnim delom ter redno izvajanje telesnih vaj po vsakem intenzivnem ucenju ali razmišljanju. Še toliko bolj naj bi pazili ljudje, ki se ukvarjajo z izrazito abstraktnim, racunskim ali metafizicnim delom, ljudje, ki se ne znajo odtrgati od dela, ki venomer mislijo na delo in si ne za­njo odpociti. Izjemno škodljivo naj bi bilo vsako nacrtno poucevanje otrok pred sedmim letom starosti, ucenje brez notranje želje in zaradi zunanje prisile, poseganje po po­živilih, da bi svoje telo prisilili k budnosti in aktivnosti, duševno delo s polnim želodcem, pomanjkanje spanja in intelektualno delo v nocnem casu ter delo v slabo prezra­cenih prostorih (Hufeland 1826: 236–241). Za podaljševanje življenja je bilo nujno tudi dovolj (ne prevec in ne premalo) spati, kar naj bi potekalo v temnem, mirnem, dobro prezracenem prostoru s primerno tempe­raturo. Clovek naj bi se že cez dan pripravil na spanje, se primerno oblekel, pred spanjem užival primerno hrano in pijaco ter izvajal zgolj pomirjujoce aktivnosti: pred spa­njem nikakor ne bi smeli brati, priporocena pa je molitev, ki cloveka umiri (Hufeland 1826: 358–361). Prav tako bi se moral clovek za dolgo življenje nujno vsaj eno uro na dan gibati v naravi, na svežem zraku, najbolje pred jedjo ali vsaj 3 do 4 ure po jedi. Potrebna je torej previdnost, da si ne naredimo vec škode kot koristi (Hufeland 1826: 366–368). Na splošno naj bi bil srecen tisti, ki živi in dela na podeželju, vsako leto življenja v velikih mestih pa naj bi precej skrajšalo življenjsko dobo. Zato je pomembo, da tudi prebivalci mest vsak svoj prosti trenutek preživljajo v naravi, kar naj bi izrazito pripomoglo k duševnemu miru, veselju in zadovoljstvu, ki naj bi bili glavni temelji zdravja in dolgega življenja. Žal naj bi vecina ljudi v starosti po­stala bojazljivih, sebicnih, ozkosrcnih in lakomnih, kar je izrazito skrajševalo njihovo življenje. Bralcem svetuje, naj živijo z mislijo, da to življenje ni samo sebi namen, ampak da je sredstvo za dosego necesa vecjega in pomembnejše­ga, naj bodo skromni, zadovoljni s tem, kar imajo, in naj obenem ne izgubijo upanja in vere v boljši jutri (Hufeland 1826: 425–432; Lorand 1930: 24). V starosti naj ljudje posegajo po vsem, kar povzdiguje dušo: po glasbi, poeziji, literaturi (Hufeland 1826: 432–433) in vsem, kar cloveka rešuje pred škodljivimi duševnimi sta­nji, kot so žalost, malodušje, lenoba, dolgocasje, zamera in nevošcljivost. Napolnijo naj si ure z dejavnostmi, ki bodo pregnale misli na bližajoco se smrt; strah pred smrtjo je na­mrec tisti, ki cloveka napelje v posebno nespametna deja­nja – bodisi v poskus pretiranega uživanja življenja bodisi v pretiran strah pred svetom, ki nas obdaja, hipohondrijo ali poseganje po nepreverjenih cudežnih napitkih (Hufeland: 247, 269–272). Življenje naj bi podaljševale vse aktivnosti, ki razveseljujejo in bogatijo duha, med njimi tudi potovanja, zlasti peš ali na konju. Vsa energija, ki jo clovek ob tem potroši, naj bi se mu povrnila skozi duševno zadovoljstvo in se še namnožila. Potovanja naj bi bila najboljše zdravilo proti hipohondriji in malodušju ter še posebej pomembna za vse, ki opravljajo sedece delo (Hufeland 1826: 376–378). Zdrav clovek naj bi na dan prepotoval štiri milje, vsak tretji ali cetrti dan pa bi moral pocivati, se primerno prehranje­vati, skrbeti za primerno prebavo in cistoco ter ne potovati ponoci (Hufeland 1826: 378–382). Med pomembne dejavnike, ki krajšajo življenje, je Hufe­land prišteval samomorilna nagnjenja, pa tudi nespametno ravnanje v primeru bolezni: zavracanje zdravniške pomo­ci, neupoštevanje zdravniških navodil, neredno jemanje predpisanih zdravil in poseganje po nepreverjenih zvarkih (Hufeland 1826: 244–247). Medicina naj bi veckrat delala škodo cloveku, zato je bilo nezaupanje ljudi razumljivo. Bolezen je namesto z razumnim zdravljenjem poskušala zatreti z vsemi sredstvi, pozabljala pa je na pomen samo­opazovanja, trdne volje in preventive. S prevec agresiv­nim zdravljenjem je cloveka pogosto tako izcrpala, da je na koncu vseeno klonil, zdravnik pa se nato ni vprašal, zakaj je bolezen sploh nastala. Makrobiotika naj bi bila za razliko od medicine uspešna zlasti pri odpravljanju nagnjenosti k posamezni bolezni oz. šibkosti organizma, prava izobrazba in osvešcenost pa naj bi odpravili širjenje bolezni zaradi necistoce ter nezmernosti pri prehrani, pija­ci, spolnosti in vseh drugih škodljivih navadah (Hufeland 1826: 443–444). Dva glavna Hufelandova cilja sta bila torej izboljšanje zdravja ljudi in podaljšanje njihovega življenja, istocasno pa naj bi bilo treba ljudi vzgojiti v kreposti in moralni tr­dnosti. Hufelandu se je zdelo nesmiselno locevati obe po­drocji, saj naj bi bila telesno zdravje in morala tako tesno povezana kot telo in duša (Pfeifer 2000: 96; Martini 2001). Ljudi naj bi ves cas obdajali prijatelji in sovražniki življe­nja, zaradi nevednosti, zaslepljenosti in malomarnosti pa naj bi se vecinoma odlocali za slednje. Za Hufelanda je bilo bistveno ljudi izobraziti, da bodo znali sami lociti zr­nje od plev, ter jim dati dovolj cvrsto moralno vzgojo, da se bodo znali pravilno odlocati. Priznaval je namrec, da je vecina metod, ki naj bi prinesle hitre rezultate ter podaljše­vale življenje brez truda in odrekanja, preprosto šarlatan­stvo (Martini 2001; Unna 2012: 280). Odzivi na Hufelandovo Makrobiotiko pri Immanuelu Kantu in Giacomu Leopardiju Hufeland se je med vodilnimi intelektualci svojega obdobja uspel uveljaviti zlasti po letu 1792, ko je zacel z javnimi predavanji o pomenu in vlogi življenjske moci, ki so se jih udeleževali pesnik Johann Wolfgang von Goethe, filozof in teolog Johann Gottfried Herder in druge znane osebnosti. Leta 1798 je postal nosilec katedre na Univerzi v Jeni in svetovalec pruskega kralja Friderika Vilijema III. (Gold­mann 1993; Lempa 2007: 27). Prav vzponu v kroge wei­marske intelektualne elite gre zasluga, da se je na njegovo delo odzvala vecina eminentnih mislecev tistega casa, zla­sti pa Immanuel Kant in Giacomo Leopardi. Med slednji­ma je prišlo do razlike v vrednotenju Hufelandovega dela. Ce je Kant vedno izkazoval precejšnje zanimanje za medi­cino ter je bil strog pri spoštovanju racionalnih pravil in za­povedi, ki naj bi mu prinesle daljše in bolj zdravo življenje, je Leopardi o Hufelandovem delu izražal predvsem skepso, saj je bil preprican, da je življenje tako žalostno in kruto, da ga ne velja podaljševati. Nasprotno, sam bi bolj spoštoval tistega, ki bi ga poucil, kako ga skrajšati. Leopardi je Hu­felandu ocital, da ne loci med golim obstojem in cloveka vrednim življenjem, zato naj bi bilo njegovo zavzemanje za dolgo življenje zmotno, prava dilema pa naj bi bila živeti dolgo ali živeti srecno (Marcon 2007: 49). Razlicna spreje­manja Hufelandovih teorij pravzaprav ne presenecajo, saj so v javnost prodirale prav v casu romantike, ko se je zlasti po zaslugi literature v javnosti širila ideja o življenju kot trpljenju, o nemocnem cloveku, ki se ne more boriti s so­vražnimi silami narave, ter o nesmiselnosti vsakega zoper­stavljanja kruti usodi. Celo Hufeland priznava, da je v jav­nosti vse bolj razširjeno razmišljanje, da kakovost življenja ni odvisna od števila dni na Zemlji, temvec od nacina, kako izkoristimo dneve, ki so nam dani, ter koliko znamo ob tem uživati (Hufeland 1826: 26). Hufeland na to odgovarja z upanjem na boljši jutri: dokler obstaja življenje, obstaja si­cer tudi trpljenje, vendar tudi upanje na sreco in blagosta­nje. S smrtjo se trpljenje in bolecine resda koncajo, konec pa je tudi upanja na sreco. Vec casa ima clovek na voljo, vecja je verjetnost, da bo osebnostno napredoval (Hufeland 1826: 202–204). Kant je Hufelandovo Makrobiotiko obravnaval v delu Spor fakultet, v katerem trdi, da je dietetika edini pravi nacin pre­ventive bolezni; poseben prispevek o samonadzoru kot sred­stvu za doseganja zdravja in daljšega življenja z naslovom O moci uma, da zgolj z namero obvlada svoje patološke ob­cutke (Von der Macht des Gemüts durch den bloßen Vorsatz seiner Krankhaften Gefühle Meister zu sein) pa je objavil tudi januarja 1798 v Hufelandovem Casopisu za prakticno farmakologijo in medicino ran (Journal der Praktischen Arzneikunde und Wundarzneikunde; Kant 1798: 701–732). Hufeland je tako odlocilno vplival na Kantovo teorijo o die­tetiki kot natancno dolocenem režimu, ki mu je treba slediti pri hrani, pijaci in spanju, ter na njegovo prepricanje o po­menu racionalnega pristopa k življenju (Kant 1994: 181–209; Wellmon 2010: 50). Hufeland je Kanta dojemal kot utelešenje svojih naukov: cloveka, ki dokazuje, da je tudi v visoki starosti mogoce ohraniti aktivnost in mentalno sve­žino ter dosegati najvišje rezultate na podrocju znanosti in filozofije. Kant naj bi se s svojim življenjskim stilom uspel izogniti negativnim posledicam starosti in mukotrpnega in­telektualnega dela. Poleg tega naj bi bil Kant tudi dokaz, da šibkejši posamezniki, ki jim zdravje ni samoumevno ter so o njem prisiljeni razmišljati in se zanj truditi, dosegajo višjo starost kot tisti, ki se sicer rodijo s krepkim organiz­mom, vendar nato intenzivno porabljajo svojo življenjsko energijo in jo zato predcasno iztrošijo. Enako kot je misli kirurga in fiziologa Renéja Lericheja, ki se je posvecal pre­ucevanju doživljanja bolecine, povzel francoski zdravnik in filozof Georges Canguilhem – da je »stanje zdravja stanje, v katerem se subjekt ne zaveda svojega telesa. In obratno, zavest o telesu nam je dana z obcutenjem meja, groženj in ovir zdravja« (Canguilhem 1987: 62) – sta bila prepricana že Hufeland in Kant ob koncu 18. stoletja. Tako kot je bila napaka enaciti zdravje in mladost, naj bi bila napaka enaciti tudi zdravje in dolgo življenje. Clovek, ki se rodi s slabši­mi predispozicijami, je nenehno na preži za znaki bolezni in šibkosti, ta »zavest o telesu« pa je nazadnje tista, ki mu omogoci daljše življenje v primerjavi s tistim, ki mu je dano trdno zdravje, zato pa te zavesti nima in se brez pomisleka predaja užitkom, strastem in nezmernostim (Canguilhem 1987:149; Kant 1994: 185; Unna 2012: 273–276). Kant je šel še korak dlje od Hufelandovih idej o pomenu samoodgo­vornosti, saj je bil preprican, da bi lahko na podlagi samoo­pazovanja vsak posameznik oblikoval lasten sistem pravil, svojo lastno dietetiko. Svojo razpravo o dietetiki je namrec utemeljil na lastnih izkušnjah in samoopazovanju, na pod­lagi katerega je oblikoval pravila, ki so bila po njegovem mnenju obce veljavna in naj bi preprecila degeneracijo, bolezni, trpljenje in prezgodnje staranje (Kant 1994: 182; Marianetti 1999: 15). Dietetiko je razumel kot sredstvo, s katerim je mogoce regulirati tako telesna kot duševna sta­nja. Poleg tega naj bi temeljila na razumu in naj bi bila brez stranskih ucinkov, dosegljiva je vsem, ki so se pripravljeni izobraziti in imajo trdno voljo, je brezplacna in daje zane­sljive rezultate (Unna 2012: 278). Oba, Kant in Leopardi, se veliko posvecata problematiki trpljenja in bolecini, ki naj bi jo življenje zadajalo posame­zniku, popolnoma razlicen pa je bil nacin, s katerim sta se s tem spopadala (Marcon 2007: 51–52). Clovekov obstoj za nobenega od njiju ni bil pozitiven že sam po sebi, kot je to trdil Hufeland, le da se je Kant osredotocal predvsem na bolecino z biološke perspektive, ki jo je mogoce izmeriti in preveriti, Leopardi pa je bolj kot telesno bolecino pou­darjal duševno trpljenje. Hufeland se je s svojo umetno­stjo podaljševanja cloveškega življenja torej znašel med obema zgornjima mislecema ter je pravzaprav spodbudil razpravo in vplival na njun življenjski slog (Marcon 2007: 52). Kant, ki je razpravo prejel neposredno od avtorja, je cenil zlasti dejstvo, da je Hufeland obravnaval cloveka kot celoto ter da pri obravnavi telesnih funkcij ni zanemaril moralnega pogleda na cloveka, pomisleke pa je imel zlasti ob vprašanju, ali si vsi ljudje res želijo le dolgega življe­nja. Bil je namrec preprican, da si ljudje želijo predvsem trdnega zdravja in življenja brez bolecin, kar pa ni vedno združljivo z dolgim življenjem (Kant 1994: 183–184; Marcon 2007: 56–57). S sreco, zadovoljstvom in drugi­mi cloveškimi obcutki se je Kant ukvarjal manj, zanimal ga je predvsem fizicni aspekt zdravja, in sicer v kvalita­tivnem in kvantitativnem pogledu. Povsem se je strinjal s Hufelandom, da se mora tisti, ki si želi življenje podaljšati, odpovedati prekomernim užitkom in razvadam, le da je bil manj preprican o gotovosti uspeha, kot je bil Hufeland. Preprican pa je bil, da si tudi ob prisotnosti bolecine in trpljenju nihce pravzaprav ne želi umreti, saj naj bi vsak clovek imel v sebi upanje na ozdravitev, ki je mocnejše od vsakega pesimizma (Kant 1994: 184–187, 202–203; Marcon 2007: 58). Kljub nacelnemu strinjanju s Hufelan­dovimi tezami je Kant izpostavljal tudi pasti podaljševanja življenja za vsako ceno in težave, ki jih s sabo prinaša sta­ranje, kot so izguba spomina, pešanje »življenjske sile« ter izguba intelektualnih sposobnosti. Clovek, ki samo še jé in spi, je torej po njegovem mnenju degradiran na raven ži­vali ter obsojen na životarjenje (Marcon 2007: 58). Stara­nje, ki ga je Kant dojemal kot pocasen proces fizicnega in mentalnega propadanja, je bilo neizbežno, pomembno pa je bilo predvsem ohranjati vsaj osnovno raven cloveškega dostojanstva (Marianetti 1999: 13–14). Dolgoživost tako sama po sebi ni mogla biti glavni življenjski cilj, odlocil­na naj bi bila zlasti kakovost življenja in dostojanstvo, in to kljub dejstvu, da je Kant jasno zapisal, da je cloveko­va osnovna dolžnost ohranjati življenje (Kant 1994: 184; Bergdolt 1999: 281; Marianetti 1999: 23–24). Kantova di­lema v zvezi s Hufelandovim prirocnikom je torej, zakaj bi se omejevali in se držali strogih in omejevalnih pravil, ce je rezultat vsega tega nato le nekaj let daljše življenje, ki ga preživimo v vegetirajocem stanju, povsem nekoristni za družbo (Kant 1994: 205; Marcon 2007: 60). Poleg tega je Hufelandu po Kantovem mnenju spodletelo na še enem podrocju: bralcem naj bi obljubljal podaljševanje življe­nja, dejansko pa naj bi jim ponujal pravila, kako zavreti slo po življenju, ter jih ucil, kako se odpovedovati užitkom in kako živeti zmerno, pocasno, brez velikega razburjanja. Napisal naj bi torej prirocnik o preventivi, in ne o podalj­ševanju življenja. Prav tako naj Hufeland ne bi uspel doka­zati, da je njegova nova disciplina dejansko tudi znanost. Ker ni poskušal podajati tako splošnih in objektivnih pra­vil kot npr. Johann Peter Frank, ki je svoje ideje navezal na absolutisticno državo, ki naj bi jih uveljavila, ampak se je obracal na posameznika in na njegovo izkušnjo, je Kant njegovo delo Makrobiotika uvrstil v kategorijo pri­povedništva, kar je sicer omajalo sloves tega dela, ni pa zmanjšalo njegove izjemne priljubljenosti (Lempa 2007: 31–32; Unna 2012: 281). Hufelandove teze so se mocno dotaknile tudi Leopardija, saj so predstavljale popoln antipod njegovi romanticni mi­selnosti. Leopardi je Hufelandove teze obravnaval v posthu­mno objavljenem delu Zibaldone (Leopardi 1921 [1898]), ki ga je avtor pisal med letoma 1817 in 1832, ter v dialogu Dialog med fizikom in metafizikom (Dialogo di un Fisico e di un Metafisico), ki je vkljucen v delo Mala moralna dela (Operette morali) iz leta 1827 (Leopardi 1959). Življenje je po njegovem mnenju vredno živeti le pod pogojem, ce je srecno. Vsako odrekanje z namenom podaljševanja življenja se mu je zdelo brez pomena, saj je tako življenje prazno in dolgocasno (Marcon 2007: 61). Leopardi Hufe­landa sarkasticno prikaže v besedilu Dialog med fizikom in metafizikom, v katerem se posmehuje njegovim naivnim »Eureka, Eureka!«, ki jih je vzklikal ob prepricanju, da je odkril eliksir vecnega življenja in nacin za podaljševanje življenja. V tem delu metafizik, ki izraža Leopardijeva stali­šca, Hufelandu svetuje, naj poišce svinceno škatlo in vanjo zapre svoje zapiske ter jih zakoplje, vse dokler ne bodo našli recepta za srecno življenje, saj je njegovo odkritje sicer pov­sem neuporabno. Hufeland zagovarja teze, da bo znanstveni napredek cloveku prinesel sreco, da je življenje v vsakem primeru vrednota in boljše od smrti, glavni vrednoti pa naj bi bili moralnost in zmernost, do cesar je bil Leopardi se­veda skepticen (Leopardi 1959: 68; Marcon 2007: 62). Ce življenje ni srecno (in za vecino ni), potem je po Leopar­dijevem mnenju boljše, da je kratko in ne dolgo (Leopar­di 1959 1: 66). Leopardi z ironijo smeši pristop takratnih modernih znanstvenikov, ki jih pooseblja prav Hufeland, in njihovo neomajno vero v napredek. Hufelandov pristop se mu je zdel prevec abstrakten, odlocitev, da ustanovijo ce­lo katedro za makrobiotiko, pa je oznacil za anahronisticno (Leopardi 1921: 331–332; Biscuso 2006: 7). Raje kot dol­go, pusto in odrekanj polno življenje bi si namrec izbral krajše, vendar intenzivnejše življenje, saj naj ne bi nic bolj ubijalo cloveškega duha kot dolgcas (Marcon 2007: 63). Po Leopardijevem mnenju ni dovolj obstajati, pomembno je biti srecen, kar pa ni merljivo s številom dni, ki jih ima posameznik na voljo, temvec z vsebino teh dni (Leopardi 1959: 70). Življenje naj samo po sebi ne bi pomenilo nic, pomembno je, da dni, ki so mu dani, clovek preživi srecno in zadovoljno ali vsaj ne nesrecno in v trpljenju, zato ga ne zanimajo metode, ki življenje podaljšajo, temvec le tiste, ki ga naredijo srecnejšega (Leopardi 1921: 331). Dilema, ki se Leopardiju postavlja v tem oziru, je razlika med obstajati in živeti: zgolj obstajati po njegovem mnenju nima smisla; 30 ali 40 let polnega življenja naj bi bilo vredno vec od 100 let životarjenja, pasivnosti, monotonije in žalosti (Leopardi 1921: 497–498). Kant in Hufeland sta bila prepricana, da je cloveško ži­vljenje mogoce in smiselno podaljšati z odpovedovanjem strastem, s samonadzorom in z varcevanjem z življenjski­mi silami, medtem ko je bil Leopardi preprican, verjetno tudi iz lastnih izkušenj, da nobeno racionalno dejanje, nikakršen nadzor uma nad telesom ter nobeno odpovedo­vanje sovražnikom cloveškega zdravja, ki jih je našteval Hufeland, cloveku ne more zagotoviti zdravja in zdrave telesne konstitucije (Marcon 2007: 64). Po Leopardiju ni vecje tragedije, kot ce se clovek vse življenje odpoveduje strastem in radostim, nato pa vseeno zboli; njegovo življe­nje bo torej en sam dolgcas in trpljenje (Leopardi 1921: 348–349; Leopardi 1959: 83). Leopardi, tipicen predstav­nik romanticne miselnosti, je bil preprican, da se zgolj z razumom in trdno voljo ni mogoce izogniti trpljenju in bo­lecini, ki ju cloveku prizadeva zlobna Narava; prav tako ni posebej cenil starosti, saj naj bi to življenjsko obdobje prinašalo zgolj fizicno dekadenco in brezup, zato ga ni imelo smisla podaljševati. Zmotno naj bi bilo že osnov­no Hufelandovo prepricanje, da ljudje bolj kot vse drugo ljubijo življenje – ljudje naj bi v resnici bolj kot vse ljubili lastno sreco (Marcon 2007: 66, 119). Kako torej doseci sreco in narediti življenje bolj znosno? Po Leopardiju ta­ko, da se clovek cim manj ukvarja z mislimi o zdravju in življenju samem ter si dneve zapolni z delom, raje fizicnim kot intelektualnim, ki mu zaposluje misli. Kdor hoce biti miren v sebi, mora biti namrec zaposlen z rokami. Pri tem se strinja s Kantom, ki pravi, da razmišljujoc clovek pre­življa muke, ki so nerazmišljujocemu prostaku nepoznane (Leopardi 1921: 2827–2828; Kant 1995: 113–114; Marcon 2007: 137). Najbolje je sicer, da življenje cimprej mine. Življenje, zaznamovano s trpljenjem, naj bi bilo najbolje prespati, zato Leopardi svetuje celo uporabo umetnih sred­stev (opija), pod vlivom katerih bo življenje brez smisla hitreje minilo (Leopardi 1921: 2404, 2443). Po Leopardiju je biti živ pomenilo biti nesrecen (Leopardi 1921: 2686–2687). Zakaj bi se torej sploh trudili? Vpliv Hufelandovih idej na avtorje slovenskih prirocnikov Hufelandove teze so se med ljudmi širile tudi po zaslugi številnih ponatisov in prevodov njegovih del v vec evrop­skih jezikov,55 Hufelandova Makrobiotika se je izkazala za izjemno prodajno us­pešnico. Takoj po izidu se je razširila najprej v nemških deželah, potem pa tudi v Franciji in Angliji. V anglešcino je bilo delo prvic prevedeno že leta 1797, v italijanšcino leta 1798, leto pozneje pa še v francošcino. Prevodi so bolj ali manj upoštevali izvirnik, je pa zlasti v poznejših izdajah prihajalo do ocitnega cenzuriranja in izpušcanja nekaterih poglavij, ki jih je Hufeland sicer podrobno obdelal (Maria­netti 1999: 17). pri cemer se je vloga prevajalcev pravzaprav spajala z vlogo avtorjev, saj so po svoji presoji vsebino pri­lagajali, dodajali in cenzurirali glede na vsakokratno preso­jo o tem, kaj prebivalstvo mora in sme vedeti. Za prevod v slovenšcino je leta 1864 poskrbel zdravnik Matija Prelog, ki je vsebino smiselno povzemal, poenostavljal in tako še približal domnevno neukemu slovenskemu bralcu. Dodal je poglavje s kuharskimi in prehranskimi nasveti, vsebino pa je prilagodil tudi tako, da je navajal primere iz sloven­skega prostora. S primeri ljudi iz Svetega Jurija ob Šcav­nici, Pohorja, Jarenine in drugih štajerskih krajev, ki naj bi doživeli tudi do 109 let, je želel slovenskemu bralcu doka­zati, da sanje o dolgem življenju niso zgolj oddaljen sen. Še vec, Slovenci naj bi imeli naravnost idealne razmere za dolgoživost: Slovani naj bi bili že sicer bolj dolgoživi od Germanov, po Prelogovih podatkih pa naj bi imeli najvecje možnosti za dosego izjemne starosti prav kmetje, saj je bilo med njimi najvec tistih, ki so docakali vsaj 80 let in vec, kar naj bi dokazovalo blagodejnost življenja na podeželju, fizicnega dela in gibanja na svežem zraku (Prelog 1864: 36, 62, 222–233). Na dolocenih mestih sta razlika v miselnosti in dejstvo, da je prevod nastajal z vec desetletnim zami­kom, vendarle ocitna, saj je Prelog pri dolocenih tematikah v vsebino posegel do te mere, da se Hufelandovo sporocilo izkrivlja ali celo izgublja. Najbolj ociten primer cenzure je tako izginulo poglavje o negativnih vplivih masturbacije na dolgoživost ter zelo skrajšane vsebine v zvezi s spolnostjo in spolnimi boleznimi, saj je bilo Prelogu pomembno, da je knjiga napisana tako, »da se sme vsakemu mladenicu brez skerbi v roke dati« (Prelog 1864: 10). Z vecdesetletno zamudo lahko odmeve Hufelandovih tez sicer najdemo pri vec slovenskih piscih 19. stoletja, ki obljubljajo podaljševanje življenja in »doseganje najvišje starosti« (Simonic 1893), ocitno pa je, da avtorji pripadajo drugacnemu miselnemu svetu kot Hufeland, da jih skrbi­jo predvsem moralne problematike, zaradi cesar opušcajo obravnavo dolocenih tematik. Karl Robida v podnaslovu svojega dela Domaci zdravnik (Robida 1854) navaja, da se naslanja tudi na Hufelanda, vecinoma pa avtorji pre­vzemajo Hufelandovo notranjo zgradbo in posvecajo po­glavja razlicnim dejavnikom, ki naj bi krajšali cloveško življenje, in delijo nasvete, kako si življenje podaljšati. Zlasti tem v zvezi z masturbacijo in spolnostjo se vsi po vrsti lotevajo zadržano, v skladu z zaroto molka, ki je bi­la znacilna za 19. stoletje (Polajnar 2008: 13). Med pisci jih je nekaj imelo medicinsko izobrazbo, ceprav so v svo­jih delih pozneje zagovarjali naravno zdravljenje in celo aktivno odvracali ljudi od zdravnikov in od poseganja po pripravkih iz lekarn (npr. Herman Vedenik, še zlasti pa Jurij Simonic), prevladovali pa so teologi (Anton Martin Slomšek, Karel Robida, Jurij Matej Trunk, Janez Volcic idr.). V vseh najdemo iste premisleke o prehrani za starejše ter nasploh o pomenu zmerne, skromne prehrane z malo mesa za doseganje visoke starosti, iz katerih sledi, da ima­jo siromaki pravzaprav sreco, saj bodo živeli bolj zdravo in dlje v primerjavi z »bogatini«, ki imajo vsega dovolj na voljo (Trunk 1904: 82–84; Vedenik 1918). Zagotovo pa je Hufeland s svojimi stališci do prekomernega pitja alkohola in preucevanjem posledic pitja žganja vplival na ljubljanskega mestnega zdravnika Frana Viljema Lipica in njegovo preucevanje alkoholikov v predmarcni Ljubljani (Studen 2007). Že bežen pregled takratnega poljudnega casopisja in pratik na Slovenskem razkriva, da so Hufelandova navodila posta­la del kolektivne zavesti, saj mnogi širijo npr. strah pred pre­pihom (Simonic 1893: 198), pa tudi ideje o pomembnosti dela za cloveka. Duhovnik Jurij Matej Trunk pravi: »[T]ako kot pridni delavec ne jenja, dokler mu solnce ne zajde, in ga vecerni mrak pocivati ne prisili,« naj bi tudi clovek delal celo življenje (Trunk 1904: 71). Najsrecnejši naj bi bili torej kmetje, saj ni njihovega dela nikoli konec, vsi, ki do konca življenja delajo po svojih sposobnostih, pa naj bi s tem ohra­njali svežino in bistrost, brez obcutka, da so zgolj v breme (Trunk 1904: 71). S Hufelandom si delijo teze o pomemb­nosti pocitka, gibanja, brzdanja strasti, duševnega miru, hi­giene telesa in cistoce bivališc ter svarijo pred posledicami prevec mehkužne vzgoje v otroštvu, nezmernosti ter pose­ganja po razvadah, kot sta alkohol in tobak. Posebej je treba izpostaviti njihovo sledenje misli, da »vec bolnikov pomrje, kteri se dajo o medicincev leciti, kakor pa onih, kteri se ne­dado leciti, ampak to skrb prepustijo materi naravi sami« (Simonic 1893: 215). Pri tem se naslanjajo na Hufelandovo misel o samoodgovornosti vsakega posameznika ter o po­menu preventive in priprave na starost, ki naj se zacne že v mladosti (Volcic 1874: 8–10; Simonic 1893: 215). Za razli­ko od Hufelanda, ki je prirocnik namenil zlasti mladim, pa slovenski avtorji dajejo nekoliko vec nasvetov tudi bralcem, ki so že stari in si želijo podaljšati zadnje ure na Zemlji: od tega, kako se pravilno prehranjevati – da naj jedo manj mesa, ne uživajo kave in alkohola, mleko pa razredcijo z vodo – do tega, kako si pomagati, ce zaradi odpadlih zob ne morejo vec žveciti, in kako poskrbeti za redno odvajanje blata (Simonic 1893: 169; Trunk 1904: 84–85). Svetujejo jim, naj bodo ponižni in hvaležni za vsak dan življenja ter naj trpljenje in bolecine, ki jim jih je prinesla starost, pre­našajo ponižno, vdani v božjo voljo. Preberemo lahko opti­misticno misel, da ni nikoli prepozno za spremembo nacina življenja, da si lahko tudi v starosti clovek utrdi organizem, zato naj se pogumno kopajo v mrzli vodi in si polivajo gla­vo, tudi ce so jim izpadli že vsi lasje. Za poštenega cloveka, ki je v življenju spoštoval božje postave, naj bi bila starost zlato obdobje, ko obkrožen z ljubeco družino žanje sadove svojega dela (Kržic 1887: 20–26, 134–145, 152–165; Simo­nic 1893: 52, 58). Vpliv Hufelandove misli ter medikalizacija in patologizacija starosti Hufelandov nacin razclenitve dejavnikov in navad na po­zitivne in negativne je zagotovo zaznamoval vsebino higi­enskih in zdravstvenih prirocnikov ter razvoj preventivne medicine, higiene in javnega zdravstva, pa tudi razmišlja­nje širokih ljudskih množic (Lindemann 1996: 263–266). Pod njegovim vplivom so na nemških univerzah vpeljali predavanja o dietetiki, ki je bila sicer še vedno del tradi­cionalne medicine, a je že segala onkraj pravil o zdravi prehrani in obravnavala tudi že spanje, nadzor nad strast­mi, telesno aktivnost, prebavo ter vpliv zraka in okolja na zdravje ter je dejansko postala temelj novega življenjskega sloga v 19. stoletju (Katz 1996: 31; Lempa 2007: 1, 19). Hufeland je pomembno vlogo odigral tudi v vlogi zalo­žnika in urednika medicinskega Casopisa za prakticno farmakologijo in medicino ran, ki ga je urejal med letoma 1795 in 1836 in v katerem je odpiral prostor za razpravo o številnih takratnih perecih tematikah s podrocij medicine, preventive ter higienskih in družbenih reform. Teze, ki so jih zagovarjali Hufeland in njegovi somišlje­niki, pa so imele ucinek, ki ga Hufeland verjetno ni pred­videl. Ce je namrec zagovarjal idejo, da mora biti vsak clovek svoj lastni zdravnik in srece kovac, je s svojim poljudnim in vsem razumljivim nacinom pisanja dosegel, da so nenadoma vsi postali strokovnjaki za vse in da je preprecevanje staranja in degenerativnih procesov v tele­su in duši pristalo v rokah poljudnih piscev, zdravilcev in številnih mazacev, ki so ljudi aktivno odvracali od obiskov pri zdravniku, jim vcepljali strah pred uradnimi terapev­tskimi metodami ter na tržišcu prodajali vse številcnejše cudežne napitke, pomade in tonike, ki so ljudem oblju­bljali lajšanje že prisotnih simptomov in celo zavrtje že zacetega procesa staranja (Simonic 1893; Cole in Edwards 2005: 246). Starejši so postali tržna niša, saj jim v vse bolj potrošniško naravnani družbi niso ponujali samo vedno novih cudežnih in revolucionarnih metod, temvec zlasti njim prilagojeno ctivo, ki naj bi jih duhovno bogatilo, iz­obraževalo in podpiralo v zadnjih letih bivanja na Zemlji. Laicizacija je dosegla take razsežnosti, da je bilo nato po­trebno skoraj stoletje, da so ljudje ugotovili, da vseh stanj ni mogoce pozdraviti zgolj z odlocenostjo, trdno voljo in odrekanjem (Cole 1992: 67; Katz 1996: 47–49; Cole in Edwards 2005: 243). V srednjeevropskem prostoru je prva polovica 19. stoletja namrec prinesla t. i. »terapevtski ni­hilizem«, ki je spodkopaval uveljavljeni farmakologijo in terapijo. Dunajska medicinska šola, ki so jo zaznamovali zlasti zdravniki Johann Lukas Boër, Vincencij vitez Kern, Carl von Rokitansky in Joseph Škoda, je v predmarcnem obdobju zagovarjala tezo, da sta zdravje in bolezen delo narave, kamor naj se clovek ne bi vmešaval. S koncem razsvetljenske vere v razum je prišlo do mešanja znanstve­nega racionalizma in disciplin na robu znanosti, racionalni in empiricni pristop k medicini, preventivi in zdravljenju pa je dokoncno spet prevladal šele v obdobju po marcni re­voluciji, kar je sovpadalo z družbenimi in socialnimi pre­tresi, pa tudi z napredovanjem industrijske revolucije in hitrega gospodarskega razvoja, medtem ko je do premika v nacinu razmišljanja prišlo še veliko pozneje (Katz 1996: 49; Grdina 2003: 551–552). Pod vplivom makrobioticnih idej so postali reformatorji obsedeni s podaljševanjem življenja (Cole 1992: 98). Sva­rili so pred epidemijo prezgodnjega staranja – slednje naj bi bilo posledica živcne razrvanosti, skrbi, žalosti, kronic­nega alkoholizma, nalezljivih in spolnih bolezni, kar naj bi bili vsi simptomi odtujenosti modernega cloveka (Lorand 1930: 9). Množica »mladih starcev« naj bi izhajala iz epi­demije degeneracije spolnih žlez, ki je bila posledica spol­nih bolezni in nezmernosti v spolnosti ter naj bi se odraža­la tudi v padcu rodnosti (Lorand 1930: 24). S prevzgojo in osvešcanjem ljudi naj bi dosegli, da si ti ne bi vec »kopali groba z lastnimi rokami« – oziroma želodci – ter si z njimi »kovali žeblje za lastno rakev« (Lorand 1930: 5). Vecini avtorjev je skupno še nekaj: dajejo nasvete, kako doseci starost, ne pa tudi o tem, kako ravnati v primeru bo­lezni, ki so starost spremljale, saj je bila uradna medicina ob njih še vedno precej nemocna (Ehmer 1990: 74; Cole 1992: 103). Priljubljenost Hufelandovih idej o pomenu notranjega ravnovesja in duševnega miru se ni zmanjšala niti potem, ko jih je uradna medicina že v 19. stoletju za­vrnila in se je ustvaril hud prepad med uradno medicino in zdravilskimi metodami, ki so bile v Hufelandovem casu še priznan del terapije. Za uradno medicino je bilo o starosti mogoce reci zgolj to, kar se je dalo videti v in na telesu, zaradi cesar je ostarelo telo postalo legitimen predmet pre­ucevanja. Zdravniki so staranje vecinoma dojemali kot ne­izbežen patološki proces, kot bolezen z jasnimi simptomi, kot so upocasnitev prebave, pešanje organov, krhanje kosti in zob, izpadanje las, izgubljanje mišicne mase ter drugi, ki jasno kažejo na neizogibno telesno pešanje in razpada­nje, pravih možnosti zdravljenja pa starajocim in umirajo­cim niso mogli ponuditi. Sprva so bile bolnišnice namrec »neterapevtske ustanove« (Katz 1996: 46; Gilleard 2015: 504–505), institucionalizacija starejših v azilih in ubožni­cah pa je prav tako pomenila bolj kot ne nadzor, preskrbo in življenje po predpisanih režimih, ne pa tudi zdravstvene oskrbe (Lorand 1930: 33; Katz 1996: 46–47; Cole in Ed­wards 2004: 244; Troyansky 2015: 69). Bolj kot z vrelci modrosti so ostarele primerjali z otroki – bili so infantilni osebki, ki so nesposobni skrbi zase (Cole 1992: 68). Bolno in ostarelo telo je služilo spoznavanju zdravega in normalnega, kar je bilo obratno od tega, kar je predlagal Au­gust Comte, ki je bil preprican, da je treba prej opredeliti normalno in njegove meje ter šele nato zaceti z metodicnim preiskovanjem patološkega. Medicina 19. stoletja je bole­zni reinterpretirala na podlagi vidnih in merljivih simpto­mov. Zavrnila je dotedanjo nosologijo, ki je bolezni iskala v interakciji med telesom in dejavnikih zunaj njega. Opazna je tudi sprememba v diskurzu: izrazi, kot sta »senilnost« in »senescenca«, ki so še v 16. stoletju imeli povsem nevtralen pomen, so sredi 19. stoletja že dobili slabšalen prizvok in so pomenili šibkost in patološkost (Katz 1996: 40–41). Ce so prejšnja stoletja poznala delitvi na zdravje in bolezen ter na življenje in smrt, je medicina 19. stoletja zacela locevati le še med normalnim in patološkim. Delitev na normalne in patološke procese, ki naj bi spremljali staranje, je bila sicer bolj ali manj arbitrarno dolocena in predmet interpretacij vsakega avtorja: sprva sta zmanjševanje mišicne mase in krhkost kosti tako veljala za normalna procesa, ki ne potre­bujeta terapije, medtem ko so drugi procesi veljali za pato­loške in preprecljive. Hufelandova »terapija«, ki je temeljila na ohranjanju vitalnosti s pomocjo higienskih, prehranskih in moralnih režimov, je bila tako za uradno znanost preži­veta, preživela pa je med ljudmi. Medicina je pri obravnavi starostnikov vse svoje sile usmerila v kompenzacijo patolo­gij, ki jih je s sabo prinašala starost. Seznam »normalnih« spremljevalcev staranja se je nato vedno bolj krcil, ljudje pa so postajali objektivno odgovorni za vse vec procesov v svojem telesu (Canguilhem 1987: 31, 69; Katz 1996: 27–30, 40–44; Cole in Edwards 2005: 244). Ljudje, pri katerih so se – zaradi njihovih lastnih napak – znaki staranja zaceli kazati že pred tridesetim letom in ne šele okoli šestdesetega, kot bi bilo sicer normalno, si dolgega življenja vsekakor niso mo­gli obetati. Ljudi so spodbujali k samoopazovanju: debelost, sivi lasje, krcenje dlesni, gnitje zob in njihovo izpadanje so bili vsekakor signali, da je treba korenito ukrepati (Lorand 1930: 7, 29). Res pa je bilo to obdobje, ko je splahnel op­timizem Hufelandovega obdobja, avtorji, kot sta topograf in poljudnoznanstveni pisec Thomas Bailey ter preucevalec ljudskega izrocila in pionir demografije William J. Thoms, pa so dokoncno obupali nad možnostjo, da bi posameznik lahko varceval s svojo življenjsko silo in podaljševal svoje življenje preko »realnih statisticnih in medicinskih pricako­vanj« (Katz 1996: 45). Sklep »Higiensko« 19. stoletje je bilo doba prevzgoje na podrocju prehrane, zdravega nacina življenja, gibanja, cistoce in higiene, obdobje neslutenega navdušenja nad osebno odgovornostjo za zdravje in dolgo življenje (Cole 1992: 92–95; Katz 1996: 69; Remec 2015, 2016). Spisi o tem so po Evropi krožili že od filozofa in teologa Rogerja Bacona v 13. stoletju naprej (Bacon 1683), še bolj množicno pa po izumu tiska in pod vplivom renesancne miselnosti, zato je bila ta terminologija ljudem poznana in domaca (Mi­nois 1989: 270; Katz 1996: 32; Boia 2004: 64–67; Gilleard 2013; Troyansky 2015: 46–47). Do njihovega pravega raz­cveta pa je prišlo v casu razsvetljenstva in po pojavu tiska­nih medijev, ko je narastel tudi delež pismenega prebival­stva in je prevladalo prepricanje, da je treba široke ljudske množice izobraziti in prevzgojiti, da se bodo higienskih zapovedi in življenjskih naukov držali vsaj iz strahu ali še bolje iz prepricanja, in ne zaradi zunanje prisile, ter da jih bodo ponotranjili do te mere, da o njih sploh ne bodo vec razmišljali (Remec 2015: 24–36). V clanku se ukvarjam s spremenjenim odnosom do starosti in staranja v 19. stoletju ter kriticno reflektiram, kako so se v nasvetih za podaljševanje življenja povezali prepricanja in prakse galenske tradicije o pomenu prehrane, posta, higiene, gibanja in pomena zmernosti na vseh podrocjih, vitalizem, katoliška morala ter sekularne ideje, da je clovek odgovo­ren za svojo lastno usodo. Primerek tipicnega predstavnika predmoderne medicinske misli je eden vodilnih piscev 18. stoletja o zdravju in dolgoživosti, Christoph Wilhelm Hufe­land, ki je z nasveti o podaljševanju življenja vplival na av­torje prirocnikov in drugega popularnega tiska. Ti so v 19. stoletju preplavili javni diskurz, njegov vpliv pa je z nekaj­desetletno zamudo segel tudi med slovenske pisce razlicnih strok. Pod vplivom idej makrobiotike, dietetike in vitalizma so nastajali vse številcnejši prirocniki za samopomoc, ki so ljudem predpisovali natancne prehranske in higienske reži­me, jim vcepljali vrednote delavnosti in odgovornosti ter jih spodbujali, naj prevzamejo nadzor nad lastnim življenjem in si zagotovijo trdno zdravje in cilo starost. Ob navdušenju in upanju, ki so ga prinašale nove ideje, pa so se odpirale tudi nove dileme, ki so vzbujale nelagodje, saj ni bilo jasno, katero življenjsko obdobje naj bi bilo mogoce podaljšati: aktivno dobo ali zgolj zadnje obdobje, zaznamovano s fi­zicnim in mentalnim propadanjem. Upanje v boljšo priho­dnost, ki je prežemalo dela Hufelanda in njegovih sledilcev, je bilo v diametralnem nasprotju z obcutkom svetobolja in vdanosti v usodo, znacilnim za njegove romanticne sodob­nike, ki so izražali skepso, ali ima življenje sploh smisel po­daljševati, saj prinaša predvsem žalost in bolecino. Dilema živeti dolgo ali živeti srecno je odpirala vprašanje, ali je ne­kaj dodatnih let življenja, v katerih je clovek vecinoma pov­sem odvisen od drugih in oropan dostojanstva, vredno odre­kanja vsem užitkom v casu življenja. Hufeland je ob koncu 18. stoletja te pomisleke zavracal – zagovarjal je življenje kot vrhovno vrednoto in poudarjal odgovornost posamezni­ka – 19. stoletje pa je nato prineslo tudi veliko vere v razvoj znanosti, ki naj bi pomagala podaljševati cloveško življenje. Kot vsaka sprememba v medicinskem pojmovanju, ki je po zdravniku in zgodovinarju medicine Henryu E. Sigeristu povezana s celotno kulturo in odseva spremembe v pred­stavah vsakokratne dobe, je bila tudi medikalizacija starosti v 19. stoletju del širših premikov, ki so izhajali iz sekula­rizacije evropske kulture. To pa ne pomeni, da je prišlo do popolnega in nenadnega preloma med medicino in moralo. Nasprotno – iz analiziranih del je ocitno, da je zdravnike še vedno skrbelo tako za telesno zdravje pacientov kot za njihovo dušo: z razuzdanostjo, popivanjem in nezmerno­stjo si je bilo mogoce namrec uniciti oboje. Tolažba, da ima trpljenje svoj smisel, saj nudi možnost spokoritve duše že na Zemlji, in da je torej del božjega nacrta, ljudi ni vec za­dovoljila, medicinski, psevdoznanstveni in poljudnoznan­stveni prirocniki pa so pogosto širili pogled, da je pocasno in bolece umiranje kazen za pretekle grehe – nezmernosti pri hrani, pijaci in spolnosti. Pošten clovek, ki umre mirno, spokojno in nebolece, je bil postavljen na piedestal moralne norme, medtem ko pocasno in bolece umiranje ni bilo samo znak fizicnega, temvec tudi moralnega propada. V trpljenju ni bilo torej nic vec lepega in svetega, postalo je zgolj do­kaz grešnosti in razuzdanosti (Canguilhem 1987: 71; Cole in Edwards 2005: 250–255; Troyansky 2015: 116). Poveza­va med staranjem, z njim povezanimi boleznimi in grehom je ljudem nalagala hudo breme in vzbujala sum pri ljudeh v okolici, saj telesni propad ni veljal za kazen za Adamov greh, temvec za greh posameznika (Cole 1992: 95; Cole in Edwards 2005: 250). Prepricanje, da so okolje in vremenski pojavi ter težaško delo v boju za vsakdanji kruh vendarle pomembno pripomogli k iztrošenosti organizma in prezgo­dnjemu staranju, ki ga je od svojih predhodnikov prevzel tu­di Hufeland, je sicer vsaj nekoliko razbremenilo clovekovo vest (Boia 2004: 90–92), vsako namerno povzrocanje škode lastnemu telesu pa je bilo kljub temu dojeto kot dejanje proti Bogu (Cole 1992: 98; Schäfer 2004: 57; Cole in Edwards 2005: 238). Obravnavano obdobje je torej cas, ko cilj postanejo popol­nost bivanja, zdravje in sreca v življenju na Zemlji in ne šele po smrti, zaradi cesar 18. in 19. stoletje veljata za zacetek oblikovanja nove religije: religije zdravja in lova na vecno mladost (Boia 2004: 8–9). Hrepenenje po dolgoživosti, ki mu je mogoce slediti skozi celoten razvoj zahodne medicin­ske in filozofske misli, pa se je zacelo uresnicevati šele v 20. stoletju (in še to zgolj v zahodnem svetu), ko se je zahvalju­joc spremembam v nacinu prehrane, higiene in življenjske­ga standarda podaljšala aktivna odrasla doba. Povecevanje deleža starejših v družbi pa presenetljivo ni bilo sprejeto z olajšanjem in zadovoljstvom, temvec z zaskrbljenostjo: ja­sno se izražajo strahovi pred bremenom oskrbe vse vecjega števila starostnikov, ki naj ga družba ne bi zmogla. Idealizi­rana podoba starostnikov ni imela veliko skupnega z realno­stjo, saj so ti pogosto veljali za nezaželen dejavnik ter pred­vsem za veliko financno breme okolici. Namesto olajšanja ob ocitnem napredku v medicini in zmagi nad prezgodnjo smrtnostjo so vse vecje število starostnikov, ob istocasnem padcu rodnosti, dojemali kot znak propada družbe, ki naj bi ostala brez prave vitalne energije (Katz 1996: 69–71; Boia 2004: 102–170; Thane 2005: 263–264). Zahvala Clanek je nastal v okviru raziskovalnega projekta Kultur­no-zgodovinski vidiki staranja: izkušnje, reprezentacije, identitete (J6-2572) ter raziskovalnega programa Ekonom­ska, socialna in okoljska zgodovina Slovenije (P6-0280), ki ju financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. Literatura in viri BACON, Roger: The cure of old age and the preservation of youth. London: Printed for Tho. Flesher and Edward Evets, 1683. BACON, Francis: The History of Life and Death. London: Hum­prey Mosley, 1638. BERGDOLT, Klaus: Leib und Seele. Eine Kulturgeschichte des gesundden Lebens. München: C. H. Beck, 1999. BLACKBOURN, David: The Long Nineteenth Century: A Hi­story of Germany: 1780-1918. New York: Oxford University Press, 1997. BISCUSO, Massimiliano: Leopardi: Dialogo di un Fisico e di un Metafisico. Arte di prolungare la vita o arte della felicitŕ? Filo­sofia italiana 2, 2006: 1–14; www.giornaledifilosofia.net/public/filosofiaitaliana/pdf/saggi/Leopardi_Hufeland.pdf , 12. 8. 2023. BOIA, Lucian: Forever young. A cultural history of longevity. London: Reaktion books, 2004. BORSCHEID, Peter: Geschichte des Alters: Vom Spätmittelalter zum 18. Jahrhundert. München: Deutscher Taschenbuch Verlag, 1987. BOŽOVIC, Milan: Telo v novoveški filozofiji. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2002. BROWN, John: The Elements of Medicine. Portsmouth: Trea­dwell, 1804. CANGUILHEM, Georges: Normalno in patološko. Ljubljana: ŠKUC: Filozofska fakulteta, Znanstveni inštitut, 1987. CHEYNE, George: An Essay on Health and Long Life. London: Strahan, 1724. COLE, Thomas A. in Claudia Edwards: The 19th century. V: Pat Thane (ur.), A history of old age. London: Thames&Hudson, 2005, 211–262. COLE, Thomas R.: The Journey of Life. A cultural History of aging in America. Cambridge: Cambridge university press, 1992. CORNARO, Luigi: L’ arte di vivere a lungo: discorsi su la vita sobria. Milano: Treves, 1905. DURANTE, Castore: Il tesoro della sanitŕ: nel quale s’insegna il modo di conservar la sanitŕ, & prolungar la vita, et si tratta della natura de’ cibi, & de’ rimedii de’ nocumenti loro. Benetke: Lucio Spineda, 1614. EHMER, Josef: Sozialgeschichte des Alters. Frankfurt ob Majni: Suhrkamp Verlag, 1990. GILLEARD, Chris: Renaissance treatises on »successful age­ing«. Ageing & Society 2/33, 2013, 189–215. GILLEARD, Chris: Aging and the Galenic tradition: a brief overview. Ageing & Society 3/35, 2015, 489–511. GOLDMANN, Stephan: Christoph Wilhelm Hufeland im Goe­thekreis. Eine psychoanalytische Studie zur Autobiographie und ihrer Topik. Stuttgart: M&P Verlag, 1993. GRDENIC, Drago: Zgodovina kemije. Ptujska Gora: In obs me­dicus, 2007. GRDINA, Igor: Od barocne do predmarcne Kranjske. V: Fran Viljem Lipic (ur.), Topografija c.-kr. Deželnega glavnega mesta Ljubljane z vidika naravoslovja in medicine, zdravstvene uredi­tve in biostatike. Ljubljana: Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, 2003, 551–583. HECKER, August Friderich: Therapia Generalis oder Han­dbuch der allgemeinen Heilkunde. Berlin: Christian Friderich Himburg, 1789. HUFELAND, Christoph Wilhelm: Die Kunst das menschliche Leben zu verlangern. Jena: Academische Buchhandlung, 1797. HUFELAND, Christoph Wilhelm: Makriobiotik oder die Kunst das menschliche Leben zu verlängern. Stuttgart: A. F. Macklot, 1826; https://openlibrary.org/books/OL23317003M/Makrobio­tik, 10. 8. 2023. KANT, Immanuel: Von der Macht des Gemüts durch den bloßen Vorsatz seiner Krankhaften Gefühle Meister zu sein. Journal der Praktischen Arzneikunde und Wundarzneikunde 4/5, 1798, 701–732. KANT, Immanuel: Il conflitto delle facoltŕ. Brescia: Editrice Morecelliana, 1994. KANT, Immanuel: Inizio congetturale della storia degli uomini. V: Immanuel Kant (ur.), Scritti di storia, politica e diritto. Ro­ma-Bari: Laterza, 1995, 103–117. KATZ, Stephen: Disciplining old age: the formation of geronto­logical knowledge. Charlottesville: University Press of Virginia, 1996. KRŽIC, Anton: Osmero blagrov na svetu ali Dolga pridiga za kratkocasno življenje. Celovec: Družba sv. Mohora, 1887. LEMPA, Heikki: Beyond the Gymnasium. Educating the Mid­dle-Class Bodies in Classical Germany. Lanham, Boulder, New York, Toronto, Plymouth: Lexington Books, 2007. LEOPARDI, Giacomo: Zibaldone di pensieri. V: Giacomo Le­opardi (ur.), Pensieri di varia filosofia e di bella letteratura. Fi­renze: Le Monnier: 1921; https://archive.org/details/zibaldone­dipensierigiacomoleopardi/page/n3/mode/2up, 25. 8. 2023. LEOPARDI, Giacomo: Operette morali. V: Francesco Flora (ur.), Canti: con una scelta da le operette morali, i pensieri, gli appunti, lo Zibaldone. Milano: Ed. Scolastiche Mondadori, 1959; https://archive.org/details/operettemoraligiacomoleopardi/page/n1/mode/2up, 25. 8. 2023. LESKY, Erna: Österreichisches Gesundheitswesen im Zeitalter des aufgeklärten Absolutismus. Dunaj: R. M. Rohrer, 1959. LINDEMANN, Mary: Health and Healing in Eighteenth-Centu­ry Germany. Baltimore, London: The Johns Hopkins University Press, 1996. LORAND, Arnold: Staranje: njegovi vzroki in zdravljenje s higijenicnimi pravili in primernimi leki. Ljubljana: Umetniška propaganda, 1930. MAGNER, Lois N.: A History of Medicine. Boca Raton: Taylor&Francis, 2005. MARCON, Loretta: La ragione, il corpo, la vita. Kant, Hufeland, Leopardi. Rivista di letteratura italiana 2/25, 2007, 49–70. MARIANETTI, Massimo: Vivere, invecchiare ed essere vecchi. Kant e Christoph Wilhelm Hufeland. Pisa, Rim: Istituti editoriali e poligrafici internazionali, 1999. MARTINI, Stefano: Le riflessioni di Immanuel Kant e Giacomo Leopardi intorno a L’arte di prolungare la vita umana di C. W. Hufeland. Comunicazione Filosofica 8/5, 2001: https://www.sfi.it/archiviosfi/cf/cf8/articoli/martini.htm, 14. 8. 2023. MINOIS, Georges: History of Old Age: From Antiquity to the Renaissance. Cambridge: Polity Press, 1989. PFEIFER, Klaus: Medizin der Goethezeit. Christoph Wilhelm Hufeland und dir Heilkunst des 18. Jahrhunderts. Köln, Weimar, Dunaj: Böhlau Verlag, 2000. POLAJNAR, Janez: »Pfuj! To je gerdo!« K zgodovini morale na Slovenskem v dobi mešcanstva. Celje: Zgodovinsko društvo Celje, 2008. PITKIN, Walter Boughton: Življenje se pricne s štiridesetim letom. Ljubljana: Žena in dom, 1940. PRELOG, Matija: Makrobiotika ali nauki, po kterih se more clo­veško življenje zdravo ohraniti in podolgšati /spisal veci del po C. Hufelandu Matija Prelog. Maribor: [samozal.], 1864. REMEC, Meta: Podrgni, ocedi, živali otrebi: higiena in snaga v dobi mešcanstva. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2015. REMEC, Meta: Bakh, tobak in Venera: grehi in skušnjave v dol­gem 19. stoletju. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2016. REY, Roselyne: L’anima, il corpo e il vivente. V: Mirko Grmek (ur.), Storia del pensiero medico occidentale. Dal Rinascimento all’inizio dell’Ottocento. Rim: Laterza, 1996, 195–257. ROBIDA, Karel: Domaci zdravnik v navadnih boleznih cloveka / poleg Hufelanda, Rusta, Tissota in drugih sostavil K. Robida. Celovec: J. Leon, [1854]. SANTORIO, Santorio: De statica medicina. Benetke: Polo, 1614. SCHÄFER, Daniel: Alter und Krankheit in der Frühen Neuzeit. Der ärztliche Blick auf die letzte Lebensphase. Frankfurt na Maj­ni, New York: Campus Verlag, 2004. SIMONIC, Jurij: Kakó postanemo stari?: vodilo po katerem se doseže najvišja starost: neobhodno potrebna knjiga in svetova­lec za vsacega, kdor želi biti in ostati zdrav. Bistrica: [samozal.], 1893. STUDEN, Andrej: Tudi Christoph Wilhelm Hufeland je bil Lipi­cev vzornik. Zgodovinski casopis 3–4/61, 2007, 501–507. THANE, Pat: The 20th Century. V: Pat Thane (ur.), A history of old age. London: Thames&Hudson, 2005, 263–300. TROYANSKY, David G.: The 18th Century. V: Pat Thane (ur.), A history of old age. London: Thames&Hudson, 2005, 175–210. TROYANSKY, David G.: Aging in world history. New York, London: Routledge, 2015. TRUNK, Jurij Matej: Bodi svoje srece kovac!: nauki za vsakda­nje življenje. Celovec: Družba sv. Mohorja, 1904. UNNA, Yvonne: A Draft of Kant’s Reply to Hufeland: Key Que­stions of Kant’s Dietetics and the Problem of Its Systematic Pla­ce in His Philosophy. Kant Studien 3/103, 2012, 271–291; www.giornaledifilosofia.net/public/filosofiaitaliana/pdf/saggi/Leopar­di_Hufeland.pdf, 12. 8. 2023. VEDENIK, Herman: Kako si ohranimo ljubo zdravje. Celovec: Družba sv. Mohorja, 1918. VOLCIC, Janez: Domaci zdravnik: kratek navod, si zdravje uter­diti in življenje podaljšati. Celovec: Družba sv. Mohora, 1874. WELLMON, Chad: Becoming Human: Romantic Anthropology and the Embodiment of Freedom. University Park: Pennsylvania State University Press, 2010. ZERBI, Gabriele: Gerontocomia: on the Care of the Aged. Phila­delphia: American Philosophical Society, 1988. “To Live Long or to Live Happily?” Christoph Wilhelm Hufeland and His Influence on the Perception of Old Age and Aging in the Long 19th Century In this article I focus on the ideas of one of the leading writers on health and longevity of the 18th century, Christoph Wilhelm Hufeland, who has influenced the authors of manuals, newspapers, and other popular press and advice on prolonging life that permeated society in the 19th century. I analyse different medical, popular, and philosophical treatises, outlining their content and their most important ideas and theses about health and illness, aging, happiness and the meaning of life in the broadest sense, and placing them in the context of the leading currents of thought and other literature written about aging and longevity. Advice on healthy living included instructions on how to keep clean, eat right, avoid vices and how to prolong life and reach a healthy and happy old age. I look at the changes that took place in the 18th and especially in the 19th century, when, under the influence of secularization, the belief began to prevail that people could take things into their own hands and achieve happi­ness and perfection – in this world already. Not only did people not want to die and no longer saw death as a salvation from earthly torments, they did not even wish to grow old. Writers who addressed these issues argued that preparation for old age should be physical and mental, and should ideally include economic independence. The sources analysed indicate a change in mentality and attitude towards old age, which became heavily medicalized and pathologized, transforming the process of ag­ing from a self-evident process to a problem to be managed and solved. I outline the reception of Hufeland’s ideas on old age and aging among the leading European intellectuals of the time, especially Immanuel Kant and Giacomo Leopardi, who ques­tioned the meaning of prolonging the last years of life, which usually brought only physical decline, illness, and pain. Kant, like Hufeland, advocated the strengthening of health through strict discipline, moderation, and control of the passions, but he preferred aging with dignity to living long at any cost. Leopardi criticized Hufeland for failing to distinguish between mere existence and a life worthy of a human being, and considered Hufeland’s advocacy of long life to be vain. Hufeland is accused of overlooking the pitfalls of prolonging life and neglecting the problems that aging brings, such as memory loss, diminishing “vitality”, and loss of mental faculties. In contrast to Leopardi’s focus on the individual and their happiness, Hufeland and his successors emphasized the importance of the individual’s responsibility for themselves and for society, thus expanding the economic view of man, which was also partly responsible for the nation’s social and economic development or decline. * Meta Remec, dr. zgodovine, znanstvena sodelavka, Inštitut za novejšo zgodovino; meta.remec@inz.si. Izkušnje starosti v 19. stoletju Meta Remec Izkušnje starosti v 19. stoletju Meta Remec Izkušnje starosti v 19. stoletju Meta Remec Izkušnje starosti v 19. stoletju Meta Remec Izkušnje starosti v 19. stoletju Meta Remec Izkušnje starosti v 19. stoletju Meta Remec Izkušnje starosti v 19. stoletju Meta Remec Izkušnje starosti v 19. stoletju Meta Remec Izkušnje starosti v 19. stoletju Meta Remec Izkušnje starosti v 19. stoletju Meta Remec Izkušnje starosti v 19. stoletju Meta Remec Izkušnje starosti v 19. stoletju Meta Remec Izkušnje starosti v 19. stoletju Meta Remec Izkušnje starosti v 19. stoletju Meta Remec Izkušnje starosti v 19. stoletju Urška Bratož* PODOBE STAROSTI V LJUDSKI IN URADNI MEDICINI 19. STOLETJA Izvirni znanstveni clanek | 1.01 Datum prejema: 15. 8. 2023 Izvlecek: Prispevek na primeru podrocja zdravja in zdravljenja obravnava reprezentacije, pomene in percepcije starosti v 19. stoletju. Avtorica opazuje ostarele v vlogi pacientov, še zlasti pa v vlogi izvajalcev zdravljenja – tako predstavnikov uradne kot tradicionalne medicine. V razlicnih diskurzih (strokovnih, polju­dnih, casopisnih, literarnih, moralnih in drugih) iz slovenskega prostora in posebej z obmocja Istre se izrisujejo tako negativne kot pozitivne konotacije, pripisane starosti in starostnikom, na katere pa so se vezale tudi druge analiticne kategorije, npr. spol, poklic in družbeni položaj. Kljucne besede: starost, zdravniki, tradicionalni zdravilci, Av­strijsko primorje, etnografija, zgodovina Abstract: The paper examines the representations, meanings, and perceptions of old age in the 19th century, through the topics of health and healing. The author analyses the elderly partly as patients, but mainly as medical practitioners of both official and traditional medicine. In observing various discourses (scientific, popular, newspaper, literary, moral and others) in the Slovenian lands, and especially in the Istria region, it is possible to extract both negative and positive connotations attributed to old age and the elderly, which are also closely linked to other analytical categories such as gender, profession, and social status. Keywords: old age, physicians, traditional healers, Austrian Littoral, ethnography, history Uvod Razumevanje podob starosti v preteklih družbah je gotovo nekaj, kar ni le težko izsledljivo, ampak tudi izmuzljivo. Pogosto se raziskovalec srecuje z odsotnostjo diskurza o starih ali vsaj s suhoparnimi viri (npr. seznami, povezani z institucionalno oskrbo, strukturo gospodinjstev, izplacili pokojnin ipd.), v katerih se sicer omenjajo ostareli, a ne omogocajo poglobljenega branja (prim. Johnson 1998: 17). Kakor ugotavlja tudi zgodovinar Paul Johnson (ki se je med drugim ukvarjal z analizo avtobiografij in dnev­nikov iz 19. stoletja), je v njih zelo malo omemb staro­sti, obenem pa je lahko »starost« metafora za širok nabor razlicnih vrednot, okolišcin in prizadevanj (Johnson 1998: 17). Tudi zgodovinarka Pat Thane, ki se je v enem svojih prispevkov posvetila literarnim reprezentacijam starosti, poudarja, da so nekatere sicer lahko opis stvarnosti, druge pa izražajo bolj strahove, upe ali prepricanja o tem, kako naj bi bila videti starost (Thane v Johnson 1998: 5). Pomene, pripisane starosti, bomo v nadaljevanju preucili v okviru topik zdravja in zdravljenja v najširšem smislu, in sicer v obdobju med drugo polovico 19. in zgodnjega 20. stoletja, pri cemer bomo poleg splošnih teženj, ki jih je zaznati v slovenskem in evropskem prostoru, podali nekaj primerov iz Avstrijskega primorja oziroma Istre in Trsta. Tematika zdravja oziroma zdravljenja v povezavi s staro­stjo je bila za to obdobje deloma že obravnavana v okvi­ru razprav o medicinskih pogledih na staranje, boleznih v starosti, umrljivosti starostnikov in medicinsko-higienskih nacelih za podaljševanje življenja (Bratož 2023; Remec 2023) ter v okviru razprav o ranljivosti starostnikov v pri­merih infekcijskih bolezni (Bratož, v tisku), na tem mestu pa bodo starostniki le deloma postavljeni v vlogo preje­mnikov zdravstvene oskrbe, bolj pa v vlogo izvajalcev zdravljenja ali medicinskih praks. Tako bomo (s pomocjo zgodovinskega in etnografskega gradiva11 Uporabila sem objavljene etnografske študije ter raznolik nabor zgodovinskih virov, od medicinskih razprav in porocil ter poljud­noznanstvenih prirocnikov do upravnih aktov, cerkvenih registrov ter casopisnih notic, literarnih del in vzgojnih besedil. ) opazovali pove­zave med predstavniki uradne22 Uradna medicina se utemeljuje kot politicno in kulturno sprejemljiv koncept bolezni in zdravja v danem okolju ter hkrati kot uradna me­dicinska doktrina neke države oziroma institucionaliziran medicin­ski sistem, vkljucen v državni sistem izobraževanja in zdravstvenega varstva (Židov 2000: 140). in neuradne33 Termin »neuradna medicina« kot nasprotje uradne zaobjema tudi razlicne sinonime, kot na primer »ljudska medicina«, »tradicionalna medicina«, »alternativna medicina«, »komplementarna medicina«, »nekonvencionalna medicina«, »neortodoksna medicina«, »celost­na medicina« in »naravna medicina«, »paramedicina«, vcasih tudi z negativno konotacijo, npr. »mazaštvo«, »šarlatanstvo«, »padarstvo« ipd. Izraza »ljudska medicina« oz. »ljudsko zdravilstvo« se v etnolo­giji uporabljata zlasti v kontekstu medicine kot dela ljudske kulture, še posebno kmeckega prebivalstva (Židov 2000: 140). Ceprav izraz »neuradna medicina« nakazuje predvsem na razlikovanje od urad­ne medicine, pa nekateri avtorji namesto njega predlagajo uporabo (množinskega) termina »tradicionalne medicine«, katerih znacilnosti so poleg omenjene tudi prisotnost magijskih in/ali religijskih ele­mentov, uravnoteženost med preventivnimi in terapevtskimi prak­sami, prisotnost kolektivnega v vseh segmentih zdravljenja, skupno kulturno okolje zdravilcev in zdravljencev ter relativna staticnost oziroma konservativnost (Lipovec Cebron 2008: 91–97). V nadal­jevanju uporabljam izraza »ljudska« oziroma »tradicionalna medici­na«, ki jih razumem kot sopomenki. medicine ter dobo starosti kot obdobjem upadanja (npr. fizicnih moci) na eni strani ter kopicenja znanja, modrosti in izkušenj na drugi. Namen prispevka je tako pokazati, da pojmovanje starosti tudi v zamejenem casovnem obdobju ni bilo ho­mogeno, saj je bilo pogojeno z razlicnimi dejavniki, ki so vplivali na vrednotenje starosti. Obenem pa je to še eno polje, v katerem je mogoce skozi opazovalno leco starosti odstirati raznolike pomenske odtenke. Negativne konotacije starosti Italijanski nevrolog in fiziolog Paolo Mantegazza (1831–1910), ki so ga poznali tudi v Istri, je ob koncu 19. stoletja ob svojem razmišljanju o staranju, v katerem se odražajo pretežno mešcanski pogledi in vrednote, zapisal, da odnos do starostnikov v družbi njegovega casa sicer ni tako zelo slab, kot je bil poprej, da pa jih »pogosto preziramo in jim v obraz mecemo njihovo šibkost in bolezenske tegobe kot krivdo« (Mantegazza 1895: 5). Kot pravi, do njih cutimo kvecjemu empatijo, skoraj nikoli simpatije, ljubezni ali spoštovanja. Moderna družba naj bi priznavala, da starec ni parazit družbe, temvec koristen in potreben clan velike­ga družbenega organizma. Po njegovem mnenju star clo­vek lahko vzbuja socutje in spoštovanje – socutje zaradi svoje šibkosti ter spoštovanje zaradi svojih številnih izku­šenj, pa tudi zaradi »nezavednega obcudovanja vsega, kar se je znalo upreti tiranu vseh tiranov: casu« (Mantegazza 1895: 11). Vendar pa, nadaljuje Mantegazza, tega ni mo­goce posplošiti na vse segmente družbe. Tam, kjer vladajo slabe socialne razmere, starost dojemajo drugace – tako so npr. v revnih delavskih družinah, kjer je treba nahraniti mnogo lacnih ust, ostareli odvec, in tu usmiljenje in spo­štovanje izgineta (Mantegazza 1895: 11). Podobne implikacije (ki jih gre razumeti tudi v širšem kontekstu socialne problematike,44 Starost in revšcina sta šli pogosto z roko v roki (gl. Cec 2017: 16). socialne oskrbe – ta je bila v tem casu še pomanjkljiva in tesno vezana na kriterij delovne nezmožnosti – ter v okviru mešcanskega dojema­nja dela in koncipiranja revšcine55 O tem piše npr. Cec (2012). Prav starost je bila, poleg bolezni in brezposelnosti, eden kljucnih dejavnikov revšcine tudi v istrskem prostoru (gl. Bratož 2022). ) srecujemo v casopisnih objavah na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja. Vse­buje jih na primer del zgodbe, objavljene v casopisu, na­menjenemu mladim – starec, ki naj bi slutil smrt, otrokom takole pripoveduje o smrtni roži: Ali veste, katera roža je to? […] Smrtna roža se prikaže cloveku v raznih podobah, a najbolj znane so te: sivi lasje, skrb in beda. V teh podobah se je prikazala meni posebno letos. Sive lase sem imel sicer vže davno, ali letos so do­bili posebno belobo. Zdi se mi, kakor bi me letos posebno opominjali, kako belo in cisto mora biti moje srce za oni svet. Skrb mi pravi, naj na tem svetu ne išcem nicesar vec, ampak skrbim naj za vecnost, to je, da moja duša ne bode trpela kvare. Dovolj sem se v življenji trudil in skrbel za posvetnost, a zdaj naj skrbim le za vecnost. Tretji znak pa je beda. Ta mi ocitno govori, kako nicevo in prazno je vse na tem svetu. Star sem postal, razne nadloge in potrebe me tarejo in zdi se mi, da sem ljudem bolj v nadležnost nego li v veselje. Moja domovina ni vec tu na zemlji, gledati moram le na oni svet. (M. Š. 1890) Pesmi in zgodbe, objavljene v casopisju na Slovenskem, pogosto odražajo podobo starega cloveka, povezano zlasti z revšcino, bedo, zanicevanjem s strani sorodnikov in cla­nov gospodinjstva ipd.66 Podobno velja za nekatera druga obmocja na Slovenskem; za primer Pohorja gl. Ramšak (2017). Avtorica ugotavlja, da pravljicna proza o starosti in starostnikih na Pohorju v 19. stoletju odslikava kljucne te­žave v starosti, kot so zdravje, pomanjkanje sredstev za preživljanje (zaradi odsotnosti socialnega in zdravstvenega zavarovanja), deloma pa tudi podcenjujoc odnos okolice do starih ljudi (Ramšak 2017: 43). Tak primer je tudi naslednji odlo­mek iz pesmi o starcku, ki ob božicu prihaja pred jaslice: Sem starcek, Dete! slabi, Veliko štejem lét; Na mene vsak pozabi, Certi me mladi svet. Sin pisano me gleda, Težkó z menoj terpi, Sinahina beseda, Ki pika, me boli. Otroci me poredni le s ‚starcem‘ pitajo, V posodici necedni Le piclo jéd dajó. (Radoslav 1872: 1) Vendar pa je težko reci, v kolikšni meri je šlo pri tovrstnih objavah za reproduciranje stereotipov in koliko za odsev neke resnicnosti77 Ustni viri v nekaterih etnografskih raziskavah, opravljenih na ob­mocju Istre (gl. npr. Brumen 2000: 111) denimo pricajo o tem, da so dobro vzgojo presojali po spoštljivem odnosu mladih do starejših, med starimi istrskimi pregovori, ki izražajo spoštovanje do starejših (zaradi njihovih izkušenj in nasvetov), pa lahko najdemo na primer Bandiera vecia, onor de capitano (»Stara zastava, kapitanova cast«) (Forlani 2014). ali pa za moralno noto, katere namen je bil preprecevanje neželenega ravnanja (denimo odklanja­nja pomoci ostarelim staršem s strani njihovih otrok, mar­ginaliziranja starejših clanov družine in skupnosti, zane­marjanja ostarelih ali celo drugih pojavnosti nemoralnega odnosa do starejših, vkljucno z razlicnimi oblikami nasi­lja). Vsekakor so bile podobe starosti raznolike in vezane na razlicne dejavnike; poleg socialnega položaja in spola tudi na poklic, družbeno moc, kulturno okolje itd. Sodob­ne historiografske študije o starosti poudarjajo predvsem, da je starost družbeno-kulturni konstrukt, ter opozarjajo na pluralnost pomenov in percepcij, ki se vežejo nanjo, pa tudi na heterogenost dojemanja in doživljanja procesa staranja – ne le v razlicnih družbah, ampak tudi v razlicnih segmentih iste družbe (gl. npr. Ottaway 2004; Pelling in Smith 1991) – svoj vpliv pa je v preucevanje staranja do­dala tudi kulturna gerontologija z zanimanjem za to, ka­ko starost razumeti z vidika njenega kulturnega pomena, ki se seveda kaže v razlicnih razsežnostih (Higgs 2023: 272). Tudi nekateri raziskovalci, ki izhajajo iz sodobne antropologije in etnologije, izpostavljajo podobno: »Poleg cisto fizioloških vidikov je starost tudi poseben socialni in kulturni konstrukt, zato ni isto biti star v razlicnih druž­bah in kulturah« (Bizjan 2005: 85). Ponekod se lahko zato starostnikom pripisuje modrost (iz katere izhaja spoštova­nje), drugod pa star clovek predstavlja breme, zlasti ce je prisotno družbeno povelicevanje mladosti, fizicne moci ipd. oziroma »ideal zdravega, produktivnega in neodvisne­ga dolgega življenja«, kakršen je ustrezal romantiki (Cole in Edwards 2005: 255). Ceprav je bila negativna podoba starostnega usihanja verjetno najpogostejša in posebej znacilna za nižje družbene sloje,88 Pri teh namrec obicajno ne najdemo pozitivnih podob ostarelega kot modrega vzgojitelja niti kot nekoga, ki uživa ugled in spoštovanje skupnosti zaradi svojih izkušenj in znanja (posebej ne v urbanem okolju) (Cec 2017: 22). je v dolocenih obdobjih starost pridobila tudi pozitivne konotacije. Starostniki kot pacienti Po mnenju nemškega psihologa Hansa-Wernerja Wahla naj bi bila za zahodno družbo nasploh, tudi v daljšem casovnem obdobju, vsaj od antike naprej, znacilna tri s starostjo po­vezana hrepenenja – vecna mladost, dolgoživost (ce ne že nesmrtnost) in modrost. Slednje sicer niso dojemali kot samoumevne posledice starosti, vendar pa intelektualne sposobnosti, povezane z modrostjo – za razliko od drugih umskih in telesnih znacilnosti cloveškega telesa ob staranju, ki pa so obicajno v središcu medicinskega strokovnega dis­kurza – ne kažejo upadanja (Wahl 2023: 33–58). Medicinski in higienski prirocniki iz 19. stoletja denimo pri­kazujejo predvsem neizogibno usihanje življenjskih moci; telo doživlja opazne spremembe, vidne na koži, fizionomi­ji, laseh in cutilih ter v upadanju fizicne moci in delovanju organov. Medicinske razlage staranja telesa so v tem casu še vedno temeljile na galenovski naravni filozofiji in humo­ralni patologiji, po katerih naj bi se telo postopno izsušilo zaradi zmanjšanja naravne toplote, kar naj bi ogrozilo te­meljno ravnovesje telesnih sokov. Humoralna doktrina je bila osnova tudi za pripisovanje dolocenih lastnosti stare­mu telesu, ki so ga razumeli kot »hladno« in »suho«. Ce so formalni napotki za ohranjanje zdravja v starosti vsebovali predvsem segrevanje telesa (»Posebno starim in slabotnim ljudem ne more se nikdar zadosti toplo priporocati, da naj se vsak dan po nekoliko casa vsedejo bosi na solnce, da jim pregreje oslabelo kri« (Hribar 1904: 39; prim. Prelog 1864: 257–258)), so v ljudski medicini obstajala predvsem pri­porocila za uporabo nekaterih naravnih zdravilnih sredstev za daljše življenje in pomlajevanje (»Lilijin sok in odolin (Antirrhinum) storijo, da clovek vedno mlad ostane« (Tušek 1858b; prim. Möderndorfer 1964)), pomlajevalno moc pa so pripisovali tudi (»živi«) vodi, kar je razvidno iz nekate­rih pripovedk oziroma ljudskega izrocila (gl. Möderndorfer 1964: 61). Staro telo nase veže dolocene konotacije in se ga dojema drugace kot mlado telo, zato so specificne tudi nje­gove reprezentacije, vkljucno z vsemi diskurzi, povezanimi z zdravjem, podaljševanjem življenja ipd. Ob pregledu evropske medicinske strokovne literature 19. stoletja (gl. npr. Canstatt 1839; Guyétant 1841; Fiumi in Filippi 1850; Reveillé-Parise 1853; Turck 1854) lahko ugotovimo, da so bili le redki prirocniki namenjeni izkljuc­no staranju, ostarelim in njihovim zdravstvenim težavam, ceprav so bile slednje eden kljucnih problemov v starosti. Najpogosteje je napotke za podaljševanje življenja in zdra­vo življenje v starosti vsebovalo splošno ctivo s podrocja higiene, obicajno namenjeno mladim, da bi si z zdravim življenjskim slogom zagotovili kakovostnejšo starost. Po­sebej jih najdemo v delih, ki sledijo nacelom Hufelandove makrobiotike99 Christoph Wilhelm Hufeland (1762–1836), nemški zdravnik, hi­gienik in družbeni reformator, je razvil (izjemno vplivno) discipli­no, makrobiotiko, usmerjeno predvsem na preventivo, izboljšanje zdravja in podaljševanje življenja, ki je cloveka obravnavala celost­no (glej Remec 2023). (Prelog 1864; o tem gl. tudi Remec 2023), vendar pa so najnižji družbeni sloji te nasvete pogosto težko upoštevali (zlasti kar zadeva prehrano, omejevanje fizicne­ga dela ipd.), saj so sledili predvsem mešcanskemu nacinu življenja in vrednotam (o tem gl. tudi Bratož 2023). Ti napotki sicer preprostega cloveka vecinoma niso niti dosegli (bodisi zaradi nepismenosti ali neskladnosti s ko­lektivnimi imaginariji, povezanimi z zdravjem), morda pa so nekatera njihova nacela upoštevali ljudski zdravilci, ki so na ta nacin delovali kot posredniki. Ostareli naj bi se po nekaterih raziskavah (gl. npr. Cole in Edwards 2005: 239) manj obracali na uradno medicino in bolj na tradicionalne zdravilce, vecja je bila tudi resignacija v primeru bolezni, poleg tega pa si mnogi stari ljudje zdravniške pomoci ver­jetno niso mogli privošciti. Nekateri indici, ki izhajajo iz navedb v zdravstvenih porocilih tržaške bolnišnice (De Giaxa in Lustig 1887: 65–66; gl. Bratož, v tisku), pricajo o tem, da naj bi ostareli pomoc uradne medicine iskali zelo pozno, kar je najbrž vodilo tudi v višjo umrljivost, posebej v primerih infekcijskih bolezni. Razloge za to se pogosto išce v pomanjkanju zdravnikov na podeželju,1010 To je vsaj do dolocene mere gotovo veljalo za Istro. Leta 1873 je na primer na tem obmocju delovalo 40 zdravnikov, ki so bili le v vecjih obcinah (Atti 1873: 118). Kot je tik pred koncem 19. stoletja porocal istrski zdravnik in higienik Carlo Apollonio, naj bi leta 1895 v Istri deloval po en zdravnik na 5.293 prebivalcev, zato seveda niso bili dostopni vsem; mnogi kraji (npr. Dekani, Pomjan, Dolina, Boljun, Kanfanar, Plomin, Oprtalj, hrvaški Tinjan, Savicenta, Bale, Veprinac idr.) – po pišcevih izracunih s skupno kar 60.073 ljudmi – so bili brez stalnega zdravnika, saj je celotna dežela Istra premogla le 60 zdravnikov (Apollonio 1896). geograf­ski oddaljenosti šolanega zdravstvenega osebja, financni nedostopnosti formalne zdravstvene oskrbe ter tudi v ne­zaupanju v biomedicino (prim. Makarovic 1988/1990; Kovacic 1997; Židov 2005; Železnik 2010), pri cemer gre izpostaviti zlasti kulturno in jezikovno distanco (zdravnik prihaja kot tujec) ter razlike v kulturnem kodu (npr. pri interpretaciji bolezni) med zdravnikom in prebivalci ru­ralnega okolja (za primer Istre gl. zlasti Lipovec Cebron 2008: 120). V mešcanski retoriki je kot tisti element, ki je povezan z vecjo mero resignacije, nezaupanja do medici­ne ter zatekanja k »praznoverju« ob soocanju z boleznijo, izpostavljen zlasti nižji socialni položaj. Že v prvi polovici 19. stoletja so v dnevnem tisku na Slovenskem odzvanjala svarila pred (tudi ženskim) »šarlatanskim« delovanjem: Nekteri imajo prazno in pregrešno véro, da jim je bolezin narejena (zacoprana). – Ako grejo taki ljudjé k pravimu zdravniku in mu to povéjo, se jim smeja in jim na rav­nost pové, da je to grozna neumnost in prazna véra. Zato hajdi k mazacu ali k lažnjivi babi! […] Bog vari vsaciga tacih bab v bolezni! (Kreft 1847: 154) Domnevni odnos nižjih družbenih skupin do zdravja ozi­roma medicinske stroke (hkrati pa tudi nekoliko zanice­valen odnos mešcanstva do podeželskega miselnega sve­ta) je opisan v nekaterih razpravah,1111 Vendar pa ga najdemo tudi v osebnih pripovedih; pisatelj France Bevk denimo takole piše, ko se spominja nenadne ocetove bolezni: »Takrat ni bilo zdravnika v bližini. Saj bi ga tudi ne bili klicali. V naši samoti so ljudje živeli in umirali brez tuje pomoci, kakor da ne marajo posegati v božjo voljo« (Bevk 1936: 362). ki problematizirajo zdravstveno-higiensko stanje v Primorju (npr. Castiglioni 1877: 34). Ljudje naj bi se po nasvete tudi ob bolezni svo­jih otrok najprej zatekali k bližnjim sorodnicam, po po­moc pa kvecjemu k babicam,1212 O tem, da so v zacetku 20. stoletja nekatere (nešolane) babice zdra­vile otroke z zagovori, pricajo tudi primeri s tržaškega Krasa (Kova­cic 1997: 73). šele nato pa (srednji sloji) k zdravniku ali (revnejši sloji) k duhovniku.1313 Tudi župnik v Savicenti Antonio Facchinetti, ki je kar nekaj vrstic namenil prav »praznoverju« na podeželju, je o istrskih podeželanih slovanskega porekla zapisal: »Slovanom je, ko zbolijo, malo ali nic mar za zdravnika. Posvetujejo se s kuratom, ga prosijo za kak nasvet, in se prepustijo rokam božje Previdnosti. Težavno pocetje bi bilo za zdravnika zdraviti težko bolnega Slovana, saj bi se ta le stežka vdal medicinskim predpisom« (Facchinetti 1847: 97; vec desetletij kasne­je je o tem pisal tudi Rutar (1897: 188)). Tu pa pride do izraza tudi dimenzija spola, ki je ne gre spregledati. Lah­ko bi rekli, da sta bila v takih razpravah (v katerih se zrcali predvsem pogled predstavnikov uradne medicine) kot dva pola te navidezne binarne opozicije prikazana moški na eni (kot predstavnik znanosti, modrosti) in ženska kot njego­vo nasprotje na drugi strani (saj pooseblja neznanje, laic­nost, »šarlatanstvo«, »praznoverje«1414 Slednje se je najpogosteje pripisovalo prav ženskam, kar se odraža tudi v pogosto uporabljeni slabšalni oznaki »babjeveren«. ipd.). Morda bi si to lahko razlagali kot poskus utrjevanja ugleda zdravnikov na podrocjih, ki so s procesi medikalizacije (p)ostali pretežno v moški domeni (to je nenazadnje veljalo tudi za porod).1515 O teh vprašanjih gl. npr. Rožman 1997; Borisov 1995. Starost in ljudska medicina Zelo izrazita je tesna povezava med starimi ljudmi (zlasti ženskami) in »praznoverjem«, kakor je tradicionalne zdra­vilske in diagnosticne prakse dojemal urbani izobraženski svet. V objavah iz dnevnega tiska je razviden odklonilen od­nos do »vraž«, ki so postavljene kot diametralno nasprotje mešcanskemu, izobraženemu, civiliziranemu, naprednemu in mlademu – »Da so res copernice, coperniki, škrateljni itd., si ne da neomikani Slovenec nikakor iz glave izbiti, zakaj tako je slišal od svojih rajnkih in drugih starih ljudi …« (Kociancic 1856: 398) – cudodelno zdravljenje pa je ponekod npr. oznaceno kot »prazna domišljija starih bab in drugih trapastih ljudi« (Tušek 1858a: 81; podobno gl. tudi Navratil 1892). Deloma je v besedilih iz tega casa še mogo­ce zaslediti tudi stereotipno1616 Historiografsko izpricani podatki o osebah, ki so bile na Slovenskem obtožene carovništva, sicer kažejo, da je bila njihova starostna struk­tura zelo raznolika, vendarle pa so prevladovale ženske, kar sicer ni veljalo za ves evropski prostor (o tem gl. Tratnik Volasko in Košir 1995: 188–189). novoveško podobo carovnice oz. coprnice kot starke (o oblikovanju te podobe gl. npr. Bever 2002; tudi Rowlands 2001) oziroma stare ženske, po­gosto vdove, ki se ji pripisuje nadnaravne moci (prim. Cec 2017: 22), saj je izražena v nekaterih poljudnih prispevkih (gl. npr. Kociancic 1856; Frankolski 1863: 313). Na stare ljudi (posebej ženske) pa so se vezale tudi druge negativ­ne podobe – tako je ponekod tipicna personifikacija kužnih bolezni, ki jo srecamo v ljudskem izrocilu, prav stara žen­ska (gl. npr. Travner 1934: 74; Kropej Telban 2022), poleg tega pa je bilo med ljudmi (tudi npr. na Krasu in v tržaški okolici) razširjeno verovanje, da »kdor sreca zjutraj najprej ‚staro ženo‘ (‚babo‘, ‚staro babo‘), bode nesrecen – tistega dne« (Navratil 1894: 150). Reprezentacije ostarelih (bodisi kot carovnikov ali kot modrecev) v umetnosti, literaturi in popularni kulturi tako na nek nacin kažejo, kako posamezne družbe razvršcajo, kategorizirajo in razclenjujejo razlicne družbene skupine (Johnson 1998: 2). Na ljudske imaginarije, polne »vraževerja« (s katerim so bi­le pogosto oznacene tradicionalne zdravilske prakse), ki naj bi odklanjali posledice družbenega napredka, je uradna me­dicina gledala kot na zaostalost, ki naj bi ovirala napredek znanosti (postopoma pa je te poglede prevzemalo tudi me­šcanstvo in seveda duhovšcina, izobraženstvo …). Tako je istrski zdravnik Bernardo Schiavuzzi ob koncu 19. stoletja za »še eno zlo, ki je v preteklosti trpincilo cloveštvo« (po­leg hudih bolezni), oznacil prav vraže, ki so po njegovem mnenju predstavljale »najvišjo oviro razvoju medicine in izvajanju zdravstvenih praks« (Schiavuzzi 1892: 399). V ta spekter – ceprav omembe »vraževerja« ne gre neposredno povezati z ljudsko medicino – pa vseeno najverjetneje sodi­jo prav tradicionalni zdravilci in zdravilke, ki so bili seve­da prisotni tudi v Istri. V tem oziru se od opazovanja starih ljudi kot prejemnikov zdravljenja (pacientov) pomaknemo k pogledu na starostnike kot izvajalce zdravstvenih praks. Vprašanjem o heterogeni podobi starostnika v kolektivnem imaginariju 19. stoletja in posebej v povezavi z zdravjem oziroma zdravljenjem se lahko približamo tudi s pomocjo izsledkov etnologije oziroma medicinske antropologije. Uršula Lipovec Cebron ugotavlja, da so bile istrske tra­dicionalne zdravilke starejše ženske (le v redkih primerih tudi mlajše ženske ali moški), opredeljevale pa so se pred­vsem glede na metode zdravljenja oziroma vrsto bolezni ter vzroke zanje. Njihova kljucna dejavnost se je navezovala na bolezni, ki jih je povzrocala urocenost, najpogostejša metoda zdravljenja pa je bilo odpravljanje uroka (gledanje / nacinjanje za veroke, škontraduro ali stravo, kar predsta­vlja vrsto zarotitvene tehnike, s katero se odstranjuje urok ali njegove posledice), zlasti z metanjem žerjavice v vodo,1717 Ta praksa je imela v Istri zelo dolgo tradicijo, saj jo v svojih krajepi­sih že v 17. stoletju omenjajo zdravnik Prospero Petronio, škof Gia­como Filippo Tommasini in polihistor Janez Vajkard Valvasor, tudi posebej v povezavi s starejšimi ženskami (Lipovec Cebron 2008: 113–114). poleg tega pa so zdravile tudi zvine, bolezni organov trebu­šne votline, cire, bolezni grla, ošpic, gliste in druge zdra­vstvene težave, npr. z masiranjem, uporabo zagovorov ipd. (Lipovec Cebron 2008: 116, 139, 146–147). Etnografske raziskave Lipovec Cebron na terenu so potrdile prevlado ženskih zdravilk; številne so sicer zacele delovati med 20. in 30. letom starosti, omembe »starejših žensk« pa so ver­jetno povezane s prepricanjem, da so te bolj izkušene (Li­povec Cebron 2008: 116). Po avtoricinih trditvah bi bilo si­cer zgrešeno zdravilke umešcati le v ruralno okolje, ceprav so bile tu številcnejše in se je verjetno njihovo delovanje obdržalo dlje (ibid.: 117). Omenjajo jih sicer tudi v urbanih naseljih (zlasti hrvaške Istre), lahko pa ob tem dodamo še primer, izprican pri primorskem publicistu Josipu Godini Verdelskem. Ta v svojem življenjepisu navaja, da ga je leta 1855, ko je bival v Kopru, rešila kolere »neka starka, ime­novana Genso, ki je bolj poznala pripomocke za odpravo te bolezni, kakor jih poznajo redni medehi [zdravniki, op. a.], kateri so se navadno zelo bali dotika z bolniki« (Godina Verdelski 1879: 119). Že etnologinja Marija Makarovic je na istrskem podeželju iskala podatke o zdravilkah in zdravilcih, ki pravzaprav veliko povedo tudi o obdobju, ki nas tu zanima. V casu njenih raziskav1818 Te so potekale leta 1976, kar pomeni, da je opravljala pogovore tudi z ljudmi, rojenimi na prelomu med 19. in 20. stoletjem; najstarejši med njimi je bil rojen že leta 1890. so predvsem stari, a tudi ljudje srednjih let, poznali zdravilna zelišca za lajšanje nekaterih zdra­vstvenih tegob – starejše ženske so si te zeli tudi pripra­vljale (Makarovic 1978: 208). Na drugi strani so mladi na »praznoverne« preventivne ukrepe oziroma »magicno zdravljenje« (ki je obsegalo predvsem zagovore) gledali s posmehom, kot na nekaj, kar pocno le še ostareli ljudje (Makarovic 1978: 209; prim. Makarovic 1977: 127). Pri tem pa je vendarle izrednega pomena tudi sam nacin prenosa zdravilskega znanja, saj etnografske raziskave za Istro (Makarovic 1977: 125–128; Makarovic 1978; prim. Lipovec Cebron 2008: 152–153) kažejo na to, da je zdra­vilcem obicajno že v mladosti predal znanje kak starejši clovek (ne nujno sorodnik), pogosto šele na smrtni poste­lji, ker bi bil sicer ucinek zdravilnega posredovanja izni­cen (Makarovic 1978: 215). Posebej zanimivo je vpraša­nje, ali je starost igrala kakšno vlogo pri statusu zdravilcev in zdravilk v družbi (ne nujno v širši, ampak predvsem v zamejenih, pogosto podeželskih skupnostih, katerih me­dicinski sistemi so bili sestavljeni iz tradicionalnega zdra­vljenja). Višja starost zdravilk je bila obicajno prednost, saj je pomenila vec izkušenj. Podobno je veljalo tudi za babice kot pomocnice pri porodu,1919 Ceprav naj bi že sam izraz »babica« pri vseh slovanskih narodih po­leg stare matere pomenil tudi pomocnico pri porodih, saj je nakazo­val na porodno pomoc izkušene starejše ženske (gl. Borisov 1995: 19), je bila v casu institucionalizacije babiške dejavnosti starost ba­bic seveda zelo raznolika. Med drugim je bila zgornja starostna me­ja, dolocena za ženske, ki so želele obiskovati babiško šolo, obicajno 45 let (Borisov 1995: 27). ki so si poleg tega zau­panje ljudi lahko pridobile šele po dolocenem casu. Tudi iz etnološkega gradiva (npr. Rožman 2004: 71) je razvidno, da so ljudje bolj zaupali starejšim babicam, ki so bile bolj izkušene. Pogosto so delovale še v visoki starosti; preuce­vani primeri babic, ki so na Dolenjskem svoje delo opra­vljale na prelomu med 19. in 20. stoletjem, kažejo, da so slednje nudile pomoc pri porodu tudi še v visoki starosti, npr. pri 76 in 80 letih (Rožman 2004: 58–59, 62–63). Po­dobno je bilo tudi v Istri; v koprski obcini je denimo leta 1885 med sedmimi obcinskimi (izprašanimi2020 Treba pa je poudariti, da je iz župnijskih knjig razvidno, da je pri porodih sodelovalo tudi vecje število drugih žensk, najverjetneje neizprašanih babic, katerih starost ni navedena. ) babicami delovala tudi 70-letnica (SI PAK KP 7, t. e. 216, 1004/XIV).2121 Ta babica je pri porodih nazadnje pomagala leta 1884, ko je prisost­vovala 14 porodom (leta 1883 pri 6, leta 1882, ko je štela približno 67 let, pa pri 21 porodih). Razvidno je, da je v tem casu sodelovala tudi pri številnih porodih v plemiških družinah posestnikov, družinah javnih uslužbencev (celo pri koprskem okrajnem glavarju Bosiziu), uciteljev, trgovcev, lekarnarjev idr., kar lahko morda kaže na njen ugled (ŠAK, Krstna knjiga Koper, 1873–1896). Marsikje na podeželju je izkušenost tudi pomenila vec kot formalna izobraženost, saj so porodnice za pomoc pri porodu na domu (v casu, ko rojevanje v porodnišnici še ni bilo obicajna praksa) najraje klicale neizprašane babice oziroma izkušene ženske iz vasi (prim. Brumen 2000: 110; Borisov 1995: 33). Tudi ob koncu 19. stoletja naj bi bilo tako: »Ko se cuti žena blizu poroda, gre k izpovedi in se vleže potem v postelj, katero zastro‘ s pregrinjali, da ne sme nihce k njej, niti njen lasten mož, razun jedne že bolj postarane žene iz vasi, ker Istranke ne vidijo rade babic« (Rutar 1896: 184). Seveda je težko ugotavljati, ali so ime­le najstarejše babice ali porodne pomocnice že v osnovi prednost pred ostalimi, saj je tu nedvomno svojo vlogo igralo še veliko dejavnikov. Vsekakor pa so imele tako babice kot tradicionalne zdravilke »funkcijo reguliranja in nadziranja družbenih odnosov v skupnosti« (Lipovec Cebron 2008: 150), kar jim je že v osnovi dajalo doloceno statusno pozicijo. Starost in predstavniki uradne medicine Podobno je bilo tudi zaupanje v uradno medicino lahko po­gojeno z izkušenostjo; iz nekaterih virov je mogoce razbrati, da so bili tudi med zdravniki bolj cislani starejši. To pona­zarjajo nekatere casopisne notice iz casa kolere, v katerih razberemo, da so ljudje na podeželju (denimo v tržaški oko­lici) mestne zdravnike grobo odslovili, kar pa je slovenski tržaški tisk2222 V tržaški publicistiki tega casa so se poleg dihotomije mesto – pode­želje reproducirale tudi etnicne dihotomije (italijansko – slovensko), ki so se kasneje še zaostrovale. pojasnjeval z naslednjimi besedami: [L]ahonski listovi klepetajo in sumnicijo okolicane, da so si razširjanja bolezni sami krivi, ker so prevec babje­verni ter ne zaupajo zdravnikom, temvec se na nje repen­cijo in jih z grdimi odganjajo. Zadnje ni resnicno in ce se prav kje nahaja kakšen okolican, ki je zgrda ravnal z doposljanem zdravnikom, je to iz nevednosti, nekoliko pa iz nezaupanja, ki ljudstvo sploh – in torej tudi mestno – goji do zdravnikov, iz kojih je sestavljena zdravstvena komisija. […] Mi babjeverstva ne zagovarjamo, da tudi tu, kakor povsod vlada oni nesrecni nepotizem: – vta­knoli so v komisijo skoraj najslabše in najmanj izkušene ali mlade zdravniške moci. (B. n. a. 1886c) Odnos do mladih zdravnikov in njihove vprašljive kom­petentnosti je razviden tudi iz primera mladega tržaške­ga zdravnika Alessandra Lustiga, ki se ga je leta 1886 oprijel sloves, da lovi »vejicaste bacile« (bakterije vibrio cholerae),2323 To se je namrec dogajalo le nekaj let zatem, ko je Robert Koch odkril omenjeno bakterijo in jo identificiral kot povzrociteljico kolere, kar je dalo zagon t. i. »bakteriološki dobi«. Seveda so bile te znanstvene novotarije v javnosti sprejete tudi z doloceno mero skepse in cinizma (gl. Bratož 2017). saj je med epidemijo kolere bakteriološko pregledal vecino analiziranih vzorcev, s katerimi so do­kazovali okužbe (Keber 2007: 173; Bratož 2017: 245). Tržaško casopisje si je zato privošcilo posmeh na njegov racun (npr. B. n. a. 1886a), saj je bil to mlad, neizkušen in nepriznan zdravnik, ki je bil kljub pomanjkanju izkušenj s kolero v casu zadnje epidemije te bolezni v mestu posta­vljen na vodilno funkcijo v pomožni bolnišnici za okužene (kar je bila sicer verjetno posledica tedanjega pomanjka­nja zdravniškega kadra). Tržacani (oziroma tako italijanski kot slovenski tisk) so se zaskrbljeno spraševali, kako je mogoce, da mu je prepušcena skorajda vsa odgovornost »za zdravje in rešitev Trsta«, in pod vprašaj postavljali kredibilnost mladega predstavnika medicinske stroke. Po prvem mesecu epidemije v mestu so se casniki zgražali: V mestnej bolnišnici, kder za kolero umrle raztelesuje­jo, preiskuje mrtva telesa nek mlad pobic, ki je komaj lansko leto zrelostni izpit na tukajšnej mestnej gimnaziji absolviral in poroca potem o svojih »korenitih« in »uce­nih« iznajdbah tražaškim lahonskim listom strašec s ko­lero in nesrecnimi mikrobi. Nismo verjeli, da se v Trstu kaj takega lahko godi in vendar je res! (B. n. a. 1886b) Povsem drugacen odnos je odseval iz pisanja o starejših zdravnikih. Prav v casu s kolero povezanih bakterioloških odkritij je eno svojih del objavil tudi tržaški zdravnik Ales­sandro Goracuchi, sicer zagovornik antikontagionizma (nenalezljivosti kolere), kar je bilo seveda v strogem na­sprotju s Kochovimi dognanji o bakterijskih povzrociteljih te bolezni. Goracuchi v svoji knjigi O azijski koleri (Alcun che sul cholera asiatico, 1886) sicer ni zanikal obstoja »neznatnih telesc«, iz katerih se »pod dolocenimi pogoji [...] lahko rojevajo taka mikroskopska bitja, ki povzrocajo bolezni« (Goracuchi 1886: 11), trdil pa je (ceprav so bile te ideje v casu pred koncem stoletja že presežene), da sta edina ucinkovita prezervativa pred kolero vzdržnost pri hrani in zmerno življenje (gl. Bratož 2017). V publicistiki so se kljub temu zdravnikovemu delu poklonili z objavo, ki odraža spoštovanje do priznane medicinske avtoritete, saj so zapisali: »Da je dr. Alessandro De Goracuchi velik um in zelo ucen clovek, vedo vsi v Trstu« (B. n. a. 1886d). Pisali so tudi, da njegova nova monografija vendarle ne more biti še eno jalovo delo, kakršnega gre pricakovati od literatov ali priložnostnih znanstvenikov, saj da – tedaj že 79-letni – Goracuchi zdravniško prakso izvaja že kakih 50 let in ima tudi s kolero že veliko izkušenj.2424 Ob njegovi smrti so v Edinosti z naklonjenostjo do te »jako poznane originalne osobe« zapisali: »Pred kratkim casom slavil je ta poznati zdravnik svoj 80. rojstveni dan, ter se je bilo po njegovej krepkej naravi nadejati, da jih bode še celo vrsto obhajal« (B. n. a. 1887). Tudi ob koncu stoletja je mogoce prebrati, da so imeli mladi zdravniki v primerjavi s starejšimi (zlasti financno) slabši položaj, saj da je »pot do uspeha za mladega zdrav­nika postala izjemno težka, in ce ima možnost uspeti, je to le, ce so mu starejši in bolj znani kolegi pripravljeni pri­skrbeti stranke, tako da ga priporocijo svojim znancem«, ter da »zdravniki višji status in ugleden položaj lahko pri­dobijo šele po vec letih« (Marcus in Pattay 1900: 31). V tem kontekstu je status starih (v tem primeru zdravnikov) seveda pomembno vprašanje, ki naslavlja družbeno pozi­cijo starejših posameznikov in starih kot skupine, slednjo pa determinirajo politicna, pravna, medicinska ter kulturna pravila in navade (gl. Johnson 1998: 2), ob cemer se jasno izrisuje pozitivno vrednotenje starosti kot kopicenja zna­nja in izkušenj le za dolocene družbene skupine. Sklep Raznolike podobe starosti in mnogovrstne pomene, ki so ji bili pripisani v 19. stoletju, je mogoce najti tudi v teda­njih diskurzih o skrbi za zdravje ter zdravljenju v povezavi s starostjo. Ceprav se je pogosto treba zadovoljiti zgolj z indici, ki le bežno nakazujejo na te pomene, lahko s kom­biniranjem zgodovinskih virov in objavljenih etnoloških izsledkov, ljudskega izrocila in (literarnih) reprezentacij vsaj deloma nakažemo tako negativne kot pozitivne podo­be starosti, ki se izrisujejo v razlicnih kontekstih. Ceprav je bila negativna podoba staranja kot obdobja usihanja clovekovih moci verjetno najpogostejša in posebej znacilna za nižje družbene sloje, pri cemer so starostni­ke povezovali z delovno nezmožnostjo in iz nje izvirajoco revšcino, je imela starost v dolocenih primerih tudi pozi­tivne konotacije. Posebej ko se iz gledišca starostnika kot pacienta (tudi prirocniki uradne medicine namrec staranje prikazujejo predvsem kot nepovratni proces fizicnega pro­padanja) pomaknemo na pozicijo starostnika kot izvajalca zdravstvene oskrbe (pa naj bo ta del uradne medicine, kot to na primer velja za zdravnike in babice, ali pa del tradici­onalne medicine, kot so zdravilci oz. zdravilke), je starost pogosto povezana z zaželenim znanjem, izkušnjami in mo­drostjo. Pri tem vidno vlogo igrajo dejavniki, kot so spol, družbeni položaj, poklic in kulturno okolje, od katerih je ravno tako odvisen starosti pripisan pomen. Ce za primer vzamemo tradicionalno medicino, je odnos povsem druga­cen, ko gre za ostarele ljudske zdravilke, katerih znanje je cislano v neki ruralni skupnosti, kot pa v primeru starejših žensk, ki uporabljajo tradicionalno medicino in so z gle­dišca urbane mešcanske izobraženske srenje obravnavane z veliko mero neodobravanja – pogosto s strani (moških) zdravnikov kot predstavnikov razuma ter znanstvene, ura­dne medicine. Vendar pa je lahko tudi tu starost zanimiva analiticna kategorija, ki razkrije, da je bila visoka starost v poklicih, kakršen je bil zdravniški, oznacevalec višjega statusa. Seveda gre v obravnavanih primerih le za nekatere percepcije starosti, kakor jih je mogoce razbrati iz razlic­nih (strokovnih, poljudnih, casopisnih, literarnih, moralnih in drugih) diskurzov, še veliko bolj luknjasta pa je – zaradi odsotnosti osebnih pricevanj – samopercepcija ostarelih prejemnikov in izvajalcev zdravljenja. Zahvala Prispevek je nastal v sklopu raziskovalnega projekta Kul­turno-zgodovinski vidiki staranja: izkušnje, reprezentaci­je, identitete (J6-2572), ki ga sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS (ARIS). Literatura in viri APOLLONIO, Carlo: La riorganizzazione del servizio sanitario nell‘Istria. Pulj: La Camera medica istriana, 1896. ATTI: Atti della dieta provinciale dell‘Istria in Parenzo, sessione VII. Trst, 1873. BEVER, Edward: Witchcraft, Female Aggression, and Power in the Early Modern Community. Journal of Social History 35/4, 2002, 955–988. BEVK, France: Zacudene oci. Ljubljanski zvon 56/1, 1936. BIZJAN, Tanja: Staro žensko telo v mlinu kulta mladosti. Etno­log 15, 2005, 81–96. B. n. a.: L’Alabarda triestina, 22. in 27. 6. 1886a B. n. a.: Tržaške novosti. Edinost, 7. 7. 1886b, 3. B. n. a.: Kam sega lahonska zagrizenost. Edinost, 1. 9. 1886c, 3. B. n. a.: L‘opuscolo sul cholera del Dr. Goracuchi. L’Alabarda triestina, 19. 10. 1886d, 4. B. n. a.: Dr. Aleksander vitez Goracuchi. Edinost, 9. 2. 1887, 2. BORISOV, Peter: Ginekologija na Slovenskem od nastanka do 80. let 20. stoletja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1995. BRATOŽ, Urška: Bledolicna vsiljivka z Vzhoda: Kolera v seve­rozahodni Istri (1830–1890). Koper: Znanstveno-raziskovalno središce, Založba Annales ZRS Koper, 2017. BRATOŽ, Urška: »Kruha in dela«: O reševanju socialnih vpra­šanj v Istri in Trstu 19. stoletja. Annales: Anali za istrske in mediteranske študije, Series historia et sociologia 32/4, 2022, 547–558. BRATOŽ, Urška: Staro telo: Medicinski pogled 19. stoletja. V: Marija Mogorovic Crljenko in Elena Uljancic (ur.), 10. Istarski povijesni biennale = 10th Istrian History Biennale: Corpus, Car­nalitas --- : o tijelu i tjelesnosti u povijesti na Jadranskom pro­storu = the body and corporality in the history of the Adriatic: zbornik radova s medunarodnog znanstvenog skupa, svezak 10. = collected papers from the International Scientific Conference, vo­lume 10. Porec: Zavicajni muzej Poreštine; Pula: Sveucilište Jurja Dobrile, Filozofski fakultet; Pazin: Državni arhiv, 2023, 102–114. BRATOŽ, Urška: Epidemija in ostareli: Kolera in domet oskrbe v Avstrijskem primorju. V: Katarina Keber (ur.), Epidemije in zdra­vstvo v zgodovinski perspektivi. Ljubljana: ZRC SAZU, v tisku. BRUMEN, Borut: Sv. Peter in njegovi casi: socialni spomini, casi in identitete v istrski vasi Sv. Peter. Ljubljana: Založba /*cf., 2000. CANSTATT, Carl Friedrich: Die Krankheiten des höheren Alters und ihre Heilung. Erlangen: Enke, 1839. CASTIGLIONI, Arturo: La mortalitŕ a Trieste e le sue cause speciali. Brevi cenni statistici. Trst: B. Appolonio, 1877. COLE, Thomas R. in Claudia Edwards: The 19th century. V: Pat Thane (ur.), The Long History of Old Age. London: Thames & Hudson, 2005, 211–261. CEC, Dragica: »Srce vsakega je treba pripraviti za dejavno udejanjanje zapovedi ljubezni do bližnjega«: Zacetki sistemske oskrbe revnih in pomen kulture osebne dobrodelnosti. V: Andrej Studen (ur.): Pomisli na jutri: O zgodovini (samo)odgovornosti. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2012, 37–70. CEC, Dragica: Podobe starosti v zacetku 19. stoletja. V: Mojca Šorn (ur.), Starost – izzivi historicnega raziskovanja. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2017, 11–33. DE GIAXA, Vincenzo in Alessandro Lustig: Relazione sul cole­ra nell‘anno 1886. Trst: Municipio, 1887. FACCHINETTI, Antonio: Degli Slavi Istriani. L‘Istria II/25, 1847, 97. FIUMI, Giuseppe in Lodadio Filippi: Manuale di medicina pra­tico-popolare. Milano: Manini, 1850. FORLANI, Flavio: Proverbi istriani: Studio di paremiologia per conoscere i detti, i modi di dire e le massime popolari della tra­dizione, degli usi e dei costumi della nostra gente. Koper: Obal­na samoupravna skupnost italijanske narodnosti: Promocijsko, kulturno, izobraževalno in razvojno italijansko središce »Carlo Combi«, 2014. FRANKOLSKI, J.: Vraže na Slovenskem. Kmetijske in rokodel­ske novice 21/39, 1863, 313. GODINA VERDELSKI, Josip: Živenje Josipa Godine Včrdélskega: Opisal on sam leta 1879 s pristavkom raznih stran­skih récij za razdélitev mej domacince po njegovi smčrti: S po­dobo zgoraj iménovanega. Trst: samozaložba, 1879. GORACUCHI, Alessandro: Alcun che sul cholera asiatico. Trst: Morterra & Comp., 1886. GUYÉTANT, Sébastien: Il Medico dell‘etŕ regrediente e della vecchiaia, ossia consigli alle persone d‘ambo i sessi. Benetke: Bazzarini, 1841. HIGGS, Paul: Social and Cultural Gerontology and the Impor­tance of the Ageing Body. V: Christian Alexander Neumann (ur.), Old Age before Modernity: Case Studies and Methodolo­gical Perspectives, 500 BC-1700 AD. Heidelberg: Heidelberg University Publishing, 2023, 263–278. HRIBAR, Dragotin: Zbirka domacih zdravil, kakor jih rabi slo­venski narod. Celje: samozaložba, 1904. JOHNSON, Paul: Historical readings of old age and ageing. V: Paul Johnson in Pat Thane (ur.), Old Age from Antiquity to Post­-Modernity. London in New York: Routledge, 1998, 1–18. KEBER, Katarina: Cas kolere: epidemije kolere na Kranjskem v 19. stoletju. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007. KOCIANCIC: Vraže primorskih Slovencev. Kmetijske in roko­delske novice 14/92, 1856, 398–399. KOVACIC, Kristina: Porodna babica šantla Ana iz okolice Trsta in njena zapušcina. Etnolog 7, 1997, 71–85. KREFT, A.: Zakaj še ljudje v boleznih pri lažnjivih babah, in goljufnih mazacih pomoci išejo? Kmetijske in rokodelske novice V/39, 1847, 154. KROPEJ TELBAN, Monika: Pripovedi o kugi in zdravilne prakse proti tej bolezni v ljudskem izrocilu. Kronika 70, 2022, 27–40. LIPOVEC CEBRON, Uršula: Krožere zdravja in bolezni: tradici­onalna in komplementarne medicine v Istri. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, 2008. MAKAROVIC, Marija: Ljudsko zdravstvo – na primeru Podpe­ci v Istri. Zdravstveni vestnik 46, 1977, 125–128. MAKAROVIC, Marija: Ljudsko zdravstvo – na primeru Pregare v Istri. V: Franjo Krmpotic (ur.), Zbornik radova 26. sastanka Naucnog društva za historiju zdravstvene kulture Jugoslavije. Porec, 30. 9.–2. 10. 1976. Rijeka: Znanstveno društvo za povi­jest zdravstvene kulture, 1978, 207–218. MAKAROVIC, Marija: Zdravstvena kultura agrarnega pre­bivalstva v 19. stoletju. Slovenski etnograf 33/34, 1988/1990, 481–528. MANTEGAZZA, Paolo: Elogio della vecchiaia. Milano: Fra­telli Treves, 1895. MARCUS, Emilio in Gracco Pattay: Le condizioni igienico sani­tarie di Trieste: Cenni popolari. Trst: Werk, 1900. MÖDERNDORFER, Vinko: Ljudska medicina pri Slovencih. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1964. M. Š.: Smrtna roža. Vertec, 20/3, 1890, 47. NAVRATIL, Ivan: Slovenske národne vraže in prazne vére, pri­merjane drugim slovanskim in neslovanskim. Letopis Matice Slovenske, 1892, 121–177. NAVRATIL, Ivan: Slovenske národne vraže in prazne vére, pri­merjane drugim slovanskim in neslovanskim. Letopis Matice Slovenske, 1894, 138–201. OTTAWAY, Susannah R.: The Decline of Life: Old Age in Ei­ghteenth-Century England. Cambridge: Cambridge University Press, 2004. PELLING, Margaret in Richard M. Smith: Introduction. V: Mar­garet Pelling in Richard M. Smith (ur.), Life, Death and the El­derly. London: Routledge, 1991, 1–32. PRELOG, Matija: Makrobiotika ali nauki, po kterih se more clo­veško življenje zdravo ohraniti in podolgšati. Maribor: samoza­ložba, 1864. RADOSLAV: Starcek pri jaslicah. Zgodnja Danica XXV/1, 1872, 1. RAMŠAK, Mojca: Starost in staranje v pohorski pravljicni pro­zi. V: Mojca Šorn (ur.), Starost – izzivi historicnega raziskova­nja. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2017, 35–44. REMEC, Meta: »Živeti dolgo ali živeti srecno?« Christoph Wilhelm Hufeland in njegov vpliv na dojemanje starosti in staranja v dolgem 19. stoletju. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 62/2, 2023, 7–21. REVEILLÉ-PARISE, Joseph-Henri-Gabriel.: Traité de la vieil­lesse hygiénique, médical et philosoDphique. Pariz: Bailličre, 1853. ROWLANDS, Alison: Witchcraft and Old Women in Early Mo­dern Germany. Past & Present 173, 2001, 50–89. ROŽMAN, Irena: Zgodovinski oris babištva na Slovenskem in porodna pomoc v fari Velike Brusnice na Dolenjskem od 1840 do 1945. Etnolog 7, 1997, 241–288. ROŽMAN, Irena: Pec se je podrla!: kultura rojstva na sloven­skem podeželju v 20. stoletju. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo, 2004. RUTAR, Simon: Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra: Prirodoznanski, statisticni, kulturni in zgodovinski opis. Ljublja­na: Matica Slovenska, 1896. SCHIAVUZZI, Bernardo: Le istituzioni sanitarie istriane nei tempi passati. Atti e Memorie della Societŕ Istriana di Archeolo­gia e Storia Patria VIII/3–4, 1892, 315–407. SI PAK KP 7 – Pokrajinski arhiv Koper, f. 7 (Obcina Koper), t. e. 216, 1004/XIV. ŠAK – Škofijski arhiv Koper, Krstna knjiga XXIV (Koper), 1873–1896. TRATNIK VOLASKO, Marjeta in Matevž Košir: Carovnice: predstave, procesi, pregoni v evropskih in slovenskih deželah. Ljubljana: Znanstveno in publicisticno središce, 1995. TRAVNER, Vladimir: Kuga na Slovenskem. Ljubljana: Življenje in svet, 1934. TURCK, Léopold: De la vieillesse étudiée comme maladie et des moyens de la combattre. Pariz: Baillčre, 1854. TUŠEK, Ivan: O carovnih zelišcih. Slovenski glasnik 6/3, 1858a, 78–84. TUŠEK, Ivan: O carovnih zelišcih. Slovenski glasnik 6/4, 1858b, 117–125. WAHL, Hans-Werner: Three Key Longings of Humankind Re­lated to Ageing Seen Through the Lenses of Contemporary Ge­rontology. Eternal Youth, Immortality, and Wisdom. V: Christian Alexander Neumann (ur.), Old Age before Modernity: Case Stu­dies and Methodological Perspectives, 500 BC-1700 AD. Hei­delberg: Heidelberg University Publishing, 2023, 33–58. ŽELEZNIK [BRATOŽ], Urška: Zdravnik med idealom in resnicnostjo: zdravniško delo in ljudski odnos do zdravja in medicine v 19. stoletju. Acta medico-historica Adriatica 8/2, 2010, 293–328. ŽIDOV, Nena: Ali so metode alternativne medicine v Sloveniji res nekaj povsem novega? Etnolog 10, 2000, 139–159. ŽIDOV, Nena: Jurij Humar in njegovo zdravljenje ljudi z magnetizmom. Etnolog 15/1, 2005, 323–343. Images of Old Age in Traditional and Official Medicine of the 19th Century The diverse and ambiguous meanings attributed to old age in the 19th century can also be traced in discourses on health and healing. Although sources on the elderly are often scarce and not very revealing, the combination of historical and ethnological research, folk traditions, and (literary) representations can at least partially reveal both negative and positive facets of old age that emerge in different contexts. Although the negative image of old age as a period of declining physical abilities was probably the most common and par­ticularly characteristic of the lower social classes, with the elderly being associated with inability to work and the resulting poverty, old age also had positive connotations in certain cases. Especially when a shift is made from the perspective of the elderly as a patient to the position of the elderly as a healthcare provider (whether a physician of the official medicine or a he­aler of the traditional medicine), the meanings attributed to old age often indicate the accumulation of knowledge, experience and wisdom. Categories such as gender, social status and occupation play a prominent role in this, and the significance atta­ched to old age is strongly dependent on them, as the examples taken from the Austrian Littoral show. For instance, an elderly (female) folk healer was valued in a rural community for her knowledge and experience, while an old woman who practised traditional medicine, or even sought the help of a traditional medical practitioner, was pejoratively regarded as superstitious by the bourgeois intelligentsia. On the other hand, a male physician, a representative of official medicine, was the messenger (and symbol) of reason. Here, too, however, age can play the role of an interesting analytical category, revealing that young doctors, unlike their older colleagues, could be anything but respectable, since in the medical profession old age was also a marker of higher status. The paper traces hidden perceptions of old age through various representations (scientific, popular, newspaper, literary and others), although the self-perception of older recipients and providers of medical treatment remains even more blurred. * Urška Bratož, dr. zgodovine, znanstvena sodelavka, Znanstveno-raziskovalno središce Koper; urska.bratoz@zrs-kp.si. Izkušnje starosti v 19. stoletju Urška Bratož Izkušnje starosti v 19. stoletju Urška Bratož Izkušnje starosti v 19. stoletju Urška Bratož Izkušnje starosti v 19. stoletju Urška Bratož Izkušnje starosti v 19. stoletju Urška Bratož Izkušnje starosti v 19. stoletju Urška Bratož Izkušnje starosti v 19. stoletju Urška Bratož Izkušnje starosti v 19. stoletju Urška Bratož Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Cec* FUNKCIJE PREŽIVITKA IN DRUŽBENA REALNOST PREŽIVITKARJEV Izvirni znanstveni clanek | 1.01 Datum prejema: 13. 9. 2023 Izvlecek: Avtorica v prispevku na podlagi analize kriminalnih primerov iz zacetka 19. stoletja in na podlagi civilnih pravd pa­trimonialnega sodišca Bled, predvsem iz sredine 18. stoletja, analizira dojemanje preživitka in izkušenj življenja v preživitku. Tega so na formalni in neformalni ravni uporabljali razlicni slo­ji podeželskega prebivalstva za predajo imetja (ne zgolj pose­sti) inter vivos, da so si zagotovili delno ali popolno oskrbo, ko so bili delovno nezmožni (praviloma zaradi starosti), a tudi za ohranitev dolocenega premoženja za krizne case. Kljucne besede: preživitek, staranje, življenje v preživitku, medgeneracijski odnosi Abstract: Based on the analysis of criminal cases from the beginning of the 19th century, and the civil litigation of the patri­monial court of Bled from the mid-18th century in particular, the article examines the perception of “retirement arrangements” and the experience of living in subsistence, which was used on a formal and informal level by different social groups of the rural population for the surrender of property (not just possessions) inter vivos, with the aim of guaranteeing partial or full care for the time of incapacity for work (usually as a consequence of the incapacity for work in old age), as well as for accumulating a certain amount of wealth for times of crisis. Keywords: old age, transmission of property, property trans­mission with alimony and subsistence arrangements, living in “retirement”, intergenerational relationships Uvod Izkušnje starosti in starostnikov na podeželju ter odnos do njih so bili v 18. in 19. stoletju izredno heterogeni. Pove­zani so bili z veliko socialno heterogenostjo na podeželju, na katero opozarjata že avstrijska demografska in socialna zgodovinarja Michael Mitterauer (1982) in Reinhard Sieder (1996). Socialna heterogenost ni bila odvisna zgolj od ka­kovosti zemlje in mikro podnebja, ampak so nanjo vplivale tudi gospodarske politike zemljiških gospodov, predvsem deljivost in nedeljivost kmetij in posledicno razlicno velika kmecka gospodarstva. S spodbujanjem obrti in drugih nea­grarnih dejavnosti so lahko še dodatno vecali delež kmec­kih podslojev – kajžarjev in gostacev, ki so se preživljali z neagrarnimi dejavnostmi ali obcasnim delom v kmetijstvu (prim. Sieder 1996); na prostoru današnje Avstrije je sredi 19. stoletja delež oseb brez zemlje dosegel tretjino prebival­stva (Sieder 1998: 12–13), verjetno pa bi lahko takšno oce­no razširili tudi na vecino današnjega slovenskega ozemlja. Pod vplivom vplivnih konceptov »celotne hiše«11 Gre za politicno-pravno definicijo »družine« kot samozadostne gos­podarske enote v zgodnjem novem veku, ki jo je v 19. stoletju naj­prej prevzel konservativni socialni politik Wilhelm Heinrich Riehl, v zgodovinopisju pa jo je utemeljil Otto Brunner. Celotna družina je poleg vseh clanov, ki so bili sorodstveno povezani, vkljucevala tudi vse, ki so bili pri družini zaposleni (najpogosteje hlapce in dekle, vajence in pomocnike), pa tudi gostace. (Brunner 1968), ki je zaznamovala politicno teorijo zgodnjega nove­ga veka ter družino razumela kot harmonicno medgenera­cijsko in solidarnostno skupnost, se je v zgodnejših znan­stvenih študijah uveljavila podoba o preživitku22 Slovenski etnološki leksikon definira preživitek kot historicni prav­ni obicaj predaje premoženja in garancije preživnine (z eno ali vec prvinami: zagotavljanje hrane, stanovanja, obleke) ter dolocenih pri­boljškov (Simic in Makarovic 2004: 472), pri cemer je posebej pou­darjeno, da je raba sodobnega pravnega termina preužitek napacna. kot obdobju umika in pokoja (Held 1982). Mit o harmonicni patriarhalni družini je v preucevanju starosti ustvaril mit o »zlati dobi« starostnikov (Troyansky 2015). Posebej v 19. stoletju, ko imamo še zelo malo osebnih pri­cevanj, je razkrivanje izkušenj preživljanja starosti metodo­loško in vsebinsko precej zahtevno raziskovanje. Izkušnje starosti so zavite v stereotipno predstavljanje »Drugega«, deloma uokvirjene v ideje o »srecni starosti« premožnej­šega kmeckega življa v okviru razširjene družine, deloma pa v posmehljiv in podcenjujoc odnos do starih ljudi, ki se kaže v pravljicni literaturi in izrocilu (Ramšak 2017: 43). Preživljanje starosti na podeželju je kontaminirano tudi z mešcansko moralo. Ker gre za izredno dolgo dobo v življe­nju, so izkušnje starosti že zaradi bioloških okolišcin zelo razlicne glede na fizicne lastnosti posameznika in prisotno­sti s starostjo povezanih bolezenskih stanj, odvisne pa so tudi od spola, poklica, ekonomskega in socialnega položaja posameznika, njegovih socialnih mrež, njegove samoper­cepcije, družbenega ugleda, socialnih mrež, konceptov so­lidarnosti in družbenega nadzora v podeželskih skupnostih, pomena rodbine, ritualov skupnosti in stopnje družbenega nadzora ter ne nazadnje od deleža trajno in zacasno delov­no neaktivnih posameznikov (Cec 2017; glej tudi Thane 2003). Ker je preživitek ena od možnosti življenja v staro­sti, ki je tudi v slovenskem prostoru kljub dobrim študijam še premalo raziskana, v prispevku analiziram zgolj to kom­pleksno obliko življenja v starosti. Preživitek je kot pravna, ekonomska in družbena regulaci­ja že stoletja prisoten v fevdalnih in drugih zgodnjenovo­veških razmerjih in se je v spremenjenih pravnih okvirih ohranil kljub temu, da se je univerzalno pokojninsko za­varovanje sprva ponujalo kot njegova zamenjava, kar bo predstavljeno tudi v tem prispevku. Ker gre pri odlocitvi za odhod v preživitek tako v preteklih kot v sodobni druž­bi za splet kulturnih, politicnih, ekonomskih, družbenih, pravnih in individualnih spodbud in prisil, bodo v prispev­ku v nadaljevanju najprej predstavljeni razlicni nacini, motivi in prisile prehoda v preživitek ter nato še izkušnje posameznikov z življenjem v preživitku, s posebnim po­udarkom na medgeneracijskem nasilju. Ker vecina tujih analiz preživitkov interpretacije gradi ravno na pogodbah, ki vkljucujejo preživitke, in zakljucke vlece zgolj na pod­lagi pogodbenih dolocil, lahko ravno analiza sodnih pro­tokolov patrimonialnega sodišca in kazenskih sodišc33 Gre za sodišce, ki je pristojno za sojenje podložnikom v civilnih za­devah (dolžniške, kupoprodajne, oporocne in porocne zadeve, spori, prelomi pogodb in dogovorov, žaljenje casti, dolocene oblike nasilja). raz­krije veliko kompleksnejšo podobo življenja v starosti, saj ne razkriva zgolj konfliktov v preživitkarskih razmerjih, ampak tudi neformalne prakse preživitkarskih dogovorov, strategije in nacine preživetja preživitkarjev ter veliko bolj dinamicno družbeno in spolno strukturo preživitkarjev (ne zgolj »hišnih gospodarjev«), nenazadnje pa tudi veliko šir­ši nabor imetja, ki se ga predaja kot preživitek. Vsaj delno lahko analiza teh virov pokaže tudi spremenjene kulturne motive in politicne pritiske, ki posameznika prisilijo v pre­dajo posesti. Za analizo smo izbrali gradivo zemljiškega gospostva Bled, v katerem je bila praksa preživitka precej pogosta že v 17. in 18. stoletju, in kazenske procese dežel­nega kazenskega sodišca, ki zajemajo vecji del Kranjske, v desetletju 1820–1830. Vsi uporabljeni viri (obravnave pred patrimonialnim sodišcem, kazenske zadeve) ponuja­jo tudi nekaj odgovorov na vprašanja odnosa zemljiških gospodov do družbenih izzivov, povezanih s starostniki. Preživitek: med politicnimi in pravnimi koncepti ter realnostjo Preživitek so z razlicnih vidikov analizirali konec 19. in v zacetku 20. stoletja predvsem v okviru novih idej univer­zalnega pokojninskega zavarovanja, ko so iskali obstoje­ce (vec stoletij trajajoce) prakse neaktivnega življenja in posledicno tudi zmanjšanja družbenega vpliva ali druž­bene degradacije (prim. analize v Schmidt 1920: 1–25). Preživitek so prikazovali kot politicni, ekonomski, davcni in pravni problem (Sturm 1899: 199). V eni od takšnih štu­dij (Schmidt 1920) so ugotavljali, da je trajanje preživitka v avstrijskih kronovinah le redko trajalo manj kot 15–20 let. Študije tistega casa so ustvarile podobo preživitka kot faze neaktivnega, »umaknjenega« življenja (Sieder 1996: 61; glej tudi Held 1982), »faze življenja«, ki je namenje­no ritualni pripravi na smrt, in so bistveno vplivale na hi­storicne, demografske in etnološke raziskave v 20. stole­tju. Idejam o harmonicni veliki družini so sledile študije vecgeneracijskih gospodinjstev na podlagi popisov prebi­valcev in statusov animarum (ena takšnih je Held 1982), v katerih so avtorji ugotavljali, da v zgodnjem novem veku preživitek ni bil posebej razširjen. Avstrijski zgodovinar Josef Ehmer je poudaril, da je treba preživitek razumeti širše, saj ni predstavljal zgolj oblike družinske skrbi za ostarele in s tem dela družinskih medgeneracijskih odno­sov, ampak je bil (sicer redkeje) povezan z ekonomskimi razmerji, torej s hišnim gospodarstvom. Zato so se preži­vitkarske pogodbe sklepale tudi med »strankami« – oseba­mi, ki niso bile v sorodu (Ehmer 1990: 29). Zakljucil je, da je ravno zaradi relativne redkosti sklepanja preživitkarskih pogodb med ljudmi, ki niso bili v sorodu, koncept preži­vitka bolj vplival na ideologijo medgeneracijskih odnosov kot na dejansko medgeneracijsko solidarnost. Uveljavila se je tudi teza, da je bil preživitek privilegij bogatih. Av­strijski zgodovinarji so zato 19. stoletje oznacili tudi kot stoletje »difuzije« preživitka kot posledice vecje dono­snosti kmeckega gospodarstva (Ehmer 1998: 60), a je ra­zlogov za širjenje preživitka v nekaterih delih Avstrijske­ga cesarstva vec (prim. Grulich 2001). Vse do zemljiške odveze (1848), pa tudi še desetletja pozneje, so politiko preživitka zagotovo omejevali ali spodbujali interesi ze­mljiških gospodov ter zunanji pravni in politicni pritiski in okolišcine, ki so posegali v rituale ter individualne prakse (in želje) pri predaji premoženja. Pri interpretacijah preživitka v znanstvenih obravnavah, ki izhajajo iz mešcanske utopicne ideje o solidarni razširjeni patriarhalni družini kot bivanjski in delovni skupnosti, v kateri velja pravilo senioritete, ter politicnega utemeljeva­nja univerzalne pravice do starostnega zavarovanja in po­kojnine, se pozablja na veliko simbolicno vrednost, ki sta jo imeli v podeželskih skupnostih rodbina in zemlja. Kot kažejo v nadaljevanju predstavljeni primeri, je bila prav zaradi ohranjanja rodbinske casti in zemlje pomembna strategija podeželskih družin predaja rodbinske posesti oz. tradicije izkušenemu dedicu, ki je imel najvec lastnosti, po­trebnih za uspešno nadaljevanje rodbine: gospodarsko spre­tnost, dolocene moralne odlike, delavnost in fizicne lastno­sti. Samouki zbiratelj ljudskega izrocila Gašper Križnik iz Motnika je v svojih odgovorih na vprašalnik crnogorskega pravnika Valtazarja Bogišica44 Gradivo je objavil slovenski pravnik, akademik in pedagog Janko Polec (1945), o pomenu Križnikovih odgovorov pa je študijo objavil pravnik Vladimir Simic (2008). o pravnih šegah pri slovan­skih narodih posredno opozoril na pomen rodbine in med­generacijskega prenosa rodbinske posesti, saj naj bi v dolo­cenih okolišcinah rodbinska dedišcina dolocala kriterije v medsebojnih razmerjih v družini. Priženjen zet (imenoval ga je »domazet«) naj bi bil po šegah, ki jih je poznal, ženi bolj podložen kot žena njemu (Polec 1945: 23). Ker se je ponekod v alpskem prostoru preživitek kazal tudi v stavbni kulturi (Dolenc 1935: 148–149), so etno­logi potrdili pomen preživitkarskih pogodb v družinskem spominu in praksi (Makarovic 1995: 145), a so obenem ugotavljali, da jih ni ravno veliko (Ramšak 2017: 40–41; glej tudi Makarovic 1994), pa tudi, da jih v dolocenih oko­ljih, na primer na Kocevskem, ni zaznati ne v izrocilu ne v stavbni kulturi (Makarovic 2005). Cetudi se v definicijah preživitka predajnik posesti oz. lastnine praviloma poja­vlja v podobi »kmeta« (Makarovic 1994; Makarovic 1995: 271; Kacicnik Gabric 2017: 63–76), pa primeri v mikro študijah opozarjajo na razlicne družbene skupine, ki so se odlocale za predajo imetja s preživitkom. Preživitek na prostoru današnje Slovenije – razširjenost in omejitve Institut preživitka zagotovo združuje dva pomembna ele­menta, in sicer prenos dolocene lastnine oz. imetja, pravic in dolžnosti na eni strani ter socialno garancijo za posameznika oz. posameznike na drugi strani. Številne socialne funkcije preživitkov naj bi omogocale vsaj minimalno oskrbo in za­gotavljale povezavo z doloceno hišo, s tem pa tudi stalnost strehe nad glavo in ohranjanje dolocenega družbenega ugle­da (prim. Zeitlhofer 2014). Zagotavljale so, da posameznik ni bil odvisen zgolj od solidarnostnih obveznosti skupnosti, ki so pogosto vkljucevale tudi selitev od hiše do hiše (prim. Židov 2012). Preživitki niso nujno zagotavljali preživetja in popolne oskrbe posameznika, so pa lahko predajniku omo­gocili doloceno avtonomijo ali ohranitev dolocene avtorite­te. Ker so se predajniki zavedali tveganj, ki so bila povezana z odhodom v preživitek (zmanjšanje družbenega vpliva, potencialni konflikti, slaba oskrba v preživitku), je bila pre­daja premoženja, kjer ta ni bila povezana z velikimi stroški, odvisna od številnih dejavnikov. Negativni odnos do pre­živitka so ob koncu 19. stoletja vzpostavili tudi politika in pravniki (kot je razvidno iz Kacicnik Gabric 2017: 68). Od­nos do trajno delovno nezmožnih, katerih vecino so vendar­le predstavljali ostareli, je bil veliko bolj kompleksen. Ker je bil proces staranja postopen, je bila pogosto tudi izguba fizicnih moci in psihicne kondicije postopna. Tako se je tudi vloga posameznika v preživitku postopoma spreminjala. Na preživitek so do leta 1848 vplivala fevdalna razmerja. Vsaj v dveh historicnih deželah – na Kranjskem in veliki vecini Goriške (z izjemo kolonata v Goriških brdih) – ter na nekdanjih štajerskih komornih posestvih so prevladovale kupne kmetije (Polec 1936; Krošl 1941), ki so po osnovni definiciji omogocale ustvarjanje preživitkov, saj je urbarial­ni zavezanec z njimi svobodno razpolagal. V praksi pa je bi­la tudi predaja zakupnih55 Gre za razlicni vrsti razpolaganja na kmetijah in kajžah (obenem ur­barialnih enotah), ki je bilo posledica zgodovinskih posegov v naci­ne njihovih predaj, a je v praksi za oba tipa kmetij v obravnavanem casu veljalo, da se po smrti urbarialnega zavezanca prenašata na de­dice ob placilu dajatve (Vilfan 1980: 433–434). kmetij vsaj od 17. stoletja podob­na.66 Raziskovalci, ki se usmerjajo na druge dele pravnega prostora Habs­burške monarhije, zato ta institut postavljajo v zacetke novoveškega obdobja v dolocenih delih Evrope in ga vežejo na dolocene tipe po­sesti (Sieder 1998: 62–63). Vendar pa je bilo tako za zakupne (vecina dolenjskih kmetij razen na nekdanjih komornih posestvih) kot kupne kmetije (Gorenjska, Notranjska) treba ob predaji placati do­loceno vsoto denarja, ki je imela vec poimenovanj – umr­šcina ali primšcina (Krošl 1941; Vilfan 1980). Dajatvi sta se placali ob predaji kmetije ob smrti prejšnjega urbarialnega zavezanca ali ob prevzemu kmetije (ob poroki, umiku la­stnika, prodaji). Iz nekaterih primerov lahko domnevamo, da je previsoka višina dajatve bistveno vplivala na prakse predaje imetja, saj so ljudje s predajo zavlacevali do smrti, zaradi cesar je bil v teh okoljih preživitek redek. V obsežnem goriškem gospostvu Rihemberk sta primšcina in umršcina veckrat povzrocala konflikte med podložniki in njihovimi zemljiškimi gospodi. Zato je bila praksa preda­janja imetja inter vivos (»med živecimi«) zelo redka. Med zaradi upora preiskovanimi podložniki v tem gospostvu je bil tudi kmet Peter Gorian (ali Gorjan), ki je bil star 95 let. Živel je sicer skupaj s svojim sinom, ki je bil star vec kot 40 let, a je bil še vedno pater familias, kot so posebej opozorili. Zgolj v enem od 72 ohranjenih sodnih procesov je kmetijo prevzel sin, sodniki pa so posebej poudarili, da oce še živi v gospodinjstvu (ÖStA, šk. 23, str. 156–216). Stanje raziskav družinskih jeder v 19. stoletju ne dovoljuje sklepov o razširjenosti preživitka na podeželju današnjega slovenskega prostora. Analiza popisov prebivalstva iz leta 1869 za nekatere podeželske obcine v okraju Novo mesto je pokazala, da so 60-letniki in starejši iz vzorca skoraj enako pogosto živeli s svojimi otroci kot z drugimi soro­dniki in nesorodniki (vzorec je zajel 94 posameznikov), le trije ostareli pa so živeli kot sozakonci – in bi lahko živeli v locenem preživitku (Pancur 2017: 191). Realni pokazatelj razširjenosti preživitka in odnosa do starosti na podeželju je zagotovo kratka, a zelo intenzivna javna razprava ob predlogu splošnega starostnega zavarovanja (1908/1909), ki bi vkljucevalo tudi podeželje. Ce je bil glavni argument za uvedbo starostnega zavarovanja na Ce­škem odprava bremen preživitkov (Skalicky v Kacicnik Gabric 2017: 76),77 V prvi polovici 19. stoletja je v majhni ceški župniji Kaplicky, ki jo je sestavljalo 100 gospodinjstev, v obdobju 40 let 68 odstotkov vseh hiš zamenjalo lastnika tako, da je bil obenem dolocen preživitek za predajnike posesti (Zeitlhofer 2014: 275). so bili na Kranjskem glavni problem (neurejene) oskrbe starostnikov beraci (Miklavcic 1909: 298). Predlog zakona je na podeželju na Kranjskem nale­tel na odpor, saj so starostno in nezgodno zavarovanje na podeželju dojeli zgolj kot nov davek (glej Miklavcic 1909: 298; prim. Krek 1909; Remec 2017: 81–84). V medseboj­nih politicnih obracunavanjih se je razkrilo nekaj perecih vprašanj slovenskega podeželja: »Kdor nima smisla za tra­giko, ki jo nam kažeta ‚Hlapec Jernej in njegova pravica‘ in ‚Revcek Andrejcek‘, ta ne bo glasoval za ta nacrt [za­kon, op. a.]« (B. n. a. 1909: 2), so zakljucili. Sklicevanje na literarni deli je bilo obenem sklicevanje na zelo tipizira­ne in mestoma utopicne podobe starosti in odnosov do sta­rostnikov: na dolžnost delodajalca, da v preživitek vzame dolgoletnega clana hišnega gospodinjstva (hlapca), ter na podobo pasivne, socialno neaktivne starke – preživitkarice in starostnika – beraca, ki je povezovalni motiv obeh del. Prehod v preživitek kot kulturna, ekonomska in socialna praksa Odlocitev za predajo imetja in prehod v preživitek je bila odvisna od številnih dejavnikov, pri cemer v nasprotju s pre­vladujoco usmeritvijo novejših raziskav (Zeitlhofer 2014; Otterer 2021) niso bile najpomembnejše ekonomske okoli­šcine oziroma velikost kmetije. Okolišcine analiziranih vi­rov kažejo, da so bili enako pomembni socialni in gospodar­ski položaj predajnika, njegove fizicne in druge okolišcine, obnašanje v javnosti, pritisk skupnosti in zemljiškega go­spoda, porocne, rodbinske in posestne strategije, simbolne vrednote ter dolžnosti medgeneracijskih odnosov. Na ma­kro ravni so na odlocitve vplivale tudi politicne okolišcine, spremembe v dednem pravu, davcne in vojaške obremeni­tve. Kot tretji dejavnik spodbude ali zaviranja odhajanja ur­barialnih zavezancev v preživitek je zagotovo treba upošte­vati tudi interes zemljiških gospostev, saj bi lahko predolg preživitek predstavljal gospodarski problem in preveliko obremenitev kmetij (Sieder 1998: 61). Po drugi strani je ravno preživitek z nedeljivostjo imetja ohranjal ekonomsko moc urbarialne enote (kmetije, kajže, ipd.) kot gospodarske enote zemljiškega gospostva. Deloma so bili motivi socialni (in tu so bili interesi predajnika najbolj skladni z interesi zemljiškega gospostva): s preživitki so zagotovili doloceno preskrbo oz. storitve, ne samo zase (in za svojo delno ali popolno delovno onemoglost), ampak tudi za otroke – brate (in sestre) ter otroke iz razlicnih zakonov. Premoženje (tudi premicno), na katerega se je vezala zahteva o preživitku, je bila tudi dota matere. Že analizirani primeri posamicnih pravnih zapisov preži­vitkov iz razlicnih gospostev in delov današnjega sloven­skega ozemlja, predvsem iz druge polovice 19. stoletja, kažejo predvsem dva trenda: vecjo pojavnost preživitka v prostorih, kjer je bil tradicionalno prisoten, in predajo kot reševanje potencialne krize imetja in rodbine (prim. Kacic­nik Gabric 2017: 67). V razpravi analizirani viri potrjujejo tudi delovno hipotezo, da so v dolocenih primerih kljucno vlogo igrale demografske, biološke in družinske okolišci­ne (hci kot edina dedinja, vdovstvo, bolezen, starost oziro­ma fizicna nezmožnost, nedoletnost ali opravilna nezmo­žnost otrok). Ce je bila kmetija premajhna, da bi najemala delovno silo za dolocena fizicno intenzivna dela, ali ce ni bilo dovolj moške delovne sile, je pri izraziti spolni delitvi dela na kmetiji najti vec primerov, ko so moški ali zakonca odšli v preživitek. Primer drugacnih izkušenj starosti so bili tudi kajžarji, torej tisti, ki so imeli poleg hiše mogoce samo še vrt ali kakšen manjši košcek zemlje in so se primarno preživljali s podeželsko obrtjo, delali v predindustrijskih obratih ali se preživljali z dnino. Imetje (posest, kajžo ali obrtno orodje) se je v teh primerih predajalo z namenom, da bi se okrepilo gospodarsko moc dejavnosti, s tem pa tudi v vecji meri zagotovilo trajno oskrbo predajnikov, kar verje­tno kaže tudi primer kajžarske vdove Neže Gogola.88 Živeli so v Ribnem, tožeci sin je bil star 42 let in je imel dva otroka, stara tri in eno leto. V popisu leta 1754 je h gospodinjstvu poleg matere prišteta tudi šestnajstletna sestra Neža (B. n. a. 2016: 37). Njen konflikt s sinom Mihaelom oz. Miho Gogolo je nastal zaradi njegovih »nepreskrbljenih« bratov. Mati je od prevzemnika kmetije zahtevala, da brate Jakoba, Štefana in Petra nauci trgovanja ali jim kako drugace pomaga do »kosa kruha«. Mihael Gogola se je branil, da jih je hotel uciti, a so odšli od doma. Mati mu je zabrusila, da so bili prisiljeni oditi, ker niso dobili podpore, in da je Mihael z njimi ravnal slabše kot s tujimi ljudmi, saj »da še posli dobijo placilo, bratje pa ga niso«. Obenem je zahtevala izplacilo 36 goldinarjev. Sodišce je v negotovih razmerah razsodilo, da mora Mihael sodišcu placati 16 goldinarjev, ki jih bo to izplacalo bratom, ce se bodo stalno naselili v gospostvu (AS 721, knjiga 41, 20. 9. 1753, str. 440–441). Kmetje so zaradi izgube moci in ugleda, ki je bil nespor­no povezan z odhodom v preživitek, s slednjim zavlace­vali. Gašper Križnik je opozoril, da obstajata dve praksi – doloceni ocetje otrokom razdelijo deleže, da lahko sle­dnji gospodarijo z njimi, ce pa ocetje menijo, da so otroci zapravljivi, premoženje obdržijo do svoje smrti. Dodal je še, da je s spremembo stanu ali z vstopom v dolocene po­klice oce izgubil oblast nad otroki (Polec 1945: 24–25). Tak pravni odnos do otrok nakazujejo tudi pravne in druge šege v gospostvu Bled. Tam je bila praksa predaje posesti in zagotavljanja preživitka pogostejša kot v mnogih drugih gospostvih. Dogovor o preživitku je bil pogosto vkljucen že v porocno pogodbo – podobno je za razlicne dele dana­šnje Avstrije ugotovil Held (1982). Iz nekaterih družinskih sporov se zdi, da je bil del porocnih ritualov namenjen tudi dogovorom o prihodnosti rodbine. Sestavni del dogovora med rodbinama obeh mladoporocencev je bil tudi dogovor o nacinu gospodarjenja; praviloma so se odlocali med sku­pnim gospodarjenjem in predajo kmetije ob smrti gospo­darja ali pa za prehod v preživitek, v nekaterih primerih pa je oce ostal gospodar z obljubo, da bo poroceni sin prevzel posest po njegovi smrti. Pri dogovorih je sodelovala tudi skupnost, med katerimi so vecji zaupniki v primeru konfliktov nastopali tudi kot price sklenjenih dogovorov. Vsaj v blejskem gospostvu so bili dogovori sklenjeni pisno, ce je šlo za predajo posesti ali nepremicnine, na katere so bile vezane urbarialne dajatve in dolžnosti. Pogodb vsaj v 17. in 18. stoletju udeleženi ni­so znali prebrati, zanašali so se na izrecene besede in price, ki so bile prisotne pri sklenitvi ustnega dogovora. Primer Anžeta Rozmana iz 17. stoletja (AS 721, knjiga 23, 10. 4. 1668)99 Strani v knjigah iz 17. stoletja niso oštevilcene. kaže, da je lahko pritiske na družinske prakse izvajala tudi družina priženjenega oz. primožene­ga posameznika. Iz kratke sodne razprave je jasno, da je bil konflikt povezan z dolgovi oceta – gospodarja in da je družina primožene žene zastopala interese predajnikove­ga sina, ki je želel tudi gospodarsko samostojnost. Morda se je v konflikt vmešala zaradi svoje vecje družbene moci in ugleda, saj je bil nevestin oce ob sklepanju ženitne po­godbe seznanjen s trenutnimi dolgovi posesti. Vsekakor študije primerov zakonskega življenja kažejo, da so imele priženjene neveste lahko zelo jasne predstave o tem, kako naj bi potekalo gospodarstvo, in da so bile lahko sprožitelj zakonskih in medgeneracijskih konfliktov (prim. Makaro­vic 1995; Kos 2016). Predajne pogodbe v blejskem gospostvu niso bile skle­njene tako, da bi predajniku dopušcale preklic, in ravno v tej okolišcini se kaže vpliv zemljiškega gospostva, ki ni imelo nobenega interesa, da bi zaradi medgeneracijskih konfliktov nastali socialni problemi, cetudi je prišlo do hu­dih sporov v gospodinjstvu in med sorodniki. Sodnike je zanimalo zlasti placevanje dajatev in odvracanje socialnih problemov, torej skrb za ostarele (predajnike, ki so ostali brez premoženja), sploh ce je šlo kmetije in gospodinjstva, ki so lahko preživljale tudi predajnike (prim. Kos 2016: 158). V pravdi leta 1711, do katere je prišlo, ker je oce v nasprotju s porocno pogodbo svojega sina Jakoba Fertina z družino odganjal s svoje kmetije, je patrimonialno sodišce zahtevalo spoštovanje pogodbe in skupno življenje (Kos 2016: 192–193), da ne bo treba »ukrepati drugace«. Na predajo kmetije je lahko vplivalo tudi vdovstvo (pred­vsem žensk) in upadanje fizicnih moci, pa tudi visoka sta­rost, obcasno povezana z demografskimi okolišcinami, npr. ko je zakonski par ostal brez (živecih) otrok. Verjetno je bil to motiv tudi za predajo posesti Jurija Kotrašnika in njegove žene Helene iz Koprivnika v Bohinju Jožefu in Doroteji Blazetic. Ker je šlo za predajno pogodbo, po­godbeni strani nista bili v sorodu, saj so v sklepu sodnega postopka zelo natancno dolocili, kaj je prevzemnik dolžan »trajno« nuditi predajniku in njegovi ženi. Domnevo po­trjuje popis prebivalstva leta 1754, v katerem sta 90-letni Jurij Kotrašnik in 84-letna žena navedena kot gostaca pri 40-letnemu Jožefu Blazeticu, ki je imel štiri sinove, naj­starejši pa je imel že 13 let.1010 90-letni Jurij in 84-letna Helena sta v popisu 1754 navedena brez priimka in oznacena kot gostaca pri 40-letniku, ki je imel že 13 let starega sina. Predajnik se je na sodišce veckrat pritožil nad nespoštovanjem pogodbe, fizicnim na­siljem in zlorabami. V eni od zgodnejših pritožb sta tožena opozorila, da sta gospodarja in da se predajnik namesto dobrega dela sklicuje na staro avtoriteto, zaradi cesar je »v hiši samo prepir« (AS 721, knjiga 41, 15. 6. 1753, str. 395). A ravno s ponovno tožbo sta nekdanja lastnika dose­gla, da sta jedla pri svoji mizi in da se bo po smrti predaj­nika poskrbelo za maše zadušnice v doloceni vsoti. Tocno so dolocili vrste in kolicine žita, ki sta ga morala dobiti, ter kolicino masti, mesa in strocnic, vsako leto pa sta mo­rala predajnika dobiti tudi kravo in tele. Za vse ostalo so v sodbi dolocili, da ostane novemu lastniku – urbarialnemu zavezancu. Tudi vprašanje ohranjanja ugleda preživitkarja je v srednje­evropskem prostoru naletelo na razlicne interpretacije. Po­samezne študije zgodovine starosti so že opozorile na zelo razlicne in nasprotujoce si odnose solidarnosti in konfliktov znotraj družine (Ehmer 2000: 30; Grulich 2001). Nekatere ceške študije poudarjajo, da so imeli tisti preživitkarji, ki so lahko svobodno razpolagali s premoženjem, dogovorjenim s kupoprodajno pogodbo, poseben družbeno-ekonomski status in samostojnost (Štefanova v Otterer 2021: 161). Vse­kakor konflikti, povezani s preživitkom, opozarjajo na izgu­bo družbenega vpliva in ugleda. Motiv družbene degradaci­je starostnikov je tudi sestavni del upodabljanja življenjskih stopnic, ki se je v zgodnjem novem veku posebej razširila med mešcanstvom,1111 Družbeni sloj mešcanstva so v zgodnjem novem veku sestavljali predvsem obrtniki in trgovci. med katerim je bila izguba statusa v starosti posebej pogosta (Ehmer 1996). A mnogi predajni­ki so želeli ohraniti del avtonomije in tudi neoviran dostop do dobrin, kot to kaže primer 78-letne Urše in 79-letnega Mihaela Zime (AS 721, knjiga 41, 17. 9. 1753, str. 439; B. n. a. 2016: 117) iz Krnice, ki sta v popisu naslednje leto navedena kot hišna gospodarja, cetudi je imel poroceni sin sedem otrok (B. n. a. 2016: 117). Kot že omenjeno, je Jurija Kotrašnika prevzemnik na sodišcu celo opozoril, da je se­daj on gospodar in da konflikti nastajajo, ker se Kotrašnik sklicuje na svojo »staro avtoriteto« (AS 721, knjiga 41, 15. 6. 1753, str. 395). Leta 1664 je moral Jakob Kral svojemu ocetu Lenartu in svoji materi zagotoviti vso hrano in obleko, dokler živita, in jima ni smel zapirati in zaklepati stvari v hiši (AS 721, knjiga 22, 15. 10. 1664). V takšnih primerih je šlo bodisi za skupno gospodarjenje s kmetijo bodisi za prenos lastništva na mlajšo generacijo. Sodna praksa patrimonialnega sodišca Bled dokazuje, da tudi v tistih okoljih, kjer je bila praksa predaje premoženja prisotna že vec stoletij in kjer jo je spodbujalo in pravno varovalo zemljiško gospostvo, preživitek pogosto ni bil prva izbira. V tem smislu je pomenljiva pravda proti Jako­bu Soukanu in njegovi hcerki Špeli.1212 Pomenljiv in obenem nedosleden je zapis v popisu iz istega leta, kjer so kot hišnega gospodarja navedli sina. Njegova sestra je bila stara 20 let (B. n. a. 2016: 179). Sin je bil star 30 let, njegova žena pa 28, imela sta enoletnega otroka. Spor je najverjetneje izbruhnil kmalu po sinovi poroki. Tožeci sin se je na­mrec nekaj let prej porocil in je želel, da bi mu oce Jakob prepusti kajžo in gospodarjenje na Koroški Beli. Zato so se med obema generacijama vrstili konflikti, ki jih je to­žeci navedel kot razlog za sprožitev tožbe. Koncni razplet pravde se je navezoval na porocno pogodbo, po kateri je oce sinu kajžo obljubil po smrti, zato sin 62-letnega oceta ni smel pregnati kot lastnika ali prevzeti gospodarstva, do­kler je bil slednji sposoben gospodariti (AS 721, knjiga 41, 6. 4. 1754, str. 527–528; B. n. a. 2016: 179). Zaradi konfliktov med otroki in v izogib sporom so se ne­kateri starši vse do visoke starosti trudili ohranjati moc in vpliv. V bogati družini Strauss, ki je obdelovala celo kme­tijo, je oce privolil v sinovo poroko, ko je bil star okoli 73 let, a še preden je postal vdovec. Ocitno je, da se je oce za predajo kmetije odlocil šele, ko so mu zacele popušcati mo­ci. Obenem je bila odlocitev, kdo bo dedic kmetije, sprejeta precej prej. Že okoli pet let pred poroko dedica in pri oceto­vih 65 letih je namrec od doma odšel drugi sin Jernej Straus, ki je bil obtožen vec tatvin. Imenovanje naslednika je ocitno zanetilo družinska nesoglasja. Ta so se koncala z odhodom tistih, ki niso dobili vec kot nujnega deleža. Iz jeze naj bi Jernej Straus oceta vsakic, »ko je prišel obiskat mater«, okradel (AS 307, 1823, zadeva 214). Najvecja kraja je bila odtujitev 300 goldinarjev, za katero je oce obtožil domace­ga hlapca in ob sinovem zanikanju odgovornosti zakljucil primer z ovadbo hlapca sodišcu. A ko se je oce kot gospodar umaknil, obenem pa je od dogodka minilo že precej let, je prevzemnik zaradi te kraje ovadil svojega brata Jerneja. Oce je na sodišcu jasno povedal, da je zanj primer zakljucen. Ohranjanje lastništva je bilo tudi varovalka za ohranjanje avtoritete, spoštovanja in družbenega ugleda, vsaj deklara­tivno pa tudi za preprecevanje nasilja. V drugem primeru je 66-letni Andrej Mencinger iz Bohinjske Bistrice leta 1754 tožil svojega samskega 33-letnega sina Jurija Mencingerja zaradi nasilnega in neprimernega vedenja in mu zagrozil, da ne bo izpolnil obljube in mu predal kajže (AS 721, knjiga 41, 14. 6. 1754, str. 564; B. n. a 2016: 62).1313 Zapis družine je sicer nekoliko nenavaden, saj navaja 17-letnega Ju­rijevega brata in tudi leto dni starega brata, obenem pa naj bi bila Andrejeva žena stara 67 let (B. n. a. 2016: 62). Gašper Kržišnik je v odgovorih na vprašanja crnogorske­ga pravnega zgodovinarja Bogišica opozoril, da so otroci dolžni skrbeti za svoje starše v »starosti«, saj drugace pri­klicejo »božjo jezo« (Polec 1945: 25). S stališca moralnih norm so bile najbolj rizicne družine, kamor so se priženili zeti. Ker se je del mladih na podeželju porocil relativno zgodaj, je bilo pricakovati, da so tudi nosilci gospodarstev, kjer je edino dedinjo predstavljala hci, relativno zgodaj poskrbeli za njeno poroko in zagotavljanje potomstva. Ob iskanju primernega moža so bili v dolocenih primerih pri­morani privoliti v prenos posesti. Sobivanje dveh genera­cij je lahko že takoj ali pa scasoma postajalo konfliktno. Križnik je sicer zapisal, da »pravijo, da žena hlace nosi, kjer gospodarja (zeta) k hiši vzamejo«, in poudaril, da »ima v takšnih družinah pri gospodarstvu glavno besedo žena, kakor ona rece, tako mora biti. Hišno ime navadno vselej pri hiši ostane« (Polec 1945: 23). Odnosi v družinah, kjer moški gospodar ni bil neposredno moralno odgovoren za svoje ravnanje s tastom in nekda­njim posestnikom, so lahko prej postali konfliktni. Tako je v 60. letih 18. stoletja 81-letni Jurij Baumgartner iz Koro­ške Bele tožil svojega zeta,1414 Leta 1754 je takrat 70-letni vdovec živel z dvema neporocenima hce­rama: 25-letno Uršo in 20-letno Katarino (B. n. a. 2016: 176). ker ga je tepel in mu ni dajal primerne obleke in hrane. Sodniki so od prevzemnika po­sebej zahtevali, da nekdanjemu lastniku izkazuje potrebno cast. Poleg tega so mu naložili še moralno kazen zaradi neprimernega vedenja: cerkvi na Koroški Beli je moral izrociti tri funte olja (AS 721, knjiga 43, 13. 11. 1765, str. 644). V sporu Jurija Kotrašnika in Blazetica so obe­ma stranema zagrozili s kaznijo v jeci, naložili pa kazen »prepovedi« (?), »ki naj bi bila drugim za zgled, njim pa za poboljšanje« (AS 721, knjiga 41, 15. 6. 1753, str. 395). A obcasno so bili doloceni posamezniki ob sinovi poroki skoraj prisiljeni v predajo kmetije zaradi nevestinih staršev – verjetno zaradi družbenega vpliva neveste: z odhodom v preživitek so želeli pridobiti primernega zeta (ali snaho, ce je šlo za sina). Lahko pa so bili problem tudi dolgovi, za katere so nasledniki menili, da lahko ogrozijo gospo­darjenje. Takšen primer se je zgodil v drugi polovici 17. stoletja v blejskem gospostvu. Komaj dobra dva meseca po dogovoru in sklenjeni porocni pogodbi so sin Lenart, snaha in njen oce (Peter Jernejc)1515 Ta je od zetovega oceta zahteval tudi informacijo, ali ima kmetija kaj dolgov. Porocno pogodbo sta sicer sklenila 10. 2. 1688. od oceta Anžeta Roz­mana iz Žirovnice zahtevali predajo kmetije. Rozman je menil, da se vmešavajo v njegovo gospodarjenje, in jih je tožil. Poklical je celo vec pric, ki so sodelovale kot sva­tje in so potrdile, da je sinu obljubil kmetijo šele po svoji smrti (AS 721, knjiga 23, 10. 4. 1668), kot je bilo zapisano tudi v pogodbi (AS 721, knjiga 23, 10. 2. 1668), pa tudi, da je bil oce snahe seznanjen s trenutnimi dolgovi. Preživitek kot strategija in pritisk Od jožefinskih reform naprej je absolutisticna država z ob­sežno zakonodajo še bolj posegala v življenje posamezni­kov in tudi v prakse dedovanja. Uvedba splošne vojaške obveznosti je zaznamovala podeželje in omajala obicajne prakse predaje premoženja ter spodbudila tudi preživitek. Pomembni sredstvi prisile pri predaji premoženja sta bili vojaška obveznost, ki je lahko rodbini odvzela najboljše­ga gospodarja, ter pritisk lokalnih oblasti in zemljiškega gospoda, da družina oz. rodbina poskrbi za predajnike in osebe, ki zaradi invalidnosti (fizicne in psihicne) niso bile sposobne povsem samostojnega življenja (in ne samo za nedoletne oz. nepreskrbljene otroke, kot trdi Sieder (1996: 59, 64)). Po obcem državljanskem zakoniku (od leta 1811) je namrec veljalo, da morajo otroci poskrbeti za opravilno nesposobne sorojence. Razlicni primeri rekrutacij v casu vojn v 18. stoletju, v katere se je vpletala monarhija, opozarjajo, da so lokal­ne oblasti v vojsko pošiljale tudi vedenjsko problemati- cne porocene moške, ki so bili nosilci kmetije (prim. Kos 2016: 184–185). Po spremenjenih pravilih rekrutacije v 80. letih 18. stoletja so vojaške oblasti izbirale moške, ki so bili za vojsko najprimernejši, cetudi jim je bilo name­njeno, da bodo prevzeli kmetijo ali so jo že prevzeli. Ci­vilne oblasti (zemljiških gospostev) si niso upale posegati v njihove odlocitve. Z vsakokratnimi vojnimi razmerami (sedemletna vojna, vojne s Turcijo, Bavarska nasledstvena vojna, Napoleonske vojne) so se povecale potrebe po voja­kih in mocno povecal pritisk na kmetije. Mnogi so se žele­li sami odlociti, komu bodo predali kmetijo. Zato sta bila v zaostrenih politicnih in vojnih razmerah tudi predaja kme­tije inter vivos in odhod v preživitek pogosta strategija, ki so jo potrdile tudi okrajne gosposke. Prav v teh primerih so v ozadje stopile vse druge okolišcine, ki so omejevale oziroma spodbujale prakse prehoda v preživitek. Zato je po razburkanih vojnih casih konec 18. in v zacetku 19. sto­letja najti kar nekaj medgeneracijskih konfliktov, ki so bili posledica predaj kmetij v roke naslednikov z namenom obvarovanja pred vpoklicem v vojsko. Takšno strategijo je ubrala tudi vdova Katarina Zupancic, ki je s tem sprožila velik konflikt v družini. Prvorojenec in opravilno nesposoben Gregor Zupancic iz Poljan pri Ga­brovki (star 39 let) je bil na svojo mater in brate tako je­zen, da je na kmetiji podtaknil požar. Mati in vdova Kata­rina Zupancic, po porocni pogodbi gospodarica na zakupni kmetiji, je pri svojih 59 letih dva od sinov s predajo cele kmetje rešila pred rekrutacijo, kar je sama posebej pouda­rila kot razlog za predajo kmetije. Oblasti so prevzemni­koma kmetije s preživitkarsko pogodbo naložile dolžnost vzdrževanja brata, ki pa je nista spoštovala, ker brat ni ho­tel delati na kmetiji. Gregor je namrec odšel k 70-letnemu sosedu Matjažu Zidarju, ki je živel v svoji kajži in je zara­di starosti potreboval pomoc pri delu (in hlapca). Zidar ga je placeval s stanovanjem in hrano. Gregor naj bi bil pri­den delavec, ki je kot dninar delal tudi pri drugih kmetih, samo pri svojih bratih ne (AS 307, 1825, št. primera 377). Ceprav so se nekatere predaje premoženja zgodile pri re­lativno visoki starosti hišnega gospodarja, je predstavljala predaja neporocenim sinovom v izogib vojaškemu slu­ženju dolocen odklon od najbolj pogostih praks, tudi pri 58-letnemu ocetu, ki je kmetijo predal sinu Jerneju Cilen­šku v Šentlambetu (Zagorje ob Savi). Ker so postopki pre­daje kmetije in potrjevanja rekrutov potekali vzporedno, je bil v tem primeru novi lastnik kmetije vseeno oddan za rekruta (Stariha 2017: 703). V prakse predaje kmetij je leta 1811 posegel še obci drža­vljanski zakonik, ki je z uveljavitvijo rimskega prava pred­videval, da morajo vsi otroci dobiti enake dedne deleže na podlagi cenitve premoženja. Kot glavnega dedica je obci državljanski zakonik predvideval najstarejšega sina. Preži­vitek je bil tako vsaj na obmocju današnjega slovenskega prostora hitro dojet tudi kot »oporoka med živecimi«, po­imenovanje pa je med vrsticami opozarjalo na izogibanje dednemu pravu (Kacicnik Gabric 2017: 68–69). Doloceni upravitelji gospostev so zaznali problem deljenja posesti in nastajajoce probleme zagotavljanja dednih deležev, ki jih je prinašal obci državljanski zakonik. V 80. letih 19. stoletja je problem dolgov, ki so nastaja­li z dedovanjem ter kot posledica drobljenja posesti za­radi dedovanja, postajal velik politicen izziv, saj je šibil gospodarsko in davcno moc kmetij (prim. Remec 2017: 79–81). Upravitelji dolocenih gospostev (tudi podržavlje­nih, kjer so bili upravitelji državni uradniki) so nova pravila dedovanja reševali ravno s pogodbami, ki so uvajale pre­živitek in v katerih so dolocili nizke dedne deleže (30 gol­dinarjev), kot npr. upravitelj državnega gospostva Sticna v primeru družine Zupancic (AS 307, 1825, št. primera 377). Enaki so bili dedni deleži tudi v primeru iz istega desetletja, ki ga navaja Kacicnik Gabric (2017: 69). Da je del prav­nikov v preživitku prepoznal nacin, kako zaobiti dolocila dedovanja, prica tudi njihovo oznacevanje preživitkarskih pogodb. Ko so v istem casu preiskovali dezerterja, sodarja in izdelovalca pepelike Antona Rozmana, ki je bil leta 1805¸ med drugo invazijo Francozov, pri 21 letih oddan za rekru­ta, so njegov dedni delež na kajži v Bohinju (Ravne) oce­njevali na 200 goldinarjev (AS 307, 1825, št. primera 381). Preživitek je bil tudi strategija reševanja zadolžene kmetje, s katerim si je z dolgovi obremenjen posameznik zagotovil preživljanje, breme oskrbe in dolgove pa je prepustil drugim (Grulich 2001: 344; Kacicnik Gabric 2017: 67, 69). V tožbi 81-letnega preživitkarja Jurija Arha iz Cešnjice je sodnik ugotovil, da mu je bila »pri hiši« obljubljena doži­vljenjska oskrba. A ker se je oce vnovic porocil, je bil sin mnenja, da macehe ni dolžan podpirati. Oce je poudaril, da zahteva podporo samo zase in da s svojim sinom ne more živeti, prav tako se ne sme oziroma ne more lociti. Opo­zoril je še, da s poroko ni dobil tudi »podpore«, torej da žena ni zagotavljala njegovega materialnega preživetja.1616 Po popisu 1754 je bil 72-letni Jurij Arh naveden še kot hišni gospo­dar, porocen s 58-letno Nežo, poleg porocenega sina, ki je že imel otroka, pa sta v gospodinjstvu navedena še njegova mladoletna brat in sestra (B. n. a. 2016: 84). Slednjic je bilo na podlagi dejstva, da so bila zemljišca do­kupljena k osnovni urbarialni enoti, dosojeno, da mora biti sinu omogoceno brezplacno obdelovanje njive in polj, ki jih »mora gnojiti, obdelovati, saditi in ocetu izrociti pride­lek«, pa tudi, da po ocetovi smrti zemljišca pripadejo sinu (AS 721, knjiga 43, 11. 9. 1761, str. 261–262). Odpoved samostojnemu gospodarjenju in odhod v preži­vitek sta bila tudi posledica družbenih pritiskov in nadzora skupnosti. Ceprav so bile lahko mnoge vdove zaradi pre­moženja, ki so ga podedovale, vsaj del starosti neodvisne in so imele najvišji družbeni status in najvecji vpliv, ni bi­lo vedno tako. Ce so imele sredstva za lastno preživetje, so se lahko preselile v preživitek v novo okolje – celo v gospodinjstvo zeta in hcere. Tako je bila 65-letna Marija Alijancic iz Dupelj dve leti po smrti svojega moža prisi­ljena prodati kajžo in oditi v preživitek k svoji poroceni hceri v bližnje Naklo. Lokalna oblast je njeno življenje po smrti moža oznacila kot sumljivo, saj da ne vedo, od cesa živi, ker »da ne hodi na dnino, nima hiše niti zemlje, da bi živela od pridelkov« (AS 307, 1835, št. primera 877). Zaradi domnevno sumljivih ljudi, ki so se zbirali v njenem vinotocu, so oblasti tej ostareli vdovi odvzele glavni vir dohodkov – pravico do vinotoca – in jo s tem prisilile v prodajo kajže. Vinotoc naj bi prišel na slab glas po smr­ti njenega moža, prej pa je veljal za uglednega. Kupnina za kajžo je znašala 400 goldinarjev, od katerih naj bi jih 300 že dobila, skupaj z moževo zapušcino pa naj bi imela 1.000 goldinarjev premoženja, s katerimi se je preživljala (AS 307, 1835, št. primera 877). Na interes zemljiških gospostev za izogibanje socialnim problemom kaže precej ekstremen primer nasilja Jožefa Šimenca nad potomci v Dolu pri Ljubljani. Celo soseska, ki jo je sodnik vkljucil v reševanje spora, je menila, da bi moral nasilni, alkoholu pretirano naklonjeni in ostareli oce Jožef Šimenc oditi v preživitek (Kos 2016: 193). Ta pri­mer opozarja tudi na to, da zemljiška gosposka ni bila spo­sobna prisiliti hišnega gospodarja k predaji kmetije. Oceta so sicer ostro opomnili, da ne sme biti nasilen, a obenem zahtevali od sina in snahe – žrtev nasilja – da ostaneta na kmetiji (Kos 2016: 193). Praksa potrjuje interes zemljiške­ga gospostva (a tudi skupnosti), da se zašciti neproblema­ticen del hišnega gospodarstva. Podobno prakso drugega zemljiškega gospostva (Planina) potrjuje tudi usoda 70-le­tnega vdovca Matevža Gornika iz Grahovega, ki je moral zaradi nagnjenosti k pijancevanju in »lenobe« prepustiti kajžo poroceni pastorki, ki ga je pregnala iz nje. Obenem je bil zgolj zakonsko obvezan skrbeti še za štiri nedoletne otroke, pastorkine polbrate in polsestre. Prenocišce, hrano in nekaj obleke je že v predhodnem sporu z ženo pri 63 letih dobil pri sosedu, s katerim je bil v dobrih odnosih in vedno solidaren. Zaradi dolgov je slednjic okradel prav tega soseda, ki mu je v casu medgeneracijskih konfliktov predstavljal doloceno varnost, ter postal berac (AS 307, 1825, št. primera 398). Nekateri predajniki imetja so s poroko (in pogodbo) želeli disciplinirati svojega otroka, pogosto edinega dedica, ker se ni preživljal po željah svojih staršev ali se je namesto z obdelovanjem kmetije ukvarjal z obrtjo (iskanje in pri­dobivanje železa) in trgovino, kot to kaže primer Jakoba Fertina (npr. Kos 2016: 188, 192–193; AS 721, knjiga 30, str. 749–751). Mladega 24-letnega ženina Gašperja Kebra so starši s poroko in predajo imetja želeli obvarovati za­pora. Z zagotovilom preživitka zase in ženo v višini 400 goldinarjev mu je trgovec in svobodnik predal gospostvo Mengeš z namenom, da ga reši pred zaporom. Sin je na­mrec prej zbežal od oceta, starše pogosto žalil, postopal, popival, igral igre na sreco, se preživljal kot hlapec pri ne­kem duhovniku in tega okradel. Le nekaj mesecev pred zacetkom sojenja so izpeljali sinovo poroko z leto dni sta­rejšo kmecko hcerjo Franciško Kumer iz Škofje Loke. Na sojenju so zatrjevali, da se je vedenje sina po poroki pov­sem spremenilo. Gašper Keber je celo zaprosil za skrajša­nje kazni z obrazložitvijo, da z ženo sama gospodarita in je dolžan placevati preživitek. Sodišce je omenjeno okoli­šcino (skrb za ženo) upoštevalo: za tatvino je bil kaznovan z nižjo zaporno kaznijo (AS 307, 1825, št. primera 446). Prehod v preživitek je bil tudi del pritiska skupnosti ali ze­mljiškega gospoda v primerih vedenjsko problematicnih gospodarjev – kot to velja za primer zakoncev Rozman (AS 721, knjiga 41, 1. 12. 1753, str. 478) – ki pa v trenutku pr­vega spora še ni pomenil dokoncne prisile za odhod v preži­vitek. »Stara« zakonca Jurij in Margareta Rozman, lastnika cele hube v Zgornjih Gorjah, sta si v sinovi porocni pogodbi pet let pred sporom zagotovila, da bosta ohranila gospodar­jenje na kmetiji do Jurijeve smrti, saj se je tudi 64-letni oce ponovno porocil.1717 Druga žena Margareta je bila leta 1754 stara 40 let, tožeci sin Anže pa je pri 28-letih imel že dva otroka. Poleg oceta sta na kmetiji živela še dva druga neporocena mladoletna otroka, brat in sestra tožnika. Na kmetiji so kot gostaci živeli clani družine ostarelega 83-letnega cerkovnika (B. n. a. 2016: 134). Sinu je oce tudi »zaklenil vso gotovino«. Na sodišcu je Jurij Rozman zagotavljal, da bo placal dolžne dajatve, ko mu bo sin predložil obracune za prevoz (in pro­dajo) oglja. Sodnik je »staremu« Juriju Rozmanu z grožnjo odvzema kmetije zabical, da mora bolje gospodariti, in ga posvaril, da se bo moral v nasprotnem primeru zadovoljiti s »priboljškom«. Zdi se, da je bilo neplacevanje obvezno­sti med pogostejšimi sredstvi prisile zemljiškega gospoda k predaji kmetije oz. imetja in odhodu v preživitek. Urbarial­ne zavezance brez potomcev je nezmožnost izpolnjevanja urbarialnih obveznosti (dajatev, tlake) ob visoki starosti in zmanjšanju sposobnosti za delo prisilila v sklenitev predaj­ne pogodbe. Življenje v preživitku Življenje v preživitku je zagotovo spremenilo nacin ži­vljenja posameznika. Da je koncept neaktivnega življe­nja v povezavi s preživitki pretiran, je opozoril že Joseph Ehmer (2009). Zaradi ekonomske moci je bilo za kmetijo najbolje, ce so predajniki živeli v skupnem gospodinjstvu s prejemniki. Tudi od ostarelih se je namrec pricakovalo delo skladno z njihovimi fizicnimi mocmi in spolno de­litvijo dela. V blejske pogodbe se je pogosto vnašalo do­locilo, da bodo predajniki delali po svojih moceh (prim. npr. AS 721, knjiga 22, 15. 10. 1664), in tudi na sodišcu se je v primerih sporov še pricakovalo, da bodo pomagali pri delu. Tako je na primer v sporu Neže Zaloker in pre­vzemnika Matevža Pretnarja slednji trdil, da se Neža še ni »upokojila« in da mu ni treba placevati preživitka, saj ga Neža ni zahtevala (AS 721, knjiga 43, 29. 10. 1763, str. 516–518). Cetudi sodišce seveda ni sledilo njegovi ideji o neplacevanju preživitka, primer vendarle kaže, da so tudi v praksi »preživitek« razumeli kot neke vrste socialno var­nost (zagotovilo stanovanja, obleke in hrane, pravice do zemlje in orodja), zlasti v primeru zmanjšane ali popolne delovne nezmožnosti v starosti, in da predajniki niso takoj zahtevali kolicin hrane, mesa in drugih dobrin (obleke, ži­vali, semen) od prevzemnikov, cetudi so bile dolocene v pogodbi in bi se morale placevati od sklenitve pogodbe na­prej. Mnogokrat so predajniki predstavljali tudi pomemb­no delovno silo v podeželskem gospodarstvu (Mitterauer v Otterer 2021: 154). Zagotovo so izkušnje starejših olajšale gospodarjenje, obenem pa ni bilo treba najemati dodatne delovne sile. Zgodovinar Michael Otterer (2021: 145) sicer trdi, da pre­živitka ne moremo jemati kot arhaicne forme socialnega zavarovanja v starosti, predvsem zato, ker premoženje, ki je bilo predano, pogosto ni zadošcalo za preživetje vseh. Obenem so na vecjih kmetijah predajniki v pogodbe vna­šali tudi dolocila, s katerimi so ohranili delno avtonomijo in so vsaj deloma še vedno sami poskrbeli za svoje pre­živetje. Tako na primer Urša Petric od sina ni zahtevala obleke, ampak zgolj laneno seme, saj je ocitno lahko še delala in sama izdelovala platno, ki je bilo lahko dodatni vir dohodka (AS 721, knjiga 41, 5. 10. 1754, str. 590). Od Jožefa Zalokarja, zeta Marka Žumra, je sodišce ce­lo zahtevalo, da placa tastu zaslužek in obnovi kovacijo (»povrne v delujoce stanje«) (AS 721, knjiga 43, 25. 11. 1763, str. 530–531). S pogodbami dolocene kolicine žita, masti, slanine, prirastka (živih živali) in obleke pricajo o tem, kako se je predajnikom omogocilo, da so manj delali, in da so jim preživetje s svojim delom deloma zagotovili prevzemniki kmetije. Del dobrin, izrocenih kot preživitek, so verjetno prodali – npr. šest jagenjckov, ki sta si jih za­gotovila Mihael in Urša Zima. Ta dva sta v tožbi poleg priboljška (jagenjckov) zahtevala le dostop do »obicajne hrane« v gospodinjstvu, torej do mleka in kruha. Letne preživitkarske kolicine so lahko prevzemniki le delno iz­rocali predajnikom. Pogodbena dolocila in spori pred blejskim patrimonialnim sodišcem kažejo na pricakovanje, da so ljudje tudi v pre­živitku delali vsaj še v starosti med 60 in 70 let, ki jo je še v 19. stoletju doživelo najvec starostnikov (prim. Vošnjak 1889; Pancur 2017: 177). Nekateri preživitkarji, na primer Mate Rozman iz Gornjega Suhorja (pri Metliki) v okrožju Krupa, so si pridržali v lasti vinograde, ki so jih sami ob­delovali (AS 307, 1825, št. primera 383). Pricakovano se je obseg kmeckega dela, ki ga je posameznik lahko opra­vljal, s starostjo nekoliko zmanjšal ali omejil, tudi zaradi pojemanja fizicnih moci, do katerega je lahko zaradi fi­zicno intenzivnega dela prišlo prej. Od zeta Marka Žumra so tako zahtevali, da predajniku pomaga pri pripravljanju »lesa« (AS 721, knjiga 43, 25. 11. 1763, str. 530–531). Obenem je v mnogih primerih videti, da so hoteli preži­vitkarji del delovnih bremen predati potomcem, saj bi si s presežkom sredstev, ki bi jo dobili od prodane preživnine oziroma priboljška, lahko ustvarili rezervo za primere bole­zni in delne ali popolne delovne nezmožnosti, ponovne po­roke in odhoda ali konfliktov v družini. Ob slednjih so bili nekateri primorani (tudi s privolitvijo zemljiškega gospoda) zapustiti hišo in gospodarstvo, ki so ga predali. Da ta praksa ni bila tako redka, kaže primer spora med preživitkarico Ur­šo Petric in njenim zetom, prejemnikom posesti, v katerem mu je ta grozila, da bo zapustila skupno gospodinjstvo; zah­tevala je tudi denar za najemnino. Podobno je prevzemni­ku kmetije grozila tudi Neža Zaloker (AS 721, knjiga 43, 29. 10. 1763, str. 513–517). Marija Alijancic iz Dupelj se je preživljala tudi tako, da je preprodajala stvari, ki jih je kupi­la od drugih. Da je tudi to predstavljalo poseben kapital in vir preživetja, kaže dejstvo, da je ob koncu procesa posebej prosila, naj ji vrnejo zaplenjeno platno (AS 307, 1835, št. primera 877). Tudi eno od tožiteljic zaradi preživnine pred sodišcem na Bledu je prevzemnik želel vreci iz hiše z nje­nim kolovratom vred (AS 721, knjiga 38, 14. 11. 1743, str. 294). Predenje, tkanje in pletenje so bile dejavnosti, ki so jih pogosto še vedno lahko opravljale ženske, ki so bile fizicno že zelo šibke in katerih življenjskim okolišcinam sledimo skozi urbane sisteme pomoci socialno najšibkejšemu delu prebivalstva (prim. Cec 2017). Izjemen uvid v dolgo življenje v preživitku nudi življenj­ska zgodba tesarja Sebastjana Kuncica iz Poljšcice pri Gorjah, ki je v casu preiskave njegovega zlocina (podta­knjenega požara) že 20 let živel v preživitku. Pri približno 48 letih je namrec z zagotovilom preživitka predal kajžo svoji edini hcerki Elizabeti in zetu. Preživitek je obsegal hrano in denarno podporo, kar lahko nakazuje, da se je tudi zet ukvarjal z obrtno dejavnostjo. »Približno 4 leta« pred zlocinom je zet neke noci prišel domov tako pijan in je de­lal tak »hrup«, da se je moral Sebastjan celo noc skrivati. Zato se je odlocil za odhod od doma. Najprej je pol leta stanoval na Brniku pri Andreju Kuncicu. Tam je pomagal na kmetiji, a se je z njim dogovoril tudi za zemljo, kjer je posadil seme in pobral pridelek, ter za prostor, kamor je postavil panje s cebelami. Po žetvi je organiziral prevoz pridelkov in se odpravil k svoji sestri, vdovi, ki je »živela v neki kajži« bližje njegovemu nekdanjemu domu. Ocitno je sestra kot drugo sorodstvo predstavljala tisti del socialne mreže, ki je nudil doloceno varovalko solidarnosti in pomo­ci v starosti. V dogodkih, ki so sledili, je Kunciceva sestra omenjena še veckrat. Ceprav je imela hcerko, ki je živela v bližnji vasi, je živela kot gostacka in se je verjetno preži­vljala z obcasnim beracenjem in priložnostnimi deli, saj je Kuncic v kajži veckrat ni našel. Tako je bilo tudi tisto jesen, ko se je vrnil s svojim premoženjem in pridelkom z Brnika. Namesto pri sestri se je za gostaštvo in preživitek v njegovi kajži dogovoril z Mihaelom Raukarjem – Gorcem. Dogovor je vkljuceval predajo dveh panjev cebel ob Kuncicevi smrti, a formalne pogodbe nista sklenila. Kuncic je pri Raukarju v zameno za prenocišce, ki ga je koristil malo vec kot en me­sec, ves cas delal, zato je menil, da mu ni nic dolžan. Raukar je temu oporekal in mu ni hotel vrniti cebeljih panjev. Poleg tega ga je zacel siliti k posojilu denarja. Kuncic je po sporu privolil v posojilo 10 goldinarjev. Po konfliktu z Raukarjem se je preselil v kajžo svoje sestre, kjer je živel vec kot leto. S sodbo blejskega sodišca je dosegel, da je njegov zet dve leti pred zlocinom ponovno spoštoval preživitek. Tudi ko se je na noc zlocina sredi noci vrnil domov, ga je še vedno cakala vecerja (AS 307, 1825, št. primera 99). Iz relativno hitre predaje imetja gre domnevati, da Kuncic pri 48 letih ni bil vec sposoben opravljati primarnega po­klica in se je moral preživljati drugace. Tesarsko delo je bilo fizicno tako intenzivno, da so se morali obrtniki prej odpovedati osnovnemu poklicu, kar je ocitno veljalo tudi za Kuncica, ceprav je ta ohranil svoje orodje in verjetno obcasno še postoril lažja dela. Preživitek in dodatno delo v tem obdobju sta Kuncicu pomenila pomemben kapital, ki mu je omogocal samostojnost v primeru konfliktov. Preživljal se je tudi s cebelarjenjem. Ravno zaradi sred­stev, ki jih je imel, se je lažje dogovarjal za gostaštvo in najem zemlje. Ob njegovi aretaciji so v skrinji med nje­govim imetjem (poleg obleke, perila in delovnega orodja) namrec našli 153 goldinarjev, s katerimi so povrnili ško­do, ki je nastala v požaru. Kuncicev neformalni dogovor o preživitku z Raukarjem je bil sklenjen za primer delovne nesposobnosti in smrti. Zato se je Sebastjan Kuncic pocu­til prevaranega, sodnega zadošcenja pa ni dobil. To je bil verjetno razlog za požig Raukarjevega hleva. Ta je bil že star in odmaknjen v globel, tako da ob požaru ni predsta­vljal vecje nevarnosti za druge stavbe. V sodnem procesu so o njegovih telesnih sposobnostih po­udarili še, da je od Poljan do Spodnjih Laz, kjer je zanetil požar, pol ure, on pa je zaradi starosti (in slabših fizicnih moci) potreboval še enkrat toliko casa; obenem je na dan, ko je zanetil požar, veliko hodil in bil še zelo aktiven. V sodnem procesu so ga zato ocenili kot relativno zdravega (a tudi »precej religioznega«) (AS 307, 1825, št. primera 399). Medgeneracijski konflikti Vecina študij opozarja na medsebojne konflikte in jih pripi­suje dolgim medsebojnim razmerjem (Sturm 1899; Sieder 1996: 62–63; Ehmer 2000: 15–50; Ehmer 2009; Otterer 2021), a so vzroki zanje zelo razlicni. Ne glede na njihov nekdanji socialni in ekonomski položaj so bili preživitkarji prepušceni na milost in nemilost sorodnikov, zanemarjanju, sporom in lahko tudi fizicnemu nasilju. Konflikti so lahko nastali zaradi preživitkarskih bremen, medsebojnega nespo­štovanja (zlasti pri odnosu prevzemnika s sorojenci, tastom oz. tašco ali snaho), manjšanja vpliva in avtoritete, ki so ju še želeli imeti, vedenjskih in ekonomskih problemov oz. ne­soglasij, pa tudi zaradi ponovnih porok preživitkarjev. Do njih je prihajalo tudi zaradi življenjskega cikla družin, saj je lahko prevzemnik kmetije, ki je bil v sorodu s predajni­ki, umrl pred njimi. Sozakonec – dedic kmetije se je lahko ponovno porocil, kar je v medgeneracijske odnose vnašalo nove dinamike in pogosto konflikte (pri Neži Zaloker; glej tudi primer v Kos 2016: 183–184). Tudi praksa blejskega patrimonialnega sodišca kaže, da so bila preživitkarska razmerja precej dinamicna. Na to, zakaj je bila sodna praksa pri kršenju dolocil o preživitku tako raznolika, nam skopi zapisi ne dajo odgovora. Verjetno je bila povezana tako s socialnim statusom rodbine in social­nimi mrežami vpletenih kot s pripravljenostjo obeh strani na spremembo pogodbenih dolocil, z vedenjskimi, kogni­tivnimi in psihicnimi lastnostmi posameznika, tudi njegovo visoko starostjo in delovno nezmožnostjo ter s stopnjo mo­rebitnega fizicnega in drugega nasilja. Zato se zdi, da so v blejskem gospostvu moralne prekrške kaznovali s kaznimi v prid cerkva, medtem ko so fizicno nasilje kaznovali z za­pornimi in telesnimi kaznimi. Ceprav se je z umikom v pre­živitek spremenil položaj posameznika, vsaj tisti preživit­karji, ki so vlagali tožbe, niso molcali o nasilju in zlorabah. Tudi nenatancna dolocila preživitka v blejski sodni praksi niso oškodovala predajnikov, saj so jih lahko v primeru konfliktov zelo natancno dolocili tudi v civilnih pravdah. Zahteva po dodatnem, bolj natancnem dolocanju preživit­ka je bila vcasih tudi posledica pojemanja fizicnih moci predajnikov, ki so hoteli preživitek bolj dosledno uve­ljavljati. A zahteve predajnikov niso bile vedno uspešne, zlasti ne, ce je prevzemnik uspel dokazati, da zahteve pre­dajnika presegajo gospodarsko zmožnost imetja, ki jim je bilo izroceno. Prvotni interes zemljiškega gospoda je bil, da ohrani sposobnost placevanja dajatev in gospodarstvu ne povzroca trajnejših socialnih problemov ter problemov javnega reda in miru. Praksa reševanja konfliktov zaradi nespoštovanja preživitka potrjuje domnevo, da so uradniki v dolocenih primerih disciplinirali in s prisilnimi ukrepi ohranjali pomen in nujnost preživitka v gospostvu, pa tudi družbeno stabilnost skladno z vlogo zemljiškega gospo­stva v okviru deželno-sodne (policijske) pristojnosti (pre­precevanje javne nemoralnosti, vzdrževanje javnega reda in miru, skrbi za onemogle, preprecevanje nasilja), s cimer so varovali vec kot zgolj pogodbena dolocila. V sodni praksi blejskega patrimonialnega sodišca sicer ni najti primerov odstopa od preživitkarske pogodbe – prej nasprotno, uradniki zemljiškega gospoda so raje kaznovali prevzemnika ter od njega zahtevali primerno vedenje in izogibanje medsebojnim konfliktom. Tako sta leta 1761 Jožef Žvan in njegova žena od svojega sina Mateja Žvana na sodišcu zahtevala, naj ju preživlja v skladu s porocno pogodbo (AS 721, knjiga 43, 29. 5. 1761, str. 244).1818 60-letni Jožef Šušteršic je leta 1754 s 50-letno drugo ženo Marijo živel pri svoji poroceni hceri v Ribnem (B. n. a. 2016: 35). Sklep sodišca je bil kratek: tožeci mora iz kajže in zemlje, ki ju poseduje, poskrbeti za oskrbo obeh tožiteljev. Celo v pri­meru fizicnega nasilja so zahtevali, da vse v konflikt vple­tene strani »živijo v slogi«. Le redki primeri medgeneracijskih konfliktov so bili tako hudi, da generaciji nista mogli vec živeti v istem gospo­dinjstvu. Tako je na primer jeseni 1761 Jurij Gašperšic od svojega sina Jožefa in njegove žene Katarine zahteval, da mu placata 35 goldinarjev »deželne veljave«1919 Šlo je za menjalno razmerje med goldinarjem in beneško liro, ki je bilo na Kranjskem drugacno kot v sosednjih deželah. zaostalih prispevkov za najemnino in mu dasta eno njivo. V sodnem procesu so pritrdili, da preživitkar Jurij ne more živeti na kmetiji. Sin mu je ocitno dal njivo v užitek, a bi moral živeti pri njem, zato mu ni hotel placati 35 goldinarjev (AS 721, knjiga 43, 16. 9. 1761, str. 262–263). A sodišce je naložilo tudi placilo denarnega dela pogodbe. V še hujšem primeru iz istega leta je sodišce glede na ocitno poznane okolišcine sklenilo, da je skupno življenje starih in mladih nemogoce, saj naj bi pri vztrajanju v skupnem gospodinjstvu »prišlo do nevarnosti za življenje in dušo«.2020 V tožbo so bili vpleteni Jakob Šušteršic in žena Meta ter na kmetiji ostajajoca Neža in Andrej. Zato sta bila Andrej Šu­šteršic in njegova žena Neža dolžna, da tožniku poleg vsega drugega krijeta stroške »bivanja drugje« v višini osmih se­demnajstic (goldinar in 42 krajcarjev). Obenem sta mu bila dolžna zagotoviti šest mernikov semena, da ga bo sam posa­dil, za prejšnjo letino pa je bil tožnik dolžan obema izrociti pet mernikov ajde, dva mernika jecmena in en mernik rži. Dolocene njive, ki so bile podložne Radovljici, sta mu mo­rala dati v doživljenjsko obdelavo (AS 721, knjiga 43, 14. 12. 1761, str. 415–416; podobno tudi AS 721, knjiga 43, 25. 11. 1763, str. 530–531). Kajžar Jurij Petric je svojega zeta in njegovo ženo (svojo hcerko) tožil, ker mu nista zagotavljala hrane in obleke. Petric je razložil, da je zetu predal v upravljanje hišo in da mu ta mora po porocni pogodbi glede na »hišno premože­nje« zagotavljati oboje, poleg tega pa mu ne sme zaklepati kruha ter mu mora kot priboljšek zagotoviti še doloceno kolicino žita (AS 721, knjiga 43, 25. 2. 1762, str. 295). Konflikti, ki so jih povzrocali ali reševali ostareli ljudje, so bili lahko zelo ekstremni: tako je na primer ostarelega tasta Basteja Žnidarja obrekovanje snahe z vlacugo pri­peljalo v jeco (Kos 2016: 219). Spori zaradi neplaceva­nja priboljška, nesoglasij s snaho in njenega zanicevanja so 56-letnega preživitkarja Valentina Ceglarja iz Spodnje Šiške privedli do požiga kajže. V sojenju se je obenem iz­kazalo, da je bil tudi žrtev družinskega nasilja: družinski clani mu niso dovolili v hišo in so ga polivali z vodo. Tudi sosedje so bili Ceglarju zelo nenaklonjeni, njihov odnos pa je mogoce pojasniti z izjavami pric, da je popival, in s sodno oceno njegovega znacaja, da je slabega duševnega zdravja, nasilen in prepirljiv (Stariha 2016: 34; AS 307, 1843, št. primera 2362) in da je zaradi nasilja in nesoglasij v družini spore verjetno povzrocal tudi v okolici. Med analiziranimi kazenskimi primeri iz obdobja 1819–1829 se je ohranil tudi umor oceta, ki je 28-letnemu sinu Ivanu Rozmanu predal (prodal) kmetijo in z ženo odšel v preživitek, obenem pa ohranil lastništvo štirih vinogra­dov. Nedolžen spor zaradi žitne kleti, v katero je sin želel (tako kot vedno) postaviti še posode s kislim zeljem (kar bi vplivalo na kakovost žita), oce pa je temu nasprotoval in je želel, da se jih postavi v hlev, se je sprevrgel v do­mnevni uboj oceta. Sin, ki je bil že drugic porocen in je imel tri še živece otroke, je bil s kaznijo petih udarcev s palico kaznovan že zaradi nasilja nad materjo; hoteli pa so ga tudi prikazati kot nasilnika, saj je bil udeležen v dveh vecjih vaških incidentih javnega nasilja (AS 307, 1825, št. primera 383). Sosedje so potrdili tudi, da sta oce in sin že dolgo živela v sporu, sodna ocena njegovega znacaja pa je bila, da je bil sin nemoralen in »nekulturen«. Tožbe zaradi neprimerne oskrbe so vlagale tudi ženske. Sodni primeri ne odgovarjajo na vprašanje, ali so ženske vlagale tožbe, ker so bile tudi dejanske predajnice premo­ženja. Vsekakor je bilo na kmetijah mogoce, da je premo­ženje dedovala vdova, kot je bilo to v primeru Katarine Zupancic (prim. Kos 2015: 154–156). Vdove so zahtevo po preživitku oz. oskrbi lahko vezale na doto. Obe pravici sta bili pogosto dodatno urejeni s porocnimi pogodbami. Tako je na primer Urša Petric tožila svojega sina Gregorja, da ji placa en goldinar za najemnino, 12 mernikov žita (in sicer ajdo, rž in mešanico), šest funtov slanine in masti, tri cetrt mernika soli in pol mernika lanenega semena za oble­ko. Sin je s sklicevanjem na nezmožnost kmetije za »traj­no« (vsakoletno) placevanje preživnine predlagal izplacilo 130 goldinarjev dote, sodišce pa je predlogu ugodilo (AS 721, knjiga 41, 5. 10. 1754, str. 590). Zelo dolg in nasilen je bil tudi spor med vdovo Nežo Zalo­ker in Matevžem Pretnarjem, ki je dobil imetje po poroc­ni pogodbi in po vecletnem sodnem sporu po smrti žene, Nežine hcere. Porocna pogodba je vsebovala tudi zahtevo po preživitku Neže, ki je zeta obtoževala, da si je prilastil del žita in drugega premicnega premoženja, prišlo pa je tudi do fizicnega nasilja (AS 721, knjiga 43, 22. 10. 1763, str. 503–504; AS 721, knjiga 43, 29. 10. 1763, 513–518), v katerem sta bila nasilna oba. Sklep Analiza primerov ljubljanskega kazenskega sodišca in patrimonialnega sodišca Bled je pokazala, da je prehod v preživitek tudi z aktivno vlogo sodišca prevzemnikom do neke mere zagotavljal doloceno socialno varnost (z zagotavljanjem prebivališca, hrane, priboljškov) in ohra­njanje družbenega ugleda (z zagotavljanjem bivališca, v nekaterih primerih obleke, pogreba), pa tudi avtonomije. Obenem so spremenjene politicne okolišcine (povecana rekrutacija, uveljavitev obcega državljanskega zakonika) ljudi dodatno silile v preživitek. Ne glede na motive, pravne okolišcine in družbene prisi­le ali starost, v kateri je nekdo sklenil preživitek, je bila ena pomembnejših funkcij preživitkarskih pogodb ravno (dolocena) garancija posamezniku v primeru stiske zara­di pojemanja fizicnih moci in posledicne nesposobnosti samostojnega preživljanja. Vse pogodbe o preživitku ni­so zagotavljale preživetja, saj so jih sklepali tudi kajžarji, vdove in verjetno tudi drugi podsloji podeželskega prebi­valstva, vkljucno s hlapci in deklami.2121 Slednjih v analiziranem vzorcu sicer ni najti. Njihovo predano premoženje je bilo lahko tako majhno, da je zadovoljilo le del njihovih potreb, še najpogosteje streho nad glavo. Po­leg formalnih dogovorov (ki so praviloma zajemali prenos premoženja, na katerega so bile vezane urbarialne obve­znosti) pa so v praksi obstajali tudi neformalni dogovori o preživitku, s katerimi je bilo s predajo oz. garancijo dolo­cenega imetja dogovorjeno npr. gostaštvo. Prehod v preživitek je bil povezan z zmanjšanjem družbene­ga vpliva in moci posameznika, a tudi družbenega statusa, zato je bil odhod v preživitek pogosto prej kot individualna odlocitev posledica kulturnih, družbenih in politicnih prisil. Slednje so lahko povzrocale tudi konflikte. Obenem so rav­no pogodbe o preživitku omogocale delno ohranitev druž­benega ugleda, kakovosti življenja in tudi medgeneracijskih odnosov. Po drugi strani pa so nekateri predajniki ravno s predajo imetja v pozni starosti, z dolocili v pogodbah ali s pridržanjem dolocenega imetja ohranili del vpliva in druž­bene moci. V primeru, ko je bil bodoci dedic kmetije že po­rocen, so vdovci vcasih tudi pri visoki starosti zavlacevali s prehodom v preužitek v primeru drugih mladoletnih otrok. Vsekakor prehod v preživitek ni nujno pomenil tudi delovne in socialne neaktivnosti. Premoženje je predstavljalo zgolj varnost, da se je lahko v primeru nesrece, onemoglosti ali starosti preživitkar ali preostali del družinske skupnosti or­ganiziral tako, da preživi. Razumevanje starosti kot obdobja brezdelja je bilo na podeželju kompleksno in je bilo tako kot pri drugih (ne)privilegiranih družbenih skupinah povsem odvisno od delne ali popolne fizicne (in tudi psihicne ali ko­gnitivne) nemoci kot posledice starosti in s starostjo pove­zanih bolezni. Formalni in neformalni preživitki so pome­nili garancijo ravno za primer takšnih okolišcin v življenju in kot takšni niso dopušcali pozitivne podobe starosti kot casa brez dela, niti za preživitkarje. Status preživitkarja je sicer omogocal doloceno stopnjo avtonomije pri zagotavlja­nju sredstev za cas delne in popolne fizicne onemoglosti, a ravno primeri preživitkarjev iz gospostva Bled, ki so pri visoki starosti vlagali tožbe, kažejo, da je bilo kdaj potrebno zagotovljeno oskrbo ponovno terjati po sodni poti. Starost je bila zato pogosto prikazana kot obdobje zmanj­šanja družbene vloge in vpliva ali nezmožnosti dela, re­všcine in potrebe po pomoci. A predstavljeni primeri opo­zarjajo tudi, da preživitkarji tudi v zelo visoki starosti niso samo uveljavljali svojih »dogovorjenih« pravic in se zo­perstavljali nasilju, temvec so nekateri kljub umiku v pre­živitek tudi v starosti v vlogi staršev aktivno (tudi sodno) urejali usode preostalih otrok. Zahvala Prispevek je nastal v sklopu raziskovalnega projekta Kul­turno-zgodovinski vidiki staranja: izkušnje, reprezentaci­je, identitete (J6-2572), ki ga sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS (ARIS). Literatura in viri AS 721 – Arhiv republike Slovenije, Fond Gospostvo Bled, knji­ge št. 22, 23, 30, 38, 41, 43. AS 307 – Arhiv republike Slovenije, Fond Deželno sodišce v Ljubljani, kazenski oddelek, 1823, 1824, 1825, 1835, 1843. B. n. a.: Socializem v teoriji in praksi. Slovenski narod, 24. fe­bruarja 1909, 2. B. n. a.: Gorenjske družine v 18. stoletju. Celje, Ljubljana: Dru­štvo Mohorjeva družba: Celjska Mohorjeva družba, Inštitut Ka­rantanija in Slovenska matica, 2016. BRUNNER, Otto: Das »ganze Haus« und die alteuropeische »Ökonomik«. V: Otto Brunner (ur.), Neue Wege der Verfassun­gs- und Sozialgeschichte. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 1968, 103–112. CEC, Dragica: Podobe starosti v zacetku 19. stoletja. V: Mojca Šorn (ur.), Starost – izzivi historicnega raziskovanja. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2017, 11–33. DOLENC, Metod: Pravna zgodovina za slovensko ozemlje. Lju­bljana: Akademska založba, 1935. EHMER, Josef: The »Life Stairs«: Aging, Generational Rela­tions, and Small Commodity Production in Central Europe. V: Tamara Hareven (ur.), Aging and Generational Relations over the Life Course. Berlin: Walter de Gruyter, 1996, 53–74. EHMER, Josef: Alter und Generationenbeziehungen im Span­nungsfeld von öffentlichem und privatem Leben. V: Josef Ehmer in Peter Gutschner (ur.), Das Alter im Spiel der Generationen. Historische und Sozialwissenschaftliche Beiträge. Dunaj, Köln in Weimar: Böhlau, 2000, 15–50. EHMER, Josef: Das Alter in Geschichte und Geschichtswissen­schaft. V: Ursula M. Staudinger in Heinz Häfner (ur.), Was ist Alter(n)? Neue Antworten auf eine scheinbar einfache Frage (=Schriften der Mathematisch-naturwissenschaftlichen Klas­se der Heidelberger Akademie der Wissenschaften 18). Berlin: Springer-Verlag, 2008, 149–172. EHMER, Josep: Altersbilder im Spannungsfeld von Arbeit und Ruhestand. Historische und aktuelle Perspektiven. V: Josef Ehmer in Otfried Höffe (ur.), Bilder des Alters im Wandel. Histo­rische, interkulturelle, theoretische und aktuelle Perspektiven. Stuttgart: Wissenschaftliche Verlagsgesellschaft, 2009, 209–234. GRULICH Josef: Das ländliche Ausgedinge in der Frühen Ne­uzeit. Ein Beitrag zur Problematik der Wahrnehmung sozialer Kategorien im 17. und 18. Jahrhundert. Opera Historica 9/1, 2001, 343–369. HELD, Thomas: Rural retirement arrangements in seventeenth­-to nineteenth-century Austria: A cross-community analysis. Jo­urnal of Family History 7/3, 1982, 227–254. KACICNIK GABRIC, Alenka: Preživitkarske pogodbe kot ga­rancija za starost. V: Mojca Šorn (ur.), Starost – izzivi historicne­ga raziskovanja. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2017, 63–76. KOS, Dušan. Zgodovina morale 1: Ljubezen in zakonska zveza na Slovenskem med srednjim vekom in mešcansko dobo. Ljublja­na: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2015. KOS, Dušan: Zgodovina morale 2: Ljubezenske strasti, prevare, nasilje in njihovo kaznovanje na Slovenskem med srednjim vekom in mešcansko dobo. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016. KREK, Janez Evangelist: Nekaj naših ran. Domoljub, 1. 4. 1909. KROŠL, Anton: Zemljiška odveza na bivšem Kranjskem (orga­nizacija in delo zemljiškoodveznih organov 1849–1853). Doktor­ska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, 1941. MAKAROVIC, Marija: Sele in Selani. Narodopisna podoba ljudi in krajev pod Košuto. Celovec: Mohorjeva založba, 1994. MAKAROVIC, Marija: Življenje vogrških družin. V: Marija Makarovic (ur.), Osem stoletij Vogrc. Celovec, Ljubljana in Du­naj: Mohorjeva založba, 1995, 215–288. MAKAROVIC, Marija: Crmošnjiško-Poljanska dolina in njeni ljudje: Kocevarji staroselci in Slovenci iz preteklosti v sedanjost. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. MIKLAVCIC, Francišek: Žalostne razmere kmeckega stanu. Domoljub, 22. april 1909, 298. OTTERER, Michael: Handlungsräume im bäuerlichen Ausge­dinge. Übergabsverträge der Herrschaft Aspang. 1780–1829. V: Margareth Lanzinger (ur.), Vererben und Erben Adelige, städti­sch-bürgerliche und bäuerliche Kontext. St. Pölten: Verlag NÖ Institut für Landeskunde, 2021, 141–172. ÖStA – Österreichische Staatsarchiv, Haus-, Hof- und Staatsar­chiv, Österreichische Akten, šk. 23, str. 156–216. PANCUR, Andrej: Družinske in bivanjske razmere starejših na Dolenjskem 1869: Analiza popisov prebivalstva. V: Mojca Šorn (ur.), Starost – izzivi historicnega raziskovanja. Ljubljana: Inšti­tut za novejšo zgodovino, 2017, 163–192. POLEC, Janko: Prevedba zakupnih kmetij v kupne na Kranj­skem ob koncu 18. stoletja (prispevek k agrarno-pravni in social­ni zgodovini Slovencev). Zbornik znanstvenih razprav 13, 1937, 135–214. POLEC, Janko: Križnikovi odgovori na vprašanja v Bogišice­vem »Naputku«. Ljubljana: [s. n.], 1945. RAMŠAK, Mojca: Beraci in odnos do njih na avstrijskem Koro­škem v prvi polovici 20. stoletja. Etnolog 12, 2002, 81–89. RAMŠAK, Mojca: Starost in staranje v pohorski pravljicni pro­zi. V: Mojca Šorn (ur.), Starost – izzivi historicnega raziskova­nja. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2017, 35–44. REMEC Meta: Zacetki pokojninskega zavarovanja kmetov: od preživitka do zakona o pokojninskem in invalidskem zavarova­nju. V: Mojca Šorn (ur.), Starost – izzivi historicnega razisko­vanja. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2017, 77–104. SCHMIDT, Karl: Gutsübergabe und Ausgedinge. Eine Agrar­politische Untersuchung mit besonderer Berücksichtigung der Alpen und Sudetenländer. Dunaj in Leipzig: Deuticke, 1920. SIEDER, Reinhard: Socialna zgodovina družine. Ljubljana: Stu­dia humanitatis in Založba ZRC, 1998. SIMIC, Vladimir: Pravnozgodovinsko gradivo v delu Gašperja Križnika. V: Marija Stanonik (ur.), Gašper Križnik (1848–1904) in njegov cas. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008, 66–70. SIMIC, Vladimir in Gorazd Makarovic: Preživitek. V: Angelos Baš (ur.), Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004, 472. STARIHA, Gorazd: Bledi kot zid lazijo pogorelci po vasi brez doma, brez obleke, brez živeža! O mašcevalnih požigih v pred­marcni dobi. Zgodovina za vse 23/2, 2016, 27–39. STARIHA, Gorazd: Vojaški beguni v prvi polovici 19. stoletja in kaznovanje njihovih pomagacev: Primer kazenskih spisov Deželnega sodišca v Ljubljani v letih 1825-1849. Acta Histriae 25/3, 2017, 701–718. STURM, Henrik: Iz sodne prakse: Civilno pravo. Slovenski pravnik 19/11–12, 1903, 360–369. THANE, Path: Social Histories of Old Age and Aging. Journal of Social History 37/1, 2003, 93–111. TROYANSKY, David: Aging in World History. New York in London: Routledge, 2015. VILFAN, Sergij: Agrarna premoženjska razmerja. V: Pavle Bla­znik, Bogo Grafenauer in Sergij Vilfan (ur.), Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, II. Družbena razmerja in gibanja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za zgodovino in Državna založba Slovenije, 1980, 403–479. VOŠNJAK, Josip: Dolgost cloveškega življenja. Ljubljanski zvon 9/1, 1889, 28–34. ZEITLHOFER, Hermann: Besitzwechsel und sozialer Wandel. Lebensläufe und sozioökonomische Entwicklungen im südlichen Böhmerwald, 1640–1840. Dunaj, Köln in Weimar: Böhlau, 2014. ŽIDOV, Nena: Casopisi o beracih na Slovenskem v drugi polovici 19. in v zacetku 20. stoletja. Etnolog 22/1, 2012, 45–64. The Functions of Subsistence and the Lived Social Reality of Alimony and Subsistence Arrangements The state of research on the history of family forms and demographic history in the 19th century for the rural areas of con­temporary Slovenia is not at a level to show the possible prevalence of property transmission with alimony and subsistence arrangements (inter vivos), but from certain case studies (historical and ethnographic), it seems that such praxis was not par­ticularly widespread. Before 1848, the high transmission rents at the time of the transfer of farms/cadastral units may have had a significant impact on the practice of transferring property inter vivos, nor can a particular “diffusion of alimony and subsis­tence arrangements” be observed in the second half of the 19th century. At the end of the 19th century, transfer of property with alimony and subsistence arrangements became a political, economic, and legal problem in the Austrian (Austro-Hungarian) monarchy. The discourses that emerged during this period also influenced the study of property transmission with alimony and subsistence arrangements for many decades. Starting from some research on property transmission with alimony and subsis­tence arrangements in the Habsburg Monarchy, this paper will answer the questions of the perception of property transmission with alimony and subsistence arrangements and the life in “retirement” on the basis of an analysis of certain criminal court records from the beginning of the 19th century, and on the basis of civil litigation of the patrimonial court, especially from the middle of the 18th century. Since most analyses of subsistence interpretations are based on subsistence contracts rather than on sources that reveal the life of the contracting parties, such an analysis can give a much more complex picture of life in old age and the circumstances that led to going into “retirement”, by revealing both the informal practices of such arrangements, the strategies of the “retired” property owners, and the much more dynamic social and gender structure of the “retired” property owners (not just the head of the household); and by providing some answers to questions about the landlords’ attitudes to so­cial issues related to the elderly. * Dragica Cec, dr. znanosti, višja znanstvena sodelavka, Znanstveno-raziskovalno središce Koper; dragica.cec@zrs-kp.si. Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Cec Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Cec Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Cec Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Cec Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Cec Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Cec Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Cec Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Cec Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Cec Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Cec Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Cec Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Cec Izkušnje starosti v 19. stoletju Dragica Cec Ivana Kobilca: Starec. Slika na platnu, ok. 1885. Zasebna last. Wikimedia Commons. Razglabljanja Sara Cosic* »NISEM SE SMEL UBITI, A TAKO SMO SI ŽELELI SMRTI« Spomini preživelega na vojne zlocine in vsakdanjik v taborišcih Keraterm in Trnopolje (Bosna in Hercegovina) Izvirni znanstveni clanek | 1.01 Datum prejema: 15. 8. 2023 Izvlecek: Kmalu po srbskem prevzemu oblasti v bosansko­-hercegovskem mestu Prijedor so se policijske in vojne enote lotile etnicnega cišcenja. V duhu nacionalisticne politike, ki je vodila vojno v Bosni in Hercegovini (1992–1995), je srbska oblast v okolici mesta ustanovila tri koncentracijska taborišca, kjer so bili pridržani in izpostavljeni sistematicnemu nasilju zla­sti pripadniki bošnjaške in hrvaške skupnosti. Clanek se osre­dinja na življenje za stenami taborišc, ki je predstavljeno skozi dosegljivo gradivo in predvsem skozi spomine preživelega. Kljucne besede: Bosna in Hercegovina, Prijedor, nasilje, ta­borišca, etnicno cišcenje Abstract: Shortly after the Serbian takeover of Prijedor in Bosnia and Herzegovina, police and military units engaged in ethnic cleansing of the area. In the spirit of the nationalist policy driving the war in Bosnia and Herzegovina (1992–1995), the Serbian authorities established three concentra­tion camps in the vicinity of the city, where members of the Bosniak and Croat communities in particular were detained and subjected to systematic violence. The article focuses on life behind the walls of the camps, which is presented through available materials and especially through the mem­ories of survivors. Keywords: Bosnia and Herzegovina, Prijedor, violence, camps, ethnic cleansing Preucevanje vsakdanjika v koncentracijskih taborišcih S preucevanjem koncentracijskih taborišc, ki so v 90. le­tih 20. stoletja delovala na ozemlju Bosne in Hercegovine (BiH), se je ukvarjalo le malo raziskovalcev. Ceprav je Prijedor, poleg Srebrenice in Sarajeva, postal simbol naj­hujših zlocinov vojne v BiH, je v veliki meri ostal izven polja raziskovanja etnologov in antropologov. Izjemi sta avstralski antropolog Hariz Halilovich in angleška antro­pologinja Sebina Sivac-Bryant. Prvi se je rodil v BiH in na lastni koži cutil krvolocnost vojne v 90. letih. Izdal je vec monografij in clankov o genocidu, izgubi, spominjanju, diaspori, clovekovih pravicah ter zgodbah preživelih žr­tev vojne in etnicnega cišcenja v Bosni. Veliko pozornosti je namenil tudi raziskovanju kompleksnega odnosa med krajem, spominom in spravo v povojnem obdobju (glej npr. Halilovich 2017). K boljšemu razumevanju povojne­ga Kozarca, naselja blizu Prijedora, je prispevala angleška antropologinja Sebina Sivac-Bryant. V svojem delu Re­-making Kozarac (2016) obravnava problematiko sprave in sožitja ter obnovo družbenega življenja v povojnem casu. Piše o vnovicni izgradnji skupnosti in spominjanju umrlih žrtev vojne. Vecina raziskovalcev, ki raziskuje do­gajanje v casu vojne na obmocju obcine Prijedor, piše iz zgodovinske perspektive in danes živi v diaspori (glej npr. Medic 2013; Begic 2015; med njimi je tudi nekaj diplo­mantov slovenskih univerz – glej npr. Cosic 2022). Na drugi strani pa je bilo o koncentracijskih taborišcih med drugo svetovno vojno veliko raziskanega in napisanega. Z antropološkega vidika je o vsakdanjem življenju v tabori­šcih, delujocih med drugo svetovno vojno, pisal etnolog Božidar Jezernik. V monografijah Boj za obstanek (Jezernik 1983) in Italijanska koncentracijska taborišca za Slovence med 2. svetovno vojno (Jezernik 1997) je na podlagi arhi­vskih virov oz. predvsem porocil nekdanjih internirancev obravnaval življenje Slovencev v italijanskih koncentracij­skih taborišcih in ponudil vpogled v tamkajšnje ekstremne razmere, ki so prežemale vsakdan taborišcnikov. Zgodovi­narka Monika Kokalj Kocevar se je v svoji doktorski diser­taciji ukvarjala z usodo gorenjskih mobilizirancev v nemški vojski v obdobju 1943–1945, pri cemer je obravnavala tu­di tiste, ki so bili ujeti na fronti in so pristali v zavezniških vojno-ujetniških taborišcih (Kokalj Kocevar 2017a). Leta 2017 je ob razstavi Slovenci v nemških koncentracijskih taborišcih: predmeti v zbirkah Muzeja novejše zgodovine Slovenije, pripravljeni v ljubljanskem Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije, izdala katalog z istim naslo­vom in tako obravnavala izbrano tematiko tudi z muzeolo­škega vidika (Kokalj Kocevar 2017b). Vec zgodb taborišc­nikov je objavila v zborniku Pot domov, ki sta ga uredila z Markom Štepcem (Kokalj Kocevar in Štepec 2015). O taborišcih, delujocih med drugo svetovno vojno, so pisali tudi zgodovinarka Urška Lampe (glej npr. Lampe 2023), ki se je osredotocila na taborišca za Italijane v Jugoslaviji, ter zgodovinarji Oto Luthar, Urška Strle in Marta Verginella, ki so v monografiji Užaljeno mašcevanje (2023) predstavili pricevanja preživelih slovenskih taborišcnikov v italijanskih fašisticnih taborišcih. Omenjena dela obravnavajo spomine na prihod interni­rancev v taborišca, tamkajšnje vsakdanje življenje, ki so ga zaznamovali nasilje, lakota in nehigienske razmere, pa tudi razmišljanja taborišcnikov o smrti, upanju in med­sebojnih odnosih, ki so se vzpostavljali v teh ekstremnih razmerah. Tem temam se v besedilu na podlagi izkušnje posameznika, ki je preživel internacijo v taborišcih Kera­term in Trnopolje v BiH, posvecam tudi sama.11 Pricujoci clanek je nastal na podlagi raziskovanja za namen diplom­skega dela z naslovom Vojni zlocini v taborišcih Keraterm in Trno­polje: Spomini preživelega, ki ga je avtorica clanka zagovarjala na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani leta 2022. Zgodba, ki jo osvetljujem, je pomembna, saj je bilo vsakdanje življe­nje v obeh taborišcih doslej le redko obravnavano (Medic 2013; Begic 2015; Halilovich 2017). O krvavi preteklosti sem se pogovarjala z Ismetom Siv­cem, ki je bil v casu internacije star 21 let. 14. junija 1992 so ga iz domace vasi Sivci odpeljali v taborišce Keraterm, kjer je ostal 53 dni. 5. avgusta so ga premestili v taborišce Trnopolje, kjer so bile po njegovih besedah razmere neko­liko znosnejše. Ismet, ki ga poznam že od otroštva, s svojo družino danes živi v Švici. Že v mojih najstniških letih je mladim pripovedoval o dogajanju v taborišcih in v mestu Kozarac, a je travmaticne izkušnje velikokrat izpustil. Z njim smo kot otroci obiskovali pokopališce (bos. mezarje), kjer so vsako leto potekale komemoracije in pogrebi žrtev vojne, saj mnoge še vedno išcejo.22 Družinsko žalovanje se navadno ne zakljuci s pogrebom, saj se tudi že zakopana nepopolna telesa pokojnih z leti dopolnjujejo z vec odkritimi posmrtnimi ostanki, kar podaljšuje družinske custvene pretrese. V neformalnem konte­kstu je Ismet lažje govoril o vojnem dogajanju. Nekatere informacije sem tako zbrala v neformalnih pogovorih, ve­cina gradiva, ki je predstavljeno v tem prispevku, pa izhaja iz najinega triurnega video pogovora. Nacrtovala sem, da bom opravila še vec krajših, nestrukturiranih pogovorov s sogovornikom, vendar sva na njegovo željo in zaradi etic­nih zadržkov, ob katere sem trcila ob raziskovanju travma­ticnih spominov, prenehala z raziskavo. Ismet je priznal, da se mu s pripovedovanjem in razmišljanjem o vojni vra­cajo negativni spomini, s katerimi se težko sooca. Ceprav je lahko pripovedovanje o travmaticnih dogodkih za nekatere posameznike izjemno travmaticno, še vedno prevladuje prepricanje, da se morajo travmaticne izkušnje predelati s pripovedovanjem, da bi lahko posamezniki in celotna družba napredovali. A v nekaterih primerih govor o težki preteklosti ne celi ran, zato se mnogo preživelih z bolecino spopada s tišino namesto z govorjenjem. Tišino žr­tev taborišc si lahko razlagamo kot posledico travme, ki so jo doživeli, in potiskanje te travmaticne izkušnje v ozadje, zaradi katere se vzpostavi odnos med žrtvijo in rabljem, v katerem se oba zavijeta v molk – žrtev zaradi ponižanja in odvzema clovekovega dostojanstva in strahu, rabelj pa za­radi obcutka krivde in sramu (Greene po Hrobat Virloget in Logar 2020: 267; glej tudi Markovic 2020; Pabst 2023). To si lahko predstavljamo kot pokop ali potlacitev govora po travmaticnem dogodku, ki je prelomil linearni tok izkušenj vsakega posameznika (Caruth po Kidron 2009: 7). Vecina znanstvenikov molk o preteklosti v povojni BiH obravnava kot politicno orodje, kar v nekaterih primerih tudi drži. Tišino dojemajo predvsem kot pripomocek za stabiliziranje meja med razlicnimi narodi ter krepitev na­cionalne pripadnosti (Markovic 2020; Bartulovic 2022; Hrobat Virloget 2022), s cimer jo je v nekaterih primerih mogoce razumeti kot osebno in institucionalno zanikanje vojnih zlocinov (glej Bartulovic 2022). Po drugi strani pa so nekateri avtorji mnenja, da molka o preteklih negativ­nih doživetij ne smemo vedno razumeti kot zatiralskega ali kot orodja za izvajanje nadzora nad žrtvami, temvec lahko na tišino gledamo tudi kot na mehanizem, s katerim žrtve ustvarjajo obcutek možnosti za svetlejšo prihodnost (Eastmond in Mannergren Selimovic 2012: 502–503; glej tudi Bartulovic 2022). Pri analizi pogovora sem bila pozorna na varljivost spo­minov in mehanizme njihove rekonstrukcije. Poleg tega, da oseba s spominjanjem in pripovedovanjem interpreti­ra preteklost, svoji naraciji dodaja tudi custveno vrednost (Širok 2009: 12, 35), saj podoživlja nekaj, cesar ne želi vec podoživeti – trpljenje, ponižanje in bolecino (glej tudi Kidron 2009). Tako je tudi Ismet v svojem pripovedovanju o dogajanju v taborišcih Keraterm in Trnopolje poskušal dati smisel preteklosti oz. podati svojo osebno, subjektivno interpretacijo in doživljanje težkih dni v taborišcih.33 Spomin na osebna doživljanja, ki so travmaticna, pogosto izkrivlja realnost, saj clovek ob trpljenju težko ohranja objektivno distanco (Jezernik 1983: 14). Zaradi casovne razlike se povecuje tudi spo­minska luknja. Tako je sogovornik med pripovedovanjem velikokrat priznal, da je dolocene stvari pozabil tudi zaradi ponovnega vzbujan­ja negativnih custev. Zatiranje ali brisanje spomina oz. pozabljanje omogoca urejanje in klasificiranje spominov ter njihovo preobliko­vanje (Fakin Bajec 2011: 90) Isme­tovo naracijo sem zato dopolnila z drugim relevantnim gradivom, tako znanstveno literaturo kot analizo druge­ga, zlasti medijskega gradiva o življenju in nasilju v obeh vojnih taborišcih. Sogovornikovi spomini in pricevanja so tako pomemben del celote razlicnih spominov na trpljenje posameznikov v taborišcih v casu vojne v BiH. Ob pripravi prispevka sem se soocila tudi s težavo, kako ob pisanju in opisovanju zgodbe o preživelih in žrtvah vojne ostati custveno stabilna, saj je Ismet bratranec mo­je babice. Tako sem pisala tudi o trpljenju in smrti svojih sorodnikov. Ismetovo pripovedovanje me je mocno pretre­slo, ker sem prvic v življenju v celoti izvedela, s cim so se morali soocati clani moje družine.44 Preživeli taborišcniki, ki so doživeli travmaticne izkušnje, v druži­nah o tem obicajno ne govorijo (Juric Pahor po Hrobat Virloget in Logar 2020: 264). Kljub temu, da se je po prvem daljšem pogovoru odlocil za molk, sem prepricana, da mi je ponudil neprecenljiv vpogled v taborišcno dogaja­nje, za kar sem mu izjemno hvaležna. Z njegovo pomocjo sem dobila moc, da lahko pripomorem k ozavešcanju o dogajanju na vojnih tleh BiH. V clanku najprej opišem zgodovinski okvir in kljucne do­godke, ki so pripeljali do vzpostavljanja srbske nadvlade v obcini Prijedor in do ustanavljanja koncentracijskih ta­borišc, glavnina clanka pa sloni na spominih preživelega sorodnika, s pomocjo katerih sem orisala nehumane raz­mere v taborišcu, pri cemer sem njegovo pripovedovanje podprla ali ovrgla oz. ustrezno dopolnila z literaturo. Vzpostavitev srbske nadvlade na obmocju obcine Prijedor Napetosti v obcini Prijedor so se zacele stopnjevati leta 1990 po prvih demokraticnih volitvah v BiH. Takrat je v obcinski skupšcini vecino dobila Stranka demokraticne ak­cije (SDA), ki je sklenila koalicijo s Srbsko demokratsko stranko (SDS) in Hrvaško demokraticno skupnostjo (HDZ) (Medic 2016b: 298–301). Rezultati volitev so odražali na­rodno sestavo prebivalstva,55 Danes govorimo o treh konstitutivnih narodih v BiH, mnogi pa še vedno govorijo o etnicnih skupinah, kar je rezultat balkanisticne­ga razumevanja narodov na obmocju širšega Balkana (Barth 1969: 305). saj je vsak narod (Bošnjaki,66 Razlikovanje med »muslimani« in »Muslimani« (z veliko zacetnico) se pojavi v 70. letih prejšnjega stoletja, kjer zapis z veliko zacetnico pomeni nacionalno pripadnost, zapis z malo pa versko. Po vojni v 90. letih 20. stoletja je bilo nacionalno ime Musliman zamenjano z izrazom Bošnjak (Bougarel 2009: 117). Hrvati, Srbi) vecinsko volil svojo nacionalno stranko. Leta 1981 je srbsko prebivalstvo v obcini Prijedor predstavljalo vecino, popis prebivalstva iz leta 1991 pa je pokazal, da se je vecina prebivalcev obcine opredelila za Muslimane (Hu­kanovic 2015b: 22–23). SDS je s pomocjo srbske vojske pod vodstvom Slobodana Miloševica, ki se je formirala iz Jugoslovanske ljudske armade, pricela vzpostavljati vzpore­dne vladajoce strukture po celotni BiH (Medic 2016b: 298). Zaradi ambicije po izvedbi velikosrbskega koncepta so se srbske sile institucionalizirale v vec politicnih tvorbah. V Banja Luki so 9. januarja 1992 razglasili Srbsko republiko BiH, ki pa je bila prepoznana kot nezakonita in nelegalna, saj je bila v nasprotju z ustavo tedanje Socialisticne federa­tivne republike Jugoslavije (glej United Nations 2003: 7). Vodilno silo srbske agresije je predstavljala 343. motori­zirana brigada JLA, ki je delovala skupaj s 5. kozarsko brigado, srbskimi enotami Teritorialne obrambe (TO) in policijskimi strukturami (Begic 2015: 147–148). Formi­rane so bile tudi prostovoljne enote, ki jih je v veliki meri oborožila JLA s podporo SDS (Becirevic 2009: 129). Sr­be, ki niso hoteli sodelovati pri preganjanju Bošnjakov, so pobili oz. kaznovali za izdajo, na obmocjih okoli Prijedora pa so Srbe, obtožene pomoci svojim nesrbskim sosedom, zaprli v koncentracijska taborišca (Sells 2002: 101). V noci z 29. na 30. april 1992 je srbska stranka SDS s pomo­cjo paravojaških skupin izvedla državni udar (Sivac-Bryant 2011: 30). Srbska oblast je bila institucionalizirana v Svet za narodno obrambo (bos. Savjet za narodnu obranu), 15. maja 1992 pa se je ta ista struktura preimenovala v Krizni štab obcine Prijedor, ki je kasneje upravljal s koncentracijskimi taborišci (glej United Nations 2003: 102). Prizadevali so si za vzpostavitev popolnega nadzora nad obmocjem, razoro­žitev bošnjaškega in hrvaškega prebivalstva ter odpušcanje Bošnjakov in Hrvatov. Na vodilna politicna mesta so priceli postavljati clane SDS – med drugim so zamenjali župane obcine Prijedor (Begic 2015: 146). Vzpostavili so splošno prepoved vstopa muslimanskega prebivalstva v obcinsko zgradbo. Ob prevzemu oblasti so spremenili tudi strukturo policijskih sil, saj so poveljnike muslimanske veroizpove­di zamenjali srbski poveljniki, medtem ko so od policistov nižjega ranga zahtevali, da podpišejo izjave o zvestobi in nosijo srbske oznake na uniformi (Hukanovic 2015b: 26). Da bi ideja o združevanju BiH s Srbijo uspela, je bilo treba prevzeti nadzor nad medijskim prostorom. Srbska propa­ganda je vzpostavila cenzuro medijev, tako da sta tednik Kozarski vjesnik in Radio Prijedor odkrito predstavljala glas stranke SDS. To je bilo mogoce zaznati tudi ob pre­vzemu oblasti leta 1992, saj so lahko vest o tem prebivalci prebrali v Kozarskem vjesniku, v katerem je Krizni štab obcine Prijedor sporocil svojo odlocitev o prevzemu obla­sti in s tem razglasil svojo veliko odgovornost za mirno in varno življenje obcanov. V prispevku so poudarili, da bodo zašcitili njihovo premoženje in da na tem obmocju nikoli vec ne sme biti nobene vojne ali pokola. Isto raz­glasitev je na Radiu Prijedor prebrala radijska voditeljica ob spremljavi skladbe Marš na Drino, ki je nastala kot sla­vljenje srbskih vojaških zmag (glej ICTY 2010). Srbska JNA je pripravljala nacrte za napad na vecinsko muslimanske predele obcine Prijedor, med drugimi tu­di na Kozarac,77 Kozarac je naselje v Bosni in Hercegovini, okoli 40 kilometrov seve­rozahodno od Banja Luke in 9 kilometrov vzhodno od Prijedora. zato so Bošnjaki iz Kozarca odgovorili z vzpostavitvijo svojih nadzornih tock v mestu in drugih okoliških naseljih. V vecini muslimanskih vasi so bile organizirane patrulje, ki so domacine opozarjale na mo­žnost napada in organizacijo pobega v bližnje gozdove (Hukanovic 2015b: 27). Da bi se izognili konfliktom in rešili odnos z novo oblastjo v Prijedoru, so konec aprila in v prvi polovici maja 1992 organizirali vec sestankov, na katerih so sodelovali posamezni Bošnjaki iz Policijske postaje Kozarac in iz Teritorialne obrambe (TO BiH) Ko­zarac, predstavniki politicnih strank, intelektualci in drugi castni prebivalci Kozarca. Ponujenih je bilo vec predlogov za razreševanje konfliktov, a so bili vsi neuspešni (Medic 2016b: 304–305). Vodstvo Srbske republike BiH je 20. maja 1992 izdalo ukaz o splošni mobilizaciji. V prihajajocih dneh je oblast blokirala telefonske povezave (Begic 2015: 159). Polici­ja, zvesta tedanji SDS, je postavila vec nadzornih tock ter vzpostavila blokado nad mestom Kozarac, kar pomeni, da je bil vstop v mesto in izstop iz njega za prebivalce skoraj nemogoc (Hukanovic 2015b: 27). K mobilizaciji so spod­bujali tudi s politizacijo88 Politizacija spominov je oznaka, ki se pogosto uporablja pri gradn­ji spomenikov (za žrtve vojne), v javnih govorih, ritualih ipd., ki jih izvajajo politicne, verske in druge vodilne osebnosti (Sorabji 2006: 2). kolektivnih spominov na pokol in genocid nad Srbi s strani hrvaških ustašev (npr. Jase­novac). Ta propaganda je bila uspešna, saj se je vse vec Srbov odzivalo na poziv, naj se oborožijo in tako prepre­cijo dogajanje iz druge svetovne vojne. Podobno opravici­lo oz. spodbudo za mobilizacijo so Srbi našli v spominih na bitko na Kozari v 2. svetovni vojni (Hukanovic 2015b: 25–28). Politizacija travmaticnih spominov je bila kljucna vojna strategija (Jansen 2007).99 Ceprav so spomini ljudi na travmaticne dogodke, ki so jih doživeli v BiH med drugo svetovno vojno, vplivali na netenje konfliktov v 90. letih, pa so imeli mnogi posamezniki tudi lastne interpretacije in se niso zlahka uklonili politicnim manipulacijam s kolektivnim spominom (Sorabji 2006: 1; Petrovic 2022). Spomini na dogajanje med drugo svetovno vojno in vojno v 90. letih prejšnjega stoletja še naprej vplivajo na družbeno dinamiko. Napad na Kozarac je nacrtoval, usklajeval in 24. maja 1992 tudi izvedel 1. krajinski korpus vojske Srbske repu­blike BiH v sodelovanju s 343. motorizirano brigado JLA, policijskimi strukturami Postaje javne varnosti Prijedor, 5. kozarsko brigado in pripadniki Centra varnostne službe Banja Luka (Medic 2016b: 310). Ob približevanju mestu so srbske enote zacele bližnje hribe obstreljevati z granata­mi (Begic 2015: 150). Ljudi, predvsem moške, so postro­jili in pobili. Kmalu so bile vse okoliške vasi požgane, kar je povzrocilo paniko med okoliškim prebivalstvom, ki ni imelo možnosti za boj (Hukanovic 2015a: 11). Srbska vojska je bila pripravljena na udar že pred napadom na Kozarac, saj so imeli v okoliških srbskih vaseh v pripravljenosti okoli 6.700 vojakov, kar je pomenilo izrazito premoc nad muslimanskimi vojnimi formacijami z okoli 1.500–2.000 lažje oboroženimi prostovoljci1010 Pred napadom je srbska stran Bošnjakom iz Kozarca izdala ultimat, naj predajo 7.000 kosov strelnega orožja, ki pa ga ti niso mogli izpol­niti, saj orožja niso posedovali (Medic 2016b: 306). (Be­gic 2015: 149). Obcutno šibkejše nesrbske sile, ki so si prizadevale za osvoboditev mesta, so bile formirane v TO BiH in v posameznih policijskih enotah v Kozarcu. Zaradi maloštevilnosti in šibke oborožitve je po dveh dneh bojev njihov poveljnik obrambe razglasil predajo srbskim silam, da bi se izognil še vecji škodi za civilno prebivalstvo (Me­dic 2016b: 308). Tako je napad na Kozarac trajal do 26. maja, ko je vecinsko bošnjaško in hrvaško prebivalstvo padlo v roke nemilosti Srbov. Ob napadu na mesto so šte­vilni civilisti poskušali pobegniti v središce Kozarca ali v gozdove Kozare, a so jih kasneje srbske vojne in policijske sile ujele ter jim sodile (Begic 2015: 152). Skupina pripa­dnikov TO BiH se je 30. maja še zadnjic resneje podala v ofenzivo za obrambo mesta. Srbska stran se je še enkrat izkazala za mocnejšo in posledicno je bila vecina pripa­dnikov TO BiH Kozarac ubitih, ranjenih ali ujetih. Srbski vojaki so se lotili »cistke« nesrbskega prebivalstva. Bo­šnjaki in Hrvati na obmocju Kozarca so bili tako vsak dan preganjani in nezakonito pridržani, mnogi so bili umorje­ni, muceni, oropani, številne pa so odpeljali v eno izmed koncentracijskih taborišc (Medic 2016b: 308). Po prevzemu oblasti je bila 24. maja zvecer uvedena po­licijska ura, s katero je bilo nesrbskemu prebivalstvu pre­povedano gibanje po mestu, hkrati pa je bil 31. maja izdan ukaz, naj hiše, v katerih živijo Bošnjaki in Hrvati, oznacijo z belimi rjuhami (Hukanovic 2015b: 37). Ukaz je dodatno narekoval, da si mora nesrbsko prebivalstvo ob morebi­tnem izhodu v mesto na roko privezati bel trak; to bi lahko razumeli kot etnicno oznacevanje prebivalstva. Ob napadu je bilo v nekaj dneh ubitih vec kot 800 civi­listov (Medic 2013: 38), a je število ubitih prebivalcev v porocilih 1. krajinskega korpusa napacno. To potrjuje tudi pricanje polkovnika Selaka, ki je dejal, da je bila vodstvu srbskih enot predana informacija o okoli 800 ubitih in 1.200 zajetih ljudeh, eden izmed generalov pa je na to no­vico odgovoril, da najverjetneje želijo povedati, da je bi­lo ubitih 80 ljudi, ter narocil, naj tako porocajo glavnemu štabu (Begic 2015: 151). Da bi zakrili pravo število žrtev, so Srbi 26. maja zaceli s prekrivanjem posmrtnih ostankov (Begic, Ramic in Ališic 2016: 201). Eno osrednjih mest za prikrivanje trupel je bilo obmocje rudnika Tomašica, danes znano kot množicna grobnica Tomašica, kjer so odvržena trupla ubitih v obdobju med majem in avgustom 1992, pri cemer jih je bilo do leta 2015 identificiranih le okoli 70 od­stotkov (Begic 2015: 160). Žrtve so bile pogosto prisiljene naložiti trupla pobitih na tovornjak, buldožer ali podob­na vozila, nato pa so jih odpeljali na lokacije množicnih grobnic, kjer so morali trupla zmetati v izkopano grobišce. Nato so tudi druge ujetnike pogosto postavili ob rob jam, jih ustrelili in porinili noter (Begic 2015: 158). Ismetova zgodba Vdor srbske vojske v zaselek Sivci Ob sistematicnem vpadanju srbske pehote v vasi in zasel­ke v bližini Kozarca so vojaki nesrbskemu prebivalstvu v vecini primerov izdali ukaz, naj na dvorišca stopijo vsi moški, stari med 16 in 60 let. Ce se tega niso držali, so Srbi zaceli s požiganjem hiš. Dekleta, ženske, otroci in starejši so ostali v hišah (Halilovich 2011: 47), toda Ismet doda, da so jim praviloma res dovolili ostati v hišah, nekaj pa so jih odpeljali tudi v taborišca. Moški so se zbrali na dvorišcih, nato pa so jih Srbi združili na enem mestu, »jih postroji­li in pobijali po vec 10 skupaj.« Tako so nekatere moške ubili že med samim vpadom v vas, vecino pa so odpeljali v koncentracijska taborišca ali druge ilegalne objekte. Pripadniki srbske vojske in policije so bili v svojem agre­sivnem delovanju uspešni in so 14. junija 1992 vkorakali v zaselek Sivci (Medic 2016b: 309). Sogovornik se spominja, da so na ta dan prišli Srbi z iznakaženim obrazom, rokavica­mi, povezanimi s trakovi, okoli pasu so imeli strelivo. Srb­ske vojake in policiste je kljub strašljivi podobi prepoznal, saj so bili njegovi sošolci, sosedje, znanci itd. Ob vpadu so jim dali navodilo, naj ženske in deklice ostanejo v hišah, vsi moški pa so morali na dvorišce oz. na cesto. Moške so ob izgonu iz hiš tepli s puškami, noži, železnimi palicami in verigami. Ismet se spominja, da so usmerjali udarce na tiste predele telesa, kjer bi jih trajno in mocno prizadeli, torej po vitalnih organih, predvsem ledvicah. Po Ismetovih spomi­nih so moške iz zaselka Sivci najprej združili v tri ali štiri skupine, potem pa so vse skupaj zbrali na dvorišcu njego­vega soseda. Zbralo naj bi se okoli 380 moških in fantov, starejših od 16 let. Ta dan je v Sivcih življenje izgubilo okoli deset Bošnjakov. Enemu izmed njih so ukazali, naj tece, in ko je zacel teci, so ga z avtomatsko puško ustrelili v hrbet. Ismet mi je z zadržkom zaupal, da so v prico vseh soseda zaklali z nožem. Imel je obcutek, da so kot ovce, ki cakajo na zakol. Preostale moške so nato prisilili, da so vstopili na enega izmed treh avtobusov, vendar pridržani niso vedeli, kam jih bodo odpeljali. Koncentracijska taborišca v obcini Prijedor in spomini preživelega Ustanovitev koncentracijskih taborišc in drugih krajev nezakonitega pridržanja na obmocju Prijedora je bil del vojaške strategije. Proces etnicnega cišcenja in genocida so v taborišcih na obmocju obcine Prijedor izvajali siste­maticno.1111 Pridržane so razdelili v tri skupine. V skupino A so sodili posamez­niki, ki so se znašli na prednostni listi za likvidiranje; to so bili zdravniki, poslovneži, sodniki, odvetniki, znani športniki, verski uslužbenci in novinarji. Skupini B so pripadali domnevni vojni ujet­niki, ki so jih srbske oblasti videle kot grožnjo tedanjemu režimu. V skupino C pa so spadali posamezniki, ki jih Srbi niso dojemali kot nevarne za srbsko ljudstvo in so bili po približno enem mesecu izpušceni (Vaulerin in Wesselingh 2005: 70–71). Taborišcniki so bili izpostavljeni nehumanim dejanjem in postopkom, kot so mucenje, ubijanje, spolno zlorabljanje (zlorabljane namrec niso bile samo ženske), psihicni pritisk, pretepanje ipd. Pridržani so najpogoste­je utrpeli zlomljena rebra (Begic 2015: 154). Z namenom »ocišcenja«1212 Po besedah Radoslava Brdanina, predsednika Kriznega štaba srbske avtonomne regije za obmocje Banja Luke, so si leta 1992 prizade­vali za omejitev nesrbskega prebivalstva na tem obmocju na najvec dva odstotka, saj je bil takšen delež Bošnjakov in Hrvatov ter drugih narodnosti na srbskem obmocju zanje skrajna sprejemljiva meja. Brdanin je zagovarjal tristopenjsko shemo »cišcenja« obmocja. To so izvajali z ustvarjanjem nemogocih pogojev za preživetje, z izgo­nom in izgnanstvom ali pa z likvidacijo tistih, ki se ne bi umaknili oz. podredili novemu prosrbskemu režimu (Begic 2015: 157). tega prostora so srbske oblasti v obcini Prije­dor konec maja 1992 oblikovale tri vecja koncentracijska taborišca: Omarska, Keraterm in Trnopolje, kjer je bilo po statisticnih podatkih v naslednjih mesecih zaprtih in mu­cenih 31.000 Bošnjakov (75 %) in Hrvatov (25 %), med katerimi je po ocenah Hariza Halilovicha življenje izgu­bilo okoli 4.200 oseb (Halilovich 2017: 13). Jasmin Me­dic navaja nižje številke, in sicer 3.176 umrlih bošnjaških in hrvaških civilistov, med njimi 263 žensk in 102 otroka (Medic 2016a: 481). Nadzor nad taborišcniki je izvajala enota Vojske Srbske republike BiH in/ali policijske struk­ture v sklopu Ministrstva za notranje zadeve Srbske repu­blike BiH (Medic 2017: 243). Poleg omenjenih taborišc je Ismet kot kraje nezakonitega pridržanja navedel še športno dvorano in nogometni stadion v Prijedoru. Tovarna keramicnih izdelkov ob glavni cesti Prijedor-Banja Luka, nedalec od središca Prijedora, je bila spremenjena v koncentracijsko taborišce 23. oz. 24. maja 1992 (Hukano­vic 2015b: 38). V tem taborišcu je bilo pridržanih, mucenih ali celo ubitih vec kot 3.000 Prijedorcanov, od tega je bi­lo približno 85 % Bošnjakov, okoli 15 % pa Hrvatov (glej Koncentracijski logor Keraterm b. n. l.). Kljub temu, da so bili ujetniki samo moški, stari od 15 do 60 let (glej Koncen­tracijski logor Keraterm b. n. l.), je bilo v Keratermu najvec spolnega nasilja v vseh taborišcih obcine Prijedor (glej Alic b. n. l.). Ujetniki so bili zaprti v enem izmed treh hangarjev oz. v nekdanjih delavnicah. Pridržane so vsak dan ubijali in v taborišce vozili nove, ki jih je cakala podobna usoda. Is­met zato ne zna oceniti, koliko jih je preživelo, po njegovih ocenah pa je bilo pridržanih okoli 1.800 moških. Ko so moški prišli v taborišce in izstopali iz avtobusa, so jih pretepali z razlicnim orožjem in nekatere tudi ubili. Tako je prvi imel pri sebi nož, »drugi železno in leseno palico, tretji je imel verige, cetrti je držal gumijevko, eden pa je imel pri sebi neznano orožje, s katerim je ubijal naše ljudi.« Ko je prišel na vrsto Ismet, ga je pretepel vojak z gumijevko. »Z gumijevko me je udarjal po hrbtu in enkrat me je zadel v zatilje, zato sem omedlel. Prisilil sem se, da nisem padel po tleh. Ce bi padel, bi me zaklali ali pa me ubili na drugacne nacine, kot so že moške pred mano.« Vojak ga je potegnil za majico in ga porinil k mizi, kjer so zapisali njegovo ime, saj so vzpostavili sistem, po katerem so morali pridržani pred vstopom v taborišce pokazati ro­ke ter nato stopiti do mize, kjer so vpisali njihova imena in jim vzeli vso lastnino. Ta postopek je temeljil na siste­mu dehumanizacije, saj so vojaki ujetim hkrati z lastnino odvzeli tudi identiteto in dostojanstvo. V vseh taborišcih je cilj poleg odvzema lastnine tudi popolna dehumaniza­cija ljudi, pri kateri se porušijo vsa nacela humanosti in civilizacije (Plant 1991: 102). Kot navaja Božidar Jezer­nik, je bila socialna funkcija dehumanizacije internirancev razbremenjevanje obcutka odgovornosti stražarjev. »Za rablje je bila olajševalna okolišcina, ce njihove žrtve niso bili ljudje, ampak 'živali'« (Jezernik 2004: 68). Taborišce je imelo vec hal. Sogovornik je bil ob prihodu zaprt v Hali 2, ki je bila najvecja. Dolga je bila približno 12 in široka 10 metrov, sam pa je njeno dolžino ocenil na 50 metrov. Edina svetloba, ki je vstopala v sobo, je priha­jala skozi velika vrata. Že pred njihovim prihodom ljudje niso imeli dovolj prostora, potem pa se je prostor popolno­ma napolnil. V upanju, da bi se lahko usedli, so se naslan­jali drug preko drugega, a ni bilo dovolj prostora za vse. »Nikjer ni bilo prostora, da bi sploh pocepnil. Stisnjeni smo bili kot sardine.« V halah je bilo zadušljivo, zato so nekateri izgubljali zavest in dolgo prihajali k sebi. Ismet sedem ur ni imel prostora, da bi se usedel. »Stal sem in se prestopal z ene noge na drugo, in to kar sedem ur.« Potem ga je k sebi poklical sosed, sicer njegov sorodnik, ki je imel ob sebi svoja sinova. Ismet se je usedel k njim in ves cas v taborišcu preživel v njihovi družbi, saj ni imel niko­gar drugega. Z njim je v taborišce sicer prišel tudi njegov stric Merzuk, a je bil slednji vecino casa zaprt v drugi hali. Osamitev taborišcnikov lahko razumemo kot še eno stra­tegijo dehumanizacije in prikritega nasilja. V taborišcu je stalno prihajalo do fizicnega in psihicnega nasilja, kar je na zapornike delovalo še bolj travmaticno. »Vsak trenutek je prišel Srb z orožjem, nas pretepal, peljal pred halo, nas mucil in ubijal. To je bila prava beda. Ubili nas bodo. Zaklali nas bodo. Najhuje je bilo, ce so nas od­peljali s sabo v druge prostore. Tudi zmerjali in poniževali so nas. Drli so se, da smo Turki, muslimani, balije.« Gre za slabšalne izraze, ki so dodatno spodbujali dehumaniza­cijo. Izraz »Turki« je bila žalitev, ki so jo uporabljali srbski nacionalisti, da bi poudarili povezavo muslimanov s tujim, osmanskim imperijem. Bošnjaki, ki so preživeli etnicno cišcenje, so pricali, da so jim srbski pazniki v taborišcih zmerjali tudi s slabšalnim izrazom balija,1313 Izvor izraza »balija« pa je nejasen – nekateri menijo, da je povezan z jugoslovanskim izrazom za slino (bos. bala) (Sells 2002: 104). ki so ga žrtvam “pljuvali v obraz” (Sells 2002: 104). Taborišcnike so pretepali po vec dni, slednji so pri tem kr­vaveli, hlepeli po zraku, niso se vec premikali. »Ljudje so umirali vec dni, samo zato, da bodo oni [srbski vojaki, op. a.] zadovoljni, da so ubili cloveka na tak nacin, da je trpel. Nekaterim se je prsni koš dvigoval samo še za milimet­re. Takrat so Srbi cutili zadošcenje, kot da bi bili ponosni nase.« Ko je Ismet govoril o ubijanju in maltretiranju, se je spomnil mladega natakarja, ki je imel pred vojno dekle srbske nacionalnosti. Zaradi svojega poklica je bil poznan in priljubljen tudi med srbskim prebivalstvom,1414 Sogovornik se spominja, da so mu zaradi priljubljenosti tudi v tabo­rišcu nekateri srbski pazniki skrivoma dajali priboljške in ga posku­šali zavarovati, toda neuspešno. ceprav so vsi vedeli, da je bil v konfliktu s Srbom, ki je med voj­no postal paznik v taborišcu. Ta ga je ovil v karton in ga pretepel z železnimi palicami. To je povzrocilo notranje krvavitve in pocasno in mucno umiranje, ki ga je spreml­jajo kricanje. Njegovo truplo so vrgli pred Halo 3, saj so »mrtve metali na kup, kot da zbirajo smeti, potem pa je prišel tovornjak in jih odpeljal.« Ob pripovedovanju o dehumanizaciji zapornikov je Ismet velikokrat poudaril, kako so se žrtve zaradi mucenja ogla­šale kot živali. S tem je želel predvsem izpostaviti bolece trpljenje in neusmiljenost paznikov, ki niso poznali socutja do socloveka, ceprav so mnoge osebno poznali. Da bi se srbski pazniki taborišc lažje distancirali od svojih žrtev, so jih srbski castniki neprestano opijali z rakijo. Alkohol jim je odplaknil moralne zadržke, zato so bili pri izživljanju krutejši. Dokoncno razclovecenje zlocincev je potekalo v obliki obredov, pri katerih so bili mladi vojaki prisiljeni gledati mucenje, posilstva in ubijanja ter so bili nato pri­siljeni tudi sami sodelovati. Ce so zavrnili sodelovanje, so tvegali smrt. S sodelovanjem pa so se ucili maltretira­nja, hkrati pa so utrjevali prepricanje, da žrtve niso ljudje (Sells 2002: 103–104). Še toliko bolj bolece pa je bilo t. i. intimno nasilje, o ka­terem so govorili mnogi ob opisovanju vojne v BiH. So­govornik je pri svoji pripovedi velikokrat izpostavil, da so vojaki v taborišcu nekaterim internirancem, ki so jih pozna­li, pomagali (jim ponujali cigarete, kruh, niso jih pretepali), a takoj pripomnil, da so ti isti vojaki ubijali druge Bošnjake, ki jih niso poznali. V vojnih casih so se prijatelji druge na­rodnosti spremenili v sovražnike, vendar pa so medsebojni odnosi in poznanstva lahko zašcitili posameznike ali jim ce­lo rešili življenja (Baskar 2012: 64). Ismet je povedal, da so pred vojno živeli v »civilizaciji«, da so pripadniki razlicnih narodov živeli v sožitju ter da je med njimi vladala sloga, »bratstvo in enotnost«. Tone Bringa je leta 1988 med te­renom v bosanski vasi, kjer so živeli Bošnjaki in Hrvati, zapisala, da ljudje sobivajo v sožitju, ceprav se pojavljajo kulturne razlike. Narodnost ni bila pomembna pri tkanju prijateljskih in sosedskih odnosov, obcasno je bila irelevant­na, ko je prišlo do ljubezni in porok (Bringa 1995: 4). Bojan Baskar primere »navadnih« ljudi, ki so na razlicne nacine reševali ljudi (sosede ali druge) drugacne narodnosti, pove­zuje s specificnimi odnosi, povezanimi z institucijo komšilu­ka.1515 Izraz komšiluk lahko prevajamo kot institucijo sosedstva. V Bos­ni ima pojem bolj specificen pomen in se velikokrat, predvsem v smislu, ki ima za podstat metodološki nacionalizem, nanaša zlasti na vsakdanje odnose med pripadniki razlicnih verskih skupnosti oz. nacionalnosti, ki živijo v bližini (Baskar 2012: 61–62). Odlocitev posameznikov, da bodo pomagali sosedom, naj bi med drugim izvirala tudi iz tesnih odnosov med sose­di (Baskar 2012: 66–67). Še pred vojno pa je že sam razpad Jugoslavije botroval spremembi odnosa med tremi narodi, ki se je kazala v nasilnih dejanjih proti lastnim sosedom in sodržavljanom razlicnih narodnosti (Petrovic 2022: 169). Ob pripovedovanju o nasilju se je Ismet spomnil sorodni­ka, veterinarja, vernega in uglajenega cloveka, ki je svojo življenjsko pot prav tako zakljucil v taborišcu: »Njega smo videli zjutraj, ko je stokal zunaj … To ni bil cloveški glas. Kot od krave, od teleta, od konja … Neznosno je bilo.« Zju­traj so ga odpeljali stražarji. Proti veceru so se vrata hale odprla: Prišel je [srbski vojak], odprl je vrata in ga samo vrgel noter k nam. Zjutraj smo videli, da so se mu poznali od­tisi votlih železnih palic. To so bile takšne rane … Kro­gi po celem telesu. Porivali so mu jih v njegovo meso, v njegove kosti. Videli smo njegove kosti. Ni se mogel premikati. Ko smo se zjutraj zbirali pred halami, ga je vedno moral nekdo podpirati. Takšnih je bilo veliko … Ce bi slucajno padel, bi ga ubili, pretepli, zaklali … Tako se je zelo težko držal. Nekega dne so prišli … Odpeljali so ga v Omarsko. Tam so ga ubili. Ismet se spomni dogodka v noci s 24. na 25. julij 1992, ki je v zgodovini zapisan kot »pokol v trojki«. Sogovornik zatrjuje, da so »v eni noci ubili 256 oseb«, Hukanovic pa navaja, da je bila ta številka nižja, saj naj bi bilo ubitih ali ranjenih med 160 in 200 moških (2015b: 39). Dan ali dva prej so v taborišce pripeljali nove zapornike iz okolice mesta Brdo (obcina Prijedor). Pri tem sogovornik opozar­ja, da so vse, ki so bili že pred njihovim prihodom zaprti v Hali 3, prestavili v Halo 1 ali 2, vse pridržane iz Brda pa so zaprli v Halo 3. V vse tri hale so spustili uspavalni plin. Ismet se dogodka spominja, kot da bi sanjal. Zjutraj taborišcniki niso vedeli, kaj se je zgodilo. Ob zori, okoli 5. ali 6. ure zjutraj, je streljanje prenehalo, pred tem pa so »celo noc streljali v halo tri«. Ko so se zbudili, so se med sabo pogovarjali, da je bilo celo noc slišati strele, saj ne­kateri niso zaspali ali pa jih je plin uspaval le delno. Okoli 8. ure zjutraj so srbski vojaki vstopili v Halo 2, kjer je bil zaprt Ismet. Pazniki so trdili, da so si taborišcniki sami krivi za svojo smrt, saj so se upirali. Tri dni pred »poko­lom v trojki« so ujetnike namrec pripeljali v taborišce, kjer jim do takrat niso dali ne jesti ne piti. Pridržani iz okolice Brda niso imeli niti svežega zraka, zato so zaceli ropotati po vratih. Srbski vojaki so jim odgovorili z mitraljezom in izstrelili vec rafalov v vrata hale (Hukanovic 2015b: 39). Pazniki so zaprtim v Hali 2 rekli, da potrebujejo dva moc­na »prostovoljca«, ki bi trupla iz Hale 3 prenesla na tra­vo pred halo in potem še na tovornjak. »Nobeden se ni hotel javiti, vendar so nam zagrozili, da bodo, ce se ne javita dva kandidata, ubijali dva po dva pocasi pred ocmi vseh ostalih.« Ceprav je bilo veliko strahu, so se kandidati javili. »Tisti, ki je bil prvi pred vrati, je pogledal, kaj se dogaja zunaj, in tako smo bili tudi mi zadaj seznanjeni z dogajanjem.« Informacija se je širila po Hali 2 in kmalu so vsi dojeli, kaj se je tisto noc zgodilo. Ismet je povedal, da so bila nekatera trupla razkosana. »Videli so roke, glave, noge … Niso mogli sestaviti enega trupla. Vse je bilo v kosih. Nihce ni preživel. Celo noc so streljali … Samo to noc so lahko umrli zaradi izstreljenih nabojev.« V tabori­šcu Keraterm se je pojavilo hrepenenje po smrti z nabojem in strah pred smrtjo zaradi mucenja in masakriranja clo­veškega telesa. »Vse hujše in hujše prizore smo videli … Pred to nocjo so srbski pazniki ubijali po 10 ali 20 moških dnevno, sedaj pa so v eni noci ubili 256 moških. Nismo imeli vec upanja za življenje. Ni kaj … Dlje kot je trajalo, bolj nas je bilo strah. Naše misli so bile vse hujše.« Tabo­rišcnika, ki sta pospravljala trupla, sta bila prici: »Njiju so pustili kot prici o pokolu, da bi lahko drugim [muslima­nom] govorila, kaj sta videla, da bi nas bilo strah. Da se slucajno ne bi vrnili v Kozarac. Da sploh ne bi pomislili na to … Da bi imeli muslimani najvecji strah pred Srbi. Tisti muslimani, ki še slišijo. Tisti, ki še hodijo.« Pridržani v Keratermu so šele ob osvoboditvi izvedeli, kaj se je tiste noci zares zgodilo v Hali 3. Realnost taborišcnega življenja V 52 dneh življenja v taborišcu Keraterm so imeli pridr­žani vsak dan topel obrok. »Dobili smo eno zajemalko juhe in polovico rezine kruha. Voda v juhi je bila blatna in smrdljiva. Vsak dan smo morali v casu obroka vsi tabo­rišcniki izstopiti iz hal, vendar nobeden ni smel jesti juhe.« Kljub izjemni lakoti je juho jedlo izjemno malo taborišc­nikov, ker jim je bila, kot ugotavlja sogovornik, ponujena predvsem za animacijo Srbov: Približno desetim taborišcnikom so ukazali, da morajo drugim desetim posameznikom zliti zajemalko juhe na glavo, potem pa so jih bili prisiljeni lizati. To je bila le ena izmed psiholoških iger. Velikokrat so nas tudi prisi­lili, da si nad glavo dvignemo krožnik. Potem so srbski vojaki in policisti s puškami ciljali v krožnik, kot da bi bil tarca. Samo tako si je nekdo lahko prislužil smrt z nabojem. Oni so se igrali in na takšne ter podobne na­cine juhe nihce ni mogel pojesti. Zaradi tistega kruha smo preživeli. Ce si ga je kdo lahko zatlacil v žep in si ga skril. Pol tanke rezine kruha, to je bilo tisto, kar je organizem potreboval, da je preživel. Kot ugotavlja Božidar Jezernik, je hrana v taborišcih po­gosto eden najpomembnejših nacinov za zadovoljevanje potrebe po cloveškem dostojanstvu in ne le za zadovolje­vanje potreb želodcev internirancev (Jezernik 1983: 133), zato je bil to eden izmed najbolj uporabljanih nacinov psi­hološke igre in degradacije taborišcnikov s strani taborišc­nih oblastnikov. Ne smemo pozabiti, da je bil Ismet v tabo­rišcu v poletnih mesecih, ko je sonce mocno pripekalo in so ujetniki potrebovali vec tekocine za preživetje. »Voda je prihajala v eni cisterni in mocno zaudarjala. Ce je imel kdo plastenko pri sebi, si je lahko vodo natocil. Težko nam je bilo brez vode. To smrdljivo vodo so pripeljali iz kana­lizacije. Mi smo spili samo kakšen požirek na dan … Tako smo preživeli.« Po pricanju preživelih na Mednarodnem kazenskem sodišcu so interniranci v casu pridržanja izgu­bili 20–40 kilogramov (Bašic 2015: 5), po sogovorniko­vih spominu pa so »tisti, ki so imeli 100 kilogramov, ob osvoboditvi ali pred smrtjo imeli okoli 40 kilogramov.« Razmere v taborišcu pa niso bile enake za vse ujetnike. V Hali 1 so bili namrec zaprti Prijedorcani – ti so dobivali hrano od svojih sorodnikov, ki so jim jo nosili do vhoda v taborišce. Tu so svojci podpisan paket predali paznikom. Ti obroki so bili okusnejši kot juha in rezina kruha, vendar so bili še vedno skromni. Vcasih so si hrano delili, pred­vsem ko je prihajalo do resnejših zdravstvenih težav, tudi težav, povezanih z odvajanjem. »Imeli smo stranišce … Tja si lahko šel, ce si jih prosil.« Taborišcniki so Ismetu svetovali, naj poje konkretnejši obrok, saj ni zdravo zadr­ževati blata v sebi: M. [sojetnik in sosed soronik] je moškega iz sosednje hale prosil, da mi je prinesel skodelico zelja. Spomnim se, kako je bilo narezano to zelje. Jaz sem to videl in kot da bi danes to gledal … Povsod so lezli crvi. Sploh ni izgledalo kot kislo zelje. Raztrgano, narezano … Pokojni M. mi je rekel, naj to pojem, saj moram prisiliti crevesje, da ponovno zacne delovati. Bil sem tako lacen, da sem mislil še skodelico pojesti … Zaradi lakote, zaradi žeje. Tovrstne pripovedi pricajo o težkem življenju v tabo­rišcu in o hudih težavah pri zadovoljevanju osnovnih clovekovih potreb, na drugi strani pa tudi o solidarnosti med nekaterimi sojetniki. Sicer pa je taborišcno življenje spreminjalo družbene odnose. Po pricevanjih sogovornika se je bilo težko sprijazniti z resnico, da so bili mnogi ubiti pred sorodniki ali pa so morali sorodniki gledati, kako mu­cijo in ubijajo njihove najbližje. Še huje si je predstavljati, da so jim sodili prav oni – sorodniki in najbližji prijate­lji. Po Jezerniku naj bi »stražarji v vseh koncentracijskih taborišcih ob dolocenih priložnostih zacutili potrebo de­monstrirati neclovecnost do svojih ujetnikov s tem, da so priredili okrutne situacije, v katerih so bili ujetniki prisi­ljeni vesti se kot zveri« (Jezernik 2004: 68). Velikokrat je do smrti prišlo pri obracunavanju med taborišcniki, saj so si srbski pazniki prirejali »borbe«, kot jih poimenuje Ismet. Pri tem naj bi šlo za fizicno obracunavanje med pridržanimi, ob katerem so srbski vojaki in policisti navijali in vzklikali, kot bi bili na športni tekmi. Ismeta so veckrat prisilili v boj. Pravi, da so jih pazniki kaznova­li, ce nasprotnika niso udarjali dovolj mocno. Jasno je, da so srbske oblasti uspešno prevzele nacelo »deli in vladaj« (Jezernik 2004: 77), kar je spodbudilo razdor med interni­ranci. Pri tem so poskušali skrhati vse medsebojne odnose. V taborišcu so interniranci živeli v svetu, v katerem so vo­jaki iz njih skušali izbrisati vso solidarnost. Ta je bila v resnici velikokrat omejena le na izbrane ljudi; sogovornik je omenjal celo popolno odpoved clovekove solidarnosti. Spominja se lastnega šoka ob prihodu v taborišce zara­di videza internirancev. »Nismo mogli verjeti, da clovek lahko tako izgleda. Vsepovsod sem videl iznakažene ljudi brez ušes, jezikov … Imeli so polno ran …« Ujetnikom, ki so še imeli lase, so po glavi lezli crvi: »Tudi meni so zaceli laziti crvi po glavi, in to veliki crvi. Tudi jaz si nisem želel, da bi mi novi taborišcniki pomagali. Notri ni bilo higienic­no, hkrati pa smo utrpeli hude udarce, zaradi katerih smo imeli odprte rane. Tako je clovek še živ, medtem ko crvi jejo njegovo meso. Imel sem tudi uši … Vse to mi je lezlo po glavi. Tudi drugi taborišcniki so imeli uši.« Ne samo, da si taborišcniki zaradi sramu in nadzora niso želeli, da bi jim novi interniranci pomagali, temvec so jim solidarnost celo prepovedali. Solidarnost jih je pahnila v nov krog mu­cenja. Taborišcni oblastniki so si prizadevali »vedno znova poniževati jetnika, uniciti v njem vsa obcutja samospošto­vanja, samozaupanja, ga notranje zlomiti. Clovek v jetniku mora poginiti, mora se zanemariti, se pogrezniti, propasti« (Joos 1946: 29). V taborišcih gre za dualnost med castjo, mocjo, nadrejenostjo in slavo vojakov ter nemocjo, podre­jenostjo, revšcino in ponižanjem nedolžnih ljudi (Jezernik 1983: 123). Zaradi tega so se interniranci velikokrat vdali v usodo in se soocali z obcutkom, da nimajo nadzora. »Ta­krat ni nihce z nikomer komuniciral … Komunicirali smo samo z ugrizi. To ni bilo podobno civilizaciji, v kateri smo živeli pred vojno. Vsi smo postali hujši od živali … Nismo imeli nadzora.« Clovekovo vedenje v taborišcu temelji na živalski naravi, je bil preprican Ismet, saj v izrednih situa­cijah po njegovem ljudje ne razmišljajo racionalno, ljudje so si notri želeli cim hitrejše zadovoljitve osnovnih potreb in tudi odrešitve. Poglobljene komunikacije med interniranci tako ni bilo. Mi smo bili v takšnem šoku, da pozabiš, kdo ali kaj si. Nekateri so se zavedali samo še svojega imena. V takšnih šokih so nekateri grizli ostale kot živali. Doživljali smo napade. Kot otrok, ki te hoce ugrizniti. V teh trenutkih so bili ljudje izgubljeni. Do te mere smo postali izgublje­ni, da smo se dogovorili, tudi jaz osebno, da se moramo kontrolirati. Eden drugemu smo z zobmi trgali meso. Vsi smo bili pogrizeni. Ko te je nekdo ugriznil, nisi mogel roke potegniti iz ust, saj je cloveški ugriz zelo mocen, pa tudi zelo lacni smo bili. Nismo bili sposobni racionalno razmišljati. Gre za globoke spremembe v identiteti in vedenju vsake­ga interniranca, saj prav dolgotrajni travmaticni dogodki razbijejo dotedanje identitete, unicijo pozitivno samovre­dnotenje in zaupanje vase in druge ter preizprašujejo smi­sel (Herman 1997). Kljub temu so se mnogi pogovarjali in razmišljali o svojih sorodnikih, hrani in svobodi. »Pogo­varjali smo se, kako ima nekdo vroco juho in svežo rezino kruha.« V taborišcih so si velikokrat predstavljali življe­nje izven njega. »Velikokrat sem sanjal o mami, kako mi ponuja krožnik tople okusne domace hrane, ali o potoku, kjer sem pil vodo. Jaz sem si predstavljal razlicne površine na svetu in si želel, da bi bil na kateremkoli košcku Zemlje, samo ne na tem mestu [v taborišcu], saj je vsako minuto prišel Srb z velikimi psi in nas mucil ter pocasi ubijal.« Osnovne cloveške potrebe so v taborišcu ostale nepote­šene, zato je bilo sanjarjenje o zadovoljevanju najosnov­nejših potreb zelo pogosto. Te sanje so obenem pomenile zatocišce in poskus spominskega vracanja k domu, kjer so se nazadnje pocutili varne, vse to pa jim je dajalo moci v boju za obstanek (prim. Jezernik 1983: 125). Med smrtjo in upanjem: taborišce Trnopolje Nekateri tega trpincenja niso zmogli, zato so se v taborišcu dogajali tudi samomori. Nadzorniki so samomor pospre­mili z grožnjami drugim jetnikom, da jih bodo ob posku­sih samomora kaznovali. Tako si pridržani niso upali vzeti življenja zaradi drugih, ki so trpeli z njimi. Najverjetneje so obstajali tudi drugi razlogi, zakaj si niso vzeli življenja (tudi religiozni), a v vsakem primeru tudi to kaže, da je solidarnost med pridržanimi še vedno obstajala. Že ob napadu na Kozarac so se širile zgodbe o rezanju in sežiganju živih ljudi in o neznosnem smradu, ki se je širil po sežigu cloveškega mesa. Bošnjaški in hrvaški ujetniki naj bi že takrat razmišljali o hitri smrti, »samo da bi lahko preprosto umrli. Mi nismo vec imeli upanja, da bomo preživeli, vendar si takih grozot takrat niti približno nismo znali predstavljati.« Šele ob pridržanju v taborišcu je sogo­vornik razumel, kaj je to želja po smrti. V Keratermu sta se pojavila hrepenenje po hitri smrti, ki bi jo sprožil naboj, in strah pred smrtjo zaradi mucenja in masakriranja. V pogo­voru mi je pojasnil, na kakšen nacin so takrat razmišljali. »Naši možgani so povsem zablokirali. Mi smo razmišljali … Ne kot žival, saj si ona želi preživeti. Razmišlja, kako preživeti. Mi smo si celo zaželeli, da nam prislonijo nož pod vrat in nas zakoljejo, medtem ko so si oni želeli, da mi tr­pimo in umiramo zaradi ran, bolecin … To je bilo težko.« Dodal je še, da so taborišcniki zaceli smrt idealizirati. »Z izživljanjem so… [premor] Nisem se smel ubiti, a tako smo si želeli smrti. Nic nisi smel … Lahko si samo trpel, in ko je on [srbski paznik] hotel, da umreš, si lahko umrl. Želel sem si, da bi se v naši hali zgodil pokol kot v trojki.« Kot piše Jezernik, so tudi popolna predaja usodi, obup ter otope­lost znotraj taborišca neke vrste samomor, saj so se interni­ranci nehote odrekli svojemu življenju in si želeli skrajšati življenjsko pot do tocke, kamor jim njihovi krvniki ne bi mogli slediti. Cakali so na smrt in odrešitev preganjalcev in vsega trpljenja (Jezernik 1983: 199). Njihovo zadnje upanje je bila božja pomoc, da bi lahko hitro in nebolece umrli. Po­dobno kot piše Jezernik, so tudi v taborišcu Keraterm mnogi svojo usodo sprejeli z vdanostjo, hkrati pa jim je upanje da­jala vera v boga (Jezernik 1983: 264). V noci s 4. na 5. avgust so srbski pazniki intenzivno ubijali. Pred vrati hale je stalo okoli 10 stražarjev s težkim orožjem. Ob zori so vse taborišcnike zbrali na dvorišcu kot vsak dan, a tokrat so jih vkrcali na avtobuse, s katerimi so dolocene odpeljali na »akcije«, kot se je izrazil Ismet. To jutro je bi­lo veliko taborišcnikov premešcenih v taborišce Omarska, njega pa so skupaj z drugimi, tudi njegovimi sorodniki, odpeljali v taborišce Trnopolje. »Samo, da gremo nekam. Kamorkoli. Naj nas nekam odpeljejo in pobijejo vse. Mi samo upamo, da nas caka lahka smrt, in ne, da nas vec dni ubijajo.« Taborišce, v katerem je pristal Ismet, je zajemalo prostore nekdanje Osnovne šole Bratstvo-jedinstvo, stavbo Doma kulture, igrišce in okoliške hiše. Po nekaterih naved­bah naj bi taborišce zaznamovalo življenja 23.000 ljudi (glej Otkriven logor Trnopolje b. n. l.). Med pridržanimi so bi­li vecinoma starejši, ženske in otroci. Za žico, postavljeno okoli taborišca, so srbski vojaki sistematicno izvajali fizicno in spolno nasilje, ubijali ter posiljevali ženske in mlada de­kleta (Hukanovic 2015b: 51). Pazniki so zvecer v prostore Doma kulture, najpogosteje iz okoliških hiš, pripeljali de­kleta med 16. in 19. letom starosti, jih posilili, zjutraj pa so jih vrnili nazaj. Nekatere ženske so bile žrtve skupinskega posilstva. Najmlajša ženska žrtev posilstva je bila komaj dvanajstletna deklica (Vaulerin in Wesselingh 2005: 85). Ismet nadaljuje, da so morali v taborišcih sinovi posiljevati matere, ocetje hcere, bratje sestre itd. V casu Ismetovega pridržanja naj bi bilo v taborišcu okoli 2.000 Bošnjakov in Hrvatov. Ob prihodu v taborišce Trno­polje so taborišcniki iz Keraterma prvic jedli topel obrok, ki je bil užiten. Ismet potrjuje, da so bile razmere v tabori­šcu Trnopolje neustrezne, a ne tako grozljive kot v tabori­šcu Keraterm. O podobnih razmerah je pisal tudi eden od internirancev: Jaz sem stari taborišcnik v Trnopolju. Kako se tu bolje pocutim. Ko le ne bi vedeli, da spim na betonu. To je mucno. Ponoci se stokrat jezno obrnem. Beton, na ka­terem spim, je tako mrzel. Zjutraj se zbudim premražen in lacen. Sanjam o rezinah kruha, namazanih z maslom, in vstanem zaspan v mracnem jutru. Išcem namišljene rezine. Ne najdem jih. Kako naj se znajdem? Trnopoljski dnevi so dolgi kot vroca poletja. Cigarete so tukaj osnov­na valuta. Pol štruce kruha, šest cigar je vrednih toliko, kolikor bi bila vredna pišcancja juha. Sem so pripeljali vse nedolžne ljudi. Ostajam z njimi, kot se mi zdi primer­no. Štejem težke dneve in cakam na svobodo. (Dnevnik interniranca, hrani Sabina Sendic) Svetovna javnost je za taborišce Trnopolje izvedela 5. av­gusta 1992, ko je britanska televizijska hiša ITN porocala o grozljivih prizorih taborišcnikov za bodeco žico (glej Logor Trnopolje b. n. l.). Kmalu za tem je zanimanje za sestradane in izmucene taborišcnike privabilo novinarje iz drugih držav sveta. Novinarji, željni pomagati, so spraše­vali taborišcnike, kdo zna govoriti angleško ali kateri dru­gi tuji jezik. Ismet pravi, da je bilo ogromno taborišcnikov, ki so obvladali razlicne jezike, a si kljub temu niso upali odgovarjati na vprašanja novinarjev, saj so se bali, da jih bodo srbski pazniki po njihovem odhodu kaznovali. Eden izmed taborišcnikov, ki je pred kamerami spregovoril o razmerah, v katerih živijo, je prosil tujega novinarja, naj vsak teden preveri, ali je še živ. Zaradi medijske prepoznavnosti dogajanja v Prijedoru je 15. avgusta 1992 tja prišel Mednarodni Rdeci križ in or­ganiziral dostavo hrane v taborišce (glej Merdžanic 2002). Od tistega dne dalje je postalo precej lažje, saj je bilo vec hrane, interniranci pa so bili registrirani in zato niso ni­kogar ubili. Hkrati sogovornik opozori, da so nekatere še vedno pretepali in mucili. Veliko paketov Rdecega križa, namenjenih zapornikom, je koncalo v rokah srbskih voja­kov (glej Otkriven logor Trnopolje b. n. l.). Taborišcnikom je bilo lažje, saj so imeli podporo, a vseeno niso imeli upa­nja, da bodo preživeli. »Takrat smo dobivali hrano v kon­zervah. Takrat smo jedli, vendar so tudi v Trnopolju muci­li, ko Rdecega križa ni bilo vec. Niso pa si upali ubijati.« Rdeci križ je taborišcnikom razdelil obrazce, ki so jih ka­sneje poslali njihovim sorodnikom. Tja so vpisali potrebne podatke in ime prejemnika sporocila. Tako je bilo iz razlic­nih sporocil na primer mogoce razbrati, da so taborišcniki razmišljali o svojih družinah in svoji bodocnosti. Ismetov stric je poslal sporocilo moji babici Sabini Sendic (rojeni Sivac), v katerem je zapisal, da bo ob prvi priložnosti pri­šel v Slovenijo, saj je verjel, da je njegova družina pobe­gnila k njej v Brežice. Pod pretvezo, da gre za evakuacijo ujetnikov iz taborišca, so srbske sile organizirale prevoz z avtobusi. Dali so jim navidezno izbiro, ali hocejo ostati in jih bo rešil Rdeci križ ali pa grejo z njimi predhodno na varen kraj. Ob prihodu avtobusov so jih pozivali, naj se vkrcajo, a so si nekateri že predhodno kupovali »vozovni­co« pri srbskih vojakih, ki je stala okoli 200 ali 300 mark. Ceprav je sam dvomil v dobre namene organizatorjev eva­kuacije, je na prigovarjanje sorodnikov vendarle prišel do avtobusa, a ga je ustavil srbski vojak, nekdanji sošolec. Ta ga je ob vstopu udaril z avtomatsko puško, ceprav mu je prej dajal cigarete, kruh, vcasih tudi topel obrok. S tem ga je rešil pred smrtjo. Izkazalo se je, da so 21. avgusta 1992 okoli 200 moških z avtobusi odpeljali na Koricanske ste­ne na Vlašicu in jih na robu prepada postrelili (Hukanovic 2015b: 52). Med žrtvami so bili tudi Ismetovi sorodniki, zato sam dejanja srbskega vojaka, ki mu je rešil življenje, ne more razumeti pozitivno. Sklep Med letoma 1992 in 1995 je na tleh Bosne in Hercegovine (BiH) potekala vojna, ki je mocno zaznamovala življenja vseh prebivalcev države. 30. aprila 1992 sta srbski SDS in JNA prevzeli oblast nad Prijedorom z namenom ure­snicitve velikosrbskega koncepta. Bošnjaško prebivalstvo mesta Kozarac, ki je spadalo pod obcino Prijedor, se ni strinjalo s srbsko nadoblastjo, saj je srbska politika uvajala diskriminacijo in preganjanje zlasti bošnjaškega in hrva­škega prebivalstva ter tistih, ki se niso strinjali z dominan­tno srbsko politiko. Nekaj dni pred napadom so Kozarca­nom blokirali telefonske linije, vzpostavili blokado mesta in uvedli policijsko uro. Napad na Kozarac so izvedli 24. maja 1992 zjutraj, ko so srbska pehota in tanki zavzeli me­sto. Pripadniki srbske vojske so v duhu genocidne politike veliko prebivalstva zaprli v eno izmed treh koncentracij­skih taborišc: Omarska, Keraterm in Trnopolje, kjer je pri­šlo do raznih vojnih zlocinov, od posilstev do pobijanja in mucenja. Ob sistematicnem zasedanju nesrbskih naselij so srbske cete 14. junija vpadle v zaselek Sivci, kjer je živel tudi Ismet Sivac, ki mi je po svojih spominih predstavil življenje za stenami taborišc na tleh BiH v vojnih 1990. letih. Naracije Ismeta Sivca kažejo na osebna pricevanja in doživljanje vojnega nasilja, lakote in medsebojnih od­nosov v dveh koncentracijskih taborišcih. Ob opisovanju dogajanja v taborišcu Keraterm je Ismet velikokrat opozoril, da Srbi svojim žrtvam niso privošci­li hitre in nebolece smrti. Tisti, ki je umrl hitro, je imel po Ismetovem mnenju izjemno sreco. Srbski pripadniki so namrec želeli, da muslimani in drugi, ki niso podpirali srbske politike, umrejo mucno in po njihovi volji. V svojih pripovedih je Ismet velikokrat izpostavil obcutek popolne odsotnosti nadzora nad lastnim življenjem in smrtjo. Živo se spominja kricanja žrtev in svoje želje po smrti. Zaradi izkušnje življenja v dveh razlicnih taborišcih je Ismet tudi jasno izpostavil razlike in dejavnike, ki so vplivali na manj brutalno ravnanje z žrtvami v drugem taborišcu. Poudaril je namrec, da so bile razmere v taborišcu Trnopolje, ka­mor so ga premestili iz Keraterma, znosnejše. K temu je pripomoglo dejstvo, da so kmalu po njegovi premestitvi v Trnopolje prišli novinarji, medijske objave pa so bistve­no vplivale na dojemanje vojnih zlocinov v mednarodni javnosti, zaradi cesar so jetniki vendarle zaceli prejemati pomoc. Vsekakor je jasno, da so ravno osebne zgodbe in izguba bližnjih tisto, kar je najbolj prizadelo Ismeta. Ismet je na zacetku mojega raziskovanja pogovor o trav­maticnih izkušnjah v taborišcih razumel kot nujno in tudi katarzicno dejanje, a se je zaradi teže spominov na koncu vendarle odlocil, da o boleci preteklosti ne bo vec govoril. Kljub temu menim, da je pomembno slišati zgodbe žrtev vojnega nasilja. Ismetova zgodba je v resnici samo kaplja v morju mnogih, ki so doživeli razlicne zlocine, tudi geno­cid. Nekateri še vedno ne morejo govoriti o grozotah, ki so jim bili prica, zato upam, da sem s clankom pripomogla k ozavešcanju in boljšemu razumevanju dogajanja na tleh BiH v vojnih 1990. letih. Zahvala Clanek je nastal na podlagi raziskave za diplomsko nalogo z naslovom Vojni zlocini v taborišcih Keraterm in Trnopo­lje: Spomini preživelega, ki sem jo napisala pod mentor­stvom dr. Alenke Barulovic, dr. Mitje Ferenca in dr. Petra Mikše. Zahvaljujem se vsem mentorjem, posebej pa dr. Bartulovic za podporo, nasvete in pomoc tako pri izdelavi diplomske naloge kot pri pisanju clanka. Velika zahvala gre tudi urednicama glasnika Saši Poljak Istenic in Tini Palaic za vse usmerjanje pri pisanju prispevka ter recen­zentoma za komentarje in nasvete. Nenazadnje pa hvala tudi Ismetu Sivcu, ki je bil pripravljen govoriti o travma­ticnih dogodkih. Clanek posvecam vsem žrtvam genocida v Bosni in Hercegovini. Literatura in viri ALIC, Fikret: Koncentracioni logor Keraterm, spletna stran Fikret- Alic.com; https://fikretalic.com/koncentracioni-logor-keraterm, 3. 11. 2023 BARTH, Friderik: Ethnic Groups and Boundaries: the social organization of culture difference. Boston: Little, Brown and Company, 1969. BARTULOVIC, Alenka: Make up Your Own Mind about Gavri­lo! On Remembering, Silence and Doubts in Sarajevo. Etnološka tribina 52/45, 2022, 81–97. BASIC, Goran: Concentration Camp Rituals: Narratives of For­mer Bosnian Detainees. Humanity & Society 41/1, 2015, 1–22. BASKAR, Bojan: Komšiluk and Taking Care of the Neighbor‘s Shrine in Bosnia-Herzegovina. V: Dionigi Albera in Maria Couroucli (ur.), Sharing Sacred Spaces in the Mediterranean: Christians, Muslims, and Jews at Shrines and Sanctuaries. Bloo­mington: Indiana University Press, 2012, 51–68. BECIREVIC, Edina: Na Drini genocid – Istraživanje organizi­ranog zlocina u istocnoj Bosni. Sarajevo: Buybook, 2009. BEGIC, Mujo: Genocid u Prijedoru – svjedocenje. Sarajevo in Zagreb: Hrvatski memorijalno-dokumentacijski centar Domo­vinskog rata in Institut za raziskovanje zlocina proti clovecnosti in mednarodnega prava Univerziteta u Sarajevu, 2015. BEGIC, Mujo, Senad Ramic in Zlatan Ališic: Tomašica – ma­sovna grobnica. Gracanicki glasnik 21/42, 2016, 201–203. BOUGAREL, Xavier: Od »Muslimana« do »Bošnjaka«: Pitanje nacionalnog imena bosanskih muslimana. V: Husnija Kambero­vic (ur.), Rasprave o nacionalnom identitetu Bošnjaka. Sarajevo: Institut za istoriju, 2009, 117–135. BRINGA, Tone: Being Muslim the Bosnian Way: Identity and Community in a Central Bosnian Village. Princeton: Princeton University Press, 1995. COSIC, Sara: Vojni zlocini v taborišcih Keraterm in Trnopolje: spomini preživelega. Diplomska naloga. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za Etnologijo in kultur­no antropologijo, 2022. MERDŽANIC, Idriz: Dr. Idriz Merdžanic, posnetek pricanja, spletna stran Mednarodnega sodišca za vojne zlocine na ob­mocju nekdanje Jugoslavije, 2002. https://www.icty.org/bcs/content/dr-idriz-merd%C5%BEani%C4%87, 3. 11. 2023. EASTMOND, Marita in Johanna Mannergren Selimovic: Si­lence as Possibility in Postwar Everyday life. The International Journal of Transitional Justice 6/1, 2012, 501–524. FAKIN BAJEC, Jasna: Procesi ustvarjanja kulturne dedišcine: Kraševci med tradicijo in izzivi sodobne družbe. Ljubljana: ZRC SAZU, 2011. HALILOVICH, Hariz: Beyond the sadness: Memories and ho­mecomings among survivors of ethnic cleansing in Bosnian vil­lage. Memory Studies 4/1, 2011, 42–52. HALILOVICH, Hariz: Kako opisati Srebrenicu. Sarajevo in Zagreb: Buybook, 2017. HERMAN, Judith: Trauma and Recovery: From Domestic Abu­se to Political Terror. New York: Basic Books, 1997. HROBAT VIRLOGET, Katja: Preteklost, ki ne mine? Nepre­delana preteklost v sedanjosti in prihodnosti Istre. Traditiones: zbornik Inštituta za slovensko narodopisje 51/3, 2022, 121–139. HROBAT VIRLOGET, Katja in Janez Logar: Kaj sporoca molk? Poskus interdisciplinarne etnološke in psihoterapevtske interpre­tacije (po)vojnih spominov na primeru Primorske. V: Irena La­zar, Aleksander Panjek in Jonatan Vankler (ur.), Mikro in makro: pristopi in prispevki k humanisticnim vedam ob dvajsetletnici UP Fakultete za humanisticne študije: 1. knjiga. Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2020, 257–274. HUKANOVIC, Adis: Dogadaji, narativi i interpretacija narati­va 1992. godine: Slucaj Prijedora. Sarajevo: FES, 2015a. HUKANOVIC, Adis: Izmedu sjecanja, poricanja i zaborava – tri studije slucaja o kulturi sjecanja u BiH 20 godina nakon rata: Dogadaji, narativi i interpretacija narativa 1992. godine: Slucaj Prijedora. Sarajevo: Friedrich-Ebert-Stifung, 2015b. JANSEN, Stefan: Remembering with a Difference. Clashing Memories of Bosnian Conflict in Everyday Life. V: Xavier Bo­ugarel, Elissa Helms in Ger Duijzings (ur.), The New Bosnian Mosaic. Identities, Memories and Moral Claims in a Post-War Society. Aldershot: Ashgate, 2007, 193–208. JEZERNIK, Božidar: Boj za obstanek: o življenju Slovencev v italijanskih koncentracijskih taborišcih. Ljubljana: Borec, 1983. JEZERNIK, Božidar: Italijanska koncentracijska taborišca za Slovence med 2. svetovno vojno. Ljubljana: Društvo za preuce­vanje zgodovine, literature in antropologije, 1997. JEZERNIK, Božidar: Italijanska koncentracijska taborišca kot državni terorizem in njihove posledice. Prispevek za novejšo zgodovino 44/1, 2004, 63–82. JOOS, Joseph: Leben auf Widerruf. Olten: Otto Walter Verlag, 1946. KIDRON, A. Carol: Toward an Ethnography of Silence The Li­ved Presence of the Past in the Everyday Life of Holocaust Tra­uma Survivors and Their Descendants in Israel. Current Anthro­pology 50/1, 2009, 5–27. KOKALJ KOCEVAR, Monika: Mobiliziranci v nemško vojsko z Gorenjske v letih 1943-1945. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgo­dovino, 2017a. KOKALJ KOCEVAR, Monika: Slovenci v nemških koncentra­cijskih taborišcih: predmeti v zbirkah Muzeja novejše zgodovine Slovenije: razstava 24. januar 2017 - 12. februar 2017. Ljublja­na: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2017b. KOKALJ KOCEVAR, Monika in Marko Štepec: Pot domov. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2015. KONCENTRACIJSKI LOGOR KERATERM: Koncentracijski logor Keraterm, spletna stran wikiwand; https://www.wikiwand.com/bs/Koncentracijski_logor_Keraterm, maj 2021. LAMPE, Urška: Deportacije iz Julijske krajine v Jugoslavijo, 1945–1954: diplomatski in socialni vidiki. Koper: Annales, 2023. LOGOR TRNOPOLJE: Na današnji dan formiran je zlogla­sni logor Trnopolje, spletna stran radia Sarajevo, 26. 05. 2021; https://radiosarajevo.ba/vijesti/bosna-i-hercegovina/na-danasnji­-dan-formiran-je-zloglasni-logor-trnopolje/418699, 3. 11. 2023 MARKOVIC, Jelena: The Silence of Fear, Silencing by Fear and the Fear of Silence. Narodna umjetnost 57/1, 2020, 163-195. MEDIC, Jasmin: Genocid u Prijedoru. Sarajevo: Grafis, 2013. MEDIC, Jasmin: Kozarski vijesnik u službi zlocina. Godišnjak Bošnjacke zajednice kulture »Preporod« 1, 2016a, 474–484. MEDIC, Jasmin: Pripreme, tok i razmjere napada na Kozarac 1992. godine. Prilozi 45/1, 2016b, 298–301. MEDIC, Jasmin: Otac cuvaj mi djecu: Zlocini u logoru Omarska 1992. godine. Prilozi 46/1, 2017, 243–268. OTKRIVEN LOGOR TRNOPOLJE: Otkriven logor Trnopolje, spletna stran Historija.ba; https://historija.ba/d/367-otkriven-lo­gor-trnopolje, 3. 11. 2023. PABST, Kathrin: The repercussions of the untold, and why one needs to know. Narodna umjetnost 60/1, 2023, 77-105. PETROVIC, Duško: Ordinary Affects During the Democratiza­tion of Violence in the Context of the Breakup of Yugoslavia. Croatian Political Science Review 59/4, 2022, 167-191. PLANT, Richard: Rožnati trikotnik: nacisticna vojna proti ho­moseksualcem. Ljubljana: Krt, 1991. PRAVDA BOSNA: Genocid u Prijedoru – priprema 1991. i oku­pacija grada 30 april 1992; [video]. Youtube, 15. 7. 2017; https://www.youtube.com/watch?v=rsE7nInEWs0, 3. 11. 2023. SELLS, Michael A.: Iznevjereni most: religija i genocid u Bosni. Sarajevo: ITD Sedam, 2002. SIVAC-BRYANT, Sebina: An Ethnography of Contested Return: Re-making Kozarac. Doktorska disertacija. London: University College London, 2011. SIVAC-BRYANT, Sebina: Re-Making Kozarac: Agency, Re­conciliation and Contested Return in Post-War Bosnia. London: Palgrave, 2016. SORABJI, Cornelia: Managing Memories in Post-War Sarajevo. Individuals, Bad Memories and New Wars. The Journal of the Royal Anthropological Institute 12/1, 2006, 1–18. ŠIROK, Kaja: Kolektivno spominjanje in kolektivna pozaba v obmejnem prostoru: Spomini na Gorico 1943–1947. Doktorska disertacija. Nova Gorica: Univerza v Novi Gorici, Fakulteta za podiplomski študij, 2009. UNITED NATIONS: International Tribunal for the Prosecution of Persons Responsible for Serious Violations of International Humanitarian Law Committed in the Territory of Former Yu­goslavia since 1991. Case No. IT-97-24-T, 31. julij 2003; https://www.icty.org/x/cases/stakic/tjug/bcs/030731.pdf, 3. 11. 2023. VAULERIN, Isabelle in Arnaud Wesselingh. Raw Memory: Pri­jedor. London: Saqi, 2005. “I Wasn’t Supposed to Kill Myself, but We Desperately Wanted to Die”: Memories of a survivor of war crimes, and the everyday life in the Keraterm and Trnopolje camps (Bosnia and Herzegovina) From 1992 to 1995, war took place on the soil of Bosnia and Herzegovina. On 30 April 1992, the Serbian SDS and JNA cap­tured Prijedor. The Bosniak population of the town of Kozarac, which belonged to the municipality of Prijedor, did not submit to the Serbian authorities, as the Serbian policy introduced discrimination and persecution, especially of the Bosniak and Croat population and those rejecting the dominant Serbian police. A few days before the attack, the telephone lines of the people of Kozar were blocked, a blockade of the city was established and a curfew was introduced. The attack on Kozarac was carried out on the morning of 24 May 1992, when Serbian infantry and tanks captured the town. When the Serbian infantry moved to attack the villages and hamlets near Kozarac, soldiers ordered the non-Serb population that all men between 16 and 60 must enter the courtyards. During the invasion, members of the Serbian army seized many residents and imprisoned them in one of three concentration camps: Omarska, Keraterm, and Trnopolje, where various war crimes were perpetrated on the inmates, from rape to massacres and torture. Serbian units also invaded the village of Sivci, the living place of Ismet Sivac whose story is presented in the article. Ismet was captured, sent to Keraterm, and then transferred to the Trnopolje camp. The contribution mainly focuses on the reminiscence of the interlocutor about his experience of violence in both camps. His narratives show personal testimonies and experiences of war violence, hunger, and mutual relations in the two camps. * Sara Cosic, dipl. etnologinja in kulturna antropologinja ter dipl. zgodovinarka, študentka 2. letnika magistrskega študija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; sara.saras346@gmail.com. Razglabljanja Sara Cosic Razglabljanja Sara Cosic Razglabljanja Sara Cosic Razglabljanja Sara Cosic Razglabljanja Sara Cosic Razglabljanja Sara Cosic Razglabljanja Sara Cosic Razglabljanja Sara Cosic Razglabljanja Sara Cosic Razglabljanja Sara Cosic Razglabljanja Sara Cosic Razglabljanja Ana Slavec* in Maša Kavcic** RAZMERE HRANJENJA IN UPORABA EMBALAŽNIH MATERIALOV V DEPOJIH SLOVENSKIH MUZEJEV Pregledni znanstveni clanek | 1.02 Datum prejema: 10. 8. 2023 Izvlecek: Konec leta 2018 smo med slovenskimi muzeji izvedli anketno raziskavo, v okviru katere so nas zanimale or­ganizacija depojev, klimatske razmere v njih ter embalaže za dolgotrajno hrambo predmetov. Ugotovili smo, da vecina mu­zejev med okoljskimi dejavniki spremlja relativno zracno vlago in temperaturo, precej manj pa druge dejavnike, pri cemer iz­stopajo hlapne organske spojine, katerih monitoringa ne izvaja skoraj noben muzej. Vecina muzejev pri izbiri pohištva in druge opreme ter embalažnih materialov upošteva strokovne smerni­ce, vendar so temu namenjena financna sredstva skromna. Kljucne besede: anketa, muzejski predmeti, depo, hramba, klimatski pogoji, embalaža Abstract: At the end of 2018, we conducted a survey among Slovenian museums in which we were interested in the organi­zation of depots, the climatic conditions in them and the pack­aging for long-term storage of objects. We found that among the environmental factors, most museums monitor relative air humidity and temperature, while other factors are monitored much less, especially volatile organic compounds, which are not monitored by almost any museum. Most museums follow professional guidelines in the selection of storage furniture and other equipment and packaging materials, but the financial re­sources allocated to this are modest. Keywords: survey, museum objects, depot, storage, climatic conditions, packaging Uvod Vloga muzejev se v sodobnem casu mocno spreminja. Ce je nekoc vecinoma šlo za inštitucije, osredotocene na intro­vertirano delo varovanja, nege, raziskovanja in poveceva­nja dedišcinskih zbirk, naj bi bila danes njihova pozornost precej bolj usmerjena navzven, k izobraževanju in interak­ciji z javnostjo ter s slednjo povezanimi koncepti, dobrina­mi in storitvami (Weil 2007; Crooke 2007). Ce so muzeji nekoc v razstavnih prostorih poskušali na ogled postaviti kar najvec inventarja, je kolicina razstavljenih eksponatov danes zaradi razlicnih razlogov neprimerno manjša, obi­skovalci pa so nagovarjani zgolj s posameznimi, izbranimi predmeti. V zvezi s tem zgodovinar Steven Conn (2010: 23) piše, da so mnogi muzeji številne predmete obsodili na »izgon« v kletne prostore ali dislocirane depoje (oz. so bili v to primorani), s cimer so ustvarili alternativne muzeje z vecjim delom inventarja, ki ni namenjen razstavljanju in do katerega je tudi težko dostopati. Pri vecjih muzejih po svetu naj bi razstavljeni inventar predstavljal zgolj dva od­stotka celotne zbirke (Brusius in Singh 2018: 1), relativno malo pa je takšnih, ki lahko depojske prostore pripravijo tudi za ogled javnosti ali celo namenijo sredstva za gra­dnjo novih, izkljucno depojem namenjenih stavb, upošte­vajoc najsodobnejše kriterije. Takšna sta npr. restavrator­ski in depojski center sanktpeterburškega muzeja Ermitaž (glej Ermitaž b. n. l.) ali pa depo Boijmans Van Beuningen v Rotterdamu (glej Boijmans b. n. l.). V luci kulture potrošništva, konkurencnega gospodarstva in digitalizacije so muzejski proracuni vse bolj namenjani javnosti vidnim segmentom, vecina manj opaznih muzej­skih dejavnosti, povezanih s hrambo in konserviranjem zbirk, pa lahko ostaja mocno podhranjena, nemalokdaj do te mere, da eksponati propadajo in da jih morajo muzeji celo zavreci. Kako zelo pomembno je ohranjanje razno­vrstnih eksponatov (in kako zelo pomembno je, da so ti dobro ohranjeni), je npr. v kontekstu trenutnih podnebnih sprememb postalo ocitno pri prirodoslovnih zbirkah, na podlagi katerih je mogoce preucevati evolucijske, bio­diverzitetne, ekološke in druge problematike (Kryštufek 2018). Muzeji sodobnega in prihodnjega casa bodo med drugim najverjetneje imeli poglavitno vlogo material­nih baz oz. arhivov znanja in informacij. Za dolgorocno ohranjanje zbirk pa sta potrebna na politicni, kulturni in ekonomski stabilnosti osnovano muzejsko delovanje ter vkljucevanje relativno eksaktnih smernic preventivnega konservatorstva. Dodatni izziv hranjenja muzejskih zbirk predstavlja vse vec eksponatov 20. (pa tudi že 21.) stoletja, ki imajo pov­sem drugacne materialne in strukturne lastnosti kot pred­meti starejše izdelave, zaradi cesar potrebujejo vse vec dedišcinskih raziskav in nove smernice hrambe. Najvecji vpliv na propadanje materialov imajo specificni okoljski dejavniki, predvsem relativna zracna vlaga in temperatura (Ankersmit in Stappers 2017). Ker se številni muzeji po svetu, tudi najprestižnejši, pogosto soocajo z neoptimalni­mi razmerami deponiranja in pomanjkanjem (primernih) prostorov, mnogi pa za deponiranje dedišcinskih predme­tov ne morejo zagotavljati niti najbolj ohlapnih klimatskih pogojev (ICCROM 2011), se v praksi pogostokrat pojavi razmišljanje o t. i. pametni embalaži, ki bi posameznemu predmetu ali zbirki zagotavljala ustrezne mikroklimatske pogoje znotraj manj primernega ali neprimernega okolja.11 Primer tovrstnega razmišljanja je projektni konzorcij APACHE, v katerem je sodelovalo 26 institucij iz 12 držav, med drugimi tudi Narodni muzej Slovenije (glej Projekt APACHE b. n. l.). V sklopu potencialnega razvoja pametne embalaže je bila izvedena raziskava – spletna anketa, k izpolnjevanju ka­tere so bili nagovorjeni slovenski muzeji in galerije. Raz­iskavo smo izvedli kot del zagonskega projekta, katerega cilji so bile preliminarne študije za razvoj inovativnega materiala z inertnimi in zašcitnimi lastnostmi ter vgraje­nimi senzorji, ki bi bil primeren za transport in dolgotraj­no hrambo raznovrstnih dedišcinskih predmetov. Namen raziskave je bila analiza potencialnih uporabnikov oz. pri­dobitev vpogleda v trenutne razmere hranjenja predmetov in uporabe embalirnih materialov v depojih slovenskih muzejev. Na podlagi rezultatov raziskave smo želeli ugo­toviti potrebe po razvoju naprednih embalažnih materia­lov, hkrati pa identificirati tudi morebitne pomanjkljivosti oziroma probleme, na podlagi katerih bi bilo v prihodnje mogoce predlagati izboljšave in smernice pri zacasni in dolgotrajni hrambi ter splošnem upravljanju premicne kul­turne dedišcine. Rezultati raziskave so lahko dragocen vir informacij za številne muzeje, galerije in arhive ter posa­mezne raziskovalce, kustose, konservatorje-restavratorje in druge strokovnjake s podrocja varstva in varovanja kul­turne dedišcine. Namen clanka je strokovni javnosti predstaviti izsledke raziskave o razmerah hranjenja v depojih muzejev in s tem spodbuditi razpravo o potencialih razvoja t. i. pametne embalaže. V nadaljevanju najprej opiševa izzive hranje­nja dedišcinskih predmetov, ki so bili doslej izpostavljeni v literaturi, nato pa predstaviva metodologijo raziskave, vzorec muzejev, ki so sodelovali, ter glavne ugotovitve in analizo rezultatov. Izzivi hranjenja dedišcinskih predmetov Depoje muzejev pogosto primerjamo z notranjimi organi, ki morajo delovati brezhibno, ce želimo zagotoviti obstoj in nadaljnji razvoj enega izmed kljucnih poslanstev mu­zejev, tj. ohranjanje dedišcine za sedanje in prihodnje ro­dove. Nacrtovanje delovanja »muzejskega drobovja« pa nikakor ni enostavno, saj je med drugim vedno povezano z vrsto muzeja, s kategorijami in tipi dedišcine oz. predme­tov, ki jih muzej hrani, z vlogo zbirk, z ekonomskim sta­njem muzeja in nenazadnje z dejanskim grajenim okoljem oz. arhitekturnimi objekti, namenjenimi razlicnim dejav­nostim posameznega muzeja (Lord idr. 2012). Kljub temu, da v tujini že razvijajo prototipe specifikacij novogradenj po trajnostno naravnanih modelih za razlicne muzejske de­javnosti (Holl idr. 2018), je vecina muzejev (pogosto zara­di varcevanja in pomanjkanja financnih sredstev ali speci­ficne namenske rabe posameznih že obstojecih objektov) obsojena na delovanje v spomeniško zašcitenih ali drugih obstojecih stavbah. Mnogi muzeji so primorani investirati v dodatne stavbe, pogosto na od muzeja oddaljenih loka­cijah, ki so vecinoma namenjene dodatnim (ali edinim) depojskim prostorom. Tovrstne zgradbe pogostokrat niso grajene v skladu z muzejskimi smernicami; nemalokrat gre za odslužene stavbe z mnogimi izzivi prenove. Spo­meniško zašcitene in druge obstojece stavbe je pogosto težko spremeniti v pasivne stavbe s stabilnimi klimatskimi razmerami, kljub temu pa mnoge možnosti in rešitve (tudi financno ugodne oz. zmerne) za to že obstajajo (Kaefer­haus 2011; Christensen idr. 2016; Padfield idr. 2018). Vecina izzivov in stroškov, ki pestijo številne muzeje po svetu, naj bi bila povezana s sistemi klimatizacije, pre­zracevanja in ogrevanja (angl. heating, ventilation and air conditioning –HVAC). Mnoge inštitucije, ki hranijo premicno dedišcino, se pri hrambi mešanih zbirk želijo približati ozko dolocenim stabilnim klimatskim pogojem, in sicer 50 oz. 55-odstotni relativni zracni vlagi (RH) in temperaturi (T) 20 oz. 21° C, brez ali z minimalno dopu­stno stopnjo odstopanja (npr. ± 5 % RH, ± 2 °C). Te vre­dnosti so v preteklosti predstavljale univerzalne idealne pogoje, marsikdo pa jih kot takšne obravnava tudi danes, pa ceprav to ni bilo nikoli znanstveno dokazano (Gilroy in Godfrey 2007; 1998; IIC 2010; Kaeferhaus 2011; Silva in Henriques 2015; Kramer idr. 2016; Ferdyn-Grygierek in Grygierek 2018). Med drugim naj bi bila ideja o univer­zalnih idealnih pogojih tudi posledica nerazumevanja pu­blikacije dedišcinskega znanstvenika Garryja Thomsona The Museum Environment (1996), ki je pogosto še vedno obravnavana kot osrednja referenca s podrocja preventiv­nega konservatorstva, ceprav je njena vsebina nastala v ca­su, ko vecina priporocil glede muzejskega okolja še ni bila podkrepljena z znanstvenimi raziskavami (Thomsonova knjiga je bila prvic objavljena leta 1978) in je bila energija še relativno poceni (Kaeferhaus 2011; Silva in Henriques 2015; Ankersmit in Stappers 2017). Financne investicije za vzdrževanje takšnih pogojev so danes enormne in za mnoge muzeje nevzdržne oz. nedo­segljive. Pri tem je premalo poudarjano, da so številne raz­iskave zadnjih desetletij že dokazale, da tako striktni pogoji v mnogih primerih niso potrebni, poleg tega pa prispevajo k prevelikim porabam energije in neupoštevanju smernic trajnostnega razvoja (Boylan 2004; Mecklenburg 2007a; Mecklenburg 2007b; Michalski 2007; Ankersmit in Sta­ppers 2017; Lucchi 2018; ASHRAE 2019). Trenutne smer­nice za mešane zbirke, navedene npr. v okoljskih priporoci­lih Mednarodnega inštituta za ohranjanje zgodovinskih in umetniških del (The International Institute for Conservati­on of Historic and Artistic Works; IIC) in Mednarodnega muzejskega sveta – Odbora za konservatorstvo (Internati­onal Council of Museums – Committee for Conservation; ICOM-CC) iz leta 2014 (glej Environmental guidelines 2014; Bickersteth 2016) ter v poglavju Muzeji, galerije, ar­hivi in knjižnice v publikaciji ASHRAE (2019), so nepri­merno bolj ohlapne in naslavljajo tudi problematiko svetov­nih klimatskih sprememb. Vse vec pomembnih in koristnih informacij, povezanih s preventivnim konservatorstvom, je dostopnih tudi na spletnih straneh raziskovalnih programov in inštitutov, kot je npr. Image Permanence Institute (glej Image b. n. l.), ki razvijajo tudi razlicna orodja za ucinko­vitejše upravljanje muzejskega oz. arhivskega okolja, kot je npr. eClimateNotebook (glej eClimateNotebook). Pregledni clanek vec kot 110 publikacij s podrocja hrambe predmetov v muzejih (Lucchi 2018) je med podrocji prihodnjega raz­iskovanja med drugim izpostavil tudi uporabo inovativnih senzorskih tehnologij za spremljanje mikroklimatskih raz­mer ter poenostavljena orodja za simulacije in spremljanje okolja, namenjena kustosom, konservatorjem-restavrator­jem in drugemu muzejskemu osebju. Nadaljnje preizkušnje muzejev se pogosto sucejo okoli organizacije predmetov in zbirk v depojih, pri cemer so izpostavljani predvsem problemi, povezani z velikostjo in številom depojskih prostorov napram številcnosti in razno­likosti zbirk oz. predmetov ter z razvrstitvijo predmetov v depojske prostore v odvisnosti od klimatskih pogojev. Izziv predstavljajo tudi degradacijski vplivi materialov depojskega prostora, pohištvenih sistemov in embalaže na same predmete ter medsebojni vpliv hranjenih predmetov, pri cemer je najbolj izpostavljana problematika hlapnih or­ganskih spojin (angl. volatile organic compounds; VOC) (Thickett in Lee 2004; Van Grieken in Janssens 2005: 245; Schiewreck idr. 2007; Strlic idr. 2011; Blaschke-Walther 2020; Kraševec idr. 2021: 1052; Gorgolis idr. 2023: 3528). Rezultati ankete, nastale v sodelovanju med Mednaro­dnim centrom za preucevanje ohranjanja in restavriranja kulturnih dobrin (International Centre for the Study of the Preservation and Restoration of Cultural Property; ICCROM) in Unescom leta 2011, so opozorili na alarman­tno globalno stanje muzejskih depojev (ICCROM 2011). ICCROM je skupaj s Kanadskim koservatorskim inštitu­tom (Canadian Conservation Institute; CCI) razvil projekt reorganizacije shranjevanja zbirk RE-ORG in z njim me­todo, ki zadnje desetletje pomaga številnim muzejem pri samostojni in ucinkoviti reorganizaciji depojskih oz. arhi­vskih prostorov (Lambert 2011; Lambert in Mottus 2014; ICCROM 2017; Antomarchi idr. 2021; za orodja RE-ORG glej Orodja RE-ORG b. n. l. in Metoda RE-ORG b. n. l.). Dolgotrajno hranjenje dedišcinskih predmetov je tesno povezano tudi z embaliranjem in embalirnim materialom. Mnogi predmeti v depojskih prostorih, cetudi so hranjeni v optimalnem okolju in znotraj primernega pohištvenega sistema, so zaradi razlicnih razlogov še dodatno zašciteni v lastni embalaži. Številne izzive pri tem predstavlja izbi­ra ustreznega embalažnega materiala, ki naj ne bi vplival na mehansko, kemijsko in biološko degradacijo predmeta (Bauer 1993; Bergmair idr. 2010: 102; Dawson in Hut­cheson 2012; Museum of London 2013; Anstey idr. 2017; Abdelrahman idr. 2018: 177; National Museums Scotland 2018). Pogosto je poudarjano, da vnaprej izdelane embala­žne rešitve za mnoge dedišcinske predmete niso ustrezne, saj se ne prilagajajo njihovim specifikam, npr. oblikovni zasnovi, materialni kompoziciji in/ali stanju ohranjenosti (Aboe 2012; Fatuzzo idr. 2017). Na tem podrocju je vse vec raziskav in investicij usmerjenih v 3D lasersko skeni­ranje predmetov in izdelavo embalaže oz. shranjevalnega ohišja po predmetu lastnem modelu (Sanchez-Belengu­er idr. 2015; Fatuzzo idr. 2017). Vsi ti izzivi so pogosto toliko vecji pri transportiranju predmetov (Hanlon 2004; Lasyk idr. 2008; Macron 2020), bodisi na krajše ali daljše razdalje, pa tudi pri hitrih evakuacijah v primeru naravnih in drugih nesrec (Tandon 2016). Potencialno podrocje bo­docega razvijanja embalaže so tudi tehnologije za regula­cijo klimatskih razmer v obliki posebnih nanomaterialov, premazov in izolacijskih materialov (Lucchi 2018). Metodologija Raziskava je bila izvedena kot presecna spletna anketa v orodju EnKlikAnketa. Obsegala je 78 vprašanj v sloven­skem jeziku in je bila aktivna od septembra do decembra 2018. Vprašalnik je bil sestavljen na osnovi raziskovalnih vprašanj projekta, ogleda depojev in pogovorov z zaposle­nimi Slovenskega etnografskega muzeja in Narodnega mu­zeja Slovenije ter pregleda literature in virov na temo hram­be muzejskih predmetov in preventivnega konservatorstva (Slavec in Kavcic 2021). V pomoc pri pripravi so bili med drugim tudi ocenjevalno orodje za muzejsko hrambo, na­stalo v sodelovanju med centrom ICCROM in Unescom (ICCROM 2008), vprašalniki evalvacije slovenskih mu­zejev 2006–2008 (Goebl idr. 2010a; 2010b; 2010c) ter iz­sledki projekta na temo reorganizacije muzejskih zbirk RE­-ORG (ICCROM 2011; Lambert 2011; Lambert in Mottus 2014). Vprašalnik je obsegal pet sklopov: 1.) organizacija muzejskih depojev in nacini hrambe muzejskih predmetov, 2.) uporaba sistemov ogrevanja, prezracevanja in klimatiza­cije (HVAC), 3.) klimatski pogoji in razmere v depojih, 4.) uporaba embalaže za dolgotrajno hrambo muzejskih pred­metov ter 5.) prevoz muzejskih predmetov. V vzorec smo zajeli vse slovenske muzeje in galerije, njihov seznam, ki je obsegal 83 enot, pa smo pridobili s spletne strani Museum.si. Dopolnili smo ga še s štirimi enotami s kontaktnega seznama Slovenskega etnografske­ga muzeja ter dvema enotama s seznama Ministrstva za kulturo. Skupno smo kontaktirali 89 enot muzejev, vendar smo jih 13 naknadno izlocili zaradi neustreznosti, ker niso bili muzej ali galerija oziroma so bili del drugega muzeja. Od preostalih 76 jih je 61 odgovorilo, 10 jih je zavrnilo so­delovanje, tri muzeje pa smo izlocili, ker so vprašalnik iz­polnili le delno. Na tej podlagi smo izracunali 80-odstotno stopnjo sodelovanja, kar je višje, kot je obicajno v anketah organizacij. Podatki so bili obdelani s programom IBM SPSS 29.0, graficni prikazi pa so izdelani v programu MS Excel. Naj­prej smo na univariatnem nivoju izpisali frekvencne po­razdelitve in opisne statistike, nato pa opravili še nekaj bivariatnih analiz, in sicer smo med posameznimi indika­torji izracunali Spearmanove koeficiente korelacije, nato pa razlike po tipu in regiji muzeja ter porocevalcu preverili z izvedbo Studentovih t-testov. Rezultati ankete o razmerah hranjenja muzejskih predmetov Od 61 sodelujocih muzejev je bila pri 17 ustanoviteljica država (imenujemo jih nacionalni)22 Poleg 13 muzejev državnih muzejev, ki so v Razvidu muzejev Mi­nistrstva za kulturo, smo v tej raziskavi v kategorijo nacionalnih uvrstili še 4 enote, ki jih je ustanovila Republika Slovenija, bodisi direktno (Kozjanski park in Muzej Športa) bodisi posredno (Galerija Avgusta Cernigoja, ki je del Kobilarne Lipica, in Zemljepisni muzej, ki je del Geografskega inštituta ZRC SAZU). , 44 pa je lokalnih mu­zejev, 36 jih sodi v kohezijsko regijo Zahodna Sloveni­ja, 25 pa v kohezijsko regijo Vzhodna Slovenija. Pri 28 muzejih je vprašalnik izpolnil kustos, pri 16 direktorji, v ostalih primerih pa so vprašalnike izpolnili konservator­ji-restavratorji ali drugi strokovnjaki in tehniki. Podatki raziskave so objavljeni v Arhivu družboslovnih podatkov (Slavec in Kavcic 2023). Organizacija depojev in dolgotrajna hramba muzejskih predmetov V tem sklopu smo anketirance spraševali o lokaciji in velikosti depojev, kriterijih hrambe v razlicnih prostorih, uporabi pohištvenih sistemov in njihovem materialu, vrsti hranjenih predmetov in njihovi izpostavljenosti razlicnim okoljskim dejavnikom, ter pogostosti njihovega pregledo­vanja. Lokacija in velikost depojev Na podlagi ankete smo ugotovili, da se depoji pri 27 mu­zejih nahajajo tako v sklopu muzejske stavbe kot tudi na dislociranih lokacijah, pri tretjini (20) samo v sklopu stav­be, pri cetrtini (14) pa samo na dislocirani lokaciji. Pri vec kot polovici sodelujocih muzejev površina depojev obsega manj kot 250 kvadratnih metrov, njihova povprecna višina pa je med dvema in tremi metri. Vecinoma gre za vec kot en prostor, posamezni prostori pa so v povprecju najvec­krat veliki do 100 kvadratnih metrov. Korelacija med po­vršino depoja in številom prostorov je srednje mocna (Rho = 0,39, p < 0,01). Kriteriji hrambe v razlicnih prostorih Muzeje z vec kot enim depojskim prostorom smo vpra­šali tudi po kriterijih, po katerih predmete hranijo v raz­licnih prostorih. Kar 20 muzejev na prvo mesto postavlja podobnost materiala. Sledi podobnost tipa predmeta, ki jo na prvo mesto postavlja slaba cetrtina anketirancev (10), pogosteje pa je postavljena na tretje (15) ali drugo (11) mesto. Podobno število anketirancev je na tretje (16) in drugo (15) mesto postavilo podobnost klimatskih zahtev. Najmanj pomemben pa je ustrezen kustodiat, ki ga kar 25 muzejev postavlja na cetrto mesto. Zanimalo nas je tudi, ali so pri hranjenju upoštevani še kakšni drugi kriteriji. Skoraj polovica anketirancev je odgovorila, da ne, med ostalimi pa jih je najvec kot kriterij izpostavilo dimenzije predmeta. Med odgovori so se pojavili še stopnja ohranje­nosti, pomembnost predmeta, obcutljivost, pogostost upo­rabe, pripadnost zbirki in prostorska razpoložljivost. Uporaba pohištvenih sistemov razlicnih materialov Vecina muzejev vecje število predmetov hrani v odprtih pohištvenih sistemih (regali, police itd.), manjše število pa v zaprtih pohištvenih sistemih (predalniki, omare itd.) ali brez pohištva. V zaprtih pohištvenih sistemih nimajo nobenega predmeta štirje muzeji, v odprtih pa eden. 12 muzejev oziroma približno vsak peti muzej pa nima izven pohištvenega sistema nobenega predmeta. Vsaj za nekatere predmete zaprte pohištvene sisteme upo­rabljajo prav vsi nacionalni muzeji, medtem ko jih med lo­kalnimi vsak deseti ne uporablja. Uporaba zaprtih sistemov pozitivno korelira s povprecno višino depojskih prostorov (Rho = 0,35, p = 0,04). Izven pohištvenega sistema vsaj ne­katere predmete hrani 10 izmed 36 muzejev v zahodni regi­ji, kar je statisticno znacilno vec kot v vzhodni, kjer sta taka le dva izmed 25 muzejev (t = 2,1, p = 0,04). Kot prikazuje Slika 1, so tako zaprti kot odprti pohištveni sistemi najveckrat izdelani iz kovine, obdelane z zašcitnimi premazi. Sledi prašno barvano kovinsko pohištvo, ki ga je izdelal specializiran proizvajalec po kriterijih za hranjenje muzejskih predmetov, ter nato pohištvo, izdelano iz iverk. Pri zaprtih pohištvenih sistemih nato sledi pohištvo iz suro­vega masivnega lesa, pri odprtih sistemih pa iz masivnega lesa, obdelanega z zašcitnimi premazi. Pri obeh vrstah sis­temov pa so kot material redkeje uporabljane plošce OSB, kovine, neobdelane z zašcitnimi premazi, ter plastika. Vrsta muzejskih predmetov v razlicnih sistemih hrambe Anketirance smo vprašali, katere vrste predmetov obicajno hranijo v zaprtih in odprtih pohištvenih sistemih oziroma brez pohištva ter njihove odgovore razvrstili v sedem splo­šnih in 46 podrobnejših kategorij. Ugotovili smo, da se v obeh sistemih najpogosteje pojavljajo predmeti iz organ­skih materialov, vendar pri odprtih skoraj enako pogosto nastopajo tudi anorganski materiali, ki so v zaprtih sistemih redkejši. Pri organskih materialih v zaprtih sistemih gre najpogosteje za papirno gradivo, ki ga na ta nacin hrani 31 muzejev. Izmed 49 muzejev, ki predmete shranjujejo izven pohi­štvenega sistema, gre pri vec kot treh cetrtinah za predme­te dolocenih fizicnih lastnosti, pri cemer gre v 36 primerih za predmete vecjih dimenzij. Fizicne lastnosti so pomem­ben kriterij tudi pri polovici od 60 muzejev, ki shranjujejo v odprtih, ter skoraj polovici od 57 muzejev, ki shranjujejo v zaprtih pohištvenih sistemih. Pri slednjih gre najveckrat za predmete majhnih dimenzij. Pri vseh treh vrstah shranjevanja je velik del muzejev iz­postavil tudi vsebino zbirk – zlasti je to pogosto pri zaprtih sistemih, kjer so med odgovori v tej kategoriji najpogo­stejše etnografske zbirke (12 muzejev). Pri vseh je pogosta tudi omemba umetniških del, predvsem pri odprtih siste­mih. Uporaba pohištevnih sistemov se znatno razlikuje tudi po obcutljivosti shranjevanih predmetov, saj so pri zaprtih sistemih pogosteje omenjeni obcutljivi, pri odpr­tih sistemih pa manj obcutljivi predmeti. To so bodisi fi­zicno ali kemijsko zašciteni predmeti bodisi predmeti, ki so manj obcutljivi na okoljske dejavnike, kar podrobneje obravnavamo v naslednjem razdelku. Pet muzejev obcu­tljive predmete hrani (tudi) v odprtih pohištvenih sistemih, trije pa (tudi) brez pohištva. Izpostavljenost predmetov okoljskim dejavnikom V odprtih pohištvenih sistemih je razlicnim okoljskim de­javnikom izpostavljenih vec predmetov kot v zaprtih po­hištvenih sistemih. Kot prikazuje Slika 2, so predmeti v odprtih pohištvenih sistemih najbolj izpostavljeni prahu – tako je odgovorilo 56 od 60 anketirancev, ki jih uporablja, veliko pa jih je porocalo tudi o izpostavljenosti predmetov vecjim spremembam temperature (46) in relativne zracne vlage (44). Predmeti so slednjima zelo izpostavljeni tudi v zaprtih pohištvenih sistemih, in sicer 39 od 56 vecjim nihanjem temperature, 26 od 56 pa relativne zracne vla­ge, kar je vec kot prahu (24). Najmanj predmetov pa naj bi bilo v obeh vrstah pohištvenih sistemov izpostavljenih plinastim onesnaževalom. Uporaba odprtih pohištvenih sistemov negativno korelira z napadi glodavcev (Rho = – 0,36, p < 0,01), tistih iz surove­ga masivnega lesa pa negativno tudi z napadi insektov (Rho = –0,27, p = 0,05), tistih iz plastike pa pozitivno s plinastimi onesnaževali (Rho = 0,29, p = 0,04). Izpostavljenost vpli­vom materialov pohištva je v negativni korelaciji z upora­bo pohištva specializiranih proizvajalcev (Rho = –0,38, p < 0,01) ter v pozitivni z uporabo tistega iz kovin, neobdelanih z zašcitnimi premazi (Rho = 0,28, p = 0,05). Pogostost pregledovanja muzejskih predmetov Na koncu tega sklopa nas je zanimalo, kateri predmeti so najpogosteje pregledovani in kako pogosto. Skoraj tri ce­trtine anketirancev je navedlo predmete iz organskih ma­terialov. Od teh vecina predmete pregleduje vsaj enkrat mesecno. Sledijo umetniška dela, kjer prevladuje tedenski pregled. Vec kot vsak peti je navedel tudi pregledovanje do­locenih vsebinskih zbirk, vendar je pogostost pregledovanja le enkrat letno ali še redkeje. Zanimivo je, da so bili med drugim redkeje pregledani tudi obcutljivi predmeti. Kar 23 muzejev pa hrani predmete, ki jih nikoli ne pregle­dujejo, pri cemer gre najpogosteje za predmete, ki pripadajo doloceni zbirki, konkretno je šlo za arheološke zbirke, gle­dališke predmete in druge. Na drugem mestu so anorganski materiali, in sicer predmeti iz kovine, kamna, keramike in stekla. Anketiranci so izpostavili tudi predmete na doloceni lokaciji in dolocenih dimenzij, ki so obicajno težje dostopni. Sistemi HVAC V drugem sklopu smo muzeje spraševali o uporabi siste­mov ogrevanja, prezracevanja in klimatizacije (HVAC). Le pri sedmih muzejih so na sisteme HVAC prikljuceni vsi prostori, pri osmih vecina in pri sedmih manjšina, medtem ko pri skoraj dveh tretjinah muzejev na tak sistem ni pri­kljucen noben izmed depojskih prostorov. Od 22 muzejev, katerih depojski prostori so prikljuceni na sistem HVAC, gre pri 15 za sistem, locen od sistema raz­stavnih prostorov, pri sedmih pa za isti sistem. Prve smo vprašali, v koliko posameznih depojskih prostorih lahko na­stavljajo razlicne klimatske pogoje – šest jih je odgovorilo, da v nobenem, trije, da v vsakem, preostalih šest pa, da v nekaterih. Slednje smo prosili tudi za navedbo približnega deleža – dva sta odgovorila, da pri polovici, eden pri cetrti­ni, eden pri petini, dva pa tega nista specificirala. Anketirance iz petnajstih muzejev z locenim sistemom smo vprašali, ali v depojskih prostorih, povezanih z istim siste­mom HVAC, shranjujejo tudi predmete, ki bi jih bilo treba hraniti v drugacnem okolju. Štirje muzeji na vprašanje ni­so odgovorili, šest jih hrani le predmete, ki imajo podobne zahteve glede klimatskih razmer, pet pa tudi predmete, ki bi morali biti hranjeni v drugacnih klimatskih razmerah. Od slednjih so trije navedli tudi približen delež tovrstnih predmetov: en muzej 8 odstotkov (vecinoma gre za foto­grafske negative), dva muzeja pa 10 odstotkov predmetov. Klimatski pogoji v depojih V sklopu o klimatskih pogojih v depojskih prostorih smo anketirance vprašali, katere okoljske dejavnike spremljajo, katere naprave oz. instrumente uporabljajo za merjenje de­javnikov, katere vrednosti relativne zracne vlage in tempe­rature imajo nastavljene, katerim priporocilom sledijo ter kako ocenjujejo stanje klimatskih razmer v depojih. Spremljanje razlicnih okoljskih dejavnikov Vec kot polovica sodelujocih muzejev v vseh prostorih spremlja relativno zracno vlago in temperaturo, še doda­tna tretjina pa ju spremlja le v nekaterih prostorih. Ta dva dejavnika v vsaj nekaterih prostorih spremlja 52 muzejev, medtem ko ju 9 muzejev ne spremlja v nobenem prostoru. Spremljanje relativne zracne vlage in temperature pozitiv­no korelira z uporabo zaprtih pohištvenih sistemov vsaj za nekatere predmete (Rho = 0,45, p < 0,01). O spremljanju aktivnosti bioloških škodljivcev v vsaj ne­katerih prostorih je skupaj porocalo 33 anketirancev, sledi pa vidna svetloba, ki jo spremljajo v 22 sodelujocih muze­jih. Redkejše je spremljanje trdnih (10) in plinastih one­snaževal (5) ter UV svetlobe (7). Pri trdnih onesnaževalih nas je zanimalo, ali gre za delce PM10 in/ali PM2,5, ven­dar odgovora nismo dobili od nobenega anketiranca. Zani­mivo je, da je vecina muzejev v prejšnjem sklopu vprašanj odgovorila, da noben predmet ni izpostavljen plinastim onesnaževalom (48 muzejev v primeru predmetov znotraj zaprtih pohištvenih sistemov oz. 41 v primeru odprtih), v tem sklopu pa je le pet muzejev odgovorilo, da plinasta onesnaževala dejansko spremlja. Muzeje, ki vsaj v nekaterih prostorih spremljajo posamezne dejavnike, smo vprašali tudi, ali zanje vodijo letno eviden­co. Kar 39 jih to pocne za relativno zracno vlago in 38 za temperaturo, medtem ko jih za ostale precej manj. Za bio­loške škodljivce evidenco vodi le trinajst muzejev, za vidno svetlobo pet, za UV svetlobo dva ter za trdna onesnaževala samo en muzej. V okviru opcije »drugo« sta bila navedena še dejavnika požarne varnosti in cloveškega faktorja. Naprave, uporabljane za spremljanje okoljskih dejavnikov Med 52 muzeji, ki spremljajo temperaturo in relativno zracno vlago, smo za prvo pri polovici, za drugo pa pri skoraj polovici anketiranih iz odprtih odgovorov razbrali, da gre za digitalno merjenje. Najvec jih je navedlo napra­vo Telehum, nekaj pa tudi druge znamke naprav. Le manjši del jih še vedno meri (tudi) analogno, vecji del odgovorov pa je bil presplošen in jih nismo mogli kategorizirati. En muzej na vprašanje ni odgovoril. Za vidno svetlobo šest muzejev pravi, da ne uporabljajo nobene naprave, senzorja ali tehnike, štirje so navedli vi­zualni pregled, trije digitalno merjenje, ostali odgovori pa so bili presplošni, pri cemer štirje muzeji niso odgovorili. Pri UV svetlobi jih je pet navedlo, da ne uporabljajo nice­sar, preostala dva pa nista odgovorila. Štirje muzeji ne uporabljajo nobene naprave za merjenje trdnih onesnaževal, trije pa so v odgovoru navedli vizual­ni pregled. Od petih muzejev, ki naj bi spremljali plinasta onesnaževala, trije ne uporabljajo nobene naprave, senzor­ja ali tehnike, enega odgovora ni bilo možno kategorizira­ti, en muzej pa ni odgovoril. V nadaljevanju je pri vpra­šanju, katera plinasta onesnaževala spremljajo, en muzej odkljukal ocetno kislino, eden pa pod opcijo »drugo« vne­sel odgovor dim. Ostali niso izbrali nobenega odgovora. Za spremljanje bioloških škodljivcev dvanajst muzejev uporablja vizualni pregled, deset muzejev pasti, štirje ni­cesar, ostali pa so podali presplošen odgovor ali pa niso odgovorili. Nastavljene vrednosti relativne zracne vlage in temperature Od 22 muzejev, katerih depoji so prikljuceni na sistem HVAC, jih je 19 porocalo o nastavljenih vrednostih rela­tivne zracne vlage in temperature. Najvec muzejev ima re­lativno zracno vlago nastavljeno na okrog 50 %, vendar je poleti razpon širši (40 do 55) kot pozimi (50 do 55), prav tako so dovoljena odstopanja manjša pozimi (modus 5) kot poleti (modus 10). Poleti ima najvec (11) muzejev temperaturo nastavljeno na 20 °C, pozimi pa to vrednost ohranjajo le štirje mu­zeji, medtem ko so pri ostalih temperature nižje, v enem primeru tudi le 10 °C. Na Sliki 3 je prikazana poveza­va med nastavljeno vrednostjo temperature v poletnem in zimskem casu. V slednjem je opazna znatna razlika med zahodno regijo, v kateri imajo temperaturo v pov­precju nastavljeno na 14,8 °C, ter vzhodno z 18,46 °C (t = –2,26, p = 0,03). V obeh letnih casih je najpogostejši razpon dveh stopinj, vendar so poleti temperature bolj razpršene. Bolj razpršene so tudi pri lokalnih kot pri nacionalnih muzejih, in sicer tako poleti (8,05 prvi in 2,89 drugi, t = –2,78, p = 0,01) kot pozi­mi (6,00 prvi in 2,67 drugi, t = –2,16, p = 0,04). Sledenje priporocilom za nastavitve klimatskih pogojev Pri nastavitvah klimatskih pogojev se v najvec muzejih uporablja Pravilnik o varovanju in hranjenju nacionalnega bogastva in muzejskega gradiva, o vpisu v razvid muze­jev in o podelitvi pooblastila za opravljanje državne javne službe muzejev (Pravilnik 2012). Na drugem mestu je odgovor, da nastavitve izvajajo gle­de na pretekle izkušnje v muzeju, ki pa je precej bolj po­gost v zahodni kot v vzhodni regiji. Na tretjem mestu so priporocene vrednosti v literaturi, ki jih uporablja vec kot polovica nacionalnih muzejev, a le sedmina lokalnih. Štir­je so kot literaturo konkretno navedli Prirocnik za nego predmetov kulturne dedišcine (Motnikar 2010). Sledila je izbira odgovora »publicirani mednarodni standardi«, kjer pa so anketiranci navedli, da gre za priporocila organizacij ISO, IFLA in ICOM. Uporablja jih samo približno vsak sedmi muzej v zahodni regiji, v vzhodni pa noben. V okviru možnosti »drugo« je pet anketirancev navedlo, da nimajo možnosti nastavitve vrednosti oziroma da ne zagotavljajo primernih razmer, eden je navedel, da upošte­va zmožnosti naprav, eden pa izkušnje drugih muzejev in konservatorjev-restavratorjev. Opazna je korelacija upora­be katerih koli priporocil s spremljanjem temperature in relativne zracne vlage, pa tudi z nekaterimi spremenljivka­mi iz prvega sklopa vprašalnika, in sicer z uporabo zaprtih in odprtih pohištvenih sistemov. Pri vprašanju o oceni stanja klimatskih razmer v depojih je krepko vec kot polovica izbrala odgovor, da se v nekaterih obdobjih v letu pojavljajo dolocene težave, dobra cetrtina je odgovorila, da vse leto vzdržujejo stabilne razmere, pre­ostali pa, da imajo vse leto vecje težave z vzdrževanjem stabilnih razmer. Embalirni materiali za dolgotrajno hrambo muzejskih predmetov Anketirance smo vprašali o tipih embalaže, ki jih trenutno uporabljajo za dolgotrajno hrambo muzejskih predmetov, nato pa za dolocene materiale tudi o nacinu in obsegu upo­rabe. Zanimale so nas tudi njihove potrebe in dostopnosti materialov na tržišcu, pomembnost razlicnih lastnosti em­balaže, razpoložljiva financna sredstva ter posebni sistemi embalaže za hitro evakuacijo predmetov. Tipi embalaže, uporabljeni za dolgotrajno hrambo muzejskih predmetov Pri vprašanju o tipu embalaže smo v prvem koraku ponu­dili možnost izbire vec odgovorov med devetimi kategori­jami, vkljucno z možnostjo »drugo«. Najvec muzejev upo­rablja škatle, sledijo papir in zašcitne srajcke, medtem ko je vrecke in filme oziroma folije, plošce, podlage in pene, tekstilije oziroma tkanine ter polnila odkljukala manj kot polovica muzejev. Pet muzejev je odgovorilo, da ne upora­blja nic od navedenega, deset pa jih je navedlo odgovore, ki sodijo v eno izmed ostalih že izbranih kategorij. Le pri enem je dejansko šlo za nekaj drugega, in sicer za stekleno embalažo neopredeljene oblike. Za vsako od izbranih kategorij se je nato odprlo podvpra­šanje, za kakšen material gre. Med uporabniki papirja jih najvec (38) uporablja trajni (v anketi naveden kot brez­kislinski) papir. Od tega jih je osem opredelilo, da gre za pufran papir, šest, da za nepufran, ostali pa niso vedeli ozi­roma niso odgovorili. Na drugem mestu je bil odgovor, da gre za navaden papir, ki ga je izbralo 14 muzejev, sledijo povošceni (7), vpojni (3) in casopisni (2) papir. Silikonizi­ranega papirja ne uporablja noben muzej. Med vreckami kot material prevladuje polivinilklorid (PVC), ki ga uporablja 13 muzejev, sledijo polietilenske oziroma polipropilenske (10) in papirnate vrecke (8) ter vrecke iz povošcenega papirja (4), medtem ko vreck iz vpojnega papirja ne uporablja noben muzej. V okviru op­cije »drugo« so bile dvakrat navedene vrecke iz trajnega papirja in enkrat iz blaga. Dve tretjini muzejev (41) za dolgotrajno hrambo uporablja kartonaste škatle, poleg tega je med škatlami tudi veliko le­senih škatel oziroma zabojev (25) ter škatel iz lepenke (23), manj pa je kovinskih (14) in polietilenskih oziroma polipro­pilenskih škatel (11). Pod »drugo« so bile štirikrat navedene škatle iz trajnega (v anketi navedenega kot brezkislinskega) kartona oziroma lepenke, pri enem muzeju pa so odgovorili, da imajo škatle izdelane posebej za arheološke predmete, vendar niso specificirali, za kakšen material gre. Pri plošcah, podlagah in penah gre najveckrat za navaden (14) ali trajni (12) karton, sledijo jima les (10), polietilen­ski oziroma polipropilenski materiali (9) ter polietilenska folija z zracnimi mehurcki (9), manj pa je uporabe lepenke (4), iverke (4) in poliuretana (2). Noben muzej pa za dol­gotrajno hrambo ne uporablja OSB plošc, prav tako ni bilo nobenih navedb pod možnostjo »drugo«. Med tekstilnimi materiali je najvec uporabljana netkana sinteticna tkanina Tyvek (9), ki ji sledita prav tako sinte­ticni Vrteks (7) in pa nebeljeni bombaž (7), medtem ko nebeljeni lan, beljeni bombaž in nebeljeno volno uporablja le en muzej. Svile, beljenega lanu in beljene volne za dol­gotrajno hrambo ne uporablja noben muzej. Pri možnosti »drugo« sta dva muzeja navedla filc. Med filmi in folijami prevladujejo polietilenski z zracnimi mehurcki (14) in brez (11), sledita PVC (7) in poliestrska folija Melinex (7), medtem ko celofan uporabljata le dva muzeja, folijo PET Mylar in poliestrski Hostaphan pa le en muzej. V okviru možnosti »drugo« so v enem muzeju napisali, da uporabljajo zašcitne vrece podjetja Ergard, a brez navedbe materiala. Tretjina muzejev za dolgotrajno hrambo uporablja poli­etilenske oziroma polipropilenske zašcitne srajcke (20), drugi najpogostejši material zašcitnih srajck je PVC (12), le trije muzeji pa uporabljajo poliestrske vrecke. Pod »dru­go« je bil dvakrat omenjen brezkislinski material, dvakrat pa papir brez specifikacije. Štirje muzeji kot polnilo uporabljajo polistirenske, štirje pa polietilenske pene oziroma kosmice. Samo en muzej upora­blja (beljeno) bombažno vato, sinteticno vato in biorazgra­dljive pakirne kosmice. Noben muzej ne uporablja nebelje­ne bombažne vate ali poliuretanske pene oziroma kosmicev. Pri uporabi razlicnih materialov je opaznih nekaj statistic­no znacilnih razlik med nacionalnimi in lokalnimi muzeji. Trajni (t. i. brezkislinski) papir uporabljajo vsi nacionalni muzeji in tudi vecina lokalnih, nekateri med njimi pa sploh ne uporabljajo papirnih embalaž. Medtem ko kar dve tre­tjini nacionalnih muzejev uporablja filme oziroma folije, to velja le za tretjino lokalnih. Podobno tekstil uporablja kar polovica nacionalnih muzejev, med lokalnimi pa le vsak peti. Poleg tega smo izmerili pozitivno korelacijo med površino depojskih prostorov in uporabo plošc, podlag ali pen (Rho = 0,55, p < 0,01), filmov ali folij (Rho = 0,48, p < 0,01), polnil (Rho = 0,47, p < 0,01) in vreck (Rho = 0,30, p = 0,03). Slednja je pozitivno povezana z izogibanjem hranje­nju predmetov izven pohištvenih sistemov (Rho = 0,35, p < 0,01), slednje pa je negativno povezano z uporabo tka­nin (Rho = -0.29, p = 0,03). Nacin uporabe embalaže Triindvajset muzejev, ki uporabljajo vrecke, ter 51 mu­zejev, ki uporabljajo škatle, smo vprašali tudi, ali jih ne­produšno zaprejo. Med prvimi jih vec kot polovica nikoli ne zapira vreck, med drugimi pa jih dve tretjini nikoli ne zapira škatel. Med desetimi muzeji, ki vsaj pri nekaterih predmetih za­pirajo vrecke, gre pri polovici za predmete iz dolocenih materialov (pri treh iz kovine ter po enem iz kamna in le­sa), pri dveh za predmete, obcutljive na dolocene okoljske dejavnike (pri obeh na relativno zracno vlago, pri enem pa tudi na temperaturo in insekte), pri enem pa za arheolo­ške predmete. Med sedemnajstimi muzeji, ki vsaj nekatere predmete zapira v škatle, pa gre pri enajstih za predmete dolocenega materiala (pri treh iz kovine ter za biološke zbirke, pri dveh za keramiko ter papir), pri osmih za pred­mete, obcutljive na okoljske dejavnike (štirje so navedli relativno zracno vlago, dva škodljivce, en pa nabiranje prahu in mehanske dejavnike), pod drugo pa so pri enem muzeju odgovorili, da je to odlocitev posameznega kusto­sa, pri drugem pa so navedli požare in poplave. Pri vprašanju, ali se v neprodušno zaprti embalaži poja­vljajo kakšne težave, sta dva anketiranca odgovorila, da se problemi ne pojavljajo, en muzej pa je omenil možnost obcasne prenizke relativne zracne vlage zaradi centralnega ogrevanja. Za katere materiale embalaže gre, niso izposta­vili. Podobno smo o težavah vprašali 23 muzejev, ki vrec­ke ali škatle zapirajo le v dolocenih primerih, in izkazalo se je, da osem muzejev nima težav, medtem ko je sedem muzejev navedlo klimatske razmere, štirje okuženost z or­ganizmi ali škodljivci, trije nabiranje prahu, eden pa one­snaženje s trdimi delci in propadanje materiala. Od materi­alov so bili najveckrat omenjeni organski (6), kot so leseni predmeti (3), papirno gradivo (2) in usnjeni predmeti, dva anketiranca pa sta navedla anorganske materiale – eden kovinske, drugi kamnite. Dva muzeja sta v okviru tega odgovora navedla biološke zbirke, eden pa kartografsko gradivo. Samo dva muzeja sta omenila material embalaže, in sicer eden PVC vrecke, drugi pa kartonaste škatle. Obseg uporabe Med 56 anketiranci, ki so pri vprašanju o tipu embalaže izbrali vsaj eno izmed naštetih kategorij, so samo trije porocali, da nobenega predmeta ne hranijo povsem brez embalaže. Vsi razen osmih muzejev vsaj manjše število predmetov hranijo v specializiranih embalažah, ki so bi­le namensko izdelane za hrambo muzejskih, arhivskih oz. galerijskih predmetov. Pogosta je tudi uporaba embalaže druge namembnosti (v anketi navedena z izrazom »obicaj­na embalaža«), kot so na primer škatle za cevlje ali rože in podobno. Slednje ne uporablja le 14 muzejev. Hranjenje vecjega števila predmetov v embalaži druge namembnosti korelira s povprecno višino depoja (Rho = 0,38, p = 0,03), odsotnosti hrambe izven pohištvenih sis­temov (Rho = 0,28, p = 0,03), pri predmetih v zaprtih sis­temih pa tudi s težavami zaradi svetlobnega sevanja (Rho = 0,28, p = 0,05). Uporaba specializirane embalaže nega­tivno korelira z depoji na lokacijah, locenih od muzejske stavbe (Rho = –0,39, p < 0,01) in z okužbami mikroorga­nizmov v zaprtih sistemih (Rho = –0,28, p = 0,05), pozi­tivno pa z višino nastavljene vrednosti temperature za zim­ski cas (Rho = 0,43, p = 0,01). Hranjenje vecjega števila predmetov brez embalaž pozitivno korelira s porocanjem dejavnika vpliva drugih muzejskih predmetov v odprtih sistemih (Rho = 0,29, p < 0,01), negativno pa z višino na­stavljene vrednosti relativne zracne vlage za zimski cas (Rho = –0.37, p = 0,03). Tistih 42 muzejev, ki vsaj za nekatere predmete upora­bljajo embalažo druge namembnosti, smo vprašali, ali jih fizicno locijo od embalaže še z drugim, povsem inertnim materialom; na primer, ali škatlo iz kartona obložijo s traj­nim papirjem oziroma ali predmet zavijejo vanj, preden ga položijo v takšno škatlo. Kar 20 muzejev je pritrdilo, da v vecini primerov, 12 jih tega ne pocne nikoli, deset pa jih to pocne le pri dolocenih predmetih. Slednje smo prosili, da napišejo, pri katerih predmetih. Trije so navedli papirno gradivo, dva tekstilne in dva obcutljive predmete, medtem ko se ostale navedbe pojavijo le po enkrat. Podobno vprašanje smo postavili 53 muzejem, ki brez embalaže hranijo bodisi manjše bodisi vecje število pred­metov, in sicer, ali pri teh predmetih uporabijo dodaten material, ki predstavlja pregrado oziroma zašcito med ma­terialom, iz katerega je izdelano pohištvo, in samim pred­metom. Dobra cetrtina (14) jih je odgovorila, da pri vseh oziroma pri vecini predmetov, dobra tretjina (18), da niko­li, ter dve petini (21), da le pri dolocenem tipu pohištva ali dolocenih predmetih. Od slednjih jih je osem navedlo tudi tip pohištva, 15 pa tip predmeta. V petih primerih je šlo za leseno pohištvo, v dveh za kovinsko, en muzej je omenil knjižne police in en pohištvo z izvlecnimi elementi. Pri predmetih je bilo omenjenih najvec takih iz organskih materialov, kot so tekstilni predmeti (5), papirno gradivo (3) in leseni predmeti (2), od anorganskih pa kovinski (3). Uporaba pregradnih oz. zašcitnih materialov pri hranjenju brez embalaž negativno korelira s hranjenjem predmetov izven pohištvenih sistemov (Rho = –0,27, p<0,05). Nato smo 35 muzejev, ki so pri vseh ali nekaterih pred­metih uporabili dodaten zašcitni material, vprašali po na­menu uporabe. Najvec jih želi prepreciti stik predmetov z materialom pohištva, velik del pa tudi doseci stabilizacijo oziroma prepreciti njihovo premikanje. V okviru možno­sti »drugo« so navedli še zašcito pred mehanskimi (2) in okoljskimi (2) dejavniki, preprecevanje stika z drugimi predmeti (2) in diagnostiko (1). Da so v depoju predmeti, ki bi sicer morali biti dolgotrajno hranjeni v posebni embalaži, a niso, je potrdilo 39 muze­jev, kot razlog pa jih je kar 35 – vsi nacionalni in tudi ve­cina lokalnih muzejev – navedlo pomanjkanje financnih sredstev, sedem neustrezen protokol skladišcenja predme­tov, štirje pa pomanjkanje ustrezne embalaže na tržišcu. V okviru možnosti »drugo« so nekateri navedli še pomanj­kanje prostora (10), delovne sile (3), casa (2) in opreme (1) ter to, da bi bila potrebna izdelava embalaže po meri (2). Zanimivo je, da prisotnost teh predmetov korelira z uporabo priporocil v pravilniku (Rho = 0,36, p = 0,01), na­stavitvami višine temperature za zimski cas (Rho = 0,37, p = 0,04) ter odstopanji relativne zracne vlage tako za po­letni (Rho = 0,36, p = 0,05) kot zimski cas (Rho = 0,38, p = 0,03), negativno pa s težavami zaradi vecjih nihanj relativne zracne vlage v odprtih pohištvenih sistemih (Rho = –0,27, p = 0,04) Želene lastnosti embalaže Da je na tržišcu dovolj ustreznih materialov oziroma pa­kirnih sistemov za dolgotrajno hrambo muzejskih pred­metov, je odgovorilo 24 anketirancev, medtem ko jih po mnenju desetih ni dovolj – od tega jih je sedem navedlo, da jih ni dovolj na slovenskem tržišcu. V okviru tega vpra­šanja smo poizvedeli tudi o pomanjkljivostih, pri cemer je 22 muzejev navedlo financne težave, štirje neustrezno dimenzijo embalaže, dva neustrezno embalažo na splošno ter eden neustreznost embalaže za obcutljive predmete. Le pet muzejev je napisalo, da težav ni, osem odgovorov pa ni bilo možno kategorizirati. Preostali muzeji na vprašanje bodisi niso odgovorili bodisi niso vedeli. Pri oceni pomembnosti razlicnih lastnosti materialov za dolgotrajno hrambo muzejskih predmetov, ki je prikazana na Sliki 4, je vec kot tri cetrtine anketirancev kot zelo po­membni lastnosti oznacilo negorljivost (47 od 54) in zmo­žnost enostavne obdelave (47 od 54), sledijo možnost vec­kratne uporabe, možnost uporabe brez orodij ali lepil ter možnost samostojnega oblikovanja in vsebnost bariernih snovi za preprecevanje vpliva okoljskih dejavnikov, ki sta jo izbrali dve tretjini vprašanih. Za polovico sodelujocih je zelo pomembna tudi inertnost – pri nacionalnih muzejih je ta delež celo višji (80 odstotkov) kot pri lokalnih (t = 2,28, p = 0,03). Njena pomembnost korelira z uporabo priporo­cenih vrednosti v literaturi (Rho = 0,43, p<0,01). Kot manj pomembni lastnosti je vecina muzejev oznacila prilagodljivost in vecnamenskost, skoraj polovica pa ra­znobarvnost in razlicnost tonov. Slednja negativno koreli­ra z uporabo odprtih pohištvenih sistemov (Rho = –0,43, p < 0,01) in so jo kot bolj pomembno ocenili anketiranci, ki niso kustosi, medtem ko med kustosi ni nobenega, ki bi mu bila zelo pomembna. Pri vecnamenskosti je pomembnost znatno višja pri lokalnih (38 od 41) kot pri nacionalnih muzejih (8 od 15; t = –0,28, p = 0,01). Še manj pomembni lastnosti sta transparentnost in opremljenost s senzorji, kot najmanj pomembna pa je bila ocenjena prijetnost na otip, ki jo je za nepomembno oznacila skoraj polovica muzejev, ki so odgovorili na to vprašanje. Glede senzorjev nas je zanimalo še, kako uporabne se jim zdijo razlicne funkcije. Skoraj trem cetrtinam anketiran­cev se zelo uporabni zdijo senzorji za spremljanje relativ­ne zracne vlage, dvema tretjinama senzorji za temperaturo in biološke aktivnosti, vec kot polovici pa tudi senzorji za spremljanje svetlobnega sevanja. Senzorji za spremljanje hlapnih organskih spojin so se zdeli uporabni manj kot po­lovici anketirancev, še manj zanimanja pa je bilo za sen­zorje za spremljanje vibracij. Financna sredstva V letu 2017, tj. leto pred izvedbo raziskave, skoraj petina muzejev za nakup embalirnega materiala oziroma siste­mov za embaliranje muzejskih predmetov, kot so papirji, škatle, folije in pene, ni namenila nobenih sredstev, skoraj dve petini pa nista imeli na voljo nobenih sredstev za de­pojsko opremo, kot so senzorji in pohištveni sistemi. Do tisoc evrov je za embalirni material v letu 2017 namenilo 30 muzejev, za nakup opreme za depo pa le 12 muzejev. 21 muzejev je za opremo namenilo vec kot tisoc evrov, kar je vec kot za pakirne materiale, za katere je vec kot tisoc evrov namenilo 15 muzejev. Kar nekaj anketirancev pa na to vprašanje ni odgovorilo. Še nižja je bila stopnja odgovora na vprašanje, koliko dodatnih sredstev bi bili pripravljeni investirati, ce bi to bistveno izboljšalo pogoje hrambe. Za pakirne materiale dodatnih sredstev ne bi namenili štirje muzeji, 16 muzejev bi temu namenilo manj kot tisoc evrov, 15 muzejev pa celo tisoc ali vec evrov letno. Za opremo za depo nobenih do­datnih sredstev ne bi namenilo pet muzejev, manj kot tisoc evrov bi zanjo namenilo 10 muzejev, 20 muzejev pa bi za opremo namenilo tisoc ali vec evrov. Tako kolicina financnih sredstev, namenjenih nakupu em­balirnega materiala (Rho = –0,35, p < 0,01) kot kolicina tistih, namenjenih opremi za depo (Rho = –0,31, p = 0,02), negativno korelirata z uporabo zaprtih sistemov vsaj za nekatere predmete. Najmocnejša je korelacija sredstev za embalirni material (Rho = 0,48, p < 0,01) in sredstev za opremo za depo (Rho = 0,42, p < 0,01) z uporabo pohištva iz plastike. Sredstva za embalirne materiale srednje mocno korelirajo tudi z uporabo pohištva iz plošc OSB (Rho = 0,33, p < 0,01), negativno pa z uporabo prašno barvanega kovinskega pohištva (Rho = –0,26, p < 0,04). Uporaba po­hištva iz kovine, obdelane z zašcitnimi premazi pa korelira z dodatnimi financnimi sredstvi v prihodnosti, in sicer tako za pakirni material (Rho = –0,27, p = 0,04) kot za opremo za depo (Rho = –0,27, p = 0,04), kar verjetno lahko poja­snimo s tem, da tovrstno pohištvo uporabljajo muzeji, ki so bolje financno situirani. Dodatna financna sredstva za nakup opreme za depo korelirajo tudi z uporabo speciali­zirane embalaže (Rho = –0,29, p = 0,03). Sistemi embalaže za hitro evakuacijo predmetov Posebne sisteme embalaže za hitro evakuacijo predmetov v primeru naravnih in drugih nesrec imajo samo trije muzeji. Preostalih 58 muzejev, ki teh sistemov nimajo, smo vpra­šali, kakšno embalažo bi potrebovali v tovrstnih primerih. Najvec, to je 17 muzejev, bi potrebovalo embalažo, odporno na specificne okoljske dejavnike. Veliko odgovorov (11) ni bilo možno kategorizirati, med ostalimi pa so prevladovali odgovori, da bi potrebovali škatle, na primer lesene škatle ali zaboje (6) ali kovinske škatle (6). Pet muzejev je pouda­rilo, da bi morala biti embalaža lahko prenosljiva. Prevoz muzejskih predmetov V zadnjem sklopu smo najprej vprašali, katere embalirne materiale, sisteme oziroma embalažo muzeji najpogoste­je uporabljajo za transport muzejskih predmetov. Skoraj polovica anketiranih je navedla polietilensko folijo z zrac­nimi mehurcki, drugi najbolj pogost odgovor je bil lesene škatle oziroma zaboji (20), nato pa kartonaste škatle (17). Da ne uporabljajo nobene embalaže, so odgovorili samo štirje muzeji. Nato smo jih vprašali, ali se pri pakiranju oziroma embalaži, ki jo uporabljajo za transport muzejskih predmetov, srecuje­jo s kakšnimi problemi. Skoraj polovica anketiranih (29) je pritrdila, da se pri embaliranju oziroma transportni embala­ži srecujejo z dolocenimi težavami, pri cemer jih je najvec navedlo neustrezno embalažo (sedem od teh specificno di­menzijo embalaže). Šest muzejev je navedlo financne teža­ve, trije neozavešcenost osebja, trije neprimerno muzejsko infrastrukturo, štirje neprimerno vozilo oziroma neprimer­no opremo vozila, medtem ko sta le dva muzeja omenila mehanske dejavnike, samo eden pa neoptimalne klimatske razmere. Druga polovica anketiranih je zanikala obstoj ka­kršnih koli težav. Slednji sicer korelira z uporabo priporoce­nih vrednosti v literaturi (Rho = 0,31, p = 0,03). Nobeden izmed muzejev v embalirni sistem ne vkljucuje kakršnihkoli senzorjev, ki bi spremljali okoljske dejavnike med transportom. Vozila s klimatsko kontrolo uporablja le 11 muzejev, medtem ko vecina takih vozil ne uporablja oz. jih nima na voljo. Sklep Anketa o razmerah hranjenja predmetov v slovenskih mu­zejih je pokazala, da vecina muzejev spremlja klimatske razmere v depojih ter pri izbiri opreme in embalažnih ma­terialov uspeva upoštevati strokovne smernice, ceprav ima pri tem na voljo le omejena financna sredstva. Vecina slovenskih muzejev poroca, da ima vsaj obca­sno težave z vzdrževanjem stabilnih klimatskih razmer. Ceprav v raziskavi nismo zbrali podatkov o lastnostih stavb posameznih depojskih prostorov, predvidevamo, da so slednje, podobno kot v tujini, povezane z umešce­nostjo muzejev v starejše spomeniško zašcitene ali druge stavbe, ki niso bile grajene z namenom deponiranja de­dišcinskih predmetov. Težave so verjetno pogojene tudi s tem, da skuša mnogo muzejev zagotavljati zelo natancno nastavljene specificne vrednosti relativne zracne vlage in temperature z majhnimi odstopanji, kot jih na primer do­loca Priloga 1 pravilnika v Uradnem listu RS št. 47/12, ki ga kot referenco za nastavljanje vrednosti jemlje veliko slovenskih muzejev. Takšne standarde je naceloma mogo­ce dosegati zgolj z uporabo klimatskih (HVAC) sistemov, hkrati pa tako togi pogoji niso nujno kompatibilni s karak­teristikami gradnje muzejskih oz. depojskih stavb (Mar­tens in Schellen 2010; Silva in Henriques 2015) in pogosto zahtevajo financno potratno vzdrževanje. Poleg tega tovr­stni strogi pogoji niso bili dokazani kot resnicno idealni in v dolocenih primerih morda niso potrebni. Sodobna med­narodna priporocila v zvezi s klimatskimi nastavitvami v muzejskem okolju (Bickersteth 2016; ASHRAE 2019) so postala na podlagi znanstvenih raziskav, smernic trajno­stnega razvoja in vse dražjih energentov bolj ohlapna, po­sledicno pa tudi energetsko varcnejša in s tem prijaznejša do okolja, zato bi morda morali tudi v slovenskem pro­storu ponovno pretehtati smotrnost dolocenih strokovnih kriterijev in direktiv oz. dopolniti ali postaviti nove okvire priporocil. V splošnem je v Sloveniji veliko muzejev (39 od 61), ki depojskih prostorov nimajo prikljucenih na sis­tem HVAC. V skladu s trenutnimi smernicami slednje ne vzbuja skrbi, saj eno izmed priporocil deklaracije ICOM­-CC in ICC (Bickersteth 2016) navaja, da je skrb za zbirke treba doseci na nacin, ki ne predvideva klimatskih naprav (HVAC), ter da je treba v obzir vzeti pasivne metode, kro­ženje zraka, rešitve z nižjo energetsko porabo ter preprosto tehnologijo, ki je enostavna za vzdrževanje. Vprašanja, ki smo jih postavili muzejem glede lokacije in velikosti depojev, so bila namenjena predvsem zbiranju in­formacij, povezanih z izzivi senzorifikacije v zagonskem projektu. Kljub temu pa lahko izpostavimo, da je povpre­cen depojski prostor slovenskih muzejev relativno obvla­dljiv, saj meri do 100 kvadratnih metrov tlorisne površine in med dvema in tremi metri v višino. Študij odvisnosti specificnih dimenzij depojskih prostorov v povezavi z vzdrževanjem klimatskih razmer, številom in nacini skla­dišcenja dedišcinskih predmetov ter drugimi parametri za­enkrat ni zaslediti, zato težko predpostavljamo, ali lahko muzeji z manjšimi depojskimi prostori lažje in cenovno ugodneje zagotavljajo ustrezne klimatske razmere v po­sameznem prostoru. Raziskava je poleg tega pokazala, da so depoji mnogih slovenskih muzejev (celotni obseg pro­storov, v katerih muzej hrani predmete) relativno majhni, saj pri vec kot polovici muzejev obsegajo manj kot 250 kvadratnih metrov. V tej raziskavi o številu deponiranih predmetov v povezavi z velikostjo in številom depojskih prostorov nismo spraševali, zato tudi ne razpolagamo s podatki o morebitni prenatrpanosti in potrebah po reorga­nizaciji povprecnega muzejskega depoja. Glede na rezultate ankete slovenski muzeji veliko pozor­nosti namenjajo spremljanju temperature in relativne zrac­ne vlage, precej manj pa drugim dejavnikom tveganja za predmete. Nekaj muzejev spremlja prisotnost bioloških dejavnikov, vendar vecinoma brez evidence, skoraj no­ben muzej pa na primer ne spremlja prisotnosti hlapnih organskih spojin (VOC), ceprav so v literaturi ta tematika in z njo povezane problematike ohranjanja dedišcinskih predmetov pogosto izpostavljene (Van Grieken idr. 2004; Thickett in Lee 2004; Schiewreck idr. 2007; Strlic idr. 2011; Blaschke-Walther 2020; Kraševec idr. 2021; Gorgo­lis idr. 2023). Veliko muzejev (20) sicer razvršca predmete v depojske prostore glede na enak oz. podoben material. Poleg tega 29 od 57 muzejev, ki shranjujejo v zaprtih po­hištvenih sistemih, ter 25 od 60 muzejev, ki shranjujejo v odprtih pohištvenih sistemih, skladišci predmete v po­hištvenih sistemih (zaprtih oz. odprtih), specializiranih za muzejsko hrambo. Kljub temu pa preostali muzeji hra­nijo predmete po drugih kriterijih, pri katerih je možnost medsebojnega negativnega vpliva predmetov v povezavi z VOC lahko vecja (specificnih raziskav na to temo sicer še nismo zasledili), kar precej muzejev pa uporablja tudi manj ustrezne pohištvene elemente (npr. raznovrstne lesne plošce), ki lahko vplivajo na nadaljnje oz. pospešeno pro­padanje hranjenih predmetov (Cincinelli idr. 2016). Ceprav je hramba predmetov izven pohištvenega sistema v splošnem odsvetovana oz. je navedeno, da noben predmet ne bi smel biti postavljen na tla (Hayashi Denis 2010), del slovenskih muzejev hrani predmete tudi zunaj pohištve­nih sistemov. Najveckrat gre za predmete vecjih dimenzij, podobno kot v depojih v tujini (npr. Anstey idr. 2017), pri cemer to velja predvsem za tipe muzejev, kot so tehniški, vojaški ipd., ki dolocen inventar obicajno hranijo tudi na prostem. Kljub temu je nekaj muzejev primoranih izven pohištvenega sistema hraniti tudi obcutljive predmete. Si­cer je najvec predmetov hranjenih v odprtih pohištvenih sistemih, kjer pa so v vecjem delu muzejev po mnenju an­ketirancev izpostavljeni prahu ter nihanju temperature in relativne zracne vlage. Tako odprti kot zaprti pohištveni sistemi so najveckrat izdelani iz obdelanega kovinskega materiala, pri cemer je ta pri 29 od 57 oz. 25 od 60 muze­jev (v primeru zaprtih oz. odprtih pohištvenih sistemov) izdelan po kriterijih za hrambo muzejskih predmetov. Med embalažnimi materiali v slovenskih muzejih so naj­bolj uporabljane razlicne vrste škatel in papirjev, kar je v splošnem obicajna praksa (Anstey idr. 2017), vendar ne uporabljajo vsi priporocenih trajnih materialov – nekate­ri uporabljajo celo casopisni papir, škatle za rože in drugo embalažo, ki naceloma ni primerna za hrambo dedišcinskih predmetov (Dawson in Hutcheson 2012). Poleg škatel se uporabljajo tudi vrecke, ki so vecinoma izdelane iz PVC-ja, ki prav tako ni priporocljiv (Shashoua 2001). Pri uporabi tkanin veliko muzejev uporablja sinteticne tekstilije in ne­beljen bombaž, le po en muzej pa uporablja za muzejsko hrambo odsvetovana beljen bombaž in volno, medtem ko drugih neprimernih materialov (npr. barvanega tekstila) ne uporablja noben muzej. Najmanj uporabljen material so polnila, pri cemer prav tako noben muzej ne uporablja od­svetovane poliuretanske pene. Mnogo muzejev se sicer za­veda problematike uporabe manj primernih ali neprimernih embalažnih materialov. Predmete, ki jih hranijo v tovrstni embalaži, namrec locijo od nje z dodatno bariero (predmet na primer predhodno zavijejo v trajni papir). V 20 muzejih je takšna praksa obicajna pri vseh tako hranjenih predmetih, v še dodatnih 10 muzejih pa pri dolocenih predmetih. Po mnenju anketirancev bi moralo imeti veliko predmetov v slovenskih muzejih namensko embalažo, a je nima. V letu 2017 nekaj muzejev ni namenilo nobenih sredstev za nakup embalaže, vecina jih tudi ni vlagala v opremo za depo. Prav tako so skromni nacrti za vlaganja v prihodnje. Skoraj noben muzej nima posebne embalaže za primere hitre evakuacije zaradi naravnih in drugih nesrec. Sklepa­mo, da je vecina muzejev na te sicer dobro pripravljena, saj ob nedavnih poplavah v severni in osrednji Sloveniji avgusta 2023 ni bilo porocanja o vecjih težavah in škodi, nekateri muzeji pa so predmete uspeli tudi pravocasno za­šcititi oziroma jih prestaviti na varno (MMC 2023). Z vidika raziskovalnega projekta smo v zvezi z embalira­njem dedišcinskih predmetov želeli ugotoviti tudi, kakšne materialne lastnosti embalaže bi si želeli anketiranci. Vecina muzejev daje prednost negorljivosti ter možnosti enostav­ne obdelave in veckratne uporabe. Za vecji del muzejev sta zelo pomembni tudi možnost uporabe brez orodij ali lepil ter možnost samostojnega oblikovanja, pa tudi vsebnost bariernih snovi in inertnost, medtem ko so ostale lastnosti (vkljucno z opremljenostjo s senzorji) manj pomembne ali sploh nepomembne. Glede senzorjev so predstavniki mu­zejev izkazali interes le za spremljanje relativne zracne vla­ge, temperature in biološke aktivnosti, pa tudi svetlobnega sevanja, medtem ko se jim senzorji za spremljanje hlapnih organskih spojin in vibracij niso zdeli zanimivi. V primeru vpeljave specificnih kontrolnih inštrumentov za spremljanje raznovrstnih okoljskih dejavnikov na slovenski trg bi bilo muzejski kader smiselno bolje obvešcati glede prednosti in smotrnosti uporabe tovrstnih produktov, pa tudi informirati glede najsodobnejših rezultatov raziskav na temo degrada­cije materialov muzejskih predmetov. Pri interpretaciji rezultatov raziskave pa moramo opozo­riti, da so tovrstne ankete lahko pristranske, saj obstaja možnost, da se enote, ki v anketi niso sodelovale, v neka­terih izmed proucevanih lastnosti bistveno razlikujejo od sodelujocih. Vendar pa je bila pri tej raziskavi stopnja so­delovanja dovolj visoka, da ta ucinek lahko zanemarimo. Vecja težava je, da ni bilo nadzora nad tem, kdo na anketo odgovarja – direktor, kustos ali kdo drug. V analizi smo pri nekaterih vprašanjih namrec opazili statisticno znacilne razlike glede na tip porocevalca. Poleg tega kljub kar obsežni dolžini vprašalnika nismo pokrili vseh relevantnih vidikov. Za razliko od samoeval­vacijskih vprašalnikov (ICCROM 2008) nismo pridobili podatkov o identifikacijskih sistemih, ki jih muzeji upora­bljajo za dokumentiranje gradiva, o enostavnosti preme­šcanja predmetov med razlicnimi prostori, o prisotnosti drugih predmetov v depojskih prostorih, o zadostni ka­paciteti prostorov, o njihovem stanju, vzdrževanju in pri­mernosti z vidika zašcite pred poškodbami napeljav, zu­nanjimi vremenskimi vplivi in naravnimi nesrecami ter o zadostnem številu osebja in njihovi usposobljenosti. Prav tako sodelujocim nismo zastavili vprašanj, s katerimi bi preverili dolocene arhitekturne lastnosti stavbe, v katerih so depojski prostori, kot so njena starost, prisotnost razlic­nih materialov v stenah in talnih oblogah ipd. Pri vpraša­nju o pohištvenih sistemih nismo preverili, ali se pri odpr­tih uporabljajo zašcitne zavese (npr. Anstey idr. 2017) ter ali pri pakiranju uporabljajo lepilne trakove (Dawson in Hutcheson 2012). V luci trenutnih dogajanj na podrocju podnebnih sprememb bi veljalo v bodoce raziskave vklju­citi tudi sklop vprašanj o dejavnostih muzejev na podro­cjih tako njihovega blaženja kot prilagajanja nanje. V okviru projekta je bila predvidena tudi izvedba klimat­skega eksperimenta z modelnimi vzorci, izdelanimi na podlagi raziskav izbranih dedišcinskih predmetov (Retko idr. 2021; Sandak idr. 2021), in razvitim naprednim mate­rialom za pakiranje muzejskih predmetov (Juhant Grkman idr. 2022), vendar zaradi pomanjkanja sredstev tega dela projekta nismo mogli realizirati. V nadaljnjih raziskavah bi bilo treba anketne podatke dopolniti še s senzorskimi podatki in jih na tej podlagi evalvirati. Tovrstni podatki bi pripomogli tudi pri morebitnih nadaljnjih raziskavah in testiranjih vpliva razlicnih vrednosti razlicnih klimatskih dejavnikov na specificne muzejske predmete in situ oz. v posameznih slovenskih muzejih. Zahvala Raziskava je bila izvedena v sklopu zagonskega projekta Napredni materiali za ohranjanje kulturne dedišcine, ene izmed delovnih nalog projekta InnoRenew Center odlic­nosti in zdravega bivanjskega okolja (InnoRenew CoE), ki je prejel sredstva Evropske komisije v okviru progra­ma Obzorje 2020 [H2020 WIDESPREAD-2-Teaming: #739574], ter sofinancirana s sredstvi Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS za podoktorski projekt Upora­ba vprašalnikov za merjenje stališc in vedenj uporabnikov stavb [Z5-1879 (B)]. Avtorici se zahvaljujeva praktikantki Žani Marušic za ad­ministrativno pomoc pri pripravi vprašalnika. Prav tako se želiva zahvaliti sodelavcem na projektu, še posebej Polon­ci Ropret, Klari Retko in Lei Legan z Zavoda za varstvo kulturne dedišcine, Crtomirju Tavzesu (za zasnovo idej­nega koncepta zagonskega projekta), Jakobu Sandaku in Miklosu Kreszu z inštituta InnoRenew CoE ter Urški Kav­cic in Igorju Karlovitsu z Inštituta za celulozo in papir, za njihove predloge in usmeritve. Zahvala gre tudi predstavnikom 61 muzejev, ki so izpolnili anketni vprašalnik, ter zaposlenim Slovenskega etnograf­skega muzeja in Narodnega muzeja Slovenije, ki so nam omogocili ogled depojev, kar nama je pomagalo pridobiti globlje razumevanje tematike. Nenazadnje izrekava poseb­no zahvalo Ani Motnikar, Žigi Reharju, Gregorju Kosu in Blažu Verbicu iz Slovenskega etnografskega muzeja ter Mi­roslavu Vuteju, Marjeti Mikuž in Maji Hakl Saje iz Službe za premicno dedišcino in muzeje za njihove konstruktivne pripombe na vprašalnik v njegovi pripravljalni fazi. Literatura in viri ABDELRAHMAN, Elamin, Kosuke Takatori, Yasunori Matsu­da, Masahiko Tsukada in Fumiyoshi Kirino: Fungicidal Effects of Ultraviolet Light (254 nm) Irradiation on Contaminated Mu­seum Packing and Storing Materials. Biocontrol Science 23/49, 2018, 177–186. ABOE, Gemma: Packaging and Storage Solutions for Archaeo­logical Basketry: A Selection of Practical Designs. Journal of the Institute of Conservation 35/1, 2012, 103–111. ANKERSMIT, Bart in March H. L. Stappers: Managing Indoor Climate Risks in Museums. Cham: Springer International Publi­shing, 2017. ANSTEY, Stephen, Maggie Myers in Ian Godfrey: Handling, Pac­kaging and Storage. V: Ian Godfrey (ur.), Conservation and Care of Collections. Perth: Western Australian Museum, 2017, b. n. s. ANTOMARCHI, Catherine, Marjolin Debulpaep, Gaël de Gui­chen, Simon Lambert in Isabelle Verge: RE-ORG: Unlocking the Potential of Museum Collections in Storage. Museum Internatio­nal 73/1–2, 2021, 206–217. ASHRAE: ASHRAE Handbook Heating Ventilating and Air­-Conditioning Applications (SI Edition). American Society of Heating Refrigerating and Air-Conditioning Engineers Incorpo­rated (ASHRAE), 2019; https://archive.org/details/ashraehan­dbook2019hvacapplicationsip_202002/page/n341/mode/2up, 4. 8. 2023. BAUER, Elizabeth: Packaging Museum Objects for Shipment. Conserve O Gram (zloženka) 17/2, 1993, 1–4. Mesa Verde: Na­tional Park Service; https://www.nps.gov/museum/publications/conserveogram/17-02.pdf, 4. 8. 2023. BERGMAIR, Johannes, Michael Krainz in Hemma Fritz: Packa­ging of Museum Objects: Criteria and Test Methods for Plastic Film Selection. E-preservation science 7, 2010, 102–107; http://www.morana-rtd.com/e-preservationscience/2010/Bergma­ir-04-06-2008.pdf, 5. 8. 2023. BICKERSTETH, Julian: IIC and ICOM-CC 2014 Declaration on Environmental Guidelines. Studies in Conservation 61/sup1, 2016, 12–17. BLASCHKE-WALTHER, Kristina: Luftschadstoffmessungen in den Fotodepots des Sprengel Museums Hannover. Eine Pragma­tische Annäherung. Rundbrief Fotografie 27/3, 2020, 22–29. BOIJMANS: Virutalni ogled stavbe depoja Boijmans Van Beu­ningen. Spletna stran depoja; https://www.boijmans.nl/en/depot, 12. 10. 2023. BOYLAN, Patrick J.: Running a Museum: A Practical Handbo­ok. Paris: ICOM – International Council of Museums, 2004. BRUSIUS, Miriam in Kavita Singh (ur.): Museum Storage and Meaning: Tales From the Crypt. Oxford: Routledge, 2018. CHRISTENSEN, Jorgen Erik, Lise Raeder Knudsen in Christos Georgios Kollias: New Concept for Museum Storage Buildin­gs–Evaluation of Building Performance Model for Simulation of Storage. Singapore: 4th Annual International Conference on Architecture and Civil Engineering, 2016. CINCINELLI, Alessandra, Tania Martellini, Alessandra Amore, L. Dei, Giovanna Marrazza, E. Carretti, Franco Belosi, Fabrizio Ravegnani in Paolo Leva: Measurement of Volatile Organic Com­pounds (VOCs) in Libraries and Archives in Florence (Italy). The Science of The Total Environment 572, 2016, 333–339. CONN, Steven: Do Museums Still Need Objects? (The Arts and Intellectual Life in Modern America Series). Philadelphia: Uni­versity of Pennsylvania Press, 2010. CROOKE, Elizabeth: Museums and Community: Ideas, Issues and Challenges. Oxford: Routledge, 2007. DAWSON, Alex in Natasha Hutcheson: Packing Museum Objec­ts. Norfolk: Norfolk Museums and Archaeology Service, 2012. E CLIMATE NOTEBOOK: Orodje eClimate Notebook. Spletna stran; https://www.eclimatenotebook.com, 12. 10. 2023. ENVIRONMENTAL GUIDELINES: Environmental Guideli­nes ICOM-CC and IIC Declaration. Besedilo deklaracije, 2014. Spletna stran ICOM-CC; https://www.icom-cc.org/en/enviro­nmental-guidelines-icom-cc-and-iic-declaration, 12. 10. 2023. ERMITAŽ: Videz stavbe muzeja Ermitaž in virtualni ogled mu­zejskega depoja. Spletna stran muzeja; https://pano.hermitage­museum.org/3d/html/pwoaen/rhc/#node74, 12. 10. 2023. FATUZZO, Gabriele, Gaetano Sequenzia, Salvatore Massimo Oliveri, Raffaele Barbagallo in Michele Calě: An Integrated Approach to Customize the Packaging of Heritage Artefacts. V: Benoit Eynard, Vincenzo Nigrelli, Salvatore Massimo Oliveri, Guillermo Peris-Fajarnes in Sergio Rizzuti (ur.), Advances on Mechanics, Design Engineering and Manufacturing: Proceedin­gs of the International Joint Conference on Mechanics, Design Engineering & Advanced Manufacturing (JCM 2016). Catania: Springer International Publishing, 2017, 167–175. FERDYN-GRYGIEREK, Joanna in Krysztof Grygierek: HVAC Control Methods for Drastically Improved Hygrothermal Muse­um Microclimates in Warm Season. Building and Environment 149, 2018, 90–99. GILROY, David in Ian Godfrey: Preventive Conserva­tion: Agents of Decay. V: Ian Godfrey (ur.), Conservation and Care of Collections. Perth: Western Australian Museum, 2017, b. n. s. GOEBL, Renate, Christian Waltl, Marjeta Mikuž, Maja Oven, Mateja Kos in Miroslav Vute: Evalvacija slovenskih muzejev 2006–2008: zakljucno porocilo, 1. del. Ljubljana: Narodni mu­zej, 2010a; https://www.nms.si/si/files/default/muzej/sluzba-za­-premicno-dediscino/2009-evalvacija/evalvacija-slovenskih­-muzejev-2006-2008_1del.pdf, 12. 8. 2023. GOEBL, Renate, Christian Waltl, Marjeta Mikuž, Maja Oven, Mateja Kos in Miroslav Vute: Evalvacija slovenskih muzejev 2006–2008: zakljucno porocilo, 2. del. Ljubljana: Narodni mu­zej, 2010b; https://www.nms.si/si/files/default/muzej/sluzba-za­-premicno-dediscino/2009-evalvacija/evalvacija-slovenskih­-muzejev-2006-2008_2del.pdf, 12. 8. 2023. GOEBL, Renate, Christian Waltl, Marjeta Mikuž, Maja Oven, Mateja Kos in Miroslav Vute: Evalvacija slovenskih muzejev 2006–2008: zakljucno porocilo, 3. del. Ljubljana: Narodni mu­zej, 2010c; https://www.nms.si/si/files/default/muzej/sluzba-za­-premicno-dediscino/2009-evalvacija/evalvacija-slovenskih­-muzejev-2006-2008_3del.pdf, 12. 8. 2023. GORGOLIS, George, Steffen Ziemann, Maria Kotsidi, George Paterakis, Nikos Koutroumanis, Christos Tsakonas, Manfred Anders in Costas Galiotis: Novel Graphene-Based Materials as a Tool for Improving Long-Term Storage of Cultural Heritage. Materials 16/9, 2023, 3528. HANLON, Gordon: Packing a Collection: Furniture Packing, Transport and Storage at the MFA, Boston. Wooden Artifacts Group Postprints. Portland: AIC Annual Meeting, 2004, 36–43. HAYASHI DENIS, Nao: Handling Collections in Storage. Pariz: Unesco Publishing, 2010. HOLL, Kristina, Ralf Kilian, Lars Klemm, Kristin Lengsfeld, Stefan Bichlmair in Martin Krus: Sustainable Museum Storage Buildings for Long-Term Preservation. Studies in Conservation 63/sup1, 2018, 366–368. IIC: IIC, Dialogues for New Century: The Plus/Minus Dilemma: A Way Forward in Environmental Guidelines, a Discussion held on 13 May, 2010, Milwaukee, Wisconsin, USA in collaboration with the American Institute for Conservation and its annual me­eting, edited transcription. ICCROM: Preventive Conservation of Collections in Storage: A User-friendly Assessment Tool for Museum Storage, 2008; https://unesdoc.unesco.org/ark:/48223/pf0000186245, 12. 8. 2023. ICCROM: ICCROM-UNESCO International Storage Survey 2011: Summary of results, 2011; https://www.iccrom.org/sites/default/files/ICCROM-UNESCO%20International%20Stora­ge%20Survey%202011_en.pdf, 12. 8. 2023. ICCROM: Re-org, a Method to Reorganize Museum Storage, 2017; https://www.iccrom.org/publication/re-org-method-reor­ganize-museum-storage, 12. 8. 2023. IMAGE: Image Permanence Institute. Spletna stran inštituta; https://www.imagepermanenceinstitute.org, 12. 10. 2023. JUHANT GRKMAN, Janja, Urška Kavcic in Igor Karlovits: Development of Multicomponent Fiber Box with Improved Fire Resistance and Barrier Properties. Cellulose Chemistry and Te­chnology 56/1, 2022, 159–163. KAEFERHAUS, Jochen: Historic Buildings as Museums. Susta­inability and Energy Saving in Museums, Depots, Churches and Historic Buildings. V: Tor Broström in Lisa Nilsen (ur.), Energy Efficiency in Historic Buildings: Postprints from the Conference. Visby: Gotland University Press, 2011, 139–150. KRAMER, Rick, H. L. Schellen in Jos Van Schijndel: Impact of ASHRAE’s Museum Climate Classes on Energy Consump­tion and Indoor Climate Fluctuations: Full-scale Measurements in Museum Hermitage Amsterdam. Energy and Buildings 130, 2016, 286–294. KRAŠEVEC, Ida, Nataša Nemecek, Maja Lozar Štamcar, Ire­na Kralj Cigic in Helena Prosen: Non-Destructive Detection of Pentachlorophenol Residues in Historical Wooden Objects. Polymers 13/7, 2021, 1052. KRYŠTUFEK, Boris: Ce zbirka propada, tega nihce ne izrece, prenevarno je. Muzeji preživijo s skrivanjem. Delo, 15. september 2018; https://www.delo.si/sobotna-priloga/ce-zbirka-propada-te­ga-nihce-ne-izrece-prenevarno-je-muzeji-prezivijo-s-skrivanjem, 20. 8. 2023. LAMBERT, Simon: RE-ORG: A Methodology for Reorganizing Museum Storage Developed by ICCROM and UNESCO. Réin­venter les methodologies 6, 2011. LAMBERT, Simon in Tania Mottus: Museum Storage Space Estimations: In Theory and Practice. V: Janet Bridgland (ur.), Pre­prints ICOM-CC 17th Triennial Conference, Building Strong Cul­ture Through Conservation, 17-19 September 2014, Melbourne, Australia. Pariz: The International Council of Museums, 2014. LASYK, Lukas, Michal Lukomski, Lukas Bratasz in Roman Ko­zlowski: Vibration as a Hazard During the Transportation of Can­vas Paintings. Studies in Conservation 53/sup1, 2008, 64–68. LORD, Bary, Gail Dexter Lord in Lindsay Martin (ur.): Manual of Museum Planning: Sustainable Space, Facilities, and Opera­tions. Toronto: Rowman Altamira, 2012. LUCCHI, Elena: Review of Preventive Conservation in Muse­um Buildings. Journal of Cultural Heritage 29, 2018, 180–193. MACRON, Paul: Features of Effective Packaging and Transport for Artwork. Technical Bulletin 34, 2020, b. n. s. MARTENS, Marco H. J. in Henk L. Schellen: A Sound Indoor Climate for a Museum in a Monumental Building. V: Procee­dings of the Thermal Performance of the Exterior Envelopes of Whole Buildings XI International Conference, december 5-9, 2010. Clearwater Beach, Florida, 2010. MECKLENBURG, Marion F.: Determining the Acceptable Ran­ges of Relative Humidity and Temperature in Museums and Gal­leries. Part 1: Structural Response to Humidity. Smithsonian, 2007a; https://repository.si.edu/handle/10088/7056, 20. 8. 2023. MECKLENBURG, Marion F.: Determining the Acceptable Ran­ges of Relative Humidity and Temperature in Museums and Gal­leries. Part 2: Structural Response to Temperature. Smithsonian, 2007b; https://repository.si.edu/handle/10088/7055, 20. 8. 2023. METODA RE-ORG: A Method to Reorganize Museum Storage. Publikacija Mednarodnega centra za preucevanje ohranjanja in restavriranja kulturnih dobrin; https://www.iccrom.org/publica­tion/re-org-method-reorganize-museum-storage, 12. 10. 2023. MICHALSKI, Stefan: The Ideal Climate, Risk Management, the ASHRAE Chapter, Proofed Fluctuations, and Towards a Full Risk Analysis Model. V: Foekje Boersma (ur.), Experts‘ Roun­dtable on Sustainable Climate Management Strategies. Tenerife: The Getty Conservation Institute, 2007, 1–19. MMC: Muzeji in galerija po državi nedeljo vecinoma preživeli brez vecje škode. MMC RTV SLO, 7. avgust 2023; https://www.rtvslo.si/lokalne-novice/poplave/muzeji-in-galerije-po-drzavi-ne­deljo-vecinoma-preziveli-brez-vecje-skode/677327, 20. 9. 2023. MOTNIKAR, Ana: Prirocnik za nego predmetov kulturne dedi­šcine. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, Skupnost muze­jev Slovenije, 2010. MUSEUM OF LONDON: Packing Museum Objecs for Stora­ge e-learning Tool, 2013; https://www.museumoflondon.org.uk/Resources/e-learning/packing-museum-objects-for-storage/index.html, 4. 8. 2023. NATIONAL MUSEUMS SCOTLAND: Introduction to Object Packing. Guide to Collections Advice from National Museums Scotland, 2018; https://www.nms.ac.uk/about-us/our-services/training-and-guidance-for-museums/collections-care-training/object-packing, 4. 8. 2023. ORODJA RE-ORG: Sklop orodij RE-ORG za reorganizacijo muzejskih depojev. Spletna stran Mednarodnega centra za preu­cevanje ohranjanja in restavriranja kulturnih dobrin; https://ocm.iccrom.org/documents/re-org-reorganization-museum-storage, 12. 10. 2023. PADFIELD, Tim, Morten Ryhl-Svendsen, Poul Klenz Larsen in Lars Aasbjerg Jensen: A Review of the Physics and the Building Science which Underpins Methods of Low Energy Storage of Museum and Archive Collections. Studies in Conservation 63/sup1, 2018, 209–215. PRAVILNIK o varovanju in hranjenju nacionalnega bogastva in muzejskega gradiva, o vpisu v razvid muzejev in o podelitvi pooblastila za opravljanje javne službe muzejev; Uradni List RS 47/12, 23. 6. 2012. PROJEKT APACHE: Active & Intelligent PAckaging Mate­rials and Display Cases as a Tool for Preventive Conservation of Cultural Heritage (APACHE). Spletna stran Narodnega mu­zeja Slovenije, opis projekta; https://www.nms.si/en/museum/projects/10197-active-intelligent-packaging-materials-and­-display-cases-as-a-tool-for-preventive-conservation-of-cultu­ral-heritage-apache, 12. 10. 2023. RETKO, Klara, Lea Legan, Maša Kavcic in Polonca Ropret: Characterization of Painted Beehive Panels: Slovenian Unique Folk Art Creativity. Archaeometry 63/5, 2021, 991–1008. SANCHEZ-BELENGUER, Carlos, Eduardo Vendrell-Vidal, Miguel Sánchez-López, Maria del Carmen Díaz-Marín in El­vira Aura-Castro: Automatic Production of Tailored Packaging for Fragile Archaeological Artifacts. Journal on Computing and Cultural Heritage 8/3, 2015, 1–11. SANDAK, Jakub, Anna Sandak, Lea Legan, Klara Retko, Maša Kavcic, Janez Kosel, Faksawat Poohphajai, Rene Herrera Diaz, Veerapandian Ponnuchamy, Nežka Sajincic, Oihana Gordobil, Crtomir Tavzes in Polona Ropret: Nondestructive Evaluation of Heritage Object Coatings with Four Hyperspectral Imaging Sy­stems. Coatings 11/2, 2021, 244. SCHIEWECK, Alexandra, W. Delius, N. Siwinski, W. Vogte­nrath, C. Genning, C., & Salthammer, T.: Occurrence of Organic and Inorganic Biocides in the Museum Environment. Atmosphe­ric Environment 41/15, 2007, 3266–3275. SHASHOUA, Yvonne: Inhibiting the Deterioration of Plasti­cized Poly (Vinyl Chloride) – a Museum Perspective. Kongens Lyngby: Denmark‘s Technical University, 2001. SILVA, Hugo Entradas in Fernarndo M. A. Henriques: Preven­tive Conservation of Historic Buildings in Temperate Climates. The Importance of a Risk-Based Analysis on the Decision-Ma­king Process. Energy Build 107, 2015, 26–36. SLAVEC, Ana in Maša Kavcic: Porocilo o izvedeni anketi Razmere hranjenja muzejskih predmetov. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, 2021; https://zenodo.org/record/4739427, 5. 8. 2023. SLAVEC, Ana in Maša Kavcic: Razmere hranjenja muzejskih predmetov v Sloveniji, 2018 [Podatkovna datoteka]. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Arhiv družboslovnih podatkov, 2023. STRLIC, Matija, Irena Kralj Cigic, Alenka Možir, Gerrit De Bruin, Jana Kolar in May Cassar: The Effect of Volatile Organic Compounds and Hypoxia on Paper Degradation. Polymer De­gradation and Stability 96/4, 2011, 608–615. TANDON, Aparna: Endangered Heritage: Emergency Evacua­tion of Heritage Collections. Pariz: UNESCO Publishing, 2016. THICKETT, David in Lorna R. Lee: Selection of Materials for the Storage or Display of Museum Objects. London: British Mu­seum, 2004. THOMSON, Garry: The Museum Environment. 2nd Edition. Oxford: Routledge, 1986. VAN GRIEKEN, René in Koen Janssens (ur.): Cultural Heritage Conservation and Environmental Impact Assessment by Non-De­structive Testing and Micro-Analysis. London: CRC Press, 2004. WEIL, Stephen E.: From Being About Something to Being for Somebody: The Ongoing Transformation of the American Muse­um. V: Richard Sandell in Robert R. Janes (ur.), Museum Mana­gement and Marketing. Oxford: Routledge, 2007, 30–48. Storage Conditions and Use of Packaging Materials in Slovenian Museums Depots In 2018 we conducted a survey among 61 Slovenian museums and galleries using a structured questionnaire that included questions about the organization of depots, storage methods, application of heating, ventilation, and air-conditioning (HVAC) systems, the climatic conditions, and the utilisation of packaging for the transportation and long-term storage of museum objects. Our findings show that most museums have at least occasional problems with maintaining stable climate conditions and they only monitor relative air humidity and temperature, while other environmental factors are usually not observed. Depots of most of the museums are not connected to HVAC systems but that is not a concern as the latest guidelines recom­mend passive methods such as air circulation and other solutions that are simple, easy-to maintain and have lower energy consumption. Most objects are stored in open furniture systems where they are exposed to dust and fluctuations in temperature and relative humidity. Furniture is mostly made from properly processed metal materials. Although storing objects outside furniture systems is generally not recommended, some objects, usually those of larger dimensions, are stored on floors at least in some museums. Among packaging materials, the most popular are different types of boxes and papers but not all museums use acid-free materials. When selecting materials most prioritize non-flammability and the ability to be easily processed and reused. The application of sensors within the packaging is not a priority. Many objects should have special packaging, but they do not. The financial resources allocated to furniture and other equipment and packaging materials are modest and so are the plans for such investments in the future. Almost no museum has special packaging for cases of rapid evacuation in the event of a natural disaster. Vehicles used for transportation are not equipped with climate control systems or any sensors that would monitor environmental conditions. As part of the project, a climate experiment with model samples packed in a newly devel­oped advanced material was planned but could not be realised due to lack of funds. Moreover, in future research, survey data could be supplemented with sensor data that would help in testing the influence of different values of different climate factors on specific museum objects in individual museums. * Ana Slavec, dr. družboslovne statistike, docentka in znanstvena sodelavka; Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem in InnoRenew CoE; ana.slavec@innorenew.eu. ** Maša Kavcic, akademska restavratorka, konservatorsko-restavratorska svetovalka; Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, Center za konservatorstvo, Raziskovalni inštitut; masa.kavcic@zvkds.si. Razglabljanja Ana Slavec in Maša Kavcic Razglabljanja Ana Slavec in Maša Kavcic Razglabljanja Ana Slavec in Maša Kavcic Razglabljanja Ana Slavec in Maša Kavcic Material pohištva, iz katerega so izdelani odprti in zaprti pohištveni sistemi. Razglabljanja Ana Slavec in Maša Kavcic Primerjava odprtih in zaprtih pohištvenih sistemov glede na izpostavljenost vsaj manjšega števila predmetov razlicnim okoljskim dejavnikom. Razglabljanja Ana Slavec in Maša Kavcic Razglabljanja Ana Slavec in Maša Kavcic Nastavljena vrednost temperature v poletnem in zimskem casu v muzejih v vzhodni in zahodni regiji. Razglabljanja Ana Slavec in Maša Kavcic Razglabljanja Ana Slavec in Maša Kavcic Razglabljanja Ana Slavec in Maša Kavcic Vrednotenje lastnosti embalaže za muzejske predmete. Razglabljanja Ana Slavec in Maša Kavcic Razglabljanja Ana Slavec in Maša Kavcic Razglabljanja Ana Slavec in Maša Kavcic Razglabljanja Ana Slavec in Maša Kavcic Razglabljanja Ana Slavec in Maša Kavcic Razglabljanja Ana Slavec in Maša Kavcic Knjižna ocena in porocila Blaž Bajic* ANA HOFMAN, TANJA PETROVIC (ur.): Affect’s Social Lives: Post-Yugoslav Reflections. Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2023, 296 str. Zacnimo na koncu. V sklepnem po­glavju na tem mestu obravnavanega zbornika Družbena življenja afekta: Postjugoslovanski razmisleki (Affect‘s Social Lives: Post-Yugoslav Reflecti­ons), ki sta ga uredili Ana Hofman in Tanja Petrovic, nizozemski antropolog Mattijs van de Port potegne vzporedni­co med dvema pojmovnima paroma. Prvi, ki ga izpostavi, je tandem custva in afekti, drugi pa resnicnost in Real­no. Ce prvega povezujemo predvsem s tisto, v zadnjih letih vplivno šolo t. i. teorije afekta, ki je zaznamovala (tu­di) antropološko premišljevanje in se navdihuje v delu filozofa Gillesa De­leuza, pa je drugi, povezan z opusom psihoanalitika Jacques Lacana, v širših humanisticnih krogih manj znan in še slabše razumljen. Prvi par (ali pa vsaj eden od obeh sestavnih clenov) se v zborniku pojavlja tako rekoc na vsa­ki strani, drugi (ce izvzamemo skle­pno poglavje) skoraj nikoli. Toda van de Port v svojem prispevku, ki naj bi bil poskus ponovnega branja njegove lastne monografije Cigani, vojne in drugi primeri divjega (Gypsies, Wars and Other Instances of the Wild) iz le­ta 1998 skozi (Massumijevo) teorijo afekta, poudari, da ima lacanovski par širšo »uporabnost«. Ceprav na videz skromen, je predlog izzivalen – skoraj nemogoce se je izogniti njegovi inter­pretaciji na ozadju Lacanovih izvajanj o vprašanjih afekta in custev. Na krat­ko bi jih lahko povzeli takole: »custva lažejo« (Žižek 2006: 227–229) oziro­ma »afekti lažejo« (Soler 2015: 4–5). Namesto morebitnega »refleksa«, da bi van de Portov predlog vnaprej za­vrnili kot le še en primerek reproduk­cije »zahrbtnega« kartezijanskega dualizma, ga vzemimo, skupaj s tezo o lažnivosti custev in afektov, zares. Kako potemtakem brati delo, ki razu­mevanje popularne kulture v kontekstu zgodovinskih politicnih, ekonomskih, kulturnih in ideoloških – oziroma, na kratko, družbenih – premen v postju­goslovanskem prostoru (in vice versa) osnuje na custvih in afektih (str. 8)? Mar tudi »zbornik laže«? Poglavje Marine Simic Skrivna ve­dnost veseljacenja: Od orientializacije Drugega do (ne)postajanja Drugi (The »Secret Knowledge« of Carousing: From Orientalizing Other to (Not) Becoming-Other) secira produkci­jo Drugosti in postajanja Drugi v in skozi veseljacenje s Cigani oziroma z imaginarijem Ciganov, ki ga uteleša­jo glasbeniki v vojvodinskih kafanah. Kot poudarja avtorica, je »Cigan« – in ne »Rom« – tisti emski pojem, okoli katerega se na ozadju orientalisticnih oz. balkanisticnih diskurzov zgošcajo afekti. Pri tem se – vsaj kar zadeva je­zik in deloma slog – v veliki meri na­slanja na Deleuzovo (in Guattarijevo) pisanje, posledica cesar je »gosto«, za bralca zahtevno besedilo. Obenem pa se zdi, da se skozi interpretacije drugih, zlasti antropologa Williama Mazzarelle – ce ne ravno lacanovca, pa gotovo »lacanovca v drugem ko­lenu« – vtihotapi osrednja ugotovitev poglavja, in sicer, da je identifikacija/posnemanje/transformacija/postajanje/drugacenje obsojeno na neuspeh zara­di istih razlogov, ki ga sploh omogo­cajo. Gre seveda za dialekticno (ne)skladje, imanentno vsaki identifikaciji/posnemanju/transformaciji/postajanju/drugacenju, ki na koncu koncev vselej zadeva (ne)možnost užitka. Ce bi poglavju Marine Simic bralec lahko ocital teoretsko preobloženost in manko etnografije veseljacenja, pa bo ta bralec vsaj do neke mere prišel na svoj racun v predhodnem oziroma predhodnih dveh poglavjih. V poglavju Popularna glasba v vsakdanjem življe­nju delavskega razreda v socialisticni Jugoslaviji in po njej: Vzdržljivost cage (Popular Music in the Everyday Life of Working-Class People during and after Socialist Yugoslavia: The Endurance of Caga) Rajko Muršic ocrta zgodo­vinski nastanek in premene delavskega razreda (ne proletariata v strogem mar­ksisticnem smislu) ter glasbene oblike, ki so ga spremljale, od domace glasbe do hiphopa. Težišce poglavja je posta­vljeno v Maribor z okolico v obdobju SFRJ, a se morda nekoliko fragmen­tarno dotakne tudi drugih prostorov in casov. Poglavje sicer izpostavi, da caga ni zgolj zabava, ampak tudi afektivno vzdušje, ki to zabavo dela zabavno, lah­ko bi rekli priložnost užitka (prim. 226), a ob opisu zgodovine tega, kje, kdaj in ob kakšnih glasbi se je vzpostavljala ca­ga, umanjka (ce odmislimo refleksijo o afektivnih vzdušjih) – opis same cage. Toda ta tišina je glasna. Povedna. Nasprotno pa nas Mišo Kapetano­vic v poglavju Hrup popusti na meji: Afekt in mobilnosti na gasterbajter­skih avtobusih (The Noise Dissolves at the Border: Affect and Mobilities in Gastarbajteri Buses) postavi v sre­do glasnega, smrdecega, utesnjenega, skratka, neudobnega dogajanja na de­lavskih, zdomskih avtobusih, ki po­vezujejo Švico ter Hrvaško, Srbijo in Bosno in Hercegovino. Poglavje naj bi bilo etnografski opis cutne in afektivne izkušnje vožnje na tovrstnih avtobu­sih, a ker je ta »neposreden«, ker gre za avtorjevo lastno izkušnjo, »laže«. Vsaka etnografija, cutna pa še posebej, od raziskovalca pac zahteva, da – ker nimamo neposrednega dostopa do izkušenj drugih – vseskozi upošteva­mo povedano, obenem pa refleksivno »uporabljamo« svoja telesa in obcutke. S sistematicno primerjavo opažanj pa lahko naposled identificiramo dolocu­joce poteze posameznih kulturno po­gojenih nacinov zaznavanja – ki pa so vedno »postavljene postrani«. Vendar pa ravno skozi to »laž« Kapetanovic – kot razredni outsider, ki se zgolj pocuti kot insider (str. 198–199) – ne le opiše, ampak v besedilu do-besedno odigra igro insiderjev in outsiderjev, naših in nenaših. Ce Kapetanovic sam igra, pa se Tanja Petrovic v poglavju Alternativne ki­nematografske in literarne zgodovine Jugoslavije in »moc afektiranosti« (Al­ternative Cinematic and Literary Hi­stories of Yugoslavia and the »Power to Be Affected«) in Dijana Jelaca v poglavju Porodne bolecine: Afektivna življenja in casi Romov v (post)jugo­slovanskem filmu (Labor Pains: The Affective Lives and Times of the Roma in (Post-)Yugoslav Film) osredinita na, recimo temu, besedno in filmsko igro drugih – in tudi oni v tem merita na re­snico onkraj resnicnosti. Ta dvojica iz­recno strukturira premišljevanje Tanje Petrovic, ko slednja razclenjuje dve v zadnjem casu odmevni deli, ki sta – pr­vo skozi fiktivno preteklost, drugo sko­zi nemogoco prihodnost Jugoslavije – vplivali na, tj. afektirali, obcinstvo ter spodbudili njegovo politicno zamišlja­nje, in ko si postavlja vprašanje o nju­ni interpretativni moci v razmerju do postsocialisticnih politicnih resnicnosti ter subjektivitet, ki se skoznje porajajo. Razprava o »laži«, ki govori resnico in proizvaja resnicnost, se sklene pole­micno. Contra razumevanju custvenih in afektivnih navezav na socialisticno preteklost in prihodnost, predvsem v nostalgicnem, melanholicnem regi­stru (ta, kolikor olepšuje, tudi »laže«), ki da spodbujajo politicno pasivnost, zagovarja tezo, da – kot kažeta obrav­navana film in roman – te spodbujajo radost, slednja pa povecuje politicno zmožnost delovanja: »[U]živanje alter­nativne preteklosti in prihodnosti daje slutiti, da bi bila mogoca tudi drugacna sedanjost« (str. 185). Na tem mestu pa se pravo vprašanje razmerja med hege­mono ideologijo in njenimi »izzivalci« šele odpre … Užitek se znajde v središcu (tudi) v po­glavju Dijane Jelaca, v katerem avtori­ca obravnava mednarodno uspešne in kritiško priznane (post)jugoslovanske filme. Cetudi enacenje afektov in užit­ka ni povsem jasno, pa Jelaca pokaže, kako v obravnavnih delih cineasti (re)producirajo figuro romskega Drugega – Drugega, za katerega se predposta­vlja, da uživa (prim. Dolar 1985), in prek katerega uživa tudi obcinstvo, fascinirano nad njegovo glasbo, njego­vo ujetostjo v nekem Drugem casu in prostoru. Še vec, pokaže, kako figura romskega Drugega zacne za zahodni pogled zastopati Balkan kot tak. Na­dalje avtorica trdi – tokrat bolj anga­žirano in manj teoretsko – da tovrstne upodobitve dvojno izkljucujejo figuro Rominje, a kot se zdi, spregleda užitek, ki ga prinaša tovrstni avtomatizem kul­turne kritike. Njene teze je treba brati na ozadju predhodnega poglavja Slovenski tru­baci: Ekonomije afekta znotraj in on­kraj etno-rasizirane razlike (Sloveni­an Trubaci: The Economies of Affect within and beyond Ethno-Racialized Difference) Mojce Kovacic in Ane Hofman, ki prav tako zadeva Druga­cenje Roma in užitek (cetudi manj ek­splicitno), a dodaja kljucen poudarek, kar zadeva preobrazbe ekonomske in ideološke resnicnosti. Avtorici na osnovi etnografije delovanja sloven­skih trubaških skupin ugotavljata, da »etno-rasnega razlikovanja« ni moc razumeti brez upoštevanja družbeno­-ekonomskega razlikovanja ter neo­liberalnega »popodjetništvinjenja« vseh vidikov življenja. Najnovejša zgodovinska premena cage – ki jo ena izmed opisanih skupin postavlja v svoje ime – je torej v tem, da je sama postala blago in obljuba užitka. Ceprav sami pragmaticno uporabljajo druž­beno-afektivno mocno nabite oznake, kot so »balkanski«, »jugoslovanski«, »slovenski«, »romski« in »ciganski«, ter z njimi povezane glasbene oblike, pesmi, koreografije in podobno, da bi ustvarjali in prodajali afekt, pa so za­držani do romskih glasbenikov »nizke klase«. Ti so dojeti kot problematicni, ker, povedano na kratko, s svojo dejavnostjo služijo – in uživajo – namesto »nas«; kradejo »naše« službe in užitek. Kovacic in Hofman tozadev­no pokažeta na razcep v figuri Drugega med dobrim Romom in slabim Ciga­nom. Cetudi je historizacija same kon­strukcije Drugega – tj. širših mehaniz­mov neoliberalnega trga, ki izkorišca etno-rasne identitetne formacije in ra­dikalizira neenakosti med »razlicnimi sloji« (str. 131) – povedna, pa se velja vprašati, ali ne velja tudi obratno: ali se ni nek splošnejši cloveški proces iden­tificiranja, ki vztraja onkraj posame­znih družbenih in ideoloških ureditev, polastil mehanizmov neoliberalnega trga in jih na svoj nacin radikaliziral? V poglavju Agropop e/afekt: Kako sta v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pop in šala odmevala med ljudmi (E/Affect Agropop: How Pop and Joke Made People Resonate in the 1980s) Martin Pogacar – kot da bi afektivno­-teoretsko (dejansko spinozisticno) nacelo o izvorni odprtosti, nevtralnosti oziroma inherentni dvoumnosti afekta pretvoril v metodološko vodilo – pre­tresa pojav in pomene pesmi Samo mi­lijon nas še živi v casu, ko je bila aktu­alna, in danes, potem ko je bila izdana priredba. Po Pogacarju je skupina, ki je tudi sicer s »humornim« glasbe­nim, vizualnim in besedilnim izrazom govorila o dozdevno nepomembnih, vsakdanjih in apoliticnih tematikah, v družbenokulturnem prostoru, ki ga je odprla alternativa osemdesetih, uspela s svojo (ne)resnostjo afektivno nago­voriti »milijon« Slovencev in Slovenk. »Zabavna« banalizacija in normaliza­cija »resnega« nacionalizma, osnova­nega na samoviktimizaciji in zgodbi o izjemnosti, je sooblikovala pogoje za poznejšo politicno artikulacijo na­cionalisticnega razpoloženja. Po drugi strani pa je nova razlicica obravnavane pesmi skoraj petintrideset let po izvir­niku doživela mešan odziv: »resen« pristop ni (bil) uglašen z »resnostjo« svojega casa. Ob primerjavi obeh raz­licic pesmi se poglavje iztece v opozo­rilo, da efektov afektov ni moc pred­videti in da, ker podobno velja glede zgodovine, preteklosti ne smemo redu­cirati na nujno predstopnjo sedanjosti. Pa vendar, postavlja se vprašanje, ali nista politicna artikulacija pesmi Samo milijon nas še živi in njena priredba re­troaktivno spremenila le naše percep­cije, temvec tudi pesem samo, tako da je resnicna preteklost prav zato, ker je (bila) odprta, manj resnicna kot ta, ki nam jo posreduje sedanjost? Tudi Alenka Bartulovic v poglavju Združeni v sevdalinki? Afektivne aspi­racije po jugoslovanskem prostoru (United in Sevdalinka? Affective Aspi­rations for the Yugoslav Space) sopo­stavi dve obdobji v zgodovini (post)jugoslovanskega prostora, in sicer sko­zi pisanje etno-psihologa Vladimirja Dvornikovica cas med prvo in drugo svetovno vojno ter skozi delovanje begunske glasbene skupine Dertum obdobje jugoslovanskih vojn v devet­desetih letih prejšnjega stoletja. Ob Dvornikovicevem delu pokaže, da je predstava o sicer neenakomerno poraz­deljeni strastnosti Jugoslovanov – in sevdahu kot znacilnem afektivnem sta­nju oziroma sevdalinki kot pripadajoci glasbeni obliki – igrala vlogo pri sno­vanju skupne jugoslovanske identitete v prvi Jugoslaviji: ni bila zgolj stvar zahodnega pogleda na balkansko Dru­gacnost; nasprotno, bila je pomembna za obcutenje nove nacionalne »duše«, ki bo preseglo notranjo delitev med av­stroogrsko in otomansko preteklostjo. Ce naj bi se po obravnavani afektivni kartografiji strastnost Jugoslovanov šibila oziroma krepila z zemljepisno širino, pa ob sprejemu sevdalink za­sedbe Dertum med mladimi v Slove­niji postane jasno, da afekta, ki nastaja ob glasbi, ni moc etno-nacionalno uo­kviriti. Poslušanje je ustvarjalo »inten­zivno izkušnjo, ki povezuje nekdanje jugoslovanske brate in sestre onkraj vsiljenih nacionalnih meja« (str. 47). Slutiti sicer gre, da je Dertum doživel naklonjen sprejem predvsem med »ur­bano«, liberalno usmerjeno mladino, ki je v sevdalinkah, podobno kot do­brega pol stoletja predtem Dvorniko­vic, doživela predvsem »samo sebe«, kar ne bi bilo mogoce brez obstojecih in nastajajocih družbenih pomenov (str. 47). Koncajmo na zacetku. Poanta, da so afekti brez pomenov slepi (»lažnivi«), pomeni brez afektov pa prazni (pri cemer se »pomen« referira na socio­-simbolni proces, diskurz, besedo), kot je (s parafraziranjem Kanta) Adrian Johnston (2009: 116) povzel Lacanovo razmišljanje o afektu, pravzaprav za­vzema programsko mesto v zborniku Družbena življenja afekta: Postjugo­slovanski razmisleki (Affect‘s Social Lives: Post-Yugoslav Reflections). V uvodnem poglavju Ana Hofman in Tanja Petrovic z ozirom na »obljubo« osvoboditve, ki jo prinaša t. i. teorija afekta (predvsem v massumijevski razlicici), in na »okostenele« pojme družboslovne in humanisticne misli namrec zapišeta: »Zavzemamo mesto med dvema prevladujocima strategija­ma: prvo, ki postulira afekt kot katego­rijo za razumevanje/poudarjanje novih oblik politicnih skupnosti in pogosto zakriva družbeni konflikt in napetosti, in drugo, ki ogromno razlagalno moc pripisuje ustaljenim družbenim kate­gorijam, v prvi vrsti etno-nacionalnim identitetam, in je tako manj primerna za zaobjemanje nians (post)jugoslo­vanskih družbenih svetov v njihovih hekticnih materialnostih in realnostih« (str. 15). Prav mesto vmesnosti med afektom in pomenom je tisto, ki omo­goca motrenje gibanja – zgodovine med gladkim in neprekinjenim nada­ljevanjem preteklosti v prihodnost ter pogosto teleološko zgodbo o radikal­nem prelomu, cloveških življenj med brezupom izgube sveta in upanjem na boljši jutri (pa tudi druge teoretske re­fleksije, ki jih je najti predvsem v uvo­dnem poglavju). Obenem pa prav ome­njena vmesnost »izdaja« afekt, kolikor ga razume povezanega – nikakor pa ne identicnega – s pomenom (refleksijo tega, da vmesnost kot tako omogoca simbolno, pa pustimo za neko drugo priložnost). Drugace receno, v zborni­ku potihoma prisotno opažanje, da cu­stva oziroma afekti »lažejo«, predsta­vlja osnovo, da se od laži oddaljimo. Tu se lahko vrnemo k uvodnemu vpra­šanju – ali zbornik »laže«? Z eno be­sedo: seveda. In to je njegova najvecja odlika, saj prav skozi »laž« proizvede resnico (Realno samo pa, podobno kot afekt, (p)ostaja z(a) besedami). Zato: lažimo se bar još malo … Literatura in viri DOLAR, Mladen: Subjekt, ki se zanj pred­postavlja, da uživa. V: Alain Grosrichard (ur.), Struktura seraja. Ljubljana: ŠKUC, Filozofska fakulteta, 1985, 207–228. JOHNSTON, Adrian: Affective Life be­tween Signifiers and Jouis-sens: Lacan’s Senti-ments and Affectuations. Filozofski vestnik 30/2, 2009, 113–141. SOLER, Colette: Lacanian Affects: The function of affect in Lacan’s work. London in New York: Routledge, 2015. ŽIŽEK, Slavoj: The Paralax View. Cam­bridge in London: The MIT Press, 2006. * Blaž Bajic, dr. etnologije, kulturne in socialne antropologije, docent, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; blaz.bajic@ff.uni-lj.si. Knjižna ocena in porocila Blaž Bajic Knjižna ocena in porocila Blaž Bajic Knjižna ocena in porocila Marjeta Pisk* NATAŠA ROGELJA CAF IN ŠPELA LEDINEK LOZEJ: Hodopisi. Zbirka etnografskih esejev z metodološkimi premisleki o hoji in pisanju. Založba ZRC (Prostor, kraj, cas 21), Ljubljana 2023, 215 str. V zbirki Prostor, kraj, cas je izšla zbirka etnografskih esejev, sad kre­ativnega meandriranja med strogo konceptualizirano znanostjo in literar­nim pisanjem avtoric Nataše Rogelja Caf in Špele Ledinek Lozej, ki izven ustaljenih okvirov premišljata hojo in pisanje, dve (pogosto) samoumevni metodi etnološkega in antropološkega raziskovanja. Na nevsakdanjost pristo­pa nakazuje že sam naslovni neologi­zem Hodopisi, ki ga avtorici opišeta kot »efemerne odtise gibljive medi­tacije« in »ustvarjalno-raziskovalne etnografske dogodke, ki sledijo (na)kljucnosti korakov in nikoli koncane­mu dolgemu pogovoru« (str. 13). V knjigi so zbrani tako konceptualno strožje zamejeni razmisleki o hoji in pisanju v antropologiji kot tudi njihova aplikacija v sedmih antropoloških ese­jih, porojenih na raziskovalnih poteh, ki sta jih avtorici prehodili. Avtorici se najprej ustavita pri hoji v njeni vecpla­stnosti, od hoje kot telesne tehnike do njenega mesta znotraj nove paradigme mobilnosti, cutne antropologije ter an­tropologije cutov in utelešenja (angl. embodiment). Hoja, ki ima skupni cilj, je informativna, omogoca uglasitev z okoljem, uporablja telo raziskovalca kot inštrument zaznavanja v opazova­nem casu in prostoru ter omogoca so­ustvarjanje znanja v skupini hodecih. Hoje pa ne analizirata zgolj kot spo­znavnega orodja ali metode preuceva­nja v predstavitvi terena, ne ustavita se pri intervjuju med hojo in pridružitvi hodecemu pri njegovi dejavnosti, pac pa osvetlita tudi s hojo prepletene me­todologije, umetnost ter aktivizem. Po pregledu razlicnih obravnav hoje pri tujih in slovenskih avtorjih se av­torici ob zavedanju, da v 21. stoletju vsakodnevna »nujna« hoja izginja in jo zamenjuje rekreativna hoja, lucidno sprašujeta, ali ni pritegnitev hoje v raz­iskovalni proces mogoce razumevati kot dejanje casa, ki se lahko ujame v fascinacijo »neomadeževane izkustve­ne neposrednosti« in reproducira ideo­loško manipulacijo. Tudi drugega ocišca – pisanja – ki je bilo v antropologiji vse do literarnega obrata v 80. letih 20. stoletja nereflek­tirano, se Nataša Rogelja Caf loteva vecplastno, in sicer pisanje osvetljuje kot predmet in metodo raziskovanja, pa tudi kot refleksijo antropološkega pisanja samega. V historiatu antropo­loškega pisanja posebej naglasi lite­rarizirano antropološko pisanje, tudi s pomocjo navedkov kanoniziranih an­tropoloških piscev, ki plasticno prika­žejo razlicno upovedovanje terenskih izkušenj. Nadaljevanje Hodopisov sledi temeljnim konceptom literarnega obrata, ki ni samo razrahljal pisanja, pac pa tudi opustil iskanje »pravih« pomenov in razkril raziskovalcevo po­zicijo. Pri združevanju hoje in pisanja, ki sta vecplastno povezana tako v me­todološkem kot epistemološkem smi­slu, gre za spajanje inteligibilnega s cutnim, etnografsko pisanje pa postane nacin udeležbe v svetu. Bogato nelingvisticno védenje, ki ga dobi raziskovalec pri vsakem opazova­nju z udeležbo in ga je težko predsta­viti in o njem pisati v klasicno konci­piranih znanstvenih besedilih, se tako razpira v sedmih raziskovalnih esejih poti, ki sta jih avtorici prehodili v raz­licnih casovnih obdobjih in v razlicnih personalnih konstelacijah. Avtorici najprej reflektirata svojo prvo pot po sledeh šavrinske trgovke Marije med Gracišcem, med vasmi nad Buze­tom in Trstom, ki sta jo prehodili še kot študentki. Pokrajino, skozi katero sta hodili, sta zrli kot napolnjeno z Mari­jinimi biografskimi podatki. Etnograf­ski esej je tako sad podoživljanja razi­skovalne poti, ki sta jo prehodili pred skoraj tridesetimi leti, in poznejše re­fleksije. S hojo sta pridobili vecplastno razumevanje raziskovanega, obenem pa sta prepoznali lastno podobnost s trgovkami, ki sta jih raziskovali. Nju­na raziskava ni doprinesla le k popu­larnemu in znanstvenemu diskurzu o Šavrinkah, pac pa sta »zabredli« tudi v prakse sogovornikov, po metodološki plati pa naredili prvi korak iz strogega znanstvenega besedila v bolj hibriden žanr fotostripa. V drugem eseju Špela Ledinek Lozej opiše mobilno opazovanje z udeležbo pri odgonih in prigonih živine v bohinj­ski planini Krstenica in pri iskanju opu­šcenih kazonov (stanov) na Matajurju ter vecplastnost praznika transhumance pod planino Pecol pod Montažem. Av­torica svoje delo opredeli kot terensko delo med (raziskovalno) hojo, ki zaob­jema tako intervjuje med hojo kot opa­zovanje z udeležbo in pridružitev pri opravkih. V gorskih pohodih z bovškim kozarjem (pastirjem drobnice) in gospo, ki je svoje otroštvo preživljala v plani­ni, kjer je tudi umrl njen oce, avtorica ni razkrivala samo življenjski zgodbi so­govorcev, pokrajina se ni spreminjala le v dogajališce življenjske zgodbe, pac pa je skupna hoja omogocala tudi vstop v drug kraj in cas, obenem pa jo je uvedla v novo vlogo: pisanje uvodnika v knji­go o življenju na planinah in v vlogo pripovedovalke in vodicke. Prebojnost skupne hoje se je pokazala tudi pri razi­skavi v Zahodnih Julijskih in Karnijskih Alpah, še posebej ob lokalnem prazniku transhumance. Hoja namrec omogoca navezovanje stikov, skupne izkušnje in vzpostavlja skupni cilj (str. 92), za­to so kljub nestrukturiranosti in manjši artikuliranosti intervjuji med hojo bolj sprošceni in zaupni, zunanje spodbude kar vabijo k upovedovanju, raziskoval­cu pa pomagajo k boljšemu razumeva­nju slišanega. V nadaljevanju avtorici sledita spozna­njem, pridobljenim med t. i. hodinarji (angl. walking seminars) – etnograf­skimi pohodi z njunimi sodelavci – ki so sledili metodološkim napotkom pobudnika tovrstnih pohodov Nicka Shepherda, naj udeleženci razlicnih disciplin razmišljajo o vnaprej pri­pravljenem vprašanju ter v diskusijah sooblikujejo odgovore na zastavljeno vprašanje (str. 95). Nastali eseji so tako nadgradnja terenskih zapisov in dnev­nika, razmišljanje v pisanju, ki mu predhodi hoja (str. 112). Poleg opisa poti avtorici v eseju razgrneta tudi svo­je doživljanje: obcutke in osebna raz­mišljanja, nastala med terenskim de­lom in po njem, ki na koncu navadno niso vkljucena v znanstvena besedila. Besedilo ima tako sidrišca v pokrajini, po kateri hodita, hkrati pa sproža tudi razmisleke o hoji kot (ustrezni) me­todi raziskovanja: ali je bolj primerna za sondažo terena – ki je pogosto pre­pletena s pogledi lokalnih vodicev in skrbnikov, ki so prvi pripravljeni uve­sti raziskovalca v lokalno okolje – ali za poznejše preverjanje podatkov … Prvi hodinar, namenjen utrjevanju raz­iskovalne skupine in njenemu vstopu na polje kriticnih dedišcinskih študij, je potekal po delu Evropske pešpoti E12 in Stezah granicarjev od Secovelj do Škofij. V eseju Od meje do meje in onkraj sta izpostavljena skupna hoja in grajenje znanja v dialogu, še pose­bej v vecernih diskusijskih delavnicah. Drugi esej se sprehodi po blatnih stezi­cah Porabja, srecanjih s sogovorniki in oznacbah evropskih projektov ob poti. Gre za primer hodopisne meditacije, ki zaobjema tako cloveške kot neclove­ške akterje na poti ter odstira razlicne plasti videnega in spoznanega, pa tu­di razlicne razloge zanje, med drugim tudi dejstvo, da so muzejske repre­zentacije dedišcine »tipicen« produkt evropskih projektov. Vse to prebuja v avtorici številna vprašanja, ki dajejo bralcu iztocnice za samostojni ali pa ponovni razmislek. Eseji, ceprav vsi nastali kot rezultat ho­dinarjev, so med seboj razlicni in izra­žajo specifike hodinarjev, predvsem pa premislekov, ki so jih sprožali. Tretji, Med pozabo, spominom in zgodovino koroških grap, je podnaslovljen Po sle­deh literature, saj je hodinar uokvirjala literatura koroških pisateljev, predvsem dela Maje Haderlap, namenjen pa je bil mobilnemu opazovanju z udeležbo na turisticno-literarni poti, ki jo je vodil Zdravko Haderlap. Kot ugotavljata av­torici, je raziskovalna hoja podobna an­tropološkemu opazovanju z udeležbo, »a bolj zgošcena, morda bolj pristran­ska, sploh v kombinaciji z vodicem, morda plitvejša, a zato nic manj infor­mativna in privlacna« (str. 134). Podobno koncipiran je bil tudi turi­sticno-izobraževalni sprehod po Novi Gorici, ki ga je vodil Blaž Kosovel. Sledec Ravnikarjevi urbanisticni ideji ter politicnem diktatu, po katerem naj bi mesto postalo »socialisticna izlož­ba na Zahod«, so se na poti razpirale notranje disonance: med prvotnimi in drugotnimi prišleki, med centralno in lokalnimi oblastmi, med parkom in neukroceno naravo v mestu … Kot v analizi sprehoda reflektira Špela Le­dinek Lozej, je ena izmed posebnosti hodinarsko-diskusijske metode tudi skupno grajenje znanja, ki vodi do prepletanja misli, kar vodi v skupno avtorstvo ne samo spoznanj, pac pa tudi tovrstnih zapisov. To zelo mocno odseva tudi iz sklopa, ki ga sestavljajo fotografije in misli drugih udeležencev hodinarja po slovenski Obali. Zadnji hodopisni esej poteka ob strugi reke Rižane in se potaplja v vprašanja antropocena, obenem pa razpira vpra­šanje uglaševanja vecglasnosti tako sa­mega raziskovanega fenomena kot tudi skupine raziskovalk. Ne samo skupna hoja, pac pa tudi skupinske diskusije in pisanje »vmesnega teksta« med te­renskimi dnevniki in koncno objavo se namrec tako kot reka pretakajo, vijuga­jo, zastajajo … Sedem hodopisnih esejev opisuje zelo razlicne poti in modalitete pritegni­tve hoje in kreativnega pisanja v raz­iskovalni proces ter nacenja številna vprašanja, povezana s posameznostmi konkretnih kontekstov raziskovalnih pohodov, zato vcasih deluje nepoveza­no. Vendar pa zbirka esejev, uokvirjena med Prolog in Hodopisni epilog, vse­skozi sledi vecplastnemu razmisleku o hoji in pisanju kot orodjih spoznavanja in metodah etnografskega dogodka. Hodopisi, »ki so v tesnem razmerju s klasicnim pojmovanjem etnografije, a so vendarle specificni zaradi svoje meditativne intervencije, ki hojo in pisanje preizkuša kot dve metodi an­tropološkega raziskovanja« (str. 172), nudijo prostor širšim metodološkim vprašanjem in prevprašujejo domet kvalitativnega raziskovanja. S tem se umešcajo v polje postkvalitativnega raziskovanja, za katerega so znacilne raziskovalne prakse onkraj metodolo­škega proceduralizma in upoštevanje sopostajanja raziskovalca, raziskova­nega in raziskovalnih tehnologij, ki transformirajo pomen raziskovalnega dogodka. Pri tem skupna hoja in in­tenzivne diskusije zabrisujejo meje med mislimi posameznika, kar lahko zabriše tudi uvid v razmerja moci v skupini. Tako kot se prepletajo kora­ki, se prepletajo tudi besede od ugla­ševanja do resonance v nedokonc(a)nem hodopisu. Zbrani eseji so po eni strani koncni rezultat raziskave, ceprav so ohlapnejši kot znanstveni clanki in slogovno bližje literarnemu pisanju, po drugi pa nudijo izhodišca in nastavke za strožje formulirano znanstveno pi­sanje. Pogosto odražajo meditativno vlogo razmišljanja v gibanju, v kate­rem se prepletajo pretekle izkušnje raziskovalca, ki se obudijo ob dožive­tem na poti in se spojijo s teoretskimi premisleki, pridobljenimi iz del drugih avtorjev in pogovorov s sopotniki. Knjiga tako z rahljanjem in zabrisova­njem meje med klasicnim znanstvenim in literarnim pisanjem nudi zanimivo in tekoce branje, ki ga metodološki di­skurzi in raznolikost primerov ne ovi­rajo. Zato s svojo žanrsko hibridnostjo in novimi pogledi prestopa pogosto locnico med profesionalnimi bralci in bralci za užitek. Gre torej za delo, ki zahtevne premisleke o metodologiji in epistemologiji prinaša na izjemno svež in berljiv nacin. * Marjeta Pisk, dr. interkulturnih študijev, znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Glasbenonarodopisni inštitut; marjeta.pisk@zrc-sazu.si. Knjižna ocena in porocila Marjeta Pisk Knjižna ocena in porocila Marjeta Pisk Knjižne ocene in porocila Mirjam Milharcic Hladnik* VANJA HUZJAN: Materialni svet otroštva. Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2023, 206 str. Knjiga Materialni svet otroštva se zac­ne s fotografijo na ovitku in napako pri njenem opisu, ki ju avtorica pojasni v uvodnih stavkih in nas na ta nacin po­vabi v vznemirljivi svet kompleksnih interpretacij materialnih sledi preteklo­sti. Preteklost v knjigi je cas od zacetka 20. stoletja do druge svetovne vojne v Ljubljani in okolici, interpretacijam pa sledi skozi fotografsko in prirocniško gradivo ter pripovedi. Avtorica pred­stavi raziskavo, ki je bila zasnovana etnološko in je sledila dvema izhodi­šcema: prvic, da so predmeti pomemb­ni pricevalci preteklosti, saj materiali­zirajo družbena delovanja in pomene, ter drugic, da vzgoja in socializacija otrok konstituirata družbo in kultu­ro. Ker se družba in kultura ustvarja­ta z ustvarjanjem otrok, je avtoricino temeljno vprašanje, kako je družba Ljubljane in okolice v prvi polovici 20. stoletja socializirala otroke preko stvari in predmetov. V nasprotju z na­slovno fotografijo, ki prikazuje bogato obleceno deklico z modnim klobukom na glavi in knjigo v narocju, postavlje­no v mešcansko okolje preobilja igrac in otroških predmetov, je že v uvodu jasno, da bo predmet raziskave inter­pretiran skozi intersekcionalnost ra­zreda in spola. Materialni svet otroštva precijo razredne in spolne razlike, ki so bile konstitutivni elementi razredno in spolno globoko razdeljene in razslojene slovenske družbe tistega casa. Avtorica nas potemtakem na samem zacetku ne povabi samo v vznemirljivi svet kom­pleksnih interpretacij materialnih sledi preteklosti, temvec v še bolj vznemirlji­vo realnost, kjer so bili otroci vecinske­ga prebivalstva na vasi »bolj ali manj lacni, redko umiti, slabo obleceni in tudi duševno zanemarjeni. Nasprotno je bil otrok statusni simbol mešcanske družine in zato je bila skrb za njegove materialne potrebe in ‚pravilno‘ vzgojo neprimerno vecja« (str. 8). Vanja Huzjan je k raziskavi pristopila z vprašanjem, katere in kakšne so bi­le razmere, v katerih so živeli otroci v Ljubljani in okolici v navedenem ob­dobju, ter kako so te razmere konsti­tuirale kulturo otroštva kot obcutenja in vsakdanjega življenja. S preprostim vprašanjem je sprožila niz raznovrstnih odgovorov, ki jih je izvirno sestavila v kompleksno celoto odlicno izpeljane raziskave. To zahtevno delo je opravila znanstveno natancno, metodološko do­sledno in osebno raziskovalno angažira­no. Viri raziskave so bili pisni, slikovni in predmetni ter ustni. Med pisnimi viri je avtorica analizirala tedanje prirocnike za nego in vzgojo otrok, bontone, clan­ke ter strokovne in leposlovne knjige. Kljub temu da so prirocnike vecinoma pisali moški, je bil najpomembnejši vir prirocnik ene redkih avtoric, Milice Stupan, iz leta 1932. Vanja Huzjan je v tem prirocniku našla natancno standar­dizacijo otroka in odraslega skladno z normativnim redom takratne družbe, tudi delitev otrok na mestne, kmecke in proletarske. Med slikovnimi in predmetnimi viri je avtorica uporabila družinske filme, posnetke in fotografije, otroške in dru­žinske portrete, shranjene v muzejih in fototekah, ter raznovrstne razstave. Te­meljno gradivo za raziskavo pa je avto­rica pridobila z ustnimi viri. Posnela je dvajset vecurnih pripovedi z desetimi pripovedovalci, ki so bili rojeni med le­toma 1916 in 1937 v Ljubljani in okoli­ci. Pripovedovalci so se rodili v tri raz­licne družbene sloje, in njihove zgodbe so posebej privlacno branje. Pripovedi so tematsko vkljucene v strukturno razdelitev knjige in opisujejo prehran­sko, bivalno in oblacilno kulturo ra­zrednih slojev, kot so se je spominjali avtoricini sogovorniki. V pripovedih sledimo opisom izjemnih razlik med tistimi, ki so odrašcali v boljših druž­benoekonomskih razmerah, in tistimi, ki jih ni obdajala blaginja materialne preskrbljenosti. Kot poudari avtorica, pa je paradoks, »da so mešcani, delavci in kmetje živeli na razlicne nacine in otroke vzgajali z razlicnimi vzgojnimi prijemi, a kljub temu v enakih patriar­halnih razmerjih« (str. 170). S posnetimi pogovori s starejšimi pre­bivalci Ljubljane z okolico je Vanja Huzjan opravila pomembno delo, saj je zbrala dragocene spomine, ki osta­jajo pomemben vir za nadaljnje preu­cevanje pricujoce tematike. Z njimi je obogatila spoznavanje in razumeva­nje vsakdanjega življenja ne le otrok, temvec tudi družin in družbe v casu od zacetka 20. stoletja do druge svetov­ne vojne. Skozi spomine, diskurziv­no analizo prevladujocih ideoloških predstav o otroštvu in spolnih vlogah ter zgodovinsko kontekstualizacijo re­alnih življenjskih razmer je predstavila osupljivo nasprotje med konstituirano podobo otroštva in resnicnim življe­njem otrok skozi prizmo razrednih, socialnih, ekonomskih, spolnih in kul­turnih družbenih razlik. Pri nedvomno z dejstvi ter pisnimi in ustnimi viri podprto podobo material­nega sveta otroštva se mestoma ven­darle zdi, da je shematicna predstava razredno razlicne izkušnje otroštva pomanjkljiva. Ko opisuje delavskega otroka »v topli, a zatohli bivalni kuhi­nji«, ki je oceta videl le »ob nedeljah«, ki je jedel »mocnate jedi in gomoljno zelenjavo, ki se jima je z leti pridru­žil okus po zelju in fižolu«, se igral »s predmeti iz narave«, njegova obleka pa je bila »vecinoma sprana in pono­šena«, ceprav je dobil tudi novo oble­ko, a jo »je sešila mama iz cenejšega blaga ali pa je predelala odsluženo obleko odraslega«, z leti pa se je otrok vedno vec zadrževal zunaj in »skupaj s sosedovimi otroki tvoril vrstniško skupino« (str. 171), se ne morem ubra­niti obcutka, da v opisu nekaj manjka. Morda gre le za tako velik poudarek na »materialnosti«, da so zaradi njega drugi vidiki socializacije, obcutenja otroštva in konstituiranja družbe zastr­ti ali prezrti. Mislim na custva, custvo­vanja, izkušnjo in tiste individualne, intimne vidike konstituiranja družine, odnosov med spoloma in doživljanja otroštva, ki jih nedvomno doloca ma­terialnost realnosti, a presegajo njeno enodimenzionalnost. Sprašujem se, in nedvomno ta vprašanja izhajajo iz pri­povedi o otroštvu na vasi v casu pred drugo svetovno vojno, ob katerih sem sama zrasla, kako veliko je lahko ve­selje pri igri »s predmeti iz narave«; kako mocan obcutek povezanosti z »vrstniško skupino«; kako vzhiceno zadovoljstvo z novo obleko ali igra­co, ki jo »je sešila mama iz cenejšega blaga«; kako vsakodnevno prijeten ob­cutek, da ima hrana »okus po zelju in fižolu«; kako nepozabni trenutki petja in pripovedovanja zgodb v »topli, a za­tohli« kuhinji, in nenazadnje, kakšna sreca, ko se oceta vidi »ob nedeljah«. Po drugi strani gre morda tudi v tej recenziji knjige za nepremostljiv pre­pad med »crno« in »belo« znanstveno interpretacijo otroštva, ki že desetletja zeva med tistimi, ki v otroštvu vidijo bedo, usodno odvisnost in izkorišca­nje, ter nasprotnimi, bolj pozitivnimi ali »svetlejšimi« interpretacijami otro­štva. O tem poglobljeno piše tudi av­torica, ki pregled kompleksnega razi­skovanja otroštva sklene z ugotovitvijo, da je ob vseh materialnih determinantah otroštva navsezadnje vendarle kljucno ravnanje odraslega in vprašanje, ali ga otrok zanima ali ne. Po njenem mnenju »zanimanje odraslega za otroka priskrbi odnosu kvaliteto (intimnost), konstan­tnost (kvantitativna navzocnost) in zato otroku obcutek varnosti v svetu« (str. 41). Prav v tem avtoricinem zakljucku, v dejstvu, da je odnos do otroka indivi­dualen in da ni pogojen zgolj z razredno pripadnostjo, tici nastavek tako za pre­seganje crnega in belega interpretiranja otroštva v preteklosti in danes kot tudi za razširitev razumevanja materialnega sveta otroštva v okviru analize intersek­cionalnosti razreda in spola. Knjiga Vanje Huzjan raziskuje »kul­turne krajine« prehranjevanja, nege, oblacilnega videza, bolezni, iger, bi­vanjskih razmer, otroškega dela ter preživljanja prostega casa in vzgoje otrok v Ljubljani in okolici v prvi po­lovici 20. stoletja. Tako kot so komple­ksni prostor, cas in spomin, ki so pred­met njenega zanimanja, je tudi v knjigi predstavljena raziskava kompleksno delo, ki mu posebno vrednost dajeta izvirni pristop in uporabljena kvalita­tivna metodologija. Avtorica nedvou­mno in pronicljivo pokaže in dokaže, kako so bile in so še vedno prav fan­tazije odraslih odlocilen konstitutivni element procesov ustvarjanja otroštva v materialnem in nematerialnem smi­slu ter kako izjemno pomembna – tudi ko gre za materialni svet otroštva – je navezava analize preteklega obdobja na današnji cas. * Mirjam Milharcic Hladnik, dr. sociologije, izredna profesorica, znanstvena svetnica, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije; mirjam.milharcic-hla­dnik@zrc-sazu.si. Knjižne ocene in porocila Mirjam Milharcic Hladnik Knjižne ocene in porocila Andrej Šumer* MIHA KOZOROG (ur.): Mladi podjetniki: etnografije politicnega, ekonomskega in moralnega subjekta. Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2023, 210 str. Zbornik o raziskovanju podjetništva med mladimi v antropološki perspekti­vi obsega osem prispevkov slovenskih in tujih antropologov. Pri pripravi re­cenzije sem se, kolikor je bilo to le mo­goce, osredotocil predvsem na obrav­navo študij primerov in poskusil vsaj v nekaterih primerih podati mnenje iz lastne enajstletne podjetniške prakse. Miha Kozorog se v prispevku najprej dotakne oddaje Štartaj Slovenija!, kjer poskušajo mladi podjetniki s svoji­mi izdelki prodreti na trgovske police podjetja Spar Slovenija in zaceti lastno podjetniško pot. Sledi krajši pregled dosedanjih teženj antropologije po razi­skovanju podjetništva. Antropologija na tem podrocju v zadnjih letih napreduje, medtem ko se je v preteklosti poveci­ni ukvarjala z ekonomijo kot nacinom preživetja. Avtor v svojem delu kriticno obravnava sodobne institucije, pospeše­valnike in organizacije, ki se ukvarjajo s spodbujanjem podjetništva. Zanimiv je predvsem del o inovativnih idejah, ki jih udeleženci nato predstavljajo na razlicnih podjetniških tekmovanjih in jih razvijejo izjemno hitro (v enem kon­cu tedna). Zelo poucna je tudi zgodba podjetnice, ki razkrije »drugo plat me­dalje«: izcrpanost, zahtevnost podjetni­škega življenja in trdo delo. Richard Pfeilstetter se v prispevku dotakne antropoloških obravnav pod­jetništva s prakticnima primeroma iz Španije. Razpravlja o medijskem pod­jetniku v Andaluziji in se sprašuje, ali ta ustreza definiciji sodobnega podjetnika ali ne, kar podkrepi s kombiniranjem razlicnih antropoloških teorij. V nada­ljevanju se dotakne tudi obravnave ga­stronomske dedišcine v podjetništvu na obmocju sredozemske Španije. Ob kon­cu avtor izrazi »željo«, da bi antropolo­gija razvila bolj raznoliko raziskovanje podjetništva z etnografskimi metodami in antropološko teorijo. Tatiana Bajuk Sencar v svojem pri­spevku obravnava kljucne tokove poli­tik in diskurzov v Evropski uniji (EU), ki so vplivali na razumevanje podjetni­štva mladih v EU. V politikah EU ima podjetništvo pomembno mesto, saj so ravno mala in srednja podjetja kljucna za razvoj gospodarstva. Mnogo do­kumentov omenja spodbujanje podje­tništva, ustvarjanje razmer za razvoj podjetništva, povezovanje projektov Erasmus s podjetništvom in uvajanjem podjetništva v šolstvo ter razvoj pro­gramov mentorstva. Prikazane so tudi razlike med teorijo in prakso podjetni­štva. Ce si na tej tocki drznem podati lastno mnenje – po 11 letih razburka­ne podjetniške poti lahko brez težav trdim, da podjetništvo ni za vsakogar. Na osnovi poznavanja politik EU me­nim, da bi moral biti vecji del politik usmerjen tudi v izogibanje idealizaciji podjetništva, ki je na eni strani sicer izziv, na drugi strani pa trdo delo in da­lec od varnosti, ki jo nekateri naivno vidijo v »uspešnih podjetnikih«. Peter Simonic v svojem prispevku obravnava tematiko neenakih instituci­onalnih razmer delovanja mariborskih zagonskih podjetij in zadrug po gospo­darski krizi leta 2008. Maribor je bil po zaprtju številnih tovarn in velikih pod­jetij že po osamosvojitvi, predvsem pa po gospodarski krizi 2008 primoran v prestrukturiranje in razvoj malega družinskega podjetništva. Avtor se je osredotocil na zagonska podjetja in zadruge. Sledi opis Tovarne podjemov, ki deluje kot univerzitetni podjetniški inkubator in nudi prihodnjim podjetni­kom osnovno infrastrukturo, znanja in mreženje med razlicnimi podjetniki in njihovimi mentorji. V nadaljevanju se avtor osredotoci na zadruge in zadru­žno podjetništvo ter šibke možnosti, ki jih imajo zadruge na trgu v primer­javi z zasebnimi podjetji (družbami z omejeno odgovornostjo, samostojnimi podjetniki idr.). Zadruge so v Slove­niji zaradi številnih razlogov na trgu v slabšem položaju kot podjetja, tudi število zaposlenih v njih je zelo nizko v primerjavi s tujino. Saša Poljak Istenic se v svojem pri­spevku sprašuje o zanimivi tematiki, in sicer, kako vzgojiti podjetnika s spodbujanjem podjetništva v sloven­skem srednješolskem izobraževanju. Clanek temelji na izvedeni raziskavi med dijaki in profesorji o obravnavani tematiki, pred izsledki raziskave pa avtorica povzame tudi zgodovino pod­jetniškega izobraževanja v Sloveniji. Zelo zanimivi so tudi izsledki o poj­movanju podjetnosti in podjetništva, saj mnogi pojem podjetništva takoj povezujejo z »gnilimi kapitalisti«, kar je sicer dalec od resnicnosti. Podane so izkušnje dijakov, ravnatelja in podje­tniškega mentorja ter primeri iz litera­ture. V šolstvu je podjetništvo prisotno kot del izobraževanja, je pa potreben kriticni premislek o tem, v kakšnem obsegu uvajati podjetniške vešcine v srednješolske programe. Na tem me­stu si ponovno drznem podati svoje, sicer subjektivno mnenje – najbolje bi bilo, da podjetništvo v srednji šoli v vecji meri ostane kot obšolska dejav­nost (krožek ipd.). Zakaj? Ker se bodo tako na podjetniške vsebine vpisali sa­mo dijaki, ki jih podjetništvo zanima, s cimer bodo te dosegle svoj namen, njihova izvedba pa bo kakovostnejša. Vanessa Benak Cvijanovic in Rene Dopler se v svojem prispevku osredo­tocita na naracijo mentorjev in dijakov srednje šole na Dolenjskem. Skupina dijakov je leta 2019 zmagala na na­cionalnem podjetniškem tekmovanju mladih – POPRI. Raziskava je pote­kala med 25. in 29. novembrom 2019, osredotocala pa se je na zmagovalce tekmovanja POPRI 2019. Podana je analiza podpornih institucij, ki spodbu­jajo podjetništvo med mladimi v Slo­veniji; opazna je tudi sprememba men­talitete med mladimi pri pojmovanju, dojemanju in izvajanju podjetniških aktivnosti. V srednješolskih klopeh podjetniška dejavnost ni usmerjena zgolj v razvoj podjetja, ampak tudi v spodbujanje podjetnosti kot nacina ži­vljenja in razmišljanja mladih. Zmago­valna ekipa je predstavila svoje izku­šnje in razloge za uspeh na tekmovanju POPRI 2019. Zanimivo bo spremljati nadaljnji razvoj podjetniške ekipe in njihove uspehe, pa tudi neuspehe na podjetniški poti. Gregor Cerinšek, Dan Podjed in Sara Arko se v svojem prispevku osredo­tocijo na spodbujanje inovativnosti in podjetništva v interdisciplinarnih štu­dentskih projektih. Obravnavajo raz­licne projekte, ki so bili sofinancirani v sklopu razlicnih programov – med bolj znanimi so bili razpisi iz progra­ma Po kreativni poti do znanja (PKP). Izvedena raziskava je pokazala, da je vecina študentov kot kljucne motiva­cijske dejavnike navedla pridobitev prakticnih vešcin in znanj ter pridobi­tev referenc za gradnjo kariere. Pri pri­dobljenih kompetencah in vešcinah so izpostavili pridobitev dodatnih znanj in prenos teorije v prakso. V nadalje­vanju sta bila predstavljena projekta PEOPLE in Active8-Planet, kjer so bili študentje usmerjeni k povezovanju med industrijskimi partnerji in k upo­rabi svojega znanja v praksi (projekt PEOPLE), kakor tudi k medgeneracij­skemu povezovanju, razvoju po meri ljudi, sodelovanju med univerzami in podjetji ter okoljskim ambicijam in akcijam (projekt Active8-Planet). Na kratko so avtorji predstavili tudi pro­jekt UCAMP. Študentje so bili s sode­lovanjem zadovoljni, seveda pa so se soocili tudi z mnogimi izzivi, kar pa je glede na dejstvo, da se je vecina šele dobro srecala z gospodarstvom in pod­jetništvom, logicno in pricakovano. Virginia Squizani Rodriguez se v svo­jem prispevku osredotoci na osebno iz­kušnjo s Silicijevo dolino in izkušnjami z zagonskimi podjetji v Braziliji. Opisu­je izkušnjo z ekipnim delom na ideji na podjetniškem zagonskem koncu tedna (Startup Weekend), kjer se je pri 22 letih prvic soocila s podjetništvom. Opisuje izkušnje iz Silicijeve doline ter zacetke, izzive, uspehe in neuspehe na svoji pod­jetniški poti. Avtorica pri tem kombinira lastno podjetniško pot in raziskovanje podjetniških poti v podjetniških pospe­ševalnikih. Navaja, da je podjetniška pot zanimiv kontrast, ki na eni strani iz­kazuje luksuz in uspehe, na drugi strani pa pomeni veliko odrekanja in stresnih situacij, kar je sicer v javnosti pogosto zamolcano. Zbornik je zaradi aktualnosti tematike zanimiv tako za antropološko kakor tudi drugo stroko in širšo javnost (la­stniki podjetij, mladi podjetniki, javni sektor, politika, podjetniški inkuba­torji, razvojne agencije ipd.). Menim tudi, da je v prihodnje treba prijaviti vec projektov za raziskovanje antropo­logov v podjetništvu kakor tudi antro­pologov na vodilnih delovnih mestih v zasebnem sektorju v Sloveniji. * Andrej Šumer, univ. dipl. etnolog in kulturni antropolog, samostojni podjetnik, URTP PRO, Andrej Šumer, s. p.; andrej.sumer@si.cx. Knjižne ocene in porocila Andrej Šumer Knjižne ocene in porocila Ingrid Slavec Gradišnik* BOJANA ROGELJ ŠKAFAR (ur.): Slovenski etnografski muzej: Prvih sto (1923–2023) / Slovene Ethnographic Museum: The First Hundred (1923–2023). Slovenski etnografski muzej, Ljubljana 2022, 187 str. Pomemben del življenja institucij so njihove obletnice – merijo cas njihove­ga delovanja, tako kakor leta, desetletja posameznikovega življenja, in so pri­ložnost za praznovanje. Letos je pra­znicno leto Slovenskega etnografskega muzeja (SEM), ki je bil ustanovljen pred stoletjem kot Kraljevi etnografski muzej in je naslednik dve leti prej na­stalega Etnografskega inštituta. S tem dejanjem je njegov prvi in dolgoletni ravnatelj Niko Zupanic zakolicil teme­lje zbiralskega, raziskovalnega in pred­stavitvenega dela osrednje in najstarejše nacionalne etnološke ustanove. SEM praznuje vse leto, z množico pri­reditev. Osrednja, 22. junija, je bila po­spremljena z odprtjem dela nove stalne razstave Clovek in cas: Prvih 100 (pr­vi del razstave so etnološke pripovedi stotih predmetov, odprtje drugega de­la, Od ponedeljka do vecnosti, je napo­vedano za letošnji oktober), s panojsko razstavo Nesnovna kulturna dedišcina: Ob 20-letnici Unescove konvencije ter z živahnim celodnevnim dogajanjem na muzejski plošcadi. Že leto prej je stoletnico napovedala praznicno obli­kovana knjiga Slovenski etnografski muzej: Prvih sto (1923–2023), ki je ne gre primerjati z objavami SEM ob prejšnjih jubilejih. Ti so bili neposre­dno apostrofirani v muzejskem glasilu Etnolog / Slovenski etnograf / Etnolog in so nadvse zanimivi z vidika zgodo­vine etnološke vede in muzeologije v slovenskih muzejih, posebej pa zgo­dovine SEM. Kažejo na utripe, ki so pripeljali do današnje podobe muzeja. Predvojni Etnolog jubilejem ni sle­dil, naslednje desetletnice pa so bile z razlicno pozornostjo omenjene v Slovenskem etnografu in v novi vrsti Etnologa. Tretje desetletje delovanja je pospremil zapis takratnega ravna­telja muzeja Borisa Orla (Slovenski etnograf 6–7, 1953–1954). Besedilo ni poudarjalo dosežkov muzeja, temvec je bilo v celoti namenjeno opisu nje­govega nezavidljivega položaja, saj je bila rdeca nit opozorilo »na zelo cudno in neverjetno dejstvo, da je Etnograf­ski muzej v Ljubljani, naša osrednja etnografsko-muzejska ustanova, po tridesetih letih svojega obstoja še ve­dno brez svojih lastnih prostorov, brez svoje lastne muzejske zgradbe«, kar je »glavna ovira njegovemu razvoju«. Orel je vnovic postavil »nacelno vpra­šanje o obstoju Etnografskega muze­ja. Ali smo za Slovenski etnografski muzej ali nismo?« Na 40. obletnico je spomnil ravnatelj Boris Kuhar v kraj­šem uvodniku Slovenskega etnogra­fa (16–17, 1963–1964), v katerem je ugotovil, da je kljub prostorski stiski in drugim težavam muzej »opravil pravo pionirsko delo na podrocju razisko­vanja ljudske kulture na Slovenskem. Danes predstavlja po zaslugi pok. ravnatelja Borisa Orla, ki je prevzel vodstvo muzeja po osvoboditvi, sredi­šce etnološkega znanstvenega dela in osrednjo etnografsko muzejsko usta­novo v Sloveniji.« Jubilejno leto so pocastili s štirimi obcasnimi razstava­mi (Slovenske ljudske maske, Ljudsko slikarstvo na Slovenskem, Vraževerje na Slovenskem in Južno Pohorje). Zdi se, kakor da se je 50. obletnica izmu­znila spominu, zato pa je bila z objavo Slovenskega etnografa 60 let SEM (31, 1980–1982, 1983) v vecjem formatu vsebinsko izcrpneje zaznamovana 60. obletnica. Uvodnik je prispeval rav­natelj Boris Kuhar s kratko zgodovin­sko skico, s katero je opozoril na cas pred ustanovitvijo in cas po njej, ko si je muzej postavil nalogo »[z]bira­ti, ohranjati, proucevati in razstavljati etnografske predmete, tvorne spome­nike slovenske ljudske kulture z vsega slovenskega ozemlja«. Kustosinje in kustosi so pregledno predstavili tema­tiko in delo v kustodiatih, ki so jih vo­dili. Za zgodovino muzeja sta poucna še prispevek »Pomembnejši dogodki v zgodovini Etnografskega muzeja« in spisek »Osebje Etnografskega mu­zeja (1921–1983)«. Sedem desetletij je omenjenih s stavkom v uvodniku Etnologa 3 (1993) in na Etnomuzej­skih straneh, pospremljen s prispevki o problematiki muzejev z regionalnega vidika. Desetletje pozneje (Etnolog 13, 2003), ob 80-letnici, se je direktorica Inja Smerdel vprašala: »Smo stari ali mladi?«, s cimer je jedrnato opisa­la premislek v casu, ko se je muzej s svojimi strokovnjaki in zbirkami že udomacil v novi razstavni in upravni zgradbi ter v depojskih prostorih na današnji muzejski plošcadi ob Me­telkovi ulici. V desetletju, ko je SEM naposled pridobil dolgo želeni prostor za svoje delovanje, so bili vsi napori sodelavk in sodelavcev namenjeni pri­pravi in zacetku uresnicevanja koncep­ta življenja novega muzejskega prizo­rišca – v tem duhu je bil SEM hkrati »mlada družina« in kolektiv »poskoc­nih osemdesetletnikov«. 90. obletni­ca je že tematizirala uresnicevanje nove muzejske vizije, zasnovane leta 1996, sad teh prizadevanj pa sta bili stalni razstavi Med naravo in kulturo (2006) in Jaz, mi in drugi: Podobe mo­jega sveta (2009). Leta 2013 je devet desetletij simbolno oznacila razstava Vrata – prostorski in simbolni prehodi življenja, pa tudi letnik Etnologa (23, 2013), posvecen obravnavi praznikov in praznovanj kot družbeno konstitui­ranih in spremenljivih izrazov razlic­nih identitet posameznikov in skupno­sti. V tem zvezku so navedene tudi vse spremljevalne prireditve in dogodki, obširneje pa se je ob preteklih desetle­tjih SEM ustavila direktorica Bojana Rogelj Škafar v prispevku 90 let Slo­venskega etnografskega muzeja: Me­tamorfoze v casu in prostoru. V njem je zgošceno povzela, kako je bil muzej od prvega desetletja naprej vpet v spre­minjajoce se družbeno-politicne konte­kste na eni strani in v strokovni razvoj etnologije in muzeologije na drugi. Sklenila je: »Dolga pot je za nami od casov s kraljevim predznakom, tistih, prepojenih s starojugoslovanskim duhom, prek obdobja socialisticnega samoupravljanja do sodobnih neoliberalnih turbulenc, ki nam ne dajo dihati in spati. Pa vendarle, biti v središcu družbenega vrvenja, se nanj odzivati, odpirati vprašanja in iska­ti odgovore v dialogu z ljudmi, iskati smisle in vrednote, jih utemeljevati z žlahtno dedišcino, ki je in bo preživela, to so izzivi za muzealce v Slovenskem etnografskem muzeju in naloge za pri­hodnje rodove.« Odblesk te popotnice kaže tudi leto­šnje praznovanje, ki se posebej vtisku­je v izdano knjigo Slovenski etnograf­ski muzej: Prvih sto. Ta že z zunanjo podobo želi nagovoriti najširši bralski krog, in ne zgolj strokovnjakov, ki sle­dijo muzejski periodiki in drugim mu­zejskim publikacijam – tudi s tem, da je dvojezicna, z vzporedno postavlje­nima slovenskim in angleškim besedi­lom, in da so bili sodelavci naprošeni, naj besedila ne bodo pisana ozko stro­kovno, temvec z osebno noto. Knjiga ob dveh uvodnih besedilih vse­buje tri vecje razdelke: najobsežnejši je SEM smo ljudje, sledita še Kolegi o nas in Zgodovina SEM v slikah. Uvodni besedili sta prispevali sedanja direktorica Natalija Polenec (od leta 2020) in Inja Smerdel, direktorica v prelomnem desetletju 1995–2005. Pr­va se v besedilu Stoletje rasti muzeja in premen muzejske etnološke misli spre­hodi skoz zgošcen institucionalni histo­riat z omembo ravnateljev in direktor­jev muzeja (Niko Zupanic, 1923–1940; Rajko Ložar, 1941–1945; Boris Orel, 1945–1962; Boris Kuhar, 1962–1987; Ivan Sedej, 1986–1995; Inja Smerdel, 1995–2005; Bojana Rogelj Škafar, 2005–2015; Tanja Roženbergar, 2015–2020) ter njihovih najpomembnejših prispevkov k razvoju SEM v ustanovo, kakršna je danes: vpeta v slovenski in mednarodni prostor, odprta in vkljucu­joca za poglede od tu in drugod, pozor­na na dedišcino in sodobnost. Muzej je skoraj do konca prejšnjega stoletja spremljalo vprašanje, na kate­ro odgovarja Inja Smerdel v prispev­ku Biti ali ne biti ni vec vprašanje … SEM. V osebnem zapisu je desetletje, ko je vodila muzej, oznacila za »most med starim in novim«. V tistem dese­tletju se je podpisala pod niz strokovno in širše kulturno argumentiranih be­sedil o »novem« – »mednarodno pri­merljivem slovenskem – evropskem in zunajevropskem muzeju« na novem ljubljanskem »kulturnem travniku«, v katerih se je zavzela za »dovolj pro­storno muzejsko hišo za vse njegove delovne (raziskovalne, dokumenta­cijske, restavratorske, izobraževalne, založniške) in ustvarjalne razstavne potrebe«. Danes prve vtise o njeni za­poslitvi v SEM (od leta 1979) beremo, kakor bi gledali nekje odložen crno­-bel film. Cez približno desetletje se je zacela vrteti barvitejša podoba, ne neodvisna od let osamosvajanja v sa­mostojno slovensko državo. Po propa­dlem prizadevanju za pridobitev pro­storov v Mladiki na Prešernovi cesti je Vlada Republike Slovenije leta 1994 za SEM in druge kulturne dejavnosti namenila izpraznjen vojaški kompleks stavb na Metelkovi. Koncept za uredi­tev notranjosti lupine in njene vsebine – za muzej kulturnih identitet – je bil objavljen leta 1996 (I. Smerdel, Pro­jekt, imenovan Slovenski etnografski muzej, Etnolog 6), z motom »muzej o ljudeh, za ljudi«. Prvi korak je bilo od­prtje upravne zgradbe sredi leta 1997, v razstavno hišo pa so bili obiskovalci povabljeni konec leta 2004. S kakšnimi vsebinami in dejavnostmi se je polnil in se polni muzej, je s pri­mernimi odmerki zgodovine zbirk oz. kustodiatov, z inovacijami v zadnjih desetletjih, s poudarkom na tematskih in metodoloških vidikih ter z osebnimi komentarji njihovih skrbnic in skrbni­kov nanizano v drugem in najobsežnej­šem delu knjige. Vsem je za besedilo, slikovno gradivo in spisek izbrane lite­rature za radovednejše bralce odmer­jen enak obseg. Barbara Sosic piše o Kustodiatu za kmecko gospodarstvo in promet, Tanja Roženbergar o Kustodi­atu za obrt in trgovino, Polona Sketelj o Kustodiatu za stavbarstvo, notranjo opremo in bivalno kulturo, Janja Ža­gar o Kustodiatu za oblacilno kulturo in tekstil, Nena Židov o Kustodiatu za družbeno kulturo, Adela Pukl o Ku­stodiatu za duhovno kulturo in Bojana Rogelj Škafar o Kustodiatu za ljudsko likovno umetnost in slikovne vire. Ku­stodiata zunajevropskih zbirk – iz Afri­ke in Amerike ter iz Azije, Avstralije in Oceanije – predstavljata Marko Frelih in Ralf Ceplak Mencin. Med »tematski­mi« kustodiati je žal že leta zamrznjeno delo Kustodiata za slovenske izseljen­ce, zamejce in pripadnike drugih etnij. SEM si vztrajno prizadeva, da bi ga oživili z zaposlitvijo nove kustosinje ali kustosa, vendar Ministrstvo za kulturo RS ne prisluhne potrebi po sistematic­nem zbiranju, raziskovanju in predsta­vljanju te tematike; zanjo mora muzej pac iskati druge poti in jih popularizirati na drugacne nacine (z obcasnimi raz­stavami in dogodki ter vkljucevanjem vsebin v »klasicne« zbirke). Sodobno muzejsko infrastrukturo se­stavlja niz dejavnosti, ki so v SEM raz­porejene v Kustodiatu za etnografski film, o katerem piše Nadja Valentincic Furlan. Ana Motnikar predstavlja Od­delek za konserviranje in restavriranje, Miha Špicek Oddelek za dokumentaci­jo, Mojca Racic Knjižnico SEM, Sonja Kogej Rus Oddelek za muzejsko peda­gogiko in andragogiko, Maja Kostric Grubišic pa Službo za komuniciranje in javne programe. Po tem, ko je leta 2008 Slovenija ratificirala Unescovo Konvencijo o varstvu nesnovne dedi­šcine (2003), je SEM od Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU leta 2011 prevzel javno funkcijo Ko­ordinatorja varstva nesnovne kulturne dedišcine, ki skrbi za ohranjanje t. i. žive dedišcine na podlagi sodelovanja z njenimi nosilci na terenu oz. njihovih pobud. O tem delu piše Anja Jerin. Za druge razdelke so bili k sodelo­vanju povabljeni sopotniki SEM s kratkimi utrinki o sodelovanju in do­življanju muzeja in, seveda, z odlic­nimi željami za naprej. Na vabilo so odgovorili zaslužni profesor Univerze v Ljubljani Janez Bogataj, predstojni­ca Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU Ingrid Slavec Gradišnik, predsednica Slovenskega etnološkega društva Alenka Cernelic Krošelj, izre­dna profesorica Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Mateja Habinc, arheologinja in muzealka Verena Vidrih Perko ter iz tujine direktorica Etnografskega muze­ja v Zagrebu Goranka Horjan, general­ni direktor Nacionalnega etnološkega muzeja v Leidnu in direktor Muzeja sveta Dunaj Steven Engelsman, pred­sednik Kulturnega društva Ribiški mu­zej tržaškega primorja iz Križa pri Trstu Franko Košuta, ustanovitelj in pred­sednik muzeja in zveze clevelandskih Slovencev Joseph Valencic ter egipto­log, zgodovinar, muzealec in zaslužni profesor Günther Hölbl z Dunaja. Njihovi vtisi in v prvem delu omenje­ni pregledi dejavnosti SEM kažejo, da brezpredmetno ni vec le vprašanje »biti ali ne biti«, ki je spremljalo ko­lektive (Kraljevega) Etnografskega in Slovenskega etnografskega muzeja, temvec tudi vprašanja, ki so od 60. let preteklega stoletja vznemirjala etno­loge nasploh in še posebej muzealce. Ta so izvirala zadrege, da etnologijo zanimajo vse kulturne sestavine, feno­meni oz. manifestacije (in ne le preo­stanki ljudske kulture) ter da ti tvorijo vecsmerno stkano mrežo kulture, ki se izraža v snovi in mnogoterih praksah vsakdanjega življenja ali nacina ži­vljenja. Raziskovalci so morali poslej iskati poti, kako ubesediti oz. predsta­viti to kompleksnost, kako povezati casovne, prostorske, družbene in sim­bolne razsežnosti. Izziv za kolegice in kolege v muzejih je bil, kako govorico predmetov predstaviti tako, da bodo obiskovalcem posredovali in približali obzorja, ki jih raziskujejo etnologinje in etnologi. Treba je bilo upoštevati in ure­snicevati vodila muzeološke metodolo­gije. Ta je poleg etnološkega razisko­valnega dela prispevala k aktualizaciji predmetov, od najstarejših zbirk Kranj­skega deželnega muzeja do predmetov, ki so jih zbrali ali odkupili kustosinje in kustosi ali so bili muzeju podarjeni. V tem pogledu hrani muzej v depojih še obsežno in dragoceno gradivo za priho­dnje raziskave in razstave. Knjiga posebej v poglavjih o kustodia­tih lepo pokaže, kako sta se v eno blago tkali etnološka in muzeološka misel, tu­di s pogostimi opozorili, kako povezano je delo kustodiatov in njihovih sodelav­cev. Nekaj tega je mogoce razbrati tudi v razdelku, kjer so v slikah predstavlje­ne razstave – od prevladujocih vitrin pred drugo svetovno vojno do najnovej­ših multimedijskih razstav. Knjiga se sklene s slikami predhodnikov današnje skupine zaposlenih in zbirnim sezna­mom vseh zaposlenih v SEM. »Prvih sto« se v knjigi kaže kot dolgo in kratko stoletje: dolgo v smislu naporov in rasti, a ne v merilu cloveške starosti, in kratko, ko pomislimo, kaj vse se je v muzeju zgodilo v zadnjih manj ko treh desetletjih. Vsebinsko in oblikovno premišljena knjiga (za nje­no graficno podobo je poskrbela Janja Ošlaj), velikega formata, elegantno crna, z barvitimi posnetki predmetov, objetih v zlate kroge, in zlato stotico, bralke in bralce strokovno in hkrati do­volj poljudno popelje skozi stoletje na­porov in dosežkov, da pokaže, kako je SEM naposled postal »muzej za ljudi«. Razumljivo je, da je stoletno dogajanje predstavljeno v duhu biografije ali av­tobiografije, ki v privajanjem obletnic­nem pisanju in branju povzema smisel­no zgodbo, usmerjeno k ciljem. Ceprav je zgodba za povrh praznicna, daje na nekaj mestih slutiti, da pot vendarle ni bila premocrtna, marvec pogosto vi­jugava in polna ovir. Zgodba SEM je imela v zreli dobi srecen konec in do­življa nov, nadvse obetaven zacetek za naslednje stoletje. Cestitke urednici in vsem, ki so se trudili za to knjigo. * Ingrid Slavec Gradišnik, dr. etnologije, znanstvena svetnica, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; ingrid.slavec-gradisnik@zrc-sazu.si. Knjižne ocene in porocila Ingrid Slavec Gradišnik Knjižne ocene in porocila Ingrid Slavec Gradišnik Knjižne ocene in porocila Ingrid Slavec Gradišnik Knjižne ocene in porocila Milan Vogel* OTO LUTHAR, MARTA VERGINELLA, URŠKA STRLE: Užaljeno mašcevanje. Spomini na italijanska fašisticna taborišca. Založba ZRC, Ljubljana 2022, 387 str. Obsežno delo se zacenja s citatom va­škega kaplana Pietra Bignolija: »Si­noci je osel [...] s tremi našitki izjavil, da je treba prebivalce pokrajine, nižjo raso, v korist cloveštva uniciti« (str. 9). Seveda je mišljeno prebivalstvo okupirane Ljubljanske pokrajine in so­sednjih s Slovenci in drugimi Slovani (predvsem Hrvati) naseljenimi obmo­cji. Naslov knjige, Užaljeno mašceva­nje, je morda na prvi pogled nekoliko nenavaden, a ga avtorji že na prvih straneh jasno razložijo: fašisti so racu­nali, da bodo te kraje cim prej vkljucili v svoj fašisticni sistem na blag nacin in jih zlili s kulturo »višje omike«, kot so trdili, a jih je upor cez leto dni »pri­silil«, da so naredili obrat od »cezmer­ne prijaznosti in miline« do »pravega klanja« civilnega prebivalstva, kar ne bi bilo mogoce brez elementov rasi­sticne politike, ki se je pokazala že ob osvajanju severne Afrike v casu itali­jansko-turške vojne (1911–1912) (str. 10). Takole zapišejo o koncu »itali­jansko-slovenskega prijateljstva«: »V manj kot štirih mesecih so Slovenke in Slovenci spoznali, da je bil koncni cilj okupacije vendarle ‚poitalijancenje in fašizacija slovenske družbe‘. Ob na­silju, ki so ga njihovi sonarodnjakinje in sonarodnjaki iz primorskega dela slovenskega ozemlja okusili že vec kot dve desetletji prej, pa so se prebival­ke in prebivalci ljubljanske pokrajine soocili tudi z užaljenim mašcevanjem gospodarja. Nezadovoljen zaradi po­teka vojne je bil fašisticni oblastni vrh še dodatno razdražen zaradi obcutka, da ga je ‚preslepil [...] lažni lesk višje omike‘ okupiranih prebivalcev. [...] In kot vsako drugo mašcevanje, ki izvira iz užaljenosti, je bilo tudi italijansko mašcevanje nad upornimi Slovenkami in Slovenci zaradi tega še za spoznanje bolj kruto in sistematicno« (str. 10). Ker je bilo »eno najbolj nasilnih in zato najbolj travmaticnih poglavij v sloven­ski zgodovini 20. stoletja do nedavne­ga slabo poznano in tudi pomanjkljivo raziskano« (str. 14), so trije ugledni zgodovinarji dali besedo še živecim ta­borišcnikom, konfinirancem in drugim zapornikom ter v pricujoci monografiji zapisali in objavili odlomke njihovih doživetij v taborišcih in v konfinaciji od Gonarsa in Videmske pokrajine do oto­ka Ustice v južnem Tirenskem morju iz raziskave, opravljene v obdobju 2012–2015. Vendar razprava ne temelji samo na pricevanjih, marvec tudi na dostopni arhivski dokumentaciji ter upoštevanju domacih in tujih raziskav na to temo. Kot se za znanstveno delo spodobi, je pred pricevanji (pricevalci so oznaceni le z zacetnimi crkami imen in priimkov ter krajem bivanja) poglavje o projektu, literaturi, metodologiji zbiranja, analizi in prezentaciji gradiva. Sledi poglavje o okupaciji, uporu in internaciji po oku­paciji, temu pa najobširnejše, naslovlje­no Podoba življenja v italijanskih faši­sticnih taborišcih v virih in pricevanjih preživelih. V njem je najvec pozornosti namenjene taborišcu na Rabu, ki je bilo najbolj grozno med vsemi. Po nekate­rih podatkih naj bi bilo v italijanskih fašisticnih taborišcih zaprtih od trideset do štirideset tisoc internirancev sloven­skega porekla. V spominskem parku na Rabu je zapisano, da naj bi bilo tam in­terniranih okoli petnajst tisoc ljudi, po podatkih interniranca Hermana Janeža pa naj bi jih umrlo skoraj tisoc petsto. Natancno število interniranih in umrlih ni znano. Avtorji so analizirali vse plati življenja oz. odsotnosti življenja v taborišcih, od bivalnih razmer do vzrokov za interna­cijo, nasilja v njih in namernega kazno­vanja, medsebojne pomoci, pomoci od doma, crnega trga in redkih priložnosti za intimo. V posebnem podpoglavju je opisano delovanje Cerkve, ki je delila taborišcnike na »naše« in »vaše« ter pomagala le »svojim«, in sicer z ma­terialno pomocjo, predvsem pa z ideo­loško, tako da so mnoge moške, pred­vsem mlajše, odpustili iz taborišca, ce so se odlocili oditi k domobrancem. V spominih vseh, ne glede na tedanja pre­pricanja, je osrednja vloga pri odloci­tvah za predcasen odhod iz taborišca in vstop v MVAC pripadala duhovnikom. »V pripovedih naših sogovornikov, skoraj nikoli sogovornic, prav ‚župni­ki‘ nastopajo kot osrednji selektorji bo­docih taborišcnikov [...] (‚Ker so tako propagando delali, da so samo proti komunistom: ‚V imenu Kristusa kra­lja‘. Nekaj takega se je slišalo po tabo­rišcu.‘)«; S. Ko., Bloke) (str. 102). Poleg marsicesa drugega so avtorji preucili tudi odhod iz taborišc in pot domov, predvsem pa tudi povojni od­nos do taborišcnikov (»Biti v tabori­šcu – to ni nikjer zapisano ali izreceno – ampak je imelo pridih degradacije. Ceš, tale že ni bil kaj prida. Ce bi bil kaj korajžen, sploh ne bi prišel v Go­nars. Ce bi bil aktiven partizan, to je druga stvar. [...] Doživetja v Gonarsu in podobnih taborišcih ne pomenijo nic«; F. B. Ljubljana) (str. 304). Prav tako avtorji niso izpustili dejstva, da v Italiji fašizem ni bil nikoli obso­jen, tako kot je bil nacizem v Nemciji, da ni bil noben italijanski fašist kazno­van za svoja dejanja, ker se je Italija že drugic v 20. stoletju »po lisicje« izmuznila in se pridružila drugi, zma­goviti strani. Ni odgovarjala za zlocine v Afriki, Albaniji, Grciji in Jugoslaviji. Pri njihovi zviti diplomaciji so ji poleg domacih vlad pomagali tudi zahodni zavezniki, zlasti Velika Britanija. O tem obširno piše italijanski zgodovinar Davide Conti v knjigi Italijanski vojni zlocinci. Obtožba, procesi in nekazno­vanje po drugi svetovni vojni (2014). * Milan Vogel, univ. dipl. etnolog in profesor slovenšcine, upokojeni komentator v kulturni redakciji Dela; mavcmilan@gmail.com. Knjižne ocene in porocila Milan Vogel Knjižne ocene in porocila Milan Vogel* JERNEJ KOMAC: »Srce se mi trga od žalosti«: Vsakdanje življenje prebivalstva na Bovškem med véliko vojno. Inštitut za novejšo zgodovino in Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana 2022, 315 str. Zadnja leta, še posebej ob stoletnici zacetka prve svetovne vojne, so pri nas in tudi v tujini nastale številne stro­kovne monografije in prispevki o bojih na soški fronti, manj pa se je pisalo o življenju in preživetju civilnega prebi­valstva. Eno od raziskav, namenjenih prav tej temi, z naslovom »Srce se mi trga od žalosti« in podnaslovom Vsak­danje življenje prebivalstva na Bov­škem med véliko vojno, je prispeval zgodovinar in arhivist Jernej Komac iz Arhiva Republike Slovenije, izdala pa sta jo Inštitut za novejšo zgodovino in Arhiv Republike Slovenije. To temo je avtor obravnaval že v svojih diplom­ski (Obcina Soca med prvo svetovno vojno: Vojaško in civilno dogajanje v neposrednem zaledju prve frontne lini­je, 2015) in magistrski nalogi (»Eno pa bomo rekli: doma smo!«: Prebivalstvo Bovškega in njegova izkušnja v véliki vojni 1914–1918, 2018). Avtor izhaja iz stališca, da je bila veli­ka vojna totalna, saj sovražniki niso bi­li le nasprotnikovi vojaki, marvec tudi nasprotnikovo in domace prebivalstvo. Kot je zapisal italijanski zgodovinar Enzo Traverso v svojem delu Ogenj in kri, pa je bila le zacetek evropske državljanske vojne, ki je trajala vse do konca druge svetovne vojne, zanjo pa je bila znacilna »mešanica totalnih vojn, revolucij, državljanskih vojn in geno­cidov« (str. 11). Komac se v uvodnih straneh ukvarja z zgodovinopisjem in zgodovinjenjem velike vojne in nava­ja nekatera pomembnejša dela, ki so nastala predvsem od 90. let prejšnjega stoletja naprej. Izraz »zgodovinjenje« izhaja iz nemškega zgodovinopisja in pomeni proces, s katerim »zgodovinar pozabljene dele preteklosti postavi v zgodovino in jih predstavi v strnjeni in jasni razlagi« (str. 16). Tako lahko razu­memo tudi Komacevo delo, pri cemer je imel avtor še dodatne težave zaradi pomanjkanja virov. Veliko jih je bilo unicenih, zato se je moral opirati na ko­respondenco, predvsem pa na casopise, v katerih so bila poleg porocil z vojnega obmocja objavljena tudi poizvedovanja o svojcih in drugih pogrešanih. Komac je snov razdelil v tri vecje sklope z vec poglavji. Prvi sklop zaje­ma prvo leto vojne in priprave nanjo, drugi dogajanje med letoma 1915 in 1917, ko je divjala vojna in je prišlo do begunstva tako na avstroogrski kot na italijanski strani, pa tudi dogajanje v zaledju fronte, v tretjem sklopu pa avtor obravnava cas po veliki nemško­-avstroogrski ofenzivi konec oktobra 1917, ko se je bojna crta premaknila v notranjost Italije, in prva leta po koncu vojne. Na podlagi redkih virov je raz­iskoval življenje beguncev. Ti so se z avstroogrske strani naselili na Koro­škem, Kranjskem in Štajerskem, veliko pa se jih je moralo umakniti na avstrij­sko Štajersko in celo do Dunaja. Kdor si ni mogel najti nastanitve pri domaci­nih, je moral v taborišca, kjer so vladale težke razmere. Takih je bilo konec leta 1917 okrog deset odstotkov. Leta 1918 je bilo samo v taborišcu Buch 4.827 lju­di z Goriškega. Ponekod so imeli tudi versko in šolsko oskrbo, saj je šlo vec duhovnikov v pregnanstvo skupaj z ljudstvom. Tako tam kot tudi v Italiji, kjer je bilo po vsej državi raztresenih 10.000–12.000 beguncev, jih domacini niso povsod dobro sprejeli. Iz spodnje­avstrijskih obcin so prihajala porocila, ki so begunce opisovala kot delomrzne­že in umazance, ki negativno vplivajo na domace prebivalstvo, so nevarni za zdravje ter seveda kradejo in posilju­jejo. Kakšna podobnost z današnjim casom! Množicno vracanje domov v zacetku leta 1918 je bilo dolgo nemo­goce, ko so se naposled vrnili, pa so se morali nekateri spet naseliti v barakah. O tem in vzpostavljanju normalnega ži­vljenja Komac torej piše v tretjem sklo­pu, v katerem obravnava tudi delovanje državnih uradnikov in pomoc ljudem v obliki denarnih podpor, vojaških posojil ter razdeljevanja hrane in drugih po­trebšcin. V njem opisuje še interakcijo med prebivalstvom in vojsko, pri kateri je šlo za skupno delo, pa tudi tesnejše stike s prostitucijo vred, kar je še pose­bej motilo redke duhovnike, ki so o tem porocali goriškemu nadškofu Francišku Borgii Sedeju, ki je v teh letih odigral zelo pomembno vlogo. Piše pa tudi o odstranjevanju posledic nastanitve voj­ske na najboljših kmetijskih površinah, zlasti o pripravi njiv za oranje in pašni­kov za pašo, saj je bila preskrba s hrano zelo slaba. Zaledje se je namrec v casu fronte zelo spremenilo – zgrajeni sta bili cesta cez Vršic in tovorna žicnica, razširjene pa so bile tudi druge ceste. Zaradi namestitve vojske je bilo veli­ko pomanjkanje krme, zaradi cesar se je morala spremeniti živinoreja in celo vojska je morala zmanjšati število konj. Posebno pozornost avtor namenja žen­skam, ki so zaradi mobilizacije moških morale poleg ostarelih moških in otrok prevzeti skrb za preživetje, otroci pa so opravljali tudi razlicna karitativna dela. * Milan Vogel, univ. dipl. etnolog in prof. slovenšcine, upokojeni komentator v kulturni redakciji Dela; mavcmilan@gmail.com. – Prispevek je bil predvajan 3. aprila 2023 na tretjem programu Radia Slovenija v sklopu oddaje S knjižnega trga. Tu ga objavljamo z malenkostnimi spremembami. Knjižne ocene in porocila Milan Vogel Knjižne ocene in porocila Milan Vogel* KEITH LOWE: Ujetniki zgodovine: Kaj nam spomeniki drugi svetovni vojni povedo o zgodovini in o nas. Modrijan, Todraž 2023, 311 str. »Spomeniki so vseh mogocih oblik in velikosti. V tej knjigi sem predsta­vil pomene in motive, ki se skrivajo za širokim naborom obeležij – ne le obicajnih kipov, ampak tudi abstrak­tnih skulptur, slik, arhitekturnih objek­tov, muzejev in spominskih parkov, porušenih zgradb in porušenih vasi, koncentracijskih taborišc, pokopališc, grobnic in svetišc. Vse to so postala zbirališca naših spominov na drugo svetovno vojno. Uporabljamo jih za prenašanje teh spominov na nove ro­dove, tako da se bomo tudi tam, kjer ni med živimi nobenega vojnega veterana vec, še naprej spominjali, cemu so bili prica med najbolj tragicnim in drama­ticnim dogajanjem minulega stoletja.« Tako strnjeno povzame vsebino in spo­rocilo odlicno napisane knjige Ujetniki zgodovine: Kaj nam spomeniki drugi svetovni vojni povedo o zgodovini in o nas angleški zgodovinar in pisatelj Keith Lowe, ki je v prevodu Maje Kra­igher izšla pri založbi Modrijan. Avtor je slovenskim bralcem znan vsaj še po knjigah Podivjana celina in Strah in svoboda. Tako kot ljudje so tudi spomeniki uje­ti v okove zgodovine, ki se jih zaradi spreminjanja družbenih razmer le tež­ko otresejo. Med tem, da je neki spo­menik postavljen »junakom«, in tem, da je postavljen »mucenikom«, je zelo tanka locnica. Avtor poudarja, da se lahko vlogi »junaka« in »mucenika« kaj hitro zamenjata, in navaja številne primere. To dokazujejo rušenja spome­nikov ob spremembi režimov po vsem svetu. Spomnimo se podiranja spome­nika Sadamu Huseinu, odstranjevanja kipov Stalina ali Lenina v baltskih in drugih državah, zacetka odstranjevanja kipov junakov konfederacije z ulic in javnih trgov leta 2017 v ZDA, rušenja spomenika kralju Aleksandru v Lju­bljani ob italijanski okupaciji, umakni­tve Titovega spomenika izpred Muzeja novejše zgodovine ter odstranitve spo­menikov, povezanih z NOB, z Brda. Avtor rušenje ali odstranitev sicer ra­zume, a hkrati obžaluje, saj so po nje­govem mnenju spomeniki »dragoceni zgodovinski dokumenti, saj zgovorno pripovedujejo o vrednotah naših pred­nikov, dobrih in slabih. To so znameni­tosti z mocjo, ki navdihujejo vse mo­goce debate. So tudi velike umetnine, izdelane z osupljivo rokodelsko spre­tnostjo in domišljijo. Unicevanje vsega tega zaradi sodobne politike je velika sramota.« V sklepnem delu poudari, da rušenje ne rešuje naše zgodovine, ampak jo zgolj potisne pod zemljo. S spomenikom se je vedno treba soociti in se o njem pogovarjati, klicejo nas na odgovornost in skrbijo, da »nikoli ne pozabimo na svoj dolg do zgodovine ali na svojo zasužnjenost z njo«. Predstavitev petindvajsetih spomeni­kov in obeležij z vsega sveta v tej knji­gi to nazorno kaže. S takim razume­vanjem je Lowe spomenike razvrstil v pet kategorij. V prvi so spomeniki, postavljeni junakom, v drugi muce­nikom, v tretji pošastim, cetrti del je naslovil Apokalipsa, zadnjega, petega, pa Ponovno rojstvo. Vsak spomenik je odraz trenutnih družbenih razmer, kar avtor brez patetike tudi razloži. Neka­teri so pogosto predstavljani, kot npr. Auschwitz, drugi manj, kot npr. 2.000 kilometrov dolga pešpot Pot osvobodi­tve Evrope, ki se zacenja v Londonu in vodi po znamenitih krajih, po katerih so se v letih 1944 in 1945 osvobodi­telji Evrope prebijali do Berlina. Za avtorja je to dalec najvecji spomenik v tej knjigi, saj govori tako o današnjem svetu kot o zgodovini. »Za pešpotjo se poleg zgodovinskega sporocila skriva tudi politicno sporocilo – ali vsaj po­liticno stališce.« Evropski svet je Pot osvoboditve Evrope potrdil kot uradno evropsko kulturno pot. Zaradi casovne omejenosti prispevka ne moremo navajati vseh spomenikov in obeležij, zgodovinskih parkov, po­rušenih krajev, ki so kot spomeniki ostali v ruševinah, kot na primer vas Oradour-sur-Glane v Franciji, katedra­la v angleškem Coventryju, unicenem v letalskem napadu, katere prošt Har­war je že med vojno pozival k spravi in sodelovanju s porušenimi cerkvami v Nemciji. Coventry se danes imenuje »mesto miru in sprave« in je pobraten z mnogimi med vojno porušenimi me­sti, kot so Volgograd, Varšava, Dresden in Hirošima. Njegovo osrednje gledali­šce se v cast leta 1941 bombardiranega Beograda imenuje Beograjsko gledali­šce, ena od ulic se imenuje po vasi Li­dice, ki so jo leta 1942 povsem porušili nacisti, ena pa po nemškem mestu Me­chede, ki je bilo leta 1945 uniceno v le­talskem napadu ameriških bombnikov. V tretjem delu knjige, naslovljenem Pošasti, je dobila mesto tudi Sloveni­ja, in sicer s Spomenikom žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani, »enim najzanimivejših in najbolj pro­blematicnih spomenikov, kar sem jih kdaj videl«, pravi. »Z drugimi do se­daj videnimi obravnavanimi obeležji ta spomenik narodove preteklosti ne poskuša spraviti v figurativno podo­bo. Nikjer ni nobenega kipa, nobenih portretov ljudi, zamrznjenih v akciji. Spomenik je popolnoma abstrakten. Vendar ni zato nic manj kontrover­zen.« Po Lowejevem mnenju spome­nik nima namena vzbujati pozornosti, saj je ob zadnjem obisku nekaj ur stal ob njem in ga opazoval, a se v tem casu ni nihce ustavil ob njem, da bi si ga ogledal. »Nihce ni na klinasto oblikovani stopnici na njegovem juž­nem robu cakal na srecanje s prijate­lji. Nihce se ni ustavil v senci velikih kamnitih plošc, da bi pojedel sendvic. Spomenik obvladuje eno stran Kon­gresnega trga v samem osrcju meta, toda zdi se, da ga preveva nekaj, kar odbija pozornost.« Vendar nato zapiše, da je brezizraznost spomenika verjetno njegova najvecja prednost, da je želel biti tankocuten, da ne bi nikogar žalil in obujal razdiralnih strasti med vojno. »Ce ne pove nicesar o junakih niti o mucenikih niti o krivcih, potem je to namerna odlocitev. Celo njegovo ime je namerno nedolocno. Ceprav vsakdo ve, da je to spomenik drugi svetovni vojni, je posvecen žrtvam vseh vojn.« Avtor je bil pretresen nad Hudo jamo, kamor ga je peljal Mitja Ferenc, zato se sprašuje, kaj ta »brezizrazni, ab­straktni spomenik pove o strahotah, ki sem jim bil ravnokar prica? Kako lah­ko sprejmeš spomenik iz cistega bele­ga kamna, ko pa je resnica dosti bolj umazana, skrita na dnu temnega bre­zna v slovenskih hribih?« Na drugem mestu zapiše, da ce so drugi spomeniki postavljeni zato, da bi usmerjali naro­dove spomine, je ta ravno zato, da bi jih razblinil. Ena od rdecih niti knjige so tisti, ki so bili pri obeleževanju spomina na drugo svetovno vojno prezrti. Izrazit primer namernega zanikanja drugih je muzej holokavsta Jad Vašem v Jeruzalemu, ki ga mora najprej obiskati vsak tuji diplomat, sicer se mu vljudno zahva­lijo za obisk Izraela. Odprli so ga šele leta 2005. Na koncu labirinta razstav­nih sob je most, s katerega se vidi pa­lestinska vas, ki so jo Izraelci zravnali z zemljo. O staroselskih Palestincih v muzeju ni niti besede. * Milan Vogel, univ. dipl. etnolog in prof. slovenšcine, upokojeni komentator v kulturni redakciji Dela; mavcmilan@gmail.com. – Prispevek je bil 16. oktobra 2023 predvajan na tretjem programu Radia Slovenija v sklopu oddaje S knjižnega trga. Tu ga objavljamo z malenkostnimi spremembami. Knjižne ocene in porocila Milan Vogel Knjižne ocene in porocila Tatiana Bajuk Sencar* BLAŽ BAJIC, ANA SVETEL, VERONIKA ZAVRATNIK (ur.): Razgledi treh dolin. Znanstvena založba Filozofske Fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2021, 208 str. ANA SVETEL, VERONIKA ZAVRATNIK, BLAŽ BAJIC (ur.): Pogledi od blizu: Mladi, prihodnost in zamišljanje razvoja na Solcavskem. Znanstvena založba Filozofske Fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2022, 146 str. V letu 2020 so na Oddelku za etnologi­jo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani oživili organiziranje vsakoletnih etnoloških taborov, ki študentom in študentkam ponujajo priložnost, da se bolje sezna­nijo s prakso etnografskega razisko­valnega dela. Na osnovi sodelovanja z obcino Solcava in s podporo lokalne skupnosti je nastal Etnološki tabor treh dolin 2020, ki je potekal med 22. in 27. septembrom. Od leta 2020 dalje tik pred zacetkom študijskega leta sodelavci in sodelav­ke oddelka (predvsem pa organizator in organizatorki Blaž Bajic, Ana Sve­tel in Veronika Zavratnik) organizira­jo etnološki tabor na Solcavskem. Do zdaj so izsledki raziskav in razprav iz prvih dveh etnoloških taborov izšli v dveh zbornikih: Razgledi treh dolin (Etnološki tabor 2020) ter Pogledi od blizu: Mladi, prihodnost in zamišljanje razvoja na Solcavskem (Etnološki ta­bor 2021). Vsak zbornik odseva glavne teme in vprašanja, ki so usmerjali po­tek posameznega tabora. Kot v uvodnem besedilu prvega zbor­nika razlagajo organizatorji tabora (ki so tudi uredniki obeh monografij), so imeli pri pripravi taborov dve izho­dišci: ponuditi študentom priložnost za vecdnevno terensko delo pod vod­stvom mentorjev ter s tematsko usmer­jenim programom in izvedbo terenskih raziskav prispevati k zapolnitvi »vrze­li, ki v etnologiji in antropologiji zeva na podrocju raziskav Solcavskega« (Razgledi, str. 17). Oba zbornika naj bi omenjeni izhodi­šci obravnavala tako z vidika strukture kot vsebine. Poleg tega njuna struk­tura v veliki meri odraža organizacijo taborov, saj so raziskovalne izkušnje študentov dopolnjevala predavanja etnologov in etnologinj oz. antropolo­gov in antropologinj, clanov in clanic skupnosti ter strokovnjakov in stro­kovnjakinj s podrocja prakse. Takšna struktura taborov, ki študentom ponuja znanstvene, prakticne in etnografske vpoglede v izbrana vprašanja, ima tu­di drug namen: odseva heterogenost pogledov in stališc, ki je znacilna za terensko raziskovanje – heterogenost, ki bi si jo morali študenti etnografije prizadevati zajeti in interpretirati. To se ne nanaša le na številne glasove in stališca, ki jih je mogoce najti v kateri koli skupnosti, temvec tudi na to, da je vsako vprašanje, pojav ali proces, ki ga etnologi preucujejo, vedno sooprede­ljen na številnih medsebojno poveza­nih ravneh in kontekstih. V vsakem od izdanih zbornikov se ta mnogoterost kaže v predstavitvi števil­nih pogledov na izbrane teme vsakega tabora – in posledicno v posameznih tematskih sklopih zbornikov. Osrednji del vsakega tematskega sklopa so ana­lize raziskav študentov. Dopolnjujejo jih krajši prispevki clanov lokalne sku­pnosti ter komentarji antropologov in etnologov, ki povezujejo ugotovitve in teme posameznega sklopa. Poleg tega oba zbornika vkljucujeta tudi prispev­ke, ki obravnavajo dileme ali vprašanja o samem procesu terenskega razisko­vanja, s katerimi se na terenu v doloce­ni meri sooca vsak. Zbornika imata podobno strukturo, njuno vsebino pa oblikujejo osrednje teme in vprašanja posameznega tabora. Prvi zbornik vsebuje širši izbor vpra­šanj kot drugi, kar je pricakovano, saj drugi temelji na izkušnjah in ugotovi­tvah prvega. Teme prvega tabora se dotikajo razlic­nih vprašanj, povezanih z vsakdanjim življenjem v treh dolinah. Organiza­torji – in uredniki zbornika – ki Sol­cavsko v uvodnem besedilu Etnološka spogledovanja s Solcavskem opisujejo kot »etnološko in kulturnoantropolo­ško izredno zanimivo vozlišce razno­terih pojavov, procesov in akterjev« (Razgledi, str. 27), so izbrali širok na­bor tem: dedišcina, središca, turizem in obmejnost. Dvema predgovoroma – enega je napisala županja Solcave Katarina Prelesnik, drugega pa pred­stojnik Oddelka za etnologijo in an­tropologijo Jaka Repic – sledi osrednji del monografije, strukturiran po temat­skih sklopih. Prvi tematski sklop, poimenovan Ob­robna središca, središcna obrobja, se zacne s prispevkom Alenke Bartulovic O središcih in obrobjih v emskih per­spektivah, v katerem avtorica na osnovi obravnave lastnih etnografskih izkušenj in antropoloških teorij o odrocnosti ko­mentira raziskovanje središc in obro­bij na terenu. V prispevku Ustvarjanje središc na obrobju se avtorji Petra Go­ljevšcek, Pia Krampl in Marko Sencar Mrdakovic na podlagi relacijskega ra­zumevanja središca v svoji etnografski analizi osredotocajo na domacijo kot središce ter na njen odnos do drugih središc, ki jih opredelijo kot pomemb­ne za pripovedovano vsakdanje življe­nje svojih sogovornikov. Sklop se za­kljucuje s prispevkom Marka Slapnika Solcavsko – središca v in okrog nas, v katerem avtor obravnava relativna razu­mevanja centra, periferije in razdalje z lokalnega vidika. Sklop (Raz)mere dedišcine se zacne s prispevkom Vita Hazlerja Kulturna dedišcina Solcavskega z Robanovim kotom, Logarsko dolino in Matkovim kotom, v katerem obravnava razvoj ohranjanja kulturne dedišcine na Sol­cavskem v zadnjih desetletjih. Drugo besedilo, Varstvo kulturne dedišcine na Slovenskem, ki sta ga napisali Božena Hostnik in Barbara Klanšek iz celjske enote Zavoda za varstvo kulturne dedi­šcine Slovenije, ponuja pogled konser­vatorjev na sodobne izzive ohranjanja kulturne dedišcine v Solcavi. Tajda Jerkic, Pika Kristan in Tina Mlinaric v prispevku Pomen kulturne dedišcine na Solcavskem predstavljajo analizo razlicnih lokalnih pristopov oziroma odnosov do dedišcine med sogovorni­ki, ki morajo najti nacine, kako živeti s kulturno dedišcino, katere pomen in upravljanje pogosto zamejujejo zuna­nji akterji in institucije. Sklop zaklju­cuje prispevek z naslovom Kulturna dedišcina v krajinskem parku Logarska dolina Urške Lenar, ki problematiko kulturne dedišcine v Solcavi komentira tako kot clanica lokalne skupnosti kot tudi kot diplomirana etnologinja in kul­turna antropologinja. Sklop Vtis odtisa odpira Jaka Repic s prispevkom Odrocnost Solcavskega in turisticno pregrevanje alpskega okolja, v katerem obravnava krhkost alpskega okolja. Ta znacilnost prihaja do izraza z razvojem turizma, ki ob gospodarskih priložnostih prinaša tudi številne izzi­ve. Sledi prispevek Žige Korbarja, Ti­ne Krašovec in Line Troha z naslovom »Naš namen ni, da bi cisto vse pokaza­li«: Turizem na Solcavskem, v katerem avtor in avtorici interpretirajo poglede lokalne skupnosti na turizem ter vlogo, ki jo ima prikazovanje krajev kot »div­jih« in »nedotaknjenih« v produkciji turisticnih destinacij. Sklop zakljucu­je Avgust Lenar s prispevkom Naravi prijazen in domacinom koristen razvoj turizma, v katerem kot ponudnik turi­sticnih storitev podaja svoje poglede na turisticni razvoj Solcave na podlagi iz­kušenj z lokalnim turisticnim razvojem. Sklop Prehodne razlike, nepremostlji­ve bližine se zacne s prispevkom Mihe Kozoroga z naslovom Meje, mejniki, locnice in razlocki, v katerem avtor obravnava razlicne vrste mej in njihov pomen v družbenem življenju. Eva Malovrh in Tara Milcinski v prispevku Zabrisane meje razpravljata o razlicnih mejah in locnicah, ki sta jih zaznali v raziskavi na Solcavskem – o upravnih, simbolnih in naravnih mejah – ter o tem, kako so se te spreminjale skozi cas ali zaradi spremenjenih okolišcin, vkljucno z epidemijo bolezni covid-19. Mojca Ošep v prispevku z naslovom Jasne meje z lokalne perspektive raz­pravlja o lastni izkušnji z mejami na Solcavskem. Peti in zadnji tematski sklop, Vloga dvojnosti, je posvecen vprašanju, ki se na terenu pojavi takrat, ko svoje prisotnosti ne moremo omejiti na eno vlogo. Prispevek Nine Ošep in Eliza­bete Vršnik z naslovom Dvojna vloga: Ko postane domaci kraj antropološki teren je avtoetnografska razprava o njunih izkušnjah na taboru, na katerem sta prevzeli vlogi domacinke in razi­skovalke. Dr. Rajko Muršic v svojem prispevku Biti domacin, biti tujec. In biti etnograf. Biti clovek. komentira obravnavano dvojnost, pri cemer za­govarja stališce, naj se etnografi soo­cijo z družbeno stvarnostjo, v kateri živijo, in jo raziskujejo. Monografijo zakljucuje prispevek Mateje Habinc Izkušnje in predstave o življenju na Solcavskem: Med domacijo in destina­cijo, v katerem avtorica prikaže, da do­prinos zbornika ni toliko v obravnavi etnografskih vprašanj, ki so »tradicio­nalna«, temvec v tem, da se osredotoca na sodobni vsakdan na Solcavskem in na ljudi, ki so tam doma. Tema drugega zbornika, Pogledi od bli­zu: Mladi, prihodnost in zamišljanje ra­zvoja na Solcavskem, izhaja iz opažanj študentov prvega tabora o pomanjkanju mlajših sogovornikov za prvi tabor, za­radi cesar so se organizatorji odlocili, »da bo prav ta, v klasicnih etnoloških raziskavah pogosto prezrta (v zadnjih letih vse bolj prepoznavna) skupina v ospredju tabora« (Pogledi, str. 12). V zborniku, ki je sestavljen iz štirih temat­skih sklopov, so prikazane ugotovitve oz. spoznanja drugega tabora, ki je bil strukturiran okoli tem mladih, priho­dnosti ter prometa in infrastrukture. Zbornik se zacne z dvema predgovo­roma, ki sta ju napisali Uršula Lipovec Cebron, tedanja predstojnica Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo, ter Katarina Prelesnik, županja Solcave. Slednja mlade, ki prispevajo k ohranja­nju Logarske doline oz. Solcave, opiše z besedami »povezana in odgovorna skupnost« (Pogledi, str. 7). V uvodnem besedilu Povezovanja in združevanja na Solcavskem pa avtorji – organizatorji tabora Ana Svetel, Veronika Zavratnik in Blaž Bajic predstavijo potek drugega tabora ter osrednje teme, ki strukturirajo izdani zbornik. Struktura drugega zbornika sledi strukturi prvega v tem, da združuje pri­spevke lokalnih akterjev in študentov raziskovalcev ter komentarje, ki jih pišejo antropologi oziroma etnologi. Prvi tematski sklop, Premiki in postan­ki, je posvecen vprašanju mobilnosti in infrastrukture. Odpira ga prispevek Simone Robnik Premislek o prometu in infrastrukturi v Solcavi, v katerem avtorica obravnava obstojeco infra­strukturo z lokalnega vidika, pri cemer se osredotoca tako na njene pozitivne strani kot tudi na njene pomanjkljivo­sti v luci geografskih danosti Solcave ter njene umešcenosti v infrastrukturo na regionalni in nacionalni ravni. Va­nja Germ, Pia Krampl in Tina Krašo­vic v prispevku Promet in infrastruk­tura Solcavskega analizirajo zbrano etnografsko gradivo o razumevanju in doživljanju relativne lege Solcave z vidika obstojece infrastrukture (zlasti med mladimi) s pomocjo treh tem – odrocnost, geografske znacilnosti Sol­cavskega in mreženje. Jaka Repic in Tatiana Bajuk Sencar v prispevku In­frastruktura, promet in odrocnost sol­cavskega okolja: razmišljanje ob pri­spevku o prometu in infrastrukturi na Solcavskem zakljucujeta sklop s kratko razpravo o ugotovljenih dilemah glede solcavske mobilnostne infrastrukture v širšem kontekstu trajnostnega (turistic­nega) razvoja, protislovne vloge avto­mobilizma ter razmerja med razlicnimi oblikami transporta. Drugi sklop, Delovanje in dedovanje, odpira prispevek Janje Slapnik Mladi in dedišcina na Solcavskem – pogled do­macinke, v katerem avtorica obravnava poglede mladih na razlicne oblike dedi­šcine in njihov pomen za podobo kraja in dinamiko lokalnega življenja. V pri­spevku Mladi, tradicija in dedišcina na Solcavskem avtorici Julija Zupan in Pe­tra Goljevšcek obravnavata mlade kot dedišcinsko skupnost ter preucujeta, ka­ko solcavska mladina gleda na elemente lokalne dedišcine in kako je vkljucena v ohranjanje in razvoj lokalne kulturne krajine z razlicnimi preživitvenimi pra­ksami. Mateja Slovenc Grasselli v pri­spevku Življenje mladih na kmetiji kot izhodišce za raziskovanje dedišcinskih diskurzov razpravlja o solcavski mladi­ni, ki dela na družinskih kmetijah, in o potencialnih ucinkih nasledstvenih pro­cesov na njihovo pojmovanje dedišcine prostora. Tretji sklop, Narodnozabavni rock – in black metal, je posvecen vlogi glasbe v družbenem življenju, zlasti med mladi­mi razlicnih generacij. Sklop zacenja prispevek Davorina Lenka O Mrtvi Goši, v katerem avtor opisuje svoje iz­kušnje kot clan blackmetalske skupine Mrtva Goša, ki jo je ustanovil s še dve­ma mladima glasbenikoma iz Solcave ter glasbeniki iz drugih koncev Slove­nije. V prispevku Glasba kot družbeno vezivo na Solcavskem Tajda Jerkic, Žiga Korbar, Tina Mlinaric in Marko Sencar Mrdakovic predstavijo analizo zbranih intervjujev, ki se osredotoca na pomen razlicnih glasbenih zvrsti v razlicnih kontekstih: na intimni ravni družine, na generacijski ravni in tudi na lokalni rav­ni. Posebej se posvecajo spominom in osebnim zgodbam tistih, ki so kot mladi konec 90. let prejšnjega stoletja pripa­dali Mladinskemu klubu Solcava, ki je služil kot prostor zbiranja mladih in tu­di kot središce lokalne glasbene scene. Miha Kozorog v svojem komentarju Mladi, glasba in prostor na Solcavskem sklene sklop z razpravo o pomenu mla­dinskih prostorov za lokalno družbeno življenje med mladimi in o pomenu preseganja stereotipov, ki ustvarjajo nasprotja med mestom in podeželjem, zlasti na glasbenem podrocju. Cetrti in zadnji sklop se zacne s pri­spevkom Nine Ošep in Elizabete Vr­šnik »To je res, da je vse prostovoljno. Delaš, da bi kraj živel.« Vpliv prosto­voljnih društev na javno in zasebno življenje na Solcavskem. Avtorici se v dvojni vlogi domacink in etnologinj oz. kulturnih antropologinj osredoto­cata na spreminjajoco se vlogo lokal­nih društev ter preucujeta pripovedi ljudi o njihovih izkušnjah z društvi in njihovi vlogi »generatorjev« (Pogle­di, str. 127) družbenega življenja med razlicnimi skupinami lokalnih akterjev, vkljucno z mladimi. Sklop zakljucuje prispevek Rajka Muršica Etnologi in etnologinje v etnografski akciji: dela­mo skupaj z domacini in domacinkami, toda kako? V njem avtor razmišlja o naravi in izzivih etnografskega teren­skega dela, pri cemer se osredotoca na odnos med raziskovalci in domacini oz. domacinkami, ki presega raven po­govorov in intervjujev. Oba zbornika prinašata številne vpo­glede v razlicne, a prekrivajoce se razsežnosti družbenega življenja na Solcavskem ter v realnost in izzive etnografskega terenskega raziskova­nja. Predstavljata zanimivo branje tako za študente kot tudi za širše obcinstvo. * Tatiana Bajuk Sencar, dr. antropologije, znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; tatiana.bajuk@zrc-sazu.si. Knjižne ocene in porocila Tatiana Bajuk Sencar Knjižne ocene in porocila Tatiana Bajuk Sencar Knjižne ocene in porocila Tatiana Bajuk Sencar Muzejske strani Neža Kokot* Odprtje razstave Belo zlato: Zgodbe o bombažu (foto: Blaž Verbic, 19. 1. 2023). Prikaz muzejske indijske zbirke na razstavi Belo zlato: Zgodbe o bombažu (foto: Blaž Verbic, januar 2023). BELO ZLATO: ZGODBE O BOMBAŽU Recenzija razstave v Slovenskem etnografskem muzeju Januarja 2023 se je v prvem nadstropju razstavne hiše Slo­venskega etnografskega muzeja (SEM) za osem mesecev odprla obcasna razstava Belo zlato: Zgodbe o bombažu. Ta je govorila o pridelovanju bombaža, vse od prvobitnih agrarnih procesov do vplivov industrializacije, kapitaliz­ma in globalizacije na to kmetijsko dejavnost. Z razstavo so poskušali osvetliti kompleksnost pridelovanja bomba­ža na razlicnih koncih sveta ter globalno povezanost pri pridelovanju te surovine in trgovini z njo. Pripravili so jo kustosi SEM – dr. Marko Frelih, mag. Ralf Ceplak Mencin in Tina Palaic – ter soavtorji Kanika Gupta (Indija), Akash Kumar Sahu (Indija) in Ana Reberc (Slovenija). Razstava je bila rezultat evropskega projekta Etnografski muzeji in muzeji svetovnih kultur kot prostori skrbi (2019–2023), v katerem je SEM pri interpretaciji zunajevropskih zbirk v luci razmisleka o trajnostnih praksah bivanja na planetu sodeloval še z dvanajstimi etnografskimi muzeji (Polenec 2023: 4). Med seboj so povezali pet tematik (Podrocja skr­bi, Ekološka znanja, Oblikovanje trajnostne prihodnosti, Od ohranjanja do skrbi in Skrb v svetu, ki si ga delimo z drugimi), s pomocjo katerih so preucili nove strategije blaženja posledic podnebne krize. V SEM so se kustosi osredotocili na proces pridelave bom­baža. Ne glede na vsakdanjo prisotnost te surovine v naših življenjih ne vemo prakticno nic o njeni pridelavi, zato je bila ta tema še bolj zanimiva za preucevanje. Poleg tega je proces pridelave bombaža pomembno preoblikovala tran­satlantska trgovina z zasužnjenimi ljudmi, kasneje pa kolo­nialni projekti evropskih imperijev, v katerih so sodelovali tudi posamezniki s slovenskega ozemlja. Ta zgodovina je pomembna za razumevanje današnjih trgovskih poti in ne­egalitarnih odnosov med ljudmi. Raziskovanje in preuce­vanje pridobivanja bombaža do obdobja modernizacije je avtorjem razstave pomagalo bolje razumeti industrializaci­jo in globalizacijo ter razmerja moci, ki še danes ohranjajo družbeno neenakost. Današnje pridelovanje bombaža je za­radi podnebnih razmer še bolj problematicno: sprememba vremenskih stanj je povzrocila porast škodljivcev in bolezni ter posledicno povecevanje pesticidov in novih regulacij za pridelovanje in kakovost bombaža. Hkrati pa trendi sodob­ne mode in množicne potrošnje še dodatno spodbujajo pro­blematicno proizvodnjo bombaža. Pri celostnem razumevanju razstavne tematike pomaga razstavni katalog, ki ga je uredila Tina Palaic. Na razsta­vi so krajša besedila, ki razstavljenemu gradivu dajejo tudi potrebni kontekst. V katalogu so na zacetku predstavljena osnovna dejstva o sami razstavi ter o bombažu, v drugem delu pa vsebine o Bengalskem misijonu in delu muzejske indijske zbirke, ki so ga zbrali misijonarji tega misijona. Predstavljena je zgodba bombaža iz Toga v povezavi z zbi­rateljema Leonom Poljancem in Antonom Codellijem ter raziskavi terenskega dela v indijski zvezni državi Odiši in v afriškem Togu. V muzeju so pripravili tudi štiri vodstva, ki so jih izvedli dr. Marko Frelih, mag. Ralf Ceplak Mencin z Meto Krese ter Tina Palaic, ki je imela poleg samostojnega vodstva tudi vodstvo z mlado raziskovalko ZRC SAZU Ano Reberc, ki je za potrebe razstave med lokalnimi kmetovalci v Togu opravila raziskavo na temo pridelovanja bombaža. Razstava je bila postavljena v manjšem prostoru, zato je bilo potrebno natancno oblikovanje prostora. Razstav­ni prostor je bil tako s pregradnimi stenami razdeljen na štiri dele: na uvodni del, del o Togu, del o Indiji in del o množicni proizvodnji oblacil. Prikazani sta bili dve zbirki z zacetka 20. stoletja: misijonarska zbirka iz Bengalije v vzhodni Indiji ter zbirka barona Antona Codellija in Lea Poljanca iz Toga v zahodni Afriki. Obe sta nastali kot re­zultat postranskih zanimanj posameznikov v okviru misi­jonarskih in gospodarskih prizadevanj v teh deželah. Pri­kazujeta gojenje bombaža in izdelovanje izdelkov iz njega ter del oblacilne kulture v obeh deželah na zacetku 20. stoletja, obenem pa pricata o vkljucenosti posameznikov iz slovenskih dežel v kolonialne procese v Indiji in Togu (Palaic 2023a: 11). Uvodoma je bil predstavljen življenjski cikel bombaža ter na kratko orisani razvoj pridelave in trgovine z bombažem ter s tema procesoma povezana transatlantska trgovina z zasužnjenimi ljudmi in kolonializem. Na razstavi je bila predstavljena še povezava med štirimi celinami, ki jo je ustvaril bombaž, ko so Evropejci po dveh stoletjih kupo­vanja bombažnih izdelkov iz Azije zaceli iskati cenejše vire bombažnih izdelkov. Tako so ustvarili plantaže bom­baža na Zahodu, bolj natancno na ameriških tleh, kjer so za delo na plantažah uporabljali zasužnjene ljudi, ki so jih pripeljali z afriških obal. Za nakup plantaž in sužnjev pa so uporabili že pridobljeni denar od prodaje azijskih bomba­žnih izdelkov. Na koncu so nastale dobrine iz ameriških tal uvažali v Evropo (Palaic 2023b: 22). V osrednjem delu razstave se je vsebina podrobneje osre­dotocila na obdobje pridelave bombaža od zacetka 20. sto­letja do danes. Predstavljen je bil primer Toga, kjer so v razlicnih zgodovinskih obdobjih na plantažah gojili bom­baž izmenicno za francoski, angleški in nemški trg. V tem delu razstave je bilo prikazano delo na radiotelegrafski po­staji, ki sta jo pomagala postaviti Slovenca Anton Codelli in Leon Poljanec. Ogledali smo si lahko izbor 82 fotogra­fij, ki jih je Leon Poljanec posnel v casu svojega bivanja v Afriki v obdobju 1912–1914. K vsaki fotografiji je bil do­dan tudi pripis, ki je pojasnil kontekst njenega nastanka ali njen motiv (Frelih 2023: 62–66). Vse to je bilo združeno na razstavnih panojih, vendar se zgodba v celoto poveže šele ob branju kataloga. V katalogu so avtorji razstave še dodatno predstavili predmete (Frelih 2023: 69). Prebrati je mogoce Poljanceve komentarje fotografij, ki jih je posnel v vasi Kamina in okolici, katalog pa ponuja tudi komentar­je Pavle Štrukelj, ki jih je ob inventarizaciji oblacil zapi­sala v inventarno knjigo in jih pripravila za razstavo Obla­cila Africanov južno od Sahare iz leta 1972 (Frelih 2023: 70–74). Z namenom predstavitve tipicnega moškega obla­cila, ki so ga pridelovali iz bombaža, sta bila iz Poljanceve zbirke na razstavi prikazana bombažno moško ogrinjalo kente in obleka bubu z okrasno vezenino iz bombažne pre­je. V ta del razstave je spadal še dokumentarni film iz prve polovice 20. stoletja z naslovom V nemškem Sudanu. Film je posnel in režiral Hans Schomburgk s sodelovanjem An­tona Codellija, ki je proces snemanja izboljšal z novimi inovativnimi postopki (npr. ohranjanjem filmskega traku v zahtevnih klimatskih razmerah) (Frelih 2023: 76). Po kon­canem snemanju in objavi filma sta Schomburgk in glavna igralka Meg Gehrts objavila tudi knjigi, ki sta govorili o njuni izkušnji na terenu. Na razstavi je bil predvajan slabih pet minut dolg izsek iz desetminutnega dela filma z naslo­vom Bombažna industrija v nemškem Sudanu, ki govori o bombažu, tkanju in prodaji dobrin na tržnici. Sam odsek filma je pomemben za razumevanje konteksta kolonizacije Toga in izkorišcanja te dežele z namenom crpanja surovin. Drugi del osrednje postavitve je osvetlil pridelovanje bombaža v Indiji. Na Indijskem polotoku je v 19. stole­tju zacela spodbujati proizvodnjo bombaža Velika Brita­nija (Palaic 2023b: 29). Njen glavni cilj je bil »povecati raznolikost britanske trgovine in tekmovati z ameriško proizvodnjo bombaža«, vendar so bili pri tem neuspešni, med drugim zaradi slabše prilagoditve tujih vrst bomba­ža, manjšega dostopa do novih obdelovalnih površin ter predolgega obdobja zorenja tujega bombaža (Palaic 2023). Pri tem delu razstave je sodelovala Kanika Gupta, umetno­stna zgodovinarka in aktivistka, ki preucuje indijska tradi­cionalna znanja in mitologijo. Za indijski del razstave je naredila izbor predmetov iz muzejske zbirke. Na razstavi so bili razstavljeni trije sariji in tiski bazarske umetnosti, ki so jih zbirali misijonarji, njihove preteklosti pa so se avtorji razstave dotaknili v katalogu, ki, podobno kot pri afriškem delu, poveže vsebino razstave v celoto. Kanika Gupta je na podlagi barve in dolžine predvidevala, da so bili sariji najverjetneje iz Bengalije (Gupta 2023: 51). Ti­ske bazarske umetnosti, na katerih lahko zaznamo oblacil­no kulturo Indije 20. stoletja, je Gupta razdelila v vec ka­tegorij. Na razstavi je bilo mogoce videti tisk, ki prikazuje žensko med tkanjem, tiske znanih osebnosti (žensk), tiske, ki prikazujejo ženske pri razlicnih opravilih in odražajo pricakovanja glede vloge žensk v 19. stoletju, propagan­dne tiske in tiske z motivi boginj. Proti koncu razstavnega prostora je bil nato postavljen še zaslon, kjer sta bila predvajana dva videoposnetka s price­vanji pridelovalcev bombaža iz Odiše in Toga, ki se soo­cajo z izzivi sodobne pridelave bombaža. Video o indijski zvezni državi Odiša sta posnela Kanika Gupta in Akash Kumar Sahu, video o Togu pa je prispevala mlada razi­skovalka Ana Reberc. Videa sta nam tako podala dodaten vpogled v izzive, s katerimi se soocajo današnji pridelo­valci bombaža in vsi vpleteni v ta proces. Na koncu se je razstava posvetila tudi množicni proizvo­dnji bombaža, ki ima vpliv tako na okolje kot tudi na vse vpletene v verigi tekstilne industrije. Problematicna je zaradi velike kolicine vode, porabljene v procesu gojenja bombaža, ki lahko na obmocjih z manj vode še dodatno izcrpa ta naravni vir. Pri množicni pridelavi bombaža je uporabljana tudi velika kolicina pesticidov, ki pomaga, da bombaž zraste v najboljšo možno obliko, hkrati pa ti pesti­cidi škodujejo tako plantažnim površinam kot tudi delav­cem na teh plantažah. Velik del množicne pridelave bom­baža temelji tudi na hitrosti in nizki ceni, kar pa pripomore k vecji kolicini nepoštenih delovnih praks in izkorišcanja delavcev. Avtorice in avtorja razstave so nas postavili pred vprašanje, ali je vredno trajnostno ukrepati, da ljudje, de­lavci, ne bi izgubili okolja, v katerem živijo, in obenem (celo edinega) prihodka, ki jim omogoca preživetje? Raz­stava nam ni ponudila odgovora, vendar je v nas prebudila razmišljanje o tem. Razstava je bila v primerjavi z drugimi razstavami v SEM precej majhna, zato sta bila za kustose izziv tako organizi­ranje razstavnega prostora kot razporejanje vsebine, da bi obiskovalcem omogocili kar najboljše razumevanje tema­tike. Razstavo so estetsko in vizualno dobro pripravili, saj so z razstavljenimi predmeti in video vsebinami obiskovalci dobili vpogled v kompleksen proces pridelave bombaža in odnosov, ki se pletejo pri njej. Pri tako obsežni vsebini se lahko tudi pripeti, da obiskovalec sam težko izlušci bistvo – v tem primeru so bila v pomoc katalog in vodstva. Tema razstave je smiselna za današnji cas, ko ljudje išcejo odgovore na trenutne perece okoljske, ekonomske in hu­manitarne izzive. Lepo se vkljucuje v sam projekt Etno­grafski muzeji in muzeji svetovnih kultur kot prostori skrbi, katerega namen je opozoriti na nevarne ucinke naravnih kriz in na dejstvo, da ne prizadenejo vseh delov sveta ena­ko (glej Etnografski muzeji b. n. l.), kar je razstava poka­zala s prikazom posledic množicne proizvodnje bombaža zunaj Evrope, v Indiji in v Togu. Poleg tega se SEM, ta­ko kot tudi drugi partnerski muzeji, trudi, da bi pri ljudeh vzbudil odziv na podnebne spremembe in kot del tega boja tudi ponovno preoblikoval prostore, v katerih deluje, ter skupaj z raziskavami in interpretacijami predmetov na razstavah deloval v prid pozitivnim spremembam. Z izpo­stavljanjem posledic podnebnih sprememb lahko muzeji ponudijo zgled in vplivajo tudi na razmišljanje obiskoval­cev. Razstava in spremljajoci katalog sta bila pripravljena ravno s tem namenom, zdi pa se mi, da je bilo za resnicen premik v razmišljanju ljudi na razstavi premalo poudarka na kritiki množicne potrošnje. Literatura in viri SEM: Etnografski in muzeji svetovnih kultur kot prostori skrbi: Evropski projekt v Slovenskem etnografskem muzeju; https://www.etno-muzej.si/sl/etnografski-muzeji-in-muzeji-svetovnih­-kultur-kot-prostori-skrbi, 22. 8. 2023. FRELIH, Marko: Belo zlato iz Toga v muzejski zgodbi. V: Tina Palaic (ur.), Belo zlato: Zgodbe o bombažu. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 2023, 58–79. GUPTA, Kanika: Muzejska indijska zbirka sarijev in tiskov iz zgodnjega 20. stoletja. V: Tina Palaic (ur.), Belo zlato: Zgodbe o bombažu. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 2023, 50–57. PALAIC, Tina (ur.): Belo zlato: Zgodbe o bombažu. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej. PALAIC, Tina: Dolga zgodovina pridelovanja bombaža. V: Tina Palaic (ur.), Belo zlato: Zgodbe o bombažu. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 2023, 20–37. PALAIC, Tina: Uvod. V: Tina Palaic (ur.), Belo zlato: Zgodbe o bombažu. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 2023, 6–13. POLENEC, Natalija: Predgovor. V: Tina Palaic (ur.), Belo zla­to: Zgodbe o bombažu. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 2023, 4–5. * Neža Kokot, študentka dodiplomskega študija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; kokot.neza@mailbox.org. Muzejske strani Neža Kokot Bombažna oblacila je v Togu zbral Leo Poljanec pred prvo svetovno vojno (foto: Blaž Verbic, januar 2023). Muzejske strani Neža Kokot Porocila Manca Filak* Mauro Bucci študentom predstavlja svojo snemalno opremo (foto: Manca Filak, ZRC SAZU, 9. 7. 2023). Študentki med vajo snemanja (foto: Manca Filak, Novi trg v Ljubljani, 10. 7. 2023). POLETNA ŠOLA VIZUALNE ETNOGRAFIJE Ljubljana, 8.–16. julij 2023 Poletna šola Vizualne etnografije, ki od leta 1997 poteka v okviru Avdiovizualnega laboratorija Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU je oblika izvenšolskega izobraže­vanja na podrocju sodobnih metod snemanja avdiovizual­nega gradiva, analize in montaže prezentacijskih izdelkov, v prvi vrsti etnografskih filmov. Namenjena je študentom, muzealcem, mentorjem in raziskovalcem, ki bi pri svojem delu želeli uporabljati videokamero. Namen šole je, da z vabljenimi domacimi in tujimi predavatelji širi znanje in izkušnje s podrocja metodologije in prakse vizualnih raz­iskav. Slušatelji in slušateljice oz. študentke in študentje (povecini z Oddelka za etnologijo in kulturno antropo­logijo) na desetdnevni delavnici v prostorih ZRC SAZU pod vodstvom mentorjev izdelajo kratek raziskovalni film. Letošnji mentor delavnice je bil italijanski filmski ustvar­jalec in neodvisni raziskovalec Mauro Bucci, ki deluje na podrocju vizualne antropologije. Ukvarja se z možnostmi filmskega medija pri preucevanju in razumevanju clove­ških izkušenj in kulturnih praks. O etnografskem filmu je pisal v italijanskih in mednarodnih knjigah in publikaci­jah. Vodil je vec seminarjev in delavnic o teoriji in tehni­kah reprezentiranja družbenih pojavov v filmu. Gledalci in gledalke so si njegov film Hotel Splendid (2016), ki naslavlja tematiko migracij afriških beguncev v Evropo, lahko ogledali leta 2017 na festivalu Dnevi etnografskega filma v Slovenski kinoteki. Ostali mentorji letošnje šole so bili Ana Sarah Lunacek iz Oddelka za etnologijo in kul­turno antropologijo Univerze v Ljubljani ter Miha Pece in Manca Filak iz Avdiovizualnega laboratorija Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Prve tri dni delavnice so slušateljice in slušatelj (skupno šest udeležencev) poslušali predavanja o etnografskem filmu, longitudinalnih raziskavah s kamero in etiki tovr­stnega raziskovanja. Predavatelj Mauro Bucci je govoril predvsem skozi osebno perspektivo snemanja in montaže že omenjenega filma Hotel Splendid (2016) ter drugega celovecernega projekta The Strong Man of Lorang (»Silak iz Loranga«; 2022). Slušatelj in slušateljice so si ogledali oba filma, po ogledu pa je sledila intenzivna razprava o razlicnih vidikih snemanja in raziskovanja s kamero, predvsem glede odnosa s protagonisti v filmu. V prvih dneh so imeli udeleženci poleg projekcij in predavanj tudi vaje s kamero, v okviru katerih so morali z nekaj posnet­ki prikazati doloceno dejavnost po lastni izbiri in jo pod vodstvom mentorja montirati. Vaja je bila študentom všec, saj so lahko na prakticnem primeru lastnih posnetkov pre­poznali, na kakšen nacin bi bilo bolje snemati v prihodnjih dneh delavnice. Po treh dneh teoreticnega uvoda, ki je po­tekal v prostorih ZRC SAZU, so študentje glede na izbra­ne teme svoje delo nadaljevali izven ucilnice. V parih so snemali na treh lokacijah v Ljubljani, in sicer v antikvari­atu Cunjak na Gallusovem nabrežju, v vinoteki Štorija na Trubarjevi ulici ter postavitev razstave v galeriji Dobra­Vaga na mestni tržnici. V naslednjih dveh oz. treh dneh so na podlagi prakticnih napotkov za uporabo kamere po­sneli gradivo za svoje izdelke. Kljub razmeroma krajšem casu za snemanje, ki ga omogoca delavnica, so študentje vecinoma uspeli ustvariti zelo dober stik s protagonisti in protagonistkami. Najintenzivnejši del poletne šole navadno nastopi v dru­gem delu delavnice z montiranjem video gradiva. Tudi tokrat so udeleženci spoznali, kako težko je v razmeroma kratkem casu koncati film, s katerim bi bili zadovoljni ta­ko avtorji kot tudi mentorji in protagonisti filma. Navadno je v teh dneh pri študentih in študentkah cutiti zagnanost in mocan angažma, a tudi utrujenost zaradi celodnevnega dela za racunalnikom. V casu montaže smo za udeležence delavnice pripravili še posebno projekcijo filma Skin has Eyes and Ears (»Koža ima oci in ušesa«) iz leta 2014 ter pogovor z avtorico Danielo Vavrovo, ki je trenutno zapo­slena kot kuratorka v avstralskem Muzeju Cairns. Film je študentom omogocil vpogled v raznovrstnost pristopov na podrocju etnografskega filma, zanje pa je bila zanimi­va tudi avtoricina izkušnja prepleta snemanja s kamero in raziskovalnega dela, saj je Vavrova svoj film posnela kot del doktorske disertacije z istim naslovom. Koncni filmi, ki so bili v družbi Naška Križnarja predstavljeni zadnji dan delavnice, so si razlicni tako v vsebini kot tudi v pristopih. Ker gre v osnovi za pedagoški proces, so za delavnico po­membne koncne evalvacije, kjer študentje slišijo analizo mentorjev, a tudi podelijo lastne izkušnje o delavnici. Na tem mestu se zahvaljujem vsem sodelujocim za vztrajnost in navdih, letošnjemu mentorju Mauru Bucciju ter soor­ganizatorju, Avdiovizualnemu centru Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. * Manca Filak, mag. etnologije in kulturne antropologije, mlada raziskovalka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; manca.filak@zrc-sazu.si. Porocila Manca Filak Skupinska fotografija slušateljev in slušateljic z Naškom Križnarjem, Miho Pecetom in Maurom Buccijem (foto: Manca Filak, Atrij ZRC, 16. 7. 2023). Porocila Daša Licen* Udeleženci okrogle mize Tina Palaic, Ralf Ceplak Mencin, Renata Komic Marn in Alenka Cernelic Krošelj (foto: Daša Licen, 16. 5. 2023). VRACANJE KULTURNE DEDIŠCINE Porocilo z okrogle mize, 16. maj 2023 S Tino Palaic sva v imenu Slovenskega etnografskega muzeja in Zveze zgodovinskih društev Slovenije v me­secu maju zasnovali in moderirali zanimivo okroglo mi­zo. Združiti sva skušali strokovnjakinje in strokovnjake razlicnih ozadij, ki pa se pri svojem delu tako ali drugace dotikajo najranljivejših podrocij ohranjanja kulturne dedi­šcine. Okrogla miza je nosila poveden naslov – Vracanje kulturne dedišcine: Pogledi na repatriacijo in restitucijo v slovenskih muzejih in galerijah. K izboru teme so prispevali glasni pozivi k vracanju kul­turne dedišcine prvotnim lastnikom, s katerimi se v zadnjih letih sooca globalna muzejska skupnost in ki odmevajo tudi v Sloveniji. Med najopaznejšimi apeli so tisti s strani aktivi­stov in aktivistk ter politicnih voditeljic in voditeljev nekdaj koloniziranih držav. Ti zahtevajo repatriacijo svoje dedišci­ne, ki se še danes nahaja v muzejih in galerijah, predvsem pa depojih nekdanjih evropskih kolonialnih imperijev. Po­zivi k repatriaciji pa niso povezani zgolj s postkolonialnimi vzgibi. Lahko se nanašajo tudi na evropsko dedišcino, zlasti na vracanje kulturnih dobrin, odtujenih med drugo svetov­no vojno. V evropskem kontekstu so do nedavnega odme­vali predvsem primeri vracanja med drugo svetovno vojno odtujene dedišcine pripadnicam in pripadnikom judovske skupnosti. V slovenskem prostoru smo še pogosteje prica gorecim pogovorom o povojni nacionalizaciji in veliko ka­snejši denacionalizaciji, ki ni obšla niti premicne dedišcine. Vsi ti heterogeni transferji premicne kulturne dedišcine, s svojimi specificnimi zgodovinskimi konteksti, na prvi po­gled nimajo prav veliko skupnega, a ko nanje pogledamo z etnološkimi oziroma antropološkimi ocali, jih vendarle lah­ko sopostavimo kot primere restitucije. Ne nazadnje lahko v vseh primerih govorimo o bolj ali manj problematicnih odvzemih, o bolecini izvornih lastnic in lastnikov ter o kom­pleksnih in dolgotrajnih postopkih vracanja. Na okrogli mizi sva izhajali iz debat, ki se o repatriaciji odvijajo v mednarodnih vodah, pri cemer pa sva aktual­ne izzive aplicirali na slovenske muzeje in galerije. V ta namen sva k udeležbi povabili poznavalke in poznavalce restitucije v teoriji in v praksi, med njimi tudi dr. Renato Komic Marn iz Umetnostnozgodovinskega inštituta Fran­ceta Steleta ZRC SAZU. Inštitut, na katerem slednja delu­je, je nekakšno »gnezdo« poznavalcev in poznavalk tema­tike, zlasti kar zadeva umetniške predmete. Renata Komic Marn je poznavalka zgodovine zbirk in zbirateljstva, ki vkljucuje raziskovanje provenience in iskanje odgovorov na vprašanja o izvoru oziroma usodi umetnin. V bolj prak­ticnem smislu je postopke restitucije, kot jih razumejo in izvajajo muzeji, osvetlila Alenka Cernelic Krošelj, direk­torica Posavskega muzeja Brežice in predsednica Medna­rodnega muzejskega sveta Jugovzhodne Evrope (ICOM SEE). Kot tretji se nam je za omizjem pridružil mag. Ralf Ceplak Mencin, kustos v Slovenskem etnografskem mu­zeju, odgovoren za zbirke iz Azije, Oceanije in Avstralije, ki je od leta 2019 tudi predsednik Mednarodnega odbora za etnografske muzeje in zbirke pri Mednarodnem muzej­skem svetu (ICOM ICME). V primerjavi z denacionalizacijo imajo pozivi k vracanju zunajevropskih predmetov v nekdaj kolonizirane države daljšo zgodovino. Povezujejo se namrec z dekolonialnimi boji po drugi svetovni vojni, v katerih je poudarjena vloga kulture in dedišcine pri soustvarjanju identitete novonasta­lih držav. Leta 1970 je Unesco sprejel konvencijo o ukre­pih za prepoved in preprecevanje nedovoljenega uvoza in izvoza kulturnih dobrin ter prenosih lastninskih pravic, ki je urejala tudi restitutivne postopke, torej vracanje kultur­ne dedišcine v izvorne države. Trudu in konvencijam nav­kljub so bili ti postopki v 80. letih 20. stoletja za nekaj de­setletij zaustavljeni, vse do nedavnega ponovnega vznika zahtev po repatriaciji. Kot poznavalec teh težkih vprašanj, s katerim se danes soocajo skrbniki zunajevropskih zbirk v »Zahodni Evropi«, je Ralf Ceplak Mencin naslovil po­membnost, a tudi kompleksnost poznavanja provenience in daljnosežnost razmerij moci. Ce so bili predmeti zunajevropskega porekla najpogosteje odvzeti nasilno, veckrat celo kot vojni plen, je bil trans­fer predmetov kulturne dedišcine v casu druge svetovne vojne in potem v casu socialisticne Jugoslavije drugacen. V obeh primerih je ta odvzem temeljil na pravni podla­gi in - v primerjavi z obdobjem kolonializma - na bolj umetelno izdelani argumentaciji. Omeniti velja tudi siste­maticnost zbiranja in popisovanja, še posebno v primeru nacisticnih okupatorjev. Zaplembe so poskušali beležiti tu­di protagonisti povojne Slovenije, pri cemer jim je veliko preglavic povzrocal manko umetnostnih zgodovinarjev in zgodovinark ter drugih poznavalcev in poznavalk kultur­ne dedišcine. Že leta 1945 so težavam navkljub ustanovili Federalni zbirni center, katerega komisije so vodile prenos predmetov iz rok zasebnikov v roke »javnosti«. Samo v prvem letu so v skladišca, med katerimi je bilo najvecje tisto v Cukrarni, prepeljali približno 900 klavirjev. Fede­ralni zbirni center je bil kmalu ukinjen, in sicer leta 1947, saj naj bi do takrat opravil svojo primarno nalogo. Sledilo je vrednotenje in razdeljevanje »narodnega bogastva« – prav na ta nacin so številne zasebne slike, knjige, preproge in druge dragocenosti prešle v muzeje in galerije, kjer v veliki meri ostajajo še danes. Po desetletjih zatišja so z razpadom Jugoslavije na površje priplavale tudi zahteve po restituciji kulturno-umetniškega gradiva, ki je bilo po drugi svetovni vojni nacionalizira­no. Tedaj se je na Ministrstvo za kulturo, odgovorno za postopke restitucije, obrnilo razmeroma malo nekdanjih lastnikov, katerih vloge so v veliki vecini že razrešene. Pa vendar je vsak primer, kot so sogovornici in sogovornik veckrat poudarili, zgodba zase, zato ni nenavadno, da ima­mo v zvezi z denacionalizacijo premicne dedišcine toliko zgodb, kolikor imamo predmetov. Alenka Cernelic Krošelj je na podlagi izkušenj Posavske­ga muzeja, na katerega je bilo od leta 1990 naslovljenih vec zahtevkov za vracilo predmetov, zbranih v okviru Federalnega zbirnega centra, osvetlila težavno dolocanje njihove provenience. Zaradi slabe dokumentacije je za številne predmete nemogoce dolociti, od kod so prišli in komu jih je torej potrebno vrniti. Poudarila je tudi dolgo­trajnost postopkov, saj se nekateri primeri vlecejo že tri desetletja. Težave z iskanjem provenience so dobro znane tudi sodelavcu Slovenskega etnografskega muzeja Cepla­ku Mencinu. V muzeju so se doslej sicer srecali z nekaj poizvedbami po slovenskih predmetih, odtujenih v okviru Federalnega zbirnega centra, a so skopi opisi težava tu­di pri zunajevropskih predmetih. Ceprav se je njegovim predhodnikom oziroma clanom komisije Federalnega zbirnega centra opis »sulica« oziroma »skodelica« zdel zadosten, o predmetu ne pove skorajda nic, kar predstavlja težavo za muzejske delavce in delavke pri njihovem delu, poleg tega pa onemogoca tudi morebitno vracanje pred­metov. Da je nedvoumno lastništvo predmeta predpogoj za vracanje, je potrdila tudi Renata Komic Marn, ki se sicer s prakticnimi problemi restitucije ne ukvarja, se pa vsa­kodnevno posveca raziskovanju provenience umetniških del. Da bi prišla do cimbolj popolnih odgovorov, je razvila tudi lastno metodologijo, katere bistveni del je zanašanje na karseda širok nabor zgodovinskih virov. Z drugimi be­sedami, cetudi bi bil inventar Federalnega zbirnega cen­tra popoln in podroben, bi nudil samo parcialen pogled na provenienco posameznega predmeta, zato pri svojem delu uporablja nabor razlicnih arhivov. Na širok spekter vprašanj, ki jih odpirajo razlicne oblike restitucije, je pokazala tudi debata, ki je sledila. Iz publike smo slišali tudi pobude za pogovore o premicni dedišci­ni, za katero bi se po besedah udeležencev morala zavzeti Slovenija kot država. V tem kontekstu so bile omenjene zlasti arheološke najdbe, ki so bile na obmocju današnje Slovenije najdene v casu AvstroOgrske in danes ostajajo na Dunaju oziroma v Gradcu. Slišali pa smo tudi nekaj besed o premicni dedišcini, ki je bila Primorcem in Pri­morkam zasežena v medvojnih, fašisticnih letih. Prepricana sem, da sva za okroglo mizo izbrali pravo temo in s pomocjo vseh sodelujocih uspešno naslovili razno­razne oblike restitucije. Žal je dogodek odprl veliko vec vprašanj, kot je ponudil odgovorov, a prav to kaže na nujo po pogovoru o postopkih restitucije in izzivih, s katerimi se v zvezi s tem sooca stroka. Ce sklenem, napocil je cas, da tudi v Sloveniji naslovimo vprašanja, kdaj, komu in ka­ko bomo vracali tako nacionalizirane kot zunajevropske predmete, nemara pa tudi, da sami premislimo o premicni dedišcini, za katero menimo, da spada v slovenske ustano­ve, in formaliziramo tudi ta hrepenenja. * Daša Licen, asistentka z doktoratom, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; dasa.licen@zrc-sazu.si. Porocila Daša Licen Porocila Urša Valic* Sogovornice okrogle mize (od leve proti desni): Urška Repar, Urška Jež, Tanja Petrovic, Mateja Habinc, Nina Perger in Jasmina Jerant, moderatorki Urša Valic in Alenka Bartulovic (foto: Tina Krašovic, 17. 4. 2023). Dogodek je obiskalo veliko študentk in študentov (foto: Tina Krašovic, 17. 4. 2023). KULTURNA DEDIŠCINA IZ PERSPEKTIVE SPOLA Porocilo okrogle mize ob Dnevih enakosti spolov na Filozofski fakulteti 2023 V okviru Filozofske fakultete so že tretje leto zapored po­tekali Dnevi enakosti spolov, s katerimi želijo organiza­torke in organizatorji tematizirati razlicna vprašanja (ne)enakosti spolov tako v akademskem prostoru kot v družbi na splošno. Uresnicevanje enakosti spolov je pomemben cilj strateških dokumentov Filozofske fakultete – maja 2020 je senat Filozofske fakultete na pobudo Komisije za kakovost sprejel Nacrt za uveljavljanje enakosti spolov UL FF (glej Nacrt 2020). Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani redno sodeluje pri pripravi in izvedbi aktivnosti ob Dne­vih spolov. V letošnjem letu smo v ponedeljek, 17. aprila 2023, pripravili dva dogodka: predavanje magistre Tjaše Franko o feministicnem organiziranju proti femicidu v Oaxaci v Mehiki ter okroglo mizo o kulturni dedišcini iz perspektive spola, ki se ji bom posvetila v nadaljevanju. Okroglo mizo Kulturna dedišcina iz perspektive spola sva zasnovali Alenka Bartulovic in Urša Valic, predvsem z mi­slijo na vkljucevanje perspektive spola v pedagoški proces ter vkljucevanje teorij antropologije spola, feminizma ter teorij LGBTQI+ v razprave in razumevanje kulturne de­dišcine. Kot problematicno se kaže že samo etimološko izhodišce dedišcinskega diskurza: izraz »dedišcina«, ce­prav ženskega spola, tako v slovenšcini kot v nekaterih tujih jezikih – patrimony, patrimoine, patrimonio – kaže na vertikalno linijo dedovanja, ki se je prenašala predvsem po moški liniji deda ali oceta,11 Na okrogli mizi se je dr. Bartulovic nekoliko ironicno vprašala, ali bi dolocen preskok pri razumevanju spolne perspektive dedišcine mor­da naredili z izrazom »babišcina«. po drugi strani pa naka­zuje izhodišce praks, ki je skozi zgodovino reproduciralo možnosti, da so se z dedišcino ukvarjali vecinoma moški in da je bila dedišcina žensk povecini prezrta. Pri zasnovi okrogle mize sem se kot avtorica oprla na nekaj del, ki so pomembno vplivala na razumevanje spola na podrocju dedišcine in muzejskega dela. Leta 2020, v casu pande­mije – ne nakljucno, saj so se v tem obdobju pokazale kot najbolj ranljive predvsem ženske – sta konvencionalne poglede na spolno nediferencirano in nevtralno razumeva­nje dedišcine poskušali zamajati dve pomembni tematski številki revije Museum International, ki jo izdaja Medna­rodni muzejski svet ICOM. Naslavljali sta vprašanje (ne)enakosti spolov in muzejev (glej Remer 2020; Chantrain in Burlon Soares 2020).22 Bruno Burlon Soares je bil tistega leta tudi predsednik sveta za mu­zeologijo (ICOFOM) pri ICOM. Zbornika sta tematizirala, kako in na kakšen nacin razumeti perspektivo spola v muzejih, na primer, kako predstaviti dedišcino žensk in skupnosti LGBTQI+, kako razumeti dedišcino v okviru feministic­ne, LGBTQI+ oz. kvir teorije ter kako odpravljati neena­kosti med spoloma v muzejskem delu. V Sloveniji pa je marca 2022 Muzej novejše zgodovine Celje izdal zbornik prispevkov k obcasni razstavi (P)ostati ženska avtorice, urednice, kulturne antropologinje in kustosinje Urške Re­par, ki ponuja odlicen razmislek in feministicni pogled na delo v muzejih. Pri izbiri sogovornic sva se avtorici odlocili, da izbereva predvsem tiste ustvarjalke in raziskovalke, ki so pomemb­no sooblikovale dedišcinski diskurz v preteklih letih. Na okrogli mizi so tako sodelovale Urška Jež iz društva Me­sto žensk, soavtorica projekta Ženske o ženskah, Jasmina Jerant, magistrica politologije in doktorska raziskovalka univerzalnega temeljnega dohodka, avtorica feministicnih tur po Ljubljani, Urška Repar, kustosinja Muzeja novej­še zgodovine Celje, Nina Perger, raziskovalka nebinarnih spolnih in seksualnih identitet s Fakultete za družbene vede v Ljubljani, Tanja Petrovic, predstojnica Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU in predavate­ljica na Podiplomski šoli ZRC SAZU, ter Mateja Habinc, predavateljica na Oddelku za etnologijo in kulturno antro­pologijo v Ljubljani.33 Moderatorki je publika povprašala, zakaj na okrogli mizi sodelujejo samo ženske. Na okroglo mizo so bili kot govorci vabljeni tudi mo­ški, ki pa so sodelovanje zavrnili zaradi nezadostnega poznavanja tematike, poleg tega pa sva se zavestno odlocili, da tokrat prostor nameniva samo ženskim sogovornicam. Okroglo mizo smo odprle z izhodišcem, ki je objavljeno na spletni strani društva Mesto žensk in projekta Ženske o ženskah: »Ce želimo ženske imeti svojo zgodovino, jo moramo pisati same.« O pomenu teh besed nas je razsve­tlila Urška Jež. Povedala je, da v Mestu žensk zbirajo, do­kumentirajo in arhivirajo produkcijo ženskih ustvarjalk in kolektivov, ki so se ukvarjali z enakostjo spolov, saj se jim zdi pomembno, da sta zabeleženi ustvarjalnost in produk­cija žensk, ki sta v družbi nemalokrat spregledani. Pripra­vile so tudi izobraževalne materiale za mladino in odrasle, npr. v obliki igralnih kart ali pa izletniških poti in vodni­kov, ki ljudi na prijeten nacin seznanijo z dosežki žensk. Jež je izpostavila zbornik izletov po Sloveniji z naslovom Po svoji poti (Hvala 2021), s pomocjo katerega je mogoce spoznavati že znane turisticne kraje po Sloveniji z vidika življenjskih zgodb posameznic, ki so ženskam na Sloven­skem utirale pot v boljše življenje. Soavtorica zbornika je bila tudi Jasmina Jerant, ki je sodelovala pri nadgradnji turisticnih produktov ter sooblikovala Feministicne ture v Ljubljani in z letošnjim letom tudi v Gorici. Osnovni vzgib za pripravo tur je bilo zagotovo pomanjkanje spomina na ženske v javnem prostoru. S tem, ko so njihove zgodbe poiskali in preoblikovali v kulturno-turisticni produkt, so na poljuden nacin zabeležili njihovo aktivno vlogo v prostoru, jo zbudili iz sna kolektivnega spomina ter s tem oblikovali tudi politicno izjavo (statement), ki dejansko spreminja javni prostor in odnos do (ne)enakopravnosti spola v njem. Jerant je povedala, da je zgodbe o ženskah crpala iz knjige Pozabljena polovica (Šelih idr. 2007), se nato poglobila v raziskovanje življenjskih zgodb in našla ogromno neobjavljenega gradiva, kar prica o razsežnosti kolektivne pozabe. S pristopom zgodbarjenja (angl. story­telling) je njihove življenjske zgodbe aktualizirala, da bi se dotaknile poslušalcev oz. udeležencev. Tako so se zgodbe vtisnile v njihovo zavest, zaradi cesar so se jim obiskani kraji odtlej zdeli drugacni. Izpostavila je pomemben vidik, da je treba poleg ozavešcanja o ženskih zgodbah izposta­vljati tudi pogled iz ženske, feministicne perspektive. Kot primer je predstavila bridko zgodbo Ane Jelovšek kot pro­tiutež romantiziranemu opevanju neuslišane ljubezni med Julijo Primic in Prešernom, kar nas povede do drugacnega razumevanja zgodovine. Poleg javnega prostora imajo pri izobraževanju in ohranja­nju kolektivnega spomina pomembno vlogo tudi muzeji. Urška Repar je izpostavila, da se ji zdi zelo povedno to, da se muzejski poklic danes feminizira, a se kljub temu vecina žensk v muzejih pravzaprav ukvarja s temami, ki ne nagovarjajo ženskih vsebin. To se ne odraža samo na razstavah, ampak tudi v zbirkah, arhivih, dokumentacijah, fototekah, kjer prakticno ni zgodovine žensk. Poleg tega je to problematiko težko naslavljati – ne samo zato, ker ženske niso prisotne v kolektivnem spominu, temvec tudi zato, ker je tudi med samimi muzealkami težko najti so­govornice, saj prevladuje prepricanje, da je razumevanje muzejskega prostora in muzealij spolno nevtralno ter se ga zato ne problematizira. Prav s tem namenom se je Repar lotila priprave razstave (P)ostati ženska, v kateri se je spra­ševala o razsežnosti in perspektivi spola v muzeju (kako se lahko dolocene predmete interpretira iz perspektive spola oz. feministicne teorije),44 Kot primer je navedla, da v muzeju pogosto govorijo o pomembnih moških, ki so bili lastniki tovarne loncev Emo, le malokrat pa pove­do, da so lonce izdelovale izkljucno ženske, ali pa o tehtnicah Libela, ki so jih prav tako izdelovale ženske in so vse tudi nosile ženska imena. Poudarila je, da muzej tega ne problematizira. pa tudi razkrivala teme, kot so nasilje nad ženskami, splav, žensko delo, deklištvo ipd., ki so pomemben del naših življenj, a jih muzeji ne predsta­vljajo in ne zbirajo gradiva o njih. Povedala je tudi, da so razstavo v vecini obiskale ženske, manjšina moških pa je tja prišlo po službeni dolžnosti, kar je prav tako problema­ticno, a se je na drugi strani morda tudi zato razstavni pro­stor odprl kot varen prostor za izražanje izkušenj žensk. Muzeji so navsezadnje diskurzivni prostori, ki pomembno vplivajo na to, kaj je za družbo pomembno, da se ohranja in razstavlja, na tak nacin pa tudi vplivajo na ustvarjanje (kolektivne) identitete. Nina Perger je izpostavila problem raziskovanja, doku­mentiranja in predstavljanja zgodovine oseb, ki se opre­deljujejo kot osebe z nebinarnimi spolnimi in seksualnimi identitetami. Govorimo o osebah, ki presegajo konvencio­nalni spolni in seksualni binarizem oz. prevladujoce druž­beno prepricanje, da imamo dva komplementarna biološka spola, ki se enostavno pretvarjata v družbene spole (femi­nilno, maskulino) in ki sta med seboj izkljucujoca (lahko smo le ženske ali le moški).55 V seksualni nebinarizem Perger uvršca tudi aseksualnost, saj ta za­maje temeljno predpostavko, da smo ljudje seksualna bitja in da kon­kretne seksualne želje realiziramo v spolnih praksah. Najvec težav pri beleženju in preucevanju preteklosti teh tipov identitet oz. spolnih praks imamo ravno zaradi družbenega nerazumevanja spolne in seksualne nebinarnosti – tako smo npr. koncept transspolnosti zaceli uporabljati šele od 90. let 20. stoletja dalje. To pa še ne pomeni, da tega pojava v zgodovini ni bilo: spolna nebinarnost v preteklosti ni bila javna (podob­no velja še danes) – bila je marginalizirana in ni bila poi­menovana. Nacini marginaliziranja so se seveda v skladu z družbenimi normami tudi spreminjali: od izrazite krimina­lizacije 18. stoletja so se npr. v 19. stoletju zaceli premikati v smer medikalizacije, s tem pa so se spremenili tudi na­cini sankcioniranja oz. medikaliziranja. Dolocen vpogled v družbeno-kulturne prakse nam seveda dajo materializi­rane oblike marginalizacije, npr. policijski in medicinski zapisniki, vendar gre pri tem še vedno za pogled na zgo­dovino Drugega. Poleg tega so bile te prakse najveckrat poenostavljene in vkljucene v razumevanje dominantnega imperativa LGBTQI+, v katerem pa so bile ponovno mar­ginalizirane. Rekonstrukcija zgodovine in razumevanja dedišcine nekonvencionalnih, nebinarnih identitet in praks ne bi bila mogoca brez sodelovanja samih pripadnikov teh skupnosti. V slovenskem prostoru smo sicer imeli nekaj muzealizacij oz. razstav gibanja LGBTQI+ v okviru Para­de ponosa, v sami skupnosti transspolnih oseb pa je Perger navedla razstavo fotografij transspolnih oseb.66 Perger sicer ni povedala, za katero razstavo ter avtorja oz. avtorico je imela v mislih, vendar gre po vsej verjetnosti za razstavo fotogra­finje Jasne Klancišar in asistentke Maje Licen z naslovom 30”, ki je vkljucevala portrete transspolnih in cisspolno nenormativnih oseb. Razstava je nastala leta 2017 v okviru Zavoda Transfeministicna ini­ciativa TransAkcija ob dnevu vidnosti transspolnih oseb. Nimamo pa podobne institucije, kot je Muzej transologije (glej Muzej transologije), ki je gostoval z razstavo v muzeju v Brigh­tonu (glej Muzej v Brightonu). Muzej transologije poleg arhiva vkljucuje zbirko obicajnih objektov, ki pa imajo za transspolne osebe izrazito velik pomen.77 Npr. od prve šminke, ki jo je transspolna oseba dobila od svoje sestre in ki nosi zgodbo o pripoznavanju spola transspolne osebe, do pripo­mockov, ki izražajo spolne preference in identitete. V zvezi z razu­mevanjem identitet smo se nazadnje dotaknile še pojma intersekcionalnosti, torej razumevanja družbenih kategorij spola v razmerju do drugih družbenih kategorij – starosti, razreda, barve kože ipd. Tanja Petrovic je ob tem zelo do­bro izpostavila problem strukturne neenakosti tako žensk kot moških. Povedala je, da so strukturne spremembe in izborjeni dosežki (npr. pravica do splava) v Jugoslaviji ne­dvomno pomagali pri emancipaciji žensk in moških (npr. tistim iz ruralnih obmocij pridobivanje univerzitetne izo­brazbe). Ob tem so se ohranjali doloceni patriarhalni in tradicionalni vzorci, ki niso nujno nasprotovali uvedenim spremembam, temvec so jih lahko v nekaterih primerih tu­di dopolnjevali.88 Med drugim je navedla primer sodelavke Ane Hofman, ki je delala raziskavo med vaškimi ženskami v okolici Niša v južni Srbiji ter po­kazala, kako jim je vzdrževanje tradicionalne podobe žensk s folklo­ro in drugimi dejavnostmi omogocalo tudi emancipacijo (npr. lahko so potovale in niso bile pod nadzorom svojih družin). Današnji pogled na jugoslovanski sistem je sistemsko skonstruirana zgodba o propadu in neuspehu, do katerega pa moramo biti kriticni ter ga s sinhronimi in diahronimi primerjalnimi pogledi primerno ovrednoti­ti. Petrovic nas je opozorila, da je treba preteklost vedno obravnavati v kontekstu in konkretno, torej prisluhniti izkušnjam ljudi. Nazadnje se je dotaknila tudi arhivske­ga obrata v humanistiki. Izpostavila je problematiziranje in dekolonizacijo arhivskega gradiva kot dela hegemone zgodbe, povezane z izkljucevanjem in ustvarjanjem nacio­nalnih prostorov. Problem arhivskega gradiva in celotnega zgodovinopisja je povezan z materializacijo preteklosti oz. z gradivom: to gradivo ni nekaj, kar nam preprosto govori o preteklosti, ampak gre za selektivno in izbrano gradivo, ki je nastalo v kontekstu hegemone nacionalne imaginacije oz. ustvarjanja skupnosti. Nacin, na katerega ustvarjamo arhive, je kljucnega pomena za družbeno prihodnost. Pe­trovic je izpostavila knjigo Ann Cvetkovich Arhiv custev (An Archive of Feelings, 2003), v kateri avtorica obravna­va lezbicne skupnosti v ZDA in trdi, da morajo biti custva inherenten del arhiva, zato, tako Petrovic, je razlikovanje med arhivi ter subjektivnimi, selektivnimi spomini nesmi­selno. Nazadnje je podala še kritiko feministicnega pogle­da (in tudi okrogle mize), ki v ospredje postavlja zgolj in samo ženske. Ko govorimo o spolu, moramo govoriti tudi o moških, saj s kategorijami, ki zadevajo moškost (npr. ho­mogenizirana, militarizirana, toksicna moškost), operira­mo veliko bolj lahkotno in velikokrat spregledamo druge koncepte. S sodobnimi pristopi participatornosti, ki so bili prav tako omenjeni na okrogli mizi, je treba ustvarjati pro­store, v katerih se prepoznavamo in znamo govoriti drug o drugem, brez objektivizacij in vrednostnih zakljuckov. Za zakljucek okrogle mize pa smo Matejo Habinc vprašali po vrednotenju slovenske etnologije in kulturne antropo­logije na podrocju dedišcine. Pri svojem odgovoru se je oddaljila od perspektive spola, a opozorila na razmerja moci pri razumevanju dedišcine, ki so prav tako pomemb­na. Predstavila je pojem dedišcinjenja kot procesa izbora, vrednotenja, selekcije in poblagovljenja dedišcine ter se osredotocila na kritiko reprezentacije dedišcine v Unesco­vih registrih. Ti ponujajo izkrivljeno podobo dedišcine, ki se lahko razlikuje od živetih kulturnih praks v preteklosti in razumevanja njihovih pojavnosti v sodobnosti. Unesco svoje sezname gradi na skrbni selekciji praks v luci lastnih moralnih pogledov, in Habinc pravi, da gre za »higieniza­cijo« dedišcine, da bi jo uvrstili na seznam. V družbi in v stroki sicer vlada konsenz, da nismo za ohranjanje tradicij, ki škodujejo dolocenim skupnostim, ter da smo proti spod­bujanju nasilja, konfliktov in vrednot, ki niso sprejemljive. Vendar pa so z namenom, da dolocena dedišcina pride na sezname, v postopkih nominiranja velikokrat odstranjene (npr. temacna dedišcina) in zamolcane negativne prakse.99 Omenila je izbris karnevala v Belgiji, kjer so vec let upodabljali skupino Judov v crnih opravah s krivimi nosovi. Zato se je treba vprašati o razmerjih moci pri konstrukciji dedišcine oz. o tem, kdo so tisti, ki neko dedišcino dekla­rirajo kot kontinuiteto skupnosti in kako s tem postopati. Na zadnje vprašanje, na kakšen nacin raziskovati segmen­te dedišcine, ki so spolno diskriminatorni, tudi nasilni, je Habinc odgovorila, da o tem v stroki nimamo enotnega stališca. Spogledujemo se z dvema pristopoma hkrati, po eni strani kot nevtralni, neangažirani opazovalci, ki v marsikateri praksi, ki jo opazujemo, presegamo same sebe (lastne vrednote in prepricanja), po drugi strani pa ta po­gled na dedišcino reflektiramo, kot reflektiramo tudi lastne raziskovalne pozicije. Z okroglo mizo smo želeli študentkam in (redkim) študentom kot bodocim strokovnjakinjam in strokovnja­kom ponuditi razlicne poglede na razumevanje kulturne dedišcine skozi perspektivo spola. Žal pa smo se z ob­sežnim izborom gostij vsake tematike zgolj dotaknili – upam, da dovolj, da smo v njih spodbudili kriticno željo po raziskovanju drugacnih možnih interpretacij in prezentacij dedišcine. Okrogla miza je dostopna na YouTubov kana­lu Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo pod naslovom Dnevi enakosti spolov FF 2023: Okrogla miza Kulturna dedišcina iz perspektive spola (glej Filozofska fakulteta). Literatura in viri CHANTRAIN, Renaus in Bruno Burlon Soares (ur.): LGBTQI+ Museums. Museum International, 72/3–4, 2020. CVETKOVICH, Ann: An archive of feelings: Trauma, sexuali­ty and lesbian public cultures. Durham: Duke University Press, 2003. HVALA, Teja (ur.): Po svoji poti: 25 izletov po zgodovini žensk. Ljubljana: Mesto žensk, 2021. MUZEJ TRANSOLOGIJE: Museum of Transology, spletna stran muzeja; https://www.museumoftransology.com, 29. 8. 2023. MUZEJ V BRIGHTONU: Brighton Museum & Art gal­lery | 20 July 2017 to 3 June 2018, katalog ob razstavi Museum of transology; https://static1.squarespace.com/static/5eda7f57999f2b19d0aa4bf2/t/5ee6825e945e9b489ad507e7/1592164966307/MoT+BMAAG+Booklet.pdf, 29. 8. 2023. NACRT: Nacrt za uveljavljanje enakosti spolov na UL FF. Fi­lozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, 2020; https://www.ff.uni-lj.si/sites/default/files/documents/NES%20ULFF_po%20senatu.pdf, 29. 8. 2023. FILOZOFSKA FAKULTETA: Dnevi enakosti spolov FF 2023: Okrogla miza Kulturna dedišcina iz perspektive spola. Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univer­za v Ljubljani. Posnetek okrogle mize na portalu YouTube; https://www.youtube.com/watch?v=PRRCawnhGck, 29. 8. 2023. REMER, Ashley E. (ur.): Museums & Gender. Museum Interna­tional 72/1–2, 2020. REPAR, Urška (ur.): (P)ostati ženska: zbornik prispevkov k ob­casni razstavi. Celje: Muzej novejše zgodovine, 2022. ŠELIH, Alenka, Milica Antic Gaber, Alenka Puhar, Tanja Rener, Rapa Šuklje in Marta Verginella: Pozabljena polovica: Portreti žensk 19. In 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Založba Tu­ma in SAZU, 2007. * Urša Valic, dr. etnologije in kulturne antropologije, docentka, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; ursa.valic@ff.uni-lj.si. Porocila Urša Valic Porocila Urša Valic Porocila Urša Valic Porocila Manca Gorenc* IMA LJUBLJANA PODEŽELJE? DA! – TUDI RIGIDNI SISTEM MESTNE UPRAVE OMOGOCA VELIKO KREATIVNOSTI IN DELO ETNOLOGA Šmitkov vecer z Maruško Markovcic, Ljubljana, 28. oktober 2022 V torek, 18. oktobra 2022, smo na Oddelku za etnolo­gijo in kulturno antropologijo priceli z novim ciklom Šmitkovih vecerov. Na že jubilejnem 20. Šmitkovem veceru, poimenovanem Ima Ljubljana Podeželje? Da! – Tudi rigidni sistem mestne uprave omogoca veliko krea­tivnost in delo etnologa, smo gostili Maruško Markovcic, višjo svetovalko na Odseku za razvoj podeželja Oddelka za varstvo okolja Mestne obcine Ljubljana. Z gostjo smo se pogovarjali asistentka Veronika Zavratnik ter študenta Žiga Korbar in Manca Gorenc. Maruška Markovcic že 23 let prenaša etnološko znanje v prakso v okviru razlicnih projektov, ki so osredotoceni pred­vsem na revitalizacijo in razvoj ljubljanskega podeželja. V teh letih je njeno delo še posebej zaznamovalo vzhodni del ljubljanske obcine, ki je med drugim tudi s pomocjo etno­loških taborov našel svojo identiteto, ponovno zaživel in postal viden del ljubljanskega podeželja. Gospa Markovcic od samega zacetka svoje poklicne poti s pomocjo etnolo­škega znanja spodbuja prebivalce ljubljanskega podeželja, da aktivno sodelujejo v oblikovanju lokalne skupnosti in soustvarjajo svojo prihodnost v obliki novih produktov, s katerimi se lažje pozicionirajo v lokalnem okolju. V prvem delu pogovora smo pozornost namenili poklic­nim zacetkom in frustracijam sogovornice, razhajanjem med teorijo in prakso v njenem delu ter nasvetom za lažji prehod iz študentskih klopi v pisarne. Maruška Markov­cic je z delom na MOL pricela leta 1999, vendar je že v študijskih letih aktivno sodelovala v turisticnem društvu, kjer je pridobila tudi veliko prakticnega znanja, vezane­ga na vodenje in organizacijo projektov, ter navezala po­membne stike z drugimi organizacijami. Kot etnologinja je na »naravoslovnem« oddelku samevala, vendar je bila pri svojem delu deležna izjemne podpore sodelavcev, še posebej zato, ker tematika razvoja podeželja potrebuje celostno – tudi družboslovno obravnavo. Pri delu ji je bilo kljucno, da raziskave, ki jih je opravljala tudi v sodelovanju z Oddelkom za etnologijo in kulturno antro­pologijo (EiKA) Filozofske fakultete v Ljubljani, razvijejo svoj aplikativni potencial v obliki koncnega produkta, ki bo pripomogel k izboljšanju položaja preucevanih obmo­cij. Sogovornica je priznala, da se je srecala tudi s trenutki negotovosti in nemoci, saj je pri delu z ljudmi veliko nego­tovih dejavnikov. Skozi leta je doumela, da pri tovrstnem delu ne smeš biti rezultatsko naravnan in da je treba kdaj tudi pustiti casu cas. Izpostavila je tudi pomembnost ak­tivnega vkljucevanja razlicnih akterjev z obravnavanega podrocja za zagotovitev dolge življenjske dobe projektov. Z drugim delom pogovora smo osvetlili delo etnologa v mestni upravi in pomen etnologije pri razvoju podeželja. Tudi na MOL vecji del aktivnosti poteka v okviru projek­tov, pri katerih Maruška Markovcic vodi celotno razvojno pot od ideje do koncnega produkta. Na tovrstnih delovnih mestih etnolog ni zgolj raziskovalec, ampak tudi koordina­tor, torej tisti, ki išce soglasja, pripravi narocilnico, izpelje javno narocilo ter uredi lekturo in prevod. Sogovornica je pripomnila, da je pri vseh dejavnostih kljucnega pomena sposobnost navezovanja stikov z ljudmi, ki jo je izpopol­nila v casu študija. In prav pristen stik z ljudmi je dodana vrednost etnologa pri nacrtovanju razvoja podeželja: »Etnologi smo tisti, ki razumemo utrip prostora. [...] Skozi zgodbe posameznikov razumemo, zakaj je cesta bolj po­membna tja, in ne tja.« V zadnjem delu pogovora smo pozornost preusmerili v aktualni projekt Cebelja pot, ki je bil leta 2017 mednaro­dno prepoznan kot primer dobre prakse. Zacetna ideja se je nadgrajevala v okviru vec projektov in danes predsta­vlja inkubator novih idej oz. mrežo 46 deležnikov znotraj MOL. Poglavitna nit Cebelje poti je samooskrba, ki ji MOL posveca veliko pozornost. Eden izmed glavnih ciljev je povecati samooskrbo Ljubljane, in v luci tega se MOL zavzema za ohranjanje in povecanje kmetijskih površin ter vzpostavlja informativno tocko VEM in Center kulture bi­vanja ter trgovino z lokalno prehrano v Rogu. Pospešeno išcejo tudi prostorske potenciale za urbano kmetijstvo, t. i. tovarne hrane. Na vprašanje o prihodnosti ljubljanskega podeželja je sogovornica odgovorila optimisticno, saj ima­jo tehnološko naprednejše kmetije naslednike kljub trendu upadanja števila kmetij. Glede ugaslih kmetij pa po njenih besedah kmetijska zemljišca na sreco v vecini prehajajo v uporabo drugim kmetom, s cimer se podeželje ne zarašca. Maruška Markovcic je s sklepnimi mislimi študente pova­bila, da že med študijem aktivno pridobivajo nova znanja znotraj razlicnih ustanov, in opomnila, da bo v prihajajocih letih nujno potrebno etnološko raziskati obrobna obmocja Ljubljane – Savlje, Klece, Vižmarje, Brod, Tacen – ki so se že skoraj zlila z mestom Ljubljano. Ob koncu pogovora smo namenili nekaj casa tudi vpra­šanjem iz obcinstva. Gostja je podrobneje pojasnila, na kakšne nacine so vzpostavljene kratke dobavne verige v Ljubljani: s spodbujanjem prodajnih lokacij na kmetijah, z organizacijo dogodkov, povezanih s promocijo podeželja (Festival ljubljanskega podeželja), z vzpostavljanjem ne­posrednih stikov med ponudnikom in potrošnikom (Borza živil), z izdajo publikacije Vodnik po lokalni samooskrbi s seznamom lokalnih pridelovalcev hrane, z omogocanjem posameznim ustanovam, na primer vrtcem, da v kvoti javnih narocil 20 odstotkov sredstev namenijo lokalnemu pridelovalcu hrane, in z omogocanjem lokalne prodaje na mestnih tržnicah. Na kratko smo naslovili tudi vlogo poli­tike pri projektih, povezanih z razvojem podeželja, projek­tnim delom in prihodnostjo urbanega pridelovanja hrane. Gostovanje Maruške Markovcic v sklopu cikla Šmitko­vih vecerov je bila lepa priložnost za osvetlitev »netradi­cionalnega« in razgibanega delovnega mesta etnologa v mestni upravi. Pogovor z Maruško Markovcic, kot tudi ostale Šmitkove vecere, si lahko ogledate na YouTube ka­nalu Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo, in­tervju z gostjo, ki ga je opravila Manca Gorenc, pa si lahko preberete v tej številki Glasnika SED. * Manca Gorenc, študentka etnologije in kulturne antropologije, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; mancago­renc.mg@gmail.com. Porocila Manca Gorenc Vprašanja iz obcinstva (foto: Tina Krašovic, 18. 10. 2022). Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Jelka Pšajd* GORMERKANSKA KNIGA Uvod Gornji naslov ne oznacuje samo naslova publikacije, ampak tudi »projekt«, ki je zahteval veliko prepisovanja, pregle­dovanja obstojece literature, strokovno-znanstvenih kom­promisov in sodelovanja – vec strok, ljudi in institucij. Ena izmed urednic, Karin Almasy, je v uvodniku povzela vse­bino Gormerkanske knige, kjer gre za »izjemno odkritje za slovensko-avstrijsko regionalno zgodovino. V to tabelarno zasnovano gospodarsko knjigo kmeckih veleposestnikov, družine Hois iz Potrne/Laafelda pri Radgoni, so vec kot štirideset let zapisovali vse podatke o dninarjih, kmeckih poslih, poljedelskih opravilih, obsegu letine, prodaji kmec­kih pridelkov, vinogradništvu in cebelarstvu – in to v slo­venskem jeziku. Knjiga zato nudi odlicen vpogled v tedanje kmecko življenje in delovna opravila in ne nazadnje prica o mocni prisotnosti slovenskega jezika severno od šele pozne­je zarisane ‚jezikovne meje‘. Prikazuje nam nekdanji dvoje­zicni vsakdan kmetov v 19. stoletju na Štajerskem.« Rokopis je v letu 2019 v Pavlovo hišo prinesla potomka Hoisove družine Gertrude Zipper, ki je Susanne Weitlaner prosila za prevod vsebine oziroma pesmi o kmeckem stanu na zacetku knjige. Ker je zapisana v dajncici in s starimi slovenskimi besedami, je Susanne ni razumela, zato se je po pomoc obrnila na Pomurski muzej Murska Sobota. Skupaj smo ugotovili, da je rokopis neprecenljiv, najprej zaradi svoje starosti in prostora, od koder prihaja in kjer se je ohranil. Da bi castitljivi rokopis cim bolje strokovno obdelali, smo za pomoc zaprosili še druge sodelavce, ki poznajo zgodovino prostora in se znajo spoprijeti z jezi­kom in crkopisom v zvezku. Zato je na zacetku treba iz­reci iskreno hvaležnost pandemiji koronavirusa, ki mi je omogocila, da sem se v obdobju 2019–2021 lahko v miru posvetila prepisu celotnega obsežnega rokopisa iz dajnci­ce v današnji slovenski crkopis, latinico. Šele po opravlje­nem posodobljenem prepisu smo se lahko, vsak s svojega zornega kota, lotili strokovnega oz. znanstvenega pregleda raznolike vsebine. V prvem prispevku sem predstavila po­dobne, vendar starostno mlajše kmecko-gospodarske zapi­se iz Slovenskih goric in njihov pomen ter avtorja oz. pi­sca zvezka Mihaela Hoisa umestila v zgodovinski prostor, ga poskušala podrobneje identificirati in poiskati povezave s tedanjim narodnobuditeljskim vrvežem na Štajerskem. V drugem prispevku sem s primerjanjem vsebine rokopisa s situacijo Slovenskih goric, to je slovensko-štajerskega kmeckega življa, opisala življenje na kmetiji v 19. stole­tju na Štajerskem. Avstrijski zgodovinar Herman Kurahs iz Muzeja v stari orožarni v Radgoni/Museum im alten Zeughaus Bad Radkersburg je predstavil zgodovinski ra­zvoj vasi Potrna/Laafeld v Radgonskem kotu s posebnim poudarkom na družini Hois. Zanjo je raziskal družinsko deblo oziroma prednike ter naslednico, hci Marijo, ki je z možem prevzela 29 hektarov veliko posestvo. Nina Zver, asistentka za slovenski jezik in znanstvena sodelavka Od­delka za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakul­tete v Mariboru, je v razpravi obravnavala pišcev jezik ter crkopisa dajncico in gajico oziroma govor tedanje Potrne ter iskala primerjave s takratnimi objavljenimi pesmarica­mi in slovenskimi narecji. Knjigo sta uredili zgodovinar­ka in prevajalka Karin Almasy in predsednica Kulturnega društva Clen 7 za avstrijsko Štajersko – Pavlova hiša Su­sanne Weitlaner. Prevode iz slovenskega v nemški jezik in obratno sta opravili Karin Almasy in Ana Jasmina Oseban, lekturi Sigrid Weiß-Lutz in Kristina Sluga. Publikacijo, ki je bogata tudi s slikovnim gradivom, je z velikim obcut­kom za dvojezicnost in vsebino oblikoval Matjaž Wenzel, izdala pa Pavlova hiša v Potrni. Iz kratkega prevoda pesmi na zacetku rokopisa je nastala obsežna dvojezicna publikacija, ki predstavlja pomemben zgodovinski vir. Ne gre za faksimile izvirne gospodarske knjige, ampak so v publikaciji objavljeni samo odlomki, kolikor so bili potrebni za lažje razumevanje vsebine. Celo­tna transkripcija je objavljena na strani Pomurskega muzeja Murska Sobota (glej Prepis Gormerkanske knige b. n. l.). Kaj vemo o avtorju Gormerkanske knige? Gormerkanska kniga (nem. merken, »opaziti«, »oznaciti«) iz obdobja 1842-1882 je rokopisni zvezek v slovenskem jeziku in crkopisu. Njena vsebina je vezana izkljucno na vsakdanje kmecko podeželje in delovni ritem na kmetiji premožnejšega kmeta. Takšen zvezek, pisan v slovenskem jeziku v tem casu, je zelo redek in dragocen. Tedaj je bila v habsburški monarhiji nemšcina jezik pisne komunikacije, tiskanih knjig, uradov in korespondence, prav tako jezik višje izobrazbe. Slovenšcina je veljala za jezik »kmetov«, ki je bil uporabljan predvsem v ustni komunikaciji. Govo­riti slovensko je bil znak neomikanosti, o cemer piše ko­roški ucitelj Anton Šantel (1845–1920) v svojih spominih. To nas tudi opozarja, da je bila današnja mejna regija vca­sih zelo dvojezicna, tudi kraji, kot je npr. Potrna/Laafeld, ki so po letu 1918 pripadli Avstriji in so danes pretežno nemško govoreci. V casu Mihaela Hoisa in njegove dru­žine se je v Potrni in sosednjih obrobnih vaseh govorilo slovensko (od leta 1707 dalje). Slovenšcina je bila spora­zumevalni jezik v vasi, med prišleki in kmeckimi delavci – dninarji in posli. Zvezek je torej realen odsev tedanje (narecne) slovenske govorice premožnejšega kmeta v Po­trni/Laafeldu, na podeželju.11 Ceprav je slovenšcina veljala za »nižji« jezik (v slabšalnem pomenu) od prevladujoce nemšcine, je treba poudariti, da se je na podeželju govorilo (in pisalo) slovensko, torej je bil prevladujoci sporazume­valni jezik slovenšcina – kar ne sme biti zanemarljivo. Kaj natancno vemo o avtorju Gormerkanske knige in nje­govi družini? Mihael Hois se je rodil leta 1819, 31. januar­ja 1842 pa se je pri 23 letih porocil z Marijo Ornigg. Sku­paj sta prevzela in gospodarila na kmetiji njenih staršev. V istem letu je zacel zapisovati pomembne gospodarske podatke v svojo Gormerkansko knigo. Oba sta bila do­macina iz Potrne. Mihael je dedoval domaco kmetijo od svojih staršev v Potrni, hišna številka 24, ki jo je prodal svojemu bratu Mathiasu. Mihaelu in Mariji so se v zakonu rodili trije otroci. Svoj družinski, gospodarski in kmecki dnevnik je pisal v jeziku, ki ga je govoril doma. Zapisi v gotici v rokopisnem zvezku na zacetku dajo slutiti, da je dobro pisal in govoril tudi nemško. Zatorej je bil, kljub pomanjkanju podatkov o tem, verjetno razgledan in poucen, ce že ne izobražen kmet svojega casa. Za zdaj si lahko predstavljamo le, da je bil slovenski kmet v dvojezicni regiji, seveda ob prvotni skrbi za domacijo. Najbrž je tudi že gojil doloceno naro­dno zavest oziroma lahko to vsaj domnevamo, ker je svoje beležke pisal v slovenskem jeziku (prav tako v istem jezi­ku nadaljuje po njegovi smrti hci Marija). V tem casu to še ni bilo vsakdanje in samoumevno, saj so si celo izobraženi Slovenci, npr. t. i. narodni buditelji in duhovniki, med se­boj dopisovali v nemškem jeziku. Jožef Muršec v pismu Stanku Vrazu z dne 13. julija 1833 namrec opozarja, da »smo si Slovenci sami krivi, ker ne upamo, niti doma ne, v domacem jeziku pisati. Ce ga sami (kot izobraženci) ne bomo spoštovali (in uporabljali), ga tudi tujci ne bodo.« Premalo se zavedamo te pomembnosti, ki jo lahko razu­memo tudi kot obrobno dejanje, odražajoc osrednje želje in prizadevanja nekaterih takratnih duhovnikov, npr. Boži­darja Raica, za odlocno uveljavitev slovenšcine v javnosti. Navsezadnje se je slovenska narodna zavest oblikovala še­le v poznem 19. stoletju, torej šele v casu življenja Miha­ela Hoisa, in na obrobju22 Za središce narodnostnega dogajanja je veljala Kranjska. imamo samozavestnega cloveka, ki se je verjetno opredelil za Slovenca – štajerskega kmeta, zvestega slovenskemu jeziku. Leta 1859 je škof Anton Martin Slomšek prenesel sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor, s cimer smo Slovenci dosegli cerkveno enotnost Spodnje Štajerske, kar je bilo za nacionalno rešitev obmejnih krajev poglavitne­ga pomena. Ne moremo mimo prikaza podobe Radgone in njenega slovenskega utripa v 19. stoletju, kjer so imeli pomembno vlogo zavedni slovenski župniki in kaplani. V 19., pa tudi že v 18. stoletju so bili v Radgoni pogosto slovenski župniki in skoraj redno kaplani, pri cemer je bi­lo mesto središce za slovenske knjige, pisane predvsem v vzhodnoštajerski jezikovni razlicici. V casu šolanja Mihaela Hoisa, v obdobju »crkarske prav­de«, so bile v uporabi razlicne slovenske pisave – poleg bohoricice še metelcica na Kranjskem ter dajncica, pred­vsem na vzhodnem Štajerskem med letoma 1824 in 1839. Ker je bila Radgona v tistem casu s slovenskimi kaplani pomembno središce slovenstva in ob dejstvu, da je Hois pisal v dajncici, verjamemo, da ga je pisanja in branja v slovenskem jeziku naucil eden od radgonskih kaplanov, najbrž neposredno kar sam Dajnko, ki je bil kaplan v Rad­goni med letoma 1816 in 1831. Med drugim je pisal ucbe­nike v slovenskem jeziku za trivialne, nedeljske in zacetne šole. Da se je Dajnko zanimal in zavzemal za pouk v šo­lah, je razvidno tudi iz tega, da leta 1824 ni samo napisal svoje slovnice, temvec je istega leta v Radgoni izdal tudi abecednik, tiskan v dajncici. Ce nekdo napiše in izda abe­cednik, je v njegovem interesu, da bo ta ucbenik upora­bljan tudi v šolah. Mihael Hois je zacel obiskovati šolo v letu 1825/26 – kar sovpada s casom kaplanovanja Petra Dajnka v Radgoni – in najverjetneje se je ravno s pomocjo te knjižice naucil brati in pisati. Pri svojih 23 letih je pisal v pisavi, v kateri se je tudi naucil pisati. Mihaela Hoisa prvic najdemo kot narocnika Koledarcka družbe svetega Mohora za navadno leto 1871, in sicer pod imenom Hojs M., kmet, Radgona, Sekovska škofija (v letih 1873, 1874 in 1876). Leta 1877 se pojavi Hojs Marija, kme­tica, Radgona, Sekovska škofija, ki je bila narocnica še v letih 1879, 1880, 1881, 1882 in 1883. Ce že ne narocnik, pa je bil Mihael Hois zagotovo bralec graškega casopisja, saj je v casopisu Grazer Tagespost omenjen trikrat. Sicer med narocniki Bleiweisovih Novic leta 1847 najdemo njegovega brata Mathiasa Hoisa (leta 1842 je bil že lastnik 26 hektarov velike kmetije) – kot Hois Matija, kmetovavec v Lafeldu pri Radgoni – ki je najbrž Mihaelu kdaj pa kdaj posodil casopis. Kljub temu lahko sklepamo, da je bila kmecka identiteta za Mihaela Hojsa zelo pomembna, ker je imel kot pose­stnik velike kmetije, delodajalec in pridelovalec kmetij­skih pridelkov pomembno vlogo v svoji lokalni skupnosti. Zato ni presenetljivo, da je želel v maniri porazsvetljen­skega obdobja kot veliki posestnik ponosno ovekoveciti zacetek pisanja v svoj kmecki delovodnik s pesmijo, kjer utrjuje pomembnost kmeckega stanu in pripadnosti, ki jo najverjetneje želi utemeljiti in povezati tudi s slovensko narodno zavestjo. Da je bil Hois ponosen in dobro situi­ran kmet, nam dokazujeta omembi v graškem casopisju, ki pojasnita njegovo udeležbo na dveh dogodkih v zvezi s kmetijsko in gospodarsko razstavo in na tekmovanju za eno- in dvoletna žrebeta, kjer je osvojil drugo mesto. V razlicnih slovenskih krajih so se v tistem casu podpiso­vale peticije za Zedinjeno Slovenijo. Najobsežnejša petici­ja je bila podpisana pri Svetem Juriju ob Šcavnici, ki je od krajev, v katerih se je podpisovala peticija, najbližje Potrni. Najverjetneje je imel najvecjo vlogo pri tej peticiji kaplan Anton Kreft. Naj omenimo, da je bil kaplan Kreft eden naj­bolj navdušenih pristašev slovenskega narodnega gibanja na Štajerskem, kar ni zanemarljivo za identificiranje in najdbo Hoisa. Deloval je v Radgoni kot mestni kaplan, in ce je zbi­ral podpise tudi v drugih vaseh v bližini Radgone, najdemo najbližjega in edinega podpisanega Mihaela Hoisa na Kape­li. Sodec po analizi podpisa gre za »našega« Hoisa. Mihael Hois je s podpisom peticije za Zedinjeno Slovenijo tako od­krito in javno izrazil svoj odnos do slovenstva, svojo pora­jajoco se slovensko narodnost. To je toliko bolj pomembno, ker gre za obrobno dejanje, ki je preseglo regionalen vpliv. Zdi se nam pomembno poudariti tri pomembne okolišcine, zaradi katerih je Mihael Hois 33 let pisal svoj kmecko­-gospodarski zvezek v maternem jeziku: slovensko je naj­verjetneje govoril s starši; radgonski kaplani in župniki so skrbeli za ohranjanje in izobraževanje v slovenskem jezi­ku; z vašcani, dninarji in posli se je pretežno sporazumeval v slovenšcini. Ce na temelju pridobljenih mozaicnih po­datkov povzamemo splošno podobo o Mihaelu Hoisu, bi lahko rekli, da je bil najprej kmet, dobro situiran posestnik iz Potrne/Laafelda, nato slovensko beroci in pišoci kmet ter, kot zadnje, razgledan vaški politik. Vsebina rokopisa Najobsežnejše je prvo tabelarno poglavje o dninarjih, v ka­terem lahko najdemo veliko podatkov: kdo so bili dninarji, vrsto del, ki so jih opravljali pri Hoisu, nacine placevanja delavcem in nacin obdelovanja zemlje. Dninarji (tabrharji) so bili poljedelski delavci, ki so živeli v lastnem gospodinj­stvu in so opravljali priložnostna dela. Za eno- ali vecdnev­na dela so bili placani ob zakljucku vecjega dela ali sproti. Delovni odnosi so bili dvojni: mezdno delo in delo na od­služek. Med placanimi dninarji oz. delavci, ki jih je kmet Hois najemal, bi lahko bili sosedje, vašcani, okolicani ali sorodniki (manjši agrarni lastniki), ki jih je placeval z od­služkom: opravljanjem poljskih del, dajanjem dela njive (ali travnika) v najem, dajanjem poljšcin ali vrtnin ali za kakšno drugo uslugo. Kmet Hois je svojim dninarjem poracunal tudi v naturalijah, kot so poljski pridelki (snop ocišcene­ga lanu), hrana (moka, mast in zaseka) ali manjši prašicek (prase) za nadaljnjo vzrejo in v denarju. Kakor lahko razu­memo iz obracunskega zvezka, je Hois dninarjem v zameno za opravljeno fizicno delo pogosto poplacal/povrnil tudi z oranjem ali z dajanjem dela svoje njive s pridelki v najem. Pogosto je dninarjevo delo poravnal z vožnjami razlicnih pridelkov (trave, poljšcin, drv). Poglavje je bogato z ledinskimi narecnimi imeni. Najvec je imen za polja in njive, npr. pri Jeisi/pri Jeizi/pri Jesi. V franciscejskem katastru za leto 1821 za Radgonski kot s petimi vasmi najdemo nekatera imena oziroma zapise, ki jih je družina Hois pri svojem delu vsakodnevno upora­bljala, npr.: Les = v Leisi. Poleg ledinskih imen, ki jih da­nes težje prepoznamo in lociramo, so v katastru tudi kraji, ki jih Hois omenja pri svojem kmetovanju: vasi Goritz/Gorica, Gederovci, Dedenitz/Dedonci, Sicheldorf/Žetin­ci, Zbigovci, Mele, Šratovci, Police. Ce povzamemo vse dninarje, je v 40 letih na kmetiji Mihaela Hoisa delalo 56 delavcev; 13 žensk in 43 moških. Povprecno je en delavec na leto opravil 45 dnin. V 40 letih je bilo opravljenih 6.822 dnin, kar pomeni povprecno 166 dnin na leto. Drugo poglavje je razpredelnica gostih podatkov o polj­šcinah. Po kolicini je prevladovala pšenica, sledila je rž. Hoisova posest je obsegala okrog 29 hektarov. V tretjem poglavju lahko iz vrste blaga razberemo, da je Hoisovo go­spodarstvo služilo s prodajo živine (telet, krav, volov in bi­kov, konjev, žrebet in žrebic ter prašicev razlicne teže), pe­rutnine (kopunov, rac, pur, puranov, gosi in pišcancev), žit (pšenice, rži, ovsa, jecmena in ajde), drugih poljskih pridel­kov (glav zelja, grahorja), mesnih izdelkov (sala, slanine, telecjega in svinjskega mesa), lesenih izdelkov (drv, dre­vesnih plohov, vej, trsk in listja), vinskih pridelkov (vina in mošta), medenih izdelkov (medu in voska) ter ostalega (gnoja, sena, slame, semena za deteljo ter kunje, dihurjeve in zajcje kože). Nekaj si je Hois prislužil tudi z najemnina­mi in razlicnimi prevozi, ki jih je opravljal za druge (osebni prevozi, prevozi vina, drv, pridelkov in peska). V cetrtem poglavju so zapisani kmecki posli – tako hlapci kot dekle – s svojo zaporedno številko, npr. ti pervi hlapec, ti mali 18. hlapec, ta perva dekla in ta perva mala dekla, ta 21. mala dekla … Posle zapisovalec razvrsti po položaju na male in velke hlapce ter na dekle in male dekle, kar pomeni, da so opravljali razlicno težka kmecka opravila, ki so bila odvisna od položaja in statusa posla pri hiši. Pri posameznih hlapcih (na pa pri deklah) je pripisana vrsta placila (razlicni kosi obleke in denar), ni pa jasno, ali so (ob odhodu) dobili placilo tudi tiste dekle in hlapci, pri katerih ni nic pripisano. Med štajerskimi priimki poslov, zapisanimi z nemškim in slovenskim crkopisom, je tudi veliko prekmurskih priim­kov, npr. Poredoš, Bertalanic, Kisilak, Donoša, Vlaj, Ivanic, Vogrinec, Skledar, ki nam kažejo, da so nekateri hlapci in dekle prihajali iz ogrskega dela monarhije. Peto poglavje o vzgoji cebel je najkrajše. S cebelarstvom se je Hois ukvarjal kratek cas, in sicer v presledkih. Kasne­je je svoje roje oddal v vzgojo Antonu Šišku, med pa sta si razdelila – Hois kot lastnik rojev in Šiško kot skrbnik ro­jev, pridelovalec medu in cebelar. Pomembno je poudariti, da je Hois leta 1845 med izdatke uvrstil edne knige, stenje od rojov. Strinjamo se, da gre najbrž za Dajnkovo knjigo o cebelarjenju. V zadnjem, šestem poglavju so zapisani trije vinogradi v današnjih Radgonsko-Kapelskih goricah. Najbrž je v svo­jih goricah Hois prideloval šipon in belino, ki sta bila raz­širjena po slovenskem Štajerskem. Gre za opise, število in vrsto dnin, opravljenih v vinogradih, ter višino placila, ki ga je namenil delavcem. Najtežje delo v vinogradu je bila obnova vinograda oziroma priprava zemlje za nov nasad, to je prekopavanje zemlje. V Hoisovih vinogradih so opra­vljali placana dela. Sklep Potomci družine Mihaela Hoisa v Potrni – družina Kotz­beck, po domace Jirglovi – se danes ne ukvarjajo vec s kmetijstvom. Zadnji, ki je kmetoval – do leta 2010 – in je govoril slovensko, je bil Walter Kotzbeck. Umrl je leta 2021 – pred izidom publikacije, v celoti namenjene Gor­merkanski knigi. Pomemben del projekta so bile predstavitve publikacije v Potrni, Gradcu, Ljubljani, Mariboru in Murski Soboti. Z njimi smo želeli predstaviti in poudariti to, da je na obro­bju slovenskega etnicnega ozemlja, dalec stran od takratne Kranjske, živelo slovenstvo, ki se je na podeželju aktivno vkljucevalo v slovenske narodnobuditeljske tokove habs­burške in avstro-ogrske monarhije, vzporedno s središcni­mi dejanji. In še nekaj za konec. Hoisova govorna slovenska dedišci­na je ostala v Potrni (in Dedincih) v 21. stoletju. Ob pred­stavitvi publikacije v Potrni je žena pokojnega Walterja in lastnika rokopisa z menoj govorila v potrnskem – to je slovenskem govoru oziroma narecju. Literatura in viri PREPIS GORMERKANSKE KNIGE: Prepis Gormerkanske knige. Pomurski muzej Murska Sobota. https://www.pomurski­-muzej.si/media/Prepis%20Gormerkanske%20knige%20za%20na%C5%A1o%20muzejsko%20stran.pdf, 5. 11. 2023. * Jelka Pšajd, univ. dipl. sociologinja kulture ter etnologinja in kulturna antropologinja, muzejska svetnica, Pomurski muzej Murska Sobota; jelka.psajd@pomurski-muzej.si. Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Jelka Pšajd Naslovnica dvojezicne publikacije. Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Jelka Pšajd Prvo, najobsežnejše poglavje o dninarjih. Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Jelka Pšajd Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Uši Sereinig* PROMOCIJA »SLOVENSKE« KULTURNE DEDIŠCINE AVSTRIJSKEGA SPOMENIŠKEGA VARSTVA Zvezno spomeniško varstvo z vsemi oddelki v avstrijskih zveznih deželah že 25 let promovira kulturno dedišcino v skupni evropski iniciativi Dnevi evropske kulturne dedi­šcine (European Heritage Days), ki ima vsako leto dru­go tematsko težišce s skupnim geslom. Dneve evropske kulturne dedišcine pod okriljem Sveta Evrope in Evropske komisije obeležuje že vec kot 50 evropskih držav, med nji­mi tudi Slovenija, ki ob tem organizira tudi Teden kulturne dedišcine. V Avstriji se evropska iniciativa imenuje Dan spomenika (Tag des Denkmals), ki poteka vsako leto za­dnjo nedeljo v septembru. Osnovni namen tega dneva je ozavešcati javnost o vrednotah dedišcine in problematiki njenega ohranjanja, pa tudi omogociti širši javnosti brez­placen obisk spomenikov, ki sicer med letom pogosto niso odprti za javnost. Ob Dnevu spomenika predstavljajo ak­tualne projekte ohranjanja spomenikov, v središcu pozor­nosti pa so tudi neopazni ali neznani spomeniki in z njimi povezani ljudje. Odkar je Avstrija leta 2009 ratificirala konvencijo o varovanju nesnovne dedišcine, Zvezno spo­meniško varstvo vkljucuje v svoj program tudi nesnovno kulturno dedišcino, med drugim ustno prenesene tradicije, družbene rituale in prakse, poznavanje narave ali tradicio­nalne rokodelske vešcine (glej Unesco). Vodstvo Zveznega spomeniškega varstva – oddelek za Koroško je konec leta 2012 prevzel absolvent Slovenske gimnazije, umetnostni zgodovinar Gorazd Živkovic. Od takrat je slovenšcina kot drugi deželni jezik na prireditvah ob Dnevu spomenika na dvojezicnem obmocju Koroške enakopravna nemšcini, obcasno pa predstavljajo tudi spo­menike in kraje v Sloveniji. Tako je leta 2013, ko so Dnevi evropske kulturne dedišcine potekali pod geslom Iz kamna? (Aus Stein?), oddelek za Koroško organiziral kulturno poto­vanje v Kamnik. V Kamnu v Podjuni na južnem Koroškem, ki se z ostanki gradu mogocno dviga na skali nad vasjo, so predstavili cerkveni ansambel. Tamkajšnja farna cerkev je znana predvsem po Lihardi Kamenski in šegi, ko vsako leto na prvo nedeljo v februarju v spomin na njeno dobroto do revežev mecejo z ganka bivšega grajskega marofa (pristave) Lihardine kržeje ali štruceje (posebne kruhke) med množico romarjev. Za koroške Slovence je bila še posebno zanimiva prireditev na nekdanjem gradišcu na Turnah v Svatnah pri Šentjakobu v Rožu. V iniciativi Franca Mikla, pokojnega lastnika Miklove domacije, so v vec letih iz gozdnate povr­šine dobesedno izkopali dele obzidja, stanovanjskega stolpa in grajsko dvorano. Projekt revitalizacije gradišca je financ­no podprlo avstrijsko spomeniško varstvo, znanstveno pa so ga spremljali arheologi Zavoda za varstvo kulturne dedi­šcine – OE Kranj ter Inštitut za antiko na Univerzi v Gradcu (glej Burg Ras). Gradišce na Turnah z Miklovo domacijo je za koroške Slovence pomemben kraj identifikacije, ker je glavno prizorišce v povesti Miklova Zala Jakoba Sketa iz leta 1884, ki se dogaja v casu turških vpadov. Dramatizacija dela je bila na južnem Koroškem do konca 70. let 20. stole­tja najbolj igrana gledališka predstava. Koroški Slovenci so jo množicno obiskovali, saj je igra o ljubezni, izdajstvu in zvestobi postala prispodoba za zatiranje Slovencev, hkrati pa je izražala njihovo upanje na osvoboditev iz razmer, ki so ogrožale njihov obstoj (prim. Sticker 2016). Leta 2016, ko so spomeniška varstva opozarjala na zgo­dovino mobilnosti cloveštva, so Dnevi evropske kulturne dedišcine potekali pod geslom »Skupaj na poti«. V tem sklopu je oddelek za Koroško predstavil tudi nekdanjo po­kopališko kapelo v obcini Šentjakob v Rožu. Kapela stoji ob vznožju Karavank sredi gozda, zgradili pa so jo leta 1903 za smrtno ponesrecene delavce karavanškega železniškega predora med Podrožco in Jesenicami. Delavci so prihajali z vseh koncev in krajev in so bili razlicnih veroizpovedi, zato jih po takratnih predpisih niso smeli pokopavati na poko­pališcih ob kršcanskih cerkvah. Medtem ko je pokopališce okoli kapele popolnoma zarastel gozd, je bila kapela leta 1919 v bojih za mejo med Avstrijo in državo SHS mocno poškodovana. Ceprav ji od takrat manjka streha, se ni pov­sem porušila, ker je zgrajena iz lehnjaka. Zato se je Zvezno spomeniško varstvo skupaj z lastnikom kapele odlocilo, da pri konservaciji ohrani videz razvaline kot opomnik proti vojni. Pri prireditvi ob Dnevu spomenika je krajevno Slo­vensko prosvetno društvo Rož oblikovalo kulturni spored s pesmijo in performansom v spomin na ponesrecence. Pri izbiri »neopaznih ali neznanih spomenikov« vodja Zve­znega spomeniškega varstva na oddelku za Koroško Gora­zd Živkovic ob Dnevu spomenika vedno znova postavlja v središce kulturne spomenike in teme, ki zadevajo t. i. skupni slovenski kulturni prostor. Cezmejni kulturnozgodovinski pohod med Avstrijo in Slovenijo so leta 2018 organizirali v nekdanji obcini Koprivna/Koprein, katere avstrijski del danes pripada obcini Železna Kapla-Bela. Pohod je vodil Zdravko Haderlap, domacin z Vinklove domacije v Lepeni, brat znane pesnice in pisateljice Maje Haderlap. Predstavil je zapušcene gorske višinske kmetije, pri cemer je osvetlil usode družin in osebnosti, ki so politicno, gospodarsko in kulturno zaznamovale regijo. Ob Dnevu spomenika so do­godki že veckrat potekali tudi na Peršmanovi domaciji v Koprivni, ki so jo nacisti zažgali malo pred koncem druge svetovne vojne in pri tem pomorili skoraj vse clane dveh družin – tako pri omenjenem vodenem pohodu (2018) in le­ta 2015, ko so Dnevi evropske kulturne dedišcine v Avstriji potekali pod geslom Ogenj in plamen (Feuer und Flamme). V letu 2022 je bila skupna evropska tema trajnostna kul­turna dedišcina, kar je vkljucevalo predvsem trajnostno gradnjo in tradicionalno rokodelstvo. Ob tej priložnosti je Zvezno spomeniško varstvo Avstrije opozorilo na svojo osrednjo nalogo: »Pri ohranjanju in varovanju spomenikov gre že od nekdaj za trajnost: trajno ohranjanje in vzdrže­vanje pomembnih obstojecih stavb z uporabo tradicional­nih, naravnih in s tem trajnostnih gradbenih materialov je osrednja naloga Zveznega spomeniškega varstva« (glej Tag des Denkmals 2022, prevod iz nemšcine). Odlicen primer trajnostne gradnje predstavljajo kozolci, ki jih lahko zasle­dimo že od poznega srednjega veka naprej in dajejo znaci­len pecat prav pokrajini Slovenije, a tudi sosednjim alpskim regijam. Ko se je avtorica razstave Kraljevi kozolci Alenka Stražišar Lamovšek iz Dolenjskega muzeja pozanimala za možnost postavitve razstave na Koroškem, je Gorazd Živ­kovic predlagal, da razstavo vkljuci v program ob Dnevu spomenika. Fotografsko razstavo so pripravili ob stoletnici rojstva slovenskega arhitekta, univerzitetnega profesorja in industrijskega oblikovalca Nika Kralja (1920–2013). Poleg svojega poklica je bil Niko Kralj tudi strasten fotograf. Kot arhitekta ga je ga je zanimala izrazita slovenska stavbna de­dišcina – kozolci, saj so tesarji na Slovenskem razvili vec oblik in tipov, tudi prave mojstrovine, ki jih drugod po svetu ne najdemo. Kraljevo obsežno dokumentarno gradivo ob­sega raznolike oblike kozolcev, v svojo kamero pa je v 70. letih 20. stoletja ujel še zadnje motive »polnih« kozolcev, ko so v njih še sušili seno, žito, koruzo, fižol ipd. Alenka Straži­šar Lamovšek, Gorazd Živkovic in sodelavke ter sodelavci Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik smo se v skupnem projektu odlocili, da razstavo z dodatnimi in­formacijami pokažemo na Zilji, kjer najdemo najvec ohra­njenih kozolcev na Koroškem. Ohranili so se predvsem to­plarji, v ziljskem narecju imenovani blici stu.g (veliki stog), ker imajo streho in kmetje danes v njih shranjujejo sodobne poljedelske stroje ali pokriti prostor uporabljajo za skladi­šcenje lesa, desk, sekancev ipd. Zanimiva je ziljska narecna oznaka za kozolce s podaljšano streho na eni strani, za tako imenovane kozolce na kozla ali psa. Najdemo jih predvsem na obmocju stare obcine Brdo pri Šmohorju, torej na skrajni zahodni meji dvojezicnega obmocja Zilje, kjer jih starejši prebivalci imenujejo krajnšci stu.g (kranjski stog), nem­ško govoreci pa, nekateri tudi bolj zanicljivo, die windische Kesen, torej vindiški kozolec (Rauter 2023). Na nemškem obmocju Zilje v okolici Kötschach-Mauthna (Koce-Muta) pa je poleg izraza windische Kesen znana celo oznaka Krai­nerkesen (glej Kesen im Gailtal). Za odprtje razstave 25. septembra 2022 ob Dnevu spomenika smo oblikovali do­datni pano, na katerem smo graficno prikazali terensko pot Nika Kralja, ki jo je ta opravil ob reki Zilji. Ugotovili smo, da na lokacijah, kjer je Kralj fotografiral objekte, stoji le še en kozolec, ki se je ohranil ob stanovanjski hiši v St. Loren­znu v Lesni dolini. Da bi opozorili domace prebivalce na bogastvo te posebne stavbne kulturne dedišcine, smo s foto­grafom prepotovali Spodnjo Ziljo oz. njeno dvojezicno ob­mocje od Straje vasi (Hohenthurn) na vzhodu do Šmohorja (Hermagor) na zahodu in za razstavo pripravili fotografije razlicnih kozolcev ter predstavili njihovo sodobno rabo. Prav tako smo poskrbeli za prevod besedil panojev v nem­ški jezik in koroški publiki predstavili tudi življenje in uspešno delo Nika Kralja, ki je kot industrijski oblikovalec v povojni Jugoslaviji napravil izredno kariero, saj njegove stole Rex uvršcajo med svetovno pomembne dosežke s po­drocja industrijskega oblikovanja lesa. Prevode in informa­cije o Niku Kralju smo izdali v knjižici Kraljevi kozolci/Ni­ko Kraljs Harpfen (Jordan, Celovec 2022). Še posebej nas je veselilo, da je razstavo v gostišcu Alte Post/Stara pošta na Ziljski Bistrici odprla hci Nika Kralja Veronika Kralj Iglic. Trajnostno kulturno dedišcino smo istega dne skupaj s Slo­venskim prosvetnim društvom Drabosnjak predstavili tudi v Etnološkem muzeju Kostanje, ki leži nad Vrbo na skrajni severni meji nekdanjega slovenskega naselitvenega obmo­cja. V muzeju je na ogled okoli 500 predmetov, ki so mate­rialne price podeželskega vsakdanjega življenja brez elek­trike v prvi polovici 20. stoletja. Narejeni so iz trajnostnih materialov – lesa, železa, usnja, gline, platna ipd. Poveci­ni so jih izdelovali vaški rokodelci ali pa kar spretni clani kmecke družine sami. Kmecko in rokodelsko delo je pred­stavil predsednik društva Drabosnjak Ernst Dragaschnig, specificno žensko delo na kmetih pa sodelavka Slovenske­ga narodopisnega inštituta Urban Jarnik. Vodenemu ogledu muzeja je sledilo še odprtje skupinske razstave treh avtorjev Umetnine iz lesa. Etnološka zbirka je dobila domovanje v obnovljenem župnijskem gospodarskem poslopju v Zgornji vasi pri Kostanjah, ki nosi ime Drabosnjakov dom v spo­min na bukovnika Andreja Šusterja – Drabosnjaka (1768– 1825), ki se je rodil v bližnjem kraju. Slovensko ime stavbe in slovensko-nemške informacije v muzeju pricajo o danes žal že skoraj zamrli slovenski govorici tega podrocja. Pred kratkim je Slovensko prosvetno društvo Drabosnjak v stav­bi odprlo tudi spominsko sobo, posveceno Drabosnjaku ter pesniku in pisatelju Andreju Kokotu (1936–2012), ki se je rodil prav v Zgornji vasi. Letošnje leto (2023) je bilo posveceno skupni evropski temi Živa dedišcina (Living Heritage), ki so jo v Avstri­ji prevedli z Denkmal [er:sie:wir] leben (Doživi, doživi­te, doživimo spomenik). Pri tem so se sodelujoce države osredotocale predvsem na nesnovno kulturno dedišcino. Prizorišce dogajanja ob Dnevu spomenika 2023 na južnem Koroškem je bilo med drugim v nekdanji prodajalni nekaj metrov stran od italijanske državne meje na Vratih. Danes je v stari trgovini urejen muzej, v katerem lahko doživi­te, kako se je nekdaj nakupovalo (glej Greißler Museum). V njej deluje tudi krojaštvo Diane Erat, ki se je zapisala šivanju in restavriranju znamenite ziljske noše in njenih številnih delov. Leta 2018 je bila noša skupaj z ziljskim žegnom kot prvi dvojezicni element vpisana v nacionalni register nesnovne kulturne dedišcine avstrijske Unescove komisije.11 Tocna oznaka: »Untergailtaler Kirchtagsbräuche und Untergailtaler Tracht/Ziljski žegen in ziljska noša« (https://www.unesco.at/kultur/immaterielles-kulturerbe/oesterreichisches-verzeichnis/detail/ar­ticle/untergailtaler-kirchtagsbraeuche-und-untergailtaler-tracht-zilj­ski-zegen-in-ziljska-nosa). Prav tako blizu meje, neposredno ob cesti na Ljubelj, je potekala prireditev O spominjanju in življenju v hiši Brodi 1. Hiša družine Kohlenprath s konca 19. sto­letja je danes umetniško in kulturno prizorišce projekta Interference (glej Interference), v katerem potomki obde­lujeta družinsko zgodovino in bridko zgodovino tega kraja (nasilno ponemcevanje, cas nacizma). Na dolgo zamolca­no Koncentracijsko taborišce Ljubelj sever (podružnica Mauthausna) v Brodeh 1 npr. spominjajo deske barak, s katerimi so naredili strop drvarnice. Direktor Mohorjeve družbe Karl Hren pa je vabil v center Celovca na ogled hiše, kjer danes delujejo knjigarna, založba, ljudska šola z varstvom in prireditveni center. Prav tako so v Mohorjevi hiši na Vetrinjskem obmestju shranjene obsežne zbirke del umetnikov Valentina Omana in Gustava Januša ter hišna zbirka sodobne slovenske umetnosti. Mohorjeva družba je bila ustanovljena leta 1851 na pobudo škofa Antona Martina Slomška in je najstarejša slovenska založba. Do prve svetovne vojne je imela vec kot 90.000 clanov, knji­ge pa je razpecavala po vsem slovenskem ozemlju, tako da je Prežihov Voranc o njej zapisal, »da je Mohorjeva družba naucila naš narod brati, ga kulturno oblikovala in osvešcala« (glej Mohorjeva). V zadnjem desetletju je Zvezno spomeniško varstvo – od­delek za Koroško pod vodstvom Gorazda Živkovica ob Dnevih spomenika torej vedno znova predstavljalo znane in manj znane spomenike, ki so pomembni za slovensko kulturno zgodovino. Literatura in viri BURG RAS: Burg Ras: Burgstall »Die Turne« – Gradišce na Turnah; spletna stran Univerze v Gradcu; https://antike.uni-graz.at/de/forschen/projekte/laufende-projekte/ausgrabungen-des-in­stituts-nach-regionen/burg-ras, 6. 9. 2023. GREIßLER MUSEUM: Greißler Museum Thörl-Maglern; https://greisslermuseum-thoerl.jimdofree.com, 7. 9. 2023. INTERFERENCE: Kulturno društvo Interferenzen; https://www.interferenzen.at, 7. 9. 2023. JORDAN, Florian: Kraljevi kozolci / Niko Kraljs Harpfen. Niko Kralj – Leben und Wirken / Niko Kralj – Življenje in delo. Celo­vec: Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik v sodelovanju z Zveznim spomeniškim varstvom – oddelek za Koroško, 2022 KESEN IM GAILTAL: Kesen im Gailtal – Trockengerüste für Heu in Kärnten; https://nms-koetschach.ksn.at/PROJEKT/Ke­sen/formen.htm, 7. 9. 2023. MOHORJEVA: Akcija podarimo knjige 2022; https://www.mo­horjeva.com/bralci-termini_leser-termine/5063, 11. 9. 2023. RAUTER, Eduard, telefonski pogovor, Mele pri Brdu/Mellach, 7. 9. 2023. STICKER, Tonej: Kot, Katoliško slovensko izobraževalno dru­štvo. V: Katja Sturm-Schnabl in Bojan-Ilija Schnabl (ur.), En­zyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koro­ška. Wien-Köln-Weimar: Böhlau Verlag, 2016, 683. STRAŽIŠAR LAMOVŠEK, Alenka: Kraljevi kozolci. Doku­mentarno gradivo terenskega dela Nika Kralja: 1970–1980. Do­lenjski muzej Novo mesto, 2022 (razstavno besedilo). TAG DES DENKMALS 2022: Tag des Denkmals 2022; https://www.bda.gv.at/themen/tag-des-denkmals/tag-des­-denkmals-2022.html, 6. 9. 2023. UNESCO: Unesco – Immaterielles kulturerbe; spletna stran Unesca; https://www.unesco.at/kultur/immaterielles-kulturerbe, 7. 9. 2023. * Uši Sereinig, mag. filozofije, strokovna sodelavka Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik, Celovec, Avstrija; u.sereinig@ethno.at. Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Uši Sereinig Nekdanja pokopališka kapela kot opomnik proti vojni v Podrožci (foto: Lojzej Sticker, september 2016). Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Uši Sereinig Petrov kozolec v Zahomcu s petmetrsko skakalnico za najmlajše skakalce dvojezicnega Športnega društva Zahomc (foto: Stephan Neuhäuser, avgust 2022). Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Uši Sereinig Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Iztok Ilich* ŠTREKLJEVA NAGRADA NUŽEJU TOLMAJERJU Letošnja pomlad je bila neprijazna do dobitnikov Štre­kljeve nagrade. Pred nedavnim sta se poslovila dva nagra­jenca, zaslužna strokovnjaka: skladatelj in etnomuziko­log Julijan Strajnar ter kmalu za njim še Mirko Ramovš, etnokoreolog in dolgoletni vodja legendarne Akademske folklorne skupine France Marolt. Vrzel je, kolikor je to mogoce, zapolnil nov, po vrsti že 22. izbranec Odbora za Štrekljevo nagrado, koroški Slovenec Nužej Tolmajer. Za­radi pandemije covida-19 je nagrada »pokrila« dve leti, 2022 in 2023. Štrekljeva nagrada, ki nosi ime po znamenitem jezikoslov­cu, slavistu, publicistu, etnologu in zbiratelju ljudskega blaga, Kraševcu iz Gorjanskega pri Komnu Karlu Štre­klju, je najvišje priznanje etnološke, slavisticne, folklori­sticne in muzikološke stroke posameznikom in skupinam za izjemne dosežke pri zbiranju in ohranjanju slovenske­ga ljudskega blaga v besedi in pesmi. Nagrado že od leta 2001 podeljujejo v rojstni obcini urednika monumentalne štiridelne zbirke Slovenske ljudske pesmi, sprva v njegovi domaci vasi Gorjansko, zadnja leta pa v Štanjelu. Prvi na­grajenec je bil Pavle Merku, med raziskovalci in ustvarjal­ci, ki delujejo zunaj maticne slovenske države, pa so mu sledili še Marija Kozar Mukic, Viljem Cerno, Engelbert Logar in Ludvik Karnicar. Prejemniki iz Slovenije so bili še Milko Maticetov, Zmaga Kumer, Mira Omerzel Mirt, Janez Dolenc, Jasna Vidakovic, Julijan Strajnar, Mirko Ra­movš, Marija Stanonik, Jasna Majda Peršolja, Igor Cvet­ko, Pavel Medvešcek, Tomaž Rauch, Marko Terseglav, Rožana Koštiál, Božidar Premrl in Marija Makarovic. V utemeljitvi za nagrado je bilo v prvi vrsti poudarjeno, da Nužej Tolmajer vse življenje skrbi za slovensko kul­turno dejavnost na avstrijskem Koroškem, pri cemer se še posebej ukvarja z mladino. Zelo pomembno mu je tudi ohranjanje slovenske kulturne dedišcine, predvsem slo­venskega pesemskega izrocila. Devetintrideset let je bil tajnik slovenske Kršcanske kulturne zveze, ki je v tem casu razširila svojo dejavnost na vsa podrocja kulture, od gledališca, glasbe in literature do raziskovalnih dejavnosti. Posebno pozornost pa so v Zvezi pod Tolmajerjevim vod­stvom namenili ucenju in izpopolnjevanju slovenskega je­zika med mladimi skozi gledališko in lutkarsko dejavnost. Organizirali so tudi jezikovne pocitnice v Sloveniji, teden mladih umetnikov ter literarne natecaje za mlade in pevske revije Koroška poje. Prav tako je Nužej Tolmajer vsako leto skrbel za organiziranje Koroških kulturnih dni z raz­licnimi prireditvami v Ljubljani, Mariboru in na Primor­skem. Bil je pobudnik ustanovitve etnološkega oddelka pri Slovenski kršcanski zvezi, iz katerega se je nato v Celovcu razvil Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik; od leta 2004 je letošnji nagrajenec tudi njegov predsednik. Nužej Tolmajer ima velike zasluge tudi za dokumentira­nje in ohranjanje slovenske ljudske pesmi na Koroškem. Omogocil in spremljal je številne raziskave ter pripravil vrsto publikacij o njih. Poleg tega vsa leta spodbuja pevce, zbore in skladatelje, da posegajo po slovenskih ljudskih pesmih. Njegova ljubezen do tega izrocila se najbolj od­raža v knjigi Tiha zemlja, v kateri je v skoraj desetih letih zbral vec sto slovenskih ljudskih pesmi iz domacih Radiš in okolice. Gre za dedišcino tega dela Koroške, ki je bila deloma zapisana že pred sto in vec leti, pa tudi za priredbe teh pesmi. Obsežno in raznovrstno gradivo je knjigi prilo­ženo v treh zgošcenkah. Za prispevek slovenski etnologiji je Nužej Tolmajer leta 2017 prejel Murkovo listino, priznanje Slovenskega etno­loškega društva, lani pa za življenjsko delo na kulturnem in narodopisnem podrocju Tischlerjevo nagrado, najvišje priznanje slovenske skupnosti na Koroškem. Martina Piko-Rustia, predstojnica Narodopisnega inštituta Ur­ban Jarnik, se mu je takrat zahvalila kot cloveku, »ki vse svoje življenje kot nenehna svetla luc gori za slovensko kulturo in jezik na Koroškem«. Predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Zdravko Inzko pa je dejal: »Ce pregledamo dolgo, neverjetno dolgo vrsto vseh dejavnosti Nužeja Tolmaierja, bi lahko rekli, da je živel vec življenj.« In še, da Nužeja, živo enciklopedijo, poznajo tako v Rožu, Podjuni in Zilji kot na Primorskem! »Zgošceno bi lahko takole strnili njegova leta: Lahko je biti visok, ali težko je biti velik.« Letos je ti dve in druga javna priznanja dopolnila še Štre­kljeva nagrada za izjemne dosežke na podrocju zbiranja in ohranjanja slovenskega ljudskega blaga v pesmi in bese­di. K slovesnosti podelitve v Štanjelskem gradu so veliko prispevali številni nagrajencevi prijatelji in sodelavci tako s Koroške kot iz Slovenije in Furlanije - Julijske krajine. Izrecenih je bilo obilo priznanj in iskrenih pohval, najbolj custveni pa so bili trenutki, ko je Martina Piko-Rustia v svojem nagovoru poleg nagrajencevih dosežkov in vrlin omenila tudi njegov spomin na bridkosti polno medvojno in povojno otroštvo. Pri tem se je naslonila na pismo, ki ga je Tolmajer pred nekaj leti poslal novinarki Darki Zvonar za objavo v sobotni prilogi mariborskega casnika Vecer. Nužej Tolmajer se je rodil julija 1942, ne doma v Verovcah v fari Radiše na Koroškem, ampak v izgnanstvu v tabori­šcu Frauenaurach pri Erlangenu na Bavarskem. To je bil njegov rojstni kraj, potem ko so gestapovci njegovo nose­co mamo in takrat štirinajst mesecev staro sestro Marjanco skupaj s teto surovo pregnali z domacije. Ko so vdrli v hišo, je mama padla v nezavest. Kljub temu so jo s konj­sko vprego odpeljali do tovornjaka, ki je nadaljeval pot do zbirnega taborišca v Celovcu in od tam naprej v Nemcijo. »O pregonu si doma z mamo v moji mladosti nismo upali govoriti,« je zapisal Nužej Tolmajer. »Ce je kdo kaj o tem vprašal, je mama padla v nezavest, prav tako, ce je prišel tuj pismonoša ali policist, ko je zagledala nenapovedano uniformo. Ko smo se junija 1946 vrnili domov – oce se je vrnil iz ruskega ujetništva januarja 1946 –, so bili na do­maciji nastanjeni Nemci iz Kanalske doline. Po vrnitvi je bilo gospodarsko poslopje podrto in hiša opustošena, zato smo nekaj casa stanovali pri maminih starših. To travmo smo otroci vseskozi doživljali doma. Danes, ko sem sam, mi veckrat prihaja v zavest to kruto obdobje, ki nas je za­znamovalo. Oce je, ko se je vrnil iz ujetništva, rekel, da pozabimo naj ne, odpustimo pa ja.« Ceprav je bil tudi sam pogosto žrtev raznarodovalnega na­silja nemške vecine na južnem Koroškem, je Nužej Tolma­jer temu vodilu ostal zvest vse življenje. * Iztok Ilich, publicist, prevajalec in urednik; iztok.ilich@amis.net. Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Iztok Ilich Intervju Mateja Habinc* Janez Bogataj v pogovoru z Matejo Habinc (foto: Urša Valic, 20. april 2023). O ŠARMU STROKE IN SLOJU, KI SE SPOZNA NA VSE Intervju s prof. dr. Janezom Bogatajem Dve knjigi zaslužnega profesorja dr. Janeza Bogataja sta konec maja 2023 prejeli ugledni nagradi Gourmand Co­okbook Awards 2023 – Best in the World. V kategoriji ga­stronomske diplomacije (angl. gastro diplomacy) je prvo nagrado prejela knjiga Hrana – najstarejše diplomatsko orodje, gastronomska diplomacija in Slovenija, tretje me­sto pa je zasedla knjiga o štrukljih Slani, sladki, dobro zviti, štruklji teknejo, ce smo lacni ali siti, ki je izšla v anglešci­ni. Obe knjigi je izdala založba Hart v letu 2022, ko je na omenjeni podelitvi dve prestižni nagradi Best in the World prejela tudi zbirka štirih knjig Janeza Bogataja Gastrono­mija Slovenije. Nagrajena je bila celotna zbirka, posebno nagrado v kategoriji sredozemskih knjig pa je prejela knji­ga Gastronomija Sredozemske Slovenije. Organizacija Go­urmand, ki vsako leto edina podeljuje tovrstne mednarodne nagrade za najboljše knjige na podrocju hrane in pijace, je ob svoji 25. obletnici leta 2021 podelila tudi priznanja Best of the Best. Prejela ga je tudi monografija Janeza Boga­taja S Slovani za mizo, ki je bila že leta 2016 prejemnica nagrade Gourmand za najboljšo knjigo v Vzhodni Evropi. Poleg tega je prestižno nagrado Best in the World leta 2020 prejelo njegovo delo Z Valvasorjem za mizo: Prehranska kultura na Kranjskem, leta 2012 pa je bila knjiga Mojstro­vine s kranjsko klobaso izbrana za najboljše delo v katego­riji knjig, ki se osredotocajo na eno sestavino. Te številne mednarodne nagrade in priznanja so bile izhodišce za po­govor predvsem o zadnjih knjižnih izdajah, o aktualnem delu in razmišljanjih Janeza Bogataja, med drugim pa tudi o dejstvu, ki ga je izpostavljal že med svojimi predavanji na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani – da v Sloveniji marsikdaj šele priznanjem v tujini sledi tudi prepoznanje v domaci (strokovni) javnosti. Ali pa niti to ne. Profesor Bogataj, najprej cestitke za vse prejete oskarje kulinaricnih knjig, za kar veljajo prestižne nagrade Gourmand World Cookbook Awards! Z njimi so letno pocašcene najboljše tiskane in digitalne knjige o hrani in vinu, pa tudi televizijske oddaje o kulinariki. Njihov namen pa je, kot smo lahko prebrali tudi v medijih, spodbujanje vrhunske kulinarike in ozavešcanje o dobri, raznoliki in zdravi prehrani in pijaci po vsem svetu, pri cemer je velik poudarek na jedeh iz lokalno pridelanih sestavin in zdravilnih sestavinah, ki se jih lahko zaužije s hrano. Kaj vam te nagrade pomenijo in ali je med naštetimi knjigami kakšna, na katero ste še posebej ponosni? Hvala! Zelo sem ponosen na štiri knjige iz zbirke Gastro­nomija Slovenije: Gastronomija alpske Slovenije, Gastro­nomija sredozemske Slovenije, Gastronomija osrednje Slo­venije in Ljubljane ter Gastronomija Panonske Slovenije. Gre za osnovo, profesor Menaše bi rekel kompendij, iz katerega lahko nastaja marsikaj. Druga takšna knjiga, na katero sem kar ponosen in je tudi prejela nagrado, pa je Hrana – najstarejše diplomatsko orodje. Na to knjigo sem ponosen, ker menim, da v naši stroki še premalo pogumno prodiramo na neka podrocja, na katerih so nekatere druge stroke zelo prisotne in od tega tudi prekrasno služijo, kar se mi ne zdi najbolje. Ta knjiga je tudi ena redkih, ki se v svetovnem merilu ukvarja s to temo. Ponosen sem nanjo tudi zato, ker državi Sloveniji kaže, kako bi morala dihati na tem podrocju – kakšna bi morala biti njen vdih in izdih. O tej nazadnje omenjeni knjigi o gastronomski diplomaciji so številni slovenski mediji med drugim zapisali, da gre za temeljno zasnovo gastronomske diplomacije, kot jo že poznajo številne države po svetu. V njej sami pišete, da hrana pogosto ruši številne ovire in je zato lahko eden od temeljev državnih zunanjih politik. Gre za promocijo destinacijskih kuhinj s podporo države, hrano pa se razume kot nacin krepitve mednarodnih odnosov s posebnim pomenom za turizem. Ljudje se namrec spoznavamo tudi skozi živila in jedi, zato ni nepomembno, kako denimo turisti stopijo v stik s hrano in kako je hrana predstavljena kot blagovna znamka destinacij. Sama vidim to delo kot »piko na i« vašim dolgoletnim prizadevanjem na podrocju gastronomije, delo, ki vsa ta vaša dosedanja prizadevanja povezuje v smiselno celoto in jih tudi umešca v gastronomsko diplomacijo Slovenije. To nesporno drži. Navsezadnje je že pred leti kot rezultat mojega raziskovalnega dela nastala tudi piramida sloven­ske gastronomije. Tudi nad to strategijo so bili kolegi, ne le iz Evrope, neverjetno preseneceni, ceš, kaj neka Slo­venija ima. Pa potem tudi vse aplikacije, ki iz nje izhaja­jo. Ne me napacno razumeti, da želim samemu sebi peti hvalo, ampak bil sem med prvimi v Sloveniji, ki sem na drugacen nacin tudi sestavljal menije in jedilne liste – da je vsaka jed v meniju imela svoj slogan oziroma naslov, ki je o njej pripovedoval zgodbo. Zlasti na podrocju turizma smo na ta nacin naredili kup inovacij. Ne smemo pa poza­biti, da je ena najvecjih prednosti naše stroke, da pika na i nikoli ni dokoncna in da se vedno pojavljajo novosti. Kot zapišete v knjigi, je izraz gastronomska diplomacija v uporabi od leta 2002, ko je tajska vlada po svetu zacela razširjati mrežo tajskih restavracij kot neformalnih središc za svojo javno diplomacijo. Poleg tega v delu razjasnite tudi druge temeljne pojme, popišete zgodovino prizadevanj na podrocju gastronomske diplomacije v svetu in pri nas, predstavite primere gastronomskih diplomacij posameznih držav in skupaj s popisom že obstojecih prizadevanj navajate tudi zelo konkretna navodila, kaj bi bilo v zvezi z gastronomsko diplomacijo smiselno, da pri nas storijo kabinet predsednika oziroma predsednice države, vlada, posamezna ministrstva in vsi drugi najpomembnejši akterji. Sliši se morda zapleteno, a ce ne drugace, se je veliko Slovencev zagotovo že seznanilo z nam bližnjim primerom gastronomske diplomacije, od leta 2004 verigo trgovin in restavracij Eataly, nam najbližje denimo v Trstu ali pa Münchnu. Kot pišete, je poznavanje gastronomske diplomacije kljucno pri delovanju razlicnih organov državne oblasti, ministrstev, diplomatskih služb, za podporo državni in turisticni promociji, organizacijo gastronomskih prireditev, turisticnih sejmov ter v osnovnem kot tudi srednješolskem izobraževanju, vzgoji kadrov na podrocju gastronomije in pri spoznavanju prehranske dedišcine. Kulinaricna in gastronomska literatura pa je eden izmed pomembnejših pogojev za uspešno delovanje in razvoj gastronomske diplomacije. Vse to po mojem mnenju terja jasno strateško in predvsem osredotoceno, morda tudi centralisticno vodeno delovanje. Pa je danes po vašem vedenju in izkušnjah gastronomska diplomacija v svetu dejansko tako koordinirana in – morda samo meni – diši tudi po neke vrste planskem gospodarjenju? Imam zelo veliko mednarodnih stikov. Kolegi, s katerimi sem o tem govoril, so mi pritrdili, da ce se pri njih dela strategija, se ne dela zato, da jo postaviš v omaro ali na knjižno polico kot nek predsednik, direktor, minister, am­pak zato, da se jo uresnicuje. Ce je, seveda, prepoznana kot kakovostna in koristna. Drugace pa je tako – zdaj bom mogoce povedal nekaj groznega: mislim, da je »slabost« te knjige, da se zakljuci z jasnimi navodili, kaj bi pri nas na podrocju gastronomske diplomacije morali storiti vsi pomembni igralci in igralke. Glede na to, da kar poznam vsakdanjike in praznike prebivalstva v Sloveniji, si pred­stavljam, kako je marsikdo rekel: »A zdaj nam bo pa Bo­gataj pamet solil! Saj mi vemo, kako je treba.« To je manj razveseljujoca zadeva. Prej omenjeni igralci se na knjigo v bistvu niso odzvali. Kolikor vem, je založba poslala en izvod dela na Ministrstvo za zunanje zadeve. In morda bo kdaj prišlo do tega, da se bodo odlocili za nakup malo ve­cjega števila izvodov, toliko, kot imamo recimo veleposla­ništev. Kljub temu moram omeniti, da sem pred leti vsaj dvakrat predaval veleposlanikom in veleposlanicam na letnem izobraževanju v Sloveniji – enkrat o gastronomiji, drugic pa o strateškem predstavljanju kulturne dedišcine v tujini. In dejstvo je tudi, da je sama tema gastronomske diplomacije zelo mlada, sega, kot ste že omenili, v prvo desetletje 21. stoletja. Ko sem bil na konferenci Svetov­ne turisticne organizacije v San Sebastianu v Baskiji, na kateri se je med drugim v obilju govorilo tudi o tem, sem za gastronomsko diplomacijo tudi prvic slišal. Takrat sem si rekel: »To je to, kar jaz že sicer delam.« In sem se še bolj trdno usedel v dvorani na stol in si še bolj intenzivno zapisoval, kar sem tam slišal. Tako se je ta zgodba zace­la. Treba pa je tudi povedati, da se ta dela delijo v dve skupini: ena so bolj teoretska, tu sta morda najbolj znana predvsem dva avtorja iz Združenih držav Amerike, drugo podrocje pa predstavljajo reprezentancna dela. Med temi je v zadnjih letih zelo popularno, da soproge veleposla­nikov napišejo knjigo o gastronomiji države, v kateri se veleposlaništvo nahaja. Ta druga skupina ima promocijski znacaj, medtem ko so dela iz prve skupine, ki jih je sicer bistveno manj, zasnovana podobno, kot sem sam zasnoval slovensko delo: skušajo pokazati, kako pristopati, ce temu tako recemo, pri tej metodi delovanja. Kljub vašim dolgoletnim izkušnjam in delovanju pa ste, kot veckrat omenjate, še vedno preseneceni, kako malo moci in vpliva imajo pri nas strokovni predlogi. Tega komentarja sem zelo vesel. Zakaj? V Sloveniji nam manjka širokopoteznosti in vedno se sklicujemo na neka sredstva. Zelo dobro bi bilo, ce bi se sklicevali na sredstva tam, kjer jih z lopato mecemo skozi okno. Ne pa tam, kjer s strateškim pristopom z razmeroma zelo skromnimi sred­stvi lahko pridemo do dobrega rezultata. Pri nas je oblast denimo pogosto navdušena, ce neka pogostitev uspe, vsi so navdušeni v slogu: »Zdaj smo pa vse naredili.« Ne! To je samo droben korak, teh korakov pa mora biti veliko. Predvsem pa mora biti ta premica korakov stalno vodo­ravna, ne narašcajoca, ne padajoca. Seveda je to iluzor­no pricakovanje – in to res lahko recem po vseh teh letih ukvarjanja z etnološko vedo. In sem, ja, še vedno marsik­daj presenecen, ceprav mi kolegi recejo: »Kako si lahko presenecen, saj vendar veš, kje živimo.« Dejstvo namrec je, da v naši državi – in to si upam trditi zaradi številnih primerov – stroka še vedno premalo velja. Ne le naša. Stroke nasploh. Imamo sloj, ki se spozna na vse, kreira vse, odloca o vsem. In to ni dobro. Ni carobne palicice, da bi te stvari preusmerila. Ali pa? Morda prihajajo generaci­je, ki bodo gledale na to drugace. A bojim se, da se prehi­tro okužijo. In vidim tudi, zdaj, ko veliko hodim po terenu in ko recimo ocenjujemo regionalne kolektivne blagovne znamke ali pa edinstvena doživetja Slovenije, kako skoraj ni sodelovanj s strokovnjaki. Imamo regionalne, vsemo­goce agencije, za katere vemo, kaj pocnejo: agencije so rak rana slovenske družbe! Danes delajo reklamo za pralni prašek, jutri bodo delali nekaj s podrocja gastronomije. In to s tistega zornega kota, ki ga pokriva naša stroka. Tu sem pa potem jaz oster kot britev in tudi javno seveda povem, da si je treba priklicati v spomin tisti znameniti Prešernov stavek: »Le cevlje sodi naj Kopitar.« Torej si po vaše strokovno relevantnost in tehtnost pridobimo s kontinuiranim delom na nekem podrocju? In ne glede na to, da je moc stroke omejena in jo lahko kvecjemu preoblikujemo v politicno lobiranje – kar pa je nevarno, saj se lahko strokovnost hitro porazgubi ali pa se ji ravno zato omaja ugled – vi vztrajate pri strokovnem delu. Tako je. Pri vsaki temi, ki se je lotiš, se moraš najprej vpra­šati – zdaj bom to zelo šolsko povedal – kaj je predmet te raziskave. Mislim, da v naši stroki marsikdaj skuša­mo posegati na neka podrocja, a si pri tem ne zastavimo vprašanja: »Kaj pa je moj predmet raziskave?« In potem povzemamo in navajamo številne druge strokovnjake, ni­kjer pa ne opredelimo specificnega predmeta etnološke in kulturnoantropološke raziskave in kaj želimo z njo sami prispevati. To je neke vrste sidrišce. Mi lahko mecemo si­dro marsikam, a se ne znamo zasidrati. Zasidramo pa se lahko le, ce opredelimo svoj predmet. To sem veckrat po­vedal tudi na predavanjih pri predmetu Metode in tehnike raziskovalnega dela – najprej si je treba jasno zamisliti raziskovalno temo, nato dolociti predmet te teme, potem ga obdelati in si zastaviti vprašanje: »Kaj bom pa zdaj s tem naredil?« To se pravi: napisal bom bogato ilustrira­no monografijo, sodeloval bom v mednarodnem zborniku oziroma pri postavitvi razstave, napisal bom dramo. Ne spomnim se, kdo od kolegov je že pred casom napisal – menda je bil to profesor Kremenšek – da si še nikoli v zgodovinskem razvoju naše vede nista bila preucevalec in preucevani tako blizu kot zdaj. To si je treba veckrat prebrati in tudi uresnicevati! Pokojni Milko Maticetov je neštetokrat rekel: »Pa kaj izumljate smodnik, saj so ga že Kitajci izumili!« Prisoten je treba biti v realnem življenju, na terenu in v širši družbeni javnosti. Recimo, ko na tele­viziji zasledim, da kuhajo, in vidim – kar je sicer zelo lepo – da kdaj o kakšni jedi kar iz moje knjige odrecitirajo par stavkov, se vedno vprašam, zakaj ni v skupini tudi kakšen etnolog oziroma kulturni antropolog, ki bi povedal kaj o jedi. Strokovnjaki drugih ved pa naj skrbijo, da pravilno dodajo sol, pazijo, da se jed ne zažge, da omako naredijo, kot je treba, in podobno. Ce se še za hip vrneva h gastronomski diplomaciji. Poleg tega, da gre za eno redkih knjig na tem podrocju, ne le v Sloveniji – zakaj je po vašem mnenju za Slovenijo nujno, da bi gastronomska diplomacija zaživela? Ker Slovenija mednarodno še vedno ni prepoznavna! Res­da kakšna spletna stran, ki objavlja besedila s podrocja gastronomije, zapiše, da je Slovenija veliko odkritje, da ta­kšnih dobrih restavracij in okusov ne najdeš nikjer. Ampak tega je premalo! Moramo biti zastopani v preglednih, te­meljnih delih. In naše glavno delo zdaj je, kako pozicioni­rati Slovenijo. Ker ce bomo cakali, da nas bodo drugi kam vkljucili, bomo cakali še dolgo. Ce povem s konkretnim primerom, ki, žal, še ni bil uresnicen: z delovnim naslo­vom imam pripravljen koncept knjige Kuhajmo z medom v Evropski uniji. Imamo sicer odlicno monografijo o cebe­lah, medu, medenih izdelkih – ampak v Sloveniji. Morali pa bi imeti ambicijo, da se predstavimo v svetu, da o tem svetu nekaj povemo – in istocasno tudi nam samim. To je najvecja luknja. Vsako leto grem recimo na Frankfurtski knjižni sejem in si ogledujem evropske in svetovne mono­grafije. Ena mojih pomembnejših nalog na tem sejmu je, da grem gledat, kaj s tega podrocja nastaja in izhaja v tuji­ni. Vsako leto si tam ogledam tudi to tekmovanje najbolj­ših knjig iz Evropske unije in sveta, to je posebna razstava v okviru sejma. Razstavljenih je vec kot 3.000 knjig, ki so v preteklem letu izšle samo s podrocja gastronomije! In to je dobro. Vidiš, kam se stvari usmerjajo, in receš, tukaj bi tudi mi morali biti zraven. Ker marsikdaj Slovenije še vedno ni nikjer! Recimo leta 2015 je Evropska unija izdala brošuro v zvezi s svetovno razstavo v Milanu, in sicer o sirih v Evropski uniji. Slovenija v njej ni niti vrisana na zemljevid. Pa so imeli takrat zašciteno geografsko poreklo trije siri! Skratka, ni nas nikjer. Kot navajate tudi v svojem delu o gastronomski diplomaciji, k njej sodijo tudi specializirane monografije, ki predstavljajo posamezne skupine jedi oziroma jedi po posameznih obmocjih. To se nanaša na vaša druga, prav tako nagrajena dela, denimo o štrukljih, oziroma na zbirko Gastronomija Slovenije. Vedno posamezne jedi najprej opredelite, predstavite njihovo zgodovino, v primeru štrukljev njihovo raznolikost po 24 slovenskih gastronomskih regijah, tako v preteklosti kot sodobnosti. Tudi v zbirki Gastronomija Slovenije natancno navedete, v katerih posameznih krajih, na prireditvah, v gostišcih, ob katerih praznikih oziroma v okviru letnega koledarja se jedi pojavljajo, omenjate njihovo funkcijo in simbolni pomen. Štrukljev prav tako ne obravnavate le kot hrane, ampak tudi skozi priimke, literaturo, pregovore in kot simbole. Zelo težko bi torej rekli, da zbirka Gastronomija Slovenije zgolj reproducira ali razširja vaše delo, nastalo že pred leti v povezavi s strategijo gastronomije Slovenije, Okusiti Slovenijo. Kot ste omenili že sami, nastajajo vedno nove stvari, in aktualni prerez interpretacij dedišcine, kot ste sami uporabili izraz, je v teh knjigah zbran na enem mestu: predstavljate nam sodobna prizadevanja gostincev, šol, gastronomske prireditve, jedi z zašcitenim geografskim poreklom so še posebej oznacene, predstavljena so tudi vina, sokovi, razlicne pijace, zdravilni napitki, med, avtohtone sorte. Med predstavljenimi jedmi so tudi številne, ki si jih sama danes težje predstavljam kot del sodobne gostinske ponudbe, denimo krvava potica, pecena kri, svinjske nogice, prašicji rep, repna (krompirjeva) juha s svinjskimi crevi, juha s peceno svinjsko kožo in podobno. Poleg tega je marsikatera jed predstavljena z lokalnim imenom, iz katerega marsikdaj težko ugotovimo, za kaj sploh gre (npr. železna juha, žemlpokrli, kiblflajš …). Zakaj ste se odlocili, da vkljucite tudi te jedi in tudi ohranite njihova lokalna poimenovanja? Moj namen je bil ravno predstaviti vse te lokalne razlicice, znane v preteklosti gastronomije na Slovenskem, z imeni vred. Ko imamo recimo seminarje za gostince, me pogo­sto vprašajo: »Ja, kje pa naj dobim recept?« In mi je zelo nerodno, a moram svojo knjigo citirati. Poglejte jo! Kako pa boste vi peceno kri naredili, je pa vaša stvar. In mi vsi, od novinarjev do stroke, recimo povzdigujemo francosko kuhinjo. Ja kaj pa je drugega francoska kuhinja kot to, da generacija za generacijo interpretirajo tradicijo, tisto, kar je lokalno in regionalno! Vcasih v minimalisticnem slogu – ceprav je trenutno v svetu bolj priljubljen maksimali­zem: manj stvari na krožniku, ampak te vrhunske. V zbirki Gastronomija Slovenije se prav tako ne ustavljate le pri jedeh iz casa pred drugo svetovno vojno, ampak segate tudi v povojna desetletja. Ja, seveda. Recimo, makaronovo meso, tega sicer ni v knjigah, ampak v naslednji izdaji bo. Pa džuvec, recimo, vse to, kar je prišlo z Balkana. Omenili ste, kaj bo v naslednji izdaji. Kaj imate poleg te še v nacrtih? Bližnjih in nekoliko bolj oddaljenih. V bistvu bi si clovek zdaj želel nekaj cisto konkretnih ko­rakov. Za Frankfurtski knjižni sejem sem bil naprošen, ce bi prevzel kuratorstvo za gastronomski del, in sem povabi­lo najprej sprejel, potem pa sem ga odklonil, ker zadeva ni potekala tako, kot sem pri svojem delu navajen. Sem pa za sejem vsekakor pripravil vse menije, a zaenkrat nanje še ni odziva.11 Intervju je nastal poleti 2023, nekaj mesecev pred Frankfurtskim knjižnim sejmom. Sicer pa bo za Frankfurtski sejem vsekakor izšla ena krajša verzija teh štirih knjig (Gastronomija Slovenije) v anglešcini in nemšcini in pa knjiga o kruhu na Slovenskem. To bo zelo obsežna monografija. Ceprav sem zelo veliko gradiva izpustil, je že zdaj naneslo, da ima okoli 400 strani. In srednjerocni nacrti? Moja velika želja med študijem je bila, da bi se ukvarjal s prometom, transportom in komunikacijami, poleg s pra­zniki pa, kot veste, se še vedno ukvarjam tudi z rokodel­stvom. S tem v zvezi sem ponosen tudi na svojo mono­grafijo Mojstrovine Slovenije, ki je bila res uspešna – bila je prevedena v šest jezikov in je že lep cas razprodana. In zdaj ravno pripravljam koncept, kako rokodelstvo in ga­stronomijo povezati. To mi je zanimiv izziv, ki je danes primerljiv tudi s prizadevanji v svetu. Vecina vaših v zadnjih letih nagrajenih knjig je izšla pri založbi Hart. Nam lahko kaj vec poveste tudi o tem, kako je prišlo do vašega sodelovanja z založbo, kakšna je vaša vloga pri izdaji vaših del? Z omenjeno založbo intenzivno sodelujem. Ko sem spo­znal direktorico založbe, sem ji ponudil besedilo, ki ga je sprejela, in videl, da je zelo dovzetna za pristop, ki ga tudi sam zagovarjam: da si kot avtor odgovorno prisoten ves cas nastajanja knjige, in ne le potem, ko že izide. Sem zelo natancen, vtikam se v to, katera slika bo kje, kako bo veli­ka, preverjam lekturo in podobno. V nekem obdobju sem ji nato oddal seznam del, ki bi jih lahko napisal, mislim, da je bilo na njem deset, dvanajst tematik. In potem je di­rektorica in urednica založbe povedala, kaj bi jo v tistem trenutku najbolj zanimalo. Tako se je zacel ta seznam ure­snicevati in zdaj je z njega že marsikaj izšlo. Zanimivo je, recimo, da je zelo uspešna knjižica o kulturni dedišcini na sticišcu Alp, Mediterana in Panonske nižine, ki je preve­dena tudi v anglešcino in nemšcino in jo turisti v Ljubljani, kolikor vem, zelo, zelo pridno kupujejo. A ce govorimo le o gastronomiji, je dejstvo, da lahko pri izdajah pride tu­di do težav, zlasti zaradi fotografij. Veckrat sicer skušamo uporabiti že objavljene fotografije, ki jih oblikovalec ma­lo drugace obreže, uporabi brez ozadja ali kaj podobnega, a veliko fotografij je vseeno neuporabnih. Strokovno si namrec ne morem privošciti, da bi objavil recimo jedi z nekimi dekoracijami, prticki z nageljcki in podobno. Vse mora biti bolj ali manj enotno. Risbe v knjigah pa so itak moje! A moram reci, da so stvari tudi na tem bolj obli­kovnem podrocju z založbo Hart vedno odlicno potekale. Kljub sicer velikim težavam na podrocju založništva na Slovenskem, predvsem pri izdajanju stvarne literature: trg je majhen, visoke honorarje imajo predvsem fotografi, raz­meroma tudi prevajalci. Skratka, z založbo pri nastajanju mojega dela sodelujem maksimalno. Sodelujete pa tudi s številnimi gostinci in vsaj nekateri vaše delo tudi cenijo. Ob vhodu v gostišce Mrak, na vrtu katerega sediva danes, tako lahko na knjižnih policah opazimo tudi vaša dela. A na gostilno pri Mraku vas vežejo tudi drugacni spomini, ce se ne motim? Spomnim se denimo srecanj Slovenskega etnološkega društva, ki so pred desetletji potekala tudi tu, vi pa ste sem zahajali že mnogo pred tem. Nam lahko poveste še kaj o tem? Seveda. Eno je moj osebni, družinski odnos do te gostilne, drugo pa je strokovni, etnološki odnos. Ce zacnem s pr­vim: moji starši so poznali takratno gostilnicarko Tomši­cevo. In kadar smo pri nas doma imeli kakšno vecje delo, denimo pleskanje sten v stanovanju, ali pa ko je bilo treba zlagati drva za zimske mesece, je mama vedno telefonirala gospe Tomšic, jaz sem šel pa s kolesom sem po kosilo. Še zdaj imam v spominu briljantno govejo juho z rezanci, pražen krompir in neko meso, ponavadi so bili to ocvrti zrezki v panadi. To mi je ostalo v spominu kot ena perfektna gostilniška kuhinja v Ljubljani. Drugo pa je na strokovni ravni: že v casu srednje šole, v gimnaziji, smo obcasno pri­hajali k Mraku. To je bilo za tiste case precej nenavadno, glede na to, da je takrat nekaj casa še veljala hora legalis. Ampak mi smo se tu dobivali, starši so nam dovolili, da smo šli ven tudi po osmi zvecer, zlasti konec tedna. Še pogo­steje pa je bilo to med študijem, ko smo se tukaj zbirali vsi tisti, ki so nas imenovali Mrakovci – se pravi, nismo bili prijatelji Ivana Mraka, ampak skupina študentov Filozofske fakultete, ki se je zbirala pri Mraku, v sobi, kjer sta visela Prešernov in Titov portret. Druga skupina pa je bila skupina Šumijevcev, ki se je zbirala v stojecem bifeju nekdanje trgo­vine Šumi. Ta del Ljubljane, od Neboticnika do Trnovega in Mirja, to je bil torej moj »bermudski trikotnik«, tukaj se je marsikaj dogajalo! Tudi z etnološkim društvom, a pustiva to za poseben intervju kdaj drugic. Velja. Profesor Bogataj, hvala za pogovor. Želim vam še veliko ustvarjalnega zadovoljstva in uspehov, a vseeno me tik pred koncem najinega pogovora zanima še, kako vam tolikšna ustvarjalna produktivnost sploh znese – še vedno ima dan 24 ur, izcrpanost pa je bila že leta 2019 vsaj za nekatere beseda leta. A ne za vas? To sem že veckrat povedal, da je bilo obdobje covidne epidemije eno najuspešnejših obdobij v mojem življenju. Ni bilo nobenih sestankov, ce se je le dalo, sem ignoriral elektronske konference. To covidno obdobje je bilo ideal­no, da sem vcasih lahko ob polnoci zacel pisati poglavje, ker sem vedel, da bom naslednji dan lahko malo dlje ca­sa spal. Lahko sem zelo svobodno ustvarjal. Poleg tega mi ta stroka omogoca, da se ne izcrpam. Greš na teren, si med ljudmi … Zato nisem šel študirat matematike! To je tudi šarm te naše vede, da nobena stvar ni »za prmej«. Imamo gradivo in strategije, možnosti interpretacij je še pa še in vse je nekako med seboj povezano. Kot sem že omenil, zdaj povezujem rokodelstvo in gastronomijo, kar bi se marsikomu lahko zdelo malo cudno. Nisem sicer še popolnoma izcistil stvari, torej predmeta še nimam cisto postavljenega, ampak sem na zelo dobri poti! * Mateja Habinc, dr. etnologije, izredna profesorica, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; mateja.habinc@ff.uni-lj.si. Intervju Mateja Habinc Intervju Mateja Habinc Intervju Mateja Habinc Intervju Mateja Habinc Intervju Mateja Habinc Intervju Manca Gorenc* DELO ETNOLOGINJE V MESTNI UPRAVI NA PODROCJU RAZVOJA PODEŽELJA Intervju z etnologinjo Maruško Markovcic Z gostjo 20. Šmitkovega vecera, etnologinjo Maruško Markovcic, ki deluje na Mestni obcini Ljubljana kot višja svetovalka na Oddelku za varstvo okolja, natancneje na Odseku za razvoj podeželja, sem se pogovarjala 5. de­cembra 2022 v prostorih MOL na Zarnikovi ulici 3. Sogo­vornica se je na svoji poklicni poti aplikativno posvecala raziskavam perifernih obmocij ljubljanske obcine in tema­tikam, povezanim z razvojem podeželja. V zadnjih letih je velik del njenega dela zaznamovanega s cebelami in pre­hransko samooskrbo mesta. Kakšni so bili zacetki vaše poklicne poti? Že v casu študija sem zacela delati v Turisticnem dru­štvu Barje in v okviru tega sem naredila razstavo na temo življenja na ljubljanskem Barju, saj me je ta tematika zelo zanimala. V društvu sem bila zelo aktivna in ravno takrat je društva na terenu obiskovala gospa iz Mestne obcine Ljubljana. Spremljala je dogajanje in vsako leto pripravi­la porocilo o društvenih aktivnostih. Ko je prišla k nam, je povedala, da bo MOL leta 1999 razpisala javna dela na te­mo usposabljanja za trženje v turizmu. Takrat sem bila zelo zainteresirana za tovrstno delo, sem pa bila še vedno hono­rarno zaposlena kot knjižnicarka v Moderni galeriji. Odlo­cila sem se, da grem na razgovor. Na sreco je bil program javnih del zastavljen tako, da se razišce in popiše turisticne potenciale na terenu, razdeljenem na obmocja (vzhodni del, Barje in severozahodni del). Po priporocilu gospe sem ime­la priložnost, da na ta položaj pridem brez predhodnega iz­bora. Takrat sem se prijavila tudi na Zavod za zaposlovanje, potem sem pa zacela z delom na MOL, ki je trajalo leto in pol. V tem casu sem se zelo veliko izobraževala, delala na terenu in se spoznala z delom. Zacela sem se osredotocati na popis potencialov, ki je vkljuceval tudi kulturno dedišci­no. Naslednji zelo pomemben korak je bilo sodelovanje s takratnim referatom za kmetijstvo, v sklopu katerega so se izoblikovale razlicne kolesarske poti. Leta 2000 sem na tem oddelku dobila delo in se zaposlila. Katere so bile kljucne prelomnice v vaši karieri? Zelo pomembna prelomnica je bilo obdobje med letoma 2002 in 2006, ki je bilo zaznamovano z etnološkimi razi­skavami terena vzhodnega dela Ljubljane, v okviru katerih so bili organizirani tudi etnološki tabori. Uspeli smo popi­sati celotno kulturno dedišcino raziskovanega obmocja in izdali monografijo. Obdobje teh taborov je bilo nekaj po­sebnega, takrat sem izživela svojo etnološko bistvo in ugo­tovila, da morata biti etnologija in popis dedišcine osnova za nadaljnje delo. Na podlagi raziskav so bili osnovani razlicni tematski sklopi in koncni produkti, kot sta mli­narstvo z obnovljenim mlinom pod vodstvom gospe Olge Avsec v Podlipoglavu ter suhe rože oz. cvetje iz papirja pod vodstvom Turisticnega društva Besnica – Jance. Dru­go prelomno obdobje je bilo okoli leta 2010, ko so se zace­le priprave na novo strateško usmeritev razvoja Ljubljane. Med letoma 2013 in 2021 smo imeli zelo dolgo obdobje dela z ljudmi na novih projektih, novih produktih. Leta 2015 so se zacele priprave na razglasitev Zelene prestolni­ce Evrope. Ljubljana je bila razglašena leta 2016, a mi smo z aktivnostmi zaceli že leto prej. Takrat sem se zacela in­tenzivno ukvarjati z vsebino projekta Cebelja pot, s katero se ukvarjam še danes. Ta produkt smo zastavili tako, da bo to turisticna ponudba za mesto, ki bo temeljila na vsebini s podeželja, ampak se je izkazalo, da je to zelo atraktivna zgodba, v katero želijo biti vkljuceni razlicni akterji, od gospodarskih družb s pridobitvijo naziva družbeno odgo­vornih oz. zelenih podjetij, do vzgojnih ustanov z ustano­vitvijo API vrtca in tudi kulturne dedišcine v povezavi s Plecnikovo hišo itd. Vse te zgodbe smo uspešno razvijali, od postavitve mestnega cebelnjaka do ustanovitve API vrt­ca. S pozivom programa URBACT smo se javili na razpis Primeri dobrih praks. Med 230 prijavljenimi so izbrali 97 dobrih praks, med katerimi je bila tudi naša Cebelja pot, ki smo jo lahko nadaljevali s pomocjo sredstev URBACT­-a 3, v sklopu posebnega programa Mrežni prenos znanja. Oblikovali smo projekt Mreža cebeljih poti in ga uspešno prenesli sprva na pet evropskih mest, kasneje, med letoma 2021 in 2022, pa še na dodatna štiri. Ustanovitelji Mre­že cebeljih poti, ki je zdaj zaživela, so Ljubljana, Cesena v Italiji, Amarante na Portugalskem, Bansko v Bolgariji, Osijek na Hrvaškem, Nea Propontida v Grciji, Hegyvidék, 12. okrožje Budimpešte na Madžarskem, Bydgoszcz in Sosnowiec na Poljskem ter Bergamo v Italiji. Ravno zdaj zakljucujemo projekt z zakljucno konferenco. Ustanovili smo Mrežo cebeljih mest, mrežo mest s Cebeljimi potmi, ker želimo to pot nadaljevati samostojno in k sodelovanju povabiti cim vec mest. To leto je za nas spet prelomno, saj smo sprejeli novo strategijo za obdobje 2021–2024. Aktivno smo se zaceli posvecati samooskrbi in urbanemu kmetijstvu. Kakšno vlogo ima etnologija pri vašem delu? Že od samega zacetka sem imela željo iz vseh zornih kotov pristopati k obravnavanju razlicnih tematik, ne zgolj etnološko ali umetnostnozgodovinsko, ampak sem vedno želela oblikovati nek koncni produkt. Ravno zato se mi je zdelo, da imam dobro osnovo za to delovno mesto, kjer sem sedaj. Tekom let sem se še dodatno izobraževala na podrocjih podjetništva in oblikovanja projektnega dela. Ta nabor vešcin mi je izredno pomagal pri mojem delu. Pri 40. letih, ko sem se ozrla nazaj na svoje dosežke, sem bila zadovoljna z svojim doprinosom na podrocju etnologije v MOL in si želela v prihodnje bolj aplikativne obravnave tematik. Zdaj nisem vec osredotocena na osnovne raziska­ve, ceprav se je letos pokazalo, da obstajajo želje o sodelo­vanju z oddelkom EiKA [Oddelek za etnologijo in kultur­no antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, op. a.]. V bodoce se bom vrnila v etnološke vode, a zgolj kot koor­dinatorka, in ne kot raziskovalka, saj si MOL želi raziskati obmocje Savlje – Klece, ki je z vidika samooskrbe izredno pomembno. Etnologijo uporabljam vedno kot nacin dela, nacin komunikacije. Ne smatram je vec kot svojo osnovno preokupacijo. Ne ukvarjam se z etnologijo v muzejskem in akademskem smislu, ampak mi je zagotovo dala neko širino in nacin sporazumevanja, kar je zelo pomembno pri moji ciljni skupini – to so vecinoma kmetje. Kako ste kot predstavnica mestne uprave pristopili in vzpostavili stik z ljudmi s podeželja? Zelo dobro je, da uporabljaš bistvene etnološke pristope na terenu. Na primer komunikacijo z župnikom, ceprav tukaj ni šlo preko tega kanala, ampak preko šole oz. uciteljic. Zelo dobro sem se povezala z gospema na podružnicnih šolah na Jancah in Lipoglavu in vzpostavila prvi stik z okolico, kar je tudi nekako tradicionalna komunikacija, saj šole od nekdaj predstavljajo družbeno jedro. Skozi etnolo­ške tabore je bila tema benigna – kako živite itd.– in sku­pnost nas je spoznala. Pomembno pa je, da obcasno obi­šceš teren, torej ni dovolj, da samo sediš in cakaš njihov prihod. Moraš iti na teren, in jaz sem naredila ogromno terena. Vedno, ko se je kaj dogajalo, sem bila prisotna. Ta­ko te spoznajo in potem se zacneš z njimi normalno po­govarjati, kot da bi tam živel. V tistem obdobju smo tudi zaceli z neposredno financno pomocjo. O razpisih smo jih seznanili osebno in jih tudi povabili, da se na njih prijavi­jo. Scasoma so zaceli sami izkazovati zanimanje in pri­hajati na MOL. Eden od nacinov vzpostavljanja stikov s prebivalci je udeleževanje prireditev. Pomembno je, da si tam, saj tako vidijo, da dihaš s skupnostjo in da organiziraš dogodke, ki so za njih pomembni, kot so na primer delav­nice na temo etnologije, kulinarike, obrti in drugo. S pogo­vori se razlike med mestnim clovekom in njimi zabrišejo, kar omogoca lažjo komunikacijo. Kakšen je vpliv casovne omejenosti evropskih projektov pri delu z lokalnimi skupnostmi in razvijanju produktov? Ko se posamezniki javijo na razpise in dobijo nepovratna sredstva, je naša naloga dobrega skrbnika financ, da spre­mljamo oz. nadzorujemo realizacijo investicije in obenem preverjamo, v katero smer se želijo razvijati. V tem pri­meru imamo lastna sredstva in nismo vezani na cas, kot je to pri evropskih projektih, kar je lažje, saj lahko posa­mezniku svetujemo, kam bi bilo smiselno investirati v na­slednjem letu. Na ta nacin lahko kakovostno usmerjamo posameznika, saj vemo, kje je zacel in kako se je skozi cas razvijal. Tu ne gre zgolj za financno usmerjanje, ampak tudi za razna izobraževanja s pomocjo vsebin, namenje­nih razvoju podeželja. Za posameznika si tako ustvarimo dosje o njegovem razvoju in ga vedno znova opominjamo in spodbujamo na njegovi poti ali pa ga zgolj vzpodbudi­mo, da zacne razmišljati o prihodnosti. Naš cilj je ohraniti cim vec kmetij živih, da smo kot mesto lahko še naprej cimbolj oskrbovani z lokalno, kakovostno hrano. Kmetom s financno pomocjo omogocamo, da ostanejo na svoji ze­mlji in jo aktivno obdelujejo. Pri razvoju podeželja delamo vse z lastnimi sredstvi in zato nismo podvrženi »skaka­nju« iz enega projekta na drug projekt. V sklopu evropskih projektov pokrivamo zgolj kadrovske manke. Vsebine so že toliko pripravljene, da jih lahko z evropskimi sredstvi le nadgradimo. Si pa istocasno prizadevamo, da v okviru teh projektov v mestno upravo pripeljemo nove ljudi in jih usposobimo za delo. Sicer imamo težave z zaposlo­vanjem, ampak vsaj tisto obdobje projekta pa pokrijemo neke kadrovske zahteve, saj lahko posameznik poleg dela na projektu prevzame tudi druge vsebine. Jaz sem do zdaj vodila zgolj en evropski projekt, in mislim, da ce želiš ka­kovostno peljati vse stvari, cas ne dopušca opravljati vec kot dveh evropskih projektov poleg ostalega dela. Kot sva že omenili, so nacrti MOL za prihodnost usmerjeni v samooskrbo in urbano kmetijstvo. Zanima me, na katerih podrocjih se odpirajo novi potenciali za uresnicitev zadanih ciljev? Nadaljujemo in dopolnjujemo katalog ponudnikov lokal­ne hrane z namenom zbrati vso ponudbo lokalne hrane na enem mestu in tako ciljnim skupinam, kot so na primer vrtci in šole, olajšati iskanje ponudnikov. Druga pomemb­na naloga je, da nadaljujemo s sofinanciranjem investicij v proizvodnjo in razvoj dopolnilnih dejavnosti z namenom razvijanja pokritih pridelovalnih površin in stalnih nasa­dov ter v zavarovanje pridelkov pred vremenskimi nepri­likami. Želimo ustanovit informativno in prodajno tocko lokalno pridelane hrane, trenutno se pogovarjamo, da bi bila ta v Rogu. Prostor bi bil namenjen izobraževanju in informiranju o raznih aktivnostih v MOL na temo pride­lave zelenjave. Zelo pomembno je tudi vzpostavljanje kratkih verig s šolami in vrtci, kjer delamo predvsem z organizatorji prehrane in jim na ta nacin s pomocjo kuhar­skih tecajev in delavnic približamo lokalno in sezonsko pridelano hrano. Ena od kljucnih dejavnosti samooskrbe so vrticki, katerih mrežo želimo v prihodnje razširiti in s tem povecati samooskrbo in izboljšati odnos do zemlje. Od vrtickarjev zahtevamo, da vrtnarijo ekološko. Vse te smernice se bodo nadaljevale in nadgrajevale. V tem programskem obdobju je cilj izvesti dva pilotna projekta urbanega kmetijstva, da poišcemo možnosti, kako bi bilo mogoce hrano na veliko pridelovati v kontroliranih oko­ljih – tukaj govorimo o tovarnah hrane. Ugotoviti želimo, kakšna je dejanska potreba mesta po vsej tej hrani – ali jo že zadovoljujemo s tem, kar imamo, ali pa bi morali zaceti na veliko pridelovati doloceno hrano. Taki pilotni projekti so za nas pomembni predvsem zato, ker bomo v primeru hujših podnebnih sprememb verjetno primorani poseci po tovrstnih nacinih pridelave hrane. Je pa treba vedeti, da je pri kmetih uvajanje novosti dolgotrajen proces in da se njihova uspešnost vidi šele po nekaj letih. Posameznik si mora zacrtati desetletno obdobje, da vidi, kako se trg od­ziva na novosti in kje je prostor za izboljšanje produktov. Pred nami je še veliko dela. Predvidevam, da so financna bremena kmetov pri investicijah izredno visoka. Kako se s tem pritiskom soocajo mladi kmetje? Zdaj se ravno soocamo z menjavo generacij in na tistih kmetijah, ki so poskrbele za mehanizacijo dejavnosti, so mladi z velikim veseljem in manj stresa ostali doma. Veci­na, ki je ostala doma, je tudi izobraženih. So se pa odvijale tudi zgodbe, da so ostali doma tisti, ki sprva niso bili pred­videni za prevzem kmetije. Ne glede na to pa se mlajša ge­neracija bolje znajde z inovativnimi pristopi, tudi na trgu znajo razpršiti svojo prodajo – niso odvisni zgolj od enega kupca. Mislim, da so mlajše generacije tiste, ki se zaveda­jo, da je prodaja pomembnejša od pridelave. MOL posku­ša nuditi dodatna izobraževanja in svetovanje pri izboru smeri razvoja dejavnosti, pomoc jim nudi tudi kmetijska svetovalna služba. Naša želja je, da v bodoce vzpostavimo t. i. VEM tocko, kjer bi na enem mestu posamezniku nu­dili vsestransko strokovno pomoc pri nacrtovanju razvoja kmetijske dejavnosti. Na tak nacin bodo kakršnikoli stra­hovi ob prevzemu kmetije odpadli. Poleg tega ima drža­va nabor pomoci za mlade prevzemnike, v sklopu katere financira del dejavnosti v prehodnem obdobju. Tako da kmetije na obmocju MOL vsekakor imajo prihodnost. Hvala, da ste si vzeli cas za ta pogovor. Z veseljem in hvala za povabilo. * Manca Gorenc, študentka etnologije in kulturne antropologije, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; mancagorenc.mg@gmail.com. Intervju Manca Gorenc Maruška Markovcic (foto: Helena Seražin, 3. 7. 2023). Intervju Manca Gorenc Nekrolog Marija Klobcar* MIRKO RAMOVŠ (1935–2023) In memoriam V letošnjem maju, napolnjenem z vonjem nekoliko za­poznele pomladi, so zvonovi Mirku Ramovšu zapeli v poslednje slovo. Nedalec od Dunajske ceste, po kateri je dolga leta prepletal svet svoje zasebnosti, svoj dom na Je­žici, s svetom svoje življenjske predanosti, svoj drugi dom na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU. Tja do Dunajske ceste so ob poslednjem slovesu zvenele tudi pe­smi in besede slovesa in obujale spomin nanj. Na njegovo življenjsko pot, na odre in zakulisja njegove ustvarjalnosti, na njegova prijazna sobivanja, ki so vedno dajala prostor sogovornikom. Misli, povezane s plesom in vtkane vanj, pa so v žalosti slovesa odhajale v srecevanja z njim, segale po njegovih knjigah in, umirjene ob spominu na njegov nasmeh, z njim še enkrat posedele ob kavi na inštitutu. Misel na druženja z Mirkom Ramovšem je utišala tesnobo slovesa in oživila bogastvo, ki ga je kot clovek in kot raz­iskovalec nosil v sebi in ga razdajal drugim. Zaživele so pripovedi o njegovem otroštvu, o vozickih, s katerimi so ženske s predmestja vsak dan vozile mleko v Ljubljano, o furmanih z dežele, ki so se ustavljali v sosedovi gostilni, o ljubljanskem tramvaju, o sobivanju mestnega in predme­stnega sveta. Oživele so zgodbe o terenih, razpetih med Rezijo in Porabjem, med Koroško in Belo krajino, ter pri­povedi o plesih in o ljudeh, ki so mu jih razkrivali. Preple­tale so se z utrinki s svatb, z oživljanjem vlog camarjev in starešin, s podobami pusta in zgodbami o spreminjanju, ki ga je na podeželje prinesel novi cas. Mirkove pripovedi o plesih niso bile nikoli le podobe ple­snih korakov, temvec vedno tudi zgodbe o ljudeh, ki so jih plesali in razkrivali na snemanjih. Bile so slike s terenov, povezovanj sodelavcev in njihovih doživljanj ter zgodbe s konferenc. Podobe novih spoznanj, ki so povezovale razlicne pokrajine in razlicne case, anekdote, ki so nevede prehajale v pripovedi o druženjih s clani Zveze folklori­stov Jugoslavije in v zgodbe o tem, kako so s plesalci Aka­demske folklorne skupine France Marolt vidni ali nevidni plesni koraki preteklosti stopali na oder in tam ostali tudi potem, ko so ugasnile luci in je potihnila glasba. Oddaljeni glasovi oživljajo mejnike Mirkovega življenja, vpete med leto 1935 in njegovo slovo. Postojijo ob letnici 1966, ko se je poslovil od kratke uciteljske službe in se pridru­žil kolektivu tedaj še samostojnega Glasbenonarodopisnega inštituta. Stopijo korak nazaj, v cas njegovih prvih srecevanj s plesom, ko se je kot študent slavistike vkljucil v Akadem­sko folklorno skupino France Marolt, potem pa dolgo osta­jajo z zgodbami njegovega vodenja te skupine. V te zgodbe vstopajo prijateljstva, ki jih je stkal z maroltovci svoje gene­racije, v njih zvenijo pesmi in besede mladih, ki so pod nje­govim vodstvom oživljali in po svoje živeli plesno izrocilo, in se zablešci v pražnjo obleko odeti spomin na festival v Beltincih, ki ga je toliko let tiho soustvarjal. Misel se odmakne od pesmi, ki v krogu Mirkovih družin­skih, raziskovalnih in plesnih sopotnikov spet zazvenijo nje­mu v slovo, se sprehodi po obsežni zbirki ljudskih plesov na inštitutu, ki jo je veliko bolj ustvarjal kot soustvarjal, in tiho seže po knjigah, v katere je ujel plesne korake in njiho­ve zgodbe. Ustavi se ob antologiji Plesat me pelji, ki jo je pogosta raba ovila v trpežen ovoj, da bi jo lažje ohranila za bodoce raziskovalce plesnega izrocila. Dolgo se mudi ob ni­zu knjig, ki jih je Mirko Ramovš vabljivo poimenoval Polka je ukazana, vabilo pa v posameznih delih razvezal v izcrpne opise in upodobitve plesov na Slovenskem. Opremil jih je s plesno govorico, ki raziskovalcem odstira podobe plesne kulture, poustvarjalce pa s polic, ki so obdajale raziskovalni svet Mirka Ramovša, vabi na oder. Misel se za hip pomudi še pri razpravah, a se pri clankih o visokem reju in romar­skem vrtcu ob pogledu na sprevod, ki se Mirku v slovo od­vija pred ocmi, vnovic ustavi. Mirko je bil izjemen sogovornik, raziskovalni sopotnik in clovek, ki je rad delil svoje znanje. Znal je nevsiljivo razgrinjati spoznanja svojih življenjskih srecevanj z izro­cilom in biti ucitelj. V folklornih skupinah, na seminarjih, v študijskem programu bodocih etnologov. V tem posre­dovanju ni bil prepricljiv le zato, ker je tako dobro poznal ples, temvec predvsem zato, ker je razumel svetove, ki so ga ustvarjali in poustvarjali. Te svetove je postavljal na oder in v naš cas. V pesem slovesa se je vnovic oglasil promet z Dunajske ceste. V njenem zvocnem odsevu ni bilo slavnostnih zvo­kov, ki bi spominjali na Mirkova priznanja, nagrade in odlikovanja. Skromnost, ki ga je obdajala v življenju, se je odrekla castem, ki bi mu pripadale kot prejemniku castne­ga znaka svobode Republike Slovenije. Nikoli ni govoril o nagradah in priznanjih in o tem, da so potrditve njegovega dela nosile tudi Župancicevo, Murkovo, Zoisovo in Štre­kljevo ime, pa tudi ime ZRC SAZU, ustanove, ki ji je bil zvest tudi po upokojitvi pred dvema desetletjema. Najvecja nagrada je bila hvaležnost zbranih ob njegovem slovesu. Hvaležnost za vse, kar je odkril, spoznal, ohranjal in tako velikodušno delil, s povezovalno mocjo plesa ali brez nje, na odrih in v njihovih zakulisjih. Ob slovesu tam v Stožicah zato ni potreboval posebnih ca­sti. A ne le zato: Mirko Ramovš je bil clovek, ki je živel oba pomena besede raj. Kot etnokoreolog, ki je vse življe­nje zbiral, raziskoval in odrsko oživljal slovenski ljudski ples ali raj, in kot clovek, ki je verjel v dobro tudi po smrti, v raj onkraj vidnega sveta. Z žarom, v katerem ju je živel, bo ostal z nami. * Marija Klobcar, dr. etnologije, docentka za folkloristiko in primerjalno mitologijo, višja znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Glasbenonarodopisni inštitut; marija.klobcar@zrc-sazu.si. Nekrolog Marija Klobcar Nekrolog Drago Kunej* DR. BRUNO RAVNIKAR (1930–2023) V zacetku junija 2023 se je poslovil dr. Bruno Ravnikar, inženir in fizik, strokovnjak na podrocju glasbene akusti­ke, univerzitetni predavatelj in vsestranski pedagog. Po­leg tega je bil tudi velik ljubitelj ljudskega izrocila in zelo dejaven kulturni delavec, izvrsten poznavalec zapisova­nja plesov s kinetografijo, umetniški vodja vec folklornih skupin, priznan koreograf ljudskih plesov, zacetnik orga­nizirane folklorne dejavnosti na Slovenskem ter ustanov­ni clan Zveze organizacij folklornih festivalov in ljudske umetnosti (Conseil International des Organisations de Fes­tivals de Folklore et d’Arts Traditionnels – CIOFF®). Dol­ga leta je vodil tudi njen slovenski odbor – Zvezo ljudskih tradicijskih skupin Slovenije. Bruno Ravnikar se je rodil 22. julija 1930 v Ljubljani, v To­bacni tovarni, kjer je preživljal otroška leta brez tesnejšega stika z zunanjim svetom. Ta se mu je na široko odprl med šolanjem, ki ga je po zakljuceni realni gimnaziji nadaljeval s študijem – najprej na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomiral iz tehnicne fizike, nato pa na Fakulteti za ele­ktrotehniko, kjer je magistriral in doktoriral iz sistemskih ved. Opravljal je razlicne službe; bil je zaposlen na Inštitutu za elektrozveze, predaval na Višji železnicarski tehniški šoli in bil pozneje direktor te ustanove, za krajše obdobje je bil tehnicni direktor Opere, nato pa je prevzel vodenje razvoja v podjetju Iskra – Avtomatika. Kot honorarni izredni pro­fesor je na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete in na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani dolga leta predaval glasbeno akustiko, nekaj casa pa tudi glasbeno in­formatiko na podiplomskem študiju. Bil je clovek z veliko interesi, vedoželjen in poln energije. Vsega – tako poklicnih izzivov in pedagoškega dela kakor tudi številnih in raznolikih ljubiteljskih aktivnosti – se je lotil temeljito, premišljeno, sistematicno, poglobljeno in z veliko predanostjo. Med drugim je bil navdušen nad radio­amaterstvom, ki mu je posvetil precej casa in kjer je dose­gel izjemne uspehe – tako je kar tri leta zapored zmagal v vzpostavljanju zvez na mednarodnih tekmovanjih železni­carjev v mocni konkurenci v svetovnem merilu, s cimer je trajno osvojil sicer prehodni pokal. Ravnikarjeve velike ljubezni so bile glasba, ljudsko izroci­lo in ples. Sam je dejal, da mu je bilo to delno položeno že v zibel, saj sta oce in mati zelo rada prepevala ljudske pe­smi, ki jih je kot otrok pel z njima in se jih od njiju veliko naucil. Pozneje je celo razmišljal o šolanju za pevca, ven­dar mu zdravje tega ni dopušcalo. Je pa kot petleten otrok že zacel sodelovati v pevskem zboru pod vodstvom Pavla Rancigaja, ki ga je leto za tem pricel poucevati še igranja na diatonicno harmoniko in ga vkljucil v harmonikarski orkester, s cimer mu je na široko odprl svet glasbe in mu omogocil prve nastope na razlicnih odrih. Prav harmonika ga je popeljala v svet folklornih skupin, ki mu je ostal vseskozi zvest. Veckrat je izpostavil, da je zacel kot »muzikant«, in sicer kmalu po koncu 2. svetov­ne vojne v folklorni skupini sindikalnega društva Tobacne tovarne. Pri tem ga sprva ples ni zanimal. Zgolj slucajno je ob neki priložnosti zaplesal solisticni ples, z njim nato še nastopil in od takrat ostal s plesom povezan vse življe­nje. Kot plesalec se je kmalu pridružil Folklorni skupini ŽKUD Tine Rožanc, kjer je pod vodstvom Marjana Kralja prvic spoznal, kako se kakovostno in premišljeno izvajajo plesne vaje v folklorni skupini. Po spletu okolišcin, ver­jetno pa tudi zaradi njegovega zelo aktivnega ukvarjanja z atletiko (med drugim je bil v tistem casu trener mla­dih atletov) je prav on nadaljeval Kraljevo delo in postal zelo uspešen vodja Folklorne skupine ŽKUD Tine Ro­žanc. Po dobrih petnajstih letih je skupino zapustil in usta­novil novo, Folklorno skupino Emona, v kateri je bil dolgo umetniški vodja in gonilna sila skupine. V tem casu je zacel v folklorno dejavnost uvajati ljudska glasbila. Kot akustika in glasbenika so ga glasbila zelo zanimala, zato jih je preuceval in o tem objavil tudi ne­kaj znanstvenih in strokovnih clankov. Številna glasbila, predvsem preprostejša, je v rekonstruirani obliki tudi sam izdelal. Posebej pa se je zavzel za uporabo diatonicne har­monike, ki je takrat že skoraj povsem utonila v pozabo. To si je danes ob njeni vsesplošni priljubljenosti težko pred­stavljati. Prav Ravnikarjeva zasluga je bila, da so jo godci v folklornih skupinah zaceli vse pogosteje uporabljati. Bruno Ravnikar je bil mnenja, da je mogoce napredovati le z nenehnim ucenjem in poglabljanjem znanja. Na vec­mesecnem izobraževanju v ZDA, ki je bilo v tistem casu redkost, se je seznanil s teorijo informacij in kibernetiko, jo prenesel na domaca tla in leta 1968 napisal prvi ucbe­nik uporabne kibernetike v slovenšcini. Naslednje leto je objavil že novo monografijo, tokrat s podrocja delovanja folklornih skupin in njihovega prikazovanja plesa na odru, in jo naslovil Koreografija ljudskega plesa. Teorijo infor­macij je želel uporabiti tudi pri analizi glasbe, zato je to temo temeljito obdelal v okviru magistrskega in doktor­skega študiju. Nekatere izsledke in izkušnje s tega podro­cja je objavil v monografiji Osnove glasbene akustike in informatike (1999; ponatis leta 2001), ki je še vedno ne­pogrešljiv ucbenik in obvezno gradivo za študente in vse tiste, ki se želijo seznaniti s fizikalnimi temelji nastanka zvoka in glasbe ter z delovanjem glasbil. V folklornih krogih je bil Ravnikar morda najbolj pre­poznaven kot strokovnjak za zapisovanje plesov s kine­tografijo. Tudi tega se je lotil s sebi lastno temeljitostjo in zavzetostjo. Od zacetne radovednosti, kako je mogo­ce zapisati gibanje telesa, je s poglobljenim samostojnim študijem postal najvidnejši izvedenec za zapisovanje ljudskih plesov v nekdanji Jugoslaviji, pa tudi zunaj njenih meja. Dolga leta je kinetografijo predaval na jugoslovan­ski poletni šoli folklore na Badiji, pa tudi marsikje drugod. Njegov leta 1980 izdan ucbenik Kinetografija, v katerem je objavljenih tudi okoli 300 kinetogramov plesov iz Slo­venije in drugih obmocij nekdanje Jugoslavije, je postal referencna literatura, ki je kljub visoki nakladi kmalu po­šla. Nadaljevanje prizadevanj na tem podrocju predstavlja knjiga Kinetografija, ples in gib iz leta 2004, ki ji je leta 2020 sledila še v italijanšcini objavljena knjiga Kinetogra­fija in ljudski ples (Cinetografia e ballo popolare). Svoje znanje in izkušnje je Ravnikar vseskozi nesebicno posredoval drugim. Pri tem je bil odlicen pedagog, tako pri svojem profesorskem delu kot pri izvajanju številnih se­minarjev s podrocja folklore in drugih. Predavanja je znal narediti zanimiva in slušateljem nazorno približati razlic­ne tematike, tudi tiste z morebitnim zapletenim fizikalnim ozadjem. Izjemno je bilo njegovo delo v vlogi predsednika Odbora za folklorno dejavnost pri tedanji Zvezi kulturnih organizacij Slovenije. Zasnoval je izobraževanja za vodje folklornih skupin in vse od zacetka sodeloval tudi pri njiho­vi izvedbi. To je kmalu preraslo v organizirano in celovito izobraževanje na razlicnih podrocjih ljudskega izrocila. Bil je pobudnik in gonilna sila glasila o folklornih aktivnostih, najprej z naslovom Informator folklornih skupin, od leta 1978 pa revije Folklorist, pri kateri je bil dolga leta glavni in odgovorni urednik ter pisec mnogih prispevkov. Poleg tega je kot avtor znanstvenih, strokovnih in poljudnih clankov svoja spoznanja in razmišljanja predstavljal strokovni in šir­ši javnosti tudi v razlicnih drugih revijah. Vseskozi je bil zelo aktiven pri predstavljanju delovanja folklornih skupin in ljudskega izrocila javnosti. Med dru­gim je bil pobudnik zdaj že uveljavljenega mednarodnega folklornega festivala Folkart na Festivalu Lent v Maribo­ru. Leta 1970 je kot ustanovni clan organizacije CIOFF® vso folklorno dejavnost tedanje Jugoslavije organizirano popeljal v mednarodni prostor. Po osamosvojitvi je usta­novil Zvezo ljudskih tradicijskih skupin Slovenije in opra­vljal funkcijo predsednika strokovnega sveta te zveze, kot clan ožjega vodstva mednarodnega združenja CIOFF® pa je med drugim še naprej zavzeto skrbel za prepoznavnost slovenskih folklornih skupin v tujini. Nikakor pa ne smemo spregledati Ravnikarjevega preuce­vanja ljudske glasbe in plesa, še posebej zbiranja in razi­skovanja na terenu. Slovenijo je prekrižaril od Štajerske do Primorske, od Koroške in Gorenjske do Notranjske, Bloške planote in Ribniške doline, najraje in najpogosteje pa je obi­skoval Belo krajino. Dokumentiral in preucil je veliko ljud­skih plesov in glasbe. Iz terenskih zapisov so nastale tudi številne odrske postavitve za razlicne folklorne skupine. Pri tem je treba poudariti, da je sam pripravil glasbene priredbe za vse svoje plesne koreografije. Še vec, svoje koreografije je osmislil prav skozi glasbo, iz nje je izhajal in jo postavil za izhodišce plesu. Takšen pristop je bil precej drugacen kot pri vecini ostalih koreografov, ki so praviloma izhajali iz plesa, glasbo pa so mu prilagajali v obliki priredb drugih avtorjev. Pomembni dejavniki, ki so pripomogli k veliki uspešnosti in priljubljenosti Ravnikarjevih glasbenoplesnih odrskih postavitev, so verjetno prav njegov celostni pristop k odrski postavitvi, izhajanje iz glasbe ter avtorstvo plesne in glasbene priredbe v eni osebi. Bruno Ravnikar je za svoje delo prejel številna priznanja in nagrade. Naj izpostavimo le nekatere: je dobitnik reda zaslug za narod s srebrno zvezdo, ki mu ga je podelil pred­sednik nekdanje SFRJ. Kot ustanovni clan in dolgoletni zaslužni sodelavec CIOFF® je bil imenovan za castnega clana te mednarodne organizacije, za izjemen prispevek pri oblikovanju in delovanju hrvaške sekcije CIOFF® pa je bil imenovan tudi za njenega castnega clana. Je prejemnik jubilejne zlate Maroltove znacke za dolgoletno delo pri ohranjanju in negovanju slovenskega ljudskega izrocila, za pomembne dosežke in za prispevek k prepoznavnosti mesta Ljubljane doma in v tujini pa je prejel plaketo glav­nega mesta Ljubljane. Za dolgoletno zavzeto delo in so­delovanje z Metliško folklorno skupino Ivan Navratil ter uspešen razvoj folklorne dejavnosti tako v Beli krajini kot Sloveniji je dobil naziv castnega obcana Obcine Metlika, najvišje obcinsko priznanje. Za pomembno in zaslužno delo v slovenski folklorni dejavnosti pa mu je predsednik Republike Slovenije podelil najvišje državno odlikovanje – castni znak svobode Republike Slovenije. Bruno Ravnikar je s svojim predanim, sistematicnim in natancnim delom ustvaril edinstveno in izredno dragoceno zapušcino. Prepletel je strokovno in znanstveno delo z lju­biteljsko dejavnostjo, na mnogih podrocjih je oral ledino ter postavil trdne temelje za prihodnje delovanje. Vedno se ga bomo s spoštovanjem in hvaležnostjo spominjali kot vsestranskega ucitelja ter kot cloveka bogatega znanja in širokega obzorja, ki ga je vseskozi spremljala globoka lju­bezen do slovenske ljudske kulture. * Drago Kunej, dr. znanosti s podrocja glasbene teorije, izredni profesor, višji znanstveni sodelavec, ZRC SAZU, Glasbenonarodopisni inštitut; drago.kunej@zrc-sazu.si. Nekrolog Drago Kunej Nekrolog Drago Kunej Društvene strani Manca Filak* Diskusija po filmu On behalf of the living: Ieva Laucina ter avtorji Ton Otto, Christian Suhr in Gary Kildea (foto: Manca Filak, 25. 8. 2023, Univerza v Křbenhavnu). Lisbet Holtedahl: predstavitev knjige Mainé-Soroa, vizualnega dnevnika fotografij in risb s terenskega dela v Nigru leta 1970 (foto: Manca Filak, 25. 8. 2023, Kopenhagen Cinemateket). »DEF NA DANSKEM«: SESTANEK MREŽE CAFFE IN MEDNARODNI FESTIVAL ETNOGRAFSKEGA FILMA NAFA 2023 Křbenhavn, Danska, 23.–26. avgust 2023 Slovenski festival Dnevi etnografskega filma, ki ga orga­nizirata Slovensko etnološko društvo in Inštitut za sloven­sko narodopisje pri ZRC SAZU, je del mednarodne mreže Koordinacija festivalov antropološkega filma v Evropi (Coordinating Anthropological Film Festivals in Europe – CAFFE), ki stremi k tekocemu sodelovanju in komu­nikaciji med obstojecimi festivali etnografskega filma v Evropi. Trenutno je v mreži aktivnih sedemnajst festiva­lov. Srecanja organizatorjev navadno potekajo v okviru Evropskega združenja socialnih antropologov (EASA) ali med kakšnim od festivalov znotraj mreže. Drugi letošnji sestanek mreže je potekal dan pred zacetkom mednaro­dnega filmskega festivala Nordijske zveze antropološkega filma (Nordic Anthropological Film Association – NAFA), ki je potekal v Křbenhavnu. Najstarejši mednarodni festi­val (in znanstvena konferenca) etnografskega filma zveze NAFA poteka že od konca 70. let prejšnjega stoletja. NA­FA kot mednarodna zveza vizualnih antropologov deluje tudi kot arhiv filmov, digitalna zbirka filmov, dostopnih na spletu in glasilo, ureja pa tudi prosto dostopno recenzirano publikacijo JAF – Journal of Anthropological Films. Vsi festivali znotraj mreže se na tak ali drugacen nacin identificirajo s podrocjem vizualne antropologije in etno­grafskega filma, a so si med seboj zelo razlicni. Na nek nacin ravno manko definicije etnografskega filma daje doloceno svobodo programom oz. organizatorjem, ki so v vlogi reševalcev inherentne napetosti, znacilne za tovrstne dogodke, tj. napetosti med pricakovanji vede (med kritiko reprezentacije in znanstvenimi diskurzi), pricakovanji obcinstva (med iskanjem »privlacnih« tematik) in tem, kar »zmore« program festivala (med usklajevanjem prizorišca, casovnih zmožnosti ter avtorjev in avtoric). V tem smislu je organizator festivala primoran sprejeti po­membno odlocitev v okviru dogodka, ki zajema številne (tudi zelo konkretne) vsebine, pri cemer filmski program deluje kot zgodba, predstavljena obcinstvu. Kakšna je bila torej letošnja zgodba festivala zveze NAFA? Celodnevni program festivala je bil razdeljen na dva dela. Dopoldanski, omejen na razmeroma »klasicne« etnograf­ske ali raziskovalne filme (in teme) sicer pomembnih imen s podrocja vizualne antropologije, je potekal v prostorih Univerze v Křbenhavnu (v t. i. etnografski raziskoval­nici). Popoldanski, zamejen s kinematografskimi doku­mentarnimi filmi antropologov in filmarjev, je potekal v prostorih tamkajšnje kinoteke Copenhagen Cinemateket. Predvajanih je bilo skupno 17 filmov, na njih pa je bila pri­sotna vecina avtorjev oziroma avtoric. Program letošnjega festivala razkriva, da imajo filmi domace (tj. skandina­vske) produkcije še vedno prednost, ravno tako študentski filmi z magistrskega programa na Univerzi v Tromsu. Kot mnogi drugi festivali v mreži se tudi NAFA sooca z doloceno vrsto napetosti med »klasicnimi« etnografskimi ali raziskovalnimi prikazi antropologov in antropologinj ter refleksivnimi in osebnimi pripovedmi, ki prepletajo razlicne nacine reprezentacije in poudarjajo avtorjev, avtoricin po­gled na tematiko. Vecina letošnjih filmov programa je bila osebnih pripovedi, pri cemer je šlo pogosto za raziskovanje družinskih korenin avtorice ali avtorja filma ter preizpra­ševanja družinskih odnosov in identitete. Filmi, ki mi bo­do ostali v spominu, so Family Subsistence in the Hills of Hamar. We are guests of Shawa (»Družinsko preživetje v hribih plemena Hamar: Smo gostje Shawe«; Jean Lydall, Kaira Strecker, 2019), etnografski film o preživitvenih stra­tegijah hamarske družine v Etiopiji; An Indian Love Story (»Indijska ljubezenska zgodba«; Dipesh Kharel, Frode Sto­raas, 2023) o dogovorjenih porokah in ljubezni med kasta­mi v Indiji; Duende (Lucia Barrenetxea Lopez, 2022), sen­zoricen prikaz velikonocne procesije v Granadi; ter Light Upon Light (»Svetloba na svetlobi«; Christian Suhr; 2022), ki raziskuje koncept svetlobe v misticnih tradicijah islama v Egiptu. Pri slednjem gre za izredno kompleksen vpogled v verovanja in verske prakse islama, ne le observacijsko in participatorno, ampak tudi skozi avtorjeva preizpraševanja, pomisleke in intimne uvide. V primerjavi s festivalom NAFA 2019 v Romuniji, ki sva se ga z Žigo Goriškom udeležila tudi kot avtorja filma, je bilo na letošnjem dogodku manj intenzivnih diskusij po projekcijah, ki so sicer kljucnega pomena za kontekstua­lizacijo in boljše razumevanje filmov. Razprave po filmih so redkeje presegle klasicna vprašanja o ozadju nastanka filma ali raziskave. Bilo je tudi manj kriticnih premislekov ali prevpraševanj s strani obcinstva, ceprav so bili prisotni številni avtorji in avtorice s podrocja vizualne antropolo­gije. Eden izmed razlogov je verjetno tudi v pomanjkanju casa med projekcijami. Razprave so se zato nadaljevale med neformalnim druženjem med in po projekcijah, kar nakazuje na drugo pomembno lastnost tovrstnih dogod­kov, tj. mreženje. Filmski festivali so namrec dogodki, kjer prihaja do srecevanja, izmenjave in mreženja med obcinstvom, avtorji in avtoricami ter organizatorji drugih festivalov, ki pomagajo naslavljati dileme, vprašanja in iz­kušnje, s katerimi se srecujemo v kontekstu etnografskega filma, vizualne etnografije in filmskih festivalov. * Manca Filak, mag. etnologije in kulturne antropologije, mlada raziskovalka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; manca.filak@zrc-sazu.si. Društvene strani Manca Filak Društvene strani Mojca Ravnik* STROKOVNA EKSKURZIJA K BLUMARJEM V BENECIJO 19. februar 2023 Slovensko etnološko društvo je 19. februarja, na pustno ne­deljo, priredilo izlet k blumarjem v vas Carni Varh (Mon­tefosca) v Beneciji. Blumarji so ena najbolj znanih pustnih skupin, po katerih Benecija slovi kot pokrajina izjemno za­nimivih in živih pustovanj, ki se razlikujejo od vasi do vasi. Najprej pa smo se ustavili v muzeju SMO – Slovensko multimedialno okno v Špetru / San Pietro al Natisone, kjer sta nas pricakali in vodili kolegici in prijateljici Marina Cernetig in Živa Gruden, ki ju poznamo po uspešnem de­lu na vseh podrocjih kulture v Beneciji, od izobraževanja, šolstva in muzealstva do preucevanja kulturne dedišcine, jezikoslovja, etnologije in umetnosti. Muzej odpira naj­lepši, najbolj smiseln uvod na poti v Benecijo, saj je na­menjen vsem, ki želijo spoznati zgodovino in sedanjost obmocja v Videmski, Goriški in Tržaški pokrajini, ki je zgodovinsko naseljeno s Slovenci. Nekateri smo bili v mu­zeju že veckrat, nekateri pa prvikrat, vse pa nas je (ponov­no) ocaral edinstven prikaz kulturne krajine od Julijskih Alp do morja, od Mangarta do Tržaškega zaliva, ki je iz­viren in poseben v tem, da ne sloni na zbiranju predmetov, temvec na pripovedih. Vsebine so posredovane z novimi tehnologijami, interaktivno, tako da jih obiskovalec z doti­ki izbira in raziskuje po instalacijah, posvecenih kulturnim krajinam, meji, govoreci knjižnici, glasbeni krajini, atlasu, zvocnim razglednicam, spominom iz besed in ilustrirani zgodovini. Tu bi lahko preživeli ves dan, a še to bi ne bilo dovolj; kdor si je zaželel bolje spoznati posamicne sklope, se bo gotovo moral vedno znova vracati. Nato pa smo se odpeljali proti Carnemu Varhu, vasici nad dolino Nadiže v obcini Podbonesec (Pulfero), da bi pri­sostvovali obrednemu teku blumarjev, napovedanemu za zgodnje popoldne. V vasi, ki ima le še nekaj stalnih pre­bivalcev, se je trlo ljudi. Ocitno so se mnogi domacini, ki živijo drugje, na ta dan vrnili domov, pozdravljali so se in zbirali v hišah ob odprtih vratih, po vasi so krožile gruce pohodnikov, gostilna je delala s polno paro. Ko so se blu­marji priceli napravljati, so jih obkrožili radovedni obisko­valci, ki so jih nato spremljali, opazovali in fotografirali med njihovim tekom. Tudi mi smo se pridružili dogajanju. Ta enkratni pustni dogodek je med slovenskimi etnologi prvi preuceval Naško Križnar. O njem je napisal prvi in doslej edini clanek Blúmarji ali pustóvi (Križnar 1979) in posnel tudi zvocni film (Blumarji 1976). V clanku je opisal in fotografiral opravo blumarjev in njihov ritmicni tek ob pozvanjanju zvoncev po vasi in do zaselka Pacej­da ter vzdušje med vašcani v vasi in v gostilni. Opozoril je na delo Andreine Ciceri, ki je blumarje prvic opisala, a tudi kriticno pokomentiral njeno »cudno igrackanje s slovenskimi izrazi«, da slovenske besede zvenijo »kot cudne formule, kot neprevedljivi tehnicni termini, ki jih popaceno citira v italijanskem crkopisu« (Križnar 1979: 197–198). Na podlagi veckratnih obiskov in sledenja spre­memb v teku blumarjev je ugotovil, da »ne moremo po­sploševati scenarija blumarskega teka, zlasti ne naslednjih sestavin: števila udeležencev, števila obhodov, števila in mesta postankov ter casa prireditve« (Križnar 1979: 198). Zelo zanimivo je osvetlil tudi preteklost šege in jo primer­jal s pustnimi šegami v sosešcini. Tako je iz pripovedo­vanja domacinov izvedel, da v preteklosti blumar ni bil oblecen kot danes, v bel, dvodelni pajac, na katerega na­vežejo zvonce, ampak je bil v prteni rjuhi, podolžno sešiti z odprtino za glavo ter oviti okrog rok in nog. Na podlagi drugih podatkov o nazivih, opravi in drugih podrobnostih pustóv v Lojgeh, Breginjskem kotu, v Prosnidu in na Ka­lu je blumarje v Carnem Varhu umestil v nekdanjo mrežo medsebojnih vplivov med temi vasmi. O imenu blumarjev pa je zapisal, da je »v Crnem vrhu že splošno razširjeno in udomaceno. Gotovo pa ni bilo vedno tako. Sogovornica, rojena v Crnem vrhu pred 82 leti in je že 60 let omožena na Robedišcih, je blumarje na sliki spoznala in jih imeno­vala ‚pustjč‘. Nekateri Crnovršani menijo, da so pustóvi – blumarji prišli od drugod, morebiti iz Breginjskega kota, morebiti iz širše Benecije. Kar pa se tice nastanka imena blumar, najbolj zadene tista Crnovršanka, ki je razložila, da pride ime od znacilnega pozvanjanja: blum, blum. To pa je tolmacenje, ki ga lahko mirno sprejme vsak opazova­lec blumarskega teka« (Križnar 1979: 201). Naško Križnar je razmišljal, da je zaradi izseljevanja obstoj šege negotov, saj je zapisal: »Da se zbere 5 ali 7 blumarjev, morajo priti crnovrški fantje iz krajev redne zaposlitve (Podbonesec, Špeter, Cedad, Viden)«, tako da je leta 1976 celo kazalo, da bodo morala zaradi zamude fantov vskociti dekleta (Križnar 1979: 200). Kot smo lahko videli ob našem letošnjem obisku blumarjev, pa je razvoj ocitno zanihal v drugo smer – šega ni usahnila, in blumarji, ki imajo danes tudi svoje društvo, jo ohranjajo z zanosom in ponosom, v veselje domacinov, ki se na ta dan vrnejo v vas, se družijo in sprejemajo številne obiskovalce. V Carnem Varhu smo si ogledali tudi muzejsko zbirko Muzej blumarjev in vasi, ki je bila urejena v okviru projek­ta ZBORZBIRK: Kulturna dedišcina med Alpami in Kra­som (glej Muzej 2023) in se nahaja v prostorih nekdanje osnovne šole. V muzeju je na ogled blumar v opravi, ki jo je darovala družina Specogna – Bazjak, njegov podroben opis pa najdemo na spletni strani projekta ZBORZBIRK (glej Blumar). Razstavljeni so tudi zanimivi predmeti, po­vezani s prvo svetovno vojno ter z vsakdanjim življenjem in delom na poljih in travnikih, z obrtmi in poklici v teh krajih. V okviru projekta ZBORZBIRK je nastalo tudi naj­novejše pricevanje o blumarjih, ko se je Barbara Ivancic Kutin pogovarjala z Giuseppejem Specogno, ki je bil kot mlad fant deset let zaporedoma tudi blumar. Delcek tega intervjuja je objavljen na spletni strani projekta v razdelku Zgodbe (glej Ivancic Kutin in Specogno 2013). V Carnem Varhu smo kupili izvrsten sir v vaški mlekarni, ki jo vodi domacin, mlekar Giuliano Cernet in je pravi gos­podarski cudež, saj kot edina še delujoca v Nediških doli­nah nadaljuje gospodarsko dejavnost, ki je bila v preteklosti izredno pomembna za gospodarsko preživetje teh krajev. Tako smo dan zapolnili z bogatimi vtisi in zavestjo, da te privlacne kraje še premalo poznamo in da se bomo ob prvi priliki ponovno vrnili. Literatura in viri BLUMAR: Blumar, spletna stran zbirke PARsis ZborZbirk s podrobnim opisom enote; https://as.parsis.si/zborzbirk/enota.a5w?id=4681, 30. 9. 2023. BLUMARJI: Blumarji 1976. Crni vrh/Montefosca (Italija). Go­riški muzej, S8-mm, barvni, zvocni, 10 min. 55 sek. Snemalca Vili Tihelj in Naško Križnar, strokovno vodstvo in montaža Na­ško Križnar. Hrani Goriški muzej.  IVANCIC KUTIN, Barbara in Giuseppe Specogna: Blumarji (Carni Varh). Spletna stran projekta ZBORZBIRK; http://zborz­birk.zrc-sazu.si/sl-si/zgodbeinpodobe/zgodbe, 30. 9. 2023. KRIŽNAR, Naško: Blúmarji ali pustóvi. Traditiones 5–6/1976–1977, 1979, 195–202. MUZEJ: Muzej blumarjev in vasi. Spletna stran zbirke PARsis Zborzbirk s podatki o zbirki; https://as.parsis.si/zborzbirk/zbir­ka.a5w?zid=1031, 30. 9. 2023. Marina Cernetig (levo) nas je uvedla v muzej SMO (foto: Zora Slivnik, 19. 2. 2023). Blumar pred pricetkom teka (foto: Marjeta Malešic, 19. 2. 2023). * Mojca Ravnik, dr. etnologije, znanstvena svétnica v pokoju, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; mojca.ravnik@zrc-sazu.si. Društvene strani Mojca Ravnik Blumarji tecejo po vasi Carni Varh (foto: Marjeta Malešic, 19. 2. 2023). Društvene strani Mojca Ravnik Blumarji se vracajo iz Pacejde po poti pod vasjo (foto: Marjeta Malešic, 19. 2. 2023). Hlebci sira na policah v mlekarni Carni Varh (Latteria Montefosca) (foto: Marjeta Malešic, 19. 2. 2023). Društvene strani Adela Pukl* Tomaž Simetinger, gost Etnološkega vecera o Ponikovskih mackarah (foto: Miha Špicek, 4. 5. 2023). Adela Pukl in Tomaž Simetinger med pogovorom o knjigi (foto: Miha Špicek, 4. 5. 2023). POGOVOR S TOMAŽEM SIMETINGERJEM, AVTORJEM KNJIGE PONIKOVSKE MACKARE Etnološki vecer, Slovenski etnografski muzej, 4. maj 2023 Konec leta 2022 je v okviru Knjižnice Glasnika SED izšla monografija Tomaža Simetingerja z naslovom Ponikovske mackare. V okviru etnološkega vecera smo v cetrtek, 4. maja 2023, v upravni hiši Slovenskega etnografskega mu­zeja v Ljubljani v prekratkem pogovoru skušali izvedeti, kako in zakaj je knjiga nastala ter predvsem, kakšen je njen pomen za Ponikovce. Pogovor je vodila Adela Pukl, kustodinja za duhovno kulturo v Slovenskem etnograf­skem muzeju. Ponikovske mackare so pustna šega z elementi ljudskega gledališca v Ponikvah v Dobrepolju. Na pustno nedeljo po vasi raznašajo casopis Novice Malega Pariza, v katerem so zapisane razlicne rubrike z opisom lokalnih dogodkov preteklega leta. Na pustni torek uprizorijo poberijo po hi­šah, predstavo s šaljivim programom, vecerni ples po hi­šah in zabavo, na pepelnicno sredo pa sežig pusta. Leta 2015 je bila pustna šega vpisana v Register nesnovne kul­turne dedišcine, kjer je danes kar 14 elementov, ki predsta­vljajo pustne šege. V vec kot desetletje dolgem sodelovanju, raziskovanju in vkljucevanju v pustno dogajanje v Ponikvah si je Tomaž Simetinger pridobil zaupanje ljudi na terenu in vzpostavil medsebojno spoštovanje, katerega plod je knjiga, ki pred­stavlja predvsem pomemben dokument za Ponikovce, pa tudi za vse raziskovalce pustnih mask in šeg. Knjigo, ki ima 179 strani, je uredila Urša Šivic. Z avtorjem knjige smo se pogovarjali o tem, kako se je vse skupaj zacelo, kako se je lotil priprave knjige, o zahtevno­sti raziskovanja relativno zaprte fantovske skupnosti in za­pletenega poteka pustne šege, o (ne)vkljucenosti žensk in deklet, o spremembah in tradicionalnih pustnih likih. Ana­lizirali smo, kakšne so bile prednosti in ovire tega, da je bil »zunanji« in ne »njihov« oz. domacin. Pogovarjali smo se o tem, kako dolociti zacetek oz. zacetke neke pustne šege glede na to, da se informacije vecinoma prenašajo ustno (ce ni lokalnih zapisovalcev zgodovine), spomin domaci­nov pa tudi ni povsem zanesljiv. Izpostavili smo poseb­nost Ponikovskih mackar, ki je ena redkih pustnih skupin (poleg Drežniških in Ravenskih pustov), katere nosilci so izkljucno mladi neporoceni fantje, ki ohranjajo fantovsko skupnost. Govorili smo o tem, kaj to pomeni, kakšna so pravila, kako poteka vstop v fantovsko skupnost, kaj jim pomeni vstop v skupino in pripadnost skupnosti, ali vsi fantje, ki dopolnijo 16 let, pristopijo v fantovsko skupnost. Na koncu se je razvila živahna razprava o raziskovanju pustnih šeg in mask ter o tem, kaj ohranjanje pustne de­dišcine pomeni njenim nosilcem. Odgovore na navedena vprašanja boste našli v knjigi Ponikovske mackare, ki jo toplo priporocam v branje. Cestitke vsem, ki so prispevali delo in cas, da je knjiga lahko izšla. * Adela Pukl, magistrica etnologije in kulturne antropologije, kustosinja za duhovno kulturo, Slovenski etnografski muzej, adela.pukl@etno-muzej.si Društvene strani Adela Pukl Poslušalci so na koncu dejavno sodelovali v razpravi o raziskovanju pustnih šeg in mask (foto: Miha Špicek, 4. 5. 2023). Društvene strani Marko Smole* Delavnica destilacije smrekovih iglic z Markom Cvetkom iz Cerknice (foto: Drago Smole, 14. 8. 2023). Branko Urh, zadnji kovac iz Cabra, ki še zna izdelati motiko po starem (foto: Marko Smole, 18. 8. 2023). MEDNARODNA ETNOLOŠKA RAZISKOVALNA DELAVNICA SED IN PALCAVE ŠIŠE 2023 Od prve delavnice, ki smo jo v Palcavi šiši organizirali leta 2007, je minilo že kar nekaj let. Menjale so se vsebine raziskovanja, širilo se je obmocje naših obhodov in krog zainteresirane javnosti na obeh straneh meje. Urejali smo etnografske zbirke, brskali po vec stoletij starih kletnih zidovih hiš, dokumentih in fotografijah, beležili razgovo­re in pripovedi v lokalnih govorih doline gornje Kolpe in Cabranke, iskali zapušcene poti in prehode, se ukvarjali s tradicionalnimi obrtmi ter vsa leta plodno sodelovali z muzejema in lokalnimi društvi na obeh straneh meje. Po letih omejenega prehajanja meje (vcasih smo jo mora­li po etnološko tudi preskociti mimo vseh kontrol) je bila ta letos prvic res odprta, in reko smo lahko ponovno brez omejitev preckali preko zadnja desetletja zaprtih mostov. Žal pa je v casu organizacije delavnice severne dele Slove­nije prizadela vodna ujma, zato so še tisti študentje, ki so se zanimali za udeležbo, ostali doma na cišcenjih. Tako je bila delavnica letos prvic speljana zgolj z udeležbo zainteresiranih domacinov. In bilo jih je precej. Uvod v delavnico se mi zdi vedno pomemben – že vec let uvodno predavanje pripravimo na Padovem nad Osilnico. Tokrat sva z umetnostnim zgodovinarjem Dejanom Troho iz Prezida predstavila nova odkritja, vezana na delo podo­barja – slikarja in kiparja – Petra Rutarja iz Osilnice ter okolje, v katerem se je leta 1881 ustalil in mu je omogo­cilo podjetno pot opremljanja cerkva. Te so s prispevki domacinov, ki so do prve svetovne vojne odhajali na delo v tuje dežele, intenzivno predelovali in obnavljali. Kot se je leta 1891 zapisalo cabranskemu župniku: »Novo delo resda ni bilo bog ve kakšna umetnost, a je bilo za majhne denarje narejeno precej okusno …« A mojster je razvijal svoje sposobnosti in v naslednjih letih z ekipo rezbarjev, slikarjev in mizarjev kar po vrsti opremljal cerkve: župni­jo za župnijo, ne samo ob Cabranki, nad Kolpo in vse do obrobij Zagreba, temvec celo do osrednje in vzhodne Sla­vonije. V dveh dneh ekskurzije po vzhodnem delu Gorske­ga kotarja, ki skriva marsikatero manj znano naravno in kulturno zanimivost, smo jih obiskali kar nekaj. V Skradu nad dolino Kolpe (z lepim izletom na razgledne Kavra­nove stene, Zeleni vir s slapom na izviru in sotesko Vraž­ji prolaz), v Vrbovskem s slikovitim krajinskim parkom in izvirom potoka Kamacnik, v Lukovdolu z odlicnim vodenjem po muzeju pesnika Ivana Gorana Kovacica, v sosednjem Rticu, v Plemenitašu z mednarodno kiparsko delavnico akademske kiparke Vesne Osojnicki … Obiskali smo tudi Ravno Goro, v katero se je v 18. stoletju priselilo nekaj deset družin s škofjeloškega in tu stoletja zadržalo svoj v osnovi rovtarski govor, pa novo razstavo o velikih zvereh v sosednji Sušici. Ekskurzijo smo zakljucili s potjo po slovenski strani doline Kolpe od Blaževcev navzgor, na obnovljenem in za javnost odprtem gradu Kostel in z ogledom cerkva v župniji Fara na slovenski strani. Ponedeljkov vecer smo nadaljevali z delavnico zelišcarja Marka Cvetka iz Cerknice, destilirali smo po gozdu na­brane smrekove iglice ter iz olja in cebeljega voska pri­pravljali smrekovo mazilo, ki ga marsikdo od domacinov uporablja za lajšanje bolecin. V torek smo se s kolesi odpeljali po dolini Kolpe navzdol do Fare, kjer je vsako leto za veliko mašo veliko slavje v cast Materi Božji. Še pred leti je bilo to glavno slavje v spodnjem delu doline, na katerem so se zbirali ljudje z obeh bregov. Zvecer je Slavko Malnar na Palcavem dvo­rišcu predstavil svojo novo knjigo o furmanih – vozarjih s konji v cabranskemu okraju, s poudarkom na naseljih nad Cabranko. Tam so furmani do druge svetovne vojne vlacili les iz gozdov, ga vozili na lokalne žage ter rezane izdelke nato na železniško postajo Rakek. V dolini lesa ni bilo to­liko, zato so tu vozili iz železniških postaj pretežno robo za vecje trgovce in gostilnicarje. Ob povratku so se po pri­povedovanjih njihovi konji kar sami ustavljali v gostilnah, kjer so imeli kake luštne kelnarice … Sredo smo preživeli v dolini Cabranke in obiskali zaselek Vici na slovenski strani pod Cabrom. Kljub temu, da so hiše le nekaj deset metrov oddaljene od meje in glavne ceste, je bil zaselek zaradi mejnega režima skoraj 30 let za vse ostale težko dostopen. V njem pa je ohranjen in lepo vzdrževan še zadnji kozolec toplar v dolini Cabranke. Teh je bilo na obmocju cabranske obcine precej, a je praktic­no vse že med drugo svetovno vojno požgala okupatorska vojska. Popoldne vsi zavihamo rokave, režemo, sejemo, mesimo, oblikujemo in pecemo kolacke za prireditve. Po­novno lepa hvala družini Kastelic za pomoc. V cetrtek smo si ogledali Cabar z župno cerkvijo, izvir Ca­branke, zgodovinsko in likovno zbirko v dvorcu in kovaci­jo Urh z nekdaj grajsko ribogojnico, katere zacetki segajo v leto 1881. Zvecer pa je sledila projekcija novega doku­mentarnega filma Cuvari baštine – Varuhi dedišcine, ki ga je posnel veckrat nagrajeni filmar Rasim Karalic iz Delnic. Film govori o prenosu družinske in lokalne dedišcine v zadnjih generacijah družine Cop - Smole, ki je zaslužna za Palcavo šišo in z njo povezane projekte. Film je bil prika­zan že na nekaj mestih v Delnicah, Zagrebu, Sesvetah in Brežicah in ga bo avtor z veseljem prikazal še kje. Po pro­jekciji sta sledila razgovor o filmu in odprtje drugega dela razstave slikarja in kiparja Damjana Kovaca iz Prezida, ki bo do konca leta na ogled na Palcavem skednju. Gre za cikel štirih slik velikega formata, izdelanih s pigmenti iz okolice Prezida, ki govorijo o klicu in poslanstvu. V petek smo urejali rezultate in zbrano gradivo ter delali nacrte za nadaljevanje. Zvecer je kustosinja Margita Cvi­jetinovic iz Pomorskega in zgodovinskega muzeja hrva­škega primorja iz Reke predstavila zbirko starih razglednic z obmocja Gorskega kotarja, ki jih hrani muzej. Zanimi­va je bila primerjava z razglednicami v Palcavi šiši, kjer hranimo družinsko zbirko starih razglednic iz Bosne in še drugo, z albumi in razglednicami z vsega sveta, ki jih je do 1. svetovne vojne zbirala družina zdravnika iz Cabra. Prireditve smo zakljucili s plesno delavnico Janeza Ožure iz Osilnice, na kateri smo spoznali stare plese, ki so jih plesali pri nas v dolini – štajeriš, zibenšrit, špicpolko … Le še muzikanta smo pogrešali, da bi lahko nadaljevali s plesom globje v noc. A tudi to je odtehtalo druženje ob odprtem ognju na dvorišcu. Sobota je že leta dan odprtih vrat kulturne dedišcine in cas za pohod na Sveto Goro, kjer kot na nekdanjih romanjih ne manjkata maša, malica in harmonika s plesom ... Popol­dne vsakic zakljucimo z ogledi Palcave šiše, krumpirjem na župo Tamažavih in tokrat palacinkami Tanje in Ivana iz Dolenjega Jezera. Ne smemo pozabiti še necesa – v so­boto smo srecali najvec novih obiskovalcev, ki prinašajo informacije o tem, cemu se bi še splacalo posvecati v na­slednjih delavnicah. Za naslednje leto je to zagotovo obisk spodnjega dela doline in ponovno Razlog nad izvirom Kolpe. Zdi se namrec, da kljub lani izdani knjigi pripovedi o teh krajih še nismo slišali vsega ... Letošnje leto bo za nas spet precej plodno. Z ekipo hrvaške televizije smo posneli gradivo za dve reportaži za oddajo Manjšinski mozaik o raziskovanju dela Petra Rutarja, pri­pravljamo pa tudi material za knjigo o njem. A tudi sezo­na jesenskih obiskov Palcave šiše se je šele dobro zacela. Izletniki, romarji, taborniki, uciteljice slovenskega jezika na Hrvaškem … Vse sobote so že zasedene. Cakamo le še na vaš obisk. * Marko Smole, mag. elektrotehniških znanosti, vodja skupine za ljubitelje pri Slovenskem etnološkem društvu in lokalni turisticni vodnik v Loški dolini; smole.marko@gmail.com. Društvene strani Marko Smole Predstavitev starih razglednic krajev Gorskega kotarja iz muzeja na Reki (foto: Sonja Smole Možina, 18. 8. 2023). Pohod na Sveto Goro je že leta zadnji dogodek delavnice (foto: Dejan Smole, 19. 8. 2023). Društvene strani Irene Rožman Pišek* POGOVOR Z DR. MARIJO MOJCO TERCELJ, MURKOVO NAGRAJENKO LETA 2022 Etnološki vecer, Slovenski etnografski muzej, 7. december 2022 Lansko leto je kolegico Marijo Mojco Tercelj doletela cast, da je prejela najvišjo stanovsko nagrado, Murkovo nagrado, za življenjsko delo in znanstvenoraziskovalne dosežke na podrocju etnologije. Na podelitvi Murkovih nagrad je izžarevala prav posebno veselje, ki je lastno clo­veku, ko ga doleti nekaj nepricakovano lepega. S tem ve­seljem je obsijala vse prisotne, še posebej pa mene, ki sem jo predlagala za nagrado. Toda nagrada terja tudi nekaj dolžnosti. Letos bo naloga Marije Mojce Tercelj, da organizira strokovno ekskurzijo in o njej napiše porocilo, da ima slavnostni govor ob le­tošnji podelitvi in vodi javni pogovor z nagrajencem ali nagrajenko. Tudi sama s tem prispevkom koncujem še s svojo zadnjo obveznostjo, to je, da porocam javnosti o na­jinem pogovoru, ki je decembra 2022 potekal v Sloven­skem etnografskem muzeju v Ljubljani. Med pregledovanjem njene obsežne bibliografije in spo­znavanjem njenega raziskovalnega dela sem se odloci­la, da je o samih rezultatih dela ne bom spraševala, saj o njih lahko preberemo drugje. Pa vendar naj spomnim, da je svojo pozornost usmerila predvsem v preucevanje sta­roselskega prebivalstva v Mehiki, med katerim je zbirala zlasti podatke o kozmologiji, religiji, mitologiji, magiji, pojmovanju plodnosti ter kozmicnem krogotoku življenja in smrti skozi prizmo ritualov; nekatere od naštetih tem je veckrat preucevala tudi z vidika ljudske medicine. Želela sem si, da bi se pogovarjali o tem, cesar po navadi ne obelodanimo, namrec o motivih in poteh k cilju, torej o tem vecnem »zakaj in kako«. V tem slogu je tudi potekal najin pogovor. Morda preseneca, da je Marija Mojca Tercelj svojo raziskovalno pot zacela »doma«, v obcini Sevnica; torej na obmocju, kamor je tudi moja raziskovalna noga veckrat zašla, in sicer tako iz osebnih kot iz raziskovalnih razlogov. Tudi kolegica Tercelj si je obmocje obcine Sevnice izbrala zato, ker so tam doma njeni bližnji sorodniki – in oddaljena bližina nas privlaci, vcasih pa tudi odbija. S tem se je kolegica spopadala na terenu, ko je – kot je pripovedovala socno, kot zna le ona – iz neke vasice pod Bohorjem bežala pred nekaj vrocekrvneži – veselica je pac naredila svoje. Povedala je kar nekaj podobnih prigod, ki jih je sama uvrstila na po­drocje ljudskega prava. To je nekako logicno, saj skupnost ne more delovati brez utecenega reda – napisnega ali nepi­sanega – ki je mnogokrat tudi kršen. Povedala je še – kot to nazorno potrjuje tudi avtobiografsko-etnografski roman Prišleki mojstrskega pisatelja Lojzeta Kovacica – da je ne­evropski teren kar lepo pred domacim pragom, ce ne že za njim. Njeno stališce je, da bi se morali vsi, ki imajo že­ljo po raziskovanju neevropskih kultur in etnicnih skupin, najprej v tem delu uriti doma. Dotaknili sva se njenega terena v Mehiki. Povedala je, da je moralo preteci kar nekaj casa, preden so jo – ce smem temu tako reci – pustili, da se je »infiltrirala« mednje. Iz­postavila je, kako »drugi« iz razlicnih elementov ljudske­ga verovanja in z njim povezanih ritualov, z njim lastnimi mehanizmi izumljanja tradicije, ustvarjajo neko »novo sta­ro« vero. Seveda ni to nic novega, o tem je bilo že veliko napisanega. Bolj me je pritegnilo njeno pripovedovanje o šegah ob za­kljucku dela na polju in pridelovalnih tehnikah pa o teža­vah, s katerimi se prebivalstvo spopada zaradi razrašcanja farm, secnje gozdov in drugih vidikih globalne kmetijske politike. Te teme so med etnologi vse bolj aktualne, in upam, da bodo njihova spoznanja zaživela tudi v praksi, v boju pred hegemonizmom kapitala. Na mojem seznamu so bila še vprašanja o njenem delu v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani, na Univer­zi na Primorskem in v Znanstveno-raziskovalnemu sredi­šcu v Kopru. Toda najin pogovor je že krepko prekoracil cas, ki nama je bil na voljo. V neformalnem pogovoru ob pogostitvi, ki je sledila, pa smo se pogovarjali še o stvareh, ki nas v resnici najbolj zanimajo, pa lahko o njih sprošce­no spregovorimo šele med odmori na konferencah. Kolegici Mariji Mojci Tercelj želim še veliko raziskoval­nega elana in uspehov. Pogovor Irene Rožman Pišek z Marijo Mojco Tercelj (foto: Zora Slivnik Pavlin, 7. 12. 2022). * Irene Rožman Pišek, dr. etnologije, upokojena etnologinja in kulturna antropologinja; jelene.rozman@gmail.com. Društvene strani Tomaž Simetinger* MURKOVA NAGRADA, PRIZNANJE IN LISTINA ZA LETO 2022/2023 Utemeljitve Komisije za Murkova priznanja Komisija za Murkovo nagrado, priznanja in listine se je sestala 28. septembra 2023. Po preucitvi prispelih predlo­gov se je odlocila, da Murkovo nagrado podeli Moniki Kropej Telban, Murkove listine pa Marku Kumru, Zori Slivnik Pavlin ter Ivanki in Janezu Skubicu. Za Murko­vo priznanje in Murkovo listino za študente komisija ni prejela nobenega predloga. Izvršni odbor Slovenskega etnološkega društva je na svoji seji z dne 11. oktobra 2023 potrdil predloge dobitnikov letošnjih odlicij. Vsem nagra­jencem iskreno cestitamo! Murkova nagrada: dr. Monika Kropej Telban Monika Kropej Telban je mednarodno priznana in uvelja­vljena znanstvenica, mentorica in publicistka. Od zaposli­tve na Inštitutu za slovensko narodopisje sodeluje pri nje­govih nacionalnih in mednarodnih raziskovalnih projektih, v katerih raziskuje slovensko pripovedno izrocilo, preplet razlicnih folklornih žanrov in odsev realnosti v gradivu. Iz­jemnega pomena je tudi njeno ukvarjanje s tipološko klasi­fikacijo pripovednega gradiva. Ena od zahtevnih nalog, ki si jih je postavila, je namrec tipni indeks slovenskih ljudskih pravljic. Z gesli in sestavki je sodelovala pri Enciklopediji pravljic (Enzyklopädie des Märchens) v Göttingenu, Enci­klopediji slovenske kulture na Koroškem (Enzyklopädie der slowenischen Kultur in Kärnten) na Dunaju, pri spletni en­ciklopediji ERNIE – Enciklopedija romanticnega naciona­lizma v Evropi (Encyclopedia of Romantic Nationalism in Europe), Enciklopediji Slovenije in Slovenskem etnološkem leksikonu. Posebno dragoceno je tudi njeno uredniško delo. S predavanji nastopa na številnih znanstvenih in strokov­nih konferencah doma in po svetu. Kontinuirano objavlja znanstvene clanke v osrednjih domacih in mednarodnih re­vijah, med drugimi v osrednji nemški reviji za slovstveno folkloristiko Fabula in estonski reviji Folklore, ter v knji­žnih izdajah. Z Nikolajem Mihajlovim je zasnovala danes v svetovnem merilu uveljavljeno znanstveno revijo Studia mythologica Slavica in bila njena dolgoletna glavna uredni­ca, ob tej pa je nastala tudi zbirka znanstvenih monografij Studia mythologica Slavica – Supplementa. Od leta 2010 je sourednica knjižne zbirke Slovenski pravljicarji, zasnova­ne za znanstvenokriticne izdaje folklornega gradiva. Njeno delo sega tudi na podrocje angažirane folkloristike. Z Ro­bertom Dapitom in Zmagom Šmitkom je bila soustanovite­ljica in sourednica zbirke Zakladnica slovenskih pripovedi, ki popularizira pripovedno izrocilo med mlajšimi bralci. Je avtorica temeljnih znanstvenih monografij Pravljica in stvarnost (1995), Karel Štrekelj: Iz vrelcev besedne ustvar­jalnosti (2001), Od ajda do zlatoroga: Slovenska bajeslov­na bitja (2008), Supernatural Beings from Slovenian Myth and Folktales (»Nadnaravna bitja iz slovenskih mitov in pripovedk«; 2012), Tipni indeks slovenskih ljudskih pra­vljic: Živalske pravljice in basni (2015) in sinteze Pripo­vedno izrocilo: Razvoj in raziskovanje (2021). Pomemben je njen prispevek k posthumni izdaji Zgodovine slovanske mitologije (2021) Nikolaja Mihajlova, saj je s tem delom poskrbela, da je bralce doseglo monumentalno delo, eno temeljnih za študij slovanske mitologije. Uredila je vec kot 20 znanstvenih monografij. Sodeluje z Mednarodnim centrom za vecjezicnost in Oddelkom za tuje jezike in li­teraturo Univerze v Vidmu ter s Slovenskim narodopisnim inštitutom Urban Jarnik v Celovcu. Je tudi clanica vrste mednarodnih društev. Dr. Monika Kropej Telban je raziskave slovenskega pri­povedništva postavila na novo raven: njeno delo tako v raziskavah prepleta realnosti (etnologija) in pravljice (slo­vstvena folklora), medžanrske povezave, ljudsko zdra­vilstvo, mitologijo, izreden pa je tudi njen trud za tipo­logizacijo slovenskih ljudskih pravljic in s tem vkljucitev slovenskega gradiva v mednarodni ATU indeks. Njena bogata bibliografija odseva navdušujoc in za (slovensko) folkloristiko nepogrešljiv opus, ki ga je Monika Kropej Telban ustvarila na vecdesetletni raziskovalni poti. Slovensko etnološko društvo ji za njeno izjemno in med­narodno priznano delo podeljuje Murkovo nagrado. Murkova listina: Marko Kumer Marko Kumer je od leta 1989 zaposlen v Medobcinskem muzeju Kamnik kot muzejski dokumentarist. V najvecji meri se ukvarja z zgodovino industrializacije v Kamniku. V Medobcinskem muzeju skrbi za zbirko industrijske de­dišcine, ki je nastajala zadnja tri desetletja, ko so se tovar­ne na širšem kamniškem pricele zapirati. Marko Kumer je tako kljucno prispeval k nastanku zbirke manjših strojev, orodij, izdelkov in polizdelkov, zraven pa je dokumenti­ral industrijske objekte, delovne procese in industrijsko nesnovno dedišcino. Pri tem je na pronicljiv in gledalcu zanimiv nacin to dedišcino predstavljal na samostojnih razstavah Kam so šle vse fabrike, Tone Knaflic – Zgodba poštenega kapitalista, Na sodu smodnika, Ferry Souvan – 100 let ter Makaroni in kofe iz Šmarce, v njegovem soav­torstvu pa je nastala še vrsta drugih razstav. Le redkim posameznikom je uspelo v takšnem obsegu ohraniti in predstaviti industrijsko dedišcino kraja, ki je s to dedišcino tako obsežno in tesno povezan. Poseben po­men za razumevanje zgodovine nekdanje kamniške indu­strije ima arhiv. Zavrženi ali pozabljeni arhivi v velikih industrijskih objektih so se veckrat izgubili ali unicili. Po­memben del takšnih arhivov je ravno po zaslugi Marka Kumra muzeju uspelo ohraniti. Marko Kumer se pri svojem delu nenehno povezuje z lo­kalno skupnostjo, nevladnimi organizacijami in posame­zniki. Pri tem zasleduje cilj ozavešcati tako lokalno prebi­valstvo kot širše o pomenu industrijske dedišcine. Rezultat takega pristopa so tudi zametki nekaterih zanimivih, na tej dedišcini temeljecih turisticnih produktov. Za njegovo obsežno strokovno delo na podrocju doku­mentiranja, zbiranja in predstavljanja industrijske dedišci­ne Slovensko etnološko društvo podeljuje Marku Kumru Murkovo listino. Murkova listina: Zora Slivnik Pavlin Zora Slivnik Pavlin je slavistka in etnologinja, ki pa v svo­je poklicne poti ni udejanjila na podrocju etnologije, a je s svojim delom in prizadevanjem v društvu SED pomemb­no vplivala popularizacijo stroke. V društvu SED deluje vse o njegovega zacetka leta 1975. Z izjemno ljubeznijo in privrženostjo etnološki stroki je za društvo opravljala administrativna in druga dela, bila je clanica izvršnega od­bora SED, od leta 2005 pa poslovna sekretarka SED in danes clanica nadzornega odbora SED. Leta 2005 je Zora Slivnik Pavlin poleg tajniškega dela prevzela tudi orga­nizacijo strokovnih ekskurzij – Rajž. Ravno zaradi njene angažiranosti so strokovne ekskurzije tudi pomemben del kakovostnega strokovnega izobraževanja. Vsako leto je organizirala vsaj po tri ali vec ekskurzij, vsako drugo le­to tudi mednarodno. V veliki meri je pripomogla k temu, da so strokovne ekskurzije odlicno pripravljene, da se na njih poleg srecevanja kolegov iz razlicnih regij Slovenije krepijo tudi kolegialni odnosi in prijateljske vezi ter da so hkrati priložnost za izmenjavo mnenj med kolegi, ki se ne srecujejo pogosto, s cimer so tudi bogat vir za spoznavanje tekocih dogajanj v stroki. Zora Slivnik Pavlin etnologijo ponosno ljubi in v društve­nem življenju k njej iskreno prispeva s predlogi, pobudami, ustvarjanji ter z izjemno predanostjo urejanju pisarne SED in njenih vsebin, vkljucno z urejanjem in preucevanjem ar­hivskega društvenega gradiva. Njeno spremljanje dogajanja na ozemlju Slovenije in v zamejstvu je kljucno tudi za uspe­šno promocijo SED, etnologije ter strokovnjakov s pomo­cjo družbenih omrežij. Kot ena izmed urednic profila SED na Facebooku je nepogrešljiva, pronicljiva in tudi tu zelo uspešna. Clane spodbuja k aktivnostim in soudeležbi ter k vestnemu opravljanju vsakega dela z žarom in zavzetostjo, da bi etnologijo uživali in se z njo vedno znova ucili. Za njeno predano delo v Slovenskem etnološkem društvu in etnologiji nasploh ji društvo SED podeljuje Murkovo listino. Murkova listina: Ivanka in Janez Skubic Ivanka in Janez Skubic sta leta 2008 pricela s pridelavo in predelavo lanu. Še isto leto, ko sta lan prvic posejala, sta se pricela tudi poglobljeno izobraževati o tej tematiki. V tem casu sta se naucila številnih znanj, ki so potrebna za pridobivanje semena in vzgajanje rastlin ter za njiho­vo ustrezno hrambo, obdelavo, predenje in tkanje. Ob tem sta nabavila tudi ustrezno orodje, kot so trlice za trenje lanenih stebel, kolovrat in rocne statve. S ponovnim uce­njem o znanjih in spretnostih, potrebnih za predelavo lanu, obujata pomemben del kulturne dedišcine. Vsa z lanom povezana znanja pa zakonca Skubic s pomocjo prakticnih prikazov prenašata tudi na mlajšo generacijo. S prikazom oživljene pridelave in predelave sta Ivanka in Janez Skubic sodelovala na razlicnih javnih etnoloških in drugih prireditvah – na pred leti organiziranem rokodel­skem festivalu v Slovenskem etnografskem muzeju, na Aninem sejmu v Višnji gori, na Kolišcarskih dnevih na Igu, veckrat pa tudi na prazniku trenja in predenja lanu na gradu Lisicje pri Lanišcu na Škofljici. Slovensko etnološko društvo za oživljanje, ohranjanje in javno prikazovanje pridelave in predelave lanu Ivanki in Janezu Skubicu podeljuje Murkovo listino. * Tomaž Simetinger, dr. etnologije, pomocnik direktorja JSKD; tomaz.simetinger@gmail.com. Društvene strani Tomaž Simetinger Murkovi nagrajenci za leto 2022/23 na podelitvi 10. novembra 2023 v Kopru. Murkovo nagrado je namesto odsotne Monike Kropej Telban prevzela Ingrid Slavec Gradišnik (foto: Alenka Cas, 10. 11. 2023). Etnologija je povsod Julija Bevc*, Ajda Cizl** in Tina Zavec Stojanovic*** LECTARSTVO, MEDICARSTVO IN SVECARSTVO NA SLOVENSKEM Znate gospa, ka sem ges mali bio, pa je meni to botrca küpila, konja, jes sem se en teden z njim igral in sladkal. Najprej sem mu eno uho vstran vgriznu, pa je bil za igra­nje, pa sem mu malo rep drügi den. To je bil proces, ker to ni smelo hitro zmanjkati. Nej igrace in nej sladica. In pol mi je zopet trebalo eno leto cakati na to dobroto in to igracko, ker ni bilo drugega žegnanja. Neznan ustni vir o casu pred drugo svetovno vojno po porocanju lectarke Jožice Celec Uvod Lectarstvo (tudi medicarstvo) je obrt, povezana z izdelo­vanjem in prodajo ornamentiranega figuralnega peciva – lecta, medice in svec. Lect je »okrašeno, [pobarvano] pe­civo iz medenega testa (medenjak), navadno v obliki srca« (glej Lect). Poimenovanje izvira iz nemške besede Lebzelt oziroma Lebkuchen, kar pomeni »lect«, »medenjak«. Drug izraz za lectarstvo je medicarstvo oziroma medicarska obrt. Lectarji oziroma medicarji so izdelovali tudi medico, brezalkoholno pijaco iz vode in medu. Svecarstvo pa je obrt za izdelovanje svec (glej Svecarstvo). Vse tri dejav­nosti – torej izdelavo lecta, medice in svec – je v preteklo­sti obicajno v isti obrtniški delavnici opravljal isti obrtnik, saj je za to potreboval osnovno surovino – satovje z me­dom (Židov 1992: 114). V tem prispevku bomo predstavile glavne rezultate našega raziskovalnega dela, ki smo ga opravile za raziskovalno nalogo z naslovom Lectarstvo, medicarstvo in svecar­stvo v Mariboru in drugih slovenskih krajih (2023). Pri tem smo uporabile razlicne metode dela. Ena od njih je bila zgodovinska, pri kateri smo uporabljale literaturo, strokovne clanke, muzejske kataloge in primerne clanke na spletu. Za pridobitev podatkov o ohranjeni premicni kulturni dedišcini lectarstva, medicarstva in svecarstva v slovenskih muzejih smo se z vprašanji po e-pošti obr­nile na muzejske strokovnjake, najpomembnejše muzeje pa smo tudi obiskale. V raziskavo smo vkljucile 30 slo­venskih muzejev. Njihove odgovore smo v nalogi opisno predstavile. Obrnile smo se tudi na 13 muzejev v desetih tujih državah in pridobile podatke o obravnavanih obrteh na njihovem obmocju. Odgovorilo nam je 11 muzejev iz osmih držav. Vecino informacij za raziskovalno nalogo pa smo zbrale s terenskim delom. Prepotovale smo velik del Slovenije in se odpravile tudi na Hrvaško in v Avstrijo. Terensko delo smo razdelile v vec sklopov: zbiranje virov v Pokrajinskem arhivu Maribor, ogledi muzejskih razstav in depojev ter pogovori s strokovnjaki v Sloveniji, ogledi muzejskih razstav in depojev ter pogovori s strokovnja­ki v Avstriji in na Hrvaškem, obiski sejmov ob cerkvenih praznikih in v casu božica v Sloveniji, Avstriji in na Hr­vaškem ter dokumentiranje sejemske ponudbe. Obiskale smo vseh sedem danes delujocih lectarskih, medicarskih in svecarskih delavnic v Sloveniji ter se pogovarjale z lec­tarji. Informacije smo zbrale pri desetih obrtnikih v Ma­riboru, Slovenj Gradcu, Prosenjakovcih, Murski Soboti, Ljutomer, Radovljici, Laškem in Svecini. Kratek zgodovinski pregled lectarstva, medicarstva in svecarstva na Slovenskem V Sloveniji so lectarji in svecarji živeli in delali v vseh vecjih mestih in trgih, kot so Ljubljana, Kranj, Kamnik, Velesovo, Maribor, Celje, Novo mesto, Škofja Loka, Ptuj, Slovenj Gradec, Murska Sobota, Brežice … (Križ 2003: 137; Židov 1992: 114). Prvi lectar na nekdanjem Štajer­skem se omenja že leta 1294. V vsakem mestu je bil veci­noma le po en lectar, v vecjih mestih, na primer v Gradcu, po dva (Walter 1971: 3). V Ljubljani je prvi lectar omenjen leta 1610; leta 1673 je v Celju delal en lectar, v Mariboru pa dva. Dva lectarja sta v 90. letih 17. stoletja delala tudi na Ptuju. Sredi 18. stoletja sta v Škofji Loki delala dva lec­tarja, prav tako leta 1786 v Kranju . V Novem mestu sta v prvi polovici 18. stoletja delala prav tako dva lectarja, sre­di 18. stoletja pa trije. (Križ 2003: 137). Z obrtno svobodo v 2. polovici 19. stoletja se je število lectarjev naglo pove­calo, obrt pa se je razširila tudi na podeželje (Dular 1998: 379). V drugi polovici 17. stoletja je bilo na Štajerskem 60 lectarskih delavnic, ob koncu 19. stoletja pa že 107. Leta 1927 jih je bilo na Štajerskem le še 45, po drugi svetovni vojni še manj. Obrt je zacela usihati, saj so jih zaceli iz­podrivati slašcicarji (Walter 1971: 3, 5) Krivi naj bi bili tudi preveliki davki in spremembe v cebelarstvu. Zacela se je tudi industrijska izdelava, ki je bila velika konkurenca domacim obrtem, saj so bili industrijsko izdelani produkti mnogo cenejši kot domaci (Križ 2003: 137). Že v srednjem veku so tudi na Slovenskem, tako kot drugod po Evropi, v samostanih izdelovali svece iz podarjenega voska za lastne potrebe. Za vecje cerkve so jih izdelovali t. i. cerkovniki. Do prehoda iz 15. v 16. stoletje so vošcene svece deloma pripravljale tudi specializirane izdelovalke – voskarice, ki so na Ptuju omenjane že leta 1376. Obrt je bila znana tudi na podeželju, saj so na ne­katerih kmetijah gojili cebele. Obrtniki svecarji (obicajno tudi medicarji) so izdelovali svece tako za razsvetljavo kot za praznicne in ritualne namene (Dular 1998: 379) Pre­lomnica svecarstva je bila med letoma 1819 in 1830, ko so iznašli najprej stearin in kasneje parafin. Zacela se je tovarniška proizvodnja svec, svecarji in medicarji pa so zaceli uporabljati nove surovine (Križ 2003: 140, 141). Surovine, delovni postopki, orodja in pripomocki v delavnicah in trgovanje v preteklosti Raziskovalci so podatke o delovnih postopkih in trgovanju v lectarskih, medicarskih in svecarskih delavnicah zbrali predvsem za 19. in 20. stoletje. Medicarji in svecarji so satovje in med dobili predvsem od okoliških cebelarjev, in sicer vecinoma v casu jeseni, ko so poželi ajdo. Iz satja so med spravili tako, da so satje dali na sito nad posodo in pocakali, da se iztece. Satje so nato še prelili z vodo in ga stisnili v stiskalnici. Iz te medene vode so izdelovali medi­co. Nato so postopek ponovili. Nastal je rumeni vosek in voda z nekaj sladkobe, iz katere so skuhali medeno žganje. Pri postopku ni bila zavržena nobena surovina, saj so tudi prazno satje posušili in uporabili za kurjavo (Križ 2003: 139, 140). S prostorocnim oblikovanjem medenega testa so zaceli v ženskih samostanih. Sem sodijo polkrožni krajcki, ki so srcaste oziroma zvezdaste oblike. Od 17. stoletja so pro­storocno oblikovano pecivo izdelovali predvsem v ritualne namene, najpogosteje za božic in veliko noc ter za izraža­nje ljubezni in simbolike ob ženitovanjih (Bogataj 1999: 160, 161). Kasneje se je figuralno oblikovanje medenega peciva razširilo med kmecke, ponekod tudi med mestne in trške gospodinje. V Selški dolini, zlasti v Železnikih in Dražgošah, delno pa tudi v Poljanski dolini, so mede­no pecivo izdelovali prostorocno in s pomocjo modelov. Najbolj se je rocno izdelovanje medenih kruhkov razvilo v Dražgošah in okolici, zato tem kruhkom danes recemo »dražgoški kruhki« (Bogataj 1999: 160). Drugi postopek izdelave medenega figuralnega peciva je tlacenje trdega medenega testa v rocno izdelane in izre­zljane lesene modele. Eden najstarejših in najbolj razširje­nih motivov na teh rezljanih modelih je bil otrok v povojih (Židov 1992: 114). Na Štajerskem so s kalupom, napol­njenim s testom, mocno udarjali ob delovno mizo, da se je telo dobro odtisnilo (Walter 1971: 9). Vecina ohranjenih lesenih modelov je iz 18. in 19. stoletja. Na njih so razne podobe dojenckov, punck, moških, ki kadijo pipo, lovcev, godcev, Miklavžev in parkljev, pa tudi živali. Izdelovali so tudi tridimenzionalno lectovo pecivo v obliki zibelk, ko­šar, cerkev ipd. Ob koncu 17. in v zacetku 18. stoletja so na Loškem zacele nune klarise, kasneje pa nune uršulinke izdelovati mede­no pecivo, ki se je imenovalo »mali kruhek«, tudi »nunski lect«. Peka tega medenega peciva se je kot domaca obrt na Loškem zacela ob koncu 18. stoletja, svoj vrhunec pa je dosegla v 19. stoletju. Hkrati je bila peka malih kruhkov prisotna tudi kot hišna dejavnost, danes pa ga izdelujejo le še posameznice. Mali kruhek se oblikuje na dva nacina: odtiskujejo ga v posebej za to izrezljane lesene modele ali pa ga oblikujejo in krasijo kar rocno (Sterle 1981: 245). Izdelovanje lecta s premazi so v naših krajih od prve po­lovice 19. stoletja opravljali obrtniki v mestih – lectarji oziroma medicarji. Najbolj znan izdelek je lectovo srce z ogledalcem v sredini oziroma z lepim verzom (Bogataj 1999: 160). Lect, ki so ga izdelovali s kovinskimi modeli, je bil sprva narejen iz vzhajanega medenega testa, kasneje pa so zaceli uporabljati sladkor in sladkorni sirup. Meša­nico so skuhali z vodo ter dodali belo moko in vzhajalno sredstvo jelenovo sol. Za okraševanje so uporabljali ko­vinske tulce in krasilne vrecke. Sladkorni sneg je bil na­rejen iz sirupa, želatine in krompirjeve moke (Križ 2003: 142). Medicarji oziroma lectarji so delali tudi razlicne vr­ste medenjakov, ki so bili peceni v pekacu in so jih kasneje razrezali (Križ 2000: 47, 48) Že v srednjem veku naj bi poznali alkoholno pijaco iz medu – medico. Ohranil se je recept za t. i. kmecko medi­co iz 17. stoletja. Izdelovali so jo iz vode in medu, nato so to raztopino prevreli, da se je zgostila, jo precedili, nalili v sode in dali na toplo, da je zavrela (Makarovic 1989: 129). Medica, ki so jo sicer izdelovali medicarji, pa je bila bre­zalkoholna pijaca, izdelana iz medu in vode. Lectarji so del voska porabili za izdelavo svec in votivnih figur, nekaj pa so ga prodali. Za svece so uporabljali tako rumen kot bel vosek, ki so ga izdelali z beljenjem. Izde­lovali so razlicne vrste svec (dolge oblivane svece, voti­ve, zvitke). Dolge svece so izdelovali s pomocjo »ringa«, okrogle plošce s kavlji za stenj, namešcene na drog. Vec­krat so oblili sveco, debelejša je bila. Svece so na koncu sneli in stehtali, saj je bila cena dolocena glede na težo, ne pa glede na velikost. Svecarji so votivne figure izdelovali najprej rocno, nato pa s tehniko vlivanja voska v kalupe, ki so imeli razne podobe (domace živali, moške in ženske figure, dojencki v povojih, roke, noge, oci, srce …). Do prelomnice na podrocju svecarstva je prišlo med letoma 1819 in 1830, ko so iznašli najprej stearin in kasneje para­fin (Križ 2003: 140, 141, 143, 144). Svoje izdelke so lectarji prodajali v prodajalnah ob delav­nicah, a so vec zaslužili na raznih sejmih, tržnih dneh in cerkvenih žegnanjih, kjer so izdelke prodajali na stojnicah (štantih). Lectarji so si teren za prodajo razdelili, ob vecjih praznikih in ob romarskih cerkvah pa jih je hkrati prodaja­lo tudi vec. Na sejme so robo pripeljali s pomocjo vozov, pozimi pa s sanmi. Za prodajo so potrebovali dovoljenje, da je država od tega pobirala davek. Placati pa so morali tudi prostor, kjer so postavili stojnico. Cena je bila odvisna od velikosti stojnice (Križ 2003: 145). Vsako lectovo srce oziroma okrasi na lectih imajo svoj po­men. Rumena vrtnica pomeni neskoncnost, zelena travica z rožicami pomeni na primer rast in razvoj. Globok pomen lahko imajo tudi verzi na lectovih srcih. Nekateri vsebuje­jo kaj smešnega in šaljivega, najpogosteje pa imajo ljube­zensko sporocilo. Velik pomen imajo tudi ogledalca, ki so namešcena na srca. Takšni lecti so bili obicajno namenjeni dekletom, podarili so jim jih fantje. S podarjenim lectovim srcem so jim hkrati podarili tudi svoje srce. Ko so se de­kleta videla v ogledalu, so vedela, da so srce podarili njej. Pomembno je bilo tudi to, kaj se je zgodilo s srcem, ko ga je dekle dobilo. Ce ga je pojedla, je to za fanta pomenilo nekaj slabega, ce pa ga je shranila, je bil to dober znak (Andrejaš 2022). Ohranjeni predmeti v slovenskih muzejih Da bi ugotovile, koliko predmetov, povezanih z medicar­stvom, svecarstvom in lectarstvom, hranijo slovenski mu­zeji, smo vzpostavile stik preko e-pošte s 33 slovenskimi muzeji, pet pa smo jih tudi obiskale, si ogledale predmete in govorile s strokovnjaki. Ugotovile smo, da je najvec gradiva, povezanega z našo temo, shranjenega v Sloven­skem etnografskem muzeju, kjer je tudi stalna razstava na to temo (Plecnikova Lectarija). Veliko predmetov imajo tudi v Dolenjskem muzeju Novo mesto, Pokrajinskem muzeju Maribor, Cebelarskem muzeju Radovljica, Lo­škem muzeju Škofja Loka, Posavskem muzeju Brežice in drugod. V muzejih vecinoma hranijo lesene rezljane mo­dele za medeno testo, kovinske modele za lect, svecarsko orodje in pripomocke ter stara lectova srca. Za ohranjene predmete je znacilno, da so bili v vecini izdelani iz lesa in kovine, njihovi izdelovalci pa niso znani. Za nekatere vemo, v katerih lectarskih delavnicah so jih uporabljali. Vecina predmetov je iz 19. in prve polovice 20. stoletja (Bevc, Cizl in Zavec Stojanovic 2023: 43–49). Delujoce lectarske, medicarske in svecarske delavnice v Sloveniji V okviru našega raziskovalnega dela smo obiskale vse da­nes delujoce medicarske delavnice v Sloveniji in opravile intervjuje z njihovimi lastniki. Ugotovile smo, da danes dela še sedem medicarskih delavnic (Bevc, Cizl in Zavec Stojanovic 2023: 31.42, 50.75). Lectarija Perger – Hiša mojstrovin Perger, Slovenj Gradec11 Vse informacije smo pridobile od Hrabroslava Pergerja (Perger 2022). Naziv podjetja: Perger 1757. Spletna stran: https://per­ger1757.si. Lectarija Perger se nahaja v Slovenj Gradcu. Je najbolj znana lectarija v Sloveniji zaradi njene bogate zgodovi­ne, tradicije in mnogih dosežkov. Družina Perger ima v Slovenj Gradcu tudi medicarski muzej, ki ga letno obišce okoli 15.000 obiskovalcev z vsega sveta. Družina Perger medicarsko, svecarsko in lectarsko obrt ohranja že od le­ta 1757, torej kar 266 let. Družinske korenine izvirajo iz Makol. Obrt se je zacela v domaci lectarski delavnici v Hocah, kjer je Hrabroslav Perger (r. 1953) pomagal svoji materi Ljubi Šošter Perger (r. 1920, u. 2006). V Slovenj Gradec so se preselili leta 1955 in tam še danes nadaljujejo z družinsko tradicijo. V družini Perger so recepti za lectarske medicarske in sve­carske izdelke velika skrivnost. Medenjaki so izdelani iz posebnega medenega testa po edinstvenih družinskih po­stopkih, lectarski izdelki pa so v suhem prostoru obstojni vec kot 50 let. Delo v družinski obrti je razdeljeno – vsak družinski clan opravlja svoje delo. Testo pripravljajo v mešalcu za testo ali rocno, s posebnim lesenim pripomoc­kom. Testo nato pociva v hrastovih sodih, starih okoli 200 let, in se razvalja rocno z lesenimi valjarji. Lectova srca in medenjake pecejo v veliki pecici. Gonilna sila podjetja in mojster v družinski obrti je Hrabroslav Perger. Danes je že upokojen, vendar še vedno vlaga veliko truda v podjetje in vodi obiskovalce po njihovem muzeju. Njegov sin Bo­štjan Perger (r. 1975) je prav tako velik mojster, še posebej v okraševanju lecta, hkrati pa je tudi vodja proizvodnje in v delavnici dela že od 18. leta. Pri delu pomagata tudi hci Ines (r. 1979), ki skrbi za slašcice, in najmlajši sin Lucian (r. 1989) s svojim dekletom Zalo. Lucian je direktor podjetja, Zala pa se ukvarja s trženjem izdelkov. Vcasih so v podjetju delali tudi Hrabroslavov brat Mitja Perger (u. 2000), ki je skrbel za svece, Hrabroslavova žena Leonora (r. 1961, u. 2019), ki je skrbela za okraševanje lectarskih izdelkov, in seveda njegova mama, vendar so na žalost že umrli. Lectarija Perger izdeluje ogromno razlicnih izdelkov. Naj­bolj znani so njihovi medenjaki, izdelani iz ekološko pri­delanih sestavin, brez jajc, mleka, mašcob in konzervan­sov. Izdelujejo tudi izdelke iz lecta najrazlicnejših oblik (lectova srca, konjicki, puncke, Miklavži …). Proizvajajo in na sejmih ponujajo tudi brezalkoholno pijaco medico. Ljudem so k srcu prirasli tudi njihovi žele bonboni, ki so prav tako izdelani iz ekološko pridelanih sestavin, trdi ze­lišcni bonboni, lizike in turški med. Iz voska izdelujejo kr­stne, porocne in energijske svece. Vsi ti izdelki so izdelani rocno in iz naravnih materialov. Njihova trgovinica stoji na Glavnem trgu v Slovenj Gradcu, izdelke pa prodajajo tudi na stojnicah na razlicnih sejmih in žegnanjih, kar je tradicionalen nacin prodaje. Njihove ekološke bonbone je mogoce kupiti tudi v trgovinah Hofer, Mercator, Spar in Müller, vse izdelke pa lahko narocimo tudi na njihovi sple­tne strani. Njihove izdelke lahko najdemo skoraj po vsem svetu, natancno v kar 142 državah. V vseh 266 letih obratovanja Lectarije Perger se je zame­njalo že devet generacij lectarjev, podjetje Perger pa je za­pisano tudi v register nesnovne kulturne dedišcine. Lectarstvo, medicarstvo in svecarstvo Beno Kolaric22 Vse informacije smo pridobile od Bena Kolarica (Kolaric 2022, 2023). Ce se v zimskem oziroma predbožicnem casu sprehajamo po Glavnem trgu v Mariboru, nas prej ali slej doseže vonj po sveže pecenih, domacih medenjakih. Na Glavnem tr­gu 5 namrec obratuje lectarska, medicarska in svecarska delavnica Bena Kolarica. Leta 1951 jo je ustanovil Pavel Horvat (r. 1914), ker pa ni imel naslednika, jo je leta 1981 predal svojemu dobremu prijatelju Maksimilijanu Kolari­cu, ki je takrat imel medicarsko delavnico v Slovenski Bi­strici. Po Maksimilijanu pa je leta 1993 delavnico prevzel njen sin Beno Kolaric (r. 1963), ki v njej dela še danes. Beno Kolaric je v Mariboru obiskoval gostinsko šolo in postal kuhar, svojo izobrazbo pa je izpopolnil tudi na po­drocju živilske in svecarske stroke. Že kot otrok je poma­gal ocetu Maksimilijanu v delavnici in že takrat vzljubil to delo. Pomaga mu žena Mira in obcasno tudi dve hcerki in sin. Beno se zaveda, da je njegova obrt zelo pomemben del kulturne dedišcine. V prodajalni na Glavnem trgu so v treh vitrinah razstavljeni leseni in kovinski modeli za lect in medenjake razlicnih oblik (parkelj, Miklavž, pupika, lectovo srce …), orodja in pripomocki za izdelavo svec ter poseben vrc, s katerim se streže pijaca medica. Ti pred­meti so bili last njegovih predhodnikov, njegovega oceta Maksimilijana in Pavla Horvata. Razstavo v delavnici je pripravil Pokrajinski muzej Maribor. V delavnici še ve­dno stojijo prodajalni pult in omare, ki so bili izdelani leta 1951. Uporabljal jih je že Benov oce, zato Benu veliko pomenijo. Na stenah so obešene družinske fotografije in mojstrsko spricevalo Pavla Horvata. Beno vse stvari izdeluje rocno. Edini stroj, ki mu pomaga pri delu je 100 let star mešalec za medeno testo in pec, ki jo je Pavel Horvat kupil leta 1951. V delavnici izdeluje medenjake in lectarske izdelke, svece pa doma v Sloven­ski Bistrici. Iz stroja za mesenje vzame zgneteno testo in ga še enkrat sam rocno pregnete. Nato pomoka površino in zacne valjati testo, tako da v njem ni nobenih zracnih mehurckov. V testo odtisne kovinske modele, izrezane medenjake pa nato naloži na pekac in jih pece približno 12–15 minut. Na ohlajene medenjake namaže belo glazuro iz sladkorja. Na že posušene medenjake prilepi papirnate obraze Miklavžev in parkljev. Nato vrecko za okraševanje napolni s stopljenim cokoladnim prelivom in zacne okra­ševati medenjake. Postopek se zdi preprost, vendar je v resnici zanj potrebne ogromno koncentracije in vaje. Testo za lect Beno Kolaric izdeluje na drugacen nacin kot testo za medenjake, zato je precej trše. S kovinskimi mo­deli izreže oblike lectovih src, ki jih zloži na pekac in spe­ce. Ohlajene premaže s posebno rdeco barvo, ki se posuši po 12 urah. Takrat so pripravljeni na okraševanje. Osnov­na barva za glazuro je bela, z mešanjem z drugimi barvami pa dobi tudi pisane. Z glazuro napolni vrecko in pricne okraševati lect na tradicionalni nacin (rob bele barve, dva bela zavita polžka, ime ali verz na sredini, vzorci in rožice drugih barv). Ko se vsa glazura posuši, lectovo srce zavije in mu doda vrvico. Tudi recept za medico je Beno Kolaric podedoval po svo­jem ocetu Maksimilijanu, ta pa je svoje znanje pridobil od obrtnega mojstra Pavla Hvalca. Pijaca se postreže hladna in je brezalkoholna. Beno medico na stojnici hrani v po­sebnem 100 let starem bakrenem vrcu, ki ga je podedo­val od oceta. Danes ni vec tako priljubljena – vcasih jo je serviral v posebnih kozarcih, imenovanih »krigli«, danes pa jo postreže v papirnatih kozarcih in le ob kakšnih pra­znikih ali po narocilu. Dela jo samo v poletnem casu. Beno Kolaric ima za izdelovanje svec vrtece stojalo, ime­novano »ring«, na katerega obesi na koncih zavezane vr­vice. Na vrvice v slojih poliva staljen vosek. Ta postopek ponovi tolikokrat, da svece dobijo želeno debelino, ki jo izmeri s pomocjo kljukastega merila. Svece nato položi na delovno površino in jih z rokami nežno zvalja, da dobijo bolj okroglo obliko. Odreže jim zgornji del pri vrvici, da svece dobijo lep zašiljen vrh, in odreže tudi spodnji del skupaj z vrvico. Nato svece ponovno obesi na »ring«, vendar jih ne poliva vec, temvec spodnje dele s pomocjo manjšega vedra namaka v vosek. Nato jih spet poliva, do­kler niso popolnoma enake debeline. Na koncu jim naredi še »glavice« oziroma oblikuje njihove vrhove, ki jih nato odreže. Na koncu vse svece še enkrat izmeri in poskrbi, da so vse enake debeline in dolžine. Beno Kolaric in njegova žena Mira izdelke prodajata v mariborski prodajalni, ob sobotah v Slovenski Bistrici, pa tudi na stojnicah na razlicnih sejmih. Za izdelke veliko­krat prejemata narocila tudi iz tujine. Najbolje se prodajajo medenjaki in lectova srca, prodaja svec pa v zadnjem casu upada. Najvec prodata avgusta in zadnje tri mesece leta zaradi turistov. Obrt bo od Bena Kolarica prevzela njegova hci Monika, saj želi, da bi se njegova dejavnost še naprej ohranjala. Beno recepta za medenjake nikoli ni zapisal, a ga ima v glavi in ga bo predal hcerki. Lectar, Radovljica33 Vse informacije smo pridobile od Jožeta Andrejaša (Andrejaš 2022) in Vere Škrajnar Peischl (2022). Naziv podjetja: Pri Lectarju. Naslov: Linhartov trg 2, Radovljica. Spletna stran: https://www.lectar.com. Gostilna in penzion Lectar se nahaja na Linhartovem trgu 2 v Radovljici. Lectarske obrti sta se zakonca Lili in Jože Andrejaš priucila od zakoncev Vere in Georga Škrajnar Pe­ischl iz Ljutomera, od katerih sta ob njuni upokojitvi leta 2006 kupila obrt z vsemi recepti in opremo, ki jo v izvir­ni obliki pri Lectarju v Radovljici uporabljajo še danes. Vera je tretja generacija lectarjev iz družine Škrajnar. Z lectarstvom, svecarstvom in medicarstvom se je leta 1913 zacel prvi ukvarjati Ivan Škrajnar (r. 1889, u. 1960), Verin dedek. Vera se je v Mariboru izucila za slašcicarko, lectar­stva pa se je naucila doma, saj se za ta poklic nisi mogel izuciti v šoli. Po letu 1967, ko se je porocila z avstrijskim slašcicarjem Georgom Peischlom, se je pri Janku Škrajnar­ju lectarske obrti izucil tudi on. Leta 1975 sta zakonca Vera in Georg Peischl prevzela obrt in delavnico. Poleg lecta sta pekla tudi razne torte, kremne rezine, peciva in krofe. Pri Lectarju v Radovljici so danes znani predvsem po lec­tovih srcih. Kot smo že povedali, so lectova srca v bistvu medenjaki. Ti vsebujejo moko, ki je enaka beli moki za kruh, kostanjev med ter mešanico zacimb. Testo pustijo pocivati vsaj 14 dni, pred zacetkom priprave lectovih src pa ga ponovno pregnetejo, da je pripravljeno za delo. V razvaljano testo nato odtisnejo oblike modelov, nato pa sr­ca specejo v elektricni peci, ki je stara že okoli 80 let. Ko so medenjaki peceni, jih sušijo od dva do tri dni, nato pa pobarvajo z barvo, ki vsebuje naravno želatino in barvila, da srca postanejo tradicionalne rdece barve. Majhne me­denjake pobarvajo le na sprednji strani, vecje pa na obeh straneh, saj jih želatina sicer zvije. Lect se mora nato po­novno posušiti. Za dekoracijo uporabljajo ledeni sladkor, ki vsebuje sladkor in krompirjev škrob, ter še eno sestavi­no, ki pa je noben lectar ne sme izdati. Medeni sladkor na­našajo s pomocjo vrecke, odprtino na vrecki pa prilagodijo glede na želeno velikost dekoracije. Ko je lect dokoncno okrašen, je izdelek koncan. Danes Pri Lectarju ohranjajo le obrt lectarstva. Posebnost te delavnice je, da je urejena kot muzej, saj imajo veliko starih predmetov in obcasno prika­žejo tudi postopek izdelave lectovih src. Lectarijo in s tem tudi muzej lectarstva z lectarsko delavnico je ob upokojitvi g. Jožeta Andrejaša prevzela družina Mušic z Bleda. Medicarstvo Celec Jožica, Ratkovci, Prosenjakovci44 Vse informacije smo pridobile od Jožice Celec (2022). Naziv pod­jetja: Medicarstvo Jožica Celec Damijan Celec s.p. Naslov: Ratkovci 8, Prosenjakovci. Spletna stran: http://www.medicarstvo.si. Jožico Celec (r. 1959) smo obiskale na njenem domu v Rat­kovcih, kjer je imela od leta 1995 tudi svojo medicarsko delavnico in trgovinico, zdaj pa jo ima njen sin Damijan Celec (r. 1981), ki je zakljucil slašcicarsko šolo v Mariboru. V družini Celec vse izhaja iz tradicije. Pred Jožico Celec se je z lectom in medenjaki ukvarjal njen tast Štefan Celec (r. 1914, u. 1997), od katerega je pridobila vse znanje. Jožica Celec je v tastovi delavnici delala štiri leta (1991–1995). Jožica Celec je za klasicne medenjake zmeraj uporabljala le »dedijev« recept, torej od svojega tasta Štefana Celca. Ta recept uporablja tudi Damijan Celec. Jožica pri klasic­nih vinskih medenjakih uporablja belo mehko moko, do­ber kostanjev med, ki ima mocen okus in temno barvo, ter vzhajalno sredstvo. V klasicnih medenjakih ni mašco­be, mleka in jajc. Damijan Celec je razvil tudi nove vrste medenjakov z razlicnimi dodatki, kot so na primer rozi­ne, rum in orehi, imajo pa tudi prekmurske medenjake z bucnimi semeni, moške medenjake, ženske medenjake in vražje medenjake s cilijem. Jožica Celec ima vrsto kovinskih modelov razlicnih oblik, ki si jih je dala izdelati sama. Modelcki imajo obliko drobcenih prašickov, božicnih okraskov, srckov vseh ve­likosti … Nekdaj so delali tudi »bicikle«, pištolice, ure s številcnico in podobno, danes pa ne vec. Jožica je pove­dala, da je medicarstvo naporno delo. Sedaj medenjake in lect pece sin. Testo si pripravi dan prej, ker mora pocivati vsaj en dan. Naslednji dan medenjake oblikuje v razlicne oblike in jih spece. Šele naslednji dan jih okrasi. Preden jih zapakira, se morajo medenjaki dokoncno ohladiti. Pri kra­šenju lecta uporabljajo industrijsko izdelane živilske bar­ve. Lectova srca imajo etiketo »Spominek« in niso živilo. Rožice za krašenje srckov si Jožica naredi vnaprej, da ima pripravljene, ko zacne s krašenjem. V medicarstvu Celec izdelujejo veliko razlicnih motivov lecta, kot so srcki, ko­njicki, puncke, Miklavži, parklji, božicni okraski, metuljc­ki in pisanke. Na srcke radi napišejo tudi napise v prek­muršcini: Maš lejpe oci, Tou je tou, Si moj picek mali … Medicarstvo Celec ima svojo prodajalno doma v Ratkov­cih. Jožica jo je uredila kot stojnico. Veliko prodajajo tudi na stojnici na sejmih, žegnanjih in podobnih dogodkih. Na sejmih jih pozna že veliko ljudi in skupaj z medenja­ki obujajo spomine. V casu epidemije so se usmerili tudi v prodajo v trgovinah (Mercator, Spar, Tuš). V delavnici sprejemajo tudi individualne obiskovalce in skupine. Za­nje pripravijo ustvarjalne delavnice, predstavitve obrti in degustacije. Leta 2003 so skupaj z drugimi ponudniki v regiji zasnovali pohodniški projekt Sladke poti, zraven te poti pa poteka tudi 41 kilometrov dolga kolesarska Sladka pot. Na splošno prodajo najvec medenjakov. Podjetje Joži­ca Celec ima tudi spletno prodajo svojih izdelkov. Jožica Celec je castna obcanka obcine Moravske Toplice, saj je veliko prispevala k razvoju turizma. Zelo je ponosna na to, kar so s skupnimi mocmi ustvarili. Želi si, da bi lah­ko to znanje prenesla tudi na vnukinje in da bi tradicija še dolgo ostala v družini. Medicarstvo Celec, Gregor Celec, Murska Sobota55 Vse informacije smo pridobile od Gregorja Celca (Celec 2022). Na­ziv podjetja: Gregor Celec. Naslov: Ulica Štefana Kovaca, Murska Sobota. Spletna stran: https://medicarstvo-celec.si. V središcu Murske Sobote deluje lectarska in medicarska delavnica Celec. Tam nas je lepo sprejel Gregor Celec (r. 1974), ki mu je delavnico leta 1995 predal njegov dedek Štefan Celec (r. 1914, u. 1997). Zraven delavnice ima tudi svojo trgovinico. Gregor Celec je v Mariboru obiskoval živilsko šolo in postal slašcicar, veliko lectarskega znanja pa je pridobil od dedka, od katerega je dobil tudi recepte. Vsi recepti so strogo varovana skrivnost, ki prehaja le iz roda v rod. Za oblikovanje lectovih src in medenjakov Gregor Celec uporablja kovinske modele. Vecina modelov je še od nje­govega dedka, nekateri pa so njegovi. Na kratko nam je predstavil postopek dela. Najprej skuha sladkor, vodo in med, vendar sestavine ogreje najvec na 40 stopinj Celzija. Naslednji dan zmeša rženo moko, pšenicno moko, jele­novo sol in sodo bikarbono. To pusti pocivati najmanj 24 ur. Testo nato razvalja in razreže ter z modelcki oblikuje razlicne oblike. Tej osnovni recepturi za testo lahko doda razlicne zacimbe, kot so mleti klincki in cimet, pa tudi ra­zne dodatke, kot so recimo lešniki ali cokoladni namaz … Medeno pecivo pece na temperaturi 180–200 stopinj Cel­zija. Od izdelkov iz lecta Gregor Celec izdela najvec lecto­vih src. Opremi jih z razlicnimi napisi, kot so Želim si te!, Cepi me!, Od mene za tebe!, Ljubim te! ipd. Ob razlicnih praznikih izdeluje tudi lect drugih oblik. Gregor Celec je v preteklosti izdeloval tudi svece, a je to delo opustil. Njegov dedek pa se je resno ukvarjal s sve­carstvom in je imel »ring«, pripravo v obliki obroca za ob­livanje svec. Gregor ima svojo trgovinico, v kateri prodaja svoje izdel­ke. Dela tudi po narocilu, vecino izdelkov pa proda na sej­mih. Zaenkrat žal še nima naslednika. Ima sicer hcerko, ki pa ne izraža prevelikega zanimanja za to obrt. Matija Puž, Ptuj Danes edina medicarska delavnica na Ptuju je delavnica Puž, ki jo vodi Matija Puž (r. 1986). Nahaja se na naslovu Mestni vrh 57a. V njej delajo trije bratje, ki so tretja gene­racija lectarjev iz družine Puž. Matije Puža nismo osebno obiskale, saj je ravno prenavljal delavnico, smo ga pa sre­cale in spoznale na prošcenju v Lenartu v Slovenskih go­ricah in na Miklavževem sejmu v Murski Soboti. Na nekaj vprašanj nam je odgovoril takrat, nekaj informacij pa smo našle v casopisnih clankih in na spletu. V medicarstvu Puž izdelujejo medenjake in lect po družin­skih recepturah. Podrobnosti receptov so skrivnost, njiho­vo vodilo pa je bila vedno kakovost izdelkov. Že Ivan Puž je za izdelavo medenjakov uporabljal pšenicno belo moko tipa 500, med, sladkor, vzhajalno sredstvo in razlicne za­cimbe. V casu, ko je delavnico vodil Ivan Puž, so za peko medenjakov uporabljali doma narejen med, saj je imela družina 13 panjev cebel (Cafuta Trcek 2012: 12) V delavnici Puž ohranjajo tradicionalne oblike lecta. To so razlicni lectovi srcki, konjicki, lilike, urice, razlicni mede­njaki … Matija Puž prodaja svoje izdelke na stojnicah ob razlicnih cerkvenih praznikih. Na njih ponuja lectova srca, medenjake razlicnih vrst in lizike. Informacije o tem, ali imajo v družini Puž naslednike, ki bodo prevzeli obrt, žal nismo uspele dobiti. Cebelarstvo, lectarstvo in apiturizem Šolar, Laško66 Vse informacije smo pridobile od Tatjane in Darje Šolar (Šolar 2022a, 2022b). Naziv podjetja: Cebelarstvo, lectarstvo in apiturizem Šolar. Naslov: Strmca 81a, Laško. Spletna stran: https://www.cebe­larstvo-solar.si. Na hribu v Laškem se že od leta 1982 ukvarja s cebelami družina Šolar. Zakonca Šolar sta to dejavnost opravljala ob službi. Pri delu sta se jima pridružila sin Gregor in sna­ha Darja, ki sta to dejavnost še razširila. Darja Šolar se je izobraževala na podrocju cebelarstva in apiterapije. Danes imajo kar sedem cebelnjakov z 200 panji. Naša sogovor­nica Tatjana Šolar nam je povedala, da je po izobrazbi tr­govka in da je želela iz pridelanega medu tudi kaj narediti, zato se je odlocila, da bo zacela peci medenjake. To je bilo okoli leta 1985. Kasneje pa je zacela izdelovati in krasiti še lect. Z njim se je prvic srecala leta 1971, ker sta ga nje­na teta in stric prodajala (ne pa tudi pekla). Od slašcicarja, ki je pekel izdelke iz lecta, je kasneje kupila recepte. Ve­liko jih je morala preizkusiti, da se je prebila do koncnega recepta, ki ga zdaj uporablja. Delovni prostor družine Šolar je sestavljen iz kuhinje in sobice. Iz kuhinje, ki je vedno cista, zelo lepo diši. V njej imajo dve veliki pecici, delovno mizo, mešalnik za testo, valjar ter stojalo za pecene medenjake in za tiste, ki se po barvanju sušijo. V drugi sobi imajo napravo za rezanje me­denjakov. Imajo še hladilnico, v kateri je med. Ker so Šo­larjevi cebelarji, sami tocijo svoj med in imajo za to delo vse pripomocke. Zraven kadi za izpiranje medu imajo tudi komoro za topljenje voska. Tatjana Šolar nam je zaupala, da izdeluje lect serijsko, kar pomeni, da dela po korakih z veliko kolicino lecta. Najprej ga zamesi, nato mora testo tri tedne pocivati. Po treh tednih ga razvalja. Ima veliko modelov razlicnih oblik in velikosti: srcke, puncke, pticke, konjicke, zvoncke … Oblikovan lect dvakrat pobarva, da dobi lepši sijaj. Ko se drugi premaz po­suši, zacne z okraševanjem. Uporablja naravne in sinteticne barve. Debelejše linije uporablja za krasitev, tanjše pa za pisanje verzov. Iz medenega testa, katerega osnovna recep­tura so med, moka, voda, vzhajalno sredstvo in zacimbe, pri Šolarjevih pecejo tudi velike kolicine medenjakov. Iz voska izdelujejo kreme in svece, z njim mažejo tudi pekace. Glavni prodajni artikel pri Šolarjevih so medenjaki razlicnih oblik: okrogli, podolgovati, v obliki srckov in zvezdic. Prav tako izdelujejo veliko izdelkov iz lecta. Najvec je srckov, glede na cas v letu pa izdelujejo tudi Miklavže, parklje, Bo­žicke, novoletne okraske, snežake, pisanke … Iz pridela­nega voska dajo izdelat satnice. Izdelujejo pa tudi medeno žganje, medeni liker in brezalkoholno medeno limonado. Družina Šolar dela svoje medenjake in lect vecinoma po narocilu. Povezani so z razlicnimi trgovskimi verigami. Najvec dela imajo od novembra do januarja. Svoje izdel­ke prodajajo na stojnicah, obcasno na sejmih in žegnanjih. Pred dvema letoma so odprli tudi trgovino na svoji posesti, v preteklosti pa so jo imeli v zdravilišcu Laško. Kot nam je povedala Tatjana Šolar, sta z možem družinsko dejavnost pred sedmimi leti predala snahi Darji Šolar (rojeni Rauter) in sinu Gregorju Šolarju, ki sta pustila svoji službi in se zdaj ukvarjata samo z dejavnostjo v domacem podjetju. Darjo Šolar smo poiskale v centru Laškega, kjer je na stoj­nici prodajala izdelke domacega podjetja. Sodeluje pri pripravi medenjakov in lecta. Tašci pomaga predvsem pri peki medenjakov in barvanju lectovih src. Krasi jih ne, a se uci, da bo nekdaj tudi lectarstvo v celoti prevzela. Ka­kor nam je povedala, je pri medenjakih zelo pomembno, da imaš dobre sestavine. Najpomembnejši pa je med, ki ga pridelajo sami. Celotna družina Šolar opravlja svojo dejavnost z velikim veseljem. Ker so ljudje z njihovimi izdelki zadovoljni, se že 40 let vracajo k njim. Lectarstvo, medicarstvo in svecarstvo v bližnjih evropskih državah Ob koncu našega raziskovanja nas je zanimalo, ali se tudi v drugih državah ukvarjajo z lectarstvom, medicarstvom in svecarstvom. Vprašalnike smo poslale v deset evrop­skih držav, in sicer v Avstrijo, Madžarsko, Italijo, Nemci­jo, Ceško, Slovaško, Poljsko, Srbijo, Hrvaško ter Bosno in Hercegovino. Na spletu smo poiskale etnološke muzeje oziroma muzeje, kjer bi lahko hranili lectarske predmete in na njihovih spletnih straneh poiskale kontaktne osebe. Vecinoma to to bili kustosi etnologi. Od naše razrednicar­ke smo dobile tudi informacijo, da je na Poljskem poseben muzej lectarstva. To je Muzej Torunskega Piernika v kraju Torun na Poljskem, kjer so pokazali še posebno zanimanje za naše raziskovalno delo. Ugotovile smo, da je bilo lectarstvo, medicarstvo in sve­carstvo v preteklosti prisotno v vseh naštetih državah ra­zen v Italiji. Na Hrvaškem se je po zacetkih v 18. in 19. stoletju mocno razcvetela, tako da tam trenutno obratuje okoli 30 lectarskih in svecarskih delavnic. Središce lectar­stva je v Hrvaškem Zagorju, še posebej v romarskem sre­dišcu Marija Bistrica. Lectarstvo na Hrvaškem je uvršceno na Unescov seznam svetovne kulturne dedišcine.77 Na to nas je opozorila dr. Nena Židov iz Slovenskega etnografskega muzeja, za kar se ji iskreno zahvaljujemo. Sklep Zakljucimo lahko, da so medicarstvo, svecarstvo in lectar­stvo stare obrti, ki so bile v preteklosti razvite v razlicnih mestih na celotnem ozemlju Slovenije, razen na Primor­skem, in so tesno povezane s cebelarstvom. Pri teh obrteh gre za izdelavo medenega peciva (medenjakov), od 19. sto­letja naprej tudi lecta (prevladujejo rdece obarvana lectova srca), brezalkoholne pijace medice ter svec in votivnih fi­guric. Obrtniki so svojo delo opravljali s pomocjo razlicnih orodij in pripomockov, ki so se do danes ohranili v muzejih. Najvec tovrstnih predmetov imajo v Slovenskem etnograf­skem muzeju, kjer je tudi stalna razstava na to temo (Plec­nikova Lectarija). Veliko predmetov imajo tudi v Dolenj­skem muzeju Novo mesto, v Pokrajinskem muzeju Maribor, v Cebelarskem muzeju v Radovljici in v Loškem muzeju Škofja Loka, pa tudi v nekaterih drugih muzejih. Žal so medicarstvo, svecarstvo in lectarstvo danes obrti, ki izumirajo, saj mladih ti poklici ne zanimajo. V Sloveniji je danes le še sedem aktivnih delavnic. Glavne surovine so še vedno med, moka, sladkor, zacimbe, vzhajalno sredstvo in vosek. Znanje in recepti v obrtniških delavnicah prehajajo iz roda v rod. Danes obrtniki opušcajo izdelavo medice, ve­dno manj je tudi izdelave svec, votivne vošcene figurice pa so že zdavnaj izginile. Nekateri lectarji širijo svojo ponud­bo s prodajo bio bombonov, lizik, energetskih svec, medu … Nekdaj so lectarji svoje izdelke prodajali le na sejmih in v svojih prodajalnah ob delavnicah. Danes jih še zmeraj prodajajo na sejmih, kar jim predstavlja glavni del prihod­kov. Vsi razen enega imajo svoje trgovinice, nekateri pa tudi spletno prodajo. Lect prodajajo predvsem turistom, napisi romarskih krajev na lectu so izginili, saj jih nihce ne kupuje. Oblike in okraski so ostali enaki. Domaci kupci najveckrat kupijo medenjake, ker so dobri in zdravi. Imajo pa lectarji zelo radi svoj poklic, kar se kaže v njihovih izdelkih. Naše raziskovalno delo nam je še bolj poglobilo zaveda­nje, kako pomembno je spodbuditi sovrstnike in mlajšo generacijo k raziskovanju naše preteklosti. Lotile smo se raziskovanja ene od rokodelskih obrti, ki izumira in je v Sloveniji že prava redkost. Navdih je bila zadnja maribor­ska medicarska, lectarska ter svecarska delavnica in pro­dajalna na Glavnem trgu. Ob obisku zadnjega delujocega mariborskega medicarja, lectarja in svecarja smo videle, da opravlja svojo obrt z velikim spoštovanjem do tradicije in se trudi, da jo bo predal svojim naslednikom. Želimo si, da bi se ta obrt še ohranjala kot del naše kulturne dedišci­ne. Skrb za dedišcino je skrb nas vseh. Literatura in viri ANDREJAŠ, Jože (r. 1962), intervju, Radovljica, 31. 8. 2022. BEVC, Julija, Ajda Cizl in Tina Zavec Stojanovic: Lectarstvo, medicarstvo in svecarstvo v Mariboru in drugih slovenskih krajih. Raziskovalna naloga, OŠ Franceta Prešerna Maribor, ZOTKS, etnologija, 2023. BOGATAJ, Janez: Mojstrovine Slovenije: srecanje s sodobnimi rokodelci. Ljubljana: Rokus, 1999. CAFUTA TRCEK, Staša: Družina Puž se ukvarja z medicar­stvom in lectarstvom že od leta 1935. Ptujcan, 29. 2. 2012, 12; https://www.ptuj.si/objava/313379, 6. 1. 2023. CELEC, Gregor (r. 1974), intervju, Murska Sobota, 26. 9. 2022. CELEC, Jožica (r. 1959), intervju, Ratkovci, Prosenjakovci, 26. 9. 2022. DULAR, Andrej: Svecarstvo. V: Marjan Javornik (ur.), Enciklope­dija Slovenije, št. 12. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998, 379, 380. KOLARIC, Beno (r. 1963), intervju, Maribor, 11. 9. 2023, 20. 12. 2022, 25. 1. 2023. KRIŽ, Ivica: Medicarstvo in svecarstvo na Dolenjskem. Katalog razstave. Novo mesto: Dolenjski muzej, 2000. KRIŽ, Ivica: Medicarstvo in svecarstvo na Dolenjskem. Kranj­ska cebela, Tradicija in dedišcina v sodobnem cebelarstvu na Slovenskem. Radovljica: Cebelarski muzej, 2003. LECT: Geslo »Lect«, eSSKJ; https://fran.si/iskanje?- View=1&Query=lect, 24. 11. 2022. MAKAROVIC, Gorazd: Raba in pomen cebelnih proizvodov na Slovenskem. V: Gorazd Makarovic, Stane Mihelic, Ida Gnil­šak, Janez Gregori, Vekoslav Kremenšek in Janez Poklukar (ur.), Clovek in cebela: Apikultura na Slovenskem v gospodarstvu in ljudski umetnosti. Ljubljana, Dunaj: 1989, 127–174. PERGER, Hrabroslav (r. 1953), intervju, Slovenj Gradec, 30. 8. 2022. PUŽ, Matija (r. 1986), intervju, Lenart, 6. 11. 2022; Ptuj, 25. 11. 2022. STERLE, Meta: Mali kruhek na Loškem. Loški razgledi 28/1981, 245–262. SVECARSTVO: Geslo »Svecarstvo, eSSKJ; https://fran.si/iskanje?View=1&Query=sve%C4%8Darstvo, 24. 11. 2022. ŠKRAJNAR PEISCHL, Vera (r. 1944), intervju, Ljutomer, 6. 12. 2022. ŠOLAR, Darja (r. 1979), intervju, Laško, 31. 8. 2022a. ŠOLAR, Tatjana (r. 1954), intervju, Laško, 31. 8. 2022b. WALTER, Sepp: Štajerski lectarji in svecarji. Štajerski etnografski muzej iz Gradca gostuje z razstavo. Ljubljana: Slo­venski etnografski muzej, 1971. ŽIDOV, Nevenka: Lectarstvo. V: Marjan Javornik (ur.), Enciklo­pedija Slovenije, št. 6. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1992, 114. * Julija Bevc, dijakinja 1. letnika, Prva gimnazija Maribor ter Konservatorij za glasbo in balet Maribor; julija.bevc@gmail.com. ** Ajda Cizl, dijakinja 1. letnika, Konservatorij za glasbo in balet Maribor; cizl.ajda@gmail.com. *** Tina Zavec Stojanovic, dijakinja 1. letnika, II. gimnazija Maribor, tinazs2008@gmail.com. Etnologija je povsod Julija Bevc, Ajda Cizl in Tina Zavec Stojanovic Etnologija je povsod Julija Bevc, Ajda Cizl in Tina Zavec Stojanovic Leseni kalupi za medeno pecivo in kovinski modeli za lect, Slovenski etnografski muzej, 2022 (vir: arhiv avtoric). Etnologija je povsod Julija Bevc, Ajda Cizl in Tina Zavec Stojanovic Hrabroslav Perger v muzeju Perger, 2022 (vir: arhiv avtoric). Izdelki Lectarije Perger v muzeju Perger, 2022 (vir: arhiv avtoric). Etnologija je povsod Julija Bevc, Ajda Cizl in Tina Zavec Stojanovic Svecarski izdelki v trgovini Bena Kolarica na Glavnem trgu 5, 2022 (vir: arhiv avtoric). Beno Kolaric v delavnici na Glavnem trgu 5, 2022 (vir: arhiv avtoric). Beno Kolaric pri krašenju lecta, 2022 (vir: arhiv avtoric). Etnologija je povsod Julija Bevc, Ajda Cizl in Tina Zavec Stojanovic Delavnica in muzej pri Lectarju, Radovljica, 2022 (vir: arhiv avtoric). Jože Andrejaš, Radovljica, 2022 (vir: arhiv avtoric). Delno okrašeni lectovi srcki v muzeju pri Lectarju, Radovljica, 2022 (vir: arhiv avtoric). Etnologija je povsod Julija Bevc, Ajda Cizl in Tina Zavec Stojanovic Medenjaki Jožice Celec, 2022 (vir: arhiv avtoric). Jožica Celec v svoji trgovinici v Prosenjakovcih, 2022 (vir: arhiv avtoric). Lectova srca Jožice Celec, 2022 (vir: arhiv avtoric). Etnologija je povsod Julija Bevc, Ajda Cizl in Tina Zavec Stojanovic Gregor Celec z avtoricami clanka v svoji trgovinici v Murski Soboti, 2022 (vir: arhiv avtoric). Lectova srca Gregorja Celca, 2022 (vir: arhiv avtoric). Stojnica Matije Puža, Lenart, 2022 (vir: arhiv avtoric). Etnologija je povsod Julija Bevc, Ajda Cizl in Tina Zavec Stojanovic Medenjaki Tatjane Šolar, 2022 (vir: arhiv avtoric). Tatjana Šolar, 2022 (vir: arhiv avtoric). Etnologija je povsod Julija Bevc, Ajda Cizl in Tina Zavec Stojanovic Razpisi, vabila, obvestila NAVODILA AVTORJEM Glasnik SED je strokovno-znanstvena revija, ki objavlja izvir­ne znanstvene, strokovne in poljudne prispevke s podrocja etnologije, kulturne in socialne antropologije, muzeologije in sorodnih ved ter prispevke ljubiteljev etnološke vede. Uredni­štvo prosi vse avtorje, da pri pisanju, oblikovanju in oddaji svojih prispevkov upoštevajo naslednja navodila. Uredništvo sprejema izvirne prispevke (prva objava) izkljucno v slovenskem jeziku. Besedila v elektronski obliki po­šiljajte na naslov uredništva: urednistvogsed@gmail.com. Dolžina besedila je odvisna od dogovora z urednicama, pravilo­ma pa naj bi znanstveni clanki obsegali do najvec 60.000 znakov s presledki. Clanek mora imeti naslednjo strukturo: • naslov v slovenšcini in anglešcini • izvlecek v slovenšcini in anglešcini (do 600 znakov s presledki); • kljucne besede (do šest) v slovenšcini in anglešcini; • vsebinske opombe (tekoce, pod crto); • literatura in viri (loceno; glej navodila spodaj); • povzetek v angleškem jeziku (do 2.500 znakov s presledki); • ilustrativno gradivo oziroma priloge, opremljene s potrebnimi podatki. Na koncu prispevka navedite podatke o avtorju (ime in priimek, izobrazba, naziv oziroma poklic, ustanova, kjer ste zaposleni oziroma kjer študirate; e-naslov ali službeni/domaci naslov, ce elektronske pošte ne uporabljate). Dopišite še rub­riko Glasnika SED, kamor po vašem mnenju sodi prispevek, in predlagajte tipologijo clanka. Uredništvo poskrbi za slovensko in angleško lekturo, za prevo­de v anglešcino pa so zadolženi avtorji. Strokovni clanki nimajo izvlecka, povzetka in kljucnih besed in naj ne presegajo 30.000 znakov s presledki. Opremljeni naj bodo s podatki o avtorju prispevka, z navedbo uporabljene lite­rature in virov ter s slikovnim gradivom. Poljudni clanki, porocila, knjižna porocila in ocene razstav ali filmov naj ne presegajo 15.000 znakov s pre- sledki, opremljeni naj bodo s podatki o avtorju prispevka in mo­rebitnim slikovnim gradivom. Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. Prispevki v rubriki Razglabljanja so razvršceni po veljavni Tipologiji doku­mentov/del za vodenje bibliografij v sistemu COBISS; tipologija se doloci po predlogu avtorja, recenzentov in uredništva. Vse prispevke anonimno recenzirajo uredniški odbor in zunanji re­cenzenti; recenzije se hranijo v arhivu SED. Avtorice in avtorje prosimo, da pri objavi gradiva upoštevajo av­torske pravice drugih avtorjev in z objavo v Glasniku SED ne kršijo avtorskih pravic. Za objavo kakršnegakoli gradiva iz dru­gih publikacij in arhivov je avtor prispevka dolžan sam zagotoviti dovoljenje za objavo v Glasniku SED. OBLIKOVANJE BESEDILA: Prispevki naj bodo napisani z urejevalnikom besedil MS Word ali Open Office, v naboru znakov Times New Roman in v veli­kosti 12 pik. Besedilo strukturirajte v poglavja in po potrebi tudi v podpoglavja. Citati, krajši od treh vrstic, naj bodo postavljeni tekoce v bese­dilu med »dvojna narekovaja«; ko gre za navedbo znotraj citata, uporabite 'enojni narekovaj'. Citati, daljši od treh vrstic, naj bodo oblikovani v novem odstavku, brez narekovajev in z zamikom, da se locijo od drugega besedila. Ce gre za izjavo sogovornika, besedilo postavite ležece; kadar je del izjave ali citata izpušcen, to oznacite z […], ce pa citat dopolnjujete s svojimi besedami, te postavite v oglati oklepaj: [etnologijo]. Opombe: sprotne, velikost 10 pt. SLIKOVNO GRADIVO: Fotografije, skice, risbe, grafi ipd. naj imajo locljivost najmanj 300 dpi, format pa .jpg ali .tif. Avtorji jih pošljejo kot prilogo, v besedilu pa oznacijo želeno mesto postavitve. Podnapis k sliki naj bo v obliki: Slika zaporedna številka: Naslov slike (foto: avtor, datum). Slika 1: Murkovanje v Trbovljah (foto: Ivanka Pockar, 11. 11. 2018). NAVAJANE VIROV IN LITERATURE: Citiranje med besedilom: Pri pisanju uporabljamo oklepajski nacin navajanja virov in literature: (priimek avtorja, leto izdaje dela in strani), npr. (Klob- car 2014: 22). Ko v oklepaju navajamo vec zaporednih strani, uporabimo sticni pomišljaj: (Knific 2013: 96–97, 100–103). Ko navajamo vec avtorjev, reference razvrstimo po letnicah pub­likacije in jih locimo s podpicjem: (Ahlin 2013; Junge 2015; Ba­bic 2018). Dela istega avtorja z istim letom publikacije oznacite s crkami a, b, c: (Šmitek 1998: 54, 2013a, 2013b: 58). Ob vec kot treh avtorjih med besedilom (ne pa tudi v seznamu literature) navajamo le prvega: (Križnar idr. 2014), pri dveh ali treh pa na­vedemo vse: (Strle in Marolt 2014; Smole, Beno in Pungartnik 2013). Delo brez avtorja: (B. n. a. 2015: 22); delo brez letnice: (Priimek b. n. l.: 22); delo brez strani: (Priimek 2015: b. n. s.). Zakone ipd. navajamo s kratico in letnico objave (npr. ZON 1999 za Zakon o ohranjanju narave, ki je bil objavljen v Urad­nem listu 13. julija 1999) oz. s prvo besedo in letnico (npr. Pravilnik 2016). Pri navajanju virov, kot so spletna stran, blog, spletni clanek, objava na družbenem mediju ipd., kjer avtorja ne poznamo, navedemo organizacijo oziroma naslov spletne strani, bloga, clanka, objave ipd. (npr. glej Filozofska fakulteta 2020; glej SWICH b. n. l.). Pri neposrednem citiranju vira v besedilu oklepajski navedek vedno vstavimo pred piko. Le pri daljših, izdvojenih citatih oklepajski navedek postavimo za piko. Kadar navajamo delo enega avtorja po drugem – (npr. Fink po Simettinger 2014) – v seznamu literature navedemo le vir, ki smo ga dejansko uporabili. Navajanje v seznamu uporabljenih del: V seznamu virov in literature ne locujemo. Citirana dela so raz­porejena po abecednem vrstnem redu priimkov avtorjev ne glede na vrsto vira. Navedemo le reference, na katere smo se sklicevali v besedilu. Tuje kraje izdaj, kadar je to mogoce, poslovenite: Wien – Dunaj, Klagenfurt – Celovec ipd. Primeri navajanja literature Monografija: PRIIMEK, Ime: Naslov: Podnaslov. Kraj izida: Založba, leto izida. HAGE, Ghassan: Against paranoid nationalism: Searching for hope in a shrinking society. Sydney: Pluto Press, 2003. PRIIMEK, Ime, Ime Priimek in Ime Priimek: Naslov: Podnaslov. Kraj izida: Založba, leto izida. MATURANA, Humberto R. in Francisco J. Varela: Drevo spo­znanja. Ljubljana: Studia Humanitatis, 2005. Tudi pri vec kot treh avtorjih se v seznamu navajajo vsi avtorji. Zbornik kot celota: PRIIMEK, Ime (ur.): Naslov: Podnaslov. Kraj izida: Založba, leto izida. REPIC, Jaka in Jože Hudales (ur.): Antropološki vidiki nacinov življenja v mestih. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fa­kultete, 2012. Poglavje iz zbornika: PRIIMEK, Ime: Naslov poglavja: Podnaslov poglavja. V: Ime Pri- imek in Ime Priimek (ur.), Naslov zbornika: Podnaslov zbornika. Kraj izida: Založba, leto izida, strani. PRINCIC, Jože: Pogled v zgodovino slovenskega podjetništva. V: Jurij Fikfak in Jože Princic (ur.), Biti direktor v casu socia­lizma: Med idejami in praksami. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008, 21–46. Periodicne publikacije: PRIIMEK, Ime: Naslov clanka: Podnaslov clanka. Ime publikaci­je letnik/številka, leto izida, strani. KUNEJ, Drago: Med kodami skrita zvocna dedišcina Sloven­cev. Glasnik SED 54/1–2, 2014, 22–28. Navajanje revije, ki je dostopna samo na spletu: LAMBEK, Mi­chael: The value of (performative) acts. Hau, Journal of Ethno­graphic Theory 3/2, 2013, 141–160; http://www.haujournal.org/index.php/hau/article/view/hau3.2.009, 10. 5. 2015. Tematska številka periodicne publikacije: PRIIMEK, Ime (ur.): Naslov tematske številke: Podnaslov temat­ske številke. Ime publikacije letnik/številka, leto izida. SIMONIC, Peter (ur.): Solidarnost in vzajemnost v casu recesije: Razumevanje starih in novih vrednosti in vrednot v poznem ka­pitalizmu. Ars & Humanitas 8/1, 2014. Doktorske disertacije, diplomska dela in druge ne­objavljene študije: PRIIMEK, Ime: Naslov disertacije: Podnaslov disertacije. Dok­torska disertacija. Kraj: Naziv študijske ustanove, leto. KUŽNIK, Lea: Interaktivno ucno okolje in muzeji za otroke: Teo­retski model in zasnova. Doktorska disertacija. Ljubljana: Uni- verza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, 2006. Primeri navajanja virov Casopisni viri: PRIIMEK, Ime: Naslov clanka: Podnaslov clanka. Ime casopisa, datum (mesec z besedo), stran(i). ŽIBRET, Andreja: Za prireditve na podeželju od obcine manj denarja. Delo, 30. april 2015, 10. Ustni viri: PRIIMEK, Ime, intervju, kraj, datum. NOVAK, Janez, intervju, Ljubljana, 15. 5. 2015. Kadar želimo ohraniti anonimnost vira, navedemo zgolj psevdo­nim, npr. JANEZ, intervju, Ljubljana, 15. 5. 2015. Arhivski viri: Ime in signatura arhivskega fonda – Ime arhiva, arhivska enota, ime in/ali signatura ali paginacija dokumenta. AS 730 – Arhiv Republike Slovenije, Fond Gospostvo Dol, fasc. 43, pg. 1332. GNI DAT 32 – Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU, Zbirka terenskih posnetkov, DAT 32, Orešje, 20. 3. 1997. Zakoni in pravni akti: KRATICA – polno ime, ime publikacije, številka publikacije, da­tum objave (mesec z besedo) Ce akt ni oznacen s kratico, zapišemo prvo besedo njegovega imena z velikimi crkami. ZON – Zakon o ohranjanju narave, Uradni list RS 56, 13. julij 1999. PRAVILNIK o urejanju in oddaji zemljišc Mestne obcine Ljub- ljana za potrebe vrtickarstva, Uradni list RS 19, 11. marec 2016. Spletni viri: Literaturo, ki je dostopna v elektronski obliki (spletne znanstve­ne revije, blogi, slovarji ipd.) in pri kateri je avtor znan, navajamo po navodilih za literaturo. PRIIMEK, Ime: Naslov dela. Ime publikacije (spletne strani, blo­ga) letnik/številka, leto izida; povezava do vsebine, datum ogleda. APPADURAI, Arjun: Empire of Ethics: Studying UK’s Coloni­al Past through an Ethical Lens Legitimises a Slippery Slope. Scroll.in, 2018; https://scroll.in/article/866242/empire-of­-ethics-studying-uks-colonial-past-through-an-ethical-lens-legiti­mises-a-slippery-slope, 23. 3. 2020. Kadar citiramo spletno stran, spletni casopis, spletne slovarje, bloge, enciklopedije, objave na družbenih omrežjih ipd., pri ka­terih avtor ni znan, navajamo organizacijo. Kadar ta podatek ni dostopen, navedemo naslov spletne strani, bloga ipd. OGANIZACIJA / NASLOV: Naslov. Vrsta vira, datum objave; povezava do vsebine, datum ogleda. FILOZOFSKA FAKULTETA: Dnevi enakosti spolov FF 2023: Okrogla miza Kulturna dedišcina iz perspektive spo­la. YouTube, 25. april 2023; https://www.youtube.com/watch?v=PRRCawnhGck, 29. 8. 2023. SEM: Restavriranje - kitajske okrasne stene. Facebook, 28. ok­tober 2023; https://m.facebook.com/story.php?story_fbid=pfbid0WP9PJjPbThvJziVggUS2WTToqiwAe4eSa41Yjs9qj63gQWhbEZJCdvKuShbUSMVVl&id=100063797280080, 15. 11. 2023. SWICH: SWICH - Sharing a World of Inclusion, Creativity and Heritage. Spletna stran projekta, b. n. l.; https://www.swich­-project.eu/about/index.html, 8. 6. 2023. Za avtorsko delo, objavljeno v Glasniku SED, vse moral­ne avtorske pravice pripadajo avtorju, materialne avtorske pravice, pravice reproduciranja in distribuiranja v Sloveniji in v drugih državah pa avtor brezplacno, enkrat za vselej, za vse primere, za neomejene naklade in za vse medije (tudi za splet) neizkljucno prenese na izdajatelja. Razpisi, vabila, obvestila Razpisi, vabila, obvestila Razpisi, vabila, obvestila SLOVENSKO ETNOLOŠKO DRUŠTVO VABI NA ETNOLOŠKI VECER DEDIŠCINA SOLINARSTVA v sredo, 17. januarja 2024, ob 18.00, v Upravni hiši Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani Dedišcina solinarstva je pomembno zaznamovala prostor in ljudi. Leta 2021 je minilo 30 let od vzpostavitve Muzeja solinarstva v južnem predelu secoveljskih solin. Na etnološkem veceru bomo predstavili dokumentarni film 30 let Muzeja solinarstva, ki je nastal v okviru istoimenske razstave, ki sta jo pripravila Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran in Zavod za varstvo kulturne dedišcine. Film temelji na intervjujih s posameznicami in posamezniki, ki so bili vkljuceni v nastanek in delovanje Muzeja solinarstva v najzgodnejšem obdobju. Ogledu filma sledi pogovor o dedišcinjenju solin in pomenu solinarstva danes. V pogovoru bodo sodelovali in sodelovale: Mojca Ravnik (Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU), Matjaž Kljun (Zavod za varstvo kulturne dedišcine Piran), Maja Bjelica (Inštitut za filozofske študije ZRS Koper) in Flavio Bonin (Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran). Pogovor bo vodila Daša Licen (Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU). Prijazno vabljene in vabljeni! Program Slovenskega etnološkega društva sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. V sodelovanju z: Cena posamezne številke | Price per Issue: 10 EUR Letna narocnina | Yearly Subscription: 20 EUR Transakcijski racun SED | SED Transaction Account Number: 02083-0016028646 NLB, d. d. Distributer | Distribution: BUCA d. o. o. Glasnik SED je indeksiran v bazah podatkov | Glasnik SED is entered into the following data bases: Anthropological Index Online (AIO RAI) http://aio.anthropology.org.uk Anthropological Literature http://hcl.harvard.edu/tozzer/al.html European Reference Index for the Humanities and Social Sciences (ERIH) https://dbh.nsd.uib.no/publiseringskanaler/erihplus/ Scopus http://www.scopus.com/ Ebsco http://www.ebsco.com/ Revijo subvencionirata Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS in Ministrstvo za kulturo RS. Revija je vpisana v evidenco javnih glasil, ki jo vodi Ministrstvo za kulturo RS pod zaporedno št. 550. | The Bulletin is subsidized by the Slovenian Research Agency and the Slovene Ministry of Culture. The Bulletin has been entered in the record of public printed media at the Slovene Ministry of Culture under the number 550. Fotografija na naslovnici | Front Cover Photo: Lupljenje cešp v Medani, Orlove terenske ekipe, Goriška Brda, 1953. Foto: Boris Orel. Dokumentacija SEM. | Peeling Plums in Medana, Field Research by Orel‘s Teams, Goriška Brda, 1953. Photo: Boris Orel. SEM Documentation. Izšlo | Published: Ljubljana, november 2023 | November 2023 TISKOVINA Metelkova 2, 1000 Ljubljana UDK 39(497.4)(05) ISSN 0351-2908 (Tiskana izd.) ISSN 2535-4324 (Spletna izd.) Ljubljana, november 2023