POROČILO
NEGA NA DOMU: RAZVOJ IN INOVACIJE
MEDNARODNA KONFERENCA
JERUZALEM, 13.-15. MAJA 1996
Ker že od začetka ves čas bolj ali manj od
blizu spremljam razvoj gospodinjske pomo-
či na domu, se mi je zdelo, da bi lahko o
tem kaj povedal tudi mednarodni strokovni
javnosti, zato sem se odzval vabilu na
mednarodno konferenco o negi na domu.
V začetku si angleške besede care niti nisem
prevajal kot »nega«, ampak bolj kot »var-
stvo«, »skrb«, kar lahko pomeni tudi pomoč
na domu, zato se mi je zdelo povsem ustrez-
no, da se prijavim. Ko so mi sporočili, da je
mojpaper sprejet in da sem dobrodošel, pa
sploh nisem več dvomil, da je naslov
konference mišljen v najširšem pomenu
besede care. Pozneje sem videl, da je zadeva
bolj zdravstveno usmerjena: soorganizator
konference je bila medicinska fakulteta
univerze Čase Western Reserve iz Cleve-
landa (Čase Western Reserve University
School of Mediciney, med uvodnimi refe-
renti je bilo več ameriških profesorjev z
različnih medicinskih fakultet; v sekcijah so
prevladovali prispevki o zdravstveni negi;
med nastopajočimi je bilo veliko medicin-
skih sester. Bilo pa je tudi veliko socialnih
delavk in delavcev in predstavnikov drugih
strok, ki se srečujejo na tem področju.
Konferenca se je torej začela štiriin-
dvajsetega dne meseca iyarja leta 5756 od
stvarjenja sveta v svetem mestu Jeruša-
lajimu, pravzaprav zunaj obzidja starega
mesta, v njegovem novem delu, za katerega
nisem prepričan, ali je še svet. Kot je pač
navada na velikih konferencah, je delo
potekalo v številnih sekcijah, tako da sem
lahko vsak dan neposredno spremljal le
uvodne referate in dogajanje v eni ali dveh
sekcijah (dopoldne in popoldne). Zato
lahko posredujem le odlomke in drobce
celotnega dogajanja.
YAD SARAH i
Konferenco je organizirala Yad Sarah, naj-
večja prostovoljska organizacija v Izraelu,
kot lahko preberemo v propagandnem
letaku. Ustanovljena je bila pred dvajsetimi
leti in bi ji po slovensko rekli »Sarina roka«.
Sara je bilo ime materi njenega ustanovitelja
Jacoba Lupolianskega — materinska roka
torej. To je organizacija, ki zastonj ali za
karseda skromno plačilo ponuja različne
pripomočke in storitve, ki naj bi olajšale
življenje bolnim, invalidom, starejšim in
okrevajočim ljudem in njihovim družinam.
Starejšim in bolnim ljudem naj bi na ta
način pomagali, da bi lahko čim dlje ostali
doma in zunaj ustanov, saj so v organizaciji
prepričani, da domača oskrba v naravnem
okolju družine največ prispeva k okrevanju
v telesnem in duševnem pomenu. Poglavit-
ne dejavnosti te organizacije so: zastonjsko
posojanje zdravstvenih in rehabilitacijskih
pripomočkov, prevoz invalidov, izvajanje
rehabilitacijskih programov, usposabljanje
priseljencev, dnevna središča za rehabiU-
tacijo, pralnice za perilo inkontinentnih,
zobozdravstvene klinike za starejše, uprav-
ljanje računalniških alarmnih sistemov,
varovanje starejših na domu v odsotnosti
svojcev. Organizacija izvaja storitve za
mlade matere, dojenčke in otroke z zdravst-
venimi težavami, odpuščene bolnike in
druge. Ima več kot 70 podružnic po vsem
Izraelu, vključuje več kot 4.000 prosto-
voljcev in po zatrjevanju predstavnikov
organizacije prihrani izraelskemu gospo-
darstvu letno kakih 250 milijonov bolniš-
ničnih stroškov in stroškov zdravljenja.
Letni predračun te organizacije pokrijejo
skoraj v celoti z donacijami, od katerih je
80 odstotkov iz Izraela. Država ne prispeva
ničesar. Organizacija ima po vsem Izraelu
61
POROČILO
mrežo svetovalnih in razstavnih središč,
kjer si lahko ovirani ljudje ogledajo in
izberejo pripomočke, ki jih potrebujejo, ob
tem ko strokovnjaki pojasnjujejo njihovo ra-
bo in svetujejo. Storitve Yad Sarah uporabi
letno kakih 250 000 izraelskih družin.
UVODNI REFERATI
Po mnenju profesorice Hane Hermanove z
univerze West Virginia (prej je delovala v
Pragi in je znana tudi pri nas na področju
rehabilitacije) se v večini držav hkrati
odvijata dve temeljni demografski spre-
membi: prebivalstvo se vse bolj stara in
hkrati kopiči v mestih. Najhitreje se pove-
čuje starostna kategorija starejših od 85 let.
Toda z naraščajočo starostjo se veča tudi
obolevnost, zmanjšujejo se funkcionalne
sposobnosti ljudi in zvečuje potreba po
pomoči. Zlasti velike so potrebe v velikih
mestih. Vse sodobne družbe poskušajo
ustvarjati pogoje, da bi starejši ljudje lahko
čim dlje ostali doma, in v ta namen obliku-
jejo programe pomoči in nege na domu za
ljudi, ki so funkcionalno ovirani, vezani na
dom in potrebujejo pomoč pri gospodinj-
skih opravilih in negi. Prof. Hermanova se
je zavzela za to, da bi široko pojmovana ne-
ga na domu postala znanstvena disciplina.
Zato pa bi morala definirati svoje meje, na
multidisciplinaren način opredeliti značil-
nosti svojih klientov, proučiti svojo stroš-
kovno učinkovitost, evalvirati uspehe nege
na domu, razviti indikatorje kvalitetne nege
in razviti primerno tehnologijo nege na
domu, ki bi bila cenovno dostopna in ki bi
si jo bilo mogoče priskrbeti. Eden od pere-
čih problemov v prihodnosti je nega na
domu za starejše v oddaljenih podeželskih
področjih.
Profesor Jack Habib iz Jeruzalema (JDC-
Brookdale Institute) je menil, da je eden
poglavitnih problemov na področju varstva
starih ljudi, kako vzpostaviti ravnotežje
med zavodskim in skupnostnim varstvom,
tako z vidika stroškov kot z vidika kvalitete
življenja starih ljudi.
Uri Lupolianski, sedanji predsednik Yad
Sarah, je utemeljil pomen prostovoljstva z
judovsko tradicijo in svetimi spisi. Človek
se razlikuje od živali prav po svoji globoki
potrebi dajati, ne da bi zato pričakoval po-
vračilo. To izražajo svetopisemske besede,
da človeku ni dobro samemu biti. Veliki
srednjeveški judovski modrec Maimonides
je pisal, da ni judovske skupnosti, ki ne bi
skrbela za tiste svoje člane, ki potrebujejo
skrb, in ki ne bi poznala prostovoljne
pomoči. Potreba dajati in potreba prejeti
pomoč, se skleneta, ko se srečata prosto-
voljec in prejemnik pomoči. Da bi bila taka
srečanja učinkovita in trajna, mora obstajati
ustrezna organizacija.
Predsedujoči konference prof. Kalman
J. Mann je v uvodnem referatu spregovoril
o domu kot okviru zdravstvenega varstva.
V zadnjih dveh ali treh desetletjih smo bili
priča silnemu porastu stroškov zdravstve-
nega in socialnega varstva. Stroški naraščajo
zaradi vse kvalitetnejših storitev, zaradi
večanja števila starih ljudi, zaradi večanja
števila zelo starih, ki potrebujejo nego in
zaradi stroškov zavodskega varstva. Prvih
treh faktorjev ne moremo kontrolirati; kon-
troliramo lahko edino stroške zavodskega
varstva, in sicer tako, da ne pošiljamo v
domove tistih ljudi, ki take oskrbe ne
potrebujejo. Zato je treba okrepiti varstvo
na domu, okrepiti s tehnologijo in človeško
pomočjo, ki naj bo prostovoljska. Na ta
način bo lahko več ljudi ostalo doma, stroški
zdravstvenega varstva pa se bodo zmanjšali.
Z delno nadomestitvijo zavodskega varstva
z varstvom na domu in plačanih delavcev s
prostovoljci, s spodbuditvijo skupnostnih
služb, kot so centri dnevnega varstva in
skupnostni zdravstveni centri, bomo lahko
oskrbeli več ljudi, jih zadržali doma in bolj
zgodaj odpuščali bolnike iz bolnišnic.
Bolnišnice bodo skrajšale število oskrbnih
dni na pacienta, premaknile del svojih
dejavnosti na zunanje oddelke in dnevno
varstvo, pa tudi v »bolnišnično nego na do-
mu«. Na vse te načine bo lahko odpuščeni
bolnik dokončal svoje zdravljenje in okre-
vanje tako, da ne bo več bival v bolnišnici,
bo pa pod nadzorom osebja bolnišnice.
Jack Medalie, zaslužni profesor družin-
ske medicine z univerze Čase Western
Reserve v Clevelandu, je govoril o prilaga-
janju bolnika in njegove družine na kronič-
no bolezen. V sodobnih družbah se veča
62
NEGA NA DOMU. RAZVOJ IN INOVACIJE
Število in razširjenost kroničnih boleznih,
skrajšuje pa se doba hospitalizacije, bolniki
odidejo v domačo nego, zaradi česar se je
povečala obremenjenost svojcev. Večina
družin sicer zadovoljivo obvladuje težave,
povezane z nego svojca s kronično bolez-
nijo, vendar se tudi pri večini družin poja-
vijo obdobja nestabilnosti in težav, ki jih
družina ne zmore obvladati sama, brez pod-
pore od zunaj. Ko razmišljamo, kako vpliva
navzočnost kroničnega bolnika na družin-
ski sistem, bi morali upoštevati bolnika
samega, naravo in potek bolezni, značilno-
sti družinskega sistema, ki oskrbuje bolnika,
sistem zdravstvene skrbi in nege in odnose
med vsemi temi dejavniki. Ves ta nadsistem
je treba obravnavati v času, v okviru živ-
ljenjskega cikla. V prispevku profesorja Me-
dalie je bil razpoznaven sistemski pristop
k obravnavanju pomoči na domu.
Zdravnik Arie Roth s kardiološkega
oddelka zdravstvenega centra v Tel Avivu
je poročal o »telemedicini« in sodobnih teh-
nologijah pri nujni negi na domu. »Teleme-
dicina« je uporaba različnih telekomuni-
kacijskih tehnologij, povezanih v sistem, z
namenom posredovati zdravstvene infor-
macije in omogočiti zdravstveno nego v
različnih situacijah. V Izraelu obstaja sistem
SHAHAL, ki kombinira nujno nego na do-
mu s telemedicino. Naročnikom omogoča
strokovno zdravstveno pomoč. Sestavljajo
ga mobilne enote intenzivne nege, ki jih
sestavljajo zdravniki in drugi zdravstveni
delavci. Te ekipe usmerja spremljevalno
središče, ki ga upravljajo sestre za nujno
pomoč. Bolnik, ki potrebuje pomoč ali kdo
od njegovih svojcev pokliče ustrezno
telefonsko številko in sproži se mreža
obveščanja, tako da se na bolnikovem domu
kar najhitreje zbere ustrezna zdravstvena
ekipa. Zdravstveni podatki vsakega naroč-
nika so shranjeni v osrednjem računalniku
in se neprestano dopolnjujejo. Vsi naroč-
niki nosijo srčni odzivnik in tako transtele-
fonično prenašajo EEG. Poleg tega imajo pri
sebi avtomatično intramuskularno 300
miligramsko lidokainsko injekcijo, da si jo
lahko takoj dajo vbrizgajo, če jim tako veli
center za nujno pomoč. Ko so pregledaU
137 primerov, pri katerih je bila injekcija
uporabljena pri srčni aritmiji, so ugotovili,
da je bilo med njimi 42 odstotkov primerov,
pri katerih je šlo za potencialno življensko
nevarne aritmije in je bila torej uporaba
injekcije vsekakor upravičena. Poleg tega
lahko člani, če želijo, dobijo napravo za
merjenje krvnega pritiska in spirometer. Ko
so proučili skupino 43 pacientov z bron-
hialno astmo, so ugotovili, da se je bistveno
zmanjšalo število njihovih klicev v sprem-
ljevalno središče (od 6 v prvem mesecu na
2 v zadnjem mesecu spremljanja), poleg
tega pa so se pomembno izboljšale značil-
nosti njihovega dihanja. To pomeni, da sta
transtelefonsko spremljanje simptomov in
uporaba spirometra izboljšala pacientovo
samoobvladovanje astme. Mobilne enote
intenzivne nege so opremeljene s trombo-
litičnimi sredstvi, ki jih po potrebi lahko
uporabijo. Sistem oskrbuje trenutno 32.000
naročnikov v starosti od 14 do 95 let, med
katerimi je 35 odstotkov zdravih. Letno se
odzovejo na približno 150.000 klicev. 80
odstotkov klicev obravnava in uredi po
transtelefonski poti spremljevalni center,
pri 20 odstotkih pa mora posredovati mo-
bilna enota nujne pomoči in le pri slabi
polovici teh posredovanj (45 %) odpeljejo
bolnika v bolnišnico. 95 odstotkov naročni-
kov pokliče v prvi uri po tem, ko se pojavijo
simptomi, le 29 odstotkov jih odlaša s
klicem več kot 3 ure. V raziskavi, ki je zajela
naključni vzorec 1089 naročnikov, jih je 89
odstotkov izjavilo, da se počutijo bolj varne,
odkar so naročniki SHAHALA.
Dr. Knight Steel, direktor inštituta za
nego na domu (Hackesack University
Medical Center) iz New Jerseya, je poudaril,
da dobiva nega na domu osrednji pomen v
zdravstvenem varstvu. Ker pa jo imajo še
vedno za pomožno ali dodatno storitev, ni
učinkovito povezana z izobraževalnimi in
raziskovalnimi ustanovami. Tako se na po-
dročju nege na domu še niso lotili vprašanj
o učnih programih za nego na domu, o
prednostih in pomanjkljivostih nege v
različnih pogojih, o povezavi nege na domu
s sodobno tehnologijo in s temeljnimi ve-
dami. Vse države bi morale pripraviti us-
trezne raziskovalne programe in zagotoviti
njihovo izvajanje. To pomeni, da bi morali
tradicionalni izvajalci nege sodelovati pri
prilagajanju razpoložljivih tehnologij za
63
POROČILO
rabo na domu, pri prilagajanju postopkov
evalvacije in drugih postopkov, tako da bi
spremljali spremembe pri pacientih, zlasti
na področju obvladovanja vsakdanjih funk-
cij in na področju zagotavljanja kvalitete
življenja.
Sodelavci univerzitetne bolnišnice Ha-
dassah in Inštituta za geriatrično medicino
v Jeruzalemu so poročah o izidih raziskave
.o programu nege na domu, ki so ga izvajali
v zadnjih letih. Po njihovem ima zdravst-
vena nega na domu očitne človeške in eko-
nomske prednosti. Kronično bolni ostane-
jo v krogu svoje družine, medtem pa lahko
zanje skrbi zdravstveno osebje in uporablja
širok razpon izpopolnjenih terapevtskih
postopkov.
Čeprav se zdi, da ima nega na domu očit-
ne prednosti, evalvacijske raziskave doslej
niso bile spodbudne. V njih so ugotavljali,
da bolniki, ki so dolgo časa v domači negi,
ne živijo dlje, niso bolj neodvisni v svojem
funkcioniranju, niso bolj zadovoljni in ne
ostanejo dlje doma, zunaj zavodov, kot tisti,
ki so v domači negi le krajši čas. Raziskave
tudi ne ugotavljajo, da bi dolgotrajna nega
na domu zmanjšala osebno obremenjenost
svojcev. Zaradi teh nespodbudnih ugoto-
vitev so preusmerili pozornost na kratko-
trajno usmerjeno nego na domu. Poroče-
valec si dovoli pripomniti, da taka primer-
java ni preveč smiselna, saj razlika med
dolgotrajno in kratkotrajno nego nujno
vključuje razliko v naravi bolezni, zato je
treba pri kratkotrajni negi pričakovati
boljše uspehe kot pri dolgotrajni.
Zato ni čudno, da so se pri nadaljnjem
snovanju usmerili zlasti na kratkotrajno
nego. Pri zlomu kolka ali antikoagulantni
terapiji venskega tromboflebitisa je nega na
domu prav tako uspešna, a veliko cenejša
kot hospitalizacija. Na osnovi teh izkušenj
je organizacija ClalitSick Fund (s sedežem
v Jeruzalemu) leta 1991 začela celovito
zdravstveno oskrbo na domu. V program
»hospitalizacije na domu« so vključevali
bolnike, ki so bili po krajšem bivanju v njih
odpuščeni iz bolnišnic in bolnike, ki so bili
doma, da jim ne bi bilo treba v bolnišnico.
Kriteriji za vključitev v program so bili:
soglasje pacienta in družine, članstvo v
fondu, bivališče v Jeruzalemu, zdravstveno
stanje, ki bi sicer zahtevalo hospitalizacijo
in obstoj domače podporne mreže, ki zago-
tavlja zadovoljevanje osnovnih življenjskih
potreb.
V obravnavo sprejeti bolniki so se delili
v tri kategorije: na tiste, ki so potrebovali
zdravljenje; na tiste, ki jim je bilo treba
blažiti simptome (paliativni ali terminalni)
in tiste, ki jim je bila potrebna rehabilitacija.
Bolniki, ki so izpolnjevali kriterije, so bili
sprejeti v 24 urah po napotitvi ali odpustitvi
iz bolnišnice. Vsakega bolnika je najmanj
šestkrat na mesec obiskal njegov lečeči
zdravnik. Pogosto je sodelovala tudi medi-
cinska sestra, od 12-krat mesečno do dva-
krat dnevno. Oba, zdravnik in sestra, sta bila
ves čas na voljo za telefonsko svetovanje in
nujne obiske. Dodatne storitve so obsegale:
fizioterapijo, zaposlitveno terapijo, elektro-
kardiogram, odvzem krvi ali urina za
analizo, posvet s specialistom (na voljo 11
specializacij) in intervencijo socialnega
delavca. Enkrat na mesec je paciente
obiskal nadzorni zdravnik skupaj z lečečim
zdravnikom.
Od novembra 1991 do konca leta 1994
so na ta način obravnavali 1596 bolnikov
(695 moških in 901 žensko). Povprečno so
bili stari 75 let (razpon 13-95). Opravljenih
je bilo skupaj več kot 90.000 dni nege, ob
sodelovanju 88 zdravnikov. Povprečno
trajanje nege je bilo 56 dni. 20% bolnikov
je umrlo, medtem ko so bili vključeni v
program (med temi je bilo 53% terminalnih
onkoloških bolnikov). Od preživelih bolni-
kov se jih je 62% vrnilo v rutinsko oskrbo
družinskega zdravnika, 17% je ostalo
vključenih v ta program, vendar so pri njih
postopoma omejevali obseg storitev, 1%
bolnikov se je odselil, 19% pa je bilo hospi-
taliziranih (17% je potrebovalo akutno
nego, 2% sta šla v negovalni dom). Bolniki
in družine so bili zelo zadovoljni. V anketi
na naključnem vzorcu je 71% bolnikov
ocenilo nego kot zelo dobro, 25% pa kot
dobro.
Analiza podatkov je pokazala, da je bil
program stoškovno učinkovit. Pri bolnikih,
ki so bili vključeni v ta program, se je v letih
od 1990 do 1995 znižalo število dni hospita-
lizacij na bolnika za 21%, upoštevajoč le
hospitalizacije v dveh večjih jeruzalemskih
64
NEGA NA DOMU: RAZVOJ IN INOVACIJE
bolnišnicah. Prav tako se je zmanjšala
uporaba geriatričnih bolnišnic, za 18,5%.
Pri članih drugih zavarovalnih skladov pa
se je število hospitalizacij zvečalo.
Mary Lou V. Stricklin, predsednica in iz-
vršna direktorica Zveze patronažnih sester
v Clevelandu (VisitingNurseAssociatiori),
je poudarila, da ima nega na domu globoke
korenine v zgodovini ZDA in tudi drugih
dežel. Javne in zasebne organizacije izvajajo
tako nego že celo stoletje. Nego na domu
so dolgo imeli za »naravno« vrsto nege, ki
jo opravlja družina, kar vključuje družinsko
vzdušje, toplino in varnost. V zadnjih letih
pa so na tem področju velike spremembe:
kar je bilo v začetku prostovoljsko prizade-
vanje, da bi odgovorili na potrebe v skupno-
sti, je danes zapletena množica različnih
vrst storitev. Nega na domu je danes
sestavni del kontinuuma nege, ki sega od
najbolj zapletenih tehničnih in strokovnih
oblik do najpreprostejše prostovoljske
podpore bolnikom na njihovih domovih.
V ZDA se zdravstvena nega vse bolj
podreja tržnim načelom in vse manj je to
zajamčena nega po kriterijih upravičenosti.
Vse bolj je tržno blago in profitna dejav-
nost. Uporabo vseh vrst nege agresivno
upravljajo in kontrolirajo. Zdravstveno
varstvo za revne je prešlo iz dejavnosti, ki
so jo upravljali na zvezni ravni, do dejavno-
sti, ki jo vodijo zasebne organizacije po
posameznih državah. Odgovornost in
tveganje sta prešla od naročnikov in
zavarovalnic na izvajalce.
; SEKCIJE
Prvega dne sem se udeležil sekcije s pre-
prostim naslovom Dom. Vsa poročila v tej
sekciji so obravnavala vprašanje, kako zago-
toviti ljudem s prizadetostmi neodvisno
bivanje doma.
Socialna delavka Gita Eshel je predstavila
model pomoči na domu v kibucu. Kibuci,
ki so bili v začetku obstoja sodobne izrael-
ske države, ko je šlo za preživetje v neprijaz-
nem okolju, model pionirske skupnosti,
osnovane na egalitarnih in kolektivističnih
načelih, se danes spreminjajo v naselja
starih in se soočajo z vprašanjem, kako
veteranom zagotoviti kar najboljšo oskrbo
v skladu z vrednostnim sistemom, na
katerem je doslej temeljilo življenje v kibu-
cu in v katerem je recipročnost — načelo
»jaz tebi, ti meni« — ena od poglavitnih
vrednot. Starejši ne morejo več polno-
vredno vračati pomoči, ki jo prejemajo od
drugih članov, ne morejo pa se tudi sprijaz-
niti s svojo vlogo zgolj prejemnikov pomo-
či. Zato poskušajo strokovnjaki razviti
pristop, v katerem bi starejši v čim večji
meri zadržali neodvisnost in čim dalj ostali
doma. Pri tem pristopu socialni delavec,
član kibuca, prouči položaj veterana in
oceni sposobnost njegovega funkcioniranja
v vsakdanjem okolju. Poročilo o primeru
predstavi nato timu, v katerem so strokov-
njaki različnih strok (fizioterapevt, zaposlit-
veni terapevt, geriatrična sestra in socialni
delavec). Tim skuša najti vsakemu človeku
posebej prilagojeno rešitev za vsako od po-
sebnih potreb. Spremlja izvajanje pomoči
in prilagaja priporočila in predloge, če je
treba. V kibucu je manjša delavnica, v
katero se lahko veteran vključi in ima tako
občutek, da še nekaj prispeva k skupnemu
življenju. Etika dela je namreč bistvena za
to vrsto skupnosti. Poleg tega pa se v delav-
nici srečuje z drugimi in tako premaguje
izolacijo. Poleg tega deluje v kibucu center
za dnevno varstvo, kjer se starejši lahko
hranijo, okopajo, počivajo in pogovore z
drugimi, potem pa se vrnejo domov. Starejši
lahko v centru tudi prenočijo ali ostanejo v
njem nekaj dni, kadar je treba razbremeniti
družino. Zanimivo je, da bi bilo v nasprotju
z navadami v kibucu, če bi starejši dobivali
pomoč na dom, če bi jim na primer pri-
našali kosilo na dom. Pri načrtovanju skrbi
ves čas sodeluje veteran sam, poleg tega pa
tudi družinski člani, ki ne živijo v kibucu.
Če veteran nima družine, se v skrb zanj
vključijo prostovoljci iz kibuca. Samo v
primerih, ko je potrebno 24-urno varstvo,
se starejši preseli v negovalno enoto, v kate-
ri je 6 postelj, ki pa so le redko vse zasedene,
kar kaže, da je pomoč na domu učinkovita.
Rachel Suissa je v imenu skupine ko-
legov poročala o delovanju skupine zapo-
slitvenih terapevtov za pomoč na domu.
Izraelsko ministrstvo za stanovanjska vpra-
šanja kupuje stanovanja za invalide, ki lahko
65
POROČILO
Živijo neodvisno. Vladno podjetje, ki te
nakupe izvaja, dela to le na priporočilo
zaposlitvenega terapevta. Potem ko ocenijo
funkcionalno sposobnost klienta in opišejo
njegove ali njene življenjske vloge in po-
sebne potrebe in sposobnosti, se zaposlitve-
ni terapevt odloči, ali je mogoče prilagoditi
stanovanje potrebam klienta. Ko kupijo
stanovanje, izdelajo podroben načrt skupaj
s klientom in v posvetovanju z inženirjem
stanovanjskega podjetja, ki je tudi odgovo-
ren za to, da se adaptacije zares izvedejo.
Zaposlitveni terapevt mora pripraviti
seznam vseh potrebnih sprememb, kot so
npr. posebne kljuke, ročaji in posebni ma-
teriali. Na načrtu mora biti jasno razvidno
sedanje stanje stanovanja in predvideno
stanje po adaptaciji. Ko načrt odobrita
Ministrstvo za zdravstvo in Ministrstvo za
stanovanjska vprašanja, odobrijo sredstva
in delo pri preurejanju stanovanja se lahko
začne. Zaposlitveni terapevt zagotavlja, da
se adaptacije izvedejo po načrtu. Ko se
klient preseli v novo stanovanje, zaposlit-
veni terapevt skupaj z njim preskusi, ali
lahko opravlja vse dejavnosti vsakdanjega
življenja, tako da bo lahko živel kolikor
mogoče neodvisno.
Referentka je pokazala video s posnetki
dveh primerov bivanja v tako prilagojenem
stanovanju. V prvem stanovanju sta bivala
Ora, ženska z osteogenesis imperfecta, in
njen mož Leonid, tetraplegik na električ-
nem vozičku. Ora je bila pritlikava, sicer pa
funkcionalno sposobna. Za Leonida so
posebej priredili kopalnico, tako da se je
lahko sam premestil z vozička na posebej
narejeno premično posteljo in z nje na
stranišče in pod tuš ter nazaj. Kamera je
spremljala Leonida in Oro pri več vsak-
danjih opravilih in razločno je bilo videti,
da sama, z medsebojno pomočjo in zaradi
posebnih prilagoditev prostorov in pohišt-
va, zmoreta vsa pomembna vsakdanja opra-
vila. Bila sta videti prav vitalen, samostojen
in srečen par.
V drugem primeru pa so pokazali Shai
in Yaela, ki sta oba preživela možgansko
kap, a ju je različno močno prizadela. V nju-
nem primeru načrt preureditve stanovanja
ni bil dobro izdelan in so morali po pre-
selitvi dodatno prilagajati stanovanje. Poleg
tega so morali stanovalcema pomagati z
intenzivnim usposabljanjem za samostojno
opravljanje dejavnosti vsakdanjega živ-
ljenja. Oba primera kažeta, da je tudi v naj-
težjih primerih invalidnosti mogoče s
strokovnimi napori usposobiti ljudi za
samostojno življenje.
Magister socialnega dela David Meyer,
koordinator socialnega dela pri ženski soci-
alni službi REUTH (prostovoljski organiza-
ciji v Tel Avivu), je opisal delovanje te orga-
nizacije pri zagotavljanju cenenih zaščitnih
stanovanj za starejše, ki nimajo denarnih
sredstev in tudi ne družine in ustrezne so-
cialne mreže, da bi lahko mirno in neodvis-
no živeli v domačem okolju. Stanovalce
zaščitnih stanovanj pestijo poleg tega števil-
ne nadloge: spomini na holokavst, telesna
in kognitivna prizadetost in druge tegobe.
Strokovno osebje, ki skrbi za stanovalce, se
odziva na vse te raznolike potrebe. V
stanovanjih in servisnih enotah imajo na
razpolago različne storitve, omogočena pa
je tudi uporaba storitev zunaj, v skupnosti.
Druga sekcija, ki sem se je udeležil, je
nosila naslov Družina. V njej je najprej psi-
holog Axel Triebel iz Nemčije, sicer zasebni
psihoanalitik, govoril o generacijskih kon-
fliktih v zvezi s skrbjo za starejšega svojca v
družini. Opozoril je na to, da so možnosti
skrbi na domu odvisne od odnosov v
družini, od strukture in delovanja družine.
V trigeneracijski družini — takih je največ
—, ki skrbi za starejšega člana, so stari starši,
starši in otroci oziroma vnuki povezani z
nevidnimi vezmi. Te vezi so dostikrat
nepopolne, v njih nastajajo vrzeli, vezi se
trgajo. Vidne prekinitve vezi med genera-
cijami je mogoče nadomestiti in popraviti
s posegi od zunaj. Socialni delavci, na pri-
mer, lahko olajšajo pogovor med družin-
skimi člani in organizirajo različne vrste
socialne pomoči. Nevidne »raztrganine« pa
lahko krpa psiholog. Vendar so tudi njegovi
posegi po svojih učinkih le omejeni. So
družine, ki, čeprav so navidez popolne, niso
sposobne prevzeti bremena skrbi za sta-
rejšega, kar bi morali upoštevati pri načr-
tovanju skrbi in pri bolj zadržanem pro-
pagiranju pomoči na domu.
C. Tangharajan, predavateljica na oddel-
ku za socialno delo kolidža Stella Maris v
66
NEGA NA DOMU: RAZVOJ IN INOVACIJE
Madrasu v Indiji, je poročala o raziskavi o
družinskih mrežah shizofrenikov. Raziskave
o shizofrenikih so pokazale, da so poleg
velikosti mreže tudi kvaliteta odnosov in
stališča ključnih članov v mreži vplivali na
potek bolezni in socialno funkcioniranje
bolnikov. V svojo raziskavo je vključila 73
shizofrenikov, ki so bili prvič sprejeti na
kliniko, pri katerih je bolezen trajala že
najmanj 5 let, ki v času raziskave niso imeli
vidnejših simptomov in so živeli pri svojih
družinah vsaj eno leto, preden se je začela
raziskava.
Ugotovila je, da so pacienti najbolje fun-
kcionirali pri gospodinjskih opravilih, naj-
slabše pa v svoji delovni in partnerski vlogi.
Socialne mreže so obsegale povprečno de-
vet oseb; korelacija med stopnjo funkcio-
niranja in velikostjo socialne mreže je bila
nizka. Ugotovila je razlike v suportivnem
delovanju članov mrež. Družinski člani so
dajali čustveni suport in zdravstveno po-
moč, drugi sorodniki so pomagali le ob
krizi, nesorodniki pa pri zaposlitvi. Pri
pacientih, ki so jih družine bolj podpirale,
so opazili boljše funkcioniranje in bolj
redno in ubogljivo so jemali zdravila. Tisti
pacienti, ki so imeli večje nesorodstvene
mreže, so tudi bolje funkcionirali; ženske
so bolje funkcionirale kot moški.
Leah Abramowitz, socialna delavka v eni
od bolnišnic v Jeruzalemu, je obravnavala
vprašanje, kako vpliva navzočnost kronič-
nega bolnika v družini na otroke in vnuke.
Skrb za invalidnega ali kronično bolnega
svojca v družini je težka naloga, ob kateri
so družine vse bolj nemočne in ki lahko
vodi do nesoglasij v družini, do zdravstve-
nih težav pri družinskih članih, finančnih
težav in celo do zlorab starejšega svojca.
Mnoge raziskave opozarjajo, da lahko skrb
za onemoglega v družini negativno vpliva
na druge člane, zlasti če ni dovolj podpore
formalnih institucij. Družinam, ki bi bile
pripravljene skrbeti za onemoglega svojca,
strokovnjaki to dostikrat odsvetujejo.
Vendar pa to ni potrebno. Družine pogo-
sto kar dobro obvladujejo to težavno
nalogo. Naučile so se spopadati z različnimi
težavami; naučile so se pridobiti za sodelo-
vanje različne formalne službe. Zaradi tega
so zadovoljne, čutijo, da so nekaj dosegle.
da se jim je posrečilo obdržati svojca doma.
Zgledi staršev vplivajo na vnuke. Kjer se od-
rasli otroci dobro znajdejo v skrbi za svoje
starše in dobro igrajo vlogo koordinatorja
skrbi, se vnuki tudi dobro prilagodijo
položaju in pri njih ni opaziti, da bi bili
obremenjeni, ker imajo starega in bolnega
starega starša v svoji sredi. V večini prime-
rov ti vnuki sami postanejo del neformalne
mreže pomoči. Tudi oni čutijo, da delajo
prav, ko prispevajo k temu, da je lahko stara
mama ali stari oče doma. Skrb za starega se
ugodno odraža na samopodobi družine.
Družine, ki s skupnimi napori obvladujejo
tak položaj, niso nujno iz višjega socialno-
ekonomskega razreda. Zdi pa se, da jih je v
določenih etničnih skupinah več kot v
drugih. Občutek navezanosti, dolžnosti in
verska pripadnost so pri odločitvi družine,
da bo obdržala svojca doma, pomembnejši
kot velikost družine, dohodek in stopnja
izobrazbe. Ta raziskava je opozorila na to,
kako pomembno bi bilo primerjati izkušnje
različnih družin z nego prizadetega člana,
saj bi tako odkrili načine, kako se lahko
nekatere družine izognejo prehudim obre-
menitvam, ki se jim druge ne znajo ali ne
morejo izogniti.
Nancy Dorfman-Schwartz, socialna de-
lavka iz judovskega urada za otroke Qewish
Children 's Bureau) iz Chicaga, je opisala,
kako pri njih rešujejo problem predaha za
starše, ki doma skrbijo za otroke s poseb-
nimi potrebami. Sploh je bilo vprašanju,
kako poskrbeti za vsaj kratkotrajen oddih
od neprestane nege, kar precej pozornosti
na tej konferenci. Njihova agencija najema,
usposablja in nadzoruje delavce, ki omogo-
čajo predah družinskim članom in ki skrbi-
jo za otroke na njihovih domovih. To je krat-
koročen predah, za katerega poročevalka
trdi, da krepi družino in lajša obremenitve
staršev, ki skrbijo za bolne ali razvojno in
čustveno prizadete otroke. Potrebe po
ljudeh, ki bi za nekaj časa vskočili namesto
staršev, se povečujejo, ker je vse manj otrok,
ki jih starši oddajo v zavode, ker zaradi
velike mobilnosti v ameriški družbi širše
sorodstvo manj sodeluje in pomaga. Predah
omogoča staršem, da se rabremene in
ukvarjajo s svojimi dejavnostmi, zmanjšuje
pa tudi izoliranost družine, v katero prihaja
67
POROČILO
varuška. Predstavili so več načinov, kako je
mogoče organizirati predah.
V tretji sekciji z naslovom Projekti je Pip
Sutcliffe s Fakultete za zdravstveno in
socialno varstvo Univerze Zahodne Anglije
v Bristolu poročala o službah za dementne,
ki obstajajo v državi Kerala v Indiji. Demen-
ca je bolezen, ki močno obremeni celotno
družino. Ker pa se družine tudi v Indiji
manjšajo, se to breme ne razporedi več ena-
komerno na več družinskih članov, ampak
obleži, tako kot pri nas, na plečih tega ali
onega. Namen projekta je bil vzpostaviti
službo za pomoč prizadetim posamez-
nikom in družinam, ki skrbijo zanje, povsod
tam, kjer v Indiji obstajajo društva za Alz-
heimerjevo bolezen. Pri tem so se oprH na
organizacijo Help Age International. Iz
poročila smo lahko razbrali, da vztrajno in
metodično prizadevanje po pomoči rodi
sadove, tudi če okoliščine niso naklonjene.
Skupina socialnih delavk in delavcev
(Rivka Ish Shalom in drugi) iz Jeruzalema
je predstavila 15-letno delo pri projektu
Melabev, v okviru katerega skrbijo za
dementne v skupnostnem okviru. V tem
času so oskrbeli preko tisoč starejših z
Alzheimerjevo boleznijo in podobnimi
tegobami. Storitve te organizacije so: centri
za dnevno varstvo, razširjena negovalna
enota, center za kratkotrajno bivanje za
predah, socialnodelavsko svetovanje in
podporne skupine za starše.
Pri skrbi za dementnega v družini je
pomemben oseben pristop v naravnem
socialnem okolju, ponudba dejavnosti, ki
stimulirajo dementnega, vendar ne tako, da
bi se čutil pod pritiskom; pomembne so
metode zmanjševanja napetosti v skupini
in razumevanje neurejenega in agresivnega
vedenja prizadetega. Resnična žrtev demen-
ce je družina. To spoznanje je pripeljalo do
oblikovanja suportivnih skupin in oseb-
nega socialnodelavskega svetovanja. Pri
skrbi za dementnega človeka in njegovo
družino moramo poznati skupinsko dina-
miko, zagovorništvo pri stikih s službami,
poznati pa moramo tudi naravo prizade-
tosti in njen potek.
Z leti so prvotnim storitvam dodali nove:
poseben center za blago dementne, inter-
generacijske programe, izobraževalne
dejavnosti za splošno populacijo in stro-
kovnjake. Projekt Melabev izdaja knjige,
prevode, organizira tečaje, usposabljanje
ob delu, delavnice o psihogeriatriji. Kar se
je začelo kot poskusno, prostovoljsko po-
djetje za peščico starejših dementnih, se je
razvilo v inovativno, neprestano izpopol-
njujočo se organizacijo s širokim družbe-
nim vplivom.
Orna D. Goldwater iz skupine za človeš-
ke potenciale (Human Potential Group) iz
Dallasa je opisala narativno terapijo kot
»tretji val« v tradiciji družinske terapije in
na kratko predstavila vsebino informa-
tivnega usposabljanja za narativno terapijo,
to je tehnike, kot so: pozitivno konotiranje,
eksternaliziranje problema, rekonstrukcija
življenjske zgodbe, nadomeščanje problem-
ske realnosti z alternativno rešitveno real-
nostjo, cirkularno spraševanje. V drugem
prispevku je opisala uporabo narativne
terapije doma, pri obravnavi otrok in
odraslih s kroničnimi duševnimi motnjami.
James G. Barber, profesor socialnega
dela z univerze Flinders v državi Južna
Avstralija, je spregovoril o programu skup-
nostne skrbi in pomoči na domu, namenje-
ne mladim in starim invalidom in njihovim
skrbnikom. Eden poglavitnih smotrov tega
programa je preprečiti prezgodnji odhod
teh ljudi v zavode. Opira se na spoznanja
raziskav, da je najpomembnejši dejavnik v
tem oziru sposobnost svojca, ki neguje, da
obvlada to delo in težave. Bistveno za to, da
bi svojci obvladali ta položaj, pa je možnost
občasnega predaha. V raziskavi so presku-
sili več modelov, kako zagotoviti predah:
predah s kratkotrajno oddajo v zavod,
predah doma s pomočjo varuške, predah v
dnevnem centru za dementne in v navad-
nem dnevnem centru. Program je vključil
približno 1000 gospodinjstev v 18 ločenih
projektih po vsej državi Južna Avstralija.
Rezultati kažejo, da so bili svojci, ki skrbijo
za prizadete v družini, zelo zadovoljni z
možnostjo za predah, pojavile pa so se tudi
organizacijske in druge težave. Različni
modeh imajo različne prednosti in pomanj-
kljivosti, za vse pa velja, da ne morejo
zadovoljiti vseh potreb skrbnikov.
James Barber je na koncu menil, da bi
morali iz javnih sredstev podpreti pro-
68
NEGA NA DOMU: RAZVOJ IN INOVACIJE
grame predaha kot obUko skupnostne
podpore družinam, ki doma skrbijo za pri-
zadete svojce, če hočemo, da bo nega na
domu postala realna alternativa zavod-
skemu varstvu. To pa bi bil lahko tudi nauk
za naše razmere.
DRUGO
Naj navedem samo nekaj naslovov drugih
predavanj, ki se jih nisem mogel udeležiti
(študentje, pozor, to bi lahko bile tudi teme
diplomskih nalog). V sekciji, ki je obravna-
vala vprašanja starejših bolnikov, so obrav-
navali naslednje teme: vplivanje strukture
in funkcioniranja socialne mreže na prila-
gajanje starejših invalidnih bolnikov na
kronično bolezen; načrtovanje odpusta iz
bolnišnice pri starejših bolnikih s funkcio-
nalno ali kognitivno prizadetostjo; samo-
ocene zdravja starejših, ki živijo doma, po
bivanju v vmesni enoti; povezanost nege na
domu in družinske mreže; starejši pripad-
niki manjšin. V sekciji o svojcih, ki skrbijo
za družinskega člana, so poročali o nasled-
njem: o vprašanjih predaha, posebej za lju-
di, ki skrbijo za dementne svojce; o razmer-
ju med avtonomijo in paternalizmom pri
zdravstveni negi na domu; ali so obiski
sester na domu rešitev za rano odpuščene
iz bolnišnic; o odnosu med pomočjo na
domu in zdravstveno nego na domu; o
osebnem razvoju svojcev, ki negujejo člana
družine, v odnosu na vprašanje odvisnosti
in neodvisnosti. V sekciji o prizadetih
otrocih in mladostnikih so razpravljali o
skupinah staršev in otrok z motnjami mo-
torike; o celostnih odgovorih na vzgojne
potrebe otrok, ki so vezani na posteljo; o
svetovanju in suportu družinam s prizade-
timi in kronično bolnimi otroki in drugem.
V sekciji o prostovoljcih so bile naslednje
teme: prostovoljci in pomoč na domu lju-
dem z mentalno zdravstvenimi težavami;
pridobivanje prostovoljcev; organizacija
prijateljev družine; o partnerstvu pri pomo-
či na domu itd.
Veliko sekcij je obravnavalo posebna
vprašanja zdravstvene nege — in še in še.
Ni mogoče vsega našteti. V kongresnem
središču je bila zanimiva razstava, pravza-
prav sejem, različnih pripomočkov za ovira-
ne ljudi, od sanitarnih naprav do drobnih
vsakdanjih predmetov, ki so lahko v pomoč
starejšemu človeku. Ob konferenci so bili
organizirani ogledi ustanov, izleti in dru-
ženje z izraelskimi družinami.
OCENA
Organizacija konference je bila brezhibna.
Prostovoljci, člani organizacije Yad Sarah,
so pomagali pri organizaciji, so se pa tudi
udeleževali plenarnih predavanj; eno od
popoldanskih plenarnih predavanj je bilo
namenjeno posebej njim in udeležili so se
ga množično. Tako široka mobilizacija pro-
stovoljcev, njihova zavzetost in disciplinira-
nost, so me spomnili na čase socialističnih
manifestacij prostovoljske predanosti. Tudi
druga znamenja so kazala, da je izraelska
(civilna?) družba dobro povezana in organi-
zirana. Z govorniškega odra pa so zadoneli
tudi tradicionalistično usmerjeni paternali-
stični toni — kot bi poslušal grmenje kakega
preroka iz stare zaveze. Hebrejščina se mi
je s številnimi, kot s kladivom zabitimi
jambskimi poudarki na koncu besed, za-
zdela prav idealen jezik za tak eksorcizem.
Organizatorji pa niso bili vsiljivi in so
prepuščali udeležencem, da so si po svoje
uredili svoje bivanje v dneh konference.
Prepovršno poznam zgodovino Izraela in
premalo vem o strukturi izraelske družbe,
zaslutil pa sem ne samo globoko nasprotje
med njenim judovskim in palestinskim
delom, ampak tudi nasprotja znotraj judov-
ske družbe, ki je zelo pester konglomerat
naseljencev z vseh koncev sveta in tudi
dokaj razslojena. Prav zato sem tem bolj
občudoval pionirsko zagrizenost, delavnost
in discipliniranost, ki se je pokazala ob
organizaciji konference.
JERUZALEM
»Kako je tam?« so me spraševali prijatelji,
ko sem se srečno vrnil, potem ko sem pred
odhodom ukrenil vse potrebno, če bi se
primerilo, da me ne bi bilo. Odhajal sem v
deželo krhkega miru prav v času, ko se je
69
POROČILO
nadaljevalo obstreljevanje palestinskih
taborišč v južnem Libanonu in je bilo pri-
čakovati reakcijo Palestincev v Izraelu. Ko
se je letalo iz obotavljive slovenske pomladi
spustilo v štirideset stopinj izraelske in so
me, natanko tako, kot piše v vodniku, s
shared taksijem dostavili iz Tel Aviva v
spodoben sodoben jeruzalemski hotel, ne
da bi med potjo kje kaj pokalo, sem se
kmalu pozabil bati in sem se hitro vživel v
mesto in na koncu postal celo malo nepre-
viden. Jeruzalem se mi je zdel kot kako
drugo sredozemsko mesto, ki se v njem
človek hitro udomači. Toda bogato zalo-
ženo pokrito tržnico v bližini kongresnega
centra sem vendarle z nelagodnim občut-
kom in ne da bi dosti raziskoval, premeril
bistveno hitreje kot podobno tržnico v
Barceloni. A tu kot tam sem našel, kar sem
iskal — sočne nešplje.
Pokroviteljica konference je bila Reuma
Weizman, žena izraelskega predsednika.
Skupaj s predsednikom sta nas že prvi večer
— potem ko so nas pri vhodu skrbno pre-
gledali — sprejela v dobro varovani palači
kneseta, sredi sproščujočega parka. »Hvala,
ker ste prišli v tem času, ko mnogi mislijo,
da bi se nas morali izogibati,« je dejal Weiz-
man. Zatem smo se sprehodili do starega
mesta, kjer so nam na notranjem dvorišču
Davidove trdnjave priredili nekakšno več-
občilno predstavitev izraelske zgodovine,
ki ji je sledilo medsebojno seznanjanje ude-
ležencev ob obilici okusnih svežih vrtnih
jagod, zanimivih prigrizkov iz judovske
narodne kuhinje in napitkov.
Na konferenci sem imel vtis, da je Izrael
n-ta država Združenih držav Amerike.
Morda je k temu prispevalo dejstvo, da so
konferenco soorganizirali Američani. A ne
samo to: večina domačinov je govorila
amerikanščino in veliko med njimi se je je
nedvomno naučilo v ZDA; mnogi so se pri-
selili od tam. A ko sem na ulici po angleško
povprašal mlad par za pot, smo se le težko
sporazumeli. Podobno v knjigarni, kjer sem
kupoval zemljevid mesta.
Konferenca je v celoti potekala v sodob-
no oblikovani palači »središča za shode«
(Convention Center) z zasteklenim proče-
ljem, kjer je poleg velike dvorane za
plenarna zasedanja več manjših za delo
skupin. Pri vhodu vedno pregled osebne
prtljage — »za vašo varnost«. Kratko pot od
hotela do konferenčne dvorane sem hitro
obvladal. Vodila pa je mimo avtobusne
postaje, kjer je kdaj že pokalo. V bližini
hotela mimogrede opazim listek, prilepljen
na ulični transformator, v cirilici. Po rusko
obvešča, da iščejo dekleta »dlja psiholo-
gičeskih issledovanyj fotografiji«. Zanimive
raziskave. Po ulicah običajen mestni vrvež,
le da je povsod polno zelo mladih unifor-
miranih in oboroženih deklet in fantov —
meni se je zdelo, da je deklet celo več. Na
vsaki postaji mestnega avtobusa je taka str-
aža. Mladina kramlja in se zabava, a puškice
so nabasane. Potem vidiš prizore: tu se
dekle poslavlja od fanta, ki odhaja v vojsko,
tam fant od dekleta. Mimo pa preudarno
koračijo nakravžljani bradati hasidi v svojih
črnih gvantih s širokokrajnimi klobuki. Oni
nočejo nositi orožja in nihče jim nič ne
more. Tisti do kraja pravoverni, ki se za-
našajo na to, da bo bog poskrbel zanje kot
za lilije na polju in ptice pod nebom, pa
beračijo ob podhodih. Oboroženi ljudje so
povsod. K uniformiranim orožje še nekako
sodi, čudno pa je, ko vidiš možaka v majici,
z visečim trebuhom v kratkih bermuda
hlačah in v »japankah«, v rokah pa avtomat.
Vrag vedi, kaj ali koga straži.
Ko sem se naveličal peš meriti tista dva
kilometra do starega mesta, kamor sem se
podal, če je le bilo kaj časa, sem se okorajžil
in skočil na avtobus. Saj veste, avtobuse
rešetajo. Normalni, krasni avtobusi, malo
nenavaden je le občutek, ko poleg tebe,
meni nič tebi nič, sede fant z avtomatom.
Za mojo varnost?
Starega mesta ni mogoče odpraviti z
nekaj besedami, zato o zgodovini in lepotah
raje — nič. Le dve srečanji naj omenim. Ko
sem se pretikal po ozkih prehodih mimo
stojnic v arabskem delu, sem zašel v malo
manj obljuden temačen prehod. Dohitel me
je deček kakih desetih let in me opozoril,
da imam odprto zadrgo na torbi. O, hvala,
kako prijazno. »One doUar,« se je zahtevajoč
ustopil predme. Sploh mi ni šlo za denar —
tako sem se ga ustrašil (kaj če iz stranskih
lukenj pridejo še drugi), da sem prav
neslavno jadrno pobegnil pred fantinom in
se pomešal med množico.
70
NEGA NA DOMU: RAZVOJ IN INOVACIJE
Zadnji dan sem si želel še na hitro ogle-
dati slovito Zlato mošejo. Najprej sem moral
mimo izraelske policijske kontrole na trgu
pred Zidom objokovanja, na vrhu stopnic
pred vhodom v park pred mošejo pa me je,
potem ko me je palestinski policaj mirno
spustil naprej, ustavil še Palestinec v civilu,
krilil z rokami in po arabsko nekaj ukazoval.
Počasi se je nabrala gruča turistov. Gledali
smo drug drugega in se spraševali, zakaj nas
ne pusti naprej. Potem je stari nekam izginil
in drug za drugim smo se kradoma izmuzni-
li v park. Ne vem, kakšen palestinski organ
je bil ta možak, vsekakor pa ni dobro pred-
stavljal palestinskega reda in organizacije.
Časa mi je že zmanjkovalo, zato sem se
odpovedal ogledu mošeje, kajti gotovo bi
se za nevernika tudi tam kaj zakompliciralo.
Samo od daleč sem jo fotografiral. Poleg
mene sta na nadzidku v senci pod dreve-
som sedela dva fanta, očitno Palestinca, in
ker rad ugajam ljudem in sem na strani
zatiranih, sem se obrnil k njima in prizna-
vajoče dejal: »Beautiful, really beautiful.« In
potem, seveda, od kod ste in tako dalje.
Izkazalo se je, da sta študenta. Ta, ki se je
trudil govoriti angleško, je imel pri sebi
učbenik tradicionalnega islamskega prava,
arabski, od zadaj naprej in z desne na levo.
In vrgli smo debato o veri. Jaz, da je vse,
kar imamo, to naše kratko življenje, oni, da
je višja sila in posmrtno življenje. Med
pogovorom je pristopil starejši možak, ki
je dobro govoril angleško, in ki sta ga ona
dva spoštljivo pozdravila — morda kak
učitelj iz bližnje verske šole. Razlaga mi
islam. Potem mi uide: Če vas vaša vera uči
miru in prijateljstva, od kod ta neprestani
spopad z Judi. Why? Ker oni ne verujejo v
Boga, oni verujejo v denar. Mi smo revno
ljudstvo, a imamo Boga. Oni so bogati brez-
božniki. Zaslutil sem globino tega prepada.
Ko pomisliš na dom, bi bil rad že kar
doma. Tako sem bil prvi v moji vrsti na
letališču in čakal na pregled prtljage. Mlad
kontrolor v civilu mi pomigne, naj grem z
njim. Odpelje me k neki stranski mizi.
Posebna obravnava, mi kapne. Varnostna
služba, se predstavi. Zasliševal me je kake
pol ure. Podrobno, za mojo varnost, v moje
dobro. Kje sem bil, kaj sem počel, s kom
sem govoril, kaj so govorili na konferenci,
kaj jaz mislim o tem, kar so govorili. Pa kaj
vi mislite, a je potem nega doma cenejša
od nege v zavodu. Prijazen fant je bil, dobro
sva se ujela. Na koncu bi rad videl vabilo na
konferenco. Joj, čisto na dnu kovčka ga
imam. No ja. Potem zaniha in gre vprašat
šefico. Jasno, da sem moral vse zložiti ven.
Da ni kdo registriral mojega pogovora s
Palestinci? Tako postane človek paranoičen.
Ko so se pod menoj vse bolj oddaljevale
zaplate v puščavo potaknjenih nasadov in
ožganih polj, sem premišljeval: Ob tem
morju in v tej kamniti puščavi, katere
najporaslejši del je podoben najbolj pustim
predelom našega primorskega krasa, živi na
površini, ki je le četrtino večja od Slovenije,
trikrat več ljudi, kot nas je Slovencev. Bomo
izginili kljub z rekami prepreženi podobi
raja, ki nas obdaja; bomo iz tega vrta
naredili puščavo? Se bomo učili od njih in
se povezali, se organizirali, vzeli pamet v
roke in preživeli z našim rajem vred?
Blaž Mesec
71