Iz lirike Otona Zupania.
Njeno oko . . .
eno oko me je poljubilo mimogrede:
nebo nad mano se je zjasnilo, cvetje duhtee iz mraza priklilo, roe lepe . . .
Ljubica moja ve me ne mara, vasih samo
e me s pogledom sladkim oara, v srcu vzbudi se vera mi stara s staro mojo.
Tistega dneva dua mi aka, tiste noi;
lahnega, plahega bode koraka z lujo ugaslo stopila iz mraka: Dragi, prigi!
Bodo prosila usteca njena, njene oi,
usteca njena, prej tak medena, njene oi, prej polne plamena: Dragi, prigi!
. . . Ali to vse vstane med nama. Drugi nihe
slutil ne bo, kako si ti sama, . niti tvoj stric, ni teta, ni mama, komaj tvoj mo.
Ljubljanski Zvon 9. XIX. 1S99.
522
Iz lirike Otona Zupania.
Pesem.
tdo v ljubezni tvoji zdaj se greje,
ljubica ?
Zlata Vesna se v dobravi smeje,
v tihem vetru elestijo veje
ah, sedaj se ljubi vse sreneje,
duica!
Rad pod kostanj legel bi zeleni, Vesna zlata mi oi zakleni, Vesna zlata s cvetjem me odeni rad bi spal.
Rad prespal bi vse ljubezni tvoje, rad prespal vse svoje burne boje, blodnje vse . . .
Dolgo, dolgo spim in se ne ganem . . . in ko vstanem,
kje so boji? Srce mi je mirno. Kje so dvomi? Srce mi je verno, srce mi je verno in svobodno, in ivljenje gledam pred seboj, kakor kmetic svojo njivo plodno: pridi jesen in prinesi sad!
Romanca.
Li s sanjami ovenana devojka moja zlata o pridi k meni, le nocoj, potrkaj tiho na vrata,
odpri jih, stopi k postelji in svoje bele roke poloi na elo vroe mi, svoje bele, svete roke.
Iz lirike Otona Zupania.
523
Izpred oi se razgube
vse megle teke, sive,
in z jasnim licem pojdem v mrak,
tja v kraje nepovratljive . . .
Po steni je senca vignila, na smreki je vran zakrakal . . . in mladi bolnik je vedel vse, zakril je obraz in zaplakal . . .
Pesem.
az te akam zaman, ti bajka iztona prelestna, ti zlata, razkona Vesna, ti ljubezni veliki dan.
Pa da dvigne, devojka, svoje roke, da ukae viharjem: mir v sladkih sanjah na blaeni ta veer trepee in plae moje srce.
Jaz nimam ljubeih rok, da nad mojim ivljenjem sijo, da arke pokojne lijo v ta prepad globok.
Vse moje elje osamljene, poveajo trudne pero ti kot ptice, od daleke poti od koprnenja omamljene.
Ah emu naprej ?
Tak dale, tak dale jasnina
in vsenaokoli temina
brez mej . . .
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si