POROČILI
TEMPUS PROJEKT ZA PRESTRUKTURIRANJE SLUŽB DUŠEVNEGA ZDRAVJA PO VOJNI^
V BOSNI IN HERCEGOVINI '
i.
(POROČILO IZ SARAJEVA) 1
OZADJE
V januarju in februarju sem bil dvakrat v
Bosni in Hercegovini. Že med vojno je
Zveza društev za spodbujanje duševnega
zdravja Alpe Jadran vzdrževalo stike in
pomagalo bosanski psihiatriji. Med drugim
je tudi ljubljanska psihiatrična bolnišnica
na pobudo dr. Andreja Kastelica poslala v
Sarajevo materialno pomoč. Po vojni so se
stiki še okrepili in začeli smo razmišljati o
skupnih projektih. Še zlasti so se v začetku
precej angažirali Italijani, najbolj Tržačani.
Novembra 1996 smo v Sarajevu, še precej
prizadetemu od vojne, imeli posvet Alpe
Jadran, na katerem so nam gostitelji pred-
stavili vojne izkušnje in načrte za prihod-
nost. Povojna atmosfera je takrat naredila
na nas močan vtis. O duševnem zdravju pa
smo lahko zvedeli dve stvari. Prvo, da je
vojna bila pomembna preskušnja tudi v
tem, da se je njej precej spremenilo stališče
do duševne stiske, do uporabnikov služb
duševnega zdravja. V vojni običajne razHke
med norim in normalnim postanejo nesmi-
selne. Paranoja, tesnoba, stiska, neverjetna
in izjemna doživetja so vsakdanja stvar.
Hkrati so strokovnjaki za duševno zdravje
z drugačnimi očmi in v drugačnih okolišči-
nah videli svoje uporabnike, prej manj-
vredne, zdaj enakovredne, prej nesposobne
preživetja brez pomoči, zdaj pa so se
nekateri znašli kot vsi drugi. Drugo, kar smo
zvedeli, pa je, da je bila večina bolnišnic
med vojno porušenih ali razpuščenih. Naši
sogovorniki so to dojemali kot priložnost,
da se izgradi nov na skupnostnem pristopu
utemeljen sistem, namesto da bi obnavljali
starega. Idejo so dodelali s predstavniki
Svetovne zdravstvene organizacije bosanski
kolegi z dr. Ceričem na čelu. Takrat si večina
bosanskih psihiatrov niti ni dobro pred-
stavljala, kaj naj to pomeni, in lahko bi rekli,
da je bilo izrečenih, pa tudi neizrečenih kar
nekaj dvomov. Zavezali smo se, da jim bomo
pri tem podvigu po svojih močeh pomagali.
V pogovorih pa smo tudi ugotavljali, da je v
takem sistemu nujna tudi drugačna vloga
socialnih delavcev in tudi obstoj uporab-
niških skupin in gibanj.
Po tem srečanju je bilo veliko dvostran-
skih stikov med nekaterimi članicami
skupine Alpe Jadran in službami v Bosni.
Italijani so pod pokroviteljstvom WHO
sploh precej prisotni pri podpiranju novih
pobud in ponovni izgradnji sistema dušev-
nega zdravja. Kar nekaj delavcev psihiatrije
je gostovalo v Trstu, Portoguaru in Vidmu.
Organizacija iz Linza Exit-Sozial je v
sodelovanju z bosanskimi sodelavci prav
pred kratkim ustanovila prvo stanovanjsko
skupino v Sarajevu. Dr. Toresini si prizade-
va, da bi lokalne vlade nekaterih dežel
članic ustvarile konzorcij, ki bi Evropski
skupnosti predlagal program, s katerim bi
pomagali ustvarjati nove službe, usposab-
ljati nove strokovnjake. V okviru teh pri-
zadevanj sta nastali dve konkretni ideji.
Prva je bila, da fondaciji Tempus ponudimo
predlog izobraževalnega projekta, kakršen
je bil pred časom projekt, s katerim smo
vpeljali duševno zdravje v skupnosti v
Sloveniji. Pri tem naj bi uporabili izkušnje,
ki smo jih takrat pridobili, in mobilizirali
precej podobno mrežo organizacij in
posameznikov kot pred leti. Druga ideja pa
je bila, da naredimo nekakšen uporabniški
festival v Sarajevu, ki bi spodbudil uporab-
niško gibanje.
139
POROČILO
ZAMISEL TEMPUS PROJEKTA V BIH
Cilj projekta je, da bi na Sarajevski univerzi
vzpostavili interdisciplinaren center za
študij duševnega zdravja v skupnosti. V
njem naj bi sodelovale vse discipline, ki
sodelujejo pri izvajanju služb duševnega
zdravja: psihiatrija, socialno delo, psiholo-
gija in zdravstvena nega. Ta center naj bi
izvajal usposabljanje na več ravneh, od
magisterija do specializacij, od seminarja za
inovacije za uveljavljene strokovnjake do
kratkih tečajev v posameznih spretnostih
za drugo osebje novih služb, prostovoljce,
uporabnike in svojce.
Usposabljanje naj bi bilo povezano s
prakso. Slušatelji naj bi ob študiju tudi
dejansko delali, predavanja, seminarji in
delavnice pa naj bi bili organsko povezani
z njihovim delom. Bili bi teoretska refle-
ksija, moment razvoja. Nekakšen akcijsko
raziskovalni projekt. Center naj bi bil jedro
razvoja služb duševnega zdravja v skupno-
sti. Imel naj bi svojo knjižnico, informacijski
in dokumentracijski center.
Konzorcij tega projekta bi sestavljale
posamezne organizacije iz dežel Alpe
Jadran: Regionalni znanstveno raziskovalni
center duševno zdravje iz Portoguara za
Italijo, Visoka šola za socialno delo za
Slovenijo, Exit-Sozial za Avstrijo, potem pa
še Anglia University iz Cambridgea za Ve-
liko Britanijo tç:Y Health-Net International
z Nizozemske. Prek teh organizacij bi se v
projekt vključevali tudi drugi strokovnjaki
iz teh dežel. Glavni bosanski partner naj bi
bila sarajevska univerza in prek nje prej
naštete članice, ki bi sestavljale glavno
koordinacijsko telo. Koordinacija projekta
naj bi bila vodena iz Sarajeva. Zaželeno bi
bilo, da bi se v projekt vključile tudi druge
bosanske univerze. Preko sveta projekta bi
se v delo projekta vključile tudi nevladne
in druge izvajalske organizacije in pred-
stavniki različnih ministrstev in javnega
življenja.
STANJE V BOSNI IN HERCEGOVINI
Na splošno je atmosfera v Sarajevu precej
boljša, kot je bila pred letom in pol ob
našem prvem obisku. Življenje se je norma-
liziralo, postalo bolj civilno. Se še pozna, da
obnova traja. Je pa več svetlobe. Elektrike,
vode in plina zmanjka le še redko. Na ulicah
je več ljudi, ki so bolj sproščeni, veseli, manj
zaskrbljeni, kot so bili pred letom in pol.
Vojna pa se le še občuti. Videti je veliko ru-
ševin, pa tudi pogovor redno nanese na
zgodbe iz vojnih dni. Ljudje govorijo o
neverjetnih doživetjih, pa tudi o bolečini,
zamerah. Po vojni je veliko socialnih pro-
blemov, npr. nezaposlenost. Veliko otrok je
ostalo brez staršev; samo za Srebrenico
velja, da je ostalo brez obeh staršev 545
otrok, brez enega pa približno 10.000. Za
15% prebivalstva velja, da je med vojno
preživelo tako močno duševno stisko, da
potrebuje strokovno pomoč. Veliko se
govori tudi o povečani stopnji samomo-
rilnosti. Mnogi borci so po vojni precej
razočarani, saj so ostali brez svojcev, službe
in prihodnosti. Kot da po štiriletnem
upanju, da bo vojne konec, zdaj ni več česa
upati. Po drugi strani pa je med ljudmi tudi
precej realističnega upanja, morda celo več
kot pred letom; vidijo priložnosti, da kaj
naredijo, da osmislijo svoje življenje. Nekaj
novega optimizma se je porajalo tudi zaradi
političnih premikov na srbski strani.
Čedalje več je izmenjav in prometa med
obema entitetama. V Sarajevu se sicer red-
ko, pa vendar, opazi tudi kakšna registracija
iz Banja Luke ali od kod drugod. Med mojim
bivanjem sem na Skenderiji opazil celo
sejem banjaluškega gospodarstva.
To realistično upanje je prisotno tudi na
področju duševnega zdravja. Reforma
sistema sicer ni naredila velikih korakov,
nekaj pa je. Načrtovanih je 38 skupnostnih
centrov za duševno zdravje, ki so jih veči-
noma ustanovili v zdravstvenih domovih. S
pomočjo Svetovne banke so jih že fizično
uredili in pripravljeni čakajo, da začnejo
delovati. Nekaj jih celo že deluje. Osebje teh
centrov bo osebje, ki je prej delalo v bolni-
šnicah. Izmed bolnišnic obstajata le dve
(Koševo in Jagomir) s po šestdesetimi po-
steljami. Ena izmed ovir, kot kaže, je, da za
vlado službe duševnega zdravja niso priori-
teta. Lahko bi rekh, da je bila, kar se tiče
uporabnikov, deinstitucionalizacija bosan-
skih služb duševnega zdravja izvedena že
140
TEMPUS PROJEKT V BOSNI IN HERCEGOVINI
med vojno, treba pa je izvesti še deinstitu-
cionalizacijo strokovnjakov, ki se iz bol-
nišnic še niso preselili v skupnostne službe.
Tudi na področju duševnega zdravja je
opaziti porajanje stikov med obema stra-
nema. Organizacija, kot je npr. Koridor,
izvaja usposabljanja tudi na srbski strani,
njen član, socialni delavec, pa je bil sploh
eden od prvih, ki so po televiziji ustvarili
video kontakt z zdravnico iz Banja Luke.
Tudi na srbski strani se psihiatrija zavzema
za podoben razvoj. Tam sta sicer ostali
ohranjeni dve bolnici (v Sokolcu s približno
300 do 400 posteljami) in v Jakešu s
približno 700-800). Med mojim obiskom je
potekal v bližini Doboja posvet, kjer so
prvič sodelovali psihiatri z obeh strani.
Posvet je bil mednaroden, sodelovali so
italijanski strokovnjaki. Poročali so o prvih
izkušnjah dela v skupnosti in se zanj za-
vzemali. Basaglia je bil najpogosteje citirana
avtoriteta, pa ne z italijanske strani.
Vojna je na področju nevladnih organi-
zacij povzročila pravi boom. Zdaj obstaja
več kot 100 prostovoljnih organizacij
različnih velikosti in pomena. Predsednik
skupščine občine Center mi je v pogovoru
omenil, da veliko ljudi ravno v delovanju
teh organizacij najde način, kako osmisliti
svoje življenje. Med temi organizacijami je
veliko tudi mednarodnih, ki so precej
bogate, so pa tudi lokalne. Večina dejav-
nosti, ki jih te organizacije izvajajo, poime-
nujejo psihosocialna pomoč, kar pomeni,
da ne gre za trdo jedro duševnega zdravja
oz. za težje stiske. Ciljne skupine so otroci,
ženske, begunci in ljudje, ki so doživeli
travme povezane z vojno. Obstaja vrsta
svetovalnic, ki so večkrat kar v zdravstvenih
domovih. V njih delujejo različni profili
strokovnjakov: veliko socialnih delavcev,
pedagogov, nekaj psihologov, pa tudi zdrav-
nikov in psihiatrov. V teh svetovalnicah so
razvili slog dela, ki je v Bosni razmeroma
nov in drugačen od tradicionalne institu-
cionalne prakse. Slog dela je precej bolj
sproščen, dostopen in prijazen. Je tudi
bližje skupnosti, strokovnjaki hodijo k
strankam na dom, med vojno pa so se tudi
naučili uporabljati pičla sredstva, ki so jim
bila na voljo v skupnosti, npr. organizirati
vzajemno pomoč ipd.
Veliko strokovnjakov dela hkrati v javnih
službah in prostovoljnih organizacijah
(delati v prostovoljnih, zlasti tujih orga-
nizacijah v Sarajevu pogosto pomeni dober
zaslužek, saj jih velikokrat plačujejo medna-
rodne organizacije, biti zaposlen v javnem
sektorju pa vseeno zagotavlja varnost glede
penzije in stalnosti zaposlitve). Kljub temu
pa obstaja med obema sektorjema prepad.
Strokovnjaki, ki delujejo v obeh tipih
organizacij, dostikrat izvedejo identitetni
razcep, ki jim omogoča, da delujejo v dveh
območjih, ki kakor da nimata ničesar
skupnega. Psihiatrinja, ki npr. dela v bolnici,
popoldne pa v v svetovalnici ali samopo-
močni organizaciji, dostikrat pojmuje ti dve
službi kot dve različni stvarnosti. V eni se
dela tako, v drugi pa drugače. Večina
strokovnjakov z veseljem sprejema nove
izkušnje in nove oblike, zlasti izkustvenega
usposabljanja, ki ga ponujajo nove prosto-
voljne organizacije. To velja tudi za večino
direktorjev javnih služb (npr. direktorjev
centrov za socialno delo), včasih pa pride
tudi do odporov (npr. podrejenim prepo-
vedo obiskovanje seminarjev ali sodelo-
vanje pri delu svetovalnice).
Srečal sem se s predstavniki štirih
organizacij: Catholic Relief Service (CRS),
Corridor, Health-Net International in
Domino. CRS je velika prostovoljna orga-
nizacija iz Združenih držav. Njena bosanska
ekspozitura ima približno 20 zaposlenih in
vodi več projektov. Govoril sem s Šejlo
Kulenovič. To je mlada zdravnica in akti-
vistka na področju psihosocialnega dela.
Med vojno je delala za »Zdravnike brez
meja« (^Médecins sans frontières) in še
vedno dela na tem področju. CRS vodi
različna usposabljanja za ljudi, ki delajo v
svetovalnicah za ljudi z vojnimi poškod-
bami. Skupaj s socialnimi službami usta-
navljajo mrežo svetovalnic po vsej Bosni.
Večina svetovalcev je socialnih delavcev in
Šejli se zdi, da so socialni delavci prav po
svoji izobrazbi najbolj ustrezni kadri za to
delo in tovrstno usmerejnost. Vendar po-
trebujejo še dodatno usposabljanje. Je pa
njihovo delo precej izveninstitucionalne
narave in je spremenilo njihova stališča do
stroke, pa tudi slog dela. To je tudi edina
organizacija, ki je kaj storila v smeri
141
POROČILO
ozaveščanja uporabnikov. Corridor je
manjša, a za slovenske razmere še vedno
velika prostovoljna organizacija. Pravijo, da
dejstvo, da so bosanska organizacija,
pomeni, da imajo manj denarja. Opravljajo
podobno delo kot CRS in »Zdravniki brez
meja«, se pravi svetovanje. Vodijo nekaj
svetovalnic in usposabljajo ljudi izven
Sarajeva. Izdajajo časopis. Dejavni pa so tudi
v mikro projektih ponovnega vzpostav-
ljanja zaupanja in drugih socialno psiho-
loških vsebin, povezanih z vojno in odnosi
med etnijami. So humanistično usmerjeni,
člani tima v povprečju malo starejši kot v
drugih organizacijah. Health-Net\ç: sestrska
organizacija z »Zdravniki brez meja«. Če so
zdravniki brez meja predvsem organizacija,
katere namen je neposredna pomoč ljudem
v stiski, pa je Health-Net organizacija, ki je
prišla v Bosno po odhodu MSF in je njen
namen prispevati k izobraževanju in raz-
voju služb v miru. Obdržala je infrastruktu-
ro svoje predhodnice (npr. pisarne v sklopu
koševske bolnišnice). Društvo Domino je
verjetno edino, ki se ukvarja s stiskami ljudi,
ki nosijo nalepko psihiatričnih bolnikov. Že
več mesecev nazaj so ustvarili mobilno
terensko službo za oskrbo ljudi na domu.
Pred nekaj tedni pa so ustanovili prvo
stanovanjsko skupino. Delujejo pod pokro-
viteljstvom Sozial-Exit, organizacije iz
Linza, ki je ena izmed pionirskih organizacij
na področju duševnega zdravja v skupnosti.
Oddelek za socialno delo na Fakulteti
političnih znanosti je med vojno zapustila
večina predavateljev. Vztrajala sta le dr.
Dervišbegovič in dr. Klajič. V enem letu si
je precej opomogla, sedaj je tam zaposleno
okoli deset ljudi. Imajo 30-40 študentov in
študentk v 2. letniku (prvi je skupen za celo
fakulteto), pa samo po 10 v tretjem in
četrtem. Osip je zlasti posledica povojnih
razmer, ko si ljudje težko privoščijo študij.
Pri odelku je tudi Center za socialne razi-
skave, ki so ga ustanovili s pomočjo sredstev
Unicefa. Lotili so se nekaj mednarodnih ra-
ziskav v sodelovanju s švedskimi in nemški-
mi institucijami (Alice Salomon iz Berlina).
Teme so marginalizacija otrok, socialna oza-
dja samomorov po vojni in druge. Posebne-
ga študija duševnega zdravja še nimajo, pač
pa dr. Cerič predava socialno psihiatrijo.
SKLEPI
Vsi moji sogovorniki so bili mnenja, da je
Tempusov projekt za področje duševnega
zdravja v skupnosti potreben in zaželen.
Poleg potrebe, da bi obstajalo izobraže-
vanje na univerzitetni ravni za to področje,
zlasti za podiplomce, obstaja tudi potreba
po centru, ki bi zagotavljal vsaj nekaj
koordinacije in dajal podporo ljudem, ki na
tem področju delajo. Pomembna naloga
takega centra bi bila integracija izkušenj,
ki so jih bosanski strokovnjaki pridobili
med vojno, s splošnim znanjem o dušev-
nem zdravju v skupnosti. To pomeni na-
slednje: med vojno so se bosanski stroko-
vnjaki naučili marsičesa, kar je uporabno v
mirnodobnem duševnem zdravju nasploh,
in iz sodelovanja se lahko veliko naučimo o
duševnem zdravju nasploh. Morda se tuji
sodelujoči v projektu naučimo celo več.
Hkrati pa je pomembno, da se izkušnje iz
vojne ne pozabijo, da se jih ne odpiše, kot
se večkrat zgodi, kot nekaj, kar smo počeli
med vojno, temveč da se jih ohrani tudi v
drugačnih okoliščinah. Na primer, da se
znanje o uporabi virov, ki so na voljo v
skupnosti, neguje in oplemeniti s spretno-
stmi in načini skupnostnega pristopa
duševnemu zdravju. Način poučevanja bo
moral biti torej precej dialoško usmerjen
in utemeljen na proučevanju procesov, ki
se odvijajo v Bosni. Izdelovanje načel
sistema duševnega zdravja v skupnosti in
izdelava konceptualnega zemljevida bi
moral izhajati prav iz tega. Druga, vzpo-
redna integracija, ki čaka, pa je integracija
nastalega prostovoljnega sektorja v sistem
duševnega zdravja. Ta sektor je v Bosni
precej živahen in dinamičen, hkrati pa se
mora »naučiti«, kako delovati v miru in
sodelovati z novimi javnimi službami. Velja
pa tudi narobe, da se imajo nove javne
službe priložnost veliko naučiti od njih.
Zlasti pa morajo preživeti obdobje, ko bo
mednarodna pomoč usahnila.
Vito Flaker
142